UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Smer: Organizacija in management kadrovskih in

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Smer: Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov MOTIVACIJA ZA IZREDNI ŠTUDIJ Mentorica: izr. prof. dr. Eva Jereb Kandidatka: Marija Rahne Kranj, marec 2008

2 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici, izredni profesorici dr. Evi Jereb, za sodelovanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Hvala za pomoč doc. dr. Ireni Ograjenšek in Matjažu Vidoviču pri pripravi in izvedbi ankete na podiplomskem študiju Ekonomske fakultete. Posebna zahvala gre mojim: možu Francu, sinu Klemenu in hčerki Moniki, ki so v času mojega študija storili marsikaj, kar sodi k poslanstvu žene in matere, me vzpodbujali ter prenašali mojo fizično in miselno odsotnost. V mojih mislih ste vedno prvi in najdražji.

3 POVZETEK V diplomski nalogi bom predstavila dejavnike, ki poleg naše osebnosti močno vplivajo na naše življenje v času študijskih let, poudarek je na značilnostih izrednega študija. Eden glavnih je motivacija, ki je gonilna sila naše dejavnosti, usmerja namreč naše celotno življenje, pomaga racionalno izrabiti čas, vložiti potrebno energijo in sredstva v učenje. Velik vpliv na naše odločitve imajo člani najožje družine in položaj, ki ga imamo v družini, okolje, ki pozitivno in negativno deluje na izobraževanje in mi sami z lastno usmeritvijo, samostojnostjo in družbeno vlogo, ki jo imamo. Teoretični del diplomske naloge začenjam s poglavjem, ki govori splošno o izobraževanju, organizaciji izrednega študija, ciljih in usmeritvah razvoja visokega šolstva. Znanje je dobrina, ki zelo hitro zastara. Voditelji EU so v Lizboni, marca 2000 zaključili, da sta vlaganje v ljudi in razvijanje aktivne ter dinamične socialne države ključnega pomena za gospodarstvo. Da bi se lahko uspešno spopadli z izzivi, so vse glavne strategije razvoja Evropske unije in Republike Slovenije usmerjene k vseživljenjskemu učenju. Iz obstoječega gradiva sem povzela dejavnosti za udejanjanje strategije vseživljenjskosti učenja. V nadaljevanju opisujem odrasle v izobraževanju, načela v izobraževanju odraslih in ovire pri izobraževanju. Sledeče poglavje govori o motivaciji na splošno, razvoju motivacije za izobraževanje in dejavnikih motivacije. Podrobneje sem opisala motivacijske teorije različnih avtorjev in motiviranost za izredni študij. V zaključku teoretičnega dela navajam, o čem je potrebno premisliti pred vpisom v izredni študij. V praktičnem delu najprej predstavim kratko zgodovine Ekonomske fakultete od začetkov do danes. V raziskavi ugotavljamo razlike pri odločanju za vpis v izredni študij med študenti, ki so izredno študirali že na dodiplomski stopnji in se seznanili s prednostmi in slabostmi takega načina izobraževanja ter razloge, ki motivirajo posameznike, da so se odločili za nadaljevanje izrednega študija na podiplomski stopnji. Ugotavljali bomo tudi kako velik vpliv imajo družina, okolje in mi sami na naše odločitve. V zaključku diplomske naloge dajem podporo vseživljenjskemu načinu izobraževanja; predstavila sem nekaj predlogov o tem, na kakšen način naj bi potekalo vseživljenjsko učenje oziroma izobraževanje, da bi bilo učinkovito in študentom omogočalo najprimernejšo obliko in širitev znanja na želenem področju. KLJUČNE BESEDE Izobraževanje Izredni študij Motivacija

4 SUMMARY The primary objective of my diploma work is to present factors that have, aside from our personality, a strong impact on our lives as a student, with the emphasis on the specifics of part-time studies. The main factor as the driving force of our activity is motivation. It gives direction to our whole lives; helps ration our time and put the energy and the means necessary into studying. Members of our family and the position we hold in the family, the environment, positively or negatively stimulating the education process and our own directions, our independence and the social role we have, greatly influence our decisions. I open the theoretical part of my diploma with a chapter, generally describing education, how part-time studies are organized, the aims and guidelines for higher education development. Knowledge is a good that quickly goes stale. At the summit of March 2000 in Lisbon, EU leaders concluded that investing in people and developing an active and dynamic social country are crucial to the economy. To be able to successfully face our challenges, all EU's and Slovenia's main developmental guidelines are directed towards lifelong learning. I summed up the activities for realizing lifelong learning strategies from existing materials. As I continue I discuss adults in the education process, the principles and obstacles in adult education. In the next chapter I elaborate on motivation in general, the development of motivation for the purposes of education and factors of motivation. I specifically describe motivational theories by various authors and motivation to study part-time. To conclude the theoretical part I state what we need to consider before enrolling into a part-time study. In the practical part I give a short history of the Faculty of Economics from its beginnings to present day. In the survey we discover the differences between decisions to enrol into part-time postgraduate studies among students who have already studied part-time undergraduate programs and know the strengths and weaknesses of such studies. We also unveil the reasons behind individual's decision to continue part-time studies at postgraduate level. I also determined how much influence our family, the environment and ourselves have on our decisions. In the conclusion of the diploma work I support lifelong education, give some proposals as to how lifelong learning i.e. education should proceed in en effective manner, enabling students to expand their knowledge in the area of their interest in the form most appropriate to them. KEYWORDS Education Part Time Motivation

5 KAZALO VSEBINE 1. TEORETIČNA OPREDELITEV ŠTUDIJA SPLOŠNO O IZOBRAŽEVANJU DEFINICIJA IZREDNEGA ŠTUDIJA ZAKONSKA UREDITEV IZREDNEGA ŠTUDIJA ORGANIZACIJA IZREDNEGA ŠTUDIJA GLAVNI CILJI IN USMERITVE RAZVOJA VISOKEGA... 4 ŠOLSTVA LIZBONSKA STRATEGIJA URESNIČEVANJE LIZBONSKE STRATEGIJE VSEŽIVLJENSKO IZOBRAŽEVANJE ODRASLI V IZOBRAŽEVANJU NAČELA V IZOBRAŽEVANJU ODRASLIH ZAKAJ SE ODRASLI IZOBRAŽUJEJO OVIRE PRI IZOBRAŽEVANJU ODRASLIH TEORETIČNA OPREDELITEV MOTIVACIJE RAZVOJ OSEBNOSTI IN MOTIVACIJE ZA IZOBRAŽEVANJE DEJAVNIKI MOTIVACIJE ZA IZOBRAŽEVANJE MOTIVACIJSKE TEORIJE MOTIVIRANOST ZA IZREDNI ŠTUDIJ EDINSTVENOST POSAMEZNIKA ZORENJE ODLOČITVE ZA VPIS V IZREDNI ŠTUDIJ RAZISKAVA MOTIVACIJE ZA IZREDNI ŠTUDIJ OPIS PROBLEMA PREDSTAVITEV EKONOMSKE FAKULTETE NAMEN RAZISKAVE METODE DELA OPIS VZORCA RAZISKAVE OBDELAVA PODATKOV, ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV UGOTOVITVE IN PREDLOGI ZAKLJUČEK LITERATURA IN VIRI... 46

