UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA UNIVERZITETNI ENOPREDMETNI ŠTUDIJSKI PROGRAM TEOLOGIJA Ludvik Krajnc SODELOVANJE PEVSKEGA ZBORA V ŢUPNIJI DIPL

Transkripcija

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA UNIVERZITETNI ENOPREDMETNI ŠTUDIJSKI PROGRAM TEOLOGIJA Ludvik Krajnc SODELOVANJE PEVSKEGA ZBORA V ŢUPNIJI DIPLOMSKO DELO Mentor: doc. dr. Andrej Šegula Ljubljana, 2016

2 ZAHVALA Zahvaljujem se doc. dr. Andreju Šeguli, da je z veseljem sprejel mentorstvo ter mi ob nastajanju diplomske naloge z naklonjenostjo in spodbudami stal ob strani. Prisrčna hvala lektorici Nini Ditmajer za jezikovni pregled naloge, predvsem pa ţeni Valeriji in Aneju, Davidu in Kristijanu za veliko razumevanje moje ţelje, dokončati teološki študij. Hvala tudi vsem ostalim za vsako spodbudo, nasvet in pomoč. Hvala pa tudi Mešanemu pevskemu zboru Jakoba Gomilšaka, kjer spoznavam pomen in vrednost dejavnega sodelovanja pevskega zbora v ţupniji.»ptičem si dal petje, ptiči so ti petje vrnili. Meni si dal samo glas, ali zahtevaš še več, in jaz ti pojem. Svoje vetrove si ustvaril lahke in urni so v tvoji sluţbi. Obremenil si moje roke, da bi jih sam razbremenil in bi končno neobremenjen mogel prost sluţiti le tebi.«(rabindranat Tagore) II

3 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV B Konstitucija o svetem bogosluţju (2. vatikanskega cerkvenega zbora) BB 5 Molitveno bogosluţje. Bogosluţno branje (1977) BR Dogmatična konstitucija o boţjem razodetju (2. vatikanskega cerkvenega zbora) C Dogmatična konstitucija o Cerkvi (2. vatikanskega cerkvenega zbora) CD Cerkveni dokumenti D Odlok o sluţbi in ţivljenju duhovnikov (2. vatikanskega cerkvenega zbora) DV Odlok o duhovniški vzgoji (2. vatikanskega cerkvenega zbora) LA Odlok o laiškem apostolatu (2. vatikanskega cerkvenega zbora) PB Prenovljeno bogosluţje. Zbirka navodil (1981) PIP Pridite in poglejte. Slovenski pastoralni načrt. Krovni dokument (2012) PZCS Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (2002) RM Rimski misal (1992) RMu Splošna ureditev Rimskega misala (2002) SG Slavimo Gospoda. Bogosluţna pesmarica in molitvenik (1988) SUMB Molitveno bogosluţje. Navodila za molitev prenovljenega brevirja (1972) III

4 KAZALO ZAHVALA... II SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV... III KAZALO... IV UVOD VLOGA LAIKOV PRI GRADITVI ŢUPNIJSKEGA OBČESTVA JE NENADOMESTLJIVA Vzgoja laikov za soodgovornost Laiki nosilci poslanstva Cerkve s svojimi pravicami in dolţnostmi Soodgovornost vseh vernikov za dejavno sodelovanje CERKVENA GLASBA IN PETJE V SLUŢBI BOGOSLUŢJA Cerkvena glasba v čast Bogu in v posvetitev človeka Cerkveni pevski zbor ohranjati in gojiti z največjo skrbnostjo (B 114) Sodelovanje cerkvenega pevskega zbora z drugimi pevskimi zbori v ţupniji Sodelovanje cerkvenega pevskega zbora z ţupnikom Sodelovanje cerkvenega pevskega zbora s posvetnimi pevskimi zbori in skupinami DEJAVNO SODELOVANJE PEVSKEGA ZBORA PRI BOGOSLUŢJU Različne sluţbe v ţupnijskem pevskem zboru in pomlajevanje zbora Vloga zborovodje, organista, korepetitorjev, psalmistov (kantorja, solista), pevcev, arhivarja, blagajnika Pomlajevanje pevskega zbora Pevski zbor in njemu zaupani deli Pevski zbor v vlogi liturga Pevski zbor v sluţbi bogosluţnega zbora Pravična razdelitev zborovskega in ljudskega petja pri bogosluţju IV

5 3.2.4 Pevski zbor in uporaba različnih glasbil DUHOVNA PODOBA CERKVENEGA PEVCA, PSALMISTA IN ORGANISTA Davidov zgled čaščenja Boga vzor za cerkvenega pevca, psalmista in organista David in njegovo poslanstvo Davidovo poslanstvo v luči Samuelove knjige prototip cerkvenega pevca danes Duhovna drţa cerkvenega pevca v vsakdanjem ţivljenju Duhovna drţa cerkvenega pevca v luči»antifon O« Duhovna drţa cerkvenega pevca kot molivca SKLEP POVZETEK KLJUČNE BESEDE SUMMARY KEY WORDS REFERENCE V

6 VI

7 UVOD Za uvod o razmišljanju in razpravi o sodelovanju pevskega zbora v ţupniji se mi zdijo zelo pomenljive besede Joţeta Vesenjaka (1969, 110), ki je zapisal, da je»ţivljenje ţe samo po sebi petje, če ga prav pogledaš. V naravi je vse prepleteno s petjem, vse najlepše in najpomembnejše se dogaja ob petju, brez petja je človek v svoji izraznosti in doţivljanju bistveno okrnjen. Odkar je Kristus z apostoli zapel pri zadnji večerji, so kristjani pri bogosluţju vedno prepevali, saj so ţiveli in oznanjali veselo oznanilo [ ] Zato smo kristjani po svoji naravi, če iz evangelija ţivimo, ne le potujoče, ampak tudi pojoče ljudstvo. V ţivljenju pa je tako: če hočeš preprečiti prepir, začni peti; če ţeliš iz odtujenih in hladnih duš doseči soglasje razumevajočih se src, začnite prepevati; če ţeliš pregnati dolg čas, [ ] bo to dosegla pesem; če ţeliš, da si kaj zapomnijo, to doţivijo, odobravajo in sprejmejo za svoje, bo filozofiranje zelo malo pomagalo, pesem pa vedno, če je le prava«. O tem, da pravo bogosluţje prepoznamo po tem, da je kozmično, saj poje z angeli, molči s čakajočo globino vesolja in tako odrešuje zemljo, in da je v naravi vse prepleteno s petjem, kot pravi Vesenjak, pa je papeţ Benedikt XVI. (2009, 40) ponazoril tudi z mislijo Mahatme Gandija, ki je zapisal:»v morju ţivijo ribe, ki molčijo; ţivali na zemlji kričijo; ptice pa, katerih ţivljenjski prostor je nebo, pojejo. Morje molči, zemlja kriči, nebo poje. Človek pa je deleţen vseh treh: v sebi nosi globino morja, breme zemlje in višino neba in zato človeku pripadajo vse tri lastnosti: molčanje, kričanje in petje.«benedikt XVI. (40 41) pa to razmišljanje razloţi in doda:»danes vidimo, kako preostaja človeku brez transcendence le kričanje, ker hoče biti le zemlja in skuša tudi nebo in globino morja narediti za svojo zemljo. Pravo bogosluţje, bogosluţje občestva svetih, mu vrača njegovo celovitost. Ponovno ga uči molčanja in petja, s tem da mu odpira globino morja in ga uči leteti, pa bivanja angelov. V dviganju srca bogosluţje v njem spet oţivlja zasuto pesem.«to pomeni, da je treba pri liturgičnem petju še posebej paziti, da ni kričanje, ampak čaščenje, ki vključuje ob svojem času tako tihoto kot glasno petje. Tudi Slomšek (1947, 249) je videl v pesmi nujno in neločljivo sestavino človekovega ţivljenja in izraţanja. Zato je dejal, da naj bo vse ţivljenje prepleteno s pesmijo in naj bo navzoča pri vseh poklicih. Med drugim zapiše takole: 1

