Microsoft Word - Delo diplomskega seminarja - Konkurenčnost ameriškega in evropskega gospodarstva na osnovi gibanja deviznega tečaja

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA Konkurenčnost ameriškega in evropskega gospodarstva na osnovi gibanja deviznega tečaja Competitiveness of US and EU based on exchange rate developments Kandidat: Dražen Janković Študent rednega študija Številka indeksa: Program: univerzitetni Študijska usmeritev: Finance in Bančništvo Mentor: dr. Darja Boršič Študijsko leto: 2009/2010 Celje, julij, 2010

2 1 Predgovor Združene države Amerike in Evropska unija sta največji gospodarski velesili na svetu, ki skupaj prispevata več kot polovico celotnega ekonomskega outputa. Prav tako prispevata največji delež v svetovni trgovini, zato je pomembno gibanje deviznega tečaja dolarja in evra, ki ima lahko velike posledice tudi na globalnem tržišču. Devizni tečaj je cena tujega denarja izražena v domačem denarju, je skupni imenovalec za ekonomske odnose s tujino, s katerim je možno primerjaati različne uvozno-izvozne cene. Poleg določanja cene med dvema valutama ima devizni tečaj še več funkcij v ekonomiji, ena pomembnejših je tudi določanje mednarodne konkurenčnosti države v povezavi z gibanjem indeksa cen oz. inflacijo. Glavni cilj diplomskega seminarja bo izračun realnega efektivnega tečaja za ameriški dolar in evro, na podlagi katerega bo možno ugotovit konkurenčnost gospodarstva v opazovanem obdobju. Ostali cilji diplomskega seminarja so predstavitev izbranih gospodarstev (Združene države Amerike in Evropska unija) ter valut (ameriški dolar in evro) in podrobnejši opis deviznega tečaja. Na podlagi empiričnih raziskav je moč sklepati, da je ameriški dolar realno depreciral (v primerjavi z izbrano košarico valut) skozi zadnje desetletje, kar pomeni, da se je izboljševala mednarodna konkurenčnost ZDA z izbranimi državami na podlagi gibanja deviznega tečaja. Obratno kot ameriški dolar, je evro realno apreciral (v primerjavi z izbrano košarico valut) v istem obdobju ter s tem se je poslabševala mednarodna konkurenčnost držav Evroobmočja v primerjavi z izbranimi državami. Pomembno vlogo pri oblikovanju deviznega tečaja ameriškega dolarja in evra je imela svetovna finančna kriza leta 2008, ki je obrnila trend gibanja deviznega tečaja za obe izbrani valuti. Ameriški dolar je tako začel pridobivati na vrednosti v primerjavi z ostalimi valutami, še najbolj očitno pa proti evru, ki je začel izgubljati na vrednosti proti vsem pomembnejšim svetovnim valutam.

3 2 Kazalo vsebine 1 Uvod Opredelitev (opis) problema, ki je predmet dela diplomskega seminarja Cilji in teze dela diplomskega seminarja Predpostavke in omejitve dela diplomskega seminarja Predvidene metode dela diplomskega seminarja Združene države Amerike in ameriški dolar Zgodovina in družbeno-politična ureditev Gospodarstvo Ameriški dolar Evropska unija in evro Zgodovina in družbeno-politična ureditev Gospodarstvo Evro Devizni tečaj Nominalni bilateralni devizni tečaj Realni bilateralni devizni tečaj Nominalni efektivni devizni tečaj Realni efektivni devizni tečaj Sprememba deviznega tečaja in teorije deviznega tečaja Trgovinski ali elasticitetni pristop Teorija paritet kupne moči Monetarni pristop Portfeljski pristop Sprememba deviznega tečaja in njegovi učinki Devizni tečaj med ZDA in EU Nominalni bilateralni devizni tečaj med evrom in ameriškim dolarjem Realni bilateralni devizni tečaj med evrom in ameriškim dolarjem Realni efektivni devizni tečaj in konkurenčnost ZDA in EU Realni efektivni devizni tečaj dolarja Realni efektivni devizni tečaj evra Sklep Povzetek Literatura in viri... 36

4 3 Kazalo slik Slika 1: Gibanje ameriškega dolarja in evra, kot valuti nacionalnih rezerv...9 Slika 2: Gibanje nominalnega deviznega tečaja med ameriškim dolarjem in evrom (USD/EUR) Slika 3: Gibanje realnega bilateralnega deviznega tečaja med ameriškim dolarjem in evrom Slika 4: Trgovinska bilanca EU z ZDA (v milijonih dolarjev) Slika 5: Trgovinski partnerji ZDA (2008) Slika 6: Gibanje realnega efektivnega deviznega tečaja dolarja (2000=100) v primerjavi s košarico valut Slika 7: Trgovinski partnerji EU (leto 2008) Slika 8: Gibanje realnega efektivnega deviznega tečaja evra (2000=100) v primerjavi s košarico valut Kazalo tabel Tabela 1: Big Mac index... 23

5 4 1 Uvod 1 Opredelitev (opis) problema, ki je predmet dela diplomskega seminarja Glavna tema dela diplomskega seminarja bo gibanje deviznega tečaja, bolj specifično gibanje deviznega tečaja ameriškega dolarja in evra. Ker sta ZDA in EU zelo tesno povezani v mednarodni menjavi bo prav gibanje nominalnega ter realnega deviznega tečaja eden od pokazateljev konkurenčnosti med njima, kakor med najpomembnejšimi partnerji v mednarodni menjavi. Devizni tečaj je cena po kateri se ena enota denarja zamenja za drugo enoto denarja, je vrednotno razmerje med dvema valutama ter vezni člen med domačim in tujim gospodarstvom prav tako je ena najpomembnejših cen v gospodarstvu, saj pomembno vpliva na izvoz in uvoz blaga ter storitev. Poznamo dva osnovna sistema deviznega tečaja, to sta fiksni in fleksibilni devizni tečaj. Tečajne sisteme, ki predstavljajo kombinacijo značilnosti fiksnih in fleksibilnih deviznih sistemov pa imenujemo hibridni devizni tečaj. Ko govorimo o deviznih tečajih imamo običajno v mislih bilateralni devizni tečaj, cena ene valute izražena v drugi valuti (npr. 1 =1,366$), če pa upoštevamo še gibanje cen (indeks cen) v izbranih državah pa realni bilateralni devizni tečaj. Gibanje le tega odraža spreminjanje konkurenčne sposobnosti države v razmerju z bilateralnim partnerjem. Z efektivnim deviznim tečajem prikazujemo povprečni devizni tečaj več valut ali deviz, pri realnem efektivnem deviznem tečaju pa še upoštevamo gibanje cen. 2 Cilji in teze dela diplomskega seminarja Tema, ki bo obravnavana v delu diplomskem seminarju je zelo aktualna zaradi nedavnih gospodarskih težav držav znotraj Evropske unije (prevelika zadolženost držav) kakor tudi finančne krize ZDA iz leta Vse to se odraža tudi v gibanju deviznega tečaja evra in ameriškega dolarja, s tem pa tudi vpliva na konkurenčnost gospodarstev. Namen dela diplomskega seminarja je preučitev deviznega tečaja, podrobnejše preučitev ameriškega dolarja in evropske skupne valute evro ter primerjanje konkurenčnosti na podlagi deviznega tečaja in gibanja cen oz. inflacije. Sprememba deviznega tečaja je sprememba, po kateri se ena valuta zamenja za drugo, vendar imajo te spremembe velik vpliv na gospodarstvo. Sprememba deviznega tečaja namreč zelo vpliva na gibanje uvoza in izvoza blaga in storitev ter investicij. Gibanje deviznega tečaja v povezavi z indeksom gibanja cen pa prikazuje tudi realno sliko konkurenčnosti gospodarstva v primerjavi z bilateralnim partnerjem. Cilji dela diplomskega seminarja so predstavitev deviznega tečaja, podrobnejši opis gospodarstva ZDA in ameriškega dolarja, podrobnejši opis evra in gospodarstva Evropske unije podrobnejša primerjava dolarja in evra ter konkurenčnosti omenjenih gospodarstev in primerjava konkurenčnosti na podlagi deviznega tečaja z najpomembnejšimi trgovinskimi partnericami za ZDA ter države Evropske unije.

