1

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO REŽIM DEVIZNEGA TEČAJA PRED VSTOPOM V EMU Ljubljana, april 2004 GREGOR RADEJ

2 IZJAVA Študent Gregor Radej izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom doc. dr. Boštjana Jazbeca in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne Podpis:

3 KAZALO 1. UVOD EVROPSKA UNIJA EMU EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA IN EVRO EVRO EMU MAASTRICHTSKI KRITERIJI KONVERGENCE DEVIZNI TEČAJ REŽIMI ALI SISTEMI DEVIZNIH TEČAJEV IZBIRA REŽIMA DEVIZNEGA TEČAJA PRIBLIŽEVANJE FIKSNIM ALI DRSEČIM DEVIZNIM TEČAJEM TRENDI PRI UPORABI REŽIMOV DEVIZNEGA TEČAJA SLOVENIJA IN DEVIZNI TEČAJ DENARNA IN DEVIZNOTEČAJNA POLITIKA BANKE SLOVENIJE DEVIZNI TEČAJ SLOVENIJE OB PREHODU V EU (EMU) SKLEP...32 LITERATURA...33 VIRI...35

4 1. UVOD Evropska unija se širi. Petnajsterici se bo pridružilo deset novih držav in med njimi je tudi Slovenija. Države pristopnice bodo kasneje vstopile tudi v EMU, zato bodo morale prevzeti skupno valuto evro. Tako bo slovenski tolar (SIT) ena izmed valut z najkrajšo življenjsko dobo, kajti kmalu po vstopu Slovenije v EU ga bo zamenjala skupna evropska valuta. Na to pa se morajo tranzicijske države pripraviti. Kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo z deviznim tečajem v Sloveniji, bom poskušal predstaviti v svojem diplomskem delu. Kaj predstavlja EU, katere države so združene in njeno kratko zgodovino bom predstavil v poglavju, ki sledi uvodnemu delu. V tretjem poglavju se bom osredotočil na EMU in evro. Zanimivo je, da niso vse države v EU sprejele evra. Nekatere niso izpolnjevale pogojev, druge za to nimajo interesa. Pokazal bom, da države pristopnice ne bodo imele izbire, kljub določenim prednostim ali pomanjkljivostim prevzema skupne valute. Kot bomo videli v istem poglavju, bo morala Slovenija za sodelovanje v EMU izpolnjevati določene kriterije Maastrichtske kriterije konvergence. V četrtem poglavju bom pokazal, da obstaja več vrst režimov deviznih tečajev. Podrobno bom opisal sisteme drsečih, trdnih tečajev in sistema zlate valute ter jih med seboj primerjal. Sledi poglavje, kjer bo bralec dobil vpogled v trende pri izbiri režimov deviznih tečajev v zadnjem obdobju. Torej, ali je splošen trend približevanje fiksnim ali drsečim tečajem. Kateri so boljši v specifičnih razmerah, kateri so bolj primerni pri določeni stopnji razvitosti domačega gospodarstva? V šestem poglavju pa se bom osredotočil na Slovenijo in njen režim deviznega tečaja, denarno in deviznotečajno politiko Banke Slovenije v zadnjem obdobju in kaj sledi ob in po prehodu Slovenije v EU in kasneje v EMU. 1

5 2. EVROPSKA UNIJA 1 Prva konkretna podlaga za postopno gospodarsko in politično združitev evropskih držav je t.i. Schumanova deklaracija, z dne 9. maja Poziv k integraciji je bil namenjen vsem evropskim državam, še posebej pa velikima nasprotnicama iz druge svetovne vojne Franciji in Nemčiji. Države Beneluxa (Belgija, Nizozemska in Luxemburg) ter Italija, Nemčija in Francija so leta 1951 podpisale pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, t.i. Pariško pogodbo. S podpisom Rimske pogodbe (1957) so iste države ustanovile še Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) in Evropsko skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). V preambuli pogodbe o ustanovitvi EGS so države poudarile svojo odločenost ustvarjati pogoje, ki bi prispevali k vedno močnejši medsebojni povezanosti držav znotraj Evrope. Z Enotnim evropskim aktom (1986), ki je začel veljati leta 1987, so se članice zavezale k cilju vzpostavitve enotnega in notranjega trga. Pred tem so leta 1973 postale članice še Velika Britanija, Irska in Danska, leta 1981 pa je pristopila tudi Grčija. Španija in Portugalska sta postali del velike družine leta februarja 1992 je bila podpisana pogodba o EU, ali Maastrichtska pogodba, ki je začela veljati novembra Z njo so članice uredile in razširile svoje sodelovanje na področju skupne zunanje in varnostne politike, pravosodja in notranjih zadev. Hkrati so se pogodbenice zavezale k uvedbi enotne evropske valute evra in določile časovni temin njegove uvedbe. Maastrichtska pogodba je uredila tudi državljanstvo EU, ki dopolnjuje nacionalno državljanstvo. Švedska, Finska in Avstrija so se EU priključile leta Leta 1997 je bila podpisana Amsterdamska pogodba, ki je podrobneje uredila carinsko poslovanje in določila ukrepe za spodbujanje gospodarskega razvoja in socialne zaščite. Velja od maja Vendar pa ta pogodba ni zadovoljivo rešila vprašanj v zvezi s širitvijo Unije. Zato pa jih rešuje Pogodba iz Nice (februar 2001), ki je začela veljati februarja Predvsem se ukvarja z reformo institucij Evropske unije. Evropsko Unijo torej sestavlja 15 držav, v katerih skupno živi 372 milijonov prebivalcev, s skupnim trgom, kjer se letno ustvari za več kot 6 tisoč milijard dolarjev blaga in storitev. Značilnost Unije je svobodno gibanje ljudi, pretok delovne sile, blaga, kapitala in storitev. 1 Povzeto po sept Robert Schuman je bil takrat francoski zunanji minister. 2

6 Slovenija naj bi se skupaj s še desetimi državami kandidatkami pridružila Evropski uniji predvidoma 1.maja Ta datum je že skoraj pred vrati. Pridružene države, ki so 16. aprila 2003 v Atenah skupaj s petnajsterico podpisale Pogodbo o pristopu k Evropski uniji, so Češka republika, Republika Estonija, Republika Ciper, Republika Latvija, Republika Litva, Republika Madžarska, Republika Malta, Republika Poljska, Republika Slovenija in Slovaška republika. Leta 1993 je bil podpisan sporazum o sodelovanju med Slovenijo in Evropsko skupnostjo, kar je pomenilo formalen začetek medsebojnega sodelovanja, v njem pa je že bila predvidena skorajšnja sklenitev sporazuma o pridruženem članstvu. Slovenija je postala pridružena članica Evropske Unije 1. februarja Vstop v EU je torej že določen za maj 2004, leta 2007 naj bi Slovenija kot ena izmed najbolj pripravljenih držav kandidatk vstopila v Evropsko ekonomsko in monetarno unijo, kar pomeni uvedbo skupne valute evro. Končni datum je seveda odvisen od same EMU in njene pripravljenosti za sprejem novih članic (Kovačič, Novak, 2003, str. 24), ter od izpolnjevanja Maastrichtskih pogojev. 3. EMU EKONOMSKA IN MONETARNA UNIJA IN EVRO S 1. januarjem 1999 je enajst držav članic uvedlo skupno valuto evro. To so že omenjene: Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Irska, Španija, Portugalska, Finska, in Avstrija. Grčija še ni izpolnjevala maastrichtskih konvergenčnih kriterijev, zato je v EMU vstopila 2 leti kasneje. Velika Britanija, Danska in Švedska za zdaj še ne želijo uvesti evra (Ekonomska in monetarna unija, 1998). Ko govorimo o evropskih državah in njihovi dinamiki prehoda na evro, potem lahko ločimo več skupin držav. Najprej dvanajsterica (prvih 11 in nato še Grčija), ki je že uvedla novo valuto, potem imamo države, ki so v EU in nočejo sprejeti evra (Danska in VB) ali pa ne izpolnjujejo maastrichtskih pogojev (Švedska). Danska sodeluje v ERM 2 (Exchange Rate Mechanism 2), to je poseben mehanizem fiksnih, toda prilagodljivih tečajev, ki je nasledil dotedanji EMS in njegov mehanizem deviznih tečajev ERM, to je tudi mehanizem v katerega vstopajo države, ki vstopajo v EU. Naslednja skupina držav so države kandidatke za vstop v EU (Slovenija, Madžarska, Poljska, Češka, Estonija, Ciper, Slovaška, Litva, Latvija in Malta) in potem še ostale, ki so manj perspektivne in problematične (Lavrač, 1999, str. 15). 3

