Microsoft Word - MAGISTRSKO DELO - čistopis

Transkripcija

1 MAGISTRSKO DELO Koncentracijska taborišča v Jasenovcu in vloga obveščevalnih služb Februar, 2014 Daniela Mitrić Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar Somentorica: izr. prof. ddr. Teodora Ivanuša

2 KAZALO 1 UVOD METODOLOŠKO HIPOTETIČNI PRISTOP Predmet preučevanja Namen in cilj zaključnega dela Predpostavke zaključnega dela Metode zaključnega dela OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV Genocid Hudodelstva zoper človečnosti Obveščevalno varnostna služba Naloge obveščevalne službe VOJNA ( ) Politične razmere in zametki vojne v Jugoslaviji Vstaje Konec vojne KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA JASENOVAC Mesto Jasenovac Zametki taborišč Prva taborišča Taborišča Jasenovac Življenje ujetnikov v taboriščih Prihod ujetnikov v taborišče Hrana in bivanje v taborišču Delo ujetnikov Metode mučenja in ubijanja Poskusi bega in konec taborišč Konec taborišč Število žrtev taborišča Jasenovac VLOGA OBVEŠČEVALNIH SLUŽB Delujoče obveščevalne službe v Jugoslaviji Varnostno obveščevalna služba VOS Italijanska obveščevalna služba Nemška obveščevalna služba

3 6.1.4 Angleška obveščevalna služba (SIS Special Intelligence Service) Ameriška obveščevalna služba (OSS Office of Strategic Services) Oddelek za zaščito naroda OZNA Vojaška obveščevalna služba Samoiniciativne skupine upornikov Narodna oz. vaška zaščita Partizanski odredi Četniki Tuje države in njihova politična vloga EMPIRIČNO RAZISKOVANJE PROBLEMATIKE Opis vzorca Izsledki raziskave in interpretacija rezultatov Izsledki intervjujev s študenti Izsledki intervjujev s kustosinjo in preživelim Razprava ZAKLJUČEK Verifikacija predpostavk Povzetek temeljnih ugotovitev UPORABLJENI VIRI

4 POVZETEK Za razliko od Srebrenice in tamkajšnjega genocida se Jasenovcu, njegovih koncentracijskih taboriščih, grozotah in genocidu ni namenilo praktično skoraj nič pozornosti. O tem priča literatura, ki je na temo srebreniškega genocida za razliko od jasenovškega sistematičnega uničenja dokaj bogata. Na področju Jugoslavije je bilo v času 2. svetovne vojne mnogo koncentracijskih taborišč, v katerih so stradale številne žrtve. Kompleks taborišč v Jasenovcu je bil najbolj zloglasen zaradi svoje velikosti, organiziranosti, metod mučenja in pobijanja, krutosti ustašev, števila dnevnih žrtev in neprekinjenega delovanja. Takratne najmočnejše države, kot so Nemčija, Rusija, Velika Britanija in Italija, so imele velik vpliv na politični, ekonomski in vojaški razvoj Jugoslavije. Tako so vojne razmere opazovale od daleč in preračunljivo motrile razvoj dogodkov. Obveščevalne službe, domače in predvsem tuje, so s pasivnim delovanjem pripomogle h kritičnim razmeram, dokler so imele od tega korist. Ključne besede: koncentracijsko taborišče, Jasenovac, genocid, obveščevalna služba, 2. svetovna vojna. SUMMARY Concentration camps in Jasenovac and role of Intelligence services About Srebrenica and its genocide we can hear all the time, however about Jasenovac and its Concentration camps we don't talk or know so much. For example literature about Srebrenica's genocide is very rich, on the other hand about Jasenovac and its systematically destruction is literature very poor. On Jugoslavija's territory were number of concentration camps. Thousands of innocent victims were tortured and killed there, but camp Jasenovac was notorious for its capacity, organization, methods of torture and slaughter, cruellty of ustaš's, daly number of victims, and camps continuously activaty. Strongest countries at that time had major influence on political, economical and military development in Jugoslavia. They watched from the distance, calculating events and happenings in Jugoslavia and evaluating the benefits of war situation. Secret and intelligence services, home and foreign were passive as long they had advantages. Key words: Concentration camp, Jasenovac, genocide, Intelligence services, 2. world war 4

5 1 UVOD Vsaka vojna že po sami definiciji terja številne nedolžne žrtve in povzroči hude posledice. 2. svetovna vojna ni bila v tem pogledu nič drugačna. Še več, prizadela je številne države, narode in nacije. Vendar pa niso bile vojne razmere tiste, ki so prinesle največ gorja ljudstvu, temveč človeška izprijenost. V času vojnega stanja in od osnovanja Neodvisne države Hrvaške NHD dalje so se na področju Jugoslavije, torej v naši neposredni bližini, dogajala nepredstavljiva grozodejstva. Ustanovitev koncentracijskih taborišč takrat ni bila nikakršna novost, saj so se pojavila že veliko prej v Nemčiji, Rusiji in drugod. Z namenom sistematskega uničenja posameznih narodov so koncentracijska taborišča pustila za seboj več generacij duševno in čustveno pohabljenega prebivalstva. Gojenje sovraštva in želja po vladanju sta označila 2. svetovno vojno. Najbolj pereči vprašanji sta: kako je lahko skupina ljudi pred javnostjo izvedla takšen manever in zakaj oz. kako je mogoče, da jih ni nihče ustavil? Ali resnično ni nihče vedel za koncentracijska taborišča na področjih Jugoslavije? Koncentracijska taborišča so bila posejana na več območjih Jugoslavije. Ker bi bila to preobsežna tema za raziskovanje, smo se v magistrskem delu osredotočili na koncentracijska taborišča v Jasenovcu in njegovi okolici. Tukaj so bila najbolj zloglasna taborišča in so najdlje neprekinjeno delovala tekom cele 2. svetovne vojne (od leta 1941 do leta 1945). Zanimivo je dejstvo, da so bili načrti za koncentracijska taborišča narejeni že veliko prej, preden je prišlo do vojne in ustanovitve NDH. Ideje za koncentracijska taborišča so ustaši prevzeli od Nemcev, ki so bili njihovi zavezniki. Načrte so ustaši izdelali že v emigraciji in jih neposredno ob vrnitvi realizirali. Hitler je bil zelo zadovoljen s Pavelićevimi idejami in z delom. O organizaciji in sistemu delovanja so se ustaši izobraževali v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji. Seveda so se ustaši želeli izkazati za zaupanja in spoštovanja vredne, zato so tudi sami poskušali izumiti nove in modernejše načine mučenja ter učinkovitega sistematskega uničenja ujetnikov. Kraljevina Jugoslavija se je v takratnem času šele politično razvijala, zato je potrebovala zaveznike. Tako so druge države imele dokaj velik vpliv na razvoj dogodkov v 2. svetovni vojni. Svoje trupe in obveščevalce so pošiljale močne države z močnimi voditelji na čelu, ki so narekovali politični in vojni razvoj dogodkov. Obveščevalne in tajne službe tujih držav so bile seznanjene z razmerami v deželi, vendar niso želele ukrepati. Države zaveznice so se le po liniji minimalnega upora odločile nuditi pomoč. Zato ni presenetljivo, da se je ljudstvo začelo samo organizirati v odrede in se priključevati gverilskim enotam, da bi se ubranili okupatorju in sovražnikom. Njihovo udejstvovanje je prineslo dokaj veliko 5

