Zavezniške protiofenzive v Severni Afriki (1940–1942)

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE NENAD RIKIĆ Mentor: doc. dr. DAMIJAN GUŠTIN ZAVEZNIŠKE PROTIOFENZIVE V SEVERNI AFRIKI ( ) Diplomsko delo LJUBLJANA 2005

2 KAZALO UVOD 1 1. METODOLOŠKI OKVIR OPREDELITEV PREDMETA PREUČEVANJA CILJI PREUČEVANJA HIPOTEZI UPORABLJENA METODOLOGIJA OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV 5 2. PUŠČAVSKE RAZMERE IN ZNAČILNOSTI 7 3. PRVA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA POLOM ITALIJANSKE VOJSKE PORAZ BRITANSKE VOJSKE V BOJU Z NEMŠKIM AFRIŠKIM KORPUSOM TOBRUK DRUGA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA OPERACIJA»BATTLEAXE«(BOJNA SEKIRA) TRETJA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA OPERACIJA»CRUSADER«(KRIŽAR) BRITANSKA VOJSKA SE JE PRISILJENA UMAKNITI ČETRTA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA OPERACIJA»ABERDEEN«UMIK DO EL ALAMEINA ZVIJAČE 40

3 8. NAJPOMEMBNEJŠA OROŽJA V SEVERNI AFRIKI TANKI CA M-13/ MATILDA MK II VALENTINE MK III CRUSADER MK VI (CRUISER) GRANT M PZKW (Panzerkampfwagen) IIIE PZKW IVF LETALA MESSERSCHMITT BF JUNKERS JU-87 STUKA VICKERS SUPERMARINE SPITFIRE HAWKER HURRICANE FIAT G 50 FRECCIA PROTILETALSKI TOP 88 MM POMEN MALTE IN KONVOJEV VERIFIKACIJA HIPOTEZ ZAKLJUČEK VIRI KNJIGE ČLANKI SPLETNE STRANI DRUGI VIRI 65

4 KAZALO SLIK Slika 1: Prva zavezniška protiofenziva 12 Slika 2: Napredovanje Rommla 15 Slika 3: Operacija»Battleaxe«21 Slika 4: Operacija»Crusader«24 Slika 5: Prva bitka za Sidi Rezegh 26 Slika 6: Druga bitka za Sidi Rezegh 28 Slika 7: Britansko nazadovanje v puščavi januarja Slika 8: Rommlov načrt za 27. in 28. maj Slika 9: Bitka za Tobruk 36 Slika 10: Padec Tobruka 37 Slika 11: CAM-13/40 41 Slika 12: Matilda 42 Slika 13: Valentine 43 Slika 14: Crusader 43 Slika 15: Grant 44 Slika 16: PZKW III 45 Slika 17: PZKW IV 45 Slika 18: BF Slika 19: Stuka 47 Slika 20: Spitfire 47 Slika 21: Hurricane 48 Slika 22: Freccia 49 Slika 23: FLAK 88 mm 49

5 UVOD Vojno dogajanje v severni Afriki je imelo velik vpliv na dogajanja na drugih frontah in je predstavljalo enega glavnih dejavnikov zloma sil osi, začetek preobrata v drugi svetovni vojni in uvod v padec in zlom fašističnega režima v Italiji. Čeprav je naslov mojega diplomskega dela Zavezniške protiofenzive v severni Afriki od leta 1940 do bitke za El Alamein jeseni 1942, sem predstavil tudi operacije sil osi, pomen Malte in konvojev ter značilnosti puščave in njen vpliv na bojno delovanje. Vojno dogajanje v severni Afriki se je začelo z željo Italije, da bi izrinili Britance iz Sredozemlja ter se tako ozemeljsko približali nekdanji velikosti rimskega cesarstva. Temu so se uprli Britanci, ki so imeli za to več razlogov. Najpomembnejši je prav gotovo edini neposredni stik s sovražnikom, saj ga drugje niso imeli, če ne upoštevamo zračnih bojev za Britanijo. Poleg tega so Britanci nujno potrebovali uspehe, saj je bila morala britanske vojske zaradi nenehnih zračnih napadov na Veliko Britanijo na nizki ravni, obenem pa bi v primeru izgube Egipta to pomenil hud udarec za Britance in vstop Turčije in Bližnjega vzhoda na stran sil osi, s čimer bi obkolili Sovjetsko zvezo in dobili dostop do nafte. Italijani so številčno močnejši začeli z ofenzivo proti Britancem, vendar so jih ti v prvi protiofenzivi kmalu pognali v beg in osvojili Cirenajko. To je prisililo Hitlerja, da je Italijanom na pomoč poslal svoje tankovske enote in enega najbolj znanih in zvitih generalov Ervina Rommla, čeprav je prvotno te sile nameraval uporabiti za napad na Sovjetsko zvezo, kjer bi zagotovo imele pomembno vlogo. Rommel se je ob prihodu v severno Afriko seznanil s popolnoma novim ozemljem in razmerami. Prišel je v puščavsko okolje, ki je imelo svoje posebnosti in značilnosti in je močno vplivalo na nadaljnja vojna dogajanja. Puščava je predstavljala idealno območje za poveljnika, ki je bil sposoben reagirati hitro in učinkovito, saj je šlo za veliko območje, ki skoraj ni imelo naravnih ovir in je bilo zato idealno za manevrsko bojevanje. Zaradi hitrosti napredovanja in velikega pribojevanega območja pa sta se obe strani soočali s slabimi in razvlečenimi oskrbovalnimi potmi, kar je predstavljalo velik problem. 1

6 Zaradi velike intezivnosti spopadov v severni Afriki so bile vse vpletene strani prisiljene neprestano dostavljati enote, oborožitev in opremo. Večje probleme pri tem so imele sile osi, ker je konvojem napoti stala uporna Malta. Zato je bil Hitler prisiljen potegniti iz Sovjetske zveze letalske enote, ki bi s svojimi napadi nevtralizirale Malto. Glede oskrbe so veliko vlogo odigrali konvoji ter letalstvo in bojne ladje obeh strani, ki so se bojevale za prevlado v Sredozemlju in kontrolo nad Malto, ki je predstavljala pomemben dejavnik v Sredozemlju. Pri izdelavi diplomskega dela sem se v veliki meri naslonil na dela naslednjih avtorjev: Winston S. Churchill, David Irving, Charles Douglas Home in Kenneth Macksey. Večina virov se nahaja v angleškem in srbohrvaškem jeziku. Določene knjige so napisane v nemškem jeziku, zato jih zaradi mojega nepoznavanja nemškega jezika nisem obdelal, temveč sem se osredotočil le na vire v angleškem, srbohrvaškem in slovenskem jeziku. Z velikimi problemi sem se soočal pri zapisovanju severnoafriških krajev, še predvsem zaradi tega, ker so različni viri različno poimenovali kraje. Zato sem se odločil, da se bom skliceval na Winstona Churchilla in na zapise krajev v angleškem jeziku ter jih prilagodil pravilom slovenskega jezika. 2

7 1. METODOLOŠKI OKVIR 1.1. OPREDELITEV PREDMETA PREUČEVANJA Predmet preučevanja v diplomskem delu je izvedba vojaških ofenziv in protiofenziv v severni Afriki med drugo svetovno vojno. Obravnaval sem obdobje od prvih spopadov med italijansko in britansko vojsko leta 1940 do bojev za El Alamein med silami osi in britanskimi silami 1 leta Pri tem bom podrobneje predstavil probleme, s katerimi so se soočale vpletene strani, pomen geostrategije in geopolitike na dogajanje v severni Afriki, zvijače, ki so se uporabljale v bojih in značilnosti puščavskega bojevanja. V posebnem poglavju pa bom pojasnil velik pomen Malte in konvojev ter njihov vpliv na dogajanja v severni Afriki. Na koncu bom predstavil še svoje razmišljanje o dogajanjih v severni Afriki CILJI PREUČEVANJA Začetek bo namenjen predstavitvi temeljnih pojmov, ki je potreben za boljše razumevanje pojmov, ki se pojavljajo v diplomskem delu. Sledila bo predstavitev najpomembnejših bojnih sredstev, ki so imela velik vpliv v bojnih operacijah in so nemalokrat tudi odločilno vplivala na sam izid spopadov v severni Afriki. Zaradi boljšega razumevanja pogojev, v katerih so potekala bojevanja, bom podrobneje predstavil puščavske razmere, njene posledice ter vpliv na dogajanja na bojiščih, na bojna vozila, opremo in ljudi. V osrednjem delu naloge bom podrobneje pojasnil bojna delovanja v severni Afriki med letoma 1940 in Še posebej podrobno bom predstavil potek zavezniških protiofenziv ter dejanja sil osi, analiziral spopade ter navedel posledice. V tem delu bom predstavil tudi geostrategijo ter velik pomen severne Afrike za zavezniške sile in njen vpliv na druge fronte. Na koncu bom podrobneje pojasnil pomen Malte glede severne Afrike in njen boj za preživetje. Pri tem so imeli veliko vlogo konvoji in ladje britanske mornarice, zato sem podrobneje predstavil tudi dogajanje v Sredozemlju med letoma 1940 in Sile, ki so se zoperstavljale italijanskim in nemškim enotam, so bile večinoma sestavljene iz britanskih vojakov, ki so tvorile jedro bojnih enot. Zato sem se odločil, da nasprotnike sil osi v severni Afriki ne poimenujem zavezniške sile, temveč britanske sile, čeprav so bile prisotne tudi enote iz britanskih kolonij in članic Commonwealtha, kot so indijske, novozelandske, južnoafriške in avstralske enote, prisotne pa so bile tudi enote prostovoljcev iz Francije, Grčije in Poljske ter židovske enote. 3

8 1.3. HIPOTEZI Hipoteza 1: Uspešnost protiofenziv v severni Afriki proti silam osi je bila posledica boljše opremljenosti in logistike zavezniških sil. Hipoteza 2: Puščavske razmere so imele velik vpliv na uspešnost zavezniških protiofenziv UPORABLJENA METODOLOGIJA V diplomski nalogi sem uporabil naslednje metode: Primerjalno analizo zgodovinskih virov: s katero sem primerjal in analiziral primarne in sekundarne vire ter tako predstavil temo diplomskega dela. Pri tem sem poskušal predelati čim več virov in predstaviti ugotovitve v diplomskem delu. Deskriptivno metodo: sem uporabil za predstavitev vojaških operacij in vojnega dogajanja v severni Afriki ter za predstavitev okoliščin in razmer. Analitično-primerjalno metodo oboroženih sil: z njo sem primerjal oba nasprotna tabora ter predstavil njihovo številčnost in oborožitev pred operacijami in po njih. 4

9 1.5. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV»Protiofenziva je prehod iz defenzive v ofenzivo zaradi razbijanja ali uničenja glavnih sil sovražnika na celem ali določenem delu vojskovališča oziroma bojevališča. Pripravlja se že v času obrambnega delovanja, vendar se izvaja v trenutku spremenjenega odnosa sil v korist branilca ali kadar je ofenzivna moč napadalca oslabljena do te mere, da ni več v stanju nadaljevati ofenzivo brez dostave novih sil, večjega regrupiranja idr. Protiofenziva se izvaja na osnovi enotnega načrta, z natančno določenimi silami in sredstvi, na določenem prostoru in pod enotno komando.«(vojna enciklopedija zv : 431)»Ofenziva je napad strateških razmerij oziroma je vidik strateškega delovanja, s katerim se z angažiranjem oboroženih sil v celoti ali le njihovih glavnih delov pomembno vpliva na razvoj situacije na določenem vojskovališču (bojevališču) za daljši ali krajši čas. Osnovni cilj ofenzive je razbijanje in uničenje čim večjih sil nasprotnika, nadzor določenih objektov strateškega pomena, omrtvinčenje ekonomskih in drugih potencialov in izvorov oziroma vsiljevanje svoje volje nasprotniku in lomljenje njegovega odpora. Osnovne značilnosti ofenzive se nanašajo na masovne začetne udarce, hitre in globoke prodore, kombinirana delovanja različnih rodov in delov, spretno koriščenje sil in sredstev glede na čas, prostor in izvedene manevrske postopke, visoko stopnjo iniciative, drznosti in odločnosti v delovanjih idr.«(vojna enciklopedija zv : 286)»Operacija kot bojna dejavnost označuje celovitost vzporednih (istočasnih) in zaporednih dejavnosti, ki se izvajajo koordinirano, organizirano in po enotni zamisli in načrtu, na enotnem prostoru (teritoriju in akvatoriju) in v določenem časovnem obdobjuzaradi doseganja operativnih in strategijskih ciljev. Praviloma rezultati operacije vplivajo v večji ali manjši meri na splošni ali delni izid določenega obdobja vojne, včasih pa tudi na vojno v celoti.«(vojna enciklopedija zv : 388)»Armada je najvišja operativna enota kopenske vojske ali vojnega letalstva, sestavljena iz korpusov ali divizij, ki praviloma deluje po posebnih operacijskih smereh ali na zasebnem bojišču. Naziv armada se uporablja tudi kot sinonim za oborožene sile v celoti ali samo za kopensko vojsko, ponekod pa kot splošni pojem za kopensko vojsko in vojno letalstvo.«(vojna enciklopedija zv : 215) 5