6 5 3 Predpostavke in omejitve dela diplomskega seminarja Pri pisanju dela diplomskega seminarja bomo upoštevali naslednje predpostavke in omejitve: - Devizni tečaj je ena pomembnejših postavk v ekonomiji, gibanje deviznega tečaja prikazuje realno sliko izbranega gospodarstva ter njeno konkurenčnost. - Devizni tečaj v povezavi s stopnjo gibanja cen oz. inflacijo prikaže stanje konkurenčnosti izbranega gospodarstva v primerjavi z bilateralnim partnerjem. - ZDA in EU (in znotraj nje evroobmočje) sta najtesnejši partnerici v mednarodni trgovini, poleg tega pa tudi prispevata največji del v mednarodni menjavi, zato je gibanje deviznega tečaja dolarja in evra zelo pomemben faktor v mednarodni menjavi. - Pri izračunavanju realnih deviznih tečajev bo uporabljena stopnja inflacije celotne Evropske unije, kljub temu, da evro ni uradna valuta v vseh državah Evropske unije. 4 Predvidene metode dela diplomskega seminarja V delu diplomskega seminarja bo uporabljena makroekonomska in finančna raziskava. Makroekonomska raziskava se bo nanašala na obravnavo deviznega tečaja ter teorijo konkurenčnosti, finančni del pa se bo nanašal na izračunavanje realnih deviznih tečajev ter posledično konkurenčnost gospodarstva v primerjavi z bilateralnim partnerjem. Pristop k raziskovanju diplomskega seminarja bo skoraj v celoti deskriptiven, manjši del se bo nanašal na historično metodo in empirično raziskavo. Historična metoda se bo uporabila za preučevanje deviznega tečaja dolarja in evra iz preteklih let, empirična raziskava pa za izračunavanje realnih deviznih tečajev. Znotraj deskriptivnega raziskovanja pa bodo uporabljene metode deskripcije, opisovanje dejstev, procesov in pojavov (opisovanje izbranih gospodarstev in valut ter opis deviznega tečaja); metoda kompilacije, povzemanje opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev (povzemanje teorije deviznega tečaja in konkurenčnosti) ter komparativna metoda, primerjava enakih ali podobnih dejstev, pojavov, procesov in odnosov (primerjava dolarja in evra in primerjava izbranih dveh valut z valutami najpomembnejših trgovinskih partneric). Delo diplomskega seminarja bo napisano ob pomoči različnih strokovnih člankov ter knjig domačih in tujih avtorjev, ki se nanašajo na preučevano temo. Podatke za izračunavanje pa bodo pridobljeni iz različnih spletnih strani, ki ponujajo statistične in ekonomske podatke (International Monetary Fund, Oanda, ipd.).

7 6 2 Združene države Amerike in ameriški dolar Združene države Amerike 1 so zvezna republika v Severni Ameriki, sestavljena iz 50 zveznih držav (48 geografsko povezanih in dveh ločenih, Aljaska in Havaji). Država se razteza med Atlantskim oceanom na vzhodu ter Tihim oceanom na zahodu in med Mehiko na jugu ter Kanado na severu. Glavno mesto ZDA je Washington, D.C.. ZDA merijo več kot 9,8 milijona km 2, so tretja največja država na svetu, v primerjavi z Evropsko unijo pa je več kot dvakrat večja. Skupno število prebivalcev je več kot 310 milijonov (CIA-The World Factbook 2010a). 2.1 Zgodovina in družbeno-politična ureditev ZDA so imele zelo burno zgodovino. Prvi je Ameriko (kot celino) odkril Krištof Kolumb leta 1492, ko je z misijo najdbe zahodne poti v Indijo naletel na Karibske otoke. Prvi stik z ozemljem današnje ZDA je imel Juan Ponce de Leon leta 1513, ozemlje je poimenoval»la Florida«. To je bila tudi podloga za kolonizacijo ZDA. Španci so zavzeli večji del Floride ter južni del ZDA in Mehiko. Francozi območje Velikih jezer ter severa ZDA. Angleži vzhodni del ZDA. Nizozemci območje okoli reke Hudson. S tem se je začelo tudi obdobje nadvlade evropske kulture nad ameriškimi staroselci, še najbolj izpostavljeni so bili Indijanci, ki so doživeli več kot 90 odstotni padec prebivalstva. Prva stalna evropska kolonija, ki je pomenila začetek ZDA, je nastala sredi 16. stoletja, ustvarili so jo Španci pri St. Augstine na Floridi. Omenjena kolonija sicer ni bila ena od trinajstih, ki so kasneje ustanovile ZDA, te so nastajale severneje ob Atlantskem oceanu. Večina naseljencev, ki so se naseljevali v 17. stoletju so bili Angleži zaradi nestabilnih družbenih razmer (religiozno pogojenih), prenaseljenosti in revščine. S prihodom velikega števila Angležev so se začele razvijati tudi angleške kolonije, do leta 1640 je Anglija ustanovila 6 od 13 kolonij, ki so kasneje postale ustanoviteljice ZDA. 18. stoletje je zaznamoval velik razvoj trinajstih kolonij, število prebivalcev se je povečalo iz leta 1690 na 2,5 milijona le sto let kasneje. Začeli so se tudi spori med kolonisti in oblastjo v Združenem kraljestvu, zaradi različne razlage oblasti. Britanci so želeli oblast nad celotnim britanskim imperijem, vključno s kolonijami, prebivalci v kolonijah pa svojo lokalno oblast. Spori so se nadaljevali po političnih potezah Združenega kraljestva (prepoved ustvarjanja novih kolonij, davki na luksuzno blago, prepoved izdajanja novega denarja,...) in premikom vojske iz zaledja (boj z Indijanci) proti vzhodu ter nazadnje napotitev angleške vojske v Boston in s tem povezan bostonski pokol leta Povod za revolucijo je bila»bostonska čajanka«leta 1773, ko so protestniki v znak nasprotovanja z britanske ladje zmetali zaboje čaja v morje. Septembra 1774 je bil sklican kontinentalni kongres, kamor je svoje predstavnike poslalo 13 držav ustanoviteljic ZDA, drugi kontinentalni kongres leta 1776 je 4. julija izdal deklaracijo o neodvisnosti in s tem začetek ZDA. Deklaracija je izvala vojno med kolonialno vojsko pod vodstvom Georga Washingtona in britansko vojsko, ki jo je slednja kljub številčni premoči izgubila. Pariška pogodba iz leta 1783 je priznala neodvisnost Združenih držav (America.gov 2007, 4-22). Razvoj ZDA se je nadaljeval v 19. stoletju z odkrivanjem zahoda in nastankom novih zveznih držav, do konca 19. stoletja je bilo ustanovljenih že 44 od današnjih 50 zveznih držav. Začele so se kazati tudi razlike med industrijsko razvitim severom in jugom, ki je 1 V nadaljevanju ZDA.

