MEHIKA, COATZACOALCOS julij 2018 POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE Ime, priimek, letnik: Rebeka Starin, 4. letnik Č

Transkripcija

1 MEHIKA, COATZACOALCOS julij 2018 POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE Ime, priimek, letnik: Rebeka Starin, 4. letnik Čas izmenjave: od do SPLOŠNO: Država in kraj izmenjave Coatzacoalcos je mesto na najbolj južni vijugici Mehiškega zaliva. Ima približno toliko prebivalcev kot Ljubljana. Najbolj je znano po tem, da je največje pristanišče za uvoz in izvoz drog v/iz Mehike in v ZDA. Je mesto, ki je znano po tem, da ljudje nočejo živeti v njem in pa seveda po vseh množičnih grobiščih. Mehika je čudovita, zelo kontrastna država. Na eni strani ima mnogo mnogo kriminala na drugi pa čudovito naravo, bogato zgodovino in kulturo ter zelo prijazne ljudi. Ker je velika približno toliko kot Evropa, ji raznolikosti res ne manjka. Od gora in ognjenikov, puščave, pacifiške obale in karibskega morja do deževnih gozdov in ostankov civilizacij, skritih v njih. Obisk zelo priporočam vsem z žilico pustolovskega duha. Viza Viza ni potrebna. Na letalu se dobi dovolilnico za bivanje v državi, ki se jo odda pred izhodom iz države. Meaning, ne sme se je izgubit. Nova stane 500 pesov, kar je cca eur, odvisno od menjalnega tečaja. Cena je všteta v ceno leta. Zdravje Mehičanov moja predhodna cepljenja niso nič zanimala. Priporočam cepljenje za Hep A in tifus, preprosto iz higienskih razlogov. Če greš na gineko, pride prav tudi cepljenje proti gonokoku. Priporočam, da imaš s seboj vso možno potovalno lekarno, vendar pa to konec koncev niti ni tako zelo potrebno, saj se da tam kupiti večino zdravil, ki bi jih pri nas pisali na recept, zelo poceni.

2 Varnost Kot sem že omenila, Coatza ni varno mesto, ubistvu se ponaša z zelo visokim mestom glede ne-varnosti v celotni Mehiki, tam nekje v top 5 ali 4. Živele smo v naselju, ki je tako nevarno, da si še taksiji ne upajo peljat tja, ko se stemni. Zaradi varnosti, smo hodile kasneje v bolnico, saj nam niso pustili, da bi bile zunaj hiše v nočnih (ne-dnevnih) urah. Uporaba busa podnevi je varna, taksiji naj ne bi bili varni, vsaj ne moderni, ki imajo avtomatsko zaklepanje vrat. Pri vseh večjih nakupovalnih centrih so bili do zob oboroženi semi specialci, s polavtomatskim orožjem, ki je v dolžino merilo vsaj 1,2 metra. V bolnišnici je bil oborožen varnostnik na vsakem nadstropju (imel je mini pištolico). V glavnem, Coatza še podnevi ni varno mesto, ponoči pa sploh ne. Povprečno vsako jutro najdejo 10 mrtvih na 'maleconu' (obali). Denar Uporablja se mehiški peso, MXN $, 1 eur je 22 MXN. Denar je fino dvigovati na bankomatu in uporabiti kar konverzijo bankomata. Imela sem debetno mastercard in je super, lahko dviguješ in plačuješ povsod ter plačuješ preko spleta. Lahko imaš s seboj tudi evre in menjaš, vendar nikakor ne v Coatzi, ker je preveč ne napredno mesto. Prevoz Karto sem kupila pri Iberii, Budimpešta-Madrid-Mexico City. Povratna je bila 690 eur s popustom za študente. Kupila sem jo enkrat marca/aprila. Karte sem spremljala že od decembra in nižjih cenovnih opcij od moje, sploh ni bilo. Latalsko karto iz CDMX do Minatitlana sem kupila v maju, po tem ko sem izvedela kam so nas poslali. Zanjo sem odštela dobrih 50 eur, ter za letalsko in Cancuna do CDMX okrog 45 eur. Super opcija za transport v Mehiki so tudi ADO busi, ki so najbolj udobni avtobusi, v katerih sem se prevažala do sedaj. Cene so evropske, nižje od Flixa. IZMENJAVA: Komunikacija pred izmenjavo Komunikacija je bila a bit shaby že pred izmenjavo, CP nam je odpisovala zelo sporadično, pri tem sploh ni omenila, da ona sploh ni zadolžena za nas, s tem, da nam je v prvem mailu napisala, da je ona naša CP. Na tej točki je bralcu tega verjetno jasno, da je bila komunikacija res slaba. Mesto nam je opisala, kot da je Cancun, s tem, da si nobena izmed nas ni šla preverjat realnega stanja na internet pred

