FEBRUAR 2014 s lovenski j ezuiti 1

Transkripcija

1 FEBRUAR 2014 s lovenski j ezuiti 1

2

3 vsebina januar - XLVIII - 1 (278) 4 PRIJATELJEM 5 APOSTOLAT MOLITVE Marec - april TOČKA 6 P. Vladimir Kos je prejel nagrado Prešernovega sklada 10 Draveljski duhovni večer s p. Kosom in homilijami papeža Frančiška 11 Ustvarjalčev atelje V SODELOVANJU IN POVEZANOSTI 12 Pogovor z novim provincialom slovenskih jezuitov p. Ivanom Brescianijem 17 Letno srečanje jezuitov 20 Srečanje s papežem Frančiškom 22 Pokojni Pavle Kovač ( ) 24 Pokojni Franc Marin ( ) CERKEV IN DRUŽBA JEZUSOVA letnica ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove Posledice ukinitve - Gabrijel Gruber 27 Refleksija ČLANKI 28 Slovensko-češki znanstvenik Tobija Gruber OLIMPIJSKE IGRE 32 Soči»iz druge strani«33 O molitvi, snegu in treh zmagah 3

4 prijateljem Franc Kejžar 4 Slovenski jezuiti smo dobili novega provinciala, p. Ivana Brescianija, doma iz Gorice, in v tej številki lahko preberete pogovor z njim. Službo bo prevzel od p. Milana Bizanta na god sv. Ignacija, 31. julija. V»Točki«pa je pod drobnogledom p. Vladimir Kos, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada. Jeseni smo pisali o 60-letnici njegovega redovniškega življenja, z nagrado Prešernovega sklada pa je dobila priznanje njegova pesniška beseda. Tobija Gruberja verjetno ne poznate, tu je prvič predstavljen, Gabrijel Gruber pa ni neznan in ko letos slavimo 200-letnico ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove, je on eden imenitnih slovenskih mož tistega časa, ki ga ni mogoče obiti. Še o čem in o kom drugem lahko preberete, vsaj omeniti pa moramo letošnjo čudno zimo. Posebnih zgodb nimamo, vsi pa smo spremljali in bili v vseslovenski zgodbi: nenavadno toplo vreme, dež, sneg in potem dež, ki se spreminja v led in vse lomi krog in krog, ljudje več dni brez elektrike, kot domine podrta in polomljena drevesa. Ob vsem tem pa občudovanja vredna prizadevnost gasilcev, električarjev, ljudi na terenu, človeška solidarnost in bližina, vse do paradoksalnih pričevanj, da so bili to»najlepši dnevi«, ko so imeli ljudje čas drug za drugega, celo sprti sosedje, in so se otroci veselili nenadne domačnosti in bližine staršev. Čudne in čudovite zgodbe! In kakšna je ob vsem tem naša zgodba z Bogom? Naj zapišem v prvi osebi: Meni se je ves čas zdelo, da se moram jeziti na vreme, ki je tako zelo»skregano s pametjo«in da bi se skoraj moral jeziti na Gospodarja vremena (če vreme ni samo naravna nuja). Pri vsem tem, ko sem sproti ugotavljal svojo lastno živčnost in pomanjkanje mirne, zaupne in preproste vere, se mi je v mislih prepletalo, da je vreme podobno ljudem oziroma človeški družbi in družba vremenu. Zaključek prepustim bralcem, z vsem, kar človek najboljšega lahko potegne iz preizkušnje.

5 apostolat molitve Marec SPLOŠNI Da bi vse kulture spoštovale pravice in dostojanstvo žena. MISIJONSKI Da bi večje število mladih sprejelo Gospodovo povabilo in posvetilo svoje življenje oznanjevanju evangelija. SLOVENSKI Da bi se zavedali, da je postni čas brez premagovanja skušnjav na področju telesnosti in posvetnosti le beseda brez vsebine. 5 SPLOŠNI Da bi se vlade zavzemale za varstvo okolja in za pravično delitev dobrin in naravnih virov. April MISIJONSKI Da bi vstali Gospod z upanjem napolnil srca vseh, ki jih je zadela preizkušnja bolezni in bolečine. SLOVENSKI Da bi bil vstali Kristus neizčrpen vir našega zaupanja v Boga.

6 tocka P. Vladimir Kos je prejel nagrado Prešernovega sklada Pater Kos je prejel letošnjo nagrado Prešernovega sklada za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo se tresoči tokijski harfi. Obe sta izšli predlani pri založbi Dravlje. 6 V obrazložitvi je zapisano:»v Vladimirju Kosu zveni duša daljnih razsežnosti, širnih obzorij: estetsko doživljajoči pesnik se v njem staplja z eksistencialno mislečim filozofom; duhovnik Družbe Jezusove se za desetletja postavi v vlogo misijonarja med revnimi na Japonskem; begunski Slovenec, trdno vraščen v domovino, kot emigrant izkuša vso bedo brezdomstva, a se v Vladimirju Kosu spaja s svetovljanskim univerzitetnim profesorjem filozofije in cenjenim poznavalcem japonske kulture. Vladimir Kos se je v zgodovino moderne slovenske literature vpisal s tem, da je v letih 1954 in 1955 s svojo poezijo ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma. Njegova pesniška zbirka Dober večer, Tokio (Tokio, 1960) ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, marveč tudi ena prvih pesniških zbirk moderne slovenske poezije. Zaznamuje jo prehajanje pesniške govorice onkraj racionalnih meja označevalne moči besede v asociativni tok imaginarnega podobja, pogosto z elementi vizualne poezije. Vlogo vizualnih prvin je pesnik zavestno stopnjeval s tem, da je poskrbel za natis zbirke na raznobarvnem papirju. V Kosovi izjemno kompleksni poeziji se na modernistično fluiden način prepletajo teme kozmične univerzalnosti in sakralnosti, slovenstva v svetu ter bivanjska občutja individua v velemestni puščavi. Vladimir Kos svojo intenzivno pesniško ustvarjalnost ohranja vse do danes. V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in nazadnje krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči. Iz tega osredja se pogosto kakor simbol dviguje gora Fu-

7 dži, ob nji se Kosu vsaka kitica spremeni v drobno besedno tihožitje. Na tej skladni vsebinski zasnovi se Pesmi z japonskih otokov porajajo v dvojni oblikovni meri: vsaki drobni pesmi v japonskem slogu tanka, katere zlogi so nadrobno premerjeni po pomenu in zvenu, sledi pesem v slovenskem tradicijskem slogu, v klasičnih verznih merah in prestopnih rimah. V Kosovih harmoničnih verznih oblikah se tako pogovarjata japonsko in slovensko estetsko pesniško izročilo z glasom duhovne sorodnosti in globine: iz njih blagoglasno zveni daljni japonski svet, bivanjsko artikuliran z izkušnjo Slovenca v svetu, ki mu je živo krščansko izročilo, zlasti Mati božja, vir neštetih pesniških navdihov ob podobah iz narave in človeške samote«(dr. Matija Ogrin). * * * V dnevniku Delo je na dan podelitve, 7. februarja, Peter Kolšek zapisal:»vladimir Kos je tisti dovolj pomemben slovenski pesnik, o katerem v Sloveniji najmanj vemo. Kako nam je to uspelo? Zato, ker je vse povojno obdobje preživel v tujini. Tam je do leta 1991 izdal sedem pesniških zbirk, od leta 1998 izhajajo tudi pri nas. Zadnja pred dvema tednoma. Seveda je v emigraciji, na različnih koncih sveta, delovalo še nekaj uglednih pesnikov (Vinko Beličič, France Papež, pravkar umrla Pavla Gruden), toda nihče ni pisal toliko in tako kontinuirano kot Kos. Večina njegovih knjig je izšla v Buenos Airesu, ena pa celo na Japonskem.... Popolnoma drugačen kolorit dežele in delo, ki ga je opravljal, sta njegovo poezijo seveda oblikovala drugače od tiste, ki so jo pisali sodobniki v argentinski diaspori. O njenem daljnovzhodnem duhu zgovorno pričajo nekateri naslovi: Dober večer, Tokio, Tisoč in dva verza z japonskih otokov, Cvet, ki je rekel Nagasaki, Gora Fudži, čuješ serenado? A bistveni dogodek v razvoju njegove poezije (prva zbirka Marija z nami je odšla na tuje je izšla leta 1945 v Lienzu) se je zgodil že na Irskem. Tam je bral Eliota in Pounda, za prvega se je navdušil bolj 7

8 8 kot za drugega. Tako zelo, da je njegova pesem»skrenila«v modernistično smer. Poetološke geste in stilemi niso bili radikalni, a dovolj veliki, da je Tine Debeljak, ki je bil v diaspori glavna tovrstna avtoriteta, dvajset let kasneje Kosa razglasil za največjega pesnika emigracije in»avantgardista«. Vpadljivo modernistična narava njegove poezije je znotraj SKA (Slovenska kulturna akcija), ki je seveda častila predvsem domoljubno pesništvo, povzročila kar nekaj idejnih konfliktov, pri tem pa je zanimivo to, da je Kosova prva»avantgardistična«zbirka (svareče pozorni so postali tudi jezuitski predstojniki) Dober večer, Tokio, ki je izšla leta 1960 prav tam, pravzaprav prehitevala istovrstne pesniške dogodke v domovini; Šalamunov Poker je izšel šest let kasneje. Kos je pesniški izraz moderniziral, klasično pesem atomiziral, to pa ne pomeni, da je njegov jezikovni modernizem spremljal oster eksistencializem, ki je v Evropi in doma segal do nihilizma. Sicer pa se vsebinski razpon njegove poezije giblje od teoloških in domoljubnih tem do občudovanja narave, ki je pogosto obarvana zenovsko. Pesništvo je, poleg teološke dejavnosti, vsekakor najpomembnejša stvar Kosovega življenja. V zadnji zbirki Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov najdemo tudi tole kratko z naslovom Samo dve kitici: Vse bralce mojih pesmi srčno prosim:/berite jih, pa ne kot časopis,/ne kot oglas za čisto nov kompost /in da je ta in ta oči zatisnil.//stopite v pesem, da bo zaživela!/ne bojte se, ne boste ranjeni./nov svet odkril sem in sem pesem pel./a če se motim zame pomolite. * * * P. Vladimir Kos se je rodil 2. junija 1924 v Murski Soboti. Otroštvo in mladost je preživel s starši v Mariboru, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Ob začetku druge svetovne vojne so Nemci njegovo družino izselili v Srbijo, sam pa je pobegnil v Ljubljano, kjer so ga prijeli italijanski fašisti in ga odpeljali v taborišče Gonars. Po vrnitvi je končal gimnazijo in stopil v bogoslovje v Ljubljani. Leta 1944 se je pridružil domobrancem, maja 1945 pa se je z drugimi domobranci umaknil v Vetrinj na avstrijskem Koroškem. Sam pravi:»po Božji previdnosti me tedaj niso vrnili v Teharje ali Kočevski Rog.«Iz Celovca se je v civilni obleki napotil v Italijo, Angleži so ga zajeli in ga obsodili na šest mesecev pogojnega zapora, če ga še enkrat dobijo. Odpeljali so ga v taborišče ob tirolski meji, od koder je še enkrat po-

