Microsoft Word - MAGISTRSKA_NALOGA_-_popravljeno_verzija_4.1.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Program: Management informacijskih sistemov Smer: Sistemi za podporo odločanju ODLOČITVENI MODEL ZA VREDNOTENJE ŠPORTNIH AKTIVNOSTI Mentor: red. prof. dr. Vladislav Rajkovič Avtor: Saša Grujić Kranj, februar 2009

2 Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Direktorat za šport je z nacionalnim programom športa določil način uresničevanja javnega interesa v športu. Eden izmed načinov za izpolnitev omenjenega cilja je izgradnja novega informacijskega sistema, ki nudi zaposlenim podporo pri nadaljnjih odločitvah ter spremljanje razvoja posameznih področij v nacionalnem programu. Za izgradnjo informacijskega sistema je bila iz obstoječe metodologije CDM Fast Track, ki je značilna za okolje Oracle, uporabljena objektna metodologija. Nova orodja bodo omogočala, da se bodo z vsakim vnosom podatkov interaktivno prikazovali podatki. Zaposlenim na direktoratu za šport bo to v pomoč pri učinkovitem odločanju in sledenju smernicam nacionalnega programa športa. Ključne besede: Nacionalni program športa, vrednotenje športnih aktivnosti, odločitveni model Decision module for evaluation of sports activities National programme of Sport, devised by directorate of Sport, has defined a method how to realize public interest in sports. One way to fulfil the above mentioned goal is the construction of new information system, which would offer employees support in further decision making and would monitor progress in specific areas of national programme. Objective methodology from existent CDM Fast Track that is characteristic for Oracle was used to develop the information system. With each entry of data, new tools enable interactive presentation of all data. This property would assist employees of the Directorate of Sport for efficient decision making and following the guidelines of National programme of sport. Key Words: National programme of Sport, evaluation of sport activities, decision module

3 Kazalo 1 UVOD NAMEN MAGISTRSKE NALOGE CILJI MAGISTRSKE NALOGE TERMINOLOGIJA NA PODROČJU SISTEMOV ZA PODPORO ODLOČANJA ODLOČANJE ZNAČILNOSTI ODLOČANJA ODLOČANJE ČLOVEKA PROTI STROJNEMU ODLOČANJU ODLOČITVENA ZNANOST PODROČJA PODPORE ODLOČANJA Operacijske raziskave Analitična odločanja Sistemi za podporo odločanja Podatkovno skladiščenje Skupinsko odločanje Druga področja odločanja TRENDI TEHNOLOGIJ ZA PODPORO ODLOČANJA MNENJA RAZLIČNIH AVTORJEV O UPORABI SISTEMOV ZA PODPORO ODLOČANJA PREDSTAVITEV POSLOVNEGA OKOLJA SLOVENIJA V EVROPSKI UNIJI PREDSTAVITEV MINISTRSTVA ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT POGLAVITNI CILJI MINISTRSTVA ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT V MANDATU PREDSTAVITEV DIREKTORATA ZA ŠPORT NACIONALNI PROGRAM ŠPORTA V REPUBLIKI SLOVENIJI USMERITVE NACIONALNEGA PROGRAMA Kratkoročne usmeritve do leta Srednjeročne usmeritve do leta Dolgoročne usmeritve do leta Vsebina in obseg Nacionalnega programa Razvojne in strokovne naloge v športu Upravljanje športa na ravni Nacionalnega programa Merila za finančno ovrednotenje Nacionalnega programa Prednostne naloge nacionalnega programa OBSTOJEČI INFORMACIJSKI SISTEM MINISTRSTVA ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT TEHNOLOGIJA ŠPORTNEGA INFORMACIJSKEGA CENTRA - ŠPIC... 47

4 6.2 METODOLOGIJA OBSTOJEČEGA SISTEMA CDM FAST TRACK Lastnosti metode CDM Fast Track Metode CDM Fast Track Časovni okvirji Prioritizacija Delavnica Izdelava prototipov Iterativni razvoj Delitev na prirastke Delitev na razdelke Faze metode CDM Fast Track Planiranje in definicija sistema Modeliranje zahtev sistema Oblikovanje sistema Prehod v produkcijo in vzdrževanje Slabosti metode CDM Fast Track INFORMACIJSKI SISTEM»ŠPIC« Spletna aplikacija OLIMP Skupine aplikativnih projektov oziroma podsistemov IS ter opisi Podrobni pregled OLIMP-a Sklop športniki Sklop tekmovanj Sklop kategorizacije Slabosti OLIMP-a METODOLOGIJA OBJEKTNEGA RAZVOJA NOVEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA OSNOVNI POJMI OBJEKTNO ORIENTIRANIH PRISTOPOV POENOTEN OBJEKTNO ORIENTIRANI MODELIRNI JEZIK UML Cilji in namen aplikacije UML Predstavitev jezika UML Gradniki UML POENOTENI PROCES RAZVOJA INFORMACIJSKEGA SISTEMA (ANG. THE UNIFIED PROCESS) NOVI INFORMACIJSKI SISTEM ZA PODROČJE PODPORE ODLOČANJA V ŠPORTU NOVA ARHITEKTURA ŠPORTNO INFORMACIJSKEGA SISTEMA TEHNOLOGIJA PRI RAZVIDIH Tehnologija INTRIX NAČRTOVANJE RAZVIDOV Opis razvidov...117

5 8.3.2 Izdelava razvida poklicnih in zasebnih športnih delavcev Akterji in njihove funkcije Indikatorji v športu GRAFI IN TABELE ZA PODPORO ODLOČANJA IN INTERAKTIVNI PODATKI SKLEP LITERATURA IN VIRI PRILOGE PRILOGA A: TOK PODATKOV ZA SKLOP ŠPORTNIKI PRILOGA B: OBSTOJEČI PROCESNI DIAGRAM IZVEDBE TEKMOVANJ PRILOGA C: TOK PODATKOV ZA KONČNE REZULTATE PRILOGA D: TOK PODATKOV ZA IZVEDBO TEKMOVANJ PRILOGA E: TOK PODATKOV ZA MEDNARODNE PRIREDITVE PRILOGA F: OBSTOJEČI PROCESNI DIAGRAM KATEGORIZACIJE PRILOGA G: TOK PODATKOV ZA KATEGORIZACIJO PRILOGA H: OBSTOJEČI PROCESNI DIAGRAM SKLOPA ŠPORTNIKOV PRILOGA I: SISTEMSKI UKREPI PODPORE SLOVENSKEGA ŠPORTA IN INDIKATORJI USPEŠNOSTI SEZNAM KRATIC

6 Kazalo slik Slika 1: Vloga DS v odločanju (Bohanec, 2001) Slika 2: Shema skupinskega odločanja (Biloslavo, 2003) Slika 3: Shema organiziranosti projekta (Kolenc, 2000) Slika 4: Arhitektura ŠPIC (Kolenc, 2000) Slika 5: CDM Fast Track temelji na metodi DSDM (Markič, 2006) Slika 6: Procesi projekta (Jeraj, 2003) Slika 7: Delitev časovnih okvirjev (Jeraj, 2003) Slika 8: Prostorska razporeditev delavnice (Jeraj, 2003) Slika 9: Faze nastajanja prototipa (Jeraj, 2003) Slika 10: Porazdelitev opravkov med faze (Čemžar, 2003) Slika 11: Shema planiranja in definicije sistema (Jeraj, 2003) Slika 12: Modeliranje zahtev sistema (Jeraj, 2003) Slika 13: Oblikovanje sistema (Jeraj, 2003) Slika 14: Prehod v produkcijo in vzdrževanje (Jeraj, 2003) Slika 15: Hierarhija sklopov OLIMP-a Slika 16: Grobi tok podatkov za celoten Olimp Slika 17: Podrobnejša piramida OLIMP-a Slika 18: Registracije in članstva športnikov Slika 19: Vnos tekmovalnih sistemov Slika 20: Kategorizacija športnikov Slika 21: Razvoj upravljanja podatkov (Slokar, 2005) Slika 22: Arhitektura: program baza podatkov (Slokar, 2005) Slika 23: Objektna tehnologija integracijska paradigma (EMRIS, 2000) Slika 24: Predstavitev koncepta objekta (Slokar, 2005) Slika 25: Razvoj UML (Slokar, 2005) Slika 26: Proces uveljavljanja UML (Slokar, 2005) Slika 27: Shema objektnega procesa razvoja informacijskih sistemov (EMRIS, 2000) Slika 28: Shema postavitve novega omrežja (MŠŠ-interno gradivo, 2006) Slika 29: Zgradba INTRIX orodja (vir: Slika 30: Model sodelovanja MŠŠ s subjekti na področju športa (MŠŠ Interno gradivo, 2006) Slika 31: Informacijski sistem na področju športa (MŠŠ Interno gradivo, 2006) Slika 32: Novi procesni diagram OLIMP-a Slika 33: Procesni diagram vnos osebe v razvid zasebnih športnih delavcev Slika 34: Vstopna stran v razvide Slika 35: Novi informacijski sistem razvidi Slika 36: Dostopi različnih skupin do nivojev v aplikacij Slika 37: Pokriti športni objekti v MO Kranj Slika 38: Pokriti in nepokriti športni objekti Slika 39: Površina pokritih in nepokritih športnih objektov v m2/ prebivalca glede na: OBČINO Slika 40: Primerjava udeležbe in znanja plavanja po šolah Slika 41: Skupna površina pokritih vadbenih prostorov (m 2 /preb.) po regijah (Interaktivne karte, 2009) Slika 42: Interaktivni prikaz podatkov nogometnih igrišč (Interaktivne karte, 2009) Slika 43: Interaktivni prikaz podatkov»sofinanciranje investicij po regijah s strani MŠŠ«(Interaktivne karte, 2009) Slika 44: Informacijski sistem na ravni države (MŠŠ-interno gradivo, 2006)

7

8 1 UVOD Šport že od nekdaj velja za kulturno samoumevnost in civilizacijsko vrednoto. Predstavljal naj bi način življenja, iskanje in potrjevanje samega sebe, tekmovanje ali zgolj igro. Danes je šport pomembna dejavnost družbe, izraz njene dinamike in del splošne kulture, ki bogati kakovost življenja posameznika. Ljudje se ukvarjajo s športom na osnovi interesa prostovoljno. Z njim se lahko ukvarjajo neorganizirano, lahko pa se združujejo v društvih ali drugih športnih organizacijah (Kovač, 2000). Tradicija slovenskega športa sega v obdobje pred začetkom modernih olimpijskih iger. V zadnjih šestdesetih letih se je v slovenskem športu marsikaj spremenilo. Doživeli smo različne načine organiziranosti, ki so bolj ali manj razburjale športno, pa tudi širšo javnost. V središču iskanja poti razvoja športa pa je bil najpogosteje problem pristojnosti o odločanju v športu. Na mladinski problemski konferenci o športu leta 1971 so udeleženci praviloma postavljali zahteve po sistemskih oziroma zakonskih rešitvah na področju športa, ki naj bi predstavljale protiutež modelu dogovarjanja in odločanju»posvečenih in nezamenljivih«. Skoraj trideset let so se prepričevali o»pravi«organiziranosti športa javnem in civilnem interesu. Med tem časom je slovenski šport doživljal vzpone in padce in relativno dobro pripravljen vstopil v preurejeno Evropo (Kovač, 2000). Še pred osamosvojitvijo je bilo v študiji»šport v Republiki Sloveniji dileme in perspektive«opredeljena prva zasnova razvoja športa v Sloveniji. S temi iztočnicami se je ukvarjal že prvi slovenski parlament, pa mu je žal zmanjkalo časa za pomembnejše odločitve. Izoblikovana izhodišča so pokazala, da je za sistemsko ureditev potreben Zakon o športu in sprejetje Nacionalni program športa (ibid.). Oba dokumenta je Vlada Republike Slovenije posredovala v parlament leta Zakon o športu je Državni zbor sprejel 4. marca 1998, veljati pa je začel 5. aprila Nacionalni program športa je parlament sprejel dve leti kasneje, 3. marca 2000, veljati pa je začel 17. marca Za naslednjih deset let je tako parlament opravil svojo normativno vlogo, svojo pozornost pa bo moral posvetiti predvsem udejanjanju že sprejetega. Nacionalni program športa je potrdil večletna prizadevanja o vzpostavitvi takih finančnih razmerij med posameznimi področji športa, ki zagotavljajo celosten razvoj športa v Sloveniji. Na podlagi teoretičnih izhodišč in analiz prakse v preteklih letih so razmerja med posameznimi področji postavljena na naslednji način: razmerje med sredstvi države in občine je 25 proti 75 v korist občin, kar zagotavlja decentralizirano upravljanje razvoja športa tudi v prihodnje, saj so dosedanje izkušnje s takšno delitvijo dobre. Podobno velja za vzpostavljena razmerja med različnimi področji športa, kjer se iz državnega proračuna in proračuna lokalnih skupnosti namenja vrhunskemu športu Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 7

9 39,1 odstotkov sredstev, z 22, 5 odstotki ima pomemben delež šport otrok in mladine, športni rekreaciji je namenjenih 15,5 odstotkov sredstev, kakovostnemu športu 5,4, športni infrastrukturi 12,2 ter 5,2 odstotka strokovnim nalogam (Kovač, 2000). Z nacionalnim programom športa država soustvarja pogoje za razvoj športa. Nacionalni program zajema celostno organizirano dejavnost športa, to je športno vzgojo, športno rekreacijo, kakovostni in vrhunski šport ter šport invalidov, ki je v javnem interesu in se sofinancira iz javnih sredstev (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000). Šport je dosegel stopnjo razvoja, ki zahteva domišljen sistem urejanja strokovnih, organizacijskih in upravljalnih nalog lokalnih skupnosti in države. Lokalne skupnosti kot najpomembnejši finančni podpornik sofinancirajo predvsem programe športa otrok in mladine, športno rekreacijo in gradnjo športnih objektov in hkrati skrbijo za njihovo vzdrževanje. Republika Slovenija spodbuja razvoj športa s finančno in strokovno podporo predvsem na tistih področjih, ki pomembno vplivajo na razvoj športa, kot so izobraževanje, usposabljanje in spopolnjevanje strokovnih kadrov, gradnja športnih objektov, strokovna in raziskovalna dejavnost. Sledi določilom sprejete športne zakonodaje, usmeritvam Sveta Evrope ter mednarodnim konvencijam, ki jih je ratificirala (Konvencija proti dopingu v športu, 1991; Evropska listina o športu, 1992; Kodeks etike v športu, 1992; Manifest o športu mladih, 1995; Bela knjiga o športu, ). Za udejanjanje sprejetega bo potrebno sistematično in načrtovano nadgrajevati informacijski sistem športa v Sloveniji in podatke primerjati z informacijami širšega evropskega okolja. Vzpostavljena analitika finančnih tokov daje ustrezne podlage za usmerjanje strokovnega dela v športu, potrebni pa bodo še precejšnji napori za nadgradnjo modelov. Stalna analiza dogajanj v razvoju športa, iskanje najkakovostnejših in najracionalnejših rešitev bodo najboljša podlaga za prepričevanje in dokazovanje vloge in pomena športa ter povečanja obsega finančnih sredstev za športne programe v različnih okoljih (Kovač, 2000). Priložnosti, ki jih nudijo globalna informacijska omrežja, predvsem internet, ob ustrezni implementaciji v praksi, lahko tudi na področju športa v Sloveniji omogočajo povečanje konkurenčnosti, ekonomske rasti in novega zaposlovanja. Uporaba informacijske tehnologije v športu sama po sebi zagotovo ne bo povzročila doseganje boljših vrhunskih športnih dosežkov in povečanja športno aktivnih. Vendar lahko z gotovostjo trdimo, da bodo strokovni delavci, managerji, administrativni delavci in tudi športniki s pomočjo informacijske tehnologije, povečali konkurenčnost pred vse večjo profesionalizacijo športa v Evropi in po svetu. Strateški načrt informatizacije športa, ki je bil sprejet na Ministrstvu za šolstvo in šport, bo podlaga za vsa nadaljnja vlaganja drugih partnerjev, kot na primer Olimpijski komite Slovenije, Fundacija za šport, Zavod za šport Inštitut za šport, v informacijsko tehnologijo, od infrastrukture do aplikacij in uvajanju projekta v prakso. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 8

10 Informatizacija športa bo potekala skladno z Zakonom o športu in smernicami Nacionalnega programa športa. V proces informatizacije športa bodo vključeni tako uporabniki (športniki, gledalci) in nosilci (športna društva, športne zveze na lokalni ravni in državni ravni) športnih produktov, ob podpori institucij na državni ravni in lokalni ravni. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 9

11 2 NAMEN MAGISTRSKE NALOGE Namen magistrskega dela je izdelati model, ki bo v okviru ustreznega informacijskega sistema služil kot sistem za podporo odločanja v posameznih aktivnostih športa (izgradnja infrastrukture, sofinanciranje športnikov ipd.). Temeljna hipoteza magistrskega dela je: Izdelan model pomeni bistveno povečano učinkovitost modeliranja procesa in podatkov, učinkovitejše izvajanje nadgradenj in vzdrževanja sistema ter na koncu, vendar ne nazadnje, tudi učinkovitejše vodenje ter spremljanje samih postavljenih ciljev, ki so zavedene v Nacionalnem programu športa. Predstavljen bo tudi pogled na objektno orientirano izgradnjo informacijskega sistema. Postavljen informacijski sistem je dandanes potreben pogoj za poslovanje vsakega podjetja, ni pa še zadosten. Potreben je zato, ker preko informacijskega sistema kakršnakoli organizacija lahko krepko poveča učinkovitost, produktivnost in dobičkonosnost. Ni pa zadosten zato, ker vsako podjetje tvorijo predvsem človeški dejavniki, ki jim mora biti omogočeno učinkovito delo in morajo tudi sami učinkovito delati. Samo izpolnjena oba pogoja doprineseta k zastavljenim ciljem (Debs, 1997). Temelja za tak informacijski sistem sta informatizacija vseh delovnih procesov znotraj Direktorata za šport, ki do tega trenutka niso bili ne informatizirani ne avtomatizirani, ter izgradnja takega modela procesnih in sistemskih podatkov, ki bo operaterjem v pomoč in podporo pri odločanju. Vodenje tega sistema namreč obsega nadzor, krmiljenje in odločanje, prav slednje pa je ključno za doseganje zastavljene učinkovitosti (Gubina,1997). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 10

12 3 CILJI MAGISTRSKE NALOGE V luči zahtev nacionalnega programa je znotraj Ministrstva za šolstvo in šport prišlo do spoznanja, da je investicija v novo informacijsko tehnologijo ne samo možnost, ampak predvsem nuja, ki bo organizaciji na splošno omogočila boljše poslovanje. Direktorat za šport bo učinkovito in kvalitetno zbiral podatke na posameznih področij športa, s katerimi se bo lahko sistemsko odločeval o nadaljnjem razvoju športa. V magistrskem delu želim predstaviti objektno-orientirani pristop k razvoju informacijskega sistema in pokazati prednosti, ki jih tak pristop prinaša. Osredotočil se bom na analizo zahtev in analizo obravnavanega sistema, ki sta tudi osnova za kasnejše načrtovanje in implementacijo. Ugotovitve in smernice želim konkretno prenesti na informacijski sistem Direktorata za šport. Želim podati tudi konkretne dobrobiti, ki jih bo postavitev takega informacijskega sistema prinesla poslovanju institucije. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 11

13 4 TERMINOLOGIJA NA PODROČJU SISTEMOV ZA PODPORO ODLOČANJA 4.1 Odločanje Odločanje je običajno del splošnega reševanja problemov in nastopa kot pomembna mentalna aktivnost na praktično vseh področjih človekovega delovanja. Težavnost odločitvenih problemov je zelo raznolika. Sega od enostavnih osebnih odločitev, ki so večinoma rutinske in se jih večinoma niti ne zavedamo, vse do težkih problemov skupinskega odločanja, na primer pri vodenju, upravljanju in planiranju v podjetjih, kadrovskem odločanju, medicinski diagnostiki in vrsti drugih področij. Najpomembnejši problemi, ki nastopajo pri težkih odločitvenih problemih, izvirajo iz: velikega števila dejavnikov, ki vplivajo na odločitev, številnih oziroma slabo definiranih ali poznanih variant, zahtevnega in pogosto nepopolnega poznavanja odločitvenega problema in ciljev odločitve, obstoja več skupin odločevalcev z nasprotujočimi si cilji in omejenega časa in drugih virov za izvedbo odločitvenega procesa (Bohanec, Rajkovič, 1995). Izraz odločanje (ang. Decision Support - DS) se pogostokrat uporablja tako v praksi kot v različnih odločitvenih modelih. Večinoma se omenja v povezavi z podatkovnim skladiščem (ang. Data Warehouse) in v sprotni analizi podatkov (ang. On-Line Analytical Processing - OLAP) (Watson, 1998). Zanimiva je tudi povezava s podatkovnim rudarjenjem (ang. Data Mining). Tak primer je najdemo v projektu SolEuNet (Data Mining and Decision Support for Business Competitiveness: A European Virtual Enterprise, 2003), ki si prizadeva raziskovati oba pristopa v komplementarnem načinu, kar bi nudilo podporo pri reševanju problemov vsakdanjega življenja. Čeprav se izraz odločanje zdi razumljiv in enostaven, je v resnici širše opredeljen, hkrati pa se je njegov pomen spreminjal tudi skozi zgodovino. Današnji pomen odločanja se je pogostokrat povezoval z podatkovnim skladiščem in OLAP analitičnimi rešitvami. Pred desetletjem je bil povezan s sistemi za podporo odločanja (ang. Decision Support Systems - DSS), pred tem je bil v tesni povezavi z operacijskimi raziskavami (ang. Operations Research - OR) in analitičnimi odločitvami (ang. Decision Analysis - DA). Ob tem je prihajalo do nerazumevanja in zmede, saj je veliko terminov imelo Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 12

14 kratice»ds«: Decision Support, Decision Sciences, Decision Systems, Decision Support Systems itd. (Bohanec, 2001). 4.2 Značilnosti odločanja Lahko rečemo, da je DS del procesnega odločitvenega modela. Odločanje je definirano kot izbira med številnimi drugimi alternativami, kjer se značajnost odločanja nanaša na celoten proces same izbire, ki vključuje: - ugotovitev problema; - zbiranje in potrjevanje informacij; - identifikacija alternativ; - predvidevanje posledic napačnega odločanja; - izbor ustrezne odločitve na podlagi utemeljenih informacij in različnih razlag; - obveščanje ostalih o odločitvah in načelih, ki so pripeljala do te odločitve; - določanje vrednosti te odločitve (Bohanec, 2001). Simon pravi (1977), da so procesi odločanja zgrajeni iz treh faz, in sicer: - inteligence: iskanje dejstev, smisel za iskanje priložnosti in težav, analize in raziskovanja; - konstrukcije: formulacija rešitev, izvajanje različnih alternativ, modeliranje in simulacije; - izbire: maksimirati cilje, izbor alternativ, odločitve in implementacije (ibid.). 4.3 Odločanje človeka proti strojnemu odločanju Izraz DS vsebuje besedo»podpora«(support), ki pomeni podporo ljudem pri sprejemanju različnih odločitev življenjskega ali strateškega pomena. Torej lahko sklepamo, da se DS ukvarja z človeškimi odločitvami. Vendar jo le redkokdaj omenjamo v taki opredelitvi, raje se predpostavlja kot obsežnejša kategorija. Zavedati se moramo, da v tem pogledu imamo veliko izbiro»inteligentnih«sistemov, ki nam lahko nudijo nabor odločitev: Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 13

15 - preklopi med delokrogi; - računalniški programi; - samostojni strokovnjak; - programski in sistemski administratorji; - roboti; - vesoljske sonde itd. Odločanje se nedvomno deli (ang. Decision Making - DM) na strojno odločanje in na odločanje s strani človeka (glej sliko 1). Veja, ki je v tesni povezavi z strojnim odločanjem, predstavlja odločitvene sisteme (ang. Decision Systems). Ti se (prvotno) ukvarjajo z računalniškimi programi in tehnologijami, ki omogočajo rutinirane odločitve, spremljavo in nadzor procesov (DSS Resources, 2008). Druga veja predstavlja odločitveno znanost (ang. Decision Sciences), ki se ukvarja z človeškimi odločitvami (Bohanec, 2001). Slika 1: Vloga DS v odločanju (Bohanec, 2001) 4.4 Odločitvena znanost Zelo uporabna definicija odločitvene znanosti je vzeta iz ugledne poslovne šole (INSEAD, 2008): Odločitvena znanost (ang. Decision Sciences) je znanstveno področje, ki privlači ekonomijo, napovedovanje, teorijo statističnega odločanja in kognitivno psihologijo. Širše gledano se odločitvena znanost ukvarja z tremi osnovnimi vprašanji. Prvo vprašanje se glasi: Kako naj se oseba racionalno odloča? To vprašanje je»srce«ekonomije in pogostokrat služi kot osnova za vrednotenje človekove odločitve. Drugo Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 14

16 vprašanje je: Kako se dejansko ljudje odločajo? Nedavna raziskava je odkrila načine, kako se ljudje racionalno povezujejo, izkoristijo hitro pridobivanje informacij za izdelavo raznih presoj, kjer potem lahko izbirajo med alternativami, ki so jim na voljo. Ponavadi so»bližnjice«koristne, ampak nas lahko vodijo do sistematičnih in resnih napak. Na koncu imamo še zadnje vprašanje, ki nam je poznano iz racionalnega odločanja in dejanskega obnašanja: Kako lahko ljudem, še posebej vodjem oziroma managerjem, izboljšamo njihov nivo učinkovitega odločanja? Odločevalci za to uporabljajo različne načine oziroma tehnike, od točnih statističnih intuicij pa do kvantitativnih odločitvenih analiz. Z drugimi besedami, odločitvena znanost pokriva tri različne vrste aspektov odločanja človeka (glej sliko 1): 1. normativen (ang. Normative): vključuje razne teorije, kot so teorija odločanja, teorija koristnosti (ang. Multi-Attribute Utility Theory), teorija iger, teorija izbire in drugih; 2. opisen (ang. Descriptive): tesno je povezan s kognitivno psihologijo ter socialno in vedenjsko znanostjo; 3. podpora odločanja (ang. Decision Support): v osnovi smo ga identificirali kot veja znotraj odločitvene znanosti, ki se ukvarja z človeškimi odločitvami, še posebej v terminih za»pomoč ljudem pri izboljšanju njihovih odločitev«. 4.5 Področja podpore odločanja Sama definicija DS vsebuje številne druge podzvrsti. Nekatere od teh so opisane v nadaljevanju tega poglavja Operacijske raziskave Operacijske raziskave (ang. Operations Research - OR) se ukvarjajo z izdelavo optimalnih odločitev, oblikovanja, determinističnih in stohastičnih sistemov, ki izvirajo iz realnega življenja (Hillier, Lieberman, 2000). Te aplikacije, ki se pojavljajo v državnih organih, podjetjih, inženirstvu, gospodarstvu in v naravoslovnih in družbenih znanostih, se večinoma opisujejo glede na vire, ki jih imajo na razpolago. Prispevki OR: - dejanske življenjske situacije, ki strukturirana v matematičnem modelu in povzema bistvene elemente tako, da je rešitev lahko koristna za odločevalca pri iskanju primernih ciljev. To vključuje tudi opazovanje samega problema v celotnem sistemu; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 15

17 - raziskovanje strukture takšnih rešitev in razvijanje sistematične procedure za dosego le teh; - razvoj rešitev, ki lahko vsebuje matematične teorije za izkoriščanje optimalne vrednosti ocenjene ustreznosti sistema. Tipične OR tehnike vsebujejo linearno in nelinearno programiranje, mrežno optimizacijo modelov, kombinatorno optimizacijo, večkratno objektivno odločanje in analiza Markov 1 (ang. Markov Analysis). Prav tako se OR pogostokrat povezuje z znanstvenim vodenjem in industrijskim inženiringom (ang. Management Sciences and Industrial Engineering) Analitična odločanja Analitično odločanje (ang. Decision Analysis - DA) ali»uporabna teorija odločanja«(ang. Applied Decision Theory) omogoča t.i.»okostje«za proučevanje problemov odločanja: - s strukturiranjem in razdeljevanjem deležev v bolj vodljive; - glede na izrazite možne alternative, razpoložljive informacije, vključene negotovosti, in ustrezne preference; - kombiniranje teh in priti do optimalnih ali»dovolj dobrih«odločitev. Večinoma se DA procesov z gradnjo modelov in jih uporabljajo za izdelavo raznih analiz in simulacij, kot so»kaj-če«ter občutljivih analiz in simulacije Monte Carlo 2. Tipične tehnike modeliranja vsebujejo odločitvena drevesa, influenčni diagrami (ang. influence diagrams) in več lastnostne uporabne modele (ang. and multi-attribute utility models) (Clemen, 1996). 1 Statistična tehnika, ki se uporablja za napovedovanje spremenljivke v bodočih spremembah ali sistema, čigar trenutno stanje ali vedenje se ne zanaša na njegovo stanje v kateremkoli preteklem obdobju, z drugimi besedami»je naključen«. Pri računovodstvu se»markova analiza«uporablja pri ocenjevanju slabih terjatev ali nezmožnem pobiranju terjatev; v marketingu se uporablja za modeliranje bodočih blagovnih znamk za zveste kupce glede na njihova sedanja razmerja nakupov in morebitnih ponovnih nakupov; pri nadzoru kakovosti se»markova analiza«uporablja pri podobnih problemih in drugih odvisnih zaporednih dogodkih. (Business Dictionary, 2008). 2 Simulacija Monte Carlo je proučevanje obnašanja slučajnih spremenljivk sistema s pomočjo naključnega generiranja števil. V realnem poslovnem svetu lahko najdemo kar nekaj takih spremenljivk: dnevno ali tedensko povpraševanje po izdelkih, čas med dvema okvarama stroja ali naprave, čas med dvema prihodoma strank v sistem čas strežbe, dnevno število odstotnih delavcev itd. (Render, Stair, 1999). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 16

18 4.5.3 Sistemi za podporo odločanja Sistemi za podporo odločanja (ang. Decision Support Systems - DSS) so računalniško podprti sistemi, ki managementu pomagajo pri obravnavanju delno strukturiranih (in nestrukturiranih) problemov z uporabo baze podatkov ter knjižice modelov in metod. Njihove glavne značilnosti so: - informacijski sistemi (so računalniško podprti); - uporabljajo jih managerji (niso namenjeni operativcem); - se uporabljajo pri odločanju (podpora odločanju); - se uporabljajo za podporo ljudem, ne za njihovo zamenjavo; - se uporabljajo pri delno- in nestrukturiranih zadevah (popolnoma strukturirani sistemi uporabljajo pravila); - vključujejo nek tip baze podatkov; - vključujejo modele (Sprague, Watson, 1996). DSS so razvrščeni v 4 glavne kategorije: podatki, modeli, procesi in komunikacije. Poleg tega so t.i. DSS generatorji, ki olajšajo razvoj od namenskih DS sistemov. Strokovno gledano DSS zajema veliko vrst informacijskih sistemov, ki podpirajo odločanja. Običajno so to: vodilni informacijski sistemi (ang. Executive Information Systems - EIS), vodilni sistemi za podporo (ang. Executive Support Systems - ESS), geografski informacijski sistemi (ang. Geografic Information Systems - GIS), OLAP, agenti programske opreme, sistemi z odkrivanje znanja (ang. Knowledge Discovery Systems), skupinski DSS in nekaj vrst ekspertnih sistemov (ES) (Mallach, 1994; Power, 1998) Podatkovno skladiščenje Podatkovno skladišče (ang. Data Warehouse) si lahko predstavljamo kot vnaprej dogovorjeno in urejeno množico podatkov, organizirano v poenoteno shemo, ki olajša nadaljnje odločitve vodstva (Han, Kamber, 2001). Tehnologija podatkovnega skladišča vsebuje čiščenje podatkov, integracije podatkov in OLAP analitične tehnike s funkcionalnostmi kot so podrobni povzetki, konsolidacije in združevanje ter zmožnost Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 17