3 izmenjavo. Da potrebujemo tudi bela oblačila smo izvedele zadnje par dni pred izmenjavo, s tem, da smo o tem spraševale že od maja... Sprejem s strani tujih študentov Prišli so nas iskat na letališče, saj je bilo zelo blizu. Tudi naslednji dan so nas pospremili do glavnega nazdornega koordinatorja izmenjav in nato še do oddelka. Oseba, pri kateri smo stanovale, je nekako prevzela vlogo naše kontaktne osebe in nam pomagala urejat stvari. CP, ki je prvo predstavila kot CP smo srečale samo 2x, CP, ki naj bi bila uradno naša CP pa nikoli. Nastanitev Da začnem na samem začetku. CP nam je obljubila da bomo imele svoje stanovanje v centru mesta, super blizu bolnišnice, 10 min stran z busom. Tega stanovanja/hiše seveda nismo dočakale, sledilo je miljon izgovorov. Vmes, ko naj bi čakale na drugo hišo smo bile pri tej punci, pri kateri smo nato ostale cel mesec. Nato, konec 1. tedna, naj bi se vselile v drugo hišo, ki je bila katastrofalna. Realno, razpadala je, razbita okna, ni se jih dalo odpret, notri tona prahu (obe drugi dekleti iz Slo imata alergijo na pršice), 2 postelji, brez vsega, miza in 2 stola. 1 omara, ki je ni bilo možno odpret in ena polička ter kopalnica. To je bila vsebina tiste barake. Realno, če lahko kdorkoli v tistem živi 1 mesec, naj me kontaktira in pove kako. Nato smo pač ostale pri tej punci, kjer smo prvič spale, s tem, da nam je CP (ona taprva, kvazi CP) ves čas zatrjevala, da nimamo druge izbire in bla bla bla kaj vse še. Realno, nikoli si ne bi mislila, da kje tako slabo delajo z ljudmi v smislu groženj in vsega. Družina, kjer smo ostale do konca meseca živi na suuuuuuper obrobju mesta. 1 uro stran z busom. Živijo v mali vrstni hiški, ki je premajhna že za njih. Dodajte temu še 3 dekleta in dobite kaos. S kolegico sva spali na isti postelji (100 cm x 200 cm) cel mesec, v sobi je bilo minimalno 30 stopinj in edino kar je olajšalo najino trpljenje je bil mali super zaprašen ventilator. Tople vode sploh bilo ni (ne, da sem jo v tisti vročini želela, kdaj pa kdaj se je živo srebro dvignilo celo do 40 stopinj + vsa tropska vlaga...), občasno vode sploh ni bilo. Naj omenim tudi izredne pogoje v tej hiši, kjer so svoje zatočišče našle tudi mravlje, katerih je kar mrgolelo povsod. Družina gostiteljice je bila zelo prijazna do nas, res so nas posvojili za tisti mesec. Vedno pa sem imela tisti nelagodni občutek, da sem jim v napoto.

