UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino Kaja Vabič MITSKI SVET VIKINGOV MAGISTRSKO DELO Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino Kaja Vabič MITSKI SVET VIKINGOV MAGISTRSKO DELO Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino Kaja Vabič MITSKI SVET VIKINGOV MAGISTRSKO DELO Mentor: doc. dr. Anton Ravnikar Maribor, 2018

Lektorica: Valerija Šuligoj, profesorica slovenščine in angleščine Prevajalka: Valerija Šuligoj, profesorica slovenščine in angleščine

ZAHVALA Najprej bi se rada zahvalila svojemu mentorju doc. dr. Antonu Ravnikarju, ker me je sprejel pod svoje mentorstvo in za njegovo potrpežljivost, nasvete ter spodbudo pri nastajanju magistrskega dela. Rada bi se zahvalila tudi vsem drugim, ki so kakorkoli pripomogli k moji izobrazbi in k nastanku zaključnega dela. Posebna zahvala tudi mojim staršem, ki sta mi vsa ta leta stala ob strani in me pri študiju tudi finančno podpirala. Še posebej sem hvaležna svoji mami, ki je vedno verjela vame, me spodbujala pri študiju in pri pisanju magistrskega dela, brez katere verjetno še ne bi zaključila s študijem. Iskrena hvala vsem.

POVZETEK Preden je na sever Evrope prišlo krščanstvo, so tamkajšnji ljudje verjeli v poganske bogove in izvajali poganske obrede. Mitski svet, ki so ga ustvarili, je bil poln mitoloških bitij, s katerimi so verjeli, da si delijo svet. Da so zagotovili blaginjo skupnosti, so ljudje skušali zadovoljiti bogove in druga bitja z raznimi obredi in žrtvovanji. O teh govorijo najdbe kosti na več arheoloških najdiščih, prav tako kot pripovedi tujcev, ki so bili priča njihovim obredom ali so o njih slišali zgodbe od drugih ljudi. Poleg bogov in bitij, ki so živela v mitologiji Vikingov, so verjeli še v množico drugih bitij, s katerimi so živeli na zemlji in katerih sledi so videli v naravi, ki jih je obdajala. O teh so pisali v sagah. Te so opisovale življenja običajnih ljudi oziroma junakov, ki so se srečevali z raznimi entitetami, ki izstopajo zaradi svoje nadnaravne narave. Sčasoma so prebivalci skrajnega severa Evrope sprejeli krščanstvo, vendar pa nova vera ni uspela povsem izbrisati spomina na poganstvo, saj nekatere elemente mitskega sveta Vikingov lahko zasledimo tudi v življenju modernega človeka. Ključne besede: verovanje, skandinavska mitologija, Poetična Edda, Prozna Edda, nadnaravna bitja, sage

ABSTRACT Before Christianity came to the north of Europe, people there believed in pagan gods and performed pagan rituals. The mythical world that they created was full of mythological creatures with which they believed they shared the world. To ensure the welfare of the community, people tried to satisfy the gods and other creatures with various rituals and sacrifices. These are confirmed by the findings of bones in several archaeological sites, as well as by the narratives of foreigners who witnessed their rituals or heard the stories from other people. In addition to the gods and creatures who lived in the mythology of the Vikings, they also believed in many other creatures with which they lived on earth, and whose traces they saw in the nature that surrounded them. They wrote about these in the sagas that described the lives of ordinary people or heroes who met with various entities which stand out due to their supernatural nature. Eventually, the inhabitants of the extreme north of Europe accepted Christianity, but the new faith failed to completely erase the memory of paganism, as some elements of the mythical world of the Vikings can also be traced in the life of the modern man. Keywords: belief, Norse mythology, Poetic Edda, Prose Edda, supernatural beings, sagas

KAZALO 1 UVOD... 1 2 VIKINGI IN NJIHOVO VEROVANJE... 4 2.1 Poganstvo v Skandinaviji... 5 2.2 Spreobrnjenje v krščanstvo... 14 3 MITI VIKINGOV... 19 3.1 Mit o stvarjenju sveta... 26 3.2 Mit o koncu sveta... 28 4 BOGOVI IN DRUGA MITOLOŠKA BITJA... 33 4.1 Azi... 37 4.1.1 Odin... 38 4.1.2 Thor... 44 4.1.3 Frigg... 51 4.1.4 Tyr... 53 4.1.5 Loki in njegovi otroci... 54 4.1.6 Balder... 60 4.1.7 Heimdall... 61 4.1.8 Idun... 62 4.1.9 Bragi... 63 4.1.10 Drugi bogovi... 65 4.2 Vani... 66 4.2.1 Njord... 67 4.2.2 Frey... 69 4.2.3 Freya... 71 4.3 Norne... 74 4.4 Valkire... 76 4.5 Velikani... 80 4.6 Vilinci... 84 4.7 Škrati... 86 5 ISLANDSKE SAGE... 89 5.1 Mitološki elementi v sagah... 95 5.1.1 Berserkerji... 97 i

5.1.2 Duhovi ali draugarji... 103 5.1.3 Troli... 109 5.1.4 Zmaji... 112 5.1.5 Magija in prerokovanje... 118 6 ZAPUŠČINA VIKINGOV... 123 7 SKLEP... 127 8 VIRI IN LITERATURA... 130 8.1 VIRI... 130 8.2 LITERATURA... 130 ii

1 UVOD V srednjem veku je sever Evrope poseljevalo ljudstvo, ki mu danes radi rečemo Vikingi. Iz svoje domovine na Jutlandskem in Skandinavskem polotoku in otokih Baltskega morja so ti roparji pluli daleč proti vzhodu, zahodu in jugu. Na svojih potovanjih so med drugim poselili Britanski otok, Islandijo in nekatere skupine otokov med njimi. Kljub temu da te raziskovalce in roparje velikokrat imenujemo Vikingi, bomo spoznali, da se dejansko niso tako imenovali, ampak so sebe poimenovali z imeni, ki jih označujejo za može s severa; vikinštvo pa je bilo tisto, s čimer so se nekateri ukvarjali. Vikingi so naredili velik vtis na srednjeveško prebivalstvo Evrope, saj so nasilno vdirali v njihovo domovino in sejali strah. Zaradi tega so si ljudje ustvarili predstavo, da so Vikingi nasilneži, kruti roparji in morilci. Ta predstava v veliki meri vztraja še danes. Čeprav se zdi, da so Vikingi nerazdružljivo povezani z nasiljem in vojno, so izjemno zanimiv predmet proučevanja tudi zaradi njihovih prispevkov na drugih področjih. Bili so uspešni raziskovalci, odlični ladjedelci, imeli pa so tudi dokaj napreden sodni sistem in zakone. Ker je vidikov njihovega življenja, ki bi jih lahko natančno proučili, preveč, se bomo osredotočili le na enega, in sicer na njihovo verovanje in mitski svet. Prebivalci skandinavskih držav so v zgodnjem srednjem veku bili še vedno pogani, saj v te odročne kraje krščanstvo ni tako hitro prispelo kot v druga področja Evrope. Kot večina poganskih ljudstev so tudi Vikingi imeli svoj mitski svet, poln bogov, velikanov in drugih bitij, ki bodo predmet obravnave tega magistrskega dela. Mite, ki so bili del skandinavske mitologije, najbolje opisujeta Prozna in Poetična Edda, ki sta nastali v 13. stoletju. V teh dveh delih lahko beremo zgodbe o dogodivščinah bogov, ki so jih častili Vikingi, kot tudi o povsem človeških junakih, ki so si prislužili slavo s kakšnim izjemnim podvigom. O verovanju Skandinavcev pa ne pričajo le njihovi miti, ampak tudi sage, ki so bile značilne za severno Evropo, še posebej pa za Islandijo. Pri tem obstaja več zvrsti sag. Zlasti Legendarne sage v svojem pripovedovanju mešajo mitološke elemente z življenjem navadnih ljudi, vendar tudi druge zvrsti sag, kot so Sage o Islandcih oziroma Družinske sage, vsebujejo elemente mitske narave, ki ne spadajo v življenje resničnih ljudi. Osnovo mitskega sveta Vikingov so predstavljali njihovi bogovi, ki so jih delili na dva rodova: Aze in Vane. Poleg teh pa se v skandinavski mitologiji pojavljajo še druga nenavadna bitja, kot so na primer velikani in škrati, ki prav tako igrajo pomembno vlogo v mitih. 1