6 1. TEORETIČNA OPREDELITEV ŠTUDIJA 1.1. SPLOŠNO O IZOBRAŽEVANJU V tem poglavju bo predstavljen pojem izobraževanje, kot ga razumejo različni avtorji in opredeljujejo uradni dokumenti. Vzporedno z razvojem različnih človekovih dejavnosti se je razvila vzgoja in izobraževanje. Ko je v razvoju človeške družbe vzgoja postajala vedno pomembnejša dejavnost, se je pojavila tudi potreba po znanosti, ki to področje raziskuje. Znanost o vzgoji in izobraževanju odraslih imenujemo andragogika (Jereb, 1998, str. 7). Andragogika mora slediti in upoštevati spoznanja (Jereb, 2005, str ): zgodovinske andragogike, ki s podobnimi izhodišči, kot smo rekli za zgodovino pedagogike (vzporedno z razvojem družbe in z vsemi pojavnimi značilnostmi svojega časa z obče zgodovinskih in narodnostno zgodovinskih stališč), raziskuje zgodovinski razvoj vzgoje in izobraževanja odraslih, andragogike prostega časa, ki se ukvarja z raziskovanjem možnosti in oblike vzgoje in izobraževanja v pogojih sodobne družbe, ko imajo odrasli vedno več prostega časa, andragoške didaktike, ki raziskuje vsebine, oblike, metode in sredstva ter organizacije izobraževalnih procesov z vidika vzgoje in izobraževanja odraslih. Omenimo naj nekaj opredelitev pojma izobraževanje, kot jih navajajo nekateri avtorji: Izobraževanje je proces pridobivanja znanj, spretnosti in navad meni Ferjan (2005, str. 16) ter nadaljuje, da človekovo izobraževanje dejansko poteka v različnih okoljih: doma, v šoli, na ulici. S pomočjo vzgoje in izobraževanja razvija človek stvaren, kritičen odnos do okolja, spoznava zakonitosti razvoja družbe, ta pa mu omogoči njegovo vključitev v družbo njegovo socializacijo (Jereb, 1998, str. 14). Jelenc (1996, str ) po načelu stalnosti deli izobraževanje v dve fazi: Prva faza je faza začetnega izobraževanja, ki se začne z vstopom v šolo in traja do zaključka šolanja. Druga faza je faza nadaljnjega izobraževanja in se nanaša na izobraževanje odraslih. Začne se, ko se oseba po prekinitvi začetnega šolanja znova vključi v izobraževanje. Takšno izobraževanje je namerno in organizirano ter namenjeno pridobivanju višjih stopenj izobrazbe, vključuje pa tudi vse vrste usposabljanja in izpopolnjevanja, ki so povezane s potrebami posameznikovega življenja in dela ter osebnostnega razvoja. Izobraževanje odraslih lahko razdelimo na formalno in neformalno izobraževanje. Formalno izobraževanje omogoča pridobitev javno veljavne izobrazbe, poklicno kvalifikacijo ali javno veljavno listino. Neformalno izobraževanje pa je namenjeno pridobivanju, obnavljanju, razširjanju, posodabljanju in poglabljanju znanja, vendar se ne dokazuje z javno veljavno listino. Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 1

7 O splošnem izobraževanju govorimo, ko gre za oblikovanje znanj o naravi in družbi, ki jih vsak človek nujno potrebuje za življenje. Strokovno izobraževanje imenujemo oblikovanje znanj in sposobnosti, ki jih posameznik potrebuje pri opravljanju določenega strokovnega dela. Izpopolnjevanje je potrebno zaradi razvoja, napredka in družbenoekonomskih sprememb. Človek je neprestano prisiljen da svoje prvotno znanje, spretnosti, navade in sposobnosti izpopolnjuje in ne samo to, pričakuje se, da razvoj spremlja, vodi, usmerja in izkorišča ter s svojim znanjem povečuje rezultate svojega dela DEFINICIJA IZREDNEGA ŠTUDIJA 91. člen Statuta univerze v Ljubljani pravi, da se študij organizira kot izredni, kadar to dopuščajo lastne kadrovske in prostorske možnosti članice, ki program izvaja, in če narava študija dopušča, da se del študija izvaja brez osebne navzočnosti študenta, ne da bi zaradi tega trpela njegova kakovost. Članica, ki izvaja program študija kot izredni študij, je dolžna organizirati za študente izrednega študija oblike pedagoškega dela (predavanja, konzultacije, vaje, kolokvije ipd.) v skladu z veljavnim študijskim programom. V tem primeru mora posebej organizirani del pedagoškega dela obsegati najmanj 30 odstotkov obsega pedagoškega dela za študente rednega študija. Oblika izrednega študija je tudi študij na daljavo. 92. člen pravi, da mora biti izredni študij po vsebini in zahtevnosti enak rednemu. Če se v okviru rednega študija zahtevajo posebni pogoji za pristop k izpitu ali za zagovor diplomskega dela, velja to tudi za izredni študij iste smeri. Študent izrednega dodiplomskega študija, se lahko pod pogoji, ki jih predpiše članica s pravili, prepiše iz izrednega na redni študij ZAKONSKA UREDITEV IZREDNEGA ŠTUDIJA Zakon o visokem šolstvu (ZViS-UPB1) z uradno potrjenim prečiščenim besedilom z dne, 28. novembra 2003 navaja: Visokošolski zavodi so univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole. Ureja statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredeljuje javno službo v visokem šolstvu in ureja način njenega financiranja. Če narava študija to omogoča, se s študijskim programom lahko prilagodita organizacija in časovna razporeditev predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov (izredni študij). Izredni študij je danes že zelo uveljavljena oblika študija, s katero lahko posameznik združuje delo in študij. Študijsko strukturo visokošolskega izobraževanja nam prikazuje slika 1. Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 2

8 3. stopnja doktorat znanosti 2. stopnja magisterij stroke 1. stopnja 1. stopnja strokovna univerzitetna Slika 1: Študijska struktura (Delno povzeto po shemi terciarnega izobraževanja ORGANIZACIJA IZREDNEGA ŠTUDIJA Časovna razporeditev izobraževanja v šolskem oziroma študijskem letu in izobraževalno delo v posameznem dnevu in tednu se v izobraževanju odraslih lahko razporeja drugače, kot je to sicer določeno s šolskim koledarjem. Značilnostim, potrebam in možnostim udeležencev izobraževanja odraslih se prilagajajo tudi trajanje izobraževanja, zaporedje pouka posameznih predmetov ali predmetnih področij, načini in oblike preverjanja in ocenjevanja znanja in njihovo napredovanje. Izredni visokošolski študij poteka v glavnem tradicionalno, v obliki predavanj (ki so omejena na minimum), vaj, študijih primerov. Organizirani so še posebni programi za zaključene skupine po naročilu podjetij ali zavodov. Izredni študij je namenjen predvsem občanom, ki so že redno zaposleni oziroma iščejo zaposlitev. Zaradi delovnih obveznosti študentov so predavanja in druge oblike pedagoškega dela v popoldanskem oziroma večernem času ob določenih dnevih v tednu pa tudi ob določenem številu vikendov (petek popoldne in sobota dopoldne). Ob minimalnem obsegu organiziranih skupnih oblik pedagoškega dela je težišče izobraževalno-raziskovalnega dela slušateljev na individualnem proučevanju literature in izdelovanju seminarskih nalog ob mentorstvu učiteljev. Razvoj sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije pomembno vpliva na razvoj izobraževanja. Izobraževanje na daljavo in E-izobraževanje se vse bolj prekrivata. Z E-izobraževanjem bomo poimenovali vse oblike elektronsko podprtega poučevanja in učenja, ki so procesne in imajo cilj povečati znanje izobraževanca v okviru njegovih individualnih sposobnosti, izkušenj in znanja (Jereb in Bernik, 2006, str. 527). Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 3

