UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino MAGISTRSKO DELO Sabina Žel Maribor, 2017

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino MAGISTRSKO DELO Sabina Žel Maribor, 2017

2

3 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino MAGISTRSKO DELO Ludvik IX Mentor: doc. dr. Anton Ravnikar Kandidatka: Sabina Žel Maribor, 2017

4 Lektorica: Jerica Golob Peterka, profesorica slovenskega jezika

5 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Antonu Ravnikarju za koristne nasvete in usmerjanje pri pisanju magistrske naloge. Zahvaljujem se tudi staršem, ki so me spodbujali in mi pomagali skozi vsa leta šolanja. Prav tako se zahvaljujem ostalim sorodnikom na katere sem se vedno lahko obrnila, ko sem jih potrebovala. Zahvala gre tudi Janiju, ki je vedno verjel v mene in me spodbujal, ko sem to najbolj potrebovala.

6 POVZETEK Ludvik IX. ( ), tudi poznan kot Sveti Ludvik, je bil francoski kralj. Zavladal je leta 1226, ko mu je umrl oče, prejšnji francoski kralj Ludvik VIII. Takrat je bil Ludvik IX. še mladoleten, zato je v njegovem imenu delovala kot regentka njegova mati Blanka Kastiljska. Ena najbolj znanih karakternih značilnosti Ludvika IX. je bila njegova pobožnost, o kateri lahko preberemo v več knjigah in tudi virih. Veliko truda je vložil tudi v pridobitev svetih relikvij, za katere je zgradil tudi Saint-Chapelle v Parizu. Izdelati je dal tudi razsvetljeni rokopis Stare zaveze, ki je eno najlepših umetnostnih del katero je ohranjeno še danes. Najpomembnejši vir, ki govori o Ludviku IX., je kronika Jeana de Joinvilla, Življenje Svetega Ludvika, v kateri piše o Ludvikovem križarskem pohodu. Na svojem drugem križarskem pohodu je Ludvik IX. umrl zaradi bolezni. Ime Sveti Ludvik je dobil leta 1297, ko so ga kanonizirali. V sporih med cesarjem Friderikom II. in papeštvom je ohranjal nevtralno stanco, kar pa ni zmanjšalo spoštovanja, ki sta ga papeštvo in cesar čutila do njega. Tudi v domači Franciji se je že v prvih letih vladanja soočal s težavami, ko ga je skupina baronov celo ugrabila. Sledili so politični spori s škofi, v katerih se je izkazal kot neomajen in trden vladar. Za nadaljevanje kraljeve linije se je poročil z Margareto Provensalsko. Po njegovi smrti ga je nasledil sin Filip III. Ključne besede: Ludvik IX., Sveti Ludvik, Francija, 13. stoletje, križarske vojne

7 ABSTRACT Louis IX. ( ), known also as Saint Louis, was a French king. His rule began in year 1226, after the death of his father, the previous king Louis VIII. Louis IX. was a minor at the time, so Blanche the Castile acted on his behalf as a regent. One of the most known characteristics of Louis IX. was his religiousness. We can read about his religious trait in many books and sources. He put a lot of effort in acquiring many relics for which he also built Saint-Chapelle in Paris. In addition, he commissioned an illuminated manuscript Arsenal Old Testament, which is one of the most beautiful works of art that is still preserved. The most important source that writes about Louis IX. is Jean de Joinville`s chronicle The Life of Saint Louis in which he documents Louis` crusade. Louis IX. died of illness on his second crusade. The name Saint Louis came in year 1297 when he was canonized. In feuds between the emperor Frederick II. and the papacy he maintained a neutral stance, which did not diminish the respect the two had for him. He also faced difficulties in his homeland France. Very early on he was abducted by a group of barons. Next, he faced political conflicts with the bishops in which he showed he was a steadfast and strong ruler. He married Margaret of Provence to continue the royal bloodline. He was succeeded by his son Phillip III. Keywords: Louis IX., Saint Louis, France, 13 th Century, the Crusades

8 KAZALO VSEBINE 1. UVOD EVROPA V 13. STOLETJU FRANCIJA PRED LUDVIKOM IX ALBIŽANSKA KRIŽARSKA VOJNA ŽIVLJENJE LUDVIKA IX LUDVIK IN NJEGOVO DELOVANJE V FRANCIJI ZUNANJE POLITIČNI ODNOSI KRIŽARSKA POHODA LUDVIK IX. IN NJEGOVA DEDIŠČINA DANES ZAKLJUČEK VIRI IN LITERATURA PRILOGA KAZALO SLIK: Slika 1: Evropa v 13. stoletju... 4 Slika 2: Teritorialne osvojitve Filipa Avgusta Slika 3: Languedoc in Centralna Francija Slika 4: Ludvik IX Slika 5: Francosko kraljestvo Filipa Avgusta do stoletne vojne (najsvetlejša zelena barva predstavlja ozemeljske pridobitve Ludvika IX. in njegovega očeta) Slika 6: Egipt v 13. stoletju Slika 7: Sirija v 13. stoletju Slika 8: Notranjost Sainte-Chapelle v Parizu danes Slika 9: Chateau de Vincennes danes Slika 10: Mesto Aigues Mortes Slika 11: Solomonov tempelj iz rokopisa Stara zaveza iz Arsenala... 94

9 1. UVOD Ludvik IX. oziroma Sveti Ludvik je ena pomembnih osebnosti 13. stoletja in na splošno srednjega veka. Njegova dejanja v 13. stoletju so verjetno zasenčena od sporov med takratnim cesarjem in nemškim kraljem Friderikom II. s cerkvijo ter križarskih pohodov, na katere se je tudi sam podal. Odločitev, da poizvem več o njegovem življenju, je bila lahka. O njegovih križarskih podvigih sem pisala že na prvi bolonjski stopnji študija. Takrat me je na splošno navdušilo, kako je potekala sedma križarska vojna, saj mi je vojaška zgodovina bila vedno zanimiva. Vendar sem ob pisanju te magistrske naloge spoznala tudi drugo plat Ludvika IX. Poglobiti sem se morala v politično zgodovino Francije in tudi Evrope v 13. stoletju. Najbolj zanimiv del te naloge pa mi je bil odkrivati kakšen značaj je imel francoski kralj Ludvik IX. Že sama»titula«, ki so mu jo nadeli mnogi avtorji»najbolj pobožen kralj«, je velik indikator, da je bila pobožnost velik del njegove osebnosti. Diplomatsko nevtralna stanca v sporih, ki so prepletali 13. stoletje v Evropi ter odločnost, da se zavzema za mogočno in močno Francijo nam pove, da je to bil eden najboljših francoskih kraljev. Pri pisanju magistrske naloge sem si pomagala z mnogimi viri, ki pa so bili na žalost težko dostopni, saj gre za francosko temo. Večina virov je tako v arhivih v Franciji. Na srečo je nekaj virov objavljenih ali na spletu ali pa so dostopni v knjigah. Ta naloga ne bi obstajala brez ene najbolj znanih kronik nasploh, Življenje Svetega Ludvika od Jeana de Joinvilla, ki natančno opisuje sedmo križarsko vojno, katere se je tudi sam udeležil. V njegovi kroniki ne preberemo samo potek križarskega pohoda, ampak tudi druga pripovedovanja o francoskem kralju, iz katerih lahko sklepamo o njegovi osebnosti. O njegovi osebnosti nam veliko pove tudi Ludvikovo pismo svojemu sinu, v katerem mu deli nasvete o življenju in o vladanju. Grob prevod pisma sem dodala v prilogo. Pomagala sem si tudi z drugimi viri, ki govorijo o križarskem pohodu in o smrti Ludvika IX. Prvo poglavje opisuje Evropo v 13. stoletju. Osredotočila sem se predvsem na papeštvo, cesarstvo in Anglijo. Na koncu 12. stoletja je nemški cesar Henrik IV. umrl in pojavilo se je vprašanje o nasledniku, njegov sin Friderik je bil namreč takrat star le dve leti. Sledila so leta pogajanj in mnogih kandidatov za prestol. Pomembno besedo o novem rimskem cesarju je imel tudi sam papež Inocenc III. Pomemben faktor je bila 1