8 7 slonel na kmetijstvu (plantanžništvo). Med letoma 1861 in 1865 je tako prišlo tudi do državljanske vojne zaradi političnih trenj (vprašanje suženjstva in pravice posameznih držav), ki se je končalo z zmago severnih držav. Rezultat te zmage pa je bila odprava suženjstva. Zadnjih trideset let 19. stoletja je zaznamovala industrijska revolucija, kar je poneslo ZDA na mesto vodilne industrijske države na svetu. Pojavljati so se začele že prve korporacije in prvi zametki monopolizma. Depresija v tridesetih letih 20. stoletja je poleg obeh svetovnih vojn najbolj zaznamovala to obdobje. Začetek velike depresije se je zgodil 24. oktobra z borznim zlomom (»črni torek«). Brezposelnost je tako novembra 1932 znašala kar 20 odstotkov, BDP se je zmanjšal za tretjino, propadlo pa je več podjetij. Rooseveltov program reševanja»new deal«, ki je slonel na javnih delih, depresije sicer ni končal, jo pa je zelo omilil. Nov razcvet Ameriškega gospodarstva se je pričel po II. svetovni vojni, s tem pa tudi t.i. baby boom. Število rojstev je med letoma 1946 in 1964 znašalo okoli 76 milijonov (America.gov 2007, 28-61). ZDA so zvezna ustavna republika z zelo močno demokratično tradicijo. Dvodomni parlament, imenovan kongres, ki opravlja zakonodajno oblast, je sestavljen iz predstavniškega doma in senata. Predstavniški dom je sestavljen iz 435 članov, ki so notranje razdeljeni na odbore, so pristojni za posamezna področja ter pred končno razpravo v celotnem domu razpravljajo o predlaganem zakonu s svojega področja. Senat je sestavljen iz 100 članov (dva na vsako zvezno državo), člani so kot pri predstavniškemu domu razdeljeni na odbore, le da imajo člani senata neomejen čas razpravljana o vprašanjih povezanih z zakonodajo. Najpomembnejša naloga kongresa je izpeljava zakonodajnih postopkov, pri katerem da odbor v enem od domov kongresa predlog za spremembo določenega zakona. V primeru pozitivne odločitve odbora gre predlog zakona v razpravo celotnemu domu in ob sprejetju v drugi dom, kjer se ponovno odvijejo osnovni postopki. V primeru sprejetja zakona obeh domov, gre ta v potrditev k predsedniku ZDA, ki pa ima še vedno možnost zavrnitve zakona z vložitvijo veta, kar vrne zakon v ponovno preučitev v kongres. Poleg omenjene zakonodajne politike je kongres pristojen tudi za napovedovanje vojn, narodno obrambo, uvajanjem davkov in financiranje nekaterih zveznih programov (Wikipedia 2010a). Izvršilno oblast v ZDA ima predsednik države, ki je poleg tega tudi predsednik vlade in vrhovni vojaški poveljnik. Kot omenjeno zakone sprejema kongres, vendar gredo k potrditvi k predsedniku. Zelo pomembno vlogo ima tudi pri mednarodnih odnosih ZDA s svetom, saj s svojo politiko predstavlja najmočnejšo gospodarsko, politično in vojaško državo na svetu (Wikipedia 2010a). Sodno oblast v ZDA izvršuje vrhovno sodišče ZDA, ki je sestavljeno iz 9 vrhovnih sodnikov, ki jih na mesto postavi predsednik, potrdi pa senat. Glavna naloga vrhovnega sodišča je preverjanje skladnosti zakonov z ustavo. Vrhovno sodišče je tudi najvišje stopenjsko sodišče v primeru drugih pravd (Wikipedia 2010a). 2.2 Gospodarstvo ZDA imajo največje in tehnološko najbolj napredno gospodarstvo na svetu z 14,26 milijardami dolarjev ustvarjenega BDP (leto 2009) oz. povprečnim BDP na prebivalca 46,200 dolarjev. Največji delež k BDP prispevajo storitve z 76,9 %, industrija prispeva 21,9 %, kmetijstvo pa 1,2 %. Pri tem je potrebno omeniti, da je ZDA kot največje

9 8 gospodarstvo mišljeno na nacionalni ravni. Če vzamemo Evropsko unijo kot enotno gospodarstvo je le-ta gospodarsko močnejša. Ekonomija ZDA je tržne narave, kjer večino odločitev sprejemajo posamezniki in podjetja, z občasnim vpletavanjem državne in zvezne oblasti. Kot omenjeno je ameriško gospodarstvo tehnološko najbolj napredno, še posebej v računalniški, medicinski, letalski in vojaški industriji. Prav tako je bogata z mineralnimi rudninam. Stopnja brezposelnosti znaša 9,3 % (leto 2009), stopnja inflacije pa je leta 2009 bila negativna, znašala je 0,7 %. ZDA so največji nacionalni uvoznik blaga in storitev ter tretji največji izvoznik blaga in storitev na svetu, trgovinski primanjkljaj je leta 2009 znašal 450 milijard dolarjev. Proračun za leto 2009 je znašal 1,914 milijard dolarjev (največji delež prispevajo davek na dohodek fizičnih oseb ter prispevki za socialno varnost), medtem ko so bili javni izdatki 3,615 milijarde dolarjev (največ se porabi za socialno varnost, zdravstvo in ministrstvo za obrambo) oz. proračunski primanjkljaj je znašal skoraj 1,7 milijarde dolarjev (CIA-The World Factbook 2010a). Eden od glavnih gospodarskih problemov ZDA je prav vsako leto večji proračunski primanjkljaj in s tem povezana zadolženost, ki je januarja 2010 znašala več kot 12,4 milijarde dolarjev 2. Drug velik gospodarski problem pa je starajoče se prebivalstvo in načeta pokojninska blagajna ter dejstvo, da se bodo v bližnji prihodnosti začeli upokojevati prebivalci, ki so se rodili med t.i. baby boom obdobju sredi prejšnjega stoletja. 2.3 Ameriški dolar Uradna valuta ZDA je ameriški dolar ($), ki se prav tako uporablja kot zakonito plačilno sredstvo v 16 državah zunaj ZDA. Dolar kot plačilno sredstvo se je uporabljal že pred neodvisnostjo ZDA leta 1776, uradna valuta pa je postal leta Monetarno politiko v ZDA vodi ameriška centralna banka imenovana Federal Reserve System (tudi Federal Reserve). Ustanovljena je bila leta 1913, njene glavne naloge so (Wikipedia 2010b): - vodenje nacionalne monetarne politike z vplivanjem na denarne in kreditne pogoje v gospodarstvu, - nadzor in regulacija bančnih institucij, - ohranjanje stabilnosti finančnega sistema, - zagotavljanje finančnih storitev depozitarnim institucijam, vladi ZDA in tujim uradnim institucijam. Ameriški dolar je najpomembnejša valuta na svetu, je najbolj uporabljena valuta pri mednarodni menjavi, uporabljen pa je tudi kot standardna enota valute na mednarodnih trgih za zlato in nafto. Najpomembnejšo nalogo izven meja ZDA pa opravlja kot najbolj uporabljena valuta državnih rezerv. Slika 1 prikazuje delež ameriškega dolarja in evra, ki ga imata kot valuti državnih rezerv, od leta 1999 do leta Kot omenjeno ima dolar največji delež, skozi zadnje desetletje konstantno več kot 60 %, čeprav se ta delež zmanjšuje na račun evra, predvsem zaradi depreciacije dolarja. 2 Reuters 2010.