Zanimivo bo videti, kaj lahko o ljudeh tistega časa in njihovih verovanjih izvemo iz pripovedi o njihovih bogovih oziroma kaj lahko o njihovih prepričanjih in pogledu na svet razberemo iz zgodb, ki prikazujejo stvarjenje in končno usodo sveta, v katerem so živeli. Prozna in Poetična Edda pa nista edina vira, ki vsebujeta mitološke elemente. Tudi sage so polne bitij, ki niso bila del realnosti tedanjih ljudi. V Legendarnih sagah poleg junakov nastopajo bogovi, škrati, zmaji in druga bitja, ki jih zasledimo tudi v Eddah. Pri tem pa ti neposredno ne posegajo v dogajanje Sag o Islandcih, čeprav se občasno omenjajo. Slednje opisujejo življenja navadnih ljudi, ki so se vrtela okoli sporov med njimi, zato nam dajejo vtis, da opisujejo resnične ljudi, ki so v tistem času živeli na Islandiji. Kljub temu pa sage prikazujejo nekoliko drugačen pogled na nadnaravno in bitja, za katera so ljudje verjeli, da jih obdajajo. Tako v sagah beremo o dogodivščinah junakov, ki srečujejo berserkerje, trole, duhove, imenovane draugarji, in ljudi, ki so izstopali zaradi svojih sposobnosti in izkušenosti v uporabi magije. Kljub temu da so bili bogovi in druga bitja vikinškega mitološkega sveta trdno zasidrani v prepričanjih ljudi skandinavskih držav, se poganstvo na severu ni uspelo ohraniti celoten srednji vek, ampak je sčasoma tja vdrlo krščanstvo. Počasi so ljudje opustili stare bogove in sprejeli novo vero, ki je že bila utrjena drugje po Evropi. Ponekod so se v novo vero spreobrnili pod prisilo, na Islandiji pa so krščanstvo sprejeli prostovoljno, kar jim je prineslo nekatere ugodnosti. Zanimivo bo videti, kako je sprejetje nove vere vplivalo na tamkajšnje ljudi, katere spremembe je prineslo s seboj in kaj se je morda ohranilo od starega poganskega verovanja. Krščanstvo je s seboj v skandinavske države prineslo tudi tradicijo pisanja, ki je bila (morda ironično) ključna pri ohranjanju poganskega izročila. Ljudem je omogočila, da so zapisali zgodbe, ki so se prenašale skozi generacije in tako ohranili spomin na poganske bogove in mite. Tako Prozna Edda, ki jo je napisal Snorri Sturluson, kot Poetična Edda sta bili zapisani šele po prihodu krščanstva. Ker vemo, da je vsaj Snorri bil kristjan, bo zanimivo videti, ali je kje opaziti vplive krščanstva v delu, ki ga je sestavil. Ker se prebivalci Skandinavije tudi po sprejetju krščanstva niso popolnoma odpovedali stari religiji, bo zanimivo videti, kateri poganski elementi so morda preživeli krščanstvo in ali lahko sledi starega verstva najdemo tudi v današnjem svetu. Eddi in sage, ki bodo predmet proučevanja tega magistrskega dela, so bile napisane v starem skandinavskem oziroma islandskem jeziku in so občasno lahko težje berljive. Ker jih 2

večinoma hranijo v Kopenhagnu ali Reykjaviku, so brez obiska teh mest praktično nedostopne. Na srečo so danes na voljo prepisi in prevodi teh del, ki jih bomo uporabili pri pisanju magistrskega dela. Nekaj težav pričakujemo pri iskanju literature v slovenskem jeziku, več snovi pa si obetamo iz člankov in monografij v angleškem jeziku. Glavna vira za proučevanje mitologije Vikingov sta, kot že omenjeno, Prozna in Poetična Edda, na katerih bo slonel predvsem del naloge, ki bo zadeval skandinavske bogove in druga bitja, njihove dogodivščine ter mita o stvarjenju in koncu sveta. V naslednjem delu pa se bomo poglobili v primere nadnaravnih bitij, ki jih najdemo v sagah. Pri tem bosta dve izmed uporabljenih sag Legendarni sagi, in sicer Saga o Volsungih in Saga o Ragnarju Lothbroku. Preostale štiri (Grettirjeva saga, Gislijeva saga, Saga Erika Rdečega in Saga o ljudstvu iz Eyrija) pa spadajo v skupino Sag o Islandcih oziroma Družinskih sag. Vsebino sag bomo dopolnili z raznoliko literaturo drugih avtorjev, da bi dobili lažjo predstavo o svetu, v katerega so Vikingi postavljali svoje bogove in druge sile, ki so bile ključne pri oblikovanju sveta, v katerem so živeli. 3

2 VIKINGI IN NJIHOVO VEROVANJE Vikingi so v srednjem veku naseljevali severne dele Evrope, natančneje Jutlandski polotok in njegove vzhodne otoke, norveško-švedski polotok ter baltske otoke ob obali. Šlo je za velikansko področje, ki pa ni bilo gosto naseljeno. 1 Države, ki so se tam razvile, so bile Norveška (»Severna pot«), Švedska (»Kraljestvo ljudstva Svear«) in Danska (»Gozd Dancev«). Okoli leta 10.000 pred našim štetjem so v Skandinaviji nastale prve naselbine. Do leta 6500 pred našim štetjem so se tu utrdile skupine lovcev in ribičev, ki so se okoli leta 2500 pred našim štetjem že ukvarjali s poljedelstvom in z živinorejo. 2 Ljudje so živeli v raztresenih naselbinah in na posameznih kmetijah. Poleg tega so v Skandinaviji obstajali trije centri trgovanja: Kaupang na Norveškem, Hedeby na Danskem in Birka na Švedskem. 3 Vikingi so že pred letom 793 začeli z občasnimi roparskimi pohodi, vendar so tega leta prvič oropali samostan Lindisfarne ob severni obali Anglije. Zatem so naslednja tri stoletja redno hodili na pohode po območjih Evrope. Tamkajšnji pisci so jih opisovali kot ljudstvo, ki uniči vse pred seboj. Francoski menih Abbo je Vikinge opisal kot divje zveri, ki na poti pobijajo otroke, ženske in može ter uničijo vse na svoji poti. 4 Stiki z evropskimi narodi pa niso bili le vojaške, ampak tudi trgovske narave. Nekatere predele, kamor so pripluli s svojimi ladjami, so tudi poselili. Ker so ta območja večkrat bila že vsaj delno poseljena, na primer na obali Francije in Anglije, je med ljudstvi prihajalo do stikov in kulturne izmenjave. 5 Vikingi so od 9. stoletja dalje poselili Britansko otočje. Že pred tem so poselili dele Irske, otok Man in se utrdili v delih Walesa. 6 Do večje selitve na zahod je prišlo med letoma 870 in 930, v obdobju vladanja norveškega kralja Haralda Svetlolasega. Tedaj so Vikingi poselili Orkneyske otoke, Ferske otoke, Shetlandsko otočje in Islandijo. Na zahodu so pripluli vse do Grenlandije in Severne Amerike, medtem ko so na vzhodu dosegli Finsko in Rusijo in se po rekah spustili na jug vse do Črnega morja in Konstantinopla. 7 1 Francis Donald Logan, The Vikings in History (London, 1991) (dalje: F. Donald Logan, The vikings in History), str. 17. 2 John Lindow, Norse Mythology: A Guide to the Gods, Heroes, Rituals, and Beliefs (Oxford, 2001) (dalje: John Lindow, Norse Mythology), str. 2 3. 3 F. Donald Logan, The Vikings in History, str. 20. 4 Alexandra McKenna, John Broom,»Norsemen and Vikings: The Culture That Inspired Decades of Fear«, v: The WEI International Academic Conference Proceedings (New Orleans, 2014) (dalje: Alexandra McKenna, John Broom,»Norsemen and Vikings«), str. 19. 5 John Lindow, Norse Mythology, str. 5. 6 Hilda Roderick Ellis Davidson,»Scandinavian Folklore in Britain«, Journal of the Folklore Institute 7, št. 2/3 (1970) (dalje: Hilda R. Ellis Davidson,»Scandinavian Folklore in Britain«), str. 177. 7 John Lindow, Norse Mythology, str. 5. 4