19 pregleda podatkov iz drugih zornih kotov. V podatkovnih skladiščih je podatek tipično predstavljen v obliki odločitvenih kock (Bohanec, 2001) Skupinsko odločanje Sistemi za podporo odločanja v skupini (ang. Group Decision Support Systems - GDSS) so osnovni računalniški sistemi, kjer odločevalci delujejo kot skupina in tako lažje rešujejo nestrukturirane probleme. V pomoč so skupinam, še posebej managerjem, v analiziranju različnih stanj problema in v izdelavi skupnih nalog odločanja (Power, 2008). Poleg podatkov in modelov odločanja mora GDSS upoštevati tudi dinamiko odločitvenih procesov v skupini (Mallach, 1994). Odločitveni procesi v skupini ne predstavljajo zgolj razširitev in dopolnitev procesov značilnih za posameznika. Kadar se ljudje zberejo v skupini, se ustvari nova entiteta z lastno dinamiko in kompleksnostjo. Odločitev skupine ne moremo napovedati, čeprav dodobra poznamo posamezne člane skupine (Biloslavo, 2003). Programska oprema, ki je narejena za podporo skupinam se pogostokrat nanaša na orodje za medsebojno sodelovanje. Omogoča različne mehanizme, ki pomagajo uporabnikom koordinirati in slediti trenutnim projektom, prav tako omogoča ljudem delo v skupini preko računalnikov, ki podpirajo različne vrste komunikacij, kolaboracij in koordinacij. Primeri, ki vsebujejo orodja za medsebojna sodelovanja so Lotus Notes in Microsoft Exchange. Zelo podobna»disciplina«je prav tako računalniško-podprto kooperativno delo (ang. Computer-Supported Cooperative Work - CSCW), ki proučuje kako ljudje sodelujejo skupaj z uporabo računalniške tehnologije. Tipične aplikacije so elektronska pošta, sistemi za obveščanja, videokonference, sistemi za klepet, večigralne igre in sistemi za posredovanje (Bohanec, 2001). Sistemi za skupinsko odločanje imajo tri sklope (glej sliko 2): - sistemi na prvi ravni zmanjšujejo negativni vpliv komunikacijskih pregrad; - sistemi na drugi ravni omogočajo modeliranje in analizo odločanja ter tako neposredno vplivajo na proces odločanja; - sistemi na tretji ravni usmerjajo potek procesa odločanja z usklajevanjem časa in vsebine (Biloslavo, 2003). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 18

20 Slika 2: Shema skupinskega odločanja (Biloslavo, 2003) Omeniti je potrebno še nekaj značilnosti sistemov za podporo odločanja v skupini, in sicer: - sistemi so posebej zasnovani in niso ne le zbirka sestavin obstoječega sistema; - izboljšati morajo učinkovitost in uspešnost odločanja v skupini; - so enostavni za učenje in uporabo; - zasnovani so za razreševanje enega ali več različnih tipov zadev; - namenjeni so snovanju novih idej, razreševanju sporov in podpori svobodnega izražanja mnenj (Biloslavo, 2003) Druga področja odločanja Poleg zgoraj opisanih pomembnih področji odločanja obstajajo še mnoga druga, ki so del DS v njegovem najširšem pomenu. Številna orodja in tehnike, kot so»viharjenje možganov«(ang. Brainstorming), Delphi, konceptnih preslikav in pametnih preslikav, omogočajo ljudem pomoč pri organiziranju podatkov in idej. Naslednja skupina Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 19

21 zanimivih tehnik DS-ja, ki vsebujejo shrambo podatkov, iskanje in pridobitev, je tehnika»poizvedba po primeru«(ang.»query by example«- QBE). Še posebno v relaciji DSS in podatkovnega skladišča obstaja velik poudarek na orodju za opisovanje in vizualizacijo, kot so generatorji poročil in orodja za risanje raznih diagramov, načrtov, skic itd. Vizualizacija, s podatkovnim rudarjenjem in ekspertnim modeliranjem, je prav tako pomembna. Poleg tega nam novi razvoji nenehno nudijo nova orodja in tehnike za DS: komunikacijske tehnologije, multimediji, sistemi za posredovanje, rudarjenje podatkov, odkrivanje znanj in drugi. (Bohanec, 2001). 4.6 Trendi tehnologij za podporo odločanja Spremembe v tehnologijah se dogajajo zelo hitro in pričakovanja v samih podjetjih za DSS se naglo širijo in večajo. Veliko trendov za podporo odločanja se ukvarja z obvladovanjem tveganj in izboljšav v kvantitativnih analizah. Vendar lahko izpopolnjene tehnologije prav tako usmerjajo podjetja k pogostejšim modeliranjem. Torej, kakšni so trendi, ki so povezani z informacijsko tehnologijo in imajo velik vpliv na oblikovanje in razvoj DSS? Kaj so tehnološki trendi DSS (Power, 2004)? Spletni portali, dlančniki, prenosni računalniki in orodja za vizualizacijo vodijo posodobitve in inovacije sistemov za podporo odločanja. Razvoj objektno orientiranih orodij, še posebej Java orodij, obeta dobre vodljive modele DSS. Razdeljeni in združeni DSS se lahko zgradijo uporabljajoč takšna orodja. V večini podjetij so medmrežne tehnologije kritičnega pomena. Računalniške in medmrežne tehnologije so postale vse bolj integrirane in zmogljive. Hitrost in zmogljivost medmrežja nenehno narašča. Razširitev pasovne širine lahko podpira interaktivni video in vsakdanja odločanja kjer koli na svetu. Odprto-kodni programi lahko vplivajo na razvoj orodij za DSS. Programerji lahko berejo, ponovno preuredijo in modificirajo programe z dostopom do izvorne kode. Zagovorniki odprto-kodnih sistemov so mnenja, da se bo izvorna koda programa tako hitreje razvijala (na primer operacijski sistem Linux postaja zelo pomemben za spletne strežnike v združbah). Vizualne tehnologije so bolj zmogljive kakor predhodne tehnologija. Nova programska oprema omogoča uporabnikom ustvarjati skorajda karkoli v realni manipulirani obliki. Orodja za vizualizacijo lahko pomagajo pri simulacijah letenja in managerjem pomagajo pri»raziskovanju«novih produktov. Svetovni splet (ang. World Wide Web) podpira elektronsko poslovanje (ang. e- business) vključno z notranjo in zunanjo svetovno komunikacijo, odločanjem in Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 20

22 sodelovanjem za managerje. Prav tako splet pomaga zbirati, upravljati, prispevati in uporabljati informacije. Splet je lahko osnova za upravljanje z dokumenti in»znanja«. Dlančniki se vse bolj uporabljajo v poslovnem svetu, kjer se uporaba teh t.i.»žepnih računalnikov«z integriranim prenosnim telefonom, veča iz dneva v dan. V naslednjih letih bodo brezžične spletne naprave počasi»izrinile«žične naprave. Žepni računalniki podpirajo razdeljen dostop do vodenih podatkov DSS, razvitih vodljivo komunikacijskih DSS in razporejenih odločanj. Mobilni računalniški sistemi nadaljujejo z dosego široko podjetnih DSS (Power, 2004). Sistemi za večja podatkovna skladišča in večprocesni računalniki so odstranili restrikcije glede načina in vrste shranjenih podatkov. Podatkovno skladišče je zelo hitro, kjer se podatki lahko arhivirajo v obliki varnostnih kopij in se tako tudi shranjujejo, analizirajo in procesirajo. To so glavni trendi tehnologij za podporo odločanja. Medtem ko bo naloga napisana, bo lahko ta seznam že zastarel Nove priložnosti za izdelavo inovativnih DSS, vključujejo nenehno spremljanje tehnoloških trendov (Power, 2004). 4.7 Mnenja različnih avtorjev o uporabi sistemov za podporo odločanja Za zagotovitev ustreznih podatkov, je potrebno vpeljati informacijski sistem, ki bo v veliki meri pomagal pri takšnih ali drugačnih odločitvah. O sistemih, ki služijo kot podpora pri odločitvah, se veliko piše in omenil bom samo nekaj razlag različnih avtorjev oziroma strokovnjakov. Blair, Debenham in Edwards pravijo, da so se inteligenčni sistemi za podporo pri odločanju v različnih področij organizacij, zelo uspešno vpeljali in nudili podporo pri ključnih odločitvah. Inteligentni sistemi za podporo pri odločanju omogočajo pri težjih odločitvah bolj učinkovito podporo. Zato njihova uporaba v organizacijah omogoča učinkovitejše izboljšave v poslovnih procesih. Glavna korist inteligenčnih sistemov za podporo odločanja ima pred klasičnim sistemom za podporo odločanja prednost, saj nudi pomoč pri odločitvenemu modelu za pridobitev razumevanja pri odločanju, namesto osredotočenja na samo reševanje problema ali izdelave nekakšnega pravilnega odločitvenega modela (Blair, Debenham, Edwards, 1994). Huosong je mnenja, da upravljanje z znanjem (ang. Knowleadge management) ni le pomembni del razvoja in rasti podjetja, temveč je tudi nujen za odločanje v boju s konkurenco. Podjetja se morajo med seboj učiti eno od druge, si izmenjevati skupna znanja in biti na tekočem z morebitnimi spremembami v storitveni industriji. Da bi to Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 21

23 zagotovili, se mora organizacija najprej odločiti za vpeljavo odločitvenega modela, ki temelji na podpori upravljanja z znanjem (Huosong, 2005). Raziskovalci iz Nacionalne univerze v Singapurju pravijo, da so lahko podatki pridobljeni iz hitro rastočih sistemov, kasneje uporabljeni za potrjevanje in odločanje. Če pa so integrirani v inteligentne sisteme za podporo odločanja, nam pomagajo izbrati ustrezne procese za zadovoljitev specifičnih potreb vsakega posameznika (Mahesh, Fuh, Wong, Loh, 2005). Odločanje v organizaciji se smatra kot eno od kritičnih aktivnosti. Da bi zagotovili podporo kompleksnim procesom za posameznike, so se v zadnjih dvajsetih letih razvijali sistemi za podporo odločanja. Definirani so kot osnovno računalniško orodje za podporo kompleksnih odločitev in reševanje problemov, ki jih posameznik ne zmore sam (Adla, Zarate, 2006). Lee Seung Jun, Mo Kun, Seong Poong Hyun, ki se ukvarjajo z razvojem kognitivnih aktivnosti kontrolne sobe v nuklearnih elektrarnah, pravijo, da pri operativnih izvajalnih delih v nuklearnih elektrarnah, potrebujejo zanesljive podatke za nadaljnje odločitve v poseg nuklearke. Tako lahko ob morebitnih napakah z minimalnimi posledicami odpravijo te napake. Zato je nujna uporaba sistemov za podporo odločanja, da ne bi prišlo do ponovnih katastrof kot v Černobilu v Ukrajini (Lee Seung Jun, Mo Kun, Seong Poong Hyun, 2007). Perini (2004) razlaga, da v kmetijstvu integrirana proizvodnja vsebuje nekaj običajnih ciljev za pripravo razvojnega modela, ki ga opredeli vpliv okolja. Kot primer navaja različne bolezni rastlin, ki jih zdravijo z različnimi metodami, za katere potrebujejo določena znanja in informacije. Zato potrebujejo sistem za podporo odločanja, kjer se vsi ti podatki, ki so razpršeni v raznih drugih sistemih združijo v en sistem, kjer bo učinkovitost večja. Raziskovalci Paggio, Agre, Dichev, Umann, Rozman, Batachia in Stocchero so mnenja, da so upravljalni sistemi okolja (ang. Enviroment Management Systems) prav tako v kategoriji sistemov za podporo odločanja znotraj katerih imajo pomembno vlogo. Te sisteme se uporabljajo za nenehno spremljanje zaščite okolja in prioritetnih nalog pri razvoju v nekaterih državah. Sistemi za podporo odločanja okolja se smatrajo kot kompleksen pristop, z uporabo mnogih tehnologij, orodij in naprav. Zato je nujna podpora za take sisteme, ki pri določenih nalogah nudijo pomoč uporabniku (Paggio, Agre, Dichev, Umann, Rozman, Batachia, Stocchero, 1999). V svojem članku Arentze, Theo, Borgers, Aloyz, Timmermans in Harry omenjajo, da trenutne tehnike ekspertnih sistemov omogočajo ohranjanje znanja za kasnejše odločitve. Ugotavljajo tudi, da enostavna izdelava ekspertnih sistemov za planiranje projektov ni dovolj fleksibilni pristop. Namesto tega se je boljše osredotočiti na razvoj sistemov za podporo odločanja, ki eksplicitno rešujejo različne probleme. Vendar se Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 22

24 ekspertni sistemi in sistemi za podporo odločanja dopolnjujejo v marsikaterih pogledih. Zato je kombinacija teh dveh sistemov zelo dobrodošla (Arentze, Theo, Borgers, Aloyz, Timmermans, Harry, 1995). Nekateri avtorji pravijo, da sisteme za podporo odločanja definirajo kot temeljne modele procedur za procesiranje podatkov in pomoč managerjev pri njihovih odločitvah. To so računalniški sistemi, ki podpirajo managerje v nevsakdanjih nalogah (Li Yunbo, Shen Qiping, Li Heng, 2004). Končna odločitev pri izbiri različnih modelov za izdelan produkt je najbolj kritična faza v razvoju produktov. Na tako odločitev vplivajo mnogi dejavniki kateri nam niso bili znani pri fazi izdelovanja novega produkta. Če se napačno odločimo kateri produkt bo predstavljen na trgu, lahko dobimo zelo slab odziv trga, kar posledično lahko vpliva na izgubo trga. Zaradi tega se je pomembno že na začetku odločiti, kateri produkt je zrel za trg in kolikšno bo povpraševanje (Besharati, Azarm, Kannan, 2006). Avtorji Kaklauskas, Zavadskas in Trinkunas pravijo, da se informacijska tehnologija na nacionalni ravni lahko uporablja kot posredovanje informacij o zakonih, normativih, standardih, tehnoloških temah ipd. Informacijska tehnologija omogoča obdelavo in analizo določenih podatkov za različna stališča in za sestavo pomembnih odločitev (Kaklauskas, Zavadskas, Trinkunas, 2007). Še en zanimiv prispevek govori o tem, da kljub evoluciji odločitvenih aspektov in funkcionalnosti, ki nam jih omogočajo sistemi za podporo odločanja, še vedno ne izkoriščamo vsega kar ponujajo. Če se sistemi za podporo odločanja uporabljajo za odločitvene procese, se učinkovite odločitve uporabljajo šele, ko dobimo informacijo na koncu odločitvenega procesa (Raggad, 1997). Skupina raziskovalcev, ki se ukvarja z zaščito podzemnih voda pravi, da pri odločitvah v upravljanju z vodo nujno potrebujejo sisteme za podporo odločanja pri nadzoru podzemnih voda. Podatki, ki jih zbirajo iz različnih ustanov, ki se ukvarjajo z vedami kot so geologija, hidrologija, metalurgija ipd., so nujni pri odločanju v kritičnih trenutkih (Kollarits, Kusching, Veselic, Pavicic, Soccorso, Aurghi, 2006). Naslednja skupina raziskovalcev pa trdi, da je trenutni trend razvoja sistemov za podporo odločanja uporaba zelo močnih orodij za računalniško grafiko, sumetno inteligenco in vizualno interaktivno modeliranje. Primer je geografski informacijski sistem (ang. Geographic Information system - GIS), ki služi za prikaz populacije. Če povežemo sisteme za podporo odločanja z GIS sistemom, dobimo interaktivni pregled nad podatki, ki nam vizualno prikaže slike, s katerimi si lahko pomagamo in tudi odločamo (primer: prikaz kritičnih delov sveta, kjer je možno izbruh sevanja zaradi eksplozije nuklearne elektrarne) (Fan-Chieh, Chien-Yuan, Sheng-Chi, Yu-Ching, Shang-Yu, Kei-Wai, 2007). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 23

25 5 PREDSTAVITEV POSLOVNEGA OKOLJA 5.1 Slovenija v Evropski uniji Slovenija si je skozi desetletja tudi s športom ustvarjala priznanje in svoje mesto, tako v družini evropskih držav kakor v mednarodni skupnosti. V naši državi ima šport pomembno vlogo v družbi in hkrati je tesno povezan z izobraževalnim sistemom, zdravjem, kulturo, znanostjo itd. (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008). Šport je bil na EU ravni prvič uspešno vključen v 18-mesečni program predsedovanja Nemčije, Portugalske in Slovenije, ki so ga sprejele 30. oktobra 2006 (Šport je v III. delu, poglavje: Socialna politika, zdravje in potrošniki, str. 35). Rezultat tega je podpis Bele knjige o športu z dne 11. julija Le ta Evropski komisiji predstavlja podlago za delovanje na področju športa v EU, predvsem s treh vidikov: Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 24

26 - družbene vloge, ki jo ima šport (šport pomeni družbeni razvoj, šport kot orodje za izobraževanje, šport kot orodje za integracijo, za socialno kohezijo, šport in zdravje, šport in trajnostni razvoj, poklicna usposobljenost in usposabljanje v športu, boj proti nasilju in uporabi nedovoljenih poživil v športu itd.); - gospodarskega vpliva športa (skupni satelitski račun za šport, namenjen statističnemu vrednotenju vpliva športa na gospodarstvo in njegovega prispevka k BDP v državah članicah EU, profesionalni in ljubiteljski šport, javno ali splošno zanimanje za šport, financiranje športa z izkupičkom od iger na srečo itd.); - evropskega modela športa (odprtost tekmovalnih sistemov, demokratično in transparentno upravljanje, vodenje in ravnanje v športu, piramidna struktura z napredovanjem in nazadovanjem, klubi na osnovni ravni in zvezna struktura itd.). V zvezi z Belo knjigo o športu so velika pričakovanja v vseh državah članicah EU in civilnem športnem gibanju po vsej Evropi. To je tudi glavni razlog in cilj, da se Republika Slovenija intenzivno vključuje v uresničevanje priporočil bele knjige, ki jih kot del le te posreduje akcijski načrt Pierre de Coubertin 3 (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008). Slovenija je zato med predsedovanjem EU organizirala dva večja dogodka v letu 2008: neformalno srečanje športnih direktorjev in neformalno srečanje ministrov za šport. Hkrati je bilo organizirano srečanje nacionalnih olimpijskih odborov vseh 27-ih držav članic kot krovnih civilnih športnih organizacij, z namenom sprejema skupne izjave o tradicionalnih vrednotah, položaju in pomenu športa v Evropski uniji. Ob upoštevanju prednostnih nalog v zadnjih nekaj letih, ki so prehajale iz predsedovanja v predsedovanje in novih pomembnih vprašanj, ki so se jim pridružila v zadnjem letu in so povezana zlasti z zadevami iz bele knjige o športu, je Slovenija med svojim predsedovanjem pripravljena nadaljevati delo na naslednjih pomembnih področjih: - zdravje in šport z možno pobudo za pripravo evropskih smernic za vseživljenjsko telesno aktivnost; - gospodarski vpliv športa s prednostnim ciljem pripraviti skupne evropske statistične standarde, katerih rezultat bi bil evropski satelitski račun za šport, da bi vzpostavili enoten pristop k merjenju gospodarskega pomena športa v EU; 3 Baron Pierre de Coubertin (Pariz, Ženeva, ), rojen kot Pierre de Frédy bil je francoski pedagog in zgodovinar. Poznan je kot zgodovinski ustanovitelj modernih Olimpijskih iger (Pierre de Coubertin, 2008). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 25

27 - profitne in neprofitne športne organizacije s prostovoljnim vodenjem na področju športa, povezanim s splošnim javnim interesom, ki postaja bistveni element razvoja športa v EU; - boj proti uporabi nedovoljenih poživil v športu, pri čemer je osnovni namen, da se med državami EU vzpostavi mreža za boj proti uporabi nedovoljenih poživil s ponovno vključitvijo Evropske komisije; - na področju poklicne usposobljenosti in usposabljanja v športu z namenom, da to področje približamo standardom skupnega evropskega kvalifikacijskega okvira EQF. Vendar pa je poleg zgoraj navedenih tem Slovenija še posebej zainteresirana za naslednje naloge, ki se zastavljajo v zadnjem času, in jih ima namen podrobneje obdelati: - dejavna udeležba pri oblikovanju delovne skupine za uresničevanje priporočil bele knjige o športu, pri čemer je glavna naloga, da pripravi konkretne prednostne naloge ukrepanja na področju športa s poznejšo platformo za pripravo posebnega športnega programa Evropske komisije, ki bi mu lahko pozneje sledila dodelitev potrebnih finančnih sredstev v proračunu EU; - dejavna vloga pri postavitvi skupne športno informacijske mreže v Uniji in intenzivno vključevanje v proces integracije s pomočjo športa, ki je tesno povezano z evropskim letom medkulturnega dialoga (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008). 5.2 Predstavitev Ministrstva za šolstvo in šport Ministrstvo za šolstvo in šport opravlja upravne in strokovne naloge na področjih predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja, osnovnega glasbenega izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja, srednjega splošnega izobraževanja, višjega strokovnega izobraževanja, izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, izobraževanja odraslih ter športa. Nastalo je konec leta 2004 po razdružitvi dotedanjega Ministrstva za šolstvo, znanost in šport na Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008). Naloge, s katerimi se zagotavlja izvajanje in financiranje dejavnosti na področju vrtcev, osnovnošolskega izobraževanja (ki vključuje tudi izobraževanje otrok s posebnimi Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 26

28 potrebami, pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti in Romov) in osnovnega glasbenega izobraževanja, opravlja Direktorat za vrtce in osnovno šolstvo. Naloge, s katerimi se zagotavlja izvajanje in financiranje dejavnosti s področja nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja, srednjega strokovnega izobraževanja, srednjega splošnega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja v dijaških domovih in višjega strokovnega izobraževanja (vključno z nalogami, povezanimi z izobraževanjem pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti, Romov ter izobraževanje mladostnikov s posebnimi potrebami) ter izobraževanja odraslih, opravlja Direktorat za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih. Naloge, ki se nanašajo na področje športne vzgoje, rekreacije, kakovostnega in vrhunskega športa ter športa invalidov, opravlja Direktorat za šport. Naloge, ki se nanašajo na pripravo strokovnih podlag, konceptov in strategij na področju vzgoje in izobraževanja, opravlja Urad za razvoj šolstva. Nadzor nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov in aktov, ki urejajo organizacijo, namensko porabo javnih sredstev in opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, opravlja organ v sestavi ministrstva Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo in šport. Naloge, ki se nanašajo na načrtovanje, organiziranje in izvajanje ukrepov s področja mladinske politike, opravlja organ v sestavi ministrstva Urad Republike Slovenije za mladino (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008). 5.3 Poglavitni cilji Ministrstva za šolstvo in šport v mandatu Med poglavitne cilje na področju šolstva in športa so bili uvrščeni: - večja kakovost in racionalizacija predšolske vzgoje; - spremembe vloge in pomena nacionalnih preizkusov znanja; - zmanjšanje odvečnega administrativnega dela učiteljev v šolah in vrtcih; - uvajanje učinkovitejšega sistema financiranja in upravljanja šolstva; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 27

29 - prenova nižjega in srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja v luči Köbenhavenskega procesa 4 ; - prenova višjega strokovnega izobraževanja; - poenostavitev postopkov in večja preglednost pri delovanju države na področju športa (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008). 5.4 Predstavitev Direktorata za šport Po Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za šolstvo in šport št /2005 z dne opravlja Direktorat za šport naloge, ki se nanašajo na področje športne vzgoje, rekreacije, kakovostnega in vrhunskega športa ter športa invalidov (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008). Direktorat izvršuje naslednje naloge: 1. pripravlja obrazložitev finančnega načrta ministrstva za področje športa z opisi ciljev in aktivnosti za njihovo dosego ter poslovno poročilo o doseženih rezultatih in ciljih načrtovanih v obrazložitvi finančnega načrta in ugotavlja uspešnost doseženega; 2. sodeluje pri načrtovanju, usmerjanju, nadzoru ter spremljavi športa na lokalni in državni ravni; 3. spremlja in analizira problematiko ter ugotavlja stanje na področju športa; 4. pripravlja in uveljavlja sistemske rešitve in ukrepe, zakone in druge predpise; 5. izvaja mednarodno sodelovanje na osnovi bilateralnih in multilateralnih sporazumov in konvencij ter sodeluje z vladnimi in nevladnimi športnimi organizacijami; 6. izvaja naloge povezane z aktivnostmi na področju mednarodnega sodelovanja in evropskih zadev, strukturnih skladov in Phare projektov; 7. izvaja postopke za sofinanciranje programov športa in športne infrastrukture ter financiranje javne službe na področju športa; 8. vodi upravne postopke in evidence na področju športa; 4 Novembra 2002 je bila v Köbenhavnu sprejeta posebna deklaracija o okrepljenem sodelovanju v poklicnem in strokovnem izobraževanju v Evropi, t.i. Köbenhavenska deklaracija, ki jo je podpisalo 31 evropskih držav (med njimi tudi Slovenija) (Köbenhavenski proces, 2009). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 28

30 9. daje pojasnila zavodom, društvom in drugim organizacijam; 10. podeljuje nagrade na področju športa; 11. pripravlja analize in druga gradiva; 12. daje informacije javnega značaja za področje dela direktorata. 5.5 Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji Šport sooblikuje posameznika, pripomore k ravnovesju med delom in sprostitvijo, krepi njegovo zdravje in spodbuja njegovo ustvarjalnost. S spoštovanjem pravil in korektnim odnosom do vseh udeležencev športa spodbuja medsebojno sodelovanje in vlogo posameznika v skupini (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000). Ravno tako mora postati pomemben dejavnik ozaveščanja o zdravju. Šport v pomembnem delu predstavlja pri nas in v svetu dejavnik preprečevanja in zdravljenja vrste sociopatoloških pojavov, zlasti med mladimi. V posameznih športnih zvrsteh so športniki Slovenije dosegali in dosegajo rezultate mednarodne vrednosti, ki so za slovensko nacijo pomemben dejavnik identitete. S tem so prispevali in prispevajo pomemben delež k mednarodni uveljavitvi države Slovenije. Razvoj športne kulture predstavlja v praksi eno pomembnejših nalog časa, ki ga živimo. Premajhna športna aktivnost lahko pomeni pomemben primanjkljaj v življenju posameznih generacij. Odgovornost je v tej točki nedeljiva, zato zahteva zavestne napore vseh, tako posameznikov, družine, vrtcev, šol različnih smeri in stopenj, društev, športnih združenj in države. Državljani Slovenije cenijo vrhunsko športno ustvarjalnost, gledajo in obiskujejo športne prireditve, predvsem pa se s športom množično ukvarjajo. Šport je tudi pomembna sestavina institucionalne vzgoje in izobraževanja. Šport pospešuje razvoj športne industrije, trgovine, turizma in zmeraj bolj povečuje možnosti zaposlovanja. Šport je pomembno javno dobro in tudi ekonomska kategorija, zato je smiselno, da ga država spodbuja in sofinancira. Za uresničevanje javnega interesa v športu se na nacionalni ravni zagotavlja izvajanje nalog skupnega pomena, na ravni lokalnih skupnosti pa neposredno izvajanje nalog, ki so v javnem interesu (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 29

31 5.6 Usmeritve Nacionalnega programa Država uresničuje javni interes v športu z zagotavljanjem sredstev za izvajanje skupnih nalog javnega interesa s spodbujanjem in zagotavljanjem pogojev za razvoj športne dejavnosti, sodelovanjem pri načrtovanju, gradnji in vzdrževanju javnih športnih objektov in vodenjem stimulativne davčne politike na področju športa v okviru davčnega sistema (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000). Lokalna skupnost uresničuje javni interes v športu z zagotavljanjem sredstev za realizacijo dela nacionalnega programa, ki se nanaša na lokalne skupnosti, s spodbujanjem in zagotavljanjem pogojev za opravljanje in razvoj športnih dejavnosti ter načrtovanjem, gradnjo in vzdrževanjem javnih športnih objektov (ibid.) Kratkoročne usmeritve do leta 2001 Država in lokalne skupnosti so spodbujale vse oblike športne dejavnosti ter strokovnorazvojne naloge skupnega pomena. Podpirale so razvoj športa z letnimi programi. Usmeritve na področju športne vzgoje (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): - vsebinsko, kadrovsko in materialno izboljšati obvezno gibalno dejavnost in interesno športno vzgojo predšolskih ter šolskih otrok, mladine in študentov v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za šolstvo, ; - izoblikovati tesno povezavo z društvi in nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami, odgovornimi za izpeljavo programov v posameznih športnih panogah. Z njihovim soodgovornim delovanjem v sistemu ustreznih programov, ki jih lahko imenujemo panožne športne šole 5, zagotoviti kakovostno športno vzgojo mladih športnikov skladno z mednarodno primerljivimi cilji, standardi in normativi; - spremljati delovanje programov, poimenovanih panožne športne šole, in skrbeti za strokovno izobraževanje, usposabljanje in spopolnjevanje trenerjev s poudarkom na pridobivanju znanj o športni pripravi otrok in mladine; - zagotoviti stabilno obliko sofinanciranja programov otrok in mladine, imenovanih panožne športne šole, 5 Ustreznost programov, ki jih lahko imenujemo "panožna športna šola", je opredeljena: - s primernim kadrom, - z ustreznim programom in materialnimi možnostmi za izpeljavo tega programa, - z organiziranim sodelovanjem s šolskim sistemom. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 30

32 - uveljaviti statusne pravice mladih športnikov skladno s športno, šolsko in drugo zakonodajo ter drugimi akti, ki urejajo statusna vprašanja športnikov; - izboljšati športno vzgojo otrok in mladine s posebnimi potrebami; - z različnimi propagandnimi akcijami in animacijskimi programi povečati motivacijo otrok in mladine za šport; - skupaj z drugimi pristojnimi ministrstvi zagotoviti športne programe za preventivo sociopatoloških pojavov. Usmeritve na področju športne rekreacije (športa za vse in vsakogar) (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): - povečati število redno športno aktivnih prebivalcev za pet odstotkov in vseh športno aktivnih za dva odstotka; - izboljšati športnorekreativne programe za različne ciljne skupine glede na spol, starost, posebne potrebe, raven znanja, pripravljenost in stopnjo motiviranosti; - v sodelovanju z Ministrstvom za zdravstvo in drugimi pristojnimi ministrstvi razvijati športne zdravstveno-preventivne programe in športne programe za krepitev zdravja; - spremljati in vrednotiti delovanje različnih ponudnikov športnorekreativnih programov; - ugotoviti kadrovsko stanje pri izvajalcih športnorekreativne dejavnosti in izdelati sistem izobraževanja, usposabljanja, spopolnjevanja in napredovanja strokovnih kadrov; - oblikovati sistem informiranja in promocije; - spodbujati izvajalce k povečevanju števila športnorekreativnih programov; - izdelati mrežo športnih objektov in površin, namenjenih športnorekreativni dejavnosti. Usmeritve kakovostnega športa (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): - omogočiti delovanje in razvoj kakovostnega športa. Usmeritve vrhunskega športa (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 31

33 - dvigovati raven uspešnosti slovenskih športnikov na mednarodnih tekmovanjih, kar lahko dosežemo z izdatnejšo finančno, materialno in strokovno podporo, izboljšanjem organizacije in vodenja; - povečati število vrhunskih športnikov za 5 odstotkov. Posebno pozornost so posvetili predvsem: - oblikovanju sistema vrednotenja in razvrstitvi športnih panog; - pripravam in nastopom tistih slovenskih športnikov in ekip, ki imajo realne možnosti za visoke uvrstitve na največjih mednarodnih tekmovanjih; - razvoju pogojev za izpeljavo programov vrhunskega športa (kadri, objekti, materialne možnosti programa, tehnologija procesa treninga itd.); - uveljavljanju statusnih pravic športnikov na področju štipendiranja, izobraževanja, zdravstvenega varstva, opredeljenega z zakonom o športu, stanovanjskih problemov in pravic, opredeljenih v zakonu o športu; - zagotavljanju nadstandardnega zdravstvenega varstva vrhunskih športnikov (kakovost storitev in takojšnja obravnava); - omogočanju profesionalizacije športnikov s pospeševanjem zaposlovanja v državni upravi, uveljavljanju statusa poklicnega športnika in zaposlovanju v športnih organizacijah. Ministrstvo za šolstvo in šport skupaj z Ministrstvom za finance zagotavlja vrhunskim in poklicnim športnikom davčne olajšave. Usmeritve v izpeljavi skupnih strokovnih in razvojnih nalog (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): - ugotoviti stanje na področju strokovnih kadrov in strokovnih razvojnih programov ter bolj načrtno razvijati uveljavljanje stroke; - doseči stabilno financiranje strokovno-razvojnih nalog; - oblikovati sistem izobraževanja, usposabljanja in spopolnjevanja strokovnih kadrov v športu: - uveljaviti statusne pravice trenerjev; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 32

34 - podpirati založniško dejavnost s sofinanciranjem izdaje posameznih publikacij in revij: - sofinancirati znanstveno-raziskovalno delo v športu; - podpirati strokovno-svetovalno delo in spremljanje pripravljenosti športnikov med treniranjem; - najemnine za uporabo javnih športnih objektov (tudi šolskih) so za otroke in mladino neprofitne. Usmeritve v gradnji športnih objektov (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): - povečati dinamiko gradnje športnih objektov za deset odstotkov; - standardizirati športno opremo in športne rekvizite; - sprejeti nove normative za šolske športne objekte; - izdelati mrežo športnih objektov in upoštevati standarde mednarodnih in nacionalnih športnih zvez: - vpeljati stopenjski nadzor projektov in športnotehnoloških pregledov na podlagi strokovnih meril; - urediti lastništvo športnih objektov; - vpeljati realno amortizacijo in učinkovito upravljanje objektov; - revitalizirati športne objekte Srednjeročne usmeritve do leta 2004 Najpomembnejši so bili naslednji cilji (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): - obogatiti športno vzgojo otrok in mladine, s čimer se je dvignila športno ozaveščenost, povečanje število otrok in mladine, ki se ukvarja s športom, zagotovitev večje športne uspešnosti in posredno preprečitev sociopatološke pojave (alkohol, kriminal, mamila itd.); - skladno s kratkoročnimi usmeritvami povečati število vrhunskih športnikov; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 33