10 9 Slika 1: Gibanje ameriškega dolarja in evra, kot valuti nacionalnih rezerv 80,00% 70,00% 60,00% 50,00% 40,00% 30,00% Evro Dolar 20,00% 10,00% 0,00% Vir: International Monetary Fund 2010a.

11 10 3 Evropska unija in evro Evropska unija 3 je gospodarsko in politično partnerstvo med 27 evropskimi državami. Te države so Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska in Velika Britanija. Danes šteje EU že več kot 500 milijonov prebivalcev in zavzema 4,2 milijona km 2 površine (Evropa.gov 2009a). 3.1 Zgodovina in družbeno-politična ureditev Ustanovljena je bila leta 1993 s pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtska pogodba), ki so jo 7. februarja 1992 podpisale države članice evropske skupnosti. Pogodba je stopila v veljavo novembra 1993, s tem pa je tudi politično in pravno združila države članice. Kot rečeno je pogodba ustanovila EU, ki je temeljila na treh stebrih (Europe.eu 2007): - evropska skupnost, - skupna zunanja in varnostna politika, - sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Poleg tega je pogodba uvedla tudi skupno državljanstvo vsem državljanom članic unije. To državljanstvo ne nadomešča nacionalnega ampak ga dopolnjuje z dodatnimi pravicami (npr. pravica prostega gibanja in prebivanja znotraj Unije). Pogodba je prinesla tudi velike spremembe na gospodarskem področju z uvedbo ekonomske in monetarne unije (EMU), ustanovitvijo Evropske centralne banke in evropske skupne valute evro. Maastrichtska pogodba je bila še dvakrat spremenjena, prvič leta 1997 z Amsterdamsko pogodbo (spremenilo se je označevanje členov pogodbe o EU) in pogodbo iz Nice leta 2001 (reforma institucij, da bi lahko Unija delovala učinkovito po širitvi na 25 držav članic leta 2004 in po širitvi na 27 držav članic leta 2007) (Europe.eu 2007). Prvi zametki EU so se pojavili leta 1950, ko je Schumanova deklaracija prinesla predlog o Evropski skupnosti za premog in jeklo in nato z dejansko ustanovitvijo leta 1951 s Pariško pogodbo in tako ustanovitvijo skupnega trga za premog in jeklo za šest ustanovnih držav članic (Belgijo, Zvezno republiko Nemčijo, Francijo, Italijo, Luksemburg in Nizozemsko). Z Rimsko pogodbo leta 1957 se je vzpostavila Evropska gospodarska skupnost (EGS), ki je temeljila na obsežnem skupnem trgu za vrsto proizvodov in storitev. Leta 1968 so povsem ukinili carine v teh šestih državah, poleg tega pa je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nastajale tudi skupne politike, predvsem trgovinske in kmetijske. Leta 1973 so se skupnosti pridružile Danska, Irska in Velika Britanija, uvedli so se tudi nove socialne in okoljske politike, leta 1975 pa je bil ustanovljen Evropski sklad za regionalni razvoj. Naslednji velik korak evropske skupnosti so bile prve neposredne volitve v Evropski parlament leta 1979, parlamentarne volitve so vsakih pet let. Širitev skupnosti se je nadaljevala leta 1981 z vstopom Grčije in leta 1986 z vstopom Španije in Portugalske. Z padcem Berlinskega zidu se je tudi spremenila politična podoba Evrope, leta 1990 sta se združili obe Nemčiji, države Srednje in Vzhodne Evrope pa so se osvobodile sovjetske nadvlade in uvedle demokratičen sistem vladanja, naslednje leto pa je razpadla tudi 3 V nadaljevanju EU.

12 11 Sovjetska zveza. Decembra 1991 so v Maastrichtu sprejeli pogodbo o Evropski Uniji, ki je začela veljati novembra Januarja 1995 so se EU pridružile Avstrija, Švedska in Finska. Z začetkom leta 1999 je EU uresničila enega svojih največjih ciljev, uvedbo enotne valute, evro, ki je postal valuta za finančne (negotovinske) posle, tri leta kasneje pa so v 12 državah Evroobmočja izdali evrske bankovce in kovance. Največja širitev EU se je zgodila januarja 2004, ko so se je pridružilo deset novih držav (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška, Estonija, Latvija, Litva, Slovenija, Ciper in Malta), današnjo podobo pa je dobila januarja 2007, ko sta se pridružili Bolgarija in Romunija (Europe.eu 2006a). Ključnega pomena za delovanje EU so institucije, ki druga drugo dopolnjujejo, vsaka pa ima pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev. Njihovi sedeži so v Bruslju, Luksemburgu in Strasbourgu. Delo institucij podpirajo še posvetovalni in finančni organi ter agencije, specializirane za delovanje na področjih nekaterih skupnih politik EU. Najpomembnejše institucije so (Evropa.gov 2009b): - Evropski parlament, katere člani so neposredno izvoljeni poslanci držav članic (od leta 1979). Je nadzorni in posvetovalni organ, zakonodajno funkcijo pa izvaja z Evropskim svetom. - Evropski svet, ki je nastal 1974, sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic in predsednik Evropske komisije. Evropski svet oblikuje splošne politične usmeritve in prioritete delovanja Evropske unije. - Evropsko komisijo sestavlja 27 komisarjev (po en iz vsake države članice), ki pokrivajo posamezna področja. Komisija predlaga zakone v sprejem Svetu in Evropskemu parlamentu, pripravi predhodni predlog proračuna EU, je odgovorna za izvajanje zakonodaje EU in predstavlja EU v tretjih državah oz. nekaterih mednarodnih organizacijah. - Sodišče Evropske unije, ki ga sestavlja 27 sodnikov (po en iz vsake države članice) in 8 pravobranilcev. Glavna naloga je nadzor nad zakonitostjo aktov Evropske unije in zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava EU. - Evropska centralna banka (ECB), vodi denarno politiko EU in izvaja centralni nadzor stanja evra. Njena glavna naloga je vzdrževati kupno moč evra in s tem stabilnost cen v območju evra. Odločitve banke sprejemata Svet guvernerjev in Izvršilni odbor. - Računsko sodišče, ustanovljeno leta 1975, je samostojna revizijska institucija EU, katere naloga je nadzor nad pridobivanjem in porabo sredstev. 3.2 Gospodarstvo Že od samega začetka je bil eden od poglavitnih ciljev EU skladen gospodarski razvoj in višanje življenjske ravni. To je bilo moč doseči s sprostitvijo mej oz. ukinitvijo carin in enotnim trgom znotraj članic. Če gledamo EU kot enoten trg je danes največje gospodarstvo na svetu z 14,51 milijarde dolarjev ustvarjenega bruto domačega proizvoda leta 2009 oz. 32,600 dolarjev BDP na prebivalca. Največji delež k BDP prispevajo storitve z 71,8 %, industrija prispeva 25,2 % in kmetijstvo 2,1 %. Poleg tega pa je EU tudi največji izvoznik in uvoznik blaga in storitev, trgovinska bilanca ima presežek, leta 2009 je znašal 262 milijard ameriških dolarjev. Stopnja brezposelnosti znaša 9,2 %, stopnja inflacije za leto 2009 pa 0,6 % (CIA-The World Factbook 2010b).

