Gimnazija Bežigrad PROJEKTNA NALOGA»ŽIVLJENJE NA FRONTI«Avtorji: dijaki 3.D razreda Ljubljana, marec 2015

Transkripcija

1 Gimnazija Bežigrad PROJEKTNA NALOGA»ŽIVLJENJE NA FRONTI«Avtorji: dijaki 3.D razreda Ljubljana, marec 2015

2 KAZALO VSEBINE 1. UVOD ŽIVLJENJE NA FRONTI Prehrana Medicina... 6 Začetki... 6 Pogoste bolezni in oskrba na bojišču... 6 Transfuzija reši mnoge... 7 Popravljanje estetske škode... 7 Novo področje Kirurgija... 8 Pomembna odkritja... 8 Amputacije... 8 Plastična kirurgija Glasba Oprema vojaka Orožje Pehota Topništvo Zaščita Bombe Bojni plini Letalstvo Vsakdajnik (iz različnih perspektiv) Položaj žensk Nove odgovornosti, nove vloge Zanimivosti Psihološke posledice Družbena travma Vojna psihoza Terensko delo: Obisk kobarida ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA

3 KAZALO VSEBINE Slika 1: Vojaška oprema Slika 2: Britanski vojak, Somma Slika 3: Znak miru Slika 4: Ranjen vojak Slika 5: Zlom vojaka Slika 6: Predelska trdnjava Slika 7: Strelno orožje 1. svetovne vojne - top v Kobaridu Slika 8: Kostnica v Kobaridu Slika 9: Kostnica v Kobaridu Slika 10: Kostnica v Kobaridu Slika 11: Kostnica v Kobaridu Slika 12: Kostnica v Kobaridu

4 1. UVOD V sklopu naše raziskovalne naloge bomo izdelali projektno nalogo z naslovom»življenje na fronti«v neposredni povezavi s prvo svetovno vojno, katere 100. obletnico začetka smo obeležili v letu V nalogi bomo na podlagi pisnih, ustnih in avdiovizualnih virov čim konkretneje raziskali in predstavili različne vidike življenja na fronti od prehrane, orožja vojakov in medicinskih pripomočkov, do kulture, psihologije in ostalega. Opravili bomo podrobne raziskave vsakega področja, delo pa bo do neke mere potekalo tudi na terenu. Želimo, da so naše ugotovitve čim bolj realne in zanimive. Pri projektu smo aktivno sodelovali vsi dijaki razreda 3. D. 3

5 2. ŽIVLJENJE NA FRONTI 2.1 Prehrana Med prvo svetovno vojno je tako na fronti kot v zaledju vladala lakota. Nadzor nad gospodarstvom je prevzela vojska; povečali so proizvodnjo orožja in zmanjšali proizvodnjo hrane. Moški so se borili na fronti, njihovo delo v tovarnah pa so prevzele ženske. Vojaki so dobivali hrano iz zaledja, ponjo so prihajali z vozovi, dvig cen pa je tako močno vplival tudi nanje. Že ob začetku vojne julija 1914 so porasle cene živil. Splošno zmanjševanje in pomanjkanje zalog hrane se je začelo posebej močno zaostrovati pozimi leta Takrat so razglasili povečanje varčevanja z živili (predvsem z oljem, moko in kruhom) pa tudi s kurjavo. Tako omejevanje uporabe življenjskih potrebščin imenujemo racionalizacija. V času pomanjkanja hrane pa ni upadla le količina, ampak tudi kvaliteta hrane. Začeli so pridelovati tako imenovano vojno moko oz. Kriegsbrot, ki je nadomestila običajno, rženo in pšenično belo moko. Zaradi mnogih neužitnih primesi je kruh postajal vse težje prebavljiv ( jako nizek in razpadljiv ). Razmere so se skozi čas le še zaostrovale, predvsem zaradi slabe letine avgusta 1915, ko ni bilo možno dobiti ne kruha ne moke. Ker ni bilo druge rešitve, so si ljudje med seboj začeli izmenjevati hrano in blago. Višek je prehrambena kriza doživela marca 1918, ko je povprečna teža vojaka padla na 50 kilogramov. 1 Na začetku vojne so imeli vojaki kljub vsemu v sebi še iskrico upa:... Glavna stvar je, sem si mislil takoj, da napravim dober vtis na te dobre slovenske duše, kar mi gotovo ne bo škodilo. Posrečilo se mi je popolnoma... Zvečer sem bil že povabljen na večerjo. Seveda sem se z veseljem odzval vabilu. Večerjal sem radič s polento (kruha nimajo sedaj). Dobro se mi je zdelo, kajti dolgo že nisem jedel kaj takega... Potem so jedli polento s kavo, pa so se domislili, da bi mogoče tudi jaz jedel. Zopet sem se branil, pa zopet sem se vdal... V resnici mi je bilo seveda všeč. No in ne samo, da so mi zastonj oprali, še na večerjo so me povabili. Izgovarjal sem se, da sem že večerjal, pa kljub temu sem potem toliko pojedel, da sem komaj vstal od mize. Pa sem si mislil potem: Hej Bine, če je to vojska, boš pa že vzdržal! 1 Zavod republike Slovenije za šolstvo: Zgodovina v šoli. Letnik 15, številka 1, str. 13. [Internet]. [Citirano dne ]. Dostopno na: in Razpotnik, J. in Snoj, D Raziskujem preteklost: učbenik za zgodovino v 9. Razredu osnovne šole. Ljubjana: Rokus Klett. 4

6 Hrana posamezenga vojaka je bila deloma odvisna od njegovega položaja. Navadnim vojakom razkošna hrana ni bila na voljo, častniki pa so živeli v izobilju in so bili ves čas siti. 2 Izjava vojaka potrdi razmere na fronti: Len sem postal. Niti najvažnejših dogodkov se mi ne da več zabeležiti. Ampak danes me sili prazen želodec, da nekoliko opišem vojaške sladkosti. Ni več tako, kakor je bilo prve mesece, ko sem bil tu. Stradamo, med tem ko gospodje častniki žro, da niti ganiti več ne morejo. Vsakdanja hrana naša je sledeča: zjutraj črna kava, opoldan juha (ki včasih ne zasluži tega imena), košček mesa in včasih nekoliko prikuhe, ki sestoji največkrat iz nezabeljenega ječmena ali zelja. Krompirja že par mesecev nismo videli. Zvečer čaj. Poleg tega se vsake kvatre enkrat spomnijo, da nam dajo vino in par cigaret. Prosim duša krščanska, če si v stanu ob tem živeti a ne mirno živeti, pač pa delati noč in dan! In gospodje se postrežejo tako: Zjutraj jim na postejo prinesejo čaja. Dopoldan se odpre kakšna škatla sardin ali se namaže kos kruha s surovim maslom, opoldan juha, meso, dve, tri, štiri prikuhe (seveda vse na maslu!), dalje kakšen kompot in vedno vsak dan najfinejše»torte«. Vse to se zalije z vinom, zapali se fino cigareto in vrag naj me vzame, če so kdaj v mirnem kaj takega imeli! Zvečer zopet meso s prikuho. Poleg tega imajo vedno rezervni konjak, rum, slivovec itd.... Toliko imajo na izbiro jim je ne vedo, kaj bi jedli in pili mi pa moramo lačni delati, medtem ko siti pohajajo. 3 2 Gjura, N. in Lipovšek, U.: Življenje med prvo svetovno vojno, raziskovalna naloga, osnovna šola Toneta Čufarja Maribor, str. 29. [Internet]. [Citirano dne ]. Dostopno na: 3 (Albin Mlakar: Dnevnik februar 1916.) Oseba zgodovina: vojakova prehrana in njegova bojna morala. [Internet]. [citirano ]. Dostopna na naslovu: 5

7 2.2 Medicina Začetki V začetku 20. stoletja se je znanost in s tem tudi medicina začela širiti prek državnih mej. Različna dognanja in dosežki so se predstavljali na akademijah, kongresih, laboratorijih. Posledica tega so bile vedno boljše in sodobnejše medicinske tehnike, ki so znatno pomagale pri večanju števila preživelih. Eno pomembnejših odkritij je bila ugotovitev, da so žive klice vzrok za veliko število smrtnih bolezni. K temu odkritju so pripomogle izkušnje na terenu, saj se je zgodilo, da je bila stopnja umrljivostih pri vojakih z višjim činom, ki so jih operirali na toplem, v segretih sobah, veliko višja kot pri navadnih vojakih, ki so jih operirali na prostem. Kot zdaj vemo, je toplo okolje veliko primernejše za razvoj bakterij in njihovo razmnoževanje, pri širjenju tega znanja pa nam je pomagal prav ta primer. 1 Pogoste bolezni in oskrba na bojišču Na frontah so se srečevali z veliko težavami v povezavi z oskrbo vojakov preventivna medicina je bila ena od teh. Vendar so se kmalu znašli in uvedli cepljenje za različne nalezljive bolezni, kot je npr. tifus. Izvajali so tudi različne higiensko-sanitarne ukrepe, ki so občutno zmanjšali, vendar ne povsem izničili števila smrti zaradi posledic infekcij. Najbolj so jih pestile rovovska mrzlica, rovovsko stopalo in ozebline, saj so v jarkih, kjer so vojaki v slabih razmerah dolgo nepremično ležali, živele tudi dobro rejene podgane in uši. Večino teh bolezni so odpravljali z amputacijami. Oskrba na fronti je bila tehnično zelo dobro organizirana, vendar se je pogosto zgodilo, da reševalci niso prišli v pravem času. Zaradi tega so si morali vojaki ob nastopu poškodbe največkrat pomagati sami, vsaj zasilno. S seboj so imeli rute in povoje, nekateri višji častniki pa tudi protibolečinske tablete in morfijeve obveze. Možnosti preživetja je povečalo tudi pravočasno cepljenje proti tetanusu. Uporabljeno orožje je povzročalo resne in hude rane. Pri nekaterih napadih ni bilo pomoči, kot npr. pri napadu s klorovim plinom, saj je smrt nastopila v trenutku. Ta način bojevanja so Nemci uvedli med vojno, vojaki pa so se rešili le, če so imeli plinske maske. Lahko so uporabili tudi 6