9 Izredno pomembna elementa izobraževanja po internetu sta socialna interakcija izobraževancev in oblikovanje internetnih učnih skupin. Internetno izobraževalno okolje mora zadovoljiti tudi socialno komponento izobraževanja, prav tako kot v klasičnih šolah oziroma na fakultetah, kjer se izobraževanci družijo tudi izven razredov (Jereb in Ferjan, 2007, str. 213) GLAVNI CILJI IN USMERITVE RAZVOJA VISOKEGA ŠOLSTVA V resoluciji nacionalnega programa visokega šolstva je navedeno (avgust 2007), da so cilji povezani z izpolnjevanjem bolonjskega procesa in strateških razvojnih usmeritev Slovenije, povezanih z elementi lizbonske strategije EU. Tako bo vzpostavljeno inovativno bistveno uspešnejše okolje in ustvarjene razmere za razvoj človeških virov, ki bodo nosilci uspešnega tehnološkega in družbenega razvoja na prehodu v družbo znanja. Za njihovo uresničitev so nujne bistvene spremembe visokošolskega in raziskovalnega okolja. Glede na njihovo korenitost bodo uveljavljene postopoma. Inovativnost Slovenije se med drugim spodbuja tudi z uspešnim delovanjem in vzpostavitvijo novih visokošolskih in inovacijskih središč LIZBONSKA STRATEGIJA Voditelji vlad držav članic EU so se na vrhu Evropskega sveta v Lizboni, marca leta 2000, dogovorili o novem strateškem cilju Evropske unije, in sicer do leta 2010 postati najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Izobraževanje in raziskave močno vplivajo na rast in zaposlovanje. Voditelji EU so v Lizboni izjavili, da sta "vlaganje v ljudi in razvijanje aktivne ter dinamične socialne države" ključnega pomena za gospodarstvo, ki sloni na znanju. To pomeni, da morajo države članice stremeti k povečanju vlaganj na prebivalca v človeške vire in dajati največjo prednost vseživljenjskemu učenju, saj razvoj spretnosti poveča zaposljivost. Evropski svet je zato na spomladanskem zasedanju marca 2005 potrdil predlog reforme Lizbonske strategije, ki ga je v svojem poročilu v začetku februarja 2005 predstavila Evropska komisija. Iz poročila ugotavljamo, da imajo Univerze ključno vlogo pri ustvarjanju in širjenju znanja. Treba je okrepiti prispevek univerze k ustvarjanju in širjenju znanja po celi Uniji. V mnogih pogledih se sedanji pristopi k financiranju, upravi in kakovosti kažejo kot neprilagojeni na izzive tega, kar je danes globalni trg za profesorje, študente in znanje kot tako. (Spletna stran Ministrstva za šolstvo znanost in šport, ) 1.7. URESNIČEVANJE LIZBONSKE STRATEGIJE Poročilo o uresničevanju Programa reform za izvajanje Lizbonske strategije (oktober 2006) navaja spodbujanje razvoja človeških virov in vseživljenjskega izobraževanja. Med prednostnimi ukrepi so navedeni: oblikovanje in podrobne strategije vseživljenjskega učenja, prenova visokega izobraževanja, zagotavljanje možnosti za horizontalno in vertikalno mobilnost na državni in mednarodni ravni (krediti, ECTS, evropski in nacionalni kvalifikacijski okvir), celovita prenova univerze s povečanjem Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 4

10 števila ponudnikov, večjo prilagodljivostjo potrebam gospodarstva, večjo kakovostjo in konkurenco, zagotavljanje izobraževanja za trajnostni razvoj VSEŽIVLJENSKO IZOBRAŽEVANJE Vseživljenjsko učenje je dejavnost in proces, ki zajema vse oblike učenja, bodisi formalno bodisi neformalno ter naključno ali priložnostno (Jelenc, 2007 str. 10). Vsebina strategije vseživljenjskega učenja, ki jo določa deset strateških jeder, s katerimi udejanjamo poglavitne razsežnosti vseživljenskosti učenja: povezanost in prepletenost vseh zvrsti, oblik, vsebin in namembnosti učenja pomembnost in upoštevanje vseh možnosti učenja učenje skozi vse življenje učenje v vsej širini in razsežnosti življenja raznovrstnost, pestrost, gibljivost izpeljave učenja učenje po meri osebe, ki se uči, spodbude in dostopnost učenja učenje za potrebe dela učenje za potrebe lokalne skupnosti ugotavljanje in potrjevanje znanja svetovalna pomoč osebam, ki se učijo Jelenc (Andragoški kolokvij 2006) navaja, da kot vseživljenjskost učenja razumemo obe področji izobraževanja začetno in nadaljevalno - kot komplementarna dela istega sistema. Vseživljenjskost učenja je nov razvojni koncept, ki nadgrajuje izobraževanje, kot se je razvijalo in oblikovalo v preteklosti, in ponuja tudi šolanju mladih ali formalnemu začetnemu izobraževanju nov, paradigmatični premik. Brez razvitega sistema izobraževanja odraslih pa koncepta vseživljenjskosti učenja sploh ni mogoče uveljaviti. Izobraževanje in učenje sta sorodni dejavnosti, ki se po nekaterih značilnostih pomembno razlikujeta med seboj, zato je prav, da se pri njuni uporabi teh razlik zavedamo. Izobraževanje - Pri izobraževanju je vloga in dejavnost posameznika (udeleženca) določena od zunaj; v ospredju je pridobivanje znanja, spretnosti, navad itn. ali učenje, ki poteka v procesu, ki je praviloma uradno (ni pa nujno) opredeljen s cilji, normiran, strukturiran, predmetno usmerjen, organiziran od zunaj. Proces (pridobivanja znanja itn.) se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in učiteljem. Ta proces pomembno določajo družbene okoliščine in potrebe (Jelenc, 2007, str. 34). Učenje - Pri učenju pa je poudarjen antropološki kontekst, ki presega družbenonamenskega s tem, da postavlja v ospredje posameznika je "individualistično in individualizirajoče" (Jarvis 1979, povzeto po Jelencu, 2007, str. 34) in temelji na njegovih potrebah in lastni dejavnosti; to pa ne pomeni, da v procesu niso upoštevane tudi družbene potrebe. Učenje označuje večja širina po več razsežnostih: poteka povsod, zajema vse položaje, okoliščine in priložnosti; vsebine se prepletajo in niso tako načrtno usmerjene na predmet. Postalo je del življenja, je prožno in traja vse življenje. Učimo se tudi drug od drugega, ne le pod strokovnim vodstvom. Učenje označuje večja dejavnost in avtonomnost subjekta (učenca). Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 5