8 »Slajše reči na svetu ni, kakor je pesem lepa. Milo mati poje, ki ziblje dete svoje; med pesmijo dete mehko zaspi. S petjem si otroci kratek čas delajo, kadar veselo procesijo peljajo; ne vejo za revščino tega sveta. Dobre volje si kmetič ţviţga in poje, orač na polju, kosec na travniku. V pesmih ne čuti teţavnega dela. Prepeva si rokodelec med svojim orodjem in delo mu teče izpod rok gladko, kakor vesela pesem iz srca. Pevaje gredo srčni vojščaki nad sovraţnika v boj; v pesmih jim raste srce. Pevce in pevke imenitna gospoda ima, da ji uberejo zloţne pesmi na grli dve, na tri in štiri, kakor se ji poljubi. V samoti si poje popotnik, da ga ni strah; poje v vozi jetnik, bolnik na postelji svoje dolge noči ter si ţalosten siromak kalno srce vedri. V svetih pesmih se molitev poboţnih kristjanov k nebesom vali; zdaj v lepi procesiji poboţnega petja srce kipi. Ni gostije ni sedmine, ni poštene druţine, kjer bi čedne pesmi ne bilo. In tako je tudi prav; saj tudi ptičica poje; kaj bi človek ne pel. Pesmi le tam slišati ni, kjer ni poštenih ljudi.«zato ni čudno, da so imeli v starih časih glasbo za zdravilo proti depresiji. O tem beremo tudi v Prvi Samuelovi knjigi, kjer je zapisano, da je Savel ozdravel ob Davidovem petju in glasbi, saj pravi:»kadar je bil Boţji Duh na Savlu, je David vzel citre in igral s svojo roko. Tedaj je Savlu odleglo in mu je bilo bolje in zli duh se je umaknil od njega.«(1 Sam 15,22 23) Tudi danes prihajamo verni k bogosluţju in s tem k največjemu zdravniku Kristusu z najrazličnejšimi notranjimi ranami, ki jih zdravi z darovi milosti. Tak dar in s tem duhovno zdravilo je tudi cerkvena pesem, ki zdravilno učinkuje na rane naših src. Organisti, pevovodje in pevci smo instrumentarij, ki zdravniku Kristusu daje na razpolago glasove in glasbila, po katerih On deluje in prinaša zdravilno moč milosti, ki»ozdravlja vsakršno bolezen in slabost med ljudstvom (Mt 4,23).«(Preloţnik 2016, 47) Cerkev je na drugem cerkvenem zboru zapisala, da je glasbeno izročilo vesoljne Cerkve zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogosluţja. Zato so cerkveno petje poveličevali tako Sveto pismo (Ef 5,19; Kol 3,16) kot cerkveni očetje in papeţi [ ], da je prava naloga cerkvene glasbe streči bogosluţju.«(b 112) Tako vidimo, da je koncil uporabil izraza»cerkvena glasba«in»cerkveno petje, medtem ko se danes uporabljajo ob tem še drugi izrazi. Zato je prav, da pogledamo najprej v pomen posameznih izrazov, kot jih našteje in razumeva Robin A. Leaver. Leaver (1988, ) pravi, da je najbolj razširjen izraz cerkvena glasba (Church Music), to je tista, ki pripada Cerkvi in jo zato izvajata cerkveni glasbenik in cerkveni 2

9 zbor. Uporaba tega izraza ima pomanjkljivost, saj izključuje sveto glasbo iz judovske tradicije, na kateri sloni tudi cerkvena glasba. Drugi izraz je verska ali religiozna glasba (Religious Music), ki se izogiba ekskluzivnosti Cerkve, medtem ko je vanj zaobjeta tudi judovska sveta glasba. Ker izraz verska glasba ne zajema le judovsko-krščanske glasbene tradicije, ampak tudi druge, npr. hindujske, budistične, taoistične itd., ki ne sodi med glasbo, ki se uporablja pri bogosluţju, je tak izraz nejasen in netočen. Zato vidijo spet drugi bolj posrečen in primernejši opis cerkvene glasbe z besednima zvezama sveta ali sakralna glasba (Sacred Music). 1 Ker ima lahko sakralna glasba tako liturgični kot tudi neliturgični izvor (na primer pasijonska glasba, oratorij, koncertne maše, ki izvirajo iz maš liturgije), se zdi tudi ta izraz netočen, čeprav pogosto uporabljen v nekaterih akademskih ustanovah, ki skušajo zagotoviti glasbeni pouk čim širšemu spektru slušateljev različnih veroizpovedi. V rimsko-katoliški Cerkvi se je uveljavil tudi izraz pastoralna glasba (Pastoral Music), ki poudarja funkcijo glasbe v pastoralnem delovanju Cerkve, to je tako v liturgiji kot pri oznanjevanju in diakoniji Cerkve. Ker je ta izraz nekoliko širši od bogosluţja, predlagajo nekateri primernejšega, in sicer ritualna oz. obredna glasba (Ritual Music). Ţal tudi ta izraz lahko pomeni katerokoli obredno glasbo (na primer hindujske obredne pesmi), zato spet drugi predlagajo izraz krščanska obredna glasba (Christian Ritual Music). Ker tudi ta izraz ni sprejet v širši javnosti, se zdi še najprimernejši izraz liturgična glasba (Liturgical Music), ki zajema tako judovsko kot krščansko glasbeno izročilo. Tudi naša razprava je osredinjena predvsem na liturgično glasbo in njene izvajalce, to je na cerkveni pevski zbor in pevce, ki opravljajo pravo liturgično sluţbo (RMu 103). Zato je najprej treba definirati, kaj pomeni dejavno sodelovanje pri bogosluţju. Tako konstitucija o bogosluţju kot navodilo o glasbi poudarita, da je dejavno sodelovanje vernikov»najprej notranje, tako da verniki svojega duha uskladijo s tem, kar izgovarjajo ali poslušajo, ter da sodelujejo z nadnaravno milostjo«(b 11), po drugi strani pa tudi zunanje, in sicer tako, da notranje sodelovanje izrazijo s kretnjami in drţo telesa, z mnoţičnimi vzkliki, z odgovori in s petjem (B 30). Tej razlagi navodilo o glasbi doda, da je treba»vernike naučiti, da se bodo z notranjim sodelovanjem prizadevali dvigati 1 V Instrukciji De musica sacra, ki jo je izdala Kongregacija za obrede leta 1958, je rečeno, da se pod pojmom»musicae sacrae«razume: gregorijansko petje, sveta polifonija, moderna sveta glasba, orgelska sveta glasba, nabožno ljudsko petje in nabožna glasba (Škulj 2003, ). Navodilo Kongregacije svetih obredov in sveta za izvajanje konstitucije o bogoslužju Musicam sacram, iz leta 1967, pa v členu 4 a: Cerkvena glasba je tista glasba, ki je bila ustvarjena za svete obrede ter je po značaju sveta, po obliki pa umetniška.«(škulj 2003, 304) 3