7 3.1. EVRO Do 1. januarja 2002 je evro obstajal le kot knjižni denar, vzporedno z nacionalnimi valutami sodelujočih držav, tečaji nacionalnih valut do evra pa so bili nepreklicno fiksirani. Evrobankovci in kovanci so prišli v obtok 1. januarja 2002, do polovice tega leta pa so članice umaknile iz prometa nacionalne valute in evro je zaživel kot edino zakonito plačilno sredstvo v EMU (Ekonomska in monetarna unija, 1998). Evropska centralna banka (ECB), ki vodi skupno monetarno politiko v EMU, je maja 1998 zamrznila tečaje valut enajsterice in določila menjalna razmerja, na osnovi centralnih tečajev teh valut v Evropskem monetarnem sistemu (EMS). Na ta način so preprečili špekulacije na deviznih trgih in manipuliranje držav z deviznim tečajem, s čimer bi lahko posamezne države izboljšale svoj konkurenčni položaj. Evro pa ni prvi skupni evropski denar. Pred njim je bil ECU, ki ga je evro zamenjal v razmerju 1:1. Bistvena razlika med njima pa je, da je ECU bila košarica 12 valut, medtem ko je evro samostojna valuta. Po drugi strani pa je ECU vključeval valute nekaterih držav, ki niso sprejele evra (Velika Britanija, Danska, Grčija) in ni vključeval valut nekaterih držav, ki so v EMU (Avstrija, Finska). Dan pred uvedbo evra je ECB, na osnovi že fiksiranih menjalnih razmerij med valutami držav EMU, določila nespremenljiva medsebojna menjalna razmerja (Tabela 1). Tabela 1: Menjalna razmerja nacionalnih valut enajsterice Evro menjalni tečaji Nacionalna valuta DEM ESP BEF/ LUF FRF IEP ITL NLG ATS PTE FIM 1 EUR Vir podatkov: Opombe: EUR evro, DEM nemška marka, ESP španska pezeta, BEF/LUF belgijski/ luksemburški frank, FRF francoski frank, IEP irski funt, ITL italijanska lira, NLG nizozemski gulden, ATS avstrijski šiling, PTE portugalski eskudo, FIM finska marka. Vir: Ekonomska in monetarna unija, V evru je tudi dolar dobil pomembnega konkurenta v mednarodnem plačilnem prometu. Ruska kriza in težave na finančnih trgih, ki so ji sledile, so za evro pomenile prvi ognjeni krst, ki pa ga je odlično prestal. Evropa je tudi po zaslugi evra postala (spet) eden od glavnih akterjev na vseh finančnih trgih. Kljub zaupanju v evro, pa bi lahko nestabilnost valute ogrozila celo Evropo, ne samo države, ki so že stopile v območje evra (Avstrija in EU: izkušnje pri predsedovanju in perspektiva širitve, 2003). V razmerju do drugih valut je evro v sistemu drsenja. 4

8 Kakšni so posredni in neposredni učinki uvedbe evra? V prvi vrsti finančna stabilnost držav EMU. Potem ne smemo pozabiti, da je posledica tudi nižja inflacija, nižje so obrestne mere, kar pripomore k pospeševanju investicij, kar seveda vodi v gospodarsko rast. Cena, ki so jo države podpisnice plačale za to, pa je izguba monetarne suverenosti. Pomembna prednost je tudi znižanje transakcijskih stroškov in rizikov za članice EU, posledica je tudi konkurenčna prednost podjetij znotraj EMU, še posebej nasproti podjetjem iz drugih držav, vključno s Slovenijo. Kar pa seveda ne pomeni, da Slovenija nima koristi od povečanega uvoznega povpraševanja in večjega BDP v državah članicah. Nasprotno, leta 1998 je z EMU opravila 63.7% svoje zunanjetrgovinske menjave, kar je največ med tranzicijskimi državami. Zaradi evra se je zmanjšalo tečajno tveganje in zmanjšali so se tudi stroški izvoznikov in uvoznikov pri valutnih menjavah (Ekonomska in monetarna unija, 1998) EMU Najprej moramo ločiti med dvema interpretacijama izraza EMU. Prva na bi pomenila Ekonomska in monetarna unija, druga pa Evropska monetarna unija. Uradno kratica pomeni Economic and Monetary Union, vendar pa z njo mislimo na evropsko ekonomsko in monetarno unijo. Najsplošneje rečeno je ekonomska unija skupni trg, na katerem velja prostost gibanja blaga, storitev, ljudi in kapitala, med državami članicami, ki so se dogovorile tudi za nekatere skupne ekonomske politike. Monetarna unija pa pomeni predvsem skupno valuto, skupno centralno banko, skupno monetarno politiko in skupno tečajno politiko (Lavrač, 1999, str. 16). Če se ravnamo dosledno po definiciji, potem je EU dejansko v Ekonomski in monetarni uniji. Torej tudi tiste države, ki niso sprejele evra, sodelujejo v EMU, saj izpolnjujejo nekatere obveznosti, npr: prostost kapitalskih tokov. Tako naj bi tudi pridružene države ob vstopu v EU že sodelovale v EMU, čeprav še ne bodo prevzele evra. V tem smislu se bodo torej pridružene države vključile EMU takoj ob včlanitvi v EU, vendar pa še ne bodo vstopile v območje evra. Obstaja torej še druga interpretacija, da je EMU kratica za Evropsko monetarno unijo. Ta sicer ni formalno natančna, se je pa izraz»prijel«v praksi, v občilih in tudi v akademskih krogih. Gledano s te perspektive, enačimo vključevanje v EMU s prevzemom evra kot skupne valute, torej z vstopom v območje evra. Države pristopnice pa bodo evro vpeljale najbrž nekaj let po vstopu v EU, čeprav tudi sočasnega vstopa v EU in EMU ne kaže popolnoma izključiti. 5

9 EMU in pristopne države Slovenija naj bi leta 2004, tako kot še nekatere druge pristopnice, vstopila v EU. Vemo, da so znotraj EU države, ki (še) niso sprejele evra. Ali je torej tudi za pristopnice vključitev v območje evra že vnaprej sprejeta obveznost ali stvar izbire? V Copenhagenu leta 1993 so bili postavljeni pogoji za članstvo držav kandidatk, ki vključujejo obveznost teh držav, da morajo sprejemati cilje politične, ekonomske in monetarne unije. Praktično to pomeni, da se bodo države kandidatke morale vključiti v območje evra, vendar bodo morale biti prej povsem pripravljene. Pogoji pa so znani - Maastrichtski konvergenčni kriteriji. Države jih bodo morale izpolnjevati in to na zdravi in trajni podlagi, kar pomeni, kot rezultat poprej opravljenih strukturnih reform. Vključitev v območje evra je za pridružene države torej obveznost, ki izhaja iz njihovega članstva v EU (Lavrač, 1999, str. 17). Danska in Velika Britanija sta si izborili pravico, da ne sprejmeta evro, izkoristili sta opcijo»opt-out«(delakorda, 2003, str. 38). Vendar pa pridružene države te možnosti ne bodo imele, pa čeprav bi ocenjene pomanjkljivosti skupne valute presegale pričakovane prednosti. Če določena država pristopnica ne bi hotela prevzeti evra, bi jo šteli za neprimerno kandidatko, ker ne bi izpolnjevala obveznosti iz članstva v EU in bi se z njo prenehali pogajati o vstopu v EU. Vendar pa ostaja teoretična možnost, da bi država poskušala zavlačevati z vstopom v območje evra, tako kot Švedska. Švedska namreč ni izpolnjevala vseh konvergenčnih kriterijev (stabilnost deviznega tečaja), ker se ni hotela vključiti v EMS, in se je tako izognila prevzemu skupne valute. Država kandidatka, ki bi zavlačevala na podoben način, veliko ne bi mogla pridobiti, saj bo v končni fazi tako ali tako morala sprejeti evro. Pa tudi EU bi takšno ravnanje najbrž kaznovala. Veliko manevrskega prostora za zavlačevanje države nimajo, zavestno nedoseganje maastrichtskih kriterijev z napačnimi makroekonomski politikami pa bi bilo v škodo državi sami (Lavrač, 1999, str. 17). Doslej pristopnice niti niso izražale dvomov o sprejemu evra in se celo trudijo za čim hitrejši vstop v EMU Prednosti in slabosti prevzema skupne valute Zakaj bi potem države sploh ugotavljale pričakovane stroške in koristi prevzema skupne valute? Ne zato, da bi ugotovile, ali se jim splača vstop v EMU, temveč, da ugotovijo kakšne stroške in koristi skupne valute lahko pričakujejo in se nanje čim bolje pripravijo. Za pridružene države so prednosti in pomanjkljivosti skupne valute zelo podobne tistim, ki veljajo tudi za članice. 6

10 Prednosti (Lavrač, 1999, str. 17): odprava možnosti nihanja deviznih tečajev, ni negotovosti in stroškov zavarovanja pred nihanji, ni problemov in stroškov konverzije med nacionalnimi valutami območja evra, cene, izražene v skupni valuti, postanejo bolj pregledne, znižajo se cene na skupnem trgu zaradi konkurenčnih pritiskov, odpravijo se še ostale ovire v menjavi, ki izhajajo iz deviznotečajnega in monetarnega področja, nacionalni trgi se povezujejo v skupni trg, pospešena je mednarodna trgovina, pospešene so investicije, večja je gospodarska rast, poglablja se ekonomska integracija teh držav, nižja je inflacija in obrestne mere, makroekonomska stabilnost in še nekaj drugih, ki pa niso tako pomembne. Pričakovane pomanjkljivosti (Lavrač, 1999, str. 17): izguba lastne valute, izguba možnosti vodenja lastne monetarne politike, izguba možnosti uporabe deviznega tečaja kot instrumenta plačilnobilančnega prilagajanja. Izguba lastne valute je boleča že zaradi simbolnega in prestižnega pomena (Lavrač, 1999, str. 17). Če država izgubi možnost vodenja lastne monetarne politike, ne more izbirati med restriktivno in ekspanzivno politiko, torej ne more določati ravni obrestnih mer glede na potrebe prebivalstva, mora se podrejati skupni denarni politiki. Država zaradi prehoda na skupno valuto, tudi ne more več uporabljati devizni tečaj kot instrument za uravnavanje mednarodne konkurenčnosti svojega gospodarstva. Slovenija je imela večinoma večji uvoz od izvoza, zato je izvoznikom pomagala tako, da je zniževala vrednost tolarja (tečaj tolarja je depreciiral), da bi bili naši produkti v tujini relativno cenejši, na ta način se bi povečalo povpraševanje in s tem naš izvoz. Ta dokaj pomemben instrument bo Slovenija z vstopom v EMU izgubila. Izguba tečajne politike je gotovo največji strošek slovenskega vključevanja v EMU. Resnični strošek skupne valute, bo odvisen»še od dveh momentov: a) nevarnosti, da bo država izpostavljena specifičnim asimetričnim šokom, tj. plačilnobilančnim 7