Teh mož, ki so s skrajnega severa Evrope pluli in raziskovali najrazličnejša območja znanega in neznanega sveta, se je prijelo ime Vikingi. Pri tem je treba poudariti, da niso vsi prebivalci Skandinavije bili Vikingi. Beseda viking je tedaj pomenila roparja oziroma bojevanje na morju. Bolj kot ljudstvo so Vikingi predstavljali poklic znotraj njihove skupnosti. 8 Eleanor Rosamund Barraclough v svoji monografiji Beyond the Northlands posebej poudari razliko med besedama víkingr in víking. Prva označuje osebo oziroma moža, ki se je odpravil od doma iskat avanture in plen, medtem ko drugi izraz opisuje samo potovanje, na katero so se podali. V skandinavskih deželah sta se besedi začeli pojavljati okoli sredine 10. stoletja. Vendar ni povsem jasno, od kod izvira beseda, ki označuje Vikinge iz Skandinavije ali Anglije. V starem skandinavskem jeziku se koren vík povezuje z besedo, ki pomeni»zaliv«. Medtem se je v stari angleščini beseda wic nanašala na začasne tabore, ki so jih plenilci in roparji postavili na obalah, kjer so pristali. Zagotovo pa vemo, da ima v skandinavskih tekstih, ki so začeli nastajati šele konec 12. stoletja, beseda pomen roparja. Vsi prebivalci skandinavskih dežel torej niso bili Vikingi, niti niso bili Vikingi ves čas, saj se ime nanaša na njihovo dejavnost, ki so jo opravljali le del leta. Tudi sami ljudje, ki so živeli v Skandinaviji, sebe niso imenovali Vikingi, ampak so uporabljali izraze Norrænn, Norskr in Nordmenn, kar kaže na njihov izvor s severa. 9 2.1 Poganstvo v Skandinaviji Poganstvo se je v Skandinaviji razvilo okoli središč lokalnih skupnosti, okoli svetih krajev in krajev, kjer so se ljudje zbirali. Poznali so svečenike, ki so izvajali poganske obrede, vendar niso imeli pomembne organizacijske vloge. Pomembno vlogo v skandinavski religiji so imeli tudi jasnovidci in prerokovalci, pa tudi pesniki. Slednji so bili povezani s prav tako pomembnimi vladarskimi družinami. Kraji, kjer so bili pokopani člani kraljeve družine ali predniki glavnih rodbin, so velikokrat postali verska središča. 10 Ko so se prvi naseljenci naselili na Islandiji, tam še ni bilo vzpostavljenih svetih krajev, ni bilo grobnic prednikov, okoli katerih bi se lahko zbirali, prav tako pa niso imeli kralja, ki bi organiziral praznike. Zato so morali sami poiskati svete kraje, ki bi služili kot povezava med tem in drugim svetom in vzpostaviti svetišča bogovom. V takšnih svetiščih so hranili svete predmete, kot je na primer prstan, nad katerim so dajali prisege, ali lesene podobe bogov. 8 Alexandra McKenna, John Broom,»Norsemen and Vikings«, str. 19. 9 Eleanor Rosamund Barraclough, Beyond the Northlands: Viking Voyages and the Old Norse Sagas (Oxford, 2016) (dalje: Eleanor Rosamund Barraclough, Beyond the Northlands), str. 15 16. 10 Hilda Roderick Ellis Davidson,»Myths and Symbols in Religion and Folklore«, Folklore 100, št. 2 (1989) (dalje: Hilda R. Ellis Davidson,»Myths and Symbols«), str. 133. 5

Organizirati so morali tudi praznike ob pomembnih dogodkih v poljedelskem letu, ko so skupaj žrtvovali bogovom. Ker so v novi deželi morali živeti v sožitju z duhovi zemlje in vode, ki so tam živeli, je bilo pomembno z njimi imeti dobre odnose. Zgodba o zgodnjem naseljencu Thorolfu nam kaže, kako so izbirali svete kraje. Thorolf je prišel iz zahodne Norveške, kjer je vzdrževal svetišče, posvečeno Thoru. Ko je odšel na Islandijo, je s seboj odnesel dva glavna lesena stebra iz tega templja. Ko se je približal obali, ju je odvrgel v morje in si na območju, kjer sta pristala, ustvaril dom, zraven katerega je zgradil majhen tempelj. V bližini njegovega domovanja je ležal majhen hrib, ki je imel posebno obliko, saj je bil z ene strani videti kot hiša in je bil razpoznaven od daleč. Thorolf je ta hrib označil za sveti kraj. To je bilo povsem običajno, saj je bilo za germanska in keltska ljudstva značilno, da so bili njihovi sveti kraji na prostem, na hribih ali v gozdovih. 11 Poganski prebivalci Skandinavije so častili enake bogove kot pripadniki germanskih ljudstev v tistem času. Bogovi, ki so jih častili, so velikokrat dali imena krajem, kjer so bili ti še posebej spoštovani. Tako lahko razberemo, da so Thora častili na skoraj vseh območjih Skandinavije, medtem ko je čaščenje vrhovnega boga Odina bilo bolj razširjeno na Danskem in Švedskem, manj pa na Norveškem in Islandiji. Tudi v Sagah o Islandcih se Odin, v nasprotju s Thorom, ne omenja. Povsod po Skandinaviji je bilo razširjeno čaščenje Freya, Freye, Njorda in Ulla. Med glavne bogove sta spadala Thor in Odin, katerih priljubljenost je še narasla tik pred prihodom krščanstva v skandinavske dežele. Posebej Thor je bil zelo priljubljen bog med ljudmi, medtem ko so Odina v večji meri častili vojaki, kralji in pesniki, ki so jih imenovali skaldi. Odin je bil vojaško naravnan in je med bogovi zasedal osrednji položaj. Med bogovi je vladala hierarhija, ki je bila izraz hierarhične ureditve v družbi, ki je svoj sistem prenesla med bogove. Položaj vrhovnega boga so večkrat zasedali tudi drugi bogovi, včasih tudi istočasno kot Odin. Primer takšnega boga je Thor, pa tudi Ull je imel privilegiran položaj, posebej na Švedskem, kjer je bilo vsaj 18 krajev, za katere se domneva, da so tam stali templji oziroma svetišča, namenjena čaščenju Ulla. Poleg imen krajev, ki kažejo na prisotnost čaščenja določenega boga v njih, naše znanje o religiji Skandinavcev temelji na pesmih, ki so se ohranile v islandskih rokopisih. 12 Prvi takšni rokopisi so bili zapisani šele v 13. stoletju, čeprav so nekatere pesmi v njih morda nastale že v 9. stoletju. Kljub temu da so nastale zgodaj, pa je v njih prisoten vpliv krščanstva. 11 Hilda R. Ellis Davidson,»Myths and Symbols«, str. 133 134. 12 Peter Hayes Sawyer, Kings and Vikings: Scandinavia, AD 700-1100 (London, 1989) (dalje: Peter H. Sawyer, Kings and Vikings), str. 131; Anders Winroth, The Age of the Vikings (Princeton, 2014) (dalje: Anders Winroth, The Age of the Vikings), str. 197 198. 6

