V letu je bilo:

Transkripcija

1 Vojkova cesta 61, 1000 Ljubljana Številka: / DGZR Datum: DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI Verzija 2.0

2 KAZALO 1 Uvod 4 2 Vrsta, oblika in značilnosti ogroženosti 4 3 Viri okužbe oziroma vzroki nastanka in širjenja bolezni živali 5 4 Dejavniki, ki povečujejo verjetnost nastanka in širjenja bolezni živali 6 5 Posebno nevarne bolezni živali Kratek opis posebno nevarnih bolezni živali Slinavka in parkljevka Vezikularni stomatitis Vezikularna bolezen prašičev Goveja kuga Kuga drobnice Pljučna kuga govedi Vozličasti dermatitis Mrzlica doline Rift Bolezen modrikastega jezika Osepnice ovac in koz Konjska kuga Afriška prašičja kuga Klasična prašičja kuga Aviarna influenca Atipična kokošja kuga 14 6 Pogostost pojavljanja posebno nevarnih bolezni živali 15 7 Možen potek in pričakovano širjenje bolezni 18 8 Verjetnost nastanka verižnih nesreč 19 9 Veterinarski ukrepi za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje posebno nevarnih bolezni živali Veterinarski ukrepi Zgodnje odkrivanje virov okužbe Obveščanje o posebno nevarnih boleznih živali Epizootiološka poizvedba Cepljenje 20

3 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 3/ Čiščenje in razkuževanje, dezinsekcija in deratizacija Odstranitev in usmrtitev okuženih živali Razvrščanje gospodarstev, občin in izpostav URSZR (regij) v razrede ogroženosti zaradi pojava posebno nevarnih bolezni živali Razvrščanje gospodarstev Razvrščanje občin Razvrščanje regij Zaključek ocene ogroženosti Razlaga okrajšav Viri podatkov in vsebin za izdelavo ocene ogroženosti Priloge 41

4 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 4/73 1 Uvod Drţavno oceno ob pojavu bolezni pri ţivalih, verzijo 2.0, je izdelala Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) na podlagi Navodila o pripravi ocen (Uradni list RS, št. 39/95), Uredbe o vsebini in izdelavi načrtov zaščite in reševanje (Uradni list RS, št. 24/12), Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (Uradni list RS, št. 93/05) in Pravilnika o boleznih ţivali (Uradni list RS, št. 81/07 in 24/10) v sodelovanju z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Drţavna ocena ob pojavu posebno nevarnih bolezni ţivali je izdelana zaradi moţnega izbruha posebno nevarnih bolezni pri ţivalih, pojava epizootij oziroma panzootij. Ocena je usklajena z UVHVVR, Zdruţenjem občin Slovenije, Skupnostjo občin Slovenije, Zdruţenjem mestnih občin Slovenije, izpostavami URSZR. Z dnevom podpisa te ocene preneha veljati Drţavna ocena ob pojavu posebno posebno nevarnih bolezni ţivali, št / , z dne 20. novembra Spremembe drţavne ocene so bile potrebne zaradi določenih sprememb v staleţu prašičev in predvsem perutnine po letu 2011, zaradi česar se tudi spreminja razred in stopnja nekaterih subjektov načrtovanja (gospodarstev, občin). 2 Vrsta, oblika in značilnosti Bolezni ţivali so bolezni, ki jih povzročajo biološki agensi in se neposredno oziroma posredno prenašajo z okuţene oziroma bolne ţivali na zdravo, lahko pa tudi na ljudi (zoonoze). Med te bolezni spadajo številne bolezni z zelo različnimi simptomi, velikokrat specifičnimi glede na virulentnost povzročitelja (sposobnost povzročitelja, da povzroči bolezen). Znaki bolezni se lahko pojavijo kmalu po okuţbi, v nekaj dneh (na primer influenca), ali pa se bolezen razvija počasi, lahko tudi več mesecev ali let (na primer tuberkuloza). Med njimi so bolezni, ki so lokalizirane in zajamejo le določen organ ali pa so generalizirane in je prizadeto vse telo.

5 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 5/73 Bolezni ţivali se glede na število obolelih pojavljajo: 1. sporadično zboli ena oziroma posamezna ţival; 2. v obliki izbruha omejen pojav bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih ţivali presega običajno stanje na določenem omejenem območju ali pri skupini posameznikov; 3. enzootsko (enzootija) bolezen se v različni jakosti stalno pojavlja na določenem oţjem območju in nima teţnje po širjenju; 4. epizootsko (epizootija) bolezen izbruhne pri večjem številu ţivali oziroma velikost prizadetega območja presega običajno stanje in predstavlja tveganje za večji del populacije ţivali ter je zato nujno takojšnje ukrepanje; 5. panzootsko (panzootija) bolezen ţivali se hitro širi med ţivalmi na velikem območju in zajame več celin. Glede na prognozo oziroma izid bolezni je bolezni ţivali mogoče deliti na: - bolezni, ki se jih lahko popolnoma ozdravi; - bolezni, ki preidejo v kronično obliko; - bolezni, pri katerih je izid pogin. Pri nekaterih boleznih ţivali ostanejo doţivljenjski klicenosci. 3 Viri okuţbe oziroma vzroki nastanka in širjenja bolezni ţivali Povzročitelji bolezni ţivali so: virusi, bakterije, paraziti, glivice, plesni in prioni. Ločujemo med okuţbo in boleznijo. Okuţba je posledica stika dovzetne ţivali s povzročiteljem bolezni. Vir za večino okuţb ţivali je druga ţival, krma, gnoj, oprema, vektorji itn. Bolezen je le eden od moţnih izidov okuţbe, njen razvoj pa je odvisen tako od virulence povzročitelja kot od dovzetnosti ţivali. Nevarnost bolezni je, da se lahko pojavljajo mnoţično in se širijo v obliki izbruhov, epizootij oziroma panzootij.

6 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 6/73 4 Dejavniki, ki povečujejo verjetnost nastanka in širjenja bolezni ţivali Pomembna dejavnika, ki poleg značilnosti povzročitelja vplivata na širjenje bolezni, sta okolje in vedenje ţivali. Pogoji, ki so pomembni za nastanek bolezni in njihovo širjenje, so: prilagajanje in spremembe povzročiteljev, dovzetnost ţivali za okuţbo, trgovanje z ţivalmi, podnebje, vreme in okoljske spremembe, kot so globalno segrevanje in posegi v naravo, ki vplivajo na širjenje nalezljivih bolezni na nova območja (na primer bolezen modrikastega jezika, afriška prašičja kuga, kuga drobnice), mednarodna potovanja, turizem, nove tehnologije in industrija, naravne in druge nesreče, namerno širjenje bolezni ţivali (biološko oroţje). 5 Posebno nevarne bolezni ţivali Bolezni ţivali so razvrščene skladno s Pravilnikom o boleznih ţivali, v katerem je določen tudi način poročanja in obveščanja glede na posamezen seznam bolezni. Najpomembnejše so bolezni s Priloge 8 tega pravilnika, pri katerih se ţe ob sumu skliče Drţavno središče za nadzor bolezni (DSNB). Te bolezni imenujemo tudi posebno nevarne bolezni ţivali, ker so pomembne predvsem zaradi posledic izbruhov teh bolezni in so v tej oceni navedene v preglednici 1. Poleg poginov ţivali in izgube proizvodnje, ki prizadenejo okuţena gospodarstva, so pomembne posredne izgube (gospodarska škoda), ki so posledica ukrepov na okuţenih ter ogroţenih območjih in nevarnost prenosa na ljudi (AI, mrzlica doline Rift). Skladno z Zakonom o veterinarskih merilih skladnosti je imetnik ţivali dolţan vsak sum bolezni sporočiti veterinarski organizaciji. Veterinarska organizacija mora sum bolezni potrditi ali ovreči in v primeru potrditve suma izvesti predpisane ukrepe. Če gre za sum na posebno nevarno bolezen ţivali, mora veterinarska organizacija takoj po telefonu (in telefaksu oziroma elektronski pošti) to sporočiti na glavni urad UVHVVR. Po prijavi suma se nemudoma skliče sestanek članov DSNB, kjer se prouči stanje in določijo nadaljnji ukrepi. Ukrepi so določeni v pravilnikih o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje posameznih bolezni.