35 - omogočiti optimalne priprave in nastope mladim, nadarjenim športnikom s ciljem doseganja čim boljših uvrstitev na poletnih olimpijskih igrah v Atenah 2004 in zimskih olimpijskih igrah leta 2006; - uveljavljati strokovno delo v športu, oceniti obseg strokovnega dela in število kadrov v športu, določiti merila za opravljanje strokovnega dela in izpeljati sistem strokovnega usposabljanja, izobraževanja, spopolnjevanja ter napredovanja strokovnih delavcev v športu; - uveljaviti racionalno mrežo športnih objektov, ki bodo omogočali kakovostno in celostno zasnovano športno pripravo; - vpeljati in sistematično ocenjevati uspešnost nacionalnega programa športa tudi s pomočjo tujih ocenjevalnih skupin; - izboljšati metodologijo za izbiranje skupin, projektov in nosilcev za javno sofinanciranje in v ta namen pripraviti ekspertni sistem, ki bo temeljil na avtonomiji strok, vseboval vrednotenje javnega interesa, koristnosti in racionalne izvedbe nalog v športu; - izboljšati sistem animacije in propagiranja športne rekreacije za različne skupine ljudi; - povečati število športno aktivnih skladno s kratkoročnimi usmeritvami, to je dvainpolodstotno letno naraščanje redno športno aktivnih in enoodstotno naraščanje športno aktivnih; - v sodelovanju z Ministrstvom za zdravstvo in drugimi pristojnimi ministrstvi pospeševati športnopreventivne dejavnosti za izboljšanje zdravstvene ravni prebivalstva Slovenije; - na podlagi mreže športnih objektov izoblikovati predlog gradnje ustreznih športnih objektov in površin; - v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi in ekološko ozaveščenimi posamezniki in skupinami skrbeti za smiselno urejenost površin, namenjenih športni dejavnosti; - doseči stabilno sofinanciranje strokovnega, svetovalnega, razvojnega in raziskovalnega dela v športu ter stalen prenos spoznanj v prakso; - uveljaviti interese športa v drugih ministrstvih in institucijah, ki posredno vplivajo na razvoj športa; - povečati delež javnih financ za področje športa z 0,16 na 0,21 odstotka BDP (po 0,01 odstotka BDP letno, kar je spodnja meja držav evropske skupnosti); Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 34

36 - graditi in dograditi športne objekte v izmeri m 2 pokritih površin letno; - podpirati rešitve, ki bodo v zakonodaji spodbujale vlaganje kapitala v šport Dolgoročne usmeritve do leta 2010 Strateška usmeritev v športu je postati "športna nacija". Ta cilj bo dosežen (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): - s povečanjem števila športno aktivnih prebivalcev; - s povečanjem deleža javnih financ na 0,32 odstotka BDP; - z rastjo športne kulture in ozaveščenosti slovenske nacije; - z razvojem športne stroke in znanosti; - s kakovostnimi mednarodnimi dosežki vrhunskih športnikov in športnic; - z optimalno pripravo mladih, nadarjenih športnikov z glavnim ciljem čim boljših uvrstitev na poletnih in zimskih olimpijskih igrah; - z ozaveščenostjo posameznika, da tudi s športno dejavnostjo skrbi za svoje zdravje v najširšem pomenu besede; - z uporabo narave kot največje športne površine; - z izgradnjo mreže športnih objektov in površin, namenjenih vsem kategorijam prebivalstva (zagotavljanje 0,5 m 2 pokritega in 3 m 2 nepokritega prostora, namenjenega športni dejavnosti, na prebivalca) Vsebina in obseg Nacionalnega programa Športna vzgoja otrok, mladine in študentov (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000): Športna vzgoja otrok in mladih, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom zunaj obveznega izobraževalnega programa ne glede na njegovo pojavno obliko, ima poleg sklopa pozitivnih učinkov na skladen biopsihosocialni razvoj odraščajočega in zorečega mladega človeka še izrazito vzgojni pomen. Opredelimo jo lahko kot vzgojo za zdravo življenje, zavzemanje za»fair play«, strpnost, spoštovanje posameznika in vzgojo za večjo kakovost življenja v dobi odraslosti in starosti. Zato ima šport mladih prednostno mesto v nacionalnem programu športa. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 35

37 Mladost je odločilna za oblikovanje podobe odrasle osebnosti, del te podobe pa je mogoče oblikovati le s sredstvi, ki jih uporablja šport, to je s specifičnimi gibalnimi dejavnostmi. Zavedati se moramo dejstva, da kar na gibalnem področju zamudimo v zgodnjem otroštvu, kasneje ne moremo več nadoknaditi. Športna dejavnost študentov: Športna dejavnost študentov je pomembna sestavina življenja študentov. Je dopolnilo intelektualnemu delu in pripomore k polnejši uresničitvi človeka, bogastvu njegovega telesnega in duševnega zdravja ter integriteti osebnosti. Športna rekreacija: Cilji športne rekreacije odraslih so ohranjati in izboljševati celostni zdravstveni status, humanizirati človekovo življenje, zmanjševati negativne posledice današnjega načina življenja in dela, preprečevati upadanje splošne vitalnosti človeka ter s temi motivi pritegniti čim večje število ljudi v redne oblike dejavnosti. Pri tem gre za aktivno, koristno in prijetno izpolnjevanje dnevnega, tedenskega in letnega prostega časa. V posamezne redne programe športne rekreacije se vključuje 20 odstotkov populacije, kar je odraslih. Kakovostni šport: V kakovostni šport sodijo priprave in športna tekmovanja ekip in posameznikov, ki nimajo objektivnih strokovnih, organizacijskih in materialnih možnosti za vključitev v program vrhunskega športa in ki jih program športne rekreacije ne zadovoljuje, so pa pomemben dejavnik razvoja športa. V program je vključenih okrog registriranih športnikov, članov nacionalnih panožnih športnih zvez, ki nastopajo v uradnih tekmovalnih sistemih do naslova državnega prvaka. Vrhunski šport: Vrhunski šport je priprava in tekmovanje športnikov, ki imajo status mednarodnega, svetovnega in perspektivnega razreda. Ministrstvo za šolstvo in šport sofinancira predvsem priprave in nastope slovenskih državnih reprezentanc v športnih panogah, ki so na rednem programu olimpijskih iger. Šport invalidov: Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 36

38 Športna dejavnost invalidov je namenjena predvsem ohranjanju gibalnih sposobnosti, zdravju, revitalizaciji, resocializaciji, razvedrilu in tekmovanju invalidov, ki se prostovoljno ukvarjajo s športom Razvojne in strokovne naloge v športu Razvojne in strokovne naloge ne moremo dovolj natančno razmejiti med posamezne sklope neposredne dejavnosti, omogočajo pa uspešnost na vseh področjih športa. Brez uresničevanja teh nalog bi slovenski šport v primerjavi z razvitim svetom izredno hitro nazadoval. Namen je zagotoviti takšne možnosti, standarde in normative za izpeljavo športne dejavnosti, ki bodo primerljivi s športno razvitimi nacijami. Kot nacija s številčno šibko populacijo moramo še bolj krepiti temeljne možnosti za športno uspešnost, da bi dosegali mednarodno odličnost. Le tako bomo lahko enakovredno vstopili v športnokulturni prostor razvitega sveta (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000). Glede splošnega družbenega razvoja temeljnih dejavnikov uspešnosti športa bo država spodbujala razvoj naslednjih področij: Izobraževanje, usposabljanje in spopolnjevanje strokovnih kadrov v športu Razvoja in programov športa ni brez strokovnih kadrov, zato mora nacionalni program podpirati usposabljanje, izobraževanje in spopolnjevanje strokovnih in drugih delavcev, povezanih s športom. Vzporedno z urejenim univerzitetnim izobraževanjem je treba pripraviti program visokošolskega strokovnega izobraževanja trenerjev. Država mora posebej podpirati usposabljanje in spopolnjevanje volonterskih delavcev, ki prevladujejo v slovenskem športu. Pospešiti je treba pripravo programov za izobraževanje, usposabljanje in spopolnjevanje managerjev v športu. Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ), nacionalne panožne športne zveze in ustrezne izobraževalne institucije morajo pri usposabljanju, izobraževanju in spopolnjevanju strokovnih delavcev in drugih delavcev, povezanih s športom, kar najtesneje sodelovati. Pri tem sta glavna koordinatorja pri usposabljanju strokovnih kadrov Inštitut za šport pri Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez. Znanstvenoraziskovalna dejavnost Namen znanstvenoraziskovalne dejavnosti v športu je izvajati temeljne, predvsem pa uporabne in razvojne raziskave s področja športa ter prenašati izsledke v prakso. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 37

39 Projekte, ki jih sofinancira Ministrstvo za znanost in tehnologijo 6, se lahko sofinancira iz javnih financ lokalne skupnosti in države, če te raziskave zagotavljajo ustrezen prenos znanstvenih spoznanj v prakso, oziroma če so izbrane raziskave, pri katerih je zagotovljen sorazmerni delež drugih financerjev in prenos znanstvenih izsledkov v prakso. Druge raziskave, pri katerih je zagotovljen sorazmerni delež drugih financerjev, se lahko sofinancira iz javnih financ športa po merilih, ki jih sprejmejo ustrezni organi. Založniška dejavnost Založniška dejavnost obsega izdajanje strokovne literature in drugih periodičnih in občasnih športnih publikacij. Vrste publikacij: Periodična literatura: - revije za teoretična in praktična vprašanja športne vzgoje, športnega treniranja in rekreacije; - znanstvene revije s področja športa; - zborniki strokovnih in znanstvenih posvetov. Strokovna literatura: - temeljna strokovna dela iz osnovnih in mejnih področij športa; - strokovna dela s področja športne vzgoje, športnega treniranja in športne rekreacije; - učbeniki in gradiva za potrebe usposabljanja, izobraževanja in spopolnjevanja strokovnih kadrov; - literatura, namenjena ozaveščanju in animaciji za aktivno vključevanje prebivalstva v športne dejavnosti. Spremljanje pripravljenosti športnikov in svetovanje treninga Ugotavljanje in spremljanje ravni pripravljenosti športnikov ter svetovanje pri pripravi treninga pomeni humanizacijo pri delu s športniki, pa tudi temelj uspešnosti v športu. Dejavnosti so: 6 Sedaj Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 38

40 - svetovanje pri vključevanju otrok v šport; - ugotavljanje zdravstvenega statusa športnikov in svetovanje, - ugotavljanje ravni treniranosti športnikov in spremljanje njihovega razvoja; - razvijanje sistema priprave športnikov in svetovanje pri pripravi treninga; - razvijanje tehnologije procesa treniranja in merilnih postopkov; - pripravljanje strokovnih informacij in prenos tega znanja v prakso; - spremljanje in vrednotenje psihosomatičnega stanja udeležencev v športni rekreaciji. Nosilci teh dejavnosti so Inštitut za šport pri Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani v koordinaciji z drugimi ustreznimi institucijami, OKS ZŠZ, nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami in društvi. Velike mednarodne športne prireditve Velike mednarodne športne prireditve, ki so opredeljene v skladu z 52. členom zakona o športu, lahko pospešujejo motivacijo za šport, športno aktivnost in imajo promocijski učinek za šport, gospodarstvo in turizem. Preprečevanje uporabe nedovoljenih poživil in postopkov Izvajalci športnih programov, športniki in zdravstveni delavci morajo spoštovati določila Evropske konvencije proti dopingu v športu in določila medicinskega pravilnika Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki sta v Sloveniji opredeljena v pravilniku o doping kontroli in kontroli spola. Krovna institucija za področje dopinga v Republiki Sloveniji je Nacionalna antidoping komisija, ki deluje pri OKS-ZŠZ in Ministrstvu za šolstvo in šport. Izvaja aktivnosti skladno z določili Evropske konvencije o boju proti dopingu v športu, Dopinškega kodeksa mednarodnega olimpijskega komiteja in Agencije za doping pri mednarodnih panožnih športnih zvezah. Komisija je sprejela svoj pravilnik, ki sta ga potrdila ustanovitelja. Dejavnosti, ki se izvajajo na področju uporabe nedovoljenih poživil in postopkov: - izobraževanje vseh, ki sodelujejo v športu; - informiranje o novostih v boju proti dopingu; - mednarodno sodelovanje; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 39

41 - testiranje; - vpeljevanje novosti v boju proti dopingu. Športni objekti Aktivnosti na področju športnih objektov: - strokovne naloge na področju načrtovanja in gradnje novih ter posodobitve obstoječih športnih objektov in gospodarjenja z njimi; - načrtovanje in urejanje prostora za športno dejavnost kot sestavni del Prostorskega plana Republike Slovenije; - izdelava normativov, standardov in priporočil za načrtovanje, graditev, opremljanje in vzdrževanje športnih objektov: - svetovalno delo na področju investiranja v športne objekte in njihovo opremo; - vzpostavitev mreže športnih objektov; - gradnja športnih objektov, primernih za vse kategorije uporabnikov; - razvoj športnih pripomočkov in opreme; - svetovanje in pomoč pri upravljanju športnih objektov, ki obsegata storitve na področju športa, vzdrževanje in obratovanje objekta, vzdrževanje funkcionalnega in skupnega zemljišča, varovanje bivalnega okolja in vse storitve povezane s tem; - vzdrževanje javnih športnih objektov. Informacijski sistem na področju športa Informacijski sistem vsebuje podatke s področja organiziranosti športa, športnih objektov, financiranja športa in športnih programov ter razvide, ki so določeni z zakonom o športu. Mednarodna dejavnost Mednarodna dejavnost obsega sodelovanje s Slovenci v zamejstvu, na začasnem delu v tujini, s sosednjimi državami ter drugimi državami na podlagi podpisanih meddržavnih protokolov, sodelovanje nacionalnih športnih zvez z zvezami drugih držav, sodelovanje z drugimi nevladnimi in vladnimi mednarodnimi organizacijami, Unescom, Evropsko unijo, Svetom Evrope, Evropsko športno konferenco in Alpe-Jadranom. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 40

42 Delovanje društev, nacionalnih panožnih športnih zvez, zamejskih športnih zvez, občinskih športnih zvez, zavodov za šport in zavodov, povezanih s športom, Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez kot osrednjo krovno športno organizacijo in druge zveze Športna društva kot osnovne športne organizacije se združujejo v občinske športne zveze oziroma zveze na lokalni ravni in nacionalne panožne športne zveze združene v OKS-ZŠZ kot osrednje krovne športne organizacije in drugih zvez. Na področju športa delujejo na državni in lokalni ravni tudi zavodi in druge institucije. Vse te institucije za svoje osnovno delovanje potrebujejo sredstva za kritje osnovnih materialnih stroškov in dohodkov zaposlenih Upravljanje športa na ravni Nacionalnega programa Upravljanje in izpeljava Nacionalnega programa športa temelji na racionalni obliki povezovanja upravnih, strokovnih, organizacijskih in izvajalskih nalog. Za izpeljavo nacionalnega programa odgovarjajo Ministrstvo za šolstvo in šport in lokalne skupnosti (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000). Nacionalni program je samo del programov športa. Vsebuje tiste programe športa, ki se sofinancirajo iz javnih financ. Izpeljava nacionalnega programa se določi z letnim programom. Večji del športnih programov je odvisen od avtonomnega dela interesne športne sfere in se ne financira iz javnih financ, temveč iz drugih virov. Za načrtovanje, organiziranje, izpeljavo in nadziranje Nacionalnega programa športa v Sloveniji imamo naslednjo mrežo: Ministrstvo za šolstvo in šport vodi in povezuje aktivnosti vseh subjektov, ki sodelujejo pri izvedbi nacionalnega programa. Odgovorno je za uresničevanje nacionalnega programa na državni ravni, za uresničevanje nacionalnega programa na lokalni ravni pa so odgovorni ustrezni organi lokalne skupnosti; Olimpijski komite Slovenije Združenje športnih zvez povezuje članice, nacionalne in občinske športne zveze ter druge dejavnike. V skladu s pooblastili zakona o športu sodeluje pri koordinaciji in izpeljavi nacionalnega programa; Zavod za šport Slovenije opravlja naloge, opredeljene v 24. členu zakona o športu, na ravni države; na lokalni ravni jih opravljajo javni zavodi za šport, občinske, medobčinske in regionalne športne zveze, tam kjer so ustanovljene; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 41

43 izvajalci letnega programa športa so opredeljeni v 8. členu zakona o športu. Status izvajalca si subjekti pridobijo s pogodbo o izpeljavi letnega programa, ki jo sklenejo z Ministrstvom za šolstvo in šport za raven države in z lokalno skupnostjo za raven lokalne skupnosti. Športna društva in njihova združenja imajo po 8. členu zakona o športu pod enakimi pogoji prednost pri izvajanju nacionalnega programa; strokovno-razvojne naloge za Nacionalni program športa opravljajo Inštitut za šport pri Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ki pomaga pri uveljavljanju stroke v praksi, in strokovni sveti nacionalnih panožnih športnih zvez ter drugih nacionalnih in lokalnih športnih zvez; strokovni svet za šport sodeluje v izvedbi Nacionalnega programa športa na ravni države v skladu z nalogami, ki so opredeljene v zakonu o športu. Strokovno javnost za raven lokalnih skupnosti lahko predstavljajo tudi strokovni sveti za šport. Njihove naloge so predvsem: obravnavanje vsebinskih izhodišč in usmeritev za izpeljavo letnega programa športa na lokalni ravni; dajanje mnenj pri določanju objektov lokalnega in regionalnega pomena; spremljanje in ocenjevanje izpeljave letnega programa športa, dajanje mnenj k letnemu finančnemu načrtu za izpeljavo programa športa; dajanje pobud in predlogov za urejanje drugih pomembnih vprašanj v športu; Inšpektorat za šolstvo in šport opravlja naloge iz 54. člena zakona o športu Merila za finančno ovrednotenje Nacionalnega programa Nacionalni program športa v Sloveniji se sofinancira skladno s 3. členom zakona o športu (Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000). Javna sredstva za pokrivanje nacionalnega programa se zagotavljajo iz proračunskih sredstev lokalnih skupnosti in države. Potrebna sredstva za izpeljavo Nacionalnega programa športa na državni ravni določi Ministrstvo za šolstvo in šport na podlagi vsebine in obsega nacionalnega programa z letnimi finančnimi načrti, za raven občin pa občinski sveti. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 42

44 Občinski svet uvrsti v letni program športa tiste vsebine nacionalnega programa, ki so pomembne za lokalno skupnost in upošteva tudi tradicijo in posebnosti športa v lokalni skupnosti. Izbor programov se izpelje na podlagi javnega razpisa, ki ga objavi Ministrstvo za šolstvo in šport za državno raven in lokalna skupnost za lokalno raven na podlagi meril. Le ta sprejme minister, pristojen za šport, za programe skupnih nalog na državni ravni in občinski svet za programe na lokalni ravni. Izhodišča za pripravo meril so opredeljena z razvrstitvijo športnih panog oziroma programov v naslednje skupine: 1. skupina športne organizacije oziroma izvajalci, ki izpeljujejo programe v individualnih športih, in v katerih športniki tekmujejo v uradnih tekmovalnih sistemih nacionalne panožne športne zveze za naslov državnega prvaka; 2. skupina športne organizacije oziroma izvajalci, ki izpeljujejo programe v kolektivnih športih, in v katerih športniki tekmujejo v uradnih tekmovalnih sistemih nacionalnih panožnih športnih zvez le za naslov ekipnega državnega prvaka; 3. skupina športne organizacije oziroma izvajalci, ki izpeljujejo različne športnorekreativne programe; 4. skupina športne organizacije oziroma izvajalci miselnih iger. V posamezni skupini razvrščamo izvajalce športnih panog oziroma programov v razrede glede na razširjenost in kakovost dosežkov športnikov. Kazalce razširjenosti in kakovosti določijo lokalne skupnosti same z upoštevanjem specifične razvitosti športa v posameznih okoljih. Kazalci za razširjenost športne panoge so: - število članov s plačano članarino; - število registriranih tekmovalcev; - število društev, vključenih v nacionalno panožno športno zvezo Kazalci za kakovost športnih dosežkov so: - uvrstitve na mednarodnih tekmovanjih; - uvrstitve na državnem prvenstvu; - nastopanje v tekmovalnem sistemu nacionalne panožne športne zveze Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 43

45 Lokalne skupnosti določijo število razredov in višino vrednotenja kazalcev po posameznih razredih na podlagi razvrstitve izvajalcev športnih panog oziroma programov. Elementi za opredelitev sofinanciranja letnega programa športa so: - obseg programa; - velikost vadbene skupine; - vrednost ure dela strokovnega kadra; - vrednost ure najema športnega objekta; - materialni stroški za izpeljavo programov Višina sredstev za sofinanciranje posameznih programskih točk na ravni države se določi vsako leto posebej po Merilih za vrednotenje letnega programa športa, ki se sofinancira iz državnega proračuna, po predhodnem mnenju OKS-ZŠZ in Strokovnega sveta za šport. Če sredstva, ki so na razpolago za izvedbo letnega programa, ne zadoščajo za realizacijo nacionalnega programa v posameznem letu v celoti, se v letnem programu upoštevajo prednostne naloge, kot so opisane v naslednjem poglavju Prednostne naloge nacionalnega programa Najpomembnejše vprašanje pri pripravi nacionalnega programa športa je obseg programov, ki naj jih ta zagotavlja iz javnih financ. Znano je, da predstavljajo proračunska sredstva (sredstva države in lokalnih skupnosti) le 25 odstotkov vseh sredstev, ki so v športu. Realizacijo vseh segmentov nacionalnega programa v celoti bo mogoče uveljaviti postopoma, skladno z uspešnostjo prizadevanj za večjo rast sredstev, ki se namenjajo za šport na državni in lokalni ravni. Program športa in nacionalni program se sofinancirata tudi iz drugih virov, kot so donatorstva, sponzorstva, volontersko delo, sredstva udeležencev, sredstva Fundacije za financiranje športnih organizacij, televizijskih pravic itd. Za izpeljavo celotnega programa športa ni dovolj finančnih sredstev, zato se morajo povečati finančna sredstva iz javnih financ in drugih virov. Nacionalni program športa naj bi bil v celoti realiziran do leta Zato je pri določanju letnih programov, ki opredeljujejo financiranje nacionalnega programa, treba upoštevati prednostne naloge, razvrščene v dve skupini. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 44

46 Prvo skupino predstavljajo: 1. športna vzgoja otrok, mladine in študentov; 2. vrhunski šport; 3. gradnja in vzdrževanje športnih objektov; 4. izobraževanje, usposabljanje in spopolnjevanje strokovnih kadrov v športu; 5. založniška dejavnost; 6. preprečevanje uporabe nedovoljenih poživil in postopkov; 7. informacijski sistem na področju športa; 8. spremljanje priprave športnikov in svetovanje treninga; 9. mednarodna dejavnost; 10. delovanje društev, nacionalnih panožnih športnih zvez, občinskih športnih zvez, zamejskih športnih zvez, študentskih športnih zvez, zavodov za šport in zavodov, povezanih s športom, Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez in drugih zvez; 11. šport invalidov. V drugo skupino so uvrščene naslednje naloge: 1. kakovostni šport; 2. znanstvenoraziskovalna dejavnost; 3. športna dejavnost študentov; 4. športnorekreativna dejavnost; 5. velike mednarodne športne prireditve. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 45

47 6 OBSTOJEČI INFORMACIJSKI SISTEM MINISTRSTVA ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT Ideja o vzpostavitvi integralnega informacijskega sistema športa v Sloveniji ni nova. Prav zaradi tega je bil ustanovljen Zavod za šport Slovenije. Ves čas svojega delovanja je skrbel za zbiranje in obdelavo nekaterih podatkov in predstavitev le teh na svojih spletnih straneh (ŠPIC Informator, 2000). Ustanovitelji projekta Športni informacijski center - ŠPIC so OKS-ZŠZ, Zavod za šport Slovenije in Ministrstvo za šolstvo in šport (glej sliko 3). Dne so podpisali pogodbo o skupnem sodelovanju in financiranju projekta. Poleg vseh treh ustanoviteljev projekt financira še Fundacija za financiranje športnih organizacij (Kolenc, 2000). Osnovni namen ŠPIC je zagotoviti pogoje za razvoj informacijskega sistema, to je razvoj spletnih aplikacij, ki jih potrebujejo nacionalne športne zveze in društva, kot OKS ZŠZ, Ministrstvo za šolstvo in šport ter lokalne skupnosti za učinkovito delo na športnem področju. Številne informacije so pogoj za kakovostnejše in bolj strokovno delo, mnoge zbirke podatkov pa so predpisane tudi z zakonom. Cilj projekta je zagotoviti boljši status udeležencem v športu, predvsem športnikom (npr. zdravstveno zavarovanje, ugodnosti v šolskem sistemu, štipendije in zaposlitve) in strokovnim delavcem (strokovno spopolnjevanje, zaposlovanje ), kar pomeni posredno večji dotok finančnih sredstev v šport iz različnih virov. S hitrejšim elektronskim pretokom informacij, ustrezno strojno in programsko opremo ter seveda z izobraževanjem tistih, ki bodo skrbeli za informacijske pretoke, je delo prijaznejše do uporabnika (ŠPIC Informator, 2000). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 46

48 Slika 3: Shema organiziranosti projekta (Kolenc, 2000) 6.1 Tehnologija Športnega informacijskega centra - ŠPIC Arhitektura ŠPiC ŠPiC uporablja tehnologijo, ki omogoča razvoj in delovanje informacijskega sistema v spletnem okolju in na tem temelječe omrežno računalništvo. Srce informacijskega sistema predstavljata dva strežnika IBM, aplikacijski in podatkovni strežnik. Programi na aplikacijskem strežniku, ki delujejo v spletnem okolju, omogočajo obdelavo podatkov na podatkovnem strežniku v podatkovni bazi Oracle 8i. Informacijski sistem na področju športa temelji na Oracle arhitekturi, in sicer na treh ravneh. Arhitekturo sestavljajo razvojno okolje in produkcijsko bazno ter aplikacijsko okolje (glej sliko 4). Slika 4: Arhitektura ŠPIC (Kolenc, 2000) Razvojno okolje Za razvoj in testiranje aplikacij je na razvojnem računalniku namenjen bazni strežnik z bazo Oracle8i (kasneje je bila nadgrajena na Oracle 9i). Konfiguracija računalnika je Pentium III 700, 12 GB diska ter 500 MB RAM. V tej podatkovni bazi je Designer repozitorij ter razvojna in testna shema aplikacij. Produkcijsko okolje Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 47

49 Za produkcijsko različico celotnega informacijskega sistema sta namenjena dva strežnika. Na prvem je bazni strežnik, ki obsega samo produkcijske podatke in PL/SQL module aplikacije ter Oracle Portal. Bazni strežnik predstavlja IBM Netfinity 5000, 766 MB RAM, na katerem je nameščen bazni strežnik Oracle8i R2. V njem je shema informacijskega sistema, ifs ter bazni objekti Oracle Portal, Oracle Portal-to-Go ter Oracle Discoverer. Drugi, aplikacijski strežnik, je skupen za dinamične in statične spletne strani, na njem pa je tudi strežnik Oracle Portal. Aplikacijski strežnik predstavlja IBM Netfinity 3000, 512 MB RAM, na katerem je nameščen aplikacijski strežnik ias ter vsa programska oprema komponent Oracle Portal ter Oracle Portal-to-Go. Programska oprema, ki se uporablja za razvoj in produkcijo v ŠPiC a) Podatkovni strežnik Oracle8i R2 (8.1.6) b) Aplikacijski strežnik ias c) Oracle Portal d) Oracle ifs e) Oracle PL/SQL f) Oracle Portal-to-Go g) Oracle Discoverer (spletna verzija) - Razvoj uporabniških aplikacij ŠPiC Proizvodnja storitev na področju športa, finance, trženje, ravnanje s človeškimi viri ter ravnanje z objekti in drugo infrastrukturo so osnovne poslovne funkcije športnih organizacij. Te funkcije predstavljajo izhodišče za razvoj aplikacij. Razumevanje poslovnih funkcij športnih organizacij, celostna analiza in strukturiranje poslovnih procesov ter reinženiring poslovnih procesov pomenijo za razvoj aplikacij težnjo k zmanjševanju nezadovoljstva končnih uporabnikov. 6.2 Metodologija obstoječega sistema CDM Fast Track Razvijalci aplikacij ŠPiC v glavnem uporabljajo Oraclovo metodologijo, CDM Custom Development Method, ki v procesu izdelave aplikacije upošteva trenutno stanje informacijskega sistema, analizo uporabnikovih potreb in poslovnih procesov, izdelavo Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 48

50 baze podatkov in uporabniškega okolja, prenos podatkov iz obstoječega informacijskega sistema v novega, izdelavo celotne dokumentacije, testiranje aplikacije, izobraževanje uporabnikov ter redno vzdrževanje in tehnično podporo uporabnikov pri uporabi aplikacij (Kolenc, 2003). Orodjem, ki omogočajo razvoj aplikacije od začetka do konca, velikokrat sledijo tudi posebne metodologije, saj s tem lastnik orodja poveča uporabnost svojih aplikacij. Celoten športni informacijski sistem temelji na Oraclovi tehnologiji, zato ni naključje, da je za razvoj aplikacij uporabljena tudi Oraclova metoda razvoja. Oracle ima v okviru kompleksne sheme Oracle Method za področje lastnega razvoja aplikacij predvideno metodo CDM (ang. Custom Development Method). CDM je po eni strani usklajena s standardno DSDM metodo (ang. Dynamic System Development Method), po drugi strani pa se kar najbolj učinkovito prilagaja zadnji Oraclovi tehnologiji in orodjem za razvoj aplikacij (glej sliko 5). To je predvsem CASE orodje Oracle Designer 7, ki temelji na centralni enciklopediji (repozitoriju), podpira pa vse faze razvoja, ki jih predvideva CDM. Hkrati ima Oracle v zbirki idevelopment Accelerators tudi pomožna orodja, ki omogočajo izredno hitro izdelavo prototipov in končne aplikacije v skladu s CDM standardi in priporočili (Čemžar, 2003). CDM predpisuje tako naloge v okviru klasičnega razvoja življenjskega cikla kot tudi naloge RAD (Rapid Application Development) razvoja. Zato obstajata pravzaprav dve različici Oracle CDM metode: CDM Classic za razvoj po življenjskem ciklu v šestih fazah ter CDM Fast Track za RAD razvoj v štirih fazah. Razvoj spletnih aplikacij ŠPiC je potekalo po RAD metodi CDM Fast Track (ibid.). 7 Oracle Designer je integrirano CASE (Computer Aided Software Engineering) orodje, ki podpira širok spekter nalog na področju strategije, analize, načrtovanja informacijskega sistema in generiranja programske kode. Uporabnikom omogoča načrtovanje celotnega življenjskega cikla razvoja informacijskega sistema in pripravo delujočih zaslonskih slik in poročil (Dorsey, Koletzke, 1997). Kot večina ostalih CASE orodij ima tudi Designer repozitorij ali centralno shrambo, kjer se shranjuje večina informacij. Designer ima več komponent, vsako od njih lahko uporabimo v določeni fazi življenjskega cikla razvoja informacijskega sistema (Leskovar, Papler, 2000). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 49

51 Slika 5: CDM Fast Track temelji na metodi DSDM (Markič, 2006) Glavna značilnost metodologije CDM Fast Track je predvsem v tem, da uporabniku približa razvoj aplikacije, ga poskuša aktivno vključiti v vse faze razvoja, kar povečuje zadovoljstvo uporabnika, ki je rad na tekočem glede poteka razvoja aplikacije. S tem ima metodologija CDM Fast Track prednost pred ostalimi, ki uporabnika ne spustijo blizu razvoja (Jeraj, 2003). Ob metodologiji stoji tudi zelo uspešno CASE orodje Oracle Designer, ki podpira vse faze razvoja in z repozitorijem omogoča pregledno shranjevanje podatkov, s tem pa strukturiranje vseh informacij z opisi in komentarji, kar omogoča lahko vzdrževanje, ker se natančno ve kje in zakaj se kak element nahaja (ibid.). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 50

