UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Diplomsko delo EKONOMSKI UČINKI UPORABE RAZLIČNIH INSTRUMENTOV FINANCIRANJA V PODJETJU ORO MET d. o.

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Diplomsko delo EKONOMSKI UČINKI UPORABE RAZLIČNIH INSTRUMENTOV FINANCIRANJA V PODJETJU ORO MET d. o. o. Economic Effects of Different Financing Instruments in the Company ORO MET d. o. o. Kandidat: Jernej Pavlin Študijski program: UN96 Študijska usmeritev: Finance in bančništvo Mentor/ica: prof. dr. Žan Jan Oplotnik Jezikovno pregledal/a: Klis Nataša Študijsko leto: 2015/2016 Maribor, april 2016

2 ZAHVALA Zahvaljujem se svojemu mentorju, prof. dr. Žanu Janu Oplotniku, za pomoč in sodelovanje ter usmeritve pri izdelavi diplomskega dela.

3 POVZETEK Vstopiti v podjetniške vode je zelo enostavno in hitro, saj je v zadnjih letih postopek dokaj enostaven, dovolj je le osebni dokument in registracija na eni od VEM točk. Vendar je to le prvi korak na poti samostojne poti. Pomembno je uspešno poslovati, za kar so potrebni znanje, delavnost, inovativnost, razvoj in ne nazadnje sreča. Tveganjem se ob vstopu v podjetništvo ni moč izogniti, da pa se jih precej zmanjšati s pravimi odločitvami. Na začetku svoje poslovne poti mora posameznik narediti analizo ter proučiti trg, spoznati in doreči način ter vrsto poslovanja, pripraviti vzorce in poslovni načrt ter prepričati sodelujoče subjekte, da je njegov podjetniški projekt zanimiv. Temeljna osnova za uspešen zagon vsakega podjetja je dobra ideja, zavzet tim ljudi ter dovolj kapitala za ustanovitev in rast podjetja. V tem diplomskem delu bom prikazal tri možne načine financiranja podjetja in vpliv poslovnih odločitev na finančno uspešnost podjetja. Osredotočil se bom na najustreznejšo porazdelitev financiranja med lastniškim in dolžniškim kapitalom. Najprej bom predstavil in opredelil osnovne pojme v podjetniškem svetu, vezane na financiranje podjetja. Delež bančnih kreditov je namreč največji v celotnem slovenskem gospodarstvu. Krediti so bili od nekdaj zelo pomemben vir financiranja, tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Namen prvega in drugega dela bo predstavitev pojmov kapitalske strukture podjetja z razčlenitvijo na aktivo in pasivo ter predstavitev posamezne postavke znotraj bilanc. Podrobneje bom predstavil vse obravnavane oblike financiranja, njihove lastnosti, specifike in minimalne zahteve s strani financerjev. Analiza se bo osredotočila predvsem na obliko dolžniškega financiranja, in sicer bančno posojilo ter finančni leasing. V tretjem poglavju bom predstavil tri izbrane scenarije financiranja poslovanja obravnavanega podjetja. Prvi scenarij predvideva financiranje le z lastniškim kapitalom, drugi financiranje s finančnimi leasingi in z bančnimi posojili ter tretji, ki predvideva uravnoteženo obliko financiranja delno z lastniškimi sredstvi, delno z leasingom in delno z bančnimi posojili. Predstavil bom, kako lahko banke oziroma njihovi oddelki za obvladovanje tveganj analizirajo posamezne postavke iz bilanc in izkazov ter s pomočjo kazalnikov pridejo do zanimivih ugotovitev o likvidnostni strukturi podjetja in njegovih zmožnostih pri pokrivanju finančnih obveznosti. S pomočjo prikaza denarnega toka in izbranih kazalnikov bom dokazal, da je ustrezna porazdelitev financiranja med vse tri obravnavane oblike najustreznejša in dolgoročno finančno stabilna ter kot taka edina zagotavlja dolgoročno finančno stabilno delovanje podjetja. Ključne besede: podjetništvo, tveganje, oblike financiranja, bančno posojilo (kredit), leasing.

4 ABSTRACT Enter the entrepreneurial waters is very easy and quick, because in recent years the process becomes fairly simple, it is enough only identity document and registration on VEM points. But this is only the first step towards an independent path It is important to successfully operate, as necessary knowledge, diligence, innovation, and not least some luck. When entering into entrepreneurship the risk can not be avoided, it could be significantly reduced with the right decisions. At the beginning of the business career the entrepreneur must do an individual analysis and explore the market, to meet and specify the manner and type of business, draw patterns in the business plan and convince the entities that his business project interesting. The fundamental basis for the successful start of each company is a good idea, enthusiastic team of people, enough capital for the establishment and growth of the company. In this thesis I will show three possible ways of financing businesses and the imapct of business decisions on the financial performance of the company. I will focus on the most appropriate allocation of financing between equity to debt capital. First, I will introduce the basic concepts identified in the corporate world, linked to the financing of the company. The share of bank credit is highest in the entire Slovenian economy. Loans have also always been a very important source of financing, both in Slovenia and abroad against. The purpose of the first and the second part is the presentation of the concepts of capital structure of the company, with a breakdown on assets in liabilities and presentation of individual items within the balance sheet. I will present all considered forms of financing, their properties, the specifics of the minimum requirements by the financiers. The analysis will focus primarily on the form of debt financing in otherwise a bank loan and financial leasing. In the third part I will present three selected scenarios of financing the operations of the company. The first scenario provides financing only with equity, second form financing with financial leases in bank credit, and the third, which provides a balanced form of financing partly by equity and partly by leasing and by bank loans. I will present how the Bank or their section of risk management analyze the individual items of the balance in the statements and using indicators when they come to make some interesting conclusions about the liquidity structure of the company in its capabilities in meeting financial obligations. With the help of view of cash flow and selected indicators I will show that the appropriate distribution of financing between all three considered forms in the most appropriate of long-term financial stability and, as such only ensures long-term stable operation of financial companies. Key words: enterprise risk, forms of financing, bank loan (credit), leasing.

5 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problematike NAMEN IN CILJI RAZISKAVE Namen naloge Cilji naloge Osnovna trditev PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE Predpostavke Omejitve Predvidene metode VLOGA PODJETNIŠKIH FINANC KAPITAL, VIRI FINANCIRANJA IN KAZALNIKI Kapital Viri financiranja Pojem kredita Kazalniki Kazalniki likvidnosti Kazalniki uspešnosti OPTIMALNA KAPITALSKA STRUKTURA Oblikovanje optimalne kapitalske strukture Bilanca stanja Izkaz poslovnega izida Izkaz gibanja kapitala Izkaz denarnega toka PREDSTAVITEV PODJETJA ORO MET D. O. O Analiza denarnih tokov na podjetju ORO MET d. o. o ZAKLJUČEK i

6 9 LITERATURA IN VIRI Literatura Viri ii

7 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problematike Podjetnik oziroma podjetje, ki se želi ukvarjati s katero koli dejavnostjo, mora biti sposobno opredeliti in določiti obseg naložb ter predvideti vsaj približen potek po načrtovanju, s katerim predvidimo kakovost in količino vložkov, ki jih je potrebno kupiti in uporabiti v poslu. Le-to je povezano z možnostjo zbiranja potrebnih denarnih sredstev. Enostavneje povedano, podjetje mora opredeliti svoje finančne zahteve in pripraviti poslovni načrt podjetja. To izhaja iz dejstva, da je za uspešno prodajo svojih izdelkov potrebno najprej pripraviti ustrezno poslovno okolje. Za razumevanje poslovanja in same dinamike delovanja podjetja je potrebno dobro poznavanje osnovnih pojmov, kot so aktiva, sredstva, terjatve ter pasiva, kapital, struktura le-tega ter razumevanje ostalih komponent, razvidnih pri bilancah. Izjemno pomemben dejavnik za podjetje je predvsem kapital, zato so odločitve o tem, kakšna bo njegova struktura ter način financiranja podjetij, ene izmed ključnih. Podjetje pri tem stremi za takšno strukturo kapitala, ki mu bo prinesla najnižje stroške ob cilju maksimiranja vrednosti podjetja in/ali maksimiranja dobička. Ali drugače rečeno, je za optimalno kapitalsko strukturo značilno takšno razmerje med lastniškim kapitalom in dolžniškim kapitalom, da podjetje minimizira strošek kapitala in maksimizira svojo vrednost in pri tem doseže največjo tržno vrednost. Pri tem nam izredno pomaga poznavanje same strukture kapitala, kajti s sprotnim in skrbnim procesom analiziranja le-te podjetje pravočasno zazna prednosti in slabosti ter odpravlja oziroma korigira nepravilnosti, da zagotavlja svojo ekonomsko stabilnost. Pojem finance izraža poslovno funkcijo, ki se ukvarja s pridobivanjem in uporabo finančnih sredstev, potrebnih za delovanje proizvodnega procesa ter za realizacijo investicij, tako da izbira med posameznimi vrstami razpoložljivih instrumentov posojil in tehta med cenejšimi ter bolj primernimi za potrebe podjetja (Astolfi, 2007). Beseda finance izvira iz latinskega glagola FINIRE (končati), ki je dobil v srednjem veku obliko FINARE in pomeni končati, plačati. V srednjem veku so besedo hkrati uporabljali kot sinonim za goljufijo, oderuštvo oziroma za nemoralne posle. Z zgodovinskim razvojem je beseda dobila strokovni pomen za vsa opravila, za katera uporabljamo skupen izraz gospodarjenje z denarjem ali na kratko finance (Filipič, Mlinarič, 1999). Izraz finances se je v preteklosti uporabljal za denarne odnose, ki so bili povezani predvsem z državnimi potrebami. Kot nasprotje pa se razvil izraz finace, ki je bil povezan z denarnim poslovanjem privatnega sektorja. Oba navedena izraza sta sčasoma prodrla v ostale države. 1

8 Financiranje je, zgodovinsko gledano, povezano s pojavom denarja. Teoretični vidik pomena besede financiranje je zagotavljanje in izkoriščanje denarnih sredstev pri izvrševanju raznih oblik plačil. Da bi podjetje sploh lahko poslovalo, mora imeti na razpolago določena sredstva. Temu rečemo, da mora imeti sredstva in obveznosti oz. kapital. Ob koncu leta ter za namene raznih poročanj poznamo dve najpomembnejši računovodski poročili, ki se prikazujeta v javnih bazah in to sta bilanca stanja in izkaz uspeha. Večina poslovnih odločitev pri poslovanju podjetja/podjetnika se prej ali slej sreča tudi z denarjem in pojmom finance. Bistvo financiranja podjetja je zagotavljanje kapitala in prepoznavanje finančnih posledic pri odločanju o načinu financiranja. Slika 1: Elementi podjetniškega procesa USATNOVITELJI: - vodilni podjetnik, - podjetniška skupina. POSLOVNA PRILOŽNOST: - odkrivanje, - oblikovanje, - ustvarjanje. POTREBNA SREDSTVA: - ljudje, - realna sredstva, - finančna sredstva. Vir: Vahčič, 1991, str. 10 2

9 2 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE 2.1 Namen naloge Kapital izraža lastniško financiranje podjetja in je zanj trajen vir financiranja v obdobju poslovanja. Predstavlja pa tudi najkvalitetnejši vir financiranja. Le-ta hipotetično zapade le ob prenehanju poslovanja podjetja, ko želijo lastniki vrnjena svoja vložena sredstva z željo, da so tudi oplemenitena. Pri uporabi informacij o financiranju moramo vedeti, da nekih idealnih razmerij ni. Na presojo kvalitete dobljenega rezultata vpliva veliko dejavnikov. Pogosto vprašanje je cena pridobljenih virov financiranja. Obstoječi viri financiranja lahko terjajo spremembe v obsegu posameznih virov, na primer dokapitalizacija, sprememba kapitala v dolg in podobno. Pri odločanju idealne strukture financiranja je treba upoštevati razmerje med ceno in potrebno kvaliteto virov. Tukaj velja pravilo, da so tvegani viri (na primer kapital) dražji od ne tveganih (na primer bančna posojila) (Mayr B., Kamenšek D., str.9). S predstavljeno tematiko bom poskušal prikazati učinkovitost in smotrnost financiranja s posameznimi finančnimi instrumenti. Namen naloge bo prikazati tako enosmerno analizo financiranja celotnega investicijskega dela, najprej samo z bančnimi krediti, nato samo z leasingi in nato še najbolj realen scenarij financiranja, kjer bi del investicijskega poslovanja financirali z bančnimi krediti, delno z leasingi in delno z lastnimi sredstvi. 2.2 Cilji naloge Cilj teoretičnega dela je opredelitev pojma kapitala, bilance stanja, izkaza poslovnega izida, kazalnika denarnega toka, predstavitev finančnih tveganj ter izpeljanih kazalnikov s poudarkom na analizi s kazalniki financiranja ter plačilne sposobnosti. Cilj naloge je prav tako izpostaviti pomembnost in smiselnost obvladovanja virov financiranja poslovanja zaradi njegovih vplivov na boniteto podjetja ter predstavitev možnih oblik financiranja zadolževanja, katerih prednosti in slabosti lahko apliciramo na možne izbrane metode. V tem kontekstu je pomembna predstavitev pojmov kreditno tveganje, raznih kazalnikov, oblike lastniškega kapitala ter pomen priprave učinkovitega denarnega toka za čim bolj prepričljivo sliko zmožnosti financiranja s strani izbranih finančnih institucij. 2.3 Osnovna trditev H1: Enakomerna porazdelitev virov financiranja med dolgoročne, kratkoročne in lastne vire je zagotovilo, da bo podjetje dolgoročno poslovno stabilno. 3