7 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 7/73 Za posebno nevarne bolezni mora UVHVVR pripraviti načrte ukrepov ob pojavu bolezni. Načrt ukrepov določa postopke in ukrepe ob pojavu bolezni, shemo delovanja sluţb, opremo, sredstva, osebje, ki sodeluje ob izvajanju ukrepov, in drugo. Na spletni strani UVHVVR ( so dostopni načrti ukrepov za te bolezni: slinavka in parkljevka, bolezen modrikastega jezika, klasična prašičja kuga, aviarna influenca, atipična kokošja kuga, afriška prašičja kuga in vezikularna bolezen prašičev. 5.1 Kratek opis posebno nevarnih bolezni ţivali Slinavka in parkljevka Slinavka in parkljevka (SIP) je zelo nalezljiva virusna bolezen parkljarjev, predvsem goveda, ovac, koz, prašičev in tudi nekaterih vrst parkljaste divjadi (jelenjadi, srnjadi, divjih prašičev). Za bolezen je najbolj dovzetno govedo, nato prašiči, ovce, koze. Z mlekom se lahko okuţijo tudi psi in mačke, vendar ne kaţejo nobenih kliničnih znakov in bolezen zlahka preţivijo. Konji so povsem nedovzetni, perutnina pa se okuţi le v izjemnih okoliščinah. Za človeka virus slinavke in parkljevke ni nevaren. Če pa do okuţbe le pride, se kaţe v obliki vročine in mehurjev na ustnicah, jeziku, rokah. Bolezen povzroča virus iz skupine Picorna virusov, ki ima sedem podtipov. Najpomembnejši podtipi so O, A in C. Osnovni vir infekcije so bolne ţivali v akutni fazi bolezni, ki izločajo virus z vsemi sekreti in ekskreti. Ţivali izločajo virus do ozravitve (v povprečju 10 dni). Nekatere ţivali pa ostanejo klicenoske in še dolgo izločajo virus. Visok pogin se lahko pojavi pri mladih ţivalih, predvsem jagnjetih in pujskih. Pri odraslih ţivalih redko pride do pogina. Bolezen povzroča ogromno gospodarsko škodo, pri čemer ne gre toliko za neposredne izgube zaradi poginov (2 do 5%), kot za posredne, med katere štejemo dolgotrajno in bistveno zmanjšano proizvodnjo mleka, zvrgavanje, rojevanje nevitalnih ţivali, hujšanje itn. Bolezen predstavlja zelo pomembno oviro pri mednarodnem trgovanju z ţivalmi in njihovimi proizvodi. Pri govedu je prvi znak bolezni visoka telesna temperatura, ki jo spremlja potrtost, neješčnost in nenaden padec mlečnosti. Sledi pojav mehurčkov po jeziku, ustnicah, dlesnih, dentalni plošči, nosnicah, koţi nad in med parklji, po seskih, itd. Mehurčki v 24 urah popokajo in pustijo za sabo boleče razjede. Pri hudih okuţbah lahko pride do luščenja sluznice jezika.

8 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 8/73 Razjede po ustih privedejo do povečanega izločanja sline, cmokanja in oteţenega hranjenja. Poškodbe po parkljih privedejo do akutne šepavosti, zavračanja gibanja, sekundarne infekcije pa lahko povzročijo resne poškodbe globinskih tkiv parkljev. Zelo hitro pride tudi do izgube telesne mase. Poškodbe na seskih lahko vodijo v vnetje vimena. Pri prašičih se pojavi vročica, neješčnost in upiranje gibanju. Najbolj izraţene so spremembe na parkljih, ki povzročijo akutno šepanje in pogosto leţanje, zlasti če so prašiči nastanjeni na trdih tleh. Mehurčki po jeziku so pri prašičih zelo redek pojav in se tudi zelo hitro pozdravijo. Slinavka in parkljevka se pri drobnici pojavi v najblaţji obliki in velikokrat tudi ni dovolj hitro ugotovljena. Mehurčki se pojavijo ponavadi na zobni plošči in zgornji strani jezika. Gre za drobne poškodbe, ki se zelo hitro pozdravijo. Poškodbe nog je zelo teţko identificirati, se pa spremembe najpogosteje pojavijo v reţi med parklji. Največkrat je v čredi drobnice opaziti šepanje, ki ga je treba ločiti od drugih oblik šepanja. Tako kot pri drugih vrstah ţivali, lahko tudi pri drobnici pride do nenadnih, visokih poginov mladičev, predvsem zaradi poškodb srčne mišice Vezikularni stomatitis Vezikularni stomatitis je bolezen, ki jo povzroča virus iz druţine Rhabdoviridae. Poleg tega, da povzroča ekonomske izgube, je pomembna za diferencialno diagnostiko slinavke in parkljevke. Za bolezen so dovzetni konji, prašiči in govedo. Prenaša se z neposrednim in posrednim stikom prek okuţenih ţivali, krme, opreme in drugim. Klinični znaki so povišana temperatura in pojav mehurčkov na jeziku, ustni sluznici, rilcu pri prašičih, robu parkljev ali kopit in na seskih. Pojav mehurčkov je povezan s slinjenjem, neješčostjo in šepanjem. Poškodbe na seskih se pogosto zakomplicirajo z mastitisom in padcem mlečnosti. Smrtnost je zanemarljiva Vezikularna bolezen prašičev Vezikularna bolezen prašičev je virusna bolezen, ki jo je klinično teţko ločiti od slinavke in parkljevke in je zato pomembna za diferencialno diagnostiko. Bolezen povzroča virus iz druţine Picornaviridae in se širi z neposrednim kontaktom med prašiči in posredno prek kontaminiranega fecesa, urina, opreme oziroma s krmljenjem s pomijami. Po povišani temperaturi se pojavijo mehurčki po svitkovem robu, ki se lahko širijo po spodnjem delu nog in trebuhu. Redkeje se mehurčki pojavijo po rilcu, skoraj nikoli pa po ustni sluznici in seskih. Ţivčni znaki se pojavijo zelo redko. Čeprav je obolevnost lahko tudi do 100-odstotna, je smrtnost zanemarljiva.

9 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 9/ Goveja kuga Goveja kuga je zelo nalezljiva akutna virusna bolezen preţvekovalcev in prašičev. Povzročitelj spada med viruse iz druţine Paramyxoviridae. Bolezen se prenaša z neposrednim stikom med ţivalmi, virusi pa so v izdihanem zraku, solzah, nosnem izcedku, slini, fecesu in urinu. Bolezen se začne z visoko temperaturo. Ţivali so potrte in nemirne, izgubijo apetit, pojavi se izcedek iz oči in nosu, dihanje je hitro in plitvo. Na sluznicah ust, nosu in urogenitalnega trakta se pojavijo majhne nekrotične spremembe, ki se hitro večajo. Lahko se povečajo tudi površinske bezgavke. Po nastanku nekrotičnih sprememb na sluznicah se pojavi močna driska, ki ji sledi hitra dehidracija, kolaps in smrt. Večina ţivali pogine v 6 do 12 dneh po pojavu kliničnih znakov. Bolezen lahko poteka tudi subakutno, in sicer v endemični območjih ali ob okuţbi z manj virulentnimi sevi virusa. Ob pojavu bolezni v visoko dovzetni populaciji je obolevnost do 100-odstotna, smrtnost pa okoli 50-odstotna (25- do 90-odstotna). Na generalni skupščini OIE (Mednarodnega urada za zdravlje ţivali) maja 2011 v Parizu je bila predstavljena deklaracija o popolnem izkoreninjenju goveje kuge s planeta Zemlje Kuga drobnice Kuga drobnice je bolezen ovac in koz, ki je podobna goveji kugi. Virus, ki jo povzroča, je soroden virusu goveje kuge in spada v druţino Paramyxoviridae. Okuţene ţivali izločajo virus z izdihanim zrakom in vsemi izločki. Bolezen se prenaša z neposrednim stikom med ţivalmi in se širi na nova območja s premiki okuţenih ţivali. Bolezen se kaţe s povišano temperaturo, potrtostjo in neješčostjo. Pojavi se tudi izcedek iz nosu in oči. Dva do tri dni po pojavu povišane temperature se pojavijo spremembe na ustni sluznici, ki nekrotizirajo. Večina ţivali dobi močno drisko, ki vodi v hitro dehidracijo in hujšanje. Smrtnost je lahko tudi do 90-odstotna Pljučna kuga govedi Pljučna kuga govedi je akutna, subakutna ali kronična bolezen govedi, ki jo povzroča Mycoplasma mycoides subsp. mycoides SC (bovini podtip). Govedo se okuţi z vdihavanjem okuţenih kapljic, nujen pa je tesen stik med ţivalmi. Pri akutni obliki se pojavijo povišana temperatura, neješčost, potrtost in hitro dihanje. Temu sledita suh kašelj, ki postane sčasoma močnejši, in bolečina v prsnem delu. Zaradi tega ţivali zavzamejo tipično drţo telesa. Smrtnost je lahko do 50-odstotna. Pri subakutnih in kroničnih primerih so klinični znaki blagi in se lahko tudi prezrejo. Lahko pride do rahlega zvišanja telesne temperature, izgube kondicije in respiratornih znakov, ki se lahko izrazijo le

