UIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino

Velikost: px
Začni prikazovanje s strani:

Download "UIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino"

Transkripcija

1 UIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO Maribor 2016 SAŠA MILEŠIČ

2

3 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE V OBDOBJU MED OBEMA SVETOVIMA VOJAMA GRADUATION THESIS BLED AS DIPLOMATIC JUCTIO I THE ITERWAR PERIOD MENTOR: red. prof. dr. Andrej Rahten KANDIDATKA: Saša Milešič

4 Lektor: Tanja Keber, prof. slovenščine Prevajalec: Virineja Goričan, prof. angleščine in zgodovine

5 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Andreju Rahtenu za strokovno vodenje in nasvete pri izdelavi diplomskega dela, predvsem pa za razumevanje in potrpežljivost. Posebna zahvala gre županu Bleda Janezu Fajfarju za njegov čas, informacije in literaturo, ki mi jo je podaril. Hvala tudi mami in vsem domačim ter prijateljem za podporo v času študija.

6

7

8 POVZETEK Na Bledu se je med obema vojnama zvrstilo kar nekaj pomembnih političnih dogodkov. Med najpomembnejše zunanjepolitične dogodke sodijo trije sestanki Male antante in sestanek Balkanske zveze. Prvi sestanek Male antante se je odvijal junija Na njem so se zbrali zunanji minister Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Momčilo Ninčić, zunanji minister Češkoslovaške Edvard Beneš in zunanji minister Romunije Jon Mitilineu. Na drugem sestanku Male antante na Bledu so se leta 1936 zbrali zunanji minister Češkoslovaške Edvard Beneš, zunanji minister Romunije Nikola Titulescu in predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović. Tretji in zadnji sestanek Male antante na Bledu, je potekal konec avgusta leta Sestanka so se udeležili zunanji minister Češkoslovaške Emil Krofta, zunanji minister Romunije Nikolaj Komnen in predsednik vlade Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović. Konferenca Balkanske zveze je potekala 10. julija 1936, udeležile so se je romunska, turška, jugoslovanska in grška delegacija. Na notranjepolitičnem področju sta bila najpomembnejša dogodka podpis blejskega sporazuma med predsednikom vlade Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev Velimirjem Vukićevićem in voditeljem Slovenske ljudske stranke Antonom Korošcem 10. julija 1927 ter podpis sporazuma med tedanjim predsednikom vlade Kraljevine Jugoslavije Dragišo Cvetkovićem in predsednikom Hrvaške kmečke stranke dr. Vladkom Mačkom 26. avgusta Številni sestanki diplomatov in jugoslovanskih politikov so Bled med obema svetovnima vojnama postavili v središče političnega življenja, saj so bili v veliki večini medijsko zelo odmevni in so vplivali na takratno politiko na Balkanu. Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, Češkoslovaška republika, Romunija, Mala antanta, Balkanska zveza, Bled, blejski sporazum, diplomatski stiki, zunanja politika med obema svetovnima vojnama. I

9 Abstract: Between the First and the Second World War quite a few important political events took place in Bled. The three meetings of the Little Entente and the meeting of the Balkan Pact are among the most important foreign affairs events. The first Little Entente meeting took place in June Present there were Momčilo Ninčić, foreign affairs minister of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Czechoslovak foreign affairs minister Edvard Beneš and Romanian foreign affairs minister Jon Mitilineu. In 1936 the second Little Entente meeting in Bled was held, joining the Czechoslovak foreign affairs minister Edvard Beneš, Romanian foreign affairs minister Nikola Titulescu with prime minister of the Kingdom of Yugoslavia, Milan Stojadinović. The third Bled meeting took place in the end of August 1938 and was attended by Czechoslovak foreign affairs minister Emil Krofta, Romanian foreign affairs minister Nikolaj Komnen and the prime minister of the Kingdom of Yugoslavia, Milan Stojadinović. The Balkan Pact conference took place on 10 th July 1936 and was attended by Romanian, Turkish, Yugoslavian and Greek delegation. In the domestic political sphere there were two important events. The first one was the signing of the Bled Agreement between the prime minister of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes Velimir Vukićević and the leader of Slovenian People s Party Anton Korošec on 10 th July The second was the signing of the agreement between the prime minister of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes Dragiša Cvetković and the president of Croatian Peasant Party dr. Vladko Maček on 26 th August Numerous meetings of diplomats and Yugoslavian politicians put Bled in the centre of political life in the interwar period because the events were mostly high profile and influenced the politics of the Balkan of that time. Key words: Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Kingdom of Yugoslavia, Czechoslovak Republic, Romania, Little Entente, Balkan Pact, Bled, Bled Agreement, diplomatic contacts, foreign affairs in the interwar period. II

10 KAZALO 1 UVOD ZUNANJA POLITIKA KRALJEVINE SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV TER KRALJEVINE JUGOSLAVIJE MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA ZGODOVINA BLEDA RAZVOJ TURIZMA NA BLEDU IN POMEMBNEJŠI KULTURNI TER ŠPORTNI DOGODKI BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE MALE ANTANTE BLED KOT DIPLOMATSKO STIČIŠČE BALKANSKE POLITIKE ZAKLJUČEK VIRI ARHIVSKI VIRI ČASOPISNI VIRI INTERNETNI VIRI VIRI SLIKOVNEGA GRADIVA LITERATURA KAZALO SLIK SLIKA 1: ZAKLJUČNA SEJA ZUNANJIH MINISTROV MALE ANTANTE NA BLEDU LETA III

11 1 UVOD Za diplomsko delo smo si izbrali Bled kot mednarodno diplomatsko stičišče med obema svetovnima vojnama, saj so se na Bledu zbirali diplomati in politiki že v drugi polovici 19. stoletja, vendar o načrtni diplomatski dejavnosti v kraju ne moremo govoriti vse do konca prve svetovne vojne. V obdobju med obema vojnama je Bled postal pomembno politično in diplomatsko središče. Prihajalo in odhajalo je veliko število tujih in domačih diplomatov, ministrov in drugih odličnih osebnosti. V prvem delu diplomskega dela smo predstavili zunanjo politiko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Opisani so mednarodni odnosi s sosednjimi in drugimi državami, ki jih je imela v času med obema vojnama. V naslednjih poglavjih je obravnavana zgodovina Bleda, turistični razvoj Bleda ter pomembnejši kulturni in športni dogodki, ki so se zgodili na Bledu. Jedro diplomskega dela obravnava diplomatsko in jugoslovansko politično dejavnost na Bledu v obdobju med obema svetovnima vojnama. S pomočjo časopisnih člankov smo opisali diplomatske dogodke, sestanke, pogajanja in srečanja s področij zunanje in notranje politike Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevine Jugoslavije v času med obema svetovnima vojnama. Največji poudarek namenimo Bledu kot diplomatskemu prizorišču srečevanj Male antante in balkanske politike. V zaključku diplomskega dela so izpostavljeni vsi pomembnejši dogodki, ki so se odvili na Bledu v času med obema svetovnima vojnama in so s tem vplivali na razvoj mednarodnih odnosov na Balkanu oziroma na zunanjepolitični, notranjepolitični in gospodarski položaj Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije. Poudarek je na treh srečanjih stalnega sveta Male antante in sestanku Balkanske zveze ter srečanjih jugoslovanskih politikov, ki so imela velik pomen na notranjepolitičnem področju. 1