52 6.2.1 Lastnosti metode CDM Fast Track CDM Fast Track je po svoji naravi dinamičen. Vsebuje eno zelo pomembno prednost, in sicer prisotnost in večje sodelovanje uporabnikov. Razvijalec in uporabnik sta tesneje povezana pri razvoju aplikacije in od obeh se pričakuje odzivnost v obliki pobud in prilagodljivosti. Ključ je torej večja uporabnikova vpletenost v kombinaciji z iterativnim razvojem. Namesto da bi delali za uporabnika, delamo z njim kot članom razvojne ekipe. Vključen je v vse stopnje razvoja, kar omogoča takojšen odziv o razvitih delih aplikacije in s tem tudi usmerjanje v pravo smer nadaljevanja razvoja aplikacije. S je olajšana komunikacija, ki tako poteka po najkrajšem in najhitrejšem možnem kanalu. S strani razvijalca je to prednost zaradi takojšnjih povratnih informacij, uporabnikova prednost pa je v tem, da dobiva informacije o stanju aplikacije skozi že izgrajene prototipe na posamezni stopnji, kar je neprimerno lažje kot preverjanje aplikacije skozi dolge dokumente, ki so mučni za vse, tudi za razvijalce, ki jih morajo napisati (Jeraj, 2003). Dinamičnost metode pomeni, da zahteve niso fiksne in se lahko skozi sam razvoj spreminjajo. Nevarnost tega je, da razvoj aplikacije postane nekontroliran s pojavljanjem vedno novih majhnih zahtev. To lahko rešimo s strogim sistemom prioritizacije in časovnih okvirov, s katerim kontroliramo razvojni proces. Rezultat tega je različen način potrditev aplikacije, ker se ne potrjuje le na koncu, ampak se končna potrditev gradi skozi vso aplikacijo na podlagi potrditev posameznih iteracij. Sam razvoj ponavadi razdelimo na manjše dele in to na dva načina. Prvi je delitev na prirastke, drugi pa delitev na razdelke. Posamezne dele aplikacije povezujemo v posamezne prirastke, ki jih nato realiziramo v produkcijo po pomembnosti od najbolj do najmanj ključnih. Razvoj je zaključen, ko je najmanj pomemben prirastek v produkciji. Sam razvoj je zaporeden ali iterativen, naslednji prirastek se začne razvijati, ko je prejšnji dokončan (Jeraj, 2003). Pri razdelkih se aplikacija razdeli v manjše dele, ki pa se lahko izvajajo vzporedno. Rezultat tega je, da gre aplikacija v produkcijo istočasno, ker so vsi deli razviti sočasno. Največkrat je izbrana kombinacija obeh, ker zaradi obširnosti problematike nobena metoda ne bi bila optimalna. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 51

53 Vsi ti procesi so med seboj tesno povezani, kar prikazuje in pojasnjuje spodnja slika 6: Iteracije Prirastki Razdelki Slika 6: Procesi projekta (Jeraj, 2003) Metode CDM Fast Track Eden od pomembnih faktorjev pri projektih po metodi CDM Fast Track je uporaba pravih tehnik v pravem trenutku. Nekatere tehnike, kot so časovni okvirji in prioritizacija, so uporabljeni skozi ves projekt, druge, kot so delavnice pa, ko se izkaže, da so potrebne. Najpomembnejše tehnike so: - časovni okvirji; - prioritizacija; - delavnice; - izdelovanje prototipov; - iterativni razvoj; - delitev na prirastke; - delitev na razdelke; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 52

54 Časovni okvirji Časovni okvirji so vnaprej definirani časovni razdelki. Vsak projekt je razdeljen na te okvire, vsak posamezni okvir pa je lahko razdeljen še na manjše dele. Najbolj priporočljiva delitev je naslednja (prikazana je tudi na sliki 7): prvi časovni okvir navadno pokriva kar cel projekt; le ta je razdeljen na manjše okvire, ki pokrivajo posamezne faze (pri CDM Fast Track so to štiri faze); znotraj teh pa je delitev na posamezne iteracije (število teh ni nikjer omejeno). Delitev do tega nivoja se ponavadi prikaže tudi v terminskem planu aplikacije, medtem ko se morebitne nižje delitve časovnih okvirjev ne prikažejo in so aktivne le med posameznimi razvijalci zaradi razporeditve dela. S tem, ko postavimo nek okvir, v bistvu postavimo končni rok do kdaj mora biti naloga narejena. Vsak časovni okvir mora vsebovati natančne opredelitve kaj vse zajema in pričakovani končni rezultat. Časovni okvirji ne predpisujejo načina kako naj bo narejeno, temveč kaj in do kdaj mora biti narejeno, tako da je razvijalec dokaj svoboden. Seveda se morajo razvijalci držati notranjih standardov podjetja, predvsem glede izbire orodij in posameznih struktur. Vendar je končna implementacija v rokah razvijalcev. V primeru, da zadanih rokov ni mogoče uresničiti, je treba časovne okvirje popraviti in prilagoditi (Jeraj, 2003). Časovni okvir projekta Časovni okvir faze Časovni okvir faze Časovni okvir iteracije Slika 7: Delitev časovnih okvirjev (Jeraj, 2003) Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 53

55 Prioritizacija Znotraj vsakega časovnega okvirja je potrebno zahteve prioritizirati oziroma jim dodeliti različne proritete. Pri prioritizaciji se uporablja metoda MoSCoW 8. MoSCoW je kratica za: Must have this sistem mora vsebovati; Should have this if at all possible sistem naj bi vseboval; Could have this if it does not effect anything else sistem bi lahko vseboval; Won t have this time but would like in the future sistem (še) ne bo vseboval. Priorizitacijo se deli vzporedno skupaj z delitvijo časovnih okvirjev. To pomeni, da vsak časovni okvir priorizitiramo samostojno, s tem da se mora ujemati z višjimi nivoji. Vsako funkcionalno enoto v nekem časovnem okviru torej porazdelimo v enega izmed štirih prioritetnih razredov. V prvem so tisti, ki so za delovanje sistema nujni in bi brez njih bila aplikacija neuporabna. Aplikacija je dokončana šele, ko je dokončana še zadnja funkcionalna enota s prioriteto najvišjega razreda. Pri tem je zelo pomembno, da so v tem razredu le tiste funkcionalne enote, ki so res nujne. Tu uporabnik naleti na veliko oviro, ker želi uvrstiti kar največje število funkcij v ta razdelek. S tem se podrejo načrtovani časovni okvirji, saj zmanjka časa predvidenega za izdelavo nujnih funkcij. Pomembno je, da se uporabniku predstavi in pojasni zakaj ne moremo zmetati vsega v isti koš, ker v nasprotnem primeru lahko pride do konflikta z uporabnikom, kar vodi v manjšo produktivnost ali celo v najslabšem primeru do odpovedi sodelovanja. Pravilno pojasnilo pa ima prednost še v drugi stvari, in sicer v tem, da uporabnik pravilno porazdeli njegove zahteve. Slaba prioritizacija vodi v dva konflikta (Jeraj, 2003): v že omenjenega, kjer je preveliko funkcij z najvišjo prioriteto; premalo funkcij z najvišjo prioriteto, kar pripelje do tega, da aplikacija ob zaključku funkcij z najvišjo prioriteto ni funkcionalna. Oba konflikta povzročata slabo voljo na obeh straneh, ker se podrejo vsi časovni okvirji in s tem tudi terminski plan razvojnega oddelka, kot tudi zamujanje pri prevzemu aplikacije. Ob pravilni prioritizaciji pa je končni rezultat delujoča aplikacija, ki ji sicer manjka še funkcija, vendar to ne zmanjša osnovne funkcionalnosti. S tem dobi uporabnik jasen pregled o razvoju, razvijalec pa natančno povratno informacijo o 8 Metoda MoSCow se uporablja v poslovnem in še posebej v programskem razvoju. Namen je razumevanje uporabnika pri vsaki njegovi zahtevi. Izvira iz metode razvoja dinamičnih sistemov. MoSCow metodo je leta 1994 razvil Dai Clegg pri Oracle v Veliki Britaniji (Duncan Haughey, 2009). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 54

56 pravilnosti začrtane izgradnje sistema. Če se kaj zalomi, se lahko popravi, s tem pa je bil tudi prihranjen čas, ki bi ga porabili za izgradnjo ostalih funkcij, ki bi ga porabili ob razvoju po slapovni metodi 9 do prvega uporabnikovega odziva (ibid.). V drugem prioritizacijskem razredu so funkcije, ki so še vedno pomembne za sistem, niso pa nujne. Vse te funkcije so lahko zgrajene v naslednjem prirastku. Sistem brez njih sicer deluje, vendar je za polno funkcionalnost potrebno izgraditi tudi te funkcije. V tretjem prioritizacijskem razredu so razne zahteve, vendar aplikacija deluje tudi brez njih. Ponavadi so te zahteve zgrajene v kakem od poznejših prirastku, ker bi v trenutnem le odvzemale čas namenjen drugim prioritetnješim zadevam. Zadnje pa so zahteve, za katere smo se odločili, da jih ne bomo razvijali oziroma bodo prišli na vrsto v prirastkih, kjer bo ostal čas. Sistem tudi brez njih zadovoljuje uporabnikove zahteve (ibid.) Delavnica Najboljša tehnika za zbiranje informacij in sprejemanje odločitev je delavnica. V njej se na enem mestu zberejo ključni ljudje s primernim znanjem. Mogoče se marsikomu zdi, da je to zadeva, na katero ni potrebno veliko opozarjati ali se pripravljati, vendar je postavljenih ogromno pravil kako naj poteka tak sestanek, da bo kar najbolj učinkovit. Vodja takega sestanka je neka nevtralna oseba s posrednim ali splošnim poznavanjem problematike, ki mora biti zelo dobro pripravljena na sestanek. Na njem je vsaj en zapisnikar, priporočljivo pa je večje število teh. Zapisnikar je potreben predvsem iz dveh razlogov: - vsi sklepi in obrazložitve so zapisane, tako lahko ob razvoju ponovno pregledamo zakaj je bila sprejeta neka odločitev; - med samim sestankom si lahko osvežimo spomin, zakaj je bilo nekaj sprejeto in se s tem izognemo ponavljajočim debatam. Sam sestanek je zelo naporen za sodelujoče, vendar prinaša ogromne koristi. Koncentracija je usmerjena le na obravnavno tematiko, ni motenj, zbranih je veliko ljudi, ki imajo različne poglede, znanja in strokovnosti. Rezultat vsega tega so premišljene in kvalitetne odločitve, ki so sprejete na podlagi predstavljenih zahtev in izpostavljenih težav. Če delavnico primerjamo z metodo intervjujev v obliki več 9 Slapovni način temelji na zaporedju in faznem načrtovanju, kar pa ne zadosti potrebam hitre in prilagodljive izgradnje aplikacije. Posamezna stopnja mora biti namreč dokončana in potrjena, preden se gre v naslednjo stopnjo. To pomeni, da uporabnik skoraj ne sodeluje pri izgradnji aplikaciji, vidi pa jo prvič relativno pozno in tako je možnost popravkov skorajda nemogoča oziroma je povezana z ogromnimi stroški in veliko zamudo, ker se mora aplikacija vrniti v višje nivoje izgradnje. To je za uporabnika ponavadi nesprejemljivo in tako so končni izdelki lahko nepopolne aplikacije, z veliko hrošči ali pa popolnoma neuporabne aplikacije. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 55

57 sestankov ugotovimo, da hitrost in produktivnost pokrijeta večje stroške priprave takega sestanka. Navsezadnje, ob pravilno sprejetih odločitvah se bistveno zmanjša možnost, da projekt zavije v napačno ali celo slepo ulico in v tem primeru bi bili stroški neprimerno večji (Jeraj, 2003). Pri organizaciji takega sestanka največ časa zavzame priprava na sestanek, vendar je ta pomembna za uspešnost sestanka, zato se je ne sme zanemariti. Najprej je treba postaviti dnevni red oziroma tematiko, ki se bo obravnavala. Nato je treba povabiti ljudi, ki so pristojni in odgovorni za sprejemanje odločitev. Ta krog ljudi naj bo zastavljen široko, vendar še vedno v nekem številčnem okviru. Povabljence je treba tudi opremiti z gradivi, da se lahko pripravijo na sestanek. Tudi sama lokacija sestanka mora biti skrbno izbrana. Priporočljivo je, da delavnica ni ne pri uporabniku ne pri razvijalcu, najbolje je, da se nahaja daleč stran v kakem mirnem okolju. Pomembna pa je tudi sama postavitev prostora. Osnovna oziroma splošna postavitev je prikazana na sliki 8 (ibid.). Osvežitve Zapisnikar Tabla Udeleženci a k a n j a d t o s V e s i c l v a o z a p O Projektor Zapisnikar Slika 8: Prostorska razporeditev delavnice (Jeraj, 2003) Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 56

58 Izdelava prototipov Kot so za začetek analize značilne delavnice, so za začetek razvoja značilni prototipi, ki olajšajo vizualno predstavo izgleda aplikacije še pred nastankom prvih končnih modulov. Namesto, da bi uporabnik spoznaval izgled skozi model in dokumentacijo, mu razvijalec razvije prototip, kjer se lahko direktno vidi oblikovanje zaslonov. Uporabnik oceni ali to ustreza njegovi zamisli in glede na njegove pripombe se lahko brez večjih posledic naredijo popravki modela. Pomembno pa je, da se oba (uporabnik in razvijalec) zavedata, kaj pomeni prototip. Prvi se mora zavedati, da je prototip še daleč od končne različice. Prototip je lahko izdelam v nekaj dneh, v posameznih primerih celo v nekaj urah, kar ne pomeni, da bo končna različica narejena v enakem časovnem intervalu, predvsem pa, da prototip ni funkcionalni program. Za razvijalca je pomembna izdelava preprostega prototipa. Sam razvoj prototipa je sestavljen iz štirih faz, in sicer identifikacije, sprejetja, izdelave in pregleda prototipa, kar prikazuje slika 9. Sprejetje načrta Identifikacija prototipa Izdelava prototipa Pregled prototipa Slika 9: Faze nastajanja prototipa (Jeraj, 2003) Iterativni razvoj Naslednja pomembnejša tehnika je iterativni razvoj. Priporočljivo je, da je vsaka faza izvedena v več iteracijah. Vsaka iteracija vsebuje tri korake: opredelitev problema, ki ga bomo reševali, planiranje in na koncu izdelava sprejetega. Če uporabnik ugotovi, da izdelano še ni enako želenemu, gre ta funkcionalni del v novo iteracijo, kjer bomo izdelali boljši izdelek. Najprimernejše število iteracij je tri. Če jih je preveč, naročnik ni več tako osredotočen na prave odločitve. Uveljavile so se naslednje iteracije (Jeraj, 2003): raziskovanje; prečiščevanje; konsolidacija. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 57

59 V raziskovanju se pridobiva čim več informacij o problematiki, izpostavi se probleme in poišče se ideje za izdelavo. Tu se postavi okvirje za izdelavo, recimo moduli, strukture, navigacije, poslovna pravila. Izdela se preprost izdelek, brez poudarka na razporeditvi objektov in brez kompleksne izdelave. Izdelek bi po prvi iteraciji lahko predstavili kot nadgradnjo prototipa s postavljenimi okviri v ozadju in izvedbo preproste logike. Po odzivu uporabnika se izdelek začne prečiščevati v drugi iteraciji, kjer se razvoj dokonča z idejami po prvi iteraciji, s kompleksnejšo logiko in s postavitvijo objektov. V tretji iteraciji se dosedanji razvoj združi z ostalimi funkcionalnimi deli. V tej stopnji se ne da več vključevati novih zahtev, če pa do teh pride, se razvijajo v naslednjem prirastku (ibid.) Delitev na prirastke Prirastki se uporabljajo predvsem za skrajševanje časa do izdaje prvega dela ali verzije programa. Nekatere manj kritične dele aplikacije prestavimo v kasnejše prirastke. Ponavadi je narava aplikacij taka, da je kritičnih delov malo in zaradi tega nam lahko tak pristop prinese veliko prednost s hitro izdajo prve verzije Delitev na razdelke Pri velikih projektih je uporabna tehnika delitev aplikacije na razdelke, kar pomeni, da veliko aplikacijo razbijemo na manjše dele in tako razvojne ekipe in časovni okviri ostanejo majhni. Ta tehnika se lahko tudi uporablja za razbitje aplikacije po principu tekočega traku. Vsaka posamezna razvojna ekipa razvija le posamezne funkcionalnosti, npr. ena ekipa je lahko za izdelavo vnosnih obrazcev, druga za razne izpise, tretja za obliko... Možnih delitev je več, velikokrat je odvisno tudi (notranje ureditve posameznega podjetja (Jeraj, 2003) Faze metode CDM Fast Track Vsaka metodologija deli razvoj sistema na posamezne faze. Tako tudi CDM Fast Track metodologija predpisuje štiri faze: - Planiranje in definicija sistema, kjer se osnuje področje; postavljene so delovne zahteve, definira se višji nivo zahtev, ki se tudi prioritizira. - Modeliranje zahtev sistema, ki s pomočjo delovnih delavnic čim bolj natančno definira zahteve. Glede na zahteve se izdelajo prototipi, ki si jih lahko v grobem Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 58

60 predstavljamo le kot vizualno obliko zahtev. Prototipi se popravljajo vse dokler uporabnik ni zadovoljen z izdelkom na tej stopnji. Pri zadnjem prototipu se določijo prioritete posameznih funkcij. - Oblikovanje sistema, kjer dobi zadnji prototip dokončno obliko aplikacije, hkrati pa poteka pospešeno delo na področjih pretvorbe obstoječih podatkov, testiranja, pripravi uvajanja uporabnikov in definiciji tehnične arhitekture. Pripravi se tudi strategija prehoda v produkcijo. - Prehod v produkcijo in vzdrževanje, kjer se aplikacija preda v produkcijo in jo uporabnik lahko že začne uporabljati. V tej fazi poteka tudi izobraževanje uporabnikov. Prične se že planiranje nadgradnje sistema. Snovalci metode so si zamislili porazdelitev, kot je vidna na sliki 10, vendar je za razvijalca, še manj pa za novinca preveč zahtevna. Za lažjo predstavo povprečnemu uporabniku so izkušenejši razvijalci predstavili faze kot so vidne na sliki 10. Slika 10: Porazdelitev opravkov med faze (Čemžar, 2003) Planiranje in definicija sistema Postopke te faze predstavlja slika 11: Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 59

61 Poslovne in sistemske zahteve Definiranje projektne skupine Kontekstni model procesov Zgornji nivo prioritizacije Slika 11: Shema planiranja in definicije sistema (Jeraj, 2003) Najprej je treba ugotoviti ali je projekt sploh primeren za uporabo te metodologije. CDM Fast Track predvideva, da je odločitev o izvedbi projekta lastnega razvoja sistema že bila dokončno sprejeta, vendar dopušča tudi možnost ustavitve projekta še pred dokončanjem vseh faz. CDM Fast Track tudi predvideva, da je bil grobi obseg projekta skupaj s strategijo in osnovnimi cilji podan v predhodni projektni definiciji, ki je nastala še pred odločitvijo o začetku razvoja sistema. Strategija podjetja in grobi model informacijskega sistema morata biti znana že pred začetkom razvoja sistema po CDM Fast Track metodi. Ko se dokončno odločimo za CDM Fast Track metodologijo, je potrebno zelo natančno opredeliti projekt. Metodologija tako na začetku predpisuje naslednje naloge: - opredelitev definicije projekta; - opredelitev vizije sistema; - oblikovanje seznama poslovnih in sistemskih ciljev; cilji morajo biti SMART specifični, merljivi, ambiciozni, realni in terminsko opredeljeni; - navesti kritične dejavnike uspeha; - določiti obseg projekta (vključno s seznamom procesov in funkcionalnosti, ki jih bodoči sistem ne bo podpiral); - določiti časovne okvire realizacije posameznih faz projekta. V nadaljevanju te faze se pristopi k izdelavi kontekstnega modela procesov in podatkov, seznama višje nivojskih zahtev, ki uresničujejo navedene cilje, posnetka obstoječega stanja ter planiranje pretvorbe obstoječih podatkov, testiranja in uvajanja. Določijo se tudi standardi in priporočila razvoja ter seznam dokumentacije. CDM Fast Track Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 60

62 vsebuje predloge za dokumentacijo, prav tako pa tudi standarde in priporočila razvoja. Ker pa je metoda prilagodljiva, je možno vse to dokumentirati s pomočjo ustreznih predlog. Razvoj bi lahko primerjali s piramido: če je vizija sistema vrh piramide, se ta najprej razširi s seznamom ciljev, nato s seznamom višje nivojskih zahtev in kontekstnega modela, v nadaljevanju pa se razširi še z detajlnimi zahtevami in detajlnim modelom procesov, podatkov in pravil. Pomen te faze je v postavitvi vsebinskega okvira, znotraj katerega se lahko nahajajo zahteve, ki jih bo izdelani sistem uresničeval. Velik problem pri razvoju informacijskih sistemov je namreč ta, da uporabniki radi nekontrolirano razširijo svoje zahteve in pričakovanja, ko pričnejo spoznavati izdelan prototip oziroma testni ali končni sistem (Jeraj, 2003) Modeliranje zahtev sistema Cilj faze v prvi iteraciji je izdelava detajlnega logičnega modela procesov, podatkov in poslovnih pravil ter funkcionalnega prototipa (glej sliko 12). Na delavnicah in v intervjujih se oblikuje detajlni seznam prioritiziranih zahtev uporabnikov, spoznava se poslovni proces in analiza tokov podatkov. Na podlagi tega se izdela detajlni model poslovnih procesov, normalizirani model podatkov, povezave med procesi in entitetami ter hierarhični model poslovnih pravil. Izdela se matrika uporabe entitet v posameznih procesih. Če se v matriki pojavi entiteta, ki je noben proces ne polni, ali pa entiteta, ki je noben proces ne pregleduje pomeni, da je v modelu nekaj narobe: ali je entiteta preveč ali pa manjka proces. Izdelane modele se nato še enkrat preveri skupaj z uporabnikom. Detajlni diagram procesov Detajlni diagram funkcij Detajlni diagram podatkov Prototip Potrditev prototipa Prioritizacija Slika 12: Modeliranje zahtev sistema (Jeraj, 2003) V nadaljevanju (ali vzporedno) se oblikujejo načela izgleda aplikacije (look & feel), vzpostavi se razvojno okolje za izdelavo prototipa. V skladu s cilji sistema se določi Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 61

63 arhitektura aplikacije in tehnologija. Ko logični model ustreza seznamu zahtev, se pristopi k izdelavi prototipa. Ta je potem na voljo uporabnikom, da posredujejo pripombe in prečiščen seznam zahtev. Na podlagi tega se ustrezno popravi logični model in ponovno izdela prototip (Jeraj, 2003). Pri oblikovanju prečiščenega seznama zahtev je potrebno paziti, da se obseg projekta ne povečuje. Če se vendarle pojavi brezpogojna zahteva, ki presega dogovorjen obseg projekta, je potrebno po pridobitvi ustreznih soglasij popraviti roke dokončanja posameznih projektnih etap Oblikovanje sistema Po potrditvi, da so zahteve v skladu s prioritetami (MoSCoW seznam) uresničene v prototipu, se izdela končna aplikacija. Pri tem se upošteva predhodno določene standarde uporabniškega vmesnika. Nadalje se detajlno opredeli tehnična arhitektura, ki zajema sistemsko strojno in programsko opremo. Navedejo se strežniki, na katerih bo aplikacija tekla. Arhitektura aplikacije je izbrana že v prejšnji fazi, pred izdelavo prototipa. Nato se postavi varnostna shema kreirajo se ustrezne pristojnosti in te se dodelijo testnim uporabnikom. Dopolniti je potrebno fizični model, vključno z definicijo distribucije objektov po baznih shemah, in pripraviti (generirati) skripto za kreiranje fizičnih podatkovnih struktur. Ko je to končano, se pripravijo scenariji za testiranje in prične se izvajanje testiranja, v katerem so udeleženi izbrani uporabniki, določeni že v prvi fazi projekta. Po testiranju sledi priprava končne uporabniške dokumentacije. Naslednja opravilo je pretvorba obstoječih podatkov, torej izdelava modulov za pretvorbo in testiranja teh z verifikacijo pretvorjenih podatkov. Za konec moramo pripraviti le še plan šolanja in uvajanja uporabnikov ter izdelava strategije prehoda v produkcijo (glej sliko 13). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 62

64 Pregled modeliranih zahtev Izdelava modulov Prečiščevanje zahtev Prioritizacija Potrjevanje zahtev Testiranje modulov Vpeljava modulov v produkcijo Slika 13: Oblikovanje sistema (Jeraj, 2003) Prehod v produkcijo in vzdrževanje Faza izgradnje sistema se konča šele ob zamenjavi sistema z novim. Vključuje aktivnosti od predprodukcijskega testiranja, šolanja uporabnikov, predaje sistema v produkcijo, preko načrtovanja nadgradnje, spremljanja napak aplikacije in pripomb uporabnikov. Poleg tega se v tej fazi izvede še pretvorba obstoječih podatkov, izdela se zaključna dokumentacija, predvsem tehnična in sistemska. Za prehod se mora izdelati načrt namestitve aplikacije, pripraviti je potrebno produkcijsko okolje, koncu pa sledi še namestitev aplikacije. Pri tem se ustavi obstoječi sistem. Ob prehodu moramo še spremljati potek delovanja sistema, meriti odzivnost, sprejemati napake aplikacije in pripombe uporabnika, načrtovati in izvesti nadgradnjo zaradi novih pobud in zaradi obstoječih nerealiziranih zahtev s nizko prioriteto (3. prioritetni razred po prioritizaciji po metodi MoSCoW) (glej sliko 14). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 63

65 Izdelava zaključne dokumentacije Izobraževanje uporabnikov Prevzem aplikacije Vzdrževanje aplikacije Izvršiti pretvorbo podatkov Prioritizacija Načrtovati nadgradnje Slika 14: Prehod v produkcijo in vzdrževanje (Jeraj, 2003) Slabosti metode CDM Fast Track Težava metodologije CDM Fast Track je predvsem v tem, da se premočno navezuje na Oraclovo tehnologijo. Kljub temu da se pri Oraclovi tehnologiji izkaže za izredno dobro, jo je pri drugih tehnologijah težko uporabiti. Garancija za uspešnost je bila tudi uporaba ideje vključevanja uporabnika v razvoj že pri samem razvijanju metodologije. Le te namreč niso načrtovali samo strokovnjaki, temveč so se pri nastajanju aktivno vključili uporabniki metodologije, to pa so razvijalci. Pri izvedbeni fazi projekta, konkretno pri procesu testiranja, se je pojavila še ena pomanjkljivost CDM metodologije, in sicer neopredelitev časa, potrebnega za odpravo napak, odkritih med testiranjem, posledica česar so bile preobremenjenost programerjev, zaostanki pri procesu izgradnje aplikacije in ne sprotno reševanje ter odpravljanje napak. V obdobju za stabiliziranje informacijskega sistema se lahko poleg napak, najdenih v postopku testiranja, pojavijo tudi težave s prenosom sistema iz razvojnega oziroma testnega v produkcijsko okolje. Skrajšanje ali celo opustitev rezervnega časa pri posamezni aktivnosti zelo poveča tveganje, da projekt ne bo končan v postavljenih rokih. Rezervni čas je potrebno predvideti zaradi prej neznanih tehničnih (morebitne napake ali omejitve razvojnih orodij ali platforme) ali organizacijskih težav (nepredvidene odsotnosti izvajalcev aktivnosti, pomanjkljive ali napačne specifikacije,...) (Hiti Šketa M., 2002). Prednost opisane metodologije se kaže v tem, da je zaradi linearnosti procesa možno enostavno predvidevati, načrtovati in razporejati naloge. Pomanjkljivosti pa se pokažejo Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 64

66 predvsem v tem, da za razvojne produkte posameznih faz ni mogoče zagotoviti končne dovršenosti. To pomeni, da je pomanjkljivosti mogoče identificirati šele takrat, ko se produkt ene faze prenese v elaboracijo naslednje. Izkušnje kažejo, da analiza ne more biti zaključena dokler ni opravljenega vsaj nekaj načrtovanja. Prav tako faza načrtovanja ni zaključena dokler se ne prične z izvajanjem kodiranja. Kodiranje (implementacija) ne more biti zaključeno preden se prične testiranje. V klasičnem življenjskem ciklu je uspešnost izvedbe vsake faze odvisna od definitivnosti in natančnosti produktnega rezultata predhodne faze, kar se pa v praksi nikoli ne zgodi. V tem smislu je opisana metodologija nedovršena in neprimerna. Samo projektno planiranje in izvedba sta sicer olajšana, medtem pa so sami plani pomanjkljivi in v splošnem ni mogoče nikoli z gotovostjo reči, na kateri točki izvedbe se projekt trenutno nahaja (Slokar, 2005). 6.3 Informacijski sistem»špic«obstoječi sistem za podporo športa je bil razvit v Zavodu za šport Slovenije s pomočjo metodologije CDM Fast Track. Informacijski sistem ŠPIC je hibridni sistem, ker ima značilnosti, po katerih bi ga lahko razvrstili v različne kategorije. Vsebuje sistem za podporo odločanju, sistem za upravljanje in izvajalni sistem v enem. Zaradi specifike poslovnega procesa športa informacijskega sistema športa ne moremo opredeliti zgolj v eno od vrst informacijskega sistema, ampak zajema kar tri vrste sistemov. Seznam ŠPIC aplikacij in portalov, ki jih je naredil Zavod za šport Slovenije: Tivoli (vzdrževanje) ŠPaK usposabljanja (vzdrževanje) ŠPaK licenciranja (vzdrževanje) Olimp tekmovanja (vzdrževanje) Olimp tekmovanja pod okriljem OKS-ZŠZ (vzdrževanje) Olimp kategorizacija (vzdrževanje) Koledar rekreativnih prireditev in športne vadbe (vzdrževanje) ŠOM Zlati Sonček in Krpan (vzdrževanje) ŠOM Naučimo se plavati (vzdrževanje) ŠOM šolska športna tekmovanja (vzdrževanje) Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 65

67 ŠOM športni oddelki v gimnazijah (vzdrževanje) Razvid športnih objektov (vzdrževanje) Razvid društev v javnem interesu (vzdrževanje) Razpis MŠŠ - programi (vzdrževanje) Razpis MŠŠ - objekti (vzdrževanje) Razpis FŠO (vzdrževanje) Razpis ZŠS (vzdrževanje) LPŠ občine (vzdrževanje) E-športna izkaznica (vzdrževanje) Publikacije (vzdrževanje) Vzdrževanje portala Predloga za spletne strani športnih društev Zavod za šport Slovenije je vodil projekt informatizacije športa v Sloveniji. Celotni projekt izdelave spletnih aplikacij na področju informatizacije športa je sestavljen iz več podprojektov: - Tivoli omogoča pregled in urejanje podatkov o športnih organizacijah, športnih delavcih, športnikih ter vodenje drugih podatkovnih zbirk, ki jih uporabljajo ostale aplikacije športnega informacijskega sistema. - ŠPaK je namenjen vsem nosilcem, izvajalcem in udeležencem programov strokovnih usposabljanj in licenciranj. Podpira vodenje procesa strokovnega usposabljanja športnih kadrov za programe, ki jih je potrdil strokovni svet za šport pri vladi Republike Slovenije. - OLIMP je namenjen športnim društvom in njihovim zvezam. Aplikacija je sestavljena iz treh sklopov: vodenje članstva v športnih društvih, registracija športnikov in trenerjev v posamezni sezoni v uradnih tekmovalnih sistemih Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 66

68 nacionalnih panožnih športnih zvez; vodenje in izvedba tekmovanj; kategorizacija športnikov na podlagi doseženih rezultatov. - Koledar rekreativnih prireditev in športne vadbe je namenjen vsem organizatorjem oziroma izvajalcem vadbe in športnih prireditev. Omogoča pripravo koledarja vadbe in prireditev športnih društev oziroma zvez ter avtomatizirano publiciranje na spletni strani. - LPŠ OBČINE je aplikacija, ki jo uporabljajo občine oziroma strokovne službe, odgovorne za šport, za poročanje o uresničevanju letnih programov športa v posamezni občini. Aplikacija omogoča pripravo poročila in avtomatizirano publiciranje poročila na spletne strani. - Razpis FŠO je namenjen vsem športnim organizacijam, ki želijo kandidirati na javni razpis Fundacije za šport. Aplikacija prihrani čas predvsem pri večkratnem vnašanju istih podatkov na različne obrazce. Vneseni podatki so uporabni tudi pri kandidaturah na druge javne razpise (občine, ministrstva). - Razpisi MŠŠ - javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji; - javni razpis za zbiranje predlogov za sofinanciranje investicij v novogradnje in posodabljanje športne infrastrukture; - javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje plač trenerjev v programih panožnih športnih šol in strokovnih delavcev, ki vodijo izvajanje programov športne rekreacije. - Aplikacije ŠOM (Šport otrok in mladine) so namenjene šolskim športnim tekmovanjem, naročilu gradiv za Zlati sonček in Krpan ter preverjanje znanja plavanja z 10 in 15-urnim plavalnim tečajem. V nadaljevanju bom podrobneje opisal aplikacijo OLIMP Spletna aplikacija OLIMP OLIMP je podlaga za pridobivanje zakonsko določenih razvidov in je namenjen celotni informacijski podpori športa in njihovim deležnikom (OKS, MŠŠ, lokalne skupnosti, društva, zveze, športniki, športni delavci, Fakulteta za šport - FŠ, Fundacija za šport - FŠO, ). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 67

69 Olimp sestavljajo trije večji sklopi: športniki in športni delavci (v nadaljevanju le športniki), tekmovanja in kategorizacija, ki so povezani v hierarhijo kot prikazuje slika 15. Vsak višji sklop je preko končnih spiskov sklopa (vmesnikov) povezan z nižjim. Športniki so povezani s centralnim registrom športnih oseb. To pomeni, da športniki lahko delujejo povsem neodvisno od tekmovanj in kategorizacije, medtem ko tekmovanja za polno funkcionalnost potrebujejo vsaj polne vmesnike nižjega sklopa. Slika 15: Hierarhija sklopov OLIMP-a Skupine aplikativnih projektov oziroma podsistemov IS ter opisi Registri na področju OLIMPA Delovanje informacijskega sistema podpira kar nekaj registrov, ki predstavljajo tudi centralno bazo podatkov na področju športa v Sloveniji. To so: - evidence članov; - registracija športnikov; - kategorizacija športnikov; - izobraževanje strokovnih kadrov; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 68