10 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 10/73 ob povečani aktivnosti. Pri teletih do šestega meseca starosti se lahko bolezen izrazi kot artritis, s šepanjem in z oteklinami prizadetih sklepov Vozličasti dermatitis Gre za generalizirano bolezen koţe pri govedu, ki jo povzroča virus iz druţine Poxviridae in je soroden virusu osepnic ovac in koz. Predvidoma prenašajo bolezen mehanično pikajoče muhe, komarji in drugi insekti; ta način prenosa naj bi bil pomembnejši od neposrednega stika med ţivalmi. Širjenje okuţbe je povezano predvsem s premiki govedi. Pri okuţenih ţivalih se pojavijo nihajoča temperatura, odpor do gibanja, neješčost, povečano slinjenje ter izcedek iz oči in nosu. Koţni vozlički se pojavijo nenadoma in jih lahko najdemo kjer koli po telesu. Otečejo tudi površinske bezgavke. Večinoma vozlički nekrotizirajo in se ločijo od okolice. Lahko pride tudi do sekundarne bakterijske okuţbe vozličkov in do nastanka gnojnih ran in abscesov. Čeprav je smrtnost nizka, pride do izgube proizvodnje zaradi izčrpanosti ţivali, oteţenega dihanja ţivali in sterilnosti Mrzlica doline Rift Mrzlica doline Rift je akutna virusna bolezen, ki jo prenašajo komarji in v glavnem prizadene preţvekovalce ter ljudi. Virus spada v druţino Bunyaviridae. Pri ţivalih prenos bolezni brez vektorjev (komarjev) ni pomemben, medtem ko je pri ljudeh pomembna pot okuţbe tudi pri ravnanju s tkivi, krvjo oziroma izločki okuţenih ţivali ali v laboratoriju. Pri ovcah je obolevnost skoraj 100-odstotna, smrtnost pa je največja pri zelo mladih jagnjetih (95- do 100-odstotna) in teličkih (okoli 70-odstotna). Bolezen lahko poteka perakutno, kar pomeni, da ovce poginejo čez noč oziroma naenkrat oslabijo in se zgrudijo. Pri akutnem poteku se povišata telesna temperatura in pulz, ovce oslabijo, negotovo hodijo, bruhajo in imajo izcedek iz oči in nosu. Lahko se pojavijo tudi krvava driska in krvavitve po vidnih sluznicah. Pri odraslih ovcah je verjetnejša subakutna oblika, ki se kaţe s povišano temperaturo, neješčostjo in oslabelostjo. Pogosto je izrazit znak zlatenica. Pri brejih ovcah pride do zvrgavanja. Klinični znaki pri kozah so podobni, vendar manj intenzivni. Tudi pri govedu so klinični znaki podobni. Bolezen se prav tako močneje izrazi pri mladih ţivalih. Pri brejih ţivalih sta pogosta zvrgavanje in padec mlečnosti Bolezen modrikastega jezika Bolezen povzroča virus, ki ga spada v druţino Reoviride. Glavni vektorji za širjenje virusa so krvosese mušice Culicoides spp., v katerih se virus BT tudi razmnoţuje.

11 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 11/73 Pri ovcah se po povišani temperaturi pojavita nosni izcedek in slinjenje. V izcedku je nekaj krvi, slina je penasta in oblikuje mehurje. Opazna je otekla sluznica ustnic, dlesni, dentalne plošče in jezika. Kmalu se spremembam pridruţi lupljenje ustne sluznice in penasto slinjenje. Področje je oteklo in modrikaste barve. V večini primerov oteklega in modrikastega jezika ne ugotovimo. Otekline povzročajo bolečino in resno ogroţajo ţivljenje ţivali. Dihanje je pospešeno, dihalne poti se mašijo in ob vdihu je slišati glasne ţviţgajoče dihalne tone. Plučni edem in sekundarna pljučnica sta pogosti komplikaciji. Ko se začnejo celiti spremembe po ustni sluznici, se pojavijo spremembe na okončinah okoli svitkovega roba. Roţevina parkljev se lušči in poka. Pri govedu opazimo povišano temperaturo, trdo hojo, šepanje in laminitis na vseh nogah, povečano slinjenje, edem ustnic, neješčost, nosni izcedek, smrdljiv vonj iz nosu. Pri številnih okuţenih ţivalih se pojavijo ulcerativne spremembe po jeziku, ustnicah, dentalni plošči in smrčku. Ugotovimo lahko tudi poškodbe ter kraste po koţi seskov. Iz oči in nosnic se izceja sero-hemoragičen izcedek. Okuţene koze kaţejo zelo malo kliničnih znakov: blago do zmerno povišno temperaturo in hiperemijo sluznic ter očesnih veznic. Ob prvem pojavu bolezni je obolevnost 50- do 75-odstotna, smrtnost pa 20- do 50-odstotna, lahko pa tudi do 70-odstotna Osepnice ovac in koz Osepnice ovac in osepnice koz sta zelo sorodni bolezni, ki ju povzroča virus iz druţine Poxviridae. Verjetno gre za isti virus, pri katerem je prišlo do prilagoditve na vrsto ţivali. Bolezen se širi po dihalni poti z neposrednim prenosom med ţivalmi. Ker je virus precej stabilen, je pomemben vir okuţbe tudi kontaminirano okolje. Okuţene ţivali izločajo virus z vsemi izločki in s krastami. Pri mladih ţivalih poteka bolezen v precej hujši obliki kot pri starejših. Poleg visoke temperature se pojavita slinjenje in izcedek iz oči ter nosu. Prizadete ţivali se nočejo gibati, na koţi pa se pojavijo spremembe, ki so vidnejše na mestih s kratko dlako, pojavijo pa se tudi na sluznicah. Celjenje mehurčkov lahko traja pet do šest tednov. Smrtnost lahko doseţe 50 odstotkov, pri mladih ţivalih pa tudi do 100 odstotkov Konjska kuga Konjska kuga je akutna ali subakutna virusna bolezen enoprstih kopitarjev, ki jo prenašajo insekti. Bolezen povzroča virus RNK, ki spada v druţino Reoviridae. Najbolj dovzetni so konji in mule. Smrtnost pri konjih je lahko do 95-odstotna, pri mulah pa od 50- do 70-odstotna. Osli so manj dovzetni za bolezen.

12 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 12/73 Pri konjih se bolezen pojavlja v štirih oblikah. Pljučna oblika poteka perakutno s povišano temperaturo in močno oteţenim dihanjem. Pojavi se pljučni edem in penast izcedek iz nosnic. Konji stojijo z razširjenimi prednjimi nogami, iztegnjeno glavo, spuščenimi ušesi in imajo razširjene nosnice. Pri srčni obliki se poleg povišane temperature pojavijo edemi na glavi (veke, ustnice, lica, jezik in grlo), ki se pri hudi obliki širijo tudi na vrat, prsi in trebuh. Mešana oblika se lahko začne kot srčna oblika, ki ji sledijo znaki pljučne oblike s kašljem, izločanjem penaste tekočine in kolapsom ali z blagimi znaki pljučne oblike, po katerih se pojavijo edemi. Najblaţja oblika poteka kot vročica, najpogosteje subklinično. Poleg povišane temperature se pojavi vnetje očesnih veznic, oteţeno dihanje in povišan utrip Afriška prašičja kuga Afriška prašičja kuga je bolezen domačih in divjih prašičev. Povzročitelj je virus, ki spada v druţino Asfarviridae. Za akutno obliko bolezni so značilni visoka telesna temperatura, krvavitve po koţi in sluznicah ter visok pogin ţivali. Mehki klopi iz rodu Ornithodorus, posebno O. moubata in O. erraticus, so rezervoar virusa v naravi. V klopih se lahko virus uspešno razmnoţuje in prenaša z okuţenega na neokuţenega prašiča. Za virus APK so v naravi dovzetni samo prašiči, domači in divji. Evropski divji prašič je na virus prav tako občutljiv kot domači prašič. Divji prašiči zbolijo s klinično sliko bolezni, ki je podobna tisti, ki se pojavlja pri domačih prašičih. Virus se najpogosteje prenaša ob stiku okuţene ţivali z neokuţeno. Tudi vsi proizvodi in stranski proizvodi iz okuţenih prašičev so moţen vir infekcije, zlasti kot krma za prašiče (pomije). Mehaničen prenos je moţen z obleko, obutvijo in instrumenti ter tudi s prevoznimi sredstvi (letalski, ladijski promet). Bolezen je zelo podobna klasični prašičji kugi. Bolezen lahko poteka perakutno ţivali nenadoma poginejo (brez kliničnih znakov), najpogostejša oblika bolezni pa je akutna oblika, medtem ko kronično obliko povzročajo manj virulentni sevi virusa. Prizadeti prašiči so potrti, ne jedo, če jih prisilimo k gibanju, se neradi gibljejo, zanaša jih v zadnjem delu, leţijo in se tiščijo skupaj, kot da jih zebe. Najprej se pojavi povišana temperatura. V začetku okuţbe se pojavljajo pomodrelost sluznic, nekoordinirano gibanje, driska in bruhanje. Pozneje se pojavita difuzna hiperemija in roţnato obarvanje koţe po rilcu, ušesih, repu in spodnjih delih nog. Ţivčna znamenja so pogosta tudi v začetnih stadijih bolezni, kaţejo pa se s gibanjem ţivali v krogu, tresenjem mišic in krči. Pri domačih prašičih je smrtnost pogosto 100-odstotna. Pri nizko virulentnih sevih pride do manj izrazitih kliničnih znakov bolezni. Pri kronični obliki je inkubacija daljša, pojavljajo se koţne spremembe v obliki alopecij, dermatitisa, roţnatih sprememb po koţi trebuha. Pri brejih svinjah lahko pride do dviga telesne temperature, povečanega števila abortusov, majhnih gnezd in mrtvorojencev.