6 uspehov. Torej, če so prostovoljci, ki niso bili tajni agenti ali obveščevalci, uspeli pripomoči, sodelovati in preprečiti nadaljnje delovanje sovražnikov, kaj vse bi lahko pričakovali od izobraženega in strokovnega kadra, ki ima na razpolago znanje, metode in sredstva za opravljanje obveščevalnih aktivnosti? 2 METODOLOŠKO HIPOTETIČNI PRISTOP 2.1 Predmet preučevanja Predmet preučevanja v magistrskem delu so koncentracijska taborišča na področju Jasenovca v času 2. svetovne vojne. Sklop koncentracijskih taborišč se je raztezal od Bročic, Krapja in vse do Stare Gradiške. Koncentracijska taborišča so bila sistematsko zgrajena. Med letoma 1941 in 1942 je bilo ustanovljenih pet koncentracijskih taborišč, ki so jih poimenovali po obrti, ki so jo opravljali. Nekatera taborišča so bila poplavljena, zato so zgradili nova in prebivalce preselili. Najbolj zloglasno taborišče je bilo t. i.»delavsko taborišče«, ki je neprekinjeno delovalo najdlje. Poznano je bilo po najbolj okrutnem ravnanju z ujetniki. Politični voditelji in simpatizerji italijanskega fašističnega ter nemškega nacističnega režima so bili z delom koncentracijskih taborišč izredno zadovoljni. Zagrizeno sovraštvo ustašev je poveljnik Ante Pavelić izkoristil in ustanovil legije za iztrebljenje nezaželenega, po njegovem mnenju t. i.»nearijskega«prebivalstva. Ujetniki taborišč so bili po nacionalnosti pretežno Srbi, Romi, Židi in muslimani. Nekaj Slovencev in Hrvatov je nasprotovalo političnemu režimu NDH. Surovo ravnanje in izživljanje nad ujetniki nista bila edina načina sistematičnega in postopnega uničenja naroda. Dovolj zgovoren je podatek, da je v enem letu v koncentracijskem taborišču stradalo več nedolžnih ljudi kot v celotnem obdobju vladavine Osmanskega cesarstva. Število žrtev, kljub vsem raziskavam in preučevanjem, še vedno ostaja neznano. 2.2 Namen in cilj zaključnega dela Nečloveško ravnanje, kruto mučenje in izživljanje nad etničnimi ali verskimi skupinami je sistematsko uničenje nekega naroda. Sistem koncentracijskih taborišč je uresničil idejo o rasnem čiščenju. Načrti koncentracijskih taborišč in genocida so bili pripravljeni še pred osnovanjem NDH. Ugotoviti želimo vzroke ustanovitve koncentracijskih taborišč, namen etničnega uničenja in njegove posledice na kasnejše generacije. Manj znana je vloga obveščevalnih služb takratnega časa. Na področju Jugoslavije so bili prisotni agenti tujih in domačih obveščevalnih služb. V magistrskem delu raziskujemo 6

7 vpletenost obveščevalnih služb, njihovo (pasivno) delovanje in vlogo. Zanima pa nas tudi politični vpliv tujih držav. 2.3 Predpostavke zaključnega dela 1. Obveščevalne službe so bile seznanjene z delovanjem koncentracijskih taborišč in bi lahko vplivale na preprečitev genocida nad rasnimi skupnostmi v taboriščih. 2. Tuje države so s svojo ignoranco in pasivnostjo pripomogle k izvrševanju sistematskega uničenja v koncentracijskih taboriščih. 3. Vojna na področju Jugoslavije je bila namerno sprožena in je bila zgolj izgovor za uresničitev cilja koncentracijskih taborišč. 4. Cilja koncentracijskih taborišč sta bila brutalno in surovo izživljanje nad ujetniki ter iztrebitev določenih verskih in rasnih skupnosti, ki so živele na področju Jugoslavije. 2.4 Metode zaključnega dela Pri raziskovanju in izdelavi zaključnega dela smo uporabili različne metode. Osnovni sta bili deskriptivna metoda in metoda analize strokovne literature, člankov strokovnih revij ter drugih relevantnih virov. Glavni viri so bili tuje in domače monografske publikacije, strokovni članki, zakonski predpisi ter internetne strani. Pomagali smo si tudi z objavljenimi zaključnimi deli (diplomska, magistrska dela). V empiričnem delu magistrskega dela smo uporabili metodo analiziranja odgovorov usmerjenega intervjuja. Ustvarili smo dve skupini intervjuvancev; eno skupino sestavlja mlajša generacija izobraženih posameznikov različnih nacionalnosti v starosti od 21 do 25 let, drugo skupino pa tvorita udeleženca starejše generacije v starosti 45 in 84 let. Namen raziskave je bil ugotoviti, koliko je mlajša generacija seznanjena z delovanjem koncentracijskih taborišč in kakšno je njihovo mnenje o delovanju obveščevalnih služb. Želeli smo primerjati njihovo znanje o dotični temi z znanjem kustosinje, ki je koncentracijska taborišča preučevala na svojem strokovnem področju, in spomini preživelega ujetnika koncentracijskega taborišča. Vsi udeleženci so pripadniki različnih narodnostnih skupin. 7

8 3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV 3.1 Genocid Definicija po Resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov od zajema:»genocid je prikrajšanje pravic do obstoja posameznim ljudskim skupnostim, kot je homicid krajšanje pravic do obstoja posameznim ljudem.«po 2. členu Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločinov genocida iz leta 1948 se definicija glasi:» pod genocidom se razume katero koli od spodaj navedenih del, storjenih z namero, da se popolno ali delno uniči kot taka določena nacionalna, etnična, rasna ali verska skupnost: a) uboj članov skupnosti; b) huda poškodba telesne ali mentalne integritete članov skupnosti; c) namerna povzročitev življenjskih pogojev, ki bi pripeljali do popolnega ali delnega fizičnega uničenja; d) ukrepi, usmerjeni k preprečevanju rojevanja v skupnosti; e) prisilno premeščanje otrok iz ene skupnosti v drugo.«3.2 Hudodelstva zoper človečnost Kazenski zakonik Republike Slovenije iz leta 2008 v 101. členu 14. poglavja»kazniva dejanja zoper človečnost«opredeljuje hudodelstva zoper človečnosti. Storilec je,»kdor ukaže ali stori dejanja, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad«. Dejanja, ki se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let, so (Kazenski zakonik RS, 2008: 101. člen): a) umor; b) iztrebljanje, ki pomeni ustvarjanje takih življenjskih razmer, med drugim kratenje dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva; c) zasužnjevanje, ki pomeni izvajanje posameznega ali vseh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice nad osebo in vključujejo tudi izvajanje takih upravičenj pri trgovanju z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki; 8