70 - licenciranje strokovnih kadrov; - evidenca drugih kadrov. Evidenca članov: Opredelitev Namenjena je podpori vodenju evidence članstva v športnih zvezah in športnih društvih. Članstvo predstavlja temelj organiziranosti športa v Sloveniji, zato pregledna in urejena evidenca članov, tako fizičnih, kot pravnih oseb, predstavlja vir financiranja in izhodišče za izgradnjo preostalih aplikativnih projektov informacijskega sistema. Podatkovne potrebe Za fizično osebo: Ime in priimek, EMŠO, spol, naslov, elektronski naslov, šola, zaposlitev, status v društvu (vrsta kadra, športnik, drugo), podatki o članarini. Za pravno osebo: naziv športnega društva oziroma gospodarske družbe, davčna številka, matična številka, naslov, predstavnik, športna panoga, športna dejavnost, dejavnost po statutu, število članov, število tekmovalcev, prihodki o članarine. Ključni uporabniki Vodstveni kadri v športnih društvih in zvezah, lokalne skupnosti in ministrstvo za šolstvo in šport. Aplikacija je omejena z dostopom do podatkov. Nosilci aplikacije so športna društva in športne zveze. Funkcije Vpis člana, izbris člana, začasna prekinitev članstva, plačilo članarine, poizvedbe članstva po različnih kriterijih. Registracija športnikov: Opredelitev Registracijo športnikov vodijo nacionalne panožne športne zveze (NPŠZ) vsako koledarsko leto. Registracija športnikom omogoča nastop oziroma sodelovanje v uradnem tekmovalnem sistemu. Ob registraciji naj bi zveze preverjale ali so športniki pred tem opravili tudi preventivni zdravstveni pregled, ki je obvezen po Zakonu o športu. Podatkovne potrebe Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 69

71 Ime in priimek, športno društvo, EMŠO, spol, zdravstvena številka, naslov, šola, zaposlitev, datum zdravstvenega pregleda, tekmovalna taksa, pogodbene obveznosti do športnega društva. Ključni uporabniki Nacionalne panožne športne zveze, športna društva, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ministrstvo za zdravstvo, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, mreža ambulant za izvajanje zdravstvenih pregledov. Aplikacija je omejena z dostopom do podatkov. Nosilci aplikacije so nacionalne panožne športne zveze. Funkcije Vpis športnika, izpis športnika, potrditev registracije za tekmovalno sezono, kontrola opravljenih zdravstvenih pregledov, poizvedbe športnikov po različnih kriterijih. Kategorizacija športnikov: Opredelitev Kategorizacija opredeljuje status in vlogo športnika v družbi. Poleg tega, da kategorizacija športniku omogoča vrsto posebnih zakonskih statusov, je od števila kategoriziranih športnikov v športni zvezi odvisna količina javnih financ, za izvajanje letnega programa športa na državni ravni. Ravno tako velja na lokalni ravni za športna društva. Podatkovne potrebe Ime in priimek, spol, stalno prebivališče, EMŠO, športna panoga, športna disciplina, športna zveza, športno društvo, športni dosežek, raven tekmovanja, naziv tekmovanja, kraj in datum tekmovanja, vrsta kategorizacije, datum podeljene kategorizacije, trajanje kategorizacije, potek kategorizacije. Ključni uporabniki Športniki, športna društva, športne zveze, ministrstvo za šolstvo in šport, lokalne skupnosti. Aplikacija je omejena z dostopom do podatkov. Nosilec aplikacije je Olimpijski komite Slovenije. Funkcije Vpis športnika, izpis športnika, izračun kategorizacije, poizvedbe kategoriziranih športnikov po različnih kriterijih. Izobraževanje strokovnih kadrov: Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 70

72 Opredelitev Koordinatorja usposabljanja, izobraževanja in spopolnjevanja strokovnih kadrov na področju športa sta Inštitut za šport pri Fakulteti za šport in Olimpijski komite Slovenije v najtesnejšem sodelovanju z nacionalnimi panožnimi in drugimi športnimi zvezami. Na leto sodeluje v programih izobraževanja strokovnih kadrov preko 1000 udeležencev, od katerega jih v povprečju pridobi naziv nekaj manj. Podatkovne potrebe Podatki o sistemu izobraževanja strokovnih kadrov so ločeni na podatke o vsebini programov (nosilec programa, naziv programa, zahtevana predizobrazba, datum, kraj in ura pričetka, trajanje programa, predavatelji, vsebina programa, cena programa, drugo), podatki o udeležencih izobraževanj (EMŠO, davčna, ime in priimek, naslov, telefon, e- pošta, športna organizacija, osnovna izobrazba, športna predizobrazba, status plačila programa, program opravil) in na podatke o predavateljih (EMŠO, davčna, ime in priimek, naslov, e-pošta, predmet, študenti, plačilo dela). Ključni uporabniki Nosilci in koordinatorji predstavljajo ključne uporabnike tega podsistema, poleg udeležencev in predavateljev izobraževanj. Aplikacija za ravnanje posameznih izobraževalnih programov je omejena z dostopom do podatkov. Širša javnost ima lahko dostop samo do javnih podatkov in poročil. Funkcije Elektronska prijava na programe izobraževanj, ravnanje programov izobraževanj, poročila in potrdila o opravljenih tečajih, statistične analize. Licence strokovnih kadrov: Opredelitev Za opravljanje strokovnega dela v športu izdaja Olimpijski komite Slovenije licence. Na podlagi predlogov posameznih nacionalnih panožnih športnih zvez pripravi Olimpijski komite Slovenije kriterije za podeljevanje licenc. Strokovne delavce predstavljajo učitelji različni stopenj, trenerji in sodniki. Podatkovne potrebe Podatkovne potrebe se nanašajo predvsem na podatke o strokovnih kadrih, ki delujejo v okviru posameznih športnih zvez ali pa v okviru športnih društev. Podatki o strokovnih kadri so naslednji: EMŠO, ime in priimek, naslov, e-pošta, potrdila in podatki o opravljenih izobraževanjih in usposabljanjih, datum dodelitve licence, datum poteka Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 71

73 licence po pravilniku, datum in vzrok odvzema licence, športna organizacija (zveza, društvo) v kateri deluje, način dela (volontersko, honorarno, profesionalno). Ključni uporabniki Ključni uporabnik in nosilec aplikacije je Olimpijski komite Slovenije. Poleg njega pa so ključni uporabniki še nacionalne panožne in druge športne zveze, športna društva Ministrstvo za šolstvo in šport, lokalne skupnosti ter posamezniki strokovni kadri. Funkcije Ravnanje registra licenc, elektronska prošnja za pridobitev licence, vpis v register, izbris iz registra, poročila in statistične analize licenciranja. Aplikacija, ki se nanaša na ravnanje registra je omejena z dostopom do podatkov. Širša javnost oziroma prosilci licenc pa lahko spremljajo samo javne podatke, obrazce za prijavo in poročila. Evidenca drugih kadrov v športu (delavci povezani s športom): Opredelitev Namen evidence drugih kadrov je podoben, vendar manj pomemben kot register strokovnih delavcev na področju športa. Drugi kadri predstavljajo managerji, administrativni delavci, tehnični delavci, delavci s področja zdravstva, organizatorji tekmovanj in drugi. Zakonodaja posebej ne opredeljuje delavcev povezanih s športom, zato je pridobivanje podatkov oteženo in predvsem odvisno od kadrov samih in od športnih organizacij. Podatkovne potrebe Podatkovne potrebe predstavljajo ime in priimek, vrsta dela, način dela (volontersko, honorarno, profesionalno), športna organizacija, drugo. Ključni uporabniki Ključne uporabnike predstavljajo Ministrstvo za šolstvo in šport, Olimpijski komite Slovenije, nacionalne panožne in druge športne zveze, drugi nosilci športne dejavnosti. Funkcije Vpis in izpis športnih delavcev povezanih s športom, poročila in statistične analize. Podpora tekmovalnim sistemom Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 72

74 Športniki so registrirane športne osebe, ki se udeležujejo tekmovanj in dosegajo rezultate na njih. Vsak športnik mora biti včlanjen v športno društvo (ŠD) in registriran pri NPŠZ-ju (kateremu pripada ŠD) za določeno panogo in obdobje. Podobno je s športnimi delavci predvsem sodniki in trenerji. Za ostale športne delavce (fizioterapevti, zdravniki, varnostniki...) ni nujno, da so včlanjeni in registrirani. V tem sklopu se tudi polnijo splošni registri za Olimp. Ostali splošni registri so v domeni MŠŠ. Tekmovanja podpirajo izdelavo tekmovalnega koledarja, vnos rezultatov ekipam ali športnikom, izvedbo posameznih tekmovanj ali oblikovanje delegacij za določena tekmovanja. Koledar se lahko poljubno natančno razčleni glede na želje naročniške organizacije, obvezno pa do nivoja, ki označuje končne (finalne) rezultate. Vsi končni rezultati lahko postanejo nabor za uveljavljanje statusa kategoriziranih športnikov, vendar kategorizirani postanejo le tisti, ki so dosegli vrhunski rezultat po kriterijih OKS-ZŠZ-a. Te funkcionalnosti pokriva sklop kategorizacije. Opredelitev Nosilci tekmovalnih sistemov na državni ravni so nacionalne panožne športne zveze, na mednarodni ravni pa mednarodne športne zveze. Vsaka nacionalna panožna športna zveza ima svoj tekmovalni sistem, ki se razlikujejo glede na starostno kategorijo in na spol. Poleg tekmovalnih sistemov nacionalnih panožnih športnih zvez je informacijski sistem vzpostavljen tudi za tekmovalni sistem šolskih športnih tekmovanj. Za potrebe načrtovanja informacijskega sistema za podporo tekmovalnim sistemom, bodo opravljene analize tekmovalnih sistemov za vsako športno zvezo posebej. Podatkovne potrebe Podatkovne potrebe se razlikujejo od športne panoge do športne panoge. Osnovne skupine podatkov predstavljajo podatki o športnikih, športnih društvih, razpisanih tekmovanjih, pravili tekmovanj, prijave na tekmovanja, potek tekmovanja, izidi in zapisniki s tekmovanj. Ključni uporabniki Ključne uporabnike lahko razdelimo na ožjo javnost, ki sodeluje v tekmovalnem sistemu aktivno, to so predvsem športniki, športna društva, nacionalne panožne športne zveze, Olimpijski komite Slovenije, Ministrstvo za šolstvo in šport ter lokalne skupnosti. Širšo javnost pa predstavljajo pasivni udeleženci v tekmovalnih sistemih, ki spremljajo potek tekmovanj kot gledalci ali kako drugače. Aplikacija za ožjo javnost je omejena z dostopom do podatkov. Širša javnost pa lahko spremlja samo javne podatke, poročila iz tekmovanj. Nosilci aplikacije so nacionalne panožne športne zveze in športna društva. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 73

75 Funkcije Priprava razpisa in pravil tekmovanj glede na vrsto in kategorijo tekmovanj, nadzorovanje registriranih tekmovalcev, prijava na tekmovanje, priprava poteka tekmovanj, priprava zapisnika tekmovanj in športnih dosežkov oziroma izidov, izdelava osnovne statistke tekmovanj, objava javnih informacij na spletu, nakup in rezervacija vstopnic. Dejanski primer procesov Na sliki 16 je prikazan primer procesov znotraj Olimpa. Športna oseba se mora najprej včlaniti kot športnik v ŠD ali kot športna oseba v NPŠZ izjemoma lahko tudi drugače. ŠD nato poda prošnjo za registracijo svojih članov. NPŠZ pregleda prošnje in se na podlagi internih predpisanih pravil odloči ali bo športnika dejansko registriralo. Na ta način se dobi spisek registriranih športnikov za neko športno panogo in obdobje. Podobno mora NPŠZ potrditi trenerje in sodnike za isto obdobje. V tem obdobju se lahko športnik ali športni delavec udeleži tekmovanja pod okriljem NPŠZ in/ali OKS- ZŠZ. Na tekmovanje ga lahko prijavi ŠD ali NPŠZ (odvisno od uporabe Olimpa). Prijavi se ga na določeno kategorijo tekmovanja, športno panogo in/ali disciplino ter starostno kategorijo. Med samim tekmovanjem se vodi evidenca o določenem športniku ali ekipi, prav tako pa tudi končni rezultat. Ekipa je sestavljena iz najmanj dveh športnikov. Ob dosežku vrhunskega rezultata lahko NPŠZ za športnika odda vlogo za uveljavljanje statusa kategoriziranega športnika. OKS-ZŠZ pregleda in obdela vloge v skladu s veljavnimi kriteriji in objavi spisek kategoriziranih športnikov. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 74

76 Vclanjevanje športnikov Prijava športnika na tekmovanje Podajanje prošenj za registracijo Sprejemanje in odlocanje o odobritvi prosnje Spisek registriranih športnikov Oblikovanje koledarja tekmovanj Vodenje rezultatov Priprava rezultatov Ali ustreza internim pravilom? Da Prijava športnika na tekmovanje Oddaja vlog za uveljavljanje kategorizacije Vnos mednarodnih prireditev Vnos rezultatov Odlocanje o kategorizaciji športnika Oblikovanje delegacije Spisek kategoriziranih športnikov Slika 16: Grobi tok podatkov za celoten Olimp Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 75

77 6.3.2 Podrobni pregled OLIMP-a Za boljše razumevanje je potrebno piramido iz slike 15, še podrobneje razdeliti znotraj sklopov (glej sliko 17). KATEGORIZACIJA PRIPRAVA REZULTATOV KONČNI REZULTATI MEDN. PRIREDITVE IZVEDBA TEKM. SISTEMOV UREJANJE TEKMOVANJ REGISTRACIJA ŠPORTNIKOV ČLANSTVO ŠPORTNIKOV ČLANSTVO IN REGISTRACIJA ŠP. DELAVCEV OLIMP - SPLOŠNI REGISTRI (obdobja registracij, discipline...) SPLOŠNI REGISTRI (šp. osebe, organizacije...) Slika 17: Podrobnejša piramida OLIMP-a Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 76

78 Sklop športniki Na sliki 17 so športniki obarvani z odtenki rumene barve. Sklop športniki zajema vse osebe, ki so kakorkoli vključene v izvedbo tekmovalnih sistemov. Obseg teh oseb je v domeni uporabnika in odločitve o obsegu uporabe Olimpa. Ker so športniki najosnovnejši sklop morajo biti tako široko zasnovani, da omogočajo funkcionalno uporabo vsem takim, ki bodo uporabljali podrobno izvedbo tekmovalnih sistemov (glej sliko 18), prijavo na mednarodne prireditve pod okriljem OKS-ZŠZ ali le kategorizacijo. Razlika je predvsem v tem, da morajo v prvem primeru biti zajeti vsi športniki nekega NPŠZ-ja ob upoštevanju internih pravilnikov, v drugih dveh pa le določeni športniki (majhen odstotek), ki se udeležujejo mednarodnih prireditev ali pa so kategorizirani. Še večja razlika je pri športnih delavcih. V prvem primeru morajo prav tako biti zajeti vsi športni delavci in tudi pravilno vodeni, medtem ko je v drugem primeru pomembno le stanje peščice udeležencev iger. Za kategorizacijo športni delavci niso pomembni. S tem je tudi določen okvirni obseg sklopa. Slika 18: Registracije in članstva športnikov Na zunaj je trenutno stanje športnikov solidno, razen hitrosti trenutni obrazci pokrijejo vso zahtevano funkcionalnost za vnos končnih stanj. To pomeni, da je vsa odgovornost Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 77

79 za pravilnost podatkov na uporabniku. S to funkcionalnostjo se povsem pokrijejo potrebe za oblikovanje delegacije za mednarodne prireditve in za oddajo vlog za status kategoriziranega športnika, ker je takih oseb malo (manj kot pet odstotkov). Sklop športnikov pokriva vso zahtevano funkcionalnost za procese mednarodnih prireditev in kategorizacije. Športniki so najnižji sklop v piramidi Olimpa (glej sliko 15) so temelj celotnega projekta, najmanj odvisni od ostalih procesov in enostavnejši od sklopa tekmovanj. Zato so tudi najpomembnejši člen v Olimpu Sklop tekmovanj Sklop tekmovanj je deloma samostojen (oblikovanje koledarja), v večini pa odvisen od spodnjega sklopa preko treh vmesnikov, ki so jasno prikazani v prilogi 1 (glej poglavje 11). Sklop je namenjen vsem možnim procesom na nivoju uradnih tekmovalnih sistemov in kot tak zelo uporaben tako za OKS-ZŠZ kot za NPŠZ-je in ŠD-je. Vendar ga je zaradi možne obširnosti in raznolikosti športov tudi zelo težko popolno zgraditi (glej sliko 19). Slika 19: Vnos tekmovalnih sistemov Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 78

80 Potrebno je upoštevati vse pridobljene izkušnje pri navpični izgradnji sistema za NPŠZ in pri vodoravni izgradnji sistema za vpis rezultatov pri sklopu kategorizacije. Trenutni sistem je koledar razvijal do najnižje tekme, pri tem pa so se nekoliko zapostavili rezultati udeležencev vseh nivojev tekmovanj. Ravno ti pa so mnogo bolj uporabni za razširjanje informatizacije, saj je mnogo lažje vnesti le nekaj tekem in nekaj rezultatov kot pa razvejati celotno tekmovanje do najnižjega nivoje in nato rezultate rekurzivno računati do najvišjega nivoja. Zaradi tega je Olimp ostal neprepoznaven in tudi neperspektiven v očeh vodilnih na NPŠZ-ih. Potrebno je začeti podobno kot pri športnikih, kjer se pobirajo predvsem končna stanja, ki so mnogo bolj preprosta kot celotni tekmovalni sistemi. Zaradi tega se je srednji sklop razdelil v tri dele, in sicer končni rezultati, izvedba in mednarodne prireditve (glej sliko 17). Prvi je najbolj splošen in tudi najbolj enak za vse športe. Tako je potrebno najmanj dela za razširitev na vse organizacije, pri tem pa se kljub majhnemu številu zajetih podatkov pridobijo vsi pomembnejši podatki. Ti podatki se morajo v večjem obsegu uporabljati za razne prikaze prav pri lastnikih teh podatkov. Na ta način bo vnos dobil tudi pomen za uporabnike, saj bodo z vnosom podatkov v bazo dejansko oblikovali svoje spletne strani, po dogovoru lahko še kaj več. Ti podatki morajo postati bolj prepoznavni, prikazovanje na straneh OKS-ZŠZ-ja ni dovolj. Na ta način bi se tudi zagotovila večja natančnost podatkov. Trenutni sistem, ki se uporablja pri kategorizaciji je zelo dobra osnova, vendar ga je potrebno najprej združiti s podatki pridobljenimi pri izvedbi in mednarodnih prireditvah, nato pa še preoblikovati z vsemi zahtevami, ki so se pojavile v dosedanji izgradnji. Predvsem pa je potrebno še natančneje definirati možne podatke po športih in nivojih posameznih tekmovanj. Pri tem se ne sme omejiti le na en splošen obrazec. Če se izkaže, da bi ločitev obrazcev po skupinah športov olajšalo in pospešilo delo, se naj to tudi uporabi. Vseeno pa je potrebno stremeti k splošnim obrazcem vsaj v delu končnih rezultatov. Pri tem je obvezno potrebno sodelovati z OKS-ZŠZ-jem in vsemi NPŠZ-ji. Izkazalo se je namreč, da si nekaj NPŠZ-jev sistem razlaga povsem drugače od zamišljenega modela in zaradi tega prihaja do težav v sklopu kategorizacije, saj vmesnik ne vsebuje pravih podatkov. Veliko bi pomagal tudi administrator tega sklopa (ali kar celotnega Olimpa), ki bi preverjal pravilnost podatkov in NPŠZ-je takoj obveščal o napačnih vnosih. Glede na razdelitev tega sklopa je narejen tudi diagram, saj je prejšnji podpiral 10 le izvedbo tekmovanja. Novi tok podatkov 11 vsebuje le tiste nujne procese, ki so potrebni za kreiranje koledarja tekmovanj in vnosa končnih rezultatov. Pri tem se izkorišča vmesnik iz spodnjega sklopa in izdela nov vmesnik (seznam končnih rezultatov) za zgornji sklop. Na ta način se na videz zapleten sklop tekmovanj spremeni v mnogo bolj 10 glej prilogo 2 poglavje glej prilogo 3 poglavje 11 Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 79

81 preproste procese, ki so lažje in hitreje izvedljivi, v grobem pa so uporabni za vse NPŠZ-je. Potrebno bo preveriti trenutne module in pakete ter ugotoviti standardiziran in namenski del. Poleg tega bo potrebno tudi definirati kako shranjevati posebnosti za lažje vzdrževanje, saj je pričakovati veliko namenskih modulov in paketov. Za lažjo predstavo je tudi za ta sklop narejen nov splošen diagram 12, ki v grobem zajema izvedbo vseh tekmovalnih sistemov in je osnova za nadaljnje analize po športih. Na diagramu so lepo vidni vstopni vmesniki in končni seznami, ki služijo za vmesnike za višji sklop. Ti vmesniki so enaki kot pri končnih rezultatih. Tretji del se je izgradil na pobudo OKS-ZŠZ-a za oblikovanje delegacije za mednarodne prireditve pod okriljem OKS-ZŠS-a, spremljanje nastopov posameznikov ali ekip in vpisovanje končnih rezultatov in s tem izdelavo vmesnika za višji sklop. Po razvoju je bilo ugotovljeno, da je sklop lahko uporaben tudi za NPŠZ-je za oblikovanje delegacije za njihove prireditve (ponavadi prav tako mednarodne). Razlika med drugim delom je predvsem v tem, da je tu izvajalec nekdo drug, uporabnik le oblikuje delegacijo za to tekmovanje, medtem ko je pri izvedbi tekmovanj uporabnik v vlogi izvajalca tekmovanja in sam izbira delegacije oziroma ekipe drugih uporabnikov. Sam sklop deluje dobro, na določenih obrazcih je nekaj težav s hitrostjo. Ta del mora biti osnova za nadaljnja dela tudi na ostalih sklopih in delih sklopov. Zaradi združljivosti in nazornosti je tudi tu predstavljen diagram 13, ki pa v grobem ni veliko drugačen od obstoječega Sklop kategorizacije Sklop kategorizacije je najmanjši sklop Olimpa, ob tem pa je povsem odvisen od prejšnjih dveh sklopov. Sklop je sam po sebi povsem preprost, ob predpostavki, da so vmesniki polni. Ker ob začetku izgradnje, Olimp ni bil definiran na tak način ta je bil povsem neprepoznaven je sklop kategorizacije zajel vse potrebne funkcionalnosti ostalih sklopov in vse izvedel znotraj svojega sklopa 14. Tako je kategorizacija postala zelo velik in neobvladljiv projekt, to se je le še povečalo, ko so se začela ugotavljati nesoglasja s pravili sklopa tekmovanj. Poleg tega so tudi uporabniki imeli mnogo več dela, saj niso poznali možnosti ostalih sklopov. Kategorizacija bo za uporabnike povsem preprosta 15, ko bodo razumeli in uporabljali nižje sklope. Naslednja slika prikazuje prijavo športnikov za pridobitev statusa kategoriziranega športnika (glej sliko 20). 12 glej prilogo 4 poglavje glej prilogo 5 poglavje glej prilogo 6 poglavje glej prilogo 7 poglavje 11 Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 80

82 Slika 20: Kategorizacija športnikov Slabosti OLIMP-a OLIMP s svojo funkcionalnostjo ne zadošča namenu sklopa športniki in zato je celoten sklop neuporabljen (registracija športnikov, včlanjevanje v društva ). Ne da noben uporabnik ne koristi nobene ugodnosti sklopa, nihče se niti ne zanima za uporabo razen Odbojkarske zveze Slovenije (celo NTZS-ju je pomembna samo izvedba tekmovalnih sistemov). Vsak NPŠZ ima namreč že svoje utečene procese, ki verjetno zadovoljivo delujejo in zaradi konservativnega pristopa nimajo želje po menjavi procesov (»Zakaj bi nekaj menjali, če deluje?«). Za prehod na sodobno tehnologijo in informatizirane procese bi morali namreč dobiti mnogo več kot dobijo sedaj in še to z manj opravljenega dela. To je še prav posebej pomembno pri prvih NPŠZ-ih, ki bi prebile led. Ker je ta sklop najnižji v piramidi in tako najmanj odvisen od vseh ostalih procesov, ga je potrebno bolje izkoristiti za širjenje informatizacije med športnimi organizacijami. Nekoliko manj očiten, vendar tudi pomemben del tega sklopa so športni delavci brez katerih se ne more izvesti nobena tekma. Ti se delijo na delavce, ki so včlanjeni in registrirani na podoben način kot športniki (predvsem sodniki in trenerji) in ostale športne osebe (novinarji, fizioterapevti ). Rešitve za športne delavce so skoraj identične športnikom, le da je tu manj pravil. Za ostale športne osebe je dovolj, da so vpisane v register športnih oseb. Trenutno ni izveden niti en modul za registriranje Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 81

83 športnih delavcev in tako je ta del popolnoma neuporaben. Prav tako do zdaj ni bila predvidena možnost spiska le športnih oseb kot možen vmesnik za višji sklop. Pomembno je, da se tudi vse funkcije za športne delavce in druge osebe izdela in poda NPŠZ-jem v uporabo. Trenutna izvedba deluje dokaj počasi. Razlog za to je združevanje različnih procesov v eno funkcijo zaradi poenostavitve funkcionalnosti NPŠZ-jem, ki morajo zaenkrat opravljati proces včlanjevanja in proces registriranja (čeprav je njihov proces le potrjevanje prošenj za registracijo). Hitrost bi se vsekakor povečala, če bi se opravila razdelila in bi se zato obrazci s podatki s tem tudi poizvedbe poenostavili. Jasna rešitev je, da vsi NPŠZ-ji in ŠD-ji začnejo uporabljati sistem, vendar je ta rešitev zelo dolgoročna. Do takrat pa je potrebno najti druge rešitve. Ena je vsekakor ta, da se NPŠZ-jem omogoči uvoz podatkov iz svojih aplikacij. To se ne da storiti kar čez noč, najprej bi bilo potrebno pripraviti obvezne in zaželene podatke ter obliko teh podatkov. Nato bi NPŠZ-ji morali te podatke zbrati in ko bi se popolnoma ujemali s predpisanimi zahtevami bi se lahko uvozili v sistem in bili na voljo višjim sklopom. S tem bi se zmanjšala obremenjenost sistema in povečalo zadovoljstvo ter pripravljenost za vključitev v Olimp med uporabniki. Na hitrost lahko vpliva tudi izgradnja obrazcev z drugim tehnologijami in z uporabo materializiranih vpogledov ter podobnimi tehnikami. Obstoječi procesni diagram 16 je povzročal mnogo zmede, saj je vključeval organizacijske enote, ki so na meji zunanjega obsega sklopa, in procese, ki so sestavni deli drugih dveh sklopov. Ministrstvo za šolstvo in šport predvsem samo koristi podatke Olimpa in ne sodeluje aktivno pri upravljanju s podatki, zato je zelo sporen sestavni del Olimpa. Ministrstvo za zdravje nima nobene vloge v Olimpu in je zato povsem izven zunanjega obsega. OKS-ZŠZ je sicer sestavni del Olimpa, vendar v sklopu športnikov ne sodeluje aktivno, koristi le podatke o registriranih športnikih. Po drugi strani pa procesi kot so kategorizacija, pripravljanje meril zanjo in oblikovanje tekmovalnih sistemov, ki so sicer sestavni del Olimpa, niso del skopa športnikov. S tem je podrobneje definiran zunanji obseg in notranja delitev. Zaradi tega je izdelan natančnejši in podrobnejši diagram toka podatkov, ki upošteva prejšnje ugotovitve 17. Temnejši objekti prikazujejo vmesnike za naslednji sklop. Za sklop tekmovanja veljajo nekatere iste rešitve kot za prejšnji sklop športniki. Predvsem v tem, da je potrebno uporabnikom ponuditi najmanjši, še funkcionalni del koledar tekmovanj in vpisovanje končnih uvrstitev. Tu uvoz podatkov skorajda ni mogoč, zaradi večnivojske strukturiranosti podatkov. Vseh podatkov je mnogo manj, tako da je ta del tudi manj kritičen. Uporabnikom se mora omogočiti vnos le glavnih nivojev tekmovanj (tiste, ki vsebujejo končne rezultate) in končne rezultate registriranih športnikov ali ekip. Tako bodo vnosi dobili smiselno vrednost. Poleg tega bo potrebno 16 glej prilogo 8 poglavje glej prilogo 1 poglavje 11 Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 82

84 zagotoviti administratorja sklopa (oziroma celotnega Olimpa), ki bo preverjal podatke in pomagal uporabnikom pravilno vnesti specifične lastnosti posameznega športa. Za lažjo uporabo in jasnejšo sliko bo potrebno narediti tudi natančen uporabniški vodič. Z njim bo tudi lažje razložiti uporabnikom zakaj morajo opraviti kakšen korak več tudi pri navidezno enostavnih opravilih. Pri izvedbi tekmovanj je narejen nek splošen diagram iz katerega se nadaljnje razvijajo posamezni procesni diagrami glede na šport. Na ta način se bodo zagotovili združljivi podatki. Mednarodne prireditve so ločeni del za zbiranje podatkov o delegaciji in so narejeni povsem splošno za OKS-ZŠZ (imenujejo se tudi Olimp-OKS), sistem pa je zelo prilagodljiv tudi za druge NPŠZ-je. Zaradi množice podatkov na katerih trenutno sloni sklop kategorizacija, je neobvladljivo počasna in tako povzroča slabo voljo pri uporabnikih in celo odpor pri delu z njo, saj imajo najmanj toliko dela kot so ga imeli prej. Za pospešitev bi bilo potrebno izkoristiti razdeljenost na obdobja in zelo statične podatke znotraj obdobij. Zaradi tega se lahko uporabijo podatkovna skladišča, ki bi pohitrila vse preglede in izpise, s tem pa znatno zmanjšalo obremenitev sistema. S tem bi se pospešili tudi ostale funkcije. Končni rezultati prejšnjega sklopa v prvem koraku niso primerni za nabor rezultatov za kategorizacijo. Težave se pojavljajo pri ekipah, saj se v sklopu tekmovanj rezultat veže na ekipo, pri kategorizaciji pa se mora isti rezultat vezati na vsakega udeleženca ekipe. Zato je potrebno končne rezultate pretvoriti v ustrezno obliko in tako izdelati nabor možnih rezultatov za kategorizacijo. Ker proces kategorizacije sloni na strukturiranih kriterijih, bi se lahko z ustrezno aplikacijsko logiko uredila tudi avtomatična obdelava vlog in s tem znatno pospešila čas obdelave in zmanjšala zasedenost uporabnika na OKS-ZŠZ-u, ki bi lahko več dela posvetil v pravilnost podatkov, predvsem tistih, ki so utemeljeni kandidati za kategorizacijo. Registri, ki jih je na področju športa razvil Zavod za šport, niso ustrezni, kar utemeljujemo s tem, da: - poimenovanje registrov ni enotno in enako nazivom, ki so navedeni v strateškem načrtu, kar otežuje pregled nad dejanskim stanjem; - podatki niso zapisani v pregledni in konsistentni obliki ter uporabniku prikazani na jasen in enostaven način; - posamezni podatki niso točni, kar so ugotovili na podlagi medsebojne primerjave objavljenih podatkov; - pregled posameznega registra ne omogoča statistične obdelave podatkov, primerjave in grafičnega prikaza podatkov; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 83

85 - vsebina podatkov je prikazana na slabo strukturiran in nepregleden način; - pri nobenem registru ni naveden metodološki pristop, način in namen zbiranja, obdelave, shranjevanja in posredovanja podatkov; - pri nobenem registru ni uporabniku viden datum vnosa posameznega podatka, kot tudi ne datum zadnje posodobitve, zato ni mogoče ugotoviti, kdaj so bili podatki nazadnje posodobljeni; - iz posameznega registra uporabnik ne more ugotoviti, komu je namenjen, kdo so njegovi uporabniki in kaj register omogoča; - obstaja veliko tveganje pri točnosti in ažurnosti objavljenih podatkov. Oracle izdelki so izjemno razvejani, kompleksni, primerni za velike organizacije, kjer posedujejo zelo veliko količino podatkov in so sposobne kriti stroške razvoja in podpore. Cene licenc in obnavljanj so izjemno visoke, prav tako je visok strošek razvijalcev / podpornikov za vzdrževanje in dodaten razvoj Oracle aplikacij. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 84