10 svojega duha k Bogu tudi takrat, ko poslušajo kar pojejo duhovnikovi pomočniki ali pevski zbor.«(pb 18, št. 15) Papeţ Benedikt XVI. (2009, 25) je o tej dvojnosti sodelovanja zapisal, da»ni prav malo takih ljudi, ki znajo bolje peti s srcem kakor z usti. Toda petje tistih, katerim je dano, da pojejo tudi z usti, jim more resnično pomagati, da zapoje njihovo srce. Tako hkrati tudi sami pojejo v pevcih in hvaleče poslušanje kakor petje pevcev postaneta skupaj en sam hvalospev Bogu.«Iz tega lahko izluščimo, da je dejavno sodelovanje po eni strani vključenost v branje, vzklike, v procesije, petje, po drugi strani pa tudi samo poslušanje zahtevnejših glasbenih sestavin, ki jih pojejo pevski zbor, psalmist in predvsem mašnik. O tem slednjem je papeţ Benedikt (23) izjavil, da»tudi če poslušalci včasih ne razumejo, kaj se poje, vendarle doumejo, čemu se poje, namreč v slavo Boga. In to je dovolj, da petje človeka predrami za Boga.«Razprava izhaja iz dejstva, da je bogosluţje dejanje bogosluţnega zbora v katerem opravlja vsak»samo tisto in vse tisto, kar mu gre po naravi stvari v bogosluţju.«(b 28) Drugo izhodišče pa je tisto, kar je papeţ Janez XXIII. postavil za namen koncila, in sicer aggiornamento, to je ob nedotaknjenosti vsebine (skrivnosti, nauka) pribliţati bogosluţje današnjemu človeku na način, da bo pri njem vsak dejavno sodeloval. Tretje izhodišče pa je, da je cerkvena glasba»neločljiva sestavina slovesnega bogosluţja«(b 112) in ne le nek dodatek, s katerim bi postalo bogosluţje še bolj slovesno, kar pomeni, da ne pojemo med bogosluţjem, ampak pojemo bogosluţje. Prvo poglavje je predvsem pastoralnega značaja, saj govori o nenadomestljivi vlogi laikov pri graditvi ţupnijskega občestva, saj so tudi laiki nosilci poslanstva Cerkve, in to s svojimi pravicami in dolţnostmi, kar pomeni, da ni le duhovnik odgovoren za ţupnijsko ţivljenje, ampak tudi laiki. V drugem poglavju pa ţe vstopamo v osrednjo temo naše razprave, in sicer v vprašanje pomena cerkvene glasbe in petja pri bogosluţju. Rdeča nit tega poglavja je spoznanje, da s cerkveno glasbo in petjem častimo Boga in se ob tem posvečujemo, utrjujemo ţupnijsko občestvo in z njim s krščanskimi vrednotami dramimo in bogatimo druţbo in kulturo. Tretje poglavje, ki je bolj praktične oziroma aplikativne narave, saj je osredinjeno na konkretne glasbene oziroma pevske dejavnosti cerkvenih pevcev pri bogosluţju, govori o različnih sluţbah znotraj ţupnijskega pevskega zbora in o njegovem poslanstvu pri bogosluţju. Ker je pevski zbor neke vrste»instrumentarij, ki zdravniku Kristusu daje na 4

11 razpolago glasove in glasbila, po katerih On deluje in prinaša zdravilno moč milosti«, ţeli to poglavje razprave poudariti, da je tudi pevski zbor tisti, ki obhaja, ne le streţe obhajanju, ter da je v sluţbi vernikom, in ne namesto njih. Četrto poglavje je bolj esejistično, saj gre za nekoliko bolj osebno razmišljanje o duhovni podobi cerkvenih pevcev. Ţeli poudariti, da cerkveni pevec ob sluţenju Bogu in ljudem ne sme pozabiti na svojo lastno duhovno rast. 5

12 1. VLOGA LAIKOV PRI GRADITVI ŢUPNIJSKEGA OBČESTVA JE NENADOMESTLJIVA Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je postala soodgovornost ena od najpomembnejših idej in oblik vodenja v Cerkvi. Soodgovornost vernikov temelji na zakramentu svetega krsta in s tem na enakosti vseh udov Cerkve in članov Boţjega ljudstva. Odlok o laiškem apostolatu poudari, da so bili laiki (pri krstu) deleţni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske sluţbe zato, da bi v Cerkvi in v svetu doprinesli svoj deleţ pri evangelizaciji in posvečevanju ljudi (LA 2). To pomeni, da laiški apostolat v Cerkvi ni le pravica, ampak tudi dolţnost oziroma»častna obveznost«(la 3), brez katere»apostolat pastirjev Cerkve večidel ne more imeti pravega uspeha.«(la 10) Prvo Petrovo pismo nas imenuje»ţive kamne«(1 Pt 2,5), iz katerih je sezidana Boţja hiša, izvoljeno ljudstvo in kraljevo duhovništvo. Ko govorimo o boţjem ljudstvu, ga v prvi vrsti razlikujemo od klerikov in pri tem uporabljamo izraz laik. Ta izraz ne pomeni nestrokovnjaka, saj prihaja iz besede laos, to je ljudstvo, in tako označuje tistega, ki je po krstu postal član Cerkve in tako deleţen Kristusovega kraljevega dostojanstva. Iz tega izhaja, da je laik pravzaprav častni naslov za vse, ki sodelujemo v Cerkvi in še posebej v bogosluţju, saj imamo v Cerkvi vsi deleţ pri skupnem duhovništvu, od katerega pa se sluţbeno duhovništvo bistveno razlikuje, kar se še posebej pokaţe v liturgičnih obhajanjih (Henze 1994, ). Po Congarju so laiki polnopravni člani Cerkve in imajo v Cerkvi svoje naloge in pravice. Urs von Balthazar postavi jasno ločnico med laikom in klerikom ter pravi, da laik spoštuje sluţbo klerika in klerik sluţbo laika, v katerem vidi namen in cilj svojega sluţenja, medtem ko so po Karlu Rahnerju laiki tisti, ki niso sprejeli nobene cerkvene sluţbe niti svetega reda. Edward Schillebeeckx pa izhaja iz dejstva, da smo vsi boţje ljudstvo, laiki pa niso opredeljeni s svojo dejavnostjo v svetu, temveč z dejavnim sodelovanjem pri dejavnosti Cerkve (Šegula 2015, ). Vladimir Truhlar (1974, ) opiše laika kot krščenega, ki je kot tak posvečen in deleţen ţivljenja samega Boga ter je član, ne zgolj predmet Cerkve. Laik tudi ni zgolj nek predstavnik sveta, ampak dejavni člen Cerkve s svojo aktivno funkcijo in odgovornostjo. 6

13 Njegova funkcija je deleţnost pri odrešitvenem poslanstvu Cerkve. Za to poslanstvo ga ni določila Cerkev, ampak Kristus, in to s krstom in birmo. Če je laikom 'lasten svetni značaj' (C 31), to ne pomeni, da se le njihova dejavnost obrača na svet.»laiki so poklicani predvsem k temu, da po njih Cerkev postaja pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje. Tako je vsak laik ţe zaradi darov, ki jih je prejel 'po meri Kristusovega daru' (Ef 4,7), priča in hkrati ţivo orodje poslanstva Cerkve.«(C 33) V svoji funkciji so laiki»poklicani k polnosti krščanskega ţivljenja in k popolnosti ljubezni.«(c 40) Tudi oni so v stanju popolnosti, kolikor so tisto Boţje ljudstvo, ki ga je Kristus ustanovil kot občestvo ţivljenja, ljubezni in resnice ter si ga tudi privzema za orodje odrešenja vseh ljudi (C 9). Zato ne smemo gledati prenove Cerkve in s tem nove evangelizacije zgolj v luči laikov, ampak v uravnoteţenem odnosu in sodelovanju med kleriki in laiki. K temu pa se moramo tako laiki kot kleriki nenehno vzgajati, kot je tudi ugotavljal Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, ki pravi, da»poglobljeno pojmovanje Cerkve zahteva vzgojo in izobraţevanje laikov in duhovnikov za pogumnejše in ustvarjalnejše sodelovanje ter za krepitev njihove lastne identitete.«(pz 395) Ker je vloga ţupnika še vedno v mnogih primerih izrazito dominantna, teţko govorimo o soodgovornosti in sodelovanju laikov. Nasproti tej danosti, ki je ponekod še zelo navzoča, nas odlok o duhovniški vzgoji jasno opozarja, da v Cerkvi ne more prevladovati kakršno koli vladanje in golo sklicevanje na pokorščino, ampak mora biti njen ţivljenjski slog pogovor oz.»pripravljenost druge poslušati in v duhu ljubezni imeti odprto srce za potrebe ljudi v različnih razmerah.«(dv 19) Duhovnikova prvotna naloga je, da krepi vero posameznikov in jih medsebojno povezuje, saj zastopa samega Kristusa, ki je resnični voditelj vsakega občestva (M 39). Še več, ideal sodelovanja se izvršuje le, če duhovnik ţivi sredi zaupanega mu ljudstva po zgledu Učenika, ki med ljudi»ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal svoje ţivljenje v odkupnino za mnoge.«(mt 20, 28) Toda samo ţiveti sredi ljudstva ni dovolj. Potrebno je, da, kakor pravi odlok o sluţbi in ţivljenju duhovnikov, laike posluša, njihove ţelje bratovsko upošteva, priznava njihovo izkušenost in pristojnost na različnih področjih človeškega delovanja in z njimi vred spoznava znamenja časov itd., medtem ko naj verniki svojim pastirjem izkazujejo otroško ljubezen, z njimi delijo skrbi, hkrati naj jim z molitvijo in delom kolikor le mogoče pomagajo (D 9). Iz povedanega sledi, da je ţupnik dolţan preverjati svoje 7