12 Literatura, ki se ukvarja z zgodovino obdobja med obema svetovnima vojnama, je obsežna in dosegljiva. Med najpomembnejše vire, ki smo jih pri delu uporabili, spadajo časniki Jutro, Slovenec, Slovenski narod in Slovenski gospodar. Pri delu smo si pomagali tudi z arhivskim gradivom, ki ga hrani Zgodovinski arhiv v Ljubljani, enota za Gorenjsko ter z gradivom, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Prav tako nam je bila v pomoč strokovna literatura, ki smo jo pridobili v knjižnicah. Literatura, ki smo jo uporabili pri pisanju diplomske naloge je v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku. 2

13 2 ZUAJA POLITIKA KRALJEVIE SRBOV, HRVATOV I SLOVECEV TER KRALJEVIE JUGOSLAVIJE MED OBEMA SVETOVIMA VOJAMA V prvih desetih letih obstoja Kraljevine SHS je bila državna skupščina štirikrat predčasno razpuščena. Do diktature je vladalo kar 24 vlad s približno 130 ministri, pojavljala so se nasprotja, ki so pretresala državo vse od nastanka, vidovdanska ustava pa jih je še poglobila. V celotnem obdobju med obema vojnama se je zamenjalo kar 39 vlad, kar kaže, da je bilo notranjepolitično življenje zelo razburkano in razcepljeno. Po združitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo je novonastala Kraljevina Srbov, Hratov in Slovencev (dalje: Kraljevina SHS) morala doseči mednarodno priznanje in določiti meje, ki so zarezovale v historične in jezikovno mešane dežele. 1 Pred začetkom mirovne konference v Parizu je bilo vprašanje priznanja za Kraljevino SHS zelo pomembno, saj bi kot nepriznana država imela manjše možnosti v boju za ogroženo ozemlje. Ministrstvo za zunanje zadeve Kraljevine SHS je konec decembra leta 1918 obvestilo zunanja ministrstva Francije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Rusije, Italije, Grčije in Belgije o ustanovitvi prve vlade v novi državi. Kmalu se je izkazalo, da se vprašanje priznanja Kraljevine SHS ne bo tako hitro rešilo. Srbski poslanik v Londonu je dobil od britanske vlade zgolj ustni odgovor, da je vprašanje priznanja Kraljevine SHS v pristojnosti mirovne konference v Parizu. Francija je odgovorila, da bo priznala Kraljevino SHS, če to storijo tudi Velika Britanija, Združene države Amerike (dalje ZDA) in Italija. Zunanji minister Kraljevine SHS Ante Trumbić se je zadeve lotil malo drugače in je v upanju, da bo dosegel priznanje Kraljevine SHS, poslal obvestilo o prevzemu dolžnosti zunanjega ministra Kraljevine SHS svojim kolegom, zunanjim ministrom Francije, Velike Britanije, Zdrženih držav Amerike, Italije, Belgije, Španije, Portugalske, Norveške, Danske, Švedske, 1 PIRJEVEC J. (1995): Jugoslavija: Nastanek, razvoj in razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije (dalje: PIRJEVEC: Jugoslavija). Koper. Založba Lipa, str

14 Nizozemske, Švice, Grčije, Poljske, Češkoslovaške, Japonske in kardinalu tajniku Vatikana. Načrt se mu ni posrečil in odgovor je dobil le od Norveške, ki je tako postala prva država, ki je priznala Kraljevino SHS. Kmalu zatem so jo priznale še Združene države Amerike, Grčija, Švica in Češkoslovaška, ki je v Beograd napotila svojega poslanika, 2 medtem ko Velika Britanija in Italija nista sledili vzoru Združenih držav Amerike in sta še naprej ignorirali obstoj Kraljevine SHS iz obzira do Italije, ki je z novonastalo državo morala urediti ozemeljske spore. Vprašanje je ostalo odprto vse do podpisa mirovnega sporazuma z Nemčijo. Takrat se je zastavilo vprašanje, ali naj ga podpiše predstavnik Srbije ali predstavnik Kraljevine SHS. Zunanji minister Kraljevine SHS Ante Trumbić sporazuma ni želel podpisati kot predstavnik Srbije, saj bi to pomenilo, da je Srbija anektirala jugoslovanska ozemlja bivše Avstro-Ogrske. V času zaključnih dogovorov o mirovnem sporazumu z Nemčijo sta Kraljevino SHS priznali Velika Britanija in Francija. Italija se je mednarodnemu priznanju pridružila s podpisom Rapalske pogodbe 13. novembra Januarja leta 1919 so se na mirovni konferenci v Parizu zbrale zavezniške in pridružene delegacije, vse pomembnejše odločitve pa je sprejemal svet štirih oziroma predsednik Združenih držav Amerike Thomas Woodrow Wilson, britanski premier David Lloyd George, francoski premier Georges Clemenceau in italijanski premier Vittorio Orlando, medtem ko so se Japonci, ki jih je zastopal baron Makino Nobuaki, udeleževali razprav, ki so bile v njihovem ožjem interesu. Temelj za pogajanja je bilo Wilsonovih štirinajst točk o povojni ureditvi sveta, vendar pa je bila večina načel na konferenci prezrtih. Wilson je pri izpeljavi načrta bil pogosto nedosleden, saj je popuščal nasprotovanju evropskih državnikov. To se je pokazalo tudi, ko zmagovite velesile niso dovolile referenduma za slovensko ozemlje, ki si ga je želela prilastiti Italija, so pa podprle Avstrijo in omogočile plebiscit na Koroškem. V Srednji in Vzhodni Evropi so na ozemlju nekdanje 2 Prvi češkoslovaški poslanik v Beogradu je bil Antonín Kalina. (GAŠPARIČ J. (2009): Politična poročila češkoslovaškega konzulata. V: BALKOVEC B., NEĆAK D. In GUŠTIN D. (Ur): Jugoslavija v času: devetdeset let od nastanka prve jugoslovanske države (dalje: GAŠPARIČ: Jugoslavija v času). Ljubljana. Znanstvena založba Filozofske fakultete, str MATKOVIĆ H. (1998): Povijest Jugoslavije ( ) Hrvatski pogled (dalje: MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije). Zagreb. Naklada P.I.P. Pavičić, str