10 Sicilija, za katero je papež na vsak način hotel, da ostane ločena od cesarstva. Leta 1215 se je odločil podpreti Friderika, ki je tako postal novi cesar. S tem se začne dolgo Friderikovo vladanje, ki je prepleteno s spori s papeštvom. Pomemben faktor v 13. stoletju so predstavljale tudi herezije, med njimi so bili tudi katari, ki so imeli pomembno vlogo pri dogajanjih v Franciji. Tudi Anglija se je soočala s problemi na začetku 13. stoletja. Ena najbolj znanih listin Magna Charta je bila podpisana leta Drugo poglavje opisuje, kakšna je bila Francija pred vladanjem Ludvika IX. Zanimalo me je, kakšno ozemlje in bogastvo je dobil. Ni šlo brez tega, da se ne bi vrnila v 12. stoletje, ko je vladal njegov dedek Filip Avgust, ki je Francijo ob koncu svojega vladanja naredil za najmočnejše kraljestvo v severni Evropi. V tem poglavju ni šlo mimo sporov med Angleži in Francozi, v katerih je Filip Avgust lahko povečal kraljevo ozemlje. Filipa Avgusta nasledi njegov sin Ludvik VIII., ki pa je vladal le nekaj let. Podpoglavje sem namenila albižanski križarski vojni, zaradi katere se je več ozemelj s sčasoma priključilo kraljevi domeni. Osrednjo vlogo magistrske naloge predstavlja tretje poglavje, ki govori o življenju Ludvika IX. Razdeljeno je na tri podpoglavja. Prvo podpoglavje govori o njegovem delovanju v Franciji. En del zajema tudi analiza Ludvikovega značaja. Za bolj jasno ponazoritev le-tega so v pomoč kratki prevodi iz virov. V drugem podpoglavju je glavna tema zunanje politični odnosi predvsem z Anglijo, cesarstvom in papeštvom. Omeni se tudi, kako je Ludvik IX. v svojo last pridobil pomembno relikvijo, trnovo krono. Zadnje podpoglavje opisuje Ludvikove križarske podvige. Ludvik IX. se je udeležil dveh križarskih pohodov. Na drugem je tudi zaradi bolezni umrl. Zadnje poglavje ima naslov Ludvik IX. in njegova dediščina danes. V tem poglavju so opisani arhitekturni in umetnostni dosežki, katere si lahko ogledamo tudi danes. Poglavje se osredotoča na Saint-Chapelle, Chateau de Vincennes, Aigues Mortes in na rokopis Staro zavezo iz Arsenala. V zaključku so na kratko obnovljena spoznanja in ugotovitve ob pisanju magistrske naloge. Cilj magistrske naloge je bil predstaviti življenje Ludvika IX. Njegovo delovanje znotraj in zunaj Francije ter odnose z drugimi pomembnimi osebnostmi 13. stoletja. Potrebno je bilo raziskati in ugotoviti značilnosti vladanja Ludvika IX. ter kako so te 2

11 značilnosti vplivale geografsko in politično na status Francije. Da bi se pa lahko ugotovilo kaj takega, je bilo treba ugotoviti, kakšna je bila Francija pred vladanjem Ludvika IX. Glede tega v sintezi sledi primerjava in analiza dogodkov in stanja Francije. Eden izmed ciljev je bil tudi kritična analiza dostopnih virov iz tega časa skupaj z dostopno literaturo. Z uporabo obeh se je lahko oblikovala slika o dogodkih ter tudi o Ludvikovem značaju, ki je pomembno vplival na njegovo vladanje. Zaključek bo med drugim razpravljal in analiziral naslednje hipoteze in vprašanja, ki so se pojavila pred pisanjem magistrske naloge. Ob mislih na 13. stoletje v Evropi marsikdo lahko pomisli na čas medvladja v cesarstvu, o sporih, ki so prevzemali cesarstvo in papeštvo ter podpis ene najbolj pomembnih listin v Angliji (Magne Charte). Dogajanje v Franciji ali vpliv, ki bi ga francoski kralj imel na dogajanja v Evropi, verjetno niso med prvimi mislimi, ko govorimo o Evropi v času vladanja Ludvika IX. Iz tega lahko predvidevamo, da je bila njegova vloga v primerjavi z drugimi vladarji manjša. Francija se geografsko ni veliko spremenila med vladanjem Ludvika IX. V času njegovega dedka Filipa Avgusta slišimo veliko o bojih med Francozi in Angleži, medtem ko v Ludvikovem času o tem slišimo veliko manj. Smiselno je predvidevati, da se je Ludvik kot najbolj pobožen kralj zelo naslanjal na cerkev in jo podpiral v večini zadev. Kronika Jeana de Joinvilla o Ludvikovem križarskem pohodu nudi lep oris dogodkov, ki so spremljali to križarsko vojno. V magistrski nalogi so bile uporabljene naslednje metode: deskriptivna, zgodovinska ter metoda analize in sinteze. 3

12 2. EVROPA V 13. STOLETJU Slika 1: Evropa v 13. stoletju Vir: (pridobljeno ) 4

13 Po smrti Friderika I., leta 1190, se je moč vlade v Nemčiji in Italiji zdela varna. V naslednjih nekaj letih je Inocenc III. (ok ) pripeljal papeštvo do vrhunca svoje moči. Dokler bi se cesarstvo in papeštvo podpiralo, bi lahko brez težav dominirali politiko Evrope. Po koncu 12. stoletja je v Angliji vladal tuji monarh, ki je imel le malo časa za otok. Francoski monarh še ni povečal svojega kraljestva, ki bi le-tega spremenilo iz skupka kneževin v državo s smislom nacionalne enote. Kompleksna zgodovina štirih»držav«papeštva, cesarstva, Anglije in Francije med trinajstim stoletjem prikazuje, kako se je politična premoč premaknila od nadnacionalnih vlad do nacionalnih monarhij. 1 V trinajstem stoletju sta se uveljavili osebnost in nova moč krščanskega sveta. Največji uspehi so se pokazali v razcvetu mest, v obnovitvi trgovine in vzponu trgovcev, v šolstvu in v razširitvi ter ustanovitev novih verskih redov. V mestih se je prebivalstvo najbolj zmešalo, uveljavile so se nove ustanove in nastala nova gospodarska ter intelektualna središča. Vzpon trgovine je potekal kljub težavam, ki jih je povzročala vedno večja raba denarja v gospodarstvu in v družbi. Nastajale so mestne šole (danes bi to ustrezalo osnovni in srednji šoli). Šolstvo se je razlikovalo glede pokrajin in mest. V nekaterih mestih so šole obiskovala tudi dekleta (npr. Reims). Pomembno vlogo je igralo ustanovitev univerz. Novo nastali beraški redovi so na novo izoblikovali družbo in globoko pregnetli krščanstvo, ki ga je družba izpovedovala. 2 Inocenc III. je postal papež leta 1198 in je bil eden izmed najbolj vplivnih papežev, ki jih je poznala srednjeveška Cerkev. Predvsem po njegovi zaslugi je bilo po četrti križarski vojni, ki je potekala med leti , latinsko cesarstvo videti kot enotna družba, tako religiozno kot tudi politično. Latinsko cesarstvo se je v tem obdobju razširilo do najskrajnejših meja, ki jih je kdaj koli doseglo v srednjem veku. Za Inocenca III. je temelj Cerkve predstavljala Cerkev, ki je bila moralna in duhovna sila, ki je delovala za mir, red in odrešitev po celotnem krščanskem svetu. Tako tudi ni 1 Robert Stuart Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, Harcourt Brace Jovanovich (New York, 1976) (dalje: Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages) str Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku?,*cf (Ljubljana, 2006) (dalje: Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku?), str

14 podpiral ali dopustil kakršno koli ločitev oblasti na duhovno in posvetno. Njegova državniška odlika je bila ključna za njegov uspeh. 3 Istega leta, ko je Inocenc III. postal papež, je bila krščanska Cerkev v kritičnem položaju. Pojavila so se vprašanja o odnosu med papeštvom in cesarstvom, naraščala je moč Hohenstaufovcev in Henrik VI 4. kralj Sicilije, Nemčije in Lombardije je bil najbolj mogočen cesar na svetu. Če bi njegovo cesarstvo po njegovi smrti ostalo nedotaknjeno, bi bil papež le lutka v rokah njegovega naslednika. Začeli so se pojavljati dvomi v politično avtoriteto Cerkve. Nemorala in pohlep Cerkve je bila na splošno znana. Razširjale so se heretične sekte, predvsem v južni Franciji. Lokalne cerkvene oblasti položaja niso zmogle obvladovati. Vsem pa je bilo še vedno v mislih, da je Jeruzalem v lasti nevernikov. 5 Najbolj pereče je bilo vprašanje cesarstva. Henrik IV. je leta 1197 umrl, ko je njegov sin Friderik ( ) bil star dve leti. Prejšnji papež Celestin III. je bil strogo proti priznanju Friderika kot naslednjega cesarja. Tako je bil po Henrikovi smrti njegov naslednik vprašljiv. Ena skupina se je sestala v Mainzu, kjer so za cesarja izvolili Filipa Švabskega 6, Henrikovega brata. Druga skupina je izvolila Otona iz Brunswicka 7, sina welfskega kneza Saške Henrika Leva. Otona so na hitro kronali pri Aachnu. Za priznanje sta se obe skupini obrnili na Inocenca, kateri je moral v obzir vzeti še Friderika, ki je bil poverjen skrbi Svete stolice. Ko se je odločal, je v obzir vzel tri načela. Prvo je bilo volilno načelo, ki je bilo bistveno za zaščito papeštva pred močjo 3 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, Cankarjeva založba (Ljubljana, 1993) (dalje Maurice Keen, Srednjeveška Evropa), str Henrik VI. ( ) je bil nemški kralj in sveti rimski cesar. Pripadal je Hohenstaufovski dinastiji. Moč dinastije je povečal s poroko Constance I. in tako k svojemu ozemlju dodal Sicilijo. Henriku ni uspelo narediti nemško krono dedno. Kljub temu pa ga ja kasneje nadomestil njegov sin Friderik II. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 5 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Filip Švabski ( ) je bil nemški hohenstaufski kralj, ki se je za nemško krono boril desetletje z Otonom iz Brunswicka. Bil je najmlajši sin Fruderika I. Barbarosse. Leta 1190 ali 1191 je bil izvoljen za škofa Würzburga. Kmalu po smrti svojega brata Friderika (leta 1191) je zapustil svojo duhovniško kariero. Njegov drugi brat Henrik Vi. ga je leta 1195 naredil za vojvodo Toskane. Naslednje leto je postal švabski vojvoda. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 7 Oton iz Brunswicka (rojen med leti 1175/1182, umrl leta 1218) je bil nemški kralj in sveti rimski cesar. Pripadal je nemški frakciji, ki so bili proti Hohenstaufovcem. V boju proti dvema Hohenstaufovcema je izgubil in bil odstavljen. Bil je član welfske dinastije. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 6