8 improvizirane maske, kar je pomenilo, da so si prek usta in nos prevezali s krpo, prepojeno z urinom, ki je nevtraliziral klor. Ostale poškodbe so bile posledice obstreljevanja in so zahtevale pozornost zdravnikov in kirurgov. Ti so operirali tudi po 16 ur na dan, večinoma pa so se odločali za amputacije, saj je imel ranjenec tako največ možnosti.vseeno pa je bilo, ker penicilin še ni bil odkrit, okrevanje veliko bolj negotovo kot zdaj. Pri operacijah pa je v času vojne postala uporaba anestetikov (etri) že stalna praksa. 4 Transfuzija reši mnoge Velik napredek je pomenilo tudi izpopolnjenje mehanizma za transfuzijo krvi. Z odkritjem antikoagulantskih (proti strjevanju) lastnosti natrijevega citrata in s shranjevanjem krvi na hladnem so lahko opravljali transfuzije tudi s časovnim zamikom, torej ne le direktno iz ene osebe v drugo, s čimer so rešili veliko življenj. Popravljanje estetske škode Grozovite poškodbe na bojišču so omogočile tudi razvoj plastične kirurgije. Na tem področju so se najbolj udejstvovale ZDA. Čeprav so iznašli veliko postopkov za rekonstrukcijo obraza, je mnogo vojakov še zmeraj ostalo iznakaženih. 5 Novo področje Pomenben del napredka vojne medicine je bilo tudi javno priznanje psihičnih težav kot bolezni. Videne grozote so povzročile ogromno travm in stresa, zato je bilo kmalu na obeh vojskujočih se straneh ustanovljeno kar nekaj psihiatričnih oddelkov in bolnišnic. 4 Borisov, P Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli. Maribor, Založba Pivec. Str Grant, R.G World War. London, Dorling Kindersley Limited. Str

9 2.3 Kirurgija V času prve svetovne vojne so se morali kirurgi soočiti s povsem novimi izzivi, ki so jih s seboj prinesle bojne rane. Poškodbe so bile v času vojne zelo razširjene zaradi srditih bojev, prav tako pa so bile tudi zelo hude. Veliko poškodb je bilo tako hudih, da so vojake iznakazile za celo življenje: zaradi poškodbe uda je bila potrebna amputacija, šrapneli so pustili trajne posledice na obrazu. Problem pa niso bile le rane, ampak tudi bolezni in okužbe, ki so jih s seboj prinesli vlažno podnebje in nehigienske razmere. Tu je bil pomen zdravnikov in medicinskih sester ogromen, rešiti je bilo potrebno, kar se je rešiti dalo. Kar pa še zdaleč ni bilo preprosto zaradi globokih psihičnih in telesnih ran. Da so rešili kar se da veliko ljudi, so morali delo dobro organizirati, potrebni so bili novi načini oskrbe poškodb, ki so bile posledice novih orožij (mitraljezi, bojni plini ). 6 Pomembna odkritja Velik pomen za hitro odstranitev izstrelka, da je imela poškodba čim manj negativnih posledic, je imel prenosen rentgen, ki so ga imeli s seboj na fronti. Tako so lahko kirurgi hitro odkrili natančno lokacijo krogle, kar je vodilo do hitrejše oskrbe rane in večje možnosti preživetja. Drugo pomembno odkritje je bilo ločevanje krvi na 4 krvne skupine. To je pripeljalo do uspešnih transfuzij krvi, kar je pomenilo hitro in učinkovito nadomeščanje izgubljene krvi zaradi strelnih ran. To je vodilo do ustanovitev prvih krvnih bank, prva je bila zgrajena leta Amputacije Amputacije so bile v času prve svetovne vojne zelo razširjene, predvsem zaradi okužb in gnojnih ran, za katere pa ni bilo zdravila (antibiotikov). Poleg tega pa so velik problem predstavljale tudi strelne rane, saj po navadi od prizadetega dela telesa ni ostalo kaj dosti, zato ga je bilo potrebno odrezati. Obstajalo je več vrst amputacij, ampak vsi tedanji postopki so bili zelo boleči, saj anestezija še ni bila dovolj razvita (pomagali so si z domačim žganjem), operacijsko orodje pa ni bilo niti oprano, kaj šele razkuženo. Kot nadomestek za odrezan ud so dobili vojaki nadomesten, 6 Wounding in World war 1. [internet]. [citirano: ]. Dostopno na naslovu: 7 War surgery and medicine: First world war. [internet]. [citirano: ]. Dostopno na naslovu: 8

10 umeten ud. Te umetne okončine so bile zelo izboljšane z namenom, da bi bile čim bolj podobne in uporabne, kot prave okončine. 8,9 Plastična kirurgija V času 1. svetovne vojne se je začela izvajati plastična kirurgija za oskrbo hujših poškodb obraza, ki so jih po večini povzročili šrapneli. Postopek je omogočal, da so poškodovanci lahko ponovno zaživeli vsaj približno normalno življenje. Prvi, ki se je začel soočati s takšnimi poškodbami, je bil novozelandski otorinolaringolog Harold Gillies. V bolnišnici, v kateri je delal prave čudeže, je oskrbel veliko vojakov s poškodbami obraza. Gillies je razvil revolucionarno tehniko rekonstrukcije obraza s tem, da je izrezal del tkiva iz enega dela telesa in ga premestil na drugi del, in sicer z minimalno možnostjo okužbe. Kako? Iz kože je oblikoval nekakšno cev, ki je ščitila izpostavljeno in poškodovano tkivo. Postopek je bil ogromen uspeh, povrnil je tako osnovne funkcije obraza ali drugega dela telesa, prav tako pa je izboljšal izgled poškodovanca, kar je pomenilo, da ni bil več tako močno zaznamovan in iznakažen. Vsaj nekaterim je dal možnost, da so se osvobodili hudih psihičnih posledic, ki so jih povzročile poškodbe. Prvi, ki je prestal takšno operacijo, je bil angleški vojak Walter Yeo, ki mu je šrapnel iznakazil dobršen del obraza in mu popolnoma uničil nos. 10,11 8 Amputations in Fist the world war. [Internet]. [Citirano: ]. Dostopno na naslovu: 9 Surgeries/amputations in WW1. [Internet]. [Citirano: ]. Dostopno na naslovu: 10 How do you fix a face that's been blown off by sharpnel. [Internet]. [Citirano: ]. Dostopno na naslovu: 11 Harold Gilles plastic surgery archives from WW1. [Internet]. [Citirano: ]. Dostopno na naslovu: 9

11 2.4 Glasba Poleg literarne in likovne umetnosti se je skozi prvo svetovno vojno razvijala tudi glasba. Vojna je pustila neizbrisljiv pečat na številnih delih klasičnih skladateljev, glasbeno udejstvovanje pa se, sicer v manjši meri, opazi tudi na fronti sami. Pri vsem skupaj ne gre brez primerjave z drugo svetovno vojno. Po mnenju mnogih je ta neke vrste potencirana varianta prve. To se še posebno opazi pri glasbi. Predvsem je življenje vojakov v drugi svetovni vojni v primerjavi s prvo potekalo v manj vseskozi napetih razmerah. V času med prvo in drugo svetovno vojno je k razvoju in prenosu glasbe veliko prinesel tudi razvoj radia. Skupaj z boljšo organiziranostjo in povezanostjo ljudi in skupin se plodovi druge svetovne vojne tako odrazijo (med drugim) v obsežnem številu narodnih pesmi, ki jih v naših krajih srečamo predvsem kot posledico partizanskih bojev. V nasprotju s splošnim prepričanjem mobilizacija vojakov na fronti v času prve svetovne vojne ni potekala neizprosno povsem do zadnjega vojaka. Zato je večina uglednih glasbenikov v tistem času uspela ubežati direktni mobilizaciji in se zavarovati v okvirih svojih umetniških ustvarjanj. S tem se je glasbeno ustvarjanje, ki je bilo že tako skozi čas razdeljeno na dve smeri ljudsko in klasično, še bolj razdelilo. Ko se je prva svetovna vojna razbesnela v vsej moči, jo je bilo moč občutiti na vsakem koraku. Splošna mobilizacija v vojno za kolikor mogoče popolno zmago je potem, ko je prišlo do pat pozicije v neskončnih strelskih jarkih med Atlantikom in Vogezi, Baltikom in Črnim morjem, Alpami in Jadranom ter na vrhovih in v globelih Balkana, zajela vse in vsakogar. Bila je hkrati izraz in dokaz neusmiljene totalnosti absolutne vojne. Vendar bojišča niso bila samo fronte, temveč tudi koncertne dvorane. 12 Nevtralne države so bile preplavljene z umetniškimi deli. Nemčija je pošiljala svoje orkestre, Dunaj svoje filharmonike, oboji pod okriljem svetovno znanih dirigentov. V tujino so pošiljali celo pesnike, pisatelje in znanstvenike. In sicer ne zato, da bi slavili vojna junaštva ali širili zavojevalne težnje, marveč zgolj zato, da bi z svojimi pesmimi in drugimi deli dokazali, da Nemci niso»barbari«in da ne proizvajajo samo žarometov in strupenih bojnih plinov, marveč tudi absolutne, za vso Evropo pomembne vrednote Grdina, I Muze in pepel. Tri študije o vojnem ustvarjanju, Ljubljana: ICK, Zweig, S Včerajšnji svet, Ljubljana: Cankarjeva založba,

