Microsoft Word - rihter-jozica.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO PROCESI VODENJA POSLOVALNICE BANKE Kandidat(ka): Jožica Rihter Študent(ka) izrednega študija Številka indeksa: Program: univerzitetni/85 Študijska smer: Denarništvo in finance Mentor: Dr. Dušan Bobek Trzin, september, 2004

2 2 Predgovor Po prvem maju 2004 smo postali del unije, ki je nastala že februarja 1992, ko je dvanajst članic EU podpisalo sporazum o vzpostavitvi enotne denarne unije t.i. Maastrichtsko pogodbo (ang. The Maastricht Treaty), s katero so bile določene osnovne skupne gospodarske in denarne politike držav podpisnic sporazuma. Postali smo državljani Evropske unije. Kljub nekaterim omejitvam in prehodnim obdobjem, bo prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala vplival na našo prihodnost. Osrednji cilj EU je predvsem gospodarski napredek in razvoj, ki temelji na velikem skupnem trgu. Naloga bank in obveza do komitentov je, da temu sledi s sodobnim in učinkovitim spletom storitev potrebnim podjetjem in občanom. Pričakujemo še večjo konkurenco in pritiske na učinkovitost poslovanja banke. Vsekakor je pričakovati tudi večjo povezanost finančnih trgov, pritiske na znižanje stroškov, nižje obrestne mere, kar bo banke prisililo v različne oblike povezovanja. Naše delovanje bo moralo postati še bolj odzivno. Namesto produktne naravnanosti se usmerjamo k še večji naravnanosti k strankam - tako k velikim, srednjim, malim gospodarskim družbam in javnim ustanovam, kot k zasebnikom in prebivalstvu. Tem trendom mora slediti tudi davčna politika, ki mora omogočiti domačim bankam enakopraven položaj v konkuriranju s tujimi bankami. Na zadovoljstvo komitentov v največji meri vplivajo hitrost, kakovost, udobnost, enostavnost in skoncentriranost bančnih storitev. Glede na to, je za poslovno banko v spremenjenih tržnih razmerah, bistvenega pomena vzpostavitev funkcionalnih in dobro organiziranih poslovnih procesov, prilagojenih sodobni tehnologiji z uporabo visoko razvitih informacijskih povezav in usposobljenim kadrom. Informacijska tehnologija je tudi v bančnem poslovanju prevzela nekatera rutinska dela, ki so jih včasih opravljali ljudje, sedaj pa isto delo opravijo računalniki največkrat hitreje in ceneje. Razvoj informacijske tehnologije vpliva na banko na dva načina. Prvič zmanjšuje stroške zbiranja, shranjevanja, obdelave podatkov in prenosa informacij. Drugič spreminja poti po katerih so strankam dostopne bančne storitve in produkti. Bistveno so se spremenili komunikacijski procesi, tako med zaposlenimi kot pri poslovanju s komitenti. Sodobne tržne poti in komuniciranje preko elektronske pošte sta v nepogrešljivo pomoč pri poslovanju. Poslovanje kateregakoli organizacijskega dela v banki si brez dobre organizacije ni moč zamišljati. Banke so v svojem poslovanju močno odvisne od okolja in bolj kot nekatere finančne institucije, nemonetarnega sistema. Kot nosilke monetarnega sistema in plačilnega prometa so lokacijska mesta depozitnega denarja, kar z narodnogospodarske likvidnosti zahteva absolutno varno poslovanje. Zato mora biti kakovost in uspešnost managementa specifična. Pojem varnosti bank je tudi iz vidika tehnične in formalne varnosti izjemno široko in kompleksno področje, umeščeno v celoto bančnega sistema. Pri tem pa gre v bistvu za aktivnosti in ukrepe, ki jih morajo v bankah opravljati s ciljem, da preprečijo vse oblike škodljivosti. Gre za varnost zaposlenih, listin, zaupnih podatkov, gotovine, zgradb, prostorov. Organiziranost bank mora tako varnost pri poslovanju zagotoviti in ob tem upoštevati še vse zakonske podlage.

3 3 Bančni komitenti spremljajo in reagirajo na ponudbo bančnih storitev na tržišču. Banka, ki ne sledi razvojnim trendom, izgubi bitko z bankami, ki prilagajajo svoje poslovanje sodobnim trendom in uporabljajo sodobne komunikacijske in tržne poti. Bistvo poslovnega uspeha je osredotočanje na tiste bančne storitve, ki najbolj zadovoljijo pričakovanja in potrebe uporabnikov. Zadovoljstvo uporabnikov je pogoj za zvestobo.

4 4 Kazalo 1 Uvod Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet raziskovanja Namen, cilji in trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predstavitev finančne institucije-banka Zakonodajno okolje slovenskih bank Politika ustanavljanja in razvoja finančne institucije Tveganja v finančnem poslovanju Dejavnost banke Politika strukture poslov Opredelitev bančnih storitev ali lastnosti Optimalna struktura in izbor storitev Strategija diverzifikacije storitev Metode določanja cen Organizacijska struktura v bankah Organizacijska struktura bančne poslovalnice Odločanje Opredelitev odločanja Odločanje v bankah Ravni odločanja Vodenje finančne institucije Opredelitev vodenja in ravnanja Osnovni stili vodenja in njihova učinkovitost Upravljanje človeških virov Zaposleni - strošek ali konkurenčna prednost Etika in moralne vrednote pri vodenju Instrumenti vodenja Informacijska tehnologija kot pomoč pri vodenju Izobraževanje Informiranost in komuniciranje z javnostjo in zaposlenimi Problemi vodenja Konflikti in njihovo razreševanje Stres Predlogi za izboljšavo v procesu vodenja Kako prevetriti poslovne procese v banki Spreminjanje organizacije v NLB d.d Vpliv okolja na politiko finančne institucije Vpliv zunanjega okolja na banko Prilagajanje banke spremenjenemu poslovnemu okolju Sklep Abstract Key Words Literatura... 50