9 d) deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, ki pomeni prisilno odstranitev oseb z izgonom ali drugimi prisilnimi dejanji z območja, na katerem zakonito prebivajo, brez razlogov, dovoljenih po mednarodnem pravu; e) zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava; f) mučenje, ki pomeni naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega trpljenja osebi, ki jo je storilec pridržal, pri čemer mučenje ne vključuje bolečine ali trpljenja, ki je izključno posledica izvrševanja zakonitih sankcij ali je z njimi povezano; g) posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, ki pomeni protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na etnično sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve mednarodnega prava, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika primerljivo hudega spolnega nasilja; h) preganjanje, ki pomeni naklepno ali hudo kratenje temeljnih pravic v nasprotju z mednarodnim pravom zaradi prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti, in sicer zaradi političnih, rasnih, narodnih, kulturnih in verskih razlogov, razlogov, povezanih s spolom, ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu splošno priznani kot nedopustni, če je tako preganjanje povezano s kaznivimi dejanji po tem členu ter po 100., 102. in 103. členu; i) prisilno izginotje oseb, ki pomeni prijetje, pridržanje ali ugrabitev osebe po nalogu države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali soglasjem, ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh oseb ali o tem, kje so, z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši čas; j) apartheid, ki pomeni nečlovečna dejanja, podobna navedenim v tem členu, storjena v okviru institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z namenom, da se ohrani tak režim; k) druga podobna nečlovečna ravnanja, s katerimi se naklepno povzroča veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja. 3.3 Obveščevalno-varnostna služba Različni avtorji različno opredeljujejo definicijo obveščevalno-varnostne službe. V osnovi je obveščevalno-varnostna služba organizacija države, ki pridobiva, analizira in interpretira 9

10 tajno pridobljene podatke z namenom zagotavljanja državne varnosti. Obveščevalne službe zbirajo in ocenjujejo obveščevalne podatke, znanstvena spoznanja drugih držav, njihov ekonomski in vojaški potencial ter politično stanje. Zaradi pridobitve adekvatnih obveščevalnih podatkov njeno delovanje ne sme temeljiti zgolj na tajnem delovanju. Dandanes obveščevalne službe uporabljajo različne posebne metode dela in sredstva za pridobivanje podatkov ter uporabljajo številne zakonite in nezakonite možnosti, saj tudi vohunstvo predstavlja 10 do 20 odstotkov dejavnosti in se kvalificira kot kaznivo dejanje. Obveščevalna služba poleg zbiranja in analiziranja podatkov le-te tudi ocenjuje in nosilcem državne oblasti ponuja konkretne predloge ter priporočila za vodenje politike. 1 Delovno področje obveščevalne službe je predvsem delovanje v tuji državi oz. v povezavi s tujino. Kljub temu da delujejo praktično na vseh področjih, izvajajo zlasti obveščevalno in protiobveščevalno ter varnostno zvrst. 2 Njihovo delovanje je informativne in ne represivne narave. Pogosto odkrivajo, preprečujejo in preiskujejo dejavnosti drugih tujih organizacij, skupin ali posameznikov, usmerjenih proti državnemu delovanju, njenemu interesu ter obstoju, varnosti ali varstvu ustavne ureditve. Prav tako obveščevalna služba zagotavlja analiziranje in dokumentiranje pridobljenih informacij o tujih državah ter varovanje zaupnih podatkov državnih organov. 3 V demokratičnih državah so obveščevalne službe sredstvo za državno politiko, saj sta pri vprašanjih strateškega značaja ključnega pomena pravočasna in celovita pridobitev informacij o dogajanjih tako na domačih kot tujih tleh. Za preprečitev nacionalne ogroženosti je treba poskrbeti tudi za strokovno oceno pomena pridobljenih informacij. Pri zagotavljanju nacionalne varnosti ne gre le za zmanjševanje in obvladovanje virov ogroženosti, temveč obenem omogočanje in uresničevanje temeljnih funkcij v družbi 4 (Kotnik 2010). Obveščevalno-varnostna služba je torej organizacija, ki zagotavlja pridobivanje podatkov in ukrepa v smeri zagotavljanja nacionalne varnosti ter ni nujno le državni organ. Razvijejo jo lahko razna gibanja, nedržavna združenja ipd. 5 Za zagotavljanje nacionalne varnosti in potrebe državnega, političnega in vojaškega vodstva obveščevalno-varnostne službe zbirajo in analizirajo podatke o možnostih, namenih in dejavnostih tujih sil. Za uresničitev političnih ciljev in zunanjepolitičnih interesov države pridobivajo podatke o delovanju tujih sil in drugih obveščevalnih in varnostnih organov ter ščitijo pred njihovimi 1 Purg 2002: 14, Šaponja 1999 v Kotnik 2010: 7. 3 Anžič 1996: Grizold 1999: 28, Purg 2002:

11 dejavnostmi. 6 Obveščevalno-varnostne službe imajo vse države in vse obveščevalnovarnostne službe izvajajo svojo dejavnost (Kopren 2010) Naloge obveščevalne službe Temeljni nalogi obveščevalne dejavnosti sta pridobivanje informacij in analiza surovih podatkov z namenom ustvaritve celovitega obveščevalnega izdelka, ki je naročniku potreben pri oblikovanju in sprejemanju odločitev na državnem, političnem, vojaškem, gospodarskem ter varnostnem področju. Ne smemo pozabiti, da gre za organiziran proces znotraj specializiranih organizacij, ki so lahko samostojne ali pa delujejo znotraj večjih organizacij 7 (Gluhar 2012: 9). Obveščevalna dejavnost se nanaša na rezultat zbiranja, združevanja, interpretiranja in analiziranja pridobljenih razpoložljivih podatkov, ki se tičejo enega ali več vidikov operativnega področja tuje države, in igra ključno vlogo pri posrednem ali neposrednem načrtovanju. V ožjem smislu zajema tajno zbiranje in analizo podatkov ter njihovo pretvorbo v t. i.»obveščevalno informacijo«. V širši pojem spadajo tudi protiobveščevalne in tajne akcije. 8 Vlada pridobljenim podatkom določi stopnjo pomembnosti za svoje vojaške, zunanje in varnostne interese. Največkrat je kot glavna dejavnost izpostavljeno vohunstvo, vendar je področje delovanja veliko širše. Poleg pridobivanja in ocenjevanja podatkov opravljajo še druge aktivnosti, kot so širjenje informacij, izkoriščanje le-teh, tajno vplivanje na dogodke v korist državi, širjenje dezinformacij, preprečevanje delovanja tujim obveščevalnim službam ipd. Tudi protiobveščevalna dejavnost in tajne akcije se prepletajo z obveščevalno dejavnostjo 9 (Britovšek 2008: 2). V vojaškem smislu je obveščevalno-varnostna dejavnost opredeljena kot aktivnost obveščevalnih služb, ki se izvaja za potrebe političnega ali vojaškega vodstva. Razdeljena je na več faz, in sicer načrtovanje, pridobivanje, preverjanje, analiziranje in selekcijo obveščevalnih podatkov. Obdelavi podatkov sledi še dostava in uporaba sredstev. Gre za neprekinjen proces zagotavljanja pridobivanja podatkov o drugih državah političnemu in vojaškemu vodstvu. Podatki o tujih oboroženih silah in ostale obveščevalne informacij so potrebne za vodenje tekoče in dolgoročne politike ter vojne doktrine 10 (Gluhar 2012: 9). 6 Žunec in Domišljanović v Črnčec 2004 v Kopren 2010: 8. 7 Purg 2002: Richelson 1989 v Gluhar 2012: 9. 9 Richelson 1999 v Britovšek 2008: Vojni leksikon 1981: 336 v Gluhar 2012: 9. 11