12 Vojna vihra je tako zajela svet klasične glasbe in ostalih klasičnih umetniških zvrsti ustvarjanja. Vsi narodi so v tistem času dajali močan pomen kulturi in kljub vojni skrbno pazili na svoje kulturne ustvarjalce. Razmah patriotizma je povečal zanimanje za klasično glasbo z narodno motiviko. Tako se na Otoku začne čutiti močan pomen sira Edwarda Elgarja, Italijani poveličujejo Verdija (ki je bil s svojim ustvarjanjem močno navezan na osvoboditev Italije pod vodstvom Viktorja Emanuela), Nemci Wagnerja (katerega je zaradi antisemitskih nagnjenj kasneje za svojega vzel tudi Hitler) in Schönberga kot alternativo, Španci Fallo in Granadosa. ZDA pa so svojo naprednost hotele prikazati z jazzom, katerega nekakšen idejni oče je bil George Gershwin. Seveda pa nekaj glasbe najdemo tudi na fronti sami. Največ v obliki maršev, ki so jih izvajale godbe, in v obliki pesmi. Nekatere popularne melodije tistega časa so tako šle z vojaki tudi na fronto. Vojaki so morali velik del časa presedeti v jarkih in čakati, obenem pa bili ves čas v nevarnosti. Vzdušje so poskušali sprostiti z petjem popularnih in ljudskih pesmi, ki so jih prinesli s sabo. Popularne popevke so bile še posebej izrazite med ameriškimi vojaki in so še danes znan del ameriške kulturne zgodovine. Mnoge popevke so potem našle nove adaptacije tudi v drugih svetovni vojni. Potem so tukaj še umetno napisane patriotske pesmi, ki jih je vojska stalno naročala pri ljudeh, ki so se vsaj malo spoznali na glasbo in besedila. Te so imele namen spodbujanja vojakov in so o vojni govorile zelo entuziastično, skoraj idealistično. Vsebovale so razno tematiko (npr. ločitev od ljubljene, vojna kot avantura, duhovito o življenju vojakov...). 14 Ker v tistem času radio in televizija še nista bila razvita, so pesmi služile tudi za pripovedovanje zgodb. Američani v svojih pesmih tako niso imeli samo domoljubne, ampak tudi romantične zgodbe in idealistične podobe vojaškega življenja. Pesmi prikazujejo vojake kot močne, iznajdljive in plemenite, ženske pa kot občutljive, a vendar močne in zveste čakajoč svojega moža, da se vrne z boja. 15 Nekatere pesmi pa so morale imeti tudi pomembno ritmično noto, saj so jih vojaki peli, ko so marširali ob ofenzivi. Vojska je med drugim rekrutirala tudi močne in glasne pevce, da so peli in s petjem nekako dirigirali vojaškemu zboru ritem, ko je prišlo do ofenzive. 16 Zelo popularen inštrument je bil klavir, saj kitara v tistem času še ni bila razvita. Če si znal dobro peti in obenem igrati klavir, si bil v družbi zelo zaželen. V tem primeru si dobil veliko povabil na zabave, v klube, zmenkov in ostalih družabnih dogodkov, kjer je bila glasba pomemben faktor. 14 Parker, B. S World War I Sheet Music Volume I. Jefferson, North Carolina: McFarland & Company, Inc., Publishers, Smith, K.E.R God Bless America: Tin Pan Alley Goes to War. Lexington, KY: University Press of Kentucky, Soldiers' Songs - Michael McCann: Study Guide. [internet]. [pregledano ]. Dostopno na naslovu: 11

13 Kasneje so začele prevladovati tudi pesmi, ki so bile pesimistične in včasih skoraj sarkastične v pogledu na vojno in so spodbujale k miru ter kritizirale vojno. Ob razvoju le-teh pa se je vojna tudi zares končevala. 17 Ko se je vojna dodobra razplamtela, ji je bilo težko ubežati. Tudi mnogi umetniki so preminili, ali pa velik del časa preživeli nekje zaprti v slabih življenskih pogojih. Plod skladateljev, ki so bili primorani živeti v takih razmerah, so številne žalostinke. Med Slovenci je vredna omembe Tatarska suita skladatelja Emila Adamiča, ki jo je napisal v težkih razmerah, ko so ga ob padcu trdnjave Przemisl 1915 zajeli Rusi in poslali v ujetniško taborišče blizu Taškenta. 18 Z vojno pa so se poslovili tudi mnogi pomembni skladatelji, med drugim Rudi Stephan, ki je padel na fronti blizu Ternopola 1915 in je veljal za enega največjih skladateljskih upov svoje generacije. Življenje pa se prav tako klavrno zaključil španski skladatelj Enrique Granados. Ta se je po uspešni premieri svoje opere Goyescas s parnikom Sussex vračal iz ZDA v Evropo, od koder se je nameraval vrniti domov, nazaj v nevtralno Španijo. V Rokavskem prelivu je Nemčija parnik torpedirala. Granados, ki nikoli ni znal plavati, je utonil, potem ko je poskušal iz vode rešiti svojo ženo. 19 Vseeno pa je po vojni v kulturi zazevala praznina. Ta je povzročila ponoven zagon idej in misli povsem od začetka. Vendar je začetniški optimizem in revolucionarni odpor do vojne in starega sistema kmalu zasenčila finančna kriza in posledično z njo druga svetovna vojna Songs of the First World War - Wikipedia, the free encyclopedia. [internet]. [pregledano ]. Dostopno na naslovu: 18 Grdina, I Muze in pepel. Tri študije o vojnem ustvarjanju, Ljubljana: ICK, Enrique Granados - Wikipedia, the free encyclopedia. [internet]. [pregledano ]. Dostopno na naslovu: 12

14 2.5 Oprema vojaka Med prvo svetovno vojno se je bojna oprema posameznega vojaka močno izboljšala. Velik del sveta je bil v vojni, zato so vse takratne velesile iskale načine, da bi svojim vojakom dale prednost pred sovražnikom na bojišču. Živobarvne kostume so zamenjale kamuflažirane uniforme, čepice so zamenjale čelade itd. Moč vojske se ni več kazala le v številčnosti, ampak tudi v tem, kako dobro so bili njeni vojaki opremljeni. Velesile so dajale velik poudarek na lasten tehnološki napredek in razvoj opreme, ki bi njihove vojake postavila v boljši položaj na bojišču. Tako je v času vojne tehnologija na področju orožja in vojakove opreme doživela pospešen razvoj. Med prvo svetovno vojno so bili najbolje opremljeni britanski vojaki. Ker so imeli drugi vojaki zelo podobno ali nekoliko bolj pomanjkljivo opremo, si bomo natančneje pogledali le tisto, ki so jo imeli britanski vojaki. Slika 1: Vojaška oprema Vir: Dostopno na naslovu: one/ /inventories-of-war-soldiers-kit-from-1066-to-2014.html [Citirano ]. 13

15 Obleka vojaka je bila sestavljena iz škornjev, flanelaste spodnje majice, volnenih hlač in plašča. Plašč je bil iz volnenega khakija, materiala, ki je bil narejen za vse vremenske razmere in je vojaka ščitil pred vetrom in dežjem. Ponekod so nosili tudi vodoodporne plašče iz kozje kože. Gladki usnjeni brezrokavniki so vojakom olajšali plazenje po blatu in tako povečali njihovo mobilnost ter posledično verjetnost preživetja na fronti. Vse te obleke so bile rjave ali sive barve in so omogočale lažje skrivanje vojakov pred sovražnikom. Med prvo svetovno vojno je prvič prišlo do splošne uvedbe kamuflažiranih uniform v vojski. V primerjavi s starimi živobarvnimi uniformami so bile te veliko varnejše, saj je bilo vojaka težje opaziti, ker se je bolje zlil z okolico. Vojska na fronti je imela tudi taktično prednost pred nasprotnikom, saj so sovražnikovi vojaki težje ocenili njihovo število in njihov položaj. Nosili so gamaše (angleško putee), ki so povezovale hlače in škornje ter tako preprečile vdor blata in vode v vojakovo obleko. V blatnih in pogosto poplavljenih jarkih so bile gamaše ključne, saj so preprečevale širjenje bolezni (npr. t.i. trench foot, bolezen stopal zaradi prevelike izpostavljenosti na vlagi), ki jih je povzročalo vlažno in umazano okolje. Krznene čepice so do leta 1915 zamenjale čelade. Te so pripomogle k varnosti vojaka, saj niso nudile le dodatne zaščite pred sovražnikovimi kroglami, ampak so vojaka tudi ščitile pred šrapneli in letečimi kosi zemlje, ki so jih v vse smeri poslale eksplozije sovražnikovih granat in izstrelkov. 14

16 Slika 2: Britanski vojak, Somma 1916 Vir: [internet]. Dostopno na naslovu: [Citirano ] Zaradi uporabe bojnih plinov se je razširila uporaba plinskih mask, ki so se skozi leta razvijale in izboljševale (prvotni model plinske maske (PH) je kasneje nadomestila boljša različica (Hypo oz. Smoke Hood)). Večina vojakov je imela s seboj manjše respiratorje, ki so jih uporabili v primeru napada z bojnimi strupi. Ostalo opremo je imel vojak v svojem nahrbtniku ali na jermenih za nošenje opreme. Za prvo pomoč je imel vsak vojak dve obvezi za rane (eno za vstopno in eno za izstopno strelno rano). Standardna oprema vojaka je vključevala še bidon za vodo, žepni nož, bajonet (za spopade na zelo kratke razdalje), lopato za kopanje jarkov in municijo British Army uniform and equipment in World War I. [internetdostopno na naslovu: [Citirano ]. 15

