JORDANIJA, IRBID julij 2016 POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE Ime, priimek, letnik: Mina Pirih, 4. letnik (minapirih1@gmail.com) Čas izmenjave: od 1.7. do 30. 7. 2016 Kraj izmenjave Irbid je nekaj povsem drugega od živahnega, 70 kilometrov oddaljenega, glavnega mesta Ammana. Irbid je univerzitetno mesto, v njegovi okolici so številne univerze in kampusi. Med študijskim letom je torej Irbid poln študentov, vendar med ramadanom (to je edini del leta, ko imajo jordanski študentje počitnice, letos je bilo to v začetku julija) teh ni in ulice postanejo samotne in nezanimive. Stari del mesta je zelo majhen in spremenjen v bazar. Tudi Jordanci priznajo, da so največja ''znamenitost'' v mestu nakupovalni centri, ki so jih zgradili pred kratkim. Čeprav gre za drugo največje jordansko mesto, je okolica povsem ruralna. Mesto namreč obkrožajo prostrana polja, kjer pastirji, ki še vedno bivajo v šotorih, pasejo svoje mnogoštevilne ovčje črede. Irbid leži na skrajnem severu Jordanije, tik ob sirski meji, torej v nekoliko nevarni regiji. Zaposleni v bolnišnici so mi dejali, da so večkrat slišali bombardiranje. V tem predelu je veliko kampov za sirske begunce. Zaradi vsega navedenega smo študentje na izmenjavi izkoristili vsako prosto popoldne, da smo se odpeljali v Amman, kamor prideš po dobri uri vožnje z avtobusom. Vsem, ki se boste odpravljali na izmenjavo v Jordanijo svetujem, da pod prvo opcijo izberite Amman, ki študentom na izmenjavi nudi bolj prijetno okolje za bivanje. Slika 1: Z ovcami v predmestju Irbida.
Slika 2: Ulice Irbida Viza Za vstop v Jordanijo je potrebna viza. Enomesečna viza stane 40 JOD (cca 50 EUR). Kupiš jo na letališču, pred tem pa na edinem bankomatu dvigneš denar (jordanskih dinarjev ne moreš naročiti v slovenskih bankah), saj sprejemajo le gotovino. Druga možnost pa je, da preko spleta pred obiskom Jordanije kupiš t.i. Jordan Pass, ki stane 70 JOD. Vključuje vizo in 1-dnevno vstopnino za obisk Petre ter vstopnino za 40 turističnih znamenitosti. Vendar moraš iti v Petro v 14-ih dneh po vstopu v državo. Mi smo obiskali Petro 3. teden, tako da to ni prišlo v poštev in smo morali plačati vstopnino, ki pa je zelo draga, in sicer znaša 50 JOD. Večina turistov pa izbere Jordan Pass, ki se tudi sicer precej izplača. Zdravje Pred odhodom je obvezno testiranje za virus HIV in pregled titrov proti HeB. Varnost Jordanija leži v precej nestabilni regiji (sosednje države so Sirija, Savdska Arabija, Egipt, Iran in Izrael), vendar je vseeno precej varna država. Tudi sama sem se počutila precej varno, pa čeprav sem živela v Irbidu, ki je blizu meje s Sirijo. Se pa ne spodobi in tudi ni preveč varno, če se ženska sprehaja sama po mestu. Predvsem zvečer in ponoči. Javni prevoz je načeloma varen. Denar
Valuta je jordanski dinar (JOD). 1 JOD je 1,26 EUR. Priporočam, da v Jordanijo pridete z gotovino (bolje Ameriški dolar kot Euro) in zamenjate v menjalnicah. Najboljši tečaj imajo v menjalnicah podjetja Western Union, ki jih je precej po celi državi. Ne priporočam dviga na bankomatih, saj so provizije visoke. Sicer pa je v državi bolj razširjena Visa kot pa MasterCard. Prevoz V Jordanijo sem prišla z letalom. Izbrala sem družbo Turkish Airlines in sicer sem letela iz Ljubljane v Istanbul in nato v Amman. Za povratno vozovnico sem odštela 434 EUR. Komunikacija pred izmenjavo Pred izmenjavo sem imela kar nekaj težav s komunikacijo, saj sem v stik s kontaktno osebo prišla tik pred odhodom. Kljub temu sem v zadnjem hipu prejela vse odgovore na moja vprašanja. Sprejem s strani tujih študentov Kljub zgodnji uri prihoda na letališče (05:00), me je tam čakal jordanski študent, ki me je z avtom odpeljal do moje nastanitve v Irbidu, ki je bila od letališča