4 Prehrana Morale smo dobesedno zatežit, da smo dobile hrano v bolnici. Ni bil to nek kulinarični dosežek, tudi ne doživetje. Vsak dan ena tona mesa, super mastno, riž ali testenine z majonezo in 3 mini napol surove tortilje. Pred tem pa še juhica in nato sladica, večino dni kar jelly, na katerega so v Mehiki vsi super nori. Hrana ni bila dobra, tudi okusna ne. Pač hrana v bolnici. Družabni program Družabni program... hm, le kaj je to? V Coatzi so se ljudje potrudili, da nismo imele družabnega programa, če pa je do tega že prišlo je bil v veliki meri precej slab. Organizacija je bila poden, kot organizacija ostale izmenjave. Slika 1: Mehičani so najbolj navdušeni, ko imajo 3 guerite v lokalu in nam zato častijo pivo. Fun fact: Zdej smo na njihovi spletni strani za reklamo. STROKOVNI DEL: Opis zdravstva v državi: Sistem je precej podoben temu v Sloveniji. Deli se na javnega in privatnega, vsi ljudje imajo dostop do zdravstvene oskrbe, četudi nimajo zdravstvenega zavarovanja. Študij medicine traja 5 let, sledi leto neplačanega pripravništva in nato še eno leto zelo slabo plačanega 'servicio social', t.i. javnega služenja na super odročnih bolnišnicah, kjer 3 mladi zdravniki poskrbijo za celotno bolnišnico. Že med študijem imajo študenti obvezno prakso v bolnišnicah, kot nekakšne delovne ure, ki jih opravijo na urgenci ter 'guardia', nočna dežursta. Mehičani imajo kar 30 % diabetikov, kar 70 % prebivalstva pa ima

5 prekomerno telesno težo. Imajo ogroooooooomno veliko število diabetičnih stopal, zaradi slabe adherence. Najbolj ogabno, čakajo toliko časa, da se jim v nekrotičnem tkivu zaredijo črvi. V regiji, kjer sem opravljala izmenjavo, je 5% prevalenca okužbe s HIV. Žalostno je tudi dejstvo, da so v južnih, nerazvitih vaških področjih še vedno moderne dogovorjene poroke, kjer starši prodajo svojo mladoletno hči 40-letnemu moškemu. Deklice imajo otroke že pri rosnih 13 letih, najmlajša, ki je rodila v tej bolnišnici, naj bi bila stara 12 let. Kriminal, vendar v vaškem okolju dovoljen, ker imajo svoje zakone. Povprečno imajo v nerazvitih predelih 5 otrok. Ogromno je prometnih poškodb, še posebaj z motorjem (ljudje ne nosijo čelad). Da strelnih poškodb in napadov z mačeto sploh ne omenjam. Btw, ljudje ne pridejo do bolnišnice, ker rešilcev v Coatzi itak ni. Delo v bolnišnici (samo za klinične izmenjave) Bolnišnica, kjer sem opravljala prakso iz splošne kirurgije, se imenuje Hospital regional de Coatzacoalcos de dr. Valentin Gomez, njena velikost, v primerjavi z UKCjem, je bora 1 desetina glavne stavbe. Obsega 2 nadstropja in kletne prostore. Imajo 4 operacijske dvorane, od teh, 3 delujoče. Oddelek nima sob, samo postelje in zavese med njimi, razkužil za roke itak ni. Tudi pri pregledu rane po operaciji, si kirurg sploh ne razkuži rok, 'sterilne' rokavice pa si gor navleče tako, da tudi, če so bile sterilne, po temu postopku niso več. Glavno, nimajo pojma o asepsi in antisepsi. Povsod so svojci, povprečno dva ob postelji. In minimalno 30 stopinj celzija na oddelku. Na oddelku ni bilo bolj nič za delat, največ se je dogajalo na urgenci in v operacijskem bloku. V bolnišnici načeloma opravljajo vse operacije razen torakalnih in zahtevnejših plastičnih posegov. Največ je čistenja diabetičnih stopal, hernioplastik, apendektomij, holecistektomij, cistolitotomij, histerektomij in travm vseh vrst. Operacije načeloma potekajo tako kot pri nas, največja razlika je v scrub-in postopku, kjer ni razkuževanja rok, le umivanje. In pa v tem, da morajo kirurgi velikokrat zelo improvizirat zaradi pomanjkanja sredstev. Prvi dan sem spoznala svojega mentorja dr. Torresa, ki je zelo prijazen, angleško govoreči zdravnik, žal pa ne pusti preveč samostojnosti. Občasno mu je bilo vseeno, če se z nama z kolegico, ki je tudi bila na kirurgiji, sploh kaj dogaja. Dan je večinoma potekal tako, da smo okoli 8:00 prispele v bolnišnico (po eni uri vožnje z busom) in nato šle vsaka na svoj oddelek, razen, če smo bile pozne, direktno v operacijski blok. Dan je bil sestavljen iz čakanja na operacije (tempo méxicano, vse se začne s super zamudo), asistiranja pri 1 4 posegih. Za asistiranje velja pravilo: kdor prej vpraša, prej asistira. Hitrost in zagrizenost je pomembna. Tam so še mehiški interni (pripravniki) in oni ti itak ne bodo pustil nič delat niso najbolj kul. Po drugi strani, specializanti so bili super, ogromno so naučili in dovolili šivati, rezati, vstavljat katetre, sonde... KLJUČ DO USPEHA JE ZNANJE ŠPANŠČINE! Tekoče po možnosti. V teh 'mini pobrecito' mestecih redko kateri zdravnik govori angleško. In pa, biti bff z inštrumentarkami in