Pod vplivom le-tega so se pesmi skozi čas spreminjale. Tudi avtorji, ki so jih zapisali, so bili kristjani. Za raziskovanje skandinavske mitologije pa so koristne tudi zgodnje upodobitve prizorov iz mitov, ki jih lahko primerjamo s pisnimi viri in razberemo, kako so se nekateri elementi v mitih sčasoma spreminjali. 13 Viri, ki govorijo o skandinavski mitologiji iz časa pred prihodom krščanstva, so vsi nastali pod peresom krščanskih piscev in to dolgo zatem, ko so na severu že sprejeli novo vero. Zgodovinar Anders Winroth zato poudarja, da se je treba zavedati, da so teksti nastali pod vplivom krščanstva. Poleg tega so si avtorji prizadevali predstaviti sistematizirano in lepo razumljivo pripoved, za boljšo pripoved pa so občasno tudi dodali kakšen izmišljen del zgodbe. 14 Čeprav so najzgodnejše pesmi nastale v času, ko je sever Evrope še bil poganski, se je tudi zgodovinar P. H. Sawyer strinjal, da v mnogih pesmih lahko zaznamo vplive krščanstva. 15 Glavni avtor besedil, ki pripovedujejo zgodbe o poganski preteklosti Skandinavije, je Snorri Sturlson. Snorri je odrasel v državi, ki je bila v času njegovega odraščanja že nekaj časa krščanska, zato je gotovo pisal pod vplivom le-tega. Anders Winroth takšen vpliv vidi v zgodbi o Thoru, ki se v morju bori s kačo. Povezavo vidi s krščansko pripovedjo o Jezusu, ki ujame morsko pošast Leviatan. Trdi celo, da Snorrijevo delo ne vsebuje nobenega povsem avtentičnega predkrščanskega mita. Še en primer krščanskega vpliva najdemo v mitu o nastanku sveta. Snorri povzema zgodbo o velikanu Ymirju, iz katerega je nastal svet. Pri tem opisuje, da so se v njegovi krvi utopili skoraj vsi velikani oziroma Jötuni, razen Bergelmira z ženo. Obvarovala sta se tako, da sta splezala na varno v lúdr. Beseda lúdr pomeni»izdolbeno deblo«, vendar jo je Snorri pod vplivom krščanske zgodbe o Noetu prevedel kot»barka«oziroma»ladja«. Bergelmir in njegova žena sta bila tista, ki sta zasadila nov rod Jötunov, tako kot sta Noe in njegova žena s svojimi potomci ponovno poselila svet. 16 Prebivalci Skandinavije so se s krščanstvom na potovanjih seznanili že veliko prej, preden so ga končno sprejeli kot svojo vero. Krščanske vplive prepoznamo v poznih runskih zapisih, v katerih se obračajo k Thoru za blagoslov in v spremembah, ki so jih uvedli v poganske obrede. Sage, ki opisujejo poganske templje, opisujejo njihovo obliko, ki je že prirejena modelu krščanskih cerkva. Pravzaprav o poganskih templjih vemo bolj ali manj le to, da so 13 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 132. 14 Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 184. 15 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 131 132. 16 Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 188 189. 7

obstajali. Ostanke enega templja so našli pod cerkvijo v bližini kraja Mære v Trøndelagu. Najdbe so predstavljale zlate podobe, ki bi lahko bile daritve bogovom in so jih našli okoli štirih stebrov. Ni arheoloških dokazov, da bi pogani gradili velike templje, čeprav je enega takšnih opisal Adam iz Bremna. Dopustiti pa moramo možnost, da so v 11. stoletju pod vplivom krščanskih cerkva poskusili zgraditi nekoliko veličastnejše templje. 17 Za razumevanje poganske religije Skandinavcev je pomembno arheološko odkritje v južnem delu Švedske, kjer so izkopali poganski tempelj. V kraju Uppåkra v provinci Skåne so našli sledi stavbe, ki je v dolžino merila trinajst metrov, v širino pa šest metrov in pol. Stavba je imela en prostor in stolp nad stavbo, ki so ga podpirali štirje podporni stebri. Tempelj so redno uporabljali vse od leta 200 pa do devetega stoletja, ko je bil porušen. Znotraj templja so ob stenah in v kotih zgradbe našli zlate podobe, na katerih sta prikazani dve osebi, ki si stojita nasproti. Nekateri si njun položaj predstavljajo kot objem ali poljub in podobe povezujejo z obredom plodnosti, drugi pa na njih vidijo osebi, ki se spopadata. Vsi se strinjajo, da so imele te podobe, imenovane guldgubbar, verski pomen. Morda so predstavljale nekakšno nadomestno žrtev, da so se izognili žrtvovanju živali. Vendar so v Uppåkri našli tudi nekaj živalskih kosti, zato lahko domnevamo, da so žrtvovali živali. Najdba nekaj človeških kosti pa kaže tudi na žrtvovanje ljudi. Poleg živali in ljudi so bogovom darovali tudi orožje. Sprva so ga darovali tako, da so ga uničili in odvrgli v jezera, v dobi Vikingov pa se je darovanje orožja preneslo v naselbine in zgradbe. 18 Prebivalci Skandinavije so si želeli odobravanja bogov in so si prizadevali, da bi si ga zagotovili. Menili so, da jim bogovi svojo voljo kažejo skozi različna znamenja ali dogodke, včasih pa so se morali zateči tudi k prerokovanjem. Da bi vzdrževali dober odnos z bogovi, so jih mirili z žrtvovanji, ki so vsebovala tudi človeške žrtve. Opravljali so tudi zahvalne daritve. Zasebno so bogovom ponudili majhne darove, opravljali pa so tudi večje obrede. 19 Znake žrtvovanja so našli pri izkopavanju cerkve Frösö, ki je na otoku sredi jezera na severu Švedske. Pod srednjeveško cerkvijo so našli sežgan štor breze, okoli njega pa kosti živali. Iz te najdbe lahko sklepamo, da so na tem območju nekoč opravljali poganske obrede in daritve. 20 17 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 133 134. 18 Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 193. 19 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 132 133. 20 Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 193 194. 8