15 habsburške monarhije nastale nove mnogonarodne države, ki so se razglašale za enonacionalne. Zaradi tega je prišlo med nacionalnimi skupinami do sporov, ki so te države slabili v notranji in zunanji politiki. 4 Po razglasitvi nove države je Kraljevina SHS morala svoje meje tudi utrditi. Meje so bile povsod, razen z Grčijo, sporne in razmejitev je bilo potrebno doseči s sporazumi, ki so jih obravnavali na mirovni konferenci. 5 Delegacijo Kraljevine SHS, ki jo je mirovna konferenca na začetku priznavala kot delegate Srbije, so sestavljali predsednik srbske vlade Nikola Pašić, minister za zunanje zadeve Ante Trumbić, srbski poslanik v Parizu Milenko R. Vesnić in univerzitetni profesor ter minister brez listnice Ivan Žolger. 6 V prvih mesecih mirovne konference v Parizu je bilo Franciji, Veliki Britaniji in Združenim državam Amerike najbolj pomembno, da zaključijo mirovni sporazum z Nemčijo, zato je bilo vprašanje meje med Kraljevino SHS in Italijo oziroma Jadransko vprašanje postavljeno na stranski tir. Predsednik ZDA Woodrow Wilson je predlagal kompromis, da naj se Londonski pakt uresniči v severnem delu spornega ozemlja z razdelitvijo Istre, vendar je italijanska delegacija konferenco protestno zapustila. 7 Ko se je italijanska delegacija vrnila v Pariz, so se razprave nadaljevale, medtem pa je italijanski pesnik Gabriele D'Anunzio s svojimi legionarji in s pomočjo italijanske vojske 12. septembra 1919 vkorakal v Reko. Mirovna konferenca zasedbe Reke ni priznala in je nadaljevala pogajanja o meji med Italijo in Kraljevino SHS. Francoska in britanska vlada sta že pred zaključkom mirovne konference v Parizu opozarjali vodilne kroge Kraljevine SHS, da naj čimprej zaključijo in podpišejo dogovor z Italijo. Kompromis so jugoslovansko-italijanski dogovori dosegli novembra 1920, ko so podpisali Rapalsko pogodbo, po kateri je Italiji pripadlo več, kot so sprva sploh zahtevali, 4 RAHTEN A. (2010): Od svete alianse do Združenih narodov: Svet in politika velesil (dalje: RAHTEN: Od svete alianse). Brdo pri Kranju. Fakulteta za državnopravne in evropske študije, str MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str PIRJEVEC: Jugoslavija, str KRIZMAN B. (1975): Vanjska politika jugoslavenske države (dalje: KRIZMAN: Vanjska politika). Zagreb. Školska knjiga, str. 22 in 23. 5

16 saj je bila jugoslovanska delegacija oslabljena zaradi izgube močnega zaveznika Wilsona. Dodatno jih je oslabil tudi poraz na Koroškem plebiscitu in izguba ozemlja. Italija je dobila Istro z izjemo Kastava, Reka je postala svobodno mesto. Dalmacija, razen Zadra ter otokov Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža, pa je pripadla Kraljevini SHS. V zameno so Italijani priznali novo državo, medtem ko so jo že leta 1919 priznale Združene države Amerike, Velika Britanija in Francija. Kralj Aleksander Karađorđević in predsednik vlade Nikola Pašić sta poskušala s politiko dobrega sosedstva z Italijo in s popuščanjem doseči končno rešitev vprašanja Reke in evakuacijo italijanske vojske iz Dalmacije in hrvaškega Primorja. Leta 1922 sta Italija in Kraljevina SHS le naredili korak naprej pri uveljavljanju Rapalske pogodbe, saj sta po krajših pogajanjih v mestu Santha Margherita 23. oktobra podpisali v Rimu vrsto konvencij, ki jih je potrdil vodja fašistične stranke Benito Mussolini, ko je prišel na oblast 30. oktobra Santamargeritske konvencije so uredile vprašanja o Zadru, Reki, umiku italijanske vojske, reški luki in železniški povezavi med Reko in Kraljevino SHS. Z Rimskim sporazumom sta obe vladi 27. januarja 1924 sklenili pakt o prijateljstvu in sodelovanju, dogovorili sta se o priključitvi Reke Italiji in o jugoslovanski suverenosti nad pristaniščem Baroš. Obljubili sta si tudi nevtralnost v primeru napada tretje države. Jugoslovanska zunanja politika je temeljila na popuščanju Italiji, podpisali so razne sporazume in kralj Aleksander je bil mnenja, da so s tem položili temelje za dolgoročno politično sodelovanje z Italijo. 8 Bivši zunanji minister Momčilo Ninčić je s pomočjo pariške vlade oblikoval načrt tristranske pogodbe med Francijo, Italijo in Jugoslavijo, h kateremu Mussolini ni pristopil. Ta je pritegnil albanskega predsednika Ahmeda ben Zoguja, da je z njim podpisal pogodbo, ki je zagotavljala Albaniji neodvisnost, vendar je odpirala vrata italijanskemu ekonomskemu prodoru. Italija je z Albanijo decembra 1926 podpisala prijateljsko pogodbo Tiranski pakt, ki je pomenil okrepitev italijanskega vpliva na vzhodni jadranski obali. Albanija je bila po prvi svetovni vojni pod vplivom Kraljevine SHS vse do leta 1924, ko je Italija pregnala predsednika vlade Ahmeda ben Zoguja v Kraljevino SHS in postavila za njegovega naslednika Fana 8 KRIZMAN: Vanjska politika, str:

17 Stilijana Nolija. Zogu se je ob podpori Kraljevine SHS vrnil in znova postal predsednik republike Albanije, nato pa je Jugoslavijo izigral, ko je od Italije sprejel finančno pomoč in se z njo povezal v Tiranski pogodbi. Zaradi italijanskega povezovanja z Madžarsko, Romunijo, Grčijo in Bolgarijo je beograjska vlada novembra 1927 podpisala s Francijo sporazum o večnem prijateljstvu. Francija je bila v dvajsetih letih 20. stoletja največji podpornik in zaveznik Male antante ter njihove politike. Želela je zaustaviti nemški vpliv ter vzpon nemške države, zato je spodbujala številne pogovore s Češkoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo. Sodelovanje pa vseeno ni bilo lahko, saj so Francozi gledali na Italijo kot na potencialno zaveznico proti Nemčiji. Želeli so si zbližanja s Kraljevino SHS in Italijo, da bi skupno nastopili proti Nemčiji. Po umoru kralja Aleksandra leta 1934 je jugoslovanska politika namenila manj pozornosti ohranjanju prijateljskih odnosov s Francijo. 9 V odnosih z Grčijo je pristanišče v Solunu za Kraljevino SHS imelo poseben pomen. Takoj po koncu prve svetovne vojne so se začela pogajanja, s katerimi je Grčija odstopila del pristanišča Kraljevini SHS. Sporazum, s katerim je Kraljevina SHS dobila posebno cono v solunskem pristanišču, so sklenili leta Delegacija Kraljevine SHS je na Pariški mirovni konferenci 18. februarja 1919 na račun Avstrije zahtevala Celovec, Beljak, Velikovec, Maribor in Radgono. Vojaški poseg generala Rudolfa Maistra je določil jugoslovansko-avstrijsko mejo na Štajerskem. Položaj na južnem Koroškem pa je bil bolj zapleten. Na mirovni konfrenci so velike sile predlagale razdelitev spornega ozemlja na dve coni. Na plebiscitu 10. oktobra 1920 je cona A s središčem v Velikovcu, ki ga je zasedla jugoslovanska vojska, pripadla Avstriji. To je pomenilo, da se glasovanje za cono B s središčem v Celovcu ni izvedlo. Mirovni sporazum z Avstrijo je bil podpisan v Saint Germainu 1. septembra Delegacija Kraljevine SHS z mirovno pogodbo ni bila zadovoljna in jo je podpisala 5. decembra PIRJEVEC: Jugoslavija, str MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str KRIZMAN: str. 15 in 16. 7