5 5 1 Uvod 1.1 Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet raziskovanja V banki sem zaposlena že 31 let, torej vso delovno dobo. Od tega sem 29 let kot vodja poslovalnice. V vsem tem času se formalen opis mojega delovnega mesta ni kaj dosti spremenil in se še vedno glasi: organiziranje del in nalog, ter vodenje srednje velike poslovalnice banke. Prvo poslovalnico, ki sem jo dobila v vodenje še kot zelo mlada bančna uslužbenka, je bila novoustanovljena agencija Ljubljanske banke v Savskem naselju v Ljubljani leta 1975, potem ravno tako novo poslovalnico Banke Domžale d.d. v Trzinu leta 1987, ki se je leta 1997 razširila še na poslovalnico za poslovanje z gospodarskimi družbami v industrijski coni v Trzinu. Vsa ta leta spreminjanja in razvijanja slovenskega gospodarstva, spreminjanje družbenega in političnega sistema so narekovala stalno izobraževanje in prilagajanje novo nastalim pogojem delovanja tudi v bančnem sistemu, tako pri samem strokovnem delu, kot tudi v organizacijskem pomenu. Še posebej v zadnjem obdobju ob visoko razviti informacijski tehnologiji, komunikacijskih znanj, množici hitro spreminjajočih predpisov iz poslovanja, ob vse hujši konkurenci in ob spremenjenih družbenih in osebnih vrednotah, je ostati, postati in biti dober vodja in organizator procesov poslovanja, zelo pomembno za institucijo in samo pravno formalno enoto, ki ti je zaupana v vodenje. Bogate izkušnje so ti pri tem vsekakor v pomoč ali v lahko tudi v breme, če se tem trendom ne prilagajaš. 1.2 Namen, cilji in trditve Namen diplomskega dela je spoznati nujnost aktivnega prilagajanja spremembam v nenehno razvijajočem se okolju. Vse večja konkurenčnost in zahtevnost strank zahteva, da se banke tako organizirajo, da je njihovo delovanje tudi v novih razmerah varno in trajno. Predstavila bom organiziranje poslovanja univerzalne banke, ker sem v taki tudi zaposlena. Opredelila bom samo dejavnost banke in njene produkte. Preko odločanja bom prešla na vodenje in organiziranje poslovanja z vsemi njegovimi potrebami in problemi. Razčlenila bom vpliv intenzivnega razvoja informacijske tehnologije na procese vodenja in organiziranja poslovanja banke. Predstavila bom stile in načine vodenja kot pomemben faktor pri upravljanju s človeškimi viri. Tudi izobraževanje bančnih delavcev je pomembno področje in strokovna usposobljenost je pogoj za kvalitetno delo. Dobri odnosi in komuniciranje med zaposlenimi je ravno tako pomembno področje in pogoj za dobro organiziranje dela in posledično dobre poslovne rezultate. Predstavila bom razvrščanje bančnih produktov kot prodajnega blaga bančnih in finančnih institucij, po različnih virih. Razvoj novih bančnih storitev in trženje le-teh po sodobnih tržnih poteh nalaga strateškemu managementu v bankah drugačen pristop in organizacijo, vpliva tudi na drugačno delitev del med organizacijskimi deli banke. Sodobne tržne poti prodaje bančnih produktov vplivajo na delitev del med zaposlenimi v poslovalnici.

6 6 Tudi v slovenskih bankah se že zavedamo, da v sodobnem poslovnem svetu večina načrtovanja sprememb ne sloni več na izkoriščanju pomanjkljivosti konkurence, temveč na notranji organiziranosti poslovanja. Izboljšanje, preoblikovanje ali postavljanje novih procesov lahko bistveno prispeva k izboljšanju poslovanja, vendar je verjetnost uspeha večja, če poznamo razloge, zaradi katerih smo se odločili za eno od naštetih treh ravni. Ne glede na to kakšno tehnološko preobrazbo načrtujemo, se moramo zavedati, da sprememb ne moremo doseči brez ljudi. Procesi so tako kot računalniki, dobri in uporabni takrat, ko nam uspe spremeniti usmerjenost ljudi, ki v njih delajo. Naloga teama ali strokovnjakov, ki se ukvarjajo z preoblikovanjem procesov ali uvajanjem novih, je predvsem najprej usmeriti zaposlene v razumevanje poslanstva organizacije in v razmišljanje, kaj so v resnici potrebe komitentov, katere smo dolžni zadovoljevati. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Smernice Evropske unije in domača zakonodaja, ki opredeljujeta delovanje in poslovaje slovenskih bank, narekujeta tudi hiter razvoj in spreminjanje organizacijskih struktur. Strukturiranje poslov finančne institucije in s tem tudi banke posledično pogojuje strukturo organizacije in vpliva na njeno delovanje v smeri učinkovitega poslovanja. Izognila se bom podajanju vsebin veljavnih pravilnikov in navodil, o samih bančnih produktih in njihovem načinu trženja, razen v primerih, ko to vpliva neposredno na organizacijo delovanja poslovalnice. Poudarila bom pomen pretoka informacij od strateškega preko operativnega k izvajalnemu managementu in nazaj.

7 7 2 Predstavitev finančne institucije-banka 2.1 Zakonodajno okolje slovenskih bank Poslovanje slovenskih bank opredeljujeta dva zakonodajna okvira: Smernice Evropske unije in domača zakonodaja. Na področju domače zakonodaje so za banke pomembni naslednji zakoni: Zakon o banki Slovenije, Zakon o gospodarskih družbah in Zakon o bančništvu. Banka Slovenije je centralna banka Republike Slovenije, ki jamči za njene obveznosti. Skrbi predvsem za stabilnost valute in splošno likvidnost poslovanja v državi in do tujine. Organa Banke Slovenije sta Svet Banke Slovenije in guverner Banke Slovenije. Nadzor nad poslovanjem BS izvaja Skupščina Republike Slovenije. Aprila 1977 je Baselski komite za bančni nadzor objavil seznam temeljnih načel učinkovitega bančnega nadzora (ang. Basle Comitee's Core Principles on banking Regulation), s katerimi naj bi prispevali k izboljšanju standardov za nadzor bank v svetu. Baselska načela vključujejo načela o (Dimovski 2000,31): - organizaciji nadzornega organa; neodvisnost delovanja; dostop do informacij in pravica sankcioniranja; bistven je nadzor na konsolidirani bazi; - podeljevanje dovoljenj za poslovanje (bančne licence); pogoji podeljevanja licenc; preverjanje ustreznosti delničarjev, kapitala, finančnih in drugih planov, strokovnost managementa, itd.; - načela skrbnega in varnega poslovanja; varno bančništvo zahteva stalno nadzorovanje in spremljanje bančnih tveganj; - načela oblikovanja informacij v bankah: banke morajo sestavljati svoje računovodske izkaze v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in domačimi uveljavljenimi standardi. Banka Slovenije je kot nadzorna institucija sprejela baselska načela in jih maja 1997 začela uvajati v vsakodnevno prakso. Zakon o bančništvu določa, da se za banke uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah, ki veljajo za delniško družbo. Zakon o bančništvu usklajuje slovensko bančno zakonodajo z evropsko zakonodajo in predstavlja vsebinsko zaokroženo celoto določil, ki urejajo področje poslovanja bank in hranilnic. S tem zakonom Slovenija uveljavlja načela bančnih smernic EU, ki pa predstavljajo minimalni pravni okvir, ki ga morajo države članice in države v pridruženem članstvu upoštevati pri oblikovanju nacionalnih zakonov (prav tam,31-32). Zakon o bančništvu ureja pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje bank in hranilnic. Banko definira kot delniško družbo s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev.

