KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI Bruselj, 21.2.2007 COM(2007) 59 konč. SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU o Razlaga o odpadkih in stranskih proizvodih SL SL
KAZALO 1. Uvod... 3 2. Ozadje Sporočila... 4 2.1. Področje uporabe Sporočila... 4 2.2. Smisel Sporočila... 4 3. Uporaba sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti... 6 3.1. Splošni pojmi glede opredelitve odpadkov... 6 3.2. Je zadevni material ostanek proizvodnje ali proizvod?... 6 3.3. Okoliščine, kjer ostanek proizvodnje ne bi bil odpadek... 7 3.4. Drugi dejavniki, ki jih je uporabilo Sodišče pri razlikovanju med odpadkom in stranskim proizvodom... 9 Priloga 1 primeri odpadkov in ne-odpadkov... 11 1. Žlindre in prah iz proizvodnje železa in jekla... 11 2. Stranski proizvodi iz industrije prehrane in pijač živalska krma... 11 3. Stranski proizvodi pri izgorevanju sadra za razžvepljevanje dimnih plinov... 12 4. Odrezki in drug podobni material... 12 Priloga II - shema odločanja, ali gre za odpadek ali za stranski proizvod... 13 SL 2 SL
SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU o Razlaga o odpadkih in stranskih proizvodih (Besedilo velja za EGP) 1. UVOD Opredelitev odpadkov je v zadnjih tridesetih letih predstavljala najpomembnejši del pri varstvu evropskega okolja pred posledicami nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Predmete ali snovi, ki so opredeljeni kot odpadki, nadzoruje zakonodaja Skupnosti o odpadkih, da bi zavarovala zdravje ljudi in okolje. Opredelitev odpadkov uporabljajo pristojni organi, ki jih opredeljuje Direktiva 2006/12/ES 1 (Okvirna direktiva o odpadkih), na podlagi posameznih primerov, kadar pošiljajo odpadke ali dopuščajo odločitve. Praviloma je jasno, kaj je odpadek in kaj ne. Vendar pa so se v zvezi z razlago te opredelitve pojavila številna vprašanja. Eno izmed njih se nanaša na razlikovanje med materiali, ki niso glavni cilj proizvodnega postopka, vendar se lahko štejejo za stranske proizvode z nič odpadki, in tistimi, ki bi jih bilo treba obravnavati kot odpadke. Dejansko črno-belega razlikovanja ni, temveč obstajajo številne tehnične razmere z zelo različnimi okoljskimi tveganji in posledicami ter številna siva področja. Vendar je za namene uporabe okoljske zakonodaje na podlagi posameznih primerov potrebno začrtati jasno mejo med tema pravnima položajema odpadek ali ne. Ravno za to razlikovanje se je včasih izkazalo, da ga je težko uporabiti. To sporočilo daje smernice pristojnim organom pri presojanju posameznih primerov, ali je določen material odpadek ali ne, ter daje nosilcem gospodarskih dejavnosti informacije o tem, kako naj bi odločali, da se izboljša pravna gotovost zakonodaje o odpadkih, opredelitev odpadkov pa postane lažja za razumevanje in uporabo. Sporočilo bo prav tako pomagalo odstraniti razlike pri razlagi teh določb po celotni EU. Sporočilo razlaga opredelitev odpadkov, določenih v členu 1 Okvirne direktive o odpadkih, kot jih razlaga Sodišče Evropskih skupnosti, da se zagotovi pravilno izvajanje Direktive. Pojmi, kot so stranski proizvod ali sekundarna surovina, v zakonodaji EU o odpadkih nimajo pravnega pomena materiali so preprosto odpadki ali pa ne. Samo za namene tega sporočila 2 se uporabljajo naslednji pojasnjevalni izrazi, poleg izraza odpadki, kot so določeni v Direktivi: proizvod ves material, ki se namerno proizvede v proizvodnem postopku. V številnih primerih je mogoče opredeliti enega (ali več) osnovnih proizvodov, ki so proizveden glavni material. Ostanek proizvodnje material, ki ni namerno proizveden v proizvodnem postopku, vendar je lahko odpadek ali pa ne. 1 2 UL L 114, 27.4.2006, str. 9-21. Opredelitve ne predstavljajo pravne razlage Evropske komisije in niso namenjene za uporabo izven konteksta tega sporočila. SL 3 SL
