Govor na slavnostni seji Senata Univerze v Ljubljani

Transkripcija

1 O Univerzi in Akademiji v času globalne krize 1 Spoštovani g. rektor, spoštovane profesorice in profesorji, gospe in gospodje, G. rektorju najprej hvala za čast, ki mi jo je izkazal s povabilom, da nagovorim zbor senatorjev ob tej posebni priložnosti. Naj mi bo dovoljeno, povedati nekaj misli o zapletenem položaju v današnjem trenutku in o nalogah, ki jih vidim tako pred Univerzo kot pred Akademijo. Človeška družba je zašla v težave. Poimenovali smo jih kot globalno krizo gospodarstva, okolja in vrednot. Vsaj za gospodarsko krizo je videti, kot da je skoraj od včeraj, da ni starejša kot kaka tri ali štiri leta. Seveda pa razumen človek precej razločno čuti, da so vse tri krize povezane in da so njihove korenine mnogo starejše. Sodobni genetiki ugibajo, da so morda stare kakih let, ko so se v genu FOXP 7 pojavile 3 točkaste mutacije. Takrat so naši predniki živeli v Afriki, njihova kultura ni bila dosti višja od kulture antropoidnih opic. Mutacije so sprožile nenaden razvoj govora, obenem pa tudi kaskado nevroloških in kognitivnih sprememb. Med njimi je bila morda sposobnost abstraktnega mišljenja, razumevanja preteklosti, predvidevanja prihodnosti, koristnega načrtovanja. Vsekakor so se ti naši predniki odločili, da raziščejo svet. Iz Afrike so se napotili v Evropo in če ne prej, se je tam pokazalo, da so med novimi lastnostmi tudi take, ki označujejo današnjega homa sapiensa. V nasprotju z dosedanjimi predstavami se zdi, da so se naši predniki že tedaj organizirali v etnije, te pa so v pravih vojnah iztrebile Neandertalce, ki so živeli v Evropi že let prej. Posebno v Aziji pa je najbrž na isti način izumrlo še več drugih vrst človečnjakov. Težko je verjeti, da bi bilo šlo za preživetveno tekmo. Obsežnost življenjskega prostora kontinentov je tudi za lovski ali lovsko-pastirski način življenja mnogo stokrat presegala potrebe majčkenega števila tedanjih ljudi. Kromanjonke in Kromanjonci so preprosto hoteli imeti več, kot so potrebovali. Zgodba se je ponovila let pozneje, po prihodu Evropejcev v obe Ameriki. Gotovo se spominjate gesla: The Only Good Indian is a Dead Indian. Naša dediščina je torej genetska nagnjenost k neracionalemu pohlepu in agresivni tekmovalnosti. Kali današnjega družbenega reda so torej stare več deset tisoč let in so čvrstvo zakoreninjene v človeškem genomu. Toda v istem genomu so zasidrane še druge lastnosti. Tu je tudi potreba po moralnih vrednotah, kot so pravičnost, poštenje, dobrohotnost, ljubezen do bližnjega, potreba po spoštovanju svetega. Da so res zapisane v naših genih, o tem bi komaj lahko kdo podvomil. O tem pričajo kulture, ki so nastajale ločeno druga od druge. 1 JT, govor na slavnostni seji Senata Univerze v Ljubljani 29. novembra

2 Najbrž pa se lahko strinjamo, da so prevladujoč vpliv na razvoj civilizacije imele želje po materialnih dobrinah in tekmovalnost. Govorim o razvoju, o procesu, ki se je zmagovito nadaljeval skozi tisočletja. A zadnje čase se strahovito pospešuje in se danes že približuje mejam, ki jih postaljajo razpoložljivost virov, nosilnost planeta za današnji način življenja tako imenovanega homa sapiensa, naravne in antropogene klimatske spremembe, morda tudi sociološke omejitve. Te meje so nam na mah bližje, kot se nam je zdelo pred desetletjem, ko nas je še najbolj skrbelo usihanje zalog nafte. Pred nami so eksistenčna vprašanja, podobna kot na vrhuncu hladne vojne. Tedaj smo se tesnobno zavedali: en sam pritisk