V 11. stoletju je Adam iz Bremna opisal poganske obrede. Zanje je verjel, da so jih izvajali v templju v Uppsali na Švedskem, v najbolj znanem templju Švedov, ki leži blizu kraja Sigtuna oziroma blizu Birke. Vsakih devet let naj bi se tam zbrali na velikem žrtvovanju, na katerem so žrtvovali devet moških predstavnikov vseh vrst živih bitij. Njihova trupla so nato obesili v svetem nasadu, ki je bil ob templju. Za tamkajšnje ljudi so bila drevesa v tem nasadu sveta zaradi vseh, ki so na njih umrli. Skupaj naj bi namreč pri obredu obesili dvainsedemdeset trupel. Kri, ki se je iztekala iz teles žrtev, naj bi pomirila bogove. Adam na koncu pove tudi, da so med obredom peli razne uroke, vendar njihove vsebine ni želel razkriti, ker naj bi bila sramotna. Tempelj ob nasadu je bil okrašen z zlatom. V njem so častili tri bogove: Thora, Odina in Freya. Thor je zavzemal osrednji prostor dvorane, ob njem pa sta stala kipa Odina (Wodan) in Freya (Fricco). Thor je bil bog, ki je nadzoroval strelo in grom, veter in dež, dobro vreme in plodnost. Odin oziroma Wodan je bil vojni bog, ki je ljudem podarjal pogum. Zadnji bog je bil Fricco oziroma Frey, ki je ljudem zagotavljal mir in spolne užitke. Frey je bil zato prikazan s falusom, Odin v svojem oklepu, Thor pa je imel v roki žezlo oziroma kladivo. Tempelj, kot ga je Adam opisal, naj bi obstajal leta 1070, ko je na Švedskem (poleg poganstva) že bilo prisotno krščanstvo. Adam sam ni nikoli videl templja, ampak ga je opisal po pripovedi ljudi, ki naj bi ga videli. Podobno je žrtvovanje na Danskem med letoma 1013 in 1018 opisal nemški zgodovinar škof Theitmar iz Merseburga. Trdil je, da se na otoku Zelandija na Danskem vsakih devet let v januarju zberejo pogani in svojim bogovom darujejo devetindevetdeset ljudi, konj, psov in kokoši. Tako Adam kot Theitmar torej opisujeta žrtvovanja, vendar kljub temu da lahko nekaj njunih trditev o žrtvovanju potrdimo z arheološkimi odkritji, Anders Winroth opozarja, da ni dokazov o tako velikih žrtvovanjih na Zelandiji. Tudi v Uppsali niso našli ostankov razkošnega templja, kakršnega je opisal Adam. 21 Islandske sage prav tako opisujejo poganske templje, vendar so opisi teh že prirejeni modelu krščanskih cerkva. 22 Takšen tempelj je opisan v Sagi o ljudstvu iz Eyrija, kjer piše, da je mož po imenu Thorolf dal zgraditi tempelj. Vrata, ki so vodila vanj, so bila na stranski steni zgradbe. Poleg glavnega prostora je tempelj imel še stranski prostor, v katerem je stal nekakšen oltar. Na njem je bil obroč, ki ga je nosil poglavar in nad katerim so morali možje dajati prisege. Na oltarju je bila tudi posoda, v kateri se je zbirala kri živali, ki so jih žrtvovali bogovom. Tej krvi so rekli hlaut in so jo s posebno palico škropili po svetem prostoru, kjer so 21 Raymond Ian Page, Chronicles of the Vikings: Records, Memorials and Myths (London, 1995) (dalje: Raymond I. Page, Chronicles of the Vikings), str. 220 221; Jacqueline Simpson,»Some Scandinavian Sacrifices«, Folklore 78, št. 3 (1967) (dalje: Jacqueline Simpson,»Some Scandinavian Sacrifices«), str. 193; Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 194 195. 22 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 134. 9

bili bogovi. Vsi možje so morali templju plačati pristojbino in ubogati svečenika v templju. Oskrba templja je bila stvar poglavarja. Ta ga je vzdrževal na lastne stroške in prirejal pojedine ob praznikih žrtvovanja. 23 O poganstvu v Skandinaviji imamo relativno veliko podatkov, saj je tam do pokristjanjenja prišlo pozneje kot v drugih delih Evrope. Njihov mitski svet lahko spoznamo po zaslugi Snorrija Sturlusona in pesmi ljudskega izročila, nekaj podatkov pa imamo tudi o obredih, ki so bili posvečeni njihovim bogovom. Kot smo omenili, Saga o ljudstvu iz Eyrija opisuje poganski tempelj, nekatere drobce podatkov pa nam dajo tudi druge sage. Vendar so podatki v sagah raztreseni in niso podrobni, prav tako pa ne povsem zanesljivi. Avtorji sag niso omenjali stvari, ki niso bile ključne za razumevanje zgodbe, ki so jo pripovedovali. Velikokrat sage omenjajo žrtvovanja, vendar jih podrobno ne opišejo. Ne izvemo niti, čemu so žrtvovali. Poleg tega so bili nejasni glede datumov in letnih časov. Možno je, da avtorji sag tudi sami niso dobro poznali starih navad. 24 Tudi runski zapisi ne ponujajo veliko, saj gre v večini primerov za spominske kamne. V najboljšem primeru najdemo na koncu le kakšen blagoslov v smislu»thor blagoslovi rune«. 25 Najzgodnejši zapisi skandinavske mitologije izvirajo iz rimskega obdobja in opisujejo germanske bogove. Tacit v svojem delu Germania opisuje čaščenje boginje Nerthus, matere Zemlje. Njeno čaščenje je potekalo v obliki procesije, v kateri so boginjo prevažali na vozu, ki so ga vlekle krave. Zraven je moral biti svečenik, ki je vedel, kdaj je bila boginja prisotna. Obred se je odvijal v nasadu na otoku, kjer so verjeli, da boginja živi. Potekal je na dneve miru, takrat so tudi odvrgli vse orožje. Po koncu procesije so sužnji vse stvari oprali v morju, nato pa so jih ubili. John Lindow vidi povezavo med tem obredom in kasnejšimi obredi, posvečeni Vanom, kjer Freyin voz vlečejo mačke, prav tako pa v vozu vlečejo Freyja in Frödija. 26 O obredih Vikingov nekaj izvemo od tujih avtorjev. Leta 922 je Ibn Fadlan odpotoval na diplomatsko pot na območje Volge. Tam je srečal Ruse, kot so Arabci imenovali Vikinge. Ibn Fadlan je opazil, da njihovi trgovci darujejo hrano bogovom, opisal pa je tudi večje daritve. Žrtvovali so ovce in govedo, nekaj mesa podarili kot miloščino, ostalo pa pometali okoli 23»The Saga of the Ere-Dwellers«, prev. William Morris & Eirikr Magnusson, Icelandic Saga Database, Sveinbjorn Thordarson (ur.) (http://www.sagadb.org/eyrbyggja_saga.en, 5. marec 2018). 24 Lucy Winifred Faraday,»Custom and Belief in the Icelandic Sagas«, Folklore 17, št. 4 (1906) (dalje: L. Winifred Faraday,»Custom and Belief«), str. 388; Raymond I. Page, Chronicles of the Vikings, str. 182; Jacqueline Simpson,»Some Scandinavian Sacrifices«, str. 190 191. 25 Raymond I. Page, Chronicles of the Vikings, str. 182. 26 John Lindow, Norse Mythology, str. 33. 10

