Leto CENA 4,00

Transkripcija

1 Leto CENA 4,00 FOKUS: Človek je soustvarjalec sebe samega in sveta Fojbe in morišča primer Jurjevo brezno 13. julij 1920 ob požigu Narodnega doma še val nasilja Labodji spev slovenskega bančništva v Avstriji? POSTE ITALIANE s.p.a. spedizione in a.p. D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n 46) art.1, comma 1, DCB Trieste luglio 2020 Poštnina plačana v gotovini julij 2020 ISSN X In caso di mancato recapito restituire all uff icio di Trieste CDM, detentore del conto, per la restituzione al mittente, previo pagamento resi.

2 KAZALO V TEJ ŠTEVILKI 06 v 2020 UVODNIK 03 Adrijan Pahor Ali nas je virus kaj naučil? 04 Pismo PISMA UREDNIŠTVU FOKUS 06 Anka Peterlin Pogovor s psihologinjo Silvo Matos o ustvarjalnosti ZGODOVINA 12 Ivo Jevnikar 13. julij 1920 ob požigu Narodnega doma še val nasilja 14 Renato Podbersič ml. Fojbe in morišča primer Jurjevo brezno 16 Mitja Petaros Nekaj zgodovinskih drobcev EKOLOGIJA 20 H. J. Koliko so nam še pomembne podnebne spremembe? 05 IN MEMORIAM 22 Ob slovesu dveh prijateljev 22 Spomin na Sašo Rudolfa 23 Luč življenja na grob Saše Rudolfa GOSPODARSTVO 24 AČ Labodji spev slovenskega bančništva v Avstriji? 28 Rado Pezdir Shema vzporednega bančništva skozi primer Elektrotehne (2) LITERATURA 36 Bojana Daneu Don Mešani zakoni 41 Damjan Jensterle Rože v kamnu POLETNO BRANJE 43 Igor Jogan Samo očetje lahko umrejo večkrat PREBRALI SO ZA VAS 46 Maja Smotlak Marija Pirjevec: Tržaška branja 46 Magda Jevnikar Faktografija IZ TISKARNE 48 Seznam novejših del slovenskih avtorjev v Italiji 50 Novice ANTENA KULTURA 57 Martin Brecelj Črni obroč in njegova končnost 60 Franc Križnar Primorski glasbeniki skozi čas in prostor: Marko Ozbič 62 Saša Quinzi Mušičeva Gorica leta Mojca Polona Vaupotič Arhitekt in oblikovalec Svetozar Križaj 68 Tone Mizerit Beg v življenje PRIČEVANJA 70 Mira Cencič Narodno delovanje voditelja goriške sredine dr. Iva Juvančiča (2) NOVICE KDČ 75 Ivo Jevnikar Novo skladišče KDČ Iz zgodovine D fonda Na platnici: italijanski predsednik Mattarella in slovenski predsednik Pahor polagata venec na spomenik bazoviškim junakom (foto Francesco Ammendola - Ufficio per la Stampa e la Comunicazione della Presidenza della Repubblica)

3 UVODNIK ALI NAS JE VIRUS KAJ NAUČIL? Adrijan Pahor Krize, v katero nas je v teh mesecih pahnil koronavirus, menda, po oceni poznavalcev, naša civilizacija še ni doživela, vsaj ne takšne, v takih razsežnostih in v taki razširjenosti. In medtem ko pandemija še traja, pravzaprav se je marsikje šele začela, nas virologi, mikrobiologi, epidemiologi svarijo pred novim valom okužb, ki nas bo zajel jeseni, ko bo zopet bolj suho in mrzlo vreme. Virolog Andrea Crisanti z univerze v Padovi je izjavil urbi et orbi, in to brez vsakršnega zadržka in občutljivosti, ki sta v teh primerih obvezna, da bo oktobra pri nas tako, kot je danes v nemških klavnicah. Tako zastraševanje je v dneh, ko se Severna Italija (beri: Lombardija) vendarle počasi izmotava iz katastrofe, skrajno neumestno in psihološko demoralizirajoče. Spominja na nekatere meteorologe in meteorološke agencije, ki vztrajno in neumorno napovedujejo katastrofalne vremenske pojave, ki nas bodo vsak čas zajeli in pustošili po naših krajih. Branijo se sicer, da raje pretiravajo v slabem z željo, da se napoved ne uresniči v vseh pesimističnih razsežnostih, za kar jim bodo kasneje ljudje hvaležni, kot da bi minimizirali nevarnost in bi nato morali poslušati očitke javnosti, da so omalovaževali resnost situacije in morebitnih posledic. Koronavirus je globoko zarezal v našo vsakodnevno stvarnost in posledice so danes vidne na vseh ravneh, tudi na psihološki, sociološki, socialni. Nekateri strokovnjaki na gospodarskem (bančnem), psihosocialnem, šolskem področju trdijo, da bo ta pandemija pustila za sabo nepopravljive posledice, nekateri celo postavljajo leto 2020 kot prelomnico v človeški zgodovini, ki naj bi jo delili na čas pred koronavirusom in po njem. Sami opažamo, da se je v našem življenju marsikaj spremenilo in da se bo težko vrnilo»vse več je namreč predlogov, da bi ohranili ta človeku in naravi prijazni slog življenja, države pa bi se zato usmerile v okolju naravnano gospodarstvo.«v običajne vsakodnevne tirnice. Postavlja se tudi vprašanje, ali bi lahko trajno živeli s spremembami, ki smo jih morali uvesti v času pandemije? Vse več je namreč predlogov, da bi ohranili ta človeku in naravi prijazni slog življenja, države pa bi se zato usmerile v okolju naravnano gospodarstvo, kar bi imelo, seveda dolgoročno gledano, koristne učinke na naše podnebje. Delo na razdaljo po spletu, novi način potovanja, uporaba kolesa, manjša potreba po javnem prometu, vse to se je izkazalo kot izjemna priložnost za vlade, da so spodbudile raziskave o različnih investicijskih projektih in naložbe v najpomembnejše infrastrukture z očitnim namenom podpore industriji z nizkim izpustom. Spremembe se obetajo tudi na šolskem področju, saj so se v času krize profesorji in učitelji znašli tako rekoč pred izvršenim dejstvom učenja na razdaljo, zato so se tako kot vedno morali sami znajti in se temu prilagoditi. Šolsko ministrstvo pa se zdaj ogreva za to, da bi ta praktični in ekonomični sistem poučevanja ohranili še naprej pod pretvezo morebitnega drugega vala okužb in posledične ponovne zaostritve varnostnih ukrepov. Prav v zvezi z že omenjenim (možnim) drugim valom se širijo hipoteze, ugibanja in polresnice, ki nas silijo v trajno sumničenje in ugibanje, kaj je res in kaj ni. Bolj kot kdaj koli prej se je namreč prav v času te (dalje na naslednji strani) F MLADIKA

4 UVODNIK E krize izkazalo, da informacije niso sinonim za resnico in da nam razna sredstva obveščanja, posebno internet, lahko tvezijo kar koli. Tudi v preteklosti ni bilo dosti bolje, le da so ljudje slepo verjeli televizijskim in radijskim novicam, danes pa dvomimo o vsem, kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo bliže resnici. Karantena in vrsta prepovedi so v teh treh mesecih v nas povzročile globoko in neizbrisno sled, posebno šolnikom in pa seveda vsem tistim, ki živimo tik ob državni meji. Če nas je po eni strani ta situacija spodbujala, da smo začeli bolj ceniti to, kar imamo, dom, družino, pogovor, dobro knjigo, je po drugi strani povzročila zamenjavo odnosov v živo z virtualnimi, kar je zagotovo omejujoče in frustracijsko. Pogrešali smo živi, osebni stik z dijaki in kolegi, saj je razredni pouk v primerjavi s tistim na razdaljo nekaj povsem drugega. Vsak človek in še toliko bolj profesor potrebuje ob sebi ljudi, s katerimi lahko deli svoja čustva in občutke. Šele neposredni odnos s človekom nas zares obogati, gradi in osmišlja. Odnos nas poveže, ustvari toplino, ki jo omogoča samo človekova bližina, nas prisili, da svoje misli, veselje, pa tudi razočaranja, stiske, negotovost, delimo z drugimi in jih nato preoblikujemo v nova spoznanja, izkušnje. Namen učiteljevega dela je, da posreduje znanje, predvsem pa, da gradi in poglablja odnose. Zaključiti šolsko leto v takih in začeti novo leto v podobnih okoliščinah (po napovedih ministrice za šolstvo) seveda ne more biti navdušujoče. Zato je naše edino upanje, zdaj ko cepivo še ni na razpolago, to, da se epidemiološka slika Pismo uredništvu Kot odmev na uvodnik v zadnji, peti številki Mladike je uredništvo prejelo pismo gospoda Milenka Straška iz Slovenije, ki izraža nezadovoljstvo z našim pisanjem in posledično sporoča, da ne želi več dobivati naše revije. Pismo nas je prizadelo in začudilo obenem, istočasno pa tudi potrdilo ugotovitev, da ne razumemo prevladujočega javnega mnenja v Sloveniji in stanja duha njenih ljudi. Da ne bo kdo mislil, da hočemo zamolčati kritiko, objavljamo zadevno pismo v celoti, brez popravkov, dodali smo zaradi razumevanja samo strešice na šumevce, ker jih naš dopisnik ne uporablja. Spoštovani, zaradi vašega vse bolj izrazitega odklona v desno/od leta 2009, ko sem se na prijeten način seznanil z vami, domobranci in ostali kolabotranti pa še niso bili sestavni del vaše cen,jene revije/, s čimer načelno, kot demokrat soglašam, mnenj ni mogoče zatirati kar tako/, se mi zdi pošteno, da se reviji odrečem, ker se z marsičem napisanim ne strinjam. N.pr. uvodnik v zadnji številki je napisan izrazito pristransko/j.j. niti slučajno ni tak, kot ga prikazujete, pač pa vse kaj drugega/ zadeve pelje na konfliktni rob desnega/.ne vem, do kod sega vaš politični domet razumevanja dejanskega stanja v RS, vendar: mi tukaj živimo vsak dan, gospod Sergij Pahor. In še: tu in tam se vam, hote ali nehote, vrinejo hude neresnice.nenehne marnje o komunističnih partizanih so laž, večina je bila vernih, manj od 5 odst. pa članov KPS / pri vsaki večji, zelo nevarni akciji je veljala parola kpmunisti naprej in padala so mlada bitja/ in tudi državljannske vojne na Slovenskem ni bilo! Da, bila je v Provinzii di Lubiana. In da bo stvar bolj jasna: ko so prišli v Maribor do škofa Tomažiča domobranski emisarji, češ naj se Lavantinska škofija pridruži boju proti komunistom, je škof to dokaj rezko odklonil, češ da ne mara razdora. Kolikor mi je znano, domobranska stran, ki ji posvečate toliko prostora, tega ne sliši rada,mariborski škof pa tudi ni bil kdorkoli. Mimogrede: v 10. številki vaše lanske revije sem prebral trditev nekega gospoda, kako so domobranci reševali zavezniške padalce. Morda primer, dva, vemo pa, da so vsi ostali pristali v nemških taboriščih. O tem obstajajo obširni zapisi, knjige, izjave. Tako, zdaj veste, zakaj ne maram prejemati več vaše revije, cenim pa vaša prizadevanja, da se dokopljete do resnice, le da naj bo ta pisana in dojemana z veliko začetnico. Če ne bo odveč, bi prosil, da pismo objavite. Lep pozdrav. Milenko Strašek 4 MLADIKA

5 UVODNIK do septembra še dodatno izboljša in da stopimo ponovno v šolske klopi v čim normalnejših razmerah, sicer pa odgovorno in s čim manjšim tveganjem. Tudi zaprtje meje med obema Goricama oziroma med Furlanijo Julijsko krajino in Slovenijo je boleče odjeknilo v naši skupnosti, saj nekateri živimo tako rekoč ob državni meji, ki je bila od danes do jutri zamrežena na vseh točkah, kjer se je mogla prekoračiti, tako da ni uspelo smukniti onstran niti mački. Če odmislimo vse to, kar je zaprtje meje med državama povzročilo obema narodoma, ki živita tu v nekakšni simbiozi (o tem so namreč sredstva množičnega obveščanja že izčrpno poročala), pa nas je najbolj prizadelo to, da so nas organi javne varnosti obravnavali kot navadne državljane, slovenske ali italijanske, in da niso upoštevali specifike pripadnosti tu živeči narodni skupnosti, kot tudi ne specifike izredno nizkega števila okužb v goriški pokrajini. Odločitev, da dovolijo prebivalcem dežele FJK vstop v Slovenijo le tri dni pred ostalimi italijanskimi deželami, se je izkazala tu pri nas kot čista farsa. Stopili smo v poletje, v čas, ko bodo razmere za širitev virusa manj ugodne, kar naj bi speljavalo vodo na mlin mikrobiologom, ki vztrajno in pospešeno ustvarjajo cepivo za virus. Verjetno bo šele učinkovito cepivo zagotovilo vrnitev v splošno normalizacijo. Kdaj bomo razpolagali z njim, ali bo učinkovito, ga bo dovolj za vse, pa je že druga zgodba Avtor očita, da pristransko prikazujemo Janeza Janšo, toda v uvodniku ni nobene ocene o delu sedanjega predsednika slovenske vlade niti ne o njegovi osebi. Izrazili smo samo zadovoljstvo, da je demokratična praksa v Sloveniji končno prišla do zrelosti, ki dopušča normalno izmenjavo oblasti, kar je za evropsko uravnano državo bistveno. Če je v tem smislu na podlagi stališč posameznih političnih sil tako predlagal predsednik republike Borut Pahor, je Janševa umestitev na čelu vlade povsem legitimna. Omenili smo, da je nova vlada naletela na ostro nasprotovanje opozicije v državnem zboru, v medijih in tudi udeležencev uličnih protestov. Posredovali smo zgovoren vzorec medijskega (bolj kot očitno nekorektnega) obravnavanja Janeza Janše oziroma njegove SDS, ki ga niste ovrgli. Izognili smo se izrazito politično-ideološkim vidikom nastale situacije in se omejili zgolj na ugotovitev, da je za zagato odgovorna sama levica, ki ni bila sposobna obdržati pri življenju vlade Marjana Šarca. Gospod Strašek, upam, da s tem soglašate, saj je to mnenje vseh slovenskih komentatorjev. Res je, da ne živimo v Sloveniji, vendar nismo slišali, da bi zaprli koga od protestnikov ali onemogočili koga od kritičnih novinarjev. Polemike so normalne v demokraciji, govoriti o Janševi diktaturi pa je simptom globoke nestrpnosti, ki jo netijo in podpihujejo mediji tudi z objavljanjem nepotrebnih komentarjev dobesedno pobesnelih bralcev. Zahtevnejši je pravzaprav drugi del pisma, ki zadeva medvojno in povojno obračunavanje. Res smo v zadnjem času posvetili več prostora in pozornosti tej žalostni strani naše polpretekle zgodovine, ki je ne smemo pozabiti, kaj šele zamolčati. Toda priznati morate, če ste pazljivo brali naše članke, da je v glavnem šlo za pričevanja nespornih dogodkov, ali za dokumentirane raziskave. Bi res ne smeli dati zadoščenja žrtvam in njihovim svojcem? Bi res ne smeli iskati posmrtnih ostankov umrlih in postaviti križe na grobove ubitih v medvojnem in povojnem obračunavanju? Res ni bilo državljanske vojne v Sloveniji? Od kod potem toliko mrtvih in toliko žalosti med svojci? Naše pisanje nikakor ne pomeni bolno vračanje v preteklost, je prispevek k iskanju resnice, kar zamolčevanje gotovo ni. Pričevanja in pokopi žrtev nujno spadajo v proces sprave, ki se je deklarativno začela pred tridesetimi leti s priznanjem svinčenih let, a ni našla naravnega nadaljevanja... Eni ne priznavajo zločinov, nasprotna stran pa se ni dokopala do spoznanja, da je med vojno tudi sama zagrešila napake, nekateri, redki, pa so tudi prepričano stali na strani okupatorja. Tudi to je, mimo zapletov dnevne politike, vzrok za aktualno razklanost in razdeljenost v narodu, ki je pred očmi vseh in se celo nevarno zaostruje, dobre volje in pripravljenosti na dialog pa ni od nikoder. Toda ostaja upanje, da bo vendarle nastopil trenutek, ko bo prišlo do streznitve in bo zmagala razsodnost, ko se ne bomo več ozirali na spletne strani in na medije, kjer imajo prost dostop poklicani in nepoklicani s svojimi nedostojnimi in grobimi izpadi. Takrat bomo vsi bolj normalni. Sergij Pahor MLADIKA

6 FOKUS ČLOVEK JE SOUSTVARJALEC SEBE SAMEGA IN SVETA Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, lahko vedno znova prebujaš, obnavljaš svojo ustvarjalnost Pogovor s psihologinjo Silvo Matos o ustvarjalnosti Anka Peterlin Gospa Silva Matos je v slovenskem prostoru znana psihologinja in psihoterapevtka; priljubljena predavateljica, ki jo radi povabimo tudi v naše okolje na Tržaškem (večkrat je predavala v Društvu Finžgarjev dom) in na Goriškem; njene najbolj pogosto obravnavane strokovne teme se dotikajo zanimivih in perečih vsebin. Silva Matos svojega znanja ne vsiljuje; nikoli pa ne odreče svoje strokovne pomoči, bodisi v obliki predavanj, delavnic, seminarjev (že nad tisoč), svetovanja za šolsko mladino, izobraževanja odraslih in seveda v obliki osebne terapije. Svoje znanje stalno bogati s študijem v Sloveniji in v tujini, pa tudi z mnogimi poklicnimi izkušnjami. Že s svojo zunanjo urejenostjo Matosova komunicira poslušalcem, bralcem ali sogovornikom eno izmed svojih glavnih sporočil: svoje življenje je treba realizirati in polno živeti. Je mati štirih otrok in babica 12 vnukov, kljub temu pa najde čas, da se skupaj z možem Milanom Matosom v sestransko udejstv ujeta tudi v jav nem življenju in v raznih organizacijah. Pred nekaj leti je veliko pozornost pritegnila njena knjiga Ustvarjalni ogenj je v vsakem človeku. Ker nas je v tem posebnem trenutku, ko se počasi vračamo v»normalno življenje«po mesecih osamitve zaradi pandemije koronav irusa, zanimala poglobitev v v prašanje ustvarjalnosti (ki je marsikoga reševala), smo psihologinjo Silvo Matos prosili, da bralcem Mladike v intervjuju posreduje svoja spoznanja v zvezi s to temo. Prijazno nam je odgovorila na naslednja v prašanja. Ga. Matos, ko se je zaradi epidemije malodane ves globalni svet znašel v posebni in nenavadni situaciji osamitve, je na družbenih omrežjih pogosto prišlo v ospredje vprašanje ustvarjalnosti: spraševali smo se, ali v takih okoliščinah človek dobi optimalne pogoje, da pogleda vase in prebudi svojo kreativ no plat. Umetniki in tudi drugi ustvarjalci so ob povsem novi situaciji, morda z zamikom, odkrili tudi možnost za ustvarjanje. Po začetnem pritisku so nekateri znali izkoristiti čas za tisto ustvarjanje, ki prej v vsakdanjem tempu življenja ni bilo mogoče. Npr. glasbeni pedagog, ki je začel skladati in se povezovati z drugimi glasbeniki. Marsikje se je znotraj štirih sten stopnjevala napetost, negotovost, tesnoba, pa vendar je človek lahko neverjetno prilagodljiv in odkriva čisto nove, neverjetne izraze ustvarjalnega delovanja. Smo pa ljudje zelo različni in v prepoznavanju čudežne lepote stvarstva, ki je prej šla nekako mimo tebe, se prepoznajo tudi drugi potenciali. V karanteni se je marsikje pokazal glavni vir ustvarjalne moči in to v človekovi iskreni želji in zmožnosti, prisluhniti drugemu. 6 MLADIKA

7 FOKUS Naslov vaše knjige Ustvarjalni ogenj je v vsakem človeku nakazuje, da je ustvarjalnost prisotna v vseh ljudeh in starostnih stopnjah. Ali je lahko človek ustvarjalen tudi v starosti? Lahko poveste kaj več o tem? Res je, lahko spremljamo otrokovo ustvarjalnost že od samega začetka. Nenasitno radovednost, živost, ki jo pogojuje ustvarjalnost. V vseh obdobjih človek doživlja sebe in svet okrog sebe na enkraten način, polno je iskanja, naprej in naprej. Človek težko izkoristi vse priložnosti, ki jih ima, niti vseh talentov ne more. A vse je dragoceno. Niti ena izkušnja, niti en utrinek ni brez vrednosti. Lahko se ustavi in v svoji pasivnosti ostaja slep za pestrost vsega; za vse tisto, kar mu je dano. Tako ostaja siv in mračen v svoji duši. Ostati v iskanju odgovorov v vseh obdobjih je bistveno za vsakega človeka. Vztrajati, hoditi po Poti. Dobro je, imeti tudi čas za razmislek, za opazovanje. Učimo se lahko tudi od otrok. Zasnove so v tebi. Z razvojem ozavestiš vse, kar se ti je dogajalo v odraščanju. Vse to lahko v celoti povežeš s svojo enkratno nalogo šele v kasnejših obdobjih. Čeprav ljudje nismo vsi enaki, pa vendar pridobimo več ustvarjalnosti ob nekaterih vzgojnih spodbudah, ki krepijo pogum, kreativnost, porajajo ideje; krepijo tudi vztrajno prizadevanje, da kaj storiš, da deluješ. Strah pred neuspehom blokira ustvarjalnost. Ko držiš v rokah ključ do ustvarjalnega načina življenja, to odpira tudi pot za reševanje zapletov. Ko v zrelem obdobju, v višji starosti uskladim svoje moči, naravnam svoje ravnotežje, umirjeno naredim lahko več, tudi povsem nove stvaritve. Npr. začnem slikati. Prav gotovo trošim manj svojo energijo v prazno. Ko sem v stiku s seboj, laže uporabim svoje potenciale. Pomemben je občutek, da je smiselno, kar delam; da delam dobro, da so to biseri ustvarjalnosti Kaj je torej ustvarjalnost? Ali je vezana le na umetnost? Ali je človek lahko kreativen tudi v bolj vsakdanjih opravilih (kuhanju, šivanju, vrtnarjenju )? V času karantene smo lahko opazili, kako je človeški um neverjetno ustvarjalen in zna premoščati fizične pregrade. Tudi gospodarstveniki so se npr. takoj prilagodili in»človek težko izkoristi vse priložnosti, ki jih ima, niti vseh talentov ne more. A vse je dragoceno.«preusmerili svojo dejavnost na nova področja (npr. šivanje mask). V človeku je globoka želja, da bi ustvarjal. To je povezano z njegovim bistvom in omogoča uresničevanje njegovega poslanstva. Ustvarjanje je normalno stanje človeka. To trdi tudi dr. Edi Kovač. Človek je soustvarjalec sebe samega in sveta. Živi na ramenih svojih prednikov, a ima svobodno voljo, ima možnost izbire. Nosi odgovornost. To mu daje možnost ustvarjanja. Mozaik ustvarjalnega ognja sestavljajo zelo različni ustvarjalci, od izredno uspešnih, znanih, a svoj delež prispevajo tudi tisti, ki so tihi na svoji poti. Nekateri so se s svojo ustvarjalnostjo dvignili iz temačnih, bolečih stisk. Čudovito je, da človek v raznih, tudi težkih okoliščinah prepozna čarobno moč, ki nam ob v vsakdanji bedi da krila. Seveda pomaga tudi talent, ki pa ga je treba razvijati. To od nas pričakuje On, celo da talente pomnožimo. Umetniška žilica je pravi blagoslov. A tudi v preprostih oblikah, vsakdanjiku, se lahko uresničuje zelo pestro, slikovito. Pa tudi okusno in živo, lepo in uporabno. Nešteto ustvarjalnosti obstaja, polnijo nas z igrivo in spodbudno besedo; ko nekdo otrpne od bede življenja, ga prav ustvarjalnost lahko dvigne iz tega stanja. Ustvarjalnost so vsi tisti koraki, ki iz monotone sivine prikličejo pisano jasnino. Ustvarjalni nemir nam ne pusti cepetati na mestu, temveč nas žene naprej, ker verjamemo, da zmoremo. Tudi v gospodarstvu so se nekateri hitro prilagodili. Tipičen način ustvarjalnega načina mišljenja je, da se organiziraš na nov način, spodbudiš sodelavce za sodelovanje, najdeš nove priložnosti, si hvaležen zanje. To osvobaja od napetosti, osmisli vse, kar se nam dogaja. Je ustvarjalnost pomembna za človekovo dušev nost? Je razv ijanje kreativ nosti tudi terapev tsko? Razlogi, zakaj postane življenje preveč monotono, zdolgočaseno, pasivno, so zelo različni. Kot bi ustvarjalnost zaspala. A človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, lahko vedno znova prebujaš, obnavljaš svojo ustvarjalnost. Uveljavljanje ustvarjalnosti upošteva globino človekovega bivanja. Ustvarjalnost je povezana z nekaterimi lastnostmi, kot na primer odprtost, radovednost, dovzetnost za izkušnje, MLADIKA

8 FOKUS vestnost, čustvena občutljivost, včasih celo labilnost Ko človek hoče poskrbeti zase, za rast, polnost življenja, sebe in tistih, ki so z njim povezani, presenečeno zazna neverjetne razsežnosti, polno novih možnosti ustvarjanja, začuti svoje nepotešene globine in speče talente. Iniciativni vžig pa je potreben, priložnost in motivacija naredita potem svoje. Škoda je, če zamudimo priložnost. Nenehno moramo biti odprti zanjo.»človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, lahko vedno znova prebujaš, obnavljaš svojo ustvarjalnost.«tudi iskreno tolažbo prej ali slej najdemo. Iskrena tolažba skriva v sebi polno smisla, ljubezni. Ko se ji prepustim, to pomirja dušo, poživi notranjo radost, ki vabi k nebeškim stvarem. In se spremenim. Predvsem hodim spet pokončno, soncu naproti. Moje bistvo je spet odprto za svet. Da le ne negujemo bolečine, zamere, celo sovraštva, kajti življenje ob tem tiho drsi mimo. Da se ne pogrezamo v težke občutke skrbi, krivde, jeze, žalosti, ki jim ni konca. Odstrimo mrakobo s svoje prelepe notranjosti. Izkušnje nam pravijo, da naglica, pritisk, preganjanje, negativni občutki kot npr. strah, stiska ubijajo ustvarjalnost v nas. Ali so te trditve prave? Kaj še negativ no v pliva na ustvarjalnost? Kaj kreativnost v človeku hrani in kaj zavira? Utesnjene, polne nemira, strahu, neizpolnjene se počutimo, ko ne dosežemo notranjega duha, ko ne vemo, kaj je bistvo, kam in kako naj se usmerimo, delujemo. Tesnoba postaja vedno bolj del nas. Postajamo dojemljivi za težje, slabe plati življenja. Bolj pridejo do izraza moji škodljivi miselni vzorci, kot na primer užaljenost, črnogledost. Težko je najti moč, s katero bi napolnili naše duše. Igrana čustva so rušilna. Treba se je srečati z resnico. Kako doseči notranjo modrost? Kristjan lahko moli. Veliko odgovorov lahko dobi v sebi. Laže je, če se vključim 8 MLADIKA

9 FOKUS v ritem narave. A včasih ni mogoče v naravo, opazujem pa jo od daleč, iz svojega zornega kota. Umetnost je vir, lepa beseda, pesem, ki odpre dušo in srce, je vir, lepa glasba, smeh, ki nas napolni z vedrino, čudovite podobe, globoka doživetja, ki dosežejo presežno. Lahko pa se zgodi, da je spodbuda za ustvarjalnost tudi neugodno okolje, morda nasilno, krivično okolje, in se človek z ustvarjanjem izvije iz bolečine. Hude težave lahko izvabijo iz globine človeške duše besede, barve, melodijo, pa tudi druge stvaritve. Včasih se boleče izkušnje, obogatene z globino pogleda, osvetljene s pristnostjo in skoraj čudežno voljo, odražajo v ustvarjalni drži in rasti. To daje nov zagon pogumnim korakom stran od črnogledosti, stran od strahu pred življenjem, v odkrivanje smisla vsega, kar se dogaja. Večkrat slišimo, da je treba pri otrocih ustvarjalnost gojiti. Ali se lahko zgodi, da jo z napačnimi prijemi zatremo? Otroci potrebujejo ljubezen, varnost, sprejemanje. Odrasli smo jim ogledalo, v katerem prepoznavajo sebe. Največja blokada ustvarjalnosti je čustvena suša, notranja praznina, občutek ogroženosti, nasprejetosti. Ko si otrok upa biti, je odprta pot ustvarjalnosti. Odrasli bi morali z otroki deliti navdušenje nad barvami, peskom, blatom, preprostimi vsakdanjimi pripomočki in potem bi vse po vrsti imenitne, drage plastične igrače ostale (skoraj) nedotaknjene. Otroci bi se ustvarjalno ukvarjali z naravnimi predmeti, materiali, ki sprožijo ideje o imenitnih rešitvah. To ni zelo preprosto. Pogosto je treba veliko napora. Pa volje. Tudi boja. In prepričanje, da je otrok božji dar, v osnovi umetnik. Da išče, je že na poti. Se uči tudi iz napak. Naj hodi naprej in se uči. Živi naj svojo ustvarjalnost. Kadarkoli. Mlad ali star, pač takrat, ko to spozna. Vsekakor pa je razvajenost, nemotiviranost velika blokada ustvarjalnosti. Ustvarjalnost se razvija sama po sebi ali jo je treba tudi gojiti? V človeku obstaja neskončna, skrivnostna radovednost, ki ga vodi, le odzivati se je treba. Mislim, da je takrat, ko sprejmeš sebe kot celoto, vse lažje. Ne gre za nezdravo samohvalo, gre za soočenje s svojimi sanjami, tudi zmožnostmi, s svojimi šibkostmi, s svojim srcem, svojo dušo, zavedanje sebe v svetu, v katerem si se znašel. In te potegne ustvarjalni nemir. Kot na primer pisanje. Močna potreba, da bi se izrazil z besedami in ti je kristalno jasno kot nebo, da je to v resnici tvoje bistvo. Da si človek toliko, kolikor se izražaš. In pišeš. Ob tem spoznaš, da je bilo to na nek način že močno prisotno v vseh obdobjih tvojega življenja. Pisanje dnevnika, pesmi, pisem, lahko so to prispevki o vzgoji, doživetjih, članki, reševanje zapletov, lepo vedenje Končno pa je to morda celo knjiga in ob neverjetni pretresenost ob njeni izdaji in spodbudah, hvaležnosti, izraženih dvomih začutiš zagon. Čim več pišeš, globlje čutiš, da si to ti, bolj skrivnostno deluje tvoja ustvarjalnost, besede rodijo besede, zgodbe odpirajo nove zgodbe, te povezujejo s smislom pisanja, tvojega poslanstva. Po sili razmer so bili otroci tri mesece priklenjeni na računalnike v tem MLADIKA

10 FOKUS primeru ne moremo reči, da je šlo za razvijanje ustvarjalnosti. Ker smo pred poletnimi počitnicami, vas prosimo, da bracem Mladike svetujete, kako naj otroke odv rnejo od nevarnosti odv isnosti od računalnikov in jih preusmerimo k igram, ki zahtevajo njihovo aktiv nost, ali k narav i. Večkrat sem tudi sama opozarjala na nevarnost zasvojenosti otrok in mladih (seveda tudi odrasli niso imuni) z novimi mediji. Za otroke je njihova pretirana uporaba nevarna, saj s tem oviramo možganski razvoj. V karanteni so se odrasli in otroci lotili nove komunikacije z računalniki zelo intenzivno, ker je tako potekala šola. Mislim, da je vsem treba čestitati, da so se v veliki meri dobro znašli. Starši so s pomočjo mladih pridobili več znanja, lažje bodo vnaprej omejevali škodljive vsebine, nevarne programe za svoje otroke. Počitnice so seveda, kot pravite, čas za igre, aktivnosti zunaj, v naravi, za šport, pogovor in lepa doživetja s starši. Resnica je, da so telefoni prav tako lahko zelo škodljivi. Smisel telefona ni, da sedimo na počitnicah skupaj za mizo ob morju in v nedogled zremo, da ne rečem»klikamo«vsak v svoj telefon. Torej uporaba da, toda pametno, jasno omejeno, nikakor pa ne kot beg pred ljudmi in življenjem. Še bolje je otroka pač animirati in preusmerjati na druga področja dejavnosti. Kot sami navajate, jih tudi s svojo ustvarjalno držo preusmerimo tja, kjer se potem v igri, novih okoliščinah lahko uresničijo tudi njihove zamisli, v področja, ki jih imajo radi, npr. v ustvarjalne in družabne igre, ki razvijajo njihovo fantazijo. Med štirimi stenami se je vendarle pokazalo, kako so mladi pogrešali svoje vrstnike, pogrešali osebni stik in to je dobra izkušnja. Spoznavajo, v čem jih računalniki, telefoni, novi mediji ne morejo zadovoljiti. Nekatere družine so se v novih razmerah vendarle izkazale kot visoko kreativne, saj so dobro speljale problem omejitve gibanja z dodatnimi vlogami v družini, z bogatenjem odnosov»tudi s svojo ustvarjalno držo otroka preusmerimo tja, kjer se potem v igri, novih okoliščinah lahko uresničijo tudi njihove zamisli.«in krepitvijo medsebojnega razumevanja. Vsako spoznanje je dragoceno. Kaj za gojenje kreativnosti svetujete odraslim in kaj otrokom? Mi odrasli lahko svojim otrokom dajemo mnogo spodbud. Tudi z zgledom, kako živeti, da si ne dovolimo izčrpavati se v prizadevanju za prazne stvari, ki jih dosežemo z lažjo, poniževanjem in premagovanjem drugih. To namreč povzroča praznino v človeku, blokado ustvarjalnosti. V taki drži srce zanika tisto, kar si najbolj želi. Da ne bi te prevare skovale hlad, zavore v duše naših otrok, jim dajajmo dober zgled: zgled poguma, prijateljstva, vztrajnosti, utrjevanja pozitivne samopodobe, iskanja in ustvarjanja lepote. Če doživijo ljubezen, jo bodo tudi sami dajali in jo znali sprejemati. To daje zagon tudi nam samim. Bodimo kot otroci, prebivajmo z njimi v spoštovanju, negovanju in občudovanju stvarstva, ki je v nas in okrog nas. Naslov zadnjega poglavja vaše knjige je Odkrivati v bližnjem človeka 10 MLADIKA

11 FOKUS to je najvišja stopnja človekove ustvarjalnosti. Ali bi osvetlili, kakšno vlogo ima ustvarjalnost v medčloveških odnosih, morda pri reševanju konfliktov? Tako lepo smo ljudje prepleteni med seboj. Prav bližina drugega človeka nam omogoča, da pride iz nas najlepše; po drugi strani pa seveda tudi to, kar je najbolj grozno. Izrazimo stvari, ki bi jih sicer ne našli v sebi. Ne morem namesto»naravnati se na dobro v človeku je prava umetnost. Saj nas danes vsepovsod oblegajo kritične, napadalne besede.«drugega človeka hoditi skozi življenje, lahko pa ga pogledam v oči, se ustavim, mu prisluhnem, poskušam zlesti v njegovo kožo, da bi ga razumela. Največ pa je, da ga sprejmem kot čudežno bitje, ne glede na to, ali mi je všeč ali ne, ali me morda prvi hip celo odbija. Da me ne odbije morda njegov zame čuden način, kako se prebija skozi probleme, kako razmišlja. Sprejeti človeka ne pomeni, da se z vsem strinjam. A ko ga sprejmem, odpor ne zatemni srca. Z odprtostjo podiram pregrade med nama, ki so morda nastale, ker je človek zaradi vsega hudega, vseh preizkušenj, vsega, kar je doživel, prekrit s sencami, v globini duše je ranjen. Tema izgubi delček noči, ko človek začuti sprejemanje. Človek v odnosu lahko zboli, lahko pa ozdravi. Naravnati se na dobro v človeku je prava umetnost. Saj nas danes vsepovsod oblegajo kritične, napadalne besede. Jaz pa hočem uporabljati svetle besede, tudi če delujejo kot tujek. Iščem in nagovarjam Luč. Vedno znova lahko poskušam najti samega sebe, svoj svet, svojo globino, da se lahko ozrem v bližnjega iskreno in s spoštovanjem. Človeka ne morem učiti, lahko pa pomagam, da najde v sebi to, kar lahko tudi nezavedno išče. Nikoli ni konec izzivov. Nikoli ni konec iskanja novih poti do človeka. Ob tem rastemo tudi sami. Ali pohvale dajejo elan ustvarjalcu ali umetniku? Vam dajo srečanja z bralci nov navdih? Od malega sem rada poslušala zgodbe, ki so jih pripovedovali ljudje. Ob branju Sv. pisma sem prav tako spoznala, da je bil Jezus čudovit pripovedovalec zgodb. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi, a odkrivam resnico tudi sočloveka. Samo da poslušam s srcem. Da iščem v zgodbi, kaj je sporočilo, kaj je sveto. Ko pišem, vedno pomislim, da pravzaprav sporočam drugim, da jim želim razkriti, katera so moja doživetja, spoznanja odmeve vsega, kar me obdaja. Moje zgodbe so odmevi izkušenj in preizkušenj, ki mi niso zatrle duha, ampak je kljub vsemu prevladala vedrina, hvaležnost za barvitost Poti, množico spodbud in moči, ki je Milost. Vesela sem, da se lahko srečujem z ljudmi, ki jih zanimajo vprašanja vzponov in padcev, radostna in trpka doživetja, ki odpirajo oči, ki lahko zaslišijo klic po sočutju, kar je prava pustolovščina duha, kot sem napisala v knji gi Izviri vedrine. Pravzaprav je vsak človek enkraten in kot tako posameznik. Pa vendar je največja ljubezen. Človek se lahko sočutno vključuje v življenje drugih ljudi in jih spodbuja na svoj način, s svojimi besedami prinaša upanje, odpira oči z empatijo in razumevanjem. Kako odgovarjate tisti veji psihologije, ki meni, da je vera nezdružljiva z znanostjo, psihologijo? Ali je ta kdaj zamajala v vas globoko vero? Svoje strokovno znanje iz psihologije sem vedno povezovala s človekom, ki je čudežen božji otrok, pomemben v vseh svojih dimenzijah. Nikakor ne moremo izbrisati duhovnega nivoja, ki je prav v vsakem; prav tako ne, da se lahko človek realizira v svoji enkratnosti, le preko drugega, svojega bližnjega. V času študija mi je bil v spodbudo tudi dr. Anton Trstenjak, ki je bil povsem jasen, pa tudi Janžekovič, ki ga je v svoja predavanja vključeval tudi naš profesor dr. Vid Pečjak. So bili seveda časi, ko odkrito verni znanstveniki na fakulteti psihologije niso dobili mesta, a kdor je le želel, je lahko pil iz njihove čaše bogatega znanja in izsledkov znanosti. Nikoli nisem podvomila v svojo vero, posebno ko sem zgradila trdno osebno vero, ki jo gojim še danes. Doma so me vzgajali v jasni drži, svetih vrednotah, ki so mi pomagale v kritičnih situacijah. Mednarodni študij mi je povsem potrdil celovit pogled na človeka, ki je povsem združljiv z znanostjo. Najlepše in najvišje ne more priti iz nas samih, ampak je dotik Neba. Marsikaj se v našem življenju dogaja tudi brez naše odločitve, a Ljubezen je največji dar. MLADIKA