prsta na tipko lahko sproži nuklearno vojno, ki bi pomenila konec naše civilizacije, morda konec večine življenja na tem planetu. Danes živimo že desetletja v senci te grožnje in smo se ji nekako privadili. Toda pridružile so se nove grožnje, ki lahko pomenijo druge poti v isti prepad. In tu za zdaj nimamo kakega učinkovitega globalnega dogovora o neproliferaciji, neširjenju umazane industrije, o omejitvi izčrpavanja surovinskih in bioloških virov, ničesar učinkovitega proti globalnemu segrevanju, niti proti 100-kratno pospešenemu izumiranju živalskih in rastlinskih vrst. Ne znamo narediti konca okrutnim vojnam in lakoti, ne moti nas brutalno izkoriščanje otrok za suženjsko delo ali vojaško službo, ne znamo preprečiti trgovine z ljudmi za prisilno prostitucijo in odvzeme njihovih ledvic, jeter, oči in drugih organov za presajanje v telesa bolnih bogatašev. Ilegalna trgovina z ugrabljenimi organi je danes po velikosti zaslužkov na drugem mestu, takoj za trgovino z orožjem in pred trgovino z mamili. Kje je etika, kje je pravo? Kje je modrost, ki bi pokazala na vso škodo tega početja, škodo celo tudi za tiste, ki se danes z njim okoriščajo? V človeški kulturi in civilizaciji imata etos in pravo eno in isto podlago. Filozofi, med prvimi in najbolj opaženimi gotovo Immanuel Kant, so jo zaslutili v dednem zapisu človeških bitij. Sodobna genetika jo bo morda kmalu razvozlala. A vrhunski nevrobiologi svarijo: Dedna lastnost ali sposobnost je 100-odstotno odvisna od genetskega zapisa. Vendar je obenem, kot navidez paradoksno ugotavljajo, tudi 100-odstotno odvisna od delovanja okolja. Ko gre za čut za pravično in etično, je torej pomembna tudi vzgoja, zavedna in nezavedna. Če manjka vzgoja, je genetska podlaga brezpredmetna. A celo genetska podlaga skupaj z vzgojo še ni dovolj. O tem, kako se bo čut za pravično in etično izrazil in uveljavil, kako bo usmerjal posameznikovo vedenje, poleg genov in učečih izkušenj odloča še posameznikova lastna izbira. Po današnjem prepričanju človeško vedênje ni vnaprej determinirano. Človek ima na razpolago svobodno izbiro. Gotovo ena najpomembnejših življenjskih izbir je ta, ko se človek odloča, kako daleč bo upošteval meje etike in meje prava. Svoboda seveda ni brez odgovornosti, in posledice svojih odločitev mora človek vzeti nase. 2

3 A svoboda ravnanja, svoboda osebnih odločitev ni zato nič manj dragocena. Je vrednota najvišjega ranga. Po tisočletjih zgodovinskih izkušenj vemo: Poskusi, da bi to svobodo odvzeli ljudem ali celo narodom, prinašajo usodne učinke. Zadajajo pohabe posameznikom in narodom. Se končajo tragično. O tem vemo veliko tudi iz naše nedavne preteklosti. Za etične odločitve, za moralno neoporečno vedenje torej potrebujemo ne samo zrele, potrebujemo tudi resnično svobodne ljudi. Represivni sistem ni odgovor. Ta naj bi bil le nekakšna varnostna ograja, ki naj se z naraščajočo zrelostjo kulture vse bolj rahlja in niža. Za kakšno družbo naj si prizadevamo? Za tehten nasvet se lahko obrnemo na filozofe, kot so Aristotel, že omenjeni Immanuel Kant in Erich Fromm. Njihov odgovor v kratkem skupnem povzetku je preprost: Etični cilj naj bo dobro življenje z drugimi in za druge v pravičnem redu. Kratek stavek, ki pa pomeni program za več stoletij dela. Stoletja delovanja za novo miselnost, za vzajemno delitev dobrin, za boljši red, za altruizem, za brezhibno pravičnost. Samo izjemno huda kriza bi lahko ta čas bistveno skrajšala. Adam in Eva sta ugriznila v prepovedani sad z drevesa spoznanja. S tem sta iz