17 2.6 Orožje Orožje prve svetovne vojne je imelo velik pomen za industrijsko revolucijo in vojaško taktiko. V 20. stoletju so se pojavila nova orožja, kot so mitraljez, kemična orožja, plamenometalci, podmornice, letala in pa seveda tank Pehota Pehota je bila oborožena s brzostrelnimi puškami z valjastim zaklepom, ki so se polnile z naboji iz nabojnika. To je bilo zanesljivo in učinkovito orožje, zato vojske med vojno niso imele potrebe po večjih novostih. Topništvo Topništvo je bilo razmeroma mobilno in je pogosto uporabljalo šrapnele, ki so kosili po pehoti v jurišu, toda bojevanje v jarkih je zahtevalo težje topove za obstreljevanje sovražnikovih obrambnih položajev. Posebno popularna in strah vzbujajoča topniška naprava je bila havbica mm. Temelji na izstreljevanju izstrelkov pod koti večjimi od 45 stopinj in se uporablja za boj proti živi sili. Prav tako so se razvili minometi, ki so bili prenosni. Vojak je izstrelil izstrelek, ki ga je reguliral z nastavljanjem daljinarja, namerilne naprave in kotomerja. Poznamo več vrst minometov: lahke, srednje,težke in pa super težke. Lahke lahko upravlja en sam človek, za srednjega so potrebni vsaj trije, težki in supertežki pa so bili ponavadi nameščeni na prevozno sredstvo (npr. tanki, oklepniki, vlaki ). 21 Štupar, R., Dolenc, G. in Ulčar, M Enciklopedija orožja. Radomlje: Defensor. 22 Klavora, V Plavi križ. Ljubljana: Mohorjeva založba. 23 Prva svetovna vojna. [internet]. [citirano ] Dostopno na: 16

18 Zaščita Vojska se je morala nekako bolj zavarovati, saj je razvoj orožij omogočal izstrelitev izstrelkov na dolge razdalje. To je povzročilo gradnjo dolgih jarkov in pa rovov, katerih ostanke še danes zasledimo na območjih bitk Prve svetovne vojne. Vojaki so začeli nositi čelade: Francozi čelade Adrian, Britanci čelade Brodie ter Nemci čelade Stahlhelm. Bombe Prav tako so bile pomembne granate in bombe, medtem ko je bilo za nočne napade na sovražne jarke potrebno neslišno orožje. Obrambna kombinacija strelskih jarkov z ovirami iz bodeče žice in z mitralješkim ognjem je spodbudila razvoj možnarjev, ročnih bomb in tromblonskih min. V strelskih jarkih so vojaki uporabljali tudi bajonete, jurišne nože in buzdovane. Topovsko obstreljevanje se je spremenilo v nenehen bobneč ogenj, ki je lahko trajal tudi več dni. Bojni plini Poleg razvoja vojaške industrije pa so cveteli tudi kemični produkti, ki so jih izumili v vojaške namene. Je eden poglavitnih razlogov za visoko umrljivost na bojiščih med prvo svetovno vojno. Znanstveno raziskovanje je na področju kemije izredno napredovalo. Kombinacija in eksperimentiranje nekaterih elementov so prinesli veliko koristnih novosti v vsakdanjem življenju, obenem pa je prišlo tudi do odkritja novih, zdravju škodljivih snovi. Predvsem je bil namen kemičnih produktov, da bi se jih izkoristilo kot za prednost proti sovražniku, ki ne bi sprejel potrebnih varnostnih ukrepov. Strupeni plini v prvi svetovni vojni so skupaj terjali več kot milijon smrtnih žrtev. Zelo razširjena sta bila klor oz. mešanica klora in fosgena ter iperit. Spojina klora in fosforja fosfogen je bila smrtonosna že samo ob vdihu, saj je napadla dihalne organe. Gorčični plin spojina plina fosfogena in iperita pa je ob vdihu uničila ves dihalni trakt, napadla kožo in povzročila mehurje po vsem telesu. Uporabljali so tudi druge pline, vendar le-ti niso bili vzrok tolikšne umrljivosti vojakov. Prvič so se pojavili solzivci in kihavci, ki pa so uporabni le kratkoročno in niso kljub povzročitvi različnih organskih motenj niso bili smrtonosni. 17

19 S kemičnimi orožji so lahko prodrli mimo rovov, iz katerih so lahko prezgnali veliko število nasprotnikov, saj se je plin v rovih zadrževal in se ni razkadil. Tako je Nemčija z uporabo kemičnih sredstev v rovih prodrla globlje v Francijo. Plin so večinoma hranili v jeklenkah, ki so nato eksplodirale. S pojavitvijo smrtonosnih plinov je bila predvsem pomembna primerna oprema, ki bi preprečila njihov učinek. Pomanjkanje kemijskega znanja je bil velik problem. Vojaki so dobili improvizirane plinske maske, a večinoma niso bile uporabne, saj niso poznali kemične sestave plinov. Npr. italijanska vojska je svoje vojake opremila z maskami, ki niso mogle preprečiti učinkov fosfogena in iperita. Vojake so učili, da če med plinskim napadom nimajo maske, v usta vtaknejo kos razmočenega kruha kot filtrate in si nato z robčkom pokrijejo obraz. Ob izbruhu vojne so bile strojnice težke in maloštevilne, a so bile pri obrambi zelo učinkovite. Z napredovanjem vojne so se pojavili lažji modeli, ki so lahko spremljali pehotne napade. 24 Uporaba letalstva v vojaške namene je bila na največjih tehnoloških novosti. Letalstvo je sovražnikom povzročalo težave sprva z izvidniškimi leti, nato pa je prišlo do bombnih napadov. Letalstvo Večina oficirjev sprva ni pokazala posebnega zanimanja za novosti, saj niso razumeli prednosti uporabe letalstva. Giulio Doubet pa je bil že od začetka prepričan, da bo uporaba letalstva odigrala odločilno vlogo v takratni vojni. Tako je nastala prva skupina italijanskega vojnega letalstva, ki so jo sestavlali bombniki in lovci. Toda ti bombni napadi niso bili prav učinkoviti, saj so lahko prenašali le določeno število bomb, ki so bile odvržene ročno. Prve bombnike je izdeloval Giovanni Caproni, ki je tudi patentiral to vrsto letal in jih označil s kratico Ca. V teku vojne se je izvedlo več izboljšav, najbolj znana med njimi je bil bombnik Ca.46. Ta bombnik je lahko dosegel hitrost do 150 km/h in prevažal 500 kg bomb, ki so jih piloti nato odvrgli na sovražnikovem področju. Šlo je za veliko prednost in Italija je postala najbolj napredna na tem področju. Veliko manj so začeli uporabljati lovce, ki so bili opremljeni s strojnico za letalske spopade. Italija jih sprva ni izdelovala in jih je uvažala iz Francije, drugje pa so jih proizvedli na stotine Kemično orožje [internet]. [citirano ] Dostopno na: 25 Grant, R svetovna vojna. Ljubljana: Mladinska knjiga. 18

20 Mornarica Ker pa je do bitk prihajalo tudi na morju, so se morale vojske tudi tam oborožiti in razviti potrebno tehnologijo. Razvile so se bojne ladje in pa podmornice, ki so bile sprva nerešljiva uganka za nasprotnike. Niso namreč imeli nobenega protiorožja, ki bi jih lahko uničilo. Sčasoma so nato težavo odpravili z globinskimi bombami, sonarji, radarji, prisluškovalnimi napravami, lovci na podmornice in pa konvoji. Globinske bombe so bile zaprti zaboji, napolnjeni z razstrelivom (TNT, amatol) in pa vžigalnikom, ki se je avtomatsko sprožil na določeni globini in s svojim sunkom uničil podmornico. Zato so lahko globinske bombe, ki so bile tempirane na majhne globine,odvrgle le hitre ladje, da so se lahko eksploziji še pravočasno izognile. Globinskim bombam so nato začeli priključevati še razne pogone, prav tako pa so jih nameščali na letala. 26 Globinske bombe so prisotne še v današnji mornarici kljub velikanskemu razvoju tehnologije Poti prve svetovne vojne. [internet]. [citirano ] Dostopno na: 27 Globinska bomba. [internet]. [citirano ] Dostopno na: 19