11 motnjam, ki prizadenejo le to državo, ne pa tudi drugih držav članic monetarne unije, in b) možnosti delovanja alternativnih mehanizmov plačilnobilančnega prilagajanja, ki morajo nadomestiti devizni tečaj, ko ga država ne more več uporabljati zaradi vstopa v monetarno unijo«(lavrač, 1999, str. 18). Teoretično so alternativni mehanizmi prilagajanja lahko fiskalni transferji znotraj monetarne unije, mobilnost delovne sile in fleksibilnost plač. Prva dva v monetarni uniji ne igrata vidne vloge, zato pa je zanimiv mehanizem fleksibilnosti plač, tudi navzdol. Ta bo moral preprečevati padec gospodarske rasti in zaposlenosti v državi, izpostavljeni asimetričnemu šoku. Po teoriji optimalnega valutnega področja, glede na prednosti in slabosti, je vključitev v EMU primerna še posebej za majhna in odprta gospodarstva z diverzificirano proizvodno in izvozno strukturo in ki so v mednarodni menjavi močno povezana z monetarno unijo. Torej je Slovenija tipična država, ki bo pridobila od vključitve v območje evra. Enako si nadejajo ostale srednjeevropske države, edino Poljska je v malo drugačnem položaju, saj je v primerjavi z ostalimi večje, bolj zaprto in specializirano gospodarstvo. Slovenija tudi naj ne bi bila posebno izpostavljena nevarnostim asimetričnih šokov, še posebej, ker ima strukturo izvoza v EU zelo podobno strukturi izvoza znotraj EU in ker je njeno gospodarstvo ciklično precej usklajeno z gospodarstvi EU. Za vključitev Slovenije v EMU je torej več kot dovolj argumentov MAASTRICHTSKI KRITERIJI KONVERGENCE Kot že rečeno, Maastrichtska pogodba iz leta 1992 ureja skupno zunanjo in varnostno politiko, pravosodje in notranje zadeve držav članic EU. Hkrati ta pogodba ureja državljanstvo EU in postavlja temelje za novo valuto evro. V njej so tudi opredeljeni konvergenčni kriteriji, ki jih morajo države članice EU izpolnjevati, da lahko sodelujejo v EMU. To omogoča izvajanje enotne denarne politike za celotno območje EU in preprečuje prekomerno izkoriščanje samostojno vodene fiskalne politike kot prilagoditvenega instrumenta v okviru skupnega gospodarskega in denarnega področja. Ti kriteriji so (Lavrač, 1997, str. 4): doseganje visoke stopnje stabilnosti cen, ki se kaže v stopnji inflacije, katera je blizu stopnji inflacije, ki jo dosegajo največ tri članice, ki imajo najboljše rezultate glede stabilnosti cen; možnost vzdrževanja stabilnega javnofinančnega položaja, ki se kaže v javnofinančnem položaju brez pretiranega deficita, kot je ta opredeljen v členu 104c Pogodbe; 8

12 upoštevanje normalnih meja nihanj v mehanizmu deviznih tečajev Evropskega monetarnega sistema, vsaj dve leti, brez devalvacije do katerekoli druge članice; trajnost konvergence in udeležbe v mehanizmu deviznih tečajev Evropskega monetarnega sistema, ki se kaže v nivoju dolgoročne obrestne mere. Formalno gledano imamo opraviti s štirimi konvergenčnimi kriteriji, vsebinsko pa lahko govorimo o petih kriterijih, ker je kriterij glede javnofinančnega položaja dvodelen. Ta se naprej razdeli na kriterij glede državnega deficita in kriterij glede javnega dolga. Zato lahko govorimo o naslednjih petih konvergenčnih kriterijih (Lavrač, 1997, str. 5): kriterij glede inflacije: stopnja inflacije ne sme presegati za več kot 1.5 odstotne točke inflacije v treh državah z najnižjo inflacijsko stopnjo; kriterij glede obrestne mere: dolgoročna nominalna obrestna mera ne sme za več kot 2 odstotni točki presegati enake obrestne mere v treh državah z najnižjo stopnjo inflacije; kriterij glede deviznega tečaja: udeležba v mehanizmu deviznih tečajev Evropskega monetarnega sistema z upoštevanjem normalnih mej nihanj deviznih tečajev in brez devalvacije valute do katerikoli druge članice na lastno iniciativo vsaj dve leti; kriterij glede državnega deficita: delež državnega deficita v BDP ne sme preseči 3%; kriterij glede javnega dolga: delež javnega dolga v BDP ne sme preseči 60% Slovenija in izpolnjevanje teh kriterijev KRITERIJ GLEDE INFLACIJE: Slovenija ga zaenkrat še ne izpolnjuje, saj inflacija presega povprečno inflacijo petnajsterice. ECB je že opozorila, da ne bo dovoljevala izjem ob sprejemanju novih članic, če bo njihova inflacija odstopala od postavljene v maastrichtskih kriterijih. Ta namreč že vključuje možnost višje inflacije za 1,5 odstotne točke nad rastjo cen v treh državah z najnižjo stopnjo rasti cen v euroobmočju (Delakorda, 2003, str. 57). KRITERIJ GLEDE OBRESTNIH MER: kot je razvidno iz Tabele 2, bi Slovenija po kriterijih iz začetka leta 2003 izpolnjevala ta kriterij. KRITERIJ GLEDE DEVIZNEGA TEČAJA: Slovenija mora sodelovati najprej v ERM 2 vsaj dve leti, članstvo v ERM 2 pa je odprto le članicam EU. Zato države kandidatke formalno ne morejo izpolniti tega kriterija in se tako vključiti v evropsko monetarno unijo prej kot v dveh letih po vstopu v EU (Lavrač, 2003, str. 22). 9

13 KRITERIJ GLEDE DRŽAVNEGA DEFICITA: gibanje proračunskega primanjkljaja je v okviru tega kriterija, vendar pa zelo blizu 3%. Kljub temu projekcije za naslednja leta kažejo, da se bo delež proračunskega primanjkljaja v BDP v Sloveniji zniževal (Delakorda, 2003, str. 59). KRITERIJ GLEDE JAVNEGA DOLGA: stanje javnega dolga je še precej pod mejo 60% BDP, projekcije pa kažejo, da je ob zniževanju proračunskega primanjkljaja mogoče pričakovati le manjše poslabšanje tega indikatorja (Delakorda, 2003, str.59). Tabela 2: Maastrichtski kriteriji in njihovo izpolnjevanje s strani držav EU in Slovenije Vir: Delakorda, 2003, str

14 4. DEVIZNI TEČAJ Devizni tečaj je cena enote tujega denarja izražena v domačem denarju. Ali drugače: koliko enot domače valute dobimo za določeno število enot tuje valute (Veselinovič, 2003, str. 19). To je kontinentalni način, ki se uporablja v praksi. Obstaja pa tudi drugačno pojmovanje deviznega tečaja, in sicer:»vrednost enote domačega denarja, izražena s številom enot tujega denarja«(mrak, 2002, str. 45), ki pa je značilen za Veliko britanijo in ZDA. Prvemu načinu lahko rečemo tudi direktni, drugemu pa indirektni devizni tečaj REŽIMI ALI SISTEMI DEVIZNIH TEČAJEV Običajno uporabljamo termina»režim«in»sistem«deviznega tečaja kot sinonima. Lahko pa med njima delamo razliko in vsakega od njiju uporabljamo v določenem kontekstu. Tako lahko termin»sistem«uporabljamo, ko govorimo o treh osnovnih ureditvah deviznih tečajev. To pa sta oba čista sistema, torej sistem čistega fiksnega deviznega tečaja in sistem čistega fleksibilnega tečaja, ter sistem hibridnega deviznega tečaja (Mrak, 2002, str. 88). Hibridni sistem deviznega tečaja je nekakšna mešanica obeh teoretičnih sistemov, torej sistema čistega fiksnega in konceptualno povsem nasprotnega sistema čistega fleksibilnega deviznega tečaja. Prav ta hibridni sistem pa predstavlja temelj današnje mednarodne denarne ureditve (Mrak, 2002, str. 65). Termin»režim«deviznega tečaja pa uporabljamo takrat, ko govorimo o številnih konkretnih ureditvah deviznega tečaja, ki jih uporabljajo posamezne države po svetu. Večina režimov deviznih tečajev izhaja prav iz hibridnega sistema deviznih tečajev. Le za redke je mogoče reči, da izhajajo iz enega ali drugega čistega sistema deviznih tečajev (Mrak, 2002, str. 65). V nadaljevanju diplome bom oba termina, namreč»režim«in»sistem«deviznega tečaja, uporabljal kot sinonima. Preden se osredotočim na fiksni in drseči devizni tečaj ter razlike med njima, naj še naštejem nekaj osnovnih vrst deviznih tečajev (Veselinovič, 2003, str ): FIKSNI ALI TRDNI devizni tečaj (fixed rates): to so tečaji, ki imajo določeno t.i. pariteto v tujem denarju (včasih na zlati osnovi), pri čemer lahko dejanski ali tržni tečaji odstopajo od paritetne vrednosti za največ plus ali minus 2,25%. Včasih je bilo dovoljeno odstopanje le 1%. Za vzdrževanje tega tečaja so potrebni posegi centralne banke. 11