9 begnil v Italijo. Na begunski teološki fakulteti v Praglii je dokončal študij filozofije (bakalaureat). Od tam so ga poslali študirat teologijo v Rim, kjer je bil leta 1950 posvečen v duhovnika. Na Papeški univerzi Gregoriana je naredil licenciat (magisterij) in leta 1953 doktoriral iz teologije s tezo»človekova osebnost v luči Pastoralnih pisem.«po končanih študijih je isto leto vstopil k jezuitom v japonsko provinco, ki je prav tedaj dobila pravico, da sprejme novince. Ti so ga najprej poslali na Irsko, da se je izpopolnil v angleščini, od tam pa je leta 1956 z vatikanskim potnim listom odšel na Japonsko. V Tokiu, na jezuitski univerzi Sophia, je najprej poučeval nemščino, angleščino in teologijo, nato filozofijo v angleščini na mednarodnem oddelku te univerze. Kot misijonar je deloval tudi v zavetišču za otroke brez staršev in med brezdomci v revni tokijski četrti Adačiku.»Ob dopoldnevih sem predaval na univerzi, se gibal v 'visokem miselnem svetu', preostali čas pa sem bil med cunjarji in pobiralci smeti. Pol moje pisarne na univerzi je bilo skladišče sodelavci so mi prinašali stvari, da sem jih razdelil med revne. Seznanjal sem sodelavce z življenjem revnih v jezuitskem zavetišču in prek njih in njihovih priporočil sem prišel do ljudi, ki na Japonskem razpolagajo z denarjem,«je pred leti povedal za Družino. P. Kos je že pred drugo svetovno vojno objavljal posamezne pesmi v ljubljanskem dnevniku Jutro in dnevniku mariborske klasične gimnazije Večernik, zanj je pisal tudi druge prispevke, objavljal pa je tudi v Mladem Prekmurcu. Prvi dve pesniški zbirki, sonetni venec Marija z nami je odšla na tuje in zbirko Deževni dnevi, je pod psevdonimom izdal v begunskih taboriščih. Zbirka Dober večer, Tokio, ki jo je l izdal na Japonskem, velja za prvo slovensko knjigo, izdano na Japonskem. Vsebinsko v njegovi poeziji prevladujejo religiozna motivika in motivi narave. Nekaj njegovih prvih pesniških zbirk, izdal jih je čez dvajset, je izšlo pri Slovenski kulturni akciji v Argentini, v Sloveniji pa zadnja leta svoje pesniške zbirke redno izdaja pri Župnijskem zavodu Dravlje. V Sloveniji sta izšli tudi dve zbirki njegovih esejev: Eseji z japonskih otokov (Založba Obzorja, 1997) in Filozofija naš vsakdanji kruh (Družina, 2003). S pesmimi in drugimi prispevki je sodeloval in še sodeluje v zdomskih in katoliških zamejskih revijah in časopisih (Meddobje, Zbornik Svobodne Slovenije, Most, Mladika v Trstu, Katoliški glas v Gorici ), v Sloveniji pa redno objavlja svoje pesmi v reviji Slovenski jezuiti, občasno v Družini in drugem katoliškem tisku. Leta 1971 je prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, l pa je prejel Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Nekateri kritiki Kosa ocenjujejo za največjega še živečega pesnika slovenske emigracije. Je najvidnejši predstavnik izseljeniške religiozne poezije. F. K. 9

10 Draveljski duhovni večer s p. Kosom in homilijami papeža Frančiška 10 Večer pred podelitvijo Prešernovih nagrad je bil v Dravljah duhovni večer s patrom Kosom ob izidu njegove pesniške zbirke Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov pri založbi Dravlje. Tudi to zbirko je avtorsko lepo in bogato opremila Mihaela Svetek. Istočasno so predstavili Homilije papeža Frančiška, ki so izšle pri isti založbi. O pesniku Kosu je spregovoril dr. Miha Pintarič, profesor francoske književnosti na filozofski fakulteti, papeževe homilije pa je predstavila novinarka pri radiu Ognjišče Marjana Debevec. Nekaj pesmi p. Kosa je zelo občuteno zrecitirala Alenka Höferle Felc. Večer je povezoval p. Lojze Bratina. Dr. Pintarič najde v Kosovem pesništvu zahodni, slovenski navdih in vzhodni, japonski, ponekod pa celo skandinavski, vikinški. Večina Kosove poezije govori o naravi, pri čemer je japonska poezija drugačna od zahodne simbolne. Pri Japoncih sta zunanji in notranji svet povezana. V Pesmih iz dežele pravljičnih gozdov pesnik bralca vabi, da stopi v pesem. Preko sugestije ali zaveze vere, pravi Pintarič. Narava je Kosu odskočna deska za metafiziko. V srednjem veku je veljal nekakšen tihi dogovor (complicité) z vero, v sodobni poeziji pa se ta ustvarja z vsakim bralcem. V Kosovih pesmih najdemo slovensko formo in japonsko impresijo. Za Homilije papeža Frančiška je Marjana Debevec osebno izpovedno dejala, da so ji bile kot duhovne vaje v vsakdanjem življenju. Knjiga namreč obsega vsakodnevne nagovore pri maši papeža Frančiška od začetka njegovega papeževanja. Papežev jezik je preprost in nagovarja globine srca. Spodbuja, vodi po poti krščanskega življenja, pove, kaj je prav. Zna biti tudi neizprosen, ko gre za ljubezen do bližnjega. Opozarja pred posvetnostjo Cerkve, katere bistvo je služenje, ne oblast. Kristjan naj bi bil ponižen, krotek, blag in potrpežljiv. Lahko da je grešnik, naj pa ne bo pokvarjenec. Tudi naj ne bo salonski, muzejski kristjan. Vabi k pogumnim življenjskim odločitvam za vedno. Kristjan ni optimist, ampak človek upanja. Duhovniki naj ne bodo kontrolorji vere. Spodbuja h kulturi srečanja, dialogu, in neskončnemu zaupanju v Božje usmiljenje. Srčna molitev dela čudeže. Pot krščanstva je križ. Posebno skrb ima za uboge. Cerkev naj bo Cerkev za uboge. Odpira srce za pristno krščanstvo in spodbuja kristjane, da se odprejo svetu. V pogovoru je pater Kos zelo povzdignil poezijo, namenil ji je visoke besede.»pesem je prodor v svet, prodor v resničnost,«je dejal. V pesmi besede morajo zveneti, poezija ni proza. Zato je pesniška beseda še posebej dragocena in vsak narod mora čuvati svoje

11 USTVARJALČEV ATELJÉ pesmi kot največji zaklad. Sicer je pa celo stvarstvo neke vrste pesem, sestavljeno kot glasbena kompozicija, ki pa jo je treba razumeti. To pesni naš pesnik tudi v zadnji zbirki Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov, iz katere naj nam o tem zapoje naslednja pesem: Mar ni prav célo stvarstvo - atelje? In večni, ljubi Bog njegov Umetnik? Ustvarja, zmeraj znova, duh človeka, metulje, rože, sneg, primorski svet. Stvari se tukaj res dogajajo. Smehljaje naš Umetnik vse ustvarja, in radodarno - kjer je prav - prostost. Da vsako jutro vzide nova zarja, celó bakterijam in virusom... A nam, z dneva v dan, kaj vse podarja! Oh, upajmo, da nismo - kamnolom, ki niti krokarju ne odgovarja. In zdaj bom o skrivnosti še zapel. Ime Umetnikovo vam razkril bom:»ljubezen sem«sam sebe razodel je. Nekoč bo z nami božje vince pil. F. K. 11

12 v sodelovanju in povezanosti Pogovor z novim provincialom slovenskih jezuitov p. Ivanom Brescianijem 12 Iz glasila Slovenske skupnosti krščanskega življenja Plameni smo si»sposodili«intervju Jovana Lukovca s p. Ivanom Brescianijem, ki ga je vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Adolfo Nicolás 12. januarja letos imenoval za novega provinciala slovenske province Družbe Jezusove. J. Lukovac: Ivan, si zamejski Slovenec in se mi zdi tvoj pogled, izkušnja in pot duhovnosti zanimiva. Ali nam lahko podeliš nekaj poudarkov, ki so se ti zdeli pomembni, zanimivi, pa tudi, kje si se srečal s SKŽ, kaj je bilo tisto, kako vidiš to prvo obdobje danes? Kot zamejski Slovenec sem odraščal v okolju, ki je tipično za ljudi, ki živijo ob meji. Rodil sem se v Gorici v Italiji in ta kraj je zaznamoval moje življenje. Ko se odpeljem na obisk v svoj rojstni kraj in se spuščam v Vipavsko dolino, mi postaja narava vse bolj domača. Priznam, da mi vreme slovenske prestolnice ni preveč všeč in zato še bolj občutim raz- Foto I. Hočevar liko med Ljubljano in Gorico. Zamejska primorska kri se še vedno pretaka po mojih žilah in predvsem v srcu. Moja duhovna pot se je začela že od ranih otroških let. Od samega začetka so mi bili nonoti in none ter starši luč na duhovni poti. V stari Gorici smo imeli enkratne duhovnike, ki so nas otroke pripravili na zakramente. Skavtska organizacija je bila pri nas zelo močna in učinkovita. Tudi moja generacija se je veliko posvetila skavtom. Ko človek odrašča, potrebuje vedno nove izzive, ki ga motivirajo. Leta 1987, ko sem bil star 17 let, je prišel v Gorico pater Marko Rupnik. Prvič sem ga srečal na mladinskem srečanju, ki smo ga imeli na začetku vsakega šolskega leta pri sestrah v Zavodu Svete Družine (šolske sestre).