12 4 VOJNA ( ) Vojna na področju takratne Jugoslavije je vsekakor vplivala na organizacijo in gradnjo koncentracijskih taborišč na ozemlju Hrvaške, torej tudi na koncentracijska taborišča v Jasenovcu. Hrvaška je, vsaj na papirju, aprila 1941 pridobila neodvisnost. Natančneje, 10. aprila 1941 je ustaški predstavnik Slavko Kvaternik v Zagrebu razglasil Neodvisno državo Hrvaško (v nadaljevanju NDH). Načelnik Ante Pavelić je bil takrat v priporu v Italiji, zato je razglasitev nosila dvojno sporočilo: Hrvaška je bila marionetna država in Mussolini ter Hitler sta še vedno tekmovala, kdo si bo v njej zagotovil večji in odločnejši vpliv. Medtem ko je Pavelić v Italiji obiskoval papeža in ostale funkcionarje, se je Vladko Maček 10. aprila 1941 vrnil v Zagreb. Ustašem je priznal zasluge za vrnitev zgodovinskih mej Hrvaški in v duhu tolstojanskih načel pozval svoje privržence, naj sodelujejo z novimi oblastmi. V pričakovanju boljših časov se je umaknil na svoje posestvo, od koder je s svojo pasivnostjo podpiral Pavelićevo tiranijo. Kljub njegovi podpori ga je ustaški režim kasneje zaprl v Jasenovac (Pirjevec 1995). Celotno jugoslovansko ozemlje je bilo popolnoma zavzeto in Hrvati niso bili edini zavojevalci. Črna gora je ostala pod okupacijo italijanskih čet. Takratni legitimni prestolonaslednik je odklonil sodelovanje in se je raje odločil za koncentracijsko taborišče. Srbija je izgubila vsa svoja periferna območja: Baranja in Bačko sta pripadla Madžarski, skoraj cela Makedonija je pristala pod bolgarsko vladavino, Kosovo z zahodno Makedonijo je padlo v roke italijanski Albaniji, v Banatu pa je vladala nemška manjšina (Pirjevec 1995). Jugoslovanska vojska je bila proti močnim tujim okupatorskim bojnim silam nemočna in se ni mogla enakopravno boriti proti sovražnikom. Zato je jugoslovanska vlada pomoč poiskala pri zaveznikih in na nevtralnem ozemlju. Po zasegu jugoslovanskega ozemlja in zlomu kraljeve jugoslovanske vojske je bil na Dunaju 21. in 22. aprila 1941podpisan sporazum o delitvi Jugoslavije. Čeprav je bila 10. aprila razglašena NDH, je bilo v sporazum vključeno tudi hrvaško ozemlje. Razdeljeno je bilo na dve interesni območji: italijansko in nemško. Hrvaško ozemlje so uradno in na papirju zavzele nemške in italijanske trupe, vendar so Hrvati uživali podporo nacistične Nemčije in fašistične Italije. Linija med nemškim in italijanskim okupacijskim področjem je tekla preko Samoborja, Petrinje in Gline proti Bosanskem Novem. Severni del je pripadel Nemcem, južni pa Italijanom. Ostali del hrvaškega teritorija Baranjo in Medžimurje so okupirali Madžari in ga kasneje zasedli. Na začetku je demokratična linija med Nemčijo in Italijo služila za razpored vojaških enot ter vodenje borbenih delovanj proti uporniškim silam na Hrvaškem. Kasneje, leta 1943, je 12

13 nemška stran prekršila dogovor, podpisan na Dunaju, in je svojo vojsko nastanila južneje od predvidene linije ter na tem ozemlju vršila operacije (Anić 2002). Čeprav je bilo hrvaško ozemlje razdeljeno med nemške in italijanske trupe, so bili ustaši zavezniki nacistične Nemčije in fašistične Italije. Pavelić je užival veliko podporo in spoštovanje Mussolinija ter Hitlerja. Na področju NDH so bili prisotni vojaški nemški in italijanski bataljoni ter korpusi in so opravljali le manjše nepomembne vojaške akcije, da bi opravičili svojo prisotnost in spoštovanje podpisanega pakta na Dunaju. Neposredno po prevzemu oblasti so ustaši sprožili sovražno»rasno revolucijo«proti Židom, Romom in predvsem Srbom. Pavelić je načrtoval in uzakonil uničevalni program, ki je stopil v veljavo nemudoma po razglasitvi neodvisne Hrvaške. Za Srbe je odobril program, s katerim bi tretjino pobili, tretjino izgnali in tretjino prisilno spreobrnili v katoliško vero. Cerkev proti zverinskim pokolom nedolžnih ljudi ali prisilni verski spreobrnitvi ni protestirala ali se kakor koli uprla. Pasivno je mirno sodelovala pri ustaških zločinih in prispevala k masivnemu človeškemu uničenju (Pirjevec 1995). Cerkev in mednarodna skupnost sta s svojo pasivnostjo dovoljevali Pavelićevo samovlado. Vendar bi bila realizacija uničevalnih načrtov brez zaveznikov in držav pokroviteljic otežena. Čeprav je Hitler Jugoslavijo razglasil za sovražnico, je Pavelićev režim o»rasnem čiščenju«podpiral, Pavelića pa zaradi enakih idej o»čisti državi«spoštoval. Pavelić svojega vzornika ni želel razočarati, zato je svoje ideje dopolnjeval v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji. Prav tako je bil tudi Mussolini zadovoljen s Pavelićevo predanostjo. Tako je bila Pavelićeva tiranija od samega začetka in od vzpostavitve NDH deležna podpore za preganjanje nedolžnega in nezaželenega prebivalstva. V vseh štirih letih svojega obstoja je bilo v NDH na oblasti ustaško gibanje, sprva pod vplivom in pokroviteljstvom fašistične Italije in nacistične Nemčije, kasneje, od leta 1943, pa v popolni odvisnosti in okriljem Nemčije. Na čelu gibanja in države je bil dr. Ante Pavelić, oklican kot»poglavar«s statusom diktatorja. Po zgledu nacističnih in fašističnih oblik vladanja je vzpostavil režim političnega nasilja. Pavelićev cilj je bila ustanovitev hrvaške države na celotnem svojem etničnem in zgodovinskem prostoru. Od tod so izvirale ideje o t. i.»etnično čistih področjih«(mataušić 2003). Koncentracijska taborišča v Jasenovcu so najbolj znani del represivne zgradbe NDH, ki je bila pod neposrednim vplivom 2. svetovne vojne vzpostavljena v aprilu 1941 in je izginila maja V Beogradu so bili 27. marca 1941 zaradi državnega udara spremenjeni načrti vojaške strategije nacistične Nemčije o sodelovanju z Jugoslavijo in Hitler je Jugoslavijo 13