11 Učenje lahko glede na aktivno vlogo subjekta in način organiziranosti dejavnosti delimo na dve temeljni področji: organizirano in priložnostno (Jelenc, 2007, str. 34). Glede na načela in strategijo vseživljenjskega izobraževanja in učenja se zastavlja vprašanje, kaj je čemu nadrejeno, izobraževanje učenju ali učenje izobraževanju. Zastopano je stališče, da je učenje širši pojem in da pomeni izobraževanje eno od možnosti za njegovo izpeljavo. Visokošolsko izobraževanje v luči strategije vseživljenjskosti učenja - Pri strategiji vseživljenjskosti učenja kaže nameniti pozornost zlasti netradicionalnim možnostim visokošolskega študija: uveljavljanje prožnejših učnih poti pomeni študij drugih vsebin zunaj ožjega in formalnega študijskega programa, modulov, specialnih tečajev doma in v tujini. Prožnost zelo povečujejo izbirni predmeti na lastni ali drugih visokošolskih ustanovah. Alternativne študijske poti omogočajo priznavanje poprejšnjega učenja in znanja, ki še ni bilo formalno potrjeno ali pa lajšajo prehode med posameznimi stopnjami ali smermi študija, izbirnosti, individualnemu prilagajanju trajanja študija in formalni prilagoditvi hitrosti študija posamezniku, priznavanju poprejšnjega študija in po drugih poteh pridobljenega znanja (Jelenc, 2007, str ) 1.9. ODRASLI V IZOBRAŽEVANJU Obdobje odraslosti Odrasel v izobraževanju je katerakoli oseba, ki je prekinila redno šolanje in je prevzela nove družbene vloge, poleg tega pa se od časa do časa izobražuje ali pa se neprekinjeno izobražuje, pojasnjuje Kranjc (1979, str. 46). V to kategorijo lahko razvrstimo različne starostne skupine od mlajših, pa vse do tistih, ki se izobražujejo v tretjem življenjskem obdobju. O nadaljevanju izobraževanja Jelenc (2007, str. 22) meni, da so ovržena tradicionalna pojmovanja, po katerih naj bi imeli sposobnosti in zmožnosti za učenje predvsem mladi; zmožnosti učenja danes pripisujemo ljudem v vseh življenjskih obdobjih, vemo pa tudi, da se v različnih življenjskih obdobjih učimo različno. Novejši pogledi na učenje poudarjajo, da gre pri učenju za asimilacijo izkušenj z novimi spoznanji in ustvarjalno spajanje različnih razsežnosti učenja, zato imajo odrasli s svojimi izkušnjami pri nekaterih vrstah učenja celo prednost pred otroki. Ko govorimo o odraslih v izobraževanju, ne moremo govoriti o značilnosti osebe, temveč o njegovi družbeni vlogi, ki jo ima. Zaradi številnih opravil, ki jih mora opraviti, se želi učiti tisto, kar mu bo pomagalo pri opravljanju nalog. Odrasel človek je v procesu izobraževanja oseba (Vukovič in Miglič, 2006, str. 33), ki mora spremeniti samega sebe glede na cilje in vlogo. S pridobivanjem znanja in spretnosti je uspešnejši pri obvladovanju življenja, oblikuje pozitivno podobo in spremeni mnenje o sebi in drugih. Če govorimo o mlajših odraslih, ki bi se morali udeleževati rednega izobraževanja, pa se ga iz različnih vzrokov ne udeležujejo, bi bilo za njih primerno (Jelenc, 1996) izobraževanje, ki je po svoji prevladujoči funkciji namenjeno predvsem za pridobitev temeljne, splošne in poklicne izobrazbe po stopinjah in za optimalni razvoj osebnosti ter pripravo na življenje in delo. Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 6

12 Ko pa govorimo o odraslih s praktičnimi izkušnjami, ki si želijo pridobiti višjo stopnjo izobrazbe, pa so njihova pričakovanja drugačna. Novo učenje odraslega se mora ujemati z izkušnjami, gledamo ga širše, upoštevamo več okoliščin o načrtovanju in razvoju kariere, osebnostne karakteristike posameznika, sposobnosti, pridobljeno znanje in izkušnje, cilje in potrebe na trgu dela. Predstavljati bi moralo temelj, na katerem se gradi novo znanje. Kot navajata Vukovič in Miglič (2006, str. 32) andragogika poudarja, da mora biti učenje dejavno in osredotočeno na učenca, pri čemer je učenec vključen v ugotavljanje lastnih potreb po usposabljanju, določanju lastnih učnih ciljev in v oblikovanje ter izvedbo evalvacije učnih dosežkov. Izobraževanje odraslih obsega izobraževanje, izpopolnjevanje, usposabljanje in učenje oseb, ki jih družba v kateri živijo, opredeljuje kot odrasle in si želijo pridobiti, znanje za obvladovanje načinov za zadovoljevanje potreb, razvijati svoje zmožnosti in bogatiti znanje, prav tako naključno izobraževanje, kjer družba ceni tako teoretično kot praktično izobraževanje. Osebe, ki se vključijo v izobraževanje odraslih, pridobijo status udeležencev izobraževanja odraslih. Odrasli, ki se vračamo v izobraževanje, prihajamo s konkretnimi motivi, ti izhajajo iz potreb dela in življenja, ki jih sami doživljamo. Zato je naša motivacija običajno bolj močna. Izobraževanje starejših odraslih pomeni izobraževanje starejših samih to so starejši delavci, osebe pred upokojitvijo, osebe v tretjem in tudi v četrtem življenjskem obdobju ali v obdobju odvisnosti in tudi vseh, ki so v stiku s starejšimi. Pri starejših je pogosto težišče učenja bolj na preverjanju in poglabljanju že pridobljenih spretnosti kakor na pridobivanju novih. Spodbujati je treba vključevanje starejših v programe, ki prinašajo nove spretnosti in novo znanje - takšno, s katerim se bodo najbolje vključili v družbeni in gospodarski razvoj (Jelenc, 2007, str ) NAČELA V IZOBRAŽEVANJU ODRASLIH prostovoljnost demokratičnost integrativnost PRINCIPI Slika 2: Načela v izobraževanju odraslih (Jereb, 2006 str ) Slika 2 nam prikazuje principe: Demokratičnost Uveljavljanje demokratičnosti omogočajo: zrelostna osebnost, njihove izkušnje, odnos do dela in učenja Skupino in posameznika moramo jemati kot sodelavce Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 7