14 ţivljenje in delovanje tako, da se vpraša, kakšno vero oblikuje v občestvu in ali v vernikih goji edinost, povezanost, poboţnost in pripadnost h Kristusu. Cilj duhovnikovega delovanja ni zgolj občestvo, ampak občestvo, ki ţivi iz Kristusa. Duhovnik je le sodelavec občestva, občestvo pa je orodje v Boţjih rokah, še več,»kristusovo skrivnostno telo.«(c 7) Pravilno sodelovanje med duhovnikom in laiki je mogoče le, če eden upošteva drugega in ne vidi v njem konkurenta, ampak zaupnika in sodelavca. V nasprotnem primeru prihaja do samovoljnosti na eni ali drugi strani ali celo na obeh.»če je kakšen izmed njih preveč zanemarjen ali če premalo pride do veljave, to v ţupniji lahko ustvari napetost. Zato je potreben kraj medsebojnega komuniciranja in učenja skupnega ţivljenja in dela drugega ob drugem. Bolje kot da je to prepuščeno slučajnemu reševanju odprtih vprašanj je, da imamo do določene mere institucionaliziran kraj medsebojnega srečevanja in izmenjave stališč.«(kvaternik 2002, 113) To pomeni, da bi se morali duhovniki naučiti predvsem veščin komuniciranja, povezovanja, usklajevanja, reševanja problemov, iskanja ravnovesja med vsemi, odprtosti do sodelavcev in upoštevanja njihove različnosti. Kot glavna lastnost tako duhovnika kot laika pa bi morala biti, da ne delamo zase, za svojo uresničitev, ampak za skupno dobro, za skupni cilj, ki je ţivljenje z Bogom. 1.1 Vzgoja laikov za soodgovornost Ker vloga laikov tako v svetu kot v Cerkvi ni nekaj, kar bi jim bilo zaupano po dobrohotnosti in širokosrčnosti duhovnikov, vrh tega pa to svojo vlogo izvršujejo z veliko mero strokovnosti, odgovornosti in naklonjenosti Cerkvi, mora Cerkev budno bdeti nad njihovo vzgojo za poslanstvo, ki jim je zaupano. Ţal je anketa med duhovniki iz leta 2012 pokazala, da so laiki še vedno premalo oblikovani v soodgovornosti za pastoralno delo in sooblikovanje skupnosti. To se kaţe predvsem na štirih področjih: na intelektualnem, občestvenem, človeškem in na duhovnem, kar pomeni, da bi bila potrebna celostna formacija laikov. Ob tem pa je anketa pokazala tudi dejstvo, da na teh področjih tudi duhovniki niso na ustreznem nivoju za opravljanje svojega poslanstva oziroma,»da so minusi laikov odsev duhovnikovih minusov, kar pomeni, da imajo verniki takšnega duhovnika, kakor si ga 'zasluţijo'. To, da sta identiteta duhovnika in identiteta laika med seboj soodvisni, se Cerkev na Slovenskem dobro zaveda. Na to je opozoril ţe Sklepni 8

15 dokument Plenarnega zbora (401; 350), še jasneje pa krovni dokument: 'V kolikor bo naš proces prebudil samo laike, ne bo prinesel ţelenih sadov. Ključ je v uravnoteţenem odnosu med kleriki in laiki.' (PIP 105) Zato krovni dokument upravičeno priporoča, da je treba v Cerkvi na Slovenskem 'podati smernice za formacijo duhovnikov za sodelovanje z laiki' (PIP 52).«(Perše 2013, 229) Ob tej ugotovitvi, da so tako laiki kot duhovniki potrebni vzgoje za soodgovornost in poslanstvo, ki jim je zaupano, se upravičeno smemo vprašati, kdo naj vzgaja laike za soodgovornost, kaj je in kako naj bo ta pravilno razumljena, še posebej ker duhovniki gledajo na laike preveč v vlogi 'krpanja lukenj', ker zaradi pomanjkanja duhovnikov sami ne zmorejo vsega. Iz ankete pa je moč razbrati tudi to, da imajo laiki premalo 'čuta' odgovornosti do Cerkve oziroma občutka, da so tudi oni Cerkev. To pa pomeni, da je»na obeh straneh, pri laikih in pri duhovnikih, potrebna še sprememba mišljenja v luči ekleziologije drugega vatikanskega cerkvenega zbora: tudi laiki so namreč Cerkev oziroma Boţje ljudstvo.«(perše 2013, ) Po besedah Alojzija Šuštarja (1995, 9) je»odgovornost jasna osebna zavest, da sem kot oseba v nenehnem pogovoru z drugimi, da pričakujem odgovora na svoje besede in da moram drugim odgovoriti. Ob tem pa odgovornost pomeni tudi zavestno ţivljenjsko drţo, v kateri pokaţem svojo zrelost kot oseba in kot druţbeno in dialoško bitje, da znam poslušati, razumeti in odgovoriti, da se zavedam, kako zelo me moj odgovor angaţira, obvezuje, mi nalaga dolţnosti in določa moje ţivljenje, s tem pa daje mojemu ţivljenju tudi smisel, duhovno bogastvo in vsebino.«prav ta splošna angaţiranost za dialog z drugimi nas obvezuje, da laiki sooblikujemo ţupnijsko občestvo in v njem prevzemamo odgovornost za rast Boţjega kraljestva med nami. Pri tem pa ima pomembno vlogo bogosluţni zbor, v katerem lahko najdemo različne oblike sodelovanja in sluţb, ki so nam laikom lastne. Namreč odgovornost ne zadeva le klerikov, ampak tudi laike. Zato»je ni mogoče poenostavljeno deliti na kleriško za uresničevanje Cerkve in laiško za oblikovanje sveta, saj sta ti dve razseţnosti odrešenjsko-zveličavni dejavnosti Cerkve v konkretnem ţivljenju neločljivi.«(kvaternik 2002, 101) Res je, da lahko pride med duhovnikom in laiki do nerazumevanja, različnih pogledov, predlogov in rešitev. Zato je treba tem bolj upoštevati, da je medsebojno razumevanje, načrtovanje in sprejemanje klerikov in laikov za oblikovanje Cerkve ključnega značaja. Občestvo je lahko prinašalec odrešenja le ob medsebojnem sodelovanju in odgovornosti vseh. Ker ima v ţupniji tudi 9