14 razglasil za sovražnico. Ukazal je njeno čimprejšnje uničenje in najavil vzpostavitev hrvaške avtonomije. Nemške službe so se odločile zaupati oblast dr. Anteju Paveliću in njegovemu ustaškemu odredu, ki je že od leta 1931 užival podporo fašistične Italije. Upokojeni polkovnik Slavko Kvaternik, ki se je pridružil Paveliću, je kot eden od vodij skrivno organiziranega ustaškega gibanja v popoldanskih urah 10. aprila 1941 v trenutku, ko so nemški oklepniki prispeli v Zagreb, preko Radia Zagreb razglasil vzpostavitev NDH (Mataušić 2003). 4.1 Politične razmere in zametki vojne v Jugoslaviji Leta 1940 se je Jugoslavija znašla v nezavidljivem položaju Italija in Nemčija sta jo imeli v šahu. Tretji rajh se je povezal z Madžarsko in Romunijo, Mussolini pa je svoje enote in vpliv razširil na Albanijo, ki jo je zasedel že leta Želel je obnoviti Rimsko cesarstvo in Jadran skupaj z Jugoslavijo priključiti italijanskemu ozemlju. Hitler mu je pri tem prekrižal načrte. Nemčija je namreč v tem času že gospodarsko obvladala celoten balkanski prostor. Toda Mussolinija je bilo težko obvladati. Brez Hitlerjeve vednosti je 28. oktobra 1940 z devetimi divizijami napadel severno Grčijo. Grška vojska je učinkovito reagirala in je že sredi novembra istega leta osvobodila zavzeto ozemlje ter začela vdirati v Albanijo. Kljub temu so marca 1941 italijanske enote ponovno poskušale organizirati ofenzivo, vendar so bili tudi tokrat neuspešni. 11 Knez Pavel se je v takem položaju težko upiral povabilom iz Berlina in Rima, naj se skupaj z Madžarsko in Romunijo priključi nemškim, italijanskim in japonskim silam. Leta 1940 je v iskanju podpore navezal diplomatske stike s Sovjetsko zvezo. Moskva je novembra 1940 in januarja 1941 zahtevala od Berlina, da vojnih ofenziv ne širi na Balkan. Jugoslovanska vlada je bila o tem seznanjena, toda več Moskva ni mogla storiti. 12 Spomladi leta 1941 je postalo jasno, da niti Velika Britanija, ki se je takrat edina borila z Nemci, ne more pomagati. Takrat se je knez Pavel odločil pristopiti k Trojnemu paktu. Zavezništvo s Hitlerjem ni zahtevalo neposrednega sodelovanja v vojni (kot tudi ponudba jugoslovanskega ozemlja nemškim četam za vojskovanje). Upanje, da bo tako obvaroval svoje ljudstvo pred vojno, ni trajalo dolgo. Po podpisu pakta v palači Belvedere na Dunaju je v Beogradu prišlo do kapitulacije vlade in množične vstaje. Vstajo so podpihovali Pravoslavna cerkev, nacionalistični velikosrbski krogi in komunisti. 13 V noči iz 26. na 27. marec je vojaški udar uprizorila skupina letalskih oficirjev, ki je že dolgo sodelovala z britanskimi agenti v zaroti proti knezu Pavlu. Bili so proti njegovi politiki sporazuma s Hrvati. 14 Tako je sedemnajstletni 11 Leary 1995: 1 v Pirjevec 2011: Pirjevec 2011: Dedijer 2011 v Pirjevec 2011: Pirjevec 2011:

15 kralj Peter II. prevzel oblast in knez Pavel je bil z družino izgnan. Novo sestavljena vlada je skušala Hitlerja prepričati v zvestobo in spoštovanje podpisanega dogovora na Dunaju, vendar ni želel več sodelovati. Svojim generalom je ukazal, naj organizirajo poseg proti Jugoslaviji 15 (Pirjevec 2011). Ob zori 6. aprila 1941 se je operacija Strafgericht pridružila operaciji Marita. Nemška vojna letala so se brez predhodne vojne napovedi dvignila in iz Bolgarije vdrla v jugoslovanski zračni prostor. Beograd je bil bombardiran. Vermarht je pri Mariboru prekoračil avstrijsko-jugoslovansko mejo in začel prodirati proti Zagrebu. Enote II. nemške armade so 8. aprila 1941 vkorakale na beograjske ulice. V naslednjih nekaj dneh so v Jugoslavijo vdrle italijanske, madžarske in bolgarske vojne enote. Skladno s Hitlerjevimi načrti so razdelili jugoslovansko ozemlje. Pod vodstvom»poglavarja«anteja Pavelića je bila 10. aprila 1941 oklicana NDH. Svojo oblast je razširila na Bosno in Hercegovino. Osrednjo Dalmacijo in Boko Kotorsko je prepustila Italijanom, ki jim je pripadel še južni del Dravske banovine vključno z Ljubljano. Zavzeli so še Črno goro in večino Kosova, ki so ga priključili Albaniji. Nemci so prevzeli Štajersko, Gorenjsko in osrednjo Srbijo, medtem ko so se Madžari zadovoljili s Prekmurjem in Vojvodino. Makedonija je pripadla Bolgarom. Jugoslovanska vojska, ki je veljala za pogumno in močno, je zaradi nepričakovanih napadov popolnoma odpovedala in ni uspela zadržati napadov. General Danilo Kalafatović je 17. aprila 1941 podpisal brezpogojno kapitulacijo. Vojaki so se razbežali na vse strani, da bi se izognili ujetništvu. Kljub temu so Nemci zajeli vojakov. 16 Napad na Jugoslavijo je bil šolski primer»blitzkriega«. Nemce je zanimal predvsem prometni nadzor nad Bolgarijo, Grčijo in preko Romunije nad južno Rusijo. V Srbiji so bila za Nemce zanimiva rudna območja, bogata s kromom, boksitom in bakrom 17 (Pirjevec 2011). 4.2 Vstaje Preganjanj in pokolov ni povzročil le ustaški režim. Proti Srbom so se zarotile tudi bolgarske in madžarske okupacijske sile in kosovski Albanci. Razmere so sprožile val srbskih beguncev, ki so se zatekli v Srbijo na območje pod nemško vlado. Mnogi so zavetje iskali v gozdovih, kjer so poskušali organizirati oborožene skupine za obrambo pred preganjalci. Obup in samoohranitveni nagon sta pripomogla k razvoju samozaščite. Častniki in vojaki kraljeve vojske, ki so se izognili ujetništvu, so bili odločeni, da poraza ne bodo sprejeli pasivno. Tako so vojaki odpadniki sestavili skupino samooklicanih zaščitnikov četniki. S sklicevanjem na staro protiturško uporniško tradicijo so se četniki na območju Srbije in 15 Dedijer 2011 v Pirjevec 2011: Deakin 1941: 12 v Pirjevec 2011: Deakin 1941: 2 3 v Pirjevec 2011:

16 Črne gore pojavili že aprila Pod vodstvom Koste Pećanca, junaka iz 1. svetovne vojne in kasneje zagrizenega predstavnika nacionalizma, je nastalo relativno močno gibanje. Najprej so se spopadli s kosovskimi Albanci v južni Srbiji. Na hribovitem področju Ravne gore se je preganjalcem po robu postavila majhna četa z Dragoljubom Dražem Mihailovićem na čelu. Njihov cilj je bil ohranitev vsaj majhnega dela srbske neodvisnosti. Zaradi kasnejših dogajanj se je iz te čete razvila nebrzdana in divja vojska, zvesta tradiciji. Ta vojska se je na vse kriplje trudila ohraniti monarhijo in mite slavne zgodovine. V naslednjih letih je ravno to dalo pečat kasnejšim dogajanjem v osrčju Jugoslavije (Pirjevec 1995). Konec junija 1941 je bil v Beogradu ustanovljen glavni štab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije. Za poveljnika je bil imenovan Josip Broz Tito (v nadaljevanju Tito). 4. julija je bilo odločeno, da štab od diverzij in sabotaž preide v vstajo. Poveljnik Tito je v Črno goro in v Bosno in Hercegovino poslal agente. Ti naj bi s prestrašenimi prebivalci organizirali vstajo. Strah in manifestacije odpora naj bi izrabili za boj. Domovinsko ljubezen do Sovjetske zveze so v trenutku nevarnosti znali spretno izkoristiti za dvig ljudskih množic proti sovražnikom, medtem ko je komunističnim voditeljem na Hrvaškem domovinska ljubezen narekovala popolnoma drugačno politiko prepričani so bili, da bo Rdeča armada v nekaj tednih v Zagrebu. Zato se več kot mesec dni niso mogli odločiti, ali naj se oboroženo in odločno postavijo po robu NDH. Stvari so se še slabše razvijale v Makedoniji, kjer se je vodja Metodije Šatorov - Šarlo odločil za neupoštevanje navodil Komunistične partije Jugoslavije. Njegova odločitev je temeljila na ideji o združenju makedonskega in bolgarskega naroda. Odločil se je, da bo sledil partijski liniji, za katero je bilo značilno pasivno čakanje, kar pa je bilo povsem v nasprotju z odločitvami jugoslovanskih komunistov (Pirjevec 1995). Največji odmev poziva k uporu je bil v Črni gori. Tja je bil poslan in zadolžen za organizacijo Milovan Djilas. Italijanska oblast je omogočila množično vstajo 13. julija Ta je bila rezultat podžiganja ranjenega ponosa ljudstva in filoruske simpatije, značilne za črnogorsko družbo. Z izjemo nekaterih pomembnejših mest so celoten teritorij Črne gore z lahkoto osvobodili. Komuniste je to hkrati presenetilo in prepričalo, da je napočil čas revolucije. Z zmagovalnim zagonom so napadli»razrednega sovražnika«. Napad jih je drago stal, saj jih je usodno oslabil. Italijani so namreč z vso silo vrnili udarec in s pomočjo albanskih in muslimanskih čet prevzeli nadzor nad deželo. Zaradi rdečega terorja so se Črnogorci odtujili in se začeli množično pridruževati četnikom (Pirjevec 1995). Manj spektakularna, vendar toliko bolj učinkovita, je bila vstaja v Srbiji. Uspehu je botrovalo oblikovanje partizanskih odredov, ki so začeli sabotaže na prometnih zvezah. 16

17 Rivalsko odporniško gibanje je bilo, ne glede na žrtve, pripravljeno pomagati Sovjetski zvezi v boju proti Hitlerju. Četniki so bili primorani bolje opredeliti in dodelati program ter taktiko nadaljnjega boja. Bili so proti nerazsodnemu spopadu z Nemci, dokler se vojna sreča ne obrne in napoči pravi trenutek. Treba je bilo varčevati z močjo. V pričakovanju najprimernejšega trenutka je Mihailović omejil svoje čete potrebne za konfrontacijo z Nemci na najnujnejše. Četniki in partizani si, ne glede na bistveno razliko, niso bili apriori sovražni. Vsi so imeli v mislih enak cilj in so usklajevali skupne akcije proti Wehrmachtu. Kljub njihovim naporom akcije niso imele velikega učinka, saj so bili slabo disciplinirani. Čeprav je četnikom primanjkovalo bojevitosti, niso želeli prepustiti vse iniciative partizanom (Pirjevec 1995). Spopadi poleti 1941 v Srbiji in Črni gori so pritegnili pozornost Londona, kamor je z jugoslovansko vlado prispel kralj Peter II. Angleški vladni krogi so prišleke sprejeli slovesno, vendar so kmalu spoznali, da med Srbi in Hrvati tli močno sovraštvo, ki so ga ustaški pokoli še poglobili. Novice o četniškem gibanju so Srbom dvignile samozavest, okrepila pa se je tudi simpatija Britancev do»majhne pogumne Srbije«. Prav tam naj bi se uresničili njihovi načrti za izbruh gverile na okupiranih področjih. Le-te naj bi organizirali in vodili njihovi agenti. Že leta 1940 so ustanovili posebno agencijo Special Operation Executive (SOE) s sedežem v Londonu in podružnico v Kairu. Posebna enota je bila zadolžena za ukvarjanje na balkanskem prostoru in Bližjem vzhodu. Za boljšo obveščenost o dogajanjih je SOE pod okriljem kapetana Hudsona septembra 1941 poslala misijo. Operacija ni bila zgolj izvidniške narave. Po nekaterih britanskih dokumentih naj bi kapetan Hudson spodbudil in koordiniral odpor v Jugoslaviji. S tem naj bi posredno pomagal Sovjetski zvezi, ki je edina takrat nosila breme nacifašistične agresije. Seveda so bili Britanci previdni in skromni v svojih pričakovanjih (Pirjevec 1995). Nemci so svoje najboljše čete po napadu na Sovjetsko zvezo povlekli z Balkana. V Jugoslaviji, ki je razpadala, so pustili zgolj enote, potrebne za nujni nadzor prometnih poti med Ljubljano, Zagrebom, Beogradom in Solunom. Te prometnice so omogočale oskrbo vojaških čet v Grčiji in severni Afriki. Glavna naloga nemških enot je bila nadzorovati prometne ceste, železnice, rudnike in večja industrijska mesta. Za druge predele se niso kaj dosti zmenili. Že zgodaj so začeli misliti na sodelovanje s kolaboracionisti in kovanje načrtov za podreditev Srbije. Oblikovali so vlado domačega kvizlinga z generalom Milanom Nedićem na čelu. Nedić je bil prestižni oficir nekdanje kraljeve vojske in bivšega obrambnega ministra. Po prevzemu vodstva je nemudoma sestavil močno žandarmerijo in navezal tajne stike z Dražem Mihailovićem. Predlagal mu je odhod v Bosno in od tam napad proti ustašem, medtem ko bi sam poskrbel za komuniste. Nemci so bili obveščeni o stikih 17