13 Imeti morajo pravico in možnost, da razpravljajo o organizaciji vsebini in metodah dela Demokratične metode dela Prostovoljnost Odrasli se izobražujejo prostovoljno (vedo, da jim bo znanje pomagalo pri poklicnem delu) Odločitev izhaja iz spoznane nujnosti Zunanji pritiski so ekonomske posledice in vpliv organizacij Integrativnost Zunanja nujnost se spremeni v njihovo lastno potrebo ZAKAJ SE ODRASLI IZOBRAŽUJEJO Če pogledamo motive pri ljudeh, ki se že izobražujejo, opazimo pri njih pisano množico najrazličnejših spodbud, želja, interesov in potreb, od najbolj praktičnih razlogov do najbolj dolgoročnih ciljev, ki se že dotikajo samouresničevanja in vsestranskega razvoja osebnosti. Potreba po napredovanju in osebnem razvoju je ena človekovih primarnih socialnih potreb, nihče ne želi ostati za vedno na tistem mestu, na katerem je začel, ko je pridobil svojo socialno in ekonomsko samostojnost. Za vzpon na družbeni lestvici poznamo več načinov, eden od njih je višanje osebne izobrazbe. Odrasli so se tega oprijeli z motivom, da si pridobijo večji ugled, da si izboljšajo delovne pogoje, da postanejo bolj vplivni in tudi, da si izboljšajo materialni položaj (Kranjc, 1982, str ) OVIRE PRI IZOBRAŽEVANJU ODRASLIH Zanimanje za dejavnike (tako sile, ki odrasle spodbujajo in jim narekujejo vključitev v izobraževalne programe kot tudi ovire, ki jih je treba premagovati pred odločitvijo za študij, med študijem in vztrajanjem do zaključka študija) ima na področju izobraževanja odraslih že dolgo tradicijo. Ta način študija je izredno naporen že zaradi povsem objektivnih okoliščin, kot so usklajevanje službenih, šolskih in zasebnih obveznosti. Mnogo potencialnih študentov se zato za študij ne odloči, nekateri pa študij opustijo. Glavne skupine ovir nam prikazuje slika 3. ovire dispozicijske situacijske institucionalne Slika 3: Glavne skupine ovir pri izobraževanju odraslih Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 8

14 Radovan (Andragoški kolokvij 2006) povzema po znani klasifikaciji, ki jo je že leta 1981 oblikovala Patricia Cross, ki pravi da morajo odrasli premagovati tri vrste ovir: Situacijske - najprej morajo premagati družinske, finančne, zdravstvene probleme, probleme s prevozom, pomanjkanjem časa in druge probleme, ki jih morajo rešiti, da se sploh lahko udeležijo izobraževanja ali na njem ostanejo. Te ovire izvirajo iz posameznikovega trenutnega položaja. Institucionalne odrasli, ki se želijo izobraževati, se morajo soočiti še z ovirami, ki jih postavljajo izobraževalne ustanove. Pogosto se soočajo z veliko administrativnih opravkov, šolninami, neprimernimi urniki, preveč oddaljeno lokacijo kraja izobraževanja itd. Vse te dejavnike uvrščamo med ovire, ki lahko odraslemu preprečijo udeležbo v izobraževalnem programu. Dispozicijske - tretja skupina ovir pa se povezuje s psiho-socialnimi značilnostmi posameznika, kot so stališča, samopodoba, prepričanja o sposobnostih itd. Poznavanje teh ovir je za načrtovanje, promocijo in izvedbo izobraževanja zelo pomembno. Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 9

15 2. TEORETIČNA OPREDELITEV MOTIVACIJE Pojem motivacija, motiviranost pojasnjujejo različni avtorji na različne načine. V grobem je področja motivacije moč ujeti v različne teoretične razlage. Prvo področje govori o potrebah in pričakovanjih ljudi, ki so v grobem vsem ljudem skupne. Drugo področje so temperamenti ljudi, ki jih je teorija prav tako v grobem ločila na štiri dele in podala že zelo praktične napotke, kako motivirati vsakega izmed njih. Tretje področje in tudi najmehkejše je področje psihologije vsakega posameznika, ki je unikaten oziroma edinstven primerek umetnosti narave. Motivacija je sila, ki ustvarja vedenje, s katerim potešimo neko potrebo. Ni vedno le pozitivna ali negativna, le zadovoljujoča ali jalova (Kim, 2001, str. 9). V življenju obstajajo tri temeljna področja, na katerih se želijo ljudje uresničiti. Predstavljamo si jih lahko kot tri stopnje, ki skupaj oblikujejo lestvico potreb. To so: osnovne potrebe, družbeni položaj in osebne ambicije, ki so tretja najmočnejša gonilna sila. Ljudje se želijo razvijati in bolje delati v svojem izbranem poklicu. Tu gre za postavljanje posameznih ciljev, ki lahko pospešijo osebni razvoj ter za prizadevanje, da bi to dosegli (Keenan, 1996, str ). Motiviranost za izobraževanje je določena naravnanost, splošna želja po učenju oziroma znanju, odprtost za sprejemanje novih spoznanj o določenih pojavih. Predstavlja spremenljiv pojav, ki se poraja in ugaša pod vplivom človekovih dejavnosti, njegove ustvarjalnosti in pogojev, v katerih živi in dela. Razlike nastajajo s spreminjanjem celotne življenjske situacije (slika 4), ker se s starostjo, spolom in družbenim položajem spreminjajo tudi potrebe (Kranjc, 1979 str. 85). O notranji motivaciji govorimo, kadar se študent zanima za učno snov. Kadar pa se študent uči zaradi zunanjih ciljev, na primer za dobro oceno, za nagrado, za napredovanje v službi zaradi strahu pred neprijetnimi posledicami, za višji dohodek, za socialni ugled, gre za zunanjo motivacijo (Marinko, 2005 str. 3). Obdobje odraslega človeka (mlajše in srednje obdobje) Obdobje odraslega človeka (starejši odrasli) VRSTA MOTIVOV PREVLADUJOČ MOTIV - notranji motivi - samopotrjevanje - sekundarne - samouresničevanje socialne potrebe - vedoželjnost VRSTA MOTIVOV - primarne socialne PREVLADUJOČ MOTIV potrebe - samouresničevanje - sekundarne socialne potrebe Slika 4: Motivi za izobraževanje v posameznih starostnih obdobjih (delno povzeto po Kranjčevi, 1982, str. 198) V slovenski populaciji odraslih smo lahko motive odraslih za izobraževanje razvrstili v štiri skupine (Jelenc, 2007, str. 22): Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 10