86 7 METODOLOGIJA OBJEKTNEGA RAZVOJA NOVEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA Objektni pristopi k razvoju informacijskih sistemov vključujejo predvsem tehnike in metodologije modeliranja procesov in podatkov realnega sveta. Objektne metodologije modeliranja se bistveno razlikujejo od drugih pristopov, saj združujejo tisto, kar je bilo do sedaj nenaravno ločeno: modeliranje podatkov in modeliranje procesov. Metodologije razvoja informacijskih sistemov pred pojavom objektno orientiranih metodologij namreč dosledno ločujejo podatkovni in procesni pogled. Tako se podatki in procesi modelirajo v različnih modelih, v fazi implementacije pa se podatki shranjujejo v podatkovni bazi, proces pa se kodira v programske procedure in rešitve, ki manipulirajo s temi podatki. Pri tem nastanejo težave pri spremembah podatkovne strukture, ki obvezno povzroči iskanje programskih modulov, ki uporabljajo spremenjeno strukturo (sliki 21 in 22) (Slokar, 2005). Najpomembnejši cilj razvoja in implementacije tovrstnih sistemov je zmanjšanje stroškov in zmanjšanje časa izgradnje informacijskih sistemov. Pri gradnji in prenovi informacijskih sistemov potrebujemo orodja, s katerimi bomo v kratkem času sposobni razviti kakovostne informacijske sisteme. Objektni pristop poizkuša objekte realnega sveta preslikati v objekte objektnega modela (Slokar, 2005). Model tako postane abstrahirana in poenostavljena realnost, ki je narejena za boljše razumevanje sistema ali procesa, ki ga modeliramo (Booch, Rumbaugh, Jacobson, 1999). Stopnja abstrakcije realnega sistema (stopnja konkretizirane implementacije modela) je odvisna od namena neke faze modeliranja sistema. Tako se npr. izvaja modeliranje na višjem nivoju (ang. High level), v katerega so vključeni praviloma vsi udeleženci pri izgradnji informacijskega sistema in obsega zgodnje osredotočenje na sam modelirani proces, na zbiranje zahtev in predvidevanje opcij. V kasnejši implementacijski fazi se izvaja modeliranje na nižjem nivoju (ang. Low level), v katerega so vključeni neposredni razvijalci programske opreme in obsega detajlno kodiranje funkcionalnosti in aplikacij (Booch, Rumbaugh, Jacobson, 1999). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 85

87 Slika 21: Razvoj upravljanja podatkov (Slokar, 2005) Slika 22: Arhitektura: program baza podatkov (Slokar, 2005) Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 86

88 Objektno orientirana analiza in objektno orientirana konstrukcija omogočata boljše razumevanje problemov in boljše sodelovanje vseh zainteresiranih. Poveča se konsistentnost med analizo, načrtovanjem ter konstrukcijo in samim objektno orientiranim kodiranjem. Z analizo in načrtovanjem opišemo, kaj bomo delali, s konstrukcijo, kako bomo delali, s kodiranjem pa implementiramo programsko aplikacijo. Objektni pristop omogoča lažje spreminjanje sistema, kar je posledica večkratne uporabnosti atributov in operacij ter tudi večkratne uporabnosti rezultatov analize, konstrukcije in kodiranja. Glede na klasične funkcionalno-strukturne pristope si od objektno orientiranega pristopa obetamo povečanje produktivnosti, povečanje kakovosti izvedenih projektov, poenostavitev vzdrževanja in poenostavitev nadgradnje (Slokar, 2005). Objektna tehnologija se tudi v praksi vse bolj uveljavlja kot vodilna paradigma razvoja informacijskih in programskih sistemov. Vzrok temu leži v tem, da ta tehnologija v primerjavi s svojimi predhodniki zagotavlja boljše in učinkovitejše mehanizme za doseganje temeljnih ciljev informatike, kot so npr. višja kakovost, večja produktivnost, višja stopnja ponovne uporabe. Ob tem je objektna tehnologija tesno povezana z aktualnimi usmeritvami k uporabi grafičnih uporabniških vmesnikov, s sistemi tipa odjemalec/strežnik, z distribuiranim procesiranjem ter z omrežnim računalništvom. S precejšnjo verjetnostjo lahko trdimo, da po desetletju, ki so ga okarakterizirale relacijske podatkovne baze in lokalna računalniška omrežja, vstopamo v obdobje objektnih omrežnih aplikacij (EMRIS, 2000). V primerjavi s svojimi predhodniki vpliva objektna tehnologija na vsa področja informatike - od razvojnih okolij, podatkovnih baz do operacijskih sistemov in pristopov k posodobitvi informacijskih ter poslovnih sistemov. Kljub temu, da vključuje sebi lastne koncepte, pa predstavlja tudi integracijsko paradigmo, saj združuje vse dokazano koristne in uporabne tradicionalne tehnike gradnje informacijskih sistemov. Istočasno pa dosežki na področju objektne tehnologije omogočajo in pogojujejo napredek na vseh področjih informatike, vključno z orodji CASE, vizualnim programiranjem in ekspertnimi sistemi (glej sliko 23). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 87

89 Slika 23: Objektna tehnologija integracijska paradigma (EMRIS, 2000) Objektni pristop k razvoju informacijskih in programskih sistemov je neločljivo povezan z inkrementalno-iterativnim (postopnim, evolucijskim) razvojem, kar je posledica uporabe istih konceptov v vseh fazah razvoja. Na ta način je odpravljen osnovni problem večine tradicionalnih pristopov, ki uporabljajo v različnih fazah različne koncepte, notacije in modele, hkrati pa vsiljujejo nenaravno ločevanje posameznih vidikov modeliranega sistema. Posledično so ostajale neizkoriščene možnosti ponovne uporabe. Ena najpomembnejših pridobitev uporabe objektnega pristopa naj bi bile prav izboljšane možnosti ponovne uporabe in to ne le na nivoju programske kode, temveč tudi v izkoriščanju modelov, idej in znanja, pridobljenega in oblikovanega v fazah strateškega planiranja, analize in načrtovanja ter npr. tudi ponovna uporaba testnih vzorcev. Osnovna ideja objektne tehnologije je torej izgradnja sistemov na osnovi obstoječih, že preizkušenih gradnikov (EMRIS, 2000). Dejstvo je, da se objektna tehnologija uveljavlja v bistveno drugačnih okoliščinah kot npr. strukturne metode. Zmogljiva orodja CASE, zavedanje o pomenu matrik, projektnega vodenja ter kakovosti razvojnega procesa vplivajo in tudi usmerjajo razvoj ne le metod, temveč tudi samih orodij. Zavedati se moramo, da nobena tehnologija sama zase še ne zagotavlja višje kakovosti. Želene rezultate lahko dosežemo le, če tehnologijo uporabimo na ustrezni način. Ker želimo s pomočjo objektne tehnologije graditi boljše sisteme, je pomembno, da sočasno z vpeljavo objektne tehnologije vzpostavimo tudi ustrezen sistem kakovosti oziroma le tega ažuriramo skladno z zakonitostmi objektne metodologije razvoja informacijskih sistemov (ibid). 7.1 Osnovni pojmi objektno orientiranih pristopov Objekt je katerakoli stvar (entiteta) realnega sveta, realna ali abstraktna, o kateri hranimo podatke in njeno obnašanje, to je operacije nad njenimi podatki (Grad, Jaklič, 1996; Martin, 1993). Objektni tip je kategorija objekta. Objekt pa je primerek objektnega tipa. Objekt je v modelu predstavljen z vrednostmi svojih atributov (svojstev) in z opisom obnašanja. Atribut je imenovana lastnost razreda, ki opisuje razpon vrednosti, ki ga primerki lastnosti lahko vsebujejo. Predstavlja neko lastnost stvari, ki jo modeliramo, ki je skupna vsem objektom razreda (Booch, Jacobson, Rumbaugh, 1999; Slokar, 2005). Opis obnašanja objekta je v modelu predstavljen z operacijami, ki se uporabljajo za branje ali manipulacijo podatkov o objektu (glej sliko 24). Operacija je implementacija storitve, ki jo lahko drugi objekti zahtevajo od razreda z namenom vplivanja na obnašanje (Booch, Jacobson, Rumbaugh, 1999). Operacije omogočajo komunikacijo med objekti. Objekti ne morejo neposredno dosegati podatkov o drugih objektih. Če jih Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 88

90 želijo posegati, jim morajo poslati zahtevo. Zahteva povzroči, da se operacija nad enim ali več objekti izvede. Zahtevi pravimo tudi sporočilo. Operaciji, ki je implementirana v programu, pravimo metoda. Vsak objekt je enolično določen s svojim identifikatorjem, ki je ločen od njegovega stanja, kar pomeni, da imata lahko dva objekta isto stanje, a različni identiteti (Slokar, 2005). Slika 24: Predstavitev koncepta objekta (Slokar, 2005) Ograjevanje (ang. encapsulation) je lastnost objekta, da skrije podatke pred ostalimi objekti. Ostali objekti lahko dosegajo njegove podatke le preko njegovih operacij. Ograjevanje ščiti objekte pred izgubo in neželenimi manipulacijami z njihovimi podatki. Zunanji uporabniki (drugi objekti) vedo, kaj operacija naredi z objektom, ne vedo pa kako. Koncept skrivanja podatkov (ang. Data hiding) vodi do nizke sklopljenosti med objekti, saj omeji število domen, o katerih mora uporabnik objekta razmišljati. Za uporabnika je pomembno le to, katere operacije so mu na voljo, katere informacije te operacije pričakujejo in katere informacije bodo vrnjene uporabniku. Med objektom - odjemalcem in klicanim objektom - strežnikom je na ta način vzpostavljena in osnovana pogodba. Ta pogodba jasno definira in opisuje dialog oziroma način komuniciranja med njima (ibid.). Razred je implementacija objektnega tipa. Z generalizacijo tipu določimo nadtip in s specializacijo podtip. Na ta način dobimo hierarhijo tipov. Razred vsebuje podatkovne strukture in metode, ki opredeljujejo operacije, ki jih lahko uporabimo nad podatki. Hierarhija razredov tako omogoča dedovanje (ang. inheritance). V primeru, ko imamo v modelu dva ali več razredov s podobnimi atributi in operacijami, lahko s postopkom generalizacije izločimo skupne atribute in operacije v poseben razred, ki ga z uporabo mehanizma dedovanja povežemo z razredi, ki ohranijo le tiste lastnosti, ki so jim lastne in jih tako izdelani nadrazred nima. Obratno lahko s postopkom specializacije iz razreda, ki ima ustrezne lastnosti, kreiramo podrazred, ki mu dodamo posebne operacije ali atribute, ki jih potrebujemo. Podrazred tako deduje podatkovne strukture in metode Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 89

91 nadrazreda, vsebuje pa lahko tudi lastne podatkovne strukture in metode. Včasih prav z namenom kreiranja novih podrazredov kreiramo t.i. abstraktni razred, ki ima le funkcijo združevanja lastnosti, ki jih dedujejo njegovi potomci. Tak razred navadno nima primerkov, imajo jih le njegovi potomci. Znotraj specialnega razreda lahko poleg dodajanja atributov in operacij spremenimo tudi pomen in implementacijo določene operacije. Postopku pravimo predefiniranje. Postopek je zelo učinkovit, vendar nam poslabša preglednost celotnega modela, saj na prvi pogled ni vidna različna funkcionalnost operacije z enakim imenom v dveh z mehanizmom dedovanja povezanih razredih. Potomec lahko deduje lastnosti od enega ali več prednikov. V prvem primeru govorimo o enkratnem, v drugem pa o večkratnem dedovanju. Večkratno dedovanje prav tako zmanjšuje preglednost modela in jo je treba posebej previdno uporabljati. Ob nepravilni uporabi lahko pride do ponavljajočega se dedovanja. Dedovanje ob pazljivi uporabi omogoča učinkovito vzdrževanje, saj se spremembe operacij vršijo na enem mestu, na najvišjem mestu v hierarhiji razredov. Tako spremenjeno operacijo podedujejo vsi potomci tega razreda. Dedovanje omogoča obsežno ponovno uporabo, saj se z dedovanjem lastnosti izbranega razreda in dodajanjem potrebnih funkcionalnosti bistveno skrajšuje čas implementacije (ibid.). Asociacije predstavljajo povezave med primerki razredov. Na konceptualnem nivoju predstavljajo asociacije konceptualne povezave med razredi (Fowler, Scott, 2000). Asociacija je strukturna povezava, ki pove, da so objekti ene stvari povezani z objekti druge (Booch, Rumbaugh, Jacobson, 1999). Asociacija med seboj lahko povezuje dva ali redkeje tudi več razredov. V prvem primeru jo imenujemo binarna asociacija, v drugem primeru pa n-terna asociacija. Grafično jo prikazujemo kot polno črto, ki povezuje razreda med seboj. Asociaciji lahko priredimo ime in smer asociacije. Asociacija je lahko eno ali dvosmerna in predstavlja relacijo med razredi. Binarne asociacije prikažemo s črto, ki povezuje simbola dveh razredov. S pomočjo različnih načinov prikazovanja črt lahko predstavimo različne značilnosti asociacije. N-terne asociacije prikažemo s pomočjo romba, ki je povezan z razredi vključenimi v asociacijo. Asociacijo običajno poimenujemo, ob imenu pa lahko s pomočjo majhnega črnega trikotnika določimo tudi smer branja. Razen tega lahko asociacijam določimo še števnost, vloge, določila, navigacijo in omejitve (Slokar, 2005). Osnovne vrste asociacij predstavljajo naslednje strukture: -»je-povezan-z«(ang.: is-associated-with), -»je«(ang.: is-a ). -»je-del«(ang.: is-part-of), Prva predstavlja običajno obliko povezave, druga pa je tesno povezana s pojmoma generalizacije in specializacije v okviru koncepta dedovanja. Zadnja predstavlja relacijo, ki se imenuje agregacija ali združitev in je izrazita oblika asociacije, pri kateri Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 90

92 je združitveni objekt sestavljen iz komponent. Komponente so deli (»part - of«) agregata. Ta je semantično razširjen objekt, ki je obravnavan kot enota pri mnogih operacijah, čeprav je fizično sestavljen iz več manjših objektov. Posebna oblika agregacije je kompozicija, ki je v bistvu močnejša oblika agregacije. Poenostavljeno velja, da se pri kompoziciji npr. operacija»izbriši«posreduje in prenese tudi do vseh sestavnih delov. Razlika med kompozicijo in agregacijo je torej v tem, da je kompozicija posebna vrsta agregacije s poudarjenim lastništvom (ibid.). Mnogoličnost ali polimorfizem je sposobnost, da iste metode uporabljamo nad različnimi razredi. Pri tem se različni razredi različno odzivajo. Prilagodljivost oziroma fleksibilnost sistema se s tem principom bistveno poveča. Kadar ima operacija z istim imenom v različnih razredih različen pomen in implementacijo, govorimo o mnogoličnosti. Na način izvedbe torej vpliva razred prejemnika sporočila. Sporočilo lahko sproži različen odziv glede na razred, v katerem je klicana operacija implementirana. To tudi pomeni, da je ista operacija implementirana na več različnih načinov oziroma zanjo obstaja več metod. Ločimo tri tipe polimorfizma (Osnovni OO koncepti, 2005) (Slokar, 2005): - Vključitveni polimorfizem (ang. Inclusion polymorphism), ki je posledica tega, da lahko eno samo ime predstavlja objekte različnih razredov, ki so povezani z nekim skupnim nadrazredom. Dedovanje je zato ključ do te oblike polimorfizma. Z vključitvenim polimorfizmom je tesno povezana tehnika dinamičnega povezovanja (dynamic binding). To je proces, ki omogoča, da se identifikacija natančno določene metode odloži vse do časa izvajanja. - Operacijski polimorfizem (ang. Operation polymorphism) je tip polimorfizma, ko se z istim imenom sklicujemo na objekte, ki ne izkazujejo kakšne skupne povezave v smislu podrazredov oziroma razredne hierarhije dedovanja. Oblika operacijskega polimorfizma je t.i. "function overloading" polimorfizem. - Parametrski polimorfizem (ang. Parametric polymorphism) pogosto imenujemo tudi splošnost (ang. genericity). Glavna značilnost je, da pri deklaraciji splošnega tipa ali razreda kot parametre uporabimo tipe. 7.2 Poenoten objektno orientirani modelirni jezik UML UML (ang. Unified Modeling Language) je splošno uporabljiv vizualni modelirni jezik za razvoj sistemov (Arlow, Neustadt, 2002). Vsaka inženirska panoga potrebuje standarden jezik, ki inženirjem in tudi uporabnikom omogoča nedvoumno komunikacijo. Pri razvoju programske opreme smo priča pestri množici notacij, med katerimi preslikava ni vedno možna. Veliko število razvojnih tehnik in mnoge bolj ali manj podobne notacije so v razvoj programskih sistemov vnesle dvoumnost. Največja Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 91

93 prednost jezika za objektno modeliranje UML je prav poenotenje komunikacije v svetu programskega inženirstva. Največja podjetja in njihova orodja danes podpirajo jezik UML, kar pomeni, da lahko uporabniki pričakujejo enostavno izmenjavo podatkov in popolno podporo vsemu, kar jezik za objektno modeliranje ponuja. Ob standardizaciji notacije kot primarnem cilju so avtorji (Booch, Rumbaugh, Jacobson, 1999) poskušali vzporedno doseči tudi jasen pogled na proces razvoja programskih sistemov. UML je sicer mogoče aplicirati s poljubnim razvojnim procesom, saj zajema vse diagramske tehnike, kljub temu pa so avtorji UML razvili tudi proces razvoja, t.i. poenoteni proces, o katerem bo govora v nadaljevanju in ki predstavlja podlogo za oblikovanje lastnega procesa razvoja (Slokar, 2005). Zgodovinsko gledano je UML nastal z združitvijo več metodologij za objektno orientirano analizo in načrtovanje, med katerimi so bile najpomembnejše (glej sliko 25): - OMT avtorja James-a Rumbaugh-a, - OOSE avtorja Ivar-ja Jacobson-a, - Booch-93 metodologija avtorja Grady-a Booch-a. Slika 25: Razvoj UML (Slokar, 2005) UML je bil kasneje v okviru OMG (ang. Object Management Group) standardiziran in je trenutno standardni jezik za modeliranje sistemov. Medtem ko večina objektnih metodologij sestoji iz modelirnega jezika in procesa razvoja, UML podaja samo modelirni jezik (notacijo), ki jo metodologije uporabljajo za izražanje modelov. Zato UML imenujemo jezik za objektno modeliranje in ne metodologija. Za komunikacijo o rezultatih razvoja med razvijalci namreč potrebujemo Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 92

94 enotno notacijo, ki prikaže rezultate dela in nas ne obremenjuje s postopki, ki so privedli do teh rezultatov. Zaradi velikega spektra različnih procesov razvoja, ki so posledica prilagajanja problemskim domenam, je poenotenje metodologij zelo zahtevno opravilo (Slokar, 2005) Cilji in namen aplikacije UML Osnovne cilje razvoja jezika UML lahko strnemo v naslednjih točkah (Slokar, 2005): - Razviti vizualni modelirni jezik, ki bo uporabnikom omogočal razvoj in izmenjavo modelov. UML naj se osredotoča na razmeroma majhno množico osnovnih konceptov, ki zadovoljujejo potrebe v razvoju večine programskih sistemov in ki jih ni nujno vedno uporabiti v polnem številu. - Omogočiti razširjanje ali specializacijo osnovnih konceptov in s tem prilagajanje jezika posebnim potrebam projektov, ne da bi predefinirali osnovne koncepte. - Razviti jezik, ki bo neodvisen od programskega jezika in razvojnega procesa, kar zagotavlja podporo široki paleti projektov, kjer lahko jezik UML uporabimo brez modifikacij. - Razviti formalno osnovo za razumevanje modelirnega jezika, ki naj pomaga uporabniku pri spoznavanju in uporabi jezika. UML naj definira formalno definicijo statičnega formata modela s pomočjo metamodela, predstavljenega v obliki razrednih diagramov. - Vzpodbuditi rast trga objektnih orodij, saj poenotena razvojna notacija omogoča boljšo podporo s strani dobaviteljev in lažjo izmenjavo podatkov. - Razviti podporo za visokonivojske razvojne koncepte kot so sodelovanja, ogrodja, vzorci in komponente. Jasno definirana semantika naprednih konceptov je zelo pomembna za popolno izkoriščanje objektne tehnologije in ponovne uporabe. - Integrirati najboljše izkušnje iz prakse. Ključno vodilo v ozadju razvoja jezika UML je združevanje najboljših izkušenj iz praktičnih primerov z upoštevanjem različnih pogledov na nivoje abstrakcije, arhitekture, problemska področja, faze razvoja, tehnike implementacije itd. Slika 26 prikazuje pomen naštetih točk. Jezik za objektno modeliranje UML je nastal iz potrebe po poenotenosti in združitvi objektnih razvojnih metod, ki obstajajo v svetu razvoja programskih sistemov. Standardizacija jezika omogoča odločitev za tehnologijo in ne za proizvajalca, kar od razvijalcev podpornih orodij zahteva določeno mero sodelovanja, če želijo doseči medopravilnost orodij. Osnova za to je standarden jezik. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 93

95 Nenazadnje mora jezik biti uporabljen v industrijskem okolju, da bo doživel svoje razširjanje in možnost izkoriščanja. Delo na tem področju danes teče zelo aktivno in pričakujemo lahko, da bodo vsa podporna orodja v prihodnosti podpirala UML. Vodilna podjetja že danes s svojimi orodji podpirajo UML in omogočajo uporabnikom, da se odločijo za modelirni jezik kot tak in ne za njihovo»izpopolnjeno«implementacijo priporočil ali standardov. Slika 26: Proces uveljavljanja UML (Slokar, 2005) Predstavitev jezika UML UML definira notacijo, metamodel in razširitvene mehanizme jezika. Notacija je grafična predstavitev jezika (sintaksa), ki sama po sebi ne daje jasnega in nedvoumnega pomena posameznih konstruktov. Splošna uporaba notacije največkrat že definira nekatere neformalne definicije, toda bolje je uporabiti formalno definicijo. Ideja rigoroznih specifikacij in jezikov načrtovanja je prevladujoča na področju formalnih metod. Če uporabljamo tehnike s tega področja, izražamo specifikacije in načrtovanja s pomočjo izpeljank predikatnega računa. Takšne definicije so matematično natančne in ne dopuščajo dvoumnosti, a na žalost niso vsesplošno uporabne. Tako npr. lahko dokažemo, da program zadovoljuje matematični specifikaciji, nikakor ne moremo dokazati, da te specifikacije v resnici izpolnjujejo uporabnikova pričakovanja (Slokar, 2005). Večina objektnih metod ima v svoji definiciji le malo rigoroznosti, zato so avtorji jezika za objektno modeliranje UML poizkušali jeziku dati formalno podlago, ne da bi žrtvovali njegovo uporabnost. Ena od možnosti je definicija metamodela (modela o modelih). Največkrat gre pri tem za razredni diagram, ki definira notacijo in natančno ter nedvoumno definira pomen posameznih gradnikov. Avtorji so jezik za objektno modeliranje UML zgradili štiriplastno (OMG Unified Modeling Language Specification, 2008): Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 94

96 - meta-metamodel, ki definira jezik za specifikacijo metamodela in predstavlja infrastrukturo za arhitekturo metamodela; - metamodel, ki je primerek meta-metamodela in definira jezik za specifikacijo modelov; - model, ki je primerek metamodela in definira jezik za opis informacijske domene; - uporabniški objekti, ki so primerki modela in definirajo informacijsko domeno. Takšna zasnova jezika omogoča uporabo jezika na vseh področjih, saj vsebuje gradnike, ki omogočajo modeliranje različnih sistemov. Poleg formalne zasnove jezika so avtorji v jezik dodali tudi jezik OCL (ang. Object Constrain Language), ki določa omejitve in je popolnoma formalen ter omogoča oblikovanje omejitev vseh modelov (vloge v asociacijah, števnost povezav, pred- in po-pogoji metod ipd.). Kot kažejo izkušnje, je kombinacija formalne in neformalne zasnove jezika za modeliranje prinesla prednosti na dveh področjih. Po eni strani je jezik splošno uporaben, a jasno definiran, kar omogoča uporabo jezika UML na vseh problemskih področjih, po drugi strani pa jasno definirana struktura jezika omogoča lažji razvoj podporne programske opreme (Slokar, 2005) Gradniki UML V nadaljevanju bo podana kratka teoretična osnova zgradbe UML ter semantičnih pravil notacije UML. Trenutno je namreč na razpolago številna literatura s tega področja, zato na tem mestu podajam le osnove. K osnovnim gradnikom UML prištevamo elemente, povezave in diagrame (Booch, Rumbaugh, Jacobson, 1999). Elementi so namenjeni opisovanju strukture, obnašanja, združevanja ali opomb. Omogočajo prikaz različnih pogledov na sistem. Strukturni elementi, ki prikazujejo statični pogled na sistem, so: - Razred je opis niza objektov, ki imajo enake atribute, operacije, povezave in semantiko. Razred implementira enega ali več vmesnikov. Grafično je predstavljen kot pravokotnik, ki vsebuje vsaj ime razreda, njegove atribute in operacije. - Vmesnik je zbirka operacij, ki opredeljuje storitve, ki jih ponujata razred ali komponenta. Vmesnik opredeljuje specifikacijo in parametre operacije, izvedba operacije je skrita. Grafično je prikazan kot krogec. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 95

97 - Sodelovanje opredeljuje interakcijo in je združba vlog in ostalih elementov, ki skupno delujejo v kooperativnem obnašanju. Razred je lahko del več sodelovanj. Sodelovanje je grafično predstavljeno kot črtkasta elipsa. - Primer uporabe je opis niza zaporednih korakov, ki jih izvaja sistem, in določenemu akterju prinašajo rezultat, ki ga lahko opazujemo. Grafično je prikazan kot elipsa. - Komponenta je fizični del sistema, ki zagotavlja uresničitev niza vmesnikov. Komponenta tipično predstavlja fizično pakiranje logičnih elementov, kot so razredi, vmesniki in sodelovanja. Grafično je prikazana kot pravokotnik z zankama. - Vozlišče je fizični element, ki obstaja v času izvajanja in predstavlja računalniški vir, ki ima lasten spomin in procesorsko moč. Grafično je prikazan kot kocka, ki vsebuje lastno ime (Rumbaugh, Jacobson, Booch, 1999). Dinamični elementi, ki prikazujejo obnašanje sistema, so naslednji: - Interakcija predstavlja obnašanje, ki vsebuje sporočila, ki se z določenim namenom izmenjujejo med objekti v določenem kontekstu komunikacije. Interakcija vsebuje različne elemente, in sicer sporočila, obnašanja, ki jih sporočila sprožijo, ter povezave med objekti. Grafično predstavljamo sporočilo kot puščico, ki vsebuje ime operacije, ki jo sproža. - Diagrami stanj predstavljajo obnašanje, ki opredeljuje zaporedje stanj objekta, ki se menjajo v interakciji kot odgovor na dogodke. Vključuje stanja, prehode (tok iz stanja v stanje), dogodke (ki sprožajo prehode) in aktivnosti (odgovore na prehode). Grafično stanje prikazujemo kot pravokotnik z zaobljenimi koti, ki vsebuje ime in vgnezdena podstanja, če le ta obstajajo. - Mehanizem za združevanje objektov v UML se imenuje paket. Paket je splošni mehanizem združevanja elementov. Za razliko od komponente in vozlišča, ki obstajata v času izvajanja, paket obstaja na konceptualnem nivoju. Grafično je prikazan kot mapa. - Za dodajanje opomb in opisov v UML uporabljamo ustrezne elemente opomb, ki se imenujejo zapiski. Zapisek lahko pripnemo na element ali skupino elementov. Grafično je prikazan kot zavihan list. Povezave predstavljajo odnose med razredi in so abstraktna predstavitev odnosov realnega sveta. Povezava med odvisnima razredoma je primer povezave med razredoma. Povezave v UML lahko razdelimo na: - Odvisnosti so semantične povezave med dvema elementoma, pri katerih sprememba neodvisnega elementa lahko povzroči spremembo odvisnega elementa. Grafično jih prikažemo kot črtkano puščico. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 96

98 - Asociacije so strukturne povezave, ki opisujejo relacije, ki povezujejo objekte. Poseben primer asociacije je agregacija, ki je opisana v podpoglavju 7.1. Asociacijo prikažemo kot polno črto med dvema ali več strukturnimi elementi. V primeru agregacije je na strani črte, ki je pri elementu, ki predstavlja celoto, votel romb, v primeru agregacije kot primera kompozicije (sestavljene agregacije) pa poln romb. Za podrobnejši opis asociacije lahko na vsako stran črte dodamo ime vloge, saj imajo binarne asociacije natančno dve vlogi. Za imena vlog uporabljamo samostalnike. Z vlogo opišemo, kako razred vidi drugi razred preko asociacije. Uporaba vlog je nujna, če med istimi razredi obstaja več asociacij. Če je med razredoma le ena asociacija, vlog ne uporabljamo, razen če želimo asociacijo natančneje opisati. Binarne asociacije povezujejo dva razreda, n-kratne asociacije pa povezujejo več razredov. Posebna oblika asociacije je rekurzivna asociacija. Asociacija razreda ne kaže na drugi razred, temveč kaže na samo sebe. Uporaba vlog pri teh vrstah asociacij je nujna. Asociacijam lahko določimo tudi kardinalnost oziroma števnost. Tako določimo, koliko objektov enega razreda je lahko povezanih z objekti drugega povezanega razreda. Tudi asociacije lahko vsebujejo atribute in operacije. Te asociacije imenujemo razredne asociacije Razred asociacije je pri tem definiran kot ostali razredi. Zanj je značilno samo to, da sodeluje v asociaciji. Ti razredi se imenujejo asociacijski razredi ali povezovalni razredi. - Generalizacije predstavljajo povezave generalizacije in specializacije, ki sta že opisani v podpoglavju 7.1. Grafično se prikažejo kot puščica z votlo konico, usmerjeno proti predniku oziroma nadrazredu. - Realizacije so semantična povezava med elementoma, kjer prvi opredeljuje funkcijo, ki jo drugi izvede. Srečamo jo med vmesniki in razredi ter komponentami, ki jih uresničujejo, in med primeri uporabe ter sodelovanji, ki jih uresničujejo. Grafično so prikazane kot črtkana puščica z votlo konico (Slokar, 2005). Diagrami oziroma diagramske tehnike jezika UML omogočajo štiri različne poglede na problemsko področje. Prvi je pogled na uporabniške zahteve, kjer uporabljamo diagrame primerov uporabe, ki izvirajo neposredno iz Jacobsonove OOSE (ang. Object Oriented Software Engineering) metodologije. V drugo skupino lahko uvrstimo statični pogled na problemsko domeno, kjer uporabljamo razredne diagrame 18 in objektne diagrame. Tretji pogled predstavlja skupina diagramskih tehnik, ki modelirajo obnašanje sistema in interakcijo med objekti sistema. Sem spadajo diagrami stanj, s katerimi opišemo prehajanje stanj za posamezne razrede, in diagrami aktivnosti, ki prikazujejo izvajanje aktivnosti sistema. Interakcijo med objekti, ki zagotavljajo funkcionalnost celotnega sistema, prikazujejo diagrami zaporedja, ki prikazujejo tipično interakcijo objektov v scenarijih uporabe sistema, in diagrami sodelovanja, ki 18 Nekoliko spremenjena diagramska tehnika povzeta iz Rumbaugh-ove OMT(ang. Object Modeling Technique) metodologije. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 97

99 prikazujejo način sodelovanja med množico objektov z namenom izvrševanja določene funkcionalnosti sistema. Četrti pogled na sistem omogoča skupina diagramov implementacije, s katerimi prikažemo implementacijske konstrukte. V jeziku UML so to diagrami komponent, ki prikazujejo organizacijo programskih komponent, in diagrami razvrstitve (porazdelitve ang. Deployment Diagram), s katerimi prikažemo konfiguracijo programskega sistema in strojnega okolja, kjer se sistem izvaja. Tu obstaja nevarnost, da bi lahko veliko število diagramskih tehnik uporabnika zmedlo in ga usmerilo v uporabo tehnologije zaradi tehnologije same. Namen jezika UML je uporabiti le tiste diagramske tehnike, ki so pomembne za določeno problemsko področje, nikakor pa ni nujno uporabiti vseh tehnik na vseh področjih (ibid.). Poleg navedenih pogledov na sistem in njihovih gradnikov UML kot novost uvaja koncept stereotipov, s katerim lahko poljubnemu elementu jezika definiramo oziroma razširimo nov pomen oziroma pomen prilagodimo zahtevam razvojnega procesa, ter koncept vzorcev, ki jih jezik UML kot prvi uvaja v proces razvoja. Vzorec je v jeziku UML lahko uporabljen praktično kjerkoli in pomeni jedro idejne rešitve, ki je v preteklosti vodila do uspešne implementacije. Nov je tudi koncept razvoja na podlagi komponent, ki uvaja komponento kot gradnika programskih sistemov. Komponenta je definirana kot množica razredov, ki je ločena od sveta z jasno definiranim vmesnikom (ibid.). 7.3 Poenoteni proces razvoja informacijskega sistema (ang. The Unified Process) Kot omenjeno je jezik UML modelirni jezik in ne metodologija razvoja programske opreme in informacijskih sistemov, saj nima definiranega procesa razvoja, ki je temelj metodologije in poleg modelirnega jezika tudi njen sestavni del. Avtorji jezika UML so zato pripravili izdajo poenotenega procesa razvoja, ki naj bi združeval najboljše postopke obstoječih procesov. Avtorji so že na samem začetku ugotovili, da natančno definiranega procesa razvoja ne bi bilo mogoče razviti, zato so razvili ogrodje, kjer uporabnik lahko sam prilagodi ponujeno razvojno ogrodje svojim zahtevam in uporabi samo tehnike, ki so primerne in smiselne za konkretno modelirani proces (Slokar, 2005). Proces razvoja programske opreme predstavlja opredelitev aktivnosti, ki so potrebne za implementiranje in spreminjanje potreb uporabnikov v odgovarjajoče produkte, ki predstavljajo programsko rešitev, ter za spreminjanje dodatnih sprememb teh zahtev v nov, ponovno konsistentno odgovarjajoči niz produktov (Booch, Jacobson, Rumbaugh, 1999). Ti produkti poleg delujoče programske opreme obsegajo še množico med seboj konsistentnih modelov, ki prikazujejo različne poglede na sistem in so dokumentirani s pomočjo UML jezika. Iterativno inkrementalna narava objektnega pristopa ima za Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 98