8 8 2.2 Politika ustanavljanja in razvoja finančne institucije Ustanavljanje in razvijanje bančnih institucij je zahteven proces, povezan z vrstami dejavnikov, kjer ima odločujočo vlogo management. Kakovost in sposobnost managementa daje ton razvoju institucije, pri čemer lastniki (delničarji) niso odločilnega pomena razen, da predstavljajo temeljni izvor kapitala. Delničarji navadno zasledujejo svoje cilje (dobiček v obliki dividende), nosilec poslovnih uspehov in informacij pa je management. Zato je tudi ta nosilec ugleda finančne institucije. Finančni management je v svojih odločitvah odvisen od specifične problematike, ki sicer izhaja iz ekonomskih postulatov, vendar je pri tem prisotna posebna narava finančnega poslovanja. V nekaterih finančnih institucijah, recimo v bankah, je ta narava izrazito zapletena. Banke so v svojem poslovanju močno odvisne od okolja in bolj kot nekatere finančne institucije, nemonetarnega sistema. Zato mora biti tudi kakovost in uspešnost managementa specifična. Temelj poslovanja vsake gospodarske družbe in s tem tudi finančne institucije je lasten kapital, brez katerega ne more delovati niti gospodarska družba niti nefinančna institucija. To še posebej velja za banke, ki so institucije monetarnega sistema in s tem tudi po svoji funkciji tesno povezane z drugim gospodarstvom in prebivalstvom. Kot nosilke monetarnega sistema in plačilnega sistema so lokacijska mesta depozitnega denarja, kar z vidika narodnogospodarske likvidnosti zahteva njihovo absolutno varno poslovanje. Banke potrebujejo za izvajanje svojih funkcij in nalog lasten kapital tako ob ustanavljanju, ko pričenjajo s svojim delom, kot tudi kasneje za svoj uspešni obstoj in razvoj. Ta se oblikuje predvsem iz vplačanih deležev pri ustanovitvi banke in kasneje z dodatnimi vplačili. Neposredni vir sredstev za oblikovanje kapitala pa je dobiček, ki ga banka ustvari s svojim poslovanjem, vendar ne celotni dobiček. Banka lahko zadrži le del dobička, ki ostane po plačilu davka na dobiček, drugo pa razdeli kot dividende med svoje delničarje. Lastni kapital, ki se oblikuje iz navedenih virov, služi različnim namenom: - kot finančna podlaga za ustanovitev banke in širitev njenega poslovanja, - kot rezerva za kritje izgub, ki izvirajo iz neizterljivih terjatev banke in drugih poslovnih tveganj, - kot rezerva za primer nelikvidnosti in nesolventnosti banke, - kot kreditni vir, - kot finančni vir za trajne naložbe banke v druge finančne in nefinančne institucije. V slovenski bančni praksi banke razpolagajo z jamstvenim kapitalom, ki obsega ustanovitveni kapital, bančne rezerve ter druge oblike ustanovitvenega kapitala oziroma druge vire s katerimi banka neomejeno krije poslovne rizike in izgubo (Bobek 1999,127) Tveganja v finančnem poslovanju V finančnem poslovanju so bolj kot drugje prisotna tveganja, s katerimi se mora vodstvo v poslovnem procesu ukvarjati. Pravimo, da tveganja nenehno ogrožajo doseganje ekonomskih ciljev finančnih institucij, kar pomeni, da vplivajo posredno ali neposredno na dobiček. S tveganjem razumemo vse tiste pojave in poslovne dogodke, ki nastajajo izven

9 9 moči finančne institucije, ki popolnoma ali delno onemogočajo doseganje njenih poslovnih ciljev (prav tam,130). Glavne značilnosti tveganja so negotovost nastanka poslovnega dogodka ali pojava, nezmožnost njegove preprečitve in tudi nejasnost glede morebitne višine škode, ki bi nastala zaradi nastopa tveganja. Tveganje je zato nevarnost neuspeha v poslovanju, pri čemer je nastanek poslovnega pojava ali dogodka negotov. Pri določitvi tveganja je pomembna njegova identifikacija (opazovanje in zaznavanje novih tveganih parametrov) ter njegovo vrednotenje (ocenitev verjetnosti nastopa tveganja). Banka je pri svojem poslovanju izpostavljena naslednjim tveganjem (Dimovski 2000,36): likvidnostno tveganje, kreditno tveganje, obrestno, valutno in druga tržna tveganja, tveganje zaradi izpostavljenosti do posamezne osebe, tveganja, povezana z naložbami v kapitalske deleže in nepremičnine, tveganje neizpolnitve nasprotne stranke povezano z državo izvora nasprotne stranke. Tveganja, ki se pojavljajo v bančnem poslovanju so specifična in to zaradi specifičnih lastnosti bančnega poslovanja. Osrednje mesto med tveganji zavzema brez dvoma finančno tveganje, ki je znano tudi pod pojmom tveganje izpada terjatev. Gre za nevarnost delne ali popolne izgube finančnih sredstev, ki so bodisi naložena v vrednostnih papirjih, finančnih naložbah, kreditih itd. Nevarnost je torej v tem, da finančna sredstva ne bodo v celoti ali pa delno vrnjena. 2.3 Dejavnost banke Politika strukture poslov Pred vpisom v sodni register mora banka pridobiti dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev oziroma drugih finančnih storitev. Dovoljenje Banke Slovenije je potrebno tudi v primeru pripojitve ali spojitve pri prevzemni banki in v primeru ustanavljanja podružnic v tujini. Banke držav članic EU lahko storitve, za katere imajo dovoljenje v matični državi, opravljajo tudi v Sloveniji preko podružnice ali neposredno. Tudi tuje banke lahko ustanovijo podružnico na ozemlju RS samo z pridobitvijo dovoljenja BS. Slovenski zakon o bančništvu določa, da lahko banke, hranilnice in podružnice tujih bank, pooblaščene banke držav članic EU opravljajo storitve sprejemanja depozitov od fizičnih in pravnih oseb ter dajanja kreditov iz zbranih sredstev za svoj račun ter druge storitve, ki jih po zakonu smejo opravljati samo banke. Vse te različne vrste storitev pa lahko razporedimo v tri osnovne skupine (Dimovski 2000,99): - finančne storitve; - naložbene storitve; - storitve plačilnega prometa.