13 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 13/ Klasična prašičja kuga Klasično prašičjo kugo (KPK) povzroča virus, ki spada med pestiviruse iz druţine Flaviviridae. Prašiči izločajo virus z vsemi izločki, zlasti s slino, urinom in fecesom. Različni sevi virusa se širijo različno hitro. Praviloma se bolj virulentni sevi širijo hitreje in povzročajo višjo obolevnost. Smrtnost lahko doseţe 90%. Virus se med rejami širi na različne načine. Med najpogostejše sodi nakup prašičev v inkubaciji ali trajno okuţenih. Pomemben je tudi prenos s prašičjim mesom in izdelki ter pomijami. Bolezen lahko prenašajo tudi ljudje, predvsem kmetje in veterinarji, z obutvijo, obleko in opremo. Moţen je prenos s krvosesnimi insekti in vetrom, vendar je ta način prenosa virusa manj pogost. Tudi divji prašiči so moţen vir infekcije za domače prašiče. Pujski lahko poginejo v perakutni fazi brez kliničnih znamenj, vendar je najpogostejša akutna oblika. Prizadeti prašiči so potrti, ne jedo, se neradi gibljejo, če jih prisilimo h gibanju, jih zanaša v zadnjem delu, leţijo in tiščijo se skupaj, kot da jih zebe. Najprej se pojavi povišana telesna temperatura. V začetku se pojavlja zaprtje, ki mu sledita driska in bruhanje. Kasneje se pojavi difuzna hiperemija in roţnato obarvanje koţe po trebuhu. Pojavlja se konjunktivitis. Veke so včasih zlepljene zaradi posušenega gnojnega izcedka. Ţivčna znamenja so pogosta tudi v začetnih stadijih bolezni. Gibanje v krogu, tresenje mišic in krči so najpogostejši. Smrt nastopi navadno 7 do 15 dni po začetku bolezni. Pri nizko virulentnih sevih so znaki manj izraţeni. Pri kronični obliki je inkubacija daljša, pojavljajo se koţne spremembe v obliki alopecije, dermatitisa, roţnatih sprememb po koţi trebuha. Pri brejih svinjah lahko pride do dviga temperature, zvrgavanja, majhnih gnezd, mrtvorojencev in nenormalnosti pri pujskih Aviarna influenca Aviarno influenco povzročajo virusi influence tipa A, ki spadajo v druţino Ortomyxoviridae. Znotraj te druţine poznamo tri tipe virusov: A, B in C, vendar le virusi tipa A okuţijo ptice. Glede na njihovo virulentnost jih razvrščamo v dve skupini: zelo virulentni virusi, ki povzročajo visoko patogeno aviarno influenco (HPAI) in nizko virulentni virusi, ki povzročajo nizko patogeno aviarno influenco (LPAI). Okuţene ţivali izločajo virus preko nosnic, ustne oziroma kljunske votline, konjuktiv in kloake. Inficirane ţivali lahko izločajo virus še pred pojavom kliničnih znakov, oziroma v primeru okuţbe vodne perutnine, tudi kadar so le klicenosci. Virus se prenaša z direktnim kontaktom med dovzetnimi vrstami ali pa preko kontaminiranih površin oziroma hrane. Ker se virus HPAI nahaja tudi v drugih organih oziroma tkivih, so lahko trupla poginulih ptic v

14 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 14/73 primeru kanibalizma in predatorstva pomemben vir okuţbe. Vertikalni prenos je mogoč le v primeru kontaminacije jajčne lupine in jajčne vsebine. Čeprav veljajo prostoţiveče ptice za rezervoar virusov AI, imajo le te manjšo vlogo pri prenosu HPAI na domačo perutnino. Veljavna teorija je, da prostoţiveče ptice prenesejo na domačo perutnino nizko patogene seve, ki lahko postanejo bolj ali zelo patogeni in tako povzročijo HPAI. Pomemben faktor pri prenosu HPAI virusov je človek, saj pri nepazljivosti oziroma nevednosti lahko razširi virus ţe s svojo obleko, čevlji, opremo, krmo ali vozili. Običajno se virus širi med osebki istih ali sorodnih vrst, kot je znano pa je prenos virusa mogoč tudi s ptic na sesalce in tudi ljudi ali obratno. Klinični znaki AI so različni: prizadet je lahko dihalni, prebavni, reprodukcijski ali ţivčni sistem. Najbolj očiten znak je velik pogin, tudi do 100%. Pri akutni obliki imajo lahko ţivali ţivčne znake kot so ataksija, tresenje glave in vratu, tortikolis, teţko stojijo, so neaktivne in se manj oglašajo. Pojavi se potrtost, zmanjša se ješčnost in poraba vode. Pri nesnicah pade nesnost, ki se v nekaj dneh popolnoma ustavi. Pojavijo se lahko tudi edem podkoţja glave, cianoza koţe v področju glave in na nogah, kihanje, kašljanje, izcedek iz nosnic, konjuktivitis, sinusitis. Pri nojih poročajo tudi o krvavih driskah in briljantno zelenemu urinu. Prostoţiveče ptice in ptice v kletkah običajno ne kaţejo znakov obolenja. Visok pogin s kliničnimi znaki neješčnosti, slabe koordinacije v gibanju in splošne depresije je bil opisan pri goseh, racah, labodih, velikih flamingih, golobih, vrabcih in papigi pri okuţbi s HPAI H5N Atipična kokošja kuga Atipična kokošja kuga je zelo nalezljiva virusna bolezen perutnine in ptic. Povzročitelji so aviarni paramiksovirusi serotipa1 (APMV-1), ki jih uvrščamo v rod Rubulavirus. Bolezen se najpogosteje širi s premiki ţivih ptic (prostoţiveče ptice, ptice v kletkah, tekmovalni golobi, nakup perutnine), z ljudmi in opremo, s perutninskimi proizvodi, s kontaminirano krmo in vodo, prek drugih ţivalskih vrst, ki same ne zbolijo, z vetrom in ob cepljenju (kontaminacija cepiv, instrumentov za cepljenje, nepopolna inaktivacija vakcin). Moţnost horizontalnega prenosa okuţbe je izredno visoka. Vertikalni prenos je mogoč le ob kontaminaciji jajčne lupine in jajčne vsebine. Okuţene ţivali lahko širijo virus, preden kaţejo klinične znake bolezni. Okuţijo se lahko tudi cepljene ţivali, ki klinično ne zbolijo, vendar virus izločajo. Med boleznijo izločajo ţivali virus z vsemi izločki, zlasti kapljično in s fecesom. Bolezen lahko prenašajo tudi ljudje, predvsem kmetje in veterinarji, z obutvijo, obleko in instrumenti. Klinični znaki so različni. Pri okuţbi z velogenimi sevi virusa se bolezen pojavi nenadoma in se hitro razširi na vse ţivali v jati. Kadar gre za perakutni potek, ţivali poginjajo tudi brez predhodnih kliničnih znakov. Okuţbe z velogenimi sevi navadno povzročajo oteţeno dihanje,