21 2.7 Vsakdajnik (iz različnih perspektiv) Prva svetovna vojna je bila totalna vojna. Na frontah so vojake v strelskih jarkih najbolj pestili večni boji, strah, obup, nehigiena in dolgčas. Izgubili so občutek za prostor in čas, namesto tega pa so se jim v glavah vrteli grozljivi prizori iz vojne, ki jih je obdajala. Odnos do mrtvih se je spremenil, saj so s smrtjo živeli praktično v sožitju in v tej norosti niti niso vedeli, ali bi bilo bolje živeti ali umreti. 28 Strelski jarki so bili eden izmed simbolov prve svetovne vojne. V tem času so bili dom vojakov, kraj, kjer so vojaki, ki so se bojevali na fronti, živeli po več tednov ali mesecev. Tovrstno življenje je bilo izredno težko. Vojaki so v vojnem obdobju doživeli veliko težkih trenutkov v bolj ali manj zasilnih strukturah in v stalnem strahu, da bodo prej ali slej postali tarča ostrostrelca ali pa da bodo dobili ukaz za napad. Kdor koli je bil torej v prvi bojni vrsti, je vedel, da lahko v katerem koli trenutku umre. Sovražnik je neprenehoma obstreljeval s topništvom, ostrostrelci pa so bili stalno na preži. Ena sama neprevidna kretnja, kot na primer vstati v strelskem jarku, je vojaka lahko stala življenja. Tako kot strah pred smrtjo, kot tudi razpadajoča trupla, ki so jih vojaki stalno imeli pred očmi, seveda ni pripomoglo k boljšemu počutju in da je bilo vse skupaj še bolj tragično, so poskrbeli sami oficirji s svojim neizprosnim obnašanjem. Kot lahko preberemo v marsikaterem dnevniku protagonistov tistega časa, so vsako bitko pričakovali v nerealni tišini. Ker se niso mogli upreti, so vojaki iz strelskih jarkov stopali vdani v lastno usodo, včasih celo objokani, saj so vedeli, da ne bi ušli kazni, če bi se samo malo obotavljali. 29, 30 Veliko težavo je v jarkih iz dneva v dan predstavljala higiena. Umivali so se zelo redko in tudi stranišč ni bilo zadosti. Veliko je bilo podgan. Pojavljale so se nalezljive bolezni, uši, okužbe in omrzline. Življenje v strelskih jarkih je bilo tako težko in polno negotovosti, da je bilo praktično nemogoče, da bi vojak, ki je na fronti preživel dolgo obdobje brez fizičnih ali duševnih težav. 31 Vojaki so bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Njihova oprema je bila večinoma pomanjkljiva in v zelo slabem stanju. Isto obleko so nosili v vsakršnih razmerah. Večkrat so si morali tudi sami zgraditi zasilna prenočišča v kotanjah, ki so jih prekrili s platnom, ali pa v globelih, v katerih so spali 28 I. svetovna vojna: življenje na fronti. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 4os.ce.edus.si/gradiva/zgo/1-svetovna-vojna/zivljenje_fronta.html. 29 Življenje v strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 30 V strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 31 V strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 20

22 stisnjeni tesno drug ob drugem, da bi izgubili čim manj toplote. Obenem so se prehranjevali z nekakovostno hrano, ki je bila slabo konzervirana in enolična. 32 Poleg higiene, opreme in hrane, so vojakom grenili življenje še generali, ki so že od samega začetka vojne zahtevali izredno strogost pri vzdrževanju discipline in spoštovanju oblasti. Na vojake, ki med napadom niso hoteli iz strelskih jarkov, so streljali oddelki karabinjerjev. Cenzura v samih strelskih jarkih pa je postajala iz dneva v dan bolj neznosna. Pregledovali so celo pisma vojakov, ki so morala biti v skladu z vsebino časopisov in so morala sporočati navdušenje nad vojno. Kazni za kršenje pravil so bile izredno stroge. Lahko so se končale z zaporno ali celo smrtno kaznijo. 33, 34 Vojaki so izhod iz teh grozodejstev vojne iskali v religiji, ki so jo nekateri doživljali kot vero, drugi pa preprosto kot vraževernost. Tovrstni potrebi v življenju vojakov sta zadostila prisotnost vojnih kuratov in masivno razdeljevanje svetinjic in raznovrstnega materiala z versko vsebino. Na večini bojišč so bili vojaki sovražnih enot človeški drug z drugim. Vse vojake je združevala ista usoda ter isti vsakdanji napori. Vse to je privedlo do vzpostavitev miroljubnih stikov s sovražnikom, in včasih celo razglasitev krajših premirij. 35, 36 Vsakdanje življenje in razmere so se tako v zaledju, kot tudi na fronti se je torej med prvo svetovno vojno, v primerjavi z življenjem pred tem, močno spremenile. Kako pa so ženske in moški, udeleženci na frontah prve svetovne vojne, preživeli svoj vsakdanjik na fronti? Moški:»Bum, glasen pok. Zmeden se zbudim okoli petih zjutraj; saj ne vem, verjetno je še bolj zgodaj. Nad sabo zagledam polno luno, ki osvetljuje krvavo zemljo. Pogledam okoli sebe na tleh vidim negibna telesa. Vstanem in pokukam iz jarka proti nasprotnikovemu taboru. Vidim obilico rumenih in oranžnih bliskov različnih jakosti in velikosti, ki so prišli slabo sekundo za poki. Streli! Bolje zame, da ostanem v jarku. Sklonim se, se usedem in si prižgem cigareto. 37 Čez približno pol ure streljanje poneha. Zadremam. Z enim ušesom prisluškujoč, sedim naslonjen na blatno, leseno podporo za stene jarka. Kmalu se v daljavi spet zaslišijo poki, ki postajajo z vsako 32 Prehrana v strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 33 Beg iz strelskih jarkov. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 34 Kazni. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 35 Vera v strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 36 Stiki s sovražnikom. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 37 Prva svetovna vojna: Življenje na fronti [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 21

23 sekundo intenzivnejši. Zbudi me glas kričečega vojaka, ki se v bolečinah priplazi iz zaledja s krvavo roko na prestreljenem trebuhu. Hitro odhitim pomagat, ampak prepozno vojak je izkrvavel. Časa, da bi ga umaknili, ni bilo, saj smo vsi osredotočeni na nov napad, ki se nam bliža, vojak pa je v rdeči luži, ki se je kmalu začela mešati z blatom, negibno obležal. Zatopljeno in z grozo gledam v njegovo truplo, ko moje razmišljanje zmoti glasen pok. Spretno pogledam izza nasipa. Kakih 200 metrov pred mano, za bodečo žico, se je v soju jutranjega sonca, ki je bilo do tedaj že kar visoko na nebu, lesketalo nekaj deset kovinskih čelad. Počasi umaknem pogled in sklonim glavo pod nivo zemlje, ko se tri metre od mene razleti topovska granata in me zasuje s suho zemljo. Zasliši se glasen vzklik v nemškem jeziku in sledi je deset do dvajset izstrelkov. Vsi v jarku čakamo s sklonjenimi glavami in zatisnjenimi ušesi. Po končani seriji ognja od zadaj zaslišimo ukaz, naj napad vrnemo. Kmalu so preko nas švigale topovske krogle proti nasprotnikom. Sledila je smrtna tišina, ki jo je naenkrat prekinilo glasno kašljanje. Izza vogala priteče ducat vojakov, ki se sesedejo na tla tik pred mano. V svojih zadnjih besedah mi povedo, da jih je zajel bojni plin, in me posvarijo, da se plin širi proti meni. Takoj začnem teči proti jugu. V trenutku nepozornosti začutim ostro bolečino v stegnenici. Pogledam navzdol in vidim široko rano v svoji nogi 38 Zbudi me glas množice, ki prihaja proti meni. Očitno sem bil zaradi šoka v nezavesti; ne vem, koliko časa. Kmalu me nekdo iz množice opazi in mi ponudi oporo. Oprimem se njegove rame ter počasi in neokretno šepam ob njem. Spotoma vidim padle vojake ležati na robovih jarkov. Med njimi zagledam tudi prej umrlega od strela v trebuh. Komajda ga prepoznam. Bil je popolnoma raztrgan in pogrizen, na njem je mrgolelo podgan in drugih, manjših glodavcev. Z zadnjimi atomi energije jih skušam preplašiti, vendar zaman. Vse vonjave in prizore le spremljam z gnusom in odporom. Končno sva prispela do točke, ki je bila kolikor toliko varna. Uležem se v kot, na križišče treh jarkov, in se pripravim na prebijanje bolečin, saj ne vem, kdaj bom dobil osnovno oskrbo. Vojak ob meni mi ponudi cigareto in odide naprej. Obležim v tistem kotu in se spominjam prizorov, ki sem jih videl spotoma. Tako malo odmislim na Prva svetovna vojna je bila totalna vojna. Na frontah so vojake v strelskih jarkih najbolj pestili večni boji, strah, obup, nehigiena in dolgčas. Izgubili so občutek za prostor in čas, namesto tega pa so se jim v glavah vrteli grozljivi prizori iz vojne, ki jih je 38 Bolezni med prvo svetovno vojno. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 22

24 obdajala. Odnos do mrtvih se je spremenil, saj so s smrtjo živeli praktično v sožitju in v tej norosti niti niso vedeli, ali bi bilo bolje živeti ali umreti. 39 Strelski jarki so bili eden izmed simbolov prve svetovne vojne. V tem času so bili dom vojakov, kraj, kjer so vojaki, ki so se bojevali na fronti, živeli po več tednov ali mesecev. Tovrstno življenje je bilo izredno težko. Vojaki so v vojnem obdobju doživeli veliko težkih trenutkov v bolj ali manj zasilnih strukturah in v stalnem strahu, da bodo prej ali slej postali tarča ostrostrelca ali pa da bodo dobili ukaz za napad. Kdor koli je bil torej v prvi bojni vrsti, je vedel, da lahko v katerem koli trenutku umre. Sovražnik je neprenehoma obstreljeval s topništvom, ostrostrelci pa so bili stalno na preži. Ena sama neprevidna kretnja, kot na primer vstati v strelskem jarku, je vojaka lahko stala življenja. Tako kot strah pred smrtjo, kot tudi razpadajoča trupla, ki so jih vojaki stalno imeli pred očmi, seveda ni pripomoglo k boljšemu počutju in da je bilo vse skupaj še bolj tragično, so poskrbeli sami oficirji s svojim neizprosnim obnašanjem. Kot lahko preberemo v marsikaterem dnevniku protagonistov tistega časa, so vsako bitko pričakovali v nerealni tišini. Ker se niso mogli upreti, so vojaki iz strelskih jarkov stopali vdani v lastno usodo, včasih celo objokani, saj so vedeli, da ne bi ušli kazni, če bi se samo malo obotavljali. 40, 41 Veliko težavo je v jarkih iz dneva v dan predstavljala higiena. Umivali so se zelo redko in tudi stranišč ni bilo zadosti. Veliko je bilo podgan. Pojavljale so se nalezljive bolezni, uši, okužbe in omrzline. Življenje v strelskih jarkih je bilo tako težko in polno negotovosti, da je bilo praktično nemogoče, da bi vojak, ki je na fronti preživel dolgo obdobje brez fizičnih ali duševnih težav. 42 Vojaki so bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Njihova oprema je bila večinoma pomanjkljiva in v zelo slabem stanju. Isto obleko so nosili v vsakršnih razmerah. Večkrat so si morali tudi sami zgraditi zasilna prenočišča v kotanjah, ki so jih prekrili s platnom, ali pa v globelih, v katerih so spali stisnjeni tesno drug ob drugem, da bi izgubili čim manj toplote. Obenem so se prehranjevali z nekakovostno hrano, ki je bila slabo konzervirana in enolična I. svetovna vojna: življenje na fronti. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 4os.ce.edus.si/gradiva/zgo/1-svetovna-vojna/zivljenje_fronta.html. 40 Življenje v strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 41 V strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 42 V strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 43 Prehrana v strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 23