13 Gospod Marjan Markežič je na to srečanje povabil patra Rupnika, da bi vodil kratko duhovno obnovo s spokornim bogoslužjem. Žal nas je bilo premalo, da bi srečanje izvedli. Pater Marko Rupnik je postal za tem tudi profesor verouka na gimnaziji, tako da smo se tedensko srečevali. Poleg verouka v šoli, nas je pater Marko povabil na tedensko srečanje v jezuitski center Stella Matutina. Tu se je začelo moje duhovno rojstvo. Nisem bil duhovno mrtev, vendar kot pravi Jezus Nikodemu:»Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«res je. V življenju se je treba večkrat roditi od zgoraj. Ob patru Marku sem začel odkrivati duhovnost, ignacijansko duhovnost, vero in lepoto teologije, za katero sploh nisem vedel, da obstaja. Marko Rupnik je bil prvi jezuit, ki sem ga srečal. Drugi je bil pater Lojze Markelj, ki me je nagovoril kot spovednik in tretji Beno Lavrih, ki sem ga prvič srečal pri Triglavskih jezerih in takoj začutil, da je magnet za mlade. Vsi trije so name naredili izjemen vtis. Pater Marko Rupnik nam je znal ponujati duhovne teme. Sveto pismo mi je postajalo vsakdanja hrana in svetniki zgled, pred katerim nisem ostajal ravnodušen. Tudi Rim mi je postajal bolj domač, ker smo večkrat poromali k sv. Petru. Leta 1989 smo mladi iz Stelle Matutine poleti obiskali Slovenijo. Takrat sem prvič prišel v stik tudi z slovenskimi jezuiti, saj smo prenočevali v Dravljah, čez dan pa obiskovali razne kraje v Sloveniji. Prišel je trenutek, ko nam je Marko leta 1989 meseca septembra ponudil duhovne vaje svetega Ignacija v Pordenonu v Italiji. To so bile moje prve duhovne vaje v tišini. Spomnim se samo, da sem prebil zid strahu pred tišino in s tem začutil, da tišina ne ubija, čeprav mi je srce močno utripalo. Tišina ne duši, čeprav je zahtevna. Naredil sem svoje prve duhovne vaje zelo resno, zbrano in v tišini. Kristus je postajal polagoma moj prijatelj. Ko je prišel v Gorico jezuit p. Germano Marani in nadaljeval z isto gorečnostjo, smo se mladi odločili, da vstopimo kot skupina Izvir v Slovensko Skupnost Krščanskega Življenja. To so bila nepozabna leta, ko sem požiral duhovnost in nevede strmel po višjih vrednotah. J. Lukovac: Zdi se mi, da čas, ko si vstopal in zaživel svoje poslanstvo v DJ, sovpada z velikimi spremembami, ki se odvijajo na tem področju Italije, zamejskih Slovencev, Slovenije. Močne, včasih odrinjene zamere, razna nasprotovanja; zgodovinska, politična, osebna, mogoče tudi duhovna, se mi zdi, da je čas sprememb izzval; jih mogoče postavil v nov kontekst. Zunanjih znamenj sprememb je veliko; kaj meniš v zvezi s tem; ali je to obdobje čiščenja, odpuščanja, priložnost za narode, ki živimo na teh burnih zgodovinskih področjih? Ko sem bil sprejet v slovensko provinco Družbe Jezusove, je bila Slovenija še mlada demokratična država. Šele dve leti je zadihala kot samostojna Republika Slovenija. V tistih časih je vladalo splošno navdušenje tudi med zamejski- 13

14 14 mi Slovenci. Slovenija se je v zadnjih 20 letih zelo spremenila v pozitivnem smislu in to se opaža na vseh področjih. Tudi odnosi med sosednimi državami so se omehčali in odprla se je možnost sproščenih stikov. Po drugi strani me nagovarja misel, ki jo je izrekla Rosvita Pesek na dan praznovanja obletnice samostojnosti in enotnosti Slovenije, ko je dejala, čeprav smo Slovenci na plebiscitu 23. decembra 1990 rekli svoj»da«samostojni Sloveniji, vendar, kot se dogaja pri poroki, je potrebno ta»da«živeti vsak dan, ta zvestoba in obljuba demokraciji pa večkrat pešata. Prav ima in strinjam se s tem, da demokracija ne nastopi v trenutku, ko so znani rezultati volitev, ampak je proces, ki lahko traja desetletja. Marsikatera državna meja predstavlja napetost in velik izziv za mirno skupno življenje. Na mejah so ljudje bolj občutljivi, pa tudi bolj odprti za novosti. Moje odraščanje ob meji sem vedno doživljal kot napeto in večkrat tudi boleče. Kdor ni nikoli živel ob meji, težko razume to vznemirjenost. Napetost med narodi nam vedno predočuje preprosto dejstvo, da smo krhki, da se premalo poznamo, da se večkrat krepko držimo tega, kar so nam povedali predniki in kar govorijo ljudje. Napetost je zdrava, v kolikor ostaja dialoška in išče vedno nove poti komunikacije. Bog gotovo ne želi, da smo vsi enaki, kvečjemu si tega želimo ljudje. Bog želi, da v naši raznolikosti in drugačnosti znamo sobivati in biti eno. J. Lukovac: Vedno, ko se srečam s teboj, čutim vedrino, čeprav vem, da nič ni lahko, še posebej vloga, ki jo imaš v župniji Dravlje, kot župnik. Vem tudi, da se marsikateri jezuit izogiba delu v župniji. Kako to sprejemaš in kako sprejemaš pričakovanja raznoraznih ljudi? Vem, da se pogosto od župnika/duhovnika pričakuje, da je vedno na razpolago, zastonjski. Ko je Jezus pristopil Janezu Krstniku, da bi se mu dal krstiti, je Janez najprej zavrnil to možnost. Jezus mu je dal razumeti, da je njegovo poslanstvo v krščevanju, ne v željah in primerjanju, kdo je večji. Na ta način doživljam svoje poslanstvo kot župnik v Dravljah. Ko si poslan, veš, da gre bolj za vero v poslanstvo kot za sposobnost. Nikoli se nisem imel za dovolj sposobnega za tako delo na župniji. Kaj pomeni biti župnik v Dravljah? To dobro vedo tisti, ki so že bili ali so župniki. Meni gotovo pomeni biti v službi ljudem. Kot župnik se pastoralno srečujem z vsemi postajami življenja od rojstva do smrti. To je izredno bogastvo. Od rojstva do smrti poteka dinamika, s katero se župnik sooča pri delu na župniji. Otroci vedno prebujajo veselje in predstavljajo upanje za bodočnost. Mladi so veliki iskalci in svet jim je vsak dan večji izziv. Zakonci pričujejo, da je ljubezen in žrtvovanje za drugega smisel življenja. Samski mi govorijo, da življenje ni enostavno ali da je samota tudi dar. Starejši pa pričujejo, da je starost težka in vendar tudi lepa, polna hvaležnosti in zadovoljstva, še posebno, če so obdani z vnuki. Delo na župniji je zelo pestro glede odnosov

15 in zahteva celotnega človeka in zvesto, stalno navzočnost. J. Lukovac: Govori se, da je Cerkev v krizi? Ali je res, zakaj? Kako gledaš na to, ali preveč pričakujemo od papeža Frančiška? Zame Cerkev ni v krizi, če jo gledamo kot celoto. Ko pa vidimo, kako Cerkev deluje v raznih državah sveta, potem si lahko privoščimo tudi besedo kriza. V Evropi je Cerkev v krizi in vendar se že prebujajo nova ognjišča upanja. Če smo pozorni na številke, je očitno, da je čedalje manj duhovnikov, manj vernikov, manj cerkvenih porok in pogrebov. Čedalje manj je tudi naraščaja v družbi. Če je Nietzsche izjavil, da je Bog umrl, lahko danes govorimo, da je umrl tudi bližnji, tako pravi italijanski sociolog Luigi Zoja. Kriza je res priložnost za novo rast, ki je ne smemo zamuditi. V krizi smo mi, ne Bog. Tudi naša Cerkev v Sloveniji se je znašla v krizi, brez nadškofov in z dolgovi. Papež Frančišek ne bo neposredno reševal naše slovenske krize, ker ima večjo skrb, da oznanja evangelij vsem narodom sveta. Krizo v Sloveniji bomo morali rešiti sami. Posredno pa nam je gotovo lik tega papeža lahko v veliko spodbudo, da pravilno razmišljamo o Cerkvi. Cerkev smo mi! Torej, kaj želimo od naše Cerkve? Želimo Cerkev za uboge, Cerkev, ki nastaja iz evangelija? Ali se želimo še naprej ukvarjati s samim seboj, s svojimi zamerami, čustveno neuravnovešenostjo in gospodovalnostjo nad drugimi? To bomo sami odločali. Do sedaj nam je papež Frančišek odkrito povedal s svojim življenjem, kaj je Cerkev. Ali smo mu pripravljeni prisluhniti? Resnične so Jezusove besede:»kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša«(lk 8, 8). * * * Slovenski jezuiti: P. Ivan, veliko vsebinskega si že povedal v predhodnih odgovorih, nas zanima samo še nekaj konkretnosti o tvoji dosedanji poti pri jezuitih; od domače družine preko vstopa v noviciat, formacije in dosedanjih apostolskih dejavnosti, ki si jih opravljal. Leta 1993, 3. oktobra, sem vstopil v jezuitski noviciat v Maribor. Tam se je začela moja jezuitska formacija. Če sedaj gledam nazaj v tista leta odločitve za jezuite in na prve korake v Družbi Jezusovi, me presenečata navdušenje in odločnost, ki sem ju čutil v sebi. Nisem podvomil niti za hip, da bi to ne bila prava pot zame, čeprav je bila večkrat tudi zahtevna. Gospod mi je daroval tisto življenjsko in duhovno energijo, ki mi je pomagala, da sem vse sprejemal z odprtim srcem in vero. Če bi povzel z enim samim stavkom noviciat, bi lahko rekel kot psalmist: Ko sem sam pred Teboj, me učiš modrosti. Iz noviciata sem se preselil v Ljubljano, kjer sem začel študirati na teološki fakulteti filozofijo. Filozofija mi je bila od nekdaj všeč. Na klasični gimnaziji v Gorici me je zanjo navdušil profesor filozofije. Bil je zahteven in to me je spodbujalo, da sem se je učil z zanimanjem. Na teološki fakulteti 15