10 »Puščavski armadi sta se imenovali 8. britanska in nemško-italijanska armada v severni Afriki (v vojni ). Obe sta bili specialno opremljeni za delovanje v puščavi, večinoma motorizirani, s številnimi enotami za oskrbovanje z vodo in maskiranje.«(vojna enciklopedija zv : 217)»Korpus je najvišja taktična ali operativna enota kopenske vojske ali vojnega letalstva. Namenjen je za izvajanje zapletenih nalog taktično-operativnega značaja, samostojno ali v sestavi armade. Lahko je enoroden (pehotni, oklepni, konjeniški, zračnodesantni idr.) ali mešani (sestavljen iz enot več rodov). Formacija korpusa je praviloma spreminjajoča; največkrat ima do 3 divizije oziroma od 2 do 5 brigad in več samostojnih polkov in bataljonov. V nekaterih armadah obstajajo v miru in vojni, nekod pa so predvideni samo za vojno.«(vojna enciklopedija zv : 625)»Divizija je višja taktična in združena enota stalne sestave, usposobljena za samostojno delovanje. Sestavljena je, navadno, iz več polkov ali brigad (bataljonov) in enot podpore, zaščite in varovanja. Kot organizacijsko-formacijska celota se pojavlja v vseh vidikih in mnogih rodovih, in v strategijskih ocenjevanjih se pojmuje kot eden od osnovih elementov moči in potencialnih zmožnosti oboroženih sil.«(vojna enciklopedija zv : 469)»Mehanizirana divizija je združena operativno-taktična enota, katere jedro sestavljata mehanizirana ali t. i. oklepna pehota. Prva je navadno na tovornjakih, druga pa na oklepnih transporterjih. Poleg pehote ima divizija tanke, artilerijo in enote drugih rodov in služb (vse na motornih vozilih), razmerje pehote proti tankom pa je 3 : 1 ali 2 : 1.«(Vojna enciklopedija zv : 474)»Oklepna divizija se razlikuje od mehanizirane predvsem po tem, da jedro sestavljajo tanki. Kot kompaktna formacija se pojavlja že pred II. svetovno vojno, kot rezultat težnje po ustvarjanju močnih oklepnih enot velike mobilnosti in udarne moči, ki bo v napadu močno sredstvo za preboj in razvijanje uspeha, v obrambi pa za izvajanje močnih protiudarov.«(vojna enciklopedija zv : 474) 6

11 2. PUŠČAVSKE RAZMERE IN ZNAČILNOSTI Same protiofenzive in bojna delovanja so se odvijala v puščavskem okolju, kar je vplivalo na njihov potek. Severnoafriška puščava, v kateri so se odvijali boji, je sama po sebi zelo specifičen teritorij, saj v večini primerov ne vsebuje naravnih ovir, razen posameznih depresij, hribovij in vadijev, ki ne omogočajo prehoda težjim vozilom. Vode je zelo malo, naravna vegetacija je prisotna le ob obali, kjer so Italijani namakali in v okolici večjih mest. Voda je prisotna tudi v notranjosti, vendar le na redkih mestih. Voda je bila življenjskega pomena za vojake. Tla so sestavljena iz proda, peska, iz proda prekritega s peskom ali pa so bila kombinacija obojega. ( je mesečna pokrajina, v kateri skoraj ni dreves in zato nobene sence. Džebelsko hribovje je divje razklano, prekinjeno z redkimi dolinami, v katerih zvečine beli ali rdečkasto rumeni pesek preprečuje kakršnokoli vegetacijo. Čim dlje na vzhod vodi puščavska cesta, toliko bolj brezupna postaja pokrajina. Medtem ko je v Benghaziju in v območju, ki se razteza kakih 50 kilometrov na vzhod, še videti kolonizatorska prizadevanja Italijanov, ni v območju Derne in Tobruka razen bednih pristanišč v teh dveh krajih in cestarskih hiš, ki stojijo na vsakih 50 kilometrov vzdolž puščavske ceste, opaziti nobenih naselbin. Tu se nahajajo tudi bedni, zakrneli borovci. Trnovo grmičevje, ki edino raste tu, sega človeku komaj do kolen.«(irving 1977: ) To območje je pravi taktični raj za izvajanje raznih idej poveljujočih, saj so vse poti odprte.»puščavski pohodi so bili pravzaprav manevrska vojna med osvojenimi utrjenimi položaji, redko posejanimi po peščeni ploskvi«(home 1976: 40) Značilno za puščavsko bojevanje je bilo, da je moral človek vse, kar je potreboval, pripeljati s sabo.»to območje ima na obeh koncih nekakšni naravni ustji, kjer se širna razsežnost puščave zožuje v neke vrste sotesko v bližini morja in pušča tam pas kakih 70 kilometrov, preden postane ozemlje na jugu neprehodno za vojske. Na zahodu je bilo takšno ozko grlo pri El Agheili, na meji med Tripolitanijo in Cirenajko. Na vzhodu je bil El Alamein, 125 kilometrov od Alexandrije; tam je puščava strmo padala proti depresiji Kattara, kakih 45 kilometrov od morskega brega. Med tema dvema soteskama se je raztezalo puščavsko bojišče, čez tisoč kilometrov dolgo in ponekod do 180 kilometrov široko.«(home 1976: 39) 7

12 Depresija Kattara: leži 80 metrov pod morsko gladino. Na njenem severnem robu je slonela južna obramba El Alameina. Ta rob je 300 metrov višji od dna depresije. Na voljo je le malo poti, kjer se je dalo prečkati depresijo, problem pa predstavlja tudi globoki pesek. V celotnem vojnem dogajanju v severni Afriki je depresija Kattara nudila najboljšo zaščito britanski vojski. ( Najpomembnejše trdnjave v severni Afriki so bile Tobruk, Bardia in Mersa Matruh, kot tudi območje El Alameina, ki je bilo izdelano v obliki trdnjave. Te trdnjave so bile narejene tako, da njihova obramba ni bila vidna s tal, saj se je nahajala v isti višini kot tla in je vsebovala nizke žične ovire, protitankovske jarke in betonske predore z bunkerji, kjer so bila razporejena protitankovska orožja, minometi in strojnice, ki so bili prekriti s tanko plastjo peska in zato toliko težje vidni. ( Samo podnebje pa ni bilo naklonjeno bojevanju, saj je podnevi zelo vroče (več kot 50 C). Zaradi vročine in migetanja zraka so bili cilji težko vidni, prisotni so bili pogosti prividi oziroma fatamorgane. Možje so poležavali v žgoči vročini, ožgani in izsušeni od sonca, od vročega vetra so imeli razpokane ustnice, koža se jim je luščila, pojavili so se mehurji, imeli so razmršene lase in stalno je bila prisotna žeja. Ob neurjih so se dolgi suhi vadiji (rečna korita) spremenila v deroče reke, voda je odplavljala vozila, telefonske linije so bile pretrgane in letališča poplavljena. (Irving 1977: 100, 112, 125, 147; Nemška hrana je bila enolična in pomankljiva, sestavljena iz prepečenca, sardin v olju, olivnega olja, marmelade, topljenega sira, mesa v konzervah in kave, brez zelenjave in sadja, kar je povzročalo, da so se vojakom začeli majati zobje. Britanci so bili s hrano dosti bolje oskrbljeni, saj so se oskrbovali z zelenjavo, sadjem in dobrotami iz Egipta in Bližnjega vzhoda. (Irving 1977: 125; Prihajalo je do črevesnih obolenj, zaradi katerih so vojaki oslabeli in omedlevali. Pri kopanju jarkov si lahko dobil rano ali pa si se opraskal ob kamelji trn, kar se ni zacelilo več mesecev in je povzročalo bolečine. V tankih je bilo lahko tako vroče (do 70 C), da je motorno olje začelo vreti in poti ni bilo mogoče nadaljevati. Vojake pa so poleg tega šibali tudi močni nalivi in peščeni viharji gibliji. Gibli je peščeni vihar, katerega hitrost je znašala 120 km/h 8

13 in je lahko trajal nekaj dni. Nosil je na tone puščavskega peska, ki je zahajal v vse odprtine, se zajedal v pore in se lepil na kožo ter obleko. Mašil je filtre motorjev, zahajal v oči in nos ter oviral pogled. Pesek je resno zmanjšal vzdržljivost motorjev, saj jih je bilo potrebno menjati na vsakih kilometrov, medtem ko so na drugih frontah zdržali tudi do prevoženih kilometrov. Tudi motorje tankov je bilo potrebno menjati na vsakih kilometrov, medtem ko jih je bilo v Evropi potrebno menjati na vsakih kilometrov. V času viharjev so se vse kopenske in zračne operacije ustavile, saj je vidljivost znašala le tri metre. Vedno so bile prisotne tudi tegobe, povezane z raznimi žuželkami, peščenimi gadi, škorpijoni in roji mušic, ki so kratile spanec. Sprva je veljalo, da vozila ne morejo voziti po puščavi, dokler ni Rommel ugotovil, da vendarle lahko peljejo. Skrivnost se je nahajala v tem, da morajo vozila voziti s premalo napolnjenimi pnevmatikami. (Irving 1977: 87, 100, 112, 125; Tankisti pa so imeli svoje probleme. Ponavadi je bilo v tanku pet oseb, ki vidijo zunanji svet samo skozi ozke line. V tanku je smrdelo po gorivu, olju in potu in če bi zaprli vhodno lino, bi vročina zaradi streljajočega topa in delujočega motorja postala nevzdržna. Poleg tega je vedno obstajala nevarnost, da bi bil oklep prebit, kar bi pomenilo zagotovo smrt vseh v tanku. (Irving 1977: 94; 9

14 3. PRVA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA POLOM ITALIJANSKE VOJSKE S tem, ko je 10. junija 1940 Italija napovedala vojno Veliki Britaniji, so se začele tudi priprave italijanske vojske za ofenzivo na Egipt. Tako bi Italija poleg ozemelj Abesinije, Eritreje in Somalije obsegala še Tripolitanijo, Libijo (Cirenajko), Egipt in bi tako skupaj z ozemljem Vichijske Francije obsegala celotno severno Afriko. Italija bi s tem dosegla veličino nekdanjega rimskega imperija. Temu so se uprli Britanci. Ozemlje severne Afrike je bilo edino ozemlje, kjer je imela britanska vojska neposredni kopenski stik s sovražnikom. (Churchill zv : ) Italijanska vojska je imela skupaj vojakov v 15 divizijah, od tega v Tripolitaniji osem divizij, v Cirenajki štiri divizije in še na meji z Egiptom tri. Britanska vojska pa jim je stala nasproti z okoli vojaki, ki so morali skrbeti za obrambo Egipta, pa tudi za ohranitev notranjega reda in miru. Poleg premoči v številu vojakov je italijanska vojska imela premoč tudi v letalih. Poskrbeli so tudi za dobre preskrbovalne zveze, saj so že v preteklosti zgradili cesto od glavne baze v Tripoliju do egipčanske meje. Na tej poti pa so se nahajala pristanišča Benghazi, Derna, Tobruk, Bardia in Sollum, ki so se počasi polnila s potrebščinami za bližnjo ofenzivo. Na koncu te ceste pa je čakala italijanska vojska v velikosti do mož. (Churchill zv : ) Britanska vojska se je zelo dobro zavedala, da mora prva začeti z napadi, še preden bi bila italijanska vojska pripravljena na ofenzivo. Zato je že 24 ur po objavi vojne začela z manjšimi napadi in 12. junija napadla mejni utrdbi pri Capuzzi in Maddaleni ter presenetila italijansko vojsko, ki ni niti vedela, da je vojna napovedana. Italijanska vojska je hitro vzpostavila fronto in septembra 1940 začela veliko ofenzivo, prestopila egipčansko mejo in se vkopala pri Sidi Barani ter začela utrjevati položaj. Britanska vojska pa se je utrdila pri Mersa Matruhu ter čakala na okrepitve iz drugih delov Afrike in britanskega imperija. (Churchill zv : ) Čeprav je bila britanska vojska v manjšini, se je odločila, da napade italijanske položaje. 6. decembra 1940 je britanskih vojakov napredovalo 60 kilometrov, ne da bi jih italijanske zračne sile opazile. To je storila tudi 8. decembra ter se pripravila na napad. 10

15 9. decembra 1940 se je začela bitka za Sidi Barani. S možmi, pod vodstvom generala Wavella, so napadli skoraj trikrat močnejšo italijansko vojsko, pod vodstvom maršala Grazianija. Hitro so zavzeli tabore v Tumari in Nibeivi, medtem ko je 7. oklepna divizija odrezala obalno cesto proti zahodu in s tem osamila italijanske enote v Sidi Barani od glavnine sil italijanske vojske ter se usmerila proti zahodu. Dne 10. decembra sta garnizija iz Mersa Matruha in britanska flota iz morja napadli italijanske položaje ter popoldne zavzeli Sidi Barani. Italijanska vojska se je začela umikati, sledila pa jim je britanska vojska s 7. oklepno divizijo, 16. britansko pehotno brigado in 6. avstralsko divizijo. Dne 12. decembra je bilo širše področje Sidi Baranija pod kotrolo Britancev. Do 15. decembra je bila italijanska vojska izrinjena iz Egipta in se je umaknila v Bardio, ki je bila že izolirana. V začetni fazi protiofenzive so uničili velik del italijanske vojske in imeli več kot ujetnikov, medtem ko so britanske izgube znašale le 133 mrtvih in 387 ranjenih. V Bardii so se nahajale štiri divizije, ki so bile zaščitene s protitankovskimi rovi, bodečo žico in bunkerji. Glavnino napada naj bi tvorile 6. avstralska divizija, 16. britanska pehotna divizija, 7. bataljon Kraljevskega tankovskega polka, en bataljon strojničarjev ter en polk poljske in srednje korpusne artilerije. Umik italijanske vojske na sever ali severozahod naj bi preprečila 17. oklepna divizija. Napad se je začel 3. januarja 1941, ko je avstralskemu bataljonu uspelo zavzeti okop na zahodnem območju. To je omogočilo inženirjem, da zasujejo protitankovske jarke. Dve avstralski brigadi sta nadaljevali napad in zavzeli vzhodno in jugovzhodno področje. 4. januarja 1941 so v mesto vdrli tanki»matilda«, kar je prisililo italijanske enote, da so se naslednjega dne predale. Predalo se je italijanskih vojakov in zaplenjenih je bilo 463 topov. Britanska vojska je dosegla Tobruk 7. januarja in ga napadla 21. januarja, ko je avstralska brigada uspela prebiti južno obrambo. Po preboju sta dve brigadi zavili levo in desno in napadli odprte položaje italijanske vojske. Naslednje jutro so se italijanski vojaki predali. Britanska vojska je zasegla 236 topov in ujela italijanskih vojakov. Začel se je splošen umik italijanske vojske na mejo z Libijo. Sledili so nadaljni prodori britanske vojske, ki je 7. februarja prodrla vse do Benghazija in nato do El Agheile. S tem so zavzeli vso Cirenajko in potisnili italijansko vojsko nazaj v Tripolitanijo. Britanska vojska se je nato utrdila pri El Agheili. (Churchill zv : ) Britanski vojski je v sorazmerno kratkem času (6 tednov) uspelo napredovati več kot 300 kilometrov, razbiti številčno močnejšo italijansko vojsko in osvojiti dve pomembni pristanišči. Veliko zaslug pri uspehu sta imela tudi britanska mornarica in letalstvo, ki sta neprestano napadali umikajočo se italijansko vojsko in mesta kamor, se je umaknila. Poleg 11