Stranski proizvod ostanek proizvodnje, ki ni odpadek. Učinkovitost predlaganih smernic v Sporočilu se bo v okviru pregleda strategije ponovno preverila leta 2010, kot je navedeno v Tematski strategiji o preprečevanju in recikliranju odpadkov. Ob tej priložnosti se bo izvedel tudi pregled, ali je dodatna sodna praksa Evropskega sodišča privedla do potrebne spremembe smernic. 2. OZADJE SPOROČILA 2.1. Področje uporabe Sporočila Namen tega sporočila je razlikovanje med odpadki in ne-odpadki v okviru proizvodnega postopka. Sporočilo ni pomembno za druge odpadke, kot so komunalni odpadki ali drugi podobni tokovi odpadkov, ali za potrošniške ostanke. Ne ukvarja se z vprašanjem, kdaj lahko proizvod postane odpadek ali kdaj odpadek preneha biti odpadek. Ne ukvarja se z odpadki, ki so izključeni iz obsega Okvirne direktive o odpadkih. 2.2. Smisel Sporočila Člen 8(2)(iv) Sklepa št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 3 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti zahteva razjasnitev razlikovanja med odpadki in ne-odpadki. Komisija je v Sporočilu za Tematsko strategijo o preprečevanju in recikliranju odpadkov z dne 27. maja 2003 4 orisala stanje glede opredelitve odpadkov, pozvala k obširni, z dokazi podprti razpravi o tem vprašanju, in prosila interesne skupine, ki imajo boljše alternative za obstoječe opredelitve o odpadkih, da jih predložijo. Večina pripomb je prosila prej za to, da se osnovna opredelitev odpadkov ohrani ter razjasnijo določeni posebni vidiki. Komisija se je v skladu s tem soglasjem v Tematski strategiji o preprečevanju in recikliranju odpadkov, sprejeti dne 21. decembra 2005 5, obvezala, da bo pripravila Sporočilo, ki bo vsebovalo smernice na podlagi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in bo obravnavalo vprašanja stranskih proizvodov v ustreznih industrijskih sektorjih, kdaj se stranski proizvodi štejejo za odpadke in kdaj ne, da bi razjasnili pravni položaj za gospodarske subjekte in pristojne organe. Ta dokument sedaj izpolnjuje to obvezo. 2.2.1. Zakaj so smernice potrebne? Razvijajoča se sodna praksa ter relativna odsotnost pravne jasnosti je privedla do otežene uporabe opredelitve ostankov v tej zadevi za pristojne organe in prav tako za gospodarske subjekte. Obstaja nekaj dokazov o različnih rešitvah v posameznih primerih o podobnih dejstvih, do katerih so prišli pristojni organi v različnih državah članicah to vodi v neenakosti pri obravnavanju gospodarskih subjektov in do ovir na notranjem trgu. Pretirano obsežna razlaga opredelitve odpadkov nalaga nepotrebne stroške zadevnim dejavnostim in lahko zmanjša privlačnost materialov, ki bi bili sicer vrnjeni v gospodarstvo. Pretirano skopa razlaga pa lahko vodi v okoljsko škodo ter oslabi pomen zakonodaje Skupnosti o odpadkih ter skupnih standardov o odpadkih v EU. 3 4 5 UL L 242, 10.9.2002, str. 1. COM(2003) 301 konč. COM(2005) 666 konč. SL 4 SL
Komisija meni, da so smernice v Okvirni direktivi o odpadkih bolj podajanje pravne jasnosti kot pa opredelitev stranskih proizvodov. Predvsem razlikovanje med odpadki in stranskimi proizvodi, ki temelji na tem, ali je material namenjen za predelavo ali odstranjevanje, ali ki temelji na tem, ali ima material pozitivno tržno vrednost ali ne, ne bi ponujalo potrebnih jamstev za varstvo okolja. Druga možnost je, da lahko neposreden prevod besedila Direktive v nekatere jezike, ki jih uporablja Sodišče Evropskih skupnosti, izven smisla tega besedila enostavno privede do oblikovanja novih negotovosti. Druge možnosti, vključno z vsakim pristopom na podlagi seznama, so neuporabne v operativnem smislu ter v smislu pravnega izvrševanja. Smernice predstavljajo v okviru pravno zavezujočih meril, ki jih je določilo Sodišče Evropskih skupnosti, fleksibilno orodje, prilagodljivo novim dokazom in tehnologijam. 