16 Povečati svojo uspešnost bodisi pri delu bodisi na drugih področjih življenja (ta skupina je največja, obsega tri četrtine vseh, ki so bili izobraževalno dejavni) Osebno zadovoljstvo (6,5 odstotka) Doseči stopnjo izobrazbe ( približno 4 odstotki) Različni drugi motivi (14 odstotkov) 2.1. RAZVOJ OSEBNOSTI IN MOTIVACIJE ZA IZOBRAŽEVANJE Prizadevanje, da bi spoznali človeka, njegovo vedenje in zmogljivosti, je že od nekdaj usmerjalo mislece in raziskovalce, ko so skušali oblikovati podobo človeške osebnosti. V psihologiji je do danes nastalo veliko teorij o človekovi osebnosti. Vzroke delovanja in obnašanja Musek (2005, str. 24) deli v dve izvorni kategoriji. Eno mesto izvora je notranje, to je oseba sama s svojimi lastnostmi in dispozicijami (potezami, dimenzijami, sposobnostmi, motivi itd.), druga pomembna lokacija pa je zunanja, to je situacija, v kateri se oseba znajde. Vsakdo je skupek osebnostnih lastnosti, ki se v skladu z Allportovo teorijo osebnosti (Treven, 1998, str. 66) kažejo tako, da se posameznik vede v podobnih okoliščinah enako in prepoznavno, osebnosti in lastnosti pa so povsem različne. Pri odraslem človeku je veliko različnih motivov višje stopnje, recimo: učenje, imitacija, integracija in podobno. Družinska vzgoja kot dejavnik v razvoju motivacije - Prve motivacijske osnove za izobraževanje, iskanje novih spoznaj, razvijanje spretnosti in navad ter pridobivanje novih stališč in vrednot položi primarna socializacija v okviru družine, družinska vzgoja in položaj, ki ga ima posameznik v družini, v kateri je živel kot otrok ali pa pozneje, v svoji lastni družini. Oblikuje se nekaj splošnih šablon, kot je predstava o sebi, človekova samozavest in samospoštovanje, težnja po uveljavljanju in vedoželjnost, in iz nje sledi razvoj najrazličnejših posameznih motivov v obliki aspiracij, interesov, želja, prepričanj, racionalnih odločitev, vrednot in stališč do konkretnih pojavov. Vzgoja, osnovana na kazni in prepovedi ter preprečevanju, razvija zlasti razne oblike strahov, vzgoja, sloneča predvsem na nagradi, pohvali in spodbudi, prebuja zlasti pozitivne motive (Kranjc, 1982, str. 178). Po Freudovi teoriji osebnosti (Treven, 1998, str. 65) so za oblikovanje osebnosti odločilna otroška leta, predvsem obdobje do petega leta starosti. Ekonomski položaj družine in razvoj motivacije za izobraževanje - Razlike med izobraževanjem otrok iz družin z različnim ekonomskim položajem, v precejšnji meri pozneje izravnava študij ob delu. Vpliva predvsem v dveh smereh, in sicer tako, da ljudje delno popravijo neskladje med osebnimi motivi, željami in interesi za določeno stroko in tem kar so spričo obstoječih razmer študirali. S študijem si pomagajo tudi do dolgoročnejših ciljev. Oblikovanje osebnosti ni časovno omejen proces, pozneje vplivi prihajajo od sovrstnikov, zakonskega partnerja in končno tudi lastnih otrok, ko jih imamo. Pod vplivom vzgoje, celotne socializacije, materialnih možnosti za življenje, lastnih osebnostnih danosti in še drugih dejavnikov, se ustvarijo bolj konkretni motivi za izobraževanje (Kranjc, 1982, str ). Vpliv šole - Dejavniki motivacije za izobraževanje se v času šolanja spremenijo. Velik vpliv dobijo šolske ocene, spričevala in diploma. Povratne informacije o doseženem uspehu so v vsakem primeru spodbudne in motivacijo za nadaljnje Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 11

17 učenje dvigajo. Zaokroženi šolski režim omeji dejavnike motivacije predvsem na šolsko delo (Kranjc, 1982, str. 178). Knowles pravi (povzeto po Kranjčevi, 1982, str. 139), da je pri odraslih potrebno z novo predstavo o tem, koliko različnih stvari pomeni izobraževanje, šele prodreti. Ko so prebrodili konflikt med nekdanjo in sedanjo predstavo, jim za izobraževanje nikoli več ne zmanjka moči. Samopodoba oziroma predstava o sebi - je eno izmed temeljnih področij osebnosti (Kobal 2000), ki se postopno oblikuje že od otroštva dalje in se spreminja ter razvija celo življenje. Predstava odraslega o sebi (Kranjc, 1979, str. 41) se oblikuje pod vplivom dveh komponent: dosežkov pridobljenih z lastnim delom in ustvarjalnostjo ter na osnovi odnosov z drugimi ljudmi. Hipoteze različnih avtorjev povzemamo po Kobal Grumovi (2003): samopodoba je vse tisto, kar človek o sebi pove (Buss, 2001); samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, stališč mnenj prepričanj in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi (Kobal, 2000); samopodoba je strukturirana (Shavelson in Bolus, 1982); samopodoba postaja z zorenjem vse bolj stabilna, trajna in skladna psihična entiteta (Shavelson in drugi, 1982, 1992). Raziskave kažejo (Kobal Grum, 2003), da je samopodoba sestavljena predvsem iz tistih področij, ki imajo za posameznika določen pomen. V mladostništvu so bolj izražena tista področja, ki se nanašajo na šolska in študijska področja, kasneje, v odraslosti pa področja, ki se nanašajo na delo in družino. Okolje - Prav tako je razvoj motivacije za izobraževanje odvisen od številnih zunanjih dražljajev, ki mu jih nudi socialno okolje, v katerem biva. Okolje je vse, kar človeka obdaja in do česar lahko vzpostavlja odnose (Kranjc, 1998, str. 166). Pod vplivom socialnega okolja (prijateljev, sostanovalcev, soseske) se sprožijo za izobraževanje pomembni mehanizmi motivacije. Zelo pomembno je, kako gleda na izobraževanje družba nasploh. Pozneje pomembno vpliva na izobraževanje odraslih odnos sodelavcev, vodilnih in življenje samo, zunanjih spodbud nikoli ne zmanjka. Odvisno je le, kako jih je človek zmožen uresničevati. Za razvijanje motivacije za izobraževanje ni nikoli prepozno. Možnosti različnih situacij, v katerih se človek v svojem življenju znajde, je nešteto. Še več pa je različnih reakcij na te situacije. Izkušnje so pokazale, da so dejavniki okolja, ki mu človek pripada za razvoj osebnosti zelo pomembni (Jereb, 2005, str. 9). Najnovejša sociološka in antropološka raziskovanja kažejo, da imajo tudi socialni dejavniki pomembno vlogo pri oblikovanju osebnosti. Človek je namreč večinoma rezultat socialnih ustanov v katerih živi, ter proizvod razreda in skupine, ki jim pripada. Veliko vlogo pri oblikovanju osebnosti ima družbeno okolje ter srečni ali nesrečni življenjski pripetljaji, lahko bi rekli da je rezultat socialnih ustanov, v katerih živi, razreda in skupine, ki ji pripada. Adler v svoji teoriji osebnosti poudarja, da je ena izmed osnovnih teženj človeka težnja po superiornosti. Po njegovem mnenju so za življenjsko pot najodločilnejši socialni dejavniki. Posameznik, ki so ga starši že od malih nog spodbujali, spoštovali in upoštevali njegovo mnenje, ima s samopodobo, z uveljavljanjem in s predstavljanjem idej, poslov ipd., veliko manjše probleme, kot jih ima nekdo, ki so ga že v rani mladosti zatirali. Tudi okolica je lahko tista, ki izkrivi človeka. Še najhuje pa je to, da ga večkrat izkrivlja v kombinaciji z družino. Slednji Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 12