10 10 Strukturiranje poslov finančne institucije je temelj procesov odločanja in s tem vodenja finančne institucije. Struktura poslov pogojuje strukturo organizacije, kadrovsko strukturo, informacijski sistem in vse drugo, kar omogoča učinkovito poslovanje. Ker se finančne institucije ukvarjajo z različnimi posli in ponujajo različne storitve, je strukturiranje odvisno od razvitosti posameznih storitev posamezne finančne institucije Opredelitev bančnih storitev ali lastnosti Bančne storitve lahko opravljajo banke in hranilnice, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje teh storitev, podružnice tujih bank, ki pridobijo dovoljenje Banke Slovenije za ustanovitev, in banke držav članic EU, ki v skladu z zakonom ustanovijo podružnico na območju Republike Slovenije, oziroma so v skladu z zakonom pooblaščene neposredno opravljati bančne storitve na območju RS. Poslovanje bank je daleč najbolj raznoliko (npr. če primerjamo poslovanje borz in borzno posredniških hiš, katerih poslovanje je povezano predvsem z vrednostnimi papirji in se same storitve ne razlikujejo izrazito), še posebej zato, ker sodijo med monetarne finančne institucije, ki črpajo centralno bančni denar, poleg tega pa še opravljajo plačilni promet za gospodarstvo in prebivalstvo. Zato je tudi pomembna tesna povezanost banke z drugimi finančnimi institucijami. Bančne storitve so zelo raznolike in se v procesu razvoja finančnega in informacijskega sistema najbolj spreminjajo in dopolnjujejo. Moderna bančna teorija razvršča bančne storitve v primarne in sekundarne. Primarne bančne storitve (Bobek 1999,130): - kreditne storitve (vse vrste in oblike kreditov), - naložbene storitve (sprejemanje denarnih in kapitalskih naložb v različnih oblikah), - specifične bančne storitve (ang.»leasing«,»factoring«,»trading«), - druge bančne storitve (izvajanje zavarovalniških storitev v povezavi z zavarovalnicami, finančna svetovanja, gospodarske analize, preverjanje bonitete ipd.). Sekundarne bančne storitve: - mednarodne storitve (na trgu, ki deluje izključno med bankami), - lastne storitve (lastne finančne transakcije, emisija vrednostnih papirjev v svojem imenu in za svoj račun, špekuliranje z vrednostnimi papirji na finančnem trgu v svojem imenu in za lastni račun ipd.). Predmet trga bančnih storitev so predvsem primarne storitve. Ker posamezne banke ne opravljajo vseh naštetih storitev, temveč le nekatere izmed njih, je od strukture storitev odvisna vrsta bank. Načelno ločimo med bankami univerzalnega tipa in bankami specializiranega tipa. Banke univerzalnega tipa strukturirajo svoje storitve po načelu celovitosti. V svoj program storitev vključujejo praviloma vse storitve, ki jih bančna stroka pozna. Cilj take ponudbe je obvladovanje bančnega trga in zniževanje stroškov poslovanja. Banke specializiranega tipa se ukvarjajo le z nekaterimi storitvami, ki jih skrbno izbirajo,

11 11 pri čemer je cilj take politike kakovostnejša ponudba določenih storitev in izpopolnjevanje vrzeli na bančnem trgu (prav tam,123). Finančne institucije, ki so pridobile dovoljenje za poslovanje, lahko na območju držav EU opravljajo štirinajst finančnih storitev univerzalne banke ( Dimovski 2000,23): 1. sprejemanje vlog in drugih vračljivih sredstev od javnosti, 2. posojanje, 3. finančni zakup, 4. storitve nakazovanja denarja, 5. izdajanje in upravljanje plačilnih sredstev, 6. jamstva in obveznosti, 7. trgovanje na svoj račun ali za račun strank z instrumenti denarnega trga, tujimi valutami, finančnimi terminskimi pogodbami in opcijami, tečajnimi in obrestnimi instrumenti, prenosljivimi vrednostnimi papirji, 8. sodelovanje pri izdajah delnic in nudenje storitev v zvezi s takšnimi izdajami, 9. svetovanje podjetjem glede kapitalske strukture, industrijske strategije in sorodnih vprašanj, ter nasveti in storitve v zvezi s spojitvami in nakupi podjetij, 10. denarno posredništvo, 11. vodenje portfeljev in svetovanje, 12. varno hranjenje in upravljanje vrednostnih papirjev, 13. storitve v zvezi s kreditnimi referencami, 14. storitve varnega hranjenja. Banka lahko nadalje opravlja tudi druge finančne storitve, če za opravljanje le-teh pridobi dovoljenje Banke Slovenije in če za opravljanje le-teh izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon, ki ureja področje posameznih od drugih finančnih storitev. Med druge finančne storitve se po zakonu o bančništvu štejejo (Url.RS 104/2004,12562): - factoring odkupovanje terjatev z regresom ali brez, - finančni zakup (leasing) dajanje sredstev v zakup, katerega trajanje je približno enako pričakovani življenjski dobi sredstva, ki je predmet zakupa in pri katerem zakupnik dobi večino koristi od uporabe sredstva, ter prevzame celotno tveganje posla, - izdajanje garancij in drugih jamstev, - kreditiranje vključno s potrošniškimi krediti, hipotekarnimi krediti in financiranjem komercialnih poslov, - trgovanje s tujimi plačilnimi sredstvi, vključno z menjalniškimi posli, - trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti, to je pravicami, katerih cena je posredno ali neposredno odvisna od cene vrednostnega papirja, tujih valut ali blaga, oziroma višine obrestne mere, - zbiranje, analiza in posredovanje informacij o kreditni sposobnosti pravnih oseb, - posredovanje pri prodaji zavarovalnih polic, po zakonu, ki ureja zavarovalništvo; izdajanje elektronskega denarja, - izdajanje in upravljanje drugih plačilnih instrumentov (plačilne in kreditne kartice, potovalni čeki, bančne menice), - oddajanje sefov, - posredovanje pri sklepanju posojilnih in kreditnih poslov,

12 12 - storitev v zvezi z vrednostnimi papirji, po zakonu, ki ureja trg vrednostnih papirjev, svetovanje podjetjem glede kapitalske strukture, poslovne strategije in sorodnih zadev, - upravljanje pokojninskih skladov po zakonu, ki ureja pokojninske sklade, - opravljanje poslov plačilnega prometa, - opravljanje skrbniških storitev. Druge finančne organizacije so pravne osebe, ki kot izključno ali pretežno dejavnost opravljajo druge finančne storitve iz Zakona o bančništvu, oziroma druge finančne storitve na podlagi zakona, ki ureja zavarovalništvo, trg vrednostnih papirjev, investicijske sklade in družbe za upravljanje ter na osnovi drugih zakonov, ki urejajo finančne storitve Optimalna struktura in izbor storitev Optimalna struktura in izbor storitev je za učinkovito delovanje banke temeljnega pomena. Pri tem ne gre zanemariti pravočasnega vključevanje novih in izpopolnjenih storitev in produktov v svojo ponudbo ter s tem povečevati konkurenčnost na trgu. Od optimalne strukture storitev je odvisen tudi gospodarski rezultat banke. Z izboljševanjem kakovosti (organizacijske, kadrovske in informacijske) se banke trudijo obdržati in povečati konkurenčno prednost za kar so potrebna velika sredstva, ki jih težko zagotavljajo zaradi neelastičnosti obrestne mere in nespremenljivosti obrestne marže. Plače zaposlenih pa so bolj ali manj fiksen strošek. Za zagotovitev konkurenčne prednosti, se bodo morale banke še naprej združevati in povezovati, kar bo povzročilo stroškovne učinke ekonomskega obsega kot padec stroškov na enoto vloženih sredstev, po drugi strani bo dolgoročno ugodno vplivalo na razvoj in višino dobičkov bank. Bančni produkt kot storitev daje uporabniku oziroma kupcu določeno korist in nima materialne oblike. Kljub temu je pri njegovem kakovostnem oblikovanju potrebna visoko kakovostna tehnologija in visoko usposobljeni ljudje. Za sodobno opremljeno banko je značilno, da svoje produkte ponuja svojim uporabnikom preko sodobnih tržnih poti in tako razbremeni visoko kvalificiran kader za delo na področju finančnega svetovanja, ki svetujejo večinoma pri t.i. nekonvencionalnih bančnih produktih, kot sta na primer investicijsko bančništvo in pokojninsko varčevanje. Kljub avtomatizaciji pa banke veliko pozornosti namenjajo zunanji podobi in opremi poslovalnic, ter ohranjanju primernega ugleda banke. Pri trženju bančnih produktov banke razvijajo in vlagajo predvsem v zunanjo podobo in osebno prodajo, odpravljajo neosebne in rutinske delovne postopke zaposlenih oziroma jih nadomeščajo z bankomati in tehnologijo (e-banka, telefonski odzivniki itd.) Strategija diverzifikacije storitev Diverzifikacija storitev pomeni v teoriji in praksi ponudbo novih, drugačnih vrst storitev kot so bile dosedanje. Poznamo pa seveda pojem diferenciacija storitev, kar pomeni dopolnjevanje že obstoječih storitev in pojem variacije oziroma modifikacija storitev v smislu večjega ali manjšega spreminjanja značilnosti posameznih storitev (Bobek 1999,124).