13 12 EU se financira iz skupnega letnega proračuna, ki temelji na večletnem finančnem okviru. Prihodki proračuna sestavljajo (Evropa.gov 2009c): - tradicionalna lastna sredstva, sestavljajo jih kmetijske dajatve in dajatve na uvoz izdelkov iz držav izven EU, - viri na osnovi davka na dodano vrednost (DDV), sredstva iz naslova DDV so definirana z uporabo enotne davčne stopnje na harmonizirano davčno osnovo. Harmonizirana davčna osnova v nobeni državi članici ne sme presegati 50 % njenega bruto nacionalnega dohodka, - viri na osnovi bruto nacionalnega dohodka (BND), enotna odstotna stopnja (0,73 %), ki se pobere od vsake države članice. V nasprotju z nacionalnimi proračuni, proračun EU ne sme izkazovati primanjkljaja. Sredstva se prelivajo nazaj v države članice preko različnih politik, programov in projektov, ki jih odobri Evropska komisija (Evropa.gov 2009c). Skupni proračun EU za leto je znašal 133,8 milijarde evrov (največji delež prispevajo viri na osnovi bruto nacionalnega dohodka), poraba pa zaradi že naštetega razloga isto (največ se je porabilo za nova delovna mesta, kohezijo ter raziskave ter za kmetijstvo in okolje) (Europe.eu 2008). Eden od prvih mejnikov EU je bila ukinitev carin oz. izoblikovanje carinske unije leta 1968, enotno trgovinsko območje ki omogoča prosto kroženje blaga znotraj držav članic, ne glede na to ali je bilo izdelano znotraj EU ali uvoženo od zunaj. V praksi to pomeni da je možno blago izdelano znotraj EU odpremiti v katero koli državo članico brez plačila dajatev in brez kakršne koli carinske kontrole. Če pa je blago izdelano izven meja EU, pa je potrebno ob prvem vstopu blaga v EU plačati carino, potem pa ni treba nič več plačati in ni več nobenega preverjanja. Carinska kontrolna mesta na mejah držav članic so bila dokončno ukinjena leta 1993, vseeno pa je carinska dejavnost še vedno zelo pomembna, saj opravijo 19 % celotne svetovne trgovine. Letno gre skozi evropska pristanišča in letališča več kot dve milijardi ton blaga, carina pa pri tem obravnava več kot 120 milijonov carinskih deklaracij in pregleda več kot 15 milijonov dokumentov (Evropa.gov 2009d) Junija 1985 je Komisija pod nadzorom Jacquesa Delorsa objavila Belo knjigo, na podlagi katere bi odpravili vse fizične, tehnične in davčne ovire in s tem omogočili prost pretok znotraj EU. Cilj je bil spodbuditi trgovinski in industrijski razmah na poenotenem gospodarskem območju, primerljivim z ameriškim trgom. Oblikovanje enotnega trga je omogočil Enotni evropski akt, ki je začel veljati leta julija 1987 (Europe.eu 2006b). Po navedbah spletnega portala Europe.eu (2006b) je vključeval: - razširitev pooblastil Skupnosti na nekaterih področjih politike (socialna politika, raziskave, okolje), - postopno vzpostavitev enotnega trga do konca 1992 z obsežnim zakonodajnim programom, ki je vključeval sprejetje na stotine direktiv in uredb, - pogostejšo uporabo glasovanja s kvalificirano večino v Svetu ministrov.

14 13 Enotni trg je eden največjih uspehov EU, postopna odprava ovir za trgovanje je omogočila svobodno konkurenco in s tem bistveno pripomogla k izboljšanju življenjskega standarda, od leta 1993 se je tako na račun enotnega trga ustvarilo že več kot 2,5 milijona novih delovnih mest in vložilo več kot 800 milijard evrov v povečanje blaginje (Evropa.gov 2009e). Potrebno pa je poudariti, da enotni trg še ni enotno gospodarsko območje, za nekatere gospodarske sektorje (javne storitve) še vedno veljajo nacionalni zakoni, prav tako sta obdavčenje in socialna varnost še v pristojnosti posameznih držav članic. Za učinkovito delovanje enotnega trga so potrebna pravila, ki zagotavljajo lojalno konkurenco. Glavna področja po navedbah spletnega portala Evropa.gov (2009f) so: - karteli - podjetja ne smejo medsebojno določati cen, ali si razdeliti pokritosti trgov oziroma na določenem trgu izkoristiti prevladujoč položaj, da bi izpodrinili tekmece, - nadzor nad združevanjem - Komisija lahko prepove ali določi pogoje za združitve in prevzeme podjetij, če bi nastajajoče večje podjetje s trga izpodrinilo svoje tekmece, - liberalizacija - preprečevanje nastajanja monopolov, - državne pomoči - pomoč podjetjem, ki nimajo možnosti, da bodo kadar koli stala na lastnih nogah, ni dovoljena. Pomoč za raziskave in inovacije, regionalni razvoj ali mala in srednja podjetja je pogosto dovoljena, saj služi uresničevanju splošnih ciljev EU. Kljub skupnim naporom ima EU tudi dosti problemov. Največji problem je zadolženost nekaterih držav članic. Najbolj aktualen primer je Grčija, ki ji je morala na pomoč priskočiti celotna EU s posojili. Podobne probleme utegnejo imeti še Irska, Španija, Portugalska in Velika Britanija. Ti problemi so celo postavili pod vprašaj obstoj EU in predvsem evra, kot skupne evropske valute. Kot navaja Hancke (2010) 4, je težava da monetarni uniji ni sledila tudi politična, ki bi usklajevala proračune in davčne prakse ter ustvarila institucije območja evra in kapacitete, ki bi pomagale gospodarstvom držav članic, da se prilagodijo spremembam in pretresom. Zaradi tega je sedaj državam članicam preostalo zelo malo časa, da se spoprimejo s trenutnim reševanjem grškega dolga in resnim pritiskom, ki jim je izpostavljen evro. Probleme ima tudi skupen trg, kot združenje večih držav. Zaradi različnih kultur, zakonodaj posameznih držav in predvsem zaradi zelo izrazite razlike med razvitejšim zahodom in vzhodnimi, nekdaj socialističnimi državami, je težje voditi skupno gospodarsko politiko. 4 Dnevnik.si 2010.