15 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 15/73 apatičnost, depresijo in vodeno-zeleno drisko s primesmi krvi. Roţa in podbradek sta cianotična, opazna je tudi oteklina glave. Ţivali imajo zaprte oči, očesne veznice so otečene, vrat pa stegnjen naprej. Ker ne jedo in ne pijejo, dehidrirajo in obnemorejo. Pogin je zelo visok in lahko v nekaj dneh doseţe 90 odstotkov. Ţivali, ki preţivijo akutno fazo bolezni, kaţejo prizadetost centralnega ţivčnega sistema. Pojavijo se ataksija, tortikolis in pareza. Opaziti je tudi rahlo drhtenje celotnega telesa ali krče. Nevrotropni velogeni sevi povzročajo najprej akutne dihalne motnje, ki jim v enem do dveh dneh sledijo ţivčni znaki. Driske običajno ni opaziti. Prizadeta je celotna jata. Pogin je višji pri mlajših ţivalih lahko doseţe tudi 90 odstotkov, pri starejših pa je niţji, pogine jih do 50 odstotkov. Mezogeni sevi povzročajo blaţje klinične znake. Ţivali so neješče, kihajo, pojavi se tudi rumeno-zelena driska, nesnost pa se zniţa. Ţivčni znaki se lahko pojavijo šele po dveh tednih in to preteţno pri mladih ţivalih. Za lentogeno obliko okuţbe so značilne blage respiratorne motnje in padec nesnosti; ţivali so neješče. Po preboleli bolezni se nesnost povrne na prejšnjo raven. Pri golobih je klinična slika podobna tisti pri kokoših. Ţivali so potrte, perje je nasršeno, opazna je neješčost. V sedmih dneh po okuţbi se pojavijo ţivčni znaki: ohromelost nog in kril, tortikolis in tresenje ter poliurija. Oboli tudi 70 odstotkov ţivali v jati, smrtnost pa lahko doseţe 20 odstotkov. Za okuţbo so bolj občutljive mlade ţivali, še posebno v starosti, ko nimajo več maternalnih protiteles. 6 Pogostost pojavljanja posebno nevarnih bolezni ţivali V RS so se po podatkih VURS oziroma UVHVVR v preteklosti pojavile te epizootije: slinavka in parkljevka leta 1968 na območju takratnih občin Seţana, Postojna, Koper, Nova Gorica, Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Logatec, Cerknica in Ljubljana; atipična kokošja kuga leta 1966 na območju takratne občine Ptuj. Opaţeni so bili tudi manjši izbruhi atipične kokošje kuge leta 1991 in pojav klasične prašičje kuge leta 1992 ter nazadnje leta Leta 2006 se je prvič pojavila tudi aviarna influenca ali ptičja gripa pri prostoţivečih pticah v severovzhodnem delu RS (Koblerjev zaliv, Maribor, Dogoše, Spodnji Duplek, Starše in Ptujsko jezero). Podatki o zdravstvenem stanju ţivali glede posebno nevarnih bolezni ţivali v RS so razvidni iz preglednice 1. V RS so bile z ukrepi zdravstvenega varstva ţivali v preteklosti zatrte oziroma uspešno nadzorovane bolezni ţivali, ki bi lahko povzročile večjo gospodarsko škodo in bile nevarne tudi za zdravje ljudi (na primer izbruha slinavke in parkljevke ni bilo vse od leta 1968), saj je bil izveden uspešen sistem nadzora ter izvajanja predpisanih ukrepov.

16 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 16/73 Preglednica 1: Posebno nevarne bolezni ţivali (Pravilnik o boleznih ţivali (Uradni list RS, št. 81/07 in 24/10 priloga 8)). Vir: VURS, 2010, UVHHVR, Šifra bolezni Ime bolezni Leto izbruha bolezni A010 Slinavka in parkljevka (1968) A020 Vezikularni stomatitis Nikoli ugotovljeno A030 Vezikularna bolezen prašičev Nikoli ugotovljeno A040 Goveja kuga (1883) A050 Kuga drobnice Nikoli ugotovljeno A060 Pljučna kuga goved Nikoli ugotovljeno A070 Vozličasti dermatitis Nikoli ugotovljeno A080 Mrzlica doline Rift Nikoli ugotovljeno A090 Bolezen modrikastega jezika Nikoli ugotovljeno A100 Osepnice ovac in koz Nikoli ugotovljeno A110 Konjska kuga Nikoli ugotovljeno A120 Afriška prašičja kuga Nikoli ugotovljeno A130 Klasična prašičja kuga 1992, 1996 A150 Aviarna influenca 2006 (samo prostoţiveče ptice) A160 Atipična kokošja kuga 1991 Preglednica 2: Populacija rejnih ţivali v RS. Vir: VURS, UVHVVR, MKO, Statistični urad RS. Vrsta ţivali GOVEDO PRAŠIČI DROBNICA PERUTNINA KOPITARJI Leto n.p. n.p n.p n.p n.p n.p

17 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 17/73 Podrobnejši podatki o številu domačih ţivali za leto 2011, ki so osnova za vse nadaljnje analize v tej oceni in naknadno aţurirani podatki o staleţu prašičev in perutnine, so predstavljeni v poglavjih 10 in 14. Zaradi spremljanja stanja glede zoonoz (nalezljive bolezni ţivali, ki se prenašajo z ţivali na ljudi in obratno) in njihovih povzročiteljev pri ţivalih, v ţivilih in pri ljudeh pristojni organi v Sloveniji (UVHVVR, NIJZ, ZIRS) vsako leto pripravijo program monitoringa zoonoz in njihovih povzročiteljev, ki se izvaja vse od leta 2005 ter so dostopni na spletni strani UVHVVR. Program monitoringa zoonoz in povzročiteljev zoonoz obsega sistem zbiranja podatkov za posamezne povzročitelje zoonoz, vključno s spremljanjem odpornosti proti protimikrobnim zdravilom, razvojne stopnje v ţivilski verigi, v kateri se podatki zbirajo, programe cepljenja in druge preventivne ukrepe ter ukrepe ob pozitivnih rezultatih, ki so predpisani z zakonodajo, ter sistem obveščanja ob pojavu bolezni oziroma ugotovitvi povzročitelja. UVHVVR izvaja spremljanje zoonoz in povzročiteljev zoonoz pri ţivalih in v ţivilih ţivalskega izvora. Spremljanje izvaja v okviru različnih programov, ki jih pripravi UVHVVR. Spremljanje tuberkuloze, bruceloze in stekline pri ţivalih poteka po programih, pripravljenih v okviru zdravstvenega varstva ţivali. Spremljanje salmonele v jatah perutnine (matične jate, nesnice, brojlerji in purani) se izvaja na podlagi nacionalnega predpisa in nacionalnih programov nadzora. Vzorčenje izvajajo nosilci ţivilske dejavnosti in uradni veterinarjih UVHVVR. Spremljanje drugih povzročiteljev zoonoz iz točke A Priloge I Direktive 2003/99/EC, ki jih je treba vključiti v spremljanje (povzročitelji trihineloze, povzročitelja ehinokokoze, VTEC, salmonela in kampilobaker), se izvaja na podlagi obveznega navodila, ki ga pripravi UVHVVR. UVHVVR izvaja tudi koordinirane programe (temeljne študije) s področja spremljanja povzročiteljev zoonoz, ki jih predpiše Evropska unija (EU). Primeri zoonoz pri ljudeh v letih od 2007 do 2014 so razvidni iz preglednice 3.

18 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 18/73 Preglednica 3: Primeri zoonoz pri ljudeh. Vir: IVZ, NIJZ, povzeto po VURS, UVHHVR. Ime bolezni primerov Bruceloza Cisticerkoza (Cysticercus bovis) Ehinokokoza/hidatoza Japonski encefalitis Kampilobakterioza Leishmanioza Leptospiroza Listerioza Miaza (Cochliomyia hominivorax) Mrzlica doline Rift Mrzlica Q Prašičja rdečica Psitakoza/ornitoza Salmonelozne infekcije Steklina Toksoplazmoza Trihineloza Tuberkuloza govedi (Mycobacterium bovis) Tularemija Venezuelski encefalomielitis Vranični prisad Ebola Escherichia coli O Mrzlica West Nile Visoko patogena aviarna influenca