12 ZGODOVINA 13. JULIJ 1920 OB POŽIGU NARODNEGA DOMA ŠE VAL NASILJA Ivo Jevnikar Spodaj in na naslednji strani: fotografije opustošene pisarne slovenskega odvetnika v Trstu 13. julija 1920 Narodni dom v Trstu ni bil edina tarča nahujskane množice, ki so jo 13. julija 1920 fašistični in skrajno nacionalistični predstavniki pripravili do tega, da se je lotila krvavega obračuna s tržaškimi Slovenci in Slovani nasploh. Poučno je brati podrobne kronike dogodkov, ki so jih v dneh po tragediji objavljali ne le tržaški dnevnik Edinost, temveč tudi osrednja dnevnika v Ljub ljani Slovenski narod in Slovenec. Nedvoumno sta zabeležena pasivno zadržanje italijanskih oblasti in pa vnaprejš nja načrtna priprava dogodkov. Tistega dne so se točno ob 17. uri»zaprle vse kavarne in gostilne, ustavil se je ves promet na ulicah in tudi električna železnica je prenehala voziti. Italijanske oblasti so bile torej pravočasno in natančno poučene o nameravanih demonstracijah, toda vkljub intervencijam z jugoslovenske strani niso storile absolutno ničesar, da bi preprečile krvave izgrede in uničevanje jugoslovenske lastnine.«(slovenski narod, 16. jul. 1920) Tolpe so se z Velikega trga podale na uničevalni pohod v Ul. Mazzini, nato pred Narodni dom in od tam še drugam po mestu. Več ljudi je bilo ranjenih, tudi smrtnih žrtev je bilo na koncu več. Poleg povsem uničenega Narodnega doma so bile opustošene pisarne Jadranske banke, Hrvatske banke, Ljubljanske banke, srbskopravoslavne šole, jugoslovanskega konzulata in tiskarne Edinosti ter še nekatere trgovine, gostilne in kavarne, stanovanja in pisarne nekaterih slovenskih osebnosti. Napadalci so imeli posebno na piki pisarne slovenskih odvetnikov, ki so 12 MLADIKA

13 ZGODOVINA bili takrat večinoma v prvih vrstah javnih in političnih delavcev naše narodne skupnosti. Po različnih virih pridemo do seznama opustošenih pisarn naslednjih odvetnikov: Josipa Abrama in Otokarja Rybářja (Rybář je sicer takrat že zapustil Trst), Josipa Agneletta, Ivana Kimovca, Henrika Okretiča, Mateja Pretnerja, Josipa Vilfana (ki je v Narodnem domu izgubil stanovanje; ta pisarna je še danes živa slovenska odvetniška pisarna) in Konrada Voduška. V neurejeni zapuščini dr. Josipa Abrama (Trst, ) se je ohranilo šest slik verjetno ene in iste opustošene odvetniške pisarne. Na njih je na hrbtu napisan le datum: 13/7-20. Kot kaže, jih je prejel po pošti iz Jugoslavije. Tu zgoraj: dr. Josip Agneletto opisuje, kako so ga Italijani preganjali v letih ; na desni: opis preganjanja dr. Henrika Okretiča in njegove družine v letih Na slabo ohranjeni kuverti sta znamki redne serije, ki je bila v obtoku v letih Spremno pismo ni ohranjeno. V isto kuverto je tržaški odvetnik, ki je s kolegi po koncu II. svetovne vojne obnovil društvo Pravnik, shranil še nekaj opisov trpljenja in škode, ki so ju pod fašizmom utrpeli nekateri tržaški odvetniki. Dokumenta dr. Henrika ali Hinka Okretiča (Pazin, 1888 Trst, 1961) in dr. Josipa Agneletta (Trsek, 1884 Trst, 1960) omenjata tudi»razbit je«odvetniške pisarne. MLADIKA

14 ZGODOVINA FOJBE IN MORIŠČA PRIMER JURJEVO BREZNO Primorska ob koncu vojne Renato Podbersič ml. Ob koncu druge svetovne vojne so se jugoslovanski oz. slovenski revolucionarji pripravljali na prevzem oblasti. Sestavljali so sezname dejanskih in namišljenih nasprotnikov novih komunističnih oblasti. Primorski rojak in visoki predstavnik Ozne Albert Svetina - Erno ( ) v svojih spominih omenja partijsko kartoteko z imeni, tudi s Primorskega, ki jim je Ozna namenila posebno pozornost. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, dana tik pred zasedbo Trsta in Gorice, da ne smejo izvajati»čiščenj«terena na narodnostni osnovi, ampak se morajo osrediniti na kaznovanje fašistov. V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Trsta in Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki so jih izvajali: lokalna Narodna zaščita, partizanske enote in jugoslovanska tajna politična policija Ozna. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih kraških breznih oz. fojbah, največ na Krasu in na Trnovsko-Banjški planoti, ali pa so jih ob umiku iz Trsta in Gorice sredi junija 1945 jugoslovanske enote odpeljale v taborišče Borovnica oz. zapore v notranjosti Slovenije. Nekateri so se pozneje vrnili na svoje domove, drugi so izginili za vedno. Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni, da so umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne (maj junij 1945) v Julijski krajini oz. na Primorskem terjali okrog življenj, od tega več kot 900 na Goriškem in več kot 600 na Tržaškem. Dobro polovico žrtev so predstavljali Italijani, med njimi veliko priseljencev iz časa fašizma. V prvi vrsti je šlo pri tem za obračun s fašizmom in tistimi, ki so sodelovali z nemško okupacijsko oblastjo, in ne za obračun na narodnostni osnovi. Že med vojno sta najprej Vos in za njim Ozna sestavljala že omenjene spiske osumljenih. Med nezanesljivimi in nevarnimi osebami, predvidenimi za umore, so se znašli tudi slovenski posamezniki. V fojbah namreč ne ležijo samo pobiti Italijani in Furlani ter zajeti nemški vojaki, ampak najdemo med njimi tudi žrtve slovenskega, hrvaškega in še kakšnega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne oz. razredne nasprotnike. Prav tako najdemo na strani morilcev narodnostno pisano sestavo. Morišča so raztresena Do leta 1990 je bilo v Sloveniji prepovedano označevanje grobišč žrtev komunistične revolucije, ki so bile pobite med vojno ali po njej. Policija oziroma tedanja Ljudska milica je imela seznam vseh prikritih grobišč, ki jih je nadzirala in ljudem preprečevala njihovo urejanje. Prepoved je prenehala veljati šele po slovenski osamosvojitvi skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/1991), po kateri so se v Sloveniji prenehali uporabljati predpisi prejšnje države, ki so bili v nasprotju z načeli pravne države. Do danes je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, katere dolgoletna gonilna sila je zgodovinar dr. Jože Dežman, pripravila seznam z več kot 720 vpisi, od teh jih je okrog 150 na Primorskem. Več kot polovica vseh do danes poznanih primorskih prikritih grobišč je v občini Ilirska Bistrica. Zanje danes vemo samo zato, ker se je edino v tej nekdanji t. i. komunalni občini v Sloveniji ohranil seznam grobišč, ki so ga sestavile krajevne oblasti in tajna politična policija (SDV) še v obdobju nekdanje Jugoslavije. Šlo je predvsem za potrebe lažjega nadzora svojcev in drugih žalujočih, ki so želeli ob 1. novembru počastiti svoje umorjene sorodnike. 14 MLADIKA

15 ZGODOVINA Sprevračanje dejstev Zanimivo je, da se je v delu italijanskega zgodovinopisja, naklonjenega tamkajšnji politični desnici, začela pojavljati teza o enačenju trpljenja Italijanov zaradi fojb s trpljenjem Judov med holokavstom. V zadnjih letih se tako pogosto dogaja, da posamezne italijanske institucije in šole nekritično združujejo oba spominska dneva, 27. januar (mednarodni dan spomina na holokavst) in 10. februar (italijanski dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov). Resda gre za datumsko zelo usklajena spominska dneva, ki pa lahko ob nekritičnem obravnavanju nudita možnost za številne, predvsem politične, zlorabe. Žal tovrstne proslave prevečkrat dobijo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t. i.»slovansko surovost«pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini in Dalmaciji med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu. Hkrati pa skoraj popolnoma prezrejo načrtno fašistično krutost in divjanje nad državljani slovanskega porekla od konca prve svetovne vojne naprej. Jurjevo brezno V čas neposredno po koncu vojne maja 1945 lahko uvrstimo še neraziskano globoko jamo pri Zgornjem Lokovcu, imenovano Jurjevo brezno. Leži na samem, nekaj sto metrov je oddaljena tipična lokovška hiša, danes jo uporabljajo bolj za vikend. Nekdaj so se tam izmenjevale rodbine Šuligoj, Bremec in Povšič. V tej naravni kraški jami, fojbi, naj bi po pripovedovanju domačinov ležali posmrtni ostanki od 40 do 70»V delu italijanskega zgodovinopisja se je začela pojavljati teza o enačenju fojb s holokavstom.«jurjevo brezno pri Zgornjem Lokovcu, ki skriva tudi žrtve medvojnih in povojnih žrtev revolucije (foto: Renato Podbersič ml.). ljudi, večinoma civilistov, s tovornjaki pripeljanih iz Gorice in umorjenih ob robu brezna. Visoko nad breznom se še danes vijuga dokaj dobra makadamska cesta. Domačini so v tistih spomladanski dneh slišali le malo streljanja tam okrog, zato smemo domnevati, da so žrtve umrle na druge načine. Pri Povšičevih so v tistih majskih dneh zaprli okna in zapahnili vrata, krikov nesrečnežev na poti v smrt niso slišali. Med prvimi so pripadniki partizanskega gibanja v Jurjevo brezno vrgli umorjeno domačinko Maričko. Šlo je za Jožefo Marijo Šuligoj, po domače Maričko Drejevo, po poklicu medicinsko sestro, ki je med drugo svetovno vojno delala v Italiji, partizane pa je zalagala s sanitetnim materialom. Komu se je zamerila in zakaj so jo umorili, še danes ostaja skrivnost,»ljudski glas«pa jo je obtoževal sodelovanja z okupatorjem. Ko so jo»aretirali«, naj bi rekla:»kam me sedaj peljete, ali me peljete ubit?«po pričevanjih domačinov v Lokovcu, danes so že vsi mrtvi, je v Jurjevem breznu končala sredi marca Morilec naj bi jo pokončal z nožem, s katerim se je po umoru hvalil okoli, rekoč:»nocoj sem pa enga takega hudiča ubival «Poleg nje naj bi morilci v to brezno vrgli še nekaj domačinov. Storilci so prihajali iz Lokovca in okolice.»to so mogle bit poznane osebe, da so vedle, kam it. Za štiri jaz vem. Ma saj veš, tle po Lokov c ne mara nihče govorit,«se je leta 2012 spominjala že pokojna domačinka I. Pokojni A. Š. je pričeval, da je morilce in žrtve do brezna vodil oz. spremljal domačin A. G., ki je umrl leta Morilci so prihajali od drugod, pri krvavem opravilu pa sta jim»pomagala tudi domačina«, Peter in Janez. Sicer pa številna grobišča na Primorskem še čakajo na raziskovalce. MLADIKA

16 ZGODOVINA NEKAJ ZGODOVINSKIH DROBCEV Mitja Petaros Spodaj: detajl dveh bankovcev izdanih v Ljubljani leta 1944, za katere je garantirala Banca d'italia; desno: znamke slovenskih zasedenih ozemelj Ob vrnitvi Narodnega doma Slovencem so se kresale mnoge polemike in najrazličnejša mnenja o tem zgodovinskem dogodku. V zvezi z zgodovino naših krajev je bilo slišati tudi mnogo prikritih zgodovinskih dejstev in kar nekaj laži. Dodali bi le kak drobec, tako da si lahko dejstva vsak prestavlja po svoje. Kraljevina in nato Republika Italija ni nikoli pošteno ravnala s svojimi vzhodnimi sosedi, Slovenci in Hrvati (Slavi = Slovani), niti takrat, ko si jih je z ukano podredila po prvi svetovni vojni ali nasilno pred in med drugo svetovno vojno. Čeprav v propagandne namene, še zdaj učijo v italijanskih šolah, da so bile Primorska, Istra, Reka in Dalmacija od vedno italijansko govoreče dežele, tisti pa, ki v teh krajih živimo, vemo, da ni natanko tako. Dejstvo je, da si je Kraljevina Italija prisvojila polovico Slovenije (ko je z nemško pomočjo napadla Kraljevino Jugoslavijo) in 3. maja 1941 zasedla ozemlje, ki je bilo nato imenovano Ljubljanska pokrajina. Petnajstega maja istega leta je Italija ustanovila Kraljevino Hrvaško, seveda pod svojo politično in vojaško kontrolo, saj je bil neki savojski plemič že 8. maja imenovan za kralja Hrvaške kot Tomislav II.; 3. oktobra 1941 je tudi Črna gora postala italijanski protektorat. Zanimiv dokaz o okupaciji so lahko tudi poštne znamke, ki jih je uporabljala nova oblast. Pretiskane znamke Kraljevine Jugoslavije z napisom»alto Commissariato per la Provincia di Lubiana«(prev. Visoki komisariat za Ljubljansko prokrajino) in tudi»r. (pomeni regio) Commissariato civile Territori Sloveni occupati LUBIANA«(prev. Kraljevi civilni komisariat slovenskih okupiranih ozemelj LJUBLJANA) je bilo obvezno uporabljati v zasedenih pokrajinah. Pretiski očitno 16 MLADIKA

17 ZGODOVINA dokazujejo, da so tedanje oblasti točno vedele, da so upravljale zasedene teritorije. Podoben primer imamo z denarjem, ki je tedaj krožil po zasedenih ozemljih, to so tako imenovane Rupnikove lire (natančno smo jih opisali v Mladiki 7-8 leta 2019); čeprav potem ko je Italija že kapitulirala in so oblast na njenih zasedenih ozemljih prevzeli Nemci, so imeli tisti bankovci kot garancijo denar, ki ga je hranila Banca d Italia v Trstu. Republika Italija je sicer zelo radodarno upoštevala vse tiste, ki jih je po vojni privabila nazaj s prej zasedenih ozemelj (kamor jih je načrtno naseljevala, saj je za časa fašizna številnim z juga Italije dodelila državne službe bili so železničarji, poštarji, učitelji prav v zasedenih deželah). Zanimivo je, da so šele leta 1989 (istega leta, ko se je zrušil berlinski zid in se je zaključevala hladna vojna), točneje z zakonom št. 54 z dne , v Republiki Italiji izglasovali državni zakon, ki določa, da državne in druge krajevne uprave morajo na dokumentih, izdanih državljanom, ki so se rodili na t. i. ozemljih, ki jih je Italija odstopila (territori ceduti), navesti samo italijansko ime občine in ne smejo upoštevati imena Dve strani kraljevega odloka iz leta 1923 za poitalijančevanje slovenskih krajevnih imen marca 1923, v katerem se določajo uradna imena krajev na t. i. priključenih ozemljih (territori annessi). Zanimivo je, da pravilo o zapisovanju rojstnega kraja in občine ne velja za bivše italijanske kolonije (kot npr. Libija, Etiopija, Eritreja, Somalija) in za druga izgubljena zasedena ozemlja (Albanija, Črna gora, Grčija), ampak le za naše primorske kraje. Celo še leta 2007 je italijansko notranje ministrstvo izdalo okrožnico, ki potrjuje zakon iz leta 1989 in pojasnjuje, katere so občine, ki morajo biti zapisane le v italijanščini (to so poudarili tudi z novo direktivo predsednika Sveta ministrov ). Zanimivo je, da so po italijanski državni logiki mesto Koper in nekaj drugih vasi iz bivše Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja smatrali za italijanske kraje vse do leta 1977 (32 let po koncu druge svetovne vojne, ko je stopil v veljavo Osimski sporazum). Dandanes italijanski državljani slovenskega rodu ne moremo imeti šumnikov na italijanskih potnih listih, ker jih celo leta 2020 italijanski elektronski sistem ne premore, vsi italijanski državljani, ki so se rodili do leta 1977 v Kopru pa ne smejo imeti nikjer napisano države, kateri občina trenutno pripada (to pa zaradi občutljivosti občanov in raznih ezulskih združenj). Italijanska imena pa so še iz fašističnih časov, ko je Kraljevina Italija nasilno poitalijančevala primorske in istrske kraje ter jim dodeljevala izmišljena imena, da bi dokazala premoč lastne rase v tistih krajih, kot na primer s kraljevim odlokom št. 800 z dne 29. ali pa sploh ne vedo, da so se rodili v Sloveniji (ki je bila tedaj kot Socialistična republika Slovenija del SFR Jugoslavije). Očitno je, da v brk ustavnim in drugim zagotovilom nismo vsi italijanski državljani in davkoplačevalci enako obravnavani: z nekaterimi se država obnaša kot slaba mačeha, z drugimi pa kot ljubezniva mati MLADIKA

18 ZGODOVINA Naj kot zanimivost dodamo seznam, ki je priložen omenjenemu zakonu, ki je seveda še v veljavi. Povprečni državljan sploh ne ve, kje se nekateri kraji nahajajo, po italijanski zakonodaji pa nimajo oziroma ne smejo imeti slovenskega (ali hrvaškega) zapisa, in seveda za nekatere ne vemo, če so na današnjem slovenskem ali hrvaškem ozemlju. Prilogi: ALLEGATO A COMUNI ITALIANI FINO AL 15 SETTEMBRE 1947 Abbazia Aiba Aidussina Alber di Sesana Albona Anicova Corada Antignana Apriano Arsia Aureno di Sopra Auzza Barbana d Istria Battaglia della Bainsizza Berdo San Giovanni Bergogna Bersezio del Quarnaro Biglia Bigliana Bisterza Bogliuno Boriano Brestovizza in Valle Bretto Brioni Maggiore Bucule Budagne Cal di Canale Camigna Canale d Isonzo Canfanaro Caporetto Capriva nel Carso Castel Dobra Castel Iablanizza Castelnuovo d Istria Cave Auremiane Ceconico Cernizza Goriziana Cherso Chiapovano Circhina Ciana Cobbia Comeno Corgnale Cosbana del Collio Cossana Creda Crenovizza Descia Dignano d Istria Divaccia Grotte del Timavo Dol Grande Dole Dol-Ottelza Draguccio Dresenza Duttogliano Elsane Erpelle Cosina Ersel in Monte Famie Fianona Fiume Fontana del Conte Gabria Gabrovizza Gargaro Gimino Godovici Goiaci Gorlano Gozza Gracova Serravalle Okrožnica italijanskega notranjega ministrstva iz leta 2007, v kateri spodbujajo k uporabi poitalijančenih krajevnih imen. Idresca d Isonzo Idria Idria di Sotto Lagosta Lanischie Lase Laurana Ledine Libussina Locavizza di Aidussina Lacovizza di Canale Lose Luico Lussingrande Lussinpiccolo Matteria Mattuglie Medana Merna Monte San Vito Monte Urabice Montenero d Idria Montespino 18 MLADIKA

19 ZGODOVINA Montona Moschiena Neresine Oltresonzia Opacchiasella Orsera Osecca Vittuglie Ossegliano San Michele Ossero Paniqua Parenzo Pinguente Pisino Pianina Piezzo Pliscovizza della Madonna Pocrai del Piro Podraga Pola Portole Postumia Grotte Poverio Prevacina Primano Ranziano Retacevo in Monte Rifembergo Roditti Ronzina Rovigno d Istria Rozzo Sable Grande Saga Sagoria San Martino Salona d Isonzo Samaria Sambasso San Daniele del Carso San Giacomo in Colle San Martino Quisca San Michele di Postumia San Pietro del Carso San Vito di Vipacco Santa Croce di Aidussina Santa Lucia d Isonzo Santo Spirito della Bainsizza Sanvincenti Scherbina Scoppo Scrilla Sebreghe Sedula Sella delle Trincee Senadole Senosecchia Serpenizza Sesana Slappe Zorzi Smerla Sonzia Storie Stura delle Fusine Tarnova della Selva Temenizza Ternova d Isonzo Tolmino Tomadio Torrenova di Bisterza Trenta d Isonzo Tribussa Ustie Valdarsa Valle d Istria Valsantamarina Verpogliano Vertoba in Campi Santi Villa del Nevoso Villa Slavina Villabassa di Senosecchia Villa Montevecchio Vipacco Visignano d Istria Visinada Volsizza di Comeno Volosca-Abbazia Volzana Voschia Zara Zolla ALLEGATO B COMUNI ITALIANI FINO AL 3 APRILE 1977 Buie d Istria Capodistria Cittanova d Istria Grisignana Isola d Istria Maresego Monte di Capodistria Pirano Umago Verteneglio Villa Decani Kot zanimivost naj dodamo, da čeprav so taka imena za italijansko državo uradna, nekaterih toponimov ne najdemo niti v slovarju, ki so ga leta 1981 izdali v Bologni pri založniku Pàtron: T. Capello, C. Tagliavini, Dizionario degli etnici e dei toponimi Italiani - DETI (Pàtron Editore Bologna). Dizionario degli etnici e dei toponimi Italiani - slovar italijanskih toponimov MLADIKA

20 EKOLOGIJA KOLIKO SO NAM ŠE POMEMBNE PODNEBNE SPREMEMBE? H.J. Po tej koronavirusni krizi je sedaj na prvem mestu poleg zdravja, seveda skrb za gospodarski preporod. Obljubljajo se milijardne naložbe. Kar naenkrat je na razpolago denar, ki ga prej ni bilo nikjer, pa četudi bi ga iskali s svetilko pri belem dnevu. O uporabi denarja namreč nikoli ne odločajo tisti, ki ga najbolj potrebujejo. Dolga leta je bilo varstvo okolja zadnja skrb tako za politike kot gospodarstvenike, kljub težkim posledicam za zdravje ljudi, ki prebivajo v bližni onesnažujočih obratov in kljub klimatskim spremembam, na katere znanstveniki opozarjajo že desetletja. Če so trenutni voditelji ZDA pa tudi Brazilije in mnogih drugih držav po svetu še dalje prepričani, da je skrb za naravo draga in gospodarstvu škodljiva (zlasti v tem trenutku, ko so bile finančne izgube zaradi pandemije res velike), pa skušajo nekatere, v prvi vrsti Evropska unija, ubrati drugačno pot. Celo v času pandemije so med državami članicami potekali spletni pogovori tudi o mož nosti uresničitve zelenega dogovora za Evropo. Za to se odločno zavzema tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je izpostavila, da si želi učinkovitega in pravičnega prehoda v nizkoogljično prihodnost. Zaradi hudega gospodarskega šoka so se sicer v tem času prizadevanja za okolje nadaljevala z zmanjšanim zagonom. Javnomnenjske raziskave so pokazale, da se je v zadnjem desetletju znižal delež tistih, ki so prepričani, da je treba proti podnebnim spremembam ukrepati takoj, in sicer za 8 odstotnih točk v zadnjih 5 letih. Nekateri so tudi začeli dvomiti v to, da je za segrevanje planeta v prvi vrsti kriv človek. Ne glede na to, kar mislijo ljudje, pa imamo posledice podnebnih sprememb vsak dan pred očmi. V tem našem ožjem prostoru jih sicer trenutno»eden največjih problemov in virov onesnaževanja je proizvodnja, predelava in raznašanje hrane po svetu.«nismo tako boleče občutili, vsem pa je jasno, da»ni več letnih časov, kakršni so bili nekoč«. Pregovorno deževnega aprila ko smo bili zaklenjeni na svojih domovih letos nismo imeli. Komaj pa smo pokukali ven, nas je pričakalo deževno in nestalno junijsko vreme. Če pa pogledamo nekoliko dlje, je stanje še bolj jasno. V Sibiriji so bile na primer maja temperature za 10 stopinj višje od običajnega povprečja. V Kaliforniji so se spet pojavili požari. Na severu Norveške pa je obsežen zemeljski plaz zgrmel v morje in s seboj odnesel več počitniških hiš. To je le nekaj drobnih utrinkov apokalipse, ki so se zgodili samo v zadnjem času. Eden največjih problemov in virov onesnaževanja je proizvodnja, predelava in raznašanje hrane po svetu. In prav v tem koronavirusnem času smo opazili, kako izredno pomembna je samooskrba. Prej se nam je zdelo skoraj samoumevno, da prihaja hrana iz vseh koncev sveta in da jo najdemo na policah veleblagovnic. Sedaj pa smo ugotovili, da nam lahko v trenutku zmanjka vsega. In v svojih kletkah iz asfalta in cementa smo začeli razmišljati o tem, koliko smo izgubili, v kolikšni meri smo opustili vse tiste dejavnosti, ki bi nam lahko v sili omogočile preživetje. Proizvodnja domače hrane oziroma tiste z 0 prevoženimi kilometri je seveda tudi bolj zdrava in okolju prijazna, saj gotovo ne bomo posadili papaje na Krasu Teritoriju neprimerno kmetijstvo nikakor ni brez posledic. Izkoriščanje zemlje v industrijske namene je ena največjih norosti, kar si jih je izmislil človek. Za krmljenje živine, ki sicer živi v nečloveških razmerah, brez prostora za gibanje, uporabimo ogromne površine pridelovalne zemlje. Ljudje, ki nimajo ničesar, pa naj še bolj stradajo. Seveda naravi prijaznejše kmetijstvo potrebuje državno podporo, 20 MLADIKA

21 EKOLOGIJA saj je obdelovanje manjših površin in brez uporabe pesticidov veliko dražje. Zato bi bil dražji tudi pridelek, ki si ga mnogi kupci ne bi mogli privoščiti. Že sedaj, v času koronavirusne krize, smo videli, kako zelo se je podražila hrana, zlasti sadje in zelenjava. Ekološko pridelana živila pa so že itak dražja od industrijskih. Večkrat jemo hrano, ki skorajda nima več niti sence hranilnih snovi, ki bi jih morala vsebovati. Kako jih lahko najdemo v sadežih, ki jih poberejo, ko so še zeleni, in ki dozorijo brez sonca? Mnoga podjetja uporabljajo tudi strupe, da bi preprečila širjenje škodljivcev. Lahko potemtakem končni izdelek tega procesa sploh še imenujemo hrana? V začetku junija smo»praznovali«svetovni dan okolja. Okvirna konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah je sprožila kampanjo z naslovom»dirka proti ničli«, s katero je želela spodbuditi prizadevanja za izničenje izpustov toplogrednih plinov. Kot so povedali, se je k cilju podnebne nevtralnosti zavezalo 120 držav. Ta cilj naj bi dosegli v prihodnjih 30 letih. Seveda v upanju, da takrat ne bo že prepozno. Letos je bil svetovni dan okolja posvečen temi biotske raznovrstnosti in pametnega ravnanja s plastiko. Na našem planetu izginjajo številne živalske in rastlinske vrste, za kar smo v veliki meri krivi sami, saj iz gospodarskih interesov dan za dnem nebrzdano uničujemo naravo. Tudi na to nas znanstveniki vedno znova opozarjajo. S plastiko pa smo že zdavnaj stopili čez rob. In prav sedaj, ko smo se na evropski ravni zavezali, da bo plastike za enkratno uporabo enkrat za vselej konec, smo uporabili in odvrgli na milijone plastičnih rokavic (ki so po mnenju nekaterih izvedencev bolj škodljive kot pa koristne za preprečevanje širjenja okužbe) ter zaščitnih mask, izdelanih iz materialov, ki se dolgo ne razgradijo. Ob mednarodnem dnevu Zemlje so mnogi časopisi v Italiji posvetili več strani vprašanju podnebnih sprememb in globalnega segrevanja. Nekateri so za to priložnost izšli tudi na zeleno obarvanih straneh. To pomeni, da je zaščita narave vendarle prišla v zavest javnosti, kar je razveseljivo dejstvo; ni pa še dovolj. V zadnjih letih si prigovarjamo, da proizvajamo vse manj toplogrednih plinov. Če poslušamo reklame, bi bili morali tisto»ničlo«v izpustih že doseči. V resnici pa so podatki, ki jih je proti koncu junija objavila Evropska agencija za okolje, pokazali, da so se povprečni izpusti novih avtomobilov v Evropski uniji lani celo povečali. In to prav sedaj, ko so omejitve izpustov vsako leto strožje, ko bi hoteli odpeljati na odpad še delujoče avtomobile. Od leta 2010 do 2016 so se izpusti zmanjševali, nato pa so spet začeli naraščati. Eden od razlogov, menijo izvedenci, je tudi vse večja prisotnost športnih terencev. Približno 38 odstotkov novih avtomobilov pripada tej kategoriji. Seveda gre za vozila, ki imajo močnejše motorje in torej porabijo več goriva. Sploh so pri Evropski agenciji za okolje ugotovili, da se je povprečna masa novega avtomobila v zadnjem času povečala kar za 30 kilogramov. Zakaj sploh potrebujemo te»velikane«ki jih večinoma uporabljamo le za vožnjo po mestu in okolici ter seveda za dolgotrajno iskanje parkirišča ostaja neznanka. Ali je važno le, da je naš avto večji od sosedovega? Evropska agencija za okolje je objavila tudi bolj pozitiven podatek: izpusti toplogrednih plinov v Evropski uniji so se predlani zmanjšali za 2,1 odstotka. To gre po mnenju omenjene agencije pripisati zlasti zmanjšani uporabi premoga. Vse to pa dokazuje, da še vedno nismo sposobni stopiti na novo pot, pač pa delamo dva koraka naprej in enega nazaj Daleč tako gotovo ne bomo prišli. Zaradi pandemije že nekaj časa nismo pisali o Greti Thunberg, ki se je do sedaj oglašala le preko spleta s ključnikom #ClimateStrikeOnline. V intervjuju za britanski BBC je pred kratkim dejala, da se moramo iz krize novega koronavirusa nekaj naučiti.»pandemija je pokazala, da je treba v kriznih časih ukrepati s potrebno močjo,«je poudarila. Sedaj vsi govorijo, da je treba reševati človeška življenja, je še nadaljevala Greta in ob tem izrazila upanje, da bo to, kar se je zgodilo, sprožilo obsežnejšo razpravo o nujnosti ukrepanja za pomoč ljudem, ki umirajo zaradi bolezni in posledic, povezanih s podnebnimi spremembami in uničevanjem okolja. Kot je dejala švedska okoljska aktivistka pa gre le za pobožne želje, saj je sama pesimistična glede možnosti, da bomo znali omejiti globalno zvišanje temperatur. Upajmo, da se moti! MLADIKA

22 IN MEMORIAM OB SLOVESU DVEH PRIJATELJEV Ko se prijatelji poslavljajo, odide z njimi tudi del tebe. Tako se mi je zgodilo s prijateljema Sašo Rudolfom in Aleksandrom Furlanom Šandrinom. S Šandrinom sva se zbližala zadnja leta, ko sva skoraj istočasno ovdovela. V tem času so pri Mladiki izšle njegove narečne pesmi v zbirki An popodán in tudi po zaslugi skupnega prijatelja Ladija spominski zapisi v prozi Bilo je nekoč. Koliko ljubezni do domačih ljudi, do naše zemlje in slovenskega jezika je v njih pokazal ta preprosti mizar in pristaniški delavec in koliko modrosti je v njegovih besedah! Hvala ti, Šandrin, za vse! S prijateljem Sašo Rudolfom, mojim sosedom na Vernielisu, sva se družila v najstniških letih, ko me je njegova sestra Neva inštruirala latinščino. Skupaj sva celo poletje nabijala pingpong žogico, hodila na morje in na izlete, npr. peš od doma preko Sv. Ivana in Lonjerja do Glinščice. Najlepši pa je bil izlet po Julijcih Aleksander Furlan na Dragi 2018 v Kanalski dolini, ko sva leta 1955 proslavila mojo učiteljsko maturo: Dve špici, Zajzera, Nabojs V kasnejših letih sva skupaj hodila v Slovenski kulturni klub, sodelovala pri Radijskem odru in končno pristala oba na radiu, jaz na programskem, on na časnikarskem oddelku. Ni bilo več časa za igranje in pohajanja, a kar naju je zbližalo v mladih letih, sva vsak zase nosila naprej. Tudi Tebi hvala, Saša! Marij Maver SPOMIN NA SAŠO RUDOLFA S Sašijem sva odraščala v mladinskih organizacijah, a zbližala sva se, ko sva začela sodelovati pri Radijskem odru in kmalu potem tudi pri programih tržaškega radia. Spominjam se dolgih in duhovitih pogovorov ter iskrivih debat v sobi za zunanje sodelavce v četrtem nadstropju radijske palače, kjer smo se dnevno srečavali z Martelancem in Lovrečičem. Še bližja sva si bila, ko sva sredi šestdesetih let skupaj prišla k»poročilom«, kakor smo takrat rekli časnikarskemu uredništvu. Tam sva se nekaj časa izmenjavala pri športni in kulturni rubriki, dokler nisva eden za drugim dobila stalno mesto. Prav takrat je bilo v teku obdobje počasnega in težavnega osamosvajanja redakcije, ki je bila do tedaj odvisna od italijanskega glavnega urednika. Bil je čas novih idej in tudi uresničevanja novih pobud. Eno odmevnejših si je zamislil Saša: bila je nedeljska popoldanska oddaja Šport in glasba, s katero je slovenski radio znatno razširil krog poslušalcev in tudi sodelavcev med športniki. Takrat še ni bilo prenosnih telefonov in interneta, tudi ne zasebnih radijskih postaj, in za športne izide je bilo treba čakati na izid tiskanih časopisov. Od nedelje do nedelje smo organizirali nekakšno telefonsko mrežo, klicali smo gostilne, bare in celo karabinjerske postaje, da smo pred vsemi drugimi zbrali rezultate in jih takoj posredovali poslušalcem. 22 MLADIKA

23 IN MEMORIAM LUČ ŽIVLJENJA NA GROB SAŠE RUDOLFA Ko sem Te pred sedmimi leti poklicala iz ljubljanskega v tržaški mestni vrvež sprašujoč po zapuščini Tvojega očeta, niti slutila nisem, da boš tisti, ki bo poživljal vezi med zamejstvom in Muzejem novejše zgodovine Slovenije v matični domovini, vneto promoviral razstavne in knjižne projekte in spodbujal pomen ohranjanja zapuščin zgodovinske vrednosti. Tvoje dostojanstvena drža, intelektualna širina in pripovedna moč so hitro završale v muzejskih krogih. Tvoje domoljubje je preganjalo narodno otrplost, Tvoje kritike so vzbujale samoizpraševanje izgovorjenega in napisanega. Izražal si ljubezen do družine. Hrepenel si po pokojnih prednikih in iz njihovih življenjskih usod črpal najdragocenejše. Zdaj si z njimi. Z mamo, s sestro, z očetom, ki Ti ga je bilo dano poznati le šestnajst let in ki si mu želel izkazati spoštovanje, ker se je v prelomnih časih odločil za življenje za slovenski narod. Naj na Tvojem grobu gori luč življenja. Počivaj v Bogu! Tebi vedno hvaležna Irena Uršič Saša Rudolf ob panoju na razstavi Prekomorci v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani jeseni Na razstavljeni sliki je na skrajni desni njegov oče, slikan v Egiptu.(Foto: Sarah Poženel, MNZS.) V tistih letih je bila domača nogometna ekipa Triestina v hudi krizi in je nastopala v nižji ligi, amaterski, gostovala je v manjših mestih po deželi in bližnjem Venetu. Tako smo mi kot prvi dobivali in v naši oddaji takoj objavljali nogometne izide iz teh nižjih prvenstev. To so odkrili tudi italijanski navijači po vsej deželi, ki so se hitro naučili številk po slovensko, da so bili deležni naših informacij. Večkrat smo tudi razpolagali s prenosnim oddajnikom, ki je bil montiran na avtomobilu Alfa Romeo Giulia, s katerim smo sledili krajevni kroniki, obiskovali kulturne dogodke in tudi slovenske športne prireditve. Ko smo nekoč govorili z glavnim urednikom Botterijem in omenili, da bi se lahko poslužili»giulie«, nas je zavrnil:»ne, nobenega novega sodelavca nočem,«ker ni razumel, da smo mislili na prenosni oddajnik. To so skoraj šaljive anekdote iz tistih časov, ki pa veliko povejo o takratni moči radia in o Rudolfovi inovativni oddaji. V spominu mnogih poslušalcev bo gotovo ostalo njegovo poročanje z raznih kriznih področij razpadajoče Jugoslavije, kjer je marsikomu zmanjkalo besed ob zločinih zdaj ene zdaj druge strani. Ob človeškem sočutju je Saša znal vedno nepristransko prikazati dejansko sliko dogajanja. Prav tako bi lahko rekli glede številnih športnih dogodkov od olimpijskih iger do svetovnih nogometnih prvenstev, katerih se je udeležil. Svoje dopise je popestril s komentarji, zanimivostmi in osebnimi opažanji družbene narave. Kot namestnik glavnega urednika je leta 1995 doživel zadoščenje ob uvedbi televizijskih oddaj v slovenščini, ki so močno zamujale, kmalu za tem, ob osamosvojitvi slovenskega uredništva pa je kot glavni urednik, kar je ostal do upokojitve, dosegel uresničitev svojih prizadevanj za okrepitev uredništva. Radio, televizija in slovenska javnost mu morajo biti hvaležni. Sergij Pahor MLADIKA

24 GOSPODARSTVO LABODJI SPEV SLOVENSKEGA BANČNIŠTVA V AVSTRIJI? AČ Na Koroškem je slovenska narodna skupnost v prejšnjih tednih doživela nov šok. V kratkem naj bi namreč slovenska manjšina ostala brez svoje banke. Posojilnica bank je od leta 2016 združevala vse pred tem še samostojne slovenske banke v Avstriji. Zgodba ima pravzaprav dve časovno ločeni fazi, ki pa sta med seboj povezani. Odstrel neposlušne uprave Začnimo z zadnjim razvojem dogodkov, ki je dokaj svež. Maja se je namreč razširila novica, da je Posojilnica bank, edina slovenska banka v Avstriji, na»lastnik je namreč zahteval, naj uprava izvede preobrazbo banke v delniško družbo in naj začne s postopkom prodaje.«prodaj. Njen 95-odstotni lastnik, Raiffeisen, se je očitno odločil, da slovenska banka zanj ni več strateška naložba, potem ko jo je prevzel leta 2016 v sklopu reševanja slovenskega bančnega zadružništva (a o tem kasneje). Poudariti je seveda potrebno, da je tudi Posojilnica bank zadružna banka, tako kot celoten sistem Raiffeisen. Dosedanji lastnik svoje odločitve ni pojasnil, članom in javnosti niti ni razkril imena kupca. Znano je le, da gre za finančno družbo iz Velike Britanije, ki pred prevzemom Posojilnice bank zahteva, da naj se slovenska banka iz zadružne banke spremeni v delniško družbo. To je postal tudi casus belli za odpoklic donedavne uprave koroške banke. Lastnik je namreč zahteval, naj uprava izvede preobrazbo banke v delniško družbo in naj začne s postopkom prodaje, čemur pa se je vodstvo zoperstavilo. Po mnenju nekdanjega predsednika Felixa Wieserja je bila ta zahteva povsem neutemeljena zaradi same narave banke in njene dolgoletne zgodovine, pa tudi zaradi netransparentnih okoliščin prodaje. Dejal je, da je banka odgovorna vsem svojim članom in ne samo Raiffeisnu, pa čeprav je ta večinski. Posojilnica bank ima namreč kar 10 tisoč članov. Uprava pod vodstvom Wieserja je dalje tudi zahtevala neodvisno izvedeniško mnenje o utemeljenosti prodaje, ki naj ga izdela zunanja institucija. Tretji razlog, zaradi katerega 24 MLADIKA