10 3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE 3.1 Predpostavke Ker sem se v okviru diplomske naloge osredotočil na predstavitev in analizo dejstva, kako lahko sama rast prometa in prihodkov na letni ravni ne zagotavlja avtomatsko pozitivnega odgovora finančne institucije o odobritvi finančnih sredstev, je namen naloge prikazati rezultate na primerih izkaza denarnih tokov preko različnih scenarijev financiranja. Zaradi povečane negotovosti in kriznega stanja gospodarstva se je potrebno zavedati, da so tudi finančne institucije zelo previdne pri sprejemanju odločitev o tem, koliko in komu bodo odobrile finančna in likvidnostna sredstva. In v kolikor z napačnimi predpostavkami v podatkih v naših računovodskih poročilih nepravilno predstavimo poslovanje, lahko ostanemo brez odobrenih kreditov in posledično možnosti širitve proizvodnega procesa, kljub temu da bi bili lahko dejansko dovolj kreditno sposobni. 3.2 Omejitve Obravnava in analiza vseh uporabljenih računovodskih poročil bi bila preobsežna, zato se bom omejil na obravnavo pasivne strani bilance stanja ter njene vsebine. Prvo omejitev pri pripravi diplomske naloge predstavlja zaupnost nekaterih razpoložljivih finančnih in poslovnih podatkov podjetja pri pripravi praktičnih primerov izkazov za analizo možnih oblik financiranja. Kot drugo omejitev pa bi izpostavil pripravljenost finančnih institucij pri posredovanju internih informacij o načinih evalviranja in ocenjevanja podatkov pri sprejemanju odločitve o odobritvi financiranja. V ta namen bom podatke v nekaterih delih selektivno uporabil ali nekoliko priredil, vendar bom kljub temu sledili namenu in ciljem ter proučevanju postavljene hipoteze diplomske naloge. 3.3 Predvidene metode Pri pisanju diplomskega dela bom uporabil metodo teoretičnega znanja, metodo deskripcije, metodo raziskovanja, metodo abstrakcije ter metodo komparacije. Proučeval in predstavil bom opisane metode ter projekcije na obravnavanem podjetju ORO MET d. o. o. Teoretično znanje, ki ga bom pridobil na podlagi strokovne literature in zbirke podatkov na svetovnem spletu, bom s pomočjo lastnega poznavanja obravnavanega področja oblikoval ter obravnaval razpoložljive finančne podatke. 4

11 Z uporabo metode deskripcije bom predvsem v sklopu teoretičnega dela diplomske naloge s proučitvijo literature domačih in tujih avtorjev predstavil ter opisal teoretične osnove za razumevanje tematike izbranih računovodskih izkazov in kazalnikov. Metodo raziskovanja bom uporabil pri analizi poslovanja proučevanega podjetja v obdobju zadnjih dveh let ter predpostavk poslovanja v prihodnjih petih letih na podlagi projekcije prihodnjega poslovanja podjetja preko računovodskega izkaza gibanja izkaza denarnega toka s predstavljenimi in začrtanimi cilji rasti podjetja. Z metodo abstrakcije bom prilagodil oziroma izločili nerelevantne podatke in uporabil ter poudaril tiste bistvene informacije, ki so potrebne pri preverjanju postavljene hipoteze. Z metodo komparacije bom predstavil, kako se različne možnosti financiranja izražajo na izbranih računovodskih izkazih. 5

12 4 VLOGA PODJETNIŠKIH FINANC V današnjem poslovno ekonomskem okolju je za razvoj podjetja ključnega pomena razpolaganje z zadostnimi finančnimi sredstvi, da lahko proizvodni in poslovni proces tečeta nemoteno. Za to pa so potrebna določena finančna sredstva. V diplomski nalogi se bom omejil na vpliv različnih načinov financiranja na izkaz denarnega toka in kako nato banke oziroma finančne inštitucije gledajo na sposobnost podjetja, ali bo lahko vračalo svoje obveznosti in ali bo posamezna finančna institucija odobrila kredit oziroma financiranje. Pojem finance uporabljamo v najsplošnejšem pomenu za vse gospodarske dejavnosti, povezane z upravljanjem denarja kot tudi za vedo o upravljanju z denarjem. Denar je v tržnem gospodarstvu zelo pomemben element delovanja gospodarstva, ki posega v vse pore tržnega gospodarstva. Z njim upravljamo vsa področja proizvodnje in porabe realnih dobrin ter storitev, naj bo to kot posameznik, podjetje, nedržavne institucije ali na ravni države (Mramor 1993, str.19). V tem trenutku bi bilo primerno podati opredelitev, kdo sploh je podjetnik. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je podjetnik»lastnik podjetja«. Če pa sestavimo več definicij, dobimo sliko, da podjetnik ni samo lastnik podjetja, ampak nekdo, ki ima predstavo o določenem poslu (oziroma podjetju), ga organizira in vodi, pri čemer prevzema tveganja v upanju, da bo imel dobiček. Po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetništvo je skupek aktivnosti posameznikov, ki jih ti izvajajo z namenom zadovoljevanja tržnih potreb in s katerimi želijo posamezniki ob prevzemanju osebnega tveganja doseči čim večji finančni uspeh (Pšeničny in dr. 2000, str. 6). Izraz podjetništvo tako razumemo kot ustvarjanje neke nove vrednosti. Za uresničitev vseh teh opisanih ciljev pa so potrebna določena finančna sredstva. Izbrana oblika financiranja mora biti s svojimi vložki sposobna parirati finančnim obveznostim in doseči finančno stabilnost. To pomeni: upravljanje denarnega toka (usklajevanje med prihodki in odhodki), tako da so denarni vložki uravnoteženi z izdatki; idealna kombinacija virov (skupek različnih vrst financiranja), tako da se različni viri med seboj dopolnjujejo ter da imamo lahko v istem trenutku več med seboj konkurenčnih instrumentov lastniški kapital, kratkoročna in dolgoročna posojila; usklajena struktura premoženja med obveznostmi in posojili, kajti sredstva podjetja morajo biti pokrita z lastniškim kapitalom in s konsolidiranimi obveznostmi. 6

13 Pojem lastniški kapital lahko poimenujemo tudi kot neto aktivo podjetja gre za denar ali druga sredstva, ki jih v podjetje ob ustanovitvi trajno naložijo lastniki, preneseni dobički ter dodatna povečanja kapitala. Pri taki obliki financiranja ni treba zastaviti sredstev in plačilo je povezano z dobičkom. Torej so zaslužki vlagateljev odvisni od rasti in dobičkonosnosti podjetja. Stanje (na določen dan oz. trenutek v času) premoženja, dolga in lastniškega kapitala vsakega podjetja lahko zapišemo takole: sredstva = dolg + lastniški kapital. Sredstva zajemajo premoženje podjetja v poslovnih knjigah in so sestavljena iz osnovnih sredstev, finančnih naložb, neotipljivih sredstev, terjatev, zaloge, denarja in časovne razmejitve. Dolg delimo na kratkoročni in dolgoročni. V grobem poznamo obveznosti do dobaviteljev, prejeta kratkoročna posojila, prejeta dolgoročna posojila, bodoči dolg. Lastniški kapital je tisto, kar ostane, ko od premoženja odštejemo dolg. Pri kapitalskih družbah je minimalna višina vplačila osnovnega kapitala zakonsko predpisana in je odvisna od vrste pravno-organizacijske oblike podjetja (npr za družbo z omejeno odgovornostjo), dejansko pa je lahko lastniškega kapitala več. Tudi v praksi podjetja redko poslujejo samo z vplačanim osnovnim kapitalom, ampak postopoma znesek lastniškega kapitala povečujejo vsaj na podlagi zadržanih dobičkov. Financiranje je poslovna funkcija, ki podjetju omogoča razvoj drugih poslovnih funkcij tako, da jim zagotavlja vsa potrebna finančna sredstva. V to funkcijo spada zagotavljanje preskrbe s sredstvi, z njihovimi naložbami, primernim preoblikovanjem teh sredstev, z njihovim vračanjem ter preoblikovanjem obveznosti do virov sredstev (Turk et. al. 1994, str. 257). Finančna funkcija je tesno povezana z vsemi ostalimi in je povezovalni element vseh poslovnih odločitev. Te imajo različne finančne posledice, ki se skupaj izkazujejo na ravni celotnega podjetja. Za uspešno poslovanje vsakega podjetja je pomembna dobra koordinacija posameznih delov poslovanja in finančnim delom. V nasprotnem primeru lahko slaba finančna koordinacija privede do zloma podjetja kljub dobremu proizvodu, trženju in razvoju (Mramor 1993, str. 22). 7

14 Slika 2: Razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom Vir: Dolenc, P. & Stubelj, I Poslovne finance s praktičnimi primeri. Ljubljana Nasploh pri vprašanju,»koliko naj bo v podjetju lastniškega kapitala«, težko odgovorimo v absolutnem znesku, ampak se to v bistvu nanaša na razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom (razmerje D/E). Tukaj pa je odgovor jasen: podjetje mora imeti takšno razmerje D/E, ki zagotavlja najnižji povprečni strošek financiranja (WACC). Dolžniški kapital (npr. bančni kredit) je vedno cenejši od pravilno ocenjenega stroška lastniškega kapitala, vendar pa z vedno večjim deležem dolga v financiranju raste tveganje podjetja (stroški plačila obrestni so namreč fiksni strošek za podjetje, ki ni odvisen od realizacije dobička). Tako se strošek dolgov povečuje s tveganjem podjetja (to pa se povečuje tudi, če se razmerje D/E povečuje). Iz zgornje slike je razvidno, da povprečni strošek financiranja s povečevanjem deleža dolga najprej upada, saj dražji lastniški kapital podjetje nadomešča s cenejšim dolžniškim. Vendar pa pri večji zadolženosti podjetja banke ocenijo podjetje kot finančno tvegano in začnejo povečevati obrestne mere za odobrene kredite. Tako začne krivulja WACC postopoma naraščati. Kjer je krivulja WACC na najnižji točki, tam je struktura financiranja (D/E*) za podjetje najboljša. Kje konkretno je ta točka za podjetje, je težko napovedati in se običajno lahko določi s finančno analizo ali pa tudi izkustveno (Dolenc, P. & Stubelj, I Poslovne finance s praktičnimi primeri). Pojem dolžniški kapital se nanaša predvsem na dolgoročne in kratkoročne finančne obveznosti do bank. V poslovnih financah obstaja oznaka za dolgoročne dolgove (z vključenimi dolgoročnimi rezervacijami); ima obliko dobljenih dolgoročnih posojil, obveznosti iz prodaje z dolgoročno odloženim plačilom, izdanih dolgoročnih dolgovnih vrednostnic ali celo zunaj bilančnega dolgoročnega dolgovnega financiranja; pri večini je možna izbira med zadolžitvami s stalnimi ali spremenljivimi stroški financiranja. 8

15 Bančno posojilo oziroma bančni kredit je vrsta posojila. Gre za materialna sredstva, ki jih da kreditodajalec kreditojemalcu z obveznostjo kasnejše vrnitve. Iz tega naslova poznamo kratkoročna in dolgoročna bančna posojila. Razlika med obema oblikama je v terminskem planu odplačila kredita ter višini obrestnih mer. Kratkoročno posojilo ima rok vračila do enega leta ter načeloma višje obrestne mere. Kot eno izmed definicij financiranja sta avtorja Filipič in Mlinarič podala obrazložitev, da le-to pomeni plasirati denar, posledično temu ima subjekt izvirne ali prenesene dohodke oziroma stalne ali priložnostne. Prenos denarja od enega gospodarskega subjekta k drugemu je financiranje s plačevanjem. Posledica tega procesa financiranja je gibanje denarja v narodnem gospodarstvu, to je denarni promet. Kroženje denarja se ne dogaja samo med gospodarskimi osebki, temveč tudi znotraj samega podjetja (Filipič in Mlinarič 1999, str. 36). S pojavom finančne krize so se pojavila vprašanja, ali se nefinančne družbe pretirano zanašajo na banke. To še posebno velja za MSP (mala in srednje velika podjetja) ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo (večja MSP), ki imajo omejen dostop do kapitalskih trgov. Poleg lastniškega financiranja in drugih nebančnih finančnih virov so odvisna predvsem od bank. Posledično so zaradi te odvisnosti od bančnega financiranja izpostavljena potrebam bančnega sektorja po razdolževanju, ki je še posebej prisotno v pokriznem obdobju. V kolikor pripravijo napačne podatke pri vlogi novega kredita, so tako skoraj zagotovo negativno ocenjena s strani bančnega oddelka, ki odloča o odobritvi nove kreditne linije podjetju. Med najpogosteje obravnavanimi viri financiranja poznamo notranje vire, kot so zadržani dobički, nepovratna sredstva subvencioniranih bančnih posojil, bančno financiranje (kreditne linije, prekoračitve stanja na računu, kreditne kartice in posojila); zunanji viri nebančnega financiranja pa so komercialni kredit, druga posojila (neformalna ali od povezanih družb), finančni najem, izdani dolžniški vrednostni papirji, lastniškodolžniško financiranje in lastniški kapital. Najpogosteje uporabljen instrument, vsaj v srednjih in velikih podjetjih, je finančni najem. Pri večini instrumentov obstaja jasen vzorec, da se delež uporabe povečuje z velikostjo podjetja. To potrjuje, da imajo velika podjetja boljši in bolj razpršen dostop do različnih virov financiranja. Zanimiva je tudi ugotovitev, da izmed vseh instrumentov zunanjega financiranja mikro in mala podjetja najraje uporabljajo kratkoročne bančne instrumente, kot so kreditne linije, prekoračitve na računu in kreditne kartice, sledijo pa jim bančna posojila, komercialni krediti in finančni najem, medtem ko se srednja in velika podjetja najpogosteje odločajo za finančni najem, ki mu sledijo bančna posojila (dolgo- in kratkoročna) ter komercialni krediti (vir: Anketa ECB in Evropske komisije o dostopu podjetij do financiranja. ECB Ekonomski bilten Številka 4/2015). Ugotovitve te analize na splošno potrjujejo, da nefinančne družbe in zlasti MSP manj uporabljajo tržne vire financiranja kakor bančno financiranje. Čeprav so kapitalski trgi pomemben alternativni vir financiranja za nefinančne družbe, so dostopni predvsem večjim podjetjem z visokimi bonitetnimi ocenami, ki se ponavadi nahajajo v večjih državah z razvitejšimi finančnimi trgi. Če nefinančne družbe, zlasti MSP, nimajo dostopa do alternativnih virov financiranja, lahko vsak upad bančnega posojanja škodljivo vpliva na njihovo zmožnost financiranja naložb. 9