25 Poleg higiene, opreme in hrane, so vojakom grenili življenje še generali, ki so že od samega začetka vojne zahtevali izredno strogost pri vzdrževanju discipline in spoštovanju oblasti. Na vojake, ki med napadom niso hoteli iz strelskih jarkov, so streljali oddelki karabinjerjev. Cenzura v samih strelskih jarkih pa je postajala iz dneva v dan bolj neznosna. Pregledovali so celo pisma vojakov, ki so morala biti v skladu z vsebino časopisov in so morala sporočati navdušenje nad vojno. Kazni za kršenje pravil so bile izredno stroge. Lahko so se končale z zaporno ali celo smrtno kaznijo. 44, 45 Vojaki so izhod iz teh grozodejstev vojne iskali v religiji, ki so jo nekateri doživljali kot vero, drugi pa preprosto kot vraževernost. Tovrstni potrebi v življenju vojakov sta zadostila prisotnost vojnih kuratov in masivno razdeljevanje svetinjic in raznovrstnega materiala z versko vsebino. Na večini bojišč so bili vojaki sovražnih enot človeški drug z drugim. Vse vojake je združevala ista usoda ter isti vsakdanji napori. Vse to je privedlo do vzpostavitev miroljubnih stikov s sovražnikom, in včasih celo razglasitev krajših premirij. 46, 47 Vsakdanje življenje in razmere so se tako v zaledju, kot tudi na fronti se je torej med prvo svetovno vojno, v primerjavi z življenjem pred tem, močno spremenile. Kako pa so ženske in moški, udeleženci na frontah prve svetovne vojne, preživeli svoj vsakdanjik na fronti? Moški:»Bum, glasen pok. Zmeden se zbudim okoli petih zjutraj; saj ne vem, verjetno je še bolj zgodaj. Nad sabo zagledam polno luno, ki osvetljuje krvavo zemljo. Pogledam okoli sebe na tleh vidim negibna telesa. Vstanem in pokukam iz jarka proti nasprotnikovemu taboru. Vidim obilico rumenih in oranžnih bliskov različnih jakosti in velikosti, ki so prišli slabo sekundo za poki. Streli! Bolje zame, da ostanem v jarku. Sklonim se, se usedem in si prižgem cigareto. 48 Čez približno pol ure streljanje poneha. Zadremam. Z enim ušesom prisluškujoč, sedim naslonjen na blatno, leseno podporo za stene jarka. Kmalu se v daljavi spet zaslišijo poki, ki postajajo z vsako sekundo intenzivnejši. Zbudi me glas kričečega vojaka, ki se v bolečinah priplazi iz zaledja s krvavo roko na prestreljenem trebuhu. Hitro odhitim pomagat, ampak prepozno vojak je izkrvavel. Časa, da bi ga umaknili, ni bilo, saj smo vsi osredotočeni na nov napad, ki se nam bliža, vojak pa je v rdeči 44 Beg iz strelskih jarkov. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 45 Kazni. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 46 Vera v strelskih jarkih. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 47 Stiki s sovražnikom. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 48 Prva svetovna vojna: Življenje na fronti [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 24

26 luži, ki se je kmalu začela mešati z blatom, negibno obležal. Zatopljeno in z grozo gledam v njegovo truplo, ko moje razmišljanje zmoti glasen pok. Spretno pogledam izza nasipa. Kakih 200 metrov pred mano, za bodečo žico, se je v soju jutranjega sonca, ki je bilo do tedaj že kar visoko na nebu, lesketalo nekaj deset kovinskih čelad. Počasi umaknem pogled in sklonim glavo pod nivo zemlje, ko se tri metre od mene razleti topovska granata in me zasuje s suho zemljo. Zasliši se glasen vzklik v nemškem jeziku in sledi je deset do dvajset izstrelkov. Vsi v jarku čakamo s sklonjenimi glavami in zatisnjenimi ušesi. Po končani seriji ognja od zadaj zaslišimo ukaz, naj napad vrnemo. Kmalu so preko nas švigale topovske krogle proti nasprotnikom. Sledila je smrtna tišina, ki jo je naenkrat prekinilo glasno kašljanje. Izza vogala priteče ducat vojakov, ki se sesedejo na tla tik pred mano. V svojih zadnjih besedah mi povedo, da jih je zajel bojni plin, in me posvarijo, da se plin širi proti meni. Takoj začnem teči proti jugu. V trenutku nepozornosti začutim ostro bolečino v stegnenici. Pogledam navzdol in vidim široko rano v svoji nogi 49 Zbudi me glas množice, ki prihaja proti meni. Očitno sem bil zaradi šoka v nezavesti; ne vem, koliko časa. Kmalu me nekdo iz množice opazi in mi ponudi oporo. Oprimem se njegove rame ter počasi in neokretno šepam ob njem. Spotoma vidim padle vojake ležati na robovih jarkov. Med njimi zagledam tudi prej umrlega od strela v trebuh. Komajda ga prepoznam. Bil je popolnoma raztrgan in pogrizen, na njem je mrgolelo podgan in drugih, manjših glodavcev. Z zadnjimi atomi energije jih skušam preplašiti, vendar zaman. Vse vonjave in prizore le spremljam z gnusom in odporom. Končno sva prispela do točke, ki je bila kolikor toliko varna. Uležem se v kot, na križišče treh jarkov, in se pripravim na prebijanje bolečin, saj ne vem, kdaj bom dobil osnovno oskrbo. Vojak ob meni mi ponudi cigareto in odide naprej. bolečo rano, katere kri je že zelo prepojila krpo, ki je služila kot prepreka iztekanja krvi. 50 Dve uri po tem, ko je padel mrak, je streljanje prenehalo. Zaspal sem. Naenkrat pa začutim hladne roke na svojih licih. Bila je skupina ljudi, zdravnica, zdravnik in par nosilcev, ki so me zbujali, da bi me odnesli v zaledje. Ko tja prispemo, prejmem zdravniško oskrbo. Imel sem srečo, da me je, pri toliko ležečih in padlih teles, zdravnik našel in me odrešil hudih muk. V malo manjših bolečinah in v mislih na boje naslednji dan mukoma zaspim.«51 49 Bolezni med prvo svetovno vojno. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 50 Prva svetovna vojna: Bojišča 1. svetovne vojne [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 51 Žiga Janko Hrepenenje izza okopov pisma s fronte [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 25

27 Ženske:»Prva svetovna vojna, kot tudi vsaka ostala, velja za vojno, v kateri se bojujejo moški, ženske pa na sam razplet vplivamo predvsem iz zaledja. Ko so naši možje in sinovi odšli na bojišče, smo si morale poiskati nov vir preživetja. Tako smo imele na izbiro prevzem domačih podjetij in kmetij, ali pa poiskati zaposlitev zdoma, večinoma v tovarnah, kjer smo nadomestile moško delovno silo. Druge ženske v neposredni bližini bojišč so skupaj s svojimi otroki zbežale na varno kot vojne begunke, daleč stran pa so delovale tudi kot vojne agitatorke, podpornice lastne vojske, hkrati pa tudi kot vojne vohunke in glavne protestnice. Vendar pa obstaja tudi nekaj drugih del, ki smo jih opravljale ženske. Že pred samim začetkom vojne se je po večini dežel postavljalo vprašanje ali bi bilo primerno organizirati skupine bolniških sester, ki bi pomagale pri oskrbi ranjencev. Ob začetku vojne je prišlo do uresničenja teh namigovanj in tako sem tudi jaz pristala na fronti. 52, 53, 54 Verjetno se spodobi, da se najprej predstavim. Moje ime je Metka Kopitar in sem ena izmed bolniških sester, ki so med prvo vojno delovale na fronti. Verjetno si lahko predstavljate, kakšne grozote je to delo prinašalo, pa vendar mi ni žal, da sem bila del tega. Imela sem vsega 25 let, ko se je vojna začela. Že v svojem otroštvu sem se veliko naučila o zdravilih, saj je mama doma vodila vaško lekarno. Nekaj let pred vojno pa so začeli, kot sem že povedala, zbirati skupine žensk, ki bi se želele izšolati za bolniške sestre. Seveda sem bila med prvimi na čakalni listi. Ta poklic je takrat predstavljal sanjsko službo, saj si se tako rešil dela na polju, glede na moje pretekle izkušnje pa je bila moja odločitev samoumevna. 55 Med poletjem leta 1914 nas je približno 250 odšlo na fronto, saj so tam v bolniških sobah že ležali prvi ranjenci. Pripeljali so nas pozno zvečer, ko je bilo še komaj kaj sonca; šele takrat so prenehali z bojnim ognjem. Takoj ko smo prišle, smo se razdelile v pare in začele z oskrbovanjem. Obvezala sem nešteto prestreljenih rok, videla ogromno manjkajočih prstov, preluknjanih nog, žal pa sem tudi veliko bolnikov, ki so utrpeli usodne strele v prsni koš, trebuh in glavo, s težkim srcem pustila 52 Prva svetovna vojna - Wikipedija, prosta enciklopedija. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 53 Od vojnih agitatork do dobrodelnih dam - ženske v veliki vojni. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 54 Ženske med vojno: V zaledju so odigrale veliko vlogo, nato pa so se vrnile za štedilnike. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 55 Zgodovina Slovenije Sistory. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 26