25 GOSPODARSTVO je uprava zavrnila zahtevo po zagonu preobrazbenih postopkov banke, je bila odsotnost vsakršnega pojasnila v zvezi z morebitnim kupcem in njegovimi namerami po prevzemu. Zadnja točka je posebej občutljiva tudi za slovensko narodno skupnost na Koroškem, za katero je ohranitev finančnega vzvoda bistvenega pomena. O tem dovolj nazorno priča podatek, da je banka vsako leto prispevala 300 tisoč evrov za dejavnosti slovenskih organizacij. Posojilnica bank je na primer tudi glavni pokrovitelj uveljavljenega športnega društva SAK. Gre torej za zelo utemeljeno skrb: bo novi lastnik ohranil»finančno občutljivost«do slovenskega življa? Gre seveda bolj ko ne za retorično vprašanje. Ob tem moramo še poudariti, da posluje banka dvojezično in tudi s tem pomaga ohranjati narodovo prisotnost na terenu. Bo torej novi lastnik še naprej ohranil dvojezično poslovanje? Odgovor, ki so ga že pred časom v imenu kupca posredovali pri Raiffeisnu, je zelo zaskrbljujoč. Posojilnica bank naj bi pod novim lastnikom ohranila poslovanje tudi v slovenščini, v kolikor bo to gospodarsko smiselno. Kaj to pomeni, ni težko razumeti. Skupščinski sklepi na daljavo Odstavitev uprave in postopek prodaje Posojilnice bank so nazadnje potrdili tudi na skupščini, ki so jo morali zaradi koronavirusa izpeljati na daljavo. Rezultati sicer niso nikoli bili pod vprašajem, glede na to, da so glasovanja potekala po sistemu deležev in ne po sistemu en član en glas. Ker ima Raiffeisen 95-odstotni delež, je sam odločal o usodi slovenske banke. Štetje glasov je sicer pokazalo, da so tudi nekateri mali člani potegnili z avstrijskim velikanom in glasovali za odstavitev uprave. Predsednik Društva za varovanje interesov slovenskega zadružništva Rudi Vouk je sicer dejal, da sta kljub temu dobri dve tretjini članov glasovali proti sklepom Raiffeisna, kar kaže na močan razkol med večinskim lastnikom in veliko večino ostalih članov. Hkrati je še pojasnil, da je zakonsko močno vprašljivo sprejemanje tako pomembnih odločitev, kakršni sta odstavitev uprave in prodaja banke, v režimu koronavirusne zakonodaje, ko je glasovanje možno samo v pisni obliki in brez fizične prisotnosti članov.»obstaja resna možnost, da bi kdo od članov izpodbijal veljavnost občnega zbora,«je še dejal Vouk v intervjuju za slovenski televizijski dnevnik TDD Rai. In nekateri člani so se naposled res odločili za tožbo. Zadružna zveza iz Slovenije, Zadruga Pliberk, Enotna lista in Slovenska gospodarska zveza so sprožile tožbo zaradi netransparentnosti celotnega postopka odločanja o prodaji. MLADIKA

26 GOSPODARSTVO (Ne)znani kupec O tem, kdo je potencialni kupec, ni kaj dosti znanega. Nekaj podrobnosti je v javnost pljusknilo samo v obliki špekulacij oziroma neuradnih novic. Raiffeisen uradno ni razkril imena interesenta, s katerim se pogaja za prodajo. Mediji pa so (pred več tedni) pisali o tem, da naj bi šlo za finančno družbo iz Velike Britanije, ki ima sedež v eni od davčnih oaz na Otoku (londonski City je na primer ena od pomembnejših davčnih oaz v Veliki Britaniji). Za omenjeno družbo naj bi»se skrival«ruski investitor. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je seveda povezano z razlogi, zakaj bi tuj investitor ciljal ravno»ob brexitu si novi investitor želi ohraniti neposreden stik z EU in vsemi gospodarskimi ugodnostmi, ki jih EU prinaša.«na slovensko banko na Koroškem. Med možnimi razlagami (seveda govorimo samo o špekulacijah) je morda tudi ta, da si ob brexitu in torej ob odhodu Velike Britanije iz Evropske unije ruski investitor želi ohraniti neposreden stik z EU in vsemi gospodarskimi ugodnostmi, ki jih EU prinaša (recimo prost pretok blaga, storitev in kapitala). Posojilnica bank je v tem primeru stranska žrtev te igre in žrtveno jagnje Raiffeisna. Mali zadružniki avstrijskemu bančnemu velikanu očitajo prav to, da kljub svoji»zadružni naravi«s prodajo Posojilnice bank pušča na cedilu ne samo slovensko narodno skupnost, temveč celo območje Koroške. Hrvaški faktor Da bi bolje razumeli celotno zgodbo pa moramo storiti še korak nazaj. Raiffeisen namreč ni prišel kar tako na plano s svojim 95-odstotnim deležem. Posojilnica bank je namreč nastala leta Glasovanje na skupščinah zadružnih bank v Avstriji in pri nas V članku predstavljamo primer glasovanja na skupščinah zadružnih bank v Avstriji, ki je morda na prvi pogled nekoliko nenavaden in ne upošteva osnovnega pravila zadružništva en član en glas. V primeru Posojilnice bank je večinski lastnik Raiffeisen ob dokapitalizaciji»izsilil«tudi sistem glasovanja, ki je temeljil na deležu in ne na zadružnem principu enakovrednega članstva ne glede na vložek. Kaj pa pri nas? Zadružne banke v Italiji ohranjajo princip skupščinskega glasovanja po članih oziroma po sistemu en član en glas. A vendar tudi v Italiji začenjajo nastajati določene izjeme. Sistem zadružnega bančništva je v zadnjih letih namreč doživel korenito preobrazbo. Pod pritiskom evropskih oblasti je v Italiji nastala korenita reforma zadružnega bančništva, ki naj bi uvedla večjo preglednost. Ustanovljeni sta bili dve matični bančni skupini, Iccrea in Cassa centrale iz Trenta (v katero je pristopila tudi ZKB). Nemška narodna skupnost na Južnem Tirolskem je lahko ohranila svoj sistem seveda Raiffeisen. Veliki zadružni bančni skupini (Iccrea in Cassa centrale) imata to nalogo, da nadzirata transparentno delovanje svojih članic, odgovorni pa sta neposredno Evropski centralni banki. Zaradi strogih predpisov sta omenjeni bančni skupini ukrepali. Vzemimo za primer prav skupino Cassa centrale, ki nas pobliže zanima. Tudi v tem primeru je predvideno, da matična družba lahko dokapitalizira svoje članice. To se navadno dogaja v primeru neustreznih finančnih kazalcev oziroma slabega poslovanja posamične banke. Dokapitalizacija prinaša matični družbi pravico do števila glasov na občnem zboru, ki je sorazmerno z vpisanim deležem kapitala. Matična družba tako pridobi večino glasovalnih pravic na občnem zboru članov, ne glede na druge predpise. Ob tem ima matična družba pravico imenovati tudi večino članov uprave in predsednika nadzornega sveta. 26 MLADIKA

27 GOSPODARSTVO 2016 s spojitvijo Zveze bank s sedmimi prej samostojnimi slovenskimi posojilnicami na Koroškem. Prestrukturiranje in integriranje slovenskih bank v eno samo zadrugo sta bila posledici slabih kazalcev v letnih poročilih, predvsem pri postavki»podeljenih kreditov«. V letnem poročilu za leto 2016 razberemo, da je bilo po spojitvi problematičnih kreditov za 152 milijonov evrov ob 500 milijonih evrov bilančne vsote. Ob tem moramo sicer opozoriti, da problematični krediti nikakor niso neizterljivi krediti ali nedonosne terjatve. Po mnenju nekaterih sogovornikov so določeni krediti takrat celo dobili nalašč prenizko bonitetno oceno, zaradi česar se je pojavila zahteva po močnem povišanju kapitala. To naj bi bil po njihovem mnenju»trojanski konj«za vstop Raiffeisna, ki je edini lahko zagotovil svežo likvidnost. Kljub vsemu temu seveda ne moremo mimo ugotovitve, da so banke na Koroškem v letih pred krizo leta 2008 nastavljale svojo poslovno politiko zelo ekspanzivno in brezskrbno (če uporabimo evfemizem). Klasičen primer tega je bila Hypo banka, njen hiter vzpon na Balkanu, pa tudi močan padec. Temu zgledu je sledilo tudi slovensko bančništvo na Koroškem, po mnenju nekaterih sogovornikov predvsem v obdobju nepremičninske konjunkture pred veliko krizo leta 2008 (omeniti sicer gre, da je podobna kriza zaradi»brezskrbnih«investicij slovenske banke v Avstriji doletela že pred približno 30 leti). V obdobju med 2004 in 2009 pa se je slovensko bančništvo na Koroškem spustilo v precejšnje investicije predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem. Problem so bila pred vsem slaba kakovostna jamstva. V letnem poročilu za leto 2016 tako lahko beremo»na splošno unovčevanje varščin na Hrvaškem in v Sloveniji poteka težavno, ker nepremičninski trgi niso zelo likvidni«. Dodatno so morali oblikovati rezervacije za pričakovani upad jamstev. S spojitvijo bank in nastankom Posojilnice bank pa so ukinili nove posle na Hrvaškem.»Banke na Koroškem so v letih pred krizo leta 2008 nastavljale svojo poslovno politiko zelo ekspanzivno in brezskrbno (če uporabimo evfemizem).«ponudba, ki je ne moreš zavrniti In šele na tej točki v igro vstopi Raiffei sen. Šlo je namreč za zunanjega partnerja, ki je v Posojilnico bank vbrizgnil potrebno likvidnost, da se je slovenska zadružna banka po spojitvi lahko zagnala. Avstrijska bančna skupina je leta 2017 vstopila v kapital banke s 73 milijoni evrov. To je slovensko banko oživelo, a je hkrati imelo dva stranska učinka, ki bosta najbrž usodno zaznamovala slovensko bančništvo na Koroškem. Prvič, Raiffeisen je pridobil vložku ustrezni 95-odstotni delež Posojilnice bank. O usodi slovenske bančne zadruge je torej Raiffeisen lahko odločal povsem sam. To je bilo jasno zapisano tudi v statutu, v postavkah, kjer se določa glasovanje na skupščinah. Večinski lastnik je namreč izsilil sistem glasovanja po kapitalu in ne po sistemu, ki se navadno uporablja v zadrugah, in temelji na načelu en član en glas. Kljub temu da gre za zadrugo, se je po prihodu Raiffeisna začelo uporabljati glasovalni sistem, ki velja za delniške družbe. Ostalo pa je znana zgodba, ki smo jo opisali v prvih poglavjih članka. Če povlečemo torej črto, je že res, da je Raiffeisen v zadnjem obdobju deloval nekorektno in netransparentno. Njegova namera znebiti se Posojilnice bank je z vidika etike zadružništva zavržna. Z vidika slovenske narodne skupnosti pa naravnost katastrofalna. Zavedati pa se moramo, da se je razvoj dogodkov, ki je pripeljal do tega, začel že prej. MLADIKA

28 GOSPODARSTVO SHEMA VZPOREDNEGA BANČNIŠTVA SKOZI PRIMER ELEKTROTEHNE ALI KORENINE EKIPE IZ VZPOREDNEGA SISTEMA II. del Rado Pezdir Djoka Andjelković, prvi operativec zveznega tihotapstva Sedaj se osredotočimo na Djoko Andjelkovića, ki je bil očitno tista skupna točka, ki je vezala dve tihotapski skupini v operacijah vzporednega bančništva. Rekonstrukcija delovanja zvezne skupine je bistveno težja kot rekonstrukcija slovenske skupine, saj ne obstaja noben krovni dokument, kot je recimo letno poročilo III. odseka prvega oddelka UDV. Namesto tega je le nekaj dokumentov, iz katerih lahko sestavljamo zgodbo. Za izhodišče vzemimo Andjelkovićevo pričanje.»sam Andjelković je dvema udbovcema povedal, kakšna je bila njegova povojna tržaška dejavnost proti predsedniku srbskopravoslavne občine Vurdelji.«Andjelković, nekdanji pripadnik kvizlinške Nedićeve policije, je po nekem neznanem spletu okoliščin po koncu druge svetovne vojne brez posebnih težav prestopil med sodelavce Ozne. Ohranjeni so tudi dokumenti o Andjelkovićevem brutalnem delovanju za Udbo. To je v svojih delih rekonstruiral Igor Omerza (88 stopnic do pekla. Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, 2013). Sam Andjelković je na nekem pogovoru z dvema udbovcema konec avgusta 1973 v Grocki povedal, transkript tega zaslišanja se nahaja v dokumentaciji Arhiva Republike Slovenije, kakšna je bila njegova povojna tržaška dejavnost proti predsedniku srbskopravoslavne občine Dragoljubu Vurdelji. Ko se je seznanil z Vurdeljo, se mu je takoj predstavil kot človek, ki bi lahko v Jugoslavijo vodil emigrante, da tam zanetijo upor. Vurdelja mu je nasedel ter ga je dejansko uporabljal kot kurirja oz. vodiča, in tako je nekaj Vurdeljevih ljudi Andjelković dejansko prepeljal v Jugoslavijo. Tam so jih čakali, aretirali in pozaprli ali verjetno celo likvidirali. Toda še preden je Vurdelja lahko odkril Andjelkovićevo pravo barvo, je ta dobil od Brajnika ukaz, da sodeluje pri Vurdeljevi ugrabitvi. Načrt je bil, da ujamejo Vurdeljevega pomočnika, nekega Selja, mu vzamejo ključe in nato vdrejo v Vurdeljevo stanovanje ter ga ugrabijo. Vse to se je dogajalo v drugi polovici leta V ugrabitveni ekipi sta bila poleg Andjelkovića še Slovenca, brata Jurca, Lojze in Vinko. Navajamo dobesedno Andjelkovićeve besede z omenjenega zaslišanja v Grocki:»Ta akcija je propadla takole: mi smo čakali tam, da pade mrak. Vinko je imel tisti gumijasti pendrek, in namesto da bi ga udaril s tistim težkim delom, da bi ga vrgel v avto, ga je udaril s tistim mehkim in on (Seljo) je začel bežati. Jaz stečem, ujamem ga, on pade in njega tukaj Vinko ubije in normalno, mi se vsi razbežimo. Predpostavljam, da so imeli nalogo, da ta ne sme priti živ.«leta 1947 je bil poslan na obveščevalno delo v Avstrijo, kjer je sodeloval pri 28 MLADIKA

29 GOSPODARSTVO razkrivanju hrvaške emigracije. Formalno je bil zaposlen kot manipulator z blagom v jugoslovanski delegaciji. Leta 1948 je prešel na zvezo z Miko Bigovićem, pripadnikom zvezne UDV za ilegalno trgovino. S tem se je začelo njegovo sodelovanje pri pridobivanju sredstev za financiranje obveščevalne dejavnosti UDV. Ker je bil zaposlen v trgovinski delegaciji in je delal v skladišču, je bila njegova naloga sprejem in kamuflaža tovornjakov, ki so prihajali iz Jugoslavije in s katerimi so za zvezno UDV tihotapili ameriške cigarete. Ta posel je potekal do leta 1950, ko je bil poklican v Jugoslavijo (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Zelena knjiga, Priloga 5, , 2). Po vrnitvi v domovino so ga razporedili na Hrvaško, kjer je pomagal organizirati ilegalno trgovino za hrvaško UDV in kjer je bil podrejen referentu tega sektorja UDV Luki Čemeriću, neke vrste preslikavi tega, kar je bil Niko Kavčič v Sloveniji. Iz Hrvaške je bil potem premeščen v Beograd v XII. upravo Zveznega sekretariata za notranje zadeve, kjer je postavljal tihotapske kanale za ameriške cigarete, ki so bile namenjene v Nemčijo. Andjelković se je v Münchnu povezal z nemškim tihotapcem Brinknerjem, ki je s svojo skupino (vsi so bili nemški Judje) prevzemal pretihotapljene cigarete in jih plačeval Vidku Hlaju, vodji ilegalne trgovine za UDV na zvezni ravni. To tihotapstvo je potekalo po železnici in Andjelković je bil tisti, ki je v Münchnu manipuliral s prevzetim ilegalnim tovorom in ga predajal Brinknerjevi skupini (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Zelena knjiga, Priloga 5, , 5). Leta 1951 je bil Andjelković premeščen v Transjug in je bil tudi formalno pod vodstvom Vidka Hlaja. Znotraj podjetja»predmet tihotapstva so bili sedaj poleg cigaret še alkohol, zlato in nakit.«vidko Hlaj Transjug se je potem oblikovalo novo podjetje Interkont, v katerega so poleg Andjelkovića prerazporedili pripadnike UDV, in začelo se je bolj organizirano državno tihotapstvo. Predmet tihotapstva so bili sedaj poleg cigaret še alkohol, zlato in nakit. V igro pa se je vključil tudi Goli otok, jugoslovansko taborišče najprej za pripadnike sovjetske linije v jugoslovanski partiji, potem pa za ostale, ki so bili ali pa jih je jugoslovanska oblast enostavno razglasila za oporečnike in nasprotnike sistema. O tihotapskem poslovanju zvezne UDV najbolje priča izjava pripadnika te tihotapske skupine, Tržačana Vlada Valenčiča. Izjava je bila dana v Ljubljani 23. junija 1966 (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 1 7). Valenčič je v izjavi, ki jo je podal UDV, pojasnil (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 1), da se je v Luganu v Švici sestal z Ettorejem Chichelerom, ki je povpraševal o možnosti transporta cigaret in alkohola v sodelovanju z jugoslovanskimi podjetji. Valenčič je ponudbo za posel predstavil Slavku Barti, ki je bil tedaj upravnik taborišča na Golem otoku. Barta je tedaj že imel pooblastila namestnika zveznega sekretarja za notranje zadeve Svetozarja Stefanovića, da organizira posel, ki bi Zveznemu sekretariatu za notranje zadeve pridobil tuje valute. Valenčič je za transport pridobil Oskarja Presla, ki je poleg ostalih sicer neimenovanih sodelavcev opravljal prevoze. Ključni podjetji, ki sta z legalnim poslovanjem pokrivali posel tihotapljenja, pa sta bili Velebit (direktor Albert Lučič) in Transjug (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 3). Osnovna struktura posla je bila takšna (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado MLADIKA

30 GOSPODARSTVO Valenčič 1966, 2), da so cigarete iz Švice preko Avstrije prihajale v Jugoslavijo (na Reko) in potem do končnega cilja v Italijo. Prvi posel s kartoni cigaret je bil opravljen tako, da je blago prispelo na Reko v tranzitu za Grčijo. Transjug je angažiral ladjo Punat za nadaljnji prevoz do Grčije, dejansko pa so cigarete prepeljali v Bakar in od tam v Italijo. Pot ladje s cigaretami proti Grčiji je bila pokrita s fiktivno dokumentacijo. Poleg dokumentacije je bil ključni element posla tudi nakup blaga, s katerim se je prikrivala dejanska narava transporta, in seveda tok gotovine. V Valenčičevi izjavi je pojasnjena finančna logistika posla. Financiranje posla je potekalo na dva načina, na legalni in nelegalni način. Glede legalnega dela izvemo (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 4), da je bil na Union Banki iz Lugana odprt račun št , na katerega je Chichellero polagal gotovino. Ta gotovina je bila namenjena zvezni UDV za storitev tranzita cigaret, istočasno pa je bila gotovina, ki je bila položena na račun, uporabljena tudi za nakup blaga, s katerim se je zakrila tihotapska dejavnost. Z računom je razpolagal Slavko Barta (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, Izjava Vlado Valenčič 1966, 5), ki je gotovino dvigoval in jo večinoma fizično prinašal na Zvezni sekretariat za notranje zadeve, ali pa je z gotovino s tega računa plačeval račune podjetja Velebit. Drugi dokument, ki priča o organizaciji tihotapstva na zvezni ravni, je prepis razprave na konferenci, ki jo je med 19. in 20. septembrom 1951 organiziral oddelek za tihotapstvo na zvezni ravni (VII. odsek prvega oddelka zvezne UDV) in na katerem so bili prisotni predstavniki republiških UDV, ki so imeli v svoji domeni tovrstno dejavnost. Sestanek je vodil načelnik zvezne UDV Vidko Hlaj, na njem pa so bili prisot ni: Niko Kavčič, Dražević (UDV za Hrvaško), Miloš Ogrizek v mlajših letih Risto Dukovski (UDV za Makedonijo), Luka Čelević, Šime Matešić (UDV za Srbijo), Mika Rigović in Josip Kvasnička (SI AS 1931, RSNZ SRS, tehnični enoti 213 7). Toda od kod korenine slovenskega dela vzporednega bančništva v povezavi z osebami, ki so delale na zvezni ravni? Za odgovor na to vprašanje je potrebno pregledati ozadje Miloša Ogrizka, načelnika UDV, za katerega se bo izkazalo, da je bil centralna os, ki je združila elemente vzporednega sistema z zvezne in slovenske ravni, kar je ustvarilo serijo črnih fondov v mehanizmu vzporednega bančništva. Miloš Ogrizek, centralna os vzporednega bančništva Po arhivskih podatkih (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, ) je Miloš Ogrizek, Ljubljančan, v rani mladosti preseljen v Maribor, nekdanji galvanotehnik po nemški okupaciji Maribora, pribežal v Ljubljano. Zakaj je bežal, ni čisto jasno, kljub temu da je zgodba o njegovem prebegu precej enostavna. V času aprilske invazije sil osi na kraljevino Jugoslavijo se je Ogrizek pridružil kraljevi vojski, vendar je po razpadu sistema zelo kmalu prišel nazaj v Maribor. Dejstvi, da je bil kot gozdovnik in nogometaš Maribora precej progresiven, kot so temu včasih rekli, bi morali zadoščati, da se je umaknil pred Nemci. Toda pri SDV so vseeno obravnavali verzijo, da naj bi Ogrizka obvestil o morebitni aretaciji mariborski Nemec, pripadnik Abwehra Heri Bödendorfer. To ni nepomembno, kajti, kot bomo videli kasneje, so te relacije med Slovenci nemške narodnosti in pripadniki nekdanje strukture nacistične Nemčije Ogrizku ali sestavljale ali pa razstavljale kariero v UDV. V Ljubljani se je najprej povezal s soprogom svoje polsestre Franjem Klojčnikom, nadvse neobičajnim človekom, 30 MLADIKA

31 GOSPODARSTVO ki je imel tesne povezave z NDH in Kraljevo vojsko v domovini. Ta povezava je, kot bomo še videli, kasneje v Ogrizkovemu življenjepisu naredila precejšnjo zmedo. Klojčnik pa kmalu ni bi edina povezava Ogrizka z OF, saj je pozimi leta 1942 poskušal oditi med partizane po povsem drugi navezi. Prvi poskus mu ni uspel, je bil pa zato uspešen aprila 1942, ko se je pridružil Škofjeloški četi. To je bila četa, v kateri je bil takrat Niko Kavčič, pa tudi Slavko Kupper, ki je bil voznik kasneje visoko rangiranega pripadnika UDV Staneta Bernika - Artija, tudi izjemno dobrega Ogrizkovega in Kavčičevega prijatelja. Domnevamo lahko, da se je Ogrizek prav v Škofjeloški četi seznanil z jedrom bodočega slovenskega odseka državnega tihotapstva. Konec leta 1942 se je Ogrizek spet vrnil v Ljubljano, kjer je vstopil v likvidatorsko četo Vosa, s katero je upravljal Edo Brajnik. V Ljubljani so ga Italijani aretirali in zaprt je bil vse do kapitulacije. Po izpustitvi iz zapora je nadaljeval kariero v Vosu, tokrat na Primorskem. V tej primorski skupini je prišel na zvezo s Hlajem. Dve depeši, ki ju je Ogrizek poslal Zdenki Kidrič (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Miloš Ogrizek, 14096, 2 3), kažeta da je bila narava njegovega dela vezana na pridobivanje informacij o vojaški, posebno letalski logistiki sovražnikov, njegova pristojnost pa je prešla etnične meje Slovenije, saj je operiral vse do Padove. Februarja leta 1944 je bil Ogrizek kot oficir Ozne premeščen na Štajersko in Koroško, kjer je tudi dočakal konec vojne. Kmalu po koncu vojne je bil Ogrizek na posebni akciji v Italiji. Kaj je počel, ni dokumentirano, je pa iz dokumentacije razvidno, da je v Milanu preko Klojčnika opravljal nekakšne nakupe. To vemo iz dokumenta Ozne, iz katerega sledi navodilo, da naj Ogrizka obvestijo, da se Kljočnik lažno predstavlja kot predstavnik Narodnoosvobodilnega odbora v Milanu in naj zato preneha poslovanje z njim (SI AS 1584, 2, dokument ). Toda že leta 1946 Ogrizek ni več v UDV. Desetletja zatem, ko se je ob aferi črnih fondov odprla preiskava zoper Ogrizka, je SDV postavila tezo, da je bil Ogrizkov odhod iz UDV prav posledica povezav z Kljočnikom. Toda resnica je bila drugačna, saj, kot je pojasnil Hlaj (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD Miloš Ogrizek, 375), je bil Ogrizek premeščen na delo na Dunaj. Zato da bi ob morebitni aretaciji Avstrijci Ogrizka»Ogrizek je na Dunaju prišel v stik s slovensko ekipo, ki je izvajala državno tihotapstvo.«ne povezali z UDV, so se odločili, da ga enostavno odpustijo in prezaposlijo na Dunaju, in to v podjetju, katerega lastnik je bil eksponent UDV. Njegova delovna naloga je bil prevzem zvez z obveščevalci. Iz razgovora, ki ga je SDV 15. marca 1974 opravila z Mirom Strletom, ki je bil v tej operaciji podrejen Ogrizku (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 377), izhaja še nekaj več podrobnosti o Ogrizkovem dunajskem obdobju. Strle je izpričal, da je imel Ogrizek precej neobičajen odnos do sodelavcev, saj je nekatere, denimo Draga Dekortija, odkrito preferiral. Še bolj pa je bil neobičajen njegov odnos do dela, saj je nekatere akcije izpeljal izjemno dobro, pri drugih pa je nerazumno dolgo zavlačeval. Recimo, ko je bilo potrebno s kompromatom pridobiti nekdanjega vodjo Abwehra za Srbijo, so Ogrizek, Dekorti in Bernik nerazumljivo dolgo odlašali z akcijo. Ogrizek je na Dunaju prišel v stik s slovensko ekipo, ki je izvajala državno tihotapstvo. Toda v nasprotju s pravili konspiracije je obveščevalni center nastanil kar v zgradbi, v kateri so vodili tihotapske posle. Kako nespametna je bila ta odločitev, se je pokazalo zelo kmalu, ko so Avstrijci razkrili (ali v obveščevalnem jeziku UDV»provalili«) obveščevalni center in aretirali ne samo člane Ogrizkove ekipe (Dekortija), ampak tudi Slavka Kuppra iz tihotapske ekipe. Ta provala, ki je povzročila aretacije, je imela benigne posledice, saj je Ogrizek uspel vse aretirane izvleči iz zapora, zagotovo pa je bila takšna dekonspiracija docela amaterska. Ko je SDV zaslišala Karla Kranjca o njegovem poznanstvu z Ogrizkom (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, 99), je ta pojasnil, da je po vojni deloval v skupini, ki je izvajala državno tihotapstvo na zvezni ravni, medtem ko je Ogrizek pripadal slovenski skupini. V tem razgovoru je Kranjc tudi omenil, da je skupina delovala v zgradbi na Mariahilferstrasse 99, ki je bila pred vojno hotel, po vojni pa je prešla v last UDV. To je preiskavo vodilo v povsem novo smer, in sicer na vprašanje, kaj se je točno dogajalo v tej zgradbi, kako jo je UDV pridobila in kaj se je končno z njo zgodilo. Ta izginula postojanka UDV na Dunaju, v kateri je deloval Ogrizek, je postala nova uganka. SDV je po priporočilu Karla Kranjca 29. marca 1974 najprej zaslišala Alojza Jurco (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MLADIKA

32 GOSPODARSTVO MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, ). Jurca je dal le omejeno uporabne informacije, saj je vedel zgolj to, da naj bi hotel kmalu po vojni kupil Hlaj z namenom, da se v njem ustanovi podjetje, ki bi se ukvarjalo z ilegalno trgovino. Več o tem naj bi vedel Kavčič. Dan za tem, 30. marca 1974 je SDV naredila informativni razgovor s Kavčičem, ki je potrdil, da je zgradbo res prevzel po Hlaju, toda več o tem ni povedal (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, 142). Prave informacije o zadevi je SDV pridobila nekaj mesecev kasneje, ko je rekonstruirala celotno zgodbo, pri čemer je bil začetek te rekonstrukcije razgovor z Josipom Gregorčičem (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, MFŽ, OD Niko Kavčič, 13843, 147). Gregorčič je pojasnil, da je leta 1947 odšel na Dunaj po nalogu CK ZKS. Tam je delal po navodilih Nika Kavčiča. Deloval je v zgradbi na Argentinastrasse v sovjetski okupacijski coni, ki so jo UDV pridobila od Sovjetov. V tej zgradbi so ustanovili trgovinsko podjetje Slovenija, iz dohodkov te poslovne dejavnosti pa so po navodilih Nika Kavčiča kupili zgradbo na Mariahilferstrasse 99. Prodajalec zgradbe je bil italijanski državljan Bartoli. Nakup je bil opravljen tako, da je UDV prikrila pravo lastništvo, saj je zgradbo prenesla na slamnatega lastnika Winklerja. Ta stranski kanal zgodbe o začetkih skupine, ki se je nepričakovano pojavila v preiskavi, je tako zavil v zelo nepričakovano poglavje, saj se je izkazalo, da je sin slamnatega lastnika Winklerja zgradbo prodal in z denarjem od prodaje pobegnil v Kanado. Toda tu je bilo še nekaj čudnega, saj je bil Hlaj tisti, ki je, sodeč po izjavah Edo Brajnik»Hlaj je posredno odgovoren za to, da so se vse te ekipe nekaj desetletij kasneje združile v operaciji generacije črnih fondov.«nekdanjih UDV-jevcev, začel slovensko ilegalno trgovinsko dejavnost na Dunaju, še več, očitno je ta proces koordiniral kar CK ZKS. Tega sicer iz preostale dokumentacije ni mogoče potrditi, saj, kot smo že pokazali, je ekonomski odsek UDV formalno nastal šele leta 1948 kot III. odsek prvega oddelka UDV. Če povzamemo: Hlaj je na Dunaju organiziral tihotapsko dejavnost za slovensko UDV, ki jo je nasledil Kavčič, hkrati pa je tam organiziral obveščevalno celico, s katero je upravljal Ogrizek. Hlajev pomen je bil vsekakor večji, kot smo si doslej znali predstavljati. Če namreč k temu dodamo še dejstvo, da je imel Hlaj, potem ko se je preselil na zvezno raven, na zvezi dunajsko ekipo tihotapcev z Andjelkovićem na čelu, je očitno, da je v navezi z Brajnikom tvoril zelo močno os povojne Ozne oziroma UDV in da je dejansko posredno odgovoren za to, da so se vse te ekipe nekaj desetletij kasneje združile v operaciji generacije črnih fondov. Toda če sestavimo vse skupaj in tudi če upoštevamo, da je Kranjc izpričal, da sta bili slovenska in zvezna tihotapska skupina ločeni, je docela nenavadno, da se je, denimo, Ogrizek z Andjelkovićem prvič seznanil več kot dve desetletji kasneje. Nekaj več okoliščin, ki kažejo na to, da se ta zgodba ne sestavi, bomo pokazali v nadaljevanju, vrnimo se zdaj zopet k Ogrizku. Ogrizkovo dunajsko obdobje je bilo, kot smo že pokazali, prikrito z odhodom iz UDV. Uradno je bil med 1. junijem 1946 in 22. januarjem 1947 zaposlen kot personalni referent v Turist Hotelu Bled, med 23. januarjem 1947 in 13. avgustom 1947 spet kot personalni referent na Gostinstvu LRS in končno, predno se je vrnil v UDV, še enkrat kot personalni 32 MLADIKA

33 GOSPODARSTVO referent na Ministrstvu za trgovino LRS med 13. avgustom 1947 in 1. junijem 1948 (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 88). Ogrizkove neobičajne zveze Toda Ogrizkove zgodbe o sodelovanju z neobičajnimi osebami, ki so bile kompromitirane glede vprašanja lojalnosti Jugoslaviji, se kar ne končajo. Najprej v zgodbo vstopi Boris Ban, ki se je imenoval tudi Boris Ban von Erdlinger. Spomnimo, Boris Ban je bil tisti, ki je skupaj z Ogrizkom prišel do Nika Kavčiča in mu ponudil možnost, da se uredi posojilo pri Bawag banki. To posojilo, ki ga je za Ljubljansko banko Ban najel s svojim podjetjem Austrointercommerce, je bilo osnova za finančni inženiring, ki se je končal z odprtjem računa ODE 1007 pri švicarski banki Wegelin, saj so posojilo zakrili kot depozit Banovega podjetja pri Ljubljanski banki in z njim zagnali krogotok po vzporednem bančnem mehanizmu. Ampak s tem nekaj ne more biti v redu. Od kod ima neki Boris Ban toliko moči, da prepriča Bawag, naj ga financira kot posrednika v finančni shemi Ljubljanske banke, ki se konča z nezakoniti črnimi fondi v Švici? Odgovora lahko iščemo samo v smeri dveh tez. Prvič, gre za zgodbo, ki jo je upravljal Ogrizek in v kateri je Ban igral zgolj vlogo posrednika. Toda ta teza ne odgovori na vprašanje, zakaj ravno Bawag banka. Zato se pojavi še ena teza: morda je bil pri Bawag banki spravljen neki črni fond iz Ogrizkovih dunajskih časov? Tega seveda ne moremo vedeti, lahko pa zgolj pokažemo na indice, ki utemeljujejo dopustnost obeh tez. Boris Ban je bil 19. marca 1949 v Beogradu obsojen na 25 let strogega zapora in 5 let izgube državljanskih pravic zaradi izdajstva. Bana so obtožili, da je med vojno sodeloval z gestapom (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 35). Ban, ki je dejansko odsedel štiri leta zapora, pa je imel še bolj neobičajen življenjepis, saj je praktično takoj po koncu vojne postal sodelavec znamenitega hrvaškega partijca Andrije Hebranga, ki so ga leta 1948 zaradi preveč hrvaške politike obsodili simpatiziranja z ustaši in ga leto dni kasneje v nepojasnjenih okoliščinah ubili v zaporu. Po odpustu iz zapora je Ban zopet zašel v težave, tokrat zaradi kazenskega postopka v zvezi z nedovoljenim trgovanjem z računskimi stroji. Naslednjič ko ga zasledimo v dokumentaciji, je že v Celovcu trgovinski posrednik za ferolegule. Toda to ni edina dejavnost, ki jo je opravljal, saj ga je Ogrizek leta 1967 predal na zvezo Dekortiju, in to z namenom, da ga Dekorti preda na zvezo Petru Orehku. To, da je imel Ogrizek stike z ljudmi, ki so prehajali strani med vojno in po njej, morda niti ni neobičajno, saj je v UDV pokrival nemško govoreče področje. Čudno je, da nastaja vzorec, po katerem so vsi ti dvojni agenti z eno nogo tudi v nekih neobičajnih poslih.»čudno je, da nastaja vzorec, po katerem so vsi ti dvojni agenti z eno nogo tudi v nekih neobičajnih poslih.«drago Dekorti MLADIKA

34 GOSPODARSTVO Pa še nekaj je, kar je neverjetno. Ogrizek, obveščevalec s skorajda četrt stoletja izkušenj, drugemu obveščevalcu, Kavčiču, leta 1969 predstavi človeka z zelo neobičajnimi karakteristikami, ki naj bi ga poznal komajda dve leti, in potem Ban kot vmesni člen postane ključni vzvod za kreditni posel med Bawagom in Ljubljansko banko pri zagonu izpopolnjenega vzporednega bančnega mehanizma samo kakšno leto dni kasneje. Očitno je, da del zgodbe zopet manjka. Med Ogrizkom in Banom je moralo biti nekaj več, saj mu je Ogrizek izjemno zaupal. To vidimo v različnih dokumentih tako iz Ogrizkovega kot iz Kavčičevega dosjeja, kjer je na več mestih izpričano, da je Ogrizek pri Banu v Celovcu shranil bančno dokumentacijo ne samo o črnem fondu na ODE 1007 pri banki Wegelin, temveč tudi o računu Sara, ki je bil odprt pri Schweizerische Bankvereinu. Spomnimo, to je bila banka, ki je Kavčičevemu ekonomskemu oddelku služila za črne fonde v obdobju med letoma 1949 in 1951, potem pa je bila ključna tudi za transfer sredstev, s katerimi sta Ogrizek in Kavčič vplačala svojo kapitalsko udeležbo v ATKO A.G. Ravno zato je smiselno podvomiti o tem, da bi se nekdanji načelnik slovenske UDV vpletel v konspirativne posle z osebo, ki jo je komaj spoznal, in to do te mere, da je pri njej celo hranil bančno dokumentacijo z izpiski računov vred. Iz poročila o Ogrizku, ki ga je sestavil Egon Conradi (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 29 39) izhaja, da je po izjavi še enega nekdanjega vosovskega likvidatorja iz Ljubljane, v času nastanka izjave pa direktorja Prehrane (kasnejše Emone, zdaj dela Mercatorja) Petra Nebca, Orehek v istem letu, ko je bila zveza z Banom prevzeta od Dekortija, planiral tihotapstvo cigaret iz Jugoslavije v Italijo. Zanimivo, v Orehkovi tihotapski ekipi se v letih 1967 ali 1968 pojavi Mario Suban (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 33), eden izmed ključnih tihotapskih operativcev Andjekovića in njegove dunajske ekipe. In če gremo še korak naprej in razkrijemo, da je imel Orehek na zvezi Andjelkovića, potem še enkrat več zgodba o tem, da Ogrizek spozna Andjelkovića šele konec šestdesetih let, postaja vse manj verjetna. Prav nič neobičajno ne bi bilo postaviti tezo, da je Ogrizek začel poslovati po svoje, potem ko se je njegovo obdobje na UDV leta 1966 zaključilo. Sestavil je skupino, ki je nastala iz slovenskega in zveznega državnega tihotapstva ter informatorjev, ki so bili svoj čas ali pripadniki kvizlinških ali pa nacističnih obveščevalnih struktur in so po vojni prešli na zvezo z Ozno in UDV. Vsekakor pa postaja vse bolj očitno, da je bila njegova skupina z eno nogo globoko v kriminalu. In povsem kriminalna je še ena zgodba iz Ogrizkovega obveščevalnega življenjepisa. Leta 1956 je Ogrizek na zvezo pridobil Mariborčana Andreja Korenčana, ki je bil po vojni zaprt v Zagrebu zaradi sodelovanja z nemško obveščevalno službo v času druge svetovne vojne. To Ogrizkovo spretno vzpostavljanje zvez z nekdanjimi obveščevalnimi strukturami nacistične Nemčije je doslej že očiten vzorec. In ta vzorec je bil zelo koristen, saj prav zgodba o Korenčanu razkrije prikrito Ogrizkovo delovanje. Na eni strani je bila zveza smiselna, saj si je lahko po njej obetal prodor v povojne obveščevalne strukture Avstrije in Nemčije, po drugi strani pa se je v takšen aranžma lahko zapakiralo marsikaj. Korenčan, ki naj bi ga Ogrizek vključil v nemško obveščevalno službo, je pri izpolnjevanju te naloge imel skorajda nično uspešnost, medtem ko je bila njegova produktivnost v popolnoma drugih akcijah neverjetna. Da bo zadeva še bolj obremenilna za Ogrizka, pa o teh akcijah Ogrizka in Korenčana ne UDV ne njena naslednica SDV nista vedeli ničesar. Dokument Izvleček iz Ogrizkovega dosjeja (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 1 3) razkriva, da je Ogrizek med letoma 1958 in 1968, torej tudi v obdobju, ko je bil načelnik slovenske UDV, preko Korenčana organiziral nezakonit iznos jugoslovanskih dinarjev v Avstrijo, nakup zlatnikov, njihovo tihotapljenje v Jugoslavijo in prodajo na območju Hrvaške. To tihotapstvo načelnika slovenske UDV, za kar nihče ni vedel, je potekalo v dveh fazah. Po Korenčanovih besedah je do leta 1964 na tak način preprodal zlatnikov s podobo Franca Jožefa, kar pa se je zaključilo z njegovo aretacijo v Zagrebu (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, ). Korenčana je v Zagrebu čakalo pet let zapora zaradi tihotapstva, toda po»načelnik slovenske UDV je organiziral nezakonit iznos jugoslovanskih dinarjev v Avstrijo, nakup zlatnikov, njihovo tihotapljenje v Jugoslavijo in prodajo.«34 MLADIKA