18 med partizani in komunisti in so nemudoma preprečili nadaljnjo komunikacijo. Hitler je bil prepričan, da»srbski konspirativni kliki«ni mogoče zaupati. Tako je 16. septembra ukazal, naj se»z energičnimi metodami zaduši uporniško gibanje«. Z ukazom je mislil tako na partizane kot na četnike. S tem namenom je v Srbijo poslal vojaške enote z vzhodne fronte, Grčije in Francije 18 (Pirjevec 2011). Hitler ni zaupal nikomur in hotel je popoln nadzor tako nad evropskim kot nad balkanskim prostorom. Nad gospodarsko bogatimi jugoslovanskimi področji je želel imeti popolno oblast. Vojne razmere je izkoristil in vzpostavil zavezništvo z ustaši. Na hrvaško ozemlje je poslal svoje vojaške enote, ki so izvajale le nadzor, medtem ko je vsako uporniško gibanje ukazal odločno in metodično zatreti. Svoje čete je imel posejane na vseh straneh Balkana. Tako je ukazal vojaške dejavnosti in poseganja proti več državam hkrati, razen proti Hrvaški. Na začetku oborožene vstaje na Hrvaškem aprila 1941 ni bilo večjih operativnih nemških enot. Čete so bile premeščene na sovjetsko-nemško fronto. Neposredno po kapitulaciji Jugoslavije je nemško Vrhovno poveljništvo oblikovalo okupacijski sestav. Zajemal je vse dele Hrvaške. Ti so bili nemška interesna sfera severno od demokratične linije z Italijo. Da bi v enem vojnem sedežu rešili vsa vojna vprašanja okupacije, zavarovanja, oskrbe in obveščevalne službe je Hitler za zapovednika 12. armade na jugovzhodu imenoval feldmaršala Wilhelma Lista. Podrejene so mu bile vse nemške okupacijske enote na jugovzhodu, razen nemški general v Zagrebu general podpolkovnik dr. Edmund Glaise von Horstenau (Anić 2002). Ob nemških četah je treba omeniti tudi posebne skupine, ki so jih osnovali t. i.»folksdojčerji«. V severovzhodnem delu NDH je živelo okoli prebivalcev nemške nacionalnosti. Imeli so avtonomni status, izražen v zamejskih pravicah, s sedežem v Osijeku. Imeli so svoje posebne enote bataljone, ki so se angažirali proti upornikom (Anić 2002). 4.3 Konec vojne Na hrvaškem ozemlju se pred začetkom oborožene vstaje 22. aprila 1945 niso nahajale večje nemške vojaške enote. Oborožen odpor se je postopno razvijal. Zadržati ga niso mogle niti obstoječe nemške niti ustaško-domobranske sile. Nemškim poveljnikom se do konca leta 1941 ni zdelo potrebno okrepiti vojaške sile kljub učinkovitemu nasprotovanju in rasti narodnoosvobodilne borbe. To dejstvo nakazuje, da v prvih šestih mesecih 18 Karchmar in Mihailović 1987: 201 v Pirjevec 2011 str

19 Narodnoosvobodilne vojne ni bilo potrebe po okrepitvi in nemško poveljstvo ni proti ustaško-domobranskim silam izvedlo niti ene večje operacije. Delovanja in spopadi so bili usmerjeni na manjše bojne operacije z omejenimi rezultati. To je bil eden izmed razlogov, da se je vstaja na Hrvaškem hitro razvijala, in oborožene enote, ki jim je poveljeval Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, so se okrepile (Anić 2002). Začetek vojnega leta 1945 je označeval končnico 2. svetovne vojne v svetu in Narodnoosvobodilne vojne v Jugoslaviji, torej na teritoriju Hrvaške. V Evropi so bile na vzhodu prisotne zvezne sile antifašistične koalicije Rdeče armade, na zahodu in v Italiji Angleži ter Američani in Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije oz. Jugoslovanska armada na jugovzhodu. Vsi so se pripravljali za končni napad na Wehrmacht. Želeli so ga popolnoma poraziti in prisiliti na brezpogojno kapitulacijo. Največji del Hrvaške, manjši del Bosne in Hercegovine ter celotna Slovenija so bili pod nemško okupacijsko upravo. Najtežje bitke so se odvijale na hrvaškem ozemlju, kjer so bile enote nemške vojske in ustaško-domovinskih sile (Anić 2002). Jugoslovanska armada je 20. marca 1945 začela svojo končno ofenzivo liško-primorsko ofenzivo. Potekala je v Liki na liniji Lapac-Udbina-Gospić. Trajala je do 16. aprila 1945 in v njej je bil razbit 15. nemški hribovski vojni korpus. Divizije 4. armade so prispele do Rijeke in popolnoma osvobodile Liko, Gorski Kotar in hrvaško primorje. Do pomembnih sprememb je prišlo še 12. aprila, ko sta 1. armada na sremski in 3. jugoslovanska armada na dravski fronti začele ofenzivo proti 34. armadi in 15. kozarškemu korpusu. Z napadom so nemškoslavonski korpus relativno hitro prisilili k umiku. Vukovar so osvobodili 12. aprila 1945, naslednji dan Vinkovce, Osijek pa 14. aprila Sledili so Našice, Đakovo, Brod in Požega (Anić 2002). 5 KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA JASENOVAC 5.1 Mesto Jasenovac Mesto Jasenovac se je v zapisih prvič pojavilo leta 1536 kot urbana naselbina, ki je nastala iz vojnega oporišča. V tistem času so bile reke stičišče življenja in osnovni način transporta. Področje je bilo idealno za naseljevanje. Materialni indici in razlike v gradnji kažejo, da se je življenje na tem področju odvijalo že veliko prej. Predvsem so se tukaj naselili ljudje iz različnih krajev Bosne. Oblasti so želele na tem območju naseliti obmejne vojake, t. i.»graničarje«, da bi branili ozemlje v spopadih proti Turkom. Vojaki so bili 19

20 vzgajani v duhu sovraštva proti ljudem na drugi strani reke, usposobljeni, popolnoma predani in poslušni (Trivunčić 1977). Za nastanek koncentracijskih taborišč v Jasenovcu in njegovi okolici so bili odločilnega pomena geografska lega, hidrografske prilike in možnost komunikacije. Za javnost so bila to delavska taborišča, kjer naj bi ljudje s svojim delom in opravljanjem družbeno koristnih del odslužili sodne kazni. V resnici so bila taborišča likvidacijsko središče in javnost je kmalu spregledala prave razloge za njihovo ustanovitev. Deloma so ujetniki res opravljali delo v taboriščih, vendar so bili pogoji nadvse slabi in okrutni. Delo je bilo težko in dolgotrajno, hrana obupna in možnosti za spanje ter počitek nične. Cilj dela sta bila fizično izčrpanje in duševna ter psihična oslabitev ujetnikov. Med prvimi ujetniki taborišč so bili prav prebivalci mesta Jasenovac (Trivunčić 1977). Iz vasi Mlaka in Jablanac, dveh od treh vasi med Jasenovcem in Staro Gradiško, so ustaši v marcu 1942 izselili vse pravoslavne prebivalce. V maju istega leta so izselili prebivalce še iz vasi Uštice in samega mesta Jasenovac. Tako ni bilo na celi obali Save od Jasenovca do Stare Gradiške drugih stanovalcev, razen ustaške garnizije in majhnega števila njihovih družin. Po Zakonski odredbi so vsem Srbom, ki so živeli na področju Jasenovca, odvzeli vse nepremičnine, vključno s tovarno in njenim ozemljem, čigar lastnik je bil Jovan Bačić. Vse je prešlo v roke Ministrstva za notranje zadeve. Na tem področju je bilo izgrajeno taborišče smrti (Mataušić 2003). 5.2 Zametki taborišč Fašistične oblasti in vlade stare Jugoslavije so v vseh letih obstoja preganjale in ubijale komuniste, antifašiste in napredne intelektualce. Te ljudi so oblasti preganjale mimo delovanja policije državne varnosti. Preganjanje se je z vplivom fašistične Nemčije in Italije razmahnilo in okrepilo. Po nemškem in italijanskem vzoru je bilo v kraljevini Jugoslaviji koncentracijsko taborišče postavljeno že pred začetkom vojne. Taborišče je bilo namenjeno komunistom in naprednim ljudem. Vlada stare Jugoslavije je tukaj pobijala voditelje komunističnih partij in borce za socialno ter nacionalno osvoboditev, vendar ji je za masovne likvidacije primanjkovalo predrznosti (Nikolić 1969). Za vse svoje okrutnosti je Pavelićeva vlada potrebovala blagoslov in odprte poti, ki so vodile k uresničevanju»čiščenja države«. Podporo je Pavelić užival tudi v samem vrhu Katoliške cerkve. Krščanstvo je predstavljalo zelo pomembno vlogo v hrvaškem nacionalizmu. Vendar cilj nista bila nikoli zgolj organiziran teror nad prebivalci in nasilna konverzija pravoslavnega prebivalstva v katoliško, marveč načrtno etnično čiščenje. 20