16 tega pa je mornarica oskrbovala sprednje enote s potrebnim materialom, britansko letalstvo pa je, čeprav slabše, kmalu prevzelo pobudo in oblast v zraku. Uspehu zavezniške protiofenzive je najverjetneje botrovala predvsem boljša opremljenost in oborožitev ter izkušenost poveljniškega kadra. Veliko je prispevala tudi borbenost, nepopustljivost, visoka morala in bojni duh vojakov, medtem ko je bilo pri italijanski vojski ravno obratno. Vsega skupaj je britanska vojska v začetnih operacijah zaplenila 700 topov in zajela italijanskih vojakov. Do konca protiofenzive je imela že ujetnikov in ogromne količine zaplenjenega vojnega materiala, osvojila pa je tudi celotno Cirenajko. Na srečo Italijanov Britanci niso nadaljevali s prodiranjem. Temu je botrovala zlasti odločitev britanske vlade, da del svoje vojske, predvsem najbolj izkušene, pošlje na pomoč grški vojski v Grčijo. S tem so zaustavili udarno silo britanske vojske, ki ni imela več moči, da bi nadaljevala s preganjanjem. Italijani so se nameravali umakniti celo do Tripolija, če bi Britanci nadaljevali s pregonom. Drugi pomemben omejevalni dejavnik pa so bile tudi dolge preskrbovalne zveze in t. i.»efekt elastike«, ki se je izkazal še tolikokrat kasneje. Slika 1: Prva zavezniška protiofenziva (napredovanje od Tobruka) Vir: Churchill zv : 57 12

17 3.1. PORAZ BRITANSKE VOJSKE V BOJU Z NEMŠKIM AFRIŠKIM KORPUSOM Zavezniki so se odločili, da bodo držali El Agheilo za vsako ceno, saj je bilo to območje zaradi svoje lege najbolj ugodno za obrambo.»to območje ima na obeh koncih nekakšni naravni ustji, kjer se širna razsežnost puščave zožuje v neke vrste sotesko v bližini morja in pušča tam pas kakih 70 kilometrov, preden postane ozemlje na jugu neprehodno za vojske. Na vzhodu je bilo takšno ozko grlo pri El Agheili.«(Home 1976: 39). Dobro so se zavedali, da če bi El Agheila padla, bi težko branili široko področje, ki bi se odprlo.»se je raztezalo puščavsko bojišče, čez tisoč kilometrov dolgo in ponekod do 180 kilometrov široko.«(home 1976: 39). Vendar so za obrambo vseeno pustili razmeroma šibke sile, saj so večino enot poslali na pomoč grški vojski v Grčijo, ki ji je grozil napad sil osi. S tem je želel Churchill pokazati Američanom, da so se Britanci pripravljeni boriti proti Nemcem, obenem pa je upal, da bi lahko vzpostavil balkansko fronto. Poleg tega so preostalim enotam odvzeli tudi nekaj opreme in orožja ter izkušeno 7. oklepno divizijo poslali v zaledje zaradi popolnitve in počitka. Tako so El Agheilo branile predvsem nove enote, ki so bile neizkušene in pomanjkljivo oborožene. 6. avstralsko divizijo je zamenjala 9. avstralska divizija, 7. oklepno divizijo pa oklepna brigada in del skupine za podporo 2. britanske oklepne divizije. General Wavell poleg vseh težav, ki jih je imel, niti ni pričakoval napada na položaje pred majem 1941, saj je vedel, da je italijanski vojski prizadel hud udarec, zato je domneval, da lahko položaje pri El Agheili drži s srednje močnimi silami. Ni se zavedal, da je dobil enakovrednega nasprotnika generala Rommla, ki se je kasneje izkazal za zelo nadarjenega in predrznega poveljnika, ki je vodil visoko izurjene nemške enote, ki so bile mnogo bolje opremljene in motivirane od italijanske vojske. Rommel je z nemškimi enotami v moči ene tankovske divizije in 5. lahke divizije prispel v Tripoli februarja (Home 1976: 39, 46; Irving 1977: 86, 92; Macksey 1974: 18; Churchill zv : ) Britanci so se zavedali pomena El Agheile, kajti če bi padla, bi celoten položaj zahodno od Tobruka in Benghazija postal nebranljiv. Umikati bi se morali do Benghazija ali Mechile. Rommel je najprej hotel videti, kako močni so britanski položaji, zato se je odločil, da 24. marca 1941 napade položaje pri El Agheili. Kljub temu da je imel Rommel šibkejše sile, ki so jih sestavljale 5. tankovski polk, dva bataljona strojničarjev, dva izvidniška oddelka, tri baterije topništva in en oddelek protiletalskih topov, se je odločil za napad. Skoraj 13

18 brez boja so osvojili El Agheilo, medtem ko so se Britanci umaknili v 50 kilometrov oddaljeno Mersa Brego. (Home 1976: 47; Irving 1977: 92 93, 95; Macksey 1974: 15 16, 18; Churchill zv : ) Sedem dni kasneje, in sicer 31. marca 1941, je sledil napad na Mersa Brego. Po hudih bojih se je britanska vojska umaknila v Agedabio, od koder so vodile tri smeri. Rommel se je odločil, da 2. aprila napade Agedabio in razcepi svoje sile v vse tri smeri: a) proti Benghaziju, kjer so bila skladišča; b) vzhodno proti Mechili, globoko v sovražnikovo zaledje; c) med obema smerema proti Msusu in nato v Mechili. Še isti dan so osvojili Agedabio, iz katere se je umaknila skupina za podporo 2. britanske oklepne divizije. Britanci so spoznali, da ne morejo braniti Cirenajke, zato so se začeli umikati ter zbirati sile. Rommel se je odločil, da bo napadel v treh klinih čez Cirenajko in če bo dovolj hiter, bo lahko uničil britanske sile. Istočasno je v nemške enote vključil italijanske enote in ustvaril hitro in udarno silo Afriški korpus. Dne 4. aprila 1941 je izvidniški bataljon zasedel zapuščeni Benghazi, padla sta Msus in Antelat. Sledila je obkolitev 2. britanske oklepne divizije, ki ji je uspel preboj, vendar je bila močno oslabljena. Ostala je samo še 2. avstralska divizija pri Mechili, ki se je umaknila v Tobruk in se začela utrjevati. 6. aprila 1941 so sile osi zasedle Mechili, ujele britanska generala Neama in O'Connorja ter uničile šibko 3. oklepno brigado, ki je imela nalogo braniti umik britanske vojske. 7. aprila pa so zavzeli še nebranjeno Derno. Rommel se je zavedal, da mora čim prej zbrati sile za napad na Tobruk, preden se britanske sile zadosti utrdijo. Britanci so se odločili, da je Tobruk vitalnega pomena za obstoj Egipta, saj je onemogočal napredovanje sil osi proti Egiptu. Izpadi iz Tobruka bi lahko resno ogrožali preskrbovanje Afriškega korpusa, glavno britansko obrambo pa so postavili bolj proti vzhodu v Sollum. Dne 8. aprila 1941 je 2. avstralska divizija prispela v Tobruk, ki so jo po morski poti okrepili še s 7. avstralsko divizijo. 12. aprila so del 5. lahke oklepne divizije, ena italijanska oklepna in pehotna divizija zavzeli Bardio. (Home 1976: 47 49, 51; Irving 1977: 96 97, ; Macksey 1974: 19 24; Churchill zv : ) 14

19 Slika 2: Napredovanje Rommla (Rommlova protiofenziva aprila 1941) Vir: Churchill zv : TOBRUK Dne 9. aprila 1941 je bil Tobruk obkoljen. Britanci so dojemali Tobruk kot pomembno pristanišče, ki je veliko prispevalo k oviranju Rommla pri njegovem napredovanju v Egipt. Iz Tobruka so manjše enote neprestano napadale oskrbovalne linije sil osi in jim povzročale materialno škodo ter uničevale manjše skupine. Pri obrambi Tobruka sta imela pomembno vlogo tudi mornarica in letalstvo. Mornarica je dobila nalogo, da onemogoči vsak konvoj, ki bi bil namenjen Afriškemu korpusu, preseka komunikacijske poti med Italijo in Afriko, hkrati pa naj bi branilce Tobruka oskrbovala z materialom, živežem in novimi silami. Poleg tega naj bi skupaj z letalstvom bojno delovala po oskrbovalnih linijah sil osi. Pomembno vlogo pri oviranju oskrbovanja Afriškega korpusa naj bi imele tudi specialne enote, ki bi jih z desantnimi čolni izkrcali v zaledje sovražnika. Tobruk ni smel pasti za nobeno ceno. (Churchill zv : ; Irving 1977: 107) 15

20 Na obrambo Tobruka je močno vplivala zelo dobro izdelana obrambna infrastruktura, ki so jo izdelali že Italijani. Obramba je bila sestavljena iz 128 med seboj povezanih bunkerjev samo v zunanjem pasu 50-kilometrskega zunanjega obroča, ki je bilo zavarovano z minskimi polji, protitankovskimi jarki in žičnimi ovirami. Ti bunkerji so bili prekriti s peskom, tako da so bili nevidni za izvidniška letala. Poleg tega so bili prisotni tudi protitankovski topovi in strojnična gnezda. (Macksey 1974: 25; Irving 1977: 113, ) Rommlu nikakor ni uspelo zavzeti Tobruka in bitka se je vse bolj spreminjala v pozicijsko bojevanje. Rommel je večkrat poskušal prodreti čez obrambo. 5. oklepno divizijo je poslal na cesto v El Adem, ki pa je naletela na močan topniški ogenj, ki je zaustavil prodiranje. Medtem je italijanska divizija»brescia«napadla zahodno od Tobruka in bila ravno tako odbita. Letala Luftwaffe so vse pogosteje napadala ladje, ki so priplule in odplule iz pristanišča. Tri dni kasneje je Rommel zopet poskusil. Tokrat s kombiniranim napadom 5. lahke divizije in divizije»ariette«, ki ju je podpiralo močno artilerijsko bombardiranje. Vse sile so osredotočili na majhen prostor, kjer naj bi se izvršil prodor, vendar so jih branilci počakali pripravljeni. Ker diviziji»ariette«ni uspelo pravočasno razširiti področje napada, se je 5. lahka divizija znašla v pasti, ki so jo branilci zasuli z granatami in protitankovskimi izstrelki ter bočnim napadom tankov. Rommel se je bil prisiljen umakniti. Izvedlo se je več napadov, vendar noben ni bil uspešen. (Macksey 1974: 26; Irving 1977: ) General Wavell se je zavedal, da so nemške sile šibke pri Halfayi, ker se je večina sil nahajala v obkolitvi Tobruka, zato je upal, da bo lahko hitro osvojil Halfayo in prodirajoč proti zahodu osvobodil Tobruk. Začela se je operacija»brevity«(zgoščenost), ki so jo izvajale šibke sile, sestavljene iz 29 srednjih tankov in 26 težkih tankov»matilda«ter dve pehotni brigadi. Tanki»matilda«so se izkazali za skoraj neuničljive. Krenili so čez prelaz Halfaya proti Sollumu in Capuzzi in pri tem uničevali 15. motorizirani lahki pehotni bataljon in italijansko pehoto ter artilerijo, ki je neuspešno poskušala zapreti pot. Britanska vojska je za kratek čas uspela zavzeti Sollum in Capuzzo. Rommel se je zavedal, da je prelaz Halfaya izrednega pomena, saj brez njega ne bi bila več možna obkolitev Tobruka. 27. maja se je zato začel hiter in močan frontalni in oklenitveni napad na prelaz Halfaya. Britanska vojska je bila prisiljena k umiku, pri tem pa je izgubila polovico svojih tankov in veliko zaplenjenih italijanskih topov. Rommel je ukazal, da se prelaz močno utrdi. (Macksey 1974: 31 33; Irving 1977: ) 16