6 pomočniki, tehniki je super. Včasih se kar oni namesto tebe zmenijo, da asistiraš v njihovi operacijski. Izmenjava je imela poleg organizacijske strani tudi velik minus s strani bolnišnice. Koordinator izmenjav nam je prepovedal opravljanje guardij (nočnih dežurstev), ker nas je zavaroval (pomojm za našo varnost, ni govoril angleško in nobena ne ve točno, kaj je bila tuki fora) samo za dopoldanske ure oz. od 8:00 do 16:00. Razočaranje. Ostalo glede same prakse je bilo res carsko, edino, lahko bi zrihtali te guardie. Naučila sem se vstavljat urniski kateter, nazogastrično sondo, šivat mišico, podkožje in kožo, (morale bi imeti šivalni tečaj, ki ga organizira bolnica, itak, ga ni bilo), očistit diabetično stopalo in v mojem primeru tudi roko (super redek primer diabetična roka), pritrjevat mrežico pri hernioplastiki, delati kirurške vozle, uporabljat električni skalpel, odstranjevat kamne iz sečnega mehurja, očistit osteomielitično kost in odstranit vijake in ploščico, vrtat v kost, pritrjevat vijake in ploščice, uvod v anestezijo, intubacija, epiduralna anestezija, spinalni blok, odstranjevat naboje. Našteto sem seveda tudi sama naredila pod nadzorom, ali pa brez, odvisno od posega. Mentorstvo Kot sem že omenila, moj mentor je bil dr. Torres, edini kirurg specialist, ki je govoril angleško. Je zelo poseben, občasno mu res ni bilo mar, da sploh obstajamo tam v Coatzi. Več časa sem asistirala z drugimi kirurgi kot z njim, odvisno tudi od tega, kdo je bil razpisan za operacijo. Drugi najboljši mentor je bil specializant kirurgije, ki se je dejansko posvetil še poučevanju, dajal je domače naloge. Dejansko sem cca 3 ure na dan preživela med knjigami na telefonu in se učila. Tudi on je govoril angleško, kar je bilo super. Slika 2: Dr. Zapata, moj najboljši mentor Pridobljeno znanje in izkušnje Kot sem že napisala, kopiram iz zgornjega odstavka: Naučila sem se vstavljat urniski kateter, nazogastrično sondo, šivat mišico, podkožje in kožo, (morale bi imeti šivalni tečaj, ki ga organizira bolnica, itak, ga ni bilo), očistit diabetično stopalo in v mojem primeru tudi roko (super redek primer diabetična roka), pritrjevat mrežico pri hernioplastiki, delati kirurške vozle, uporabljat električni skalpel, odstranjevat kamne iz sečnega mehurja, očistit osteomielitično kost in odstranit vijake in ploščico, vrtat v kost, pritrjevat vijake in ploščice, uvod v anestezijo, intubacija, epiduralna anestezija,