15 FLEKSIBILNI devizni tečaj (flexsible rates): so podobni fiksnim, imajo pa zato precej širši razpon možnega nihanja okrog paritetne vrednosti, tudi do plus ali minus 15%. OMEJENO PROSTI ALI DRSEČI ALI PLAVAJOČI devizni tečaj (limited floating rates): tečaji, ki drsijo v okviru določenih omejitev (odvisno od inflacije, plačilnobilančnega ravnotežja, ). POPOLNOMA PROSTI ALI PROSTODRSEČI ALI PLAVAJOČI devizni tečaj (free floating): ni paritetne vrednosti, ni uradnega tečaja nacionalne valute, izrazi se v spremenljivem znesku, ki ustreza čistemu razmerju ponudbe in povpraševanja po tuji valuti. Ni posegov centralne banke, je zelo redek. KOMBINACIJE: članice EMS so imele pred vstopom v EMU med seboj fiksne tečaje, na zunaj pa so omejeno drseli. Veselinovič tudi govori o REALNEM deviznem tečaju v povezavi s povprečno produktivnostjo nekega gospodarstva. Povprečno produktiven proizvajalec je na pragu rentabilnosti izvoza ali uvoza ob realnem deviznem tečaju. Nadpovprečno produktivnim se splača izvažati in obratno. Realno pozitiven tečaj torej pomeni, da se splača izvažati tudi povprečnemu proizvajalcu. Če je vrednost domače valute precenjena, torej je tečaj nizek, potem se stimulira uvoz. RAVNOTEŽNI tečaj omogoča nekemu gospodarstvu doseči plačilnobilančno ravnotežje ali pa cilj, ki ga lahko definiramo na več načinov (Veselinovič, 2003, str. 20): izravnan tekoči presek, del plačilne bilance; izravnan temeljni presek, del plačilne bilance; doseganje določene višine deviznih rezerv, mednarodnih denarnih rezerv; plačilnobilančni cilj, ki ga država želi, načrtuje in ga je sposobna dolgoročno vzdrževati; drugi plačilnobilančni cilji Zlata valuta Zlati standard ali sistem zlate valute pomeni prvo obliko trdnega ali fiksnega tečaja, njegovi začetki pa segajo v leto Do takrat je že večina držav imela zlato valuto, kar pomeni, da so vezale lastno valuto na zlato. Pariteta je bila torej določena s količino zlata, kjer sta t.i. zgornja in spodnja zlata točka predstavljali točko uvoza 12

16 oziroma izvoza zlata. Razlika med zgornjo in spodnjo točko je bila v stroških uvoza in izvoza zlata (Simčič, 1998, str. 5). Za ta sistem je veljal prost izvoz in uvoz zlata, kakor tudi kovna prostost. To pomeni, da je lahko vsakdo stalil kovance in jih prodal za denar. Nacionalne centralne banke so morale odkupovati in prodajati zlato brez omejitev po vnaprej postavljeni ceni in so na ta način intervenirale pri zaščiti domače valute (Veselinovič, 2003, str ). Vsaka valuta je bila zamenljiva za zlatnike po fiksni ceni, zato so bile tudi valute med seboj zamenljive po fiksni ceni. Z arbitražo je bila zagotovljena menjava X enot valute A v Y enot valute B. Pri tem tudi ni prišlo do stroškov menjave v zlato in nazaj v drugo valuto. Tečaj med dvema valutama je bil tako določen s kovno pariteto. Pri tem sistemu je bila svetovna ponudba denarja (in posledično raven cen) določena s ponudbo zlata. Kar pomeni, da država ni mogla izdati več denarja, če ni imela kritja v zlatu. Če se je to le zgodilo, je prišlo do dviga cen, konkurenčnost gospodarstva se je poslabšala, uvoz se je povečal, poslabšala se je trgovinska bilanca. Posledice so bile vidne tudi na deviznem trgu. Povpraševanje po tuji valuti se je povečalo, centralna banka je morala zagotoviti te devize, ki jih je nabavila z zlatom pri drugih centralnih bankah. Zaradi tega je zlato odtekalo v druge države. Da bi centralna banka vzpostavila ravnotežje na novo, je morala dvigniti obrestne mere in s tem zmanjšati povpraševanje po denarju (zmanjšati kredite). Sledil je padec cen, agregatnega povpraševanja, na koncu tudi produkcije, zmanjšal se je uvoz. Na ta način se je trgovinska bilanca vrnila v ravnotežje (Domadenik, 1996, str ) Trdni ali fiksni devizni tečaj Pri tem sistemu se cena enote tuje valute, izražena v domači valuti, oblikuje v določenem fiksnem znesku, ki ustreza razmerju valut glede na dogovorjeno izbran skupni imenovalec valutna pariteta (Simčič, 1998, str. 2). Paritete so v glavnem izražene v ameriškem dolarju, posebnih pravicah črpanja (SDR- special drawing rights) in nekaterih drugih košaricah vodilnih svetovnih valut (ECU). Formalno zmanjšanje (povečanje) zunanje vrednosti denarja z javno odločitvijo denarnih oblasti imenujemo devalvacija (revalvacija). Poznamo vsaj dve različici trdnega deviznega tečaja. 13

17 Prvi je TRDNI DEVIZNI TEČAJ S ŠIROKIMI PASOVI (fixed rates with wider bands): tu je razpon možnega nihanja okrog paritetne vrednosti lahko do 15%. Tako naj bi se zmanjšala možnost interveniranja s strani pristojnih institucij in s tem velikost in pogostost uradnega poseganja. Drugi je TRDNI DEVIZNI TEČAJ Z OMEJITVAMI (fixed rate system with controls): stabilnost (fiksnih) deviznih tečajev poskušajo države dosegati s kontrolo menjave. To lahko storijo na dva načina: z določitvijo omejitev uvoza in prepovedati rezidentom bančne račune v tuji valuti. Ukrepi pri vzdrževanje fiksnega tečaja lahko zmaličijo cene in alokacijo resursov. Primeri takšnih ukrepov pa so (Simčič, 1998, str. 3): uvozne omejitve; prepovedano držati tujo valuto na bančnih računih; multipli devizni tečaji; omejitve pri neposrednih investicijah v tujini; omejitve za prenašanje na daljavo določene vrste dohodka (dividende, ); omejitve za portfolio investicije in bančna posojila; prepoved ali omejitev za predčasna plačila za uvoz; državni izvozni monopoli; izvozni davki; brezobrestni depoziti za določen čas, ki so vezani na določeno transakcijo (uvoz, dividende, ); minimalna količina deviz, ki jo morajo zamenjati potniki ob vstopu v državo; maksimalna vsota deviz, ki jo lahko imajo potniki ob izstopu iz države; davki na bančne račune, ki so v tuji lasti; omejitve na prihajajoče neposredne investicije; omejitve za prihajajoče portfolio investicije ali bančna posojila. Pri skrajni različici tega sistema je zunanja vrednost določena in je ni možno spreminjati, torej devalvacija ali revalvacija sploh ni možna Drseči devizni tečaj To je tečaj, ki je določen na podlagi ponudbe in povpraševanja po tuji valuti. Tu poznamo dva sistema deviznih tečajev. ČISTI DRSEČI devizni tečaj: je skrajen, centralna banka vodi samostojno denarno politiko in ne posega na devizni trg. 14

18 URAVNAVANI DRSEČI devizni tečaj (managed floating exchange rate system): ta sistem za razliko od fiksnega ni stabilen, zanj je značilno tekoče drsenje ali sprotno prilagajanje. Tu govorimo o apreciaciji, če domača valuta pridobi na vrednosti, in depreciaciji, ko vrednost domače valute pade v primerjavi z ostalimi. Ker je zelo odvisen od inflacije (le-ta nestabilno ali nestanovitno vpliva na tečaj), ni primeren za manj razvite ekonomije (Veselinovič, 2003, str ). S takšnim sistemom tečaja se da vplivati na uravnoteženost plačilne bilance, tako da se z zniževanjem tečaja (apreciacija - večja vrednost domače valute) posredno stimulira uvoz in obratno. Ti posegi so v domeni centralne banke. Centralna banka se lahko zaveže, kdaj in v kolikem obsegu bo kupovala ali prodajala devize, kar pomeni, da je njena politika vnaprej znana. V tem primeru ne vodi neovirane denarne politike. Obstaja tudi možnost, ko se centralna banka ne zaveže, kdaj in v kako bo posegala na devizni trg, tako da lahko vodi samostojno denarno politiko. O neodvisnem drsenju govorimo, ko trg določa višino tečaja, kljub posegom centralne banke na devizni trg (Simčič, 1998, str. 4). Nekaj ureditev uravnavanja drsečega deviznega tečaja: PRILAGODLJIVA VEZAVA (adjustable peg): centralna banka določi vrednost valuti in meje, v katerih se lahko tečaj potem giblje (odstopa od te vrednosti). Ta režim je podoben fiksnemu tečaju, le da so tukaj spremembe tečaja majhne, a pogoste, in ne pride do devalvacije (revalvacije). Centralna banka si s spreminjanjem tečaja pomaga pri vzpostavljanju plačilnobilančnega ravnovesja (Ribnikar, 1997a, str. 49). DRSEČA ALI PLAZEČA VEZAVA: tudi ta režim je podoben fiksnem tečaju. Centralna banka mora ohranjati devizni tečaj znotraj pasu dovoljenega nihanja. Zaveže se, da bo spreminjala vrednost tečaja diskrecijsko ali po vnaprej znanem pravilu. Gre za politiko ohranjanja nespremenjenega realnega deviznega tečaja med dvema državama z različno stopnjo inflacije. Tečaj se popravlja v višini razlike med domačo in tujo inflacijo, s tem realne cene v državah ostajajo nespremenjene. Govorimo o plazeči vezavi, ki sledi pariteti kupne moči (Purchasing Power Parity Crawling) (Ribnikar, 1997a, str. 49). Pogoji, ki omogočajo delovanje plazeče vezave so: svobodna trgovina, možnost izvajanja tečajnih obrestnih in kombiniranih arbitraž, razvite in stabilne ekonomije. 15