35 GOSPODARSTVO Ogrizkovem prikritem posredovanju in kasneje nagovarjanju je pobegnil v Avstrijo. Nominalno zato, da prodre v nemške obveščevalne kroge. Realnost je bila nekoliko drugačna, in ta predstavlja drugo fazo tihotapstva z zlatom. Leta 1965 ali pa 1966 je Ogrizek na Dunaju obiskal Korenčana in mu prinesel 25 milijonov jugoslovanskih dinarjev, ki jih je zanj Korenčan zamenjal v avstrijske šilinge. Pol leta kasneje je sledil nov obisk. Tokrat je Ogrizek Korenčanu predal 200 napoleondorov in 100 dukatov in od njega zahteval, da zlatnike zamenja v avstrijske šilinge. Operacija je uspela, Ogrizek pa je Korenčanu pojasnil, da gre za službeni denar (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 422).»Ogrizek je za kupovanje tišine verjetno uporabljal črne fonde, ki so nastali pod krinko zbiranja sredstev za financiranje oboroževanja.«ko je SDV naletela na to zgodbo, nihče ni vedel nič o kakšnih službenih zlatnikih, ki jih je načelnik slovenske UDV spreminjal v gotovino. Seveda kaj takega, poznavajoč metodo dela UDV, niti ni bilo mogoče. Povsem jasno je, da nekdo, ki je načelnik obveščevalne službe in tajne politične policije hkrati, zagotovo osebno ne izvaja tihotapstva zlatnikov in gotovine preko državne meje. Takšno nalogo je sicer lahko odredil, da pa bi se izpostavil kompromitaciji v primeru aretacije, pa je povsem izključeno. Vosovski vzporedni mehanizem Leta 1969, ko so se začeli zaganjati posli vzporednega bančništva, je Ogrizek v strahu pred kompromitacijo od Korenčana izsilil podpis izjave, da so bili posli z zlatniki dejansko posli, opravljeni za račun UDV. Korenčan je izjavo podpisal, toda s tem se je odprl pekel za Ogrizka. Kmalu po podpisu te izjave je Korenčan začel izsiljevati Ogrizka. Med letoma 1970 in 1973 je tako Ogrizek Korenčanu na različne načine izplačal tedanjih nemških mark, s čimer si je kupil molk (SI AS 1931, RSNZ SRS, 1404, OD 14096, Miloš Ogrizek, 3). Ko je stekla preiskava o črnih fondih za domnevno financiranje oboroževanja Teritorialne obrambe SRS, je SDV lahko samo še ugotovila, da je nekdo izsiljeval nekdanjega načelnika službe zaradi kriminalne dejavnosti. Za povrh pa se je lahko oblikoval utemeljen sum, da je Ogrizek za kupovanje tišine verjetno uporabljal črne fonde, ki so nastali pod krinko zbiranja sredstev za financiranje oboroževanja. Iz napisanega sledi, da je bil prav Ogrizek tisti element, ki je bil sposoben vse skupaj povezati, pri čemer mu je pomagalo dejstvo, da so bili vsi vpleteni ne samo del obveščevalne dejavnosti, ampak tudi tihotapskih poslov. Slednje je namreč omogočilo, da so konspirativno oblikovali prikrite strukture tudi brez pravih institucionalnih vzvodov, kot se je to pokazalo v primeru financiranja oboroževanja Teritorialne obrambe SRS. Skupnih imenovalcev pa je še nekaj. Posebno na slovenski strani je očitno, da so ekipo sestavljali nekdanji vosovski likvidatorji, in kar je morda še bolj neobičajno, sateliti te ekipe so bili v velikem številu primerov tudi tisti, ki so po drugi svetovni vojni prestopili na zmagovito stran. Primer Elektrotehne jasno kaže na to, da so korenine ekipe globoko v času pred oblikovanjem vzporednega mehanizma oziroma da mehanizma vzporednega sistema ne moremo ločiti od predzgodbe, ki se začne z Vosom. Predvsem pa lahko trdimo, da je ravno Hlajevo in Brajnikove delovanje na zvezni in republiški ravni botrovalo nastanku ekipe, ki je pomešala posle in kriminal do te mere, da je nastal sistem, ki leta 2020 še kar obstaja in prosperira. (konec) MLADIKA

36 LITERATURA MEŠANI ZAKONI Priporočena na 48. literarnem natečaju revije Mladika Bojana Daneu Don V preteklosti so bili razni tržaški predeli neke vrste vasi. Še sredi prejšnega stoletja je Rojan v pogovorih prebivalcev izpadal prav kakor vas, v kateri so se vsi poznali, se pozdravljali po cestah in bili zares navezani na svoje okolje. Če so si ustvarili nov dom, so ga iskali med ulicami, ki so se vse višje vzpenjale na gričevje, med potoki, ki vidni ali skriti v podtalnice še vedno preplavljajo pobočja, kakor smo odkrili pred nedavnim, ko je pozimi stari prekriti potok s silo privrel na Ulico Cordaroli in od tam preplavil središče rajona. Ko sta Anica in Ivo iskala stanovanje, ju je Ivotova mama takoj usmerila na severno pobočje Rojana, na Ulico Commerciale. Stanovala je namreč na Scali santi, pri drugem vodnjaku, tako se je reklo tistemu predelu, od koder je uživala krasen razgled na vse okoliške griče in na dobršen del Tržaškega zaliva, od Pirana do Miramara. Tako je tudi takoj opazila gradbišče na nasprotni strani. Ivo, ki se nikoli ni popolnoma odtrgal od svojega preljubega Rojana, kjer je preživel vsa svoja otroška in mladostna leta, se je seveda takoj podvizal in čez leto dni so že bili tu. Bila sta mlada, vzpetine in bregovi jima niso ustvarjali težav. Anica se je sicer spraševala, kakšno bo novo okolje, v katerem bo živela. Do tedaj je prebivala na vasi, kjer je uživala v prijateljskem vaškem vzdušju. Selitev v mesto jo je resnično skrbela. Že par dni po selitvi jo je v slovenščini pozdravil sostanovalec. Predstavil se je kot Fabbrini in ji razložil, da živi praktično»doma«, ker je prav on prodal zemljišče, na katerem zdaj stoji njihova hiša. Željan pogovora je dodal, da je vse njegovo dotedanje življenje potekalo na tem koncu mesta, na griču ob Lajnarjih, starega zaselka nad Rojanom, ki ga še dandanes malokateri Tržačan pozna, tako skritega na pobočju pod Cesto za Opčine, ovitega v gozdnati svet, med potoki Molini, Rožani ter grmičastimi pobočji, na spodnjem delu pa posejanega z vinogradi in redkimi podeželjskimi hišicami. Pomolčal je, potem pa potiho dodal:»moja žena ne govori slovensko «, vljudno pozdravil in odšel. Njegove misli pa so se povrnile v preteklost in sam pri sebi je podoživljal svoje dotedanje življenje. V Rojanu je obiskoval slovensko osnovno in srednjo šolo, potem pa se je vpisal na italijansko tehnično šolo Volta, ker so starši želeli, da se čimprej zaposli. S tem, da je menjal šolo, je tudi pretrgal stike s sošolci, s katerimi se sicer izven šolskih klopi ni prav veliko družil, prvotno, ker je njegova družina živela tako na samem, da je bil vsak sosed prav daleč od njih, naknadno pa, ker je menjal šolo, sošolce in nazadnje še svoj pogovorni jezik. V tehnično šolo se je vozil z avtobusom po zgornji cesti, nič več ni prečkal Rojana. Na avtobusu je celo srečal svoje prvo dekle, s katerim se je tudi poročil, misleč, da mu je v vsem podobna in torej primerna zanj, ker je bila z istega konca mesta. Takrat se je namreč pogosto počutil osamljenega, iztirjenega. Šport ga ni privlačeval, zato ni bil včlajen v nobeno športno društvo, živahen rojanski cerkveni krog, ki je svojčas vključil vase tudi nekaj mladine, mu ni bil blizu, ker starši niso zahajali v oddaljeno cerkev.»ničesar dosegljivega ni bilo!«je otožno vzdihnil. Da je njegovo dekle govorilo samo v italijanskem tržaškem narečju, se mu v začetku ni zdelo važno. Pisalo se je leto 1965 in marsikateri okoličan se je že privadil na dejstvo, da se po šoli, v avtobusu in na ulici ne pogovarja v slovenščini. Na svoj jezik in izvor je začel spet misliti šele, ko se mu je rodil sinček. Ko ga je jemal v naročje in mu je hotel zapeti pesmico, so mu prihajale na misel le Marko skače, Ringa, ringa raja in druge 36 MLADIKA

37 LITERATURA melodije iz otroštva Pa mu je glas zastal v grlu, saj bi ga žena postrani pogledala. Sanjal je o otrokovem bodočem življenju in o sreči, ki jo bo delil z njim. Spomnil se je vseh malih dogodivščin svojih mladih let, pripovedi in pravljic, ljudi, ki jih je srečeval na samotnih vzpetinah okrog rodne hiše. Mislil je, da jih je že zdavnaj pozabil, pravzaprav, da jih sploh nikoli ni opazil. Zdaj pa bi se rad tudi z njimi veselil prihoda sinčka. A kaj ko je že od nekdaj opustil vsakršno srečevanje, tudi priložnost no s komer koli. Tudi sorodnikov ni obiskal več, odkar sta mu starša umrla. Kako je prišlo do tega, da se je zaprl v tako samotarsko življenje? Je bilo vse zaradi jezika? Izgubil je bil del sebe, zdaj pa se počuti izkoreninjenega, brez identitete. Minevali so dnevi, meseci, leto ali dve, ko je sosesko pretresla vest, da je gospodoma Fabbrini kot posledica otroške bolezni umrl mali sin. Nezgoda je globoko prizadela starše, zato je z njimi iskreno sočustvoval prav vsak, ki jih je poznal. Anica je gospe izrazila sožalje in ob tistem trenutku imela vtis, da ji je ta odgovorila po slovensko, toda tako potiho, da je kasneje podvomila, da je pravilno slišala, morda se ji je le zdelo. Mož se je izmikal vsakomur, ni sprejemal sožalja, nemo je gledal v prazno. Čez nekaj časa sta se odločila, da se odselita. Nista več prenesla življenja v okolju, v katerem sta živela z otrokom. Srodniki so upali, da bosta nekoč dobila drugega otroka, saj sta bila mlada. Tudi žena si je tega želela. On ne. Čeprav ni rekel ničesar, si globoko v sebi tega ni želel. Nihče ne bi mogel nadomestiti izgubljenega sina, niti drugi sin ali hčerka. V sina je bil položil vse tiste sanje, o katerih prej niti sumil ni, vse ideale, ki jih ne bo mogel uresničiti in ki so se mu že pri izgubljenem otroku kazali neizvedljivi. Upati v drugo? Verjeti, da bo sin uresničil tisto, česar on ni. Utopija. Spet pretresati dvome, da njegov otrok ne bo znal govoriti slovensko, ne bo znal niti govoriti kot on, spet nemočen gledati, kako raste izven njegovega sveta in želja, pod vplivom drugačnega okolja in drugačnih načrtov. Raje nič. In molk. V Aničini hiši je živela še ena Slovenka. Prihajala je s Krasa. O njej je Anica izvedela potom sošolca svoje hčerke, ko je prišel k njim na praznovanje hčerkinega rojstnega dne.»oh, v tej vaši hiši živi tudi moja teta. Pridi,«je rekel hčerki,»pojdimo jo pozdravit!«in res so jo otroci šli obiskat, ne samo, pripeljali so jo kar k njim. Od takrat je mlada gospa občasno prihajala na klepet. Ni namreč pogosto hodila zdoma, ker je bolehala za astmo in je bila večkrat primorana ostajati v postelji. Bila je sproščena in prijetna ženska, z Anico nista sicer postali veliki prijateljici, saj je bil njun vsakdan zelo različen: ena zaradi bolezni vedno priklenjena na dom (tako je namreč pravila), druga pa zaradi neštetih obveznosti, delovnih in družinskih, ni imela prav veliko časa za kramljanje. Ker pa je bilo jasno, da bi se soseda rada pogovarjala z nekom, ker se ji je tožilo po bogatem vaškem druženju, katerega je bila vajena, dokler je živela na vasi, ji je Anica občasno rada prisluhnila. O svojem možu ni veliko govorila, bilo pa je jasno, da se razumeta, čeprav nista izhajala iz istega okolja. On je govoril samo italijansko. Potom nečaka je Anica izvedela, da pravzaprav to ni njen zakonski mož, ampak človek, s katerim je izbrala, da bo zaključila svoje življenje, ko je izvedela za svojo neizprosno bolezen. Takrat se je namreč odločila, da bo svoje zadnje dni preživela v ljubezni s človekom, kateremu se je do tedaj odrekala. Ostajala je zaprta doma, ko je bil on v služi. Ko pa se je pod večer vračal v njun nov dom, sta preživljala ves čas sama brez kakršnih koli obiskov. Edina izjema je bilo nedeljsko kosilo v restavraciji. Nenavadna izbira! Anici se je zdelo bolj kazen kot osrečujoča stvarnost, predvsem ker je ženska, ime ji je bilo Barbara, ko naj bi preživljala dan sama doma, tako krčevito iskala družbo pri sosedih. Minevali so dnevi in meseci, morda celo leto, ko je Anica ugotovila, da je poleg dveh na pol slovenskih družin v hiši živela še tretja. Starejša gospa, Živkic po priimku, se ji je kar sama predstavila po slovensko, ko sta se nekoč srečali na hodniku. Za to gospo je sicer že vedela od vsega začetka bivanja v hiši, ker jo je pogosto slišala pogovarjati se (bolje rečeno vpiti) s sosedo iz nasprotne hišice, s katero sta se, tako je zgledalo, že od prej dobro poznali in sta si imeli, kljub razdalji, veliko povedati. Gospa Živkic je namreč že prej živela v soseski, poročila se je z domačinom iz Rojana. Imela je dva odrasla sinova. Njen mož se je večino dneva zadrževal doma in reševal križanke, gospa pa se je dolgočasila. Bila je željna pogovorov in novih spoznanj. Sčasoma se je zelo sprijateljila s stanovalko, ki je v Trst prišla iz Siene in je v vsem svojem vedenju kazala popolnoma drugačno vzgojo in kulturo, podvržena starim običajem in navadam srednje Italije. Ta italijanska gospa je družino dojemala na svojstven način, odnosi v njej so bili pojmovani popolnoma drugače MLADIKA

38 LITERATURA od tukajšnjih. Žena naj bi bila v vsem podrejena možu, ki ga je treba iz dneva v dan na novo osvajati. Zato čez dan ni hodila ven, da bi se ji pod vplivom sončnih žarkov koža ne postarala in bi tako izgubila ljubezen svojega mlajšega moža, ki bi jo utegnil zapustiti. Anici se je zdelo takšno obnašanje nesprejemljivo in ni marala poslušati takih čenč, zato se je od obeh žena oddaljila. Prijateljevanje z gospo iz Siene pa je zelo prijalo gospe Živkic. Pod vplivom medsebojnega obiskovanja se je v par mesecih popolnoma spremenila, več pažnje je začela posvečati svoji zunanjosti, postajala je iz dneva v dan bolj sproščena in družabna, nekako moderna. Z Anico je še vedno govorila slovenko, toda tudi italijanščina ji je kar nekam gladko stekla. Spremembo so vsi pripisovali vplivu pogostega občevanja s sosedo iz Siene, resnici na ljubo pa je temu botroval še drugi vzrok. V tistem času je gospa Živkic podedovala na bovškem staro družinsko hišo. Z velikim veseljem jo je izboljšala, jo na novo opremila z zavesami in modernejšimi olepšavami. Tja je družina rada zahajala ob koncih tedna in počitnicah. Nov, prijetnejši način življenja je popolnoma spremenil razpoloženje med njenimi člani, zavel je nov duh, obogaten z novim pojmovanjem domačnosti. Obiski domačije v hribih in zanimivejše preživljanje časa je trajalo do potresov leta Ta je prizadel tudi staro domačijo gospodov Živkic. Komisija za ocenjevanje potresne škode v bivši Jugoslaviji jim je poslala poziv, naj se javijo ob odločilnem preverjanju kompetentnega tehničnega osebja, toda ker so znali samo slovensko narečje, ne pa tudi uradnega jezika, niso razumeli dopisa, predvsem pa ne važnosti dejstva, da je njihova prisotnost odločilna. Niso bili prisotni ob preverjanju stanja zgradbe. Sklenjeno je bilo, da se hiša podre, ker jim pač odsotni gospodarji niso zagotovili potrebnih nujnih popravil. Dogodek je gospo Živkic hudo prizadel. Nobena naknadna zagotovila niso pomagala. Uradna odločitev je padla. Podrtja svoje domačije gospa ni preživela. Z veliko žalostjo smo izvedeli, da si je iz obupa vzela življenje. Njen mož je preminul kmalu za njo. Skoraj v istem času se je v soseski zgodila še druga nezgoda. Bolezen je zadala Barbari usodni udarec. Njen partner se je zaprl v njun dom, nikomer ni povedal, kdaj in kje bo pogreb. Ni maral niti sožalij, sploh ni sprejemal nikakršnega stika z ljudmi. Menda je prosil župnika iz njene vasi, naj poskrbi za njen pogreb, katerega se ni udeležl. Krivil je sebe in svojo pogosto odsotnost za njeno smrt. Za umrlima je iskreno žalovala vsa prizadeta soseska. To je bilo prvič, da so med sosedi začutili pripadnost neke vrste skupnosti, ki je zrastla med njimi in jih povezala v eno. Nihče se ni več oziral za komerkoli, če je govoril slovensko, nasprotno, vsi so se nekako domislili, da so imeli staro mamo, starega očeta, teto ali strica Slovenca, da so bili v sijajnih prijateljskih odnosih s tem ali onim človekom, da zahajajo pogosto na počitnice na morje ali v gore, v terme ali samo v restavracije tja, čez mejo, da radi kupujejo na»oni«strani vseh vrst blaga, itd. Vzpostavili so se pristnejši odnosi. Kar se Anice tiče, pa je ugotovila, da so kar tri mešane družine zapustile njihov konec. Žal ji je bilo za njimi. Sredi vseh teh bližnjih je Ivova in Aničina družinica doživljala svoje lepe in manj prijetne trenutke. Vsi so se dobro vpeljali v življenje v stanovanjski hiši. Čutili so se sprejete. Nihče se ni obregoval ob dejstvo, da so vsi med seboj govorili slovensko, ko pa so se pomešali z drugimi, so se nekako poistovetili z ostalimi. Družinica z Ivom na čelu je bila lep primer popolne dvojezičnosti. Njuna zgodba je bila nenavadna. Spoznala sta se v uradu, na delovnem mestu. Bila sta si takoj všeč, toda prve korake k zbližanju je naredil on. Doživljal je namreč globok preobrat v svojem življenju. Pred kratkim je izgubil očeta, ki je po dolgi bolezni podlegel operaciji, na katero je, kljub tveganju, pristal v upanju, da ozdravi. Ni se zgodilo. Z mamo sta se znašla sama, nekako brez cilja in brez volje do nadaljnjega životarjenja. V takem razpoloženju sta prejela sožalje mamine sestre in njenih iz Ljubljane. Sestri se že dolgo nista videli, vojna in povojne napete razmere na mejah sta ju ločili. Pa tudi očetova bolezen jima prej ni dovoljevala kakršnih koli obiskov, tako da Ivo sploh ni poznal sorodnikov. Mama je bila nadvse ganjena ob prejemu sožalja sestre in je takoj odgovorila na sestrino pismo. V tistem trenutku je Ivo prvič ugotovil, da zna mama pisati slovensko. Prej o tem ni vedel ničesar. Povprašal jo je in ona mu je končno razkrila del svojega življenja, o katerem je dolga leta molčala. Razložila mu je, da je Slovenka. Povedala mu je, da je tudi z njim, Ivom, govorila svoj jezik do trenutka, ko ji je ob njegovem tretjem rojstnem dnevu mož očital, da ne razume svojega lastnega 38 MLADIKA

39 LITERATURA sina. Prizadeta, mama je v trenutku odločila, da bo odslej z otrokom govorila samo italijansko, saj sta sloga in dobro razumevanje v družini najvažnejša. To se je zgodilo leta 1934, v obdobju, ko je Mussolini prepovedal slovenščino. Njena odločitev je konec koncev tudi obvarovala vso družino, saj je otrok moral v vrtec in potem v šolo, se je tolažila. Mineval je čas in mali Ivo je pozabil materin jezik, še več, niti spomnil se ni, da bi kdaj govoril v kakšnem drugem jeziku, ki ne bi bila italijanščina. Mamina izpoved je Iva pretresla. Začel je razmišljati, da je njegovo dotedanje življenje slonelo na lažnih prepričanjih. Hotel je spoznati svoje sorodnike. V tistih časih to ni bilo lahko, toda zaradi smrti sta z materjo dobila dovoljenje, da jih obiščeta v Ljubljani. Čudni, neobičajni občutki so preplavljali Iva, žal mu je bilo, da ne zna slovenščine, saj otroci mamine sestre niso znali italijansko, razen enega, Marjana, ki je imel poslovne veze s Trstom. S tem se je Ivo takoj ujel, govorila sta o vsem, o sebi in okoliščinah, v katerih sta se znašla onadva in njuni družini, pripovedovala sta si svoje želje in načrte, bila sta si edina v marsičem. Postala sta prijatelja, še več, postala sta sorodnika, prava bratranca, skoraj brata. Obljubila sta si, da se bosta srečevala v Trstu vsakič, ko bo Marjan po delovnih opravkih prišel v mesto. Tako je tudi bilo. Bratski odnosi so v Ivu vzbudili željo, da bi globlje spoznal»materine ljudi«, kot je v svojih mislih imenoval Slovence. Ko je ugotovil, da ima kolegico, ki spada k tem, je sklenil, da bi se jim lahko bolj približal prav potom nje. Pri tem ni pomislil, da so materini ljudje tudi njegov narod. Dolgoletna italijanska vzgoja se je zakoreninila v njem. Italijani znajo poudarjati prednosti, ki jih imaš, če si eden izmed njih. Radi opevajo dvatisočletno kulturo, uspehe in važnost človeka, ki pripada njihovemu, vedno zmagovitemu narodu. Otroci z lahkoto vpijejo vase vse te ideje, ne da bi se spraševali, če so vsi resnični ali niso morda nekoliko napihnjeni. Rečeno jim je, da so lahko srečni, ker so del višjega naroda! Nihče si ne upa podvomiti v to. Ivo se je znašel v precepu. Njegov pokončni značaj mu ni dovoljeval, da bi obrnil hrbet vsemu priučenemu, toda spoznavanje maminih sonarodnjakov je dobilo svoje mesto v njem. Pripravljen je bil vzljubiti materine korenine, stara prepričanja pa spraviti nekam globoko vase, ne da bi jih želel preučiti ali kakor koli prerešetati, saj bi s tem, tako se mu je zdelo, zanikal del svojega življenja. Anica je pri vsem tem zadobila važno mesto posrednika. Ker jo je imel rad, se je oddolžil vsemu, česar prej ni bil deležen, materine kulture, jezika in okolja, in postal delno Slovenec. Začel se je ogledovati okoli sebe in dognal, da je usoda, kakršno je doživela njegova mama, nekaj pogostega, da so potomci narodnozavednih ljudi na milost in nemilost podvrženi zatiranju pripadnikov drugih narodov. Sicer pogosti mešani zakoni se morajo spopadati z dodatnim bremenom, ki se pojavlja v takih družinah zaradi različnih kultur, običajev in navad, na katere se morata zakonca prilagajati. Uskladiti medsebojne odnose s preudarnim spoštovanjem drugačnosti, a tudi z odločno in vztrajno doslednostjo do sebe. V Trstu je obče razširjeno mnenje, da v mestu sploh ni slovenskih družin. Pa človek naleti v svojem domačem bloku na kar pet, če že ne popolnoma slovenskih, vsaj polslovenskih. Že res, da so mešani zakoni polni problemov, ki jih drugače ne bi bilo, saj različna vzgoja pride v marsičem na površje, prilagajati se je treba človeku, ki o tvoji kulturi ničesar ne ve, ki ne razume, ko govoriš v izvirnem jeziku in se čuti izločenega, toda rešitev je na dlani: naučiti bi se bilo treba jezika tvojega partnerja, tudi če je težko in zahteva voljo in čas. Hoteti pomeni uspeti! Slovenskih družin oziroma mešanih družin je v mestu res veliko. Če bi nekdo želel, bi lahko ves dan govoril slovensko, ne da bi se moral posebno truditi in iskati človeka, s katerim kramljati v svojem jeziku. Tudi v skupini stavb, lesketajočih se v soncu na pobočju Ulice Commerciale je ostalo še kar nekaj Slovencev. Nekateri izmed njih sicer tega niso kazali z navdušenjem. Pravili so, ko jim je bilo nerodno, da so Tržačani, ki nekako po naključju poznajo tudi jezik manjšine. Temu izmikanju seveda nihče ni verjel, ker se to sploh ni pogosto dogajalo. Tržačani bi se seveda zlahka naučili manjšinski jezik, kar pa jim sploh ne pade na misel, saj so Slovenci tako zelo prilagodljivi! V družbi zadostuje en sam, samcat človek, ki ne zna slovensko, pa se ti vsi začnejo truditi in govoriti tako, da jih bodi razumeli. Tako se je obnašala tudi družina iz prvega nadstropja najbolj v dolino pogreznjene stavbe. Ko so bili prisotni drugi stanovalci hiše, so pozdravljali in se pogovarjali samo v tržaščini. Nihče ni imel nikoli vtisa, da bi se kdo v hiši koga izogibal, vendar so se oni šli neke vrste skrivalnice. Ko je MLADIKA

40 LITERATURA gospa Manca srečala na stopnišču ali na dvorišču slovensko sostanovalko, je pozdravljala šepetaje in se ogledovala, če ni morda kdo v bližini. Pred drugimi se je delala, da ne zna slovensko, čeprav so vsi vedeli, da prihaja iz Slovenije in da prvotno sploh ni z nikomer govorila, ker ni znala ne tukajšnega narečja, še toliko manj pa italijanskega jezika! On, njen mož, se je delal, da ga ni, če je na dvorišču zagledal koga, s katerim bi moral govoriti v slovenščini. Pozdravljal je v našem jeziku samo, ko ni bilo nikogar v bližini. Kdo je bil v resnici, se je razvedelo takoj, ker je prihajal s spodnjega konca Ulice Commerciale, kjer je imel v preteklosti njegov oče obrtniško delavnico. Ta predel je bil takrat še pravi konglomerat Slovencev: od lastnika jestvin do barmana in cele vrste stanovalcev je tam živela kopica zavednih Slovencev, zelo poznanih in cenjenih v celotni slovenski skupnosti. Ko je vdovela, je gospa Manca spremenila svoje obnašanje. Opaziti je bilo, da je ni več sram biti Slovenka, prejšnjega obnašanja pa se nekako ni marala spomniti. Taka je bila pred par desetletji splošna slika dela zamejskih Slovencev v Trstu. Opisane reakcije je pri njih zbudilo prepogosto zaničevanje tržaške javnosti vsega, kar bi kakorkoli dišalo po slovenskem, od vrtcev in šol do raznih ustanov in organizacij. Postrani so gledali manjšince na ulicah, na tramvajih in javnih prostorih, če so slišali, da govorijo»slavo«. Na manj zavedne je tako obnašanje imelo svoj vpliv. Neprijetni prizori, ki so jim bili priča, niso bili redkost, sledili so se dan za dnem, povsod, tako v privatnem življenju kot na ulici. Lahko si jih pričakoval tudi doma, kjer si stanoval. Zato ni bilo nič nenavadnega, da so se ljudje branili z zatajevanjem svojega izvora. Prilagajanje je bilo poglavitno pravilo tržaškega prebivalstva: v odnosih do tujcev se med seboj nekako poedinijo, najsi bodo slovenskega ali italijanskega izvora. Za svojo družino, ki so jo sestavljale štiri osebe (imel je dva majhna otroka in ženo), je slovenski novinar, bivši jugoslovanski dopisnik iz tujine, vzel v najem skromno, prazno stanovanje v pritličju v eni izmed sosednjih hiš. Seveda ga je opremil samo z neobhodno potrebnim: štirimi posteljami, mizo s štrimi stoli pa štedilnikom in hladilnikom. To je bilo vse pohištvo, ki ga je premogla družinica, pa ne zato, ker bi ne imel dostojnih dohodkov, ampak le zato, ker je imel namen ostati v Trstu samo leto dni, začasno. Isto je veljalo za njihovo garderobo: eno menjavo za vsakogar, pa gala komplet za obvezne slavnostne prisotnosti v javnosti. Njihov cilj je bil živeti čim bolj skromno in prihraniti čim več za končno vrnitev v domovino. Naslednje leto naj bi se on odpovedal zahtevni funkciji v tujini in se dokončno nastanil nekje»doma«, kjer naj bi otroci začeli obiskovati osnovno šolo in bi njihovo življenje steklo po stalnih tirnicah. Seveda pomembne funkcije v tujini ne dobi prav vsak. Dopisnik iz tujine postaneš, če res nekaj veljaš. Družina tega novinarja je v našem okolišu naletela na prezir. Prihajali so iz Belgije, italijanskega jezika niso znali, razen njega, novinarja seveda, ki je bil po rodu iz naših krajev. Žena in otroci so zmedeni gledali okoli sebe v tem tujem kraju, kjer se jim ni nihče nasmehnil. V njihovem novem okolišu so naleteli na celo kopico Slovencev in si mislili, da so doma. Pa ni bilo tako. Sosedje so jih zaprepaščeni gledali, ko so bili dan za dnem oblečeni vedno v ista oblačila, nevešči tukajšnega govora in tukajšnjih navad. Za hrbtom so jih kritizirali v vsem. Karkoli so naredili, je bilo narobe, pa čeprav je bila gospa, kljub svoji skromni garderobi, prava lepotica svetlih las, spletenih v dolgo kito na eni strani, vitke srednje postave in uglajenega obnašanja. Otroka sta bila živahna, a ne divja, vajena obiskov in družabnega življenja, saj so se običajno kretali v družbi pomembnih ljudi. Bila sta vedno s starši, ki ju nista imela kje puščati ob svojih javnih obveznostih. Kričanje in glasno govorjenje ni nikoli prihajalo iz njihovega doma. Vse kaj drugega kot nadležni in razvajeni otroci! Kot goste so imeli večinoma novinarje in ljudi z jugoslovanskega konzulata, ki so med obiskom sedeli okoli skromne mize v dnevni sobi na zložljivih stolčkih, v prijetnih razgovorih v različnih jugoslovanskih jezikih, slovenščini in srbščini, navkljub vsem kritikam, ki so od zunaj letele na njihov račun. Anico so večkrat vabili, saj je bila edina iz soseske, s katero so se družili. Odšli so natanko po enem letu. Sosedje so jih omalovaževali še dolgo po njihovem odhodu. Čudno! Kmalu po njihovem odhodu je umrla tudi Manca. V hišah nad Rojanom sta ostala Ivo in Anica. Počutila sta se zapuščena in oropana domače družbe. Toda kmalu bodo prišli drugi, med temi tudi Slovenci, ki bodo spet popestrili mešano družbo v Trstu. 40 MLADIKA

41 LITERATURA ROŽE V KAMNU Druga nagrada za poezijo na 48. literarnem natečaju revije Mladika Damjan Jensterle Jutro na ježi Travniki med kolovozi, med dobravami in na ježah, izginjajo in se spet prikazujejo skozi jesenske meglice. Kot jagode v jogurtu. Torto neba prereže na dva dela smetanova sled letala. Po sledi plena Slavnost v gasilskem domu in glasba, ki se ne da poslušati. Klobasa, ki se ne da jesti in kruh skuhan v parni peči. Kot gramofon brez igle. Za opravek v pisarni notarja oblecite suknjič brez žepov. Listje ob poti Blatne traktorske sledi mastijo asfaltni pločnik in listje se lepi na vlažne prstene razore leh. Kot marmelada na palačinko. Puhasta gosenica išče svoje avtomobilsko kolo. Večer pod vasjo Električni pastirji zganjajo krave na poteptane in popasene zaplate. Mrak leze skozi late kozolcev, ki se topijo v zevajočo temino gričev. Kot sladkor v teranu. Škrlatno plešejo zlovešči odsevi plamenčkov sveč na zvoniku. Roža v kamnu Nad oknom razpada kamnita roža in letnica nad vrati ni več berljiva. Sklepi so otekli in atove noge ovite v volno. Kot bi bil štrk v škornjih. Nujnost varovanja Tudi danes imajo stene ušesa in so pesnice sumljive. In, lepo prosim, pomislite: nek urad jim drži štango. Kot električni pastir okrog travnika. Minili so časi, ko so od povsod lezli novi majski hrošči. Omizja pa se prerekajo o upokojenskih dodatkih. F MLADIKA

42 POLETNO BRANJE SAMO OČETJE LAHKO UMREJO VEČKRAT Igor Jogan Negibno je sedel na kavču in jo čakal. V sobi je visela odeja žalosti, ki je grozila, da se bo za vedno prilepila na stene in predmete, ki so mu bili znani: velika knjižna omara, delovna miza, oprema, nameščena na pohištvu, drzni vzorci preprog. Opazil je, da se je steklo francoskega okna zatemnilo in si ni upalo ujeti sončnih žarkov, ki so se v srečnejših dneh odsevali od nasprotnih hiš in se širili po sobi ter greli njene barve. V ozračju je čutil neprijetno oster vonj, ki je izhajal iz strahu pred zadnjim dnem, potem bi sledila le popolna tema, konec možnega doživetja. Dopoldan mu je rekla:»upam, da po kosilu me boš hotel poslušati, nekaj ti moram povedati.«zavzdihnil je: daj, morda se bliža trenutek sprave, torej izhod iz tiste slepe ulice, od koder ni videl rešitve. Ni bilo prvič, da se je potopil v morje svojih obsedenosti, ki jih je sicer dojemal kot legitimne misli, čeprav se je zavedal, da ga je vedno ona izvlekla iz tistega vodnjaka, kamor je padel. Zavedal se je, da zamuja. Pa vendar ni dvomil, saj ga je prosila, naj jo počaka, da spregovorita. Kdo ve: morda se je premislila, naveličala se je svoje vloge rešiteljice. Po drugi strani pa, če se sama ne bi lotila te naloge, kdo naj bi jo opravil. On se ni čutil pripravljenega, ni vedel, kako in kje naj bi začel. Saj je ne bi mogel prositi odpuščanja: ona se je zmotila, ne on. Logika je bila na njegovi strani. O tem ni bilo dvoma. V tistih trenutkih pričakovanja so mu prišle na misel njene besede v prvih dneh njunega razmerja:»pazi, nočem prevzeti vloge tvoje mamice. V redu? Moški nenehno iščete materine dojke, temu se ne morete odreči. To vlogo sem igrala dolga leta in ne samo s svojimi otroki, zdaj pa, je dodala, se je želim znebiti za vedno.«sicer je imel vtis, da se poslej tega ni držala vedno, ker ni ostala zvesta svojim izjavam: saj ne bi nikoli opustila te vloge, preveč jo je prevzela. Pravzaprav mu je le nekaj dni zatem rekla:»nas ženske osrečuje, da nudimo ljubezen, vas moške pa, da jo prejemate.«v trenutku, ko si je že predstavljal najhujše, je ona vstopila v sobo z lahkim, omahljivim korakom. Najprej se je približala kavču, nato pa odšla proti francoskemu oknu z globoko zamišljenim izrazom na obrazu. Morda je upala, da bo v odsevni luči našla besede, ki jih je iskala. Nato se je obrnila in napredovala v smeri človeka, ki je bil dolga leta njen partner. Premikala se je kot vrvohodka po jekleni F E Leta se vračajo Mami se je življenje zlagalo v pločevinasto škatlo bombonov Kraš, moje je komaj napolnilo pločevinke cigaret Benson & Hedges brez filtra in če se bo nadaljevalo tako bo našim otrokom zadostoval fingrat. Če bodo sploh vedeli čemu je služil. Jutro na ježi Med traktorskimi potmi, na vnuki rojijo odsevi rosnih kapljic in mavričnih odbleskov, kar jih odstira sramežljiva sopara. Podobne steklenim solzam na lestencu. Ob taki uri se zbudiš zaradi skrbi ali ljubezni. 42 MLADIKA