18 Na pariški mirovni konferenci so se pogajanja z Bolgarijo začela istočasno kot z Avstrijo in minister Milenko Vesnić je spremembo meje z Bolgarijo predlagal 18. februarja Na mirovni konferenci v Parizu je bolgarski premier Aleksander Stambolijski predlagal združitev Bolgarije in Kraljevine SHS, vendar je slednja njegov predlog zavrnila. O končni rešitvi vprašanja meje med Kraljevino SHS in Bolgarijo je odločala posebna komisija in mirovna pogodba z Bolgarijo je bila podpisana v Neuillyu 27. novembra Delegacija Kraljevine SHS jo je podpisala 5. decembra 1919, istega dne kot mirovni sporazum z Avstrijo. Srbska asimilacijska politika v Vardarski Makedoniji je odnose še poslabšala in sprožila oster odpor Notranje makedonske revolucionarne organizacije (dalje VMRO). Po ustanovitvi Kraljevine SHS je bil cilj VMRO, ki je imela podporo bolgarskih nacionalistov in finančno oskrbo s strani Italije, preprečiti sporazum med Beogradom in Sofijo. Aleksander Stambolijski je leta 1922 uradno obiskal Kraljevino SHS in obsodil teroristične akcije VMRO na jugoslovanskem ozemlju. Junija 1923 so ga ubili kot opomin vsem, ki si želijo nadaljevati politiko pomiritve s Srbi. Njegov naslednik, predsednik vlade Aleksander Cankov si je prav tako prizadeval za pomiritev, vendar je VMRO nadaljevala s terorističnimi akcijami in kalila odnose med državama. Jugoslovanska vlada je leta 1928 zaradi atentatov na srbske uradnike zaprla meje z Bolgarijo. 12 Na meji Kraljevine SHS z Romunijo se je zastavljalo vprašanje Banata, ki ga je srbska vojska ob koncu prve svetovne vojne zasedla in na mirovni konferenci v Parizu zahtevala zase. Kompromis sta obe strani dosegli maja 1924, ko je z mirovno pogodbo pripadla Kraljevini SHS Bela Crkva, Vršac in Zrenjanin, Romuniji pa Temišvar in Arad. 13 Romuniji je pariška mirovna konferenca, zlasti Trianonska in Senžermanska mirovna pogodba, omogočila ustanovitev večje države Velike Romunije. Dobila je Besarabijo, Bukovino, Sedmograško, dve tretjini Banata in še nekatera ozemlja in zaradi tega je zlasti proti Madžarski nastopala nacionalistično in šovinistično PIRJEVEC: Jugoslavija: Nastanek, razvoj in razpad, str. 54 in KRIZMAN: Vanjska politika, str. 17 in NEĆAK D. in REPE B. (2008): Kriza: Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let (dalje: NEĆAK: Kriza: Svet in Slovenci). Ljubljana. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, str. 107 in

19 Vlada v Beogradu in delegati v Parizu so večjo pozornost polagali sporu z Romunijo zaradi Banata kot pa poraženi Madžarski, zato ker je Romunija imela v rokah skrivni dogovor z antantnimi silami iz leta Na Madžarskem pa je predsednik vlade Mihály Károlyi prepustil oblast revolucionarni vladi Bela Kuna. Vlada v Beogradu je pristala na intervencijo zoper madžarske revolucionarje, saj so želeli izboljšati svoj položaj v mirovnih pogajanjih z Madžarsko in Romunijo. Na razpolago je dala vojsko v Subotici, Baranji in Međimurju, kar pravzaprav ni bilo potrebno, saj je Bela Kun v začetku avgusta 1919 doživel poraz proti regentu Miklosu Horthyju. Mirovni sporazum z Madžarsko je bil podpisan 4. junija 1920 in z njim je Kraljevina SHS dobila del Banata, del Baranje, Bačko, Reko, Međimurje in Prekmurje. 15 Po podpisu Trianonske pogodbe leta 1920 je Madžarska izgubila skoraj 70% nekdanjega ozemlja, večino v korist Jugoslavije. Zato se je madžarska zunanja politika opredeljevala revizionistično in se navezovala na nacistično Nemčijo in fašistično Italijo. Madžarska je odločno odklonila francoska prizadevanja po povezovanju donavskega prostora in s približevanjem Nemčiji so se odnosi med tema dvema državama poslabšali. Kraljevina SHS se kljub temu, da je takoj po ustanovitvi postala članica Društva narodov, ni počutila varne in je iskala zaščito proti italijanski in madžarski politiki, Češkoslovaška pa zoper nemško in madžarsko politiko. 16 Zunanja politika admirala Miklosa Horthyja je sledila konceptu, po katerem je Madžarska bila v prijateljskih odnosih s Kraljevino SHS, pripravljena pa na vojno s Češkoslovaško. Češkoslovaška vlada je že pred koncem leta 1919 predlagala vladi v Beogradu, da bi sklenili dogovor o zaščiti pred Madžarsko. 17 Položaj Češkoslovaške je od vseh novonastalih držav bil najmanj ugoden zaradi revanšističnih teženj Nemčije, Avstrije in Madžarske KRIZMAN: Vanjska politika, str. 19 in NEĆAK: Kriza: Svet in Slovenci, str KRIZMAN: Vanjska politika, str VANKU M. (1969): Mala antanta (dalje: VANKU: Mala antanta). Titove Užice. Izdavačko preduzeće»dimitrije Tucović«, str

20 Že leta 1914 so Tomaš Masaryk in drugi predstavniki češke buržoazije propagirali neodvisnost Češkoslovaške. Leta 1916 so v Parizu formirali Nacionalno češkoslovaško veće pod vodstvom Masaryka, Edvarda Beneša in vojaškega generala Milana Rastislava Štefánika, ki je vzpostavilo zveze s tajno nacionalno organizacijo, imenovano Češka legija v Pragi. Januarja 1918, ko je zlom centralnih sil postajal očiten, so češki poslanci v avstro-ogrskem parlamentu zahtevali ustanovitev samostojne češke države. Julija leta 1918 so v Pragi ustanovili Narodno veće, ki je predstavljalo predhodnika češke vlade in je bilo 26. septembra 1918 proglašeno za začasno vlado Češkoslovaške. Novo vlado so takoj priznale antantne sile in kmalu zatem še Združene države Amerike. Narodno veće je v Pragi 28. oktobra 1918 proglasilo Češkoslovaško republiko. Njen obstoj so potrdili z mednarodnimi sporazumi, še posebno s sporazumoma v Saint Germainu in Trianonu. Za predsednika republike je bil izbran Tomaš Masaryk. Češkoslovaški republiki je bila s pogodbo v Trianonu priključena Slovaška in Podkarpatska Ukrajina. Češkoslovaška se dogovorov, da bo pripojenim ozemljem in manjšinam nudila avtonomijo in enakopravnost, ni držala. Tako je prišlo do nacionalnih sporov med Češkoslovaško in Nemčijo. Nemški manjšini je bila odvzeta avtonomija, prepovedane so bile nemške šole in nemški jezik. Odnos med Madžarsko in Češkoslovaško prav tako ni bil veliko boljši, saj so Madžare zatirali z izgovorom, da si želijo povratek starega avstro-ogrskega cesarstva pod hegemonijo Madžarske. In nenazadnje, Češkoslovaška je bila oster nacionalni boj s Poljsko zaradi mesta Tešin, ki so si ga 28. junija 1920 razdelili z medsebojnim sporazumom. 19 Države Male antante je v prvi vrsti povezovala obramba pred madžarskim revizionizmom, saj so vse imele dele ozemlja z madžarsko manjšino. Kraljevina SHS je imela Vojvodino in Prekmurje, Romunija Sedmograško in del Banata, Češka pa je imela v okviru svojih meja Slovaško in Podkrpatsko Rutenijo. Poleg tega je nasprotovala krepitvi Nemčije zaradi manjšine v Sudetih, bila je v sporu s Poljaki, ker ji je po vojni pripadel del Zgornje Šlezije. Romunija je nasprotovala 19 FILIPOVIĆ F. (1988): Sabrana dela (pred novom eksplozijom na Balkanu). Beograd. Institut za savremenu istoriju ISI, str