18 se bo težko boril z močnimi osebnostmi, potreboval bo leta, da se bo znebil občutka manjvrednosti. Vpliv delovnega okolja - Iz prakse se kaže navaja Kranjc (1979, str. 42), da se delovno okolje upre in nasprotuje nadaljnjemu izobraževanju kakšnega svojega člana. Sodelavci reagirajo nanj z zelo negativnimi stališči in mu poskušajo zmanjšati možnosti za učenje tako, da kritizirajo njegove sposobnosti, razglašajo ga za nezmožnega, odvračajo ga od potrebe po znanju in izvajajo pritisk nanj še na druge načine. Med takim posameznikom in ostalimi člani delovne skupine se odnosi povsem porušijo. Podporo, ki jo je imel, izgubi. Zanesti se mora predvsem sam nase, potrebno samozavest in aspiracije mora črpati iz tega, kar je že dosegel, kar je vidno. Na ta način ohrani potrebno motivacijo in mu izobraževanje tudi uspe. Če s pomočjo lastne samozavesti in ustrezne samopodobe ter drugih podpirajočih dejavnikov ne more vzdržati do faze, ko se uspeh izobraževanja pokaže, bo nasprotovanje sodelavcev zanj usodno: izobraževanje bo zapustil. Podzavestni motivi - Izobraževanje se, kot vsaka druga dejavnost, ne more izogniti podzavestnim motivom. Pri delitvi motivov na posamezne vrste ne smemo zanemariti delitve na zavestne in podzavestne (Kranjc, 1982, str. 287). Avtorji, ki se na področju izobraževanja ukvarjajo s skupinsko dinamiko močno poudarjajo podzavestne motive. Pod vplivom podzavestnih stanj se porajajo najrazličnejši čustveni vplivi, ki med drugim pospešujejo ali zavirajo pridobivanje znanja in celotni razvoj osebnosti. Prav pod vplivom omenjenih čustvenih stanj je učljivost bistveno povečana ali zmanjšana (Kranjc, 1982, str. 287). Freud v svoji teoriji osebnosti govori, da je od psihičnih procesov ostal v zavesti samo neznaten del, večina psihičnih procesov pa pripada podzavesti (Treven, 1998, str. 65). Vsak človek ima dvojni um: zavestni in podzavestni (Fleet, 1992, str. 1). Zavestni um uporabljamo za doseganje rezultatov in odločitev, logiko, sklepanje in pamet. Naše izbire, kaj hočemo in kaj nočemo storiti, vse to je delo našega zavestnega uma. Osnovni namen podzavesti je, doseči cilje, ki jih je postavil naš zavestni um. Naše obnašanje uravnava diskrepanca med cilji in dosežki (Musek, 2005, str. 34). Vpliv po spolu deljenih vlog - Predstave o sebi se med moškimi in ženskami (danes mnogo manj kot nekoč) precej razlikujejo, ugotavlja Kranjc (1979, str. 44), ker obstaja pri enih in drugih drugačna delitev med družinsko in poklicno vlogo. Predstava o sebi je pri ženskah še danes v precejšnji meri zasičena predvsem s stereotipom družbene predstave o gospodinji, materi, ženi, pri moških pa s poklicno vlogo. Vendar pa pojmi, ki opredeljujejo klasično samopodobo, ne zmorejo več opredeliti samopodobe sodobnega, postmodernega človeka zaradi dejstva, ker je današnji čas drugačen od preteklega. Individualizacija je sodobni družbeni proces, ki se odvija v demokratičnih družbah in seveda zaznamuje slehernega posameznika. Značilnosti so zelo raznovrstne, omenili bomo tiste, ki so za obravnavano delo specifične: prehajanje iz tradicionalnih vrednot, kot na primer podrejenost, kolektivizem, pridnost itd. v demokratične vrednote, med katere sodi prijateljstvo, zasebnost, pa tudi tekmovalnost, individualnost, sebičnost itd.; preseganje tradicionalnih socialnih vlog, od družinskih, spolnih, poklicnih, slojnih in statusnih v smeri oblikovanja prožnejšega načina življenja večine posameznikov; Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 13

19 ustvarjanje specifičnega življenjskega sloga in doseganje ciljev, ki so značilni za vsakega posameznika posebej; oblikovanje pogojev za razvoj avtonomnega posameznika oziroma avtonomne osebnosti: ustvarjanje čedalje večjih možnosti za zadovoljevanje življenjskih potreb posameznika. Sodobni človek ima pred seboj nešteto načinov, kako bo živel svoje življenje, kako se bo odločil oziroma katero možnost bo izbral. Kobal Grumova povzema po Bauman (2002), ki opozarja, da današnji način življenja dobesedno sili k stalnemu delovanju in na cilju ne obljublja nobenega počitka ali zadovoljstva, kjer bi si lahko oddahnili, se sprostili in prenehali skrbeti DEJAVNIKI MOTIVACIJE ZA IZOBRAŽEVANJE Učni uspeh in ocene - Odrasli ljudje črpajo svojo motivacijo za nadaljnje učenje v glavnem iz izkustev svojega šolanja, zato vplivi ocen ne zbledijo tako hitro, kot bi si predstavljali. Grenkoba slabih ocen se nam po duši vleče vse življenje. Šele večletni delovni uspehi in uspeh neposredno v lastnem življenju včasih pri nekdanjih slabih učencih toliko zabriše negativne spomine, da si upajo ponovno začeti z izobraževanjem (Kranjc, 1998, str. 184). Zato s povečevanjem znanja in z izboljšanjem izpitnih spretnosti vsaj deloma vplivamo nanjo. Pozitivno motivacijo dvigamo tudi s premišljevanjem o koristnosti šolanja in o možnostih, ki nam jih daje (Potokar in Jereb, 2003, str. 559). Povratne informacije - Povratne informacije so pri izobraževanju odraslih bolj pomanjkljive zaradi samega načina izvajanja. Zaradi tega se kot ustno izročilo iz generacije v generacijo prenašajo informacije, kaj posamezni učitelj rad sprašuje, kaj so njegova priljubljena vprašanja, katere napake ga najbolj razjezijo. Tovrstne informacije si iščejo zlasti tisti, ki nimajo razvite svoje lastne notranje motivacije. Prizadevanja odraslih gredo včasih povsem mimo osnovnih zahtev izobraževalnega programa, zato se dogaja, da pridejo na izpit prvič, da ugotovijo kakšne se zahteve in kakšno je njihovo doseženo znanje (Kranjc, 1998 str ). Interesi - Interesi so del notranje človekove motivacije za izobraževanje, vendar pa niso stabilen dejavnik motivov, ker se hitro menjajo, razvijajo se novi, usihajo prejšnji. Človek se z razvojem spreminja. Praktično se te spremembe dogajajo vse življenje. Vsak od nas se razvija pod vplivom tistega, kar ga obdaja, za razvoj interesov so potrebni impulzi okolja, vzgoje in lastne sposobnosti. Nekateri interesi se ohranjajo skoraj vse življenje, ostajajo nezadovoljeni, ker življenjske okoliščine tega niso dopuščale (Kranjc, 1998, str ) MOTIVACIJSKE TEORIJE V osnovi obstajata dva nivoja motivacije: preživetje in uspeh. Med motivacijo za vpis v izobraževalnem programu za odrasle in uspešnostjo ter zadovoljstvom s študijem so številne povezave, katere so to pa pojasnjujejo različne teorije potreb, pričakovanj in ciljev. Teorija potreb Abrahama Maslowa je zagotovo med najodmevnejšimi. Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 14