15 dednega vladarja severne Italije. Drugo načelo je bilo povezano z razbitjem združitve Sicilije s cesarstvom, ki je z vseh strani obkrožalo Rim. Tretje načelo je bilo, da bi ob volilnem načelu imel papež pravico, da preveri»pripravnost«kandidata, ki ga lahko tudi zavrne. Inocenc je pri tem zadnjem načelu izjavil, da se tu presodi osebni značaj človeka, ki bo na kronanju posvečen kot zaščitnik in zagovornik Cerkve. Inocenc se je pod vplivom teh načel enkrat nagibal k enemu kandidatu drugič k drugemu. Na začetku se je najbolj nagibal k izbiri Otona, vendar se je prej moral prepričati ali se bo Oton lahko uveljavil kot vplivna sila v Nemčiji. Ko je Otonova moč začela upadati, se je Inocenc začel nagibati k izbiri Filipa. Leta 1206 je papež priznal vse njegove zahteve, vendar je bil dve leti kasneje Filip umorjen. Nov cesar je postal Oton iz Brunswicka, ki je bil že drugič kronan v Aachnu. 8 Pred izvolitvijo je Oton Inocencu obljubil skoraj popolni odrek kraljevega nadzora nad nemško Cerkvijo, ki je bil zagotovljen s konkordatom v Wormsu leta Po izvolitvi je hitro pozabil na svoje obljube. 9 To je bil le začetek v družinskem sporu Welfov in Hohenstaufovcev. Oton je vedel, da dokler bo Friderik živ, bo vsak njegov nasprotnik v njem videl voditelja, ki se mu lahko pridruži. Leta 1210 je z vojsko vkorakal v južno Italijo. Združitev Sicilije bi tako pod Welfi ali Hohenstaufovci bila katastrofalna za papeža, zato se je obrnil na Friderika. Zatem, ko ga je peščica knezov izvolila v Nürnbergu, je zapustil Sicilijo in se izognil Otonovim milanskim zaveznikom v Lombardiji. V južni Nemčiji je doživel navdušen sprejem. Vsi pokazatelji so kazali na državljansko vojno. Friderik je zaveznika našel v francoskem kralju Filipu 10. Oton pa je imel dolgoletno zavezništvo z angleškim kraljem Janezom 11. Preden sta se Oton in Friderik spopadla pa je konjenica Filipa Avgusta pri Bouvinesu uničila Otonovo vojsko in s tem tudi njegovo moč. Inocenc je leta 1215 sklical lateranski koncil, na katerem je bilo zbrano vso krščansko občestvo. Prisluhnil 8 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str Filip II. oziroma Filip Avgust ( ) je bil prvi velik kapetinski kralj v srednjem veku. Vladal je med leti Filip II. je postopoma pridobil nazaj vsa francoska ozemlja od Angležev. Dodatno je še povečal ozemlje prti severu v Flandrijo in proti jugu v Languedoc. Bil je tudi pomembna osebnost v tretji križarski vojni leta Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 11 Janez oziroma po angleško John Lackland je bil kralj Anglije od leta 1199 do V vojni s francoskim kraljem Filipom II. je izgubil Normandijo in skoraj vso drugo imetje v Franciji. Po uporu baronov v Angliji je bil prisiljen podpisati Magno Charto (leta 1215). Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 7

16 je zahtevam obeh tekmecev za prestol in pričakovano razsodil v Friderikov prid. Friderik je moral privoliti v pomembne koncesije. Pred odhodom iz Sicilije je za kralja okronal svojega mladoletnega sina in s tem ločil otok od dežel, za katere se je odpravil borit. Leta 1213, pri Egru, je prisegel, da se ne bo vmešaval v volitve škofov in opatov v Nemčiji. Prisegel je, da bo pomagal Cerkvi v boju proti heretikom in leta 1215 obljubil, da se bo udeležil križarskega pohoda. 12 Inocenc je v svojih odnosih s cesarstvom navidezno prepričljivo zmagal. Njegov varovanec in vazal si je zagotovil cesarski prestol in Sicilija, papeški fevd, naj bi ostala za vedno ločena od cesarstva. 13 Inocenc III. je bil v svojih odnosih z drugimi sekularnimi vladarji podobno uspešen. Udeležen je bil v pogajanju premirja med Filipom Avgustom iz Francije in Rihardom I. iz Anglije. Med prepirom med Filipom in Janezom kljub zagrizenemu trudu ni mogel preprečiti vojne. Ta spor je bil fevdalni, med gospodarjem in vazali. Inocenc ni trdil, da ima kakršnokoli sodno oblast nad fevdalnim sporom, vendar je opozoril na pomembno načelo, ki so ga kasneje kanonski odvetniki uveljavljali, ko so hoteli upravičiti moč papeža. Vsakič, ko je možnost vojne, je tudi nevarnost, da bodo kristjani storili greh. Delo papeža je, da poseže v vseh zadevah, ko je možnost greha (ratione peccati). Papeževa pravica do vrhovne oblasti glede vseh moralnih, duhovnih in cerkvenih zadev je dovolila Inocencu, da se vplete v notranje zadeve večine kraljestev in kneževin v Evropi. Najmanj poslušen je bil prav Filip Avgust, ki se je znašel v konfliktu z Inocencom zaradi njegovega drugega zakona z dansko princeso Ingeborg. Filip je hotel zakon razveljaviti. Ingeborg se je pritožila papeštvu, kjer jo je podprl Inocenc. Dvajset let po poroki je moral Filip vrniti vse pravice Ingeborg kot svoji ženi in kraljici (kljub temu, da se je vmes znova poročil). Prepir med Janezom in Filipom je bil zaradi volitev nadškofov v Canterburryju leta Predstavniki so bili poslani v Rim, kjer jih je Inocenc prepričal, da podprejo njegovega kandidata Stephena Langtona. Janez ni privolil v izvolitev Stephena in leta 1208 je Inocenc izrekel interdikt (prepoved). Čez leto in pol je Janezu grozila odstavitev. Inocenc se je začel pogajati s Filipom, da bi na prestol postavili nekoga iz dinastije Kapetingov. Janez je kapituliral leta 1213 in priznal papeža kot svojega fevdalnega gospodarja. Janezova podreditev je 12 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str

17 lep primer vrhovne oblasti, ki jo je imel papež. 14 Vendar so baroni in cerkveni dostojanstveniki, ki so pri Inocencu iskali podporo pri boju s tiranskim kraljem, ostali praznih rok. Inocenc se je povsod vtikal v politiko in zasebno življenje. Njegovi uspehi so bili pogosto le delni in doseženi na račun načel. 15 Krivoverstvo je predstavljalo resen problem za Cerkev. Prizadevanja za odstranitev tega problema so se spreobrnila v križarsko vojno znotraj samega krščanstva. Križarska vojna je bila proti heretikom v južni Franciji, čeprav je bilo krivoverstvo razširjeno tudi drugod. Bogastvo in nemoralnost duhovščine je še dodatno vzpodbujalo protiklerikalno vzdušje. Katarska oziroma albižanska herezija se je pojavila v južni Franciji in je bila neka zmes krščanstva, zoroasterstva in drugih vzhodnjaških veroizpovedi, ki so jih pridigali Mani v rimskem cesarstvu v drugem stoletju našega štetja. Verjeli so v obstoj dveh enakovrednih in univerzalnih moči, Jehove in Luciferja. Jehova je bil gospodar luči, dobrotnik, vladar kraljestva čistega duha. Lucifer pa je bil tvorec in gospodar snovnega sveta, doline solza in teme, ki je v telesa ljudi vklenil duše padlih angelov. Vloga Jezusa Kristusa je bila, da odreši duše ljudi in jih vodi nazaj k luči. V nasprotju s krščanskim naukom, katari niso verjeli v resnično utelešenje. Kristusov evangelij je učil k popolni osvoboditvi svobodnega duha od snovnega sveta in ne k vstajenju od mrtvih. 16 O značilnostih katarske vere govori tudi zapis o pogovoru med menihom in novincem, ki ga je zapisal Caesarius iz Heisterbacha. V njem menih novincu pove, da katari ne verjamejo k vstajenju telesa in, da ne vidijo nobene koristi od vstajenja. Ne hodijo v cerkev in ne vidijo nobene koristi v tem. Caesarius jih zaradi tega postavlja nižje kot Žide in pogane. Dalje poroča, da zavračajo krst in preklinjajo zakrament telesa in krvi Kristusa. Caesarius poroča, da podobno kot Mani, katari verjamejo v dve življenjski sili: dobrega boga in zlobnega boga (hudiča). Po njihovem bi naj telo ustvaril hudič, dušo pa dober bog. 17 Katarom je njihov nauk prepovedal ubijanje, zauživanje mesa in jajc ter spolne odnose (noseča ženska je bila za njih parija). Delili so se na dva razreda, perfecti (popolni) in 14 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Prav tam, str Caesarius of Heisterbach: Medieval Heresies, dostopno na spletu: XXI (pridobljeno ) 9