21 ruskim zahtevam po Besarabiji, antikomunistična Jugoslavija pa je vse do leta 1940 zavračala diplomatske stike z Zvezo sovjetskih socialističnih republik (dalje ZSSR). 20 Formiranje zveze med Kraljevino SHS, Češkoslovaško in Romunijo je pospešilo tudi nasprotovanje restavraciji oziroma povratku Habsburžanov na oblast na Madžarskem. Zadnji vladar Avstro-Ogrske Karel IV. je marca 1921 na Madžarskem nameraval prevzeti kraljevsko oblast regentu Horthyju. Vlade Kraljevine SHS, Češkoslovaške in Romunije so temu ostro nasprotovale in Karlu IV. postavile ultimat, da v roku treh dni zapusti Madžarsko. Karel IV. je Madžarsko zapustil 5. aprila 1921, načrtu za povratek na madžarski prestol pa se ni povsem odrekel. 21 Prvi načrt za bodočo zvezo med Češkoslovaško, Romunijo, Grčijo in Jugoslavijo je pripravil romunski zunanji minister ter od decembra 1921 predsednik romunske vlade Demetrius Ionescu. Načrt je predvideval zvezo petih držav Poljske, Češkoslovaške, Romunije, Jugoslavije in Grčije, ki se razprostirajo od Baltskega do Egejskega morja. Ta načrt se je izkazal kot neizvedljiv, saj so med državami obstajali resni spori zaradi mej in ker so nekatere države bile zadržane do ustanovitve zvez, ki bi se tako odkrito zoperstavila ZSSR. 22 Češkoslovaški odposlanec v Parizu Štefan Osusky in zunanji minister Kraljevine SHS Ante Trumbić sta se že decembra leta 1919, v času mirovne konference v Parizu, pogovarjala o skupni obrambi v primeru napada s strani Madžarske. V dogovore sta obe državi vključili še Romunijo, ki ji je bilo prav tako v interesu, da se zaščiti pred Madžarsko, Bolgarijo in ZSSR. Tako sta se 14. avgusta 1920 povezali Kraljevina SHS in Češkoslovaška. Naslednje leto, 23. aprila 1921, sta dogovor podpisali Češkoslovaška in Romunija, medtem ko je Romunija s Kraljevino SHS sklenila pogodbo nekaj mesecev kasneje, 7. junija Uradno je bila sklenjena pogodba o Mali antanti 31. avgusta Mala antanta je bila 20 RAHTEN: Od svete alianse, str MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 132, 22 VANKU: Mala antanta, str

22 pravzaprav veriga dvostranskih dogovorov, ki je povezovala tri države Češkoslovško, Romunijo in Kraljevino SHS. 23 Mala antanta je bila prva povojna zveza treh držav v Evropi in je predstavljala značilen element v Srednji in Jugozahodni Evropi v političnem, ekonomskem in kulturnem oziru. 24 Zunanji ministri držav članic Male antante so na sestankih razpravljali o pomembnih aktualnih vprašanjih. Leta 1925 so na konferenci v Sinaju ustanovili tiskovno Malo antanto, skupno novinarsko predstavništvo držav članic, ki si je prizadevalo, da bi preko tiska krepilo dobre odnose med članicami in branilo njihove interese v svetu. Naslednje leto je Romunija v Bukarešti obnovila dogovor s Češkoslovaško in Jugoslavijo. Med 25. in 27. junijem 1930 so v mestu Štrbské Pleso zunanji ministri Edvard Beneš, Gheorghe Mironescu in Vojislav Marinković podpisali Statut Male antante, v katerem so uredili pravice in dolžnosti članic. Države članice so si prizadevale ohraniti mir v vseh okoliščinah, okrepiti gospodarske stike z vsemi državami, brez izjeme, še posebno pa z državami v Srednji Evropi. V želji, da se razmere v Srednji Evropi stabilizirajo ter da se zagotovi spoštovanje interesov vseh treh držav, so na sestanku zunanjih ministrov držav članic Male antante 16. februarja 1933 v Ženevi podpisali Pakt o organizaciji Male Antante, s katerim je zveza ustanovila stalni svet držav Male antante, ki je bil sestavljen iz zunanjih ministrov. Kraljevino Jugoslavijo je zastopal zunanji minister Bogoljub Jevtić, Romunijo zunanji minister Nikola Titulescu ter Češkoslovaško zunanji minister Edvard Beneš. Na tem zasedanju so ustanovili tudi gospodarski svet in stalno tajništvo v Ženevi. 25 Gospodarski svet je nastopal kot pomožni organ stalnega sveta Male antante in so ga sestavljali gospodarski, finančni in trgovski strokovnjaki. Gospodarski svet je predvideval sodelovanje med članicami Male antante na vseh gospodarskih področjih, ukvarjal se je tudi s vprašanji carinjenja, plačevanja ter uvoznimi in izvoznimi problemi KRIZMAN: Vanjska politika, str VANKU: Mala antanta, str KRIZMAN: Vanjska politika, str VANKU: Mala antanta, str