16 5 KAPITAL, VIRI FINANCIRANJA IN KAZALNIKI 5.1 Kapital Kapital je, gledano z ekonomskega vidika, trajen vir financiranja, ki ga v podjetje vložijo lastniki ali pa nastane z uspešnim poslovanjem podjetja. Računovodski standardi izhajajo iz finančnega pojmovanja kapitala, po katerem je osnovni kapital vsota sredstev, ki so jih delničarji oziroma lastniki vložili v ustanovitev podjetja, tako v obliki denarja kot tudi s stvarnimi vložki. Kapital je za podjetje izjemno pomemben dejavnik, zato so odločitve o tem, kakšna bo njegova struktura ter način financiranja za podjetja, ene izmed ključnih informacij. Podjetje pri tem stremi za takšno strukturo kapitala, ki mu bo prinesla najnižje stroške ob cilju maksimiranja vrednosti podjetja in/ali maksimiranja dobička. Kapital izraža lastniško financiranje podjetja in je zanj trajen vir financiranja v obdobju poslovanja. Le-ta hipotetično zapade le ob prenehanju poslovanja podjetja, ko želijo lastniki vrnjena svoja vložena sredstva z željo, da so tudi oplemenitena. Ob ustanovitvi podjetja morajo lastniki vložiti začetni kapital v obliki denarja, stvari ali pravic. Kasneje ga je možno povečevati z novimi denarnimi vlogami ter s čistim dobičkom. V posebnih primerih pa je kapital možno povečati tudi s prehodnim prevrednotenjem posameznih sredstev. Zmanjševanje kapitala je možno z vračanjem sredstev lastnikom ali s čisto izgubo. Kapital izraža lastniško financiranje podjetja in je obveznost podjetja do lastnikov. Kapital je tudi tista obveznost do virov sredstev, ki se ne obravnava kot dolg. Sicer pa se pri poslovanju podjetja vedno pojavljajo tudi dolgovi, ki omogočajo dopolnjevanje sredstev, dobljenih s kapitalom (SRS 2006, Uvod v Slovenske računovodske standarde). V literaturi o strukturi kapitala, ki je zelo obsežna, je zaslediti več teorij oziroma teoretičnih razlag o tem, kako je mogoče s spreminjanjem virov financiranja vplivati na vrednost lastniškega kapitala podjetja. Sam bom osvetlil dve konkurenčni si teoriji, in sicer Modigliani-Millerjevo teorijo ter teorijo vrstnega reda. Za začetek moderne teorije strukture kapitala velja članek The Cost of Capital, Corporation Finance and the Theory of Investment, ki sta ga napisala Modigliani in Miller leta 1958 (str ). Postavila sta nove temelje za preučevanje strukture kapitala in zavrnila do takrat vse splošno veljavno tradicionalno strukturo kapitala. Pri tej tradicionalni strukturi je veljala ugotovitev, da obstaja določena kombinacija dolgoročnih virov financiranja, pri kateri je vrednost podjetja najoptimalnejša. Ob nizki stopnji dolgov naj bi se vrednost podjetja povečevala z dodatnim zadolževanjem. Pri tem se lastniški kapital menjuje z dolgovi, za katere je zahtevana nižja donosnost. Zahtevana donosnost dolga je sicer manjša od zahtevane donosnosti lastniškega kapitala. Pri določenem deležu dolga v strukturi kapitala se pojavi vse večje finančno tveganja in posledično vse dražji viri financiranja. Optimalno razmerje med kapitalom in dolgom naj bi bil zmeren delež dolga, preden bi začel vpliv vse večjega tveganja prevladovati nad razliko med stroški dolga in lastniškega kapitala. Avtorja sta ovrgla tradicionalno teorijo, ker le-ta temelji na neracionalnem obnašanju vlagateljev in 10

17 predvidevanju njihovega spremenljivega odnosa do tveganja. Modigliani in Miller sta v svojem novem modelu predpostavila racionalno obnašanje ekonomskih subjektov, ki velja še danes za eno temeljnih predpostavk finančne teorije. Modigliani in Miller (v nadaljevanju MM) sta na podlagi arbitraže, ki jo sicer lahko opravi vsak posamezni investitor, z matematičnim izračunom dokazala, da sta tehtano povprečje stroškov kapitala in vrednost podjetja neodvisna od strukture kapitala. Njun model je temeljil še na drugih štirih precej omejujočih postavkah. Pričakovana stopnja donosa na lastniški kapital naj bi bila linearna funkcija deleža dolga v strukturi kapitala, zaradi tega se strošek lastniškega kapitala z naraščanjem deleža dolga sorazmerno povečuje. Teorijo so preučevali in dopolnjevali tako avtorja sama kot tudi mnogi drugi finančni teoretiki. Modelu je rasla uporabnost predvsem z postopnim opuščanjem določenih predpostavk. Podjetniške davke sta MM v svoj model vključila leta 1963 (str ). Vsako leto morajo subjekti plačati davek na ustvarjeni dobiček. Obresti, ki jih podjetje plača za najeti dolg, se odbijajo pri določanju davčne osnove, kar je pomembna postavka, saj si podjetje s temi odbitimi obrestmi zniža višino davka in posledično je dobiček podjetja po plačilu vseh davkov višji. Z najemanjem davka si podjetje ustvarja davčni ščit, ki mu zagotavlja višjo donosnost lastniškega kapitala. Ta rast je še večja, kot je zahteva imetnikov lastniških vrednostnih papirjev zaradi povečanega finančnega tveganja in zato se vrednost podjetja poveča (Gorjan 2004, str. 3; povz. po Miller 1977, str. 273). Po osnovni teoriji naj bi bila struktura kapitala nepomembna. Ko pa se upoštevajo podjetniški davki, se končna ugotovitev razlikuje od osnovne. Teoretično postaja ugodneje, da je med viri financiranja čim višji delež dolga. Najem dolgov vpliva na stroške, ki nastanejo zaradi nasprotij med skupinami z različnimi interesi. Nastajata dve vrsti stroškov agentov. Povečanje dolga lahko deluje popolnoma nasprotno pri različnih skupinah. S povečevanjem deleža dolga stroški agentov naraščajo. Med upniki in lastniki podjetja se pojavljajo nasprotni si interesi. Isto se pojavljajo nasprotujoči si interesi med lastniki podjetja in menedžmentom. Ob najemu dolga se ustvari prva vrsta konflikta. Podjetje, ki se financira samo z lastniškim kapitalom, nasprotij med lastniki in upniki nima. Ko so v podjetju prisotni tudi upniki, se lastniki bolj spontano odločajo za bolj tvegane posle. Če zaradi različnih vzrokov ostane projekt neizveden, lahko zaradi svoje omejene odgovornosti večji del stroškov prenesejo na lastnike dolžniških vrednostnih papirjev. Ta način postopanja imenujemo problem substitucije sredstev. Pri teh postopkih poskušajo upniki čim bolj zaščititi svoje interese s tako imenovanimi omejitvenimi zavezami. Te pa močno povečajo stroške pisanja pogodb in vplivajo na neoptimalno odločanje in sprejemanje operativnih ter investicijskih odločitev v podjetju (povzeto po Zečevič 2006, str.8). Ob povečanju finančnega vzvoda raste tudi možnost okoriščanja lastnikov kapitala na račun upnikov. Zato narašča tveganje lastnikov dolžniških papirjev in posledica tega je povečevanje obsega pogodb z omejitvenimi zavezami. Višji znesek dolga v kapitalski strukturi povzroči tudi višje stroške agentov dolžniškega kapitala. Istočasno pa najemanje dolga znižuje stroške lastniškega kapitala zaradi nasprotujočih si interesov menedžmenta in ostalih delničarjev podjetja. Če menedžerji niso lastniško udeleženi v podjetju in niso motivirani, da sledijo samo ciljem lastnikov po povečevanju vrednosti podjetja, lahko hitro pride do nepravilne porabe finančnih sredstev. Dolg, ki se veča in ga je treba redno poravnavati ob določenih rokih, močno zmanjšuje količino prostih denarnih sredstev in istočasno povečuje tveganje podjetja. 11

18 Zmanjšuje pa tudi možnost delovanja menedžmenta proti interesom lastnikov kapitala (povzeto po Zečevič 2006, str.9). Myers je leta 1984 predstavil drugo teorijo, in sicer»teorijo vrstnega reda«, ki velja kot druga. V njej je opustil predpostavko o dani investicijski politiki in za razliko od statične teorije glavnega toka v pojasnjevanje sprememb kapitalske strukture vključil dinamični vidik (Myers,1984, str.581). Za glavni cilj podjetja je postavil maksimiranje premoženja imetnikov lastniških vrednostnih papirjev. Kot svoj model predpostavlja popoln in srednje močno učinkovit trg kapitala. Edina pomanjkljivost kapitalskih trgov naj bi bila asimetričnost informacij (Myers 1984, str. 582). Ekonomista Myers in Mayluf (1984, str ) sta prišla do ugotovitve, da nastaja razlika med realno (N) in prodajno ceno (N') vrednostnih papirjev kot posledica asimetričnosti informacij. Variabilnost investicijskih odločitev sta vnesla v svoj model in s tem dokazala, da lahko razlike med obema cenama vplivajo na optimalno ceno vrednostnih papirjev. Ob pogoju učinkovitega trga kapitala se podjetje odloči za vsako investicijo, pri kateri bi zasledilo pozitivno neto sedanjo vrednost (NPV > 0). Ko nastopijo razmere in vrednost podjetja in njegovih vrednostnih papirjev ne ustreza realni vrednosti, se podjetja za investicije odločijo ob primerjavi netto sedanje vrednosti investicije (NPV) in razlike med realno in prodajno ceno (ΔN = N-N'). V investicije in izdajo vrednostnih papirjev bo podjetje šlo le, če bo NPV večji ali kvečjemu enak ΔN, kar lahko vodi v neoptimalne odločitve in zmanjšanje vrednosti podjetja. Podjetje, ki želi maksimalno povečati premoženje svojih lastnikov, se bo tudi v primeru precenjenosti podjetja (ΔN<0) odločilo za izdajo vrednostnih papirjev in financiranje investicije, tudi če bo NPV negativna, a še vedno večja od ΔN. Premoženje starih lastnikov vrednostnih papirjev se bo povečalo, saj bodo stroške prevzeli tudi novi lastniki s preplačilom vrednostnih papirjev. Vrednost podjetja pa se bo zmanjšala zaradi investicije z negativno NPV. Taka investicija je neoptimalna. V primeru podcenjenosti podjetja (ΔN<0) je odločitev še bolj neugodna. V taki situaciji bo podjetje prisiljeno prekiniti sicer donosne projekte, ker pozitivna NPV ne bo dovolj, da bi pokrila razliko med prodajno in realno ceno vrednostnih papirjev. Vrednost podjetja se bo sicer dvignila, a menedžment, ki zastopa interese starih lastnikov, se ne bo odločil za tako investicijo. V tem primeru novi lastniki pridobijo na vrednosti, stari lastniki pa bi utrpeli škodo, zaradi prepoceni prodanih vrednostnih papirjev. Primer pokaže, da se niti vrednost podjetja niti premoženje lastnikov ne oplemeniti tako, kot bi se lahko zaradi pozitivne NPV (Gorjan 2004, str. 7). V interesu podjetja je, da pridobiva kapital v primerih, ko je razlika med realno ceno (N) in ceno, po kateri lahko kapital pridobi (N'), čim nižja (Myers in Mayluf 1984, str ). Oba sta si edina, da je razlika med obema cenama (ΔN = N-N') eksterno določena in da podjetje na to nima vpliva. Ugotovila pa sta tudi, da je omenjena razlika med cenama za posamezne vire financiranja drugačna. Za podjetje je najugodneje, da pridobiva sveži kapital iz virov, katerih tržna cena ni pod vplivom asimetričnih informacij. Te pa so od investitorjev, ki podjetje zelo dobro poznajo (Gorjan 2004, str.8). Pri zbiranju notranjih virov financiranja je asimetričnost informacij nepomembna, zato naj bi po tej teoriji vrstnega reda podjetja čim več svežega kapitala dobila prav z denarnimi tokovi, ki se ustvarijo znotraj podjetja. Šele ko porabijo vse razpoložljive notranje vire, naj bi se odločili za pridobivanje zunanjih virov kapitala. Myers in Myluf (1984, str ) pri tem ugotavljata, da je bolj kot izdajanje lastniških vrednostnih papirjev primerno in ugodno zadolževanje. Zaradi pogodbenih obveznosti podjetja do imetnikov dolžniških vrednostnih papirjev, in zato tudi manjšega tveganja le-teh, je absolutna velikost ΔN nižja za dolg kot za izdane 12

19 lastniške vrednostne papirje. Najvažnejše sklepe teorije vrstnega reda je Myers združil v štiri točke (Myers 1984, str. 581). V njih trdi, da podjetja pri izbiri virov financiranja sledijo določenemu vrstnemu redu. Najprej podjetja porabijo notranje vire financiranja, za tem po potrebi sledi najem dolga in kot za poslednjo možnost se odločijo za izdajo novih lastniških vrednostnih papirjev. Izplačila dividend se ne spreminjajo zaradi potreb po notranjem kapitalu. Ko se podjetja odločajo za zadolževanje, gredo v najem najmanj tveganega dolga zaradi nižjih stroškov. Pri tem pazijo tudi, da se ne približajo preveč skrajni stopnji zadolžitve. Najbolj se želijo izogniti nevarnostim finančne stiske, ugodne pogoje za najem dolga pa želijo ohraniti tudi v bodoče. To pa zato, da jim ne bi ostala samo možnost izdaje novih podcenjenih delnic ob pridobitvi morebitnih novih zanimivih projektov. V nasprotju s teorijo glavnega toka teorija vrstnega reda zanika obstoj najboljšega in najbolj optimalnega razmerja med dolžniškim in lastniškim kapitalom v strukturi virov financiranja podjetja. Lastniški kapital se nahaja na začetku (notranji viri) in na koncu (izdaja novih delnic) vrstnega reda, po katerem naj bi podjetja pridobivala nov kapital. Nekaterim vrstam lastniškega kapitala dajejo podjetja prednost v primerjavi z dolgom, spet druge vrste pa podjetja ocenjujejo, da so stroškovno manj primerne od dolga. V določenem obdobju teorija vrstnega reda kapitala odseva kumulativno potrebo po zunanjih virih financiranja. Z matematičnimi enačbami jo je zato težko prikazati. Raziskave so pripeljale do spoznanja, da ima na oblikovanje strukture kapitala in višino stroškov asimetričnosti informacij močan vpliv tudi obseg javnih podatkov o poslovanju podjetja. Pomembna pa je tudi vrsta posojilodajalca ali vlagatelja. Ob napovedani novi izdaji delnic je padec tržne vrednosti kapitala nižji pri podjetjih, pri katerih finančni analitiki redno spremljajo njihovo poslovanje (Gorjan 2004, str. 9; D'Mello in Ferris 2000, str ). Sistem si je enoten tudi glede mnenja, da podjetja kapital lahko pridobivajo z manjšimi stroški asimetrije informacij pri velikih vlagateljih. Le-ti imajo boljše možnosti spremljanja in pregledovanja poslovanja in tako lahko vplivajo na kasnejše odločitve podjetja. V tem pogledu se izpostavlja predvsem vloga bank pri zagotavljanju dolžniškega kapitala. 13