18 credentes (verniki). Popolni so poskušali v celoti izpolniti te asketske nauke. Za vzpon na ta status je bil potreben obred consolamentum (tolažilo). Ta obred je bil pogoj, da so vstopili v življenje duha. Verniki so ga prejeli šele na smrtni postelji. Pred tem so se veliko manj držali asketskih naukov (npr. prepoved spolnega odnosa). Popolni so živeli in delali med ljudstvom. Čistost njihovega življenja je prišla veliko bolj še do izraza v primerjavi z razpuščenostjo ljudi iz pravoverne duhovščine. Katarska herezija se je širila z rastočo trgovino. Zahodni katari so celo navezali stike z dualističnimi cerkvami vzhoda. V mestih kot so Languedoc, Milano, Firence in Viterbe je bil njihov razcvet javen medtem, ko so se drugod skrivali. V južni Franciji je katarska herezija popolnoma prevzela takratno družbo. Vzrokov za njihov uspeh je več. V Languedocu je bila katoliška cerkev revna, podeželska in razpuščena. Hierarhija je bila v rokah sorodnikov tamkajšnje aristokracije. Veliko moč je imel tudi antiklerikalizem, ki ga je podžgalo čaščenje žensk, ki so ga širili trubadurji v parodijah religije. Tudi svetne oblasti niso imele veliko moči. Toulouški grofje so imeli kljub veliko posesti le malo oblasti nad bogatim meščanstvom in malim plemstvom, ki so krivoverstvo izkoristili za zavračanje plačila desetine in plenjenje cerkvenih zemlja. 18 Krivoverci so javno sklicevali cerkvene zbore že trideset let preden je Inocenc III. postal papež, kjer so govorili proti domači katoliški duhovščini. Ko je Inocenc III. postal papež, je krivoverstvo bilo že preveč zasidrano med ljudmi, da bi lahko bogoslužje njegovih cistercijanov kaj zaleglo. Edino rešitev so videli v zunanji sili. Za to se je Inocenc odločil leta 1208, še preden so umorili njegovega odposlanca Petra iz Castelnaua v Provansi. Bula iz leta 1209 je bila pravni in duhovni status križarske vojne. Tistim, ki bi se udeležili te križarske vojne v Languedocu za štirideset dni, je bilo obljubljeno enako odpuščenje grehov, kot tistim, ki so šli v Jeruzalem. Obljubljena jim je bila tudi oblast nad deželami, ki jih izbojujejo od krivovercev. 19 Simon Montfortski 20, veteran iz Svete dežele, ki se je že uveljavil kot križarski voditelj, je vedel, da ne bodo južni fevdni gospodje sami zmogli odpraviti krivoverstva. Isto so 18 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Prav tam, str Simon Montforski ( ) je bil francoski vodja albižanske križarske vojne. Ko je v tej vojni osvojil Beziers in Carcasonne je bil izbran, da jih vodi. Kasneje je postal grof Toulousa, vikont Beziersa in Carcasonne ter vojvoda Narbonne. Ampak prejšnji grof Toulousa Raimond IV. ni sprejel poraza. Leta 10

19 vedeli tudi tamkajšnji papeški odposlanci. Zmaga pri Muretu leta 1213 je bila zmaga severa nad jugom in ne zmaga katolikov nad katari. Izid križarske vojne ni bil odprava krivoverstva, ampak podelitev večine dežel toulouške grofije Simonu Montfortskemu na lateranskem koncilu. Po tem so prešle v roke Alfonza iz Poitersa, brata Ludvika IX. in na koncu v roke francoske krone. Izid vojne je predstavljal zmago za Inocenca III. Podelitev dežel Montfortskemu je bil še en znak, da ima Sveti sedež v svojih rokah oblast v vseh deželah in tudi v vseh zadevah. 21 Leta 1215 je potekal v Rimu četrti lateranski koncil ob koncu Inocenčevega papeževanja. Koncila so se udeležili zastopniki vseh pokrajin zahodne Cerkve, vsi verski redovi, latinski patriarhi Carigrada, Jeruzalema in Anatiohije ter armenske in bolgarske Cerkve. V imenu zahodnega cesarja, carigrajskega cesarja in francoskega, angleškega, jeruzalemskega, ogrskega in poljskega kralja so govorili proktorji. Na koncilu je predsedoval papež kot duhovni in svetni upravitelj vseh zadev. Inocenc je podprl Petra Lombarda o trojstvu proti nauku opata Joahima iz Fiore. Odločil se je med tekmecema za cesarstvo in oznanil o pravicah Simona Montoforskega v toulouški grofiji in med kraljem Janezom ter njegovimi baroni. Sprejeti so bili tudi ukrepi za reformo Cerkve. Njegovi odloki so obsojali pijanstvo med duhovniki, lov s sokoli in ples, življenje v konkubinatu in napredovanje otrok duhovnikov v kapitlju iste stolne cerkve, kjer so službovali sami. Predpisali so se postopki za ovadbo krivovercev in še več. Koncil se je odločal tudi o novem križarskem pohodu v Sveto deželo. Inocenc je umrl leta Znotraj cesarstva, francoskega in angleškega kraljestva, je bila papeška uprava Cerkve in cerkvenih oseb pomemben dejavnik. Trgovina je omogočila hitrejše kroženje denarja in tako je papeštvo lahko začelo črpati bogastvo Cerkve v pokrajinah daleč od Rima. 22 Po Inocenčevi smrti se je Cerkev borila, da bi ohranila vodilni položaj v zahodnem krščanstvu, ki so ga imeli za čas njegovega življenja. Pojavile so se za krščanstvo nove institucije: univerze in uboštveni verski redovi. Zgodnje univerze so nastale zaradi formalizacije strukture študija v šolah, ki so slovele po nepretrgani tradiciji poučevanja, 1217 je okupiral Toulouse in v tej bitki je umrl tudi Simon de Montfort. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 21 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Prav tam, str

20 npr. Pariz in Oxford, Bologna in Salerno. V šoli so poučevali učence ne glede od kod so prišli in katero diplomo (učiteljsko dovoljenje za poučevanje nekega predmeta) je priznavala katerakoli druga šola, kjer koli v krščanskem svetu. To je bilo ključnega pomena. Papeži in kralji so začeli sami ustanavljati univerze in podeljevali njihovim diplomam isti splošno veljavni ugled, ki so si ga prve univerze pridobile le s slovesom. 23 Srednjeveške univerze so bile ustanovljene po dveh modelih. Pariški model je združeval učitelje in učence v eno samo skupnost. Po bolonjskem modelu so skupnost sestavljali samo učenci. Pariški model se je obdržal vse do danes. Univerze so se delile v fakultete po vedah. Teoretično gledano naj bi vsaka univerza imela štiri fakultete. Večinoma temu ni bilo tako in je bila ena, ki je dominirala. V Bologni je bila pravna fakulteta, v Parizu teološka in v Montpellieru medicinska. Hierarhija je potekala na podlagi mesta, ki so ga imeli v kurikulumu. Najvišja fakulteta je bila teološka. V Toulousu je univerza imela poseben namen. Papeštvo je vsililo ta namen za boj proti katarom. Nastala je leta 1229 s pariško pogodbo, s katero se je končala albižanska križarska vojna. 24 Študentje so se v univerze zgrinjali od vsepovsod, saj so vedeli, da jim bo diploma uporabna povsod. Tudi učitelji, ki so poučevali, niso bili vsi iz tamkajšnjih krajev. Učne ustanove, kot so bile univerze, pa ne morejo obstajati brez svobode misli, kar je predstavljalo problem za rimsko Cerkev. Podobno so problem predstavljali tudi redovniki. Najbolj pomembna redovniška redova sta bila dominikanski in frančiškanski. Dominik je imel željo, da bi izšolal skupino izobraženih pridigarjev, posvečenih svetemu življenju in bi znali premagati vse argumente in zgled katarskih popolnih. Dominikanski red je zahteval visoko raven življenjske čistosti in odrekanja skupaj s svobodo gibanja, ki pa zaprtim menihom v samostanu ni bila dopuščena. Uboštveni redovi so bili podrejeni neposredno papežu. Na zborih, ki je vsaka provinca, kjer so delovali, pošiljala svoje predstavnike, so volili svoje generalne ministre in se pogovarjali o pomembnih vprašanjih glede organizacije, vlade in dejavnosti. Neodvisnost pripadnikov uboštvenih redov od rednih diecezanskih in metropolitskih oblasti je imela vso podporo pri papežu. Redovniki, ki so študirali na univerzah, so 23 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku?, str