23 Na zasedanju v Ženevi so zunanji ministri Male antante sprejeli tudi sklep, da se stalni svet sestane najmanj trikrat letno, da poteka eno obvezno redno srečanje izmenično, v vsaki od držav članic, drugo srečanje pa v Ženevi v času sestanka skupščine Društva narodov. Predsednik stalnega sveta je bil izmenično zunanji minister tiste države članice, kjer je potekal obvezni redni sestanek. 27 Ko Italija leta 1929 ni želela podpisati nove prijateljske pogodbe s Kraljevino Jugoslavijo, je ta v naslednjih letih iskala nove zaveznice. Leta 1933 se je politična situacija v Evropi zelo spremenila na oblast v Nemčiji so prišli nacisti, prišlo je do sklenitve Pakta štirih velesil, 28 nemška delegacija je zapustila Konferenco za razoroževanjein nekaj dni zatem tudi Društvo narodov, grožnja nemškega anšlusa Avstrije, vse večja italijanska agresija do Kraljevine Jugoslavije in vse večja krepitev teženj revanšističnih držav. 29 Po podpisu Pakta o organizaciji Male antante 16. februarja 1933 je Kraljevina Jugoslavija naslednje leto, 9. februarja 1934, v Atenah podpisala Balkanski pakt. 30 Pogovori o sodelovanju med Kraljevino SHS, Grčijo, Romunijo in Turčijo so se začeli že leta 1924 z namenom po ohranitvi političnega ravnovesja na Balkanu. Leta 1928 je Romunija sklenila dva sporazuma, in sicer z Grčijo in Turčijo. Kraljevina Jugoslavija je sklenila sporazum z Grčijo leta 1929, leto kasneje sta podpisali medsebojni sporazum še Grčija in Turčija, ki je bil obnovljen leta Takrat je bil obnovljen tudi sporazum med Jugoslavijo in Turčijo. Tem dvostranskim sporazumom o prijateljstvu in mirnem reševanju sporov v skladu s 27 KRIZMAN: Vanjska politika, str Pakt štirih velesil so 16. julija 1933 v Rimu podpisale Nemčija, Italija, Velika Britanija in Francija. S sporazumom so se zavezale, da bodo zveste načelom Društva narodov, Lokarnskemu sporazumu in Kellogg-Briandovemu sporazumu. Ideja Italije je bila, da preoblikuje sistem evropske politike, ki je bil zasnovan na načelih Društva narodov, v sistem velikih sil, ki bi upravljale z Evropo ter da se zoperstavi politiki Male antante in jo uniči z revizijo mirovnih sporazumov. Tej ideji se je Mala antanta odločno zoperstavila in predsednik francoske vlade Edvard Dalladier je ob sklenitvi pakta zagotovil državam Male antante ter Poljski, da do revizije mirovnih sporazumov ne bo prišlo. (VANKU: Mala antanta, str. 84). 29 VANKU: Mala antanta, str KRIZMAN: Vanjska politika, str

24 politiko in načeli Društva narodov so sledile Balkanske konference med letoma 1930 in 1933, ki so pripeljale do Balkanskega sporazuma. 31 Prva Balkanska konferenca je potekala v Atenah oktobra leta 1930, udeležile so se je Bolgarija, Grčija, Romunija, Turčija in Jugoslavija. Udeleženke so razpravljale o gospodarskem sodelovanju balkanskih držav ter o zaščiti manjšin. Sprejeli so načelo o popolni suverenosti in enakopravnosti balkanskih držav in načelo, da bodo udeleženke spoštovale etnično celovitost, načelo o nenapadanju ter načelo o obveznem posredovanju ter arbitraži v primeru sporov. Na konferenci je bil podan tudi predlog, da balkanski narodi s pomočjo delnih carinskih zvez postopoma ustanovijo balkansko carinsko zvezo. Druga Balkanska konferenca je zasedala v Carigradu in Ankari leta 1931, tretja pa v Bukarešti leta Takrat so pripravili in sprejeli načrt dogovora o Balkanskem sporazumu. Četrta in hkrati zadnja Balkanska konferenca je potekala v Solunu leta Kralj Aleksander se je jeseni istega leta podal na potovanje od Bukarešte, preko Evksinograda v Bolgariji do Carigrada in Krfa. Sestal se je z bolgarskim kraljem Borisom, s katerim sta govorila o povezovanju balkanskih držav. V Beogradu so se 3. februarja 1934 sestali zunanji ministri Romunije, Grčije, Turčije in Kraljevine Jugoslavije, da bi razpravljali o situaciji na Balkanu ter pregledali načrt Balkanskega sporazuma, pri čemer je Kraljevina Jugoslavija zahtevala, da k sporazumu pristopi tudi Bolgarija. 32 Zunanji ministri Turčije Tevfik Ruždi Aras, Romunije Nikola Titulescu, Kraljevine Jugoslavije Milan Stojadinović in Grčije Demetrios Maksimos so naposled 9. februarja 1934 v Atenah podpisali Balkanski sporazum. V uvodnem delu pakta so članice izjavile, da si želijo doprinesti k miru na Balkanu, pri čemer se sklicujejo na Kellogg-Briandov sporazum 33 in načela Društva narodov 34. V 31 Balkanski sporazum (Balkanska antanta), 9. februar godine (b.d.). Pridobljeno: 12. april 2016, balkanski-sporazum-1934?lang=lat. 32 KRIZMAN: Vanjska politika, str Sporazum o prepovedi uporabe sile oziroma o odpovedi vojne, bolje poznan pod imenom Kellogg-Briandov sporazum, je bil podpisan 27. avgusta 1928 v Parizu. Ime je dobil po svojih ustanoviteljih, francoskem zunanjem ministru Aristidu Briandu in sekretarju za zunanje zadeve Združenih držav Amerike Franku Kelloggu. K sopodpisu Kellogg-Briandovega sporazuma so 14

25 prvem členu Balkanskega sporazuma so si podpisnice jamčile vzajemno varnost na svojih balkanskih mejah. V drugem členu so se obvezale, da se ne bodo posluževale nikakršnih vojaških ali drugih ukrepov proti balkanskim državam, ki niso članice Balkanskega sporazuma, brez predhodnega medsebojnega obvestila in soglasja ostalih članic.v tretjem členu so določile, da lahko k sporazumu pristopi katerakoli balkanska država. Tako sta dve članici Male antante, Romunija in Kraljevina Jugoslavija, postali članici novega bloka v Evropi. Sistem kolektivne varnosti se je tako razširil na jug in Francija je bila zadovoljna, da se postopoma uresničuje njen načrt za kolektivno varnost. Sklenitev Balkanskega sporazuma je pozdravila tudi Velika Britanija, medtem ko so ga Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija sprejele z neodobravanjem. Balkanski sporazum je bil poskus majhnih držav, da ustvarijo enotno politično stališče in ubranijo svoj položaj. 35 Maja leta 1934 je Jugoslavija naredila korak k približevanju Nemčiji, saj so podpisali trgovinsko pogodbo. Po marsejskem atentatu 36 na kralja Aleksandra oktobra 1934 in po italijanskem napadu na Etiopijo leta 1935 so se odnosi z Nemčijo še okrepili. Društvo narodov je proti Italiji odredilo ekonomske sankcije in čeprav si je jugoslovanska vlada prizadevala zbližati odnose z Rimom, je upoštevala odlok Društva narodov in prekinila trgovinske odnose z Italijo, kar je izkoristila Nemčija. Okrepili so se trgovinski odnosi med obema državama in Združene države Amerike pozvale še Veliko Britanijo, Francijo, Belgijo, Nemčijo, Italijo, Japonsko, Poljsko, Češkoslovaško, Avstralijo, Kanado, Irsko, Novo Zelandijo in Južnoafriško republiko. (VANKU: Mala antanta, str. 47). 34 Društvo narodov je bilo mednarodna organizacija, ki je v svojih načelih med drugim zagovarjalo kolektivno varnost in razoroževanje, ozemeljsko enotnost in politično neodvisnost držav članic. Spore so članice reševale po mirni poti z arbitražo ali intervencijo sveta Društva narodov. Vojna kot način reševanja sporov je bila članicam prepovedana. (VANKU: Mala antanta, str. 37.) 35 VANKU: Mala antanta, str. 96, 36 Francoski minister zunanjih zadev Jean Louis Barthou ni bil zadovoljen s približevanjem Kraljevine Jugoslavije Nemčiji in je upal, da bo jeseni 1934 na sestanku v Marseillu kralja Aleksandra prepričal v zvezo s Francijo namesto z Nemčijo. Do razgovora ni prišlo, ker sta oba umrla v atentatu 9. oktobra 1934 v Marseillu. Atentat so načrtovali ustaši, ki so jih vodili Ante Pavelić, Slavko Kvaternik, Gustav Perčec, Andrija Artuković in drugi. Jugoslovanska vlada se je odločila, da bo pred Društvom narodov za atentat obtožila Italijo in Madžarsko, vendar je francoski zunanji minister Pierre Laval temu nasprotoval, saj ni želel poslabšati dobrih odnosov z Italijo. Vlada Kraljevine Jugoslavije je za atentat obtožila samo Madžarsko. (VANKU: Mala antanta, str. 108 in 109). 15