21 To so bili prvi porazi Afriškega korpusa, ki mu je padala bojna morala, zaradi dolge oskrbovalne poti pa mu je pešala tudi oskrba s hrano, vodo, bojnimi vozili in materialom. Poleg tega je bil Afriški korpus že povsem utrujen in oslabljen zaradi dolgega bojevanja. Kljub temu da je bila pot v Egipt odprta, se je Rommel zavedal, da ne sme napredovati, dokler ne zavzame Tobruka. Tobruk je bil za obe strani strateško izjemno pomemben, saj je s svojim položajem obvladoval 40 kilometrov obalne ceste. Za britansko vojsko kot možno izhodišče za izpad v prihajajoči protiofenzivi in kot izhodišče za napadanje na nasprotnikove komunikacijske poti, za Rommla pa kot ovira pri napredovanju in v primeru zavzetja, kot pomembno pristanišče za napredovanje v Egipt. Rommel je hotel na vsak način zasesti pristanišče, vendar so mu nasproti stali izurjeni in odločni avstralski in novozelandski vojaki. Ti so hitro ugotovili, od kod prihaja glavni napad in z močno premično obrambo prizadejali velike izgube Afriškemu korpusu. 17

22 4. DRUGA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA OPERACIJA»BATTLEAXE«(BOJNA SEKIRA) Rommel je sčasoma ugotovil, da zaradi fanatične obrambe in pomanjkanja sredstev ne bo mogel zavzeti Tobruka. Odločil se je, da bo učvrstil obrambo pri prelazu Halfaya in pri Sollumu, ker bi njuno zavzetje omogočilo prehod britanskih sil v Libijsko puščavo. Tako bi ga britanske sile lahko napadle iz Egipta, zaradi česar bi moral opustiti obleganje Tobruka in se umakniti na linijo pri El Gazali. Pravkar prispelo 15. tankovsko divizijo je poslal na sollumsko fronto. Rommel je vedel, da se pripravlja velika zavezniška protiofenziva. (Macksey 1974: 35; Home 1976: 54; Churchill št : 303) General Wavell je od Churchilla kot vrhovnega poveljnika dobil ukaz, da mora čim prej začeti s protiofenzivo in mu je za ta namen poslal tudi 238 novih tankov. Wavell se je temu upiral in zatrjeval, da za pripravo ofenzive potrebuje več časa, vendar se je na koncu moral ukloniti pritisku in zahtevi po čimprejšnji osvoboditvi Tobruka. Operacija»Battleaxe«(bojna sekira) se je začela 15. junija zgodaj zjutraj. (Macksey 1974: 34, 36; Irving 1977: 136; Home 1976: 54; Churchill št : 304) Po načrtu Wavella naj bi britanske sile napadle sile osi v treh klinih. Prvi klin bi udaril med obrežjem in višavjem in zavzel Sollum. Drugi bi šel čez višavje in južno od njega ter bi napredoval proti Halfayi in Capuzzu. Tretji klin, v katerem se je nahajala večina oklepnih sil pa bi potekal še bolj južno od višavja ter poskušal obiti Rommlov desni bok in napasti njegovo zaledje in oskrbovalne zveze ter tako zvabiti Rommla z njegovimi oklepnimi silami v odprt boj južno od Capuzza in Halfaye. Če bi ta načrt uspel, bi se Rommel verjetno umaknil v Bardio. To bi omogočilo pritisk na El Adem in združitev s posadko Tobruka. (Home 1976: 54) Rommel je vedel za prihajajoč napad, zato je dvignil stopnjo pripravljenosti na celotni fronti. Pripravil se je na prihajajočo protiofenzivo. Po koncu operacije»brevity«(zgoščenost) je močno utrdil položaje na prelazu Halfaya in pri Capuzzu. Močno je utrdil protitankovske položaje in pustil dva tankovska oddelka v zaledju, da bi ju lahko uporabil v pravem trenutku in s tem spremenil težišče bojevanja. Tako je bil prelaz Halfaya močno utrjen s protiletalskimi topovi 88 mm, ki so edini lahko prebili oklep tankov»matilda«. Ta protitankovski položaj se 18

23 je razširjal od središča prelaza Halfaya in se nadaljeval v notranjost poleg grebena Hafid in tako preprečeval britanskim enotam, da se približajo Sidi Azeizu, kot jim je to uspelo v času operacije»brevity«(zgoščenost). Še globlje je bila razporejena motorizirana divizija»trento«, ki je držala črto Sollum Capuzzo Bardia. V rezervi pa je čakal 8. oklepni polk z dvema tankovskima bataljonoma (okrog 80 tankov), ki se je nahajal med Capuzzom in Bardio. 5. lahka divizija je čakala pri Tobruku, 15. tankovska divizija pa je branila bojno linijo pri Sollumu. Britanske sile so imele večje število tankov. Nasproti so si stali 190 britanskih tankov, od tega več kot 100 nevarnih»matild«, ter britanskih vojakov na eni strani in 150 nemških tankov, od tega 95 tankov tipa PZKW III in PZKW IV ter vojakov sil osi na drugi strani. (Macksey 1974: 35 36; Irving 1977: ; Churchill zv : ) Ob zori 15. junija so sile osi zagledale tri britanske kolone, ki so se premikale vzporedno. Ena se je premikala proti položajem topov 88 mm na prelazu, druga zraven prelaza po obalni cesti, tretja pa po puščavi bočno prelazu. Sprva se je protiofenziva za zaveznike začela zelo ugodno. Čeprav je obramba sil osi odbila napad na položaje okrog Halfaye, je Gardijska brigada popoldne zavzela Capuzzo, del sil pa se je usmeril proti zahodnim obrambnim položajem blizu Solluma, kjer je bil napad zaustavljen. 7. oklepna divizija pri svojem prodiranju zahodno od Capuzza ni naletela na nemške tanke. Prvi klin, ki se je premikal ob obali, pa je naletel na minska polja, ki so uničevala»matilde«, 4. indijska divizija se je nezaščitena znašla pred artilerijskim ognjem. Dne 16. junija ni bilo bistvenega napredka na nobeni strani. Halfaya in Sollum sta se še vedno držali. Rommel je menil, da so britanske sile dovolj oslabljene in je poslal v protinapad rezervne oklepne enote. Popoldne so se pojavili močni odredi nemških tankov, ki so grozili, da bodo obkolili glavne napadalne sile. 15. tankovska divizija se je premikala proti Capuzzu, ki je bil v britanskih rokah, vendar je bolj slabo napredovala in se je morala zaradi velikih izgub proti koncu dneva umakniti. 30 kilometrov južneje od Capuzza pa je 5. lahka divizija razbila eno britansko brigado in napredovala proti Sidi Suleimanu za hrbtom britanskih prednjih sil, ki so se bojevale pri Capuzzu. 7. oklepna divizija se je napotila, da prepreči obkolitev. Enote so se srečale pri Sidi Omarju, kjer se je morala 7. oklepna enota umakniti zaradi premoči sil osi. Tako je ostal bok nezaščiten. Dne 17. junija pa je šlo britanskim silam vse narobe. Rommel se je odločil, da bo prenesel težišče bojevanja in vrgel britanske sile iz ravnotežja. Na področju Capuzza je želel obdržati samo toliko sil, da bi lahko nanje vezal večino britanskih sil, del 15. tankovske divizije pa bi se premikal vzporedno s 5. lahko divizijo, ki je tedaj prihajala s krila in ogrožala 19

24 britansko zaledje pri Sidi Suleimanu. Tako bi obe diviziji prodrli naravnost v britanski bok in prodrli mimo Halfaye do obale. S tem bi odrezali celotni britanski ekspedicijski korpus. Britanci so se hitro zavedli, da jim Rommel želi preprečiti odstopno pot, zato je sledilo hitro umikanje britanskih sil. Prisiljene so se bile umakniti v Egipt. (Macksey 1974: 36 40; Irving 1977: ; Home 1976: 55 56; Churchill zv : ) Do poraza britanske vojske je prišlo predvsem zaradi tega, ker jim prvotni načrt ni uspel. Ni se jim namreč uspelo združiti z branilci Tobruka. Poleg tega so izgubili iniciativo, ko niso usmerili glavnega napada proti prihajajoči 15. tankovski diviziji in 5. lahki diviziji, ki sta ogrožali boke. Tukaj je zatajila britanska obveščevalna in izvidniška služba. To je silam osi omogočilo, da so prevzele iniciativo, britanske sile vrgle iz ravnotežja in zato tudi prisilile v umik. Pomembno vlogo pa sta imela prelaz Halfaya in obalni pas, ki sta popolnoma zaustavila napredovanje britanskih sil. Poleg tega je bil pomemben dejavnik tudi izkušenost poveljnikov. Tako se neizkušeni poveljniki, ki so se šele vkjučili v boje, niso zavedali, da je tankovsko bojevanje zelo hitro in da zmaga tisti, ki ima bolj mirne živce in tisti, ki zna bolje uporabiti razpoložljiva sredstva ter tako doseči premoč, obenem pa se morajo različni rodovi vojske uporabiti v tesnem sodelovanju. Tako je Rommel zmagal predvsem zaradi boljše izurjenosti in taktike svojih čet. Za težko oklepljene»matilde«je uporabil protiletalske topove, napadal je iz zasede, premike je izvajal ponoči in tako sovražnika presenečal z napadi v bok. Slabšo opremljenost in kvaliteto so sile osi kompenzirale z boljšo taktiko, iznajdljivostjo in trdoživostjo ter boljšo povezanostjo med rodovi, kjer pehota ni nikoli nastopala samostojno, temveč vedno v sodelovanju z drugimi rodovi. Tanki pa so napadali britanske sile praviloma ob podpori protitankovske artilerije. (Macksey 1974: 35, 41; Irving 1977: 139; Churchill zv : ) 20

25 Slika 3: Operacija»Battleaxe«Vir: Churchill zv : 301 Po končanih bojih sta obe vojski začeli z reorganizacijo poveljevanja in popolnjevanjem enot ter oskrbovanjem z zalogami za prihajajoče boje. Velika količina materiala in vojakov je prihajala iz Velike Britanije, veliko orožja pa iz Združenih držav Amerike preko Sueza in okoli Rta dobre nade. Britanska vojska se je preimenovala v 8. armado, ki je bila sestavljena iz 13. in 30. korpusa, ki jima je poveljeval general Cunningham. Churchill se je odločil, da bo zamenjal vrhovnega poveljnika zavezniških sil na Srednjem vzhodu, in sicer generala Wavella z generalom Auchinleckom. Za to potezo se je odločil deloma zaradi poraza, predvsem pa zaradi informacij, da je poraz generala Wavella osebno močno prizadel in da je fizično močno utrujen.» Vsi mi v centru, vključujoč tudi Wavellove osebne prijatelje in svetovalce, smo dobili vtis, da je bil zelo prizadet s polomom svojega boka v puščavi. Njegova obveščevalna služba je zatajila, zato je nenadni udarec prišel kot popolno presenečenje. Spomnim se, kako je Eden rekel, da se je Wavell čez noč postaral za deset let.«(churchill zv : ) 21

26 General Auchinleck je formalno prevzel poveljstvo 5. julija. Odločil se je, da ne bo začel s protiofenzivo, dokler ne bosta zavarovani Sirija in Irak. Predvideval je uporabo dveh do treh oklepnih divizij in ene motorizirane divizije. Zraven bojne meje je začel graditi velika preskrbovalna skladišča, potegnil je železnico naprej na zahod in položil cevi za dovod goriva. Pojavil pa se je nov problem. V Avstraliji se je vlada zamenjala in nova vlada je zahtevala, da se vse avstralske enote umaknejo iz Tobruka do konca oktobra. Tako je mornarica poskrbela za menjavo enot, poleg tega pa je dovažala vojni material in zaloge. Tobruku je dostavila vojakov, 72 tankov, 92 topov in ton materiala ter odpeljala skoraj enako število borcev in ranjenih. (Irving 1977: 151; Macksey 1974: 44; Home 1976: 57, 61; Churchill zv : 354, 365, 367, 371) Rommel je bil zaradi bleščeče zmage povišan v tankovskega generala. Afriški korpus se je reorganiziral in se preimenoval v Oklepno armado Afrika, sestavljala pa jo je Afriški korpus in pet italijanskih divizij. Rommel je dobil poveljstvo nad Oklepno armado Afrika. General Crűwell je prevzel poveljstvo nad Afriškim korpusom, 5. lahka divizija se je preoblikovala v 21. oklepno divizijo, določeno število drugih majhnih enot pa se je združilo v 90. lahko divizijo. Rommla pa je še vedno mučilo premajhno oskrbovanje preko Sredozemskega morja, saj se je zelo okrepila dejavnost britanske mornarice. Poleg tega je imel zelo dolge oskrbovalne poti, ki so potekale od 550 kilometrov oddaljenega Benghazija in 1500 kilometrov oddaljenega Tripolija. Poleg tega je bil tu še vedno Tobruk, ki je še naprej kljuboval, ogrožal komunikacijske in oskrbovalne zveze, poleg tega pa je posadka večkrat vršila izpade iz Tobruka ter ugotavljala, kje so šibke točke obrambe, da bi to znanje uporabila za izpad iz Tobruka v prihajajoči protiofenzivi. Rommel je začel uriti 15. in 21. oklepno divizijo za napad na Tobruk, ki naj bi se začel v drugi polovici novembra. (Irving 1977: 144; Macksey 1974: 44 45; Home 1976: 57, 60; Churchill zv : 362, 369) Tobruk naj bi napadli dve italijanski diviziji, in sicer 9. lahka in 15. oklepna divizija, medtem ko bi ostale sile ostale v rezervi. Načrt Rommla je bil, da z močnim bombardiranjem, ki bi trajal dneve in dneve, oslabi obrambo Tobruka. Nato bi pehotna divizija»afrika«na jugovzhodnem delu utrla pot 15. tankovski diviziji. Levo krilo jurišnih enot pa bi ščitila ena italijanska divizija. Obenem je utrdil in podaljšal obrambno linijo pri Sollumu daleč v puščavo. S tem je želel doseči, da bi britanske sile v primeru napada iz Egipta morale napraviti velik ovinek, ki bi trajal tri dni. V puščavi pa bi pustil mobilno rezervo, ki bi lahko posegla v boje. Dne 14. septembra 1941 se je Rommel odločil za operacijo»sen kresne noči«, 22