43 POLETNO BRANJE E vrvi nategnjeni nad tolmunom, iz katerega sta ji grozili nevarnost in tveganje. Gibala se je počasi in počasi tudi premišljevala. Nato se je približala in sedla na drugo stran kavča ter z neizmernim obupom v očeh izgovorila štiri besede, kot da bi bile zadnje:»ti si nesrečen človek.«te besede so povzročile tiho zmedenost v njegovih možganih, kjer je utripalo na tisoče prizorov iz njegovega življenja v zadnjih letih, prav tistih, ki jih je preživel z njo. Končno je odgovoril:»jaz nesrečnež? Menda se šališ.«sploh se ni počutil nesrečnega. Ja, res je bilo, da v tistem trenutku ni bil sproščen, miren, brezskrben: tega ni mogel zanikati. Teža, ki ga je bremenila od prejšnjega večera, odkar sta se sprla, mu je vzbujala neprijeten občutek, pravzaprav veliko več kot neprijeten. Nato, ko je misli usmeril v svoje prejšnje življenje, je pomislil, da morda celo življenje, ki ga je preživel v paru z drugimi ženskami, ni bilo vir sreče. Njegova razmerja so bila vedno zaznamovana z nerazumevanjem, oddaljenostjo in s tem razočaranjem. Zato tudi sedaj ni mogel razumeti, kako bi se lahko končal ta prekleti spor. Ni vedel, kako bi se lahko izmazal, ne da bi izgubil dostojanstvo. Ni je mogel pogledati, ne zato, ker ga je obtoževala, temveč zato, ker je ugotovil, da ona v njegovi duši vidi več kot on sam. In to mu ni prijalo. Kljub vsemu ni bil povsem prepričan, da je storil prav, ko je tako grobo nasprotoval temu, kar mu je rekla prejšnji večer. Ne bi mu smela reči tega, kar je rekla, ampak tudi on se ne bi smel odzvati tako burno. Srečna oseba tega morda ne bi storila. Ampak, Bog, naveličan je bil, da ga ona uporablja kot boksarsko vrečo. Saj je on njena stalna tarča. Obrnila je pogled stran od njega, kot da ga ne bi hotela videti pred seboj, ko bi mu izrekla stvari, ki so ji prihajale na misel: pred njo je bil moški, ki ni bil več tisti, kateremu je bila darovala vsa zadnja leta. To je bila druga oseba s hladnim, ledenim pogledom, prekritim s tančico črnih misli. To je bil človek, ki ji je obrnil hrbet, da bi šel, kdo ve kam, sam zagotovo ni vedel kam, a na vsak način nekam daleč. Tega se je zavedala: le s pravimi besedami bi ga lahko pritegnila k sebi. A je bilo to še vedno smiselno? Glavo je obrnila proti tlom, da ga ne bi gledala v obraz, ko je rekla:»ti nikoli ne upoštevaš pomena besed, ki so ti namenjene. Vedno greš preko, ker si razlagaš vse zlonamerno.«v njem je odmevalo: težko je ne pripisati sovražnih namer besedam, ki si mi jih izrekla. Res bi lahko reagiral na manj brutalen način, vendar vsakdo je pač tak, kot je, in ni kaj storiti. Nekje v njegovih mislih pa mu je nekaj govorilo, da je ob tisti priložnosti pretiraval, morda več kot to, naredil je napačno potezo, ki ga je speljala s poti, ki sta jo doslej sledila v svojem razmerju. Tisti»s poti«mu je dajal vtis, da kaže na svetlo, komaj zaznavno točko v njegovih možganih, ki mu je pravila: tako ne, dragi moj, tako ne boš nikamor prišel, moral bi se bil držati začrtane poti. Njen pogled je bil še vedno uprt v stopala, ko je nadaljevala:»misliš, da si obkrožen z ljudmi, ki ti želijo škodovati. Nikoli ne pomisliš, da sva skupaj že leta in da tudi če rečem nekaj, kar ti ni všeč, to ni zato, da te prizadenem, ampak zato, da se soočiva, da ustvariva skupno stališče in da se izogneva sporu. Ljubezen je sobivanje različnih, je občutek, ki te privede do tega, da želje tvojega partnerja postanejo tvoje želje. Ti hočeš biti v središču sveta, ki se nikoli ne spremeni, kjer je vsaka stvar na pravem mestu. Vse mora biti tam, kjer si ti odločil, da mora biti: kot v okamnelem svetu. Ne sprejemaš nobenega drugega stališča, ki se ne ujema s tvojim«. Nato je umolknila. Za trenutek je zastala. Naslonila se je ob hrbtno stran kavča, vrat ji je bil togo vzravnan, ramena so bila udrta in roko je položila na želodec, kot da bi se zaščitila pred krči. Dvignila je glavo, tako da se je pod brado pokazal preplet mišičnih snopov, ki jih je prekrivala tenka in zaradi starosti potemnjena koža. Na koncu je obrnila pogled proti njemu, pri čemer se je popolnoma zavedala, kaj bo prišlo iz njenih ust:»če nameravaš nadaljevati tako, potem bo konec.«če nameravaš nadaljevati tako, potem bo konec. Če nameravaš nadaljevati tako, potem bo konec. Če nameravaš nadaljevati tako, potem bo konec. Slišal je odmev teh besed v lobanji: enkrat, dvakrat, desetkrat. Njegov um je nasprotoval takemu prikazu njegovega značaja, kot ga je pravkar podala ona. In potem: ljubezen med različnimi, okamneli svet. Toda sranje, med ljudmi se je vendar počutil dobro. Ja, včasih se je prepiral, pogosto je bil brezkompromisen, ni razumel, zakaj si drugi ne postavljajo takih vprašanj kot on, kako lahko živijo, ne da bi si dajali zadovoljive odgovore, kot so bili njegovi. Prepričan je bil, da je treba za razumevanje smeri, v katero se svet vrti, črpati znanje iz določenih virov: pri velikih sodobnih mislecih, makroekonomistih, znanstvenikih okoljskih ved in MLADIKA

44 POLETNO BRANJE celo pri papežu, saj se je skoraj popolnoma strinjal z nekaterimi njegovimi izjavami. Mislil je na vse to, vendar ni imel moči, da bi primerno odgovoril na njene očitke. Neosnovanost svojih argumentov je zaznal preprosto zato, ker sta o tem že velikokrat spregovorila. Tokrat se mu ni zdelo, da bi ponovil že izrečene, oguljene in v svoji predvidljivosti poražene fraze. Zaman je čakala na njegov odziv, počasi je s kavča dvignila sebe in vso težo, ki jo je nosila v srcu, ter se še počasneje vlekla z nogami proti vratom ne da bi še kaj pripomnila. V tistem hipu ga je zagrabila panika. Ne bi se smelo končati tako: vse to zaradi nepomembnega spora. Poleg tega se mu je ona prejšnji večer opravičila, toda njegova težava, in to je jasno čutil, ni bila v tem, da se mu nekdo opraviči, to ga sploh ni zanimalo. Želel si je, da bi se enkrat za vselej izognil takim doživetjem, v katerih so lahko prišle na dan besede, ki niso bile na pravem mestu. Ona ni bila njegova prva ženska, vendar je bila najpomembnejša, saj je bila zadnja v vrsti neuspelih poskusov. Z njo je bilo vse drugače: po pogledu in izrazu je lahko dojemal tisto, česar pri drugih ni še videl. In sedaj spet vse od začetka, tudi ona ga bo napodila. Takrat mu je prišlo na misel, da je že slišal katero izmed svojih prejšnjih žena ali ljubic, kako mu je ponavljala tiste besede o okamnelem svetu. Bil je grozeč občutek, ki ga je spravljal v globoko tesnobo. Pri njegovih letih je bilo težko trkati na spomin, ta se mu je trmasto upiral, ni mu odgovarjal in je večinoma preziral njegove zahteve. Pa vendar mu je nekdo že namenil tisto besedno zvezo. Temu občutku se je pridružil še sum, ki se mu je porajal že dalj časa, ampak mu je vedno nasprotoval, tako da ga je kar odstranil iz svojih misli. Toda v takšni situaciji, ki je mejila na paniko in ki ga je postavljala pred izbiro med polnim življenjem in beračenjem v iskanju druge partnerke, s katero bi si lahko delil le suhoparno, prazno življenje, je tisti sum pritiskal, se dvigal z dna njegovih misli in se širil na površju. Spomnil se je, da se je nekega dne soočal s problemom svojega nestrpnega značaja in sicer z dragim prijateljem, edinim, ki mu je ostal zvest. Deloma je to storil za šalo in deloma z namenom, da bi razumel, kam ga lahko popeljejo njegove slutnje.»včasih, ko se razjezim, se mi zdi, da se obnašam tako kot moj oče.v kakšnem smislu?«ga je vprašal prijatelj, ki ni razumel.»v smislu, da se mi včasih zdi, da mi je on posredoval svoje vedenjske vzorce, kot da bi stal poleg mene in me v določenih trenutkih vlekel vase. V resnici ne bi vedel, kdo je tisti, ki vleče, in kdo je tisti, ki se pusti vleči, morda sem jaz tisti, ki vleče njegov duh vase. Tako je kot takrat, ko se preoblečem, kot da bi se v tistih novih oblačilih skrival on, ki me krade meni samemu. Ali me razumeš? Tu gre za nekakšno obliko posedovanja, za osupljivo izmenjavo identitete. Včasih se mi zdi, da sva dva v enem,«sem zaključil z nasmehom na ustih,»tako kot dixan.oprosti, ampak tvoj oče ni umrl pred tridesetimi leti, ali se motim?in vendar Ampak daj no! Misliš, da pri tvojih letih še vedno učinkujejo določene projekcije in pogojevanja med sinovi in očeti. Kar je bilo storjeno, je bilo storjeno, nepredstavljivo je, da se ti čutiš obremenjenega zdaj, ko si presegel šestdeset let. Morda si pod vplivom kakega neprimernega filma.hmmm ampak ti dobro veš, kakšen tip je bil, gotovo se ga spominjaš: nestrpen, avtoritaren, vedno ekstremen.«prijatelj se ni več zmenil zanj, nadaljeval je svoje delo in na njegovem obrazu ni bilo mogoče zaznati, da so moje besede vzbudile v njem kakršno koli reakcijo. Če je odstranil spomin na prijatelja in njegov skepticizem, ki mu gotovo ni pomagal pri razumevanju samega sebe, se je končno spomnil, kdo je uporabil izraz okamneli svet. Nobena od njegovih življenjskih sopotnic, temveč kdo bi si mislil njegova mati, ki je nekega dne, pred mnogimi leti, po prepiru z očetom izrekla te besede in to ne z namenom, da bi opredelila sina, ampak da bi se pritoževala nad grobim vedenjem svojega moža. Očeta ni videl umreti, vendar se je zelo dobro spomnil pogreba, pripravam se je namreč posvetil kar sam. Oče je ponoči umrl v rodnem kraju, izdihnil je v bolnišnici. Na misel so mu prihajale podobe s pogreba, ki se je odvijal mrzlega februarja pod posebno sivim nebom; dan prej je deževalo in ponoči je snežilo. Ceste so bile pokrite s tanko preprogo živega ledu in veter je v ponorelih vrtincih dvigal v zrak rahel snežni metež. Sprevod se je premikal po polžje in gorje, če bi pospešili, tvegali bi, da bi drug za drugim zavozili v jarek. Pokopališče, tam so bili pokopani očetovi starši, je bilo majhno, obdano z drevesi, njihove veje so se neprestano premikale pod sunki ledenega vetra. 44 MLADIKA

45 POLETNO BRANJE Jama je pripadala starim staršem, spretno so jo izkopali z lopato in s krampom, tako da je bil rez v rdečo zemljo viden ob straneh. Ko so krsto spustili v jamo in jo položili na dno, je začutil, kako je z dna jame»vdahnil«duh svojega očeta. Želel je preprečiti, da bi očeta pokopali z njegovim telesom, saj to v njegovih občutkih nikakor ni bilo truplo, čeprav se ga je bil dotaknil, preden so zaprli hrastov pokrov, da bi se prepričal, da ni bilo več toplo. Jasno je bilo, da se želi nekako zoperstaviti temu, da oče preide na drugi svet, in sicer tako, da bi dovolil, da bi očetovo truplo nadaljevalo svojo pot, medtem ko bi zadržal v sebi njegov duh. Ko je sedel na kavču, je pomislil, da je morda v tistem trenutku tudi vsrkal slab značaj starega, gospodovalnega očeta. Daroval je svoje telo, da bi očetu zagotovil nesmrtnost. Gostil ga je v sebi, z njim delil svoje misli in predvsem svoja ravnanja. Zdaj je spoznal, v kolikšni meri je bil spomin na očetov pogreb še posebej na trenutke, ko so možakarji spustili krsto na dno jame, medtem ko so njegove oči skušale prodreti onkraj tistega lakiranega, gladkega lesenega pokrova, s katerim se, kdo ve zakaj, v naši kulturi prekrivajo mrtveci sad domišljije, vedel pa je, da mora biti za tem nekaj resničnega, česar se ne da razumeti in niti ne razložiti, vendar ga to lahko razbremeni sedaj, ko je vse jasno. Čutil je močan nagon, da bi se vrnil na kraj pokopališča, da bi se zazrl v očetov nagrobni kamen, strmel v njegovo podobo, uokvirjeno v majhnem porcelanskem portretu. Zadnjič, dolgo pred tem, ko je obiskal očeta, je ob pogledu na to fotografijo dobil vtis, da med njima še vedno lebdijo nerešena vprašanja. Končno je razumel, kaj mora storiti: vrniti se mora tja in narediti tisto, česar prej ni storil. Odleglo mu je, začutil je dolgo pričakovano olajšanje in pomislil, da lahko nekaj takega pove svoji partnerici in da ga bo ona poslušala in morda tudi razumela. Toda najprej je moral narediti nekaj drugega. Preoblekel se je in odšel k njej v kuhinjo, kjer je nalagala posodo v pomivalni stroj. Presenečeno je ugotovila, da gre, tako ga je izgubljeno vprašala:»kam pa ti?«rahlo jo je poljubil na usta, kot je to storil, ko je bilo vzdušje doma sproščeno. Nato je stopil skozi vhodna vrata, in ko je hitel po stopnicah navzdol, ji je odgovoril:»grem pokopat očeta.kaj si rekel?«komaj je zaznal njene besede, ki so mu prihajale s stopnišča, toda že je stopil iz hiše, ko so tista presneta hišna vrata glasno zaloputnila za njim, ker hišnik še vedno ni poskrbel, da bi jih dal popraviti. Literarni natečaj Mladike 2020 Revija Mladika razpisuje XLIX. na gradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno (ne v tiskanih izdajah in tudi ne na družbenih omrežjih) kratko zgodbo ali ci klus pesmi v slovenskem jeziku. Na razpolago so sledeče nagrade: PROZA Prva nagrada 500 Druga nagrada 300 Tretja nagrada 250 POEZIJA Prva nagrada 300 Druga nagrada 150 Tretja nagrada 100 Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih iz vodih (format A4) na naslov MLADIKA, uli ca Doni zetti 3, TRST, do 31. OKTO BRA Ro ko pi si mo rajo biti opre mljeni sa mo z geslom. Toč ni po datki o avtorju in naslov naj bodo v za prti kuverti, opremljeni z istim geslom. Teksti v prozi naj ne presegajo de set tipkanih strani ( oziroma znakov Times New Roman, 12 pt), ciklus poezije pa naj predstavlja sa mo iz bor najboljših pesmi (največ deset). Tek ste lah ko pošljete tu di po elektronski pošti na redakcija@mladika.com. V eni priponki naj bo prispevek z geslom, v drugi pa osebni podatki. Mnenje ocenjevalne ko misije, ki jo določi odbor Mladike, je dokončno. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob Prešer novem dne vu na javni prireditvi in v medijih. Nagrajena de la bodo objavljena v letniku Ob javljena bo do lahko tudi nenagrajena de la, za katera bo ko misija mnenja, da so primerna za objavo. MLADIKA

46 Prebrali so za vas: PREBRALI SO ZA VAS Marija Pirjevec Tržaška branja V svojem obsežnem pedagoškem in raziskovalnem delu se literarna zgodovinarka Marija Maja Smotlak Pirjevec (1941) že vrsto let posveča slovenskemu leposlovju v njegovih različnih razvojnih obdobjih, ob čemer se s posebnim zanimanjem loteva slovenske književnosti na Tržaškem, ki je v svojevrstnem dialogu z italijanskim kulturnim prostorom. Vse to se odraža tudi v številnih znanstvenih delih, ki jih je napisala, strokovnih zbornikih in vrsti antologijskih izborov slovenske književnosti, ki jih je uredila. Najnovejša potrditev njenega večletnega raziskovalnega dela nosi naslov Tržaška branja (Mladika, Trst 2020). To je knjiga, v kateri so zbrane nekatere njene literarnozgodovinske študije o slovenskem leposlovju, predvsem o slovenski tržaški književnosti, ki so bile predhodno že objavljene v znanstvenih in strokovnih revijah, zbornikih ali širši kulturni publicistiki med letoma 1997 in Literarnozgodovinski prispevki, ki jih je avtorica ob tokratni ponovni objavi predelala, priredila in dopolnila, so razdeljeni v dva osrednja vsebinska razdelka, in sicer Književna pota in Postanki. Prvi zajema nekoliko daljša besedila, ki segajo od obravnave ključnih literarnih dosežkov slovenskih razsvetljencev Marka Pohlina, Feliksa Deva, Valentina Vodnika in Žige Zoisa preko romantika Franceta Prešerna, osrednjega predstavnika slovenske moderne Ivana Cankarja, Srečka Kosovela, razpetega med intimizem in avantgardo, vse do sodobnikov Borisa Pahorja, Alojza Rebule ter Ivanke Hergold. V tem sklopu je še posebej zanimiv prispevek z naslovom Italijansko branje Ivana Cankarja, ki prinaša splošno manj poznane informacije o preboju Cankarjevih literarnih del, zlasti Hlapca Jerneja in Martina Kačurja, v italijanski literarni prostor. V drugem vsebinskem sklopu, Postanki, pa so zbrana nekoliko PREBRALI SO ZA VAS Hans Rosling z Olom Roslingom in Anno Rosling Rönnlund Faktografija»Ta knjiga je zadnja bitka mojega življenjskega poslanstva, v Magda Jevnikar okviru katerega si že od nekdaj prizadevam bojevati se proti pogubni svetovni nevednosti. Je moj zadnji poskus vplivati na svet: spremeniti način razmišljanja ljudi, ublažiti njihove nerazumne strahove in preusmeriti njihovo energijo v plodne dejavnosti.«s temi besedami je švedski zdravnik, raziskovalec, profesor in predavatelj Hans Rosling predstavil svojo zadnjo svetovno uspešnico Factfulness, ki je izšla leta 2018, eno leto po avtorjevi smrti. Zdaj jo imamo tudi v slovenskem prevodu po zaslugi založbe Učila iz Tržiča. Naslov knjige v celoti nam že napoveduje vsebino tega esejističnega dela: Faktografija. Deset razlogov, zakaj se motimo o svetu in zakaj mu gre boljše, kot mislimo. Najprej nekaj besed o tem, kdo je Hans Rosling. Njegova življenjska pot je bogata in razgibana. Študiral je medicino in statistiko, na Švedskem in v Indiji, delal kot zdravnik v Mozambiku, kjer je odkril paralitično bolezen, ki je danes znana kot konzo, postal profesor mednarodnega zdravja, bil svetovalec Svetovne zdravstvene organizacije in Unicefa, soustanovitelj Zdravnikov brez meja na Švedskem, član Švedske akademije znanosti in številnih humanitarnih organizacij. Za BBC je izdelal tri dokumentarne filme: o statistiki, o rasti prebivalstva in o tem, kako izkoreniniti revščino v svetu. Predaval je na najvišji ravni in njegovih deset predavanj TED ima več kot 35 milijonov ogledov. TED je kratica za tehnologijo (technology), zabavo (entertainment) in oblikovanje (design). Ameriška neprofitna organizacija je leta 1984 začela organizirati predavanja, na katerih so izbrani predavatelji lahko predstavili svoje zamisli za izboljšanje sveta. Dejavnost se je razmahnila in razširila tudi v druge države, gostje obravnavajo najrazličnejše probleme in danes si predavanja lahko ogledamo tudi na spletu, in to celo s podnapisi v več kot sto jezikih. Hans Rosling si je z neutrudnim delom prislužil veliko priznanj: leta 2009 ga je revija Foreign Policy uvrstila med 100 vodilnih mislecev na svetu, revija Fast Company ga je dve leti pozneje izbrala za enega izmed 100 najbolj ustvarjalnih ljudi, leta 2012 pa ga je tednik Time proglasil za enega izmed 100 najvplivnejših ljudi na svetu. S sinom Olom in snaho Anno je ustanovil fundacijo Gapminder, kjer si prizadevajo za širjenje svetovnega nazora, ki temelji na dejstvih. Faktografija je namreč prav to: premagovanje nevednosti, predsodkov in zmotnih prepričanj s poznavanjem in preučevanjem dejstev. Do njih lahko pridemo s pomočjo podatkov, le te pa nam dajejo na razpolago številne organizacije, začenši z Organizacijo združenih narodov. Svoje ideje je Hans Rosling hotel širiti učinkovito in privlačno, sin Ola in snaha Anna sta med drugim razvila grafično plat predavanj 46 MLADIKA

47 krajša besedila, ki se še bolj izrazito osredotočajo na slovenske avtorje in avtorice iz Italije. Marija Pirjevec se tako posveti pesniškemu ustvarjanju Borisa Pangerca, Miroslava Košute in Marije Kostnapfel, temu pa sledijo predstavitve posameznih knjižnih izdaj, na primer knjige intervjujev novinarja Jožeta Horvata s slovenskimi pisci iz Italije Navdih in besede, zbornika Po/ etika slovenstva, posvečenega opusu Borisa Pahorja, zbirke esejev literarnega zgodovinarja Mirana Košute Krpanova sol in pesnika Miroslava Košute Teža sončnega ter znanstvene monografije Marije Kacin Žiga Zois in italijansko gledališče. Poglavje se zaključuje s pregledom literarnozgodovinskega opusa Lojzke Bratuž. Prispevki, ki jih zajema knjiga Tržaška branja, prinašajo tako predvsem analizo jezikovnih in tematskih značilnosti leposlovnih del izbranih piscev in pisk, zaradi katerih so ti po avtoričini presoji prepoznavni in vredni literarnozgodovinske ter bralske pozornosti. Pristop je zelo jasen in bralcu prijazen, saj se ne ovija v odvečno in hermetično besedičenje, ki je za marsikaterega avtorja in avtorico znanstvenih besedil zmotno sinonim strokovnosti. Marija Pir jevec je nedvomno ena tistih literarnih strokovnjakinj, ki obvlada dragoceno zmožnost, da kompleksne koncepte razjasni na preprost način, dostopen širokemu krogu naslovnikov. Njena Tržaška branja so tako lahko za nekoga, ki šele začenja bolj poglobljen študij slovenke književnosti, nastajajoče na slovenski zahodni narodnostni meji, nadvse všečen uvod vanjo, za nekoga, ki mu je omenjena tematika že dobro poznana, pa prijetna obnovitev in v določeni meri tudi dopolnitev znanja. in animacijo, Anna pa si je zamislila Dolarsko ulico, kjer s fotografijami predstavlja stanje v svetu. In kako se je vse sploh začelo? Ko je Hans Rosling nastopil profesorsko službo na stockholmski fakulteti za mednarodno zdravje, je hotel ugotoviti, kolikšno znanje imajo študentje. Postavil jim je nekaj preprostih vprašanj in odkril, da so sicer zelo izobraženi slušatelji hudo nevedni. Ko je ista vprašanja postavil tudi najrazličnejšim strokovnjakom, politikom, podjetnikom, celo nobelovcem, in ugotovil, da so rezultati zelo slabi, se je začel spraševati, kaj je temu vzrok. Na podlagi branja in raziskovanja je prišel do pomembnih spoznanj in jih nato sistematično obdelal. V knjigi Faktografija je celih 20 strani bibliografije v drobnem tisku! To je prvi dokaz, da je Roslingovo delo temeljito. Osrednje besedilo dopolnjujejo izčrpne opombe, risbe, fotografije, grafikoni in zahvale res številnim ljudem, ki so na ta ali oni način avtorju in njegovima sodelavcema pomagali v vseh letih raziskovanja. Hans Rosling je izdelal trinajst ključnih vprašanj o poznavanju sveta. Naj jih tu navedemo le nekaj, tako da si lažje predstavljamo, za kaj gre. Najdemo jih tudi na spletu in lahko poskusimo odgovoriti nanje. Koliko deklic danes dokonča osnovno šolo v vseh državah z nizkimi dohodki na svetu? Kje živi večina svetovnega prebivalstva? V zadnjih dvajsetih letih se je delež svetovnega prebivalstva, ki živi v skrajni revščini, skoraj podvojil, ostal bolj ali manj enak, ali se je skoraj prepolovil? Kakšna je pričakovana življenjska doba na svetu danes? Kako se je število smrti na leto zaradi naravnih nesreč spremenilo v zadnjih sto letih? Koliko zdaj eno leto starih otrok na svetu je bilo cepljenih proti kakšni bolezni? Koliko ljudi na svetu ima vsaj delen dostop do elektrike? Gre za pomembna vprašanja, za katera bi vsakdo domneval, da pozna pravilne odgovore. Profesor Rosling pa je ugotovil, da sploh ni tako. Zanimalo ga je, zakaj tolikšna nevednost, kaj ljudi pogojuje in zavaja v zmoto. Z učinkovito sintagmo je človeški pristop do resničnosti poimenoval»dramatični svetovni nazor«, nato pa je temeljito prerešetal deset nagonov, ki bistveno vplivajo na človekovo mišljenje in ga izoblikujejo. Ti so: prepadni nagon, nagon po negativnosti, premočrtni nagon, nagon po strahu, velikostni nagon, posploševalni nagon, nagon usode, nagon po enem vidiku, nazadnje pa še krivdni in nujnostni nagon. Vsakemu je odmeril po eno poglavje, ki se zaključuje s povzetkom. Avtor nas spremlja od poglavja do poglavja kot prijazen, iskren, dovtipen in jasen mentor. Predvsem pa nam postreže s kopico nedvoumnih podatkov. Ko knjigo preberemo, se zavemo, da ima Rosling nedvomno prav, kadar trdi, da živimo v svetu, ki je v zadnjih dvajsetih letih ogromno napredoval, tako da je resničnost veliko boljša, kot si jo predstavljamo. Seveda se svet nenehno spreminja in danes smo priča pandemiji, katere razsežnosti bomo spoznali v naslednjih mesecih. Zato nas gotovo zanima, katera svetovna tveganja je profesor Rosling navedel v svoji knjigi iz leta Citiramo:»Peterica tveganj, ki me najbolj skrbi, so svetovna pandemija, finančni zlom, svetovna vojna, podnebne spremembe in skrajna revščina.«knjiga Faktografija, ki jo je napisal Hans Rosling z Olom Roslingom in Anno Rosling Rönnlund, je Bill Gates označil za eno izmed najpomembnejših knjig, kar jih je prebral, in za nepogrešljiv vodnik po treznem razmišljanju o svetu. MLADIKA

48 IZ TISKARNE V TEJ RUBRIKI PONUJAMO SEZNAM NOVEJŠIH DEL SLOVENSKIH AVTORJEV V ITALIJI N. R. Tržaška branja, Mladika, Trst 2020, 264 strani Tržaška branja so najnovejše delo literarne zgodovinarke in raziskovalke Marije Pirjevec. So izbor literarnozgodovinskih študij in interpretacijskih prikazov slovenske književnosti, katerih tematska črta sega od 18. stoletja mimo tradicionalne in novodobne klasike (Zois Prešeren Cankar Kosovel), osredinjena pa je v književno sodobnost, še posebej tržaško (Al. Rebula, B. Pahor, Mir. Košuta in še vrsta drugih avtorjev in avtoric). Izbor esejev in zapisov sestavlja 18 enot. Nož in jabolko, Slovenska matica, Ljubljana 2019, 136 strani Gre za novo izdajo romana Ivanke Hergold, napisanega v obliki fragmentarnih dnevniških zapisov iz enega dneva življenja Herte Jamnik. Spremno besedo je napisal literarni zgodovinar Boris Paternu. Alojz Rebula Dokumentarna monografija, Mladika, Trst 2019, 132 strani Monografijo, ki jo je pripravil France Pibernik, sestavlja sedem poglavij, v katerih se v besedi in sliki izriše življenjska in umetniška pot Alojza Rebule. Knjiga je bogata s črno-belimi fotografijami. Izšla je ob prvi obletnici smrti Alojza Rebule. Bilo je nekoč, Mladika, Trst 2019, 128 strani Knjiga je izbor črtic in drugih anekdotičnih avtobiografskih zapisov Aleksandra Furlana - Šandrina o življenju v tržaški četrti Barkovlje v prejšnjem stoletju. Spremno besedo v zbirko je napisal Ladi Vodopivec. Županovi iz Lonjerja, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček Mladika, Trst 2019, 208 strani Knjiga je posvečena lonjerski rodbini Županovih, ki je dala tri znane narodne delavce: duhovnika Antona Čoka, ravnatelja Andreja Čoka in politika Iva Marija Čoka. Objavlja prispevke Lide Debeljak Turk, Tomaža Simčiča, Gorazda Bajca, Franja Batagelja, Andreja Čoka in Ondine Pečar. Uredil jo je Ivo Jevnikar. Delo je 41. zvezek iz zbirke belih priročnikov krožka Virgil Šček. Izbral sem srednjo pot, ZTT EST, Trst 2020, 212 strani V zapisu Marjana Žiberne so v knjigi zbrani spomini in pričevanja Rudija Pavšiča, ki je 22 let predsedoval Slovenski kulturno gospodarski zvezi. Knjiga ob Pavšičevem pogledu na prehojeno pot ponuja tudi širši prerez življenja Slovencev v Italiji. Objavljeni so tudi misli in pričevanja njegovih ožjih sodelavk in sodelavcev ter prijateljev: Aceta Mermolje, Milana Kučana, Iole Namor, Tatjane Rojc, Maurizia Tremula, Marjana Šturma ter Vojka Volka. Publikacija vsebuje tudi fotografsko gradivo. Črni obroč, Mladika, Trst 2020, 144 strani Roman Črni obroč je četrto romaneksno delo pesnika in pisatelja Marija Čuka. Dogajalni prostor in čas tega romana je Trst v zloglasnem letu 1920, zaznamovanem s fašističnim nasiljem, ki je zadal smrtni udarec gospodarskemu in kulturnemu razcvetu Slovencev v Italiji. Črni obroč je napisan v hitrem, vrtoglavem slogu in prepleta številne usode in osebne tragedije, odkriva zanimive zgodovinske okoliščine in objektivna dejstva, kar nadgrajuje z literarno fikcijo. Je prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu. 48 MLADIKA

49 IZ TISKARNE Vzponi iz brezna stiske, GMD, Gorica 2019, 194 strani V devetih proznih sestavih avtorica, socialna delavka Kristina Martelanc razgrinja zgodbe družbeno zapostavljenih posameznikov, obremenjenih s psihološkimi težavami in problemi, ki pestijo današnjo družbo. Med Biršo, Vrbačno in Prevalo. Krajevna, ledinska, vodna, hišna in gorska imena v Gornjem in Dolnjem Cerovem in soseščini, GMD, Gorica 2019, 132 strani Avtor publikacije s področja toponomastike v Brdih je Vlado Klemše. Uvodnemu delu sledijo slovarski del in toponomastična karta, ki jo je izdelal Matjaž Klemše. Fotografije je posnel Silvan Pittoli, arhivske pa krajani in Branko Morenčič. Monografija je nastala pod mentorstvom dr. Danile Zuljan Kumar z Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU, ki je tudi urednica knjige. Spomini na Istro, GMD, Gorica 2019, 124 strani Spomine slovenskega duhovnika Štefana Ceka, ki je služboval v različnih krajih slovenske in hrvaške Istre, je iz hrvaščine v slovenščino prevedel Renato Podbersič st., zbral in uredil jih je Tomaž Simčič. Cek je leta 1947 v Lanišću ušel komunističnemu napadu ob birmi 24. avgusta, med katero je bil pretepen msgr. Ukmar, njegov spremljevalec M. Bulešić pa umorjen. Knjiga predstavlja 28. zvezek zbirke Naše korenine. Ljubo doma. Zgodbe o bivališčih, pohištvu in gospodinjskih aparatih, ZTT, Trst 2019, 78 strani Knjiga Maše Ogrizek z ilustracijami Tanje Komadina je pravljica o posrečeni selitvi sedemletnega Pikija in hkrati ilustrirani pojmovnik, ki prinaša veliko podatkov o zgodovini bivališč, pohištva in gospodinjskih aparatov. Ob knjigi je bil izdan tudi delovni zvezek. Mahničeva estetika in literarna kritika, GMD, Gorica 2019, 238 strani V tem delu Ivo Kerže analizira filozofske osnove estetike katoliškega misleca in škofa Antona Mahniča ( ) ter prikaže, kako je ta izhodišča Mahnič uporabil pri vrednotenju literarnih del sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev. Delo je uredil in spremni esej napisal Tomaž Simčič. Tweet dell'anima, ZTT-Vita Activa, Trst 2019, 132 strani V italijanščino prevedena pesniška zbirka Aceta Mermolje Čivk duše (Sfera, 2017). Prevod je opravila Darja Betocchi, ki je zbirko tudi uredila in ji napisala spremno besedo. Objavljeno je vzporedno slovensko in italijansko besedilo. Risalire, Aporema, 2020, 210 strani Risalire je v italijanščini napisan romaneskni prvenec Igorja Jogana, tržaškega Slovenca, ki živi v Padovi. V delu pripoveduje o Liberu, računalniškem inženirju istrskega rodu, ki se ob upokojitvi nepričakovano znajde pred novimi izzimi, ki jih predstavljajo ločitev od žene, težavno sinovo osamosvajanje in pokojninska neustreznost.»hoja navzgor«, kot se v prevodu glasi naslov, je metafora poti, ki jo v svojem življenju Libero mora še prehoditi. Les Slovènes, Mladika, Trst 2019, 160 strani V tem delu Darinka Kozinc pripoveduje novo zgodbo aleksandrink, mladih deklet, ki so leta 1937 odšla kot varuške, dojilje in hišne pomočnice v Egipt. Avtorica v delu poudari vlogo šolskih sester Tržaške province, ki so v Aleksandriji imele azil za tam delujoča primorska dekleta in žene. Spremni besedi sta napisala Megi Rožič in Jernej Vidmar. MLADIKA

50 ANTENA ČRNI OBROČ IN RAZPRAVE O NARODNEM DOMU V zamejstvu in matici si kar sledijo javne predstavitve romana Marija Čuka Črni obroč, ki je izšel pri Mladiki in govori o požigu Narodnega doma v Trstu pred sto leti. Tretji program Radia Slovenija Ars pa je 3. julija začel predvajati zvočno knjigo, posneto po tem romanu, ki jo je izdala slovenska RTV. Zgodbo pripoveduje tržaška igralka Patrizia Jurinčič Finžgar. Nadaljevanja so programirali do same obletnice 13. julija. O preteklosti in perspektivah Narodnega doma so v Ljubljani predavali trije tržaški poznavalci: Ivo Jevnikar in Tomaž Simčič 23. junija v Slovenskem zgodovinskem društvu za novejšo in sodobno zgodovino, Bojan Brezigar pa 30. junija v Slovenskem društvu za mednarodne odnose. Tržaška zgodovinarja dr. Gorazd Bajc in dr. Borut Klabjan za jesen napovedujeta izid monografije o Narodnem domu pri Cankarjevi založbi. NOVA UREDNICA SLOVENSKE MATICE Ker je tajnica-urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc postala državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo, je upravni odbor društva na podlagi javnega razpisa sklenil, da s 1. julijem postane tajnica-urednica Slovenske matice mag. Miljana Cunta. Gre za pesnico, prevajalko in kulturno organizatorko, ki se je rodila leta 1976 v Šempetru pri Gorici, živi pa v Ljubljani. Med drugim je bila za poezijo svojčas nagrajena na literarnem natečaju Mladike. KONEC VITE NUOVE Tržaški škofijski tednik Vita Nuova, ki je izhajal vse od leta 1920, od konca junija ne izhaja več. Zaradi finančnih težav in slabe razširjenosti je tako sklenil tržaški škof. Časopis je preživel različna, nekoč tudi izrazito protislovenska obdobja. SIMPOZIJ O SPRAVI Slovenska akademija znanosti in umetnosti je 24. junija priredila v Ljubljani simpozij Slovenska sprava. Program je obsegal referate 15 akademikov in strokovnjakov, ki se na različnih področjih ukvarjajo s povojnimi poboji in razklanostjo slovenskega naroda. Predsednik republike Borut Pahor je pred dogodkom pripravljalnemu odboru izrazil željo, da bi SAZU pripravil izjavo o spravi, ki naj bi jo odobril Državni zbor. UMRL JE ZGODOVINAR DR. IVO BANAC V Zagrebu je 30. junija umrl eden najvidnejših hrvaških intelektualcev, zgodovinar prof. Ivo Banac. Rodil se je 1. marca 1947 v Dubrovniku. Istega leta se je oče umaknil v Združene države, leta 1959 pa se mu je z materjo pridružil. Iz zgodovine je diplomiral na univerzi Fordham v New Yorku, magistriral in doktoriral pa na univerzi Stanford v Kaliforniji. Tam se je tudi zaposlil na oddelku za zgodovino in jezikoslovje, od leta 1977 do 2009 pa je predaval zgodovino vzhodne in jugovzhodne Evrope na univerzi Yale. Istočasno je v letih predaval v Budimpešti, od leta 2008 dalje pa na filozofski fakulteti v Zagrebu. V angleščini in hrvaščini je napisal vrsto študij o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji, o kominformu v Jugoslaviji, hrvaškem katolicizmu, nazadnje je zbiral gradivo o zatrtju»hrvaške pomladi«v začetku 70. let. Kot je v občutenem nekrologu napisal njegov učenec dr. Stipe Kljaić, sta mu bila vodilo resnica in svoboda. Bil je domoljub in svetovljan, veren katoličan, politično pa liberalec angloameriškega kova. Kot tak se je nekaj let udejstvoval tudi v hrvaški politiki. Od demokratizacije dalje je javno, tudi polemično posegal v bran vrednot demokracije. 50 MLADIKA