28 ležati v blatu. Težje poškodovane so potem naslednji dan prepeljali stran od bojišča, v mestne bolnišnice, kjer pa se je njihovo zdravljenje močno zavleklo, saj je stalo precej denarja. 56, 57 Prvih nekaj dni je vse potekalo gladko, zdravila so delovala, zaloge so bile precejšnje, vendar pa je zaradi slabih pogojev kmalu začela pešati higiena. Vedno več podgan se je zbiralo okoli ubogih ponesrečencev, in poleg bojnih ran so jih kmalu začele napadati tudi nalezljive bolezni, infekcije in tudi uši. Oslabljenih imunskih sistemov ni bilo moč ozdraviti, saj je bila kakovost hrane vprašljiva. Jedli smo večinoma enolično, konzervirano hrano, ki je imela dolg rok trajanja, saj je bila oskrba iz zaledja precej slaba. Sadje in zelenjavo smo dobili le redko. Jedli smo meso, testenine in kruh, torej živila, ki te oskrbijo z beljakovinami, maščobo in ogljikovimi hidrati vse, kar rabiš za preživetje. Za zdravje pomembnih vitaminov in mineralov žal ni bilo. Pojavljali so se tudi problemi z vodo. Pitne vode namreč skorajda ni bilo. Večinoma smo jo razstrupljali s klorom, pozimi pa talili led. 58, 59 Po približno mesecu vojne se je v vseh nas pojavilo domotožje ter želja po prijetnem zavetju brez konstantnega streljanja, pokanja in eksplozij granat. V večini vojakov so se razvile različne duševne bolezni in takrat sem res začutila pomembnost svojega dela. Ženske smo bile njihova moralna podpora, v nas so vojaki videli svoje žene, matere in hčere, kar jim je vedno znova vlivalo novo moč v boju za preživetje. 60 Gledati umirajoče, predvsem pa nedolžne vojake, je bilo zelo mučno. Med borci je ves čas vladala žalost, saj se vsakič, ko nekdo usmeri puško vate, zaveš, kako ranljiv si. To sem občutila tudi na lastni koži. Vedno znova gledaš pozorno okrog sebe in si v pričakovanju, da bo nekdo ustrelil vate. Ponoči te tlačijo nočne more, sanje, v katerih ti pobijajo najbližje, tako da ne moreš spat. Dan se vleče, saj se prva streljanja začno že ob rani zori in trajajo pozno v večer. Na srečo je imelo delo bolniške sestre tudi svoje prednosti. Za vsak mesec na fronti sem dobila plačo, za pokojnino je bilo poskrbljeno, prav tako pa smo imele možnost dopusta. Zato sem se marca naslednje leto odločila, da pojdem obiskat mamo. Ko sem odhajala s fronte, mi je, po pravici povedano, zelo odleglo. V srcu sem vedela, da sem naredila dobro delo s tem, ko sem delala kot 56 Zgodovina Slovenije Sistory. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 57 Življenje med prvo svetovno vojno. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 58 Življenje na fronti. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 4os.ce.edus.si/gradiva/zgo/1-svetovna-vojna/zivljenje_fronta.html. 59 Življenje med prvo svetovno vojno. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 60 Zgodovina Slovenije Sistory. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 27

29 bolničarka na bojišču in ko sem pomagala mnogim ranjenim vojakom. Po drugi strani pa sem se počutila nelagodno, saj sem za seboj pustila celo množico mož, ki nimajo te sreče, da lahko kar odidejo z bojišča. Bila sem še kako prepričana, da se bom vrnila. Vendar se nisem «61 61 Zgodovina Slovenije Sistory. [internet]. [citirano dne ]. Dostopno na naslovu: 28

30 2.8 Položaj žensk Prva svetovna vojna ni prinesla le velikih političnih premikov, ampak je korenito zarezala tudi v čas postopne demokratizacije družbe in vse glasnejše ženske emancipacije. Te vojna ni ustavila, nasprotno, z njo so ženske še bolj stopile v ospredje. Spremenila se je vloga moških in žensk. Medtem ko so se moški bojevali in umirali na frontah, so ženske morale prevzeti njihove predvojne obveznosti: postale so kmetice, vojne begunke in tovarniške delavke, bolniške strežnice, vojne agitatorke, vohunke in protestnice. Skupaj z otroci so jih gnali v begunstvo. Po vojni pa so večino pridobljenih položajev in pravic izgubile. 62 Nove odgovornosti, nove vloge Čas pred prvo svetovno vojno je bil čas modernizacije in postopne demokratizacije. V družbi so ženske postale konstitutivni del naroda in čedalje pomembnejše na socialnem in kulturnem področju, delež izobraženih žensk se je povečeval, boj za žensko emancipacijo se je iz elitnih britanskih krogov širil tudi v slovenske dežele. Izbruh vojne pa je močno zamajal tedanje družbene temelje. Množični odhod moških na bojišča je ženske prisilil, da so prevzele nove odgovornosti in zadolžitve tako v domačem in poklicnem kot v javnem okolju, saj je delovne sile primanjkovalo. Delale so v pisarnah, tovarnah, trgovinah, poleg tega pa tudi v poklicih, ki so bili prej dostopni le moškim: zaposlene so bile v tovarnah orožja, orale so polja, vozile tramvaje in tlakovale ceste. Njihov splošni položaj v družbi se je zaradi tega spremenil postale so svobodnejše, njihova skupna zavest pa se je dvignila. Kot družinske matere in hčere so si morale poiskati nove vire preživetja zunaj doma ali pa prevzeti vodstvo domačih podjetij in kmetij. V neposredni bližini bojišč so se kot vojne begunke umikale z ostarelimi in otroki v varnejše kraje monarhije. Daleč od bojišč pa so delovale tudi kot vojne agitatorke, navdušene podpornice lastne vojske, a tudi vohunke in protestnice, predvsem pa kot dobrodelne vojne dame. Borile so se za enakopraven položaj moškim. S svojim virom dohodka so postajale samostojnejše in neodvisne. Po vojni so v mnogih državah dobile volilno pravico (Rusija, Avstrija, Nemčija, Irska, Poljska, ZDA). 62 Položaj žensk v 1. svetovni vojni. [internet]. [ ]. Dostopno na naslovu: 29

31 Prvič se je izoblikoval poklic bolniške strežnice. Te so lahko postale samo ženske, stare od 25 do 35 let, ki so bile samske,»moralno neoporečne«in v dobri fizični kondiciji. Druge so se znašle kot trgovke, v tržiškem Peku so potrebovali več šivilj, ker so dobivali večja naročila za vojaške čevlje. V ljubljanski Tobačni tovarni je bilo že pred vojno med zaposlenimi 87 odstotkov žensk. 63 Zanimivosti Med posebej dejavnimi uglednimi ljubljanskimi damami, ki so zbirale hrano in drugo potrebno za lajšanje težkega vojaškega življenja na bojiščih, je bila županova žena Franja Tavčar, nič manj žena podžupana Berta Triler. Angela Piskernik ( , slovenska botaničarka, muzealka in pedagoginja) si je po prvi svetovni vojni pridobila sloves prve slovenske znanstvenice. Zanimivo je pričevanje Marije Kepic, ki je bila osumljena goljufanja z vojaško podporo. Zgodovinski arhiv Republike Slovenije je za razstavo med drugim posodil še poročilo iz sodne preiskave proti Luizi Bram, ki jo je sobarica ovadila, da je govorila čez prestolonaslednika, in ker je bila med balkansko vojno bolniška strežnica, so jo sumili, da vohuni za Srbe. "Plača se mi je takoj za tretjino zmanjšala, cene živil so zrasle. Vladala je panika. Ljudje so verjeli, da bi jih lahko izstradali, in so brezglavo kupovali na zalogo. Tudi jaz sem si kupila sveženj sveč, da bi vedno imela svetlobo. Ljudje so drug drugemu trgali iz rok dnevni časopis," je tega leta zapisala Alma Karlin, slavna popotnica, pesnica in pisateljica, ki je tedaj sicer živela v Londonu, mesto pa kmalu zapustila, saj je bila kot državljanka Avstro-Ogrske tam nezaželena gostja. Njene besede zgovorno orišejo, kaj je vojna pomenila za življenje v še tako odmaknjenem zaledju Položaj žensk v 1. svetovni vojni. [internet]. [ ]. Dostopno na naslovu: 64 Položaj žensk v 1. svetovni vojni. [internet]. [ ]. Dostopno na naslovu: World-War-1 30