15 Evro Ekonomska in monetarna unija (EMU) predstavlja zadnjo fazo ekonomske integracije v EU. EMU temelji na skupni valuti in monetarni politiki ter koordinaciji ekonomskih politik. Ideja o postopnem večjem ekonomskem in monetarnem povezovanju držav članic je bila prisotna že ob samih začetkih evropskega povezovanja v petdesetih letih prejšnjega stoletja, z uvedbo evra kot knjižnega denarja leta 1999, pa je postala realnost. Evro ( ) je enotna valuta Evroobmočja, katere bankovci in kovanci so prišli v splošno rabo januarja Nastajanje EMU je potekalo v treh fazah po navedbah spletnega portala Evropa.gov (2009g): - Prva faza se je začela julija 1990, zaznamovalo pa jo je predvsem tesnejše usklajevanje gospodarskih politik držav članic Evropske unije ter odprava omejitev pri pretoku kapitala. - Druga faza se je začela januarja 1994 z ustanovitvijo Evropskega monetarnega inštituta, predhodnika Evropske centralne banke. - Tretja faza se je začela januarja 1999 z uvedbo nove enotne valute evro kot knjižnega denarja ter s prenosom pristojnosti vodenja denarne politike na Evrosistem. Delovati je začela tudi Evropska centralna banka (ECB), ki je bila sicer ustanovljena junija Da lahko država EU uvede evro mora izpolnjevati določene kriterije, ti so t.i. konvergenčni (maastrichtski) kriteriji, ki se nanašajo na doseganje nizke stopnje inflacije, zdravih javnih financ, nizke stopnje obrestne mere in stabilnih tečajev valut. Konvergenčne kriterije ločimo na ekonomske in pravne, slednji se nanašajo na skladnost nacionalne zakonodaje z določbami pogodbe o delovanju EU. Ekonomski konvergenčni kriteriji so (Banka Slovenije 2006a): - Doseganje visoke stopnje stabilnosti cen, stopnja inflacije ne sme za več kot 1,5 odstotne točke presegati povprečja treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije. - Vzdržnost položaja javnih financ, javno finančni primanjkljaj ne sme presegati 3 odstotne točke BDP ter javni dolg ne sme presegati 60 % BDP. - Trajnost konvergence, dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati povprečja obrestnih mer treh držav članic z najnižjo stopnjo inflacije za več kakor 2 odstotne točke. - Upoštevanje normalnih mej nihanja, ki so predvidena z mehanizmom deviznih tečajev ERM II. Danes evro kot nacionalno valuto uporablja 16 držav članic (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Španija, Slovenija, Ciper, Malta in Slovaška), ki tvorijo Evroobmočje. Poleg tega je tudi denarna enota v Andori, San Marinu, Vatikanu in Monaku, ki so pred uvedbo evra uporabljale denarne enote sosednjih večjih držav. Kot naslednik nemške marke se evro kot domača valuto uporablja v Črni gori in Kosovu, vendar brez uradnih sporazumov z EU. Ostale države EU še niso uvedle evra zaradi ne doseganja konvergenčnih kriterijev ali pa kot v primeru Velike Britanije in Danske ne želijo uvesti evra kljub doseganju konvergenčnih kriterijev, s tem da imata omenjeni državi poseben položaj, imata t.i.»optout«pravico. Za vse ostale države članice EU velja, da morajo uvesti evro, če izpolnjujejo

16 15 konvergenčne kriterije. Prav tako zadnje velja za nove države članice EU (Banka Slovenije 2006a). Pomembno vlogo ima evro tudi v svetovnem merilu. Že od same uvedbe je bil evro druga najbolj pogosto uporabljena valuta državnih rezerv za ameriškim dolarjem. Delež evra se je tako povečal iz 17,9 % leta 1999 na 26,5 % leta 2009 (slika 1). Evro je podedoval status druge najbolj pomembne valute državnih rezerv od nemške marke, katere delež je leta 1998 znašal 13,8 %. Države članice EU, ki so uvedle evro so prenesle vse pristojnosti glede vodenje denarne politike na Evropsko centralno banko (ECB). Skupna monetarna politika se določa centralizirano (določa jo svet ECB), izvaja pa se decentralizirano preko nacionalnih centralnih bank Evrosistema. Ker niso vse države članice EU uvedle evra, se za označevanje Evropske centralne banke (ECB) in nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki so uvedle evro, uporablja izraz Evrosistem, katerega glavni cilj je ohranjanje stabilnosti cen, k čemer ga zavezuje Pogodba o delovanju (Banka Slovenije 2006b).

17 16 4 Devizni tečaj Najlažja definicija za devizni tečaj bi bila, da je to razmerje, po katerem lahko zamenjamo en denar za drugega, toda v ekonomiji ima devizni tečaj več pomenov. Pakar (2004, povzeto po Notar 1989, 18) navaja da je devizni tečaj cena tuje valute izražena v domačem denarju, je most med domačim in zunanjim sistemom cen, ki omogoča, da se ti sistemi, čeprav so v osnovi različni, med seboj povezujejo, usklajujejo in primerjajo. Devizni tečaj je svojevrstna»splošna cena«, po kateri se vrednoti domači proizvod dela v tistem svojem delu, v katerem se sooča z domačim proizvodom držav zunanjetrgovinskih partnerjev. Za rentabilnost domačih gospodarskih oseb je pri prodaji v državi odločilna cena, pri prodaji v tujino pa so odločilne cene in devizni tečaji. Devizni tečaj ima pomembno ekonomsko in družbenopolitično vlogo. Poslovnim osebam služi za primerjanje domačih in tujih cen in stroškov, za enoto izračunavanje tolarskega in deviznega dohodka in za izračunavanje potrebnih poslovnih kalkulacij. Dervarič (2004, povzeto po Senjur 1999, 9) trdi, da se devizni tečaj med nacionalnimi valutami določijo na deviznem trgu, kot rezultat ponudbe in povpraševanja po tuji valuti. To je trg, na katerem se medsebojno trguje z nacionalnimi valutami. Povpraševanje po tuji valuti s strani domačih rezidentov je devizno povpraševanje. Vsi izdatki domačih rezidentov za tuje dobrine, storitve in imetja pomenijo povpraševanje po tujih valutah, to je povpraševanje po devizah. Devizna tržišča lahko definiramo kot trg, kjer posamezniki, podjetja in banke kupujejo in prodajajo devize. Kot navaja Strašek (2006, 247) devizno tržišče opravlja sledeče tri funkcije: - funkcijo transfera kupne moči iz ene valute v drugo in iz ene države v drugo (to je tudi najpomembnejša funkcija in hkrati temeljni razlog nastanka deviznega trga), - funkcijo zagotavljanja kreditnih sredstev zunanji trgovini, - funkcijo zmanjševanja tečajnih rizikov. Prejemniki bodočih zaslužkov državah na ta način natančno vedo za znesek, ki ga bodo prejeli v lastni valuti oziroma dolžniki natančno vedo, kolikšne bodo njihove obveznosti v domači valuti. Devizni tečaj je cena pri kateri se enota nacionalnega denarja lahko zamenja za drugi nacionalni denar (Baillie in McMahon 1989, 15). Devizni tečaj je cena tujega denarja izražena v domačem denarju (npr. 1 EUR: 1,22 USD), oziroma, je potrebno število enot denarja ene države za nakup enote denarja druge države. Dervarič (2004, povzeto po Mrak 2002, 9) pravi, da višanje deviznega tečaja pomeni podražitev deviz (povečanje števila enot domačega denarja, potrebnih za nakup ene enote tujega denarja) in posledično zmanjšanje vrednosti domače valute. To z drugimi besedami pomeni njeno pocenitev in torej njeno depreciacijo. Nasprotno znižanje deviznega tečaja pomeni pocenitev deviz (zmanjšanje števila enot domačega denarja, potrebnih za nakup ene enote tujega denarja) in posledično povečanje vrednosti domače valute. To pomeni njeno podražitev in torej njeno apreciacijo.