27 s katero je hotel 30 kilometrov za črto fronte zavzeti skladišče. 21. tankovska divizija naj bi v dveh klinih obkolila skladišče. Britanske sile so se umikale, dokler ni silam osi zmanjkalo goriva. Pri tem so Nemci zasegli načrte, v katerih so bile razporeditve britanskih sil 2. To je napeljalo Rommla do sklepa, da ne bo še kmalu prišlo do ofenzive britanske vojske. Rommel se je odločil, da bo med 15. in 20. novembrom napadel Tobruk. (Irving 1977: ; Macksey 1974: 45 46; Home 1976: 62) Auchinleck in Cunningham sta želela uničiti nemške sile v puščavi. Načrt je bil, da bi proti Tobruku poslali motorizirano pehotno divizijo ter tako zvabili Rommlovi oklepni diviziji iz področja Bardie. Sledil bi napad 30. korpusa, na koncu pa bi uporabili 13. korpus, ki bi imel nalogo zadrževanja glavnih Rommlovih sil vzdolž frontne črte pri Bardii, Capuzzu in Sidi Omarju. (Macksey 1974: 46; Home 1976: 63) 2 Kasneje se je izkazalo, da so bili načrti podtaknjeni. 23

28 5. TRETJA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA OPERACIJA»CRUSADER«(KRIŽAR) Slika 4: Operacija»Crusader«(položaji sil osi 18. novembra in otvoritvena faza britanskih sil novembra) Vir: Churchill zv : 495 Rommel ni verjel, da bo kmalu nastopila še ena zavezniška protiofenziva, kljub temu da so ga opozarjali tako vrhovni štab kot tudi lastne izvidniške in obveščevalne službe. Poleg tega je imel tudi dokaze v obliki fotografij gradnje oskrbovalnih skladišč ob meji in gradnje železnice ter novega letališča s 100 letali. Vendar je Rommel vse dokaze zavračal in se osredotočil na bližnji napad na Tobruk, ki naj bi se izvršil 23. novembra. Njegove čete so do 17. novembra zavzele napadalne položaje in čakale. Medtem se je Rommel že teden dni nahajal v Italiji, kjer se je srečal z ženo in Mussolinijem. V Afriko se je vrnil ravno 18. novembra 1941, ko se je začela zavezniška protiofenziva. Rommel sprva ni hotel verjeti, da gre za pravo ofenzivo, temveč je mislil, da gre za izvidništvo. Ker je prejšnji dan močno deževalo, izvidniški poleti niso bili mogoči, kar je omogočilo zaveznikom, da so neopazno 24

29 prestopili mejo in nadaljevali, ne da bi jih opazili. Več kot mož in 724 tankov je prestopilo meje, 200 tankov pa je čakalo v rezervi. Nasproti jim je stal Rommel s 558 tanki in več kot vojaki. Britanske oklepne brigade so se razporedile na območju od Bir El Gubie do Sidi Omara, cilj pa jim je bil prodiranje do Tobruka in boj z Afriškim korpusom. Sile 30. korpusa so napredovale s tremi klini levo od glavnih obrambnih položajev sil osi pri Sollumu in Bardii, medtem ko je imel 13. korpus nalogo napasti in vezati nase obrambo Halfaye do Sidi Omara ter jo obiti in obkoliti, nato pa naj bi nadaljeval proti Tobruku. Tobruk bi izvedel izpad v smeri britanskih sil. 13. korpus je uspešno zavil okoli sovražnikovih položajev, 30. korpus pa je nadaljeval proti grebenu Sidi Rezegh, ki sta ga obe strani pojmovali kot pomembno strateško točko, saj je omogočal dober pregled nad puščavo, v bližini je bilo tudi letališče. Sidi Rezegh je bilo zato obvezno zavzeti za preboj blokade Tobruka. Na začetku je šlo vse po načrtu. 19. novembra so enote Afriškega korpusa z obale krenile proti jugu in se spopadle s 4. in 22. oklepno brigado zahodno od Sidi Omara. Medtem je del 7. oklepne divizije zavzel Sidi Rezegh. Začeli so se močni spopadi za Sidi Rezegh, ki so trajali do 22. novembra, ko je silam osi zopet uspelo zavzeti Sidi Rezegh. Britanske sile so doživele prvi težek poraz, ko se je moral 30. korpus umakniti, da bi se ponovno organiziral, potem ko je izgubil že dve tretjini svojih oklepnih sil. (Macksey 1974: 46 55; Home 1976: 62 65; Irving 1977: ; Churchill zv : ) 25

30 Slika 5: Prva bitka za Sidi Rezegh Vir: Churchill zv : 499 Na drugi strani je 13. korpus nadaljeval s svojim delovanjem in 21. novembra je 4. indijska divizija obkolila Sidi Omar. Na njeni levi strani je novozelandska divizija nadaljevala proti severu in dosegla predmestje Bardie ter tako presekala komunikacije. Dne 23. novembra je nadaljevala proti Sidi Rezeghu in ga skoraj zavzela. Ustavila se je pet kilometrov pred letališčem. 24. novembra je bil izveden izpad iz Tobruka, ki pa s prebojem ni uspešno končal. Nemške obmejne sile so bile odsekane in izolirane, glavne oklepne sile pa so se skoncentrirale okoli Bir El Gubie, kjer so se odvijali hudi boji. Tedaj se je Rommel odločil, da tako kot v drugi zavezniški protiofenzivi prevzame taktično iniciativo in izvede prodor proti meji, da bi tako povzročil kaos in prisilil britansko vojsko k umiku. Želel je prodreti v sovražnikovo zaledje ter pri tem uničevati dele 30. korpusa in zaledne enote, obenem pa pomagati branilcem Bardie in Solluma ter prekiniti zvezo 30. korpusa z bazo, nato pa napasti še 13. korpus v hrbet. Zbral je večino oklepnih sil Afriškega korpusa in krenil po cesti El Abd proti Bir Sheferzenu, pri tem pa je zgrešil pomembna britanska skladišča. Ko je prispel do meje, je razdelil sile, ki so krenile proti severu in jugu, druge pa še bolj v notranjost, kjer so 26

31 uničevale zaledje. Začel se je pregon, ki so ga izvajale enote 7. oklepne brigade, skupina za podporo in Gardijska brigada, največjo vlogo pa je imelo letalstvo, ki je silam osi povzročalo velike izgube. Afriški korpus se je bil 26. novembra prisiljen umakniti proti severu v okolico Bardie. 27. novembra pa je krenil na zahod proti Sidi Rezeghu. Medtem ko je Rommel napredoval proti meji, pa je novozelandska divizija ob pomoči 1. tankovske brigade ponovno zasedla Sidi Rezegh, obenem pa je tobruška posadka izvršila izpad ter osvojila Ed Dudo. 26. novembra je bil vzpostavljen stik med Tobrukom in britansko vojsko. To je prisililo Rommla, da je zapustil Bardio in ponovno osvojil Sidi Rezegh ter zaprl Tobruk, obenem pa uničil novozelandsko divizijo, ki se je bila prisiljena umakniti v rezervo. Britanska vojska se je reorganizirala in krenila proti El Ademu, kjer so potekale komunikacijske zveze. Pri tem so uporabili oba korpusa. Tako je 13. korpus krenil iz Ed Dude, 30. korpus pa je napadel z juga. Rommel je še zadnjič poskušal prodreti z namero, da osvobodi mejne enote v Bardii, Sollumu in Halfayi, vendar mu ni uspelo. Oklepna armada Afrika je 10. decembra začela s splošnim umikom do El Gazale. Obkolitev Tobruka se je končala. Afriški korpus se je reorganiziral in pokril južno krilo El Gazale, medtem ko se je 90. lahka divizija umaknila v Agedabio branilcev v Bardii in Sollumu se je predalo 12. februarja (Macksey 1974: 56 60; Home 1976: 66 71; Irving 1977: ; Churchill zv : ) 27

32 Slika 6: Druga bitka za Sidi Rezegh (Rommlov vpad novembra in druga bitka za Sidi Rezegh novembra) Vir: Churchill zv : 503 Sile osi so v operaciji»crusader«(križar) izgubile skupaj mož ter 300 tankov, britanske sile pa mož in 278 tankov. 15. decembra je britanska vojska napadla italijansko vojsko pri El Gazali in Afriški korpus se je umaknil v Agedabio. Britanske enote so počasi napredovale ter zavzemale področje Cirenajke in 24. decembra prispele v Benghazi, medtem ko se je Afriški korpus pomaknil za obrambno črto bolj proti jugu do Antelata. Vendar je Rommlu še uspelo prevzeti tanke v pristanišču in je tako 27. decembra izvedel protinapad pri El Haseiti, kjer je uničil 22. oklepno brigado. Tedaj je britanska vojska prenehala s pregonom Rommla, on pa se je umaknil na novo obrambno črto pri Mersa Bregi. (Macksey 1974: 61 62; Home 1976: 72; Irving 1977: ; Churchill št : 511) Na uspešnost protiofenzive je zagotovo vplivalo veliko dejavnikov. Najpomembnejši je bila gotovo boljša opremljenost in večja številčnost britanskih sil. Britanska vojska je imela večje število mož in tankov ter je v začetku operacije dosegla tudi zračno premoč. Britanska 28

33 vojska je lahko svoje enote pošiljala v ozadje na počitek, medtem ko so sile osi vse svoje enote in osvežitve pošiljale naravnost v boj. Poleg tega je imela britanska vojska tudi krajše oskrbovalne zveze in se je lahko hitro oskrbela iz že prej postavljenih skladišč, medtem ko so sile osi imele dolge oskrbovalne zveze, ki so bile dolge več kot kilometrov. Tukaj se je zopet uresničil»efekt elastike«, ki zaradi predolgih oskrbovalnih zvez ni omogočil učinkovitega bojevanja. Zato je Rommel na vsak način hotel zavzeti Tobruk, saj bi mu to omogočilo napredovanje v Egipt in oskrbovanje preko tobruškega pristanišča. Britanska flota je imela skupaj z letalstvom pomembno vlogo, saj sta z neprestano ognjeno podporo 8. armadi v boju z Oklepno armado Afrika in s preprečevanjem oskrbe ter uničevanjem konvojev, ki so silam osi dostavljali življensko pomembna materialna sredstva ter osvežitve, pomembno prispevala k umiku sil osi. Tako kot v vsakem spopadu je tudi v tem pomembno vlogo igrala sreča. Rommel je pri svojem prodiranju proti egiptovski meji za las zgrešil pomembna oskrbovalna skladišča britanske vojske. Če bi zasedel ta skladišča, bi s tem zelo izboljšal svojo oskrbljenost in bi morda lahko zmagal. Po drugi strani pa je imel tudi Rommel srečo, ko se je pri izvidništvu in prestopu žičnih ovir na egiptovski meji izgubil z generalom Crűwellom. Noč sta preživela globoko v sovražnikovem zaledju, šele zjutraj pa sta našla izhod. Celo noč so se mimo njiju vozili britanski kurirji in kolone. Če bi ju odkrili, bi britanska vojska z enim udarcem zajela vrh nemških sil v Afriki, kar bi zagotovo pomenilo hiter konec Oklepne armade Afrika. Rommlu se je tako dolgo uspelo upirati zaveznikom, ker je bila Oklepna armada Afrika izredno izurjena, odločna in je imela visoko moralo, poleg tega pa je svojo slabšo opremljenost nadomestila s t. i. čiščenjem terena. To pomeni, da je zmagovita stran na bojišču pospravila vsa uporabna sredstva, opremo in vozila ter s tem nadomestila izgube. Oklepna armada Afrika je bila v tem zelo izurjena, medtem ko je britanska vojska to redkokdaj izvajala. Poleg tega je Oklepna armada Afrika izredno dobro kombinirala tanke in motorizirano topništvo, ki so skupaj prizadejali velike izgube britanskim silam. Rommel je pri svojem prodoru v Egipt naletel na enakovrednega nasprotnika generala Auchinlecka, ki je imel ravno tako močno voljo kot Rommel ali celo močnejšo in se je odločil upirati Rommlu do konca. Rommlu tako ni uspelo vreči britanske vojske iz ravnotežja, tudi zaradi močne volje in odločnosti Auchinlecka, ki je sledil svojim načrtom in ciljem in ni prepustil pobude silam osi. 29