21 imeli posebne privilegije, saj je papeška oblast videla potencial v izobraženih pridigarjih. Redovniki so se po lateranskem koncilu 1215 ponudili, da bodo na voljo za reformo proti razpuščenosti krščanskega življenja 25 Friderik II. Hohenstaufen je bil najbolj veličasten političen nasprotnik srednjeveškega papeštva. Velikost njegovega ozemlja je bila največja, kar jih je videl zahod od starih časov naprej. Podedoval je Nemčijo, Lombardijo, Arelat (staro burgundsko kraljestvo v dolini reke Rone) in staro normansko kraljestvo na Siciliji. Kljub temu, da je obljubil, da bo vladanje na Siciliji prepustil svojemu sinu, je leta 1220 prepričal papeža Honorija III. 26, da mu še naprej dovoli vladati v sicilskem kraljestvu. S poroko z Jolando Briennsko leta 1225 je postal jeruzalemski kralj. S pravne strani Sicilija ni bila del cesarstva, kar se je priznalo s sporazumom, ki ga je Friderik sklenil s papežem Honorarijem. Vendar je v svojem duhu in v Friderikovi politiki predstavljala osrčje njegovega cesarstva. Sama Sicilija je bila tudi najbolj bogata. Davki in dobički iz kraljevih monopolov iz Sicilije so poplačali mnoge Friderikove vojne. Po kronanju leta 1220 se je zavedal, da mora obnoviti močno avtoritarno tradicijo normanskih kraljev, ki so jo ogrozili upori nemških baronov in muslimanskih emirjev po smrti njegovega očeta. To mu je tudi po petih letih boja uspelo in od takrat je za časa njegovega življenja Sicilija predstavljala temelj njegovega gospostva. Poudarek se je tako pomaknil z Nemčije na Italijo. 27 Nemška monarhija je bila podrejena Friderikovi italijanski politiki. Burgundija pa je bilo skoraj popolnoma prezrta. Istega leta, ko je bil kronan Friderik, je bil njegov sin Henrik, ki je že bil okronan za kralja Sicilija, bil izvoljen in okronan za kralja Rimljanov. Po letu 1220 je Friderik skorajda popolnoma zanemaril Nemčijo in se le tu pa tam osebno vmešal v nemške zadeve. 28 Na Siciliji so se mešale tri civilizacije: zahodna, grška in arabska. Osebno se je bolj nagibal k arabskim naukom k metafiziki in astrologiji. Najbolj slavnim arabskim učenjakom je poslal vrsto vprašanj, npr.»kateri so dokazi nesmrtnosti duše?«,»kako 25 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Honorij III. pravo ime Cencio Savelli je bil rojen v Rimu, umrl je v Rimu leta Papež je bil od leta 1216 do Papež Honorij je večkrat cenjen kot eden najboljših administratorjev v papeški zgodovini. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 27 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str

22 se glasi razlaga Mohamedovih besed: Srce vernika je med dvema prstoma božjima?«. Na takšne stvari so ljudje postali pozorni. Njegovo zaupanje v modrost Arabcev je dalo slutiti, da je bližje nevernikom kot pa Kristusu. 29 Njegov začetek vladanja je bil še posebej uspešen v Nemčiji. Njegova glavna skrb je bila ohranitev notranjega miru in zavarovanje nasledstva v lastni hiši. Za zagotovitev teh dveh ciljev je rešitev videl v sklenitvi zavezništva z velikimi ozemeljskimi knezi. Njihovo nezadovoljstvo je bilo veliko bolj nevarno kot nezadovoljstvo drugih, saj je njihov nadzor nad volitvami postajala njihova ustavna pravica. Da bi jih pridobil na svojo stran, je leta 1220 za njihovo soglasje k izvolitvi njegovega sina Henrika za kralja Rimljanov in titularnega cesarja podelil cerkvenim knezom tako rekoč neomejene pravice v deželah, ki so jih imeli od cesarstva. Najpomembnejši od knezov so bili nadškofje iz Mainza. Trierja in Cologne. Mnogi posvetni knezi so leta 1227 za zahvalo za njihovo pomoč pri Friderikovi križarski vojni dobili dragocene koncesije. Leta 1232 so jim bili podeljeni skoraj isti privilegiji kot njihovim cerkvenim glavarjem. Leta 1234 je Henrikova podpora renskim mestom, ki so se hotela osvoboditi izpod knežjega nadzora, ogrožala antanto cesarstva in knezov. Friderik je takrat zamenjal sina Henrika s svojim drugim sinom Konradom 30. Slabost Friderikove politike se je pokazala v tem, da je knezom razdal toliko vsega, da je ostalo zelo malo, kar bi lahko dobili po zaslugi svoje vdanosti njemu. 31 Odločitev o Friderikovi vladavini se je zgodila v Italiji. Sicilija je bila temelj v cesarstvu in je za vzpostavitev cesarske oblasti v osrednji Italiji in Lombardiji imela prednost pred kakršnim koli poskusom omejevanja oblasti nemške monarhije. Friderik se je moral ozirati na stališča lombardskih mestnih občin in na stališča papeštva. V lombardskih občinah je bilo nezaupanje do cesarskih posegov vse od časa, ko so potekale bitke z Barbarosso. Občine so izkoristile priložnost za povečanje svoje občinske oblasti izven ozemlja svojih mest, ko so še bili spopadi za cesarstvo za časa 29 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Conrad IV. ( ) je bil nemški kralj od leta 1237 in kralj Sicilije od leta Bil je sin cesarja Friderika II. in Jolande (Isabelle) de Brienne. Po materini strani je bil dedič kraljestva Jeruzalem. Postal je tudi vojvoda Švabske leta Februarja 1237 je bil izvoljen kralj Rimljanov namesto svojega polbrata Henrika VII. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 31 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str

23 Inocenca III. Uveljavljanje cesarskih pravic pa bi znalo ogroziti te ozemeljske pridobitve. Medvladje je tudi obnovilo ostale sovražnosti med mesti (npr. med Milanom in Cremono). Mesta, ki so se leta 1212 postavila na stran Otona IV., so se bala, da se bo Friderik pustil izkoristiti kot orodje maščevalnosti svojih tekmecev. Friderik niti ni moral priti do Lombardije, če ni prečkal dežel osrednje Italije, ki so bile del papeške dediščine. Papež mu ni mogel dovoliti prostega prehoda prek teh ozemelj (marke Ancone in vojvodstva Spoleto), ker bi to bilo v konfliktu s tradicionalno politiko. Če bi Friderik vzpostavil cesarsko oblast v Lombardiji, bi rimska stolica bila ujeta med severnim in južnim središčem cesarske oblasti. 32 Če bi se Lombardija in papeštvo združila proti Frideriku, bi predstavljala velikega nasprotnika. Friderikov cilj je tako bil, da prepreči, da bi se povezala in po možnosti spravi papeža v tak položaj, da bi težko podprl Lombardijce. Najlažji način, kako bi to naredil je, da bi predstavil neko stvar, ki jo je papeštvo priznavalo za svojo kot tudi njegovo, npr. križarsko vojno. Če bi mu uspelo iztrgati Jeruzalem iz rok nevernikov, bi mu papež težko nasprotoval v čemer koli. Križ si je nadel leta 1215, vendar mu je za deset let uspelo dobiti papeževo privolitev odloga križarske zaobljube. Leta 1225 se je končno odločil, da se bo odpravil v Sveto deželo, če mu pustijo dve leti, da se na križarsko vojno pripravi. Leta 1226 je potekal cesarski državni zbor v Cremoni, kjer je tema pogovora bila priprava na križarsko vojno. Točke pogovora (iztrebljenje krivoverstva, ukrepi za križarsko vojno itd.) so bile v resnici le izgovor, kako dobiti Lombardijo pod cesarsko oblast. Zbor v Cremoni ni bil uspešen za Friderika, saj je sklic oboroženih cesarskih vazalov v lombardsko Cremono predstavljalo preveliko grožnjo lombardskim mestom. Prišlo je do ponovne lombardske zveze in mesta so zaprla alpske prehode Nemcem, ki so se odpravljali na cesarski državni zbor. 33 Friderik leta 1227 ni bil popolnoma pripravljen na pohod. Papež Honorarij je vmes umrl, njegov naslednik pa je postal Gregor IX. 34, ki je znal boljše presoditi cesarjevo namero. Gregor je izobčil Friderika zaradi neizpolnjevanja križarske obljube. Tako je 32 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Prav tam, str Gregor IX. pravo ime Ugo ali Ugolino Di Segni (rojen pred letom 1170, umrl leta 1241) je bil rimski papež med leti 1227 in Bil je kanonski odvetnik, teolog, branilec papeških pravic in ustanovitelj papeške inkvizicije. Dostopno na spletu: IX.(pridobljeno ). 15