13 13 Banka se odloča o diverzifikaciji svojih storitev na podlagi povpraševanja komitentov po bančnih storitvah. Samo povpraševanje lahko razvrstimo v tri velike skupine: - povpraševanje po naložbenih oblikah, - povpraševanje po kreditih in - povpraševanje po storitvah v ožjem pomenu. Strategija razvoja novih storitev izhaja iz dolgoročnega načrtovanja in le izjemoma iz tekoče poslovne politike. V bankah povzročijo diverzifikacijski procesi organizacijsko tehnične spremembe, kar se izraža v spremenjenih delovnih postopkih, uvajanju in usposabljanju kadrov, kar ima za posledico nove investicije. Z novo ponudbo vzbudi banka na tržišču zanimanje novih komitentov in na ta način sodeluje pri razvijanju novih prijemov na denarnem trgu, trgu kapitala in kreditnem trgu. Če pa so storitve že na tržišču in jih je že prej ponudila druga banka, vsaka izmed bank išče svoje mesto v okviru teh novih storitev in skuša izpopolniti ponudbo. Saj gospodarska rast banke ni odvisna samo od novih storitev, temveč tudi od prilagajanja in dopolnitev obstoječega storitvenega programa. Tako nastopi poleg navedenih učinkov še komplementarni učinek, ki pomeni za banko razširitev storitev in povečanje denarnega prometa (prav tam, ). Banka lahko ugotovi potrebe po diverzifikaciji svojih storitev na podlagi spremljanja in opazovanja svojega okolja in njegovega spreminjanja. Predlog za diverzifikacijo storitev pa lahko posredujejo tudi uporabniki bančnih storitev, to so bančni komitenti. Pravilna politika bančnih storitev je za banko glede odnosov z njenimi komitenti bistvenega pomena. Bančni komitenti pozorno spremljajo in reagirajo na ponudbo bančnih storitev na tržišču. Banka, ki ne sledi razvojnim trendom in ne uvaja v svojo ponudbo sodobnejših storitev in sodobne tehnologije, izgubi konkurenčni boj z bankami, ki takšen način in takšne storitve nudijo. V tem primeru še tako strokoven in prijazen kader v prodajni službi ne more prodajati tržno zastarelih in nekonkurenčnih in nedostopnih storitev. S tem se zamaje zvestoba komitentov do banke, ki mu je sicer lahko vrsto let stala ob strani in nudila tudi osebno obravnavo. Glede na odnose z bankami razvrščajo komitente v tri skupine: - komitente, ki imajo poslovne odnose samo z matično banko; - komitente, ki imajo poslovne odnose z različnimi bankami; - komitente, ki se držijo matične banke in po potrebi uporabljajo tudi storitve drugih bank. Ta odnos se lahko bistveno spremeni v odvisnosti od politike do diverzificiranja, pri čemer banke s pozitivnim nagnjenjem do diverzificiranja pridobivajo komitente, banke z negativnim pa jih izgubljajo (prav tam,127). Zvesti uporabniki, po drugi strani, banki pomenijo dolgoročno konkurenčno prednost ter predstavljajo najcenejši in najučinkovitejši vir pozitivnega tržnega komuniciranja. Bistvo poslovnega uspeha je osredotočenje na tiste bančne storitve, ki najbolj zadovoljijo pričakovanja uporabnikov, saj je zadovoljstvo z njimi pogoj za zvestobo. Seveda se pričakovanja, potrebe in zadovoljstvo z bančnimi storitvami v očeh uporabnikov in v očeh bančnih uslužbencev močno razlikujejo, zato je pomembno natančno ugotoviti pričakovanja uporabnikov in dejavnike, ki najbolj vplivajo na zadovoljstvo s posameznimi storitvami.

14 Metode določanja cen Banke si v svojem poslovanju zaračunavajo obresti in provizije. Pri tem se srečujejo s težavami, saj bančni kalkulacijski postopki niso tako natančni, kot je to na primer v proizvodnem sektorju. V zadnjem obdobju so možne vsaj približne primerjave po stroškovnih mestih, kar pa ni zadostna podlaga za določanje cen posameznim bančnim storitvam. Načeloma banke izhajajo iz skupne kalkulacije, to je primerjava med prihodki in odhodki-stroški (Bobek 1999,129). Banke torej določajo svoje cene generalno, na podlagi celotnega pokrivanja stroškov s prihodki ob upoštevanju splošnega nivoja obrestnih mer na finančnem trgu. Presežek prihodkov nad stroški predstavlja dobiček banke, če pa so stroški višji od prihodkov, posluje banka z izgubo. Rentabilnost banke je eden izmed temeljnih pogojev in ciljev poslovanja bank. Zaradi tega je tudi rentabilnost najpomembnejši vrednostni kazalnik poslovanja banke in najpomembnejši element vodenja poslovne politike. Večjo rentabilnost banke je možno doseči po dveh poteh: - z večanjem prihodka in - z zmanjševanjem stroškov ali odhodkov. Oboje je pomembno in banka mora oba načina enakomerno upoštevati. Prihodki se oblikujejo predvsem v poslovni strukturi banke, to je na poslovnem področju, pri dajanju kreditov in opravljanju storitev za gospodarstvo in prebivalstvo. Maksimizacija prihodkov je odvisna od uporabe najvišjih možnih aktivnih obrestnih mer in provizij. Drugi element v računu rentabilnosti, to je znižanje stroškov, je prav tako pomemben kot prihodek. Znižanje stroškov je možno doseči zopet po dveh poteh: - z znižanjem stroškov pri produkcijskih faktorjih in - z znižanjem pasivnih obrestnih obresti in drugih stroškov pri pasivnih poslih. Znižanje stroškov pri produkcijskih faktorjih se nanaša na racionalizacijo faktorjev dela in faktorja poslovnih sredstev. Pri tem gre pri faktorju dela za optimalno zasedbo delovnih mest t.i. optimizacija človeških virov, pri faktorju poslovnih sredstev pa za optimalno izkoriščanje tehničnih sredstev, opreme itd.. Ustrezna kombinacija faktorja dela in faktorja poslovnih sredstev lahko omogoča večjo učinkovitost v delu in s tem ne samo na boljše rezultate temveč tudi na prihranek stroškov (Bobek 1989,23) Obrestna mera Z narodnogospodarskega vidika je cena finančnih sredstev na finančnem trgu izražena v obrestni meri, ki se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja. Rast in padec obrestnih mer zmanjšuje in povečuje obseg povpraševanja po finančnih sredstvih. Večja kot je obrestna mera, večja je ponudba na finančnem trgu in obratno. Kot zunanji dejavniki gibanja obrestnih mer se pojavljajo še tekoči gospodarski ukrepi v državi, ukrepi centralne banke, priporočila bančnih združenj ipd.