19 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 19/73 7 Moţen potek in pričakovano širjenje bolezni Glede na epizootiološko situacijo lahko v RS pričakujemo pojav bolezni, ki se v zadnjem obdobju pojavljajo v EU oziroma bliţnjih drţavah. Na območju EU je to bolezen modrikastega jezika, ki je razširjena v večini drţav članic. Zaradi načina prenosa (krvosesne mušice) je bolezen teţje omejiti. Nevarnost predstavljajo tudi klasična prašičja kuga, aviarna influenca, afriška prašičja kuga, slinavka in parkljevka ter kuga drobnice. Reje govedi, prašičev in perutnine so skoncentrirane na severovzhodnem delu Slovenije, medtem ko je reja drobnice omejena na juţni in zahodni del Slovenije. Tveganje za vnos bolezni predstavljajo trgovanje in uvoz ţivali in proizvodov, mednarodna potovanja in turizem (mesni in mlečni izdelki, obutev) ter prostoţiveče ţivali. 8 Verjetnost nastanka veriţnih nesreč Ob izrednem odstranjevanju trupel ţivali (seţig, zakop) pri pojavu posebno nevarnih bolezni ţivali se morajo upoštevati določbe 19. člena Uredbe (ES) št. 1069/2009 o določitvi zdravstvenih pravil za ţivalske stranske proizvode in pridobljene proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi, ter razveljavitvi Uredbe ES št. 1774/2002, v povezavi s 27. členom Zakona o veterinarskih merilih skladnosti in 22. členom Pravilnika o ţivalskih stranskih proizvodih, ki niso namenjeni prehrani ljudi (Uradni list RS, št. 35/2015), zato je verjetnost nastanka veriţne nesreče zelo majhna. 9 Veterinarski ukrepi za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje posebno nevarnih bolezni ţivali Obveščanje in ukrepanje ob sumu ali pojavu bolezni ţivali v RS določajo Zakon o veterinarskih merilih skladnosti, Pravilnik o boleznih ţivali ter pravilniki, ki določajo ukrepe ob sumu ali pojavu določenih bolezni (posebno nevarnih in drugih). Ob pojavu posebno nevarnih bolezni ţivali se bodo izvajali ukrepi za preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje teh bolezni, poleg tega pa tudi ukrepi in naloge za zaščito, reševanje in pomoč. Odrejanje veterinarskih ukrepov in nadzor nad njihovim izvajanjem opravlja

20 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 20/73 UVHVVR. Odrejene ukrepe izvajajo uradni veterinarji UVHVVR, veterinarske organizacije in Nacionalni veterinarski inštitut. 9.1 Veterinarski ukrepi Zgodnje odkrivanje virov okuţbe Vsak, ki posumi na bolezen ţivali, mora obvestiti veterinarsko organizacijo, ki na podlagi anamnestičnih podatkov, kliničnega pregleda oziroma epizootioloških razmer določi predpisane ukrepe Obveščanje o posebno nevarnih boleznih ţivali Veterinar mora takoj ob sumu na posebno nevarno bolezen ţivali to sporočiti na glavni urad UVHVVR in s pisnim navodilom imetniku ţivali določiti ukrepe za preprečevanje oziroma zmanjšanje moţnosti širjenja bolezni Epizootiološka poizvedba Z epizootiološko poizvedbo lahko ugotovimo moţen vir okuţbe in poti vnosa oziroma širjenja bolezni. Na podlagi rezultatov epizootiološke poizvedbe lahko UVHVVR določi dodatne ukrepe Cepljenje S cepljenjem zaščitimo dovzetne vrste ţivali proti boleznim. Načeloma je preventivno cepljenje proti posebno nevarnim boleznim ţivali prepovedano. Cepljenje je dovoljeno v primerih, ki jih za posamezno bolezen določa pravilnik. V večini primerov gre za cepljenje v nujnih primerih (hitro širjenje bolezni v drţavi, velika nevarnost za vnos iz drugih drţav članic EU ali tretjih drţav), v nekaterih primerih pa se lahko izvaja tudi preventivno cepljenje, s katerim zaščitimo populacijo pred pojavom bolezni. V Sloveniji se takšno cepljenje izvaja le proti atipični kokošji kugi. Cepljenje izvajajo veterinarske organizacije s koncesijo Čiščenje in razkuţevanje, dezinsekcija ter deratizacija Razkuţevanje je odstranitev in uničevanje povzročiteljev bolezni s predmetov, snovi (iztrebki, gnoj, krma idr.) ter okolja. Obvezno je razkuţevanje izločkov, predmetov in prostorov, kjer je

21 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 21/73 bila ţival, ki je zbolela za eno od posebno nevarnih bolezni ţivali, saj obstaja neposredna nevarnost za širjenje bolezni. Preden se izvede učinkovito razkuţevanje, je treba opremo in prostore dobro očistiti. Dezinsekcija je zatiranje in uničevanje mrčesa (insektov). Obvezna je dezinsekcija predmetov, prostorov in okolice, kadar je prenašalec posebno nevarne bolezni ţivali mrčes (komarji, krvosesne mušice, klopi ipd.). Dezinsekcija se izvaja tudi, ko lahko mrčes bolezen prenaša mehanično. Deratizacija je zatiranje podgan, miši in drugih škodljivih glodavcev, ki se periodično izvaja kot preventivni ukrep. Ob pojavu posebno nevarnih bolezni ţivali se pogosteje izvaja zaradi nevarnosti mehaničnega raznašanja povzročiteljev bolezni Usmrtitev in odstranitev okuţenih ţivali Ta ukrep spada med ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni. Okuţene ţivali je treba čim prej usmrtiti in neškodljivo odstraniti. Za neškodljivo odstranjevanje ţivalskih trupel so odgovorni izvajalci gospodarske javne sluţbe ravnanja z ţivalskimi stranskimi proizvodi v skladu s predpisi, ki urejajo varovanje okolja. Trenutno ima koncesijo za opravljanje te dejavnosti le en obrat z dnevno kapaciteto 250 ton. Če bi količina trupel presegala zmogljivosti obrata oziroma zaradi nepredvidenih okoliščin ne bi mogli trupla uničevati v obratu, so moţni tudi drugi načina odstranjevanja zakopavanje ali seţig. Tako za zakopavanje kot seţiganje je potrebna določena mehanizacija (delovni stroji za izkopavanje jam in prevoz trupel, priprava grmade), osebje, usposobljeno za ravnanje s stroji, sredstva za razkuţevanje trupel (na primer apno), material za seţig (les, slama), drugi delovni stroji in osebje. Pri tem je pri izbiri ustrezne lokacije zakopavanja ali morebitnega seţiga trupel ţivali na prostem (na primer izogibanje vodovarstvenim območjem itd.) zelo pomembno sodelovanje različnih sluţb. Ob pojavu aviarne influence je treba še posebno zaščiti osebje, ki sodeluje pri izvajanju ukrepov, saj se ljudje lahko okuţijo z virusom aviarne influence in zbolijo. Med naštete bolezni spada tudi bolezen modrikastega jezika, ki jo prenašajo krvosesne mušice. Glede na to, da je bolezen razširjena po skoraj vsej EU in se kot zaščitni ukrep uporablja cepljenje, se tudi drugi ukrepi za preprečevanje širjenja te bolezni razlikujejo od ukrepov pri drugih boleznih. Poleg tega pa se za zaščito ţivali uporabljajo repelenti in insekticidi.

22 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 22/73 Ukrepi in naloge za zaščito, reševanje in pomoč so opisani v drţavnem načrtu zaščite ter reševanja ob pojavu posebno nevarnih bolezni ţivali. 10 Razvrščanje gospodarstev, občin in izpostav URSZR (regij) v razrede zaradi pojava posebno nevarnih bolezni ţivali Ta del ocene je v primerjavi s prvo verzijo ocene najbolj spremenjen. Podlaga za izračun so še vedno podatki o številu ţivali po občinah za leto Za občino Ankaran ustreznih podatkov še ni na voljo, zato jo v teh pregledih nismo mogli upoštevati in zanjo je še vedno treba upoštevati stopnjo in razred, kakršna sicer velja za občino Koper. Podatke o številu govedi, drobnice in prašičev (stanje junij 2011) smo pridobili od takratnega Ministrstva za kmetijstvo in okolje (MKO). Podatke o številu perutnine v letu 2011 nam je posredovala takratna VURS, novejše podatke pa UVHVVR. Gospodarstva, občine in regije so razvrščene v posamezne razrede na podlagi števila ali deleţa ţivali (goveda, prašičev, drobnice, perutnine). Preglednica 4: Podatki o številu ţivali in gospodarstev v RS za leto 2011 Vrsta ţivali ţivali gospodarstev Povprečno število ţivali na gospodarstvo Povprečno število ţivali na občino Govedo Prašiči Drobnica Perutnina Opomba: ob upoštevanju sprememb oziroma pridobitvi novih podatkov o staleţu prašičev in perutnine za obdobje po letu 2011, ki so nadalje upoštevani v tej oceni, število prašičev znaša , število perutnine pa Dejansko (trenutno) število perutnine v RS je večje, saj UVHVVR še nima urejenega registra gospodarstev s perutnino. Obratno pa velja za staleţ prašičev.