16 vsak svojo osebno odgovornost, ji zato skupna odgovornost ne sme odvzeti te vrednosti, ampak jo mora še bolj okrepiti in ji dati širšo razseţnost. To se more uresničiti le tako, da nihče ne hlepi po moči in oblasti, ampak je najprej v sluţbi občestva; to velja tako za duhovnika kot tudi laika oziroma za vse ţupljane (102). Občestvo mora rasti skupaj z duhovnikom. Ni prav, da se poudarja zgolj rast vernikov, saj je k tej rasti poklican tudi duhovnik. Tako lahko rečemo, da je vzgoja laikov za soodgovornost hkrati tudi vzgoja duhovnika za vodenje in sodelovanje z laiki. Na ţalost pa je v slovenski Cerkvi še vedno močno razširjen klerikalni pastoralni princip, po katerem je tako rekoč celotno ţivljenje in delovanje Cerkve v rokah klerikov. S tem načinom pojmovanja Cerkve prevzemajo kleriki absolutno odgovornost za slabo stanje na tem področju ter ustvarjajo»pastoralno shizmo«in nerazumevanje dejavnega sodelovanja vernikov v ţivljenju Cerkve (Kvaternik 2013, 172). 1.2 Laiki nosilci poslanstva Cerkve s svojimi pravicami in dolţnostmi Drugi vatikanski cerkveni zbor spregovori na mnogih mestih o tem, da so laiki soodgovorni pri rasti Kristusove Cerkve. Duhovnikom svetuje, naj mnogovrstne karizme laikov nadvse gojijo, jim zaupajo različne sluţbe v Cerkvi ter delajo za spoštovanje dostojanstva in posebnega deleţa laikov pri poslanstvu Cerkve, jim radi prisluhnejo v njihovih ţeljah, priznavajo pa naj tudi njihovo izkušenost in pristojnost na različnih področjih človekovega delovanja (D 9). To pomeni, da se duhovniki ne smejo zapirati pred laiki v svoj svet in svoje poslanstvo, sicer lahko, kot je zapisal kardinal Ratzinger (1993, 122),»v Cerkvi postane zatohlo in zadušljivo, če njeni nosilci sluţb pozabljajo, da zakrament ni podelitev oblasti, ampak razlastitev samega sebe za tistega, v čigar imenu (»in persona«) moramo govoriti in delovati. Kjer pa z vedno večjo odgovornostjo hodi vštric vedno večja samorazlastitev, tam nihče ni suţenj drugega; tam vlada Gospod.«To pomeni, da mora biti duhovniška sluţba razlastitev samega sebe in podaritev za skupno dobro. Ta podaritev za skupno dobro pa mora biti najprej takšna, da duhovnik skrbi za vzgojo sodelavcev, ki bodo zares dejavni v ţupniji, tako da bodo prevzeli ne le delo, ampak tudi odgovornost za različna poslanstva v ţupniji. To bo tudi pomenilo, da laiki in njihovo poslanstvo ali sluţbe niso drugorazredne, saj so prav tako nosilci poslanstva Cerkve. Zato ni nenavadno, da dogmatična konstitucija o Cerkvi izpostavi dostojanstvo 10

17 laikov z naročilom pastirjem, naj»priznavajo in pospešujejo dostojanstvo laikov in njihovo odgovornost v Cerkvi. Radi naj uporabljajo njihov pameten nasvet, z zaupanjem naj jim izročajo naloge v sluţbi Cerkve, naj jim pustijo svobodo in področje dejavnosti, vlivajo naj jim celo poguma, da se lotevajo del tudi na lastno pobudo.«(c 37) Da bodo laiki resnični nosilci poslanstva Cerkve s svojimi pravicami in dolţnosti, je potrebno jasno opredeliti, ali je laik ţupnikov ali Kristusov sodelavec. Po besedah Petra Kvaternika (2013, ) lahko v»bibličnem ali teološkem smislu celo vse ljudi, ki si z vso ljubeznijo in odgovornostjo prizadevajo za svobodo, mir in pravičnost, imenujemo Boţje sodelavce. Boţji sodelavci so posebej vsi tisti, ki se po veri v celoti prepustijo Bogu. Dejansko sledijo le Njemu in ţelijo postati njegovi sodelavci. Tako apostol Pavel na več mestih omenja svoje sodelavce kot 'sodelavce v Kristusu' (Rim 16, 3.9). Sebe imenuje skupaj z Apolom za sluţabnika, po katerima so prejeli vero (1 Kor 3,5) in za Boţja sodelavca (1 Kor 3,9). Kot sodelavci v 'Jezusu Kristusu' nadaljujejo tisto, kar je začel uresničevati Bog v Jezusu Kristusu, z namenom da bi vsi dosegli odrešenje Skupaj z drugimi se Pavel nima za gospodarja nad vero drugih, ampak za sodelavca pri njihovem veselju (2 Kor 1,24). Tudi kamor Pavel sam ne more, pošlje Timoteja, 'našega brata in Boţjega sodelavca pri Kristusovem evangeliju' (1 Tes 3,2).«Iz povedanega lahko izluščimo, da so v pastoralnem smislu laiki res duhovnikovi, s teološkega in bibličnega vidika pa Kristusovi sodelavci, kar pomeni, da duhovnik ne sme opustiti sodelovanja z laiki, saj s tem zmanjšuje sodelovanje s Kristusom. Kakor ni moč zaznati pri sv. Pavlu nobene trohice superiornosti ali občutka podrejenosti pri njegovih sodelavcih, tako ne sme biti tudi pri duhovniku in njegovih sodelavcih ne občutka superiornosti ne podrejenosti, saj so vendar ţupnikovi pomočniki»podaljšek Boţje roke, delavci v Boţjem kraljestvu, v skupnosti, katere osnovna naloga je sluţenje.«(kvaternik 2013, 174) Tako tisti, ki sprejema sodelavce v ţivljenje občestva, kakor tisti, ki vanj vstopa kot sodelavec, morata imeti vedno pred očmi dobro Cerkve, torej celotnega konkretnega občestva. To pokaţeta tako, da postavita daleč v ospredje pastoralno razseţnost določene cerkvene sluţbe. Idealno je, če do pastoralnega sodelovanja pride na podlagi zavestne osebne vere (175). Vsekakor mora biti vsem ţupnijskim sodelavcem najprej pri srcu osebna rast v veri in duhovnem ţivljenju.»zato so vera, poboţnost ter sodelovanje v bogosluţnih slavjih (maši in zakramentih) in katehezi temeljni kriterij, ki se mora zmerom upoštevati pri 11

18 presoji sodelavca. [ ] Sodelavci se morajo izogibati nevoščljivosti. Ne častimo sami sebe, ampak Gospoda, ki nas zbira na gostiji svojega Sina Jezusa. Prav tako se morajo glede sodelovanja pokoravati kompetentnim voditeljem: pri petju zborovodji, pri branju in ministriranju duhovnikom in tistim, ki skrbijo za urejenost boţje sluţbe.«(šagi 2013, 182) Seveda pa moramo razumeti vabilo k pokoravanju kompetentnim voditeljem, o katerem govori Šagi (prav tam), v smislu vsakdanjega dogovarjanja in skupnega načrtovanja. 1.3 Soodgovornost vseh vernikov za dejavno sodelovanje»cerkev ţeli vse vernike privesti k tistemu polnemu, zavestnemu in dejavnemu sodelovanju pri bogosluţnih opravilih, ki ga od njih zahteva ţe bistvo bogosluţja in do katerega ima krščansko ljudstvo»izvoljeni rod, kraljevo duhovništvo, svet narod in pridobljeno ljudstvo«v moči krsta pravico in dolţnost.«(b 14) Konstitucija naroča dušnim pastirjem, da si prizadevajo teţiti za tem idealom dejavnega sodelovanja vernikov pri bogosluţju. Namreč v Konstituciji o svetem bogosluţju skoraj ni člena, ki ne bi izraţal prepričanja, da mora bogosluţje kot čaščenje Boga in delo človeškega odrešenja razumeti, sprejeti in v njem sodelovati vsa skupnost vernikov.»izraz participatio je v zadnjih desetletjih nihal med dvema skrajnostima, ki sta zaostreno poudarjali aktivno ali pasivno razseţnost sodelovanja vernih pri bogosluţju. Obe stališči pozabljata, da jedro participacije udeleţbe ni v tej ali oni drţi, ampak je najprej v zaupno prisrčnem sprejetju Boţjega ţivljenja, nato pa v svobodni in celoviti udeleţbi pri preroškem, kraljevskem in duhovniškem poslanstvu Kristusa. To velja za slehernega vernika ne glede na spol, starost in raso, za ţenske enako kot za moške, za slehernega boţjega otroka.«(florjanc 2003, 3) Dejavno sodelovanje se lahko izraţa v mnogih oblikah (vzkliki, odgovori, molitve in petje), drţah telesa in rok (priklanjanje, klečanje, stoja in sedenje) ter zunanjih dejanjih, kot so prinašanje evharističnih in karitativnih darov. Pri tem ne smemo pozabiti na pozorno poslušanje in spremljanje, pa tudi občasno tiho zbranost (B 30). Tukaj tiči tudi nevarnost, da nekdo razume dejavno sodelovanje v smislu, da v bogosluţju vsakdo nekaj počne, saj bi s tem spremenili bogosluţje v neko»delovanje«in ga poniţali zgolj na 12