19 Ovire za stabilno delovanje pa so (Veselinovič, 2003, str. 23): različne špekulacije, gibanje dolgoročnega kapitala, trgovinske in devizne omejitve, intervencije centralnih bank, kakršnokoli omejevanje prostega mednarodnega pretoka blaga, storitev in kapitalnih transakcij, nestabilne ali nestanovitne razmere. CILJNE CONE (target zones): centralna banka predlaga neko cono, pas ali razpon, okvire, v katerih naj bi se devizni tečaj gibal. Vendar pa ni zavezana intervenirati, če se tečaj giblje zunaj cone. Gre za t.i. mehke meje ali razpone (Ribnikar, 1997a, str. 49) Razlike med trdnim in drsečim deviznim tečajem PARITETNA VREDNOST Paritetna vrednost (par value) je temelj domače valute v sistemu fiksnih tečajev. Do sredine sedemdesetih let se je določala na osnovi zlata 3 ali pa na osnovi dolarja, in sicer z njegovo vrednostjo, kot jo je imel na dan Na tej osnovi so se določali paritetni tečaji (parity rates) vseh valut držav članic EMS. Od aprila 1978 (Sporazum z Jamajke) se paritetna vrednost domače valute ni več določala z zlatom. Dolar je devalviral dvakrat in sicer leta 1971 ter leta Po drugi devalvaciji, z vidika posledic ni bila uspešna, so začele industrijsko razvite zahodne države uvajati marca 1973 drseče tečaje. Tiste države, ki so ostale pri trdnih tečajih, pa so vrednost svoje valute vezale ali obesile (peg) na košarice valut (SDR in ECU). Paritetne vrednosti pri drsečem, pa naj bo to čisti ali pa uravnavano drseč tečaj, ni. 3 Zakon o pariteti dinarja iz leta 1971 (Ur. List SFRJ, št. 58, ) je izrazil paritetno vrednost dinarja z 48, miligramov čistega zlata (Ribnikar, 1997b, str. 28). 16

20 Tabela 3: Nekaj najpomembnejših razlik v značilnostih sistema trdnega in drsečega, čistega in uravnavanega, deviznega tečaja Značilnost Trdni devizni tečaj Drseči devizni tečaj čisti uravnavani 1. Paritetna vrednost da ne ne 2. Dovoljene meje nihanja da ne ne deviznega tečaja 3. Posegi centralne banke da ne da na devizni trg 4. Mednarodne denarne da ne da rezerve so potrebne 5. Denarne posledice da ne da ekonomskih transakcij s tujino 6. Devalvacije/ revalvacije da ne ne Vir: Ribnikar, 1997b, str. 29. DOVOLJENE MEJE NIHANJA DEVIZNEGA TEČAJA V sistemu trdnih tečajev je torej določena paritetna vrednost, vendar pa to ne pomeni, da je devizni tečaj vedno enak paritetnemu ali uradnemu tečaju. Tečaj se lahko giblje v relativno ozkem razponu okrog uradne vrednosti, odvisen pa je seveda od ponudbe in povpraševanja na deviznem trgu. Do decembra 1971 je bil razpon nihanja 1%, po tem datumu pa so ga povečali na plus ali minus 2,25%. Kot sem že omenil, poznamo tudi trdne tečaje z razponom nihanja 15 %. Drugače je pri čistem drsečem tečaju, kjer teh dovoljenih mej nihanja ni. Pri uravnavanem drsečem tečaju, pa si centralna banka sama postavi meje nihanja, jih spreminja in glede na to posega na devizni trg. POSEGI CENTRALNE BANKE NA DEVIZNI TRG Značilnost trdnega deviznega tečaja je poseganje centralne banke na devizni trg. Slika 1 nam prikazuje devizni trg na določen dan ali v nekem kratkem obdobju. Devizni tečaj se najprej oblikuje na ravni t o, ki se nahaja znotraj dovoljenega razpona nihanja, zato ni potrebe po intervenciji centralne banke. S tem ko poslovne banke 17

21 prodajajo in kupujejo devize, vzpostavljajo želeno stanje svojih operativnih deviznih rezerv. Poglejmo si primer, ko se ob nespremenjenem povpraševanju (D 0 D 0 ) poveča ponudba deviz z (S 0 S 0 ) na (S 1 S 1 ). Če centralna banka ne bi intervenirala, potem bi tečaj padel pod spodnjo dovoljeno višino, na t 1. Dobili bi presežek deviz, količino»b«. Tega pa v sistemu fiksnih tečajev centralna banka ne sme dovoliti, zato mora pokupiti presežne devize in tako preprečiti padec tečaja pod spodnjo mejo. Krivulja povpraševanja (D 0 D 0 ) se zato pomakne v desno v (D 1 D 1 ). Slika 1: Oblikovanje deviznega tečaja Vir: Ribnikar, 1997b, str

22 Poglejmo si še drug primer, ko se povpraševanje po devizah poveča z (D 0 D 0 ) na (D 2 D 2 ) in ponudba (S 0 S 0 ) ostane nespremenjena. Devizni tečaj bi se povišal na t 2, kar je nad zgornjo dovoljeno mejo, zato mora centralna banka intervenirati. Na devizni trg bo zato ponudila devize v obsegu»c«in s tem preprečila dvig tečaja domače valute nad to mejo. Zaradi posega centralne banke se bo ponudba (S 0 S 0 ) premaknila v desno v (S 2 S 2 ). Devizni trg tvorijo vse poslovne banke, posegi centralne banke na ta trg so v glavnem dokaj preprosti. Za primer vzemimo ameriški dolar. Poslovne banke vedo, pri kateri višini tečaja dolarja bo centralna banka pokupila presežke dolarjev in obratno, pri kateri višini bo ponudila bankam količino dolarjev, ki jih na trgu primanjkuje. Obstajajo podobnosti med sistemom fiksnih tečajev s sistemom zlate valute, vendar je ena od bistvenih razlik v tem, da imajo centralne banke pri fiksnem sistemu bolj proste roke pri poseganju na devizni trg. To pomeni, da lahko pokupijo več dolarjev, kot bi bilo nujno, da tečaj ne gre čez mejno dovoljeno vrednost ali pa prodajo več kot bi bilo nujno, da ostaja tečaj znotraj mejnih vrednosti. Sistem drsečih tečajev: pri čistem drsečem tečaju centralna banka pusti, da se tečaj izoblikuje prosto, na trgu preko ponudbe in povpraševanja. Pri uravnavanem drsečem tečaju pa je malo drugače. Centralna banka intervenira, še več, analize kažejo, da teh posegov ni nič manj kot pred letom 1973 (Ribnikar, 1997b, str. 32). Seveda pa ostaja pomembna razlika. Centralna banka ni zavezana kupovati ali prodajati deviz pri določenem tečaju. Praviloma pušča trgu prosto pot, posega le v primerih večjih anomalij, tako, da prepreči velike vzpone in padce tečaja. S svojimi posegi naj ne bi vplivala na dolgoročno gibanje tečaja. Če hoče centralna banka vzdrževati drugačen devizni tečaj, kot bi se izoblikoval prosto, na trgu, potem mora imeti velike mednarodne rezerve. Vzporedno bi naraščala mednarodna zadolženost in kreditiranje tujine. MEDNARODNE DENARNE REZERVE Pri trdnem deviznem tečaju so mednarodne denarne rezerve potrebne, saj centralne banke z njimi posegajo na devizni trg. Prav tako so potrebne pri uravnavano drsečem tečaju. Le pri čistem drsečem tečaju jih ni, ker v tem sistemu ni potrebe po intervenciji centralne banke. DENARNE POSLEDICE EKONOMSKIH TRANSAKCIJ S TUJINO Pri posegih centralne banke na devizni trg prihaja tudi do denarnih sprememb. Pri čistem drsenju teh sprememb ni. So pa zato pri sistemu trdnega in uravnavano drsečega tečaja. Posledice pa za oba sistema niso enake. Pri drsečem tečaju lahko centralna banka vpliva ali na višino deviznega tečaja ali pa na količino oziroma višino 19

23 njenih mednarodnih denarnih rezerv in posledično na količino primarnega denarja in prek njega vsega denarja v obtoku. DEVALVACIJE IN REVALVACIJE Devalvacija (revalvacija) pomeni zmanjšanje (povečanje) paritetne vrednosti nacionalne valute. Nasproti drugim valutam je v primeru devalvacije domač denar manjvreden. Mogoča je samo pri sistemu fiksnih deviznih tečajev. V sistemu trdnih deviznih tečajev ima tečaj določeno zgornjo in spodnjo mejo, med katerima se lahko giblje. Če ostaja znotraj teh meja brez posegov centralne banke, potem lahko rečemo, da je paritetni (devizni) tečaj ravnovesen. Tudi v primeru, ko centralna banka vpliva na nihanje tako, da tuje devize enkrat kupuje, drugič prodaja in so ti posegi medsebojno izravnani, potem paritetna vrednost ostaja enaka. V tem primeru se mednarodne denarne rezerve in neto dolg (terjatev) do tujine ne spremenijo. Neravnovesen tečaj imamo, kadar centralna banka devize le prodaja ali pa le kupuje. Če jih le prodaja, pomeni, da bo vrednost domače valute precenjena, devizni tečaj pa bo podcenjen. Takšna politika centralne banke bo kmalu privedla do devalvacije domače valute. Država na novo postavi paritetno vrednost (jo zmanjša), ki bo takšna, da se bo tečaj gibal v omejenih okvirih brez posegov centralne banke. Če pa banka le kupuje devize, pomeni, da bo vrednost domače valute podcenjena in devizni tečaj precenjen. V tem primeru bo slej kot prej prišlo do revalvacije, zvišanja vrednosti domače valute. Dokler država ali njena centralna banka odlaša z revalvacijo, se bodo višale njene mednarodne denarne rezerve. 20