100 posledico prekrivanje med posameznimi fazami razvoja, kar narekuje predstavitev procesnega modela v dveh dimenzijah: časovno po fazah razvoja in organizacijsko po aktivnostih, ki jih opravljamo znotraj vsake ponovitve. Po časovni komponenti so opredeljene faze razvoja, ki zajemajo celoten življenjski cikel razvoja informacijskega sistema (Arlow, Neustadt, 2002): - začetna faza (ang. Inception); - zbiranje informacij (ang. Elaboration); - konstrukcija (ang. Construction); - prevzem (ang. Transition). Tovrstna predstavitev v procesnem modelu poveže dva do sedaj ločena pogleda na razvoj programske opreme oziroma informacijskega sistema. Gledano s časovne perspektive govorimo o razvojnih ciklih, fazah, iteracijah in mejnikih, kar je značilno za upravljavski nivo gledanja na projekt. Tehnično gledano pa je proces razvoja sestavljen iz aktivnosti kot komponent delovnih tokov procesa razvoja. Inkrementalnost procesa razvoja se kaže ob razvoju posameznih segmentov oziroma produktov znotraj posamezne faze razvoja, iterativnost pa v ponavljanju posameznih korakov, ki vodijo do želenega cilja. Vsaka iteracija je sestavljena iz analize, načrtovanja, izvedbe in testiranja faznega produkta. Princip iterativnosti se v praktičnih primerih večinoma uporablja v fazi gradnje, poenoteni proces pa omogoča njegovo aplikacijo tudi v preostalih fazah razvoja. Slika 27 prikazuje dvodimenzionalni pogled na razvojni proces. Na sliki lahko vidimo, kako so posamezne faze organizirane po času in si sledijo zaporedno, hkrati pa je potrebno gledati tudi organizacijo po aktivnostih in njihov delež, ki se uporablja v posamezni fazi. Vidimo, da se posamezne aktivnosti lahko uporabljajo v vseh oziroma vsaj v večih fazah procesa razvoja. Življenjski cikel vsake generacije programske opreme oziroma produktov posamezne faze razvoja torej razdelimo na navedene štiri faze. Vsaka faza se zaključi z definiranim časovnim mejnikom in zahteva sprejetje odločitev, ki lahko v veliki meri vplivajo na uspešnost projekta (Slokar, 2005). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 99

101 Količina dela Slika 27: Shema objektnega procesa razvoja informacijskih sistemov (EMRIS, 2000) Bistveni cilji posamezne faze so sledeči (Arlow, Neustadt, 2002): Začetna faza definira namen in cilj projekta, izvedljivost projekta glede na poslovne zahteve, definira projekt s poslovnega stališča, določi njegov obseg in dobrobiti izvedbe. Pod pojmom projekt je tu mišljen proces razvoja informacijskega sistema. Poleg tega ocenimo, kako obsežen bo projekt, kakšna so potrebna vlaganja, kakšni so potrebni viri in katera so kritična tveganja izvajanja projekta. Že v tej fazi zajamemo bistvene primere uporabe in se torej predvsem osredotočimo na izvajanje aktivnosti definiranja zahtev in analize. Če v to fazo vključimo tudi izdelavo prototipa za potrditev osnovnega koncepta, potem se v določeni meri izvajata tudi aktivnosti načrtovanja in implementacije prototipa. Prototip nima vpliva na končni produkt, zato je kot tak kasneje zavržen in zato tudi ni podvržen aktivnosti testiranja (Slokar, 2005). Faza zbiranja informacij v grobem obsega analizo problemskega področja, postavitev ogrodja arhitekture, izdelavo projektnega plana za fazo konstrukcije, zbiranje začetnih zahtev za funkcionalnost sistema in izpopolnitev opredeljenih tveganj. V prvi fazi razpolagamo z okvirnimi idejami o zahtevah glede informacijskega sistema. Nato zberemo podrobne podatke o zahtevah, izvedemo analizo in načrt ter določimo osnovno arhitekturo novega sistema. Na koncu določimo plan konstrukcije. Na osnovi vseh teh podatkov opredelimo, kaj in kako bomo delali, ter definiramo tveganja (ibid.): Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 100

102 o tveganje potreb, ki vključuje nevarnost, da zgradimo informacijski sistem, ki ne odgovarja postavljenim zahtevam in je lahko posledica nesporazuma med razvijalcem in uporabnikom; o tehnološko tveganje, kjer se poraja vprašanje, ali imamo na razpolago ustrezno tehnologijo za rešitev problema, saj se namreč lahko dogodi, da uporabimo več različnih tehnoloških rešitev, ki so dobre, integracija med njimi pa je težavna ali celo nemogoča. Poraja se tudi vprašanje o posledicah v primeru odpovedi sistema; o tveganje kadrov, ki vključuje dilemo, ali imamo na voljo dovolj sodelavcev in ali so ustrezno usposobljeni za izvedbo projekta. Pri večini projektov se izkaže, da izobraževanje ni bilo izvedeno v zadostni meri, zato je potrebno izobraževanju in usposabljanju posvetiti posebno skrb; o tveganje, ki vključuje (ne)zadostnost podpore in (ne)zaupanje vodstva glede realizacije projekta. V tej fazi določimo do 80% primerov uporabe. Primeri uporabe tvorijo ogrodje informacijskega sistema. Faza konstrukcije vključuje planiranje izgradnje in samo izgradnjo. V tej fazi so primeri uporabe in diagrami razredov osnova za delo. Izgradnja je pretežno izvedena v okviru aktivnosti analiziranja, načrtovanja, izvedbe in testiranja. Korake izgradnje ponavljamo do doseženega ustreznega nivoja kakovosti, kar je uporabniško testirano in potrjeno. Ta način se uporablja zaradi zmanjšanja tveganja. Faza vključuje več ponavljanj, znotraj katerih postopno dograjujemo sistem. V vsaki ponovitvi se dodaja funkcionalnost primerom uporabe, izvedena sta testiranje in integracija. Uporabniki sodelujejo pri testiranju vsake ponovitve in lahko vplivajo še na zadnje korekcije izdelanih funkcionalnosti. Ob izdelani programski opremi pripravimo tudi ustrezno tehnično in uporabniško dokumentacijo, ki vključuje tudi UML diagrame. Dopolnimo tudi vse nedokončane modele iz prejšnjih faz. Na koncu faze je potrebno oceniti, ali je programska oprema primerna za vsakodnevno uporabo in predajo uporabnikom (ibid.). Faza prevzema vključuje predajo izdelka v uporabnikovo okolje. Zadnja faza je faza prehoda. V tej fazi izvedemo zadnja testiranja, merimo zmogljivosti sistema in izobrazimo uporabnike. Po zagonu se lahko pokažejo težave, ki jih v fazi testiranja nismo uspeli identificirati. V kolikor so odstopanja večja, lahko odpravo problema posredujemo v naslednjo ponovitev izdelave sistema. Manjše popravke izvedemo kar znotraj faze prevzema. Tako dopolnimo model implementacije in testiranja ter zabeležimo pridobljene izkušnje za izboljšanje procesa v naslednjih ponovitvah (ibid.). Razvoj programske opreme na opisan način omogoča kontinuirano dopolnjevanje in spreminjanje funkcionalnosti glede na zahteve poslovnega okolja in uporabniške Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 101

103 zahteve. Ključnega pomena je postopnost in iterativnost ter možna povezanost posameznih modelov. To omogoča enostavno odkrivanje potrebnih sprememb v modelih, ki so bližji implementaciji, glede na spremembe v modelu primerov uporabe. Drugo dimenzijo poenotenega procesa predstavljajo statične komponente, ki so vključene v posamezne faze procesa in vsebujejo aktivnosti (Slokar, 2005): zajemanje zahtev definiranje funkcionalnosti sistema preko pridobivanja uporabniških zahtev; analiza natančnejše opredeljevanje in dograjevanje ter strukturiranje funkcionalnosti; načrtovanje realizacija funkcionalnosti v okviru definiranja logične arhitekture sistema; implementacija izgradnja programske kode; testiranje izvajanje integracijskega preverjanja implementacije sistema. Zajemanje zahtev Namen je preko primerov uporabe opredeliti model funkcionalnosti bodočega sistema. Zahtevano funkcionalnost opredelimo, ko opišemo načine uporabe sistema in rezultate, ki jih sistem nudi uporabnikom. Pomembno je identificirati vloge, ki komunicirajo s sistemom, s čimer so opredeljeni akterji sistema. Primere uporabe zberemo v model s pomočjo diagramov primerov uporabe. Poleg primerov uporabe, ki so glavno orodje za zajemanje zahtev, si pomagamo še z diagrami za opisovanje obnašanja sistema (npr. z diagrami zaporedja). Poleg tega lahko naredimo tudi nekatere prototipe uporabniških vmesnikov, ki pomagajo k podrobnemu razumevanju načina interakcije uporabnika in sistema. Za razumevanje problemske domene lahko modelu primerov uporabe dodamo tekstovni opis z opisom akterjev in njihove vloge ter izvajanje primerov uporabe. Za razumevanje lahko dodamo tudi definicijo uporabljenih izrazov. Primerom uporabe opredelimo pomembnost in jih razvrstimo v vrstni red za nadaljnji razvoj (Slokar, 2005). Analiza Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 102

104 Analiza predstavlja pogled na način realizacije zahtevane funkcionalnosti, kjer je potrebno podrobno analizirati uporabniške zahteve, opredeljene v predhodnem koraku. Model analize je prikazan zgolj na konceptualnem nivoju, podrobnosti implementacije niso prikazane. Razlikuje se od modela primerov uporabe, saj je opisan v formalnem jeziku. Namenjenem je razvijalcu sistema in prikazuje notranji pogled na sistem, ki je sestavljen iz razredov in paketov. Prikazuje način izvedbe funkcionalnosti znotraj sistema, ki je osnova za načrtovanje in opredeljuje način realizacije primerov uporabe s strani sistema. Opredelijo se razredi in njihove odgovornosti, ki jih zagotavljajo razredne operacije in vmesniki, ter paketi, ki bodo zagotavljali posamezne funkcionalnosti. Opredelijo se tudi povezave med razredi ter njihovo združevanje v pakete. Na miselnem nivoju se preizkusi delovanje primerov uporabe skozi tako opredeljeni model. Opredeli se tudi povezava med primeri uporabe in elementi modela analize, ki omogočajo njihovo izvajanje. Za opisovanje modela analize se uporabita predvsem razredni diagram in diagram sodelovanja. Odvisnosti med paketi, ki realizirajo posamezne primere uporabe, prikažemo v razrednem diagramu na višjem nivoju abstrakcije (ibid.). Arhitekturno načrtovanje Znotraj aktivnosti načrtovanja opredelimo fizični model sistema, ki bo osnova za implementacijo. Opredelimo model načrta in model porazdelitve. V modelu načrta podrobno opredelimo razrede, povezave med njimi in dinamično obnašanje sistema. Dokončno opredelimo atribute razredov, opredelimo vidnost (javna, zasebna, zaščitena (ang. visibility (public, private, protected)) in opišemo metode. Metode lahko opišemo v naravnem jeziku ali pseudo kodi ter prepustimo programiranje naslednjemu koraku, lahko pa jih že programiramo v izbranem programskem jeziku. Povezave med objekti dokončno opredelimo glede števnosti, smeri navigacije in imenovanja vlog glede na predvideno okolje aplikacije. Prav tako je treba upoštevati predvideno tehnologijo shranjevanja podatkov, ko načrtujemo razrede, ki izvajajo zapisovanje podatkov v okviru transakcije. Pakete preoblikujemo v podsisteme. Treba je zagotoviti čim manjšo odvisnost med podsistemi, opredeliti ustrezne vmesnike in zagotoviti, da podsistem ponuja pravilno realizacijo operacij, ki so opredeljene z njegovimi vmesniki. Dinamično obnašanje sistema podrobno opišemo z diagrami zaporedja, diagrami stanj in diagrami aktivnosti. Tako je model načrta podrobna predstavitev sistema z upoštevanimi lastnostmi okolja, v katerem bo uresničen. Model porazdelitve vsebuje vozlišča, njihove lastnosti in povezave ter začetno razporejanje razredov in podsistemov v vozlišča. Za opisovanje modela uporabimo diagram porazdelitve (ibid.). Implementacija Glavni rezultat te aktivnosti je izvorna koda, ki uresničuje izdelke predhodnih korakov in omogoča delovanje sistema. Implementacija vključuje posamezne programske komponente, ki implementirajo razrede in podsisteme, ki so bili opredeljeni v Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 103

105 načrtovanju. Razrede implementiramo kot posamezne komponente, ki vsebujejo izvorno kodo. Implementacija poteka v več iteracijah in lahko tudi vzporedno, zato je pomembno načrtovati integracijo po vsaki iteraciji. V okviru iteracij se izdelajo obvladljivi deli programske kode, ki se sproti integrirajo z že razvitim delom sistema. V tem koraku se izvede testiranje posameznih komponent, ki se nato integrirajo in namestijo na ustrezno strojno opremo. Celovito sistemsko preverjanje se izvede v koraku testiranja. V modelu uresničitve uporabljamo diagrama komponent in porazdelitve (ibid.). Testiranje Namen testiranja je preizkus delovanja sistema, tako glede izpolnjevanja zahtevanih funkcionalnosti v smislu pravilnosti delovanja kot tudi izpolnjevanja nefunkcionalnih zahtev npr. performans. Testiranje na nivoju komponent je opravljeno v koraku implementacije, v koraku testiranja pa se izvaja, kot omenjeno, integracijsko in sistemsko testiranje. Za sistematičen način testiranja je pripravljen model testiranja, ki vsebuje (Booch, Jacobson, Rumbaugh, 1999) testne primere, ki opredeljujejo vsebino testiranja, testne postopke, ki opredeljujejo način testiranja in testne komponente, ki omogočajo avtomatizacijo testnih postopkov. Plan testiranja mora vključevati urnik testiranja in osebe, ki bodo testiranje izvajale. Po izvedenem testiranju ocenimo uspešnost testiranja. V primeru uspešnega testa celotnega sistema je sistem pripravljen za predajo. Model testiranja dopolnjujemo in ga uporabimo ob vsaki novi ponovitvi znotraj življenjske dobe sistema (Slokar, 2005). 8 NOVI INFORMACIJSKI SISTEM ZA PODROČJE PODPORE ODLOČANJA V ŠPORTU Zakon o športu je bil sprejet marca 1998 in v skladu s tem zakonom ima država odgovornost varovanja javnega interesa v športu. Zakon ureja področje športne vzgoje, športne rekreacije, kakovostnega športa, vrhunskega športa in športa invalidov. V tem zakonu so tudi opredeljene pristojnosti ustanov, ki so povezane s športom v Sloveniji in načini njihovega sodelovanja. V letu 2000 je Državni zbor RS sprejel Nacionalni program športa, ki določa prednostne naloge države na področju športa (Kranjc Kušlan, Hosta, 2005). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 104

106 Zakon o športu v 58. členu govori:»za organizirano in sistematično spremljanje stanja v športu in njegovega razvoja ter za vodenje dolgoročne politike razvoja v športu vodi ministrstvo za šolstvo in šport (v nadaljevanju upravljavec) naslednje evidence: - razvid vrhunskih in drugih športnikov, - razvid poklicnih športnikov, - razvid zasebnih športnih delavcev, - razvid strokovnih delavcev v športu, - razvid izvajalcev letnega programa, - razvid športnih objektov, - razvid velikih mednarodnih športnih prireditev v Sloveniji, - razvid javnih zavodov v športu«(zakon o športu, UR. L. RS št.22/1998). V nadaljevanju zakon govori o podatkih, ki jih mora posamezen razvid vsebovati. Vsi osebni podatki se zbirajo, obdelujejo, shranjujejo in posredujejo zgolj za potrebe upravljavca evidenc. Pri izdelavi statističnih analiz identiteta vrhunskih in drugih športnikov, poklicnih športnikov, zasebnih športnih delavcev in strokovnih delavcev ne sme biti razvidna (Zakon o športu, 58. člen, UR. L. RS št.22/1998). Ministrstvo za šolstvo in šport je dolžno voditi razvide kar je pogoj za izgradnjo novega informacijskega sistema, ki bo temeljil na teh razvidih. Poleg podatkov, ki jih predpisuje Zakon o športu, so potrebni še procesni podatki, ki nastanejo v procesu vodenja razvidov. Osnovni procesni podatki so datum vpisa in izpisa iz razvida, trajanje statusa, ki ga opredeljuje posamezni pravilnik za vodenje razvida ter drugi specifični podatki, ki se razlikujejo od razvida do razvida. Ključni uporabnik in nosilec je Ministrstvo za šolstvo in šport, drugi uporabniki pa so subjekti, ki so predmet posameznega razvida, opredeljeni s pravilnikom o vodenju razvida. Aplikacija je omejena z dostopom do podatkov. Širša javnost ima lahko vpogled samo v javno dostopne podatke, ki so opredeljene z aktualno zakonodajo in pravilniki. V nadaljevanju bo prikazana konkretna aplikacija sistema razvidov kot enega izmed podpornih orodij za področje športa z uporabo objektnih konceptov za modeliranje sistemov. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 105

107 8.1 Nova arhitektura športno informacijskega sistema Informacijski sistem na športnem področju temelji na omrežnem računalništvu z internetno tehnologijo, vzpostavljeno z odprtokodnimi izdelki in operacijskim sistemom Linux. Vzpostavljeni so vsi potrebni varnosti mehanizmi. Komunikacijske poti od uporabnikov do informacijskega centra so zaščitene s SSH povezavami, vso strežniško in uporabniško okolje pa je od preostalega internetnega omrežja ločeno s požarnim zidom. Slika 28 prikazuje shematski prikaz postavljenega omrežja. Slika 28: Shema postavitve novega omrežja (MŠŠ-interno gradivo, 2006) Spletni strežnik Spletni strežnik služi za potrebe gostovanja spletnih strani in e-poštne naslove, katere za uporabnike omogoča Ministrstvo za šolstvo in šport. Zaradi velike količine spletnih strani, e-naslovov in prometa je ključnega pomena, da je ta strežnik najzmogljivejši. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 106

108 Strežnik ima dodatne napredne varnostne zaščite, saj je na njem največ strank in spletnih strani. Na strežniku je nameščena programska oprema CPanel (kontrolna plošča), katera omogoča, da si uporabniki večino njim potrebnih stvari urejajo sami, preko prijaznega spletnega vmesnika. Aplikacijski strežnik - Windows Na aplikacijskem strežniku bodo vse ključne aplikacije, ki lahko tečejo le pod operacijskim sistemom Windows, podatki se bodo redno arhivirali na back-up strežnik.»back-up«strežnik(i) oziroma varnostni strežnik (i) Na njih se dnevno shranjujejo vsi ključni podatki iz drugih računalnikov. Redundanca je odvisna od števila diskov in strežnikov. Glede strojne opreme ti računalniki niso zahtevni, zato se lahko uporabi katere od obstoječih, manj zmogljivih strežnikov. Zaželeno je strojno podprto RAID1 ali RAID5 diskovno polje. Povezava v medmrežje Uporabili se bodo obstoječi Cisco router - usmerjevalnik in switchi, saj so za zadano nalogo dovolj zmogljivi. Na routerju - usmerjevalniku bo tudi prva stopnja varnostnega zidu (ang. Firewall). 8.2 Tehnologija pri razvidih Predlagana uporaba spletne tehnologije (platforme) na odprtokodnih tehnologijah (PHP/Postgre SQL) in uporaba objektnega načina izvedbe bi omogočala veliko mero modularnosti in prilagodljivosti različnim poslovnim procesom in potrebam. Pri izgradnji informacijskega sistema bo odprtokodna spletna tehnologija omogočala učinkovit in cenovno dostopen način vzpostavitve IS, ki bo enostaven za upravljanje in ne bo potreboval vrhunskih IT strokovnjakov zaposlenih znotraj MŠŠ. Aplikacijo bo mogoče z relativno majhno podporo zunanjih izvajalcev nadgrajevati in prilagajati potrebam ministrstva (MŠŠ-interno gradivo, 2006). Ključne prednosti, ki so bile zastavljene pri uvedbi spletnega informacijskega sistema za področje športa: - kratek čas implementacije; - nizki stroški vzdrževanja in morebitnega dodatnega razvoja; Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 107

109 - centralizirana baza vseh podatkov; - usklajenost vseh evidenc in šifrantov; - delovanje aplikacije v spletnem okolju (brskalnik - lahki klient); - enostavnost uporabe; - dostopnost do aktualnih podatkov; - vsebina (poslovna logika) aplikacije se lahko razvija in prilagaja glede na potrebe, rast in strateški razvoj MŠŠ; - omogočena bo velika možnost integracije z drugimi aplikacijami; - celotna aplikacija bo v slovenskem jeziku; - omogočena bo povezljivost z drugimi pisarniškimi programi (Word, Excel); - vsa komunikacija bo potekala preko varnega spletnega protokola (SSL); - omogočeni bodo dinamični seznami (filtriranje, sortiranje, brisanje, izvoz, zaklepanje, bližnjice); - enostavno urejanje in dodajanje zapisov; - avtomatično arhiviranje podatkov na vseh nivojih (koš, zgodovina in obnovitev); - varnost dostopa do podatkov bo urejena na nivoju identifikacije uporabnikov, skupine in pravice; - vgrajen bo sistem za obveščanje (o vseh spremembah v sistemu). Informacijski sistem mora v celoti delovati kot spletna aplikacija, ki bo delovala preko lahkega klienta (brskalnika), brez potrebnih instalacij na uporabniški strani. Aplikacija mora biti nameščena na strežniku MŠŠ. Uporabniki bodo do aplikacije dostopali preko brskalnika (Internet Explorer ali Mozilla Firefox) in v obeh brskalnikih mora aplikacija delovati brezhibno Tehnologija INTRIX Sprejete tehnične specifikacije realizacije sistema so bile razvite z uporabo: Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 108

110 objektno orientirane relacijske baze PostgreSQL kot najboljša odprtokodna relacijska baza sploh je osnova za nov IS. Možnost dodajanja osnovnih podatkovnih tipov in njena objektna orientiranost sta lastnosti, s katerima pogosto odpravimo ali pa vsaj olajšamo marsikateri problem, ki otežuje delo s klasičnimi relacijskimi bazami; razvojnega orodja INTRIX to je programska platforma za razvoj poslovnih spletnih rešitev. Omogoča preprost razvoj, prilagajanje, integracijo in upravljanje spletnih aplikacij za različne poslovne namene. Posamezne aplikacije je mogoče zgraditi in uvesti v najkrajšem času in jih tudi po uvedbi v samo nekaj urah prilagoditi novim poslovnim potrebam oziroma procesom. INTRIX Platforma je razvita z odprtokodnim programjem (OSS), uporablja najnovejše spletne standarde in podpira aplikacije z visoko zmogljivostjo in velikim naborom funkcionalnosti. Številne vnaprej pripravljene funkcionalnosti omogočajo hitro izgradnjo, prilagoditev in integracijo posameznih poslovnih rešitev (Intera, 2008). Celotna arhitektura je zgrajena na modelu MVC, z namenom zagotovitve boljše stopnje prilagodljivosti in integracije pri razvoju poslovnih spletnih aplikacij. INTRIX je organiziran modularno. Sestavljen je iz treh plasti na strani strežnika: osnovni nivo, nivo programskih modulov in nivo specializiranih poslovnih rešitev (glej sliko 29). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 109

111 Slika 29: Zgradba INTRIX orodja (vir: Raven shranjevanja podatkov: Podatkovna baza PostgreSQL vsebuje strukturo tabel, prožilcev in pogledov, optimiziranih za shranjevanje in hitro branje trojic RDF. Trojice RDF so kratki logični stavki (subjekt, predikat, objekt), ki omogočajo shranjevanje kakršne koli poslovne logike, nastavitev, večjezičnih besedil in drugih podatkov v enotnem preprostem formatu. Raven dostopanja do podatkov: Za lažje dostopanje do podatkov v formatu RDF je uporabljen, na osnovi specifikacije SPARQL, poseben RDF Query Engine. Gre za zbirko razredov PHP, s pomočjo katerih je mogoče enostavno dobiti rezultate iz podatkovne baze. Raven podatkovnega modela: OWL (ang. Web Ontology Language), standard W3C, je jezik, zgrajen na podlagi opisne logike, zapisan pa v formatu RDF. Z njegovo pomočjo je mogoče predstaviti še tako kompleksno podatkovno logiko. OWL API je zbirka razredov PHP, ki berejo in analizirajo poslovno logiko, zapisano v podatkovni bazi v obliki OWL/RDF ter ponujajo višjim ravnem aplikacije programski dostop do razredov, Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 110

112 lastnosti in nastavitev, ki skupaj predstavljajo poslovno logiko nekega zaprtega sistema: podjetja, organizacije ali kakršne koli skupine uporabnikov aplikacije. Varen prenos: Za sprejem odjemalčevih zahtev, pa tudi za odgovor klientu, se uporablja protokol SSL, ki zagotavlja varno komunikacijo med spletnim brskalnikom na strani odjemalca in aplikacijo INTRIX na strani strežnika. Kontrolna in predstavitvena raven: Kontrolorji so kratke PHP skripte, ki sprejemajo zahteve odjemalcev, jih analizirajo ter na podlagi sprejetih parametrov izbirajo ustrezne metode, ki vrnejo želeni rezultat. Kontrolor dobi rezultat od nižjih ravni v formatu XML. Preden se rezultat pošlje nazaj odjemalcu, kontrolor izbere šablono XSLT, s pomočjo katere se XML pretvori v ustrezni izhodni format: HTML, Word, Excel, PDF itd. Pred izvedbo je bil določen tudi izgled aplikacij (barve, postavitev menijev, orodne vrstice, postavitev polj...) ter vseh poročil, ki jih lahko izpišemo iz sistema. Kljub natančnemu popisu vseh obrazcev so bila nekatera poročila na zahtevo uporabnikov dodana po končanem razvoju. Na podlagi razvoja informacijskega sistema je bil razvit sistem pravic z osnovnimi skupinami uporabnikov. Dostop je omejen na pogled form, zavihkov v formah in posameznih polj ter na izvajanje poizvedb in tiskanje poročil. Napake, ki so bile zapisane v prvi fazi razvoja, se v praksi odražajo kot nezadovoljstvo uporabnikov pri vpogledu v podatke, ki jih potrebujejo za vsakdanje delo. Ker IS predstavlja ključni vir informacij pri izvajanju procesov za katerikoli razvid, je zaradi varovanja podatkov pri določanju pravic uporabljen restriktiven pristop (omejen dostop do vseh podatkov, nato pa odpiranje dostopa le do podatkov, predvidenih v predhodnih fazah razvoja). Sistem omogoča povezavo s pisarniškimi orodji: 1. Izvažanje zapisov v MS Excel in MS Word; 2. Spajanje dokumentov v MS Word; 3. Sinhronizacija z MS Outlookom. Integracija in izmenjava podatkov: 1. Izmenjava podatkov preko XML spletne storitve z varnim protokolom SOAP zagotavlja preprost dostop do podatkov iz drugih aplikacij; 2. Integracija na nivoju dostopa do drugih podatkovnih baz; 3. Funkcionalno uvažanje in izvažanje V in IZ številnih datotečnih formatov (MS Word, MS Excel, CSV, XML). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 111

113 8.3 Načrtovanje razvidov Notranji razvoj IS je največkrat napačno zastavljen kot dejavnost brez natančnega terminskega plana, natančno določenih odgovornosti in nalog pri realizaciji, predvsem pa brez opisa del in nalog zaposlenih, ki bodo v fazi razvoja sodelovali v projektni skupini. V primeru zunanjih izvajalcev so navedena določila pogodbeno urejena, zato je tak pristop smiselno uporabiti tudi pri notranjem razvoju. Pogodba o izdelavi informacijskega sistema je bila podpisana julija Zajemala je analizo stanja ter razvoj prve faze sistema, tj. postavitev»razvidov«. Po obliki in vsebini je pogodba zajemala vsa določila (tudi jamstvo ter zamudne obveznosti sodelavcev v projektu), ki jih zajema v primeru zunanjih izvajalcev. Ključni uporabnik in nosilec je Ministrstvo za šolstvo in šport, drugi uporabniki pa so subjekti, ki so predmet posameznega razvida, opredeljeni s pravilnikom o vodenju razvida (glej sliko 30). Slika 30: Model sodelovanja MŠŠ s subjekti na področju športa (MŠŠ Interno gradivo, 2006) Okolje ministrstva je dovolj tipično za pristop k razvoju ali implementaciji že razvite splošne rešitve IS. Robni pogoji, določeni z zakoni in drugimi predpisi, ki so veljavni v Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 112

114 Sloveniji na področju šolstva in športa, hitro spreminjajoč sistem šolstva in športa ter majhnost zavodov (razen nekaterih izjem) pa tak pristop onemogočajo. Trenutno je v uporabi sistem, ki ga je gradil in razvijal bivši Zavod za šport Slovenije, ki pa ga zaradi ukinitve ni dokončal. Zato se sedaj srečujemo s potrebo po prenovi IS. Pri tem bi nam obstoječi sistem služil kot temelj pri izgradnji novega sistema. Prva faza razvoja je vključevala celostno analizo obstoječega sistema, ki ga je gradil bivši Zavod za šport Slovenije. Prva faza obsega izgradnjo sodobnega informacijskega sistema za področje športa, ki predstavlja vzpostavitev temeljnih okvirjev sistema. Predvsem opredeljuje in se usmerja v razvoj nalog na področju informatike v športu, ki so skladno z zakonom o športu opredeljene na področju informatike v športu. Ministrstvo s strateškim razvojem informatizacije športa v Republiki Sloveniji vstopa v fazo izgradnje potrebne infrastrukture in podatkovnih sistemov, ki bodo v podporo odločanju in pripravi usmeritev razvoja športa v Sloveniji. V tej fazi je tudi vključen načrt njihove realizacije. Analiza organizacije (bila je narejena za Zavod za šport, ker je bila celotna strojna in programska oprema prevzeta s strani Ministrstva) je poleg popisa strojne in programske opreme zajemala še analizo obstoječih aplikacij, ki so bile narejene z orodji Oracle (Oracle Designer). Zajemala je še analizo zahtev in kritičnih dejavnikov uspešnosti. Kritični dejavniki uspeha za dosego poslovnih ciljev projekta so naslednji: upoštevati slabe izkušnje z uvajanjem razvitih informacijskih sistemov ŠPiC (športni informacijski center) v okolje športnih organizacij in njenih uporabnikov; upoštevanje vpliva reorganizacije dosedanjega poslovanja športnih organizacij na tem področju oziroma sprememb, ki jih bodo uporabniki občutili pri uvajanju elektronskega poslovanja; upoštevati slabo stopnjo usposobljenosti uporabnikov za delo v spletnem okolju in s spletno tehnologijo; pri uvajanju informacijskega sistema upoštevati slabe tehnične pogoje uporabnikov za dostop do interneta; motivacija in vključitev nosilcev dela po NPŠZ ter problem pri določitvi odgovorne osebe zaradi različne organizacije dela v posamezni NPŠZ. Na podlagi določitve razvidov je bila izdelana shema informacijskega sistema, ki bi se povezoval tudi z drugimi sistemi (predvsem z organizacijami) (glej sliko 31). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 113

115 Slika 31: Informacijski sistem na področju športa (MŠŠ Interno gradivo, 2006) Kot je razvidno iz slike 31 so prva faza razvoja informacijskega sistema»razvidi«. V okviru nadaljnjega razvoja IS so v planu še podsistemi za šport otrok in mladine, sistemi za javne razpise, povezava IS na portalu ter»črpanje«podatkov iz drugih sistemov. Del (obstoječega) sistema pa je še vedno v uporabi (OLIMP, ŠPAK...). Prav tako je bil narejen novi procesni diagram informacijskega sistema OLIMPA, kjer se bodo iz sistema prenašali podatki v večino razvidov (glej sliko 32). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 114