16 16 sem živel še na račun znanja filozofije, ki sem ga pridobil na klasični gimnaziji. Lepi spomini me vežejo na to obdobje študija filozofije, kjer sem poleg študija tudi prijateljeval z ostalimi bogoslovci in laiki. Na koncu študija filozofije sem ostal v Dravljah in se vrgel v pastoralo na župniji. Bogati čas uvajanja v pastoralno delo. Leta 1999 sem odšel v Rim in preživel dve nepozabni leti v Centru Aletti v družbi patra Tomaža Špidlika in Marka Rupnika. Takoj za tem sem se preselil v mednarodni jezuitski kolegij del Gesù v središču Rima. Začel se je študij teologije, ki je minil tako hitro, da sem komaj dohajal. Leta 2004 sem po veliki noči v Rimu prejel diakonsko posvečenje in 29. junija v Ogleju mašniško posvečenje. Moje prvo pastoralno mesto je bila župnija Dravlje, kjer sem kot kaplan ostal tri leta. Obdobje kaplanovanja na župniji me je zaznamovalo v pozitivnem smislu. Veliko sem se naučil in pristal na realnih tleh. Po treh letih pastoralnega dela, me je pot zopet vodila v Rim na študij duhovnosti, ki ni bil zame samo študij, temveč tudi rast v duhovnosti. Čakala me je še tretja probacija. Opravil sem je v Avstraliji, kjer sem praznoval svoje 40. leto. Pravijo, da je tretja probacija šola srca in se s tem popolnoma strinjam. V Avstraliji sem prejel provincialovo pismo, v katerem me je prosil za pomoč v Dravljah. Odzval sem se prošnji in postal leta 2011 poleti draveljski župnik. Slovenski jezuiti: Kako si sprejel imenovanje za provinciala in kaj te navdaja z upanjem in dobrimi pričakovanji, ko se oziraš naprej v prihodnjih šest let, kolikor traja služba provinciala? Kako naj sprejme jezuit imenovanje za provinciala? Jaz sem ga sprejel z strahom in pokorščino. Ko sem slutil, kaj me lahko čaka, sem nekaj časa bežal pred to mislijo in se celo jezil na Gospoda, ki ne razume, kdo sem v resnici. Ne bom skrival teh občutkov. Nikdar nisem pomislil, da bi lahko bil tudi jaz na vrsti za to službo. Niti svitalo se mi ni. Poznam se in vem, ko sem postal župnik v Dravljah in sprejel ta veliki izziv, sem mi je zdelo, da me več kot to ne more doleteti. Ponavljal sem si: Če bom dober župnik, potem sem lahko hvaležen Bogu in to je največ, kar lahko dosežem. Postopoma in s težavo sem sprejemal to možnost, da bi lahko bil tudi provincial. Bog me je obdaril z lepimi darovi, vendar biti provincial je mnogo več kot so darovi. Zavedam se odgovornosti, ki jo sprejemam in zavedal se je bom še bolj takrat, ko bom služil kot provincial. Gotovo me Bog kliče k večjemu zaupanju in globlji veri. Lahko uporabim molitev Teiharda de Chardina: V Tvoje roke se izročam. V roke, ki so lomile kruh, ki so blagoslavljale, ki so bile prebodene, v roke skozi katere teče tako velika ljubezen-dobro je, da prav v te roke izročim sebe.«slovenski jezuiti: Ivan, hvala za pogovor! F. K.

17 Letno srečanje jezuitov Peter Lah Praznik sv. Janeza Evangelista 27. decembra je dan, ko se slovenski jezuiti tradicionalno zberejo na dvodnevnem simpoziju, posvečenemu bratskemu druženju in študiju aktualnih vprašanj. Pri Svetem Jožefu v Ljubljani se je zbralo več kot štirideset članov province, ki delujejo v Malaviju, Moskvi, Rimu, predvsem pa v Sloveniji. P. Lojze Podgrajšek je predstavil gradnjo gimnazije v Malaviju, kjer deluje skupaj s p. Stankom Rozmanom. Ko bo končana, bo v njej študiralo več kot petsto fantov in deklet iz afriške dežele, ki jo pestijo gospodarska nerazvitost in okužba z virusom HIV. P. Janez Sever, ki deluje v Moskvi, je pripravil pregled dejavnosti jezuitov v prostoru med Slovaško in Kitajsko, med Iranom in Arktičnim oceanom. O poklicih in tem, kako jih spodbujati, je govoril p. Damijan Ristić, medtem ko je p. Lojze Bratina opisal dejavnosti v zvezi z dvestoletnico ponovne vzpostavitve jezuitskega reda. Največ pozornosti so udeleženci simpozija namenili apostolski spodbudi Veselje evangelija papeža Frančiška, ki jo je predstavil p. Jože Pucelj. V njeni luči so se pogovarjali tudi o sedanjem trenutku v naši državi in Cerkvi. Kje smo, in kaj nam sporoča papež Frančišek, opirajoč se na delo lanskoletne škofovske sinode o novi evangelizaciji? Sporoča nam, da njegov namen ni razpravljanje o temeljnih verskih resnicah, dogmatičnih ali moralno-etičnih. Pač pa se posveča načinu oznanjevanja in nadaljuje pot svojih predhodnikov, ki so nas spodbujali k novi evangelizaciji. Sinodo je namreč pripravil in vodil papež Benedikt XVI., téma pa je zaznamovala že zadnja leta papeževanja Janeza Pavla II. Veseli, ker nas Bog ljubi Najbolj pomembno za Cerkev je, da oznanja Kristusovo veselo oznanilo. Vse njeno delovanje in njene strukture morajo biti v službi tega poslanstva. Papež Frančišek nam z besedo in zgledom kaže, da je Kristusov evangelij vir veselja, in nas vsakega posebej začenši z njim osebno in vatikansko kurijo spodbuja k nenehnemu spreobrnjenju, k bolj zavzetemu pričevanju in oznanjevanju. Ne boji se povedati, da je grešnik, saj se zaveda, da človeška slabost in grešnost kristjana ne vodita v obup in depresijo, ampak se v srečanju s Kristusom spremenita v milost in vir evangeljske učinkovitosti, kot prepričljivo opisuje apostol Pavel. Ko Kristus človeka pogleda, ga ne obsodi, ampak se ga usmili in ga vzljubi. V tem, da nas je Bog prvi vzljubil, kot pravi apostol Janez, kristjan najdeva moč za veselo življenje po evangeliju, za pričevanje in oznanjevanje. Cerkev torej, ki želi oznanjati Kristusa, si ne zatiska oči ne pred lastnimi pomanjkljivostmi in grehi ne pred grešnostjo in nepopolnostjo sveta, v katerem deluje. Bog ima rad naš svet in prihaja med nas, da nas posveti. Ker zaupa v Božjo 17

18 18 ljubezen in usmiljenje, si kristjan upa pogledati tudi v senčne plati družbe in Cerkve, saj ve, da sta njihovo priznanje in temeljita analiza nujen pogoj za izboljšanje. Papeža Benedikt in Frančišek se nista ustrašila greha pedofilije, ampak sta ga brezpogojno priznala, prosila za odpuščanje in ukrepala. Zaradi njunih reform je Cerkev danes med najbolj varnimi okolji za otroke in mladostnike. Prav tako si nista zatiskala oči pred pomanjkljivostmi v vatikanski banki, ampak sta se lotila reforme, opirajoč se na dobre prakse iz sveta bančništva in financ. Pomembno delo sta zaupala laiškim strokovnjakom iz vsega sveta. Kaj Frančiškove besede in zgled povedo slovenskim kristjanom danes? Tudi nam velja klic k evangeljskemu veselju, veri, zaupanju in ljubezni, vrednotam torej, ki so jim posvečene okrožnice papežev Benedikta in Frančiška. Jezus Kristus prihaja tudi k nam, kljub našim problemom in grehom, da nas osvobodi in napolni z veseljem. V luči te vere gledamo naše probleme in se vprašujemo, kako jih odpraviti. Kateri so vzroki za finančni polom mariborske nadškofije in kaj se iz njega naučimo? Kratkovidno bi bilo in zapravili bi priložnost za dragoceno lekcijo, če bi vso krivdo naprtili najbolj vidnim protagonistom, to je nekdanjim nadškofom, nekdanjemu ekonomu mariborske nadškofije ali nasprotnikom Cerkve. Potrebno se je vprašati, kje so korenine in v kolikšni meri smo vsi soodgovorni za polom, ki je v temelju zamajal avtoriteto Cerkve v slovenskem prostoru. Kakšna je zemlja, na kateri je zraslo»mariborsko«drevo? Temu vprašanju je bilo posvečeno predavanje p. Janeza Srake, ki je opozoril na razliko med teološkim in svetnim pojmovanjem avtoritete. Avtoriteta predstojnika v Cerkvi izhaja iz vere, da škof ali duhovnik vernike vodi k Bogu. Ker vera izhaja iz človekovega svobodnega odgovora na Kristusovo povabilo, je za avtoriteto v Cerkvi izredno pomembno, da ljudje zaupajo škofom in duhovnikom. To zaupanje je škofom in duhovnikom podarjeno in ga lahko izgubijo, v škodo sebi in ljudem, ki so jim zaupani. Nasprotno pa svetna avtoriteta temelji na finančni in politični moči. Kaj nam glede tega sporočata papeža Benedikt in Frančišek, ki sta se ukvarjala tudi s problemi v slovenski Cerkvi? Ko je papež Benedikt spoznal, da Cerkve ne more več učinkovito voditi, je odstopil. S tem dejanjem ni omejil papeževe avtoritete, ampak jo je okrepil. Podobno jo krepi papež Frančišek, ko se intenzivno posvetuje, tako s kardinali kot s svetovalnimi družbami, v iskanju ustreznih rešitev za povsem praktične probleme cerkvenih financ in vodenja. Frančišek svojo avtoriteto gradi na zaupanju, ker ve, da bo tako lahko bolj učinkovito vodil ljudi k Bogu. Odzivi ljudi to potrjujejo. Papeževa beseda ima danes močan vpliv, ne zato, ker ima divizije, denar ali politično moč, ampak zato, ker mu ljudje zaupajo. Ko gledamo na pereče probleme Cerkve pri nas, se zastavlja vprašanje, v kolikšni meri smo vsi soodgovorni zanje. Je šlo za omejeno dejavnost nekaterih