34 5.1. BRITANSKA VOJSKA SE JE PRISILJENA UMAKNITI Rommel je pri svojem umiku mojstrsko izvajal zadrževalno obrambo ter onemogočal britanskim silam zajetje enot sil osi, obenem pa je izvajal tudi napade, ki so prizadejale velike izgube britanskim silam. Na koncu se je utrdil pri Mersa Bregi ter zbiral sile za novo ofenzivo, nasproti pa mu je stala britanska brigada in 7. oklepna divizija, ki jo je sredi januarja zamenjala neizkušena 1. oklepna divizija. Sedaj je britanska vojska imela dolge preskrbovalne zveze ter zato težave pri oskrbovanju enot. Poleg tega pa so Nemci prestavili letalsko floto, ki ji je poveljeval feldmaršal Kesselring, v Sredozemlje, da bi napadala Malto in tako onemogočila to pomembno britansko pristanišče, istočasno pa so nemške podmornice povečale napade na britanske konvoje. Zaradi izolacije Malte so nemški konvoji varno prispevali do Rommla. Dobil je nove tanke, opremo in gorivo, kar mu je v januarju 1942 omogočilo, da je začel načrtovati napade na britanske sile. Zavedal se je, da imajo britanske sile oskrbovalne težave in da se pripravljajo, da dokončno izrinejo sile osi iz Afrike. Odločil se je, da morajo prvi zadati udarec, še preden bi se britanska vojska zadosti okrepila. Rommel je imel nekaj več kot 150 tankov, nasproti pa so mu stali zavezniki s 360 tanki. (Irving 1977: ; Macksey 1974: 65; Churchill zv : 18 20, 23) Napad Oklepne armade Afrika se je začel 21. januarja 1942 ob 8.30 zjutraj. Rommel se je postavil na čelo svoje bojne skupine, ki se je imenovala»marcks«, sestavljena pa je bila iz 90. lahke divizije in dela 21. oklepne divizije, ter se po obalni cesti začel prebijati skozi minska polja. Desno od njega ga je spremljal Crűwell z Afriškim korpusom. Nasproti mu je stal general Ritchie kot poveljnik 8. armade. Sprva so naleteli na hud odpor, vendar so razbili britanske sile ter naslednje jutro zasedli Agedabio. Rommel je želel obkoliti britanske sile, kar mu je uspelo v drugem poskusu. Po petih dneh boja je uničil 299 tankov in izvidniških oklepnikov ter 147 topov in zajel 935 britanskih vojakov, sam pa je imel le tri izgubljene tanke. Dne 28. januarja je Rommel prispel do obalne ceste pri Coefii in napadel bok umikajoče se indijske transportne kolone ter tako uničil indijsko divizijo. Rommel je zasedel Benghazi in zajel tovornjakov, ki jih je zelo potreboval. (Irving 1977: 198, 200; Home 1976: 76; Macksey 1974: 65 69; Churchill zv : 23 26) Položaji v zahodni Cirenajki so postali za britanske sile nebranljivi in britanska vojska se je bila prisiljena umakniti. Umikala naj bi se do nove obrambne črte pri El Gazali. General Ritchie je od generala Auchinlecka dobil nove ukaze. Najprej naj bi sovražnika zadrževal čim 30

35 NENAD RIKIĆ ZAVEZNIŠKE PROTIOFENZIVE V SEVERNI AFRIKI ( ) dlje od Tobruka, organiziral sile za protinapad in poskusil ponovno osvojiti izgubljena ozemlja, nato naj bi poskušal ponovno osvojiti pristajalno ozemlje v bližini Mechilie in ga braniti, paziti bi moral še, da ga Rommel ne zapre v Tobruk, če se bo moral umakniti dlje na vzhod. Ritchie je začel utrjevati svoje sile pri El Gazali in pripravljati 8. armado na prihajajoče spopade. (Home 1976: 77; Macksey 1974: 70; Churchill zv : 30) Naslednji dan je Hitler zaradi bleščeče zmage Rommla povišal v generalpolkovnika3. Odločil se je, da bo ponovno zasedel Cirenajko, ki s svojimi pomembnimi letališči in pristanišči obvladuje Malto in vzhodno Sredozemlje, zasedel Tobruk ter nadaljeval v Egipt do Nila. Tankovska armada Afrika je dobivala nove okrepitve. (Irving 1977: ) Slika 7: Britansko nazadovanje v puščavi januarja 1942 Vir: Churchill zv : 27 Medtem so se britanske sile utrdile na obrambni črti pri El Gazali in se pripravljale na lastno ofenzivo. Ta črta je segala od El Gazale pri morju zahodno od Tobruka pa vse do 70 kilometrov oddaljenega Bir Hakeima. Obrambna črta je bila sestavljena iz ločenih»boksov«, ki so bili močno utrjeni z žičnimi ovirami in minami, v njih pa se je nahajala pehota.»boksi«3 Rommel je s tem povišanjem postal najmlajši generalpolkovnik v nemški vojski. 31

36 so bili med seboj povezani z minskimi polji, v ozadju pa so se nahajale oklepne sile. Na tej črti je bilo postavljenih že pol milijona min, ki so tvorile močno obrambo in sekale vse dobre puščavske poti. Poleg tega pa so britanske sile imele polovico več tankov. 13. korpus je bil zadolžen za zaščito obalne črte, 30. korpus pa za obrambo pred mobilnimi enotami in za obrambo Bir Hakeima. Auchinleck je menil, da bo Rommel obšel Bir Hakeim in napredoval proti Tobruku ter tako prišel v ozadje britanske obrambne črte ali pa bo z glavnino sile napadel po sredini obrambne črte ter jo presekal na pol. Če bi obšel Bir Hakeim, bi se srečal z britanskimi tanki in bi imel daljše ter bolj izpostavljene preskrbovalne poti, zato je Auchinleck menil, da bo Rommel poskusil napasti frontalno. Hitler se je odločil, da mora Rommel napasti zaveznike še pred začetkom operacije»hercules«4, ki naj bi se izvedla junija. (Irving 1977: 206, 208; Home 1976: 79 81; Macksey 1974: 73 75; Churchill zv : 261, 319) Vsega skupaj je bilo na nemški strani vojakov, 332 nemških in 228 italijanskih tankov ter 497 nemških letal, na britanski pa vojakov, 849 tankov (od tega 167 ameriških tankov»grant«) in 109 letal. Tako vidimo, da so imeli Nemci premoč v zraku, še posebej zaradi značilnosti lovca Messerschmitt 109F, ki je daleč prekašal britanska letala. Britanske sile pa so imele krajše oskrbovalne poti in zaradi tega dosti boljšo oskrbo, ki je večinoma potekala po železniški progi, ki je potekala od Egipta do Bel Hameda, vendar so zato morali postaviti močnejšo zaščito. (Macksey 1974: 75 76) Sile osi so napadle 26. maja Ob 14. uri se je začelo obstreljevanje obrambne črte pri El Gazali, ob uri pa je Rommel izdal šifro»benetke«, ki je bila ukaz za pohod vozil na jug. Ob treh zjutraj so brez spopadov in odpora dosegli Bir Hakeim ter se razvrstili za napad. Afriški korpus se je pripravil za boj. Na levi se je nahajala 21. tankovska divizija na desni 15. tankovska divizija. Vsega skupaj 332 tankov, od tega 242 tankov PZKW III in 40 tankov PZKW IV, topništvo, pionirske enote in radiotelegrafisti. Na sredini so se nahajali tisoči tovornjakov z oskrbo, na krilih pa protitankovske enote in pehota. Začel se je pohod na sever proti El Gazali. Tedaj pa so se za Rommla začeli problemi. Sile osi zaradi pomankljivih podatkov o položajih in moči sovražnika le počasi napredujejo. Temu je botroval tudi le delni uspeh slepilnega napada, saj je bila britanska vojska previdna in ni 4»Herkules je bil načrt za nemško italijansko invazijo na Malti; ta sredozemski otoček je predstavljal največjo nevarnost za Rommlove preskrbovalne poti.«(irving 1977: 208) 32

37 poslala vseh enot na sever. Poleg tega so se na bojišču pojavili novi tanki. To so bili veliki ameriški tanki»grant«, ki so s svojimi topovi 75 mm lahko streljali iz večje razdalje in imeli večjo prebojno moč kot nemški tanki, poleg tega pa so imeli tudi močnejši oklep. Britanci so jih 167 dobili od Američanov. (Irving 1977: , ; Home 1976: 81; Macksey 1974: 76 78; Churchill zv. 4: ) Slika 8: Rommlov načrt za 27. in 28. maj 1942 Vir: Churchill zv : 322 Sledil je kaos in polom Afriškega korpusa. Britanski tanki so začeli prodirati po desnem boku, vendar so jih protitankovski topovi pravočasno ustavili. Do večera so sile osi že izgubile tretjino svojih tankov in niso prodrle dlje kot do Bir Lefe. Zveza z preskrbo je bila pretrgana. Rommlu ni uspela obkolitev in mu je 29. maja celo grozilo, da bodo sile osi obkoljene. Deloma je temu položaju botrovala tudi neaktivnost in neučinkovitost italijanskih pehotnih enot na zahodni strani El Gazale, ki niso frontalno napadale britanskih položajev, kar je britanski vojski omogočilo, da je zbrala svoje rezervne sile in zaustavila Rommla. Italijanski diviziji»ariette«ni uspelo zavzeti Bir Hakeima, 90. lahka divizija pa se je nezaščitena znašla na udaru britanske vojske v okolici El Adema ter se je bila prisiljena umakniti, medtem ko je 15. oklepna divizija obstala zaradi pomanjkanja goriva pri»vitezovem mostu«. Le 21. oklepna divizija je lahko napadala proti obali in je 28. maja 33

38 zavzela t. i. Zaklonišče Commonwealth, ki se je nahajalo v središču britanskih pehotnih enot na obali. Rommel se je odločil, da se odpove prvotnemu načrtu ter s protitankovskimi topovi zaščiti svoje oborožene sile pred napadi britanskih tankov z vzhoda, obenem pa bi na zahodu skozi minska polja izkrčil široko cesto, s katero bi dobil oskrbo. Rommel je skušal najti vrzel med El Abdom in Capuzzom. Vendar pa je bila obrambna črta sestavljena iz velikega števila močno utrjenih»boksov«, ki so bili»s pehoto in topovi močno branjenih, trdnjavam podobnih sistemov utrdb z minskimi polji in žičnimi ovirami.«(irving 1977: 218) Dne 29. maja Britanci strmoglavijo Crűwellovo letalo in ga zajamejo, njegovo poveljstvo nad enotami na zahodnem delu obrambne črte pri El Gazali, pa začasno prevzame feldmaršal Kesselring, ki je prišel preverit, kaj se dogaja na fronti. Sile osi, ki so prodrle na območje vzhodno od El Gazale, so se začele zbirati vzhodno in severno od Sidi Muftahija, kjer se je nahajala še neodkrita 150. britanska brigada. Nemške sile so začele utrjevati močan obrambni pas oziroma mostišče na območju okoli Sidi Muftahija, ki so ga imenovali»kotel«, medtem ko so italijanske divizije začele čistiti ozek prehod skozi minsko polje proti zahodu, da bi lahko vzpostavile zvezo z oskrbo. Rommel je moral istočasno čistiti minsko polje in zadrževati britanske sile. V bližini»kotla«so se začele koncentrirati britanske sile. Tedaj pa je Rommel naletel na še neodkrito 150. britansko brigado, kar mu je pokvarilo načrte. Zavedal se je, da mora nujno dobiti zaloge, drugače se bo moral predati. Presenetljivo je, da britanska vojska ni resneje napadla sile osi, saj je imela lepo priložnost, da sile osi dokončno uničijo. Temu je verjetno botrovalo to, da so britanski poveljniki razmišljali o zmagi brez boja, če bi sile osi ostale brez zalog, hrane in goriva. Poleg tega, pa je bila linija ukazovanja pri britanski vojski neučinkovita, ker se je general Auchinleck nahajal v Kairu in so poveljniki divizij sami izvajali akcije, ki niso bile koordinirane z vrhom ali pa so za odločitve potrebovali preveč časa. Sile osi so nadaljevale z napadi na 150. britansko brigado in 1. junija jim je uspel preboj. Izčrpani britanski vojaki so se predali in pojavila se je 7 kilometrov široka vrzel v obrambni črti. Rommel se je odločil, da bo napadel trdnjavo Bir Hakeima, ki jo je branilo 4000 Francozov, brigada židovskih prostovoljcev in ostali prostovoljci, ki so se umaknili šele, ko so dobili ukaz za zapustitev položajev. (Irving 1977: 214, 216, ; Home 1976: 82; Macksey 1974: 78 80; Churchill zv. 4: ) 34

39 6. ČETRTA ZAVEZNIŠKA PROTIOFENZIVA OPERACIJA»ABERDEEN«UMIK DO EL ALAMEINA Auchinleck in Ritchie sta se dogovorila, da je treba sile osi napasti v»kotlu«in jih dokončno uničiti. V boj sta poslala oba korpusa 8. armade ter napadla Rommla. Tako so britanske sile 5. junija 1942 končno napadle Rommlov»Kotel«, ki ga je na severu branila 21. oklepna divizija, na jugu pa 15. oklepna divizija, divizija»ariette«pa je branila vzhodni del. Britanska vojska je napadla divizijo»ariette«, ki se je začela umikati, ta pa ji je sledila. Tako je britanska vojska prišla v center»kotla«, kjer so jo zasuli z ognjem in se je morala umakniti. Zanimivo je, da je britanska vojska napadala brez podpore topništva in drugih enot, poleg tega pa so tanki napadali nepovezani s pehoto, kar je pripeljalo do poloma. Tako so zopet potekali dolgi pogovori in konference med britanskimi poveljniki, ki zato niso pravočasno ukrepali. Sile osi so postopoma obkoljevale britanske brigade in jih uničevale ter izbojevale prehod v južnem delu»kotla«. Zavezniška protiofenziva je neslavno propadla in grozil je polom zaveznikov. (Irving 1977: 222; Home 1976: 83 84; Macksey 1974: 80, 82 83) 15. oklepna divizija je krenila južno in se združila z enotami pri Bir Hakeimu ter krenila napasti britanske enote vzhodno od»kotla«, 21. oklepna divizija pa je napadla vzhodno od»kotla«in razbila preostale britanske enote. Sedaj je Rommel poslal polovico Afriškega korpusa v pomoč 90. lahki diviziji in italijanski diviziji»trieste«, da dokončno zlomijo odpor branilcev Bir Hakeima, ki pa so se še vedno branili, dobro zavarovani v obsežnem sistemu utrdb, strelskih jarkov in bunkerjev. Bir Hakeim je po silovitih napadih Luftwaffe, pehote, topništva in tankov 11. junija le padel. Sedaj se je Rommel lahko v miru posvetil pripravam za napad na El Gazalo. Del 90. lahke divizije je poslal južno od El Adema, 15. oklepno divizijo na El Adem, divizija»trieste«pa naj bi zapolnila vmesni prostor med divizijo»ariette«in 21. oklepno divizijo, ki sta se nahajali v okolici»kotla«. 15. oklepna divizija se je počasi premikala proti»vitezovem mostu«, medtem pa je 21. oklepna divizija krenila iz»kotla«, da bi napadla sredino britanskih sil, medtem ko bi bila britanska vojska pozorna na 15. oklepno brigado. Sile osi so uničile 22. in 4. oklepno brigado ter obkolile»vitezov most«in ga osamile. Britanska vojska je 13. junija izgubila kar 138 tankov, kar je pripeljalo do preobrata na bojišču. Še vedno je držala Tobruk in imela oporišča v El Ademu in 35