20 5.2 Viri financiranja Če bi želeli najprej opredeliti pomen financiranja, bi rekli, da to pomeni nekaj financirati, zagotoviti sredstvo za plačilo tega. Financiranje je eno izmed glavnih pogojev za poslovanje podjetja. Pojem financiranje se v podjetju nanaša na sledeče aktivnosti: na preskrbo in uporabo sredstev, gospodarjenje z njimi, vračanje sredstev njihovim virom, razporejanje finančnih sredstev in s tem nastala finančna razmerja. Poznamo dve temeljni pravila financiranja, in sicer vodoravno ter navpično finančno strukturo. Prva obravnava financiranje glede usklajenosti roka naložb in roka sredstev. To pravilo imenujemo zlato bilančno pravilo, ki pravi, da kratkoročne vire financiramo s kratkoročnimi sredstvi in dolgoročne vire z dolgoročnimi sredstvi. Navpična finančna struktura pa zadeva razmerja med lastnimi in tujimi viri financiranja. Za zagotavljanje nemotenega poslovanja, varnosti, neodvisnosti in donosnosti podjetja, se v procesu financiranja le-to odloča o priskrbi različnih virov financiranja. Med vire lastniškega financiranja spadajo lastna sredstva podjetnika in sredstva drugih sovlagateljev, katera so bila v podjetje vložena v obliki kapitalskih deležev ali delnic. Lastniški kapital se lahko poveča tudi z zamenjavo dolžniškega kapitala v lastniškega (konverzija terjatev v lastniški delež). V tem primeru govorimo o posrednem lastniškem kapitalu. Dolžniški kapital, ki ga imetnik lahko zamenja v lastniški kapital, na primer zamenljive obveznice, imenujemo tudi pogojni lastniški kapital. Z vidika podjetja predstavlja lastniški kapital trajni vir financiranja (lastniški kapital hipotetično zapade le ob prenehanju poslovanja podjetja), imetniku deleža ali delnice pa solastništvo podjetja s trajno udeležbo na dobičku v obliki dividende in povečanja tržne vrednosti delnic (Krofič, Bukovnik 2008, str. 88). Za dolžniško financiranje je značilno, da gre za izposojanje kapitala od pravnih oseb ali fizičnih oseb. Značilnost lastniškega kapitala je namreč fleksibilnost, poleg tega pa je tudi dolgoročnejši od dolžniškega. Tako financiranje je relativno poceni in nima velikih spremljajočih stroškov. Novo podjetje se največkrat zadolži šele potem, ko pridobi lastniški kapital. V začetnih fazah pridobiva praviloma kratkoročni dolg, v kasnejših fazah pa tudi dolgoročnega. Pri zadolževanju je pomembno, da je razvit finančni trg. Podjetje se zadolžuje za zadovoljevanje občasnih in trajnih potreb po finančnih sredstvih. Občasne potrebe krije iz kratkoročnih dolgov, trajne iz lastnega kapitala in dolgoročnih sredstev. Financiranje reprodukcijskega procesa z zadolževanjem ima pozitivne in negativne učinke. Če poleg lastniškega kapitala najamemo tuje vire, lahko prej pridemo do potrebnih finančnih sredstev in prej začnemo z določeno naložbo, kot če bi čakali na zbiranje lastnega kapitala. Z zadolževanjem pospešujemo dinamiko rasti podjetja. Dviga se donosnost lastniškega kapitala in zagotavlja nemoteno poslovanje. Slabost financiranja z zadolževanjem se kaže v tem, da se povečuje odvisnost podjetja od finančnega trga in upnikov. Dolgove mora podjetje vrniti, skupaj z obrestmi, v dogovorjenem roku, ne glede na uspešnost poslovanja oziroma doseganja dobička (Krofič, Bukovnik 2008, str. 88). Kot notranji viri financiranja se upošteva dobiček, ki predstavlja temeljni notranji vir pridobivanja finančnih sredstev. Pri dani vrednosti angažiranih poslovnih sredstev je ustvarjen bruto dobiček odvisen od: obsega proizvodnje in prodaje, ravni cen 14

21 proizvodov ali storitev, stroškov. Za optimalno kombinacijo bi šteli tisto, pri kateri se doseže največja pozitivna razlika med prihodki in odhodki iz poslovanja. Amortizacija je tudi pomemben vir finančnih sredstev. Amortizacija se mora preoblikovati v nove proizvode preko stroškov, vendar morajo biti ti proizvodi tudi prodani in plačani. Del obračunane amortizacije se nahaja v zalogah nedokončane proizvodnje, del v zalogah gotovih izdelkov in del amortizacije tudi v terjatvah do kupcev. Amortizacija se kot vir financiranja koristi lahko koristi le v delu, ki se je preoblikovala v denar preko procesa unovčevanja terjatev. Amortizacijska sredstva so tudi s stroškovnega vidika poceni, ker za ta sredstva ni treba plačati. Med zunanje vire financiranja štejemo lastniški kapital, kredite ter subvencije. Lastniški kapital je dolgoročni vir financiranja podjetja. Zagotovi se s prodajo navadnih delnic potencialnim investitorjem, ki imajo presežke finančnih sredstev. Lastniški kapital mnogi še vedno razumejo kot najcenejšo obliko financiranja. Vendar to ni res, saj investitorji za svoj vložek zahtevajo najmanj toliko, kot bi zaslužili z varnejšo obliko naložbe, kot je državni vrednostni papir. Imetniki lastniških vrednostnih papirjev s svojimi vložki jamčijo za obveznosti podjetja. V primeru likvidacije podjetja so lastniki zadnji, ki dobijo izplačan svoj delež. Prav zato pa imetniki lastniških vrednostnih papirjev zahtevajo višjo donosnost, saj imajo večje tveganje. Kapitalski vložki predstavljajo obliko zunanjega financiranja, vendar s tem pride podjetje do nepovratnega lastniškega kapitala. Kapitalski vložki so lahko tudi v stvarni obliki, ne le v obliki denarnega kapitala, vendar v tem primeru ni mogoče prosto kroženje stvarnih vložkov, kot je to mogoče v primeru prinosniških delnic. Prednost financiranja z lastnim kapitalom se kaže v večji poslovno-finančni samostojnosti podjetja in s tem v manjši odvisnosti od finančnega trga. Če imamo veliko lastnega kapitala, se s tem krepi naša kreditna sposobnost, saj se lahko bolj zadolžimo. Lastni kapital ima tudi funkcijo krepitve likvidnosti podjetja. Kredit je pomemben zunanji vir financiranja podjetja, pri katerem se vzpostavi dolžniškoupniško razmerje, ponudnik kapitala pa praviloma ne posega v poslovanje podjetja. Oblike pridobivanja tega dolžniškega kapitala so lahko bančni krediti ali pa dolžniški vrednostni papirji (obveznice). Ko gre za stroške bančnega kredita, je potrebno upoštevati: višino obrestne mere, ki je odvisna od tega, v kateri bonitetni razred je podjetje uvrščeno, stroške rezervacije sredstev, ki se plačujejo od neizkoriščenega kredita, in stroške odobritve kredita ter dobo vračila. Kreditov pa ne dajejo samo banke, ampak tudi dobavitelji (blagovni kredit), torej druga podjetja. Ti krediti so za podjetja pomembni predvsem v prvih fazah razvoja podjetja, ko težje dobijo bančne kredite. 15

22 Slika 3: Viri financiranja Vir: Krofič, Bukovnik, 2008, str. 89 Vsi notranji viri ter kapitalski vložki spadajo med lastniški kapital. Vsi ostali zunanji viri financiranja pa spadajo v dolžniški kapital. Subvencij podjetju ni potrebno vračati. Pravimo jim tudi nepovratna sredstva. Razlikujemo neposredno in posredno subvencioniranje. V prvem primeru prihaja do priliva sredstev v podjetje, v drugem primeru pa se pojavljajo privarčevana sredstva v podjetju (nižja obrestna mera za bančne kredite, znižanje ali odpis davkov, subvencije za ugodnejšo dobavo surovin). Dolgove je možno poravnati z naslednjimi dogodki: a) najbolj uporabljena metoda je denarno plačilo; b) s prenosom drugih sredstev; c) z opravilom storitev č) ter tudi z zamenjavo obveznosti za drugo ali s spremembo obveznosti v kapital pa tudi s tem, da se upnik odpove svoji pravici ali jo izgubi. V glavnem so dolgovi povezani z točno določenimi pravnimi ali fizičnimi osebami kot upniki. Če je vir financiranja osnovnih sredstev dolgoročno posojilo, je kvaliteta tega vira odvisna od roka vračila posojila, glede na čas, ko bomo uporabljali (amortizirali) osnovno sredstvo. V primeru, da ročnost ni usklajena in financiramo dolgoročna sredstva delno tudi s kratkoročnimi viri, se nam zgodi, da moramo vir financiranja vrniti prej kot smo uspeli z uporabo sredstva ustvariti učinke, ki nam bodo prinesli prilive, ki nam omogočajo vrnitev vira financiranj. To pa pomeni, da bomo verjetno imeli težave pri plačevanju svojih obveznosti. 16

23 Viri dolžniškega financiranja: bančno financiranje: kratkoročna posojila, dolgoročna posojila, hipotekarna posojila, leasing, factoring, odkup, forfaiting; nebančno financiranje: izdaja obveznic, izdaja komercialnih zapisov, kredit dobaviteljev, factoring. V tem diplomskem delu bom podrobneje predstavil le nekaj od navedenih virov financiranja, ki so na splošno največkrat uporabljeni. Tudi denarni tok in predstavitev rezultatov bosta bazirana le na teh oblikah, kajti v splošnem se podjetja srečujejo predvsem z njimi. Ostale vire sicer poznamo, vendar niso tako popularni, če govorimo o povprečnih podjetjih. Financiranje se v podjetju nanaša na (Peterlin, Repovž 2000, str ): priskrbo sredstev (financiranje), ki pomeni vsak denarni pritok sredstev v podjetje, ki ni posledica preoblikovanja materialnih ali drugih oblik sredstev; tu gre lahko za denar iz zunanjih virov ali za denar iz poslovanja podjetja; uporabo sredstev (investiranje), preoblikovanje denarnih sredstev v nedenarne oblike; gospodarjenje s sredstvi, kar pomeni smotrno oziroma premišljeno uporabo pridobljenih sredstev, da bi dosegli čim boljši učinek skozi dobiček ali skozi denarni tok ter da bi podjetje čim bolj neovirano poslovalo gre za zagotavljanje likvidnosti in plačilne sposobnosti podjetja; vračanje prejetih sredstev (pri kreditu glavnica z obrestmi), kar je zaključek krožnega gibanja sredstev in je ena temeljnih nalog finančne funkcije; razporejanje finančnih izidov, kar je razporejanje izida poslovanja, izraženega v denarju na posamezne udeležence (lastniki, zaposleni, država ). Če povzamemo rdečo nit zgornjih trditev, vidimo da je temeljni pomen financiranja, pravočasna zagotovitev potrebnih finančnih sredstev ter njihova najbolj smotrna uporaba. 17

24 5.2.1 Pojem kredita Sam pojem»kredit«izhaja iz latinske besede credere in pomeni varovati, zaupati. Pri kreditnem razmerju gre za pravno razmerje med upnikom, ki da neko stvar na up, in dolžnikom, ki to stvar prejme. V splošni terminologiji velikokrat enačimo pojma kredit in posojilo. Slednje je le kupčija, s katero se med strankama ustvari kreditno razmerje. Dolgoročni kredit je po definiciji kredit, katerega zapadlost je nad enim letom. Dolgoročni krediti se običajno odobravajo za nakup poslovnih prostorov ali opreme. Ročnost je med 1 in 20 leti, po potrebi tudi dlje, odvisno od dogovora z banko. Črpanje je lahko enkratno ali večkratno, odvisno od investicijskega projekta. Višina odobrenega kredita znaša v večini primerov do 70 % vrednosti investicije. Obrestna mera se razlikuje od primera do primera, ponavadi pa je odvisna od bonitete podjetja, danega zavarovanja in obsega sodelovanja z izbrano poslovno banko. Obrestna mera po drugi strani obratno sorazmerno odraža željo banke po sodelovanju z vami oziroma je indikator vaše pomembnosti za banko. Kratkoročni kredit je po definiciji kredit z dobo vračila, krajšo od enega leta. Po svoji vsebini je lahko namenski ali nenamenski. Glede vračila kredita in plačila obresti so možni različni dogovori. Revolving kredit je po definiciji obnovljivi kredit, po ročnosti pa je predvsem kratkoročni. Po vsebini je kombinacija kratkoročnega kredita in odobrenega limita na transakcijskem računu. Pri tej obliki kredita je možno črpati del odobrenih sredstev ali pa celotna sredstva kadar koli, prav tako pa je možno vračanje sredstev. Z revolving kreditom naj bi financirali nakup kratkoročnih finančnih naložb oziroma drugih kratkoročnih sredstev. Limit lahko vrnemo/poplačamo negativno stanje kadar koli, brez dodatnih stroškov, ker je to v naravi limita na transakcijskem računu. Vedno ga je možno podaljšati, stroški odobritve in podaljšanja pa so praviloma enaki (podaljšanje se šteje kot nova odobritev). Odobreni limit na transakcijskem računu je oblika kratkoročnega posojila, ki omogoča podjetju, da je saldo na transakcijskem računu negativen do višine odobrenega limita. Kredit se praviloma poljubno črpa ali vrača v obdobju, za katerega je limit odobren, banka pa lahko določi, da je za črpanje zneskov nad določeno višino potrebna predhodna najava. Praviloma se uporablja za premostitev kratkoročnih likvidnostnih potreb. Leasing izraz izvira iz angleškega glagola "to lease", kar pomeni "dati v najem" ali "najeti". Beseda "leasing" ima v Sloveniji različne nazive; najem ali zakup. V vsakem primeru pa gre za posebno obliko financiranja uporabe opreme in nepremičnin. Ni popolni najem in ni popolno posojilo, čeprav ima elemente obeh. Predmet pogodbe se daje v uporabo leasingojemalcu (ob določenem nadomestilu in za določeno dobo uporabe). Leasingodajalec torej kupi predmet pogodbe in ga da v uporabo leasingojemalcu. Ta zanj plačuje najemnino oziroma obroke leasinga v skladu z leasing pogodbo. Ves čas trajanja leasing pogodbe je lastnik predmeta leasingodajalec. Ob poteku pogodbenega razmerja leasingojemalec predmet pogodbe tudi odkupi. 18