oddaljena 115 km. Svojo kontaktno osebo - Mohammeda sem videla skoraj vsak dan, vendar je bil precej neizkušen, saj je prvo leto sodeloval pri mednarodnih izmenjavah. Zato sem se pogosto po pomoč zatekla k starejšim študentom, ki so mi precej pomagali. Nastanitev Tuji študentje v Irbidu smo bili nastanjeni v nizkocenovnem hotelu. Apartmaji so bili dvosobni spalnica z 2 posteljama in dnevna soba z manjšo kuhinjo ter kopalnica. V kuhinji je primanjkovalo posode, na voljo pa je bil ''prenosljiv'' štedilnik in mikrovalovka. Vendar kuhinje nisem nikoli uporabljala. Največji problem v kopalnici je bil zelo majhen tok vode iz tuša, tako da se je bilo kar težko umivati, da ne govorim o nemogočem spiranju šampona iz las. Smo imeli pa brezplačno wifi povezavo, ki je skoraj vedno delovala. V sobi je bil tudi TV z nešteto arabskimi kanali in 1 angleškim. Je bil pa hotel tik ob avtobusni postaji, ki je bila od bolnišnice oddaljena 15 km oz. 25 minut z avtobusom. Vožnja z avtobusom v eno smer je stala 55 piasterjev (0,55 JOD). Za primerjavo, študentje v Ammanu so imeli na voljo zelo lepo, prostorno ter bistveno bolj kvalitetno opremljeno stanovanje blizu bolnišnice. Edina pomanjkljivost tam je bila, da niso imeli brezplačnega interneta.
Prehrana Namesto obroka smo študentje dobili žepnino, ki naj bi zadostovala za prevoz v bolnišnico in kosilo v bolnišnici. Višina žepine je bila 70 JOD (88 EUR). Prevoz v bolnišnico in nazaj je stal 1,10 JOD. Obrok v bolnišnici pa med 2,5 in 3 JOD. Obroki so bili enolični. Poleg solate in jogurta (ki ga postrežejo vedno) je bila vsakodnevna glavna jed riž in malo piščančjega mesa. Enkrat na teden je na meniju tradicionalna jordanska jed, mansaf (riž in kuhana jagnjetina, prelita s kajmaku podobno zadevo). Še posebnost, v Jordaniji nisem nikdar opazila nožev, vse tudi meso jedo z žlico. Če si s tem nespreten, jej z rokami. Za zajtrk smo si po navadi kupili jogurt in kekse, s kardamomom so odlični. Pa seveda zraven spili pravo arabsko kavo, tudi s kardamomom. Večerjali smo običajno v restavracijah ali pa smo na ulici kupili falafel. Slika 3: Mansaf, tradicionalna jordanska jed. Delo v bolnišnici oz. inštitutu in mentorstvo Delo v bolnišnici poteka od nedelje do četrtka, vikend je ob petkih in sobotah. Moj tipičen dan se je začel s čakanjem v vrsti na avtobus. Avtobusi v bolnišnico King Abdullah Hospital vozijo neprestano, vendar v Jordaniji ni voznih redov. To pomeni, da avtobus odpelje, ko je nabito poln. Ob prihodu v bolnišnico, običajno ob 7.30, je bil na sporedu jutranji raport. Realizacija slednjega je bila odvisna od tega, če je nadzorni zdravnik ta dan sploh prišel v bolnišnico. Po tem sem šla s specializantom na oddelek za Interno medicino, kjer je najprej sprejel nove paciente. Sicer sem bila na izmenjavi na pulmološkem oddelku, vendar je to pomenilo le, da je bil moj glavni mentor pulmolog, na oddelku pa so imeli paciente z raznovrstnimi diagnozami. Okoli 10.ure je prišel na oddelek moj mentor, ki je opravil vizito svojih pacientov. Ob tem mi je postavljal vprašanja o diferencialni diagnozi, o bolezni in zdravljenju. Po viziti smo pregledali laboratorijske izvide in slikovni material teh pacientov in še malo diskutirali. Pred kosilom sem se skoraj vsak dan pridružila še skupini študentov 6. letnika na njihovih