40 Bel Hamedu. (Irving 1977: ; Home 1976: 84; Macksey 1974: 83 87; Churchill zv : 374) Slika 9: Bitka za Tobruk Vir: Churchill zv : 330 Dne 14. junija je britanska vojska spoznala, da je izgubila bitko in se je začela umikati z obrambne črte pri El Gazali in prazniti skladišča pri Bel Hamedu jugovzhodno od Tobruka. 16. junija je padel El Adem, naslednji dan pa še odsek pri Sidi Rezeghu. Obroč okoli Tobruka se je vedno bolj stiskal. Sile osi so zasedle višavje, pod katerim je ležala obramba Tobruka. Na vrsti je bila operacija»tezej«zavzetje Tobruka. Dne 20. junija ob 5.20 zjutraj so nemška letala silovito napadla zunanje obrambne zidove, medtem pa je topništvo odprlo ogenj. Pehota je krenila v napad in pionirji so zgradili jekleni most, kar je omogočilo tankom, da vstopijo v trdnjavo. Ob 20. uri zvečer je Tobruk padel in z njim se je predalo vojakov. Rommel je želel na vsak način nadaljevati v Egipt; še posebej zato, ker je zaplenil veliko količino hrane, oblek, goriva in drugih potrebščin. Dne 22. junija je Hitler Rommla zaradi bleščeče zmage povišal v generalfeldmaršala. Rommel se je odločil za nadaljni prodor proti Egiptu, saj je menil, da je britanska vojska preveč oslabljena. Obe tankovski diviziji sta obšli prednjo obrambno črto in se odpravili na jug, medtem ko je 90. lahka divizija iz Bardie krenila na jug in sekala žične ovire ter nadaljevala v notranjost Egipta. Kmalu so zasedli Sidi 36

41 Barani, ki je imel uničeno pristanišče. (Irving 1977: , 230, 232, ; Home 1976: 84 85; Macksey 1974: 88 90; Churchill zv : ) Slika 10: Padec Tobruka Vir: Churchill zv : 373 Sedaj pa so se vrstili vse močnejši britanski letalski napadi in Rommel je izgubljal premoč v zraku. Poleg tega se je Rommel nahajal na novem terenu, ki ga ni poznal. Tudi general Auchinleck je prevzel neposredno poveljstvo nad 8. armado in spremenil načrt po katerem bi britanska vojska morala braniti Mersa Matruh do konca. Odločil se je, da bodo branili Mersa Matruh, dokler se enote ne umaknejo na El Alamein. Tako so sile osi osvojile Mersa Matruh, vendar so zajele le vojakov, medtem ko se je glavnina umaknila. Rommel je sledil britanski vojski, vendar se je ta spretno umikala in upočasnjevala Rommlovo napredovanje. Britanska vojska je postavila obrambno črto od El Alameina do 56 kilometrov oddaljene depresije Kattara, ki je predstavljala zadnjo obrambo Egipta. Do Alexandrije je bilo le še 100 kilometrov. Ker je bil prehod pri El Alameinu preozek, je Rommlu preostal le prodor po sredini britanske obrambe, nato pa je moral zaviti v loku v obe smeri ter tako onemogočiti umik britanskim silam. Vendar pa se Rommel še ni dobro zavedal oslabljenosti in utrujenosti svojih enot, kar se mu je kasneje močno maščevalo. Sedaj so bile 37

42 sile osi na koncu»oskrbovalne elastike«. Britanska vojska je imela kratke in zavarovane oskrbovalne poti, sile osi pa dolge in nezavarovane. Pred El Alameinom se je Rommel vkopal le še s 55 nemškimi in 30 italijanskimi tanki. Vendar je kljub temu poskusil z napadi na obrambno črto, a je bil vsakič odbit z močnim obrambnim ognjem. Rommel je imel vedno manj opreme, tankov in vojakov. Odločil se je, da 9. julija zasede oporišče pri višavju Bab El Katar. Dva dni kasneje so britanske sile napadle griča Tell El Eisa in Tell El Makh Khad ter popolnoma uničile dva bataljona italijanske divizije»sabrath«. Grozil je nadaljni preboj britanske vojske in uničenje preskrbovalnih zvez obrambe sil osi, zato je Rommel nemudoma poslal del 15. tankovske divizije. Kmalu je ugotovil, da je sedaj britanska vojska spremenila taktiko in ne napada več Afriškega korpusa, temveč ranljive in nesposobne italijanske divizije ter tako zmanjšuje moč sil osi. Zato je postopoma začel vključevati Afriški korpus v italijanske enote, da bi tako povečal izurjenost in moč italijanskih divizij in tako zmanjšal razdaljo za morebitno posredovanje v primeru britanskih napadov. Ti manjši britanski prodori so imeli pomembne posledice za Rommla, saj je moral nenehno spreminjati položaje svoje vojske, kar ga je vrglo iz ravnotežja in se ni mogel v miru pripravljati za končni napad. Poleg tega so zapravili veliko dragocenega goriva in rezervnega streliva. Ko silam osi ni uspelo zavzeti El Alameina, so se s tem dokončno izničile možnosti, da bi zasedle Egipt in strateško porazile britansko vojsko. Bilo je le še vprašanje časa in materialnih virov, da se sile osi v severni Afriki dokončno uniči. Napadi enih in drugih so trajali do konca meseca, nato pa so se boji prenehali. Bližala se je bitka pri El Alameinu. (Irving 1977: , ; Home 1976: 86 88; Macksey 1974: 94, ; Churchill zv : , ) Rommel se je zopet izkazal s svojo domiselnostjo in pretkanostjo ter tako upravičil svoj nadimek puščavska lisica. Spretno je izvajal slepilne manevre s katerimi je preslepil britansko vojsko in povzročal velike izgube. Nasproti so mu namreč stale nove in sveže enote britanske vojske, ki še niso bile navajene na puščavske razmere in taktiko sil osi. Vendar se je tudi Rommel na koncu soočil s predolgo oskrbovalno potjo in t. i.»efektom elastike«. Nemška vojska je bila uspešna v svojih pohodih predvsem zaradi izkušenosti vojakov in boljše oborožitve vse do El Gazale, kjer so se pojavili tanki»grant«, ki so prekašali nemške tanke PZKW III in PZKW IV. Poleg tega so bile tudi poti ukazovanja različne. Pri silah osi se je vedelo, kdo je glavni poveljujoči in od kod prihajajo ukazi od Rommla. Prisotno je bilo neposredno poveljevanje in tako je Rommel neposredno vplival na tok bojevanja, medtem ko se je glavno poveljstvo britanske vojske nahajalo daleč v zaledju v Egiptu. Tako glavno poveljstvo ni bilo na tekočem z dogajanjem na bojišču, poleg tega pa se je skoraj o vsakem 38

43 ukazu in načrtu razpravljalo ali mu nasprotovalo, kar je pripeljalo do neizkoriščanja in zamujanja ponujenih priložnosti in neusklajenih akcij. To je trajalo vse do El Alameina, dokler ni general Auchinleck osebno prevzel poveljstva nad 8. armado. Pomembna je bila tudi morala, saj so imele sile osi popolno zaupanje v svojega poveljnika, ki jih je vodil v nešteto zmag in jih prevzel s svojo karizmo in človečnostjo. Ravno tako pa so ga spoštovali in se ga bali britanski vojaki, pri katerih se je oblikovala legenda o velikem vojskovodji. Sile osi pa so bile izurjene pri izkoriščanju pribojevanega bojišča, saj so spretno usposobile in uporabile zapuščena vozila, orožje in municijo ter tako deloma nadomestile svoje izgube in pomanjkanje zaradi slabe oskrbe, kar jim je omogočilo nadaljevanje akcij. 39

44 7. ZVIJAČE Ko je Rommel prišel v Afriko, je kmalu ugotovil, da je tudi v puščavi možno uspešno zavajati sovražnika ter ga pretentati. To so mu na začetku pokazali Britanci, ko so zamaskirali svoje prednje tanke z beduinskimi šotori. Sam pesek je imel veliko vlogo v puščavskem bojevanju, ker se je dvigoval pri premikanju vozil. Lahko je bil sovražnik, ki je izdajal položaje vozil in je bil oblak peska viden daleč naokrog, ali pa je bil zaveznik, ki so ga uporabili pri zavajanju nasprotnika. Tako je Rommel pri prihodu prvih nemških tankov in enot ukazal, da tanki večkrat obkrožijo blok hiš preden krenejo dalje. S tem je ustvaril vtis, da so prispele močne nemške tankovske enote. Poleg tega je ukazal izdelati na stotine tankovskih atrap 5, da bi s tem preslepil sovražnikova izvidniška letala. Atrape so bile nepremične ali pa so jih pritrdili na vozila, med njimi pa so vozili tanki in puščali sledi. Rommel je rekel:»'sovražnika moramo preslepiti glede naše moči ali šibkosti, dokler se ne bo izkrcala vsa 5. lahka divizija.'«(irving 1977: 91) Pri Tobruku leta 1941 so Britanci nenehno obstreljevali opazovalnice, zato je Rommel ukazal, naj zgradijo opazovalne stolpe iz telegrafskih drogov in nanje namestijo lutke, ki so včasih»hodile«po lestvi, navezane na vrvi. Britanci so jih zasuli s topniškim ognjem in jih obstreljevali nekaj dni, dokler niso ugotovili, da gre za prevaro. Ko so Britanci nehali obstreljevati opazovalne stolpe, je Rommel postavil prave opazovalce, ki so nato v miru opazovali. Pri operaciji»benetke«maja leta 1942 je Rommel na tovornjake namestil propelerje letalskih motorjev, ki so večino dneva in ponoči dvigovali veliko količino peska v zrak ter ustvarjali vtis, da se tam še vedno nahaja večina nemške vojske. Večina nemške vojske pa se je ponoči premaknila na drugo mesto ter se pripravljala na napad in popolnoma presenetila Britance. Tako vidimo, da je bilo zaradi odprtosti terena nujno zakriti premike. (Macksey 1974: 21; Irving 1977: 91, 133, 213) 5 Atrapa je imitacija oziroma posnetek predmeta. 40

45 8. NAJPOMEMBNEJŠA OROŽJA V SEVERNI AFRIKI Druga svetovna vojna je za vedno pustila pečat v zgodovini človeštva. To je bila vojna, ki je v vrtinec potegnila ves svet in je pustila strahotno razdejanje in grozovite posledice. Prizori, ki so se ohranili iz tega obdobja vojne, prikazujejo uničenje in grozo, kakršne človeštvo pred tem ni poznalo. K temu je nedvomno pomemben delež prispevala tudi sodobnejša vojaška tehnika, katere uporaba je prinesla največje uničenje in izgube življenj. Tako je prišla do izraza tudi uporabnost vojnega letalstva v kombinaciji z oklepnimi silami. To je prišlo do izraza predvsem v puščavi severne Afrike, saj je v puščavi malo naravnih ovir, ki bi ovirale napredovanje vojsk ali nudile zaščito pred opazovanjem in omogočale učinkovito maskiranje. Ker je bilo bojišče odprto področje, so glavno vlogo odigrala orožja, ki so imeli velika mobilnost in ognjeno moč. Pri tem so imeli glavno vlogo tanki in letala TANKI: Tanki so se delili v tri skupine. Tako so Britanci že pred drugo svetovno vojno vedeli, da bodo potrebovali»lahke«tanke, ki bi bili namenjeni predvsem za opazovanje in izvidovanje, hitre»srednje«križarke (Cruiser), ki bi izkoriščale luknje v obrambi in napadale, ter počasne, težko oborožene»pehotne«tanke, ki bi bili namenjeni za podporo pehoti na utrjeno obrambo. Tako so nastali različni modeli in verzije tankov. (Halberstadt 1998: 26 27) CAM-13/40 Slika 11: CAM-13/40 Vir: Spada v skupino»lahkih«tankov. Izdelovati so ga začeli leta Nameravali so izdelati popolnoma novo obliko, s katero so hoteli nadomestiti M-11. Vendar so na koncu izdelali le izboljšano verzijo M-11, ki je obdržal svojo osnovno konstrukcijo, izboljšali so oklep, glavni top pa so povečali s 37 mm na 47 mm ter ga postavili v večjo kupolo. Poleg so 41