25 Razlika med leasingom in kreditom je v zavarovanju terjatve do upnika. Pri leasingu poleg osebnega jamstva (menice) načeloma ni potrebno zavarovati terjatev, ker je jamstvo za premičnino oziroma nepremičnino, ki je predmet leasing pogodbe, sama lastninska pravica leasingodajalca. Prednosti leasinga pred drugimi oblikami financiranja so v večjih možnosti prilagajanja pogojev financiranja individualnim potrebam, postopek odobritve financiranja je hiter in enostaven, pravne osebe lahko koristijo določene vplive financiranja preko leasinga na bilanco stanja ter na stroškovno plat poslovanja, dodatno zavarovanje investicije pri leasingu tudi za daljše ročnosti običajno ni potrebno ter financiranje preko nekaterih oblik leasinga ne znižuje vašega kreditnega potenciala in nudi več razpoložljivega obratnega kapitala. Velja, da je tuje financiranje praviloma cenejše kot financiranje iz lastnih virov. Iz tega sledi, da je z vidika lastnikov ugodneje, da se podjetje financira iz tujih virov, saj s tem narašča donosnost podjetja. Kljub temu, da zadolževanje s tujimi viri običajno prinaša višjo donosnost, lahko prekomerno zadolževanje podjetje privede do plačilne nesposobnosti. Tuji viri so običajno cenejša finančna oblika, vendar so z vidika upnika bolj tvegani (Metodologija, str. 3). Pogoj, da lahko podjetje prenese visoko zadolžitev, je dovolj visoka rast poslovanja, ki pokriva bremena financiranja s tujimi viri ter tekoče stroške. Sicer se poveča tveganje, kar se posledično lahko izraža kot problem plačilne nesposobnosti. 5.3 Kazalniki Računovodske kazalnike so začeli uporabljati kot sredstvo analize kratkoročne kreditne sposobnosti ob koncu 19. stoletja. Od tedaj so teoretiki in analitiki razvili mnoge kazalnike, namenjene različnim uporabnikom. Izračunavanje in ocenjevanje računovodskih kazalnikov sta v praksi nedvomno najpomembnejša analitična postopka. Opredelitev kazalnikov ni standardizirana, zato obstaja širok spekter možnih opredelite kazalnikov, njihovega relativnega pomena in celo njihove možne razvrstitve v različne skupine (Duhovnik 2003, str. 227, 232). Analiza bilance je kompleksna dejavnost, ki se izvaja predvsem z uporabo tehnik kvantitativne obdelave podatkov, to so razni kazalniki za pridobitev informacij oziroma sodb o zdravju podjetja. Kazalniki nam pomagajo preoblikovati bilančne podatke v informacije. Z revizijo računovodskih izkazov se lahko izdela več kazalnikov (indeksov), vendar je potrebno poudariti, da pomen informacij, ki jih bomo dobili, ni odvisen od števila indeksov, ampak od njegove sposobnosti, da nam na podlagi razmerja vrednosti omogoči sistematično in celostno analizo podatkov. Analiza bilančnih podatkov je močno in pomembno orodje, ki omogoča podjetniku ali bančniku pripravo kazalnikov, ki predstavljajo gospodarsko uspešnost, premoženjsko in finančno stanje podjetja. Kadar je potrebno razlagati stanje preko indeksov, je potrebno vedno upoštevati, da vsak posamezni indeks nima samostojnega pomena ter da je vsak indeks treba razlagati in ovrednotiti v primerjavi z drugimi indeksi. Najboljši rezultati v smislu razlage in vrednotenja so doseženi s preučevanjem časovnega poteka pomembnih razmerjih, tako da razumemo, v katero smer se podjetje premika (analiza dinamičnega ravnovesja). 19

26 Računovodski izkazi vsebujejo pomembne informacije o finančnem položaju in uspešnosti podjetja. Ker absolutni podatki dajejo omejeno sliko o poslovanju podjetja, jih je treba analizirati in primerjati z drugimi, ki služijo kot standard. Za primerjanje računovodskih izkazov se uporabljajo podatki o preteklem poslovanju podjetja, načrtovanega poslovanja in podatki o poslovanju podjetij v isti gospodarski panogi (Hočevar, Igličar, RM 1997, str. 219). Pri analiziranju s kazalniki se je potrebno zavedati, da se podatki, s katerimi operiramo, nanašajo na preteklo poslovanje podjetja. Naša želja pa je predvideti poslovanje v prihodnjem obdobju. Poleg tega pa se moramo še zavedati, da računovodski izkazi, še posebej bilanca stanja, kažejo stanje podjetja v določenem trenutku in se lahko hitro spremenijo (Hočevar, Igličar, RM 1997, str. 220). Kazalnike delimo na stopnje udeležbe, indekse in koeficiente. Če samo na kratko osvetlimo posamezno skupino kazalnikov, dobimo naslednje informacije (Hočevar, Igličar, RM 1997, str. 229): S količnikom stopnje udeležbe merimo odstotek udeležbe sestavnega dela v celotni velikosti. Dobimo ga tako, da podatek za sestavni del delimo s podatkom za celoto. Z indeksom primerjamo in merimo istovrstne podatke, ki zrcalijo različne, toda med seboj sorodne procese in stanja. Dobljeni količnik pomnožimo s 100, da ga izrazimo v odstotkih. Koeficient dobimo s primerjavo raznovrstnih podatkov, ki zrcalijo med seboj primerljive procese ali stanja. Izbor finančnih kazalnikov, ki jih bom predstavil, je omejen na osem najbolj reprezentativnih, ki jih poslovna in strokovna javnost v praksi najpogosteje uporablja. Vsako podjetje mora biti za preživetje likvidno in uspešno, zato so kazalniki ločeni na kazalnike likvidnosti ter kazalnike uspešnosti Kazalniki likvidnosti Ti kazalniki so pomembni pri dolgoročnih odločitvah o politiki financiranja podjetja, med zunanjimi uporabniki pa zanimajo posojilodajalce podjetja, saj jim kažejo tveganost vračila glavnice in obresti. Osnovni kazalniki te skupine so: Delež kapitala v financiranju = kapital obveznosti do virov sredstev Ta indeks nam kaže delež oziroma odstotek kapitala v celotni masi podjetja. Čim večja je vrednost kazalnika, večji je delež kapitala med celotnimi viri sredstev. Vrednost kazalnika 1 bi pomenila, da podjetje nima dolgov in da so vsa sredstva financirana s kapitalom podjetja. Delež dolgov v financiranju = dolgovi obveznosti do virov sredstev 20

27 Delež dolga v financiranju prikazuje višino sredstev financirana s tujim kapitalom. Višja vrednost kazalnika pomeni, da se podjetje financira predvsem s tujimi viri (kratkoročne in dolgoročne obveznosti). Višja vrednost kazalnika predstavlja višje tveganje s strani upnikov. Če je vrednost kazalnika višja od 1, pomeni, da se podjetje financira predvsem s tujimi viri. V kolikor podjetje deluje v panogah, za katere velja hitrejše obračanje sredstev, lažje nosi breme višje vrednosti tega kazalnika. Razmerje med dolgovi in kapitalom lahko zapišemo tudi v obliki kazalnika finančnega vzvoda. Kazalnik finančnega vzvoda = dolgovi kapital Vsebina kazalnika je podobna kot pri prvih dveh kazalnikih, saj nam pove razmerje med dolgovi in kapitalom. Višja vrednost kazalnika kaže na večji delež dolgov med viri financiranja. Pri kazalnikih plačilne sposobnosti primerjamo posamezne postavke sredstev s posameznimi postavkami obveznosti do virov sredstev. Ti kazalniki so posebno zanimivi za posojilodajalce, predvsem za odobritev kratkoročnih posojil. V praksi velja pravilo, da minimalno razmerje, ki zagotavlja določeno varnost, narekuje, da morajo biti kratkoročna sredstva dvakrat večja od kratkoročnih obveznosti. Kazalnik KS = zaloge + KPS + KFN + denarna sredstva + AČR KPFO + PČR Opis: KPS kratkoročne poslovne terjatve KFN kratkoročne finančne naložbe AČR kratkoročne aktivne časovne razmejitve KPFO kratkoročne poslovne in finančne obveznosti PČR kratkoročne pasivne časovne razmejitve Kazalnik plačilne sposobnosti prikazuje pokrivanje kratkoročnih obveznosti s kratkoročnimi sredstvi. Ta kazalnik nam ne omogoča presojanja plačilne sposobnosti podjetja, temveč le dejavnikov, ki utegnejo vplivati nanjo. Če je vrednost kazalnika višja, pomeni, da bodo tekoče obveznosti podjetja lažje poplačane. Vrednost kazalnika se zmanjšuje, če tekoče obveznosti rastejo hitreje od kratkoročnih sredstev, kar lahko v prihodnosti poveča tveganje plačilne nesposobnosti. Vrednost kazalnika se lahko zniža, če pride do izničenja kakšne postavke med kratkoročnimi sredstvi (odpis slabih terjatev ali znižanja zalog) ali ko podjetje nenadoma poveča kratkoročne obveznosti (podjetje je v finančnih težavah, zato najame nova kratkoročna posojila). Če vrednost kazalnika zavzema previsoke vrednosti, lahko sklepamo, da podjetje neučinkovito uporablja kapital. To pomeni, da ima podjetje previsoko količino zalog za potrebe trga ali v preveliki meri kreditira kupce. 21

28 Kazalnik servisiranje dolga ima v števcu vrednost denarnega toka ter v imenovalcu vrednost celotnih odhodkov. Če je vrednost kazalnika višja, pomeni, da denarni tok v večji meri pokriva odhodke. V tem primeru se bo podjetje manj zadolževalo za pokrivanje tekočih obveznosti. Servisiranje dolga SD = čisti poslovni izid (po davkih) + odpisi vrednosti celotni odhodki Najboljši pokazatelj kratkoročne plačilne sposobnosti je ažuren izkaz denarnih tokov, toda ta je za zunanje uporabnike težko dosegljiv podatek. Tako smo uporabili skrajšano verzijo denarnega toka. Mnogi analitiki uporabljajo vsoto poslovnega izida in amortizacije kot hitrega pokazatelja vrednosti denarnega toka v obračunskem obdobju. Sestava kazalnika servisiranja dolga je denarni tok v števcu ter celotni odhodki v imenovalcu. Višja vrednost kazalnika pomeni, da so odhodki v večji meri pokriti z denarnim tokom. Za samo podjetje je to dobro, saj se bo v takem primeru manj zadolževalo za pokrivanje tekočih obveznosti. Višja, kot je vrednost kazalnika, boljše je. V takšnem primeru so odhodki bolj pokriti s strani ustvarjenega denarnega toka v obračunskem obdobju. Kreditna izpostavljenost iz poslovanja = kratkoročne poslovne terjatve poslovni prihodki Kazalnik meri razmerje med poslovnimi terjatvami in poslovnimi prihodki na zadnji poslovni dan v izbranem poslovnem letu. Delež naj bi ponazarjal kreditno tveganje subjekta iz poslovanja in spada v skupino kazalnikov, ki merijo likvidnost poslovanja subjekta. V primeru večjega deleža neplačnikov lahko podjetje zaide v likvidnostne težave, posledice so lahko večanje kratkoročnega zadolževanja podjetja in v najslabšem primeru podjetje preide v prisilno poravnavo ali stečaj. Višja kot je vrednost kazalnika, večji je delež odprtih terjatev subjekta. Velik delež neporavnanih terjatev subjekta pomeni večjo kreditno izpostavljenost subjekta do svojih strank. Kazalnik meri le kreditno izpostavljenost iz poslovanja in ne upošteva kreditne izpostavljenosti, ki jo ima subjekt iz danih posojil. Tovrstna izpostavljenost naj bi bila bolj kratkoročna Kazalniki uspešnosti Poslovna donosnost sredstev = poslovni prihodki + SVZNP poslovni odhodki ( sredstva + sredstva predhodnega leta ) 2 SVZNP sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje Donosnost sredstev nam pokaže uspešnost uporabe sredstev podjetja. Upnik lahko na podlagi kazalnika ugotovi, kako posluje podjetje. Na kazalnik je potrebno biti pozoren, saj je čisti poslovni izid obračunskega obdobja mnogokrat podrejen kreativnemu računovodstvu. Na podjetja z zelo visoko donosnostjo sredstev ter hkrati z zelo visoko vrednostjo kazalnika deleža dolga v financiranju mora biti upnik pozoren, saj podjetje povečuje uspešnost na račun zadolževanja. Če podjetje ne 22