kolov, na katere so nasadili glave živine. Zjutraj, ko so ponoči psi to meso že pojedli, so razglasili, da je bog, ki so mu darovali, zadovoljen z daritvijo in je meso pojedel. Tudi Arabec Ibn Rustah je pisal o navadah Skandinavcev. Govoril je o čarovnikih, ki so izbirali daritve za bogove. Človeka ali žival so darovali tako, da so ju obesili na drog. Veliko opisov žrtvovanj pripoveduje, da so glavo ali telo darovane živali obesili na drevo ali jo nasadili na kol. 27 V dvajsetih letih 11. stoletja je na Švedsko odpotoval pesnik Sigvat Thordarson, ki je kasneje opisal svojo izkušnjo v eni od svojih pesmi. V njej se je pritoževal nad cestami in prenočišči in omenil, da je nekega večera iskal nastanitev zase in svoje tovariše v neki hiši. Zanimivo pri tej pripovedi je, da pove, da ga je lastnica hiše vrgla ven, ker je bila sredi darovanja. Pri tem lahko vidimo, da so darovanja navadno potekala znotraj domovanj ljudi, pa tudi, da ženskam ni bilo prepovedano opravljati daritev. 28 O obrednih žrtvovanjih Vikingov govori tudi zgodba o žrtvovanju danskega kralja Víkarja. Saga (Gautrekssaga) pripoveduje o potovanju kralja po morju v spremstvu svojih mož. Zgodba pripoveduje, da so zaradi vetra morali zasilno pristati na nekem otoku, kjer so se odločili, da je enega izmed njih potrebno žrtvovati Odinu. Žrtev so se odločili izbrati z žrebom, vendar je ta odločil, da morajo žrtvovati kralja. Ponoči se je možu (po imenu Starkadr) prikazal Odin in mu naložil nalogo, da izpelje žrtvovanje kralja. Naslednjega jutra so možje pripravili daritev. Zaklali so tele, nakar je Starkadr njegovo črevo privezal na jelko, kralja pa so nato obesili. Saxo Grammaticus prav tako omenja to zgodbo, vendar v njegovi verziji Starkadr kralja ubije z mečem. 29 Zelo razširjena tradicija med Vikingi in kmeti je bil obred blót, ki so ga skrbno izvajali pri gradnji hiš. Obred je vseboval žrtvovanje tako živali kot ljudi. Zatem ko so opravili daritev, so kri žrtvovanih živali uporabili za razne blagoslove, medtem ko so meso pojedli. Žrtvovane živali so imeli za utelešenje božanstev. Pomen tega obreda se odraža tudi v dejstvu, da so mesec november imenovali Blótmónad. 30 Etimologija besede blót ni znana. Nekateri trdijo, da je povezana z latinsko besedo flamen, ki pomeni svečenika določenega božanstva. Ta izhaja iz korena, ki pomeni»žrtvovalno dejanje«ali»narediti močno«. Drugi besedo povezujejo s finsko besedo luote (čarobni talisman) ali laponsko besedo luotte (čarobna pesem). Verjetno se nanaša na obred, pri katerem so z besedami prosili za posredovanje bogov. Pri obredu blót 27 Jacqueline Simpson,»Some Scandinavian Sacrifices«, str. 191 193. 28 Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 196. 29 Lawrence Eson,»Odin and Merlin: Threefold Death and the World Tree«, Western Folklore 69, št. 1 (2010) (dalje: Lawrence Eson,»Odin and Merlin«), str. 98 99. 30 Alexandra McKenna, John Broom,»Norsemen and Vikings«, str. 22 23. 11

so bile najpomembnejše daritve živali, ki so jih zaklali in pojedli, pri tem pa počastili bogove. Snorri Sturluson v Sagi o Ynglingih govori, da je Odin vzpostavil daritve jeseni, ko so prosili za blaginjo Sredi zime so prosili, da bi zemlja pognala in ponovno darovali poleti. Blót, ki je potekal sredi zime, so opravili zatem, ko so minile najdaljše noči, da bi proslavili ponovno rojstvo zemlje. 31 Žrtveni prazniki so bili pomembni tako germanskim kot keltskim plemenom. Na Islandiji so leto razdelili na dve obdobji: zimo in poletje. Leto se je začelo z zimo in takrat so konec oktobra organizirali najpomembnejši praznik ob začetku leta. Praznik se je imenoval»zimske noči«. Ta čas je veljal za nevaren in bali so se, da se bodo sile kaosa utrdile, če ne obnovijo stikov z božanskimi silami. Na ta praznik so opravljali daritve in prerokovanja. Ljudi je zanimalo, kaj jih čaka v novem letu, zato so se obračali na jasnovidce. 32 Obredi, ki so jih opravljali na praznik Zimskih noči, so bili povezani s podzemljem, saj so žrtvovali, da bi pomirili mrtve. Prav tako so žrtvovali Freyu, da bi zaščitil njihove pridelke. Zime na severu so bile ostre, zato je ta čas veljal za posebno nevaren. Za pomoč so prosili z žrtvovanjem živali, če pa je bila zima posebej huda, pa so se zatekli tudi k žrtvovanju ljudi. 33 Žrtveni praznik so priredili tudi zgodaj spomladi, na začetku februarja. To je bil čas za prvo setev in čas, ko so se možje pripravljali na ribiško sezono, vojaške in roparske pohode ter za delo na polju. Z začetkom maja se je začelo poletje. Takrat so opravljali obrede, ki so zagotavljali plodnost živali in dobro letino. Morda so sredi poletja ali na začetku avgusta prav tako priredili praznik za praznovanje prve žetve, ob katerem so opravili daritev za zmago. V tem času je bilo pomembno počastiti bogove, da bi zagotovili blaginjo skupnosti, uspehe nad sovražniki, pa tudi srečo pri lovu in ribarjenju ter uspešno delo na kmetiji. 34 Meso žrtvovane živali so skuhali. Prav tako so med prazniki posvetili pijačo, ki je bila pred tem pripravljena po posebnih obredih. Božanskim silam so nazdravljali po predpisanih pravilih, z vnaprej dogovorjenimi besedami. Kralj je bil zadolžen, da posveti hrano in pijačo. Na Islandiji, kjer niso imeli kralja, je ta naloga pripadla poglavarju v vsakem okrožju. Takšnemu poglavarju so rekli godi in je bil odgovoren za vodenje skupnosti. Njihovo ime se povezuje z angleško besedo za boga»god«in so jo morda sprva uporabljali za svečenika. Pojedino so priredili v godijevi dvorani, saj vreme na Islandiji ni bilo ugodno za pojedino na 31 John Lindow, Norse Mythology, str. 35. 32 Hilda R. Ellis Davidson,»Myths and Symbols«, str. 134. 33 L. Winifred Faraday,»Custom and Belief«, str. 418. 34 Hilda R. Ellis Davidson,»Myths and Symbols«, str. 135. 12