23 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 23/73 Večje število ţivali na nekem območju načeloma pomeni večje tveganje za izbruh in širjenje bolezni. Gospodarstva, občine in regije so na podlagi števila ţivali razvrščeni v pet razredov. Preglednica 5: Razredi in stopnje, v katera se uvršča nosilce načrtovanja Razred Stopnja 1 Zelo majhna 2 Majhna 3 Srednja 4 Velika 5 Zelo velika Spremljanje stanja oziroma števila rejnih ţivali RS je razmeroma dobro urejeno, zato so ti podatki primerni za oblikovanje meril. Meja za osnovno ločnico (to je meja med drugim in tretjim razredom ) pri gospodarstvih je bila postavljena pri 400 glavah govedi, 2400 glavah drobnice, za prašiče je ta ločnica 2000 ţivali in pri perutnini ţivali. Pri tem smo upoštevali Uredbo o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010 (Uradni list RS, št. 17/10), in sicer prilogo 1 o koeficientih za izračun glav velike ţivine za posamezne vrste in kategorije rejnih ţivali. Poglavitna vrednost za oblikovanje razredov za ugotavljanje občin je število posamezne vrste ţivali v»povprečni«občini. Tudi tu je temeljna ločnica mejnik med drugim in tretjim razredom. Določanje razredov od osnovne ločnice navzdol za gospodarstva in občine je bilo okvirno oblikovano s količnikom 2, zgornji trije razredi pa so bili okvirno oblikovani s večkratnikom 3 glede na osnovno ločnico. Za ugotavljanje regij je upoštevano kot glavno merilo deleţ posamezne vrste ţivali glede na število teh ţivali v vsej RS. Z nazivom»regije«so v tem poglavju ocene mišljene Izpostave URSZR. Regije so ozemeljsko in glede vključenosti občin vanje identične izpostavam URSZR. Zaradi določenih sprememb na terenu in dopolnjenih podatkov o številu perutnine v obdobju po izdelavi prve verzije ocene v letu 2012 je bilo treba oceno dopolniti. Upoštevali smo samo tiste nove podatke, vezane na število perutnine iz podravske regije, ki so vplivali na spremembo uvrstitve gospodarstev v tretji ali višji razred in ki bi posledično lahko vplivali tudi na spremembo stopnje in razreda občin in regij. Na novo je upoštevana tudi perutninska farma v Voglajni v občini Šentjur, ki je imela

24 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 24/73 marca piščancev, te farme pa zaradi takratne rekonstrukcije v bazi podatkov za leto 2011 ni bilo. Po obdelavi podatkov se je pokazalo, da se je zaradi tega povečala samo ogroţenost občine Videm in sicer iz četrte v peto stopnjo in razred. gospodarstev, ki so uvrščeni v tretjo ali višjo stopnjo in razred, pa se je zaradi tega povečalo s 30 na 33. V zadnjih letih se število perutnine sicer povečuje. Konec leta 2014 je z obratovanjem prenehala farma prašičev v Ihanu v občini Domţale. Plemenska populacija prašičev je bila v celoti preseljena v prašičjo farmo v Pristavi pri Leskovcu v občini Krško, zaradi česar se je tam število ţivali v primerjavi z letom 2011 nekoliko povečalo. Ker je bila občina Krško ţe pred tem oziroma brez te spremembe uvrščena v najvišjo stopnjo in razred, se le-ti nista spremenili. Zaradi prenehanja obratovanja farme v Ihanu se je ogroţenost občine Domţale zniţala. Sicer pa je v zadnjih letih v RS opazen trend zmanjševanja števila prašičev. V preglednicah v nadaljevanju ocene so občine in regije, v katerih je zaradi upoštevanja navedenih sprememb prišlo do sprememb pri staleţu perutnine in prašičev, obarvane svetlo sivo-zeleno. Spremembe staleţa prašičev in perutnine vseeno niso tolikšne, da bi bilo zaradi njih potrebno spreminjati merila za uvrščanje gospodarstev, občin in regij v stopnje oziroma razrede, ki ostajajo ista kot doslej oziroma ista kot v prvi verziji ocene Razvrščanje gospodarstev Glede na merila za razvrščanje gospodarstev v razrede je v RS 33 gospodarstev, ki predstavljajo oziroma spadajo v tretji ali višji razred. V primerjavi s prvo verzijo ocene je število gospodarstev večje za tri, kar je v manjši meri posledica sprememb na terenu, predvsem pa gre vzrok za večje število iskati v tem, da so za obdobje po letu 2012 na voljo popolnejši podatki o številu perutnine. Struktura gospodarstev po razredih glede na vrsto ţivali in njihova lokacija je prikazana v preglednici 6.

25 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 25/73 Preglednica 6: gospodarstev, uvrščenih v 3., 4. in 5. razred Vrsta ţivali število gospodarstev v 3. razredu, občine število gospodarstev v 4. razredu, občine število gospodarstev v 5. razredu, občine Regije, v katerih so gospodarstva v 3., 4. in 5. razredu 11 (Cerklje na Gorenjskem, Gorenjska, Domţale, Kočevje, Ljubljanska, Govedo Vodice, Lenart, Sv. 0 0 Vzhodnoštajerska, Trojica, Lendava, Pomurska, Moravske Toplice, Posavska Breţice) Posavska, Prašiči 2 (Središče ob Dravi, Kriţevci) 4 (Ljutomer, Krško, Murska Sobota, Kočevje) 1 (Beltinci) Ljubljanska, Pomurska, Podravska Drobnica / 13 (Pivka, Gorišnica Perutnina (2x), Hajdina, Kidričevo (2x), Videm, Kriţevci, Dobrovnik, Šentjur, Šmarje pri 2 (Kamnik, Videm) 0 Notranjska, Ljubljanska, Podravska, Pomurska, Zahodnoštajerska Jelšah, Ptuj (2x)) SKUPAJ Kriteriji za uvrstitev kmetijskih gospodarstev v razrede so določeni v preglednici 7. Natančen pregled teh gospodarstev je v preglednici 20 v prilogi te ocene.

26 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 26/73 Preglednica 7: ţivali kot merilo za razvrstitev gospodarstev v razrede Vrsta ţivali 1. razred 2. razred 3. razred 4. razred 5. razred in število Govedo do 150 nad 150 do 400 nad 400 do 1200 nad 1200 do 3600 nad 3600 Prašiči do 1000 nad 1000 do 2000 nad 2000 do 6000 Drobnica do 1200 nad 1200 do 2400 nad 2400 do 7200 Perutnina do nad do nad do nad 6000 do nad 7200 do nad do nad nad nad Razvrščanje občin Razvrščanje občin v pet razredov je izvedeno posamično po vrstah ţivali (govedo, prašiči, drobnica in perutnina) in skupno. Podrobnejši podatki o številu posameznih vrst ţivali po občinah,»parcialna«uvrstitev v razrede in prisotnost večjih ali velikih gospodarstev v občinah je razvidna iz prvih štirih preglednic v poglavju 14 (preglednice 14 17). Pri razvrstitvi v parcialne razrede so upoštevana merila iz preglednice 8. Končna razvrstitev občine v razred upošteva najvišjo parcialno razvrstitev občine v razred po posameznih vrstah ţivali. Preglednica 8: ţivali kot merilo za uvrstitev občin v razrede Vrsta 1. razred 2. razred ţivali in število Govedo do 1100 nad 1100 do 2200 Prašiči do 850 nad 850 do 1700 Drobnica do 370 nad 370 do 750 Perutnina do nad do razred nad 2200 do 6600 nad 1700 do 5100 nad 750 do 2250 nad do razred 5. razred nad 6600 do nad nad 5100 do nad nad 2250 do 6750 nad 6750 nad do nad

27 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 27/73 Spodnja preglednica prikazuje, kako so občine znotraj regij uvrščene v posamezne razrede. Preglednica 9: občin po regijah in skupno, razvrščenih po razredih Regija Skupno Razred 1. razred 2. razred 3. razred 4. razred 5. razred število občin regije Gorenjska Severnoprimorska Dolenjska Koroška Notranjska Obalna Ljubljanska Vzhodnoštajerska Podravska Pomurska Zahodnoštajerska Posavska * Zasavska * SKUPAJ OBČIN Iz preglednice 10 je razvidna razvrstitev občin posamezno parcialno po vrstah ţivali in razred občine kot celote. Podrobnejši podatki o številu ţivali po občinah in njihova uvrstitev v parcialne razrede so predstavljeni v poglavju 14 (preglednice 14 17).