19 druţabno in človeško dejanje. Tako pa lahko rečemo, da je zavestno in dejavno opravljanje liturgičnih»dejanj«odvisno najprej od naše vere in razumevanja bogosluţja kot dejanja, s katerim nas Bog odrešuje v Jezusu Kristusu in po delovanju Svetega Duha. To pa se vrši v občestvu, za katerega je odgovoren sleherni, saj nam Jezus zagotavlja svojo navzočnost predvsem,»kjer sta dva ali so trije zbrani v Njegovem imenu, tam je On sredi med njimi.«(mt 18,20) Mark Searle razdeli tri nivoje dejavnega sodelovanja: prvi nivo je sodelovanje pri obredu z vnaprej dogovorjenimi vedenjskimi vzorci. Obred je namreč nasproten spontanemu vedenju, saj nam deli določene vloge in daje v naša usta določene besede oz. molitve. In tako v obredu vsak 'igra' svojo vlogo, ki morda ni niti zapisana v navodilih, ampak v splošnih parametrih vedenja pri bogosluţju. Namreč bogosluţje, molitve ali nagovor niso v knjigah, ampak v dejanjih. To pomeni, da so liturgija dejanja, ki se izvajajo v sodelovanju z verniki, ki 'odigrajo' vsak svojo dodeljeno vlogo. Tako je liturgija nastop (performance), ki ga izvaja skupina ljudi skupaj in v katerega se posamezniki prilagodijo, odkrijejo in prevzamejo svojo vlogo ter jo izpolnijo. Seveda pa moramo pri tem paziti, da se zavedamo, da obredna molitev ni pozunanjenje naših notranjih misli in čustev, temveč ohranjanje našega odnosa z Bogom. Tako na primer ko molimo: Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega stvarnika nebes in zemlje, in v Jezusa Kristusa, ne poročamo zgolj o tem, kar mislimo, ampak izvajamo dejanje zaveze z Bogom. Da postane ta izpoved resnična in verodostojna, ni potrebno, da pride iz srca, polnega hrepeneče duše po Bogu, ampak lahko pride tudi iz brezupa, dvoma ali obupa. Torej je pomembno, da sledimo zahtevam obreda in poskušamo prevzeti obredno drţo (Searle 2005, 18 25). Če sedaj ta prvi nivo prenesemo na raven soodgovornosti vernikov za dejavno sodelovanje v ţupnijski skupnosti, lahko rečemo, da je potrebno, da verniki prevzamejo drţo pripadnosti ţupniji ne glede na lastna čustva, duhovno stanje ali (ne)naklonjenost druţbe ali kogar koli. Vsak vernik je poklican, da obleče 'plašč' dejavnega sodelovanja in s tem soodgovornost za ţupnijsko občestvo. Drugo raven dejavnega sodelovanja vidi Searle (2005, 27) kot identifikacijo s Kristusom v njegovi radikalni poslušnosti Bogu. Namreč da bi lahko razumeli edinstvenost in preseţnost obrednega dejanja, moramo gledati najprej na Kristusa. Da je lahko naša molitev ali bogosluţje zares uslišano, mora biti darovano»v Kristusu«, kajti»on ima neminljivo duhovništvo. Zato tudi more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo 13

20 Bogu, ker vedno ţivi, da prosi zanje.«(heb 7,24 25) Namreč Kristus ni med nami in Bogom, ampak je kraj, v katerem mi stojimo pred Bogom Očetom. To pomeni, da občestvo med molitvijo postaja»njena molitev, molitev Kristusa k Očetu.«(B 84) O tem govori tudi sv. Avguštin (SUMB čl. 7), ki pravi:»kadar v molitvi prosimo Boga, ne ločimo Sina od Očeta, in kadar moli Kristusovo telo, ne loči sebe od svoje glave, tako da edini odrešenik svojega telesa, naš Gospod Jezus Kristus, Boţji Sin, moli za nas, moli v nas in ga mi molimo. Moli za nas kot naš duhovnik, moli v nas kot naša glava, mi pa ga molimo kot svojega Boga. Razpoznajmo torej v njem svoje glasove ter njegov glas v nas.«če sedaj prenesemo to drugo raven na področje odgovornosti vernikov do Cerkve, lahko rečemo, da tudi vsak liturgični sodelavec svoje sluţbe ne opravlja zaradi sebe, pa tudi ne zaradi skupnosti, ampak zaradi in v imenu Jezusa Kristusa. To pomeni, da je naše sodelovanje neke vrste sodelovanje pri Kristusovem duhovništvu. Tretja raven dejavnega sodelovanja pa je sodelovanje v Boţjem ţivljenju. Na primer pri evharistiji razodevajo to polno sodelovanje besede tretje evharistične molitve, ko molimo:»napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo.«ţal to ne velja za vsakogar: na primer ko se kot organist osredotočim predvsem na glasbo, ostanem v prvi vrsti v glasbi, skrivnost pa ostane daleč. Podobno je tudi pri mašniku, ko je osredinjen predvsem na dialog z občestvom, pozabi pa na dialog z Bogom, ali ko sta zaročenca osredinjena na potek poroke ter manj na 'zavezo' med seboj in z Bogom. V vseh teh dejanjih gre vedno za veljaven zakrament, toda duhovno manj učinkovit in manj plodovit, saj omenjeni niso odprti za Boţjo navzočnost. Ideal tretje ravni dejavnega sodelovanja v Boţjem ţivljenju vidi Mark Searle (2005, 37 39) v Mariji, ki ni samo slišala Boţje besede, ampak je dovolila, da postane ta Beseda meso oziroma se v njej učloveči. S svojo odprtostjo, pozornostjo in odgovorom»zgodi se«je omogočila Bogu komunikacijo s človekom. In to pomeni sodelovanje v ţivljenju Boga. Tako nas prav ta raven dejavnega sodelovanja opozarja, da 'mehanično' sodelovanje liturgičnega sodelavca, na primer organista, zborovodje ali pevca, še ne pomeni dejavnega sodelovanja, še manj odgovornosti do bogosluţnega zbora in Cerkve. Pravo dejavno sodelovanje pevca, organista ali zborovodje je šele takrat, ko si s svojim petjem (igranjem ali dirigiranjem) zmorem priznati, da»ne ţivim več jaz, ampak Kristus ţivi v 14

21 meni.«(gal 2, 20) To pomeni, da mora biti sodelovanje najprej notranje (sodelovanje v Bogu) in šele nato zunanje. Ključna je drţa, s katero dejavno sodelujemo. Če se veselimo določenega sodelovanja pri bogosluţju, ga opravimo z veliko večjo duhovno koristjo, kot če ga opravimo zaradi nujnosti vključenosti v dogajanje. V drugi evharistični molitvi se duhovnik zahvaljuje Bogu za liturgično sluţbo in pravi:»zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti sluţiti.«(rm 1992, 406) S tem izraţa, da je obhajanje bogosluţja vir njegovega lastnega posvečenja in veselja. To isto drţo bi moral prevzeti tudi vsak bogosluţni sodelavec. Le tako je lahko liturgično opravilo praznični trenutek, trenutek srečanja z Bogom. Bogosluţni sodelavec in praktično vsak vernik bi moral biti po svojem veselju in dejavnem sodelovanju oznanilo, ki pravi:»ne bojte se! Odprite vrata Odrešeniku, na steţaj jih odprite!«, kot je dejal papeţ Janez Pavel II. v homiliji ob slovesnem nastopu papeţevanja (1978, 947). Nič namreč bolj ne uničuje doţivetja obhajanja bogosluţja kot to, da liturgični sodelavec opravlja svojo sluţbo rutinsko, brez duha in predvsem brez veselja. Takšno sodelovanje je dejavno zgolj po zunanjosti, to je po akciji, ne pa po kontemplaciji ali doţivetju Boga. 15