24 cesarjeva prva prioriteta bila, da izboljša odnose s papežem. 28. julija 1228 je kljub izobčenju odplul v Sveto deželo. Friderik ni doživel nobenega spopada, kljub temu da je pričakoval težave ajubidskega sultana Egipta Al-Kamila 35, ki je nadziral Jeruzalem ter khvarizmijskih zaveznikov svojega nečaka An-Nasra, damaščanskega sultana. S pogajanji je dosegel desetletno premirje in vrnitev Jeruzalema kristjanom, z izhodom na morje pri Jaffi 36. Okoliščine, v katerih je dosegel vrnitev Svetega mesta, so doprinesle dejstvo, da Jeruzalemski patriarh in križarski redovi niso hoteli imeti nič s sporazumom izobčenega cesarja, baroni pa niso hoteli odobriti sporazuma, dokler ga ni odobril papež. V tem sporazumu so vsi videli točno to, kaj je bil uspeh cesarske diplomacije namesto krščanskega zmagoslavja. Cesar se je moral kmalu po tem zmagoslavju vrniti domov, saj so ga doma čakale nove težave: Apulijo so zavojevale sile papeža in drugih sovražnikov. Friderikova vrnitev je vnesla nered, kar je pomenilo, da je bil papež Gregor pripravljen za pogajanja. Pristal je na sporazum z Al-Kamilom in preklical izobčenje. 37 Po vrnitvi se je Friderik obrnil k nalogi krepitev vlade v Siciliji. Njegov cilj je bil ustvariti centralizirano državo, čigar glavne točke bi naj bile razkrite leta 1231 v Melfijskih ustavnih zakonih. Hotel je razširiti centralizirani sistem do severne Italije in če bi šlo tudi do srednje Italije, Nemčije in Burgundije. V Melfijskih ustavnih zakonih so privilegiji duhovščine in plemstva bili zelo zmanjšani kakor tudi vse pravice lokalne oblasti. Kraljeva birokracija bi naj imela monopol nad državno močjo. Kraljestvo Sicilija je bila malo manj kot moderna absolutna monarhija. Kraljeva sodišča bi imela sodno oblast nad vse kriminalne in civilne zadeve. Celotni administrativni sistem bi bil nadzorovan s strani kralja. Davki so bili veliki, ampak so bili porazdeljeni na sloje glede zmožnosti plačila. To in še več je Friderik bil pripravljen izpeljati v severni Italiji, s silo, če bi bilo nujno. Papež Gregor IX. je bil podobno odločen, da mu to prepreči. Gregorju je pomoč prišla iz Nemčije, ko se je cesarjev sin Henrik uprl leta Al-Kamil ( ) je bil sultan od leta Pripadal je ajubidski liniji. Vladal je Egiptu, Palestini in Siriji med peto in šesto križarsko vojno. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 36 Jaffa, danes Tel Aviv-Yafo je veliko mesto in ekonomski center v Izraelu. Najdemo ga na mediteranski obali 60 km vstran od Jeruzalema. Tel Aviv je nastal leta 1909 kot judovsko predmestje antičnega sredozemskega pristanišča Jafo (danes Yafo). Z njim se je Tel Aviv združil leta Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 37 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str

25 Lombardska liga se je postavila na stran Henrika, vendar je cesar upor zatrl. Friderik je na njegovo mesto postavil Konrada. 38 Leta 1235 je potekal državni zbor v Mainzu, kjer je Friderik hotel enkrat za vselej opraviti s težavo v Lombardiji. Papež, ki ga ni moral prepričati v obratno, se je v dolgotrajni vojni postavil na stran Lombardije. Zmaga pri Cortenuovi nad Milančani leta 1237 je kazala, da bo Friderik dosegel svoj cilj, vendar je čez dve leti doživel poraz pri obleganju Brescie. Cesarjeva sredstva iz Sicilije so začela pojenjati in ko so se na vzhodnih mejah Nemčije pojavili Mongoli, se tudi iz nemške strani ni mogel več zanašati na nemško pomoč. Obrnil se je na stare sovražnike Milana, Cremončane. Friderikovi škofovi, namestniki v Toskani in delih Lombardije, so pokazali, da se borijo za svoj tradicionalni način življenja. Leta 1248 je sledil hud poraz pred Parmo. Friderika pa so skušali ubiti celo njegovi bližnji prijatelji. 39 Papež je imel na voljo veliko manj materialnih sredstev kot cesar. Leta 1239 je Gregor ponovno izobčil Friderika. Leto kasneje pa je podelil vojni proti njemu status križarske vojne. Na Siciliji in v Nemčiji sta on in njegov naslednik papež Inocenc IV. skušala zanetiti upor. Več sreče sta imela v Nemčiji. Knezom je papež imel ponuditi več kot cesar, ki jim je razdal že skoraj vse, kar jim je lahko razdal. Leta 1245 je Inocenc IV. prebegnil iz Italije v Lyon in sklical koncil. Zagotovil si je dovolj privržencev med nemškimi knezi. Na koncilu je svečano razglasil odstavitev cesarja. Kmalu po koncilu so izvolili Henrika Raspa iz Turingije na cesarjevo mesto. Vojna se je s tem razširila na vsa ozemlja cesarskih gospostev. Pred Parmo leta 1248 je bila cesarska vojska dokončno poražena. Leta 1250 je Friderik umrl pri Florentinu. Vendar se vojna ni končala z njegovo smrtjo. V Nemčiji sta zdaj vladala dva kralja: Friderikov sin Konrad, ki je bil izvoljen leta 1237 in Viljem Holandski, ki so ga izvolili leta 1247, ko je umrl Henrik Raspe. Na Siciliji se je kot Konradov namestnik pojavil Friderikov nezakonski sin Manfred. Leta 1254 je Konrad umrl in za kralja Sicilije se je oklical Manfred. V Nemčiji je ostal Konradov sin Konradin, ki pa je bil premlad, da bi nemški knezi lahko o njem razmišljali kot o možnem cesarju Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Prav tam, str

26 Po smrti Konrada in Viljema Holandskega, sta bila v Nemčiji dva tekmeca za naslov: Rihard Cornwallski in Alfonzo Kastiljski. Oba sta bila naslednika po Viljemovi strani. V Italiji je bilo vse odvisno od tega, kdo bo papežem nudil pomoč za odstranitev Manfreda. Aleksander IV. je upal, da mu bo pomagal angleški kralj Henrik III. 41, ki je prav tako upal, da bo sicilsko krono nadel svojemu mlajšemu sinu Edmundu. Upor angleških baronov leta 1258 je preprečil te upe. Manfred je svojo moč šele širil. Urban IV. je nato svoje upe položil v Karla 42, anžujskega grofa in brata francoskega kralja Ludvika. Papež je na Karlovo stran pridobil največje finančne interese v Italiji z grožnjo, da bo razrešil upnike toskanskih bank njihovih dolžniških obveznosti. Trgovci so bili opozorjeni, da bi podpora Manfredu pomenila propad osebne blaginje. Karel je leta 1265 prišel do Rima in bil postavljen za senatorja. Leto kasneje je pri Beneventu zmagal nad Manfredom, ki je umrl med begom svojih lastnih sil. Leta 1268 je Konradinov poskus, da bi oživel silo Hohestaufovcev v Italiji, propadel. Konradin je bil star le šestnajst let, ko so ga usmrtili. To je bil konec papeških vojn nad Friderikovo družino in začetek dobe Anžuvincev na Siciliji. 43 Posledice te vojne so prinesle, da je v Nemčiji ostalo ime cesarstva, ampak ne kot temelj iz katerega bi lahko zrasla močna monarhija. Friderikovo in papeževo bojevanje za naklonjenost knezov je prineslo resnično oblast na volilne kneze. Dedno nasledstvo se ni ohranilo, preostala je le kontinuiteta knežje vladavine na vsakokratnih ozemljih posameznih knezov in kontinuiteta knežjih dinastičnih rivalstev. Za nemško kraljevanje so se potegovale plemenite družine, ki so v tem videle sredstvo za začasno prednost pred svojimi tekmeci. Volilno cesarstvo je v resnici bilo le skupek napol neodvisnih kneževin. Na Siciliji je zavladal Karel Anžuvinec. Njegovo kraljestvo je bilo osiromašeno zaradi velikih bremen v času cesarjevih vojskovanj. Središče vlade 41 Henrik III. Angleški se je rodil 1. oktobra 1207 v Winchestru, Hampshire, umrl je na dan 16. novembra 1272 v Londonu. Kot kralj Anglije je deloval med leti 1216 in Med leti 1234 in 1258, ko je imel nadzor nad vlado, je pokazal ravnodušnost do tradicije. Baroni so ga morali prisiliti, da je sprejel vrsto reform Provisions of Oxford. Njegov oče je bil Ivan Brez Zemlje.. Dostopno na spletu: (pridobljeno ) 42 Karel I. se je rodil marca 1226 in umrl januarja Bil je mlajši brat Ludvika IX. Bil je kralj Neaplja in Sicilije ( ). Pospremil je svojega brata v egipčanski križarski vojni. V zavezništvu s papeštvom je v šestdesetih letih 13. stoletja zavzel Neapelj in Sicilijo in premagal Manfreda in Konradina, zadnja dva predstavnika dinastije Hohenstaufen. Dostopno na spletu: (pridobljeno ) 43 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str