29 poveča ali vsaj ne ohrani enake ravni prihodkov, se poveča verjetnost plačilne nesposobnosti. Višja, kot je vrednost, boljše je ter bolj je podjetje donosno in učinkoviteje uporablja lastna sredstva. Če je vrednost kazalnika negativna, pomeni, da podjetje posluje negativno. Če vrednost kazalnika znaša 1 ali več, pomeni, da podjetje običajno posluje z nizko vrednostjo sredstev ter posluje z dobičkom, ki ima vrednost enako ali večjo od zabeleženih sredstev. Takšno vrednost tega kazalnika imajo običajno podjetja, ki delujejo v dejavnosti, kjer ne potrebujejo veliko sredstev za poslovanje. Primer je tako imenovana nova ekonomija ali storitvene dejavnosti. Koeficient obračanja sredstev KOS = celotni prihodki (sredstva + sredstva predhodnega leta)/2 Kazalnik meri delež celotnih prihodkov v sredstvih. Lahko spada med kazalnike obračanja, če bi dobljeno vrednost delili s številom dni v letu. Tako pridobljena vrednost bi nam povedala, kolikokrat se sredstva obrnejo v roku enega leta. Tako pa ga lahko opredelimo kot kazalnik donosnosti ali uspešnosti. Kazalnik uporabljajo tako lastniki kot tudi upniki. Za upnike je kazalnik uporaben, saj lahko iz njega razberejo, koliko celotnih prihodkov ustvari posamezno podjetje na dana sredstva. Večja, kot je vrednost kazalnika, uspešneje podjetje posluje in krajši je poslovni obrat. Krajši kot je poslovni obrat, bolj je podjetje likvidno ter manjša je verjetnost, da bi podjetje imelo likvidnostne težave. Krajši poslovni obrat pomeni hitrejši prehod sredstev iz nelikvidnega v likvidno stanje. Podjetja z visoko vrednostjo kazalnika deleža dolga v financiranju ter z nizko vrednostjo kazalnika koeficienta obračanja sredstev, imajo večjo verjetnost da postanejo plačilno nesposobna. Kazalnik je bil izbran z namenom, da pokaže uspešnost poslovanja podjetja z vidika celotnega poslovanja. Poslovna donosnost sredstev pokaže le uspešnost poslovanja iz glavne poslovne dejavnosti brez financiranja. Podjetje z visoko poslovno donosnostjo iz poslovanja ter nizko vrednostjo kazalnika koeficienta obračanja sredstev ima probleme s financiranjem (visoke finančne odhodke) samega sebe ali pa je zabeležilo nepredvidljiv dogodek (izredni odhodki). Višji, kot je kazalnik, boljše je za podjetje ter večji delež celotnih prihodkov pokriva celotna sredstva. Kazalnik je vedno pozitiven, ker celotni prihodki ter sredstva ne morejo biti nikoli negativna. 23

30 6 OPTIMALNA KAPITALSKA STRUKTURA V Sloveniji so bila podjetja preko procesa izgube trgov v času po nastanku nove države Slovenije in privatizacije v nadaljnjih dveh desetletjih soočena s spremembami v lastniških strukturah, posledično s spremembami strukture kapitala in opredelitve ciljev, zaradi izgube trgov pa so na novo organizirala tudi svoje poslovne procese. Globalna finančna kriza, ki je nastopila jeseni 2008, je izpostavila še dodaten problem neracionalnega najemanja zunanjih virov v preteklih obdobjih. Podjetja so se znašla v situaciji, ko so se bistveno spremenili gospodarsko okolje in pogoji poslovanja, saj so banke, ki so podjetjem v preteklih obdobjih zagotavljale vire po ugodnih obrestnih pogojih in z relativno vprašljivimi zavarovanji za primer neplačila posojil, svoje pogoje zategnile z višjimi obrestnimi merami, zahtevami po dodatnih jamstvih in/ali zahtevami po vračilu posojil, brez možnosti podaljšanja ali reprogramiranja. Tematika strukture kapitala podjetij je v Sloveniji v navedenih pogojih tako eden ključnih dejavnikov pri nadaljevanju njihovega poslovanja, uspešnosti le-tega in doseganju opredeljenih ciljev. Finančni sistem lahko opredelimo kot niz prenosov finančnih sredstev, ki se zgodijo med enotami v presežku in enotami v primanjkljaju. Finančna sredstva na splošno predstavljajo pravice na realnih sredstvih. Med njimi ima kovanec oziroma denar posebno značilnost vrednosti, saj prestavlja sredstvo za takojšnje plačilo. Optimalna kapitalska struktura je ciljna kapitalska struktura, pri kateri je razmerje med lastniškim kapitalom in dolgom takšno, da se vrednost podjetja maksimalno poveča. Ker ima vsak finančni vir tudi svoj strošek (obrestna mera, zahtevani donos itn.), je namen skozi pravilno izbiro virov financiranja znižati stroške kapitala ter posledično maksimizirati vrednost organizacije, upoštevaje stopnjo finančnega tveganja. Optimalna kapitalska struktura je tista, pri kateri je razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom takšno, da minimizira strošek kapitala za podjetje in maksimizira njegovo vrednost. Teoretično ima dolžniški kapital praviloma nižji strošek kapitala, posebej zaradi davčnega ščita. Toda večji delež dolga v kapitalski strukturi redko predstavlja optimalno kapitalsko strukturo. Če podjetje v svoji strukturi virov uporablja več dolga, pomeni to večje finančno tveganje pri poslovanju podjetja. Večje tveganje pa ima negativen učinek na vrednost podjetja. Med osnovnimi cilji finančne funkcije v podjetju je skozi pravilno kapitalsko strukturo možno doseči najnižji možen strošek kapitala upoštevaje stopnjo tveganosti, ki izhaja iz višine zadolženosti podjetja. Pravzaprav gre za prepletanje tveganja in višine stroška kapitala. Iz zgoraj navedenega lahko povzamemo, da se dolg kot vir financiranja v kapitalski strukturi povečuje, dokler se povečuje tudi vrednost podjetja, vse do meje, kjer začne vrednost podjetja z naraščanjem dolga izgubljati vrednost. Glavne značilnosti optimalne kapitalske strukture so, da je razmerje med lastniškim kapitalom in dolgom takšno, da je strošek kapitala najnižji, kar ima pozitiven učinek na vrednost podjetja. Pri iskanju optimalne kapitalske strukture podjetje (oziroma največkrat kar finančni oddelek) izbira razmerje med lastniškim kapitalom in dolgom na način, da finančno tveganje, ki izhaja iz višine zadolženosti, ostane minimalno in obvladljivo, pri tej izbiri se upoštevajo tudi davčni prihranki (t. i. davčni ščit), ki ga ponujajo obresti kot davčno priznan odhodek. Včasih lahko zadolževanje pomeni 24

31 zmanjševanje stroška kapitala ter povečevanje vrednosti podjetja. Kapitalska struktura doseže optimalno stanje, ko strošek kapitala doseže svoj minimum, medtem ko tržna vrednost podjetja doseže trenutni maksimum (iz vidika poslovanja in ne zaradi tržnih špekulacij). Tradicionalen pogled pravi, da za vsako podjetje obstaja optimalna struktura kapitala. Akademika Modigliani in Miller sta s svojo teorijo poskušala dokazati, da kapitalska struktura nima nobenega vpliva na vrednost podjetja, o čemer sem pisal v poglavju o kapitalu. Zanimivo primerjavo med prepričanjem, da je za odobritev financiranja dovolj že to, da ima podjetje oziroma podjetnik zadostno stopnjo rasti prometa, in dejstvom, da to ni pogoj, da bo banka subjektu dejansko le-to tudi odobrila, nam poda naslednji primer, ki mi ga je posredovala banka brez objave, na katero podjetje se nanaša. Ker je uspeh v poslovnem okolju odvisen tudi od zadostnih finančnih in likvidnostnih sredstev, so finančne institucije pomemben partner v tem procesu. Finančna institucija bančnega posojila ni odobrila, ne glede na to, da so bili njegovi dosedanji izkazi uspeha pozitivni in so izkazovali nenehno rast prodaje in dobičkov. Z nastopom krize se je situacija obrnila v rdeče številke in podjetje je pričakovalo, da bo banka razumela upad kot posledico finančne krize in mu pomagala pri premostitvi lete. Iz podatkov razberemo, da je kljub rasti prodaje dobičkonosnost upadala (marža EBITDA). Tabela 1: Izhodiščni podatki podjetja iz bilanc Prihodki v EBITDA EBITDA/marža 11,30 % 10,80 % 10,20 % 8,40 % 8,10 % Neto dobiček Sredstva/ obveznosti Kapital % kapitala 39,05 38,80 33,33 33,70 34,92 Finančni dolg Delež 39,80 % 50,50 % 58,00 % 62,20 % 64,50 % kratkoročnih posojil % WC v 16,70 % 18,40 % 22,20 % 27,00 % 29,85 % prihodkih CAPEX Neto rast dolga Neto DT Vir: Banka Koper Analiza kaže, da je podjetje svojo rast in poslovanje financiralo prek čedalje bolj negativne spremembe obratnega kapitala (oznaka WC), saj je za pridobivanje poslov podaljševalo plačilne roke, medtem ko tega ni bilo mogoče prevaliti na dobavitelje. Delež WC v prihodkih se je povečal s 16,70 odstotka v letu 2009 na skoraj 30 odstotkov v letu Kot posledica tega dejstva in tega, da je podjetje za rast 25

32 moralo vložiti v opremo (capex), je ustvarjalo negativen denarni tok. Z drugimi besedami, bolj ko je podjetje raslo, manj denarja je ustvarjalo. Po drugi strani je podjetje negativno razliko financiralo večinoma s kratkoročnimi posojili, kar vidimo v deležu v vseh posojil, ki je zrasel s 40 na 65 odstotkov. Podjetje je torej leto 2013 končalo z izgubo in imelo kazalnik neto dolg/ebitda 5,3. Tudi v drugem scenariju, če ne bi bilo krize in bi podjetje povečevalo prodajo ter hkrati ne bi bilo upadanja marže EBITDA iz poslovanja, bi imeli enak rezultat. Torej negativen denarni tok, veliko zadolženost in prevelik delež kratkoročnih posojil. Banka bi tudi v tem scenariju dala negativen odgovor, preprosta podaljšava kratkoročnega posojila ne bi bila več mogoča. V naslednji tabeli prikazujem primer, ko predpostavim enak scenarij poslovnega okolja, kot je v prvi tabeli, vendar v nasprotju s prejšnjo simulacijo podjetje ni reševalo položaja negativnega denarnega toka samo s posojili, temveč tudi s prodajo terjatev, za vlaganja (capex) pa je najemalo dolgoročna posojila. Podjetje še vedno realizira poslovno izgubo v letu 2013 in delež kratkoročnih posojil ni majhen, toda likvidnost je veliko boljša. Skupna zadolženost je manjša (neto dolg/ebitda je 3,80), neto denarni tok (2012 in 2013) pa je pozitiven. Tabela 2: Prirejeni podatki podjetja iz bilanc Prihodki v EBITDA EBITDA/marža 11,30 % 10,80 % 10,20 % 8,40 % 8,10 % Neto dobiček Sredstva/ obveznosti Kapital % kapitala 39,05 % 38,80 % 36,00 % 37,70 % 38,50 % Finančni dolg Delež 39,00 % 47,50 % 43,00 % 45,00 % 50,00 % kratkoročnih posojil % WC v 16,70 % 17,00 % 17,20 % 18,00 % 19,00 % prihodkih CAPEX Neto rast dolga Neto DT Vir: Banka Koper Predpostavke iz opisanega primera kažejo na to, da je uravnotežena politika poslovanja najbolj primerna tako za podjetje, kot tudi za banko, ko se odloča za ponovno financiranje ali odobritev novega kredita podjetju, kot tudi za samo stabilnost samega poslovnega subjekta, tako finančno kot strukturno. 26

33 6.1 Oblikovanje optimalne kapitalske strukture Za teorijo optimalne strukture kapitala velja pravilo, da obstaja taka optimalna struktura kapitala, ki maksimira vrednost posameznega podjetja. S to vednostjo je možno spreminjati vrednost podjetja preko spreminjanja deleža dolžniškega kapitala v sami strukturi kapitala. Obstoj optimalne strukture kapitala torej teorija razlaga s tveganjem in povprečnimi stroški kapitala. Imetniki lastniških vrednostnih papirjev podjetja prevzemajo poslovnega in dodatno še finančno tveganje. Teorija sloni na sledečih predpostavkah: posamezniki imajo možnost sposojanja oziroma nalaganja denarja po enakih obrestnih merah kot poslovni subjekti/podjetja; ni davkov in v primeru bankrota se lahko podjetje brezplačno reorganizira; na naložbeno politiko podjetja ne vpliva kapitalska struktura; izenačeno znanje o podjetju tako za insiderje kot tudi za zunanje vlagatelje. Kot omenjeno poznamo dva pravila finančne strukture, in sicer pravila vodoravne finančne strukture in pravila navpične finančne strukture. Pravila vodoravne finančne strukture: Zlato bilančno pravilo zahteva financiranje dolgoročnih naložb z dolgoročnimi viri sredstev, kratkoročne naložbe pa naj se financirajo zgolj s kratkoročnimi viri sredstev. Ta zahteva je postavljena z namenom vzdrževanja plačilne sposobnosti podjetja. Zaradi obstoja raznih institucij, ki ponujajo finančna sredstva, si lahko podjetje lažje privošči, da sicer dolgoročno naložbo financira s kratkoročnimi tujimi viri, ki jih stalno obnavlja. Slika 4: Struktura virov financiranja ob upoštevanju zlatega bilančnega pravila Vir: Filipič in Milinarič, 1999, str