21 Ustaško gibanje je v duhu hrvaškega nacionalizma utemeljilo krščanstvo naroda in države. Celotna država in tudi politika sta združeno delovali v smeri zadanega cilja. Z vzpostavitvijo NDH je»dobila bolj obliko katoliškega totalitarnega prevrata kot fašističnega v takratnem pomenu besede«. 19 NDH je bila osnovana na stebrih katoliške diktature in religiozna netolerantnost je bila vgrajena v temelje države. Bila je mešanica tradicije katoliške cerkve in balkanske surovosti. Osnovo za ustanovitev NDH so namreč ustaši našli v radikalnem krilu hrvaškega nacionalizma oz.»čisti katoliški akciji«avtorja Stepinca iz leta Delo je napisano na podlagi dotedanjih organizacij»katoliške akcije«(novaković 2000). Križarske organizacije so postale vojni odredi nove katoliške ureditve in 12. aprila 1941 prevzele oblast z nadškofovim blagoslovom. Šele kasneje je nastala redna vojna formacija, ki so jo vodili povratniki iz tujine. 20 Organizirani v lokalne milice so vodili masaker nad Srbi. Pod pretvezo spontanega upora hrvaškega naroda proti jugoslovanski državi, t. i.»hrvaška narodna revolucija«, so se borili in zajemali srbsko prebivalstvo. Genocid so izvajali kmetje, sosedje in neuniformirane osebe kot pripadniki neke druge organizacije pod okriljem»čiste katoliške akcije«. Zločine, če se je o njih govorilo, so pripisovali t. i.»divjim ustašem«lokalnim neorganiziranim formacijam, nad katerimi niso imeli nadzora. Tako so vsa dejanja lažje prikrili. Te skupine niso bile niti neorganizirane niti brez nadzora, temveč so imele temeljito premišljene in pripravljene programe na verski in nacionalni osnovi (Novaković 2000). Ideje o t. i.»čisti arijski državi«so se pojavile veliko pred razpadom Kraljevine Jugoslavije in začetkom hladne vojne. Vojno in osamosvojitev Hrvaške je Pavelić smotrno uporabil kot paravan in tako prikril prave namene. Vzorci načrtov za koncentracijska taborišča so bili izdelani pred 2. svetovno vojno oz. v času Pavelićeve emigracije. Pavelić je leta emigriral v Italijo in dve leti kasneje, leta 1931, ustanovil ustaško gibanje pod prvotnim imenom»ustaška hrvaška revolucionarna organizacija«(uhro). V sovražnem vestniku so bili že v prvi in v vseh nadaljnjih izdajah ponavljane grožnje ter pozivi k bojem za povrnitev svobode Republiki Hrvaški. V tem boju naj se uporabijo noži, revolverji, za dosego zadanega cilja pa se naj uporabijo najbolj krvava in okrutna sredstva. V sovražnem govoru so pozivali, naj vsak pripadnik ustaškega gibanja čaka na poziv k boju proti sovražniku. Ustaši so zahtevali požrtvovalnost in okrutnost. Proti sovražnikom so se borili z ostrimi bodali, noži, revolverji, bombami in podobnim orožjem, da bi ozemlje očistili nezaželenega prebivalstva. Razpihovanje sovraštva v ustaških emigrantskih 19 Ekmečić 1999: 138 v Novaković 2000: Ekmečić 1999: 138 v Novaković 2000: 6. 21

22 taboriščih je privedlo do okrutnosti in genocidov v koncentracijskih taboriščih NDH, najbolj v Jasenovcu (Mataušić 2003). Čeprav se koncentracijska taborišča v emigrantskem tisku ne omenjajo, obstaja dovolj drugih indicev, da so bili načrtovani že pred aprilom O tem priča dejstvo, da so se koncentracijska taborišča začela formirati že v prvih dneh po vzpostavitvi ustaške vlade v NDH. Za vodjo koncentracijskih taborišč je bil imenovan Mijo Babić, eden izmed prvih ustaških emigrantov leta 1931 v Italiji. Bil je največji zagovornik Pavelićevega režima in avtor številnih sovražnih člankov v Vestniku. Zloglasni in neusmiljeni likvidator je užival Pavelićevo popolno zaupanje in podporo. V začetku julija 1941 je umrl v boju proti prvim upornikom v Hercegovini, zato je Pavelić na njegovo mesto postavil Vjekoslava Maksa Luburića. Tudi Luburić je bil emigrant, ki si je že v prvih tednih NDH prislužil naziv najbolj okrutnega množičnega morilca. Že v času emigracije je izdelal načrt za koncentracijska taborišča v Jasenovcu (Mataušić 2003). Večina ustašev je svoje emigrantsko življenje preživelo v izolaciji. Prežeti s sovraštvom in ogorčenjem so gojili svojo željo po maščevanju. Ujeti v taboriščih na jugu Italije so preživeli nekaj let in snovali načrte o uničenju vseh, ki ne sledijo njihovi ideologiji. Medtem je na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini rastla ilegalna ustaška organizacija. Leta je že v začetku leta 1941 štela zagrizenih pripadnikov in vsaj še enkrat toliko aktivnih simpatizerjev. Oblast v NDH so formirali emigrantski povratniki in pripadniki domovinske organizacije. Najbolj zagrizeni zagovorniki in akterji genocidnih ter drugih okrutnosti so bili po večini povratniki. Pripadniki domovinske ustaške organizacije načeloma niso imeli težav pri politični in nacionalni diskriminaciji pobojev. Pavelić je podpiral aktivne povratnike iz emigracij in zagovornike»revolucije v krvi do kolen«. S takšno miselnostjo si je prislužil neomajno podporo Hitlerja (Mataušić 2003). Zakonska podlaga pregona je nastala dva dni po Pavelićevem prevzemu oblasti v Zagrebu, ko je Pavelić 17. aprila 1941 podpisal Zakonsko odredbo za obrambo naroda in države (prev. Zakonska odredba za odbranu naroda i države). Ta odredba je predvidela smrtno kazen za žalitev časti in življenjskih interesov hrvaškega naroda ter izzvala veliko obsodb s smrtno kaznijo brez možnosti pritožbe. Na to odredbo so se sklicevali organizatorji in izvršilci prvih masovnih ubojev srbskega prebivalstva v Gudovcu pri Bjelovaru 27. in 28. aprila, v hrvaškem Blagaju pri Slunju med 6. in 9. majem, v Glini 13. maja in v Suvaji pri Donjem Lapcu 1. julija Nato so bili 30. aprila sprejeti trije zakonski akti o rasni pripadnosti. Akta Zakonska odredba o rasni pripadnosti (prev. Zakonska odredba o rasnoj pripadnosti) in Zakonska odredba o zaščiti arijske krvi in časti hrvaškega naroda (prev. Zakonska odredba o zaštiti arijevske krvi i časti hrvatskog naroda) sta opredeljevala, kdo 22