19 škofov, duhovnikov in laikov, ali pa gre morda za bolezen, ki muči našo cerkveno in civilno skupnost? Kakšna je ta bolezen? Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome v dejavnosti podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti, kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodeželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov? Kako biti v svetu, pa ne od sveta Kolikokrat nas je zaslepil dober namen (financiranje pastoralne in karitativne dejavnosti Cerkve), da smo zamižali pred zahtevami etičnega in profesionalnega vodenja projektov in pozabili na starodavno izkušnjo o nezdružljivosti cerkvene in svetne oblasti, pridobitne dejavnosti in osnovnega poslanstva Cerkve? Cerkev je pač dolžna modro upravljati premoženje, ki so ji ga zaupali verniki. Kadar pa postane aktiven gospodarski subjekt, z namenom ustvarjanja premoženja, praviloma trpi škodo njeno osnovno poslanstvo. Ne da se služiti Bogu in mamonu. Pogosta obramba tistih, ki so sodelovali pri gospodarskih projektih, je, da cerkveni holdingi niso bili edine žrtve nedavne krize, da so poslovali tako kot vsi drugi. Besede, izrečene v obrambo, se lahko spremenijo v močno obtožnico: ali je normalno in pravilno, da so kristjani in duhovniki enaki kot drugi ljudje? Normalno je, da vladarji gradijo svojo moč na vojski in podjetniki na denarju. Cerkev pa se mora nenehno odločati: ali zaupa v omenjena sredstva ali v Kristusov križ. Še v eni točki se velja vprašati, koliko smo kristjani v letu 2013 sol in luč Slovenije. Kakšen je naš odnos do oblasti in 19

20 20 avtoritete? Dejstvo je, da je desetletna izkušnja preganjanja iz nas kristjanov naredila žrtev, ki je bila prisiljena izbirati med lastnim preživetjem in spoštovanjem zakonov. Nobenega dvoma ni, da je sistem, ki človeka prisili v tovrstno izključujočo izbiro, krivičen. Sčasoma pa tako stanje poškoduje moralni kompas žrtve, da ne vidi več občega dobrega, ki je navzoče v vsaki oblasti ali predpisu, ampak išče le še lastni interes, ki povrhu ni več omejen zgolj na preživetje, ampak se rad razvije v udobnost in koristoljubnost. To dinamiko lahko opazimo tam, kjer ljudje utajijo davke. Če neki davek človeka potiska v revščino in smrt, potem se mu je potrebno upreti, a upor mora biti javen. Taki primeri sicer obstajajo, marsikdo pa davek utaji preprosto zato, da mu ostane več denarja. Ali smo slovenski katoličani prerasli sindrom žrtve in sprejeli oblast, tako svetno kot cerkveno? Ali pa smo se tudi po osamosvojitvi vedli kot nekdo, ki mu je dovoljeno zavajanje oblasti, kot nekdo, za katerega pravila ne veljajo? V kolikor je v nas taka drža, potem pač nismo tista sol, ki jedi daje okus, ampak taka, ki razžira temelje družbenega sožitja. Vse to so vprašanja, ki nam pomagajo pri razumevanju sedanjega stanja v slovenski družbi in Cerkvi ter iskanju poti iz težav. Papež Frančišek naš pogled usmerja v Kristusa, ki je usmiljen in nas ljubi v naši omejenosti in grehu. Kristusovo usmiljenje je vir kristjanovega veselja. V Kristusu, v ljubeči pozornosti do vseh bratov in sester, bomo tudi našli pot iz težav. Srečanje s papežem Frančiškom P. Jože, leto 2013 se je v tvojo knjigo življenja zapisalo z mastnimi črkami. V začetku decembra si se osebno srečal s papežem Frančiškom. Res je, to leto mi bo ostalo nepozabno. Srečal sem se z resnično Božjim človekom. Pred vhodom v Dom svete Marte mi je policist rekel: čestitam vam, in srečen vi, ki se boste srečali s papežem. Najprej sem pomislil, da je to rekel iz navade. Imel pa je prav! Ko smo vstopali v Dom, me je zajel neki posebni mir in tiho pričakovanje. In srce je začelo močneje biti in kar samo od sebe moliti. Ko pa smo se zbrali s papežem pri oltarju, je moje bitje spreletelo tako veselje in me prežela neka topla svetloba in prostor kapele je napolnil Duh Božje lepote, vsi smo bili resnično lepi, presrečni in pripravljeni za Kristusovo daritev. Kaj te je nagovorilo pri papeževi osebi? Najprej njegov blag pogled, ko nas je pozdravil in uvedel v sveto mašo. Maševal je res zbrano in ponotranjeno. Božjo besedo je poslušal z zaprtimi očmi. Pridigal je tako preprosto in tako zavzeto in doživeto, kot da bi iz svojega srca jemal Božjo Besedo in jo polagal v moje srce.

21 Zelo me nagovoril njegov molk. Po končanem nagovoru se je usedel in je bil tiho in globoko zbrano molil dobrih pet minut. Tudi po obhajilu je kar dolgo tiho molil, ves potopljen v Kristusa. Po končani maši, ko smo se vrnili iz zakristije, je papež sedel med nas in smo skupaj z njim ostali še nekaj časa v molku. Gotovo pa je bilo zame nepopisno doživetje, ko sva se osebno srečala. Njegov obraz je žarel od veselja, ki je prešlo tudi name. Minila je vsaka negotovost. Bolj kot z besedami me je nagovoril s svojim čistim in globokim pogledom, s stiskom rok in blagoslovom, ko me je pokrižal na čelu. Od njega sem odhajal prenovljen in potrjen v tem, kar sem in kar delam v slovenski Cerkvi. Kako poteka maša z njim v Domu Svete Marte? Maša je preprosta in bolj privatna, papež jo daruje predvsem za sodelavce Vatikana. Večkrat pa so prisotni tudi gostje od zunaj, s katerimi se potem tudi sreča. Večinoma so bili pri tej sveti maši laiki, nekaj družin in otrok. Bilo nas tudi nekaj duhovnikov in dva škofa. Berilo in psalm sta brala mož in žena, ministrirala dva odrasla moža. Za delitev obhajila me je prosil papežev osebni tajnik, papež namreč pri tej maši ne obhaja. Kako si se znašel v Rimu? Kaj te je vodilo tja, kaj je bil razlog za to pot? Sledil sem Božjemu Duhu. Gnala me je Jezusova ljubezen do njegove Cerkve v Sloveniji. Mi ni vseeno, kakšen duh jo vodi. Odgovoren sem zanjo že s tem, da sem kristjan, še toliko bolj ker sem v njeni službi kot duhovnik. Kar dobro jo poznam, ji služim že skoraj petdeset let. Gospod mi je dal dar, da spremljam tolike ljudi na duhovni poti. Ko sem poslušal te ljudi, sem vedno bolj spoznaval in me je Božji duh notranje nagovarjal, da moram nekaj več narediti za slovensko Cerkev, da bo bolj Kristusova in evangeljska, da moram iti v Rim, h Kristusovemu namestniku na zemlji in mu poročati, kako je dejansko z nami. Veliko sem molil v ta namen in se pogovarjal in vedno bolj mi je Duh govoril, da ne smem in ne morem molčati. Vedel sem, da bo težka in odgovorna pot. Najprej sem šel k nunciju, potem pa naprej. In Bog mi je bil zelo milostljiv v Rimu. Živimo v težkih časih za slovensko Cerkev, ki si ji ti posvetil večino svojega življenja. Kakšni so tvoji občutki, ko vstopaš v novo leto? Res je, da so težki časi, pa vendar so to časi milosti. Bolj se zavedamo, kdo smo in komu pripadamo. Bolj čutimo potrebo po pristnem in resničnem krščanstvu, v katerem živi in deluje Jezus 21

22 Kristus kot naš osvoboditelj, rešitelj in življenjska izpolnitev. Na sebi čutim Jezusov pogled in njegovo sporočilo: smo njegovi, takšni kot smo. Vabi nas, naj mu pustimo, da nas oblikuje v čisto vsakdanjem življenju, in da ga lahko povsod in vselej najdemo, pa naj bo še tako lepo ali težko. On gre z nami, kje koli smo in kar koli delamo ali se dogaja z nami. On nam daje novo leto, nove priložnosti, da z Njim gradimo boljši Božji svet. Pogovarjal se je Peter Lah Oba članka z jezuitskih spletnih strani konec 2013 Pokojni Pavle Kovač* ( ) 22 Bilo je davnega leta Na državni klasični gimnaziji v Ljubljani smo se pripravljali na maturo. Dan pred prvo pisno nalogo bila je iz slovenščine je Pavletu Kovaču neko neznano dekle prineslo ovojnico zame, češ da pri nas ni nikogar doma. Kot uslužen sošolec je ovojnico sprejel in jo, ne da bi jo odprl, prinesel k nam domov. Bili smo oddaljeni le kakih 200 m.»dekle mu je še reklo, da so v ovojnici maturitetne matematične naloge in naj jih skupaj pregledava,«se spominja Pavletov brat Jože. Ko sem ovojnico odprl, sem videl, da je v njej 20 tipkanih listov, 20 izvodov ene tipkane strani, na kateri je pisalo, da pri nas ni verske svobode in podobne trditve. Ko sem ga vprašal, kdo mu je to ovojnico dal, mi je vedel povedati le to, da mu je bilo dekle, ki mu jo je prineslo, popolnoma neznano.»je pa dišala po * Pavle Kovač je bil brat patra Franceta Kovača. lizolu,«je še dodal. (Op.: z lizolom so v tistem času razkuževali po bolnišnicah.) O vsebini mu nisem hotel ničesar povedati, da bi ga ne vznemirjal. Sem pa vprašal njegovega očeta g. Franca Kovača, upokojenega sodnika, kaj naj storim... Drugi dan sem po končani maturitetni nalogi povabil Pavleta, naj bi šla skupaj na sprehod, da ne bo ves popoldan sedel pri knjigah. Naslednja maturitetna naloga je bila iz matematike. Ob 14h sem se oglasil pri njih doma. Prosil me je, naj ga malo počakam, ker še ni do konca pomil posode po kosilu. Z njegovim očetom sva med tem sedla na klop pred hišo. Kmalu je prišel mlad moški na njihovo dvorišče in želel govoriti s Pavletom Kovačem. Oče je Pavleta poklical k vhodnim vratom. Mladi moški se je predstavil kot uslužbenec SDV in pokazal nalog za hišno preiskavo in Pavletovo aretacijo... Meni je stvar bila takoj