26 Nemčija je postopoma prevzela 60 % jugoslovanskega izvoznega žita, s čimer je počasi izrinila Veliko Britanijo in Francijo iz jugoslovanskega prostora. 37 Zunanjepolitični program kneza namestnika Pavla Karađorđevića je bil v obdobju namestništva med leti 1934 in 1941 izrazito antikomunističen. Kraljevina Jugoslavija ni priznala ZSSR, zavračala je diplomatske stike in si je želela, da se Velika Britanija in Nemčija zbližata ter usmerita nacistično ekspanzijo proti ZSSR. S sklepanjem dvostranskih dogovorov in sporazumov s sosednjimi državami je knez Pavle želel ohraniti integriteto države. Z dobrimi odnosi z Nemčijo pa se je želel zaščititi pred nemirno in nevarno Italijo. Kraljevina Jugoslavija po atentatu na kralja Aleksandra zoper Italijo ni sprožila diplomatskih ukrepov pred Društvom narodov. Sodelovanje med obema državama se je izboljšalo in 1. oktobra 1936 sta podpisali pogodbo o trgovanju ter številne druge pogodbe do leta 1937, ko sta 25. marca podpisali petletni sporazum o nenapadanju in nevtralnosti. Odnosi med državama se še naprej izboljšujejo in v začetku leta 1939 so potekali pogovori o italijanski aneksiji Albanije. Ko je za to izvedel knez Pavel, je k odstopu pozval zunanjega ministra Milana Stojadinovića. Takrat so se odnosi ohladili in Italija je prekinila skoraj vse diplomatske stike z Jugoslavijo. 38 Na prvem tajnem sestanku med knezom namestnikom Pavlom Karađorđevićem in nemškim kanclerjem ter voditeljem nacistične stranke Adolfom Hitlerjem je Nemčija zagotovila Kraljevini Jugoslaviji, da želi zgolj njeno nevtralnost in da bo varovala njene meje, medtem ko je v resnici bil eden izmed osnovnih ciljev Hitlerjeve zunanje politike uničenje Male antante. Do držav članic je imela nemška diplomacija neenakopraven odnos, saj je želela osamiti Češkoslovaško, da bi postala lažji plen. Kraljevina Jugoslavija se je začela postopoma odmikati od obvez, ki so jih določali prijateljski sporazumi s sosednjimi državami in voditi politiko nevtralnosti. Občutno ohlajanje odnosov se je pokazalo tudi na sestanku zunanjih ministrov Male antante v Bratislavi leta 1936, potem ko je Češkoslovaška, ki jo je Nemčija 37 MATKOVIĆ: Povijest Jugoslavije, str. 196 in KRIZMAN: Vanjska politika, str

27 ogrožala, želela razširiti zavezniške obveze 39 članic Male antante, vendar Kraljevina Jugoslavija in Romunija na to nista pristali. Takrat so razpravljali tudi o tem, da bi lahko članice Male antante sklepale samostojne dogovore z drugimi državami, ne da bi se predhodno posvetovale z ostalimi partnericami Male antante. Ta sestanek je pravzaprav pomenil začetek konca Male antante. Vezi med državami članicami so se od takrat naprej ohlajale do leta 1938, ko je bila Mala antanta razpuščena. 40 Ko je februarja 1939 zunanjega ministra Milana Stojadinovića zamenjal bivši jugoslovanski poslanik v Berlinu Aleksander Cincar Marković, je Jugoslavija nadaljevala s politiko prijateljstva do Italije in Nemčije. Oddaljila se je od Društva narodov, iz katerega je želela izstopiti, medtem ko je želela ohraniti Balkanski sporazum na nevtralni osnovi. V kolikor bi se Turčija še naprej povezovala s Francijo in Veliko Britanijo, je Kraljevina Jugoslavija pričakovala njen izstop iz Balkanskega sporazuma. Ko je Hitler napadel Poljsko, je jugoslovanska vlada izrazila svojo nevtralnost. To je ustrezalo Hitlerju, ki si je takrat želel na Balkanu mir, da se je lahko oskrboval z vsemi potrebščinami. Italija je zagotavljala, da se ne namerava zaplesti v vojno s svojimi sosedami. Kmalu se je izkazalo, da temu ni tako, saj je 20. oktobra 1940 napadla Grčijo, s čimer se je situacija na Balkanu zaostrila. V začetku decembra 1940 je jugoslovanska vlada pristala na sporazum o nenapadanju z Nemčijo, Italijo in Jugoslavijo, vendar je Hitler zahteval, da pristopi k trojnemu paktu. Formalni pristop k silam osi, ki ga je Kraljevina Jugoslavija podpisala 25. marca 1941, je izzval val ogorčenja in nezadovoljstva, ki je pripeljal do državnega udara skupine oficirjev pod vodstvom generala Dušana Simovića. Ko je za to izvedel Adolf Hitler, se je odločil za napad na Jugoslavijo 6. aprila 1941, s čimer se je za Kraljevino Jugoslavijo začela druga svetovna vojna Mala antanta je 13. in 14. septembra 1936 na zasedanju v Bukarešti razpravljala o novem sporazumu o vzajemni pomoči pred vsemi agresorji uperjenimi proti državam Male antante ter o sporazumu vzajemne pomoči med Malo antanto in Francijo. (VANKU: Mala antanta, str ). 40 KRIZMAN: Vanjska politika, str Prav tam, str