24 5. IZBIRA REŽIMA DEVIZNEGA TEČAJA 5.1. PRIBLIŽEVANJE FIKSNIM ALI DRSEČIM DEVIZNIM TEČAJEM Ravnotežni devizni tečaj zagotavlja potencialno gospodarsko rast, ne povečuje inflacije in na dolgi rok ohranja ravnotežje tekočega dela plačilne bilance. V zadnjih dveh desetletjih smo bili priče spremembam deviznega tečaja držav v razvoju iz pretežno fiksnega na drseči režim. Postopen prehod se je začel z razpadom Brettonwoodskega sistema fiksnih tečajev leta Na začetku so države še vztrajale s fiksnim režimom, tečaj pa so najprej vezale na vodilno valuto (dolar, frank, marka) ali na košarico valut in v končni fazi na SDR. V začetku osemdesetih pa so države v razvoju začele postopno uvajati drseč devizni tečaj. Tako je na primer leta % držav v razvoju sprejelo fiksni režim, leta 1996 je ta delež padel na manj kot 50% (Bišev, 1999, str. 7). Splošni prehod s fiksnega na drseči tečaj predstavlja globalni trend, saj so se režimi spremenili v Afriki, Aziji, Ameriki, na Bližjem vzhodu, v industrijsko nerazviti Evropi in na celotni zahodni polobli. Vseeno pa je zanimivo, da večji del držav v razvoju nima tako razvite ekonomije oziroma ekonomskih zmogljivosti, da bi lahko dopustile prosto drsenje njihovih deviznih tečajev. Imajo majhne in plitve finančne trge, kjer lahko nekaj velikih transakcij privede do ekstremnih sprememb tako deviznega tečaja kot obrestnih mer. Dosedanje analize kažejo na to, da»niti fiksni niti drseči režim deviznega tečaja nista povezana z uresničevanjem boljših ekonomskih rezultatov v luči inflacije in ekonomske rasti«(bišev, 1999, str. 7). V osemdesetih je kazalo, da so bili sistemi fiksnih tečajev povezani z nižjo stopnjo inflacije, v devetdesetih pa se je situacija malce spremenila. Podobno je tudi pri gospodarski rasti, kjer so njeni učinki popolnoma identični v obeh režimih deviznih tečajev. Prav tako so enako možne in značilne valutne krize. Med letoma 1975 in 1996 se je polovica (od 116) teh kriz 4 zgodila znotraj drsečih sistemov. Razlog za takšno porazdelitev je v tem, da skoraj nobena država ne uporablja sistema čistega drsenja. Najboljši režim deviznih tečajev je tisti, ki stabilizira makroekonomske rezultate. Splošno pravilo je, da se izbere fiksni režim takrat, ko so motnje v ekonomiji predvsem monetarne narave (spremembe denarnega povpraševanja), ki vplivajo na splošno raven cen. Drseči tečaj pa je bolj primeren, ko motnje realne narave (sprememba okusa, tehnologije) vplivajo na cene. 4 Kriza, v katerih se je valutni tečaj znižal v enem letu za več kot 25%. 21

25 Režim fiksnega tečaja predstavlja instrument povečanja zaupanja v nosilce ekonomske politike, seveda ob določenih»zlatih pravilih«: uravnotežen proračun na srednji rok, monetarna politika rule based ter fiksni devizni tečaj. Tako zagotavlja fiksni devizni tečaj»objektivno«sidro za ekonomsko politiko, kar sproži zaupanje v protiinflacijsko politiko. V teh razmerah je monetarna politika podrejena ohranjanju deviznega tečaja, instrument pa so obrestne mere. Kratkoročne domače obrestne mere se vzpostavijo na ravni, ki je združljiva z višino deviznega tečaja. Vsakršno dogajanje na deviznem trgu vpliva na spremembo obrestnih mer, medtem ko devizni tečaj ostaja nespremenjen. Vendar pa nosilci ekonomske politike ne morejo v nedogled delovati proti vetru in zviševati obrestne mere in vztrajati pri istem tečaju, kar sicer vpliva na nižjo (pridušeno) inflacijo, vendar zavira gospodarsko rast. Zaradi precenjenega realnega tečaja so uvozne cene nerealno nizke. Prej ali slej se spremeni devizni tečaj, kar vpliva na višje uvozne cene in na normalizacijo inflacije ter višjo gospodarsko rast. Do valutnih kriz pride, ko (fiksni) devizni tečaj, ki se uporablja kot nominalno sidro, ne disciplinira ostale makroekonomske politike, še posebej fiskalno politiko (Bišev, 1999, str.8). V obdobju gospodarske krize se nenaden odliv kapitala lahko torej pokaže v višjih obrestnih merah ali v kolapsu deviznega tečaja, oboje pa lahko še poglobi krizo. Prav to se je zgodilo v Braziliji, Rusiji, Tajski in Mehiki. Brazilija je na začetku 90. let imela inflacijo okoli 2000% na leto. S stabilizacijsko politiko, v okviru fiksnega deviznega tečaja, so uspeli doseči nadzor nad njo. S privatizacijo so privabili veliko tujega kapitala, dvignila se je produktivnost. Vendar pa jim ni uspelo doseči nadzora nad javno porabo in proračunskim primanjkljajem, ki je dosegal že 8% BDP. Leta 1999 je brazilski real devalviral za 8%, vendar so se pritiski na devizni tečaj nadaljevali. Sredi januarja so spremenili tudi režim iz fiksnega deviznega tečaja v prosto drsečega, kar je privedlo do nadaljnjega padca vrednosti reala v primerjavi z ameriškim dolarjem za 20% (Bišev, 1999, str.8). Posledica: uvozne cene so se zvišale, inflacija je spet poskočila. Tako se je Brazilija znašla v začaranem krogu, ko je morala dvigniti obrestne mere za znižanje inflacije, kar je spet poglobilo recesijo. Podobno je bilo v Rusiji TRENDI PRI UPORABI REŽIMOV DEVIZNEGA TEČAJA Za majhne odprte ekonomije, ki prehajajo v tržni sistem, je politika deviznega tečaja ključnega pomena za uspešen prehod. Kateri sistem pa je pravi? Na to vprašanje ni nedvoumnega odgovora, saj sta tečajna in denarna politika lahko zelo uspešni ob uporabi različnih tečajnih režimov. 22

26 Devizni tečaj ima v majhnih odprtih ekonomijah dvojno vlogo (Čufer, 2001, str. 17): zagotavlja zunanjo cenovno konkurenčnost, s tem pa vpliva na gospodarsko rast in razvoj, rabi kot nominalno sidro domače cenovne stabilnosti. Pogosto se zgodi, da države v prehodu pri izbiri deviznega režima posnemajo razvite države, vendar pa je tu ključnega pomena razlika v stopnji razvitosti ekonomskega okolja in finančnih struktur. Tranzicijske države so bolj občutljive na zunanje in domače šoke, razlike pa so tudi v hitrejšem spreminjanju transmisijskega mehanizma. Domači šoki so na primer (Čufer, 2001, str. 17): deregulacija domačih cen, odprava subvencij, privatizacija, deregulacija in liberalizacija finančnega sistema, graditev ustreznih tržnih institucij, spremembe v fiskalni, plačni politiki. Zaradi teh reform se hitreje spreminja tudi transmisijski mehanizem. Zaradi hitrejšega mehanizma pa je težje obvladovati spremembe v ekonomiji. Od držav v prehodu le Slovenija in Estonija nista spreminjali režima deviznega tečaja, obe pa sta tudi ekonomsko uspešni in sta tudi uspešno prestali večino mednarodnih kriz. Estonija z denarno upravo (currency board - popolnoma fiksni tečajni režim, prevzem tuje valute) in popolno liberalizacijo kapitalskih pretokov, Slovenija pa s politiko denarnega ciljanja znotraj uravnavanega drsečega tečaja in uporabo kapitalskih kontrol. Državi imata tako rekoč nasprotna režima tečajev, kar le potrjuje ugotovitev, da ni enostavnega recepta za izbiro sistema deviznih tečajev. Na splošno torej velja, da morata biti režim deviznega tečaja in denarna politika skladna z drugimi makroekonomskimi politikami, še posebej s fiskalno in dohodkovno politiko države. Evropski sporazumi držav pristopnic do sedaj niso zavezovali pri izbiri deviznotečajne politike. Do vstopa v EU pa bodo morale kandidatke odpraviti vse ovire glede prostih kapitalskih tokov. Centralne banke morajo postati dejansko neodvisne. Po vstopu v EU pa bodo morale pristopnice (Lavrač, 1999, str.16): voditi deviznotečajno politiko kot zadevo skupnega interesa, sodelovati v ERM 2, koordinirati ekonomsko politiko z EU, 23

27 izogibati se presežnim javnofinančnim primanjkljajem, upoštevati načela pakta stabilnosti in rasti, izpolniti maastrichtske konvergenčne kriterije. Pridružene države uporabljajo zelo različne režime deviznih tečajev, od ekstremnih oblik fiksnih do drsečih deviznih tečajev. Glede na končni cilj, to je vstop v EU in prevzem evra, bi se tečaji morali premikati v smeri k bolj fiksnim, vse do popolnoma fiksnih, ki so zahteva EU. Vendar pa se je zgodilo ravno nasprotno. Države, ki so že imele fiksni devizni tečaj, na primer Slovaška in Češka, so tega opustile in prešle na drsečega. Druge, ki so imele različne vmesne rešitve, pa so vpeljale bolj fleksibilne različice. Slovenija je bila pred rusko krizo predmet kritik IMF zaradi svoje tečajne ureditve. Tudi po zaslugi uravnavano drsečega tečaja smo krizo prebrodili bolj ali manj uspešno. Od takrat se priporoča večja fleksibilnost deviznega tečaja kot obrambni mehanizem pred tovrstno finančno nestabilnostjo. Podobno kot se je dogajalo z režimi deviznih tečajev pri državah kandidatkah, se dogaja s kapitalskimi tokovi. Namesto, da bi popolnoma sprostile ovire gibanju kapitala, najpozneje do vstopa v EU, zavirajo ta proces prav zato, da bi ohranile instrument varovanja pred zunanjo potencialno finančno nestabilnostjo. IMF po novem upošteva tudi možnost uporabe kapitalskih kontrol, EU pač ne, saj tako njen skupni trg kot skupna valuta temeljita na popolnoma prostih kapitalskih tokovih med članicami EU (Lavrač, 1999, str. 17). Sicer pa v Sloveniji po odpravi omejitev na kapitalskem računu v procesu pogajanj in vključevanja v EMU ni več ovir za prosto prehajanje kapitala (Delakorda, 2003, str. 50). 6. SLOVENIJA IN DEVIZNI TEČAJ 6.1. DENARNA IN DEVIZNOTEČAJNA POLITIKA BANKE SLOVENIJE Novembra 2001 je Svet Banke Slovenije sprejel jasno začrtano srednjeročno usmeritev pripraviti pogoje za čimprejšnjo vključitev v EMU. Skladno s svojo usmeritvijo se je centralna banka zavezala, da se bo osredotočila na znižanje inflacije (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 5). V letu 2002 je bila denarna politika usmerjena v obvladovanje ponudbe denarja. Podražitve na začetku leta in visoki devizni prilivi, so vplivali na visoka inflacijska pričakovanja. Centralna banka je dvignila nominalne obrestne mere in hkrati z visoko stopnjo sterilizacije nevtralizirala šoke ponudbe denarja zaradi velikih deviznih prilivov. Tako je ob spremenjenih obrestnih merah in prilagajanju dinamike deviznega 24