15 15 Višina obrestnih mer v odnosu do komitenta se določa pri pogajalskih postopkih tudi in predvsem na podlagi pogajalske moči komitenta ter razmer na trgu denarja (Bobek 1999,129) Pomen in vpliv stroškov na poslovni uspeh Nedvomno je ob relativno visoki inflaciji in dejanski indeksaciji, ki smo ji bili priče v nedavni preteklosti devetdesetih let, težje izluščiti realno podobo in donosnost bank kot ob nizki inflaciji. Kljub postopnemu odpravljanju TOM-a in zniževanju inflacije se je dobiček v naših bankah povečeval. Pa vendar je proces zniževanja stroškov dolgotrajen in nadoknaditi izpad dela dobička, ki sta ga bankam omogočali relativno visoka inflacija in z njo povezana indeksacija, je težko nadomestljiv. Banka Slovenije ne more neposredno vplivati na obrestno politiko poslovnih bank, vendar se izteka obdobje, ko so lahko banke uveljavljaje svoje dohodkovne pozicije samo s prilagajanjem obrestnih marž oziroma obrestnih razmikov. Stopnja konkurence na trgu se povečuje, na domači trg prihajajo novi, kakovostni in veliki finančni posredniki, zato postaja zniževanje stroškov osrednje vprašanje vseh bančnih in finančnih institucij v Sloveniji. Vse bolj pomembni postajajo tudi neobrestni prihodki in neobrestni stroški. Predpostavlja se, da bodo banke, ki so kapitalsko in tudi sicer močnejše, hitreje in lažje zmogle prenesti znižanje obrestne marže kot banke, ki so vezane na razpršene vire financiranja in sektor prebivalstva, kjer so lahko težave na strani plasmajev večje (Voljč 2002,45-47). Tako iz naslova procesa organiziranja del in nalog kot iz vidika stroškov je smiselno vsa tista dela, ki so dobro strukturirana (kjer so dobro poznani postopki in rutine dela) nekako prevesti v računalniški jezik in jih prepustiti v obdelavo računalnikom, medtem ko naj se ljudje bolj usmerijo v tista opravila, kjer je zahtevana kreativnost in kjer postopki niso dovolj utečeni in znani. 2.4 Organizacijska struktura v bankah Glede na vrsto poslov, ki jih v banki opravljamo ločimo med univerzalnimi bankami, ki ponujajo vse vrste bančnih in drugih finančnih storitev in specializiranimi bankami, ki opravljajo samo določeno vrsto poslov.»z organizacijsko strukturo je mišljena taka razčlenitev sistema banke v podsisteme (sektorje, oddelke, odseke, referate, ipd.), da le ti z vidika sorodnosti zagotavljajo izvajanje določenega bančnega posla«(bobek 1999,205). Smernice Evropske unije postavljajo model univerzalne banke kot osnovni model, po katerem naj bi se oblikovale evropske banke. Storitve univerzalne banke se lahko izvajajo v različnih oblikah (Saunders, Walters v Heffernan 1996,27): - v obliki popolno integrirane univerzalne banke (ang. Fully integrated universal bank), ki zagotavlja celotno paleto storitev. Univerzalno banko je nadalje mogoče

16 16 organizirati v obliki sektorjev (podsistemov), v katerih se izvajajo posamezni bančni posli; - v obliki delno integriranega finančnega konglomerata (ang. Partially integrated financal conglomerate); - v obliki bančnih podružnic (ang. Bank subsidary strukture): banka mati opravlja vse vrste poslov, pri čemer so posamezne funkcije organizirane v pravno ločenih podružnicah banke matere; - v obliki bančnega holdinga ali bančne skupine (ang. Bank holding company structure): po Zakonu o bančništvu (95. člen) o bančni skupini govorimo takrat, kadar je banka ali finančni holding s sedežem v RS nadrejena eni ali več bankam oziroma drugim finančnim organizacijam ali družbi za pomožne bančne storitve s sedežem v RS ali izven nje. Organizacijska struktura poslovnih bank mora biti prilagojena strukturi bančne dejavnosti, da bi omogočila učinkovito izvajanje bančnih poslov. Organizacijska struktura naj bi se razvijala skladno z razvojem palete storitev, ki jih ponujajo banke. S širjenjem obsega bančne dejavnosti lahko pričakujemo nastanek bolj zapletenih in obsežnih organizacijskih oblik ( Dimovski 2000,128). Kot je že povedno, je univerzalna banka vrsta denarne ustanove, katere struktura poslov je celovita. Bančni kontingenti, t.j. gospodarske organizacije in prebivalstvo, lahko vse bančne storitve uporabljajo v eni sami bančni instituciji, zaradi tega so se tudi vezali na eno samo banko (Bobek 1992,203). Ni pa nujno, da je ponudba bančnih storitev v absolutnem razumevanju kompleksna, t.j. da ima banka v svojem storitvenem programu dosledno vse posle, ki so v bančni praksi znane. Dovolj je, da je bančna ponudba taka, da zadovolji potrebe svojih komitentov. Pri specializaciji bančnih storitev pa je komitent vezan na več bank, glede na to katere posle opravljajo. Lokacija vpliva na izgradnjo organizacijske strukture zaradi koncentracije ali dislokacije organizacijskih enot. Izbira in uporaba določene organizacijske strukture je odvisna tudi od vodstvene filozofije poslovodnih in vodstvenih delavcev. Značilno je, da k ljudem usmerjeni vodje organizacijske strukture raje sprejmejo interakcijske organizacijske strukture, k nalogam usmerjeni vodje pa organizacijske strukture z avtoritativnim odločanjem (Ivanko 1992,39) Organizacijska struktura bančne poslovalnice Organizacijska struktura banke je definirana z Pravilnikom o notranji organizaciji. Po pravilniku o notranji organizaciji Banke Domžale d.d. je poslovalnica (op. Poslovalnica Trzin z enoto Mlake): - univerzalna ali specializirana organizacijska enota banke za poslovanje s komitenti v okviru pristojnosti oddelka, - poslovalnica lahko posluje na več lokacijah s svojimi enotami, - enote niso samostojni organizacijski deli banke, - poslovalnico vodi vodja poslovalnice,