23 jasna. Že prej sem bil eno leto v zaporu... Čez nekaj trenutkov je ta uslužbenec SDV prišel ven na dvorišče in me vprašal po imenu. Odgovoril sem po pravici. Pavletov oče je predlagal, da bi jaz kot hišni prijatelj mogel biti druga»priča«pri hišni preiskavi, a je dobil odgovor:»on ne more biti, ker bo prav tako aretiran.«slišal sem ta odgovor, a ostal sem mirno sedeč na klopi. Med tem je prišel še drugi uslužbenec SDV. Tudi ta me je vprašal po imenu. Kmalu za tem sem moral stopiti v hišo in čakati pred Pavlovo sobo, ki so jo preiskovali.»smem gospodu Francetu ponuditi stol?«je vprašal g. Kovač. Dovolili so mu. Tako sem tam pred sobo ostal približno dve uri. Med tem so pri nas doma temeljito preiskali stanovanje. Seveda niso ničesar našli, ker sem vse izvode skupaj z ovojnico še isti večer sežgal. Po dveh urah čakanja, mi je bilo ukazano, da moram iti naravnost domov, nikogar na poti pozdraviti ali celo skreniti s poti.»sam odgovarjaš za svoje življenje!«mi je bilo rečeno. Za menoj je šel uslužbenec SDV. Ko sva prispela na moj dom, je le-ta rekel mojim domačim:»našli smo ga!«... Odpeljali so me v prostore SDV na Poljanskem nasipu. V samico. Čez nekaj časa (nekaj dni?) sem se začudil, da so me podnevi peljali k zasliševalcu. Spraševal me je, kako se počutim, če kaj potrebujem in podobno.»nekaj ima za bregom. Le kaj hoče doseči?«sem pomislil. Morda sem dobil odgovor čez tri mesece, ko mi je rodni brat Janez na poti v sodniško dvorano na razpravo mimogrede šepnil:»pavle je v bolnišnici. Zmešalo se mu je.«na obtožnici je bilo namreč le moje ime. Bratovo vest o Pavlovi bolezni sem povezal s prej omenjenim obiskom pri zasliševalcu. Se je morda hotel prepričati, če je z menoj vse v redu? V zaporu sem tedaj odsedel pet mesecev,»ker nisem policiji prijavil, da sem dobil pismo s sovražno propagandno vsebino...«ko sem se vrnil iz zapora, sem Pavleta obiskal na njegovem domu. Nepremično je sedel za mizo. Na moj pozdrav ni odgovoril. Tudi pogledal me ni. S sklonjeno glavo je zrl v mizo. Bil sem pretresen. Zelo mu je moralo biti težko pri srcu. Še zdaj ne vem, ali me je takrat prepoznal kot starega prijatelja ali ne. Skupaj sva namreč ministrirala pri Sv. Petru v Ljubljani. Skupaj sva nastopala v kakšni prireditvi v župniji. Spominjam se, da je on v neki igri, v kateri je imel glavno vlogo, svojo vlogo odlično odigral. Tudi pel je lepo. Kot maturanta sva šla včasih skupaj na sprehod na bližnji Golovec. Kaj se je z njim dogajalo v zaporu, ni mogel izvedeti niti njegov brat Jože. Kadarkoli je napeljal pogovor na tisto obdobje njegovega življenja, je Pavle vedno postal (čudno) vznemirjen; takoj je moral pogovor preusmeriti drugam. Sam sem pozneje o tem razmišljal in zdi se mi zelo verjetna razlaga, da so hoteli iz Pavleta izsiliti izjavo, kakšna je bila vsebina pisma. Ker on o tem ni imel pojma jaz mu je niti z besedo nisem omenil je njemu, ki je bil ve- 23

24 dno izredno iskren in resnicoljuben, to povzročilo takšno notranjo stisko, da je ni mogel mirno prenesti. V času gimnazijskih let, so ga v razredu vsi poznali kot prijaznega, ustrežljivega, iskrenega in izredno resnicoljubnega sošolca. Pavletov brat Jože pa pove, da so v januarju 2014 pri slikanju Pavlove glave na lobanji odkrili stare poškodbe. Jože jih povezuje z mučenjem v zaporu l Kdaj točno sva midva spet lahko vzpostavila osebni stik, se ne spominjam. Sam sem namreč po maturi l odšel k vojakom in čez eno leto v noviciat Družbe Jezusove v Zagreb. V Slovenijo sem se vrnil šele čez enajst let in še to najprej v Maribor. Zadnja leta, ko sva se srečevala v Mariboru, kjer je živel pri svojem bratu Jožetu, je bil redkobeseden, a vselej prijazen. Takšen mi bo tudi ostal v hvaležnem spominu. Naj zdaj po skoraj 63 let dolgem zemeljskem križevem potu mirno počiva na Božjem Jezusovem srcu in čaka na poveličano telesno vstajenje od mrtvih! V Mariboru, 22. januarja 2014 P. France Zupančič DJ 24 Pokojni Franc Marin ( ) V mesecu februarju je Bog poklical k sebi Franca Marina, brata našega redovnega brata Jožeta Marina. Pokojni Franc je zadnje tedne življenja preživel v domu za starejše v Idili v Vukovskem dolu. Bil je tihe in mirne narave. Takšno je bilo njegovo življenje. Beli dan je zagledal leta 1933 v Svetem Tomažu pri Ormožu. Bil je tretji od sedmih otrok. Z veseljem je vse življenje opravljal poklic zidarja. Že od mladosti je veščine poklica uporabil na domu pri starših, kjer je pomagal pri gradnji hiše vse do vojaščine. S trebuhom za kruhom je odšel v Maribor, kjer se je zaposlil v državnem zidarskem podjetju. Bil je marljiv, preprost delavec, ni dosti govoril, ampak je rad delal. Videl je potrebe bližnjih in jim pomagal. Občudoval je naravo, našel v njej srečo in mir, še posebej je imel rad ptice. Z vsemi je imel dobre odnose. Pomagal je bratu jezuitu Jožetu pri zidarskih delih. Francetovo srce je bilo odprto za potrebe misijonarjev, podpiral je njihovo delo in življenje z denarnimi darovi in jih vsak mesec prinašal na škofijo. Kot je Franc mirno in preprosto živel, tako je tiho odšel iz tega zemeljskega kroga. Zapušča nam dobroto, ljubezen, zgled delavca in vernika. Dobri Bog naj mu da večni mir in počitek. Benedikt Lavrih

25 cerkev in družba jezusova 200-letnica ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove V zadnji številki smo pisali o ukinitvi in razpustitvi Družbe Jezusove leta 1773, nadaljujemo s prikazom razmer po ukinitvi. Posledice ukinitve Gabrijel Gruber Po ukinitvi se je večina članov razšla. Vsi pa niso imeli osnovnih pogojev za samostojno življenje. Najtežje je bilo bratom. Tisti, ki so želeli priti do podpore, so morali zadevno prošnjo poslati na vlado na Dunaju in jo utemeljiti. Kot primer navajamo prošnjo brata Matije Šmidta.»V redu sem preživel 24 let. Po poklicu sem mizar, vendar tega posla nisem opravljal in sem se ga toliko odvadil, da bi moral iti ponovno za vajenca. Rojen sem v revni družini in sem najlepša leta preživel v Družbi. Normalno bi se v teh letih že preskrbel, pa sem sedaj v položaju kakšnega vajenca. Zaradi nezmožnosti opravljanja svojega poklica ostaja moje upanje samo v Boga in v Vas, Veličanstvo, da mi omogočite življenje častnega penzionista in tako preprečite, da povečam število beračev. Vedno se Vas bom spominjal v molitvi.«profesorji so smeli še naprej opravljati svoj poklic, vendar kje drugje. Morali so tudi priseči, da bodo služili državi kot»zvesti vazali«. Prositi so morali za primerne plače. Tudi pridigarji in misijonarji so smeli svoje dušno pastirstvo nemoteno nadaljevati, a bivanje v kolegiju in delovanje v domači cerkvi jim je bilo prepovedano. 25