51 ANTENA POSLOVIL SE JE ALEKSANDER FURLAN ŠANDRIN Po dolgi bolezni je 13. junija v Trstu preminil narečni pesnik in pisatelj, kulturni delavec, po poklicu sicer mizar v tržaškem pristanišču Slovenec Aleksander Furlan, znan tudi kot Šandrin. Rodil se je 21. junija 1934 na Greti, vendar se je družina kmalu preselila v Barkovlje, kjer je ostal do smrti in kjer je vzljubil krajevno narečje. Pri Mladiki je leta 2007 izdal zbirko narečnih poezij An popudan, leta 2019 pa zbirko črtic Bilo je nekoč. Kot navdušen pevec je nastopal z Vrabčevim zborom Gallus, pel pa je tudi v cerkvenem zboru v Barkovljah, v mešanih zborih Milan Pertot in Marij Kogoj, v združenem zboru Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu, pri kateri je bil tudi odbornik in zavzet organizator. Dejaven je bil tudi v domačem barkovljanskem društvu in Svetu slovenskih organizacij. Stranko Slovenska skupnost je do leta 2011 kaki dve desetletji zastopal v sedanjem rajonskem svetu tržaške občine za Rojan, Greto, Barkovlje, Kolonjo in Škorkljo, saj je bil izvoljen na volitvah 1993, 1997, 2001 in 2006, a v rajonski svet je zaradi zamenjave svetovalcev prišel še prej. UMRL JE P. TITO MAGNANI V bolnišnici v mestecu Feltre pri Bellunu je 19. junija preminil minorit p. Tito Magnani, ki je zelo zaslužen za zagon beatifikacijskega postopka za mučeniškega p. Placida Corteseja. Rodil se je 8. aprila 1928 v vasi Segno di Taio na Tridentinskem, bil krščen za Domenica in 11 let star stopil v semenišče v Camposampieru pri Padovi. Tam je nazadnje tudi bival in tam so ga pokopali, čeprav je bil zadnje leto v minoritskem domu za ostarele v Pedaveni. Večne zaobljube je naredil leta 1950, v duhovnika pa je bil posvečen leta Opravljal je več odgovornih služb, tudi kot vzgojitelj in redovni predstojnik. Nekaj let je bil tajnik minoritske province sv. Antona, vrsto let pa vicepostulator za beatifikacijske postopke. Že leta 1981 je napisal prvi sintetični življenjepis p. Corteseja v italijanščini (v slovenščini je o njem pisal Vojko Arko v Argentini že leta 1967). ROG 2020 Zaradi pandemije sta bili 6. junija maša in spominska slovesnost v Kočevskem rogu ob 30-letnici prve, množično obiskane maše na območju povojnih morišč in takratnega simbolnega pogreba okrnjeni. Udeležba je bila omejena, dele slovesnosti pa je tistega in naslednjega dne predvajala nacionalna televizija. Letošnja novost je bila v prizorišču. Srečanje ni bilo pred kapelo Pod Krenom, temveč pri breznu pod Macesnovo gorico, kjer tečejo postopki za prekop žrtev, ki so tam bile po dosedanjih izsledkih pretežno slovenske, kar ne velja za morišče Pod Krenom. Somaševal je ducat duhovnikov pod vodstvom predsednika Slovenske škofovske konference, ljubljanskega nadškofa p. Stanislava Zoreta in novomeškega škofa Andreja Glavana. Pel je oktet cerkvenega mešanega pevskega zbora Andrej Vavken iz Cerkelj na Gorenjaskem pod vodstvom Damjane Božič Močnik. Udeležence je pozdravil predstavnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik, po maši pa je Jasmina Rihar prebrala govor predsednika te organizacije, ki je z župnijo Kočevje soprirediteljica komemoracij, Matije Ogrina, nakar sta nastopila predsednik vlade Janez Janša in predsednik države Borut Pahor z zelo pomenljivima govoroma. Oba predsednika sta se kasneje na kraju poboja poklonila še skupini vidnih predstavnikov OF, ki jih je protikomunistična stran na nemški ukaz umorila v Smrečju pri Turjaku tik pred koncem vojne, pokopani pa so v Ljubljani. MLADIKA

52 ANTENA VLOGA KROVNIH ORGANIZACIJ Inštitut za narodnostna vprašanja je v Ljubljani izdal 84. številko svoje revije Razprave in gradivo, ki je prosto dostopna na spletu ( V njej sta med drugim razpravi Dejan Valentinčiča Nekaj dilem glede koncepta krovnosti pri slovenskih zamejskih organizacijah ter Sare Brezigar in Zaire Vidau Vloga slovenskih krovnih organizacij SKGZ in SSO pri politični participaciji Slovencev v Italiji. ROJSTVA V SLOVENIJI V Republiki Sloveniji se je v lanskem letu rodilo otrok (257 manj kot leta 2018): moškega in ženskega spola. Kar 55,7 % njihovih mater ob porodu ni bilo poročenih, njihova poprečna starost pa je znašala 31 let in 1 mesec. PREŠERNOV SKLAD Državni zbor je 16. junija potrdil predlog vlade o sestavi novega 15-članskega upravnega odbora Prešernovega sklada. V njem sta ugledna člana iz zamejstva: goriški časnikar in pesnik Jurij Paljk, sicer rojen na Vipavskem, in koroška pevka Bernarda Fink Inzko, sicer rojena v Argentini. ČASNIKAR SAŠA RUDOLF SE JE POSLOVIL V Trstu je 15. junija po zelo kratki bolezni preminil časnikar in javni delavec Saša Rudolf. Rodil se je 17. decembra 1938 v Ljubljani v družini primorskega politika, časnikarja in šolnika Ivana Rudolfa, ki je bil med vojno organizator primorskih prostovoljcev na Bližnjem Vzhodu. Družina se je leta 1946 združila v Trstu, kjer je Saša ostal do smrti. Po maturi na slovenski realni gimnaziji leta 1957 je začel igrati pri Radijskem odru in sodelovati z Radiom Trst A, kjer je bil leta 1969 stalno nameščen v časnikarskem oddelku. Leta 1990 je bil imenovan za slovenskega namestnika glavnega urednika takrat enotnega uredništva, leta 1995 pa za glavnega urednika samostojnega slovenskega uredništva RAI v Furlaniji Julijski krajini. Tistega leta so po dolgoletnih zahtevah stekle televizijske oddaje v slovenščini. Že pred tem je v okviru državne ekipe RAI veliko poročal o svetovnih športnih dogodkih, med osamosvajanjem Slovenije in vojnami na Balkanu pa s prizorišč dramatičnega dogajanja. V pokoj je stopil leta V mladih letih je deloval v Slovenski demokratski zvezi (SDZ) in Slovenski skupnosti (SSk), v kateri je ostal tudi po izstopu SDZ iz takratne koalicijske stranke. Bil je tudi član tajništva in predsednik pokrajinskega sveta SSk. V času očetove bolezni in še eno leto za tem je do 1963 urejal glasilo SDZ Demokracija. Pisal je tudi za druge liste (glasila SSk, Klic Triglava, Mladika, Novi list, kasneje Novi glas, Primorski rodoljub). Dva mandata ( in ) je zastopal SSk v tržaškem pokrajinskem svetu. V drugem mandatu je bil tudi pokrajinski odbornik za kmetijstvo, turizem, lov in ribolov. Pozneje je v imenu SSk zastopal pokrajinsko upravo v upravnem odboru Slovenskega stalnega gledališča, kjer je bil podpredsednik. O svojem časnikarskem delu in osebnih doživetjih je Rudolf napisal knjige Olimpijski ogenj in dim (1984), Mundial, Svetovna prvenstva v nogometu med bliščem in stvarnostjo (1986), Samostojni (2016) in Moj RAI (2018), očetu pa je posvetil knjigo Xolotl, Med resnico in domišljijo (1996). Veliko je prispeval k Saša Rudolf, slikan 7. novembra 2017, ko je bil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani simpozij o njegovem očetu prof. Ivanu Rudolfu, ki ga je osnovala Irena Uršič (foto: Sarah Poženel, MNZS). spoznavanju očetovega dela za osvoboditev Primorske, daroval Muzeju novejše zgodovine Slovenije dragoceni očetov arhiv in z Muzejem sodeloval pri simpozijih ter razstavah. 52 MLADIKA

53 ANTENA IZ DELOVANJA DRUŠTVA SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV Boris Gombač, Marij Čuk in Lojze Peterle (levo) v Društveni gostilni v Gabrovcu pri Trstu; Sergij Pahor in Stojan Lipolt (desno) Po daljšem premoru zaradi koronavirusa je Društvo slovenskih izobražencev začelo z rednim delovanjem v ponedeljek, 22. junija, ko je v prostorih Društvene gostilne v Gabrovcu v sodelovanju z založbo Mladika priredilo predstavitev romana Marija Čuka o požigu Narodnega doma Črni obroč. Ob avtorju sta na predstavitvi sodelovala prvi predsednik slovenske vlade Alojz Peterle in zgodovinar Boris Gombač. Naslednji ponedeljek, 29. junija, je na sedežu na Donzettijevi ulici v Trstu predaval arhitekt Stojan Lipolt na temo Dunaj, Trst ter njun vpliv na matični Kras. Predavanje je pospremil z bogatim likovnim gradivom. V ponedeljk, 6. julija, pa je Jernej Šček vodil zanimiv pogovor z Danijelom Vidmarjem o metodi Montessori. Zadnji večer letošnje sezone je bil v ponedeljek, 13. julija, na Repentabru, na katerega so vabile številne članice Slovenske prosvete in ga posvetile stoletnici požiga Narodnega doma in njegovi vrnitvi slovenski skupnosti v Trstu. Skupina igralcev je podala odlomke iz del Borisa Pahorja Grmada v pristanu in Marija Čuka Črni obroč. Slavnostni nagovor sta imela Boris Pahor in Marij Čuk. S to prireditvijo je društvo sklenilo svojo okrnjeno sezono in nas vabi na letošnje študijske dneve Draga, ki bodo na vrtu Finžgarjevega doma od 28. do 30. avgusta. Danijel Vidmar in Jernej Šček (levo); zaključni večer na Repentabru (desno, foto Danilo Pahor) MLADIKA

54 ANTENA NOVO VODSTVO DRUŠTVA TIGR Na junijskem občnem zboru Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske v Kopru je bil za predsednikaa izvoljen Gorazd Humar iz Solkana, ki je po 5 letih nadomestil Savina Jogana iz Ljubljane. Generalna sekretarka je Nataša Nardin. PARTIZANI JOŽETA PIRJEVCA Tržaški zgodovinar Jože Pirjevec, ki je 1. junija obhajal 80. rojstni dan, je 11. junija v Ljubljani predstavil svoje najnovejše delo, monografijo Partizani, ki se na 864 straneh besedila in 80 straneh priloge loteva pojava partizanstva v celotni nekdanji Jugoslaviji. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi. FAŠISTIČNO TABORIŠČE V MONIGU V Trevisu so se 26. junija končale pobude v zvezi s postavitvijo spominskih tabel na obzidju vojašnice Cadorin nekdanjega taborišča v predmestju Monigo 9. novembra lani. Da je bilo takrat na obisku kakih 130 Slovencev iz matice in zamejstva v priredbi Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelove družbe iz Ljubljane, smo v Mladiki že večkrat omenili. Šli so po sledovih slovenskih internirancev med vojno in beguncev po vojni v Višku, Monigu in Zermanu. Že takrat je zgodovinarka prof. Francesca Meneghetti slovenskim gostom predstavila drugo, dopolnjeno izdajo svoje obsežne knjige o vseh vidikih fašističnega koncentracijskega taborišča v Monigu. Pandemija je zavodu ISTRESCO, ki je izdal monografijo, prekrižala številne nadaljnje pobude, ob rahljanju varnostnih ukrepov pa je ob okrogli mizi zbral nekatere protagoniste novembrskega dogodka. Srečanje je uvedla nova predsednica zavoda ISTRES CO Francesca Gallo, prisotne je pozdravil župan iz Trevisa Mario Conte, nato je spregovoril poveljnik vojašnice Cadorin polk. Massimo Alessio. Časnikar Ivo Jevnikar je povzel podatke o Slovencih tako v koncentracijskem kot v begunskem taborišču. Avtorica pa je razčlenila novosti obogatene 2. izdaje. Predstavitev knjige o taborišču v Monigu v Viteški loži v Trevisu: zaščitne maske in»socialna razdalja«(foto: Gian Domenico Mazzocato, ISTRESCO). POSLOVILA SE JE PSIHOLOGINJA NADA BERCE V Trstu je 18. junija preminila psihologinja in psihoterapevtka Nada Berce. Rodila se je 23. junija 1956 v Trstu v družini ravnatelja Otona Berceta in bila je vdova po psihiatru Raimondu D Aroncu. Diplomirala je iz psihologije na tržaški leposlovni fakulteti in se izpopolnjevala iz pedopsihiatrije na univerzi v Ljubljani. Nekaj let je poučevala na slovenskih šolah, nato je vrsto let delala na slovenskem odseku psihopedagoške službe Tržaške zdravstvene ustanove, ki ga je tudi vodila. Leta 2014 je odprla svojo ambulanto za otroško psihologijo in splošno psihoterapijo, kar je pozneje s sodelavci razširila na alternativne oblike zdravljenja z ambulantami v Trstu in Vidmu, občasno tudi Rimu. Predavala je tudi klinično psihologijo na specialističnem študiju psihiatrije na tržaški univerzi. Življenje jo je močno preizkušalo, nikoli pa zlomilo. CIRILMETODIJSKO SLAVJE Na nedeljo, ko Slovenci obhajamo praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, je bilo 5. julija tradicionalno slavje v Marijinem svetišču na Vejni na kraškem robu nad Trstom. Ob oltarju je bilo devet duhovnikov in en diakon. Med njimi sta bila zlatomašnik iz Cerknice, salezijanec Metod Lampe, ki službuje na Opčinah, in vipavski srebrnomašnik Marjan Škvarc, ki je župnik na Pivki. Po maši zaradi ukrepov v zvezi s pandemijo ni bilo procesije, verniki pa so se postopoma zbrali še pri oltarju z mozaikom svetih bratov, ki ga je ustvaril Tone Kralj. Pel je združeni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta pod vodstvom Alenke Cergol. 54 MLADIKA

55 ANTENA KORESPONDENCA ALEKSANDER ROJC EDVARD ZAJEC V Ljubljani so 4. junija predstavili knjigo Pisma ( ), ki vsebuje izbor 88 pisem, ki jih je strokovnjak za računalniško grafiko in slikar prof. Edvard Zajec (Trst, 1938 Syracuse, 2018) v obdobju poslal tržaškemu prijatelju glasbeniku prof. Aleksandru Rojcu (za njegova pisma ni jasno, če so se ohranila), obravnavajo pa poleg osebnih in družbenih zadev žgoča vprašanja sodobne likovne in glasbene umetnosti. Pri založbi Delak so jo uredili Dora Ahmat, Meta Kojc in Dragan Živadinov. Uvodno besedilo je prispeval Aleksander Rojc, o Zajcu pa v intervjujih razmišljajo še Matej Mljač, Vladimir Vremec in Aleksander Rojc. PRIHODNOST KOROŠKIH SLOVENCEV Celovška Mohorjeva družba je prve dni julija priredila v Celovcu tridnevno mednarodno konferenco v obeh deželnih jezikih Prihodnost koroških Slovenk/Slovencev 100 let po koroškem plebiscitu. V imenu prirediteljev je številnim uglednim gostom (tudi avstrijski ministrici za integracijo in manjšine Susanne Raab) sodirektor Mohorjeve Karl Hren izrazil pričakovanje, da bo vsaj po sto letih prišlo do preobrata v neprekinjenem procesu asimilacije koroških Slovencev. Sredi julija bo na spletu video-posnetek srečanja ( jeseni pa bosta izšla zbornik in zgoščenka z vsem gradivom. KIP NADŠKOFA SANTINA Na pročelje tržaške stolnice sv. Justa, kjer so že kipi nekdanjih škofov Piccolominija, Scarlicchia in Rapicia, so 29. junija odkrili kip msgr. Antona Santina (Rovinj, 1895 Trst, 1981), ki je bil v letih škof na Reki, nato pa 37 let tržaško-koprski škof (od leta 1963»ad personam«nadškof). Kip je izdelal pok. kipar Marcello Mascherini, polica pa je iz nabrežinskega kamna. OSS, ČETNIKI IN PARTIZANI Pri založbi McFarland & Company v Jeffersonu (ZDA) je izšla monografija vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja Mission Yugoslavia, The OSS and the Chetnik and Partisan Resistance Movements, Na dobrih 190 straneh in z uvodno besedo prof. Boža Repeta avtor analizira odnose ameriške vojaške obveščevalne službe OSS tako s četniki kot s partizani v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno. POTRJEN DEKAN DR. MIRAN SAJOVIC SDB Slovenskega duhovnika, salezijanca dr. Mirana Sajovica (Celje, 1970), ki je redni profesor krščanske antične latinske literature na Fakulteti za krščansko in klasično literaturo Salezijanske papeške univerze v Rimu, je vatikanska Kongregacija za katoliško vzgojo 10. junija potrdila za dekana fakultete še za obdobje V ITALIJANŠČINI Arhitekt Igor Jogan (Trst, 1946), ki živi v Padovi, služboval pa je na univerzi v Benetkah ter na deželni upravi Veneta, je v italijanščini izdal svoj prvi roman Risalire (Priti na površje). Izšel je pri založbi Aporema v Legnanu. Avtor sicer tudi prevaja iz italijanščine v slovenščino in obratno. Beneški časnikar, pesnik in prevajalec Miha (Michele) Obit (Ludwigsburg, 1966) je pri založbi Qudulibri v Bologni izdal novo zbirko pesmi La balena e le foglie (Kit in listje). Večina jih je napisanih v italijanščini, štiri pa v beneškem narečju. Spremno besedo je prispeval Carlo Selan. Slikar samouk Silvio Pecchiari Pečarič (Škofije, 1940) iz Starih Milj je pri tržaški založbi Battello Stampatore izdal spomine Fuori dai confini Memorie di un bambino sulla linea Morgan (Onstran mej Spomini otroka na Morganovi črti), ki jo je uredila Adriana Giacchetti. Avtorjeva družinska hiša se je junija 1945 za tri metre znašla v coni B, zaradi očetovega dela se je zato preselila v cono A v Rabujez, ki pa se je oktobra 1954 znašel v Jugoslaviji, tako da so šli spet na pot istrskih beguncev, vendar so ostali Slovenci. MLADIKA

56 ANTENA IGOR OMERZA: UDBA IN AKCIJA SEVER Neutrudni raziskovalec arhivov nekdanje tajne politične policije komunističnega režima na Slovenskem Igor Omerza nam je postregel z novo knjigo, ki veliko razkriva o dogajanju v letih pred osamosvojitvijo Slovenije: Udba in akcija Sever (Ljubljana 2020, naročila: Spremno besedo je napisal prvi notranji minister samostojne Slovenije Igor Bavčar. Monografija namreč obravnava ravno vlogo milice v času ministra Tomaža Ertla in preprečenega srbskega mitinga v Sloveniji konec leta 1989, ko nikakor še ni bila demokratična in osamosvojitvena sila, v kar se je prelevila po prvih pluralističnih volitvah. KRESNIK IN CANKARJEVA NAGRADA Na Rožniku v Ljubljani so 23. junija vročili 30. nagrado kresnik, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, Veroniki Simoniti za roman Ivana pred morjem. Za najboljši s kresnikom nagrajeni roman v letih pa so razglasili roman Draga Jančarja To noč sem jo videl. Na Vrhniki pa so 21. junija prvič podelili Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku, izdano v knjižni obliki. Prejel jo je Sebastijan Pregelj za roman V Elvisovi sobi. Predsednik žirije je bil tržaški univ. prof. Ivan Verč, slavnosni govornik pa pisatelj Tone Pavček. Novo nagrado so septembra lani ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Donatorica Cankarjeve nagrade je Občina Vrhnika. NAGRADA ZA NOV FILM O PEDRU OPEKI Na 20. filmskem festivalu Beverly Hills pri Los Angelesu je zlato palmo za najboljši film v vseh kategorijah prejel dokumentarec Opeka, ki ga je režiral Cam Cowen za Sohei Productions. Film govori o človekoljubnem delu slovenskega misijonarja Pedra Opeke na Madagaskarju. Protagonist govori francosko, podnapisi so v angleščini. SEDEM NOVOMAŠNIKOV Na praznik prvakov apostolov sv. Petra in Pavla, 29. junija, je novomeški škof Andrej Glavan posvetil enega novomašnika novomeške škofije, ljubljanski nadškof p. Stanislav Zore pa je posvetil pet novomašnikov ljubljanske nadškofije in lazarista iz mariborske nadškofije. Kot je poročala Družina, je njihova poprečna starost 27 let. Štirje so maturirali na škofijskih gimnazijah. Trije so pred vstopom v bogoslovje že diplomirali (biotehnologija, pravo, teologija), štirje so vanj stopili takoj po končani gimnaziji. Kar 33 pa je letos zlatomašnikov. Eden med njimi, salezijanec Metod Lampe, deluje zadnja leta na Tržaškem. 50-letnico nove maše v ZDA praznujeta župnik slovenske župnije sv. Vida v Clevelandu Jože Božnar in upokojeni župnik na ameriški fari Franci Kosem. Osem slovenskih duhovnikov letos obhaja še višje duhovniške jubileje. Med njimi je misijonar in pesnik p. Vladimir Kos železomašnik (70 let duhovništva), kardinal Franc Rode in nadškof Franc Kramberger pa sta biseromašnika (60 let). DRŽAVNA ODLIKOVANJA Slovenski predsednik Borut Pahor je 17. junija vročil zlati red za zasluge arhitektu Borisu Podrecci z Dunaja, ki je odraščal v Trstu in je izredno uveljavljen v svetu, ter dr. Boštjanu Žekšu, ki je že bil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ter predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Red za zasluge je prejel vodja konzularne službe zunanjega ministrstva Andrej Šter za pomoč rojakom, ki so se v času pandemije znašli na tujem in jih je bilo treba kljub težavam spraviti domov. 56 MLADIKA

57 KULTURA Ob izidu romana Marija Čuka ČRNI OBROČ IN NJEGOVA KONČNOST Martin Brecelj Včasih neznaten pojav sproži pomemben proces. Preučevalci teorije kaosa radi postrežejo s paradoksom, da v nekaterih razmerah, sicer ne ravno pogostih, tudi metulji let lahko spočne orkan. Kot kaže, sem v odnosu do nastanka knjige Marija Čuka Črni obroč odigral vlogo takšnega metulja. Ob robu lanske Drage na Opčinah sem namreč Čuku v priložnostnem pogovoru namignil, ali se ne bi literarno lotil dogodkov, kot sta požig Narodnega doma v Trstu in ustrelitev bazoviških junakov, katerih okrogli obletnici obhajamo letos. Slovensko slovstvo se je resnici na ljubo doslej premalo ukvarjalo z dramatičnim dogajanjem tik po 1. svetovni vojni na Primorskem, Čuk pa je zlasti v svojem romanu Prah iz leta 2018 pokazal, da se zna zanimivo spuščati v našo preteklost. Zadeva je mojemu sogovorniku očitno ležala. V nekaj mesecih je ustvaril roman, v središču katerega je grmada v pristanu, ki jo je Boris Pahor ovekovečil v svoji znameniti noveli. Pahor je požig Narodnega doma osebno doživel kot sedemletni deček, tako da je njegova novela tudi pričevanje. Toda v njej ne nastopa v prvi osebi, saj novela opisuje doživetje dveh otrok, Branka in Evke. 1 Kako pa se je lotil Čuk te zahtevne snovi? Tudi on je potreboval distanco. Pripovedi se je lotil od zunaj in od daleč. Glavna junaka njegovega romana sta namreč Dunajčana Otto von Helmut in Flora Schwarzkopf, za razliko od Branka 1 Boris Pahor, Grmada v pristanu, Mladika, Trst Delo je prvič izšlo leta 1972 pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani. in Evke povsem izmišljena lika. Bralec podoživi tragedijo, ki je 13. julija 1920 prizadela tržaške Slovence, predvsem skozi njune oči. Otto von Helmut je 42-letni zastopnik zavarovalnice Kessler in Kessler ter dediči in mora v Trst zaradi nepremičninskih poslov. Potovanje v donedavno največje avstro-ogrsko pristanišče pa si želi ozaljšati in s seboj vzame ljubico, 25-letno natakarico Floro Schwarzkopf. To si lahko privošči tudi zato, ker njegove posle skrbno in učinkovito ureja tržaška odvetniška pisarna Josipa Vilfana, sicer zgodovinskega političnega voditelja primorskih Slovencev. Dunajski par se v soboto, 10. julija 1920, z vlakom pripelje v Trst, kjer se nastani v hotelu Balkan v večnamenski Fabianijevi zgradbi. Tu se naslednjega dne udeleži Poletnega plesa in se tako seznani s slovenskim ambientom v tedaj vsaj statistično gledano našem, čeprav ne izključno našem, največjem mestu. Otto in Flora pa kmalu ugotovita, da je politično ozračje v Trstu napeto. Italijanski živelj je sovražno nastrojen do Slovencev oz. Slovanov in sploh do tujcev, vključno do avstrijskih Nemcev. Italija se je tedaj hotela polastiti čim večjega dela ozemlja v 1. svetovni vojni Urednica založbe Mladika Nadia Roncelli, avtor knjige Marij Čuk in Martin Brecelj na predstavitvi v Kosovelovem domu v Sežani (foto Olga Knez) MLADIKA

58 KULTURA premagane Avstro-Ogrske, a te načrte ji je resno prekrižala novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Spor se je reševal na diplomatski ravni, pa tudi in še prej na terenu s politiko izvršenih dejstev, kakršen je bil D Annunziev pohod na Reko jeseni Jugoslovanska stran je skušala vračati udarce. Tako so se pripadniki njenih oboroženih sil 11. julija 1920 spopadli v Splitu s pripadniki italijanske vojne mornarice, pri čemer je bilo nekaj žrtev na obeh straneh. Novica iz Splita je razkačila italijanske nacionaliste v Trstu. Pod režijo krajevnega fašističnega vodje Francesca Giunte so se 13. julija zbrali na Velikem trgu in izvedli protislovenski oz. protislovanski pogrom po mestu, ki je dosegel vrhunec s požigom Narodnega doma. Čuk zajame to dramatično zgodovinsko dogajanje v svojo pripoved tako, da vanj vplete svoja literarna junaka Otta in Floro. Dunajski par se namreč po sprehodu po tržaškem nabrežju znajde med demonstranti na Velikem trgu, od koder ju podivjana množica odnese na svoj pohod po mestnih ulicah do Fabianijeve palače. Tu prisostvujeta tudi tragičnemu koncu Huga Robleka, lekarnarja in vodilnega slovenskega gornika iz Radovljice, ki se je na poti domov iz Južne Tirolske z ženo Pavlo Tominšek ustavil v Trstu. Da bi se rešila pred plameni, ki so zajeli hotel Balkan, v katerem sta tudi onadva stanovala, sta gorenjska zakonca skočila iz drugega nadstropja Narodnega doma, pri čemer je Hugo umrl, Pavla pa se je hudo poškodovala. Ta sicer zgodovinsko resnični dogodek še dodatno pretrese Otta in Floro, ki sta se v Čukovi pripovedi bila s slovenskim parom spoznala in spoprijateljila. Zaradi tega naslednjega dne brez prtljage, ki je zgorela v Balkanu, in s pomočjo odvetnika iz Vilfanove pisarne odhitita v izposojenih oblekah na železniško postajo in se predčasno vrneta na Dunaj, saj se je njuna tržaška avantura izrodila v peklensko doživetje. Romaneskna zgodba traja vsega kakih pet dni. Dogodki si sledijo v hitrem in napetem ritmu. Čukovo besedilo se odvija kot filmski scenarij in nadejam si, da bomo Črni obroč kdaj gledali na filmskem platnu. Literarni liki se v njem neprisiljeno prepletajo z zgodovinskimi, fikcija nadgrajuje zgodovino, in to na smotrn način, saj pisatelju uspe v svojem značilnem lahkotnem in barvitem slogu prikazati tudi globlji pomen obravnavanih dogodkov. Ti so bili vsekakor prelomne narave. Za Slovence se je s požigom Narodnega doma začela dolga kalvarija, ki smo jo morali prehoditi, da se danes smemo prištevati med pripadnike svobodnih in enakopravnih narodov v sklopu Evropske unije in Združenih narodov. Kot je zapisal znani slovenski narodnoobrambni delavec, fizik in publicist Lavo Čermelj, pa je bila to po drugi strani za fašiste»ena najvažnejših epizod v zgodovini Italije po prvi svetovni vojni«,»za Slovence se je s požigom Narodnega doma začela dolga kalvarija, ki smo jo morali prehoditi.«kateri so dali»posebno ime Vespri triestini «. 2 Renzo De Felice, vodilni italijanski preučevalec Mussolinija in njegovega časa, je požig Narodnega doma označil kot»resnični krst organiziranega škvadrizma«, se pravi kot pomembno etapo v rojevanju fašizma, enega izmed totalitarizmov, ki so zaznamovali 20. stoletje. 3 Kako Čuk prikaže epohalni pomen glavnega dogodka svoje pripovedi? Da se je 13. julija 1920 v Trstu zgodilo nekaj pomembnega, nam v prvi vrsti razodeneta Otto in Flora s svojimi besedami in še prej s svojimi dejanji. V Trst sta prišla zaradi poslov in zabave, znašla pa sta se sredi zgodovinske tragedije. Kot ugotovlja Darka Zvonar Predan v Večeru, v romanu predstavljata»molčečo, ignorantsko in nezainteresirano večino«, ki v trku z zgodovinsko resničnostjo doživi bivanjski pretres. 4»V peklu ne more biti huje. Zakaj nisva na Dunaju?«, se sprašujeta med fašističnim pogromom. 5 Otto spozna, da»življenje ni brzskrbna igra,«6 ter v Trstu,»nekdanjem oknu v svet avstro-ogrskega cesarstva in največjem pristanišču, začne gledati na življenje drugače«. 7 Tržaška izkušnja postavi pod vprašaj tudi njegovo zvezo s Floro.»Prijetna lahkomiselna eskapada se je spreminjala v moro. Strah velikokrat strezni človeka, ga spet prizemlji, postavi pred ogledalo, da pogleda vase. Otto je bil zamišljeno odtujen. Hladen. Flora 2 Lavo Čermelj, Uvod h knjigi Borisa Pahorja Grmada v pristanu, n. d., str Renzo De Felice, Mussolini il rivoluzionario , Einaudi, Torino 1965, str Darka Zvonar Predan, Črni obroč: Pravo branje ob pravem času, Večer, 30. maja Marij Čuk, Črni obroč, Mladika, Trst 2020, str Prav tam, str Prav tam, str MLADIKA

59 KULTURA je občutila, da ji prihodnost v dvoje uhaja skozi prste in postaja pesek na morski obali, ki ga valovi sperejo s telesa«. 8 A kaj ju tako hudo pretrese? Vsekakor narodnost na mržnja, na katero naletita. Toda sovraštvo do tujega in drugačnega ni tržaška ekskluzivna posebnost, kakor bi moral dobro vedeti tudi povprečen Avstrijec, v sami tržaški zgodovini pa ni bila novost. Da ugotovimo, do kakšnih skrajnosti se je pognal italijanski nacionalizem v tem mestu že pred 1. svetovno vojno, je dovolj, da vzamemo v roke lani objavljeno knjigo Štefana Čoka Eos eiiciamus foras Spodili jih bomo. Italijanska liberalnacionalna stranka v Trstu Čuku to ni neznano in na to v svojem romanu večkrat opozori. Odvetnik Franc Vrabec iz Vilfanove pisarne npr. skuša še pred tragičnim razpletom pomiriti Otta von Helmuta, rekoč, da»tudi pod cesarstvom je bilo tako«. 10 Sam fašistični vodja Francesco Giunta v svojem govoru na Velikem trgu podžiga demonstrante k pogromu z navedbo znane trditve tržaškega iredentista Ruggera Timeusa iz leta 1911, češ da je»nacionalni boj v Istri neizogiben in se lahko konča edinole s popolnim izginotjem ene od obeh ras, ki si nasprotujeta«. 11 Toda pojav fašizma prinaša kakovostni skok. Otta in Floro že na njunem prvem sprehodu po mestu posebno vznemirijo črnosrajčniki. Dunajski zavarovalničar takole pravi:»še posebej me je udarilo srečanje s tistimi ljudmi na prelepem trgu. Bili so kot vojaki v civilu, kot vojni prostovoljci, ki komaj čakajo na ukaz, da napadejo. Njihovi osorni pogledi in nerazumljive besede so me vznemirili«. 12 Saj, kakor trdi angleški zgodovinar John Keegan, je ena izmed značilnosti totalitarizmov ta, da skušajo družbo urediti po modelu moderne vojske. Totalitarizmi pač predpostavljajo modernizacijo, pojavijo pa se po 1. svetovni vojni, ko zgodovinski modernizacijski proces zabrede v epohalno krizo.»totalitarizem je politično nadaljevanje [prve svetovne] vojne z drugimi sredstvi,«je Keegan parafraziral znano definicijo vojne Carla von Clausewitza Prav tam, str Štefan Čok, Eos eiiciamus foras Spodili jih bomo: italijanska liberalnacionalna stranka v Trstu , Znanstvena založba Annales ZRS, Koper Marij Čuk, Črni obroč, n. d., str Prav tam, str Prav tam, str John Keegan, The First World War, Hutchinson, London 1999, str. 8. A ta svojska militarizacija družbe, v kateri imajo državljani kot vojaki omejeno svobodo in so podvrženi strogi hierarhiji, je zgolj organizacijski, zunanji vidik. Notranja gonilna sila fašizma je nacionalizem, ki pa v tem gibanju postane absolutna ideja, osnova in vodilo odrešenjske akcije oz. revolucije. Francesco Giunta v romanu takole govori:»jaz, mi, fašizem smo rojeni za nekaj velikega. Spremenili bomo svet. Ustvarili bomo nebesa po meri Italijanov in ponesli starorimsko civilizacijo in kulturo v zaostale kraje. Podjarmiti moramo barbare. Jih iztrebiti. Šibkim ni mesta na zemlji.«14 V skladu s tem Giunta utemeljuje tudi poitalijančevanje. Govoreč o Giuliu Italicu, nekdanjem Josipu Kobolju, pravi:»giulio Italico se zaveda visoke ravni naše tisočletne kulture nasproti barbarskim in zaostalim civilizacijam. Hoče biti nekaj več, hoče biti pravi človek, zato je postal Italijan in fašist.«15 To je srčika fašizma. Podobno je ugotavljal literarni zgodovinar in mislec Dušan Pirjevec, kadar je razmišljal o nekem drugem totalitarizmu. Akcijo, porojeno iz totalitarne ideologije, je rad imenoval»re-evolucija«, češ da gre za dejanje, ki namerava svet vrniti k svojemu bistvu, ga dokončno odrešiti. A takšna absolutna akcija se po njegovem nujno sprevrže v vsesplošno uničevanje, saj je v njeni luči ničevo vse, kar se ne sklada z absolutno idejo, z absolutno idejo pa se ne more povsem skladati pravzaprav nobena stvar, v kolikor je pač končna. Zato se to vsesplošno uničevanje naposled razodene kot samouničevanje. 16 Fašistični totalitarizem zatorej ne more in ne sme imeti zadnje besede. Niti v Črnem obroču je nima. Tu mislim še zlasti na pesniške vložke, s katerimi se sklepajo poglavja v knjigi. Literarni zgodovinar Boris Paternu je v pismu svojemu nekdanjemu študentu Mariju Čuku ob izidu romana ugotovil, da ti vložki sestavljajo»nekakšen krhek, pretrgan, a neuničljiv svetli obroč, ki obdaja črni obroč«, v katerega se je ujela zgodovina. 17 Črnina ne bo prevladala, ne sme prevladati. Zakaj ne? Iz Čukovega sklepnega pesniškega vložka zvemo, da plameni Narodnega doma niso uničili čisto vsega. S pogorišča se nenadno zasliši kariljon, simbol ljubezni med Ottom in Floro. Ljubezen ni povsem zamrla, umetnost pa je znanilka novega življenja. 14 Marij Čuk, Črni obroč, n. d., str Prav tam, str Prim. Martin Brecelj, Rivoluzione e catarsi. Il pensiero filosofico di Dušan Pirjevec, Mladika, Trst Glej Novi glas, 14. maja 2020, str. 10. MLADIKA

60 KULTURA Glasba nas bogati, povezuje, združuje in se oglaša čisto povsod PRIMORSKI GLASBENIKI SKOZI ČAS IN PROSTOR (4) DIRIGENT, KOMPONIST, PIANIST, KOREPETITOR MARKO OZBIČ (TRST, 1970) Franc Križnar Med vsemi slovenskimi glasbeniki onkraj državnih meja, o katerih sem pisal doslej (Mladika, Novi Matajur, ), ima Marko Ozbič (rojen 3. oktobra 1970 v Trstu) zagotovo največji mednarodni ugled. Svoje slovensko poreklo je nenehno mednarodno nadgrajeval in se tako uveljavil kot eno osrednjih svetovnih zborov skih (dirigentskih) imen: po maturi na znanstvenem liceju 1 s slovenskim učnim jezikom France Prešeren v rodnem Trstu in diplomi iz klavirja (1990) na tržaškem državnem konservatoriju Giuseppe Tartini (pri prof. Ravlu Kodriču) je vpisal študij dirigiranja (Uroš Lajovic) in kompozicije (Francis Burt in Michael Jarell) na Akademiji za glasbeno in uprizarjajočo umetnost na Dunaju. Tam je nato leta 1995 diplomiral iz zborovskega dirigiranja v razredu prof. Güntherja Theuringa. Nato je bil tri leta kapelnik 2 pri slovitih Dunajskih dečkih ( ) in jim dirigiral na več kot 600 koncertih, turnejah po Evropi, ZDA in Japonski. Pripravil pa je ta zbor še za snemanja plošč pri slovitih založbah, kot sta to Sony classical in EMI. Njegova tovrstna, torej poustvarjalna bibliografija se je odtlej vse do dandanes samo vzpenjala: bil je dirigent in umetniški vodja zbora Wiener Jeunesse Chor, s katerim je pripravil in izpeljal prvo dunajsko izvedbo pasijona Passio Domini Nostri Jesu Christi Estonca Arva Pärta pri izvedbi je sodeloval tudi znameniti The Hilliard Ensemble. Ozbič je bil nato dirigent zbora Dunajske državne opere ob takratnem umetniškem vodji Seijiju Ozawi. V tem okrilju ga je takratni direktor Ioan Holender imenoval za umetniškega vodjo novoustanovljene Opernsingschule für Kinder. Pripravil je 1 Starogrška šola, tip raznih visokih šol (npr. prva ljubljanska visoka šola pri jezuitih), v novem veku pa tip visokih šol (na splošno). 2 Dirigent, pevovodja, zborovodja (star.). 60 MLADIKA