34 Pod navpično finančno strukturo razumemo razmerje med lastnimi (samofinanciranje) in tujimi viri financiranja. Osrednje vprašanje, ki se pojavlja v teoriji in tudi v praksi financiranja posameznega podjetja, je nedvomno vprašanje o določitvi optimalne kapitalske strukture podjetja. Zahteva tradicionalnega pravila je uravnoteženo razmerje med lastniškim in dolžniškim kapitalom v razmerju 1:1. Le-to je odvisno tudi od nagnjenosti menedžmenta k tveganju pri zadolževanju. Pri financiranju v podjetju se običajno pojavlja kombinacija lastnih in tujih virov financiranja. Zagotavljanje ustrezne finančne strukture s poudarjanjem finančnega vzvoda (financial leverage) ima pri večanju dolžniškega kapitala (ko je donos iz njegove uporabe zmanjšan za davek, večji od stroškov njegove priskrbe) tudi svojo zgornjo mejo zadolžitve, preko katere podjetje, če želi obstati, ne more. Tako imenovani leverage učinek je funkcionalna zveza med donosnostjo lastnega kapitala in stopnjo zadolževanja. Leverage učinek je lahko: pozitiven, ko je stopnja pričakovanega donosa na celotni kapital večja od obrestne mere za tuji kapital; negativen, ko je obrestna mera za tuji kapital večja od stopnje donosa na celotni kapital, ali nevtralen, pri katerem je obrestna mera za tuji kapital enaka donosu na celotni kapital (Čepelnik,2001, zapiski predavanj, str. 14). Samofinanciranje pomeni, da se podjetje financira iz lastnih virov sredstev. Delimo ga na trajno in začasno. Trajno samofinanciranje izhaja iz trajnih virov poslovnih sredstev, kot so zadržani dobiček in amortizacija. Medtem ko poteka začasno samofinanciranje iz sredstev rezervnega sklada in drugih virov. Računovodski izkazi so urejen prikaz učinka računovodskega obravnavanja podatkov. Vse skupine postavk v njem so računovodske informacije. Posamezne postavke v njem so računovodski podatki. Računovodski izkazi so končni rezultat finančno-računovodskega procesa, ki jih pripravi računovodska služba. Računovodski izkazi so zapisi dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti in so namenjeni zunanjim in notranjim uporabnikom. Najpomembnejša računovodska izkaza, ki ju prikazujemo v javnih bazah, sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida. Poleg teh dveh pa poznamo še izkaz denarnih tokov, izkaz finančnih tokov ter izkaz gibanja kapitala ter ostale. Namen računovodskih izkazov je priskrba informacij o finančnem položaju podjetja, o uspešnosti poslovanja ter o spremembah finančnega položaja podjetja, ki so koristne za širok krog uporabnikov pri sprejemanju ekonomskih odločitev (SRS, 2006) Bilanca stanja Bilanca stanja ima dve medsebojno uravnoteženi strani. Imenujemo ju aktiva in pasiva. Na aktivi so sredstva, na pasivi pa obveznosti do virov sredstev. Vsako podjetje ima premoženje, sredstva. Brez sredstev ni mogoče poslovati. Oblik sredstev je veliko. Med njimi so osnovna sredstva, pravice, terjatve, zaloge, denar in tako naprej. Glavna knjigovodska značilnost sredstev je, da izkazujejo stanje. Tako govorimo, da imamo v nekem trenutku neko stanje zalog, neko stanje terjatev, neko stanje 28

35 Odgovor o premoženju pa najdemo na pasivni strani bilance stanja oziroma med viri premoženja. Tam vidimo, da je premoženje lahko financirano z lastnimi ali tujimi viri. Lastne vire imenujemo z eno besedo kapital, tuje pa dolgovi. Enih in drugih je več vrst. Na prvi aktivni strani bilance stanja so sredstva vsebinsko razdeljena po načelu likvidnosti. Najprej so prikazana tista sredstva, ki so najbolj oddaljena od likvidnih sredstev, na koncu pa najbolj likvidna sredstva. To pomeni, da so najprej prikazana stalna in nato gibljiva sredstva in na koncu denarna sredstva. Sredstva so v denarni merski enoti izražene stvari, pravice in denar, s katerimi premoženjskopravno razpolaga podjetje (Hočevar in Igličar 1997, str. 52). Sredstva (v denarni merski enoti izražene stvari, pravice in denar, s katerimi premoženjskopravno razpolaga podjetje, gledano iz finančnega zornega, kota so povezana z naložbenjem podjetja) so v bilanci stanja razdeljena na (SRS 24, 2006): Na drugi, pasivni strani bilance stanja so postavke razvrščene po obliki obveznosti do virov sredstev, ki jih razporejamo po načelu zapadlosti. Po zapadlosti so dolgovi razvrščeni med dolgoročne in kratkoročne obveznosti. Pasiva predstavlja obveznosti do virov sredstev oziroma, od kod ta sredstva izvirajo. Temeljno načelo je, da lahko podjetje razpolaga le s tolikšnimi sredstvi, kolikor znašajo obveznosti zanje (Hočevar in Igličar 1997, str. 53). Obveznosti do virov sredstev so obveznosti, ki temeljijo na pravno zasnovanem razmerju podjetja do virov sredstev, s katerimi se financira podjetje. Podjetje ohranja tista sredstva financerjev, ki so pri njem, in jih vrača v ustreznih rokih z obrestmi ali drugim nadomestilom za gospodarjenje vred. Gledano s finančnega zornega kota so povezane s financiranjem podjetja. 29

36 V bilanci stanja so razdeljene na (SRS 24, 2006): Ker se bom v tej diplomski nalogi podrobneje ukvarjal z analiziranjem različnih metod financiranja investicijskih učinkov, bom bolj podrobno opredelil le pasivno stran bilance stanja. Glede na to, da nam obveznosti do virov sredstev povedo, kako oziroma od koga je podjetje pridobilo sredstva, jih bomo razdelili na tri skupine, in sicer: 1. obveznosti iz naslova kapitala, 2. obveznosti iz naslova časovnih razmejitev ter 3. obveznosti iz naslova dolgov. Pogosto želimo odgovor na vprašanje, ali bo podjetje sposobno poplačati svoje obveznosti. Eno od sodil je razmerje med dolgoročnimi sredstvi in dolgoročnimi viri. To pomeni, da nas zanima, na kakšen način so financirana sredstva v podjetju. Pri tem je zelo koristno poznati nekaj osnovnih pravil presojanja ustreznosti financiranja. Eno je tako imenovano pravilo ročnosti, ki pravi, da je potrebno dolgoročna sredstva financirati z dolgoročnimi viri in kratkoročna sredstva s kratkoročnimi viri. Na pasivni strani bilance pa imamo dolgoročni vir financiranja, ki je lahko kapital in/ali dolgoročno posojilo. Če je vir financiranja osnovnih sredstev kapital, je to zelo kvaliteten vir financiranja, saj praviloma nima roka zapadlosti. Če je vir financiranja osnovnih sredstev dolgoročno posojilo, je kvaliteta tega vira odvisna od roka vračila posojila, glede na čas, ko bomo uporabljali (amortizirali) osnovno sredstvo. Na primer, če kupimo stroj, za katerega predvidevamo, da bo njegova življenjska doba 5 let, je tudi najbolj primerno, če pridobimo posojilo za takšno obdobje. V primeru, da 30

37 ročnost ni usklajena in financiramo dolgoročna sredstva delno tudi s kratkoročnimi viri, se nam zgodi, da moramo vir financiranja vrniti prej, kot smo uspeli z uporabo sredstva ustvariti učinke, ki nam bodo prinesli prilive, ki nam omogočajo vrnitev vira financiranj. To pa pomeni, da bomo verjetno imeli težave pri plačevanju svojih obveznosti (Mayr B., Kamenšek D., str.9). Tabela 3: Bilanca stanja SREDSTVA VIRI STALNA SREDSTVA Neopredmetena dolg. sredstva Opredmetena osnovna sredstva Dolgoročne finančne naložbe v kapital Dolgoročne terjatve iz poslovanja GIBLJIVA SREDSTVA Zaloge Kratk. terjatve iz poslovanja Kratk. finančne naložbe Denarna sredstva AČR KAPITAL Osnovni kapital Kapitalske rezerve Preneseni čisti poslovni izid Prevrednotovalni popravki kapitala Nerazdeljeni čisti dobiček poslovnega leta DOLG. REZERVACIJE DOLG. OBV. IZ FINANCIRANJA DOLG. OBV. IZ POSLOVANJA KRATKOROČNE OBV. Kratk. obv. iz financiranja Kratk. obv. iz poslovanja PČR SKUPAJ AKTIVA SKUPAJ PASIVA Vir: SRS Bilanca stanja je dvostranski računovodski izkaz, ki nam prikazuje na levi strani stanje sredstev in na desni strani prikazuje stanje obveznosti do virov sredstev. Obe strani morata biti usklajeni, kar pomeni da je leva stran enaka desni strani. Je temeljni računovodski izkaz, v katerem je resnično in pošteno prikazano stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev v določenem trenutku. Gre za statični računovodski izkaz, kar pomeni, da prikazuje sredstva in obveznosti do virov sredstev podjetja na določen dan. Ker se sredstva in obveznosti neprestano spreminjajo, nam da bilanca stanja odgovor na vprašanje, kakšna je višina in struktura le-teh na določen časovni trenutek. Temeljno bilančno načelo, ki ga moramo upoštevati pri sestavljanju bilance stanja, je t. i. bilančno ravnovesje, ki pomeni, da je aktiva vedno enaka pasivi, oziroma da ima vsako sredstvo svoj vir (AKTIVA = PASIVA). 31

38 Pri sestavljanju bilance stanja moramo upoštevati najmanj naslednja pravila: načelo popolnosti, ki zahteva, da so v postavkah bilance stanja upoševana in zajeta vsa sredstva in vse obveznosti do virov sredstev; načelo resničnosti ali realnosti, ki zahteva dejansko prikazovanje stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev; načelo preglednosti, ki zahteva pravilno razporeditev bilančnih postavk; načelo jasnosti, ki zahteva jasen, razumljiv in nedvoumen prikaz postavk v bilanci stanja; načelo povezanosti, ki zahteva, da je bilanco stanja vsako leto sestavljena po enaki metodi Tabela 4: Bilanca stanja po SRS 24 32

39 Vir: SRS 33

40 6.1.2 Izkaz poslovnega izida Izkaz poslovnega izida je naslednji temeljni računovodski izkaz, ki prikazuje prihodke in odhodke podjetja v določenem obdobju ter ustvarjeni poslovni izid, dobljen na podlagi razlike med njimi. Izkaz poslovnega izida nam kaže uspešnost poslovanja podjetja v določenem obdobju. Je dinamičen računovodski izkaz, ki se nanaša na obdobje in ne na določen časovni trenutek. Poslovni izid vrednostno izenačuje prihodke in odhodke obdobja. Če so prihodki večji od odhodkov, dobimo dobiček. In obratno, če so odhodki večji od prihodkov, dobimo izgubo. V izkazu poslovnega izida se seštevajo prihodki in odhodki posameznega obdobja, zatorej to ni kumulativni računovodski izkaz. Prihodki in odhodki predstavljajo poslovnoizidne tokove, ki jih ne smemo enačiti z denarnimi tokovi (prihodkov ne smemo enačiti s prejemki, odhodkov pa ne z izdatki). Računovodsko spremljanje poslovanja podjetja namreč izhaja iz načela evidentiranja dogodkov v trenutku izstavitve računa in ne v trenutku prejema plačila. Enako se dogaja na strani odhodkov. Lahko je sestavljen v eni izmed dveh oblik (različic), pri čemer Slovenski računovodski standardi dajejo prednost drugi različici. Za različico I je značilno, da so stroški izkazani po naravnih vrstah stroški blaga, materiala, storitev, stroški dela in stroški amortizacije. Kot posebna postavka se v tej različici pojavljajo tudi spremembe vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje. Če se podjetje odloči za to različico izkaza poslovnega izida, mora v prilogi pojasniti stroške po funkcionalnih skupinah (to so proizvajalni stroški prodanih proizvodov, nabavna vrednost prodanega blaga, stroški prodajanja ter stroški splošnih dejavnosti). Tabela 5: Kratka različica izkaza poslovnega izida Vir: SRS 34

41 Za različico II je značilno, da so stroški izkazani po funkcionalnih skupinah proizvajalni stroški prodanih proizvodov, nabavna vrednost prodanega blaga, stroški prodajanja ter stroški splošnih dejavnosti. Podjetje, ki se odloči uporabljati to različico, pa mora v prilogi pojasniti stroške po naravnih vrstah, to je stroške blaga, materiala, storitev, dela ter stroške amortizacije. Zneski se v izkaz (tako po različici I kot po različici II) vpisujejo v dveh stolpcih. V prvega se vpisujejo uresničeni podatki v obravnavanem obračunskem obdobju, v drugega pa uresničeni podatki v enakem prejšnjem obračunskem obdobju. Na primer, če delamo izkaz poslovnega izida za leto 2015, se v prvi stolpec vpišejo podatki obravnavanega leta, v drugega pa podatki iz leta Tabela 6: Kratka različica II. izkaza poslovnega izida Vir: SRS Izkaz gibanja kapitala Izkaz gibanja kapitala je obvezen za srednje in velike delniške družbe ter tiste majhne delniške družbe, katerih vrednostni papirji kotirajo na borzi in ki pri sestavljanju računovodskih izkazov uporabljajo SRS, prav tako je obvezen za podjetja, ki sestavljajo računovodske izkaze v skladu z MSRP (mednarodni standardi računovodskega poročanja). Predpisuje ga Slovenski računovodski standard 27. Ta izkaz omogoča potencialnim investitorjem vpogled v pretekle spremembe postavk na kapitalu obravnavane družbe, npr. pokrivanje izgub, izplačila dividend, itd. Z vidika poslovnih financ je možno iz izkazov gibanja kapitala za več poslovnih obdobij ugotoviti politiko dividend družbe (razmerje med zadržanimi dobički in izplačilom 35

42 dividend). Izkaz prikazuje tudi odločitve, ki jih je sprejelo poslovodstvo in ki so jih sprejeli lastniki družbe. Izkaz gibanja kapitala kaže spremembe postavk kapitala med dvema zaporednima dnevoma bilance stanja, ponavadi na začetku in na koncu poslovnega obdobja. Informacije dopolnjujejo podatke o postavkah kapitala iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida. Podrobneje razčlenjuje spremembe postavk kapitala, kot pa jih je možno razbrati iz dveh zaporednih bilanc stanja. V njem so torej prikazane vse nepobotane spremembe vsake posamezne sestavine kapitala, ki so se zgodile v posameznem poslovnem obdobju. Povezava z izkazom poslovnega izida pa se kaže v podrobni členitvi uporabe čistega poslovnega izida obračunskega obdobja kot kategorije, ki nastane po izračunu razlike med vsemi prihodki in odhodki družbe. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) namreč v svojem 230. členu opredeljuje, za katere namene in po katerem vrstnem redu se uporablja čisti dobiček. Najprej ga porabimo za kritje prenesene izgube, nato oblikovanje zakonskih rezerv, sledi oblikovanje rezerv za lastne deleže in nazadnje oblikovanje statutarnih rezerv. Za navedene namene mora razpored poslovodstvo družbe upoštevati že ob sestavi letnega poročila. Tabela 7: Izkaz gibanja kapitala Vir: SRS Izkaz denarnega toka Pri analizi obravnavanega podjetja si bomo pomagali z izkazom denarnega toka. Izkaz finančnih tokov je računovodski izkaz, ki sistematično in urejeno prikazuje finančne tokove v določenem obdobju. Namenjen je dolgoročni analizi finančnega položaja podjetja, torej poleg denarnih tokov zajemajo še ustvarjanje sredstev in njihovo usmerjanje (dobiček, amortizacija). Finančne tokove razdelimo na pritoke in odtoke. Pritok pomeni povečanje sredstev, odtok pa zmanjšanje sredstev. Pritoki nastanejo zaradi povečanja obveznosti do virov sredstev (novo financiranje: najem 36