32 2.9 Psihološke posledice Družbena travma Vojna je pustila posledice na prebivalstvu vseh sodelujočih držav. Večina Evrope je v naslednjih letih žalovala in po tisočih vaseh in mestih so se vrstile spominske slovesnosti. Umrlo je na milijone moških, kar je povzročilo, veliko razliko med številom ženskega in moškega prebivalstva. V Veliki Britaniji so v nekaterih dekliških šolah opozarjali, da se jih bo samo 10% poročilo. Nekaj ljudi se je obrnilo proti nacionalizmu in njegovim posledicam, ter se začelo zavzemati bolj za internacionalni svet. Popularnost pacifizma je skokovito naraščala (boj za mir, na sliki znamenit znak za mir - peace) 65. Drugi so imeli popolnoma nasprotno mišljenje, da se lahko zaščitijo samo z vojaško močjo. Pokazali so se znaki iztreznitve, cinizma in nihilizma. Mnogo ljudi je verjelo, da se je z vojno končal svet, kot so ga poznali in s tem kapitalizem in imperializem. Posledično sta na popularnosti pridobila komunizem in socializem. V tem obdobju so tudi ustvarjali umetniki, ki jih poznamo kot izgubljeno generacijo, kot so F. Scott Fitzgerald, T.S. Eliot, John Dos Passos, Waldo Peirce idr. Te občutki so bili najbolj močni v državah, ki jih je vojna najbolj prizadela, torej Rusija, Francija in centralna Evropa. 66 Slika 3: Znak miru Vir: Dostopno na naslovu: /Pacifism#World_War_I. 65 Pacifism. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 66 Aftermath of World War I: Social Trauma. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 31

33 Vojna psihoza Vojna psihoza je izraz, ki ga uporabimo, da opišemo stanje nekaterih vojakov iz prve svetovne vojne, ki je bilo posledica travmatičnih izkušenj. Slika 4: Ranjen vojak Vir: Dostopno na naslovu: Kmalu po začetku vojne so mnogi Britanski vojaki začeli kazati sindrome, kot so zvonjenje v ušesih, izgube spomina, vrtenje, glavoboli, drhtavica in preobčutljivost na hrup. Ti sindromi so bili podobni tistim, ki so jih imeli vojaki s poškodbami glave, čeprav nobeden od teh vojakov ni kazal kakršnihkoli poškodb glave. 67 Vojaki, ki so sovražnika zabodli ali ustrelili v obraz, so trpeli za nekontroliranimi gibi obraznih mišic, ostrostrelci so izgubljali vid, tisti ki so zabodli sovražnika v trebuh, so imeli hude bolečine v trebuhu. Grozne nočne more so tlačile vojake še dolgo po uboju nasprotnika. 68 Do decembra 1914 je že 10 % angleških vojakov trpelo za vojno psihozo. Med leti 1915 in 1916 se je število vojakov s to boleznijo močno povečalo, bolezen pa je še vedno ostajala uganka, čeprav so jo nekateri pripisovali skritim poškodbam glave, drugi pa zastrupitvi z ogljikovim monoksidom. Število vojakov, ki so imeli te sindrome, se je še naprej povečevalo in s tem se je povečevalo tudi število vojakov, ki so jih je mučila vojna psihoza, pa nikoli niso bili izpostavljeni sovražnikovemu ognju. Tako se je prvič pojavila tudi teorija, da bi bila bolezen lahko psihičnega, ne fizičnega izvora. 67 Shell Shock. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 68 Bourke, J Shell Shock During World War One. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 32

34 Na začetku so vojake, ki so kazali znake vojne psihoze, takoj umaknili z bojišča, saj so se bali njihovega nepredvidljivega vedenja. Ko pa je Britancem primanjkovalo vojakov in se je število tistih, ki so trpeli s to boleznijo povečalo (na nekaterih območjih na kar 40 %), so jih začenjali pošiljati nazaj na fronto, če niso kazali nobenih znakov fizičnih poškodb. Da so zmanjšali število obolenj, so tudi ob prvih znakih psihoze vojaka poslali za nekaj dni v bolnico, se z njim pogovarjali, mu omogočili veliko spanca in ga nato poslali nazaj na fronto. Te bolnice so bile v veliki bližini bojišč, tako da se je še zmeraj slišal hrup vojskovanja, tako da ta oblika zdravljenja večinoma ni bila preveč uspešna. Leta 1917 so diagnozo vojne psihoze v britanski vojski popolnoma prepovedali in jo začeli tudi cenzurirati, celo v zdravniških zapiskih. Kako so zdravili bolnike, je bilo zelo odvisno od zdravnika, sindromov in pa tudi od ranga in družbenega razreda bolnika. Vsak sedmi vojak, ki je prišel iz vojne, je trpel za to boleznijo. 3 Še 10 let po vojni so samo v Britaniji zdravili veteranov. Nekateri vojaki, ki so trpeli s psihozo, so bili obsojeni in usmrčeni zaradi vojaških zločinov, kot sta bojazljivost in dezertacija. Čeprav je bilo razumljivo, da lahko vojna povzroči živčne zlome vojakov, so bila daljša obdobja psihične nestabilnosti razumljena kot šibkost, ki je ne najdemo v dobrih vojaških enotah. Velika večina prizadetih ni dobivala vojaške pokojnine, ker so menili, da bi z njo spodbujali šibkost v vojakih in bi bilo takih primerov vedno več, čeprav so bili vojaki s hujšimi primeri neozdravljivi in nesposobni še kdaj skrbeti sami zase. 33

35 Slika 5: Zlom vojaka Vir: Dostopno na naslovu: Obolenje se je lahko pojavilo tudi več let po prihodu vojaka domov, ko so ga med običajnim pogovorom začele preganjati podobe vojaka, ki ga je ubil. Vojna psihoza se po koncu svetovne vojne ni več pojavljala (razen kot v prej omenjenem primeru), je pa druga svetovna vojna prinesla podobno bolezen, ki so jo imenovali post-travmatična stresna motnja Fueshko, T. M Legitimizing Mental War Trauma Through Shell Shock. [internet]. [citirano ]. Dostopno na naslovu: 34

36 2.10 Terensko delo: Obisk kobarida Terensko delo je potekalo v soboto, 7. marca, cilj pa je bil obiskati in fotografirati čim več ostankov fronte na poti med Ljubljano in Kobaridom. V soboto dopoldne sva se s sošolcem v Kobarid odpravila z avtom, saj se je zaradi lepega vremena moj oče odločil, da nama prihrani potovanje z avtobusom. Do Kobarida smo ubrali pot skozi Kranj, Jesenice in Trbiž. Prvi postanek smo naredili takoj za italijansko mejo, ob cesti smo namreč zagledali zelo dobro ohranjeno trdnjavo, ki opominja na tiste čase. Nato nas je pot zanesla nazaj na slovensko zemljo, kjer smo se pod Predelsko trdnjavo ponovno ustavili. Ta je v času prve svetovne vojne služila kot zaporna utrdba in stražnica pod avstro-ogrskim nadzorom. Razvalina je s ceste težko dostopna, zato sva se morala do nje prebiti po hribu. Vstopna vrata niso bila zaklenjena, zato sva se v utrdbo povabila sama. Ostanki trdnjave naju niso kaj prida navdušili, vendar pa sva z visokega obrambnega zidu imela lep pogled na Julijskimi Alpami. V okolici doline Koritnice smo se potem ustavili še pri Bovških Klužah, ki so prav tako služile kot zaporna utrdba. V bližini trdnjave smo videli kar nekaj rovov in predorov, ki so jih med vojno ročno zvrtali vojaki. Presunilo naju je, kakšen obseg je imela ta vojna in koliko truda in človeških življenj je bilo vloženega v osvajanje nekaj kilometrov širokega ozemlja. Pred prihodom v Bovec, smo se ustavili še na vojaškem pokopališču. Obema se je zdelo pokopališče zelo urejeno. V tej tišini in prisotnosti tolikih grobov sva se resnično zamislila nad številom žrtev v tej vojni. Okoli druge ure smo končno prispeli v Kobarid. Sprehodila sva se skozi mesto in si ogledala njegove znamenitosti. Kmalu sva se znašla tudi pri italijanski kostnici nad Kobaridom, ki leži na hribu nad mestom. Do spomenika pri cerkvi sv. Antona vodi lepo urejena potka, ob kateri so sproti postavljeni spomeniki, ki prikazujejo križanje Jezusa. Kostnico in cerkev sva si od vseh stvari, ki sva jih v 9. razredu videla v Kobaridu, zaradi velikosti in monumentalnosti še najbolj zapomnila. Cerkev in okolico kostnice sva fotografirala in si nato vzela krajšo pavzo, se usedla na obzidje, uživala v razgledu in premišljevala o nesmiselnosti vojne. S kostnice sicer lahko vidiš celotno mesto in okolico. Celotno terensko delo bi ocenil kot zelo uspešno. A če bi lahko taisti projekt izvedla proti koncu pomladi, bi lahko obiskala in fotografirala tudi razne utrdbe višje v gorah, ki so nama tokrat zaradi 35

37 snega ostale skrite. Terensko delo je zagotovo vplivalo na moje razumevanje pomena in posledic soške fronte in 1. svetovne vojne, saj sva na terenu preživela praktično ves dan. Slika 6: Predelska trdnjava Vir: lastni vir (Ezra Ćosić Alibegovič in Nejc Pavlič Damjan) Slika 7: Strelno orožje 1. svetovne vojne - top v Kobaridu Vir: lastni vir (Ezra Ćosić Alibegovič in Nejc Pavlič Damjan) 36

38 Slika 8: Kostnica v Kobaridu Vir: lastni vir (Ezra Ćosić Alibegovič in Nejc Pavlič Damjan) Slika 9: Kostnica v Kobaridu Vir: lastni vir (Ezra Ćosić Alibegovič in Nejc Pavlič Damjan) 37

39 Slika 10: Kostnica v Kobaridu Vir: lastni vir (Ezra Ćosić Alibegovič in Nejc Pavlič Damjan) Slika 11: Kostnica v Kobaridu Vir: lastni vir (Ezra Ćosić Alibegovič in Nejc Pavlič Damjan) 38

40 Slika 12: Kostnica v Kobaridu Vir: lastni vir (Ezra Ćosić Alibegovič in Nejc Pavlič Damjan) 39