seminarjih pri predmetu pulmologija. En dan vnaprej izveš temo o kateri se bo z nadzornim zdravnikom diskutiralo naslednji dan (npr. tuberkuloza, pljučni rak, pljučnica, sarkoidoza,...) Ta del dneva mi je bil še najbolj všeč, saj nas je zdravnik s postavljanjem vprašanj in podajanjem resničnih primerov (podobno case report-om) spodbudil, da smo ustvarili precej živahno razpravo o določenih temah oz. boleznih. Skupine študentov so bile majhne, približno 5 študentov, tako da je moral sodelovati vsak. Zaradi tega je fino, da si na izmenjavo prineseš kaj medicinske literature, da se na seminar lahko pripraviš. Po kosilu sem šla zopet na oddelek, kjer sem običajno opravila dva pregleda pacientov (anamneza in status). Naj poudarim, da sem imela veliko srečo, da je bil istočasno z mano na oddelku tudi palestinski študent, ki je obvladal arabski jezik. Tako je lahko on vzel anamnezo in mi nato prevedel bistvene podatke v angleščino. Status pa sem opravila jaz. Tu pa se je pokazalo kar precej kulturnih razlik. Kajti velja nenapisano pravilo, da pacienta, zlasti žensk, ne smeš sleči, razen če gre za življenje ogrožujočo situacijo. Določeni deli statusa so bili zato neizvedljivi oziroma bolj površno narejeni. Tuji študentje na drugih oddelkih so se precej pritoževali, da zaradi jezikovnih ovir ne morejo samostojno delati s pacientom, tako da je bil zame zgolj srečen slučaj, da sem imela s sabo ''prevajalca''. Sicer pa zdravniki dobro govorijo angleško, saj medicinsko izobraževanje v Jordaniji poteka v angleščini (ps: imajo popolnoma enak sistem kot v Ameriki). Vendar za komunikacijo s pacienti je ključno znanje arabskega jezika. Vsaj 3-krat na teden pa sem se popoldne udeležila tudi predavanj za študente, ki, kot rečeno, potekajo v angleščini. Bila so zelo kvalitetna in v predavalnici vlada drugačno vzdušje kot pri nas, veliko je dialoga med študenti in predavatelji. Kljub temu, da predavanja niso obvezna, moraš priti dovolj zgodaj, da si zagotoviš svoj sedež. Vsaj 2-krat na teden je moj mentor izvajal tudi bronhoskopije, ki sem jih lahko opazovala. Vsako drugo popoldne pa je imel mentor ambulanto, kjer pa žal ni imel dovolj časa, da bi mi sproti prevajal. Ker v Jordaniji po ocenah kadi skoraj 80% populacije, ni čudno, da je bilo na pulmološkem oddelku bistveno več pacientov kot na drugih oddelkih. Na splošno, kar se tiče dela v bolnišnici, študentom ni dovoljeno delati veliko samostojno. Dlje od anamneze in statusa ne prideš. Pacienti v bolnico običajno pridejo zelo pozno, ko je bolezen že zelo napredovala. Bodisi zaradi strahu pred zdravniki ali pred plačilom zdravstvenih storitev, se najprej poslužujejo šamanskega zdravilstva. Tako da je v bolnišnici precej terminalno bolnih pacientov. Pa še opozorilo za študente, ki se želijo prijaviti na elektiv. Vsi študentje, ki so v Irbid prišli z namenom raziskovanja, so bili zelo razočarani, saj določeni projekti oz. raziskave, na katere so se prijavili, sploh niso obstajali oziroma za njih v laboratorijih ni bilo dela. Veliko se jih je v lastni režiji domenilo za menjavo in delo na poljubnem kliničnem oddelku.
Slika 4: Med prakso v bolnišnici KAUH Socialni program Vsako popoldne smo se zmenili s študenti, da smo šli skupaj na večerjo. Včasih so nas med tednom peljali v enega izmed številnih kampov za sirske begunce, kjer smo delali kot prostovoljci. V Jordaniji diskotek ni, tako da take oblike zabavanja tam ne obstajajo. V skladu z religijo in kulturo alkohola ne moreš nikjer kupiti. V nasprotju z navsesplošno abstinenco, pa je 80% Jordancev kadilcev. Moški kadijo predvsem cigarete, ženske pa običajno ''le'' šišo. Sicer pa je bil socialni program organiziran med vikendi. Takrat smo skupaj s študenti, ki so bili nastanjeni v Ammanu, obiskovali razne turistične znamenitosti. Slika 5: Na vrhu rimskega amfiteatra v Ammanu. Prvi vikend smo odšli na ogled Ammana, kjer sta glavni znamenitosti rimski amfiteater in Citadela. Nato smo se odpeljali Mrtvega morja, ki leži 400 metrov pod morsko gladino. Plavanje v Mrtvem morju je edinstvena izkušnja, saj je morje tako zelo slano, da v njem ne moreš plavati, pač pa lebdiš, kot bi bil v breztežnostnem prostoru.