61 KULTURA Zbor Dunajske državne opere v več kot 70 opernih predstavah pod taktirkami maestrov Z. Mehte, Ch. Thielemanna, S. Rattla, D. Gattija, R. Mutija, M. Viottija, F. Luisija, S. Bychkova, S. Ozawe (na turneji po Japonski) idr. Sodeloval je na slovitem salzburškem festivalu v vlogi pomočnika zborovskega dirigenta in korepetitorja (Verdi, Rekviem z R. Mutijem; Wagner, Parsifal in Valkira z R. Levinom; Puccini, Turandot z V. Gergijevim; Mozart, Don Giovanni z N. Hornoncourtom; Schönberg, Die Jakobleiter s K. Naganom; Rossini, La donna del lago z M. Viottijem idr.). Na Dunaju je ustanovil komorni orkester Ensemble Salieri Wien. Pod njegovim vodstvom so z njim na številnih in odmevnih koncertih nastopili znameniti solisti kot npr. violinist M. Hossen, baritonist P. A. Edelmann idr. S slednjim je posnel ploščo Romanze Italiane (Italijanske romance) za založbo Oehms Classics. Izkušnje z Ensemble Salieri Wien so bile Marku Ozbiču odskočna deska v nadaljnjo poklicno kariero orkestrskega dirigenta. Zato je lahko nadaljeval svoj (poustvarjalni) vzpon v neapeljski operni hiši Teatro di San Carlo v vlogi stalnega zborovskega in gostujočega dirigenta. Dirigiral je prvo italijansko izvedbo Musen Siziliens H. Wernerja Henzeja s pianistoma P. de Mariom in A. Lucchesinijem ter z orkestrom in zborom neapeljskega San Carla ob glasbenem vezilu avtorju za njegov 80. rojstni dan (2006):» Gre za enega najlepših koncertov, kar sem jih nazadnje slišal «je zapisal kritik P. Isotta v italijanskem dnevniku Corriere della Sera. Leta 2009 je Ozbič zmagal na dirigentskem tekmovanju Victor de Sabata, ki ga je priredilo Gledališče Verdi v Trstu in prejel tudi posebno nagrado uslužbencev operne hiše. Sledile so v letih 2010 in 2011 produkcija SNG Opera in balet Ljubljana z gostovanjem v Trstu z baletom Vidnonevidno s koreografijami Mukhamedova, Arquesa in Balanchina, koncert-matineja z orkestrom Slovenske filharmonije s slovenskim virtuozom na trobenti T. Kerekešem v ljubljanskem Cankarjevem domu ter abonmajski koncert Vokalnega abonmaja z Zborom Slovenske filharmonije v Filharmoniji. Leta 2012 je kot asistent maestra P. Steinberga sodeloval z operno hišo v Monte Carlu pri postavitvi oper Florentinska tragedija A. V. Zemlinskega in Leoncavallovih Glumačev. Od leta 2011 Marko Ozbič deluje kot gostujoči dirigent in zborovodja v Finski državni operi (FNO) v Helsinkih. V okviru glasbenega festivala v Espooju je med drugim dirigiral praizvedbo Koncerta za orgle, godala in tolkala finskega skladatelja T. Juhanija Kyllönena, sodeluje pa tudi z drugimi opernimi gledališči v Köbenhavnu, Lyonu, Pekingu (NCPA), 3 Bruslju idr. Omeniti ga velja še v zvezi z združenjem Il Corpo Cantante v Londonu (od leta 2013), ki ga je soustanovil z Ashleyem Stanffordom pod pokroviteljstvom slovitega angleškega kontratenorista in dirigenta Paula Esswooda. Marko Ozbič deluje v združenju kot umetniški vodja in glasbenik v mojstrskih tečajih za pevce, inštrumentaliste in dirigente v Avstriji, Angliji, na Finskem, v Franciji, Italiji idr. Od 2015 pa je tudi gostujoči profesor na Akademiji za glasbo Jeana Sibeliusa v Helsinkih. O bleščeči karieri tega slovenskega Tržačana bi seveda lahko še pisali, kot tudi o marsikaterem drugem segmentu njegovih intenzivnih in plemenitih glasbenih razsežnosti; nazadnje celo na področju glasbene ustvarjalnosti in kompozicije. 3 New Centre for Performing Arts. Finska državna opera v Helsinkih MLADIKA

62 KULTURA MUŠIČEVA GORICA LETA 1945 Saša Quinzi Veduta Gorice, foto Patrizia Degl Innocenti Stadion Casa d Aste Trieste Na majski dražbi avkcijske hiše Stadion v Trstu se je pojavila doslej neznana risba Antona Zorana Mušiča (sl. 1): list meri 330 x 420 mm in je v spodnjem levem kotu razločno podpisan, naslovljen in datiran»mušič Gorica 1945«. 1 Na avkciji je bil predstavljen kot»veduta Gorice«, konkretno pa gre za pogled s pobočja 1 Asta a Tempo. Arredi, oggettistica e gioielli. Dipinti antichi, dell 800 e 900. Affari in asta da sabato 16 a lunedì 25 maggio alle ore Lotto 174: php?page=asta&asta=139&tornata= &categoria=&testo=&lotto=174 grajskega griča na severne obronke mesta, proti ustju Soške doline: v prvem planu se ob današnji Ulici Giustiniani vrstijo hiše, desno se dviga Kostanjevica s cerkvijo, zvonikom in samostanom, ozadje pa zapolnjujejo gole, neporaščene gmote Sabotina, Sv. Gore in Trnovske planote, ki so zajete samo z obrisno črto. Risbo lahko postavimo ob bok drugim trem oz. štirim risbam, ki so kljub različnim meram listov nastale najbrž sočasno, saj nosijo enak podpis in datum, povezuje pa jih ista motivika: v zbirki Maurizia in Lie Zanei sta ohranjena 62 MLADIKA

63 KULTURA veduta Goriškega gradu (sl. 2) in pogled na mesto s Kostanjevice (sl. 3), 2 v zbirki finančne družbe KB 1909 pa je veduta Rafuta, vzpetine vzhodno od grajskega griča, pod katero teče železniška proga (sl. 4), na hrbtni strani istega lista pa je izrisano pročelje beneške cerkve. 3 Iz te serije nekoliko izstopa dokaj realistično upodobljen Goriški grad (sl. 5), ki ga je Mušič poklonil sotrpinu iz tržaških koronejskih zaporov in je tudi signiran kot»mušič Goriški grad 1945«. 4 Kakorkoli že, če motive smiselno razvrstimo po topografskem ključu, lahko sledimo umetniku, ki se je najbrž najprej odpravil na grajski grič, se z njega spustil in se povzpel na sosednjo, nekoliko nižjo Kostanjevico, ki je leta 1947 prešla pod jugoslovansko upravo. Ohranjene risbe so izjemnega pomena. 7. junija 1945 se je Mušič vrnil iz Dachaua v Ljubljano in se znašel v nemilosti pred novo komunistično oblastjo. Še najbolj je bil»sumljiv zaradi tega, ker je bil njegov antifašizem demokratično opredeljen, njegovo antinacistično delo pa povezano s proangleškimi odporniki: se pravi, ne s komunističnimi, temveč s zahodnimi zavezniki«. 5 Politična policija Ozna pa je opravljala čistke društev, aretacije in likvidacije. 2 Alessandro Quinzi, Mušič Gorica 1945, v: Zoran Music pittore europeo, akti študijskega srečanja, ur. Daniele D Anza in Maurizio Zanei, Il ramo d oro, Trieste 2009, str , s starejšo literaturo. Risbi merita: 295 x 368 mm in 210 x 311 mm. 3 Orizzonti dischiusi: arte del 900 tra Italia e Slovenia/Razprta obzorja: umetnost 20. stoletja med Italijo in Slovenijo/Opening horizons: Art of the 20th century between Italy and Slovenia, razstavni katalog, ur. Joško Vetrih, Jana Miličevič, Matejka Grgič, Transmedia, Gorizia/Gorica 2012, str Risba meri 520 x 410 mm. 4 Ivo Jevnikar, Okoliščine Mušičeve aretacije v Benetkah jeseni 1944, v: Videnja Zorana Mušiča, ur. Niko Grafenauer, Alenka Puhar, Gojko Zupan, SAZU, Ljubljana 2012, str Alenka Puhar, Samota ven zaklenjenega moža, v: Zoran Mušič na Goriškem/Zoran Mušič nel Goriziano, ur. Irene Mislej, Pilonova galerija, Ajdovščina 2009, str. 39. Julija je zato pobegnil k sorodnikom v Gorico, 6 pri katerih se je najbrž zadnjič 6 Na Primorsko se je Mušič napotil vsaj enkrat že konec junija, ko je izgubil sveženj dachavskih risb, ki jih je zaman iskal tudi preko časopisnih oglasov. Morda je ravno te izgubljene risbe našel raziskovalec Franco Ceccotti v arhivskem fondu antifašističnih tržaških organizacij. Risbe so bile krstno predstavljene na razstavi v Muzeju Revoltella med 27. januarjem in 2. aprilom Ob priliki so izdali brošuro Zoran Mušič: occhi vetrificati, ur. Laura Carlini Fanfogna, Museo Revoltella, Trieste 2018, ki je verjetno prva neslovenska publikacija, kjer je slikarjev priimek izpisan s strešicami. Risbe so bile letos postavljene na ogled tudi v Moderni galeriji v Ljubljani med 27. februarjem in 5. julijem: Zoran Mušič. Obsojeni na upanje. Risbe iz Dachaua, ur. Marko Jenko. Razstava je, nerazumljivo, brez kataloga. Goriški grad in veduta Gorice, Zbirka Lia in Maurizio Zanei MLADIKA

64 KULTURA Spodaj: Zoran Mušič in žena Ida Cadorin na platnici knjige Giovanne Dal Bon Doppio ritratto Veduta Gorice, Zbirka Finančna družba KB 1909; Goriški grad, zasebna zbirka mudil leta 1943 na poti v Benetke. Mesto v laguni je bilo tudi tokrat pravi Mušičev cilj. Vmes, med ono Gorico iz leta 1943 in to iz leta 1945, pa se je zgodil Dachau, zgodila se je»šola življenja«, kot jo je poimenoval sam umetnik napram zagrebški»šoli slikarstva«. Zato je bila Gorica iz leta 1945 kraj ponovnega rojstva in risbe, ki so takrat nastale, so nastale v porodnih krčih. Nič ni moglo in ni smelo biti več enako, a nove oblike se mu niso še predočile (prve umetnine bodo dozorele šele po beneškem Bienalu iz leta 1948). Vedute Gorice so zato prvi tipajoči poskusi po Dachauu. S taboriščnimi risbami jih povezuje signatura, saj se»mušič Dachau 1945«spremeni v»mušič Gorica 1945«. In prvič srečamo v Mušičevem opusu jasne obrise gričev: 7 grajskega na risbi Zaneieve zbirke (sl. 2), ki je izsušen kot tiste gore, ki se dvigajo nad mestom (sl. 1). Vemo, da bo ravno podoba griča slikarju omogočila negovanje spomina na dachavske mrliče in njihovo slikarsko prepesnitev v arhaične dalmatinske in sienske krajine, vse do izkristalizacije v ciklu Nismo poslednji. Na goriških risbah se še zadnjič podpisuje kot Mušič, z odhodom v Benetke meseca oktobra bo priimek ostal brez strešic, kar je verjetno najbolj boleč in viden rez»ven zaklenjenega umetnika«8 z domovino, ki jo je poleti leta 1945»za dobro desetletje zapustil šolan, oblikovan umetnik, zaveden Slovenec, eden vodilnih in najbolj obetajočih slikarjev.«9 7 V delih iz predvojnega in medvojnega obdobja jih ni. Prim.: Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, razstavni katalog, ur. Breda Ilih Klančnik, Tamara Soban, Moderna galerija, Ljubljana 2009, str Alenka Puhar, Samota ven zaklenjenega moža, str Gojko Zupan, Življenje in ustvarjanje, v: Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, str MLADIKA

65 KULTURA V OBJEKTU, KJER JE PRISOTEN SPOMIN, MORAMO PUSTITI, DA TA ŠE NAPREJ ŽIVI Arhitekt in oblikovalec Svetozar Križaj Mojca Polona Vaupotič Arhitektura je prvo orodje, ki nas povezuje s prostorom in časom ter daje tema dvema razsežnostima človeško mero. Udomačuje brezmejni prostor in neskončni čas, zato ju človek lahko prenese, naseli in razume. Zaradi soodvisnosti prostora in časa, zunanjega in notranjega prostora, telesne in duhovne, materialne in mentalne, nezavedne ter zavedne prioritete čuti človek s svojo vlogo in sobivanjem pomembno povezavo z naravo, arhitekturo in umetnostjo. S takšnimi in podobnimi razmišljanji se je med drugim ukvarjal Svetozar Križaj, rojen leta 1921 v narodno zavedni trgovski družini v Ajdovščini. Primorec, z dvema letnikoma arhitekture v Padovi in Bologni (usoda takratnih Slovencev), je nato odšel v partizane, po končani vojni pa v Ljubljano. Arhitekt Anton Bitenc mu je priporočil, naj se vpiše na študij pri Plečniku. Tako je tudi bilo, a ni postal klasičen»plečnikovec«, imel je dobro podlago ne le v zgodovinski arhitekturi, ampak tudi vpogled v italijanske funkcionaliste in še marsikaj drugega. Leta 1956 je diplomiral pri arhitektu Edvardu Ravnikarju. Aktiven je bil že med študijem, ko je s kolegi ustanovil skupino Bunker, ki se je med drugim ukvarjala z grafičnim in industrijskim oblikovanjem ter z opremo javnih komunikacij. Svetozar Križaj je bil arhitekt modernega časa. Obdobje med obema vojnama pa je bilo prelomno pri uveljavljanju novih zamisli in materialov. Modernizem, pri nas običajno poimenovan funkcionalizem, je v Sloveniji povzel različna teoretična in praktična izhodišča in spremenil urbanistična razmišljanja: vpeljal je predvsem mesta v zelenju, delavske kolonije, coniranje ter tipe stavb, ki jih prej dežela ni imela. Pojavile so se moderne vile z ravno streho, stolpnice, industrijske hale, kinodvorane in razni športni objekti. Funkcionalizem in njegove variacije so v tridesetih letih postali vodilna usmeritev slovenske arhitekture in jo obvladali do šestdesetih let. Socialistični realizem je bil pri nas samo variacija osnovnega funkcionalističnega slogovnega trenda, njegovih oblik ter materialov. Križajev odmev nosijo nekatere javne zgradbe v Sloveniji, predvsem v Vipavi in Ajdovščini. Bil je ajdovski rojak in kot tak je bil že zaradi svojega porekla očitno dovzeten za vplive domačega okolja. Pri njem je prav tako jasno, da je bil pripadnik generacije Ravnikarjevih študentov, ki so poskušali izrabiti nove konstrucijske prvine za polni arhitekturni izraz. Ob tem temeljnem vodilu pa je znal prisluhniti še drugim vidikom v stavbarstvu, od regionalnih značilnosti Vrstne hiše v Vipavi MLADIKA

66 KULTURA okolja, v katerem je zidal, do igrivih fantazijskih prostorskih domislic. In prav slednje tako karakterizira in ločuje njegovo arhitekturno ustvarjanje od del drugih vidnejših arhitektov njegove generacije, kot so npr. Savin Sever, Milan Mihelič, Oton Jurgovec ter drugi. Med njegova pomembnejša zgodnja dela sodijo vrstne hiše v Vipavi iz leta 1960, v katerih odseva po eni strani»primorskost«, po drugi pa strogi konstruktivni red in sodobna stavbna logika tipa vrstne hiše. V polkrožnem nizu razvrščene hiše namreč sledijo logiki regionalne gradnje zaprta zunanja fasada in z zunanjimi stopnišči razgibana notranja stran oblikujeta moderni objekt, ki se s členjeno strukturo nevsiljivo»pripenja«na rob starega dela Vipave. Povsem v nasprotju z omenjenimi hišami je med letoma ustvaril let no kopališče v Ajdovščini. V tem primeru pa gre za očiščeno in v formi skrajno asketsko obravnavano stavbno strukturo, ki je s svojim elementarnim racionalizmom najboljši reprezentant Križajevega opusa. Arhitekt Križaj je namreč obravnavan kot eden najboljših slovenskih interieristov, ki se na primeru ajdovskega bazena izkaže kot suveren obvladovalec arhitekture grobega betona. Geometrijsko površino vodne gladine zaključujejo arkade betonsko stebrišče, prekrito s sistemom plitvih banjastih lokov, ki se zarišejo v kamniti passe-partout loka Trnovske planote. Rob ima dvojen nagovor: z zunanje strani predstavlja betonski zid, ki zaznamuje kompleks kopališča, da bi z nasprotne notranje strani deloval kot introvertiran sistem arkadnih lokov. S tem predstavlja arhitekturni nagovor ajdovskega kopališča srečen spoj mediteranske tipologije gradnje ter jezika moderne. Objekt je sicer v klavrnem stanju. Arkade, ki jih je Križaj zaprl le s pregradnimi Kopališče in kinodvorana v Ajdovščini Spomenik prvi slovenski vladi panoji, tako da niso zmotili siceršnjega ritma arkad, so v novejšem času brezobzirno pozidali. Enaka ugotovitev kot za kopališče velja tudi za njegovo ureditev kinodvorane v Ajdovščini iz leta 1964 in trga pred njo, kjer je tudi spomenik prvi povojni vladi na Slovenskem. Postavili so ga leta 1989, tudi po načrtih arhitekta Križaja. Prostor trga je zasnovan za predstavitev arhitekturnih izkopanin z rekonstruiranim rimskim stolpom. Zunanjščino kino dvorane opredeljuje še antično zidovje, ki ga arhitektura prerašča z aktualnimi prvinami betonskih nosilcev, v sami dvorani pa spet prevlada geometrijski red stenskih oblog in opreme. V pred dverju je preprost ritem lesenih gred, na betonskih nosilcih pa so nameščene drobne aplikacije svetil. 66 MLADIKA

67 KULTURA Magistrat v Ljubljani in njegov desni atrij Keramični izdelki v hotelu Slon Med najobsežnejša dela iz obdobja šestdesetih let pa sodi Križajeva prenova ljubljanskega Magistrata. Stavba je bila sicer zgrajena že leta 1484, njen videz pa sega v 18. stoletje, ko je njeno gradnjo po načrtih Carla Martinuzzija končal Gregor Maček. Kasneje so se stavbe dotaknili še večkrat, očitno pa jo je leta 1963 prenovil Svetozar Križaj. Sam je takrat obnovil desni del stavbe z dvoriščem in dvoranami z načinom, ki v osnovi pušča starim kvalitetnim arhitekturnim prvinam polno izrazno moč. Zahodnemu dvorišču je namenil empirsko ter ostalo kvalitetno opremo ter ji dodal moderne forme. Ob tem je nazoren zlasti z racionalnimi elementi in z njihovim komponiranjem v zahtevnejše sklope. Uveljavlja jih sodobno, mestoma kar z igrivo sproščeno arhitekturno govorico s celo vrsto domislic, od izvirno zamišljenih drobnih aplikacij obrob in okovja stavbnih presežkov do svojevrst ne pohištvene opreme v dvoranah. Za prenovo Magistrata je Križaj leta 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada. Kmalu za tem je Križaj v vlogi oblikovalca s kolegom arhitektom Jožetom Kregarjem posvetil posebno pozornost pritličju Hotela Slon v Ljubljani, ki je v tistem času veljalo za Narodno restavracijo. Zasnovala sta jo v duhu etnološko obarvanih detajlov, vključno s keramiko prekmurskega izvora. Ohranjeni maloštevilni kosi pribora pričajo o izjemni kvaliteti keramičnih izdelkov. Po navodilih arhitekta Križaja je keramiko ponovno izdelal prekmurski lončar Adolf Hašaj. Pri ustvarjanju notranjih prostorov pa je bil izrazit Križajev stil izražanja, še posebej pa je izžarevala uporaba dragocenih kamnitih, medeninastih in lesenih delov opreme, ki je poudarjala svetilno konstrukcijo. Ta izraz je dajal v osnovi drugačnemu prostoru izreden akcent, kar je funkcionalističnemu okviru stavbe vlivalo bogatejši poudarek. Za to delo MLADIKA

68 KULTURA sta skupaj s Kregarjem prejela zaslužno Županičevo nagrado. In vsekakor ne gre prezreti Križajev trud za prenovo hiše Pilonovega očeta v Ajdovščini, kjer je leta 1975 posegel predvsem v notranje prostore. Razstavnih dvoran se je oprijel zelo preprosto, z gladkimi stenami ter s tlakovci iz manj izstopajočih gradiv. Bogatejše postane vzdušje v intimnejšem, javnosti dostopnem delu razstavišča v nadstropju. Pilonova galerija v Ajdovščini PRIČEVANJA BEG V ŽIVLJENJE Tone Mizerit V prejšnji številki Mladike je bilo v članku o Mizeritovih iz Števerjana omenjeno, da so mojega očeta, Martina Mizerita, po povratku iz fašističnega taborišča Monigo, mobilizirali partizani. Dvakrat jim je ušel, in tam piše, da si je čudežno rešil življenje. Tisti dogodek želim opisati, ker je tudi mene zaznamoval za vse življenje. Bilo je leta Niti mama se ni spominjala točnega datuma, a bilo je v septembru. Nekaj mesecev prej se je ata vrnil iz koncentracijskega taborišča Monigo, kamor so ga Italijani odpeljali 2. julija Nekega dne so v Šentrupert zopet prišli partizani. Bil je oddelek Gubčeve brigade. Nasilno so mobilizirali vse moške, ki so jih dobili. Pustiti so morali delo in dom, vzeti nekaj nujnih stvari in oditi z njimi. Nihče se ni uprl. Izbire ni bilo. Oče je zapustil učence, šolo, družino in dom. Odšel je z oddelkom v zgodnjo, neznano jesen. Ata je bil pri partizanih več tednov. O tistem življenju ni veliko govoril. Pač, dejstvo, da je zlasti ponoči malo videl in je težko sledil koloni, ki se je v temi pomikala skozi gozd. Pomagal si je tako, da je podrgnil svetlobni panj po nahrbtniku fanta, ki je stopal pred njim. 1 Nato je sledil svetlim točkam pred sabo. To mu je gotovo ostalo globoko v spominu, da je po tolikih letih, v daljni Argentini, še pripovedoval o tem. Ves čas je mislil na beg. Na noben način ni soglašal s partizani, ker se je zavedal, da se pod krinko Osvobodilne fronte skriva komunistična revolucija. Ker je bilo v njegovem oddelku kar nekaj fantov iz okoliša Šentruperta, za katere je vedel, da tudi niso pristaši OF, se je kmalu organizirala skupina desetih, ki so nameravali pobegniti. Čakali so le na ugodni trenutek. 1 Značilnost nekaterih vrst gob je tudi bioluminiscenca. Panj, na katerem raste oljkov livkar (Omphalotus olearius), prav tako ponoči sveti. 68 MLADIKA

69 KULTURA Rumeno modra galerija sicer obsega dve mestni hiši ena od njiju je Pilonova domačija s pekarno slikarjevega očeta. Za to delo je arhitekt leto za tem prejel Plečnikovo nagrado. Ob vseh vidnih ustvarjenih delih se je Svetozar Križaj ukvarjal še z manjšimi posegi ob prenovah cerkva in kapel na Ajdovskem, kot so cerkev sv. Antona ob Hublju, sv. Martina v Žapužeju ter okolice cerkve v Šturjah. S tega sveta se je arhitekt in oblikovalec poslovil leta 1996.»V objektu, kjer je prisoten spomin kolektivni ali individualni moramo pustiti, da spomin še naprej živi, ker iz ljubezni ne moreš nikogar ubiti. Hkrati pa moramo stavbi dati novo naše življenje. Vprašanje je prav ta dialog med obema življenjema. Če z zgolj formalnim, praznim restavriranjem ubijemo življenje, ni več dialoga, ker ga ni z mrtvecem. Toda dialoga tudi ni, če pristopamo nasilno, če vsilimo naš koncept in utišamo spomin v objektu. Pred tem pa nas varuje ljubezen / / (Svetozar Križaj, v intervjuju v Primorskih novicah, 5. maj 1989, št 25, 4). Ko so se nekoč nahajali v bližini Mirenske doline, so se odločili. V trenutku zmede so pobegnili v gozd in se oddaljili. A komandant je takoj zaznal njihovo odsotnost in vsa brigada se je udeležila zasledovanja. Tema je že prihajala, ko so jih zasegli in jih odpeljali v bližnjo hribovsko vas. Tam so jih zaprli v neko klet, da odločijo, kaj naredijo z njimi.»odmevala je tudi teža zavesti, morda krivde, da se je on rešil, ostalih devet pa je za vedno ostalo v gozdu.«nastopila je noč. V kleti je ata premišljeval o nadaljnji usodi. Dobro je vedel, da je v takih primerih konec vedno isti. Ubežniki so " izdajalci". Da se opozori in ustrahuje ostale, ni drugega izhoda kot smrt. Vroče je molil in se posebej priporočil svetemu Antonu Padovanskemu, katerega je vedno častil. Vedel je, da je žena noseča. Zato je svetniku obljubil, da če se reši, bo otroka imenoval Anton, če bo fantek, ali Antonija, če bo deklica. Dva dogodka sta spremenila potek usode. Medtem ko je bil v zaporu, je v isto vas prišla neka druga brigada in nastala je precejšnja zmešnjava. Še nekaj mož iz druge brigade so zaradi manjšega prekrška zaprli skupaj z ubežniki. V kleti pa je atu postalo slabo. V kotu je bilo nekaj gnilega krompirja. Zaradi smradu mu je šlo na bruhanje. Poklical je stražarja, mu razložil položaj in prosil, naj ga pusti na zrak. Neverjetno, a stražar mu je to dovolil. Gotovo tudi on ni bil pri partizanih iz prepričanja. Ali pa je priprošnja svetemu Antonu že pričela čudežno delovati. Ata je odšel za klet, sedel na tla in naslonjen na steno lovil svež zrak. V tem je prišel komandant z manjšim oddelkom in ukazal v klet:»vsi iz Gubčeve brigade ven!«ata si je mislil: jaz sem že zunaj; in obsedel, kjer je bil. Nihče mu ni posvetil kaj pozornosti. Onih devet ubežnikov so odpeljali. Čez pet minut so za vasjo odjeknili streli. Ti streli so v očetovi glavi gotovo odmevali še dolga leta, morda do smrti. Odmevala je tudi teža zavesti, morda krivde, da se je on rešil, ostalih devet pa je za vedno ostalo v gozdu. Naslednji dan sta obe brigadi, pomešani, nastopili skupno pot. A njega je skrbelo da, ko se bodo ločili, bi ga kdo zapazil in se spomnil, da je bil tudi on med ubežniki. V tem je v sosednji brigadi našel fanta iz vasi v bližini Šentruperta. Dobro je vedel, da bi oni tudi rad utekel. Hitro sta se zmenila in, ko se je ponudila priložnost, pobegnila. Hodila sta dolgo, da sta prišla v območje Mirenske doline. Malo pred Šentrupertom sta se ločila. Znanec je odšel v svojo vas, ata pa je počakal noči in v temi dospel domov. Ne morem si predstavljati veselja ob srečanju z mamo. Tako se je zaključilo prvo obdobje njegovega begunstva. A kot je sv. Anton uslišal njegovo prošnjo, je tudi on izpolnil svojo obljubo: moje ime je Anton. PRIČEVANJA MLADIKA

70 PRIČEVANJA NARODNO DELOVANJE VODITELJA GORIŠKE SREDINE DR. IVA JUVANČIČA ( ) (2. del) dr. Mira Cencič Notranjost v prvi svetovni vojni porušene cerkve sv. Urha v Bovcu, kjer je bil Juvančič krščen petnajst let prej Jeseni 1943 se je italijanska vojska umaknila iz Primorske.»Ljudstvo je kot pijano drlo v naročje OF in se ni hotelo strezniti. Masa nikoli ne tehta, kaj je prav, in nikoli ne misli na posledice. Množica sprejema in odloča s srcem, srce pa je vpilo po svobodi in človeških pravicah,«je zapisal eden izmed partizanskih poročevalcev. Veliko je bilo tudi političnega taktiziranje. V tem prelomnem času je bila velika tudi aktivnost goriške sredine: medsebojna posvetovanja, iskanje zvez in informaciji na vse strani. Iz zapisov v Juvančičevi beležki je razvidno, da je 9. septembra Ernest Jazbec, član Narodnega sveta za Tržaško, obiskal Juvančiča. Čez nekaj dni so šli Ivo Juvančič, Ernest Jazbec in Rado Bednarik v Kromberk na posvet s predstavniki OF. Naslednji dan pa je odšel Josip Rustja na Vogrsko. Treba je bilo nekaj ukreniti. Duhovniki so poznali svoje ljudi kot preudarne in poštene, zaupali so jim in pričakovali, da bodo vplivali na spremembo delovanja»hostarjev«, na prenehanje izvensodnih umorov, na to da na Primorskem ne bo prišlo do sovražne delitve slovenskega naroda. Nemška armada je zasedla naše ozemlje. Pod vodstvom OF je goloroko ljudstvo hotelo ustaviti Nemce na tako imenovani goriški fronti. Povezanost s svojim ljudstvom je vodila do tega, da so se tudi nekateri duhovniki znašli na fronti. Njihova naloga je bila reševati, tolažiti, deliti sveto popotnico in pokopavati. Veliko dela je bilo za duhovnike. Prizadel jih je boleči pogled na rane, na smrt, na umor mladih idealov. Uvideli so požrtvovalnost, iskreno vnemo za narodno osvoboditev svojih fantov. Vodstvo KP je prisluhnilo množicam in NOB na Primorskem je dobil navidezno domoljubni značaj in je ublažil krvave revolucionarne metode. S prikrivanem revolucije in propagando so ustvarjali prepričanje, da OF prinaša tisto, po čemer so Primorci hrepeneli. Napisi in parole»živel Stalin, živela Rdeča armada«pa so razodevali, da je v OF prevzela vodilno vlogo KP. Zgubljeno je bilo upanje enotnega narodnoobrambnega nastopa, ostala je le naloga, preprečevati bratomorje, so ugotovili voditelji sredine. Vodstvo OF si je še naprej prizadevalo, da bi pridobilo nekatere sredinske voditelje za aktivno sodelovanje v OF. Dne 11. decembra 1943 je vosovec Tomaž (Vlado Riha) poročal, da je govoril z dr. Juvančičem. 70 MLADIKA

71 PRIČEVANJA Stopnjevalo se je partizansko nasilje in se poglabljal razkol slovenskega naroda, osamljeno goriško vodstvo vztraja v sredinski drži Položaj sredine je postal sila neugoden. Obe strani, ki sta se zapletli v državljansko vojno, sta vabili goriško katoliško sredino v svoje vrste, jo kritizirali in strahotno napadali. Vodilni sredinci so vzdrževali stike z obema vojskujočima se skupinama. Zveze z OF je po pooblastilu vzdrževal žabeljski župnik dr. Rudi Klinec. Večkrat se je sestal z vodstvenimi delavci OF: Vilfanom, Beblerjem, Janezom Stanovnikom in Francem Škerlom. Sredina je ostala v svoji sredinski poziciji. Bila je proti komunizmu in proti okupatorju. Kritična je bila do obeh strani. OF so kritizirali zaradi ateizma, nasilja in partizanske taktike, ki je povzročala ogrom no trpljenja civilnemu prebivalstvu, SZ pa zaradi neenotnosti, prepoznega odpora in povezovanja z okupatorjem. Razmere so se naglo spreminjale. Dolomitska izjava, zavezniško priznanje Titovih partizanov, sporazum Tito Šubašič so dajali partizanski strani zagotovilo za zmago v 2. svetovni vojni nad okupatorjem, pa tudi za zmago v državljanski vojni. Spomladi 1944 so v KPS in OF potekale priprave za odločilne spremembe. KPS se je pripravljala na postopni totalni prevzem oblasti ob pričakovanem koncu vojne. Pritiski KP so se stopnjevali in revolucionarne metode so se radikalizirale tudi na Primorskem. Komunisti v vodstvu Osvobodilne fronte udarjajo po sredini, načrtni umori duhovnikov»z nami ali proti nam!«razglašali so, da je OF zastopnik vsega naroda, kdor ni zraven, je narodni izdajalec. S CK KPS so prihajala navodila: razdvajajte sredino, nepoboljšljive in zagrizene razkrinkavajte, onemogočite jih med ljudstvom, porivajte jih v nasprotne tabore, da jih bomo lažje pokončali. V Trstu in Gorici so nanje padali streli neznanih storilcev. Strah je bil zelo učinkovito sredstvo. A tudi komunistično vodstvo je bilo strah. Nekompromitirani, narodno zavedni primorski voditelji so bili zanje bolj nevarni kot okupator zaradi ugleda in spoznanja, da Primorcem ne gre za revolucijo, temveč le za narodno osvoboditev. Bali so se, da bo ljudstvo šlo za njimi v slučaju, če se zavezniki izkrcajo na Primorskem pred koncem vojne. Na partijski konferenci, ki je bila od 17. do 20. aprila 1944 na Vojščici je bilo povedano, naj iz odborov OF»izločajo prikrite izdajalce, predvsem iz vrst duhovništva«. Nasilje KP se je stopnjevalo nad duhovniki. Potrebno je bilo odtrgati ljudstvo od njihovega vpliva zaradi prevrednotenja vrednot in ustvarjanja»novega človeka«. Duhovniki so postali krivi za vse gorje. Tudi med njimi so padale žrtve. Eden prvih načrtnih umorov je tragedija v Cerknem, kjer sta končala v breznu priljubljena kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga. Ta strahotni zločin in še drugi temu podobni so vzbudili med sredinci divje razpoloženje proti partizanom. Nekateri vodilni so se začeli povezovali s Kraljevo skupino, ki jo je od jeseni 1943 vodil Anton Kacin. Goriška sredina je dobivala hude udarce tudi z druge strani. Za ljubljansko SLS je bila oportunistična, uporna, nepodredljiva centrali in premalo protikomunistična. Take obtožbe je vodstvo SLS pošiljalo tudi slovenskim članom kraljeve vlade v Londonu. Vplivni politik Ciril Žebot iz organizacije Straža je v osebnem pismu obtožil Juvančiča posredne krivde za Ehrlichovo smrt, češ da so smrti krivi obrekovalci žrtve. Pismo je v imenu SZ poslal vsem katoliškim skupinam na Primorskem. V svojem dnevniku je duhovnik Klinec potožil:»kdo nas ima pravico obsojati in napadati. Eno drevo ne ustavi plazu. ( ) Pastirji smo šli za svojimi ovcami, ki so drvele po zastrupljenih travnikih, da bi jih obvarovali prepada. Kdo nas bo obsojal?«osamljena, oklofutana z obeh strani je vztrajala goriška sredina v svoji sredinski drži kot nema opazovalka usodne delitve naroda v strahotnem narodnem samouničevanju. Ostala je edina prava sredina v slovenskem narodnem prostoru, a brez Tržačanov. Del tržaškega vodstva se je povezal z OF, del pa je trpel po nemških taboriščih in zaporih. Goriška sredina je nadaljevala z narodnim delom. Oživljali so narodno zavest, spodbujali slovensko kulturo, potegovali so se za imenovanje slovenskih županov tudi v narodno mešanih mestih, za uveljav ljanje slovenskega jezika v javnosti, poslovenjenje krajevnih in osebnih imen. Vse to z namenom, da bodo zavezniki, ko zasedejo naše kraje, prepoznali slovenski obraz v primorskih mestih. Presenečenje. Dne 8. septembra 1944 je Joža Vilfan naročil duhovniku Rudiju Klincu, ki je bil določen za zvezo med goriško sredino in OF, naj MLADIKA

72 PRIČEVANJA izberejo duhovnika, predstavnika goriške katoliške sredine, za člana v Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru. Pogoje za pristop so vodilni sredici po temeljitem preudarku pripravili v Katoliški knjigarni v Gorici: Sredina je pripravljena stopiti v narodno fronto kot skupina z lastno preteklostjo in lastno miselnostjo; zahteva izločitev italijanskih enot iz partizanskih formaciji, izključno slovenski značaj OF, prenehanje z likvidacijami; OF pa naj ima poudarek na nacionalnih interesih Primorcev, in ne na komunizmu. Določena sta bila dva delegata za pogajanja. A Vilfan ni prišel na dogovorjeni sestanek. Svoja razmišljanja je gospod Klinec napisal v dnevnik in ocenil, da je očitno, da so hoteli iz njih kovati le kapital. Hoteli so imeti zastopnika duhovnikov, ki bi partizanstvo v očeh ljudstva prikazal kot veri nenevarno. Skoraj istočasno so se predstavniki Kraljeve skupine, že po Kraljevem odhodu v Rim, prizadevali pridobiti dr. Juvančiča na svojo stran. A ni jim uspelo. Odločili so se, da se politika črta iz duhovnikovega življenja, ker je Cerkev vedno trpela, kadar se je vmešavala v politiko Konec vojne, nasilje zmagovalcev nad sredinsko usmerjenimi narodnjaki S triumfalno zmago Komunistične partije se je bližal konec vojne. Ob jugoslovanski zasedbi obeh primorskih mest, Trsta in Gorice, so bili sredinci deležni hudega nasilja. Proti njim je v ostro nastopal Boris Kidrič v svojih govorih. Duhovniki so bili zmerjani, da so fašisti, bela garda, narodni izdajalci, krivci za državljansko vojno. Hude krivice je moral prenašati duhovnik Virgil Šček, voditelj Zbora svečenikov svetega Pavla in goriške sredine. Laični voditelji so bili deležni tudi osebnega nasilja: ugrabitve, hišne preiskave, zasliševanja z značilnimi oznovskimi metodami in zapori. Slabo plačilo za njihovo pokončno držo, za njihove žrtve, preudarnost, vzgled enotnosti, s katerim so dosegli veliko: pomagali so vsem in lajšali gorje, pomirjali so nasprotujoče si ideološke smeri, ovirali so organizacijo protikomunističnih vojaških enot in umirjali komunistično nasilje. V tem kontekstu moramo ovrednotiti Juvančičevo delo in delovanje primorskih duhovnikov v Zboru svečenikov ter presoditi, kaj bi bilo s Primorci, če bi se duhovniki pridružili protirevolucionarnemu taboru in aktivno nastopili proti OF, in kaj bi bilo s primorsko Cerkvijo, če bi se aktivno priključila OF. Vsaka taka odločitev bi bila še bolj pogubna. Tako kot večina Primorcev tudi njihovi narodni voditelji niso mogli presoditi v tistih skrajno zapletenih razmerah, kaj je resnica in kaj je prevara. Tudi trezna presoja ni mogla predvidevati, kar odkrivajo po tričetrtini stoletja raziskave o začetkih slovenskega razkola, o prikritih zločinih in množičnih moriščih, o prevarah in neizprosni prebrisani in razmeram prilegajoči se strategiji pa tudi o grobih revolucionarnih posegih v slovensko družbo, zlati tradicijo in moralo. Če bi vse to vedeli, kaj bi lahko storili? Ljudstvo je nekritično vsrkavalo lažne obljube, ki so prevzele čustva in zaslepile razum, da niso razlikovali realnosti od varljive lažne prividnosti. Svojo nemoč in svojo bolečino je zaupal črniški dekan v svoji kroniki:»kot opij se je gibanje razmahnilo, upijanilo vernike. Besede ne pomenijo nič, ostane le ljubezen do tega ubogega ljudstva in molitev zanj. Šele ko se strezni, se bo zavedalo, kaki reveži so.«odkritje plošče ob 100-letnici Juvančičevega rojstva 4. decembra 1999 na steni župnišča v Bovcu. Slavnostni govornik je bil zgodovinar Peter Stres. Duhovniki se potegujejo za narodne meje Ne glede na vse to so vodilni duhovniki v Zboru svečenikov še naprej služili svojemu ljudstvu in domovini. Na razmejitveno komisijo so naslovili dve peticiji s skoraj 200 podpisi primorskih duhovnikov z zahtevo 72 MLADIKA