27 se je pomaknilo z otoka na celinske pokrajine in Neapelj, ki je zasenčil Palermo. Leta 1282 se je zgodila večerniška vstaja. Otoški baroni in meščani so se uprli proti anžuvinskemu gospostvu in poklicali aragonskega kneza, da bi zavladal. Aragonsko in anžuvinsko kraljestvo sta nato bili več let v vojni. V severni in srednji Italiji so bili rezultati dokaj podobni. Spori so delili mesto od mesta, rodbino od druge rodbine. Dogajali so se tudi znotraj mest, tudi v Lombardiji in Toskani. Pojavili sta se oznaki gvelf in gibelin, prva je pomenila pristaš cerkve, druga pa pristaš cesarstva. V odsotnosti zunanje oblasti, ki bi preprečila nerede, so se lokalni spori izrazito zakoreninili. Družina je bila temeljna enota. Te skupine so postale dedne in samoobnavljajoče. Spopadi med njimi so prinesli čas kronične nestabilnosti. Tisti, ki so bili izgnani, niso bili nič manj organizirani kot njihovi tekmeci. S seboj so odnesli v institucijo svoje»stranke«ogrodje svoje rivalske vlade. Stranke so nastale med Friderikovimi vojskovanji in potem ter so narekovale vzorec bodočih razmer v Italiji. Družine, ki so nadzirale položaj v Firencah in Genovi, so enkrat dolgovale svojo moč vplivu gvelske stranke drugič pa gibelinske stranke. Stranke so postale tako pomembne, da si nobena italijanska družina ni mogla privoščiti, da bi jih ignorirala. Stranke in njihovi spori so bile vpletene tudi v samo kurijo, saj so papeži in kardinali bili po navadi italijanski plemiči. 44 Po območjih, kjer je vladal Friderik II., je bil rezultat po vojni s papežem enak: razdrobitev enotne politične oblasti. Ta uničevalni razdor je načel tudi ogled same Cerkve. Križarska vojna je še zmeraj predstavljala skupni krščanski ideal. Papež je sklical vesoljni cerkveni koncil v Lyonu. Podobno kot Frideriku II. se je tudi njemu križarska vojna zdela najboljša taktika, da ponovno združi razdeljene duhove krščanskega občestva. 45 V Angliji je leta 1199 zavladal Janez. Njegovo vladanje je imelo slab začetek, saj je imel nasprotnike, ki so podpirali njegovega nečaka Arturja. Nepojasnjena smrt nečaka, medtem ko je bil v skrbništvu Janeza, je še dodatno vzbudila govorice. Situacijo je poslabšala še izguba Normandije leta 1204 in večina kontinentalnih fevdov. Njegovi neuspešni trudi, da bi kontinentalne fevde dobil nazaj, so praznili blagajno. Naslednja 44 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Prav tam, str

28 večja Janezova kriza je bil njegov spor z Inocencom III. glede izvolitve Stephena Langtona kot nadškofa Canterburyja leta 1206, ki se je končala z njegovo kapitulacijo leta Janez se je kasneje vrnil v Anglijo, kjer ga je pričakal upor. Po neuspešnih pogajanjih, kjer so mu baroni formalno nasprotovali, se je Janez moral predati. Kralj se je z uporniki srečal v Runnymede-u junija Začasen mir je bil dosežen, ko je zapečatil dokument, v katerem so bile zapisane zahteve upornikov. Iz tega osnutka so uradniki oblikovali novo verzijo, ki je znana kot Magna Charta. 46 V trinajstem stoletju je v Angliji odločilno vlogo igrala Magna Charta, na katero je kralj Janez leta 1215 potisnil svoj pečat. V Magni Charti so bile opredeljene meje kraljevih pravic in njegove posesti v Angliji. Po njegovi smrti jo je potrdil tudi njegov sin Henrik III., katerega vladanje je zbujalo nezaupanje velikih zemljiških baronov njegovega kraljestva. Henrik je na visoka mesta povzdigoval ljudi tujega rodu in razsipno zapravljal denar v neuspešnih podvigih v tujini. Leta 1258 se je vmešal v dogodke na Siciliji, kar je vodilo do spopada, ki je visel v zraku že skoraj trideset let. Angleški kralj je obljubil papežu Aleksandru IV. več kot je denarno zmogel, zato je upal, da mu bodo pomagali baroni in privolili v izredno obdavčenje. Baroni so se začeli pogovarjati tudi o zadevah, ki še niso bile zapisane v Magni Charti, ampak so po novem postale zelo pomembne. Začeli so preučevati zadeve, ki so zahtevale prenovo. Zahteve po reformi so igrale tudi pomembno vlogo na strani Simona Montforskega 47 v državljanski vojni, ki se je končala leta 1265 z njegovo smrtjo. Zbudila se je zavest o skupnem interesu, ki povezuje kraljestvo kot skupnost. 48 Kmalu zatem je zavladal Henrikov sin Edvard I. 49, ki se je izkazal kot velik vojskovodja. Osvojil je Wales in skoraj tudi Škotsko. Zavedal se je tudi težav, ki jih je imel njegov oče s svojimi podaniki. Odkril je, da bo moral pridobiti podporo celotne skupnosti. Skupaj s svojimi svetovalci je iznašel zakonske odredbe za zaščito 46 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str Simon Montforski ( ) je bil vodja upora baronov proti angleškem kralju Henriku III. Bil je vladar Anglije manj kot eno leto. Bil je sin Simona Montforskega, vodje albižanske križarske vojne v Franciji in mlajši brat Amauryja Montforskega. Dostopno na spletu: (pridobljeno ) 48 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Edvard I. ( ) je bil kralj Anglije med leti 1272 in Ojačal je moč krone in parlamenta proti staremu fevdalnemu plemstvu. Pokoril je Wales in uničil njegovo avtonomijo. Neuspešno pa je iskal tudi osvojitev Škotske. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 20

29 posestnikov pred izmikanjem njihovih zaupnikov, da bodo pri razpolaganju z lastnino zaščiteni nameni ljudi, ki jo zapuščajo ali podarjajo in za omogočanje hitrega izplačila odškodnine trgovcem, ki jim dolžniki niso izplačali dolgov. Kralj Edvard je običaj, kjer se predstavniki lokalnih skupnosti pokličejo pred kralja, še razširil na tak način, da je vsake toliko časa sklical pred sebe predstavnike iz vsake grofije v svojem kraljestvu skupaj z baroni. Izkoristil je priložnost, da razloži podanikom, zakaj je v splošnem interesu, da dobi od njih davke. Že prej pa se je uveljavljalo pravilo, da je za zakonitost obdavčenja potrebno soglasje vseh baronov. Ta srečanja so se imenovala parlament, iz katerih je kasneje zrasel britanski parlament. Edvard jih je skliceval po mili volji, vendar je s tem ustvaril občutek, da se bo posvetoval s svojimi podložniki, ko bo šlo za resne zadeve. Leta 1297 je bilo zaradi vojn s Francijo in Škotsko obdavčenje že zelo veliko in zato je naletel na težave pri svojih podložnikih. Obljubiti jim je moral koncesije, med njimi jamstvo, da ne bodo ne on ne njegovi dediči pobrali izredne dohodke brez formalnega soglasja občestva kraljestva. Sama Anglija je bila bogata kraljevina. Kmetje so bili glavni dobavitelji surove volne na evropskem tržišču. Edvard I. je dokazal, da je možno nanovačiti med lokalnimi skupnostmi kraljestva vojsko vitezov in lokostrelcev, ki bi dlje časa služili na bojnem polju, če bi bili primerno opremljeni in plačani. 50 V trinajstem stoletju frankovsko kraljestvo Jeruzalema ni bilo več v središču zanimanja, saj je kot politična enota prenehalo učinkovito delovati. V središču so zdaj dejanja in želja velikašev in knezov Evrope. Cesar Friderik II., Ludvik IX, Rihard, brat Henrika III. Angleškega in Edvard, Henrikov sin, so velikaši, ki so se odpravili na vzhod v trinajstem stoletju. Njihovi interesi za križarski pohod so bili različni in povezani z notranjo politiko Evrope. Prvo polovico trinajstega stoletja so Franki imeli nadzor nad večino mest na sirijski obali (od Askalona do Bejruta). Prestolnica je po izgubi Jeruzalema bila Akkon. Kraljeve dolžnosti so večinoma opravljali regenti, saj so kralji bili odsotni ali pa mladoletni. Regente je nadzoroval in imenoval visok zbor baronov, kjer je bilo težko doseči soglasje vseh udeležencev glede političnih zadev. Med templjarji 51 in joaniti pa je potekalo rivalstvo. Joaniti so bili najbogatejši 50 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str Templjarji so bili versko-vojaški red viteštva. Ustanovljeni so bili v času križarskih vojn. Na začetku so nastali, da bi varovali krščanske romarje v Sveti Deželi, nato pa so dobili večje vojaške naloge med 21