7 spinalni blok, odstranjevat naboje. Našteto sem seveda tudi sama naredila pod nadzorom, ali pa brez, odvisno od posega. To znanje bi potencialno lahko pridobila tudi doma, vendar težko, glede na to, da ne pustijo delat vsega zgoraj naštetega študentom. In da načeloma nimamo strelnih poškodb. ZAKLJUČEK: Splošna ocena izmenjave To je težko ocenit. Izmenjava kot taka je bila super, vendar je bila organizacija tako zelo zelo zelo zanič, da je pokvarilo celotno izkušnjo. Komu bi izmenjavo v tvojem mestu/državi priporočal? Če greste v Mehiko, probite dobit Monterrey. Nihče od nas ga ni dobil, ne obupat. Upajte na Guadalajaro ali mejbi kak CDMX. Mehiko priporočam vsem, ki jih ni bed živet v malo slabših pogojih 1 mesec in it v 3 svet. Priporočam solo potovanje za najmanj 1 mesec, je najboljši del vsega. Res si lahko sam organiziraš pot, nastanitev, prevoz, odvisen si sam od sebe, razn, ko ne moreš bit. Nimam slabih izkušen iz potovanja, pa je bilo večino časa kar living on the edge :D 50-literški nahrbtnik potrebščin je več kot dovolj za 2 + meseca potovanja in izmenjave. Glede samega potovanja se mi ne da opisovat, če te zanima, me kontaktiraj Slika 3: S Tayde v Museo de Frida Kahlo v CDMX Slika 4: Sončeva piramida v Teotihuacanu

8 Potrebnik Bela oblačila in čevlje (jaz sem imela črne superge in ni nihče kompliciral) Pozor: v belih oblačilih se pride v bolnico in odide iz nje! Vesela sem, da sem doma pustila haljo, ker je bilo itak prevroče, da bi jo kadarkoli oblekla. Če greste na kirurgijo scrubsi. Lahko se jih kupi tam, ali pa še boljše, sposodi se jih v ukcju in se jih prinese nazaj. Sončna krema! Repelent za komarje več al manj ne pomaga, če ni super potenten. Hidracijski praški, cedevita je čist kul. Borovničke so super, tudi, če nimate NFDPja organiziranega. Približna razdelitev stroškov Finančni razrez stroškov: Transport Ljubljana - Coatzacoalcos skupaj: 810,58 o Povratna letalska karta z Iberia Budimpešta - Mexico City: 688,62 o Avtobusni prevoz s Flixbus Ljubljana - Budimpešta: 23,39 o Letalska karta z Interjet Mexico City - Coatzacoalcos: 52,50 o Letalska karta z VivaAerobus Cancun - Mexico City: 46,07 Hrana: 50 Prevoz do bolnišnice in nazaj: 15 Socialni program: 150 Zavarovanje: zavarovalnica Sava, turistično zavarovanje: 43,70 Slika 5: Hierve de Agua, Oaxaca

9 Slika 6: El atardecer sobre la costa pacifica. Slika 7: Cenote La Gloria, Quintana Roo