22 2. CERKVENA GLASBA IN PETJE V SLUŢBI BOGOSLUŢJA Po besedah angleškega pesnika Samuela Rogersa ( ) je»glasba edini univerzalni jezik«(hafner 1974, 193), jezik, ki ga lahko vsakdo govori in razume. Prav zaradi te lastnosti je to jezik, ki gradi občestvo in ga vodi v duhovni svet, ali kakor je zapisal skladatelj Marij Kogoj:»V naravi ni najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja človeka v globino njegove duše,«med tem ko je Beethoven imel glasbo za»višje razodetje kot je vsa modrost in filozofija.«(194) In če je glasba res pot v globino duše, potem je Cerkev ne more pogrešati. Zgodovina jasno pričuje, da je»cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini ustvarila in še vedno ustvarja glasbo in petje, ki sta dediščina vere in ljubezni, ki je nikakor ne smemo izgubiti. Ne smemo reči, da v bogosluţju ena glasba lahko nadomesti drugo. Zato se je treba varovati splošne improvizacije ali uvajanja glasbenih zvrsti, ki so tuje smislu bogosluţja. Petje je bogosluţna sestavina, ki mora biti vključena v samo zasnovo bogosluţja. To pomeni, da mora v besedilih, melodijah in izvajanju ustrezati smislu skrivnosti, ki jo obhajamo, posameznim delom obreda in liturgičnim časom.«(benedikt XVI. 2007, 45 46) 2.1 Cerkvena glasba v čast Bogu in v posvetitev človeka V predgovoru v zanimivo knjigo o organistih je nekdanji nadškof msgr. Alojz Uran (2008, 11) zapisal, da je glasba čaščenje in pot do Boga, obenem pa tudi pogovor in molitev, ustvarjanje mostov ter utrjevanje narodnosti. Pravi namreč:»bogosluţje in glasba sta vseskozi tesno povezana. V svojem bogosluţju se ţe pridruţujemo angelom, ki so na betlehemskih poljanah peli: 'Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.' Angeli, ki vedno gledajo obličje nebeškega Očeta in izpolnjujejo njegova povelja, so z vsem svojim bitjem boţji sluţabniki. 'Njihovo poveličevanje ob Kristusovem rojstvu ni nikoli prenehalo odmevati v hvalnicah Cerkve'. Ko pridemo v stik z Bogom, govor ne zadošča več. Doţivetje, ki se prebuja, spontano vodi v prepevanje. Molitev, bogosluţje, čaščenje, so vseskozi tesno povezani z glasbo, kot pravi psalmist: 'Moje srce je pripravljeno, o Bog, moje srce je pripravljeno, peti hočem in igrati' (Ps 57, 8-10). V vsakem obdobju krščanski glasbeniki poskušajo moliti, izraziti svojo vero in jo z glasbo 16

23 posredovati drugim. Glasba je vedno gradila mostove ter reševala in oblikovala narodov spomin.«da je cerkvena glasba tudi v posvetitev človeka, lahko izberemo predvsem iz besed papeţa Pija X., ki je enačil pravi namen cerkvene glasbe z namenom bogosluţja, to je Boţja čast in posvečenje ljudi. Papeţ (Tra le sollecitudini čl. 1; Škulj 2003, 198) pravi:»ista pomaga slovesnost in lepoto cerkvenih ceremonij povzdigovati in, čeprav je njen prvi namen liturgično besedilo, ki ga je treba podati vernikom, obleči v primerne melodije, je vendar njen zadnji in pravi namen, narediti tekst bolj učinkovit, da isti more vernike lepše pripraviti na prejem sadov milosti, ki so v zvezi s slovesnostjo svetih skrivnosti.«tako bi lahko rekli, da je cerkvena glasba plašč, ki ogrinja molitev in ji daje slovesnejši značaj. Da je lahko glasba v sluţbi bogosluţja, jo morajo odlikovati še posebne lastnosti, in sicer: svetost, kar pomeni, da je tako v kompoziciji kot petju osredinjena na skrivnost, umetniškega duha in splošna, kar pomeni, da jo more izvajati in poslušati vsak, ne glede na pripadnost temu ali onemu narodu ali kulturi (čl. 2; 199). Čeprav je lahko vsaka umetnost v sluţbi dobrega in s tem pot k najvišjemu Dobremu, to je k Bogu, kakor je zapisal sveti Bonaventura:»V lepih stvareh je zrl Tistega, ki je nadvse lep, in po sledeh, ki jih je odkrival vtisnjene v stvareh, je hodil za Ljubim na vseh poteh.«(janez Pavel II., 1999, 15), so nekateri papeţi dajali vendarle določeno prednost cerkveni glasbi, ki je najbolj povezana z bogosluţjem. Tako je na primer zanimiv podatek, da je papeţ Pij XII. imel za razliko od stavbarstva, slikarstva in kiparstva cerkveno glasbo za pomembnejšo umetnost, saj pravi v okroţnici Musicae sacrae disciplina, da je»cerkvena glasba tesneje in trdneje povezana z zakoni in pravili verske umetnosti, ker se bolj pribliţuje Boţjemu čaščenju kot večina ostalih svobodnih umetnosti: stavbarstvo, slikarstvo ali kiparstvo. Te umetnosti pripravljajo primeren okvir svetim obredom, medtem ko ima cerkvena glasba svoje mesto v obredih samih in v njihovem izvajanju. Zaradi tega mora Cerkev z veliko skrbjo paziti, da bo od sebe ki je kot sluţabnica bogosluţja vztrajno odstranjevala vse, karkoli se svetim obredom manj spodobi ali navzočim vernikom onemogoča, da bi svoje misli dvigali k Bogu. Dostojanstvo cerkvene glasbe in njen vzvišen namen je, da s svojim sijajem in melodijami olepša in okrasi glasove mašnika oziroma krščanskega ljudstva, ki hvali najvišjega Boga, da s posebno močjo in lastno silo dviga misli okrog stoječih vernikov k Bogu, da naredi bolj ţive in goreče bogosluţne molitve krščanskega občestva, da bo moglo vredneje, globlje in 17