43 posojila) ali zaradi zmanjšanja obveznosti do virov sredstev (dezinvestiranje: odprodaja stroja). Odtoki nastanejo zaradi zmanjševanja obveznosti do virov sredstev (definanciranje: plačilo dobaviteljem ali kot posledica povečanja nedenarnih sredstev (investiranje: nakup poslovnih prostorov) (Stupica 2005, 267). Vsebina, opis in razlaga posameznih pojmov instrumenta izkaza denarnih tokov je podrobno opredeljena v Slovenskem računovodskem standardu SRS 26, kjer piše, da je izkaz denarnih tokov temeljni računovodski izkaz, v katerem so spremembe stanja denarnih sredstev prikazana resnično in pošteno za poslovno leto ali medletna obdobja, za katera se sestavlja. V njem so izkazani denarni tokovi v obdobju, nastali pri poslovanju, naložbenju in financiranju. Prikazan je denarni izid v obdobju ter začetno in končno stanje denarnih sredstev. Vsi izdatki so v izkazu denarnih tokov izkazani kot negativne postavke. Izkaz denarnih tokov vsebuje pomembne informacije, katere dajejo pomembne usmeritve glede odločanja pri poslovanju, financiranju in naložbenju. Te informacije privedejo do ugotovitev razlogov za povečanje ali zmanjšanje denarnih sredstev v obračunskem obdobju. Povečanje denarnih sredstev je lahko na podlagi poslovanja, novega financiranja (v ožjem pomenu) ali raznaložbenja (v ožjem pomenu), zmanjšajo pa zaradi poslovanja, naložbenja (v ožjem pomenu) ali definanciranja (v ožjem pomenu). Poznamo dve obliki izkaza denarnih tokov, in sicer se lahko sestavi po neposredni metodi (v standardu različica I) ali po posredni metodi (v standardu različica II). Slovenski računovodski standard daje prednost neposredni metodi sestavljanja izkaza denarnih tokov (različici I), podjetje pa izbere tisto, ki bolj ustreza njegovim možnostim zagotavljanja podatkov. Različici se razlikujeta predvsem po načinu izkazovanja stroškov. Izkaz poslovnega izida, sestavljen po različici I, daje podatke o stroških po naravnih vrstah (nabavna vrednost prodanega blaga, stroški materiala, stroški storitev, stroški dela, stroški amortizacije in drugi stroški). Po različici II pa nam zagotavlja informacije o stroških po njihovih funkcionalnih skupinah (proizvajalni stroški prodanih količin, stroški prodaje, nabave in stroški uprave). Pri neposredni metodi se podatki o prejemkih in izdatkih za potrebe izdelave izkaza denarnih tokov pridobivajo iz poslovnih knjig podjetja ali z dopolnjevanjem postavk poslovnih prihodkov in poslovnih odhodkov (brez prevrednotovalnih) ter finančnih prihodkov iz poslovnih terjatev in finančnih odhodkov iz poslovnih obveznosti (brez prevrednotovalnih) iz izkaza poslovnega izida s spremembami obratnih sredstev, časovnih razmejitev, rezervacij in odloženih davkov v obdobju. Na kratko bom osvetlil osnovne značilnosti in minimalne potrebne podatke pri obeh različicah, samo analizo poslovanja podjetja ORO MET d. o. o. pa bom sestavljal po priporočeni prvi različici izkaza. Vsi izdatki so v izkazu denarnih tokov izkazani kot negativne postavke. Po različici I in II so v izkazu denarnih tokov potrebne najmanj te postavke (SRS poglavje 26.6 in 26.9). 37

44 Tabela 8: Izkaz denarnih tokov po različici I Vir: SRS 38

45 Tabela 9: Izkaz denarnih tokov po različici II Vir: SRS 39

46 Ena izmed poglavitnih razlik med obema različicama je, da pri neposredni metodi (različici I) podatke za postavke o prejemkih in izdatkih iz izkaza denarnih tokov pridobimo iz poslovnih knjig podjetja (za denarne tokove pri poslovanju, naložbenju in financiranju) ali z dopolnjevanjem postavk poslovnih prihodkov in poslovnih odhodkov (brez prevrednotovalnih) ter finančnih prihodkov iz poslovnih terjatev in finančnih odhodkov iz poslovnih obveznosti (brez prevrednotovalnih) iz izkaza poslovnega izida s spremembami obratnih sredstev, časovnih razmejitev, rezervacij in odloženih davkov v obdobju ter iz poslovnih knjig podjetja (za denarne tokove pri naložbenju in financiranju). Medtem ko se pri posredni metodi (različici II) podatki pridobijo z dopolnjevanjem postavk poslovnih prihodkov in poslovnih odhodkov (brez prevrednotovalnih) ter finančnih prihodkov iz poslovnih terjatev in finančnih odhodkov iz poslovnih obveznosti (brez prevrednotovalnih) iz izkaza poslovnega izida. Te podatke dobimo s spremembami obratnih sredstev, časovnih razmejitev, rezervacij in odloženih davkov v obdobju ter iz poslovnih knjig podjetja (za denarne tokove pri naložbenju in financiranju). Pomembno je poudariti, da naj se podatki o denarnih tokovih pri naložbenju in denarnih tokovih pri financiranju, pridobljeni po posredni in neposredni metodi, ne bi razlikovali. Za potrebe priprave izkaza denarnih tokov bom predstavil in opredelil tudi nekaj ključnih temeljnih pojmov (povzeto po SRS 26, poglavje C opredelitev ključnih pojmov). a) Prejemki so gotovinska ali negotovinska denarna sredstva, ki se prejemajo v obravnavanem obračunskem obdobju. b) Izdatki so gotovinska ali negotovinska denarna sredstva, ki se v obračunskem obdobju porabljajo. c) Pritoki so sprememba sredstev v obravnavanem obračunskem obdobju in se uporabljajo pri posrednem ugotavljanju prejemkov. Povezani so z novim financiranjem ali raznaložbenjem (dezinvestiranjem) sredstev. č) Odtoki so sprememba sredstev v obravnavanem obračunskem obdobju in se uporabljajo pri posrednem ugotavljanju izdatkov. Povezani so z definanciranjem ali naložbenjem (investicije). d) Poslovanje je ustvarjanje proizvodov in storitev ter njihovo prodajanje s pomočjo prvin poslovnega procesa. e) Naložbenje (investiranje) je spreminjanje denarnih sredstev v nedenarna znotraj obračunskega obdobja. V ožjem pomenu ne vključuje poslovnih terjatev, zalog in aktivnih časovnih razmejitev, ki se upoštevajo pri posrednem ugotavljanju prejemkov pri poslovanju. f) Financiranje je spreminjanje velikosti sredstev v obračunskem obdobju zaradi spreminjanja velikosti kapitala oziroma dolgov. V ožjem pomenu ne vključuje sprememb velikosti kapitala zaradi čistega poslovnega izida v obračunskem obdobju, 40

47 sprememb velikosti poslovnih dolgov ter sprememb velikosti pasivnih časovnih razmejitev in rezervacij, ki se upoštevajo pri posrednem ugotavljanju prejemkov pri poslovanju. g) Denarna sredstva so najpogosteje gotovina v blagajni, knjižni denar na transakcijskih računih pri banki, denar na poti in denarni ustrezniki. Pri tem gre za širše obravnavanje denarnih sredstev, po katerem so med denarna sredstva vključeni tudi denarni ustrezniki. Denarna sredstva so podrobneje obravnavana v SRS 7. h) Denarni ustrezniki so tiste naložbe, ki jih je mogoče hitro oziroma v bližnji prihodnosti pretvoriti v vnaprej znan znesek denarnih sredstev in pri katerih je tveganje spremembe vrednosti nepomembno. Finančno analizo obravnavanega podjetja bomo začeli s tezo, da če ima podjetje ponavljajoči se primanjkljaj iz poslovanja ter presežek iz financiranja (nova posojila), to pomeni, da slabo gospodari in pokriva posledice slabega poslovanja z zadolževanjem. Če se temu pridruži še primanjkljaj iz naložbenja v obliki nakupa deležev v podjetjih, ki ne izplačujejo dividend, je usoda podjetja že določena. 41

48 7 PREDSTAVITEV PODJETJA ORO MET D. O. O. Podjetje ORO MET d. o. o. se po velikosti uvršča med majhne družbe po Zakonu o gospodarskih družbah z zasebnim kapitalom. Poslovno leto je enako koledarskemu. Poglavitna dejavnost je proizvodnja orodij za stroje, po standardni klasifikaciji pa se uvršča v skupino Lastniška struktura se je med leti spreminjala, v letu 2015 pa je bila struktura sledeča. In sicer: 17 odstotkov Franc Černigoj, 4 odstotke Jernej Pavlin, 39 odstotkov Janez Suša in 40 odstotkov družba HTS IC d. o. o., Litostrojska cesta 60, 1000 Ljubljana. Podjetje ORO je na trgu prisotno od leta 1986, ko je bila še manjša obrtniška delavnica. Leta 2005 se je ustanovilo novo podjetje pod imenom ORO MET in nadaljevalo kot samostojna enota znotraj skupine ORO. Občutni porast prometa je doživelo med letoma 2011 in Do leta 2015 je doseglo stabilno in enakomerno rast, zato bom analizo denarnega toka in projekcijo za nadaljnjih pet let začel z letom Trenutni logotip podjetja je v uporabi od leta 2005 dalje. Slika 5: Logotip Vir: Podjetje ORO MET d.o.o. Pomembni dogodki in dosežki v letu 2014 so presegli načrtovani plan prodaje za 31 odstotkov. Strategija usmerjenosti na tuji trg se je izkazala za uspešno. Družba se je uspešno predstavila na sejmu Euromolt v Frankfurtu v Nemčiji, kjer so se vzpostavili pomembni stiki z novimi kupci. Družba investira v nov informacijski sistem za podporo sledljivosti proizvodnje. Povezan bo z dobavitelji in kupci. Program bo v veliko pomoč planiranju proizvodnje in bo v veliki meri odpravljal neskladja med proizvodnim procesom. Prav tako družba investira v posodobitev obstoječega informacijskega programa s prilagoditvami proizvodne dejavnosti, saj je bilo ugotovljeno, da sedanja namestitev ne zadošča več. Le s tako informacijsko podporo si lahko družba zagotovi rast in dolgotrajen obstoj na trgu. Leto 2014 je bilo uspešno, saj je družba dosegla zastavljene cilje. Prodaja je bila višja za 31,11 odstotkov kot v letu 2013 in presegla plan za 15,64 odstotka. 42

49 Slika 6: Rast vrednosti prodaje Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto 2014 Struktura prodaje po trgih se je spremenila. Povečal se je delež prodaje na evrskem območju za kar 25,53 odstotka, kot je razvidno iz spodnjega grafa. Slika 7: Struktura prodaje Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto

50 Družba ustvarja prihodke z izdelovanjem orodnih plošč, ABC in CNC programom, kar pomeni precizno strojno obdelavo in izdelavo izdelkov na sodobnih CNC-rezkalnih in stružnih strojih. Slika 8: Prodaja po programih Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto 2014 Med poslovnimi odhodki odpade največji delež na material za proizvodnjo. Stroški so v letu 2014 primerjalno z letom 2013 v približno enakih odstotkih, kar pomeni, da družba skrbno ravna s stroški. 44

51 Slika 9: Poslovni odhodki Energija 1% Druge storitve 21% Drugi str. materiala 1% Poslovni odhodki 2014 Amortizacija 8% Plače zaposlenih 14% Ostali str. 0% Blago 5% Drugi odhodki 0% Material 50% Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto 2014 Struktura sredstev se je spremenila zaradi novih investicij v letu 2014, kar je razvidno iz zgornje tabele in spodnjega grafa. Vrednost kapitala se je v preteklih letih povečevala zaradi ustvarjenih dobičkov. Slika 10: Struktura sredstev Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto

52 Vrednost kapitala se je v preteklih letih povečevala zaradi ustvarjenih dobičkov. Slika 11: Vrednost kapitala Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto 2014 Razvoj poslovanja v preteklih letih je zahteval nove investicije. Že v letu 2013 je družba investirala v izgradnjo nove proizvodne hale, kar se je izkazalo za dobro odločitev. S tem se je povečala kapaciteta proizvodnje in posledično prodaje. Zaradi večjega povpraševanja na trgu se je pokazala potreba po dodatnih investicijah. Nove investicije v letu 2014 so bile: posodobitev obstoječega informacijskega sistema in nov informacijski sistem, nakup zemljišča za izgradnjo nove proizvodne hale ter izdatki za proizvodno halo, proizvodna oprema. Investicije so tako v letu 2014 znašale eur. Največji delež odpade na proizvodno opremo (70,12 odstotka). Za investicije v proizvodno opremo je družba pridobila nepovratna sredstva. Poleg amortizacije, ki je pomemben vir financiranja, je družba za potrebe likvidnosti podjetja najela dolgoročno posojilo za obratna sredstva in dolgoročna posojila za nakup stroja. Družba ORO MET d. o. o. je v začetku poslovnega leta 2015 postala 30-odstotni lastnik družbe MWT Meyer, Nemčija, in si s tem utrdila položaj na nemškem trgu. 46

53 Tabela 10: Bilanca stanja podjetja za leti 2014 in 2013 Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto 2014 Tabela 11: Izkaz poslovnega izida podjetja za leti 2014 in 2013 Vir: Letno poročilo podjetja ORO MET d. o. o. za leto