20 To je ena od zgodnjih teorij motivacije iz leta Teorija trdi, da obstaja 5 človeških potreb, ki tvorijo hierarhični red. Kadar se ena raven potreb zadovolji se pojavijo potrebe višje ravni: fiziološke potrebe potrebe po varnosti potrebe po pripadnosti potrebe po spoštovanju samopotrjevanje Teorija razloži, da bo vsak posameznik te potrebe zadovoljeval po vrstnem redu, kot so naštete. Razdelil jih je v dve skupini: potrebe pomanjkanja in potrebe rasti oziroma potrebe bivanja. Potrebe pomanjkanja so potrebe nižjega nivoja, med katere prišteva fiziološke potrebe; dokler človek ne bo zadovoljil osnovnih potreb, mu potrebe po varnosti ne bodo vzbujale skrbi. Ko bo to zadovoljil, bo začel razmišljati, kako bi se zavaroval. Pri zadovoljevanju potrebe po sprejetosti (pripadnosti) in ljubezni bo razmišljal o druženju s soljudmi, ko pa že bo v družbi, se bo primerjal z njo in s tem zadovoljeval potrebe po samospoštovanju in spoštovanju drugih. Za obravnavano delo si bomo podrobneje pogledali samopotrjevanje oziroma potrebe po samouresničevanju Najvišja raven je kulminacija vseh socialnih in višjih potreb ljudi. Potrebe te ravni odsevajo človekovo željo, da bi delal to, za kar je sposoben. Zato lahko ljudje, ki dosegajo želeno stopnjo samouresničitve, razvijejo in uporabljajo vse svoje sposobnosti. Potrebe te ravni motivirajo človeka, da transformira percepcijo o samem sebi v stvarnost. (Treven, 1998, str. 115). Vzpenja se više in na tak način doseže optimalen razvoj. Vse potrebe gradijo hierarhično piramido, motivacija za njihovo zadovoljevanje se nenehno obnavlja v smislu, da vsaka nadpotreba potrebuje podpotrebe. Vroomova teorija motivacije, temelječa na pričakovanjih - Naše vedenje usmerjajo pričakovanja. Naša motivacija se usmerja k ciljem, ki so bili v preteklosti nagrajeni. Nagrade so lahko različne, vse stvari, ki smo se jih naučili ceniti denar, položaj, občudovanje drugih, ocene posameznika glede vpliva njegovih dejanj. Po mnenju Armstronga (1996) je večji del vedenja posameznika zavestno voden in posledično motiviran: motivacija se potemtakem pojavi le, če posameznik misli, da s svojim vedenjem lahko pride do cilja, nagrade in da vrednost te nagrade upravičuje napor, ki ga vloži v spremembo svojega vedenja. Vroomova teorija motivacije temelji na naslednjih predpostavkah: posameznik pričakuje, da bo rezultat posledica spremembe njegovega vedenja; posameznik ima za različna vedenja različna pričakovanja glede rezultata in zato lahko izbira med različnimi vedenji; posameznik bo motiviran za svoj delo, če bo pričakoval, da bo na podlagi uspešnega dela dosegel želeni rezultat, nagrado. Pričakovanje se nanaša na posameznikovo oceno verjetnosti, da bo določena naloga uspešno izvedena. Pri tem je pomemben posameznikov občutek glede napora, ki je potreben za izvedbo naloge oziroma posameznikovo mnenje glede vpliva povečanja napora na verjetnost uspešne izvedbe naloge. Če je pričakovanje glede uspešne izvedbe visoko, bo posameznik pripravljen vložiti veliko napora za doseganje cilja. Če se posamezniku zdi cilj ali naloga nemogoča oziroma nedosegljiva, se lahko zgodi, da ne bo pripravljen vložiti nikakršnega napora v doseganje cilja (Treven, 1998, str. 124). Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 15

21 2.4. MOTIVIRANOST ZA IZREDNI ŠTUDIJ Večina odraslih ima več motivov, ki jih spodbujajo k izobraževanju. Najpogostejši pa so osebnostna rast, uspešno delovanje, osebna sreča in zadovoljstvo. Motivacija pri človeku ni stalen pojav. Spreminja se pod vplivom najrazličnejših dejavnikov, tako da v posameznih fazah narašča in spet upada. Različne raziskave so dokazale med drugim tudi spremenljivost motivacije za izobraževanje (Kranjc, 1982, str. 178). Razlogi za udeležbo v izobraževanju so celostni in večdimenzionalni in jih ni mogoče omejiti le na motivacijo za učenje. Razlaga udeležbe je največkrat interakcija zunanjih (okolje, položaj) in notranjih dispozicijskih dejavnikov (Jelenc, 1996, str. 94). Sestavljene teorije - Te teorije upoštevajo veliko dejavnikov, ki vplivajo na udeležbo in vsebujejo marsikatere v drugih teorijah navedene prvine. Model veriga odgovorov - Patricia Cross navaja (povzeto po Jelenčevi, 1996, str. 95) veliko različnih elementov, ki skozi sedemstopenjski proces preidejo od individualnih vplivov do zunanjih. Ta veriga je pot k odločitvi o udeležbi v izobraževanju. Čim bolj je posameznik pozitivno usmerjen v posamezni fazi, tem več možnosti ima, da doseže zadnjo stopnjo odločitev za udeležbo. Stopnje so sledeče: samovrednotenje tistega, ki se uči (samega sebe), posameznikov odnos do izobraževanja, motivacija za izobraževanje, spremembe, ki jih doživlja v življenju, možnosti in ovire za izobraževanje, informacije o možnostih za izobraževanje, odločitev za udeležbo. Okrepitev vzorca - Rubenson (1977) navaja (povzeto po Jelenčevi, 1996, str. 95) tri sete interaktivnih dejavnikov: osebni dejavniki (izkušnje, prizadevanja posameznika, trenutne potrebe), dejavniki okolja (poznavanje možnosti, pripadnost skupini, možnosti za študij), pripravljenost (sprejemanje in interpretacija okolja, doživljanje individualnih potreb), zaznavanje vrednosti učne dejavnosti in možnosti za sodelovanje v izobraževanju in sprejemanje ugodnosti izobraževanja. Model psihosocialne interakcije - Darkenwald in Merriam (1982) navajata (povzeto po Jelenčevi, 1996, str. 96) kot pomembne sledeče dejavnike: zgodnje otroške in družinske značilnosti, pripravljalno izobraževanje in socializacija, socioekonomski položaj, učni pritisk (potrebe okolja in zaposlitve), dojemanje vrednosti in koristnosti izobraževanja, pripravljenost za sodelovanje, posebne spodbude, Marija Rahne: Motivacija za izredni študij stran 16