Slika 6: Lebdenje v Mrtvem morju. Naslednji vikend smo odšli na canyoning po enem izmed jordanskih kanjonov. Če odštejemo odsotnost čelad in varovanja, je bilo kar zabavno. Slika 7: Skakanje v tolmune. Tretji vikend smo odšli na ogled največje znamenitosti Jordanije, v starodavno mesto Petra, ki je eno izmed sedmih čudes sveta. Kljub temu, da so nam študentje obljubljani vstop za 1 JOD (tolikšna je cena za Jordance), smo na koncu morali plačati polno eno 50 JOD, tako da se (kot sem omenila že v začetku poročila) bolj splača kupiti t.i. Jordan Pass. Kljub visoki ceni pa je Petra vredna vsakega centa. Po tem ogledu smo se odpeljali v puščavo Wadi Rum, kjer smo prespali na prostem pod zvezdami. Bilo je super, le ponoči se zelo shladi, zato so odeje nujno potrebne. Po sončnem vzhodu se je večina študentov odpravila v obmorsko mesto Aqaba, kjer je možno iti na izlet z ladjo do koralnih grebenov, kjer lahko snorklaš ali se (tudi brez licence!) potapljaš. Nekaj študentov pa nas je ostalo v Wadi Rumu, kjer smo pod vodstvom beduina opravili mini treking po bližnjih hribih. Četrti vikend pa je bil t.i. International Food and Drink Party.
Sliki 8 in 9: Starodavno mesto Petra. Slika 10: Wadi Rum.
Splošna ocena izmenjave Jordanija je krasna država, ki turistu ponuja marsikaj. Če pa se vanjo odpravljaš kot študent medicine, moraš najprej sprejeti arabski način razmišljanja in življenja. Delo v bolnišnici mogoče ni najbolj atraktivno, saj študentom ne pustijo veliko samostojnosti. Večinoma si le opazovalec, tudi če se prijaviš na kirurško prakso. Tekom študija dajejo veliko prednost teoretičnemu izobraževanju, tako da jordanski študentje v resnično prakso vstopijo šele ob specializaciji. Menim, da sem s to izmenjavo pridobila veliko teoretičnega znanja, deloma ob tem, ko sem videla paciente z različnimi diagnozami, še bolj pa zaradi vsakodnevnih seminarjev, na katere sem se morala vsak dan pripraviti in sem tako bila ''prisiljena'' brati precej literature. Socialni program med vikendi je bil večinoma zelo dobro organiziran, čez teden manj. Odsvetujem obisk Jordanije med ramadanom, saj je takrat bolj turobno vzdušje tako v bolnici kot tudi v mestu čez dan. Moje mnenje pa je tudi, da je bila izmenjava nekoliko bolje organizirana za študente, ki so bili nastanjeni v Ammanu. Sicer pa so Jordanci izjemno prijazni ljudje in ko se navadiš na arabsko kulturo in način razmišljanja lahko kaj hitro začneš uživati v njihovi družbi in njihovem okolju. Potrebnik Za delo v bolnišnici potrebuješ le haljo (ne celotne uniforme, ker je nihče v bolnici nima). Tudi posebne obutve ne potrebuješ. Priporočam, da s seboj vzameš nekaj študijske literature. Lahko si naložiš na telefon eno izmed aplikacij, ki prevaja najbolj uporabljene fraze v medicini v arabščino, jaz sem imela Canopy Translator, vendar ga nisem veliko uporabljala. Približna razdelitev stroškov Povratna letalska karta: 434 EUR Prehrana: V povprečju: zajtrk 2 JOD, kosilo 3 JOD, večerja 7 JOD (12 JOD) 15 EUR(450 EUR za 30 dni) Prevoz v bolnišnico: 2 x 0,55 JOD (1,1 JOD) 42 EUR za 30 dni Socialni program: skupaj 140 JOD = 177 EUR Izlet do Mrtvega morja: 30 JOD Canyoning vključno z večerjo in prevozom: 35 JOD Petra: 50 JOD Aqaba: izlet z ladjo in snorklanje 25 JOD Vendar to so zgolj stroški izletov tekom vikendov, ostalih stroškov (druženje v kinu, nakupovalnih središčih, krajši izleti med tednom...) je bilo tudi nekaj. Načeloma Jordanija ni prav poceni država, zlasti za turistične destinacije.
Skupaj: približno 1103 EUR Štipendije: Prejela sem štipendijo za študijske obiske dijakov in študentov v tujini, ki jo razpisuje Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije v višini 780 EUR. Prav tako sem od Jordanske IFMSA organizacije prejela žepnino v višini 70 JOD (88 EUR). Tako da je moj vložek 235 EUR. Kupovanja raznih drobnarij in random stvari pa žal nisem posebej beležila, tako da sem verjetno zapravila malo več od tega.