28 3 ZGODOVIA BLEDA Na Bledu je znanih več poznoantičnih najdišč in zgodnjesrednjeveških arheoloških najdišč, ki na različne načine pričajo o nekdanjih blejskih prebivalcih. Najpomembnejše najdišče je Pristava, kjer so bili odkriti ostanki naselbine in velika skeletna nekropola, kjer je bilo izkopanih 380 grobov. Leta 1903 so pri podiranju stare in gradnji nove cerkve sv. Martina ugotovili, da je na tem mestu nekdaj stala kapelica, zgrajena verjetno kmalu po letu V tridesetih letih 20. stoletja so pri župnišču naleteli na skeletni grob, še več grobov pa so prekopali pri urejanju zemljišča okrog cerkve. Pri kraljevem dvorcu Suvobor so leta 1929 naleteli na skeletni grob. Med leti 1962 in 1966 so na Blejskem otoku znotraj baročne Marijine cerkve odkrili ostanke srednjeveške cerkvene arhitekture. Najstarejši ostanki pripadajo leseni enoladijski kapelici, za njo pa je bila zgrajena enoladijska zidana cerkev s polkrožno apsido. Ob cerkvah so raziskali srednjeveško grobišče s 124 skeletnimi grobovi, v katerih so našli v glavnem pridatke t.i. ketlaške kulture, izkopali so tudi železni pisali, kar je redek dokaz pismenosti. Iz pozne antike je znana naselbina na vrhu grajske vzpetine. Zgodnje srednjeveško prebivalstvo je bilo v glavnem slovansko, na kar kažejo imena blejskih krajev in ljudi, navedenih v pisnih virih iz 11. stoletja. Bled je bil v tem času del Karniole, slovanske domovine, kot jo je konec 8. stoletja omenjal langobarski zgodovinar Pavel Diakon v knjigi Zgodovina Langobardov. V frankovskih državnih analih se leta 820 omenjajo Karniolci, ki prebivajo ob Savi, leta 973 pa je v cesarski darilni listini pojasnjeno, da se Karniola po domače imenuje Kranjska. 42 Bled in Blejski kot se v pisnih virih prvič omenjata 10. aprila leta 1004, ko je kralj Henrik II. v Trientu izstavil listino, s katero je podaril briksenškemu škofu Albuinu in njegovi škofiji posest Bled na Kranjskem. Poleg prve omembe Bleda, pa označuje listina tudi začetek blejskega gospostva, ki je bilo v lasti škofije iz Brixna in je obstajalo natančno 800 let, vse do sekularizacije leta Pregled prvih omemb kaže, da je pojem Veldes (Bled) že v 11. stoletju lahko pomenil 42 KNIFIC T.(2004): Arheološki sledovi blejskih prebivalcev iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka (dalje: KNIFIC: Arheološki sledovi). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik Radovljica. Didakta, str

29 bodisi pokrajino oziroma tamkajšnje briksenško zemljiško gospostvo bodisi le naselje, medtem ko se jezero (lacus Veldes) prvič omenja leta V srednjeveških virih se Bled omenja le v nemški obliki. Valvasor je menil, da je beseda Veldes nastala iz besede Felsen, kraj naj bi torej dobil ime po pečini, na kateri stoji Blejski grad. 43 V času hitre fevdalizacije blejskega območja po letu 1004 je bilo sprva še veliko svobodnih kosezov, ki jih povezujemo z vodilnimi sloji staroslovenske družbe. Mnogi izmed njih so novemu cerkvenemu gospodu darovali svojo posest. Škofje so s tem ozemeljsko dopolnjevali že obstoječo blejsko gospostvo. Življenje podložnih kmetov po končani fevdalizaciji in utrditvi fevdalnih odnosov na briksenškem gospostvu se ni bistveno razlikovalo od splošnega gospodarskega in družbenega položaja podložnikov drugje na Slovenskem. Blejsko področje je v času kmečkih uporov zajela tudi reformacija, ki je za slovenski narodni in kulturni razvoj izrednega pomena. To versko, kulturno, družbeno in politično gibanje je zraslo iz razmer nastopajočih sprememb na vseh področjih takratnega življenja. Po odločnem nastopu plemiške vojske je to zamrlo. Proti sredini 16. stoletja pa so se začeli širiti med blejskimi podložniki luteranski nauki. Tudi po kmečkih uporih in protireformaciji se položaj blejskih podložnikov ni bistveno spremenil vse do terezijskih in jožefinskih reform v drugi polovici 18. stoletja. Z letom 1790 se je zaključilo reformno obdobje in v veljavi je ostala večina reform, ki so kmeta v mnogih pogledih rešile podložniških vezi oziroma oblažile njegove fevdalne obveznosti. V naslednjih desetletjih do revolucionarnega leta 1848 in do zemljiške odveze so nato dozorevali pogoji za popolno odpravo fevdalnih vezi in fevdalizma sploh. 44 Konec 19. stoletja so vasi ob Blejskem jezeru vse bolj dobivale turistični značaj, okolica pa je ostala večinoma kmečka. Mnogi so bili mnenja, da to predstavlja oviro za turistični razvoj Bleda. Razprave v deželnem odboru so bile raznolike, 43 ŠTIH P. (2004): Prva omemba Bleda v pisnih virih (dalje: ŠTIH: Prva omemba Bleda v pisnih virih). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik Radovljica. Didakta, str. 7 in GESTRIN F. (1984): Bled v fevdalni dobi. V: Kronika, časopis za krajevno zgodovino 32, str

30 zato je do razdelitve prišlo šele leta Prvi predlog, ki je na koncu zmagal, je bil za odcepitev Ribniškega in Bohinjske Bele s sosednjimi vasmi. Po novem je blejska občina obsegala vasi Grad, Zagorice, Želeče, Mlino in Rečica. Tako je ostalo do druge svetovne vojne. Občine so vodili občinski zastopniki, katerim je načeloval župan. Zastopal je občino, v njegovi pristojnosti so bile uprava, premoženje občine, skrb za varnost ljudi in imetja, občinske ceste, poljska in zdravstvena policija in ubožne zadeve. To je bilo za Bled še posebno pomembno zaradi podobe blejskega središča okoli jezera. Leta 1850 je bil prvi izvoljeni župan na Bledu Ignac Muzan. Županoval je do leta Sledil mu je Matevž Piber, ki je županoval 14 let. Leta 1869 je bil izvoljen Anton Wester, ki se je zelo zanimal za turizem in ga podpiral, kolikor je mogel. Podpisan je na številnih gradbenih načrtih in dovoljenjih za gradnjo počitniških vil. Slaven je po svojem govoru avstrijskemu cesarju Francu Jožefu, ko je ta obiskal Bled leta Za Westrom je na Bledu leto dni vladal znani hotelir Johann Mallnar. Leta 1894 je prevzel županstvo Jakob Peternel. Na čelu občine je bil do leta Le leta 1899 ga je za eno leto zamenjal kmet Simon Kežar. Jakob Peternel se je poleg županovanja z vso vnemo posvečal turizmu. Dolga leta je vodil Zdraviliško komisijo, Tujsko prometno društvo, kjer je nekaj let pri njem gospodaril tudi olimpijec Leon Štukelj. Leta 1908 je bil ustanovitelj blejskega Sokola. Sodeloval je tudi pri planincih, gasilcih, leta 1914 je ustanovil še turistično društvo Zarja na Rečici. Med njegovim županovanjem se je povečalo zanimanje za Bled kot letovišče. Ko je Peternel 25. septembra 1906 odstopil, ga je nadomeščal Ivan Pretnar. Na novih volitvah je zmagal učitelj in poznejši šolski nadzornik Franc Rus. Županoval je do volitev leta V času prve svetovne vojne ni bilo političnega življenja vse do leta 1917, do deklaracijskega gibanja, ki ga je zaznati tudi na Bledu. 45 Prva svetovna vojna je v blejskem kotu zahtevala življenja okoli 220 vojakov ali 3,7 % prebivalstva. Na Bled so naselili tri vojaške bolnice, ki so okupirale vsa 45 BENEDIK B. (2004): Blejska občina (dalje: BENEDIK: Blejska občina). V: DEŽMAN J. (Ur.): Bled tisoč let, Blejski zbornik Radovljica. Didakta, str