28 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 28/73 Preglednica 10: Razvrstitev občin v razrede po posameznih vrstah ţivali in skupno Regija Občina govedo prašiči drobnica perutnina Razred občine GORENJSKA Bled (18 občin) Bohinj Cerklje na Gorenjskem Gorenja vas-poljane Gorje Jesenice Jezersko Kranj Kranjska Gora Naklo Preddvor Radovljica Šenčur Škofja Loka Trţič Ţelezniki Ţiri Ţirovnica SEVERNOPRIMORSKA Ajdovščina (13 občin) Bovec Brda Cerkno Idrija Kanal Kobarid Miren-Kostanjevica Nova Gorica Renče-Vogrsko Šempeter-Vrtojba Tolmin Vipava DOLENJSKA Črnomelj (15 občin) Dolenjske Toplice Metlika

29 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 29/73 Regija Občina govedo prašiči drobnica perutnina Razred občine Mirna Mirna Peč Mokronog-Trebelno Novo mesto Semič Straţa Šentjernej Šentrupert Škocjan Šmarješke Toplice Trebnje Ţuţemberk KOROŠKA Črna na Koroškem (12 občin) Dravograd Meţica Mislinja Muta Podvelka Prevalje Radlje ob Dravi Ravne na Koroškem Ribnica na Pohorju Slovenj Gradec Vuzenica NOTRANJSKA Bloke (10 občin) Cerknica Divača Hrpelje-Kozina Ilirska Bistrica Komen Loška dolina Pivka Postojna Seţana OBALNA Koper (3 občine) Piran Izola LJUBLJANSKA Borovnica

30 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 30/73 Regija Občina govedo prašiči drobnica perutnina Razred občine (32 občin) Brezovica Dobrepolje Dobrova-Polhov Gradec Dol pri Ljubljani Domţale** Grosuplje Horjul Ig Ivančna Gorica Kamnik Kočevje Komenda Kostel Litija Ljubljana Logatec Log-Dragomer Loški Potok Lukovica Medvode Mengeš Moravče Osilnica Ribnica Sodraţica Škofljica Šmartno pri Litiji Trzin Velike Lašče Vodice Vrhnika VZHODNOŠTAJERSKA Benedikt (22 občin) Cerkvenjak Duplek Hoče-Slivnica Kungota Lenart

31 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 31/73 Regija Občina govedo prašiči drobnica perutnina Razred občine Lovrenc na Pohorju Makole Maribor Miklavţ na Drav. polju Oplotnica Pesnica Poljčane Rače-Fram Ruše Selnica ob Dravi Slovenska Bistrica Starše Sv. Jurij v Slov. goricah Sv. Trojica v Slov.goricah 3* Sveta Ana Šentilj PODRAVSKA Cirkulane (19 občin) Desternik Dornava Gorišnica Hajdina Juršinci Kidričevo Majšperk Markovci Ormoţ Podlehnik Ptuj Središče ob Dravi Sv. Tomaţ Sv. Andraţ v Slov. goricah Trnovska vas Videm** Zavrč Ţetale POMURSKA Apače (27 občin) Beltinci

32 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 32/73 Regija Občina govedo prašiči drobnica perutnina Razred občine Cankova Črenšovci Dobrovnik Gornja Radgona Gornji Petrovci Grad Hodoš Kobilje Kriţevci Kuzma Lendava 3* Ljutomer Moravske Toplice Murska Sobota Odranci Puconci Radenci Razkriţje Rogašovci Sveti Jurij Šalovci Tišina Turnišče Velika Polana Verţej ZAHODNOŠTAJERSKA Bistrica ob Sotli (33 občin) Braslovče Celje Dobje Dobrna Gornji Grad Kozje Laško Ljubno Luče Mozirje Nazarje Podčetrtek

33 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 33/73 Regija Občina govedo prašiči drobnica perutnina Razred občine Polzela Prebold Radeče Rečica ob Savinji Rogaška Slatina Rogatec Slovenske Konjice Solčava Šentjur Šmarje pri Jelšah Šmartno ob Paki Šoštanj Štore Tabor Velenje Vitanje Vojnik Vransko Zreče Ţalec POSAVSKA Breţice (4 občine) Kostanjevica ob Krki Krško Sevnica ZASAVSKA Hrastnik (3 občine) Trbovlje Zagorje ob Savi *Izjeme: če je občina razvrščena v prvi ali drugi razred in ima na svojem območju večje ali veliko gospodarstvo, ki je razvrščeno v tretji ali višji razred, je neposredno uvrščena v tretji razred. Taki sta le dve občini: Sveta Trojica in Lendava. ** v občini Domţale je farma prašičev v Ihanu v začetku leta 2015 prenehala z obratovanjem. Celoten staleţ prašičev je bil preseljen na drugo lokacijo izven občine in regije, zato se je ogroţenost občine Domaţale zaradi prašičev zniţala, posledično pa tudi skupna ogroţenost občine iz četrtega v tretji razred. *** zaradi popolnejših podatkov, ki izkazujejo večje število perutnine, se je občini Videm v primerjavi s prvo verzijo ocene z leta 2012 povečala parcialna ogroţenost z vidika perutnine in skupna ogroţenost, v obeh primerih iz četrtega v peti razred. Iz preglednic 9 in 10 lahko povzamemo, da je občin v najvišjem, petem razredu, 14. Največ takih občin je v severovzhodnem delu RS, predvsem v Pomurski in Podravski regiji. V teh regijah je več kot polovica vseh občin uvrščena v peti razred. Občine v Pomurski regiji so v

34 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 34/73 najvišjem razredu predvsem zaradi velikega števila prašičev, občine v Podravski regiji pa predvsem zaradi velikega števila perutnine. Posamični primeri takšnih občin so tudi v nekaterih drugih regijah. V četrti razred je razvrščenih 34 občin, največ teh občin je v Pomurski, Zahodnoštajerski, Podravski in Dolenjski regiji. V oba najvišja razreda spada skupno 48 občin. V tretji razred spada 87 občin, 50 v drugi razred, 26 pa v prvi razred. Takole pa rezultati iz prejšnje preglednice izgledajo na sliki. Slika 1: Ogroţenost občin zaradi pojava posebno nevarnih bolezni ţivali 1- zelo majhna, 2- majhna, 3- srednja, 4- velika 1, 5- zelo velika

35 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 35/ Razvrščanje regij Razvrščanje regij v posamezne razrede je izvedeno predvsem glede na število ţivali (izraţeno v odstotkih) v posamezni regiji in glede na skupno število posamezne vrste ţivali v RS. Določena regija obsega območje posamezne izpostave URSZR. Preglednica 11: Odstotek ţivali v regiji glede na skupno število ţivali RS kot merilo za uvrščanje regij v razrede 1. razred 2. razred 3. razred 4. razred 5. razred Do 5 % Nad 5 10 % Nad % Nad % Nad 30 % Kljub nekaterim spremembam števila prašičev v ljubljanski in posavski regiji ter spremembah v staleţu perutnine v v Zahodnoštajerski in predvsem v Podravski regiji (kjer se je število perutnine predvsem zaradi popolnejših podatkov in ne toliko zaradi sprememb na terenu povečalo od 2,2 na 2,7 milijona) se ogroţenost regij v primerjavi s prvo verzijo te ocene iz leta 2012 ni spremenila. Iz preglednic 12 in 13 izhaja, da sta najbolj ogroţeni regiji s stališča pojava posebno nevarnih bolezni ţivali in z vidika koncentracije števila ţivali Pomurska (5. razred; z vidika prašičev) in Podravska regija (5. razred; z vidika perutnine). V četrti razred se ni uvrstila nobena regija. Večina regij je v tretjem razredu: Gorenjska, Severnoprimorska, Dolenjska, Notranjska, Ljubljanska, Zahodnoštajerska, Vzhodnoštajerska in Posavska regija. V drugem razredu sta Zasavska in Koroška regija, v prvem razredu pa Obalna regija. Preglednica 12: regij po razredih Razred regij Regija 1 1 Obalna 2 2 Zasavska, Koroška 3 8 Gorenjska, Severnoprimorska, Dolenjska, Notranjska, Ljubljanska, Vzhodnoštajerska, Zahodnoštajerska, Posavska 4 0 / 5 2 Podravska, Pomurska Skupaj 13

36 DRŢAVNA OCENA OGROŢENOSTI OB POJAVU POSEBNO NEVARNIH BOLEZNI ŢIVALI 36/73 Takole pa rezultati iz prejšnje preglednice izgledajo na sliki. Slika 2: Ogroţenost regij zaradi pojava posebno nevarnih bolezni ţivali 1- zelo majhna, 2- majhna, 3- srednja, 4- velika, 5- zelo velika Struktura regij glede na posamezne vrste ţivali je prikazana na naslednji strani v preglednici 13.