30 veleposestniki, ki so nadzirali večino gradov v notranjosti. Rivalstvo je potekalo tudi med trgovci Benečani in Genovežani. Njihova nasprotja so prinesla dolga obdobja vojn. Resnična moč je ležala na Cipru in v Grčiji. Na Cipru so vladali lusignanski kralji in pod njihovim vladanjem je otok cvetel in uspeval. Famagusta je postala pomembno trgovsko središče. Ciper je postal nekakšen dedič starega jeruzalemskega kraljestva. Celotno stoletje je služilo kot prva postojanka, na kateri so se križarji zbirali in kovali zadnje načrte. Ciprski kralj se je s svojimi vitezi udeležil pete križarske vojne leta 1218 in sedme križarske vojne zraven Ludvika IX. v letih 1249 in V Carigradu latinski kralji niso premogli dovolj moči, da bi lahko pomagali na križarski pohodih kjer koli drugod. Latinsko središče moči je bilo na Peloponezu. Spretni vladarji v ahajski kneževini so bili Geoffroy I. in II. in Viljem Villehardouin. Mnogi grški Franki so se udeležili prve odprave Ludvika IV. Celotno latinsko kraljestvo je bilo neenotno. Na Cipru in v Akkonu so priznavali različne kralje in Ahajski knezi so bili nominalno vazali carigrajskih cesarjev, kljub ogromni oddaljenosti. Združenje latinskega vzhoda v sredozemsko kraljestvo so bile sanje marsikaterega vladarja v trinajstem stoletju stoletjem. Uničil jih je francoski kralj Filip IV., ko so bili lažno obtoženi bogoskrunstva in, ko so bili okrivljeni za neuspehe križarjev v Sveti Deželi. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 52 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str

31 3. FRANCIJA PRED LUDVIKOM IX. Med vladanjem Ludvika VII. ( ) je francoska monarhija živela v senci Henrika II. iz Anglije in cesarja Friderika I. Ko je prestol zasedel Filip II. Avgust, se je situacija hitro spremenila. Ob koncu vladanja Filipa II. Avgusta je Francija postala najmočnejše kraljestvo v severni Evropi. Filip II. je ustvaril eno najmočnejših monarhij v srednjeveški evropski zgodovini. Francoski kralj je imel na razpolago več virov kot angleški kralj, vendar ni imel tako velike stopnje nadzora nad svojimi podrejenimi kot njegov angleški ekvivalent. V Franciji je rast kraljeve moči ležala na dveh njegovih uspehih: povečanje kraljevega področja ali teritorija direktno pod vladanjem kralja in razvoj večje ter efektivnejše vlade na centralnih in lokalnih ravneh. S Filipom Avgustom je kralj postal prvi v prestižu in moči. Njegova moč je bazirala na večjem ozemlju, na večjem številu uradnikov in podložnikov ter na večjem bogastvu. 53 Filip je zavzel prestol, ko je bil star petnajst let. Bil je bolehen in manjkale so mu konvencionalne značilnosti, ki so jih pričakovali od viteza ali lorda. Vendar je bil potrpežljiv, spretno se je izogibal napakam in hitro je stvari obrnil v svojo korist. Bil je praktično inteligenten in je znal oblikovati ter izvršiti dolgoročne načrte. Do konca svojega vladanja mu je uspelo doseči neko mero popularnosti med svojimi podložniki. Njegova ambicija je bila, da poveča svoje kraljevo področje in moč. Ob začetku njegovega vladanja je njegovo ozemlje komajda segalo preko območja, ki je obdajalo Pariz in Orleans. Najpomembnejši vpliv dvora so izvajali materini sorodniki iz hiš Champagne in Blois. Filipov prvi korak k samostojnosti je bila poroka z dedinjo, ki je bila povezana s hišo Flandrijo. Njena dota je bila grofija Artois. Poroki so nasprotovali Filipovi sorodniki in v prepir je Filip vpletel Šampanjo in Flandrijo. Prepir se je rešil, ko so se njegovi sorodniki in priženjeno sorodstvo strinjali k priključitvi grofije Vermandois leta To je bila pomembna priključitev, ker je povezala stare kapetinska ozemlja z Artois. 54 Med temi leti se je Henrik II. 55 iz Anglije, Filipov vazal in dolgoletni nasprotnik njegovega očeta, odločil, da ne bo posegel v upanju, da se bo Filip podobno zadržal, 53 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str Prav tam, str Henrik II. ( ) je bil angleški kralj od leta Bil je tudi vojvoda Normandije (od leta 1150), grof Anjouja (od leta 1151) in vojvoda Aquitane (od leta 1152). Henrik II. je povečal svoje anglo- 23

32 ko bo prišel čas, da razdelijo veliko dediščino Plantagenet 56 med Henrikove sinove. Takšni upi so bili razblinjeni zaradi pohlepa in ambicije mladih Plantagentsov, ki so kovali zaroto proti svojemu očetu. Filip je izkoristil njihovo ljubosumje in ko se je zgodil zadnji upor Riharda in Janeza leta 1189, je Filip aktivno podpiral padec starega kralja. Trenja med Rihardom in Filipom so naraščala v odprto sovražnost, medtem ko sta oba kralja sodelovala v tretji križarski vojni. Oba sta pravilno sumila, da si želita ozemlja in oblast drug drugega. V sporu med Janezom in podporniki Arturja iz Brittanije za priključitev k angleški kroni je Filip favoriziral Arturja, vendar ni posegal v zadevo. Janez se je hitro poročil s hčerko grofa Angouleme. Vendar je nevesta bila obljubljena Janezovemu vazalu grofu La Marche. Ta se je pritožil Filipu in Janez je bil poklican v Pariz, da se odzove na obtožbe. Janez se je odločil, da ne bo priznal veljavnost teh pozivov in njegovi francoski fevdi so bili zaseženi. 57 V vojni, ki je sledila, je Filip premagal Normandijo brez velikih težav in jo vključil v kraljevo ozemlje leta Do konca naslednjega leta so vsa druga Janezova ozemlja severno od Loire (Maine, Anjou, Britanny in Touraine) prišla pod Filipovo kontrolo in veliko baronov iz Poitouja se mu je podredilo. Severno od Loire je Janez lahko računal samo še na Gaskonjo. Gaskonci niso bili za Angleže, ampak niso hoteli ogroziti donosne trgovine z vinom in so imeli raje šibkega vojvodo ali kralja, ki je daleč vstran kot pa močnega kralja blizu. Janet je uporabil Gaskonjo kot bazo, od katere bi lahko na novo osvojil francoska ozemlja. Vendar, ko je okupiral del Poitouja leta 1206, ni mogel storiti več zaradi spora z Inocencom III. in opozicije svojih baronov. 58 francosko ozemlje in ojačal kraljevsko administracijo v Angliji. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 56 Plantagenet oziroma hiša Anjou oziroma angevinska dinastija je bila kraljevska dinastija v Angliji med leti 1154 do Iz nje je izhajalo 14 kraljev. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 57 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str Prav tam, str

33 Vir: _of_france.png pridobljeno Slika 2: Teritorialne osvojitve Filipa Avgusta Med tem pa je povečanje francoske monarhije začelo vzbujati strah pri lordih Nižinskih dežel (regija v zahodni Evropi, ki obsega predvsem Nizozemsko in Belgijo) vključno skupaj z grofom Flandrije. Filipova podpora Hohenstaufovskega kandidata za cesarsko krono je motila gvelsko stranko v Nemčiji. Oto IV. gvelski cesar in Janezov nečak je obnovil tradicionalno zavezništvo med svojo hišo in hišo Plantagentsov. Po več letih pogajanj je Janez dobil podporo večine lordov Porenja in Nižinskih dežel. Zahodna Evropa je bila razdeljena med dve internacionalni koaliciji. Ena je temeljila na zavezništvu med Plantagentsi in Gvelfi, druga je vključevala podpornike Kapetingov in Hohenstaufovcev. Sile Janeza in Otoja so bile pripravljene, da napadejo poleti Angleška vojska je koordinirala svoj napad iz Gaskonje skupaj z nemškimi, angleškimi 25

34 in flamskimi enotami iz severovzhoda. Janezu ni uspelo izkoristiti prvotne prednosti Poitou-ja in Anjou-ja. Filip je pustil obrambo severozahoda svojemu sinu Ludviku, ki je imel na razpolago samo osemsto vitezov. Filip je nato pohitel proti severu z večino svoje vojske. Pri kraju Bouvines v Flandriji je francoska vojska premagala vojsko Ota. Bitka je končala oblast Ota kot cesarja in Janez je izgubil vso upanje, da bi pridobil nazaj nekoč njegova francoska ozemlja. Po zmagi je imela francoska monarhija največjo moč v Evropi v trinajstem stoletju. 59 Po vrnitvi je Filip bil sprejet z radostjo. Po zmagi v Bouvinesu je prepustil bojevanje albižanske križarske vojne svojemu sinu Ludviku. Za časa njegovega vladanja so se kraljeva ozemlja več kot potrojila. Povečali so se tudi kraljevi prihodki. V kronikah piše, da je Ludvik VII. pustil svojemu sinu letni prihodek To je Filip Avgust povečal na na leto. Filipova dolžnost je bila tudi, da brani Cerkev, revne in šibke. Te dolžnosti in pravice niso bile jasno definirane, vendar so bile