17 17 - v poslovalnici se lahko sistematizirajo delovna mesta vodij delovnih skupin, - naloge poslovalnici delegira vodja oddelka, - linije vodenja in poročanja določa vodja poslovalnice, - vodja poslovalnice o svojem delu in poslovanju poslovalnice poroča pristojnemu vodji oddelka. Naloge vodenja organizacijskih delov banke - Poslovalnica Trzin (po Pravilniku o notranji organizaciji Banke Domžale d.d.): - standardne naloge vodenja poslovalnice po določbah Pravilnika, - zastopanje banke po določbah Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju v Banki Domžale d.d v obsegu izdanih pooblastil delavcem, - raziskava tržišča in izdelava trženjskih politik, - trženje bančnih in drugih finančnih storitev komercialnega bančništva: depozitnih poslov, naložbenih poslov, poslov plačilnega prometa, nevtralnih poslov s fizičnimi osebami, gospodarskimi družbami, samostojnimi podjetniki in ostalimi, - sprejemanje vseh vrst zahtevkov komitentov, - priprava predlogov za odločanje o naložbah in ostalih poslih, - ugotavljanje kreditne sposobnosti in spremljanje finančnega poslovanja komitentov enote, - skrbništvo za elektronsko poslovanje, sprejem in tekoče reševanje reklamacij, - tekoča izterjava zapadlih neplačanih terjatev, - poročanje vodji oziroma pooblaščencu banke skladno z zahtevami Urada za preprečevanje pranja denarja, - zagotavljanje splošne podpore delu enote, - izvajanje nalog in aktivnosti gospodarjenja s poslovnim prostorom in tehnološko opremo.

18 18 3 Odločanje 3.1 Opredelitev odločanja Bistvo upravljalsko-vodstvenih procesov je v odločanju in ukrepanju. Odločanje je izbiranje med alternativami. Odločanje in ukrepanje je potrebno v vseh stopnjah in na vseh ravneh upravljanja in vodenja. Gre za večstopenjski proces, kjer so na posameznih stopnjah potrebne tako strokovne kot etične odločitve. Odločitve o politiki podjetja in o strategijah so strateške, časovno dolgoročne, za obstoj in razvoj podjetja pa usodnega pomena. Odločanju na politični in strategijski ravni sledi izvedbeno odločanje na nižjih upravljalno - vodstvenih ravneh. Tako pridemo do zelo podrobnih in ozkih odločitev v zvezi z posameznimi delovnimi nalogami in opravili (Belak 1999, 40). Poznanih je več opredelitev odločanja (Kralj 2000,10): - Odločanje je pomemben del procesa urejanja zadev. Gre za izbiranje razrešitve problema, izid odločanja pa je odločitev o izbrani razrešitvi. Odločanje v širšem pomenu obsega opredelitev problema ter njegovo razreševanje. - Odločanje je izbiranje med različicami ukrepov in dejavnosti, med posledicami teh ukrepov in dejavnostmi med želenimi izidi. Poenostavljena opredelitev odločanja: gre za razreševanje problemov, pri čemer morajo obstajati minimalni potrebni ter zadostni pogoji. - Odločanje je umska dejavnost. Obsega opredelitev problema in izbiro ene izmed različic smeri dejavnosti za njegovo razrešitev. Odločanje je torej proces razreševanja problemov, sprejetje odločitve o izbrani razrešitvi. Gre za nekakšno izbiro. Odločanje je dobro takrat, ko predvidimo verjetne posledice in prevzamemo odgovornost za kasnejše dejanske posledice, ki so včasih, čeprav je to redkeje, tudi boljše od pričakovanih. To je v veliki meri odvisno od sposobnosti odločevalcev ter od zavzetosti izvajalcev za izvedbo. Pomembno je tudi omeniti, da se odločamo vedno na osnovi informacij. Za samo odločanje moramo zbirati podatke, jih obdelati, shranjevati, prenašati itd. Odločitveni in informacijski procesi potekajo v vseh stopnjah in na vseh ravneh upravljalno-vodstvenega procesa. Informacije so obvezen pogoj za dobro upravljanje ter vodenje podjetja, finančnih institucij ipd. (Belak 1999,41). Pri ugotavljanju in razreševanju problemov so pomembne vnaprejšnje in povratne informacije. Z vnaprejšnjimi informacijami sisteme usmerjamo, s povratnimi pa jih uravnavamo. Usmerjanje pomeni prvo iskanje ciljev in potem odločitev o ciljih (želeno stanje). Zato je ustvarjalnega pomena v politiki podjetja ter njenem konkretiziranju (Kralj 2000,18).

19 19 Negotovost planiranega vodi nosilce odločanja k tveganju. V širšem smislu je lahko tvegana vsaka negotova odločitev. To pomeni vsaka odločitev, ki je nastala na podlagi nepopolnih informacij o zadevnem pojavu (Belak 1999,161). O prihodnjem razvoju bi bilo najlažje odločati v razmerah popolne gotovosti. V praksi pa na žalost ni tako. Nosilci planiranja, odločanja, se vedno srečujejo z negotovostjo. Nikoli ni možno zagotoviti popolnih informacij o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Odločitve so skoraj vedno negotove, ker imajo običajno več različnih možnih izidov Odločanje v bankah Management v bankah mora biti usmerjen v ustvarjanje vrednosti. Vsaka banka potrebuje odločevalce - z izdelano strategijo, ki jih vodi k premagovanju konkurence na finančnem trgu in politiki kontrole podjetja s katero lahko konkurira na kapitalnem trgu. V poslovni strategiji banka planira svoje proizvode, storitve in njihovo ceno z namenom povečevanja svojega tržnega deleža in dobička. Moderni pogled na odločanje bank pa je zajet v strategiji s katero banka tekmuje na trgu kontrole oziroma lastništva podjetij. Oba pogleda sta usmerjena v doseganje istega osnovnega cilja, to je ustvarjanja vrednosti (Dimovski 2000,125). Banka naj bi s svojo strategijo odločanja odgovorila na tri osnovna vprašanja: (prav tam,125) 1. Kje je banka danes? 2. Kam želi banka? 3. Kako doseči želeni cilj? Torej, kakšna je sedanja vrednost banke, katere poslovne enote znotraj banke ustvarjajo vrednost in katere jo uničujejo? Kakšne so možnosti za ustvarjanja nove vrednosti, katere poslovne enote naj banka proda? Kako naj banka izrabi svoje poslovne priložnosti, da bi ustvarila novo vrednost? Strateško odločanje v banki mora upoštevati različne nujnosti v prihodnosti in določiti plan čim učinkovitejšega izkoriščanja teh različnih možnih bodočih situacij. Učinkovita strategija sloni na upoštevanju predvidevanj, zahtev in mnenj predstavnikov različnih poslovnih enot banke (vodje kreditnega sektorja, vodje investicijskega sektorja, vodje sektorja poslovanja s prebivalstvom, itd.). Odločanje na nivoju vodje enot temelji na operativno izvedbenih procesih. Gre za organiziranje in vodenje poslovanja v smislu uresničevanja na strateškem nivoju dogovorjenih in planiranih akcij.