18 17 Termina apreciacija in depreciacija sta uporabljena v sistemu fleksibilnih deviznih tečajev. V sistemu fiksnih deviznih tečajev pa sta uporabljena termina revalvacija (povečanje vrednosti domače valute v primerjavi s tujimi valutami) in devalvacija (zmanjšanje vrednosti domače valute v primerjavi s tujimi valutami). Kot omenjeno poznamo dva sistema deviznega sistema, fiksnega in fleksibilnega. Strašek (2006, 275) navaja, da so sistem fiksnih tečajev uvedle države, članice Mednarodnega monetarnega sklada po letu V tem sistemu je vsaka država določila uradni tečaj ali paritetno vrednost svojega denarja glede na zlato ali ameriški dolar. Dovoljeno odstopanje deviznega tečaja od uradnega je znašalo največ odstotek v vsako smer. Če je bilo odstopanje večje od odstotka, je morala na deviznem trgu intervenirati centralna banka. Če se je tečaj dolarja oblikoval za več kot odstotek nad uradnim tečajem, je dolarje kupovala in obratno. Naraščajoči deficit ameriške plačilne bilance v šestdesetih letih je prisilil centralne banke v prekomerne nakupe ameriškega dolarja, da bi ohranile tečaj. Posledica je bila izdajanje primarnega denarja in s tem krepitev inflacije. Zvišanje obrestnih mer, s katerimi naj bi omejili dodatno emisijo, pa se je izkazalo za neuspešno zaradi prostega pretoka kapitala. (Strašek 2006, 275). Sistem fiksnega deviznega tečaja se ni dolgo obdržal, kljub dodatnim ukrepom: devalvacija dolarja, razširitev razpona možnega nihanja deviznega tečaja okrog uradnega na 2,25 % itd. Leta 1973 so zato industrijsko razvite države uvedle fleksibilne devizne tečaje. V tem sistemu država ne določi uradnega tečaja (Strašek 2006, 275). Pri sistemu fleksibilnih deviznih tečajev se tečaj določi na deviznem trgu, glede na povpraševanje in ponudbo po devizah. Fleksibilni devizni tečaj se uporablja za kotacijo obeh preučevanih valut (evro in ameriški dolar). Ločimo dva sistema fleksibilnih deviznih tečajev. Pri sistemu čistega drsenja se devizni tečaj oblikuje popolnoma prosto na deviznem trgu, kadar pa na deviznem trgu intervenira centralna banka, pa imamo sistem uravnavanega drsečega deviznega tečaja (Strašek 2006, 275). Razlogi za interviranje centralne banke, kot navaja Strašek (2006, 287) so: - Glavni razlog intervencij je prepričanje, da so mnogi kapitalski tokovi samo odraz nestabilnih pričakovanj ter da posledični (inducirani) premiki v deviznih tečajih povzročajo nepotrebne spremembe v domačem outputu. - Drugi najpomembnejši razlog je v dejstvu, da centralna banka poskuša premakniti realni devizni tečaj s ciljem vplivati na trgovinske tokove. - Tretji razlog izvira iz učinkov tečaja na domačo inflacijo. Centralne banke pogosto intervenirajo s ciljem preprečitve depreciacije tečaja in s tem preprečitve porasta uvoznih cen in posledičnega porasta domače inflacije. - Nenazadnje pa je potrebno omeniti»skrb«za izvoznike. Zaradi priliva na finančnem računu (hot money) utegne priti do pritiska na apreciacijo valute. Intervencija centralne banke je v takšnih razmerah namenjena preprečitvi ali

19 18 redukciji apreciacije, da se ne bi dramatično poslabšal položaj izvoznikov. Kratkoročni kapitalski tokovi se utegnejo nenadoma zaobrniti, porast tečaja pa bi bil prepozen, ker bi bile pozicije izvoznikov že dokončno poslabšane. Intervencija centralne banke je lahko sterilizirana ali nesterilizirana. Pri sterilizirani intervenciji centralna banka nevtralizira nakup deviz in s tem izdajanje primarnega denarja s prodajo vrednostnih papirjev na odprtem trgu. Ponudba domačega denarja s v tem primeru ne spremeni. Spremeni se pa v primeru nesterilizirane intervencije (Strašek 2006, 287). Potrebno je tudi omeniti termin umazano drsenje (dirty floating). To se zgodi kadar centralna banka s svojimi intervencijami vzdržuje devizni tečaj nad ravnjo, ki bi sicer oblikovala na trgu, z namenom ohranitve tečaja v nasprotju z tržnimi pogoji oz. trendi (Strašek 2006, ). Oba sistema imata svoje prednosti in slabosti. Prednosti fiksnega deviznega tečaja so, da zagotavlja stabilnost tečaja, pomaga izolirati gospodarstvo pred ekonomskimi motnjami in da so notranji monetarni šoki manj destabilizirajoči v primerjavi z fleksibilnimi deviznimi tečaji. Slabosti pa so, da podreja notranje ekonomske cilje zunanjim, sistem ne vodi nujno k samodejni uravnovesitvi, nefleksibilnost fiksnih tečajev onemogoča hitro odzivnost gospodarstva na spremenjene ekonomske razmere in za učinkovito delovanje potrebujemo ustrezne devizne rezerve (Strašek 2006, 276). Prednosti fleksibilnega deviznega tečaja so, da se deficit ali suficit v plačilni bilanci samodejno korigira z depreciacijo ali apreciacijo valute, povečana alokativna učinkovitost mednarodne izrabe resursov, omogoča se avtonomna makroekonomska politika, ni več omejitev v mednarodni trgovini ter plačilnem prometu in ni več dodatnih stroškov držanja deviznih rezerv. Največja slabost fleksibilnih tečajev je negotovost, kar tudi vpliva na zmanjšanje mednarodnih trgovinskih tokov in investicij. Druga slabost je možno vplivanje špekulacij na devizni tečaj, namreč destibalizirajoče špekulacije lahko povečajo tečajne fluktacije in da je večja možnost, da bo do njih prišlo, ko tečaji prosto drsijo (Strašek 2006, ). 4.1 Nominalni bilateralni devizni tečaj Devizni tečaj, ki ga je moč zaslediti v medijih, je običajno nominalni devizni tečaj, ki nam pove, koliko enot ene valute kupimo na deviznem trgu z eno enoto neke druge valute. Bilateralni devizni tečaj je preprosto cena ene valute izražena v drugi valuti. Nominalni devizni tečaj lahko izrazimo na enega od naslednjih dveh načinov: - kot vrednost enote tujega denarja izražena s številom enot domačega denarja - direktna kotacija (npr. 1 USD: 0,82 EUR) - kot vrednost enote domačega denarja izražena s številom enot tujega denarja indirektna kotacija (npr. 1 EUR: 1,22 USD) Dervarič (2004, povzeto po Mrak 2002, 10) trdi, da je iz obeh načinov razvidno, da je en način bilateralnega nominalnega deviznega tečaja samo recipročna vrednost drugega načina in da je pravilna uporaba tako enega kot drugega. V praksi, izjeme so Velika