26 26 Eden od članov jezuitske skupnosti v Ljubljani je bil znani p. Gabrijel Gruber*, po rodu Dunajčan. Poleg profesure, ki jo je opravljal v kolegiju, je bil od države postavljen za ravnatelja brodarstva po slovenskih rekah. Njegovo glavno življenjsko delo pa je prekop Ljubljanice, ki je po njem dobil ime. Sam je izdelal načrte in po naročilu oblasti vodil gradbena dela. Ker je zaradi njih prišlo do nesporazumov, je leta 1785 odšel v Rusijo. Tam je postal znan in iskan profesor. V Petrogradu je bil izvoljen za rektorja kolegija, pozneje pa so ga imenovali za vrhovnega predstojnika (generalnega vikarja) jezuitov, ki so po uradni ukinitvi Družbe na ruskih tleh živeli ali se tja zatekli. Umrl je v Petrogradu leta Od jezuitskih profesorjev sta pozneje dva postala kanonika, trije so dobili škofovsko službo, eden je bil izbran za nadškofa na Dunaju. Vsi ti so izhajali iz plemiških družin na Slovenskem, kar pove, da je jezuitski red na naših tleh užival ugled. Tudi večina drugih je ostala zvesta svojemu profesorskemu poklicu. Dosegli so uspehe na verskem, znanstvenem in kulturnem področju. Kaj je bilo z ljubljanskim kolegijem? Leta 1774 ga je požar tako uničil, da so morali ostanke podreti. Zgorel je tudi velik del dragocene knjižnice. Rešenih je bilo vsega 637 knjig. Te so postale temelj takratne licejske knjižnice, ki je bila v Ljubljani ustanovljena leta 1774 in je bila pozneje preimenovana v narodno in univerzitetno knjižnico. Nekaj *Ob 200-letnici Gruberjeve smrti (2005) je Družina izdala monografijo dr. Stanislava Južniča Gabrijel Gruber, Od ljubljanskega prekopa do jezuitskega generala (2006), kjer v uvodu avtor zapiše:»gabrijel Gruber je bil eden najpomembnejših slovenskih inženirjev, arhitektov in profesorjev matemaknjig pa je moralo na Dunaj, kjer so še sedaj. Šolstvo na slovenskih tleh pa je po ukinitvi jezuitskih kolegijev v Ljubljani, Mariboru, Trstu, Gorici in Celovcu doživelo močan udarec. Dolgo je trajalo, preden si je od njega opomoglo. Iz knjige Kdo so jezuiti (France Cerar), str

27 tičnih ved. Povzpel se je do generala jezuitskega reda, kar je daleč najvišji položaj med redovniki slovenskega rodu in sploh eden najvišjih slovenskih dosežkov v katoliški hierarhiji. Spomladi 2005 sta minili dve stoletji od tragične Gruberjeve smrti, ki je prekinila njegovo še ne triletno nadvse učinkovito organiziranje jezuitov po vsem svetu. Ko se spominjamo Gruberjevih uspehov, ne moremo mimo njegovega slovesa med sodobnimi Slovenci. Seveda ga vsi poznamo po Gruberjevem prekopu in po palači v Ljubljani. Kljub temu je več kot očitno, da tujci bolj čislajo delo našega velikega moža majhne postave od nas samih. Takšne usode naših velikanov so vedno znova ena od tragičnih črt slovenskega naroda. S to knjigo želim pomanjkljivost popraviti ali vsaj omiliti.«v 7. številki Družine (16. februarja 2014) Južnič v članku Poznamo ga po prekopu in palači predstavlja Gruberja kot»čudežnega jezuitskega generala ob 200. obletnici obnove njegove Družbe Jezusove«in zaključuje:»slovenci bi si naredili levjo uslugo, če ob tej priložnosti ne bi izpostavili, da sloni poglavitni del zaslug za obnovo Jezuitov prav na ramenih Gabrijela Gruberja, kar je lahko temelj za njegovo beatifikacijo. Zna biti, da je prav Gabrijel Gruber tisti med Slovenci, ki si najbolj zasluži celo kanonizacijo, proslava v letu 2014 pa je priložnost, da se Slovenci skupaj z drugimi občudovalci Gruberjevih uspehov družno postavimo zanj.«refleksija REFLEKSIJA Pričakovanja, razočaranja, nove nade, polom, obup, upanje, smrt, življenje, kava in spet kava skodelica prva, tretja, deseta... začuden pogled, ledena simpatija - umreti, vstati - živeti! Moje telo je hotelo umreti, Nisi mi dovolil, hvala Ti. Povlekel si v sebe me - o Reka Življenja hudournik vzkipelega bitja zdaj nosiš me v sinji gladini zdaj butaš me v skale zdaj neseš čez sijajne slapove Tvoj sem, premočni skrivnostnik v tvoji strugi do oceana. Lojze Bratina (iz zbirke Bodi neizrečeno) 27

28 clanki Slovensko-češki znanstvenik Tobija Gruber dr. Stanislav Južnič Ob 270-letnici rojstva, ob 225-letnici začetka njegovega vodenja Češke Znanstvene Družbe, ob 200-letnici obnove Družbe Jezusove. 28 Gabrijel Gruber je bil med najbolj zaslužnimi za obnovo Družbe Jezusove pred dvema stoletjema. Pri tem mu je vsestransko pomagal njegov mlajši brat Tobija, ki ga to pot prvič dodobra predstavljamo slovenski javnosti. Tobija Gruber ( ) je bil Dunajčan slovenskega rodu. Kot jezuit se je razvijal podobno kot štiri leta starejši brat Gabrijel do prepovedi Družbe Jezusove. Po prepovedi je postal pomočnik Gabrijelovega sodelavca Walcherja in navigacijski direktor v temišvarskega Banata. Ko je dunajsko upravo le-tega nadomestila ogrska, se je za nekaj let preselil k bratoma Gabrijelu in Antonu ter k materi v Ljubljano. Na Kranjskem in sosednjem Beneškem si je utrdil zdravje, obenem pa je opravil temeljne raziskave Krasa, ki jih je objavil takoj po preselitvi v Prago v pismih Bornu leta 1781 in v njihovih dvakratnih nadaljevanjih. Obenem je objavil svoje izkušnje ob navodilih za geodetske meritve rek. Ob ogledih Cerkniškega jezera je Tobija Gruber nad njegovo površino opazil Fata Morgano. Odkritje ga je tako privabilo, da je kot prvi na svetu postavil laboratorijski poskus za preučevanje Fata Morgane, kar je njegovim poznejšim objavam prineslo precejšen odmev po svetu, saj ga je med drugim navajal Humboldt. Kot fizika je Tobijo Gruberja privlekla predvsem zagatna tvorba ledu na ventilu rudniške črpalke v Schemnitzah (Banská Štiavnica), ki sta ga opisala že Tobijeva učitelja Scherffer in Poda, oba zagovornika Boškovićevih naukov; črpalko je sestavil starejši brat jezuita Maximiliana Hella. Tobija je svoja raziskovanja razredčenih plinov začel objavljati leta 1788, ko se je iz Prage preselil na dolgoletno urejevanje toplic v Franzensbadu (Františkovy Lázně) in je tam preiskoval vsebnost plinov v mineralni vodi.

29 Park v Franzensbad (Františkovy Lázně), ki ga je projektiral Tobija Gruber Tobija Gruber je nasprotoval razlagam Erazma Darwina o razširjanju plina, ki naj bi vedno pobiralo toploto iz okolice; Gruber se je namreč tesneje od Darwina oprijel nove teorije kalorika in je menil, da sam tok kalorika vpliva na okolico. Tedanje švicarsko-nemške razlage adiabatnih pojavov so si bile pogosto v laseh z britanskimi mnenji, ki so se kovala predvsem na sestankih Mesečeve Družbe v Birminghamu, katere vidna člana sta bila tako Darwin kot James Watt in Joseph Priestley. Številni člani Mesečeve družbe niso podpirali le ameriške revolucije, temveč tudi francosko, ki jezuitu Tobiji Gruberju bržkone ni bila po godu. Darwin in De Luc sta med prvimi spoznala, da adiabatske pojave povzroča stiskanje zraka in ne polnjenje vakuuma; za razliko od Gruberja se zato nista preveč navduševala nad vakuumskimi poskusi, čeravno je Gruber po drugi strani hvalil Darwinovo duhovitost in pogosto citiral De Lucove dosežke tudi v nasprotju z Lambertovimi meritvami raztezanja zraka. Tedanji raziskovalci so potrebovali adiabatske pojave predvsem za razlago vremenskih sprememb. Med Gruberjevimi poglavitnimi viri so bile meritve njegovega profesorja Korošca Herberta. Gruber je svoj študij plinov in njihovih specifičnih toplot v večletnih raziskavah razširil s poskusi v vakuumu, zaslovel pa je predvsem s sestavljanjem izjemno natančnih prenosnih naprav za merjenje tlaka, temperature, vlažnosti, kotov in vrelišča vode. Veliko sudetskih in drugih hribov je premeril sam med znanstvenimi pohodi s sodelavci, njegove naprave pa so s pridom uporabljali še desetletje po njegovi smrti. Gruber je v teoriji elektrike nadaljeval ideje starejšega češkega jezuita Steplinga, ki so bile kritične do enofluidne teorije Boškovića, Boškovićevega in 29

30 30 Zapuščinski inventar matere Gabrijela in Tobije Gruberja leta 1787, prva stran (z dovoljenjem Arhiva Slovenije) Darwinovega prijatelja prostozidarja Benjamina Franklina, Buffona ali Boškovićevega poznejšega sovražnika materialista Priesleyja, podpirale pa so dvofluidno teorijo Jean-Antoine Nolleta in njegovega varovanca Mathurina Jacquesa Brissona, ki je kmalu izpadla iz glavnega toka razvoja fizike. Gruber se resda ni izrecno opredelil za nobeno stran, saj je menil, da število električnih fluidov ne vpliva na njegovo teorijo. Gruber je že poznal in cenil Voltove raziskave plinov in megle, čeravno za razliko od svojega praškega prijatelja in osebnega zdravnika Jana Mayerja ( ) ni javno posegel v prepir z Galvanijem; Mayer je seveda podpiral Volto. Gruber si je izposodil Franklinove domislice o tetraedrični obliki atomov, magnetizem pa je imel za važen del ozračja v povezavi z elektriko, ki jo prevajajo oblaki; Franklinove domislice o plinih so po Gruberju podpirali poskusi Saussura, ki ga je Gruber izjemno cenil. Svetlobo je imel za podobno kaloriku, čeravno je za razliko od njega vidna; atmosferski zrak naj bi prevajal vse te fluide brez medsebojno odbojnih delcev, pri tem pa je kalorik preprečeval ponovno združevanje segrete težnostne snovi. Ti in mnogi drugi fluidi vključno s povzročitelji gnitja, kristalizacije ali izparevanja naj bi imeli težo, vendar veliko manjšo od navadne snovi; tako bi jih lahko stehtali le s posebno natančnimi napravami. Toplota, elektrika in planetarni vplivi naj bi povzročali tudi vulkane in potrese. Gruberja je Zapuščinski inventar matere Gabrijela in Tobije Gruberja, zadnja stran s pečatom njenega moža Ivana Andreja Schwindla 28, (ARS, AS 308, š- 17, št. 304, folij 1v). zanimalo gibanje kometov brez upora in je njihove repe primerjal s Severnim sijem, gotovo po vzoru z laponskimi raziskavami jezuita Maximiliana Hella iz leta 1769/70. V Pragi je Tobija Gruber kmalu postal vodilni učenjak in umetniški strokovnjak; tako so mu poverili vodenje Češke znanstvene družbe, takoj ko si je leta pridobila vladarjevo pokroviteljstvo. Vodenje so mu poverili še dvakrat, obenem pa še tajništvo matematično-