24 učinkoviteje moliti in prositi Enega in Troedinega Boga.«(čl ; Škulj 2003, 230) V teh papeţevih besedah se še zrcali takratno pojmovanje cerkvene glasbe kot tiste, ki je zares le kot sluţabnica bogosluţja in ne»nujna in neločljiva sestavina slovesnega bogosluţja«(b 112), vrh tega pa nam poudarek, da je cerkvena glasba okras glasu mašnika in ljudstva, budi občutek nekega dodatka, ki nima večje vrednosti, kaj šele da bi bilo to spoznano kot bogosluţje. Da ne ostajamo zgolj pri zunanji vrednosti cerkvene glasbe, ji papeţ Pij XII. vendarle prizna večjo vrednost in predvsem učinkovitost, saj pravi, da»cerkvena glasba povečuje čast, ki jo Cerkev, povezana s svojo glavo Kristusom, daje Bogu; povečuje tudi sadove, ki jih verniki ganjeni od svetih pesmi črpajo iz svetega bogosluţja in jih izraţajo v ţivljenju in navadah primernih krščanskemu človeku, kot to uči vsakdanja izkušnja in dokazujejo številne starejše in novejše priče.«(čl. 32; Škulj 2003, 230) To razmišljanje papeţ utemeljuje z mislijo sv. Avguština, ko je govoril o pesmih, ki jih pojemo z jasnim glasom in primernimi melodijami, ter zapisal:»čutim, da sveti izreki sami naša srca s takim petjem globlje prešinjajo in silneje razvnemajo v plamen poboţnosti, kot pa brez petja, in da imajo vsa razpoloţenja našega duha, vsako po svoji različnosti, v glasu in napevu svoje posebne zvoke, ob katerih se vzbujajo po ne vem kakšni sorodnosti.«(čl. 33; 230) To pomeni, da je cerkvena glasba zares v sluţbi bogosluţja, to je za čaščenje Boga in v prošnjo za posvetitev ljudstva, je blagoslov, za katerega prosimo pri sleherni maši, saj sta»dostojanstvo in vrednost cerkvene glasbe toliko večja, kolikor bliţe sta najvišji obliki krščanskega bogosluţja, namreč evharistični daritvi. Nič višjega, nič bolj vzvišenega ne more storiti, kakor da s svojim milim glasom spremlja glas duhovnika, ki daruje Boţjo ţrtev, da z navzočim ljudstvom veselo odgovarja na njegove klice in s svojo umetnostjo oţarja celotno sveto dogajanje.«(čl. 34; 231) 2.2 Cerkveni pevski zbor ohranjati in gojiti z največjo skrbnostjo (B 114) Ţupnijsko občestvo, še posebej Ţupnijski pastoralni svet, je skupaj z ţupnikom odgovorno, da ima ţupnija dober odrasli in otroški pevski zbor. Navadno je ta odgovornost prepuščena ţupniku, ki svoje odgovornosti ne zna podeliti z laiki. Tako lahko pride do teţavne in neupravičene situacije. Pomembna je ugotovitev Stanka 18

25 Trobine (1969, 120), ki poroča, kako je Cerkev v zadnjem času nazadovala glede na bogato ustvarjanje posvetne glasbe. Pravi namreč:»nazaduje zborovsko petje po moči in številu pevcev, po kakovosti zborovskega petja, po kvantiteti, programu in anahronistični izbiri pesmi, ki so večkrat pod nivojem današnjega povprečnega človeka, po slabih pevovodjih-organistih, ki niso včasih sposobni in zmoţni dobrega poučevanja v petju, v vodstvu in igranju na orgle. So ţupnije, kjer ni organistov, kjer ni zbornega ne ljudskega petja, ali pa to zelo peša. Umetnostne vrednote glasbe in petja v svetu so danes na zavidljivi višini. Današnji človek je razvajen ter izbira in išče v glasbenih nastopih le pravo in čisto lepoto. Če je ne najde v cerkvi, ga lahko to moti, odbija in gre drugam. Iz vsega tega vidimo, da se stavijo pred nas velike in teţke naloge. Storiti je treba vse za dvig, napredek in močno rast cerkvene glasbe.«to nazadovanje zborovskega petja je lahko nastopilo tudi zaradi nepravega razumevanja vloge pevskega zbora v bogosluţju. Zato je nadvse dobrodošla misel Harnoncourta, ki pravi, da»zbor ne stoji nasproti poslušajočemu občestvu kot kakšnemu občinstvu, ki bi dovolilo, da mu nekaj prepevajo, ampak je zbor sam del tega občestva in poje zanj v smislu upravičenega nadomeščanja. [ ] Z njegovim petjem so lahko vsi vključeni v veliko bogosluţje občestva svetnikov in tako v tisto notranjo molitev, ki dviga naše srce kvišku in nam vsem omogoča, da lahko prek zemeljskih uresničitev stopimo navzgor v nebeški Jeruzalem.«(Benedikt XVI. 2009, 52) Vsekakor lahko rečemo, da pevski zbor kot primarno cerkveno občestvo opravlja različne vloge in sluţbe. Najbolj sta vidni liturgična in pevska vloga. Obe je treba zavestno in načrtno negovati. Po besedah Leona Kernela jih je dovolj: petje kot molitev, vzgoja za sodelovanje pri bogosluţju in globlje razumevanja tega, meditacija liturgičnih in drugih naboţnih besedil, ustrezna interpretacija religioznih glasbenih stvaritev, animiranje ljudskega petja ipd. (Valenčič 2008, 105). Tudi Janez Pavel II. (1999, 22) je izrazito poudaril potrebo po cerkvenih glasbenikih, kar lahko razumemo tudi kot potrebo po pevskih zborih. Pravi namreč:»cerkev potrebuje glasbenike. Koliko sakralnih del so v tem stoletju skomponirali ljudje, ki so bili globoko preţeti s čutom za skrivnost! Vero neštetih vernikov so hranile melodije, ki so privrele iz src drugih vernikov in so jih uvedle v bogosluţje ali pa so jih uporabljali kot pripomoček za veličastne obrede. V pesmi občutiš vero kot prekipevajoče veselje, ljubezen in zaupno pričakovanje odrešilnega Boţjega posega.«da bo imela ţupnijska skupnost takšne 19

26 glasbene umetnike in pevce, ki bodo poţivljali vero kot prekipevajoče veselje, pa mora biti za to ustrezno vzgojena. To pomeni, da odgovornosti ne moremo kar tako predpostavljati, zanjo moramo biti vzgojeni. Cerkev obvezuje laike, da»naj svojega sodelovanja ne omejujejo na ţupnijo ali škofijo, marveč naj si prizadevajo, da ga bodo razširili na medţupnijsko, medškofijsko, narodno ali mednarodno področje.«(la 10) To velja še posebej za cerkveni pevski zbor, ki zaradi istih članov sooblikuje tako vsakdanje krajevno, kot tudi liturgično ţivljenje ţupnije. Ker je cerkveni pevski zbor soustvarjalec in sooblikovalec tako glasbene podobe bogosluţja, kot tudi kulturnih dejavnosti v ţupniji, je njegova dolţnost, da se ne zapira vase, ampak deluje oziroma sodeluje z vsemi skupinami ţupnijske skupnosti in izven nje. Njegova naloga je sicer najprej, da povezuje duhovnika in vernike, pa tudi celotni bogosluţni zbor v eno boţje ljudstvo, hkrati pa je njegovo poslanstvo tudi utrjevanje vezi med ljudmi različnih pripadnosti, veroizpovedi, običajev in navad. S povezovanjem in sodelovanjem z drugimi zbori se dviga kakovost zbora, hkrati pa pevci iz sodelovanja z drugimi črpajo duha stremljenja po vedno novih, zahtevnejših in bolj nagovorljivih skladbah in pesmih. Seveda je sodelovanje mogoče šele takrat, ko je vsak zbor zase ţe dovolj kakovosten. V povezanosti z drugim zborom se lahko lotimo zahtevnejših projektov, ki preraščajo okvir ţupnije ali dekanije. Vsa ta zdruţevanja imajo nujno tudi pozitivni odmev v cerkvenem pevskem zboru. 2.3 Sodelovanje cerkvenega pevskega zbora z drugimi pevskimi zbori v ţupniji Navodilo o glasbi iz leta 1967, ki pravi, da je naloga pevskega zbora,»da spodbuja sodelovanje vernikov pri petju«(pb 18, št. 19), lahko razumemo tudi v širšem pomenu, saj je pevski zbor tudi duša vsega pevskega sodelovanja v ţupniji. Sodelovanje je laţje, če spodbude prihajajo najprej od ţupnika, šele nato od organista ali pevovodje. Sodelovanje je olajšano, če več zborov v ţupniji vodi ista oseba. Leon Kernel (2003, 5) je zapisal, da je»idealno, če glasbeniki, pevci, njihovi vodje in duhovniki spoznajo sodelovanje v okviru ţupnije kot priloţnost, ob kateri se bogatijo in skupaj rastejo; tudi ko sodelujejo z neglasbenimi skupinami ţupnije, kajti vsi smo si v sorodu in vsi delamo za isti cilj.«ţupnija mora najprej poskrbeti za otroški in po moţnosti tudi mladinski pevski zbor. Do 20