sreče, ki je pravica in privilegij naivnih, stopila na pot odgovornosti. Ta odgovornost je ne le posameznikova, zdaj je postala tudi globalna. Največ usodnega sadja smo pojedli izobraženci, razumniki. Z njim smo si naložili tudi največ osebne odgovornosti. Ne le pred sedanjim rodom, tudi pred prihodnjimi rodovi človeštva. Odgovornost najbrž še nikoli ni bila tako velika. Privoščili smo si radovednost, naučili smo se priklicati duhove Goethejevega čarovniškega mojstra. Tako smo se znašli v vlogi čarovnikovega vajenca, ki je komaj čakal, kdaj bo stari mojster odnesel pete. Ravnali smo enako kot podjetni, a lahkomiselni vajenec, pognali smo duhove na delo, da strežejo naši požrešnosti, želji po udobju in hlepenju po oblasti. Nekateri med nami so si vsega tega nabrali že veliko preveč, v dobrinah se že dušijo, a duhovi delajo kot nori še naprej, ker smo pozabili čarobno besedo, ki jih edina še lahko ustavi. In zato smo zdaj sredi krize. Tudi danes, ta dan, še živimo v veri, da ima človeštvo svojo usodo v svojih rokah. Je to resnica ali samo še iluzija? Morda eno, morda drugo. A celo če je iluzija, utegne biti boljša podlaga za vsaj nekakšno pametno ukrepanje, kot bo spoznanje, da smo si položaj gospodarja svoje usode že zapravili. Tako spoznanje bi bilo katastrofalno. Kaj lahko storimo? Nedvomno bo treba zamenjati temeljna izhodišča naših stremljenj. Cilj ne sme biti materialno bogastvo, ampak predvsem nematerialni kazalniki blaginje. Svet je bil te dni presenečen ob osupljivi novici, da je bilo mesto najsrečnejšega ljudstva na planetu priznano državljanom subsaharskega Nigra. To je vse bolj sušna, ena najrevnejših afriških držav z neobvladljivo korupcijo in dolgotrajnimi medetničnimi vojnami, ki je šele leta 2003 prepovedala 3

4 suženjstvo, a so tisoči še vedno lastnina svojih gospodarjev. Velik del prebivalstva je na robu lakote, po deželi pustošijo bolezni, za povrh se vanjo naseljuje Al-Kaida Niger je namreč vodilni proizvajalec urana. Podobno visoke ocene sreče že več let prejema Nigerija s podobnimi problemi, z gibanjem skrajnega islamizma in strahotno izkušnjo državljanske vojne za Biafro. Spet se sprašujemo: kaj je zares potrebno za človeško srečo? Gotovo je eden od ključev za zadovoljstvo manjša neenakost ljudi v materialnih rečeh. To je nedavno prepričljivo dokazala britanska raziskava sreče v bogatih državah sociologov Wilkinsona in Picketove. Potrebujemo bolj enakomerno porazdelitev bogastva. Tu je predvsem odprava lakote in najhujše revščine. Obenem, ne potem, pa je treba dati večjo veljavo nekaterim dobro znanim klasičnim vrednotam. To so pravičnost, dobrohotnost in solidarnost. To so dejanja človekoljubja do bližnjega, tudi do tujca. To je pravilno pojmovana strpnost, ki ne vključuje strpnosti do povzročiteljev krivic. To je spoštljiv, ne antropocentričen odnos do narave. To je odgovornost do prihodnjih rodov, ki jim moramo zapustiti planet v kolikor mogoče dobrem stanju. Do besede mora torej priti drugi, neagresivni, nepohlepni del našega genoma. Veliko tega zasledimo v pogovorih z Nigerijci. Za to potrebujemo vzgojo, in to predvsem v vseh ključnih obdobjih oblikovanja osebnosti: znotraj prvih dveh let, v predšolski dobi, v dobi otroštva in v mladostniških letih. A ne smemo pozabiti, da se mora vzgoja nadaljevati tudi na visokošolski stopnji, seči mora celo prav v doktorski študij. Gre za vzgojo v poklicni etiki, naposled pa za etiko v znanstvenem raziskovanju in v uporabi dosežkov znanosti. Vse bolj se odpirajo področja, ki