prostem. Med živalmi, ki so jih zaužili med prazniki, so bili pogosto merjasec, bik in žrebec, ki so jih ubili posebej za to priložnost. Motiv pojedine je prisoten tudi v mitologiji, kjer Odin v Valhalli gosti mrtve kralje in junake. 35 Še eno nasilno tradicijo Vikingov je podrobneje preučila Roberta Frank in jo poznamo pod imenom Krvavi orel. Prvi opisi tega obreda se pojavijo šele v poznem 12. stoletju. Gre za metodo mučenja, ki so jo prihranili predvsem za tistega, ki je nekomu ubil očeta. Roberta Frank je našla omembe štirih oseb, ki naj bi jih doletela takšna usoda. Za dve od teh vemo, da sta bili resnični zgodovinski osebi Ælla in Halfdan. Poleg njiju naj bi takšna usoda doletela še Lyngvija in Brusija, ki sta lika iz legend. Postopek se razlikuje od enega zapisa do drugega. Po pripovedi v Sagi o Ragnarju Lothbroku je šlo za to, da so nekomu (Ælli) v hrbet globoko vrezali obliko, ki je bila podobna orlu. Anders Winroth pri tem poudarja, da zgodovinski dokazi pričajo, da so Ragnarjevi sinovi Ællo porazili leta 866 v bitki pri Yorku. Verjetno je umrl na bojišču, saj ni dokazov za nasprotno. Islandski pesnik Sigvat Thordarson je v zgodnjem 11. stoletju o njegovi smrti pisal v pesmi Knútsdrápa. V njej se nahaja stavek, za katerega so si raziskovalci razlagali, da govori o tem, da je Ivar Brez-kosti v hrbet Ælle zarisal orla. Anders Winroth meni, da je pravzaprav šlo za to, da so vojaki, potem ko so ubili svojega nasprotnika, z njihovimi trupli nahranili ptice mrhovinarje in druge živali. S tem bi sovražnika še bolj ponižali, saj so postali hrana in so jim odrekli dostojanstven pokop. Po njegovem mnenju so si nekateri stavek, ki govori, da je Ivar ubil Ællo in z njim nahranil orla, napačno razlagali in prevedli, da je Ivar zarezal orla na hrbet Ælle. Obred Krvavega orla pa opisuje tudi Orkneyinga saga, ki pravi, da so žrtvi (Halfdanu) iz telesa trgali rebra in pljuča. Po tej različici naj bi bil obred izvajan z namenom darovanja Odinu. Kasnejša pričevanja oba obreda združijo v enega, pri čemer so žrtev sprva zbadali s kopji in puščicami, nato pa so jo položili z obrazom navzdol preko kamna in jo obglavili. Vprašati se moramo, ali je v teh pričevanjih kaj resnice, ali pa je pravzaprav šlo za širjenje mita o okrutnosti Vikingov. Tako Roberta Frank, Alexandra McKenna, John Broom in Anders Winroth se strinjajo, da teh pričevanj ne smemo jemati preveč resno. 36 Roberta Frank meni, da je bil problem avtorjev sag v tem, da so metafore skaldov obravnavali preveč dobesedno in jih nato še bolj slikovito opisali. 37 35 Hilda R. Ellis Davidson,»Myths and Symbols«, str. 135. 36 Roberta Frank,»Atrocity and Skaldic Verse: The Rite of the Blood Eagle«, The English Historical Review 99, št. 391 (1984) (dalje: Roberta Frank,»The Rite of the Blood Eagle«), str. 333 334; Alexandra McKenna, John Broom,»Norsemen and Vikings«, str. 20; Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 35. 37 Roberta Frank,»The Rite of the Blood Eagle«, str. 339. 13

Veliko o poganskem prepričanju Skandinavcev izvemo tudi iz proučevanja njihovih grobov. Poznali so tako upepelitev kot skeletne pokope. Obred pogreba je morda vseboval tudi pojedino. Oba tipa pokopa sta lahko bila razkošna, saj so v grobove umrlih dodajali ladje, dragocen nakit, orožje in drugo opremo ter kosti žrtvovanih živali. Grobove so opremili z vsem, kar bi pokojnik lahko potreboval v posmrtnem življenju. Mnogokrat so z Vikingi pokopali ladje, da so jim omogočili potovanje v onostranstvo. Z razkošnimi pokopi so umrlega želeli počastiti, morda pa so mrtve skušali tudi pomiriti. Med ljudmi je namreč vladal strah, da mrtvi ne bodo mirno počivali, ampak se bodo vrnili preganjati žive. Nekateri pokopi kažejo tudi na to, da so pokojnike častili, jim gradili templje in opravljali daritve. Vendar vsaka razkošna gomila ne kaže na čaščenje umrlega, temveč da je bil za čas svojega življenja zelo spoštovana oseba. 38 V Skandinaviji je hkrati obstajalo prepričanje, da možje po smrti živijo v svojih gomilah in da odpotujejo v Valhallo. Vera, da bodo po smrti sprejeti v Valhallo, izvira iz vikinškega obdobja, medtem ko je prepričanje, da mož po svoji smrti v gomili živi naprej, nekoliko starejše. O njem priča dejstvo, da so ljudi pokopavali z oblačili in orožjem. Včasih so jih pokopali s konjem in z orodji, s sužnjem in pogosto z zakladom, kar kaže, da so po smrti želeli obdržati nekatere predmete. Velikokrat so jih pokopali v ladjah. Ti pokopi v ladjah so povezani s potjo v Valhallo. 39 Predstavljali so si namreč, da umrli po smrti tja odpotuje z ladjo. Po drugi strani v Gislijevi sagi beremo, da je bilo treba v Valhallo iti peš, zato so potrebovali čevlje. Obstajajo pa tudi nasprotja kot na primer v Njalovi sagi. Tam mož po imenu Gunnar po smrti živi v svojem grobu, obenem pa v grob vzame sulico svojega očeta, da bi jo lahko s seboj vzel v Valhallo. V ladjah so pokopali le premožne, ki so si to lahko privoščili. 40 Vemo tudi za pokope nekaterih bogov. Odina naj bi sežgali na grmadi, medtem ko so Freya pokopali v gomili. 41 2.2 Spreobrnjenje v krščanstvo Prebivalci Skandinavije so krščanstvo kot svojo vero sprejeli okoli leta 1000, vendar so v stik s krščanstvom prišli že veliko prej. Vikingi so na svojih roparskih pohodih potovali po 38 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 133. 39 L. Winifred Faraday,»Custom and Belief«, str. 401 in 403. 40 Prav tam, str. 410 411. 41 Prav tam, str. 409. 14

krščanski Evropi, prav tako pa so Evropo obiskali kot trgovci in najemniški vojaki. Iz teh potovanj so domov prinesli tudi krščanske ideje. 42 Prvi krščanski misijonar v Skandinaviji je bil Willibrord iz Britanije, ki je delal v Friziji. Okoli leta 700 je obiskal danskega kralja Ongendusa, vendar ni imel veliko uspeha. Kmalu je odšel in s seboj odpeljal trideset dečkov, ki jih je krstil in jih poučeval, da bi se lahko vrnili v svojo deželo in tam širili novo vero. Med kristjani in skandinavskimi pogani so že v 8. stoletju obstajali trgovski stiki, vendar je neposredno povezavo med njimi omogočila šele frankovska osvojitev Saške, ki se je zaključila do leta 800. Širjenja krščanstva med Danci ni začel Karel Veliki, ampak njegov sin Ludvik Pobožni. Glavno vlogo pri tem je imel nadškof Ebo iz Reimsa, ki ga je papež Paskal II. zadolžil za spreobrnjenje severnih narodov. Kot papeški odposlanec se je leta 822 lotil misijonarskega dela na Danskem. 43 Nekaj let kasneje, leta 829, je švedski kralj v Birko povabil krščanske duhovnike, saj naj bi si tam želeli sprejeti novo vero. Tja so poslali Ansgarja, ki je leto in pol preživel v Birki. Poročal je o spodbudnem začetku širjenja krščanstva. Uspelo mu je spreobrniti prefekta Birke, Herigarja, ki se je dal krstiti in je v Birki zgradil cerkev. Ebo je nato v Birko poslal škofa Gauzberta, da bi nadaljeval Ansgarjevo delo. 44 Ansgar je zasedel mesto škofa v Hamburgu, vendar pri Dancih ni imel veliko uspeha z misijonarjenjem. Leta 845 je Hamburg napadel kralj Horik in uničil Ansgarjevo cerkev. Istočasno pa je prišlo do nasprotovanja misijonu v Birki, zaradi česar je Gauzbert pobegnil. Ansgar je nato prejel položaj škofa v Bremnu in z njim sredstva, ki jih je potreboval za intenzivnejše delovanje na Danskem. V krajih Hedeby in Ribe so zgradili cerkve, Ansgarju pa je prav tako uspelo prepričati Švede, da dovolijo misijon v Birki. Od leta 859 je Ansgar nadzoroval vse misijonarske dejavnosti na severu. Kljub trudu pa misijonarji v 9. stoletju v skandinavskih državah niso dosegli dolgotrajnega uspeha. Nekaj uspehov so imeli le v krajih, kjer je obstajala živahna trgovina, kot so Hedeby, Ribe in Birka, saj so tam živeli krščanski sužnji in trgovci, ki so se spreobrnili že na svojih potovanjih. 45 Sprva so kralji skandinavskih dežel spodbujali misijonarjenje iz povsem trgovskih razlogov. Želeli so, da pridejo krščanski trgovci trgovat v njihova mesta. Z gradnjo krščanskih cerkva 42 Anders Winroth, The Age of the Vikings, str. 188. 43 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 134. 44 Prav tam, str. 135. 45 Prav tam, str. 135 136. 15