116 Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 115

117 Slika 32: Novi procesni diagram OLIMP-a Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 116

118 8.3.1 Opis razvidov Razvid vrhunskih športnikov Tukaj so zbrani vsi športniki, ki so bili ali so kategorizirani. En športnik ima skozi neko obdobje več različnih kategorizacij. Za zagotovitev prikazovanja zgodovine kategorizacij teh športnikov je na glavni objekt»vrhunski športniki«vezan objekt»kategorizacija«(povezana vsebina). Tako so osnovni podatki o športniku v samostojnem glavnem objektu in podatki o različnih kategorizacijah v glavnem objektu kategorizacija (povezana vsebina vrhunskim športnikom). Pregled vrhunskih športnikov s samo veljavno (aktualno) kategorizacijo je realiziran tako, da je v glavnem objektu»kategorizacija«privzeto vidna samo aktualna kategorizacija. Tako so v tem zavihku vidni samo tisti športniki, ki imajo veljavno kategorizacijo. Razvid poklicnih športnikov in zasebnih športnih delavcev Ti podatki se vodijo na MŠŠ v že obstoječi aplikaciji REGA, ki pa je zastarela. Zato je bil v novo aplikacijo implementiran funkcionalno skoraj enak sistem, vendar tehnično bolj dovršen. Ta dva razvida omogočata tiskanje raznih izpisov (odločbe o vpisu, podaljšanju, brisanju,...). Osnovni podatki o osebah so prikazani v glavnih objektih; razne odločbe, dopolnitve, zavrnitve pa so pomožni objekti (povezane vsebine). Osebe v obeh razvidih imajo lahko več izdanih odločb, zato je taka rešitev idealna in pregledna glede količine izdanih odločb za posameznika. Razvid strokovnih delavcev V tem razvidu so vpisani strokovni delavci na področju športa. Ker ima en strokovni delavec lahko več usposobljenosti, je objekt Usposobljenost pomožni in povezana vsebina k glavnemu objektu Strokovni delavci. Razvid Izvajalci letnih programov športa (LPŠ) Tukaj so zbrani vsi izvajalci letnega programa športa za posamezno leto. Na objekt je Izvajalci LPŠ je kot povezana vsebina vezan pomožni objekt sofinanciranje. Razvid športnih objektov Popis športnih objektov je narejen v programu Microsoft Office Access. Za razvide je omenjen razvid realiziran v funkcionalno isti obliki. Razvid Športni objekti ima 3 Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 117

119 povezane pomožne objekte: vadbeni prostor (dodaja se vadbene površine, športna igrišča s podrobnimi podatki), opremljenost tekmovalnega prostora (podrobni podatki o opremljenosti) in homologacija. Razvid mednarodnih športnih prireditev V tem razvidu se nahajajo podatki o vseh mednarodnih športnih prireditvah v Sloveniji. Vsaka prireditev je natančno opisana z vsemi pomembnimi podatki. Razvid javnih zavodov Tukaj so osnovni podatki o vseh javnih zavodih v Sloveniji. Javnim zavodom je bil dodeljen uporabniški dostop, tako da ima vsak javni zavod dostop le do lastnih podatkov, ki jih ustrezno dopolnjuje. V tem razvidu se vodi evidenca o zaposlenih, njihova sistematizacija delovnih mest ter plačilni razredi. Občine V evidenci so vse občine z kontaktnimi in drugimi podatki. Občinam je bil dodeljen uporabniški dostop, tako da vsaka občina vidi le svoje podatke in jih posodablja. Na občino sta vezana še pomožna objekta: Investicije, LPŠ občine. V delu investicije so vezani vsi sofinancirani projekti, ki jih je država sofinancirala v tej občini (samo za šport). LPŠ občine pa je letno poročilo, ki ga občine izpolnjujejo. Na podlagi teh podatkov je vidna količina vloženih sredstev na področju športa, in ali sledijo uresničevanju Nacionalnega programa. Organizacija Tukaj so zbrane vse organizacije, vsi klubi športnikov, šole, športne zveze Ta baza organizacij je povezana s skupno bazo informacijskega sistema in je preko nje sinhronizirana z ostalimi aplikacijami. Tako sprememba podatkov v razvidih vpliva tudi na spremembo določene organizacije v ostalih aplikacijah. Zraven zgoraj omenjenih objektov so v aplikaciji Razvidi še razne druge evidence, namenjene predvsem za interno uporabo Ministrstva za šolstvo in šport Izdelava razvida poklicnih in zasebnih športnih delavcev Po zakonu o športu lahko športnik ali trener opravlja zasebno delo v športu kot poklicni športnik oziroma zasebni športni delavec. To pomeni, da ima neke vrste»samostojno podjetje«. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 118

120 Iz zakona izhaja, da mora biti športnik ali športni delavec, ki opravlja zasebno delo na področju športa, vpisan v razvid pri ministrstvu. Iz tega naslova si (če je to njegova osnovna dejavnost) plačuje zdravstveno in socialno zavarovanje (saj je samozaposlen). To dejavnost lahko opravlja tudi poleg redne službe. V tem primeru si seveda iz tega poslovanja ne plačuje zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Konkretno to za športnike pomeni (recimo nogometaše), da v klubih niso zaposleni, temveč imajo s klubom le pogodbo, vse finančno poslovanje pa teče preko»podjetja«, ki ga ima športnik z vpisom v razvid. Prednost tega poslovanja je finančna preglednost in olajšave pri dohodnini za športnika ali športnega delavca, ker gre za dejavnost na področju športa, ne pa recimo za trgovino. Športnik ali športni delavec z vpisom v razvid dobi registrsko številko svojega poslovanja, finančno pa posluje preko davčne številke, ki jo ima kot občan (nima torej posebne davčne številke, kot jo imajo samostojni podjetniki). Prednost je torej v tem, da imajo kot zasebni delavci na področju športa določenega ugodnosti pri obdavčenju, poslovanje pa je pregledno tudi s stališča davčne upravne. Tako poslovanje je ugodno tako za športne klube (in druge organizacije na področju športa), ki sklepajo pogodbe s športniki in trenerji, kot tudi za športnike in športne delavce. Iz razvida se športniki ali športni delavci izbrišejo, če prenehajo s to dejavnostjo (če se torej športnik ne ukvarja s športom za zaslužek ali če športni trener tega ne dela za zaslužek). Izbrisan je na njegovo zahtevo ali po uradni dolžnosti. Pa tudi če športnik ne predloži potrdila, da je še vedno član ene od panožnih športnih zvez in aktivni športnik, ali če zasebni športni delavec ne predloži licence, ki jo potrdi OKS. Potrdila za športnike in potrdila o licencah za športne delavce se izdajajo letno. Podatke o prebivališču (stalnem in začasnem - sem spada tudi državljanstvo oziroma dovoljenje za začasno prebivanje), in rojstvu posredujejo vlagatelji. Predvideno je, da bo možno te podatke pridobiti iz zbirke podatkov, ko se bo le-ta vzpostavila na Ministrstvu za notranje zadeve. V ta namen bo potrebno poskrbeti za dostop do teh podatkov. Pooblaščenci so, v skladu za zakonom o splošnem upravnem postopku osebe ali organi, ki jih vlagatelj prošnje za vpis v razvid pooblasti, da zanj vlagajo prošnjo oziroma urejajo vse, kar je potrebno, da pride do vpisa. Nanje se obrnemo, ko je potrebno dopolniti nepopolno vlogo oziroma jim poslati odločbe. Že v vlogi pooblastitelj (športnik in športni delavec) priloži pooblastilo, koga pooblašča za vsa ta opravila, če tega ne želi ali ne more opraviti sam. Pooblaščenca se obravnava enako kot tistega, ki ga je pooblastil. Iz tega sledi, da je načrtovanje zelo pomemben in odgovoren del razvoja spletne aplikacije. Vsaka napaka v tem delu oteži implementacijo in s tem podaljša izdelavo aplikacije. Zato je pomembno, da si za načrtovanje vzamemo dovolj časa in si s pomočjo procesnih diagramov in blok diagramov ustvarimo celostni potek za implementacijo. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 119

121 Uporaba diagramov primerov uporabe omogoča, da zajamemo le tisti del sistema, ki nas trenutno zanima, saj opišemo njegovo partikularno delovanje in okolje. Na celoten proces gledamo kot na množico povezanih procesov, ki jih modeliramo s pomočjo primerov uporabe. Hkrati modeliramo tudi okolje procesov, in sicer kot množico akterjev, ki sodelujejo v primerih uporabe. Akterji so v splošnem lahko posamezni uporabniki sistema, naprave ali drugi sistemi, ki z opisovanim sistemom komunicirajo, izmenjujejo informacije in iz njega pridobivajo rezultate (Slokar, 2005). Fazo analize rešujemo iz statičnega in dinamičnega vidika. Tako podamo statičnopodatkovno analizo v obliki podatkovnega slovarja entitet in vseh njihovih atributov ter normaliziranega podatkovnega modela. Pri tem se odločimo za vpeljavo čim večjega števila šifrantov kot posebnih entitet, saj tak pristop omogoča hitrejše prilagajanje in nadgradnjo, zahtevano s spremembami poslovnega okolja ali z vpeljavo sistema v drugo poslovno okolje. Pri uresničevanju sistema so se pokazale potrebe po dodatnih entitetah in atributih. Kljub testiranju so bile v času uporabe aplikacije ugotovljene pomanjkljivosti podatkovnega modela. Tako na primer entiteta»zaposleni v upravi«zajema veliko število atributov, ki so v vsakdanji praksi neuporabljeni, saj Ministrstvo ne more pridobiti ter vzdrževati podatkov o vseh predvidenih zaposlenih. V nekaterih primerih so bili atributi nepravilni: dolžina naziva organizacije (začetna vrednost 50 znakov), poštna številka (težave s poštnimi številkami v tujini). Zaradi ugotovljenih nepravilnosti smo v nekaterih primerih izvedli popravke podatkovne baze, v drugih pa dodali atribut ali celo celotno entiteto. Z dinamično analizo podamo natančen opis poslovnih procesov. Večji del faze je bil posvečen prenovi nekaterih poslovnih procesov (na primer način prijave v razvid zasebnih športnih delavcev). Ta del razvoja je bil najpomembnejši, saj so bili s tem postavljeni temelji za izpolnitev zastavljenih ciljev iz prve faze razvoja (kritični dejavniki uspešnosti in cilji). Statično in dinamično analizo povežemo z diagramom toka podatkov oziroma izdelava procesnega diagrama (glej sliko 33) Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 120

122 Slika 33: Procesni diagram vnos osebe v razvid zasebnih športnih delavcev Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 121

123 Funkcije razvida poklicnih in zasebnih športnih delavcev so naslednje: 1. vloga za vpis v razvid Vloge za vpis v razvid poklicnih športnikov ali športnih delavcev lahko oddajajo posamezniki (poklicni športniki ali športni delavci), klubi ter pooblaščenci. Kadar vlogo oddajajo klubi oziroma pooblaščenci morajo v ta namen pridobiti odobritev posameznika, na katerega se vloga nanaša. Ponavadi to rešijo s podpisom vseh kandidatov na določeno listino. Zaradi tega se poraja problem spletnega vnašanja vlog, saj MŠŠ nima nobenega zagotovila, da je posameznik za vlogo res zaprosil. V primeru, da je klub brez vednosti posameznika poslal vlogo, ministrstvo nima pravice izdati odločbo. Iz tega sledi, da bodo vse vloge še vedno prihajale pisno. 2. Zabeleženje vloge Vsaka vloga najprej prispe v vložišče, kjer se zabeleži in se ji doda enolična signirna številka. V celem postopku ima dokument isto signirno številko. Vse vloge se zabeležijo z namenom pregleda števila prispelih vlog na ministrstvo. V ta namen se uporablja program Lotus Notes. V primeru spletnega vnosa vlog je potrebno rešiti problem vnosa vlog v Lotus Notes in določitev signirne številke. 3. Pregled popolnosti vloge Pregled popolnosti vloge za poklicnega športnika zajema naslednje točke: izpolnjen obrazec PRS-1, potrdilo o aktivnosti športnika, potrdilo o članstvu v nacionalni športni zvezi, potrdilo o bivališču ter overjen izpisek iz matične knjige. Pregled popolnosti vloge za športnega delavca pa: potrdilo o izobrazbi, potrdilo o usposobljenosti, licenco Olimpijskega komiteja Slovenije, Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 122

124 potrdilo o stalnem bivališču, potrdilo o državljanstvu ter potrdilo o znanju slovenskega jezika. Pregled popolnosti vloge lahko razdelimo na dva pregleda, poziv k dopolnitvi ter tiskanje odločb. Pregled popolnosti vloge ima 4 podprocese: - Športni podatki Športni podatki zajemajo prve tri točke v pregledu popolnosti vloge in jih je mogoče pridobiti iz spletnega sistema ŠPiC. Pregledovalcu bo v ta namen potrebno omogočiti dostop do teh podatkov. - Osebni podatki Osebni podatki pa zajemajo zadnji dve točki v pregledu popolnosti vloge in jih bo mogoče pridobiti iz drugega spletnega programa, ko bo le ta narejen. Tudi vanj bo moral pregledovalec imeti dostop. - Poziv k dopolnitvi Kadar je vloga nepopolna je potrebno izdati in natisniti poziv k dopolnitvi, ki se ga pošlje naslovniku (posamezniku, klubu ali pooblaščencu). Natisniti je potrebno tudi vročilnico v katero vstavimo poziv. - Tiskanje odločb Če je vloga popolna, se izda odločba o vpisu v razvid poklicnih športnikov ali v razvid športnih delavcev. Vsaka odločba ima tudi datum veljavnosti do katerega je veljavna. V primeru, da je vlagatelj že vpisan v razvid in je njegova odločba še veljavna, se izda in natisne odločba o podaljšanju vpisa v razvid. Ta se sklicuje na številko vpisa zadnje podeljene odločbe. 4. Dopolnitev vloge V primeru, da vloga ni popolna jo mora vlagatelj dopolniti in poslati nazaj na ministrstvo. Dopolnitev dobi isto signirno številko ter se preda reševalcu vloge. Kadar je dopolnitev vrnjena v zakonsko določenem roku, se obravnava enako kot popolna vloga. V primeru, da dopolnitev ne dospe oziroma dospe izven roka se izda zavržba. 5. Zavržba Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 123

125 Zavržba se izda za nepopolne vloge, katerih dopolnitve niso prispele ali so prispele izven zakonsko določenega roka. Natisne se sklep o zavrnitvi vloge in vročilnica. 6. Podpis Če je vloga popolna, se zanjo izda odločba. Vsako odločbo mora podpisati minister in jo s tem potrditi. Zaradi zmanjšanja pretoka dokumentov, bi bilo smiselno narediti spletno podpisovanje ministra. V ta namen bi v prihodnosti lahko dodali funkcijo elektronskega podpisa. 7. Odpošiljanje odločbe Ko minister podpiše odločbe, se le te vrnejo reševalcu, ki natisne še vročilnice in vse skupaj pošlje vlagatelju. Vročilnice se lahko natisnejo vse skupaj (od zadnjega tiskanja) ali vsaka posebej. 8. Obveščanje o poteku odločbe Kadar vlagatelji samodejno ne pošljejo vloge za podaljšanje, ministrstvo izda opomin o preteku veljavnosti odločbe. Za lažje spremljanje vseh vlagateljev, vlog in odločb uporabljamo dve funkciji. - Iskanje Iskanje se uporablja, kadar nas vlagatelji kličejo v zvezi z reševanjem njihove vloge in kadar iščemo osebo katere odločba je potekla. - Statistike Za potrebe iskanja poteklih odločb in ostale preglede ministrstvo uporablja naslednje statistike oziroma poglede: nerešene vloge, nepopolne vloge, nepopolne vloge, glede na razlog, rešene vloge, vročene odločbe, dokončne odločbe, potekle odločbe, Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 124

126 podaljšane odločbe, zavrnjene vloge, izbrisane odločbe, vse vloge, vse nepopolne vloge ter vse nerešene vloge. Vsako od teh statistik je mogoče omejiti še glede na: poklicni športnik ali športni delavec, leto, panogo, zvezo ali urad. 9. Zahteva za izbris Vlagatelj ima možnost tudi, da se izbriše iz razvida. V tem primeru vloži vlogo za izbris, ki se vnese v vložišču ter preda reševalcu. 10. Izbris Do izbrisa pride, kadar vlagatelj vroči vlogo za izbris oziroma kadar odločba ni podaljšana v zakonsko določenem roku (15 dni). Ministrstvo mora voditi tudi seznam vseh izbrisanih poklicnih športnikov kot tudi športnih delavcev. 11. Tiskanje Za vsak dokument je potrebno dodati možnost spreminjanja, saj se zaradi spremembe zakona lahko spremeni oblika, lahko se zamenjajo zaposleni in minister... V sklopu razvoja IS je bil razvit sistem pravic z osnovnimi skupinami uporabnikov. Dostop je omejen na pogled form, zavihkov v formah in posameznih polj ter na izvajanje poizvedb in tiskanje poročil (glej sliko 34). Napake, ki so bile zapisane v prvi fazi razvoja, se v praksi odražajo kot nezadovoljstvo uporabnikov pri vpogledu v podatke, ki jih potrebujejo za vsakdanje delo. Ker IS predstavlja ključni vir informacij pri izvajanju procesov za kateri koli razvid, je zaradi varovanja podatkov pri določanju Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 125

127 pravic uporabljen restriktiven pristop (omejen pristop do vseh podatkov, nato pa odpiranje dostopa le do podatkov, predvidenih v predhodnih fazah razvoja). Slika 34: Vstopna stran v razvide V fazi izvedbe so zunanji sodelavci izvedli kodiranje (tam, kjer je bilo to potrebno), ker orodje INTRIX omogoče zelo enostavno postavitev različnih aplikacij. Po predvidenem načrtu je bil izveden prenos podatkov iz predhodnega informacijskega sistema, ki je bil deloma uresničen v računalniški obliki, večji del pa v obliki papirnatih arhivov. Prenos podatkov je oteževala razpršenost podatkov pri obstoječemu sistemu, saj vsi podatki niso bili medsebojno primerljivi (dvojni zapisi, večkratni zapis ene organizacije, ker je imela vnešene različne programe usposabljanj...), veliko podatkov je bilo pomanjkljivih, nekaj pa tudi napačnih. Kljub dolgotrajnemu prenosu podatkov se je velik del prenosa ter predvsem pregledovanja podatkov izvajal tudi po predaji sistema v uporabo (glej sliko 35). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 126

128 Slika 35: Novi informacijski sistem razvidi Prehod na nov sistem se je začel z seznanitvijo skrbnikov vsakega razvida ter predstavitvijo uporabnosti teh razvidov (med razvojem so dobili uporabniške imena in gesla za morebitne popravke oziroma dopolnitve). Zahteva, ki se je pojavila med samo izdelavo, je bila možnost tiskanja poročil v PDF formatu. Preko modula vgrajenega v platformi INTRIX se lahko z malo programiranja hitro izdela poročila. Skupaj je bilo izdelanih 12 poročil, in sicer šest pri objektu»poklicni športniki«. Namen teh poročil je, da ko je uporabnik vnesen v sistem dobimo vse podatke v enem dokumentu, ki ga nato lahko stiskamo in pošljemo osebi. Podatki vnešeni v razvid, se v poročilih dinamično spreminjajo. Najprej so predloge pripravljene v MS Word-u in nato pretvorjene v PDF format. V predlogah so ustrezno označene lastnosti, ki se dinamično spreminjajo (dinamično izpisujejo iz aplikacije) Akterji in njihove funkcije Uporabniki razvida so končni uporabniki, skrbnik razvida in zaposleni na MŠŠ. Ker uporabniki različno dostopajo do posameznih delov razvida, so bili smiselno razdeljeni Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 127

129 v skupine (v isti skupini dostopajo do istih objektov razredov). Vseh skupin v razvidu je 4, in sicer (glej sliko 36): administrator razvida - ta skupina uporabnikov ima v aplikaciji administratorski dostop. To pomeni, da lahko dostopa do vseh podatkov in jih poljubno dopolnjuje in spreminja. V tej skupini sta eden ali dva uporabnika s strani MŠŠ, ki imata nadzor nad ostalimi uporabniki; skrbnik razvida - uporabniki dostopajo samo do tistih razvidov, ki mu pripadajo in za katerega so odgovorni. Vsak skrbnik skrbi za vsakodnevno ažuriranje novih podatkov (kreiranje novih odločb, podaljševanje odločb, izbris osebe iz razvida ipd.). Vsak skrbnik ima lahko dostop do enega ali več razvidov (od tega je odvisno, katero področje športa je zadolžen na Direktoratu za šport); uporabnik poklicni športnik: v tej skupini uporabniki dostopajo samo do svojih podatkov. Spreminjajo lahko svoje podatke in spremljajo status vloge v sistemu. Ostalih objektov (zasebnih športnih delavcev) ne vidijo. uporabnik zasebni športni delavec: v tej skupini uporabniki dostopajo samo do svojih podatkov. Spreminjajo lahko svoje podatke in spremljajo status vloge v sistemu. Ostalih objektov (poklicnih športnikov) ne vidijo. Osebni podatki Nova odločba Administrator razvida Podaljševanje statusa Uporabnik Poklicni šp. Izbris osebe iz razvida Skrbnik razvida Dokumentacija Uporabnik Zasebni šp. del Slika 36: Dostopi različnih skupin do nivojev v aplikacij Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 128

130 8.3.3 Indikatorji v športu Računsko sodišče ocenjuje, da so v nacionalnem programu določeni cilji nejasni, nepovezani in izraženi tako, da ne omogočajo preverjanja rezultatov. Cilji ne predstavljajo jasne slike nameravanega delovanja in načina, po katerem bodo merjeni rezultati, ker merila delovanja in indikatorji dosežkov niso navedeni, razen izjemoma, zato pri večini ciljev tudi ni mogoče ugotavljati uspešnosti. Pri redkih ciljih, ki omogočajo merjenje, pa nacionalni program ne navaja stanja, ki ga je uporabilo kot izhodišče za opredelitev ciljev in na podlagi katerega bo merjen napredek v določenem časovnem obdobju ali pa ne obstajajo evidence, ki bi to omogočale (Povzetek revizijskega poročila Kdo in kako uresničuje javni interes na področju športa, 2006). Država bi morala opredeliti pojem javnega interesa na področju športa tako, da bi definirala jasno določene, merljive, dosegljive, zanesljive in časovno opredeljene cilje. Pri tem bi bilo potrebno opredeliti in nato tudi dosledno upoštevati razmejitev vlog in pristojnosti vseh subjektov, zagotoviti uresničevanje javnega interesa na področju športa v Sloveniji, predvsem pa spremembe uvesti ob aktivni udeležbi in sodelovanju vseh subjektov vključenih v šport (Povzetek revizijskega poročila Kdo in kako uresničuje javni interes na področju športa, 2006). Zato je ministrstvo pripravilo indikatorje uspešnosti, s katerimi bodo s pomočjo novega sistema pripravljali razne analize, v katerih sledijo Nacionalnem programu športa 19. Na podlagi teh indikatorjev so bila s pomočjo INTRIX-a pripravljena poročila, in grafi, ki služijo za pregled teh indikatorjev in pomoč pri izvajanju Nacionalnega programa. Kot primer tu navajam možnost uporabe filtrov v novem sistemu, kjer lahko naredimo različne variante pregleda podatkov. To lahko služi kot»just in time«dostop do želenih podatkov, torej takojšen vpogled v posamezni razvid. Na primer: V razvidu športni objekti nas zanima kateri pokriti športni objekti obstajajo v Mestni občini Kranj (glej sliko 37). S pomočjo filtra zelo hitro dobimo seznam pokritih športnih objektov v tej občini. Iz spodnje slike je razvidno, da je v celotni občini Kranj kar 36 športnih objektov s pokrito površino. To nam lahko pomaga pri primerjavi pokritih površin na prebivalca in sledenju usmeritev Nacionalnega programa, ki ga je določila država. 19 glej prilogo 9 poglavje 11 Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 129

131 Slika 37: Pokriti športni objekti v MO Kranj 8.4 Grafi in tabele za podporo odločanja in interaktivni podatki Novi informacijski sistem je centraliziran, obsežen, večnivojski, interaktiven ter multiplikativen podatkovni sistem, ki obenem vzpostavlja ustrezno, strokovno in centralizirano vodenje evidenc (podatkovnih zbirk). Te rešitve omogočajo analiziranje stanja slovenskega športa in so obenem pomembna podpora pri odločanju (MŠŠ, 2009). Ker novi, bistveno izpopolnjeni informacijski sistem omogoča enostavno in večstransko uporabo, ga bodo lahko za svoje analize in odločitve v športu koristno uporabile tudi lokalne skupnosti. Omogoča namreč pregled in primerjavo podatkov na področju vrhunskega športa, strokovnih kadrov v športu, športne infrastrukture, pregled izvajalcev letnega programa športa ter pregled sredstev za šport za posamezno občino itd. Pri tem je pomembno tudi to, da je že danes prilagojen aktivni uporabi na ravni bodočih pokrajin. Souporaba in razvoj sistema predstavljata tudi enega ključnih korakov k razvoju sodobnega informacijskega partnerstva na področju športa (MŠŠ, 2009). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 130

132 Sistem omogoča prikazovanje različnih grafov, ki nam prikazuje različne podatke, po vnosu v sistem (glej sliko 38). Slika 38: Pokriti in nepokriti športni objekti Na sliki 39 je prikazano stanje pokritih in nepokritih športnih objektov na regijo. V zadnjih mesecih je bilo opravljenega veliko dela pri izpopolnitvi podatkovnih baz. Ugotovljeno je bilo, da je podatkovna baza (razvid) športnih objektov v občinah nepopolna, saj so trenutno v podatkovni bazi le tisti objekti, ki so jih lastniki (lokalne skupnosti) prijavili za vpis v razvid športnih objektov. Ker informacijski sistem ministrstva za področje športa omogoča vnos in samodejno obdelavo podatkov (analize in priprava poročil), je bil občinam omogočen vnos podatkov, ki se nanašajo na razvid športnih objektov in na izvrševanje letnega programa športa. Tako sedaj občine že Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 131

133 vnašajo podatke o športnih objektih in podatke o izvrševanju letnega programa športa za leto 2006 (MŠŠ, 2009). Predvideno je bilo, da bo večina občin z vnašanjem teh podatkov zaključila do konca avgusta 2007, kar je za ministrstvo zelo pomembno, saj so zlasti podatki o letnem programu športa na lokalni ravni pomemben element pri vodenju športne politike ministrstva. Odzivi lokalnih skupnosti na novi način zbiranja ključnih podatkov o športni infrastrukturi in uresničevanju nacionalnega programa športa so bili pozitivni (ibid.). Zbiranje podatkov je bilo doseženo s pozivom vseh občini, da poleg izpolnitev poročila za letni program športa vnesejo še vse podatke o športnih objektih. Prednost tega sistema je ta, da imajo občine vse podatke o športnih objektih na enem mestu in prihranijo čas pri iskanju pomembnih podatkov. Naslednja slika (glej sliko 39) prikazuje koliko kvadratnih metrov površine pripada na prebivalca po posamezni občini. Slika 39: Površina pokritih in nepokritih športnih objektov v m2/ prebivalca glede na: OBČINO Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 132

134 Podatke iz slike 40 lahko primerjamo z Nacionalnim programom, kjer piše, da se z izgradnjo športnih objektov in površin, ki so namenjeni vsem kategorijam prebivalstva, zagotavlja 0,5 m 2 pokritega in 3 m 2 nepokritega prostora, namenjenega športni dejavnosti, na prebivalca. Prav takšno poročilo oziroma statistika nam pomaga pri nadaljnjih odločitvah, saj opozarja kam je potrebno vlagati oziroma v kateri regiji ali občini je potrebno zagotoviti še pokritega in nepokritega prostora, da bi dosegli cilj, ki je bil zastavljen v Nacionalnem programu. Naslednji tak primer je delež plavalcev med osnovnošolci po posameznih šolah (glej sliko 40). Slika 40: Primerjava udeležbe in znanja plavanja po šolah Vsako leto v osnovnih šolah opravijo preverjanje znanja plavanja. Na podlagi vnesenih podatkov dobimo delež plavalcev na posamezni šoli. Z vnesenimi podatki spremljamo ali se vsako leto izboljšuje oziroma veča delež plavalcev ali ne. Ker sistem omogoča vpogled ne samo po posamezni šoli, ampak tudi po posameznih občinah in regiji, lahko delamo razne primerjave in ugotovimo katere regije imajo delež plavalcev manjši pred ostalimi. Tako lahko pomagamo določeni regiji oziroma občini, z dodatnimi sredstvi, da se nivo deleža plavalcev poveča. Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 133

135 Primerjamo lahko še programe športa otrok in mladine - Naučimo se plavati, Zlati sonček in Krpan ter Hura prosti čas. V Nacionalnem programu je ocenjeno, da bi se do leta 2010 porabilo 339, starih slovenskih tolarjev (1,416,625 ). Z novim informacijskim sistemom šole same vnašajo podatke o učencih in oddaljenost šole od bazena. Sistem sam izračuna koliko stane tečaj plavanja (odvisno od oddaljenosti bazena ali je bazen oddaljen do 10 km ali nad 10 km). Sedaj je vedno na voljo stanje zahtevkov in količina sredstev namenjenih tej dejavnosti. Pri Zlatem sončku in Krpanu so šole naročevale gradiva, katera so brezplačno dobile s strani MŠŠ-ja. Na koncu dobimo seznam gradiv in količino posameznega naročenega gradiva. Glede na število gradiv, ki so bila naročena s strani šol in vrtcev, so bila izračunana celotna sredstva namenjena programu Zlati sonček in Krpan. Tak sistem omogoča pregled nad sredstvi, porabljenimi za programe športa otrok in mladine ter hkrati razvidnost približevanju ciljev določenih z Nacionalnim programom. To daje sistemu dodatno vrednost same uporabe in nadzora nad sredstvi. Prav tako na voljo je tudi interaktivni kartografski pregled vseh evidentiranih podatkov po vsebinah v vseh občinah, ki je na voljo tudi lokalnim skupnostim in seveda ostali zainteresirani javnosti (glej sliko 41). Slika 41: Skupna površina pokritih vadbenih prostorov (m 2 /preb.) po regijah (Interaktivne karte, 2009) Interaktivna karta je namenjena interaktivnim prikazom podatkov o športnih dejavnostih, števila športnikov, strokovnih delavcev, športnih objektov, javnih zavodov Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 134

136 in investicij v športu po regijah in občinah. Kombinacije kartografskih podlag so topografskega značaja in različnih meril od 1:1000 do 1: Prikazi so dostopni preko spletnega portala in namenjeni vsem iskalcem informacij o športu. Aplikacija zajema več kot 50 različnih vrst možnosti prikaza vedno ažurnih podatkov, zbranih v osmih razvidih. Kot primer navajam zbirko podatkov, ki jih v sistem vnašajo občine in javni zavodi za šport. Vsak športni objekt, ki je vnesen v novi informacijski sistem, se s pomočjo geo kod, ki jih občine in javni zavodi vnašajo, prikazujejo na portalu (glej sliko 42). Slika 42: Interaktivni prikaz podatkov nogometnih igrišč (Interaktivne karte, 2009) Iz slike 43 je razvidno trenutno stanje nogometnih igrišč v Sloveniji. Po vnosu podatkov v razvid športnih objektov se baza sinhronizira z portalom, kjer se podatki na interaktivni karti posodobijo. Do interaktivnega prikaza nogometnih igrišč v našem primeru smo izbrali obris Slovenije, relief, in regije pridemo z izborom podlage (v našem primeru smo izbrali obris Slovenije, relief, in regije), nato izberemo razvid Športni objekti. Znotraj tega je kar nekaj prikazov, izberemo»prikaz objektov po športni panogi«. V dodatni tabeli»dodatni kriteriji«, ki se nam prikaže, izberemo (v našem primeru) panogo»nogomet«. Naslednji tak primer je prikaz sofinanciranje investicij po regijah s strani Ministrstva za šolstvo in šport (glej sliko 43). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 135

137 Slika 43: Interaktivni prikaz podatkov»sofinanciranje investicij po regijah s strani MŠŠ«(Interaktivne karte, 2009) Vsako leto se občine prijavljajo na razpis za sofinanciranje investicij, ki ga razpiše ministrstvo za šolstvo in šport. Različne investicije v novi sistem skozi leto vnaša skrbnik razvida. Sistem nato, glede na občino, ki spada v določeno regijo, sešteje vse zneske in jih v sistemu prikaže kot skupna sredstva za tisto leto. Nato se skozi sinhronizacijo baze z portalom posodobijo podatki tako, da se prikazujejo celotni zneski po posamezni regiji, ki ga je sofinanciralo ministrstvo za šolstvo in šport. Ko se z miško na portalu postavimo na eno od regiji (v našem primeru na regijo Pomurska), nam sistem pokaže posamezna sofinanciranja regije skozi leto (podatki kažejo sredstva od leta 1995 do leta 2008). Saša Grujić: Odločitveni model za vrednotenje športnih aktivnosti Stran 136