kličejo po poglobljenem etičnem razmisleku. Naj omenim samo dvoje. Prvo je potreba po etičnem ocenjevanju predlogov novih raziskav, tudi tistih, ki na prvi pogled ne odpirajo nobenih etičnih dvomov. Etično nevtralnega početja v znanosti skorajda ni. Drugo je tako imenovana dvojna raba, ko se dosežki znanosti izrabijo tudi za etično sporne ali nesprejemljive cilje. Ne gre samo za terorizem, ki smo mu dali v roke objavljene podrobne recepte in na trgu prosto dostopne surovine za pripravo nesluteno močnih bioloških in kemičnih orožij. Znanstvene dosežke z veseljem uporablja za nedovoljena skrivna orožja tudi vojaška industrija. Naposled pa jih zlorabljajo posamezniki v nepošteni tekmi za prednost, od dopinga v športu do drog za izboljševanje normalnega spomina, intelektualnih sposobnosti in budnosti. Pred univerzo je torej čisto praktična, brez dragih priprav izvedljiva naloga: vzpostaviti pouk iz etike, imenovati komisije za etična vprašanja. Veseli me, da lahko omenim ustanavljanje inštituta za bioetiko ljubljanske Medicinske fakultete, kar je zasluga osebnega zavzemanja gospoda dekana in gospoda rektorja. To bo eden od prvih takih korakov. Univerza naj podpre prizadevanja, da se na ustrezne načine okrepi vrednotna vzgoja tudi na srednješolski, osnovnošolski in predšolski 4

5 stopnji. S tem ne začenjamo kake svetovne inovacije, ponekod vse to že imajo. Prav bo iti se tja učit. Ne bo narobe pogledati tudi v Afriko. Na Akademiji se vključujemo v prizadevanja ostalih evropskih akademij, usmerjenih prav na šolski sistem in znanost. Ljudem je treba povrniti zaupanje v znanost kot dejavnost, ki je zavezana iskanju resnice. Obenem pa jih je treba opozarjati na škodljivost in pokvarjenost množice poneumljajočih psevdoznanstvenih naukov in verovanj, ki so se pod krinko liberalizma in umišljene pravice vsakogar do poljubne izbire njegove lastne»resnice«razširili čez vsako razumno mero. Pri prizadevanjih za boljšo družbo lahko prav od vzgoje novih generacij pričakujemo največ. In ravno pri vzgoji smo Slovenci že desetletja šibki, to moramo priznati, to moramo popraviti. Spoštovani, živimo v prelomni dobi. Kriza ni od včeraj in ne bo rešena jutri. Univerza in akademija imata tu posebno dolžnost, takorekoč dolžnost po položaju in zakonu. Huda napaka bo, če se bomo še naprej ukvarjali predvsem z drobnimi stvarmi in reševali samo probleme, ki se postavljajo tik pred nas. Saj je prav, da jih. A malo naprej so pred nami veliki izzivi. Slabo bo, če jih ne bomo ugledali v vsej njihovi resnosti. Tragično bo, če se ne bomo zmenili za znamenja časa. Na misel mi prihaja prizor iz ene od imenitnih risank o medvedku Puju. Gotovo se spominjate velikega deževja, ki mu sledijo poplave. Voda vdre v hišo malega pujska s preprostim imenom Piglet. Nesrečni Piglet z zajemalko za juho črpa vodo iz spalnice in jo skozi okno izliva na vrt, med tem ko mu za hrbtom prav od tam vsako sekundo vdre skozi vrata stotisočkrat več vode. In naposled vidimo malega pujska, kako panično zajema vodo z ene strani čolna in jo izliva na drugo stran. Mali Christofer Robin je razumel tragično nesmiselnost tega truda. Spoštovani, razumeti jo moramo tudi mi. Ne samo tragikomičnosti, temveč tudi daljnosežno sporočilo tega prizora. Če nadaljujem s prispodobo (ki ne velja le za ekološki del krize), čakajo nas tako imenovane stoletne, morda celo tisočletne vode, računati moramo z deseterno ali stoterno Katrino, z orjaškimi cunamiji. Težko se znebimo občutka, da imamo pripravljeno samo jušno zajemalko. 5