73 PRIČEVANJA po priključitvi celotnega slovenskega ozemlja s Trstom in Gorico k Jugoslaviji, kakršna je bila, v prepričanju, da se politika menja, narod pa ostane. Visoki cekrveni goriški dostojanstveniki, Ivo Juvančič, Alojzij Novak in Rudi Klinec so sodelovali v razmejitvenih komisijah. Dr. Juvančič je odpotoval z jugoslovansko delegacijo leta 1946 v Pariz na mirovno konferenco kot izvedenec za vprašanja Primorske. Na konferenci se je potegoval za postavitev pravičnih narodnih mej, za priključitev slovenske zemlje k Jugoslaviji. Ivo Juvančič prestopi v drugo obdobje svojega življenja Po vrnitvi iz Pariza je msgr. Juvančič začel drugo poglavje svojega življenja. Tržaški škof Antonio Santin je ostro nastopil proti njemu in zahteval njegov odstop. Goriški nadškof Margotti ga je odslovil iz goriškega bogoslovja, kjer Cvetka Berčič in Ivo Juvančič na dan poroke 31. dec. 1949; Ivo Juvančič z ženo in prvima dvema otrokoma leta 1960 (sliki je posredoval sin Vojko Juvančič). je predaval fundamentalko in patristiko. Juvančič je bil suspendiran in postavljen na cesto. Odšel je v Ljubljano, a v cerkvenih krogih ga niso sprejeli. Zaposlil se je v laični službi. Vztrajal je v zvestobi svojemu poslanstvu in v tistih čudnih časih odhajal v službo v duhovniškem oblačilu ter iskal priložnosti, da bi smel opraviti službo božjo v kateri od ljubljanskih cerkva. Bil je povsem izoliran, cerkveni krogi so se mu oddaljili. Ko je duhovnik Toroš postal apostolski administrator na Goriškem, je kazalo, da ga bo spet pritegnil v Cerkev na Primorskem. A s tem ni bilo nič. V samoti in osamljenosti, razočaranosti in zagrenjenosti si je v poklicni krizi poiskal novo pot. Zapustil je duhovniški stan in se civilno poročil s Cvetko Berčič ter imel tri otroke. Ostal je zvest veri in s pomočjo primorskih sobratov s pristankom Svete stolice kanonično uredil svoj položaj in se tudi cerkveno poročil. Novo službeno mesto v Ljubljani mu je nudilo priložnost za proučevanje polpretekle zgodovine Primorske. Zaposlen je bil pri Znanstvenem inštitutu, nato kot arhivar pri Muzeju narodne osvoboditve in nazadnje na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Postal je publicist, raziskovalec in zgodovinar. V 30 letih je napisal okoli 200 daljših ali krajših razprav, ki jih je objavljal v raznih revijah. V nekatere je MLADIKA

74 PRIČEVANJA vpletal svoje lastne izkušnje in spomine in so prav zato posebno pomembne. Duhovniki na Primorskem so ne glede na sredinsko zadržanje med vojno in na pomoč partizanom ter svojemu ljudstvu prišli z dežja pod kap. Za ponazoritev njihove usode se mi vsiljujejo besede, ki jih je dr. Juvančič napisal svojim duhovnikom v delu Kristus in galilejsko osvobodilno gibanje:»kristus ni stal ne na desni ne na levi, stal je nad vsem. Ni mu šlo za politiko, iskal in gledal je človeka kot človeka, iskal je bližnjega, človek pa nam postane bližji le po ljubezni, ki mu jo izkažemo. A vendar so ga politična gibanja stiskala vse dni življenja in spravila na križ. Vsi njegovi sovražniki so imeli politične govore proti njemu. Na smrt ga je obsodil farizejsko-saducejski sinodij. Obsodilo ga je pred Pilatom tudi ljudstvo z osvobodilno stranko na čelu. Ljudstvo je prosilo za Barabo, za junaka borca in pustilo sodnikom Učenika iz Nazareta, moža miru, sprave in ljubezni. Končno je visel pribit na križu med dvema razbojnikoma. Farizeji so sramotili Kristusovo ljubezen in dobroto. Najgroznejša strast je sovraštvo, a on je odgovarjal z ljubeznijo: Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. «(konec) V IRI IN LITERATURA Arhiv Republike Slovenije AS 1491, Pokrajinski komite Komunistične partije Slovenije, t. e. 533, Poročila Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. AS 1638, Oblastni komite KPS za Slovensko Primorje, t. e. 532, mapa I, 1. AS 1638, Oblastni komite KPS za Slovensko Primorje, t. e AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, t. e. 935, fasc. 8, Ostanki bivših meščanskih strank na Primorskem ( ). AS 2043, Juvančič Ivo, t. e. 7. Literatura Bandelj Boris, Katoliška socialno politična misel Virgila Ščeka, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, Trst Bebler Aleš, Čez drn in strn, Lipa in Založništvo tržaškega tiska, Koper Trst Cencič Miroslava, Primorska sredina v primežu bratomorne vojne, Slovenska matica, Ljubljana Juvančič Ivo,»Primorski narodni svet - Goriška sredina in OF-NOB«, Primorski dnevnik, Trst, avg Juvančič Ivo, Kristus in galilejsko osvobodilno gibanje, Pismo slovenskim primorskim duhovnikom, rokopis v lasti Franca Kralja, Kidrič Boris, Zbrano delo, druga knjiga, Cankarjeva založba, Ljubljana Klinec Rudolf, Dnevniški zapisi , Goriška Mohorjeva družba, Gorica Kragelj Jožko, Primorski duhovniki, kulturni delavci 20. stoletja, samozaložba, Gorica Kralj Jerman Lučka, Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik, Ljubljana, Družina Novak Alojzij, Črniška kronika, Goriška Mohorjeva družba, Gorica Pelikan Egon, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom, Nova revija, Ljubljana Primorski slovenski biografski leksikon, I. knjiga, Goriška Mohorjeva družba, Gorica Pričevalca Kralj Franc, duhovnik. Toroš Sonja, gojenka zavoda Notre Dame. 74 MLADIKA

75 NOVICE KDČ 124 NOVO SKLADIŠČE KNJIŽNICE DUŠANA ČERNETA Ivo Jevnikar Pogled na police v novem skladišču KDČ (foto: Danilo Pahor) V tej rubriki smo večkrat poročali o hudi prostorski stiski Knjižnice Dušana Černeta na sedežu v Ul. Donizetti 3 v Trstu. Končno se je v preteklih mesecih našla primerna rešitev: najetje večjega prostora v pritličju iste stavbe, nakup in postavitev solidnih knjižnih polic ter premestitev nekaterih zbirk publikacij iz 2. nadstropja v novi prostor. Kot je zabeležila v internem poročilu knjižničarka KDČ Lučka Kremžar, smo v skladišče premestili vso periodiko (razen zdomske in koroške periodike, ki je od vedno ločena od ostale in jo hranimo v posebnem prostoru). Prav tako smo prenesli v skladišče del gradiva, ki spada v t. i. glavno sobo, a zanj ni več prostora v 2. nadstropju in se je kopičilo po vseh koncih in krajih. Selitev je opravljena, knjižničarko pa čaka še veliko dela, saj je treba vse gradivo ponovno primerno označiti. Spremenila se je namreč signatura, saj smo v digitalnem bibliografskem sistemu Cobiss ustvarili novi oddelek DS (Dislocirano skladišče). Tako ima KDČ zdaj tri oddelke: K (Knjižnica, s podlokacijami SZT Slovenski zdomski tisk, SKT Slovenski koroški tisk, Č Časopisi in LIK Likovna sekcija), KTR (Knjižnica Zore Tavčar in Alojza Rebule v 1. nadstropju) in DS (Dislocirano skladišče, s podlokacijo PER Periodika). Trenutno imamo inventariziranih ca enot, na inventarizacijo in katalogizacijo pa jih čaka še kakih Delo v času pandemije V času varnostnih ukrepov zaradi pandemije je bila KDČ do druge polovice junija zaprta in knjižničarka je delala od doma. MLADIKA

76 NOVICE KDČ 124 Opravljeno pa je bilo zelo dragoceno, a zamudno in malo vidno delo: knjižničarka je uredila katalog naših več kot 700 serijskih publikacij, torej časopisov, revij in zbornikov. Zdaj je v Cobissu jasno razvidno, katere publikacije, ki jih imamo, so prenehale z izhajanjem in so torej zaključene (491), za katere med njimi hranimo popolne izdaje (186), katere in v čem pa so pri nas nepopolne (305). Publikacij, ki še izhajajo, imamo nad 200. Knjižničarka je obenem preverila, katere serijske publikacije sicer urejeno hranimo, vendar še niso vključene v bibliografski sistem Cobiss. Tako uporabniki lahko zdaj takoj v računalniku zvedo, s čim lahko računajo pri obisku KDČ, lažje pa bo tudi naše izpopolnjevanje nepopolnih zbirk. IZ ZGODOVINE D FONDA Ljubitelji slovenskih knjig in periodike dobro poznajo zgodbo D fonda, v katerem so se zbirali tiski politične emigracije, a tudi marsikatere zamejske izdaje. Ob posebni razstavi je leta 2019 izšla tudi brošura s podatki o tej zgodbi, ki jo je pripravila knjižničarka Helena Janežič (Stop, cenzura! Cenzura in knjižnice , Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2019). Na spletni strani Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani pa lahko o D fondu med drugim beremo: Oktobra 1945 ustanovljena Narodna in univerzitetna knjižnica se je že kmalu znašla pred izzivom. Uradni akt o ustanovitvi je nalagal, naj se»narodni in univerzitetni knjižnici pošiljajo tudi take knjige in druge tiskane stvari, katerih razpečevanje je iz katerih koli razlogov prepovedano«. 11. člen Zakona o tisku iz leta 1945 pa je posebej govoril o prepovedih v zvezi z razširjanjem in prodajanjem posameznih knjig in drugih tiskanih stvari. Naslednja desetletja je NUK krmaril med narodnim poslanstvom zbiranja vse slovenske zapisane dediščine in veljavno zakonodajo. Od svoje ustanovitve dalje je imel vsa pravna zagotovila, da lahko zbira tudi tisk slovenske politične emigracije in ostalo»sporno«gradivo. Po zakonu ga je moral bibliografsko obdelati, shranjeno je bilo v posebnih prostorih, izposoja pa omogočena le za znanstveno-raziskovalno delo. Fond se je imenoval D fond, ker je bil sprva shranjen v direktorjevi pisarni, do leta 1991 so zanj veljali posebni pogoji dostopa. Nastajal je od leta 1945, uradno pa je bil ustanovljen leta Zvezni sekretariat za notranje zadeve je tega leta v NUK nastavil svojo uslužbenko Milico Strgar, ki je skrbela, da so bili tiski obdelani po pravilih knjižnice. Podatki o njih se niso pojavljali v javno dostopnih katalogih, kljub vsemu pa so bile knjige Brošura Helene Janežič, ki je bila izdana leta 2019 ob razstavi Stop, cenzura! in časopisi redno popisani v Slovenski bibliografiji. Do leta 1991 se je v D fondu znašlo več kot 700 knjig in nad 140 revij in časopisov. Morebitni uporabniki pa so bili pod budnim očesom politične policije Udbe in direktorju NUK so morali vsekakor predstaviti priporočilo ustanove, za katero so delali, ter natančen opis namena vpogleda. Za to»pristojni«pa so tudi opozarjali»posvečene uporabnike«na zadeve, ki bi jih lahko zanimale. Po demokratizaciji se je D fond spremenil v Zbirko tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije, ravno v teh mesecih pa zaradi reorganizacije v NUK dobiva spet novo podobo. Zbiranje in tihotapljenje Kot je napisala Janežičeva, so»sporno gradivo«skrivaj zbirali še v knjižnici Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani (danes: Inštitut za novejšo zgodovino), na Teološki fakulteti v Ljubljani in v Univerzitetni knjižnici Maribor. 76 MLADIKA

77 NOVICE KDČ 124 Ker imam o teh zadevah nekaj osebnih spominov, je morda prav, da se zapišejo. Naš oče prof. Martin Jevnikar je bil eden izmed poverjenikov za razpečavanje knjig Slovenske kulturne akcije iz Buenos Airesa, njene revije Meddobje in časopisa Glas SKA. V italijanskem zamejstvu je bil menda glavni poverjenik prof. Maks Šah v Trstu. SKA, pri kateri je bila dolgo upravnica žena dr. Tineta Debeljaka Vera Remec, pa je pošiljala svoje knjige za prodajo tudi na upravo Katoliškega glasa in morda še kam. Ostali izdajatelji zdomskih knjig so se posluževali svojih poverjenikov. Vsekakor vem, da je oče posamezne izvode novih knjig oddajal tudi Narodni in študijski knjižnici v temačnih prostorih v Ul. Geppa v Trstu. Dokler ni po pridobitvi italijanskega državljanstva leta 1968 začel sam prestopati mejo z Jugoslavijo, pa smo mama ali otroci večkrat kar s pošte v Sežani poslali kako»argentinsko«pesniško zbirko ali roman nekaterim naslovnikom v Sloveniji. Spominjam se zlasti dr. Bruna Hartmana ( ) iz Študijske knjižnice v Mariboru in Milana Dodiča ( ) iz Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu. Bolj tvegan je bil prenos gradiva za literarnega zgodovinarja dr. Jožeta Pogačnika ( ), ki si je moral kot učenec prof. Antona Slodnjaka, ki je bil politično odstranjen z univerze v Ljubljani, služiti kruh po univerzah v drugih jugoslovanskih republikah in pokrajinah. Ko je v letih pri Obzorjih v Mariboru izdajal svojo znamenito Zgodovino slovenskega slovstva v 8 zvezkih (zvezke 5, 6 in 7 je napisal prof. Franc Zadravec, sklepni dodatek Bibliografija pa je prispevala Štefka Bulovec), je delal prej na univerzi v Zagrebu, nato v Novem Sadu. Oče, ki je že od leta 1967 sistematično predstavljal zamejsko in zdomsko literaturo v Mladiki, je omenjeno znanstverno delo zelo cenil in menda o vsakem zvezku pohvalno pisal v Literarnih vajah. Platnica študije dr. Jožeta Pogačnika Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, ki je izšla leta 1972 v Trstu v knjižni zbirki revije Zaliv Kosovelova knjižnica. Pogačnik je sam stopil v stik z nekaterimi avtorji in izdajatelji v zdomstvu, tako da si je prikrbel gradivo, do katerega ni mogel drugače. Zgodilo pa se je, da so nam poštarji (takrat so na dom dostavljali tudi težje pakete, navadno pošto pa tudi dvakrat na dan) nekoč prinesli na dom v Ul. Torrebianca več paketov s celotno zbirko obsežnih Zbornikov Svobodne Slovenije in drugimi publikacijami iz Argentine. Oče je prejel prošnjo, da se to spravi preko meje do Pogačnikovega prijatelja v Ljubljani. In tako se je brez zapletov zgodilo. Prof. Jože Pogačnik je bil prvi, ki je v splošno zgodovino slovenskega slovstva vključil tudi podrobnejši objektiven opis ne le zamejske, temveč tudi takrat prepovedane zdomske literature in publicistike, pa čeprav nobenemu zdomskemu avtorju ni posvetil posebnega poglavja v razdelku Beseda in ustvarjalec, v katerem pa sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Sam je izjavil, da ne priznava avtorstva tistih nekaj strani, posvečenih zamejskemu in zdomskemu slovstvu, ki so z njegovim podpisom izšle v dodatku Sodobno slovstvo v monografiji prof. Antona Slodnjaka Slovensko slovstvo iz leta O zamejskih in dotlej prezrtih avtorjih je pisal v 8. zvezku Zgodovine slovenskega slovstva. Ob koncu večletnega dela je bil 19. aprila 1972 na obisku pri nas v Trstu in je očetu poklonil omenjeno knjigo. Njeno zamejsko in zdomsko vsebino pa je istega leta s povzetkoma v italijanščini in nemščini izdal tudi v posebni knjižici Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo (oris izhodišč in ocena vrednosti), ki je izšla v Trstu kot 5. zvezek Kosovelove knjižnice, ki jo je izdajala revija Zaliv. Nadzor nad ravnateljem NUK Kot je napisala Helena Janežič, je gradivo za D fond prihajalo v NUK po treh poteh. MLADIKA

78 NOVICE KDČ 124 Poročilo SDV z dne 10. julija 1984 o stikih, ki jih je imel ravnatelj NUK Tomo Martelanc z duhovnikom iz Argentine Jožetom Škerbcem (vir: Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1931, RSNZ SRS, t. e. 2937, OD 4437 Stella Alexander). Cariniki in miličniki so na mejah in poštah plenili prepovedane tiskovine, ki so jih odkrili, in skladiščili v prostorih Republiškega sekretariata za notranje zadeve, kjer so jih skrbno pregledovali in prebirali, nato pa pošiljali v NUK. Od leta 1962 je bil možen nakup takega gradiva preko pooblaščenega uvoznika. NUK je moral vsako leto nasloviti vlogo na RSNZ, da je uvoz dovolil. Nato ga je moral odobriti še Zvezni sekretariat za notranje zadeve, izpeljal pa ga je pooblaščeni uvoznik. Zaradi teh ovir se je NUK posluževal še tretjega načina pridobivanja gradiva: zamenjeval ga je s knjižnicami zunaj Slovenije. Zelo pogosto pa so tiski prišli v NUK zaradi prijateljskih ali sorodstvenih zvez. Plodni raziskovalec udbovskih arhivov in pisec dokumentarnih zgodovinskih knjig Igor Omerza me je opozoril na tu objavljeni zanimivi dokument iz Arhiva Republike Slovenije, ki je nastal 10. julija Center Službe državne varnosti v Postojni je sporočil II. oddelku SDV v Ljubljani, da je s pomočjo OTS (operativnega tehničnega sredstva, v tem primeru pač kontrole pošte) ugotovil, da je duhovnik iz Argentine, urednik revije Duhovno življenje in poznejši delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini Jože Škerbec ( ) poslal Narodni in univerzitetni knjižnici»izvod sovražne knjige Loška dolina žrtev revolucije«. Gre za knjižico brez navedbe avtorstva, ki jo je leta 1980 v Buenos Airesu izdala Založba Sij v zbirki Zrenja in uvidi. Za knjigo, piše v dokumentu, se mu je zahvalil ravnatelj NUK Tomo Martelanc ( ), Udba pa ugotavlja, da je iz njegove zahvale»razvidno, da sta bila MARTELANC in pokojni politični emigrant BARAGA dr. Srečko (vojni zločinec, publicist sovražnih člankov, umrl 1977) dogovorjena, da bo po njegovi smrti nadaljeval z njegovim delom in s pošiljanjenm NUKU vseh slovenskih publikacij (ki bodo izdane v Argentini), politični emigrant, duhovnik ŠKERBEC Jože. S poslano knjigo Loška dolina žrtev revolucije, katere avtor je ŠKERBEC, utemeljujemo domnevo, da ŠKERBEC prevzema delo pokojnega BARAGE in da bo tudi on vzdrževal stike z MARTELANCEM.«Iz dokumentacije ni razvidno, če so temu sledile kake posledice. Za prof. Barago je udbovski fiunkcionar sicer»pozabil«zapisati, da je bil izjemno zaslužen za obnavljanje in vzpostavljanje slovenskega šolstva v Julijski krajini pod Zavezniško vojaško upravo Martelanc je bil vsekakor ravnatelj NUK od leta 1980 do Imel je trdno politično ozadje: diplomiral na Novinarsko-diplomatski visoki šoli v Beogradu, nato je kril zelo odgovorna mesta na radiu in televiziji, v letih je bil slovenski minister za prosveto in kulturo v vladah Janka Smoleta in Staneta Kavčiča, nakar je predaval na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes: Fakulteta za družbene vede) v Ljubljani. 78 MLADIKA

79 ZA SMEH IN DOBRO VOLJO Izhaja mesečno v Letnik 64 Mlajši moški vstopi v trgovino z živalmi, da bi kupil papigo. Lastnik trgovine mu pravi:»glejte, ta papiga je edina, ki jo še imam. Je pa nekaj izrednega: nese kvadratna jajca.a res? Pa zna tudi govoriti?no, na žalost samo štiri besede.katere?mati moja, kako boli!«b a Zdravnik svetuje debelušnemu pacientu:»če narediš deset kilometrov na dan, boš v enem letu dosegel idealno težo.«eno leto kasneje pacient telefonira zdravniku:»gospod doktor, izgubil sem odvečne kilograme, imam pa en problem.kakšen problem?nahajam se kilometrov od doma!«b a Operni tenorist pride k zdravniku in se potoži:»gospod doktor, zaradi svoje debelosti sem že čisto obupan. Bil sem že pri dveh vaših kolegih: prvi mi je svetoval, naj čimveč hodim peš, drugi pa mi je rekel, naj grem v Moravske Toplice. Kaj bi bilo zame najbolje?dragi moj, pojdite peš v Moravske Toplice!«DAROVI V TISKOVNI SKLAD:»Glejte, gospa,«pravi zdravnik, ko izroči pacientki steklenico sirupa,»vzemite to deset žlic dnevno.ali ne bi mogli doze zmanjšati?zakaj pa?veste, pri nas imamo samo šest žlic!«b a Staro kokoš ves dan muči neki problem, zvečer pa to pove svoji sosedi:»ali si že kdaj pomislila, da bi nas moralo biti veliko več pri vseh jajcih, ki smo jih izlegle!«b a Policist ponoči opravlja rutinski pregled po mestnih ulicah, in na tleh zagleda sumljivega moškega. Stopi k njemu in ga vpraša:»gospod, ali je kaj narobe?niti ne. Vračam se z zabave, pa sem nekaj izgubil.kaj ste pa izgubili?ravnotežje!«b a»lovec Nande se je vrnil pijan z lova.si prepričan, da je bil pijan?prepričan. Psa je imel v nahrbtniku, fazana pa je vlekel na vrvici in se drl nanj.«edvard Peter Krapež 10,00 ; Alojz Hlede 20,00 ; Ivo Ravnik 26,55. Spoštovani urednik! Najlepša hvala za Mladiko. Je kar precej branja! Ampak vselej pomenljivo in poučljivo! Po več kot šestdesetih letih v daljni Kaliforniji, prav uživam krasno slovenščino. Z veseljem pričakujem vsak izvod, me nikoli ne razočara in vedno lepo preseneča. Važni so tudi spisi o naši težki zgodovini, kot npr. piše Ivo Jevnikar in drugi. Na vsak način, le tako naprej in zopet lepa hvala! Vam vdani I.R. Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo. LISTNICA UPRAVE Uredništvo in uprava: Trst, Italija, Ul. Donizetti 3 tel ; fax uprava@mladika.com redakcija@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne pod številko Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sodišču v Trstu št.193 dne ISSN X Tisk: Grafika Soča d.o.o. Nova Gorica Izhajanje revije podpirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Dežela FJK. UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik), Andrej Černic, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Anka Peterlin, Nadia Roncelli, Erika Jazbar, Helena Jovanovič, Tomaž Simčič, Ivo Jevnikar in Breda Susič. SVET REVIJE David Bandelj, Milan Nemac, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černic, Marija Češčut, Danilo Čotar, Matjaž Rustja, Peter Močnik, Lučka Kremžar De Luisa, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Peter Rustja, Jernej Šček, Marko Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike stane 4,00. Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 ; po letalski pošti: Evropa 50,00, Amerika 60,00, Avstralija 65,00. Plačilo s poštnim tekočim računom Mladika - Trst. Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Credito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 S ; SWIFT: CCRTIT2TV00).

80 NOVO PRI ZALOŽBI MLADIKA Prvi roman o požigu Narodnega doma v Trstu Študije in eseji o slovenski književnosti na Tržaškem in v Italiji Knjige in revija so na prodaj v Tržaškem knjižnem središču TS360, v Katoliški knjigarni v Gorici in v trafiki v centru Opčin ZALOŽBA MLADIKA Ul. Donizetti 3, Trst, Italija tel fax uprava@mladika.com redakcija@mladika.com

81 Rast julij 2020 Pripravlja uredniški odbor mladih Grafično oblikovanje: Matej Susič - ISSN SLOVENSKI KULTURNI KLUB Tokratna številka Mladike se v fokusu posveča ustvarjalnosti predvsem v obdobju koronavirusa, pa tudi na splošno. Tudi Rast je zato v celoti posvečen ustvarjanju, in sicer literarnemu ustvarjanju mladih, vendar ne v nesrečnem obdobju koronavirusa, pač pa pred njim. Objavljamo namreč izstopajoče literarne prispevke lanskega natečaja Slovenskega kulturnega kluba: najprej fantazijsko zgodbo Jakoba Grudna, ki se je uvrstila na prvo mesto med proznimi prispevki; sledi pa pesem, ki so jo člani komisije priporočili za objavo. Jeseni bomo začeli objavljati nagrajene in priporočene pesmi in prozne sestavke z natečaja šolskega leta 2019/2020. Kot navdih so letošnji organizatorji ponudili mladim piscem verze iz Prešernovih pesmi, saj poteka letos precej okrogla, 220. obletnica Prešernovega rojstva. Letošnje prispevke je literarna komisija vzela v obravnavo z nekajmesečno zamudo, saj se je vse delo ustavilo zaradi problemov s pandemijo. Tako tudi Dneva mladinske ustvarjalnosti, na katerem so bili ponavadi razglašeni zmagovalci, ni bilo mogoče organizirati. Zato bodo imena zmagovalcev prodrla v javnost najprej preko sredstev javnega in zasebnega obveščanja, ko bodo razmere to dovolile, pa bo na vrsti še priljubljeni praznik mladinske ustvarjalnosti. Jakob Gruden Ljubim jih s hrupom in šumom, ta velika mesta Ogrnil se je v dolgo jakno, ne vedoč pravzaprav, ali ga bo pričakal dež ali sonce, toplota ali mraz. Stopil je nazaj v neskončnost, na potovanje v zmešnjavo in hrup. Okoli njega je popoldanski hrup kočij in okornih avtomobilov ropotal po mestu. Sedel je na imenitnem kavču, v roki držal pipo, od katere se je vil tanek in len dim. Njegov pogled je bil usmerjen v veliko okno gostišča in se utapljal v prelepih sanjah. Obširni mestni park je obarval z jesenskim listjem svoje stezice. Stara ženica mu je postregla s kavo. Bila je nizke in močne postave, v očeh se ji je lesketala modra barva. Lasje so bili popolnoma beli in prepričan je bil, da so ob njegovem zadnjem obisku bili še vedno črni. Res je, v štiridesetih letih se marsikdo postara. Ne pa on. Jokanje majhnega otročička je odmevalo v lokalu.»oprosti mi, Jack, ona je Allison, moja vnukinja. Podnevi je z mano v gostilni, ker so njeni starši zaposleni od jutra do večera,«je razložila mala ženica s širokim nasmehom.»ne skrbi, otrokovo jokanje me sploh ne moti,«je mirno odvrnil. Nato je po kavi peljal malo deklico z vozičkom na sprehod. Allison je imela babičine oči, njeni lasje pa so imeli barvo sončnega zatona. Dekletce ga je veselo gledalo in se smejalo ob njegovih besedah. Dnevi so se izčrpali, barve okolja so se razblinile in zmešale kot vrtinec. Jack je kot sunek vetra izginil. * * * (dalje n)

82 Minilo je veliko let od zadnjega potovanja. Jack se je bril z britvico. Ogledalo je še vedno zrcalilo mladega človeka z zagorelo kožo in temnimi očmi. Vznemirjen je čakal na skok v čas in se zaradi tega tudi nehote urezal v lice. Znašel se je na cesti hrupnega New Yorka, kmalu bi ga povozili. V vseh teh letih se je šum ceste okrepil. Modernejši avtomobili so drveli po ulicah in kot vedno se je gruča ljudi z naglico premikala po mestu in ga večkrat porinila. Jack je bil umirjenega značaja in ga to sploh ni motilo. Hrup mesta mu je zvenel kot melodija, ki mu je napolnila možgane. Prepustil se je srcu mesta in užival v njem. Hodil je proti gostišču in se stiskal v plašč. Snežinke so plesale po ulici in se nabirale na travnikih parka in po golih drevesih. Povzpel se je na stopnišče z razgledom na mesto. Žarki sončnega zatona so obarvali srebrnobeli sneg, ki je pokrival park, in ustvarjali magično atmosfero. Vonj kave je plapolal v zraku kavarne in toplota ognjišča ga je objemala. Sedel je udobno v svoj kavč, ki je po tolikih letih bil še vedno tam. Vlekel je iz pipe in skozi redek dim videl lepoto malega intimnega prostora, ki mu je bil tako pri srcu. Ob mizicah je sedelo več ljudi, bili so sproščeni in uživali ob pijači in sladici. Igral je šah, premikal tako bele kot črne figure. Izgubil se je v svojih mislih in skrivnostih igre. Za pultom je dekle rdečih las bralo časopis, njene modre oči so občasno gledale po gostišču in s snežno belim nasmehom je pozdravljala ljudi, ki so prihajali in odhajali. Medtem ko je srkala čaj, je imel občutek, da njene misli potujejo in se sprehajajo po bujnih in oddaljenih gozdovih. Z zgornjega nadstropja se je oglasil zapleten, vendar zanimiv violinski zvok, ki je v sproščujoči simfoniji oddajal svoje nežne note.»šah mat!ka-kaj?«je zajecljal.»šah mat! Tukaj imaš kavo«, ga je zvok dekleta iztrgal iz sanj. Jack je pogledal šahovnico. Dekle mu je postavilo mat. Obrnila se je in se vrnila k točilni mizi.»hvala, Allison,«je zasanjano rekel. Obrnila se je in njene modre oči so kar vdirale v njegove.»kako me pa ti poznaš?«ga je vprašala z energičnim glasom. n»to ni pomembno. Spominjam se te za zavesami preteklosti, tvoj nasmeh je še vedno nalezljiv.«jack in Allison sta se zaljubila in prebudila v svetu sanj. Držala sta se za roko in drsela po ledenem jezeru, ki sta ga objemala gozdiček in zasnežen travnik. V parku so se sprehajali ljudje, otroci so se kepali in metali po snegu, medtem ko so se mame pogovarjale o božičnih darilih in prazničnem vrvežu. Nerodnost Jackovega drsenja pa je oddaljila vse Allisonine skbi in ji naslikala nasmeh na obraz ob vsakem njegovem padcu.»zdiš se vreča krompirja! Če boš šel še tako naprej, boš zlomil led in padel v ledeno vodo,«je Allison zasmehovala užaljenega fanta. Ob naslednjem padcu je Jack potegnil dekle za seboj, in ko je treščil, mu je padla v naročje. Pogledal jo je in nežen nasmešek ji je obarval obraz. Poljubil jo je in njene ustnice so bile mehke in vroče. Zvečer je Allison bila v njegovem naročju, tokrat je spala. Jack je gledal v ognjišče, v katerem so plameni ustvarjali čudežne figure. Z roko jo je nežno božal, a njegove misli so se vrtinčile v neurju. Vedel je, da se je že preveč časa zadrževal v tem obdobju in da se bo v naslednjem potovanju svet preveč postaral. Solza mu je lezla po licu, in ko je padla na lesena tla, je tudi on izginil z njo. * * * Minila so leta in Jackovo srce je spet začelo biti, vznemirjen je zopet premagal čas in skočil na ulico, obdano z velikimi nebotičniki. Po cesti je vel suh zrak, siva tišina ga je obdajala. Ulice in hiše so bile prazne, nikjer bitja srca, to je bilo mesto duhov. Hodil je v prazni mesečini, dolgi in neskončni. Stopil je v svoje priljubljeno gostišče, ki je bilo ovito v odejo prahu. Rdeče zavese so bile strgane in nekatere so visele na otožnih stolih. Na stenah nekoč razkošnega salona se je širila plesen. Stopil je za pult in na polici zagledal staro porumenelo fotografijo. Gledal je sebe, objetega z rdečelasim dekletom na vrhu Empire State Buildinga. Na hrbtni strani slike je bil stavek, ki se ga je komaj dalo brati:»prišel bom, ko me bodo valovi časa spet pripeljali do te obširne obale. Vedno me boš lahko čutila ob sebi. Tvoj Jack.«Stopil je do Allisonine sobe, tudi ta je bila osamljena in prepuščena času. Ognjišče je bilo razdrto in barve preproge so postale temne in otožne. Skozi umazana okna je pronicala popoldanska svetloba,

83 ki je osvetljevala porumenelo steklenico. V njej je našel list papirja in razbral stavke:»bližajo se moji zadnji dnevi. Od svojega zadnjega potovanja preplavljaš moje misli in tvoj nasmeh in močne roke me v sanjah še vedno toplo objemajo. Izginil si z ladjo časa Bog ve kam, kot si sam napisal, čakala sem te na sipinah obale. Valovi pa skrivajo tvoj nasmeh in tvoje skrivnosti, v katerih sem se jaz izgubila. Vem, da se boš prej ali slej vrnil, a tvojega zamišljenega obraza za meglo dima ne bom več videla.«spravil je papir v žep in se napotil do balkona restavracije. Zaprl je oči in si zamišljal nežni zvok anonimnega violinista in hrup velikega mesta. Odprl je oči in od jeze zalučal steklenico daleč proč. Ni maral takega miru in tišine, ljubil je nemirno mesto, prepredeno s kaosom ljudi in njihovimi neskončnimi mislimi in besedami. Nadvse mu je bilo všeč potapljati se v šum neusmiljenega, barvnega hrupa. * * * Ob naslednjem obisku je mesto prekrivalo globoko morje. 1. NAGRADA V PROZI: zgodba v treh poglavjih s fantastično vsebino je napisana s spretno roko, v pravilnem in bogatem jeziku. Okvir predstavlja priljubljena tema o človeku, ki se vrača v življenje v raznih obdobjih, tokrat je postavljena v New York, v bar ob eni od poglavitnih cest. Tu se zgodba spretno zaplete, doseže vrh in se razplete. Avtor je JAKOB GRUDEN (lani v 3. razredu Državnega tehniškega zavoda Žiga Zois). V letu 2019 si na literarnem natečaju Slovenskega kulturnega kluba med 64 prispevki dobil prvo nagrado v prozi. Ta veliki uspeh ni le slučaj, saj so v tvojem prispevku člani komisije že tretjič prepoznali pisateljski talent: ko si bil star samo 14 let (v prvem letniku višje šole) si se namreč že uvrstil na drugo mesto; že naslednje leto pa kot tokrat na prvo mesto! Ali na svoji življenjski poti predvidevaš ukvarjanje s pisanjem? Za svojo prihodnost si nisem postavil tega cilja, vsekakor bi rad še pisal in obdržal tega konjička. Po končanem študiju oziroma trgovske smeri šole Žige Zoisa se mislim vpisati na ekonomsko fakulteto v Trstu in se osredotočiti na svet poslov. Če bi si želel pisateljskega dela, bi se moral veliko bolj osredotočiti na to stroko in seveda veliko več brati. Ali misliš, da so tvoji literarni uspehi izključno sad tvojega naravnega talenta, ali pa so ti pomagali kaki nasveti, kak mentor, morda branje? Zavedal sem se, da je iznajdljivost vedno bila del mene, že od malega sem rad potoval z domišljijo ob gledanju filmov in prebiranju knjig. Ali veliko bereš? Kateri je tvoj najljubši avtor (avtorica)? Katera najljubša knjiga? V prostem času rad berem, a ne veliko. Avtorica, ki mi je vzbudila zanimanje za branje, je bila J. K. Rowling, ko sem obiskoval nižjo srednjo šolo. Vseeno pa nimam najljubšega avtorja oziroma avtorice in niti najljubše knjige. Že v prejšnjih letih smo te v Rasti intervjuvali kot zmagovalca in nekaj izvedeli o tvojih konjičkih. Lahko pa se v enem letu človek precej spremeni: imaš še vedno iste konjičke? Kateri so? V prostem času rad pohajam s prijatelji in se zabavam, saj mi to prinaša veselje. Poleg tega telovadim, igram klavir, berem, gledam filme in počenjam to, kar mi narekuje trenutek. Kljub svojim uspehom nisi bahaški; deluješ kot skromen in nekoliko zadržan fant. Kaj bi rekel o sebi? Predstaviti se, ni zelo enostavno, saj nas nazadnje ocenijo drugi. To, kar mislimo o sebi, v resnici ni važno. Vsekakor ljubim iznajdljivost na različnih področjih in velike sanje. Kaj pa najbolj ceniš v drugih? Cenim iskrenost in modrost. V času koronavirusa tudi tebi postavljamo vprašanje, kako si preživel to obdobje in ali ti je pomagalo razumeti oziroma odkriti kak nov vidik življenja? Obdobje koronavirusa je življenjski izziv, saj nam je vsem spremenil stil življenja in morda tudi cilje. Za nekatere je to nova priložnost v globalno povezanem svetu. Pomembno je, da se znamo prilagoditi situaciji in izkoristiti priložnosti, ki nam jih ponuja.

84 Francesco Petaccia moderna lepa vida Lepa Vida je pod zidkom stala, mir pred streli je čepe čakala, pa zamorec kliče jo iz skrivališča:»lepa Vida, kako da si sedaj brez blišča? Bi na varno lahko ti zbežala, morje z ladjo prècej preorala, na negrozeča tla bi ti stopila, brez lakote in strelov bi tam bila.«malo časa Vida premišljuje: ne bi se zatekla v kraje tuje, a stanje v državi je grozeče, opozicija upira se preteče, toča strelov jo vsak dan zbudi, zato zamorcu tako odgovori:»bežati moram,«iz nje jecljaje veje,»povejte, koliko vam vsak begun odšteje, da sebe bi, sinka in moža rešila, preden se nas vojna bo lotila.denar? Saj ni potrebno, da greš ponj, vožnja zate skoraj bo zastonj. Mož pa res s seboj ne bom jemal! Povzročajo obilo mi težav po poti. Pa niti smrkavih otrok, varuštvo mi res ne gre od rok.«zagrmi zdaj strel močan ob stene, Vido skorajda v trup zadene, zato ga niti več ne skuša prepričàti glede moža, otroka. Oba hkrati proti temnemu morju se podata, z majajočo barko zaveslata, dokler morje vse ni na pogled naokrog kot zapuščen bared. Vida se sprosti in plane v silen jok, telefon v roke vzame, ima v grlu cmok:»mobi, prosim te, povej mi zdaj, če hoče mož me k sebi spet nazaj, če sin moj še naprej se smeje, vriska!«mobi pa v dlani prazno piska. Trdih plovbe dni je zdaj precej minilo, in kot da bi Kolumb zagledal Kino, tako Vida od daleč opazi lepe obale, to so italijanskega polotoka skale. Upa, da bo tu življenje čedno. Sina in moža še išče, a kot vedno le molk popoln odgovarja ji nemilo. Televizor v baru pa povzame poročilo:»v Somaliji končno padel je vladar, opozitor včeraj ga zaklal je, askar, njega in njemu zveste vse vojake«. A Vidin mož spadal je med take! Sedem dni, sedem noči jokala je Vida in se zelo kesala: ne bi venomer tuje otroke pestovala, ko zvesto umrla bi vštric moža. Tako se zdaj nje žalostna povest konča. rast mladinska priloga mladike ul. donizetti 3, trst rast.urednistvo@gmail.com tisk grafika soča d.o.o. nova gorica