pa so jim želeli vzbuditi občutek varnosti. 46 Skandinavci, ki so trgovali v Evropi, so se tam srečali s krščanstvom in prevzeli njegov simbol križa, kar je olajšalo trgovanje med njimi. 47 K odločitvi za spreobrnjenje h krščanstvu so pripomogli tudi politični in verski dejavniki. Knut Veliki je na primer spoznal, da se mora spreobrniti, če si želi širšega priznanja s strani krščanskih vladarjev v Evropi. 48 V zgodnjih obdobjih so se Vikingi v večjem številu spreobrnili v krščanstvo v zahodni Evropi. Tja so prihajali od 9. stoletja kot osvajalci ali trgovci, nekateri pa so se tam naselili in se sčasoma spreobrnili. Njihovi voditelji so se dali krstiti, ampak njihovo spreobrnjenje ni bilo vedno trajno, saj so se velikokrat vrnili k poganstvu. 49 Prva skandinavska država, ki je bila uspešno spreobrnjena, je bila Danska pod vodstvom kralja Haralda Modrozobega. Danska je mejila na krščansko državo, medtem ko druge skandinavske države niso bile pod takšnim zunanjim pritiskom. Kljub temu so kmalu sledile Danski. Ljudje so prevzemali krščanstvo na pobudo njihovih voditeljev. Na Norveškem so zasluge pripisovali kraljema Olafu Tryggvasonu, ki naj bi krščanstvo prinesel na Norveško, in Olafu Haraldssonu, ki je nadaljeval njegovo delo in po svoji smrti postal svetnik, sveti Olaf. Medtem je bil na Švedskem za sprejetje nove vere najpomembnejši Olaf Skötkonung. 50 Kot omenjeno, je že v prvi polovici 9. stoletja na Švedskem, pa tudi na Danskem, deloval Ansgar, vendar so prve uspehe na Danskem misijonarji doživeli šele v poznem 10. stoletju. Njihovega kralja Haralda Modrozobega je duhovnik Poppo prepričal, da je krščanstvo veličastna vera tako, da je v roke prijel kos žgočega železa in se pri tem ni poškodoval. Harald se je okoli leta 960 spreobrnil v krščanstvo, preden je okoli leta 985 umrl. Medtem je na Norveškem do leta 960 vladal Hakon Dobri, ki je veljal za krščanskega kralja, a je bil po svoji smrti pokopan v skladu s poganskimi običaji. Med letoma 955 in 1001 je vladal že omenjeni Olaf Tryggvason. Olaf se je dal krstiti v Angliji, nato pa se je vrnil na Norveško in začel z nasilnim spreobračanjem v krščanstvo. Njegovo delo je končal Olaf Haraldsson. Ta je bil leta 1030 ubit v bitki pri Stiklestadu in je zatem postal eden najbolj priljubljenih svetnikov v severni Evropi. O sprejetju krščanstva na Švedskem pa je znanega manj. Še okoli leta 1070 je Adam iz Bremna poročal o templju v Uppsali, vendar obstajajo iz istega stoletja na tem 46 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 137. 47 John Lindow, Norse Mythology, str. 7. 48 Raymond I. Page, Chronicles of the Vikings, str. 222. 49 Peter H. Sawyer, Kings and Vikings, str. 137. 50 Prav tam, str. 138 140. 16

področju runski zapisi, ki so krščanski. Danes velja, da je bila Švedska pokristjanjena najkasneje na začetku 12. stoletja. 51 Na Islandiji so misijonarji delovali že v poznem 10. stoletju. Norveški kralj Olaf Tryggvason je skušal širiti krščanstvo s pomočjo premožnih mož z Islandije, ki jih je ujel, medtem ko so potovali po Norveški. Na Islandijo je poslal misijonarja Thangbranda. Do tedaj pa so se že spreobrnili nekateri Islandci, ki so želeli, da bi Islandija postala popolnoma krščanska država. Ker Thangbrand ni bil uspešen, je Olaf zagrozil, da bo zajel vse Islandce, ki jih bo ujel na svojem ozemlju. Gizur Pošteni in Hialti Skeggiason sta ga uspela prepričati naj jima da priložnost spreobrniti svoje ljudstvo. Vrnila sta se na Islandijo in zbrala svoje podpornike, da bi skupaj odšli na zborovanje v Thingvellirju. Slišala sta namreč, da ju bodo njuni sovražniki poskusili zadržati, da jima ne bi uspelo prispeti tja. Pogani so jih tam pričakali oboroženi in zdelo se je, da bo prišlo do spopada. Pred zborovanjem leta 1000 je grozilo, da bo med pogani in kristjani na Islandiji izbruhnila vojna. Gizur in Hialti sta nagovorila zbrane, vendar niso prišli do dogovora. Kristjani so nato prosili Halla iz Sida, naj razglasi zakon, ki bo ustrezal krščanstvu. Ta je odgovornost predal na pravnega govornika Thorgeirja, ki je sam bil pogan. Thorgeir si je vzel eno noč za premislek in naslednji dan razglasil, da bo Islandija postala krščanska država. Trdil je, da je potrebno, da imajo vsi prebivalci isti zakon, saj bi drugače lahko prišlo do vojne, ki bi uničila državo. Predlagal je, da se pogajajo tako, da bo vsaka stran dobila nekaj želenega. Dogovorili so se, da se morajo vsi krstiti in se spreobrniti v krščanstvo, kljub temu pa jim je bilo dovoljeno na skrivaj nadaljevati s poganskimi praksami. Še vedno jim je bilo dovoljeno zapustiti dojenčke v divjini, da umrejo, prav tako pa so lahko še naprej jedli konjsko meso. Kljub prihodu krščanstva so zgodbe o starih bogovih in mitih preživele skozi ustno izročilo, preden so jih dve stoletji zatem zapisali. 52 O spreobrnjenju Islandije je poročal tudi Ari Thorgilsson, avtor Knjige Islandcev, ki je trdil, da se je Islandija spreobrnila pod pritiskom Olafa Tryggvasona. Vendar P. H. Sawyer meni, da je Ari Olafu pripisal večjo moč, kot jo je ta dejansko imel. Nekateri izmed prvotnih islandskih priseljencev so tja prišli že seznanjeni s krščanstvom. Kot v drugih skandinavskih državah so tudi tam lokalni poglavarji vabili misijonarje, naj pridejo širiti vero na Islandijo. Prav tako se Sawyer ne strinja z Arijevo trditvijo, da so se že pred letom 1000 mnogi 51 John Lindow, Norse Mythology, str. 7 9; Raymond I. Page, Chronicles of the Vikings, str. 224. 52 John Lindow, Norse Mythology, str. 9; Raymond I. Page, Chronicles of the Vikings, str. 225 227. 17