46 namestili še dve strojnici. Uporabili so isto vzmetenje in isti motor. V času vojne so jih zgradili skoraj Oklep je bil debel 30 mm, posadko pa so sestavljale štiri osebe. Poganjal ga je motor s 125 konjskimi močmi, katerega največja hitrost je znašala 32 km/h ter je imel s polnim tankom goriva radij delovanja 200 km. Italijanska vojska ga je uporabljala na bojiščih severne Afrike, znan pa je bil kot najslabši tank druge svetovne vojne. (Hogg 2000: 35) MATILDA MK II Slika 12: Matilda Vir: Spada v skupino»pehotnih«tankov, kar pomeni, da je bil namenjen podpori pehote. Zato so imeli ti tanki le majhno hitrost, t. i. hitrost pehote. Za njih je značilno, da so bili majhni, močno oklepljeni, oboroženi s strojnicami, ali pa so bili večji in oboroženi z večjim topom in močnejšim oklepom zaradi delovanja proti sovražnikovemu orožju. Proizvajati so ga začeli leta Znan je bil kot najbolj oklepljen tank v britanski vojski, saj je imel oklep debel tudi 78 mm, znan pa je bil tudi po oklepljenem pogonskem sistemu (gosenicah) 6. Matilda se je izkazala predvsem v zgodnji fazi bojev v severni Afriki in se pokazala kot nerešljiva uganka za italijanske protitankovske topove in tanke, ki niso mogli prebiti njenega oklepa, vse dokler se ni pojavil nemški protiletalski top 88 mm, ki je edini lahko prebil njen oklep na večji oddaljenosti. Zaradi uspešnosti so jo poimenovali»queen of Battlefield«(Kraljica bojišča). Imela je pomembno vlogo v bojih v severni Afriki vse do prvih bitk pri El Alameinu, kjer so ji nato dodelili posebne naloge, še posebej v obliki čistilca minskih polj. Matilda je edini britanski tank, ki je ostal v uporabi od leta 1939 do Posadka je bila sestavljena iz štirih oseb. Oborožena je bila s topom 40 mm in strojnico. Poganjala sta jo dva motorja, vsak s 95 konjskimi močmi. Največja hitrost je bila 25 km/h, hitrost po razgibanem terenu pa 12 km/h. Njen radij delovanja je znašal 250 km. (Chamberlaine in Ellis 2000: 54 59; Halberstadt 1998: 26 33; Hogg 2000: 75) 6 Glej sliko št. 12: Tank matilda. 42

47 VALENTINE MK III Slika 13: Valentine Vir: Spada v skupino»pehotnih«tankov. Proizvajati so ga začeli leta Ti tanki so se prvič pojavili v 8. armadi v puščavskih bojih in tam igrali pomembno vlogo. Poleg tega, da je bil prvotno namenjen kot»pehotni«tank, so ga uporabljali tudi kot tank za obrambne naloge. Glavni pomankljivosti sta bili majhna hitrost in kupola, ki ni podpirala namestitve večjega topa. To so kasneje odpravili z novejšimi verzijami, katerim so namestili top 75 mm. Posadka je bila sestavljena iz treh oseb, ki so bile zaščitene s 65-mm oklepom in oborožene s topom 40 mm in strojnico. Poganjal ga je motor s 135 konjskimi močmi, katerega največja hitrost je bila 24 km/h, hitrost po razgibanem terenu pa 12 km/h. Radij delovanja je znašal 145 km. (Chamberlaine in Ellis 2000: 60 63; Hogg 2000: 148) CRUSADER MK VI (CRUISER) Slika 14: Crusader Vir: Spada v skupino»srednjih«britanskih tankov. Proizvajati so ga začeli julija Crusader je imel veliko težav, še posebej v puščavskem okolju, saj ni bilo časa za dolgotrajni razvoj. Kljub težavam je kmalu postal vodilni tank britanske vojske in se je prvič predstavil junija 1941 pri Capuzzu ter bil prisoten v vseh spopadih v severni Afriki. Sile osi so ga spoštovale zaradi njegove hitrosti, vendar se ni mogel primerjati s PZKW III, ki ga je prekašal po ognjeni moči, oklepu in vzdržljivosti. Pri kasnejših verzijah so mu povečali oklep s 40 mm 43

48 na 51 mm (Mks III). Posadko je sestavljalo 3 5 oseb, oborožena je bila s topom 40 mm ali 75 mm in dvema strojnicama. Poganjal ga je motor 340 konjskih moči, katerega največja hitrost je znašala 45 km/h, radij delovanja pa 320 km. (Chamberlaine in Ellis 2000: 37 39; Hogg 2000: 48 49) GRANT M 3 Slika 15: Grant Vir: Spada v skupino»srednjih«ameriških tankov. Izdelovati so ga začeli leta Britanci so ga naročili od Američanov in sicer za potrebe vojske v severni Afriki. Leta 1942 so jim dostavili 200 tankov za bitko pri El Gazali, junija pa še 250 tankov za bitko pri El Alameinu. Ti tanki so povečali ognjeno moč britanske vojske, saj so bili superiorni vsem nemškim tankom. Ta tank je močno dvignil moralo britanskih enot in prispeval k preobratu v severni Afriki, saj je britanska vojska končno imela tank, ki se je lahko kosal z nemškimi tanki. Najbolj znan je bil po tem, da je imel nameščen girostabilizator, ki mu je omogočal natančno streljanje, tudi ko se je premikal in je imel dva topa, 75 mm in 37 mm, pri čemer je manjši služil za bližnjo ognjeno podporo. Znan je bil tudi zaradi tega, ker so zaradi pomanjkanja prostora v kupoli, top 75 mm namestili ob strani. Poleg tega je bil oborožen še s tremi strojnicami in oklepom debeline 57 mm. Posadka je bila sestavljena iz šestih ljudi. Poganjal ga je motor s 375 konjskimi močmi, katerega največja hitrost je znašala 46 km/h, hitrost po neravnem terenu pa 25 km/h. Radij delovanja je znašal 256 km. (Chamberlaine in Ellis 2000: ; Hogg 2000: 67 68) 44

49 PZKW (Panzerkampfwagen) IIIE Slika 16: PZKW III Vir: Spada v skupino»srednjih«nemških tankov. Izdelovati so ga začeli leta 1938 in ga nato nadgrajevali. Narejen je bil za potrebe nemške kopenske vojske, kot tank je bil namenjen predvsem za boj proti drugim tankom. Ko se je pojavil je imel vgrajen protitankovski top 37 mm, ki pa ni zadoščal potrebam. Zato so mu zaradi velike kupole lahko kasneje namestili večji top 50 mm. Oborožen je bil še s tremi strojnicami. Oklep je bil debel 30 mm, posadko pa je sestavljalo pet oseb. Poganjal ga je Daimler-Benzov motor s 300 konjskimi močmi ter je imel največjo hitrost 40 km/h in radij delovanja 165 km. Bil je najbolj množično zastopan tank sil osi na severnoafriškem bojišču in glavna udarna moč sil osi v severni Afriki. (Hogg 2000: 85; Macksey 1999: 78 79) PZKW IVF Slika 17: PZKW IV Vir: Izdelovati so ga začeli letu 1941 Predstavljal je glavnega nosilca nemškega protitankovskega bojevanja. Od PzKpfw III se je razlikoval predvsem po večji kupoli in topu 75 mm. Namestili so še dve strojnici ter povečali oklep s 30 mm na 50 mm in v določenih verzijah celo na 80 mm. Poleg tega so izboljšali tudi sistem opazovanja. Posadko je sestavljalo pet oseb. Poganjal ga je motor s 300 konjskimi močmi, ki je dosegel največjo 45

50 hitrost 40 km/h in imel radij delovanja 210 km. Imel je pomembno vlogo na severnoafriškem bojišču in je skupaj s PzKpfw III predstavljal glavno udarno silo na severnoafriškem bojišču.(macksey 1999: 98 99) 8.2. LETALA: MESSERSCHMITT BF 109 Slika 18: BF 109 Vir: Messerschmitt Bf 109 je bilo moderno nemško letalo nove generacije lovskih letal, ki so nastala v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja. Od vseh letal v enotah nemške Luftwaffe v drugi svetovni vojni je bil najbolj znan in tudi najdlje uporabljan lovec. V vojni se je Bf 109 bojeval na več bojiščih in sestrelil več nasprotnikovih letal kot vsi drugi nemški lovci skupaj. Temu je verjetno botrovalo dejstvo, da so jih Nemci tudi največ izdelali.»verzijo Bf 109G so nemški piloti poimenovali gustav, uvedli pa so jo pozno poleti 1942, kasneje pa izdelali v večjem številu kot katerokoli drugo verzijo Bf 109.«(Knific 1995: 33) Messerschmitt Bf 109G (gustav) je bil opremljen s topom 30 mm v osi vijaka ter z dvema dodatnima topovoma 20 ali 30 mm v kadeh pod krili. Motor je presegal hitrost 600 km/h in je bil zato namenjen predvsem za napade na težke bombnike, ki so se vse pogosteje pojavljali nad rajhom. Močnejša oborožitev pa je občutno povečala težo in zmanjšala njegovo okretnost. Pomembno vlogo je imel v bojih za Sredozemlje in na severnoafriškem bojišču. (Knific 1995: 32 43; 46

51 8.2.2 JUNKERS JU-87 STUKA Slika 19: Stuka Vir: Stuka je bilo najbolj znano jurišno letalo (strmoglavec) druge svetovne vojne. Proizvajali so ga od leta 1936 do leta leta Bil je prepoznaven po svoji obliki zakrivljenih kril ter po aerodinamičnima pokrovoma fiksiranega podvozja. Največja hitrost je znašala 400 km/h, nosil je lahko do kilogramov bomb. Ponavadi je nosil 500 kilogramov pod trupom in še na vsakem krilu 250 kilogramov. Oborožen je bil s štirimi strojnicami kalibra 7.92 mm. Od začetka proizvodnje so mu nadgrajevali motor, oklep in oborožitev. Pri seriji G so mu dodelili tudi protitankovsko vlogo, ki jo je izvajal z dvema topovoma 37 mm. Sodeloval je v bojih v Sredozemlju in v severni Afriki. (Angelucci in Matricardi 1990: ; VICKERS SUPERMARINE SPITFIRE Slika 20: Spitfire Vir: je imelo značilno vitko krilo eliptičnega tlorisa in tanjšega preseka, kot ga je imelo katerokoli drugo letalo. Tako je značilno oblikovano krilo spitfira postalo eno najboljših kril kateregakoli do takrat konstruiranega lovca.«(knific 1993: 31) 47

52 V ta tanka krila se jim je posrečilo skriti vseh osem strojnic. Spitfiri so se najbolj izkazali leta 1940 v bitki za Britanijo, ko je Angležem uspelo odbiti nemško zračno ofenzivo ravno po zaslugi lovskega letalstva R. A. F. V bitki so Angleži poleg spitfira razpolagali še s hurricani, ki pa so jih zaradi zastarelosti uporabljali le za napade na bombnike, medtem ko so spitfiri zapletali v boje spremljajoče messerschmitte. Spitfire je bil v vodoravnem letu hitrejši od stodevetke, vendar pa se je vzpenjal in strmoglavljal počasneje. Osem spitfirovih strojnic je imelo sicer precej manjšo strelno moč kot dva topova in dve strojnici pri Bf 109, vendar so strojnice browning delovale skoraj brez napak. Poleg tega je spitfire imel prednost v vodoravnih zavojih, ki jih je delal veliko tesneje kot messerschmitt in tako dokaj hitro ulovil nasprotnika v vizir. Spitfire Mk V je bil oborožen z osmimi strojnicami kalibra 7.7 mm ali dvema topovoma 20 mm in štirimi strojnicami. Poganjal ga je motor s konjskimi močmi in je dosegal hitrost 593 km/h. Spitfire se je razširil skoraj po vsem svetu, kjer so ga uporabljali kot lovca, lovskega bombnika, jurišnika, izvidnika, kot seafire pa je služil tudi na letalonosilkah. Sodeloval je v bojih v Sredozemlju in na severnoafriškem bojišču. (Knific 1993: 30 42; HAWKER HURRICANE Slika 21: Hurricane Vir: Hurricane je bil prvi moderni britanski enokrilni lovec in je zato moral prevzeti nase glavno težo zračnih spopadov v prvem letu vojne v Evropi. Glede žilavosti je hurricane prekašal celo slovitega spitfira, poleg tega pa je bila tudi njegova sicer klasična, a trdna konstrukcija veliko preprostejša. V obdobju bitke za Britanijo leta 1940 je bil hurricane najštevilčnejši britanski lovec in je sestrelil več nasprotnikovih letal kot vsi drugi lovci skupaj. Oborožen je bil z osmimi strojnicami kalibra 7.7 mm ali s štirimi topovi 20 mm, velikokrat pa ga je iz neprijetnih situacij rešila ena dobra lastnost tesnost v zavojih. Poganjal ga je motor s konjskimi močmi in je dosegal hitrost 540 km/h. Sodeloval je v bojih za Malto in na 48

53 severnoafriškem bojišču. (Angelucci in Matricardi 1990: 109, 184, ; FIAT G 50 FRECCIA Slika 22: Freccia Vir: Je eden prvih spodnjekrilnih italijanskih lovcev. V uporabi je bil od 1939 do Značilen je bil po tem, da je imel odprto kabino, ki so jo v novejših verzijah zaprli. Poganjal ga je motor z 840 konjskimi močmi, ki je dosegal hitrost 472 km/h in je imel domet 670 km. Oborožen je bil z dvema 12.7-mm strojnicama. Zaradi majhne hitrosti in lahke oborožitve je bil lahek plen zavezniških lovcev. Izdelali so 780 letal. Sodeloval je v bojih v severni Afriki. ( PROTILETALSKI TOP 88 MM Slika 23: FLAK 88 mm Vir: ujeti angleški major je prosil, da bi si smel ogledati orožje, ki je uničilo njegov tank. Ko so mu pokazali 88-mm protiletalski top, je rekel: 'To ni pošteno s protiletalskimi topovi napadati tanke!').«(irving 1977: 138) 49