20 19 Britanija, EMU in delno Združene države Amerike, se za izražanje deviznega tečaja več uporablja direktna kotacija. Pri obeh navedenih načinih izražanja deviznega tečaja gre izključno za bilateralno razmerje med dvema valutama. Za to razmerje je značilno, da gre za striktno nominalno razmerje med dvema valutama v določenem trenutku. 4.2 Realni bilateralni devizni tečaj Dervarič (2004, povzeto po Mrak 2002, 11) pravi, da je realni bilateralni devizni tečaj nominalni tečaj med dvema valutama dveh držav, ki upošteva tudi gibanje cen v teh dveh državah. Izračuna se po naslednji formuli: S t = sp * /p Pri čemer so: S t realni bilateralni devizni tečaj s nominalni bilateralni tečaj (domača valuta/tuja valuta)) p * - indeks cen v tuji državi p indeks cen v domači državi Gibanje indeksa bilateralnega realnega deviznega tečaja odraža spreminjanje konkurenčne sposobnosti države v razmerju do njenega bilateralnega partnerja. Povečanje realnega deviznega tečaja ali realna depreciacija, pomeni da postaja tuje blago dražje v primerjavi z domačim, kar nakazuje, da bodo ljudje prenesli del potrošnje na domače blago in s tem tudi povečanje konkurenčnosti države do bilateralnega partnerja. Padanje realnega deviznega tečaja ali realna apreciacija pa ima ravno nasprotne učinke. Domače blago postaja dražje v primerjavi s tujim, ljudje bodo prenesli del potrošnje na tuje blaga in s tem se bo tudi zniževala konkurenčnost države do bilateralnega partnerja. 4.3 Nominalni efektivni devizni tečaj V sistemu fleksibilnih tečajev sprememba vrednosti določene valute v primerjavi s samo eno tujo v valuto ne more biti zanesljiv kazalec njene apreciacije oziroma depreciacije. Da bi ocenili splošno spremembo vrednosti neke valute je treba izračunati nominalni efektivni tečaj (Strašek 2006, 251). Efektivni devizni tečaj je povprečni tečaj več valut. Kordež (2001) navaja, da nominalni efektivni tečaj pokaže razmerje med domačo valuto in reprezentativnim vzorcem (košarico) tujih valut. Izračunava in prikazuje se seveda samo v indeksni obliki in v bistvu pomeni povprečje indeksov posameznih tečajev, ki sestavljajo košarico. Pri določitvi košarice valut navadno upoštevamo devizne tečaje držav, s katerimi opravimo glavni del blagovne menjave, in sicer glede na njihovo udeležbo. 4.4 Realni efektivni devizni tečaj Pri merjenju mednarodne konkurenčnosti določene države moramo poleg nominalnega efektivnega deviznega tečaja upoštevati tudi gibanje cen, tako v domači državi kakor tudi v tistih državah, katere valute so vključene v košarico valut.

21 20 Kot navaja Dervarič (2004, povzeto po Mrak 2002, 11) je za izračun realnega efektivnega deviznega tečaja v prvi fazi treba zbrati indekse gibanja realnih bilateralnih deviznih tečajev za vse valute, vključeno v košarico, v drugi fazi pa je treba, podobno kot pri računanju efektivnega deviznega tečaja, izračunati tehtano povprečje teh realnih bilateralnih deviznih tečajev z uporabo ponderjev, ki so bili dodeljeni vsaki od v košarico vključenih valut. Realni efektivni tečaj podamo z naslednjo enačbo: R t =Rp * /p Pri čemer so: R t indeks realnega efektivnega deviznega tečaja R indeks nominalnega efektivnega deviznega tečaja (domača valuta/tuja valuta) p * - indeks cen v tujini P indeks cen v domači državi Spremembe v indeksu kažejo na efektivno apreciacijo ali depreciacijo domače valute v odnosu do izbrane košarice tujih valut. Zvišanje realnega efektivnega deviznega tečaja kaže na realno depreciacijo domače valute v primerjavi s košarico valut in s tem tudi na izboljšanje konkurenčnosti države pri mednarodnem poslovanju. Padanje realnega efektivnega deviznega tečaja ima obraten učinek, saj kaže na realno apreciacijo valute in s tem tudi na padanje konkurenčnosti pri mednarodnem poslovanju. 4.5 Sprememba deviznega tečaja in teorije deviznega tečaja Gibanje deviznega tečaja je ena pomembnejših postavk v ekonomiji saj neposredno in posredno vpliva na odločitve ekonomskih subjektov ter tudi na samo konkurenčnost države. Pri gibanju deviznega tečaja razlikujemo tri obdobja, zelo kratek, kratek in dolg časovni rok. V zelo kratkem časovnem roku na gibanje deviznega tečaja najbolj vpliva sprememba obrestne mere, ki povzroča gibanje finančnega kapitala pri iskanju višjih obresti. V kratkem časovnem obdobju določa devizni tečaj ponudba tujih plačilnih sredstev ter povpraševanje po njih. Oboje pa določa gibanje makroekonomskih agregatov: izvoz in uvoz, nakup in prodaja finančnega in fizičnega premoženja. Dolgoročno pa naj bi bilo razmerje med obema valutama določene z razmerjem med njihovo kupno močjo. (Strašek 257, 2006). Na gibanje deviznega tečaja poleg naštetih spremenljivk vplivajo še naslednji faktorji: - špekulacije (anticipiranje bodočih sprememb in dogodkov), novice in psihološki dejavniki, - spremembe v preferencah potrošnikov, - centralno bančne intervencije, - politična stabilnost in stabilnost gospodarstva, - substitucija valut,

22 21 - inflacija oziroma razlike med inflacijskimi stopnjami. Obstaja več teorij, ki pojasnjujejo gibanje deviznega tečaja, v nadaljevanju bodo predstavljeni naslednji modeli: - trgovinski ali elasticitetni pristop, - teorija paritete kupne moči, - monetarni pristop, - portfeljski pristop Trgovinski ali elasticitetni pristop Ta pristop imenujemo tudi temeljni oziroma tradicionalni pristop. Kot trdi Strašek (2006, 263) po tem pristopu je ravnovesni devizni tečaj tisti, ki uravnovesi vrednost celotnega uvoza in izvoza v državi. Če vrednost uvoza v državi presega izvoz (trgovinski deficit), potem se bo devizni tečaj povečal (depreciacija) v razmerah fleksibilnega deviznega tečaja. To bo pocenilo izvoz države in podražilo uvoz; kar vpliva na povečanje izvoza, zmanjšanje uvoza, vse dokler bilanca ni izravnana. Ker je hitrost prilagajanja odvisna od odzivnosti (elastičnosti) uvoza in izvoza na cenovne (tečajne) spremembe, imenujemo ta pristop elasticitetni. Strašek (2006, 261) tudi navaja da elasticitetni pristop poudarja pomen trgovinskih tokov blaga in storitev v determinaciji deviznega tečaja. Mednarodne tokove kapitala obravnava samo kot pasivno odzivnost na začasna neravnovesja v trgovinski bilanci. Z elasticitetnim pristopom ni moč pojasnjevati kratkoročnih premikov deviznega tečaja, je pa ta pristop temeljni del pojasnjevanja deviznega tečaja na dolgi rok Teorija paritet kupne moči 5 Dervarič (2004, povzeto po Mrak 2002, 14) navaja, da je osnovna logika teorije PPP v tem, da naj bi blagovna arbitraža zagotovila izenačitev cen blaga na svetovnem trgu, če so cene tega blaga izražene v isti valuti. Teorija PPP temelji na predpostavki, da bi spreminjanje deviznega tečaja moralo zagotavljati uresničevanje zakona ene cene, ne le na ravni menjave posameznega proizvoda, temveč na ravni mednarodne menjave košaric blaga, ki vsebujejo identične proizvode. Kot rečeno zakon PPP temelji na zakonu ene cene, ki trdi da se bo identično blago prodajalo po ekvivalentni ceni, ne glede na valuto, v kateri bo denominirana (Strašek 2006, 262). Poznamo dve različici teorije PPP. Pri absolutni različici teorije PPP temelji na zakonu ene cene, medtem ko relativna različica teorije PPP, ki trdi da je relativna sprememba deviznega tečaja enaka relativni spremembi ravni cen v dveh opazovanih državah. Absolutna teorija PPP trdi, da je ravnovesni devizni tečaj enak razmerju cenovnih ravni med dvema državama. Izražena je z naslednjo enačbo (Strašek 263, 2006): 5 Ang. purchasing power parity, v nadaljevanju PPP.