31 naravoslovnega razreda družbe; na stara leta je postal tajnik celotne družbe. Kot direktor kameralnih posestev na Češkem je Tobija Gruber najprej nekaj let kot arhitekt in naravoslovec preučeval vrelce zdravilne vode v Franzensbadu (Františkovy Lázně), od koder so vodo izvažali po vsej Evropi; svojo ureditev tamkajšnjih parkov je Tobija Gruber uspešno predložil novemu vladarju Francu I. spomladi 1793 in je še danes predmet občudovanja. Po vrnitvi v Prago je Tobija Gruber postal stalni družabnik organizatorja razsvetljenskih praških družb Frančiška grofa Sternberga in začetnika slavističnih študij Josefa Dobrovskega, ki je prijateljeval tudi z Jernejem Kopitarjem. Po nalogu Frančiška grofa Sternberga je Tobija Gruber zadnja leta življenja posvetil predvsem nabavam umetnin in starinskih kovancev za novo praško galerijo; zato je pogosto bival na Dunaju, pravzaprav predvsem v tamkajšnjih galerijah. Hitro napredovanje po praških družabnih lestvicah je Tobiji Gruberju v veliki meri omogočilo članstvo v tamkajšnji Predniki Tobije in Gabrijela Gruberja. Gruberjev podpis s pečatom na ovojnici pisma češkemu grofu Franzu Sternberg-Manderscheidu (Josef, ze Šternberka, ) (Archiv Národního Muzea, Praha, ŠM, k64). prostozidarski loži, ki je družila večino čeških veljakov tistih dni, obiskoval pa jo je tudi Mozart, katerega glasba je bila v Pragi še posebej priljubljena. Prostozidar Tobija je uspešno pomagal svojemu bratu Gabrijelu Gruberju, ki je v Rusiji vodil znanstvena, šolska in diplomatska prizadevanja za obnovitev Družbe Jezusove. Kot pri številnih drugih sodobnikih prostozidarstvo Tobije Gruberja nikakor ni bilo v napoto njegovi ljubezni do jezuitov. Takoj čim so Gabrijelova prizadevanja to omogočila, je zgodaj leta 1804 obnovil svoje jezuitske prisege in pristopil k ruskim jezuitom svojega brata jezuitskega generala Gabrijela Gruberja, ki so tisti čas uspešno obnavljali svoje članstvo tudi na Dunaju na čelu z Maximilianom Hellom, v Ameriki in na Kitajskem. Žal pa nobeden ob obeh bratov Gruberjev ni dočakal uradne vsesplošne obnove Družbe Jezusove leta 1814, za katero sta žrtvovala velik del svojih moči. 31

32 Soči z druge strani p. Janez Sever olimpijske igre 32 P. Janez Sever, slovenski jezuit, doma iz ZDA, ki živi in deluje v Moskvi, je kot katoliški duhovnik-prostovoljec sodeloval na olimpijskih igrah v Sočiju. V Družini je bil objavljen pogovor z njim, tu pa objavljamo njegov zapis za Slovenske jezuite ob koncu OI. Soči je čudovit kraj, kjer sem bil na 22. zimski olimpijadi z druge strani. Kot večina od vas, sem že od otroštva užival, ko sem gledal olimpijske tekme. Vedno je bila neka drama, neki močan dogodek ali neverjetni dosežek. To pot sem pa bil eden izmed izbranih, ki so lahko sodelovali pri olimpijadi. Uresničila se je moja otroška želja. Šel sem z velikem navdušenjem in željami, da bi služil kot duhovnik in da bi videl čim več. Doživel sem vse to in še več. Ni bilo težko vstajati vsako jutro, da sem šel na delo. Vsak dan sem se peljal več kot uro in pol od obale Črnega morja do Versin gor, kjer so tekmovalci biatlona in smučarji tekači živeli v olimpijski vasi. Vsak dan so me čakali čudoviti pogledi na gore, veliko sonca in novi prijatelji. Vsak dan sem srečal nekaj novih prostovoljcev ali vrhunskih športnikov s celega sveta. Srečal sem veliko športnikov, med njimi tudi Slovence. Nisem vedel, ko sem naredil portret Vesne Fabijan, da bo čez nekaj dni dobila bronasto medaljo v tekaškem šprintu. Fotografiral sem jo doma v olimpijski vasi 1600 metrov nad morjem. Ko sem zopet videl Vesno po dobljeni medalji, sem jo pozdravil in objel. V vaseh je bilo domače. Moje delo v medverskem centru mi ji prineslo veliko lepih izkušenj dialoga in sožitja z drugačnimi. Zanimivo je bilo doživljati druge, ki tudi iščejo bližino z Bogom, čeprav na drugačen način. Skupaj smo bili v istih prostorih s pravoslavnimi, protestanti, judi, budisti in muslimani. Obiskovalcev ni bilo veliko, zato smo se pa med seboj lepo povezovali, brez sporov in trenj. Posebno v moji vasi smo se zabavali s tem, da smo skupaj kuhali kavice in vabili goste.

33 Ruski navijači so bili čudoviti in gostoljubni! Prinašali so pravega olimpijskega duha. Navijali so za vse športnike, posebno, ko niso imeli svojih v borbi z medaljo. Rusi so se navdušili za olimpijado šele, ko se je začela in ko so videli, da ne bo vse skupaj polom. Ko pa so videli, da je v Sočiju čudovito lep dogodek in da je uspelo, da se ne osramotijo, so začeli verjeti, da so tudi oni sposobni nekaj narediti na takem nivoju. Veliko jih je šele tedaj kupilo karte in priletelo v Soči na igre. Eden najpomembnejših dogodkov se je zgodil pred olimpijado, ko je nas prostovoljce v medverskih centrih povabil ruski pravoslavni patriarh Kirilla na neformalno srečanje. Spregovoril je preproste in bodrilne besede in na koncu je vsakemu poklonil blagoslovljeno ikono Kristusa. Ko je Tina Maze dobila svojo drugo zlato medaljo, sem prvič šel na podelitev nagrad, ki je potekala vsak večer ob v Olimpijskem parku. Ganjen sem bil, ko sem gledal nagrajenke, kako so sprejemale medalje. Po toliko letih garanja jim je uspelo! Zavedal sem se, da bo naše veselje, ko pridemo v nebesa, podobno temu veselju Posebno sem se čudil, da je majhna Slovenija osvojila toliko medalj na tej olimpijadi. Veliko jih je osvojilo tudi mesta od četrtega do osmega, za kar so prejeli posebna priznanja. Olimpijada je lep dogodek z obeh strani. Da sem jo lahko spremljal tako blizu, je bil zame velik dar in velika priložnost, da slavim Boga za tako čudoviti svet! O molitvi, snegu in treh zmagah Tine Maze Franc Kejžar Včasih je človek kljub letom in pameti, še vedno samo otrok. Nekatere stvari, dogodki, ljudje, občutki ali kaj podobnega ostanejo v spominu v popolni nedolžnosti daru. Človek je preprosto nekaj lepega in dobrega doživel na tem svetu. In ko se od časa do časa vrne tak spomin, se zdi, da je čas samo razumska predstava, pravi čas pa je večnost brez meja. V meni za vedno, brezčasno ostaja otroško čudovita podoba zime in snega ter čar smučanja, ki obvladuje bele strmine. Letos pa je čudno topla zima, s katero se ne morem sprijazniti. Do prvega zimskega dne, 21. decembra, po dolinah ni bilo še nobenega snega in smučanje Tine Maze, ki je lani tako zablestela v svetovnem pokalu, ni imelo več tistega sijaja. Ne prav ponižno, kar malo kljubovalno, obenem s pričakovanjem sem napisal na list in ga za kratek čas pritrdil na oglasno desko v skupnosti:»gospod, naj že začne snežiti in 'naša' naj začne zmagovati!«o zimi in zmagah ne duha ne sluha čez božič, novo leto, pol januarja. 33

34 Potem pa je trikrat padel sneg in Tina je trikrat zmagala. Ni ga bilo veliko, a dovolj, da je vse pobelil. Zmagovite vožnje so dokumentirane s fotografijo, ki sem jo posnel na TV-ekranu. Fotografiral sem na začetku vožnje, po štirih petih sekundah, v golem prepričanju v uspeh, ko ni bilo še nobenega primerljivega vmesnega časa. Tega običajno ne počnem. 24. januarja sneži. 25. januarja smuk v Cortini d'ampezzo: zmaga! februarja sneži. Smuk na olimpijskih igrah v Sočiju: zmaga! 17. februarja sneži. 18. februarja veleslalom na olimpijskih igrah v Sočiju: zmaga! Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Milan Bizant). Izhaja dvomesečno. Glavni in odgovorni urednik p. Franc Kejžar, Ljubljana. Uredniški odbor: p. Benedikt Lavrih, Maribor, s. Robert Dolinar, Ljubljana. Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) (p. Cerar). Prostovoljne prispevke za naše glasilo lahko nakažete na naslov: Rezidenca Družbe Jezusove Ljubljanska 13, 2000 Maribor, žiro račun: s pripisom:»za revijo«. Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor. Prelom Andrej Šauperl. ISSN: Zakaj sem to to dal v Jezuite? Pogruntajte.

35 od 5. marca do 23. aprila Postne duhovne v vsakdanjem ž ivljenju sestavlja: vsakodnevna m olitev ob Božji besedi -m olitveno sprem ljanje -sv. m aša vsako sredo ob 19.uri v M arijini kapeli pri sv. Jožefu v Ljubljani in podelitev v skupini Informacije: tel (0) , +386-(0)