28 tečaja uspešno preprečevala kreditno ekspanzijo, ki bi sicer zelo neugodno vplivala na inflacijo (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 5). Tudi Vlada RS si je znižanje inflacije postavila kot eno prednostnih nalog. Zaradi tega se je povečala usklajenost ekonomskih politik v letošnjem letu (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 6): Denarno in tečajno politiko dopolnjuje politika nadzorovanih cen, ki omogoča doseganje 5% inflacije ob koncu leta. Sprejet je bil celovit načrt nadzora cen, ki se bo pričel izvajati po končani zamrznitvi cen maja letos. Vlada RS je z davčno politiko nevtralizirala inflacijske pritiske iz mednarodnega okolja zaradi velikih nihanj cene nafte na svetovnih trgih. Prilagoditev javnih bilanc v smeri manjše javne porabe in bolj restriktivne dohodkovne politike predstavlja nadaljnje korake v smeri koordinacije ekonomskih politik, ki omogočajo zniževanje inflacije na trajni in vzdržni osnovi. Takšna usklajenost ekonomskih politik omogoča nadaljnje nižanje obrestnih mer, upočasnjevanje rasti deviznega tečaja in je nasploh nujen predpogoj za vstop v območje evra (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 6). V okviru uravnavano drsečega deviznega tečaja ima Banka Slovenije določeno stopnjo prostosti pri vodenju denarne politike v pogojih sproščenega pretoka kapitala s tujino. Prav ti tokovi pa so bili ključnega pomena za ukrepe centralne banke v zadnjem obdobju.»neto kapitalski prilivi so v letu 2002 dosegli 5,2% BDP in so skupaj s presežkom v tekočem delu plačilne bilance višini 1,8% BDP vplivali na visoke neto prilive deviz na deviznem trgu«(uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 23). Po podatkih IMF-a so tuje neto investicije v letu 2002 znašale celo 9% BDP (IMF concludes 2003 Article IV Consultation with the Republic of Slovenia, 2003). V zadnjem četrtletju 2002 je prišlo do privatizacije NLB 5 in prevzema Leka. Visoki kapitalski pritoki so vplivali na neto pritoke deviz na deviznem trgu, zato je Banka Slovenije morala s sterilizacijo in ustrezno politiko obrestnih mer nevtralizirati velike šoke na ponudbo denarja (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 23). Interventni devizni tečaj se je spreminjal po načelu nepokrite obrestne paritete. Banka Slovenije je - glede na razliko med domačo in tujo obrestno mero in ob upoštevanju premij za tveganje vplivala na gibanje pričakovane spremembe tržnega deviznega tečaja. 5 39% delež NLB je bil prodan tujim investitorjem (IMF concludes 2003 Article IV Consultation with the Republic of Slovenia, 2003). 25

29 Na sliki 2 je prikazana primerjava stroškov financiranja podjetij doma in v tujini. Od leta 1999, ko je centralna banka sprostila kapitalske tokove, so pogoji financiranja doma ali v tujini primerljivi. To pa pomeni, da ni več strahu pred špekulativnimi pritoki kapitala, ki bi povzročali pritiske na devizni tečaj. Slika 2: Gibanje razlike med slovensko in nemško kratkoročno posojilno obrestno mero, gibanje medletne stopnje rasti deviznega tečaja (ex post!) in pričakovane spremembe deviznega tečaja za prihodnje 3 mesece (ex ante). Vir: Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 24. Neposredne naložbe iz tujine so bile v letu 2002 zelo izrazite, saj so se v primerjavi z letom 2001 zelo povečale (za 3,7 krat). Ker so tudi skozi celo leto naraščale, je morala Banka Slovenije določati dinamiko gibanja interventnega deviznega tečaja. Med leti 1997 in 2001 je tolar nominalno depreciiral za 21%, samo 2001 za 6% 6. V obdobju od oktobra 2001 do aprila 2002 je dinamika rasti (tečaja) znašala 4,0%. V juliju je prišlo do korekcije dinamike rasti in sicer na 3,5%, od marca 2003 pa je ta znašala nekaj pod 3%, kar lahko vidimo na sliki 3. V obdobju med januarjem 1999 in januarjem 2004 je evro zrasel s prbližno 187 SIT/ na nekaj več kot 237 SIT/ (glej slike 1-4 v prilogi) Regular report on Slovenia s progress towards acession, str

30 Slika 3: Rast deviznega tečaja in cena začasnega odkupa deviz Vir: Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 27. Iz slike 4 se lepo vidi, da depreciacija še naprej zaostaja za inflacijo in s tem pripomore k njenemu zniževanju. V marcu 2003 je centralna banka še dodatno upočasnila dinamiko depreciacije tolarja, ki je trenutno malo pod 3%, na medletni ravni pa 3,5% (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 19). Slovenija je ekonomsko zelo odprta država, zato je devizni tečaj ključna determinanta pri inflaciji 7. Tečaj deluje na inflacijo predvsem preko uvoznih cen (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 19). V letu 2002 je morala centralna banka zaradi povečanih inflacijskih šokov in inflacijskih pričakovanj nadaljevati z restriktivno denarno politiko. V prvi polovici leta je Banka Slovenije štirikrat zvišala obrestne mere tolarskih blagajniških zapisov 8. Tako je bila zagotovljena relativno učinkovita sterilizacija deviz, saj je Banka Slovenije neto pokupila za 281 mrd SIT deviz. V prvi polovici leta je stopnja sterilizacije deviznih prilivov znašala med 64% in 73%. Stopnja sterilizacije pomeni razmerje med stanjem vpisanih tolarskih blagajniških zapisov Banke Slovenije in stanjem začasno kupljenih deviz od bank (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 27, 28) Regular report on Slovenia s progress towards acession, str Obrestna mera 60-dnevnih tolarskih blagajniških zapisov se je zvišala s 7,50% na 8,75%, 270-dnevnih pa z 9% na 10%. 27

31 Slika 4: Stopnje rasti deviznega tečaja, inflacije in uvoznih cen v % Vir: Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 19. V drugi polovici leta pa so bili za vodenje denarne politike odločilni povečani kapitalski prilivi, in sicer neposredne kapitalske naložbe iz tujine (67% delež med vsemi neposrednimi naložbami) ter tokovi posojil podjetij in bank, ki so bili najeti v tujini. Zato je centralna banka ponudila dnevni začasni nakup deviz in dnevne tolarske blagajniške zapise. Z obema instrumentoma je uspela ohraniti visoko stopnjo sterilizacije. Ta je konec leta 2002 znašala 68%, na začetku 2003 pa se je dvignila nad 75%, kasneje pa so se umirili tudi devizni prilivi od kapitalskih naložb, januarja 2003 jih je bilo le 14 mio USD (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 29). 28

32 Slika 5: Stopnja sterilizacije v % Vir: Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 28. Slika 6: Intervencija in sterilizacija Banke Slovenije Vir: Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str

33 Za tečajno politiko Banke Slovenije so pomembni trije elementi. Poleg začasnega nakupa deviz s strani centralne banke in sterilizacije s tolarskimi blagajniškimi zapisi Banke Slovenije, je tu še dogovor Banke Slovenije z bankami v okviru»kluba bank«. Tega sestavljajo banke, ki so s centralno banko podpisale pogodbo o posegih na trgih tujega denarja. V skladu s tem dogovorom morajo banke opravljati posle po tečaju, ki je določen z razponom okrog interventnega tečaja. Imajo pa te banke ekskluziven in neomejen dostop do tolarske likvidnosti, ki jo pridobijo na osnovi začasno prodanih deviz (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 30) DEVIZNI TEČAJ SLOVENIJE OB PREHODU V EU (EMU) Slovenija bo še naprej (zaenkrat) uporabljala sistem uravnavanega drsečega tečaja z namenom glajenja potencialno škodljivih visokofrekvenčnih nihanj. Glajenje namreč omogoča predvidljive in stabilne pogoje financiranja in varčevanja, s tem pa učinkovitejšo izrabo resursov. Na ta način se lahko tudi izogne potencialnim špekulativnim napadom na valuto, ki so značilne za fiksni tečaj. Omejitve kapitalskim tokovom so bile sproščene leta 1999, kar pomeni, da so obrestne mere odvisne od zunanjega okolja. Če se država odloči za drseči tečajni režim, to pomeni, da ji ostane v rokah instrument nadzora nad obrestnimi merami ter možnost samostojnega vodenja monetarne politike (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 59). V sistemu trdne vezave centralna banka nima te možnosti, zato v tem primeru igra primarno vlogo fiskalna politika. Za majhno odprto državo je torej uravnavano drseč devizni tečaj najboljša izbira, seveda do vstopa v evropsko denarno integracijo (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 60). V celotnem obdobju od osamosvojitve je bil poudarek monetarne politike na stabilnosti cen, strategija za doseganje tega cilja pa je bila monetarno targetiranje oziroma ciljanje denarnih agregatov (M1 do M3). V razmerah prosto drsečega tečaja ima targetiranje denarnih agregatov prednost pred tečajnim ciljanjem, saj je tečaj prepuščen ponudbi in povpraševanju na deviznem trgu, tako da stalno izravnava plačilno bilanco. Slovenija pa je kot mnoge države uporabljala (še vedno ga uporablja) režim uravnavanega drsenja tečaja, kjer centralna banka vpliva na tečaj z intervencijami na deviznem trgu. Tako je Banka Slovenije s sterilizacijo deviz preprečevala preveliko realno apreciacijo tolarja zaradi presežka deviz, ki so bili posledica velikih kapitalskih prilivov (Lavrač, 2003, str. 17). Slovenija je lahko do sedaj vodila samostojno denarno politiko, to pa ji je omogočal ravno sistem deviznega tečaja in omejitve kapitalskih tokov s tujino. Ker pa Slovenija 30