20 Ravni odločanja Poznamo tri ravni odločanja: - STRATEŠKO - dolgoročno, - TAKTIČNO - letno (obdobje koledarskega ali poslovnega leta), - OPERATIVNO - kvartalno, mesečno, tedensko Strateško odločanje Ko gre za večje spremembe v okolju ali v podjetju, finančnih institucijah, so za odzivanje nanje potrebne strategije in s tem strateško odločanje. Z njim opredelimo strateške cilje (gre za zelo pomembne cilje ali celo za zelo usodne cilje), poskrbimo za smotrno razporeditev sredstev ter izberemo primerne postopke za dosego ciljev (Kralj 2000,40). Temeljna naloga strateškega managementa je v iskanju, ustvarjanju ter obvladovanju strateških potencialov podjetja, finančne institucije. Omenjeni potenciali so seveda izraz danega in ustvarjenega konkurenčnega položaja. Podjetju ponujajo možnosti za izpolnitev njegovih ciljev, temeljnega poslanstva in ciljev (Belak 1999,137). Mugler (1995, ) opredeljuje štiri tipična strateška področja, ki so pomembna za določanje razvojnih možnosti in strategih podjetja, finančnih institucij. V nadaljevanju sledi prikaz strateške alternative na odločitvenem področju: proizvodi - trg. SLIKA 1: STRATEŠKE ALTERNATIVE NA ODLOČITVENEM PODROČJU: PROIZVODI TRG Proizvodi Stari Novi Prodajni trgi Stari Prodor na trg Inovacija proizvoda Novi Razširitev trga Diverzifikacija Vir: (Belak 1999, 149) Iz prikazane slike vidimo, da imajo podjetja pri kombiniranju tako obstoječih kot novih prodajnih trgov ter dejavnosti naslednje načelne možnosti: prodor na nove trge, inovacijo proizvodov, širitev trga in diverzifikacijo. Vrsto odločitev najdemo v strateškem planiranju. Gre za sprejemanje odločitev o rasti podjetja. Strateški plan je vodilo za sprejemanje kratkoročnih, taktičnih poslovnih odločitev, osnova za učinkovito odzivanje podjetja na spremembe v okolju in predstavlja vodilo za reorganizacijo podjetja ali preobrat v poslovanju (Bernik 2000,45).

21 21 Strateško planiranje in s tem posledično strateško odločanje predstavlja novo filozofijo upravljanja ter vodenja podjetja Taktično odločanje Taktično odločanje je zajeto v taktičnem planiranju, ki pomeni operacionalizacijo strateškega plana ter implementacijo s strateškim planom določenih dolgoročnih ciljev podjetja Operativno odločanje Ta vrsta odločanja poteka na operativni ravni. Odločanje operativnega ali izvedbenega managementa je usmerjeno v izrabo razpoložljivih potencialov podjetja (Belak 1999, 64).

22 22 4 Vodenje finančne institucije 4.1 Opredelitev vodenja in ravnanja Potreba po upravljanju in vodenju podjetja, finančne institucije izvira iz želje po njegovem obstoju ter razvoju. Vsako organizirano podjetje moramo pripeljati do uresničevanja planiranega razvoja in poslovanja. Izvedba planiranega pa lahko poteka samo z vodenjem. Upravljanje ter vodenje podjetja se vedno začenja s planiranjem, temu sledi organiziranje in nato neposredno vodenje izvedbe. Kontroliranje je potrebno večkrat vmes in hkrati s planiranjem, organiziranjem, neposrednim vodenjem izvedbe in nenazadnje z izvedbo samo (Belak 1999,37, 42-43). SLIKA 2: TRIRAVENSKA HIERARHIČNOST UPRAVLJALNO-VODSTVENEGA PROCESA Upravljalno-vodstveni Upravljalno-vodstveni proces proces Politika podjetja Strateški management Operativni management Temeljni-izvedbeni proces Vir: (prav tam, 40)

23 23 Vse omenjene funkcije so prisotne na vseh ravneh upravljalno-vodstvenih procesov podjetja. To pomeni: na ravni politike podjetja, na ravni strateškega managementa ter na ravni operativnega managementa. V središču vsake upravljalno-vodstvene funkcije pa je pomembno odločanje, ukrepanje in za to potrebna priprava informacij. V podjetju, finančni instituciji razlikujemo upravljalne in vodstvene funkcije. Upravljalne funkcije so načeloma na najvišji ravni, kar predstavlja raven politike podjetja. Vodstvene funkcije pa so na ravni strateškega in operativnega managementa (Belak 1999, 45). Vse aktivnosti upravljalno-vodstvene funkcije v podjetju, finančni instituciji, morajo imeti nosilca. To je lahko posameznik ali organizirana skupina ljudi, ki imajo pravico, dolžnost opravljati določene aktivnosti. Za izvedbo teh aktivnosti pa nosijo odgovornost, kajti upravljanje in vodenje podjetja je strokovno zahtevno ter odgovorno opravilo. V finančni instituciji pa celotno vodenje ter odločanje izhajata iz (Bobek 1999,118): - opredeljenih ciljev, - ustreznega strukturiranja institucije kot sistema in načrtovanja njenih zmogljivosti, - določanja smernic poslovne politike, - individualnega poslovnega odločanja in nadziranja storitvenih procesov prilagajanja sistema institucije v okolje na podlagi lastnih akcij in reakcij, - kontrole procesa storitev. Osnovni oziroma temeljni cilji vodenja finančne institucije so enaki ciljem vodenja katere koli gospodarske združbe. Posebnosti nastajajo zaradi specifičnega predmeta poslovanja in posledično zaradi specifičnih storitev. Pravzaprav je predmet poslovanja finančne institucije v osnovi samo eden-denar s svojimi substituti. Ciljno vodenje finančne institucije in njenih podsistemov je mogoče le, če je ta kot sistem pravilno organizacijsko strukturirana. Neustreznost postavlja meje v odločanju managementa, hkrati pa se pojavlja problem optimalne kontrole procesa storitev. Pri finančni instituciji kot je banka, je velika potreba po primerno razviti distribucijski mreži, s katero je mogoče obvladovati storitvene postopke (tako v izvedbeni kot v kontrolni fazi). SLIKA 3: STOPNJE CILJNEGA VODENJA Vizija, namen, cilj Poti, strategije Naloge, delo Viri, sredstva Kaj je vizija, namen, cilj(i) naše organizacije? Kakšne poti moramo ubrati, da bi dosegli cilj? Katere specifične naloge moramo opraviti? Katere vire (resurse) potrebujemo? Kontrola, dosežki Kako bomo spremljali delo in dosežke? Vir: (Bernik 2000,20)