2.2.2. Industrijski okvir Obstaja veliko različnih vrst materialov, ki se proizvajajo v industrijskih postopkih in na katere se lahko nanaša to sporočilo. V gospodarskem besednjaku so ti lahko opredeljeni kot stranski proizvodi, soproizvodi, vmesni proizvodi, periferni proizvodi, ali podproizvodi. Nobeden teh izrazov nima nikakršnega pomena v okoljskem pravu Skupnosti, t.j. proizvodi in stranski proizvodi imajo enak status: materiali so enostavno odpadki ali ne. Industrijski proizvodni postopki so pogosto zapleteni in lahko proizvedejo več različnih materialov z različnimi tržnimi vrednostmi, vplivi na okolje in statusi materiala kot odpadka/ne-odpadka. Poleg tega se lahko posledice, ki jih povzroči status odpadek/neodpadek, razlikujejo od sektorja do sektorja. V nekaterih sektorjih se z materiali, ki se prodajajo, kot odpadki, prosto trguje med podjetji po celotnem notranjem trgu. V drugih sektorjih, kot je sektor prehrane ali pijač, je za gospodarsko izkoriščanje zadevnega materiala izredno pomembno jasno razlikovanje med odpadkom in proizvodom. Tehnične razmere se nenehno razvijajo, s hitrimi spremembami v tehnologiji tako v proizvodnim postopkih kot tudi razpoložljivih obdelavah odpadkov. 2.2.3. Okoljske razmere Jasno je, da lahko proizvodi in tudi odpadki vsebujejo toksične materiale in predstavljajo tveganje za zdravje ljudi in okolje, če se z njimi slabo ravna ali nadzira. Poleg tega imajo industrijski in proizvodni odpadki pogosto lastnosti, ki lahko v primerjavi s proizvodi predstavljajo posebna tveganja za okolje. Ta so povezana z dejstvom, da medtem ko je vsebnost proizvoda na splošno posebej načrtovana in nadzorovana, je lahko sestava odpadkov manj jasna. To pomeni, da je s stališča okolja izjemno pomembno, da so materiali pravilno razvrščeni med odpadke ali ne-odpadke. Zakonodaja o odpadkih varuje okolje pred posledicami industrijskih odpadkov na številne načine in zlasti s postopki izdaje dovoljenj in pošiljanja ter posebnimi standardi za sežiganje odpadkov. Če material ni odpadek, to ne pomeni, da v celoti izpade iz sistema varstva okolja, določenega v zakonodaji Skupnosti. Uredba na podlagi proizvodov ter druga zakonodaja, kot je Uredba REACH, je namenjena varovanju zdravja ljudi in okolja pred potencialnimi vplivi proizvodov in drugih materialov, ki niso odpadki, na okolje. SL 5 SL
3. UPORABA SODNE PRAKSE SODIŠČA EVROPSKIH SKUPNOSTI 3.1. Splošni pojmi glede opredelitve odpadkov Sodišče Evropskih skupnosti je dosledno izjavilo, da se mora opredelitev odpadkov za doslednost s ciljem Direktive 2006/12/ES ter členom 174(2) Pogodbe ES, ki zagotavlja, da je cilj okoljske politike Skupnosti doseči visoko raven varstva, razlagati široko. Opredelitev odpadkov v Direktivi 2006/12/ES se sklicuje na njeno prilogo 1 ter na evropski seznam odpadkov v Odločbi Komisije 2000/532/ES 6. Ker sta oba vira okvirna, se opredelitev odpadkov bistveno opira na pojem zavržek. Sodišče je večkrat poudarilo, da je dejstvo, ali je material odpadek ali ne, odvisno od posebnih dejanskih okoliščin, in da mora zato pristojni organ sprejeti odločitev na podlagi posameznih primerov. Nazadnje je pomembno opomniti, da tudi kjer material izpolnjuje preskuse, ki jih določa Sodišče Evropskih skupnosti (in so opisani v poglavjih 3.3), se ga mora jasno obravnavati in obdelovati kot odpadek, da se ga lahko šteje za ne-odpadek, če je v praksi zavržen. 3.2. Je zadevni material ostanek proizvodnje ali proizvod? Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi Palin Granit 7 navedlo, da je ostanek proizvodnje nekaj, kar ni končni proizvod, katerega želi proizvodni postopek neposredno proizvesti. V Saetti 8 je Sodišče Evropskih skupnosti opozorilo, da material ne more biti ostanek proizvodnje, kjer je bila proizvodnja zadevnega materiala rezultat tehnične izbire (namerno proizvesti takšen material). Zato se je treba pri določanju, ali je material odpadek ali ne, najprej vprašati, ali se je proizvajalec namerno odločil, da bo proizvajal zadevni material. Če bi lahko proizvajalec proizvedel glavni proizvod brez proizvodnje zadevnega materiala, vendar se je odločil nasprotno, je to dokaz, da zadevni material ni ostanek proizvodnje. Drugi dokaz, da je bila proizvodnja zadevnega materiala tehnična odločitev, bi lahko vključeval spremembo proizvodnega postopka, da zadevni material dobi posebne tehnične lastnosti. Zadeva naftnega koksa V zadevi Saetti in Frediani se je od Sodišča zahtevalo, da poda mnenje, ali je naftni koks, material na osnovi ogljika, ki se proizvaja pri rafinaciji surove nafte, odpadek ali ne. Sodišče je menilo, da se naftnega koksa ne da uvrstiti med ostanke proizvodnje, saj je proizvodnja koksa rezultat tehnične odločitve, posebej namenjene za uporabo materiala kot goriva. Prav tako je menilo, da je naftni koks tudi naftni proizvod, proizveden kot tak in ni ostanek proizvodnje, tudi če je avtomatični rezultat postopka rafinacije, če bi bilo nedvomno, da bi bila proizvodnja koksa uporabljena v celoti, večinoma zaradi istih razlogov kot druge snovi (proizvedene v postopku rafinacije). 6 7 8 Kot je bila nazadnje spremenjena z Odločbo Sveta 2001/573/ES, UL L 203, 28.7.2001, str. 18. Zadeva C-9/00 Palin Granit Oy (2002) ECR I-3533. C-235/02, Saetti Order, 15. januar 2004. SL 6 SL
3.3. Okoliščine, kjer ostanek proizvodnje ne bi bil odpadek Sodišče je navedlo, da material ni nujno odpadek, tudi kjer se šteje za ostanek proizvodnje. Lastnosti materiala v smislu njegove pripravljenosti za nadaljnjo uporabo v gospodarstvu lahko pomenijo, da se ga ne bi smelo šteti za odpadek. Sodišče je v nedavni sodni praksi (Palin Granit in zadeve, ki so sledile) določilo tridelni preskus, ki ga mora izpolniti ostanek proizvodnje, da se šteje kot stranski proizvod. Sodišče je navedlo, da kjer nadaljnja uporaba izdelka brez vsake dodatne obdelave pred ponovno uporabo in kot del trajnega postopka proizvodnje ni bila samo možna, temveč zanesljiva, potem material ne bi bil odpadek. Ta preskus je kumulativen izpolnjeni morajo biti vsi trije deli. Poleg tega preskusa je Sodišče Evropskih skupnosti ugotovilo, da mora biti uporaba, za katero je namenjen stranski proizvod, tudi pravno utemeljena povedano drugače, stranski proizvod ni nekaj, kar je proizvajalec obvezan zavreči ali za katerega je namenjena uporaba prepovedana po zakonodaji EU ali nacionalni zakonodaji (glej Shemo odločanja v Prilogi II). 3.3.1. Ali je nadaljnja uporaba materiala zanesljiva in ne zgolj možna? Če obstaja možnost, da material dejansko ni uporaben, ne izpolnjuje tehničnih zahtev, ki bi bile zahtevane, da bi bil uporaben, ali za ta material ni trga, potem ga je treba še naprej obravnavati kot odpadek. Status odpadka varuje okolje pred potencialnimi posledicami te negotovosti. Če se kasneje izkaže, da odpadek dejansko lahko služi koristnemu namenu, potem bo material izgubil status odpadka, ko je pripravljen za uporabo kot predelan proizvod (glej Mayer Parry 9 ). V nekaterih primerih lahko obstaja možnost, da se lahko uporabi le določen del materiala, pri čemer mora biti preostanek odstranjen. Če pristojni organ z analizo posameznega primera ne more odločiti o zanesljivi nadaljnji uporabi celotnega materiala, je primerno, da se ga šteje za odpadek. Vendar obstoj dolgoročnih pogodb med lastnikom materiala in njegovimi nadaljnjimi uporabniki lahko nakazuje, da bo material, zajet v pogodbi, uporabljen in je zato zanesljivost nadaljnje uporabe prisotna. Podobno, če bo material pred potencialno, vendar ne zanesljivo ponovno uporabo uskladiščen za nedoločen čas, potem ga je med uskladiščenjem treba obravnavati kot odpadek (Palin Granit). 3.3.1.1. Nadaljnja uporaba bo prinesla finančne koristi lastniku odpadkov Kjer lahko proizvajalec prodaja zadevni material za dobiček, lahko to nakazuje, da je bolj verjetno, da bo tak material zagotovo uporabljen. (Palin Granit) Vendar samo to ni dokončno glej predhodno sodno prakso, ki potrjuje, da ima lahko odpadek tržno vrednost. (Vessoso in Zanetti 10, Tombesi 11 ). Komisija meni, da je ob upoštevanju tega preskusa prav tako pomembno pretehtati stroške obdelave odpadkov, saj obstaja tveganje, da bi lahko bila ponujena simbolična cena, da bi bil material uvrščen med ne-odpadke, in bi se zato dopuščala njegova obdelava izven primernih obratov za obdelavo odpadkov. Vseeno pa lahko visoka cena v skladu s trenutnimi tržnimi cenami za material ali nad njimi nakazuje, da material ni odpadek. 9 10 11 C-444/00 Mayer Parry (2003) ECR I-6163. Zadeve C-206/88 in 207/88, Vessoso in Zanetti (1990) ECR 1461. Združene zadeve C-304/94, C-330/94, C-342/94 & C-224/95 Tombesi (1997) ECR I-3561. SL 7 SL
Zadeve španskega gnojila Sodišče je v združenih zadevah Komisija proti Španiji (C-416/02 in C-121/03) menilo, da gnojilo ne bo odpadek, kjer se uporablja za gnojenje tal kot del zakonite dejavnosti nanosa na jasno opredeljene parcele (ne glede na to, ali so parcele znotraj ali zunaj kmetijskega gospodarstva, ki je proizvedlo odplake) in če je njegovo skladiščenje omejeno na potrebe teh postopkov nanašanja. 3.3.2. Ali se lahko material ponovno uporabi brez vsake dodatne obdelave? Včasih je ta preskus težko uporabiti. V vrednostni verigi stranskega proizvoda pogosto obstaja veriga nalog, ki se jih mora opraviti kot del nadaljnje uporabe materiala: material se proizvede, potem ga je morda potrebno sprati, posušiti, prečistiti ali homogenizirati, lastnosti, ki so potrebne za njegovo nadaljnjo uporabo, se lahko dodajo, njegova kakovost se nadzoruje in tako naprej. Nekatere naloge se bodo izvedle v proizvodni enoti proizvajalca, druge v enoti naslednjega uporabnika, nekatere pa bodo izvedli posredniki. Kolikor so te naloge sestavni del proizvodnega postopka (glej naslednje poglavje), materialu ne preprečujejo, da se šteje kot stranski proizvod. Sodišče je ugotovilo, da je v primeru zahtevanega dodatnega postopka obdelave pred nadaljnjo uporabo, tudi če je takšna naknadna uporaba gotova, to dokaz, da je material odpadek, dokler postopek ni končan (Avesta Polarit 12 ). 3.3.3. Kot del trajnega postopka proizvodnje? Če se material naredi za nadaljnjo uporabo kot sestavni del trajnega postopka proizvodnje in se ga nato dejansko pošlje za takšno nadaljnjo uporabo, potem je to stranski proizvod po preskusu, ki ga je določilo Sodišče Evropskih skupnosti. V takšnem primeru se bo pristojni organ moral odločiti, ali so naloge iz prejšnjega poglavja sestavni del trajnega postopka proizvodnje. Pri tem Komisija meni, da bodo morali razlikovati na podlagi vseh dejstev: pomembni so lahko stopnja pripravljenosti materiala za nadaljnjo uporabo, narava in obseg nalog, ki so potrebne za pripravo materiala pred nadaljnjo uporabo, vključitev teh nalog v glavni proizvodni postopek in ali naloge izvaja kdo drug kot proizvajalec. Pristojni organ lahko kot smernice pri odločanju, ali so naloge sestavni del trajnega postopka proizvodnje, upošteva tudi dokumente BREF. Treba je opozoriti, da pristop, ki ga je določilo Sodišče v zadevah Palin Granit, Niselli 13 in Špansko gnojilo, nakazuje bolj ožji kot širši pristop do pojma proizvodnega postopka. Če material zapusti mesto ali tovarno, kjer je bil proizveden, da se opravi nadaljnja obdelava, potem je to lahko dokaz, da takšne naloge niso več del istega proizvodnega postopka. Vendar se to zaradi naraščajoče specializacije industrijskih postopkov ne more upoštevati kot dokončni dokaz. Naslednji uporabniki ter posredniška podjetja so lahko vključena v pripravo materiala za nadaljnjo uporabo z izvajanjem vrste nalog, opisanih v poglavju 3.3.2. Če se material potrebuje kot del glavne dejavnosti proizvajalca, potem je to dokaz, da zadevni material ni odpadek. 12 13 Zadeva C-114/01, sodba AvestaPolarit Chrome Oy, 11. september 2003. C-457/02, Niselli, Sklep z dne 11. novembra 2004. SL 8 SL
Zadeva o ostankih kamenja V zadevah Avesta Polarit in Palin Granit se je od Sodišča zahtevalo, da določi, v kakšnih okoliščinah se ostanki kamenja od rudarstva in kamnoseštva štejejo za odpadke. Sodišče je izjavilo, da bi bilo kamenje odpadek, kjer je skladiščeno pred možno nadaljnjo uporabo ali prihodnjo obveznostjo do obdelave odpadkov. Kjer so bili določeni ostanki, ki jih je mogoče fizično opredeliti, skladiščeni pred potencialno, vendar ne zanesljivo ponovno uporabo, brez da bi bili obdelani, da bi zapolnili podzemne rove za stabilnost, kot je zahtevana za glavno dejavnost rudnika (pridobivanje rude), ne bi bili odpadki. 3.4. Drugi dejavniki, ki jih je uporabilo Sodišče pri razlikovanju med odpadkom in stranskim proizvodom V zadevi Arco Chemie 14, in drugi podobni sodni praksi Sodišče Evropskih skupnosti navaja celoten obseg dejavnikov, ki lahko nakazujejo, da je material odpadek. Nobeden izmed teh elementov ni nujno odločilen, vendar so lahko nekateri v določenih okoliščinah koristni. 3.4.1. Predvideva se lahko samo odstranjevanje, ali pa ima uporaba velik vpliv na okolje ali zahteva posebne varstvene ukrepe Kot je poudarilo Sodišče Evropskih skupnosti, če zadevnega materiala ni možno uporabiti, in ga je zato treba odstraniti, bi bilo običajno, da se tak material od trenutka proizvodnje šteje za odpadek. V nekaterih primerih je nadaljnja uporaba materiala prepovedana, ali pa je treba material odstraniti ali predelati kot odpadek v obveznem postopku. Do tega lahko pride zaradi okoljskih, varnostnih in javnozdravstvenih razlogov. Primer zakonodaje EU, ki bi lahko vodil v obveznost odstranjevanja zadevnega materiala ali obdelave kot odpadka, je Direktiva 96/59 o PCB/PCT 15. Prav tako, če material ne izpolnjuje standardov zakonodaje za proizvode za njegovo potencialno uporabo, ga je treba šteti za odpadek, dokler ni pripravljen, da izpolnjuje te standarde. Vprašanje možnosti okoljske škode zaradi danega materiala in potreba po posebnih okoljevarstvenih ukrepih, ki jih je treba sprejeti za uporabo materiala, je bolj kompleksna. Številni osnovni proizvodi lahko povzročijo pomembno okoljsko škodo in zahtevajo pazljivo uporabo, da se ne povzroči škode v okolju. Če ima stranski proizvod pomembnejši vpliv na okolje kot alternativni material ali proizvod, ki ga nadomesti, lahko to na podlagi stališča Sodišča Evropskih skupnosti o razlagi opredelitve odpadkov vpliva na odločanje o odpadku/ne-odpadku v razmerah, kjer je primerjava možna in ustrezna. Nasprotni primer, odsotnost jasnega tveganja za okolje zaradi materiala ne dokazuje, da material ni odpadek. V zadevi Palin Granit je Sodišče Evropskih skupnosti menilo, da tudi če je bilo dokazano, da zadevni material ne predstavlja dejanskega tveganja za zdravje ljudi in okolje, to ni ustrezno merilo, da se material ne bi štel za odpadek. To je logično ni nujno, da inertni industrijski odpadki, odvrženi na neprimernem območju, predstavljajo tveganje za zdravje ljudi ali okolje. Vendar nedvomno predstavljajo obremenitve in jih zato pomen opredelitve odpadkov mora zajemati. Dejstvo, da se snov lahko predela kot gorivo na okoljsko odgovoren način in brez bistvene obdelave, ne pomeni, da snov ni odpadek (Arco 14 15 Združene zadeve C-418/97 & C-419/97 ARCO Chemie (2000) ECR I-4475. UL L 243, 24.9.1996, str. 31 35. SL 9 SL
Chemie). Opredelitev odpadkov mora zagotoviti, da se ta okoljsko odgovorna obdelava res izvaja na odpadkih. Sodišče Evropskih skupnosti je v isti zadevi izjavilo, da niti mesto skladiščenja materiala niti sestava materiala ni pomembna za to, ali je material odpadek ali ne. V nekaterih primerih na primer pridobivanje marmorja so lahko ostanki od proizvodnje, kot so odrezki, dejansko sestavljeni iz natančno enakega materiala kot glavni proizvod. Vendar če so namenjeni za odstranitev, bodo še vedno odpadek. 3.4.2. Metoda obdelave za zadevni material je standardna metoda obdelave odpadkov V nekaterih okoliščinah lahko namembni kraj materiala močno nakazuje na status tega materiala. Vendar je Sodišče Evropskih skupnosti tudi menilo, da to, ali je postopek, ki bo uporabljen na materialu, postopek obdelave odpadkov, naveden v Prilogi IIA ali IIB, ali ne, ne more zagotoviti dokončnega odgovora na vprašanje, ali je material odpadek ali ne (Niselli). To je neizogibno, saj bi se lahko nekaj metod obdelave ali odstranjevanja, navedenih v Prilogi, popolnoma veljavno uporabilo za proizvod in obratno. Predvsem to ni način razlikovanja med izgorevanjem goriva kot proizvoda in izgorevanjem odpadka na podlagi metode obdelave. 3.4.3. Podjetje šteje material za odpadek Sodišče je v zadevi Arco Chemie ugotovilo, da je dojemanje materiala kot odpadka lahko dejavnik, ki nakazuje, da je zadevni material odpadek. Vendar Komisija meni, da lahko ta preskus spodbudi brezbrižen pristop do zakonodaje o odpadkih, z dajanjem prednosti gospodarstvom, ki se ne zavedajo svojih zakonskih obveznosti ali ki se želijo izogniti skladnosti s temi obveznostmi. Izredno subjektivni pomen izraza lahko poleg tega vodi v koncept odpadkov, ki se bo od ene do druge države članice razlikoval. 3.4.4. Podjetje želi omejiti količino proizvedenega materiala Sodišče Evropskih skupnosti je v zadevi Palin Granit ugotovilo, da če želi podjetje omejiti količino proizvedenega materiala, je to lahko znak, da je material odpadek. To ni dokončno, saj je mogoče spreminjati količino proizvodnje zadevnega materiala zaradi dejavnikov, povezanih s stroški, ceno in trgi, bolj kot pa zaradi želje po zmanjšanju količin materiala, ki se ga zavrže. Poleg tega bi lahko strožja uporaba tega merila v nekaterih okoliščinah odvrnila podjetja od sprejemanja politik za preprečevanje odpadkov. SL 10 SL
Priloga 1 primeri odpadkov in ne-odpadkov Ti primeri so namenjeni ponazoritvi nekaterih primerov, kjer so lahko materiali uvrščeni med odpadke ali ne. Izvzeti so iz številnih različnih sektorjev, vendar niso niti dokončni niti celoviti. Obstaja veliko drugih primerov, ki bi lahko bili uporabljeni, in tudi navedeni primeri se lahko razlikujejo po EU v nekaterih okoliščinah, zlasti če ni nobene zanesljivosti uporabe za določen stranski proizvod, ali nasprotno, če je uporaba zanesljiva za material v regiji ali državi članici, kjer to ne velja za celotno EU. 1. ŽLINDRE IN PRAH IZ PROIZVODNJE ŽELEZA IN JEKLA Žlindra plavžne peči se proizvaja vzporedno z vročim železom v plavžni peči. Proizvodni postopek železa je prilagojen za zagotavljanje, da ima žlindra predpisane tehnične kakovosti. Tehnična izbira je narejena na začetku proizvodnega postopka, ki določa vrsto proizvedene žlindre. Poleg tega je uporaba žlindre zanesljiva v številnih jasno opredeljenih končnih uporabah in povpraševanje je veliko. Žlindra plavžne peči se lahko uporabi neposredno na koncu proizvodnega postopka, brez nadaljnje obdelave, ki ni sestavni del tega proizvodnega postopka (kot je drobljenje do ustrezne velikosti delca). Zato se lahko za ta material šteje, da ne sodi v opredelitev odpadkov. Nasprotno je razžvepljana žlindra proizvedena zaradi potrebe po odstranjevanju žvepla pred predelavo železa v jeklo. Nastala žlindra je bogata z žveplom, se ne more uporabiti ali reciklirati v metalurškem krogu in se zato ponavadi odlaga na deponijah. Druga vrsta primera je prah, pridobljen iz proizvodnega postopka jekla pri čiščenju zraka znotraj obrata. Ta se med postopkom ekstrakcije ujame v filtrih. Te filtre se lahko čisti ter kovinsko vsebino s postopkom recikliranja vrne v gospodarski cikel. Ta ostanka proizvodnje sta zato od točke proizvodnje z železno vsebino, pridobljeno iz filtrov, odpadka in prenehata biti odpadka, ko sta enkrat reciklirana. 2. STRANSKI PROIZVODI IZ INDUSTRIJE PREHRANE IN PIJAČ ŽIVALSKA KRMA Glavna uporaba stranskih proizvodov iz sektorja prehrane in pijač je živalska krma. Proizvodni postopki v številnih sektorjih (npr. proizvodnja sladkorja, trenje oljnih semen, proizvodnja škroba in proizvodnja sladu) proizvajajo materiale, ki jih kot sestavino krme uporabljajo neposredno kmetje ali pa industrija krmne mešanice za živali. Čeprav vsi ostanki proizvodnje, namenjeni za živalsko krmo, niso avtomatično ne-odpadki 16, so zgoraj omenjene sestavine krme proizvedene namerno v prilagojenih proizvodnih postopkih ali pa niso proizvedene namerno, vendar izpolnjujejo skupne kriterije sodišča za stranske proizvode, ker je njihova nadaljnja uporaba v živalski krmi zanesljiva, brez dodatne obdelave izven proizvodnega postopka tega materiala. Poleg tega sestavino krme ureja zakonodaja kot je Uredba 178/2002 o živilski zakonodaji 17 in Direktiva 96/25/Es o obtoku in uporabi 16 17 (Glede na stališče Komisije pred Sodiščem v nerešeni zadevi Komisija proti Italiji, C-195/05 obstoj določenih tehničnih lastnosti in zanesljiva ponovna uporaba sama po sebi ni dovolj uporabljeni morajo biti trije skupni elementi sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti ). UL L 100, 8.4.2006, str. 3. SL 11 SL
posamičnih krmil 18. V obeh primerih se zato lahko za ta material šteje, da ne spada v opredelitev odpadkov. 3. STRANSKI PROIZVODI PRI IZGOREVANJU SADRA ZA RAZŽVEPLJEVANJE DIMNIH PLINOV Naprave za razžvepljevanje dimnih plinov odstranjujejo žveplo iz dimnih plinov, ki so proizvedeni, ko žveplova fosilna goriva izgorevajo v elektrarnah, da bi preprečili tem emisijam, da bi prispevale k onesnaževanju zraka in kislemu dežju. Nastali material, sadra za razžvepljevanje dimnih plinov (RDP), se koristi za iste uporabe kot naravna sadra, ter zlasti pri proizvodnji mavčnih plošč. Postopek je prirejen in se nadzoruje, da se zagotovi sadra RDP z zahtevanimi značilnostmi. Poleg tega je uporaba materiala zanesljiva, brez nadaljnje obdelave pred ponovno uporabo in kot del celovitega proizvodnega postopka. Številni drugi proizvodi pri izgorevanju premoga se lahko prav tako nadalje uporabijo neposredno ali z malo dodatne obdelave. Vendar se nekateri v praksi redno odlagajo na deponije na primer lignitni elektrofiltrski pepel. Ker zato ni zanesljivosti uporabe na ravni celotne EU, ne izpolnjujejo kriterijev Sodišča Evropskih skupnosti za celotno EU in bodo zato pogosto odpadki, čeprav lahko v nekaterih lokalnih primerih obstaja uporaba in s tem zanesljivost uporabe. 4. ODREZKI IN DRUG PODOBNI MATERIAL Žagovina, iveri in odrezki neobdelanega lesa so skupaj z glavnim proizvodom, razrezanim lesom, proizvedeni v žagah ali v stranskih dejavnostih, kot so izdelava pohištva ali palet in embalaže. Ti elementi se potem uporabijo kot surovina za proizvodnjo plošč iz lesa, kot so iveri ali proizvodnja papirja. Uporaba je zanesljiva, kot del celovitega proizvodnega postopka in brez nadaljnje obdelave, razen prilagoditve na ustrezno velikost za integriranost v končni proizvod. Presežni material iz glavnega proizvodnega postopka ali material, ki je nepopoln samo v lepotnem smislu, vendar je materialno podoben glavnemu proizvodu, kot na primer gumena zmes ali vulkanizacijska mešanica, plutovinasti ostružki ali delci, odpadna plastika in podoben material, se lahko v širšem smislu šteje za stranske proizvode. Da se to zgodi, morajo biti ponovno uporabni neposredno ali v glavnem proizvodnem postopku ali v drugih celovitih proizvodnjah, kjer je ponovna uporaba prav tako zanesljiva. Zato se lahko za materiale te vrste prav tako šteje, da ne sodijo v opredelitev odpadkov. Kjer material take vrste zahteva popolno recikliranje ali predelavo, ali vsebuje onesnaževalce, ki jih je potrebno odstraniti, preden se lahko nadalje uporabi ali predela, je material odpadek, dokler recikliranje ali predelava ni končana. 18 UL L 123, 23.5.1996, str. 35-58. SL 12 SL
Priloga II - shema odločanja, ali gre za odpadek ali za stranski proizvod Je predvidena uporaba materiala pravno utemeljena? DA NE Material je odpadek Material je proizvod, ne pa ostanek od proizvodnje DA Je bil material namerno proizveden? (Je bil postopek prilagojen za proizvodnjo materiala?) NE Material je ostanek proizvodnje uporabljajo se spodnji preskusi. Je uporaba materiala zanesljiva? DA NE Material je odpadek. Je material pripravljen za uporabo brez nadaljnje obdelave (razen normalne obdelave kot sestavni del proizvodnega postopka)? NE Material je odpadek. DA Potem je material ne-odpadni stranski proizvod. DA Je material proizveden kot sestavni del proizvodnega postopka? NE Material je odpadek. SL 13 SL