34 namerava vstopiti v EU in kasneje v EMU, bo morala slej ko prej opustiti režim uravnavanega deviznega tečaja in preiti na sistem fiksnega. Ta prehod, ali na prilagodljivi ali na popolnoma fiksni devizni tečaj, pa vpliva na zmanjšano monetarno suverenost države. Fiksni devizni tečaj že pomeni nekakšno neformalno stopnjo monetarne integracije in zahteva od držav usklajeno monetarno politiko, torej onemogoča vodenje samostojne denarne politike. Ta samostojnost je manjša za toliko, za kolikor je manjša fleksibilnost fiksnega deviznega tečaja in za kolikor je večja liberalizacija kapitalskih tokov do tujine (Lavrač, 2003, str. 18). V sistemu fiksnih deviznih tečajev se mora monetarna politika preusmeriti v ciljanje deviznega tečaja, kar pomeni zagotavljanje pogojev za njegovo vzdrževanje. V tem sistemu morajo biti monetarne politike med državami povsem usklajene. Slovenija ima med državami kandidatkami za zdaj največjo suverenost monetarne politike, kar pa bo s prehodom na fiksni devizni tečaj izgubila. Vključitev Slovenije v EU in EMU ne bo sočasna. Glede na različne scenarije prehoda v EMU lahko pričakujemo različno stopnjo monetarne suverenosti in vodenja tečajne politike. Slovenija bi lahko izbrala enega izmed naslednjih scenarijev za prevzem evra kot skupne valute (Lavrač, 2003, str. 20): drseči devizni tečaj, nato prevzem evra, drseči devizni tečaj, nato unilateralno določen fiksni, a prilagodljivi devizni tečaj, nato prevzem evra, drseči devizni tečaj, nato bilateralno določen ERM 2, nato prevzem evra, drseči devizni tečaj, nato unilateralno določen fiksni, a prilagodljivi devizni tečaj, nato bilateralno določen ERM 2, nato prevzem evra, drseči devizni tečaj, nato popolnoma fiksni devizni tečaj (unilateralna de facto monetarna unija avstrijskega tipa), nato prevzem evra, in druge rešitve, ki so kombinacije elementov alternativnih scenarijev. Najverjetnejši se zdi scenarij, po katerem bi Slovenija do vstopa v EU obdržala sistem uravnavanega drsečega deviznega tečaja, nato pa bi vstopila v ERM 2, in v končni fazi (po izpolnitvi vseh maastrichtskih kriterijev) vstopila v EMU in prevzela evro. Torej do vstopa v EU, bi Slovenija obdržala samostojno monetarno in deviznotečajno politiko. Po vstopu v ERM 2 in pred vstopom v EMU, bi že izgubila del samostojnosti. Končno, bo po vstopu v EMU povsem izgubila lastno suverenost, zato pa bo sodelovala v skupni monetarni in deviznotečajni politiki evro območja. Zato bo Banka Slovenije še naprej postopoma prilagajala dolgoročno dinamiko tečaja v skladu s pogoji vključevanja v ERM 2 (Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike, 2003, str. 64). 31

35 7. SKLEP Slovenija zaenkrat še uživa monetarno suverenost, ki jo je pridobila z osamosvojitvijo in uvedbo lastne valute. To pomeni, da lahko centralna banka vodi lastno denarno in tečajno politiko. Ta suverenost je praktično popolna, delno omejitev bi lahko predstavljalo le dejstvo, da je Slovenija članica nekaterih mednarodnih finančnih inštitucij (IMF). Ob vključevanju v evroobmočje pa se bo naša država morala odpovedati neodvisni denarni politiki in jo prenesti v roke Evropskega sistema centralnih bank (ESCB), kjer bo lahko le sodelovala (glede na svoj delež in pomen) pri določanju in izvajanju skupne monetarne politike. Odreči pa se bo morala tudi lastni valuti in sprejeti skupno valuto evro. Obstajal bo le še skupni devizni tečaj, to je tečaj evra navzven, do dolarja in drugih valut. Kot sem že poudaril, ni»boljšega«režima deviznega tečaja. Učinkovit je le tisti, pa naj bo trdni ali pa drseč, ki je skupaj z monetarno politiko v skladu z ostalimi makroekonomskimi politikami. Dejstvo pa je, da bo morala Slovenija slej kot prej preiti s sistema uravnavanega drsečega tečaja na sistem fiksnega deviznega tečaja. Zato bo centralna banka še naprej postopoma prilagajala dolgoročno dinamiko tečaja v skladu s pogoji vključevanja v ERM 2. Ob vstopu v EMU bo morala Slovenija izpolniti vse maastrichtske kriterije, pri čemer je večina pogojev že izpolnjena. Slovenija že sedaj z EMU tvori optimalno valutno območje. 32

36 LITERATURA 1. Bišev Gligor: Režim deviznega tečaja in ekonomski učinki (1). Bančni vestnik, 48 (1999), 7/8, str Čufer Uroš: Režim deviznega tečaja in bližnji cilj denarne politike. Bančni vestnik, 50 (2001), 10, str Delakorda Aleš: Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev članstva Slovenije v EU in EMU. Banka Slovenije, Prikazi in analize XI/1, maj 2003, Ljubljana, 25 str., [ Domadenik Polona: International Money. Finančna ekonomija. Dopolnilno študijsko gradivo. Ljubljana, str. 5. Kovačič Davorin, Novak Marko: Vpliv spremembe režima deviznega tečaja na strukturo deviznega trga. Bančni vestnik, 52 (2003), 1/2, str Lavrač Vladimir, Lavrač Ivo: Slovenija in maastrichtski kriteriji konvergence. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 1997, 12, str Lavrač Vladimir: Slovenija v skupni evropski monetarni politiki po vstopu v Evropsko monetarno unijo. Prispevek za SGRS-EU, 28 str., [ Lavrač Vladimir: EMU in pridružene države. Bančni vestnik, 48 (1999), 7/8, str Mrak Mojmir: Mednarodne finance. 1. natis. Ljubljana: GV Založba, 2002, 682 str. 10. Ribnikar Ivan: Sistem ali režim deviznega tečaja. Bančni vestnik, 46 (1997), 1/2, str Ribnikar Ivan: Denarni sistem in denarna teorija, D3. Mednarodni denarni sistem. 3. natis. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, str. 12. Simčič David: Režimi deviznega tečaja. Diplomsko delo, Ljubljana: Ekonomska fakulteta, str. 33

37 13. Veselinovič Draško: Mednarodne poslovne finance, Ljubljana: Ekonomska fakulteta, str. 34

38 VIRI 1. Avstrija in EU: izkušnje pri predsedovanju in perspektiva širitve. Predavanje, [ top], regular report on Slovenia s progress towards accession {COM(2002) 700 final}, 139 str., [ Ekonomska in monetarna unija. Ekonomsko ogledalo1/99, Letno ekonomsko ogledalo 1998, [ Euro foreign exchange reference rates: Slovenian tolar (SIT), [ Euro foreign exchange reference rates: Slovenian tolar (SIT), [ Evropska unija se predstavi, [ IMF concludes 2003 Article IV Consultation with the Republic of Slovenia. Public Information Notice (PIN) No. 03/54, April 25, 2003, [ Maastrichtski konvergenčni kriteriji primerjava. Ekonomsko ogledalo 1/99, Letno ekonomsko ogledalo 1998, [ Slovenia 2003 Article IV Consultation Discussions Preliminary Conclusions of the Mission. International Monetary Fund, December 18, 2002, [ Uresničevanje kratkoročnih usmeritev denarne politike. Banka Slovenije, 84 str., [

39 PRILOGA

40 Slika 1: Naraščanje tečaja tolarja (SIT za ) v obdobju od septembra 2002 do septembra 2003: September September 2003 Vir: Euro foreign exchange reference rates: Slovenian tolar (SIT), Slika 2: Naraščanje tečaja tolarja (SIT za ) v obdobju od januarja 1999 do septembra 2003: Januar September 2003 Vir: Euro foreign exchange reference rates: Slovenian tolar (SIT),

41 Slika 3: Naraščanje tečaja tolarja (SIT za ) v obdobju od januarja 2003 do januarja 2004: Januar Januar 2004 Vir: Euro foreign exchange reference rates: Slovenian tolar (SIT), Slika 4: Naraščanje tečaja tolarja (SIT za ) v obdobju od januarja 1999 do januarja 2004: Januar Januar 2004 Vir: Euro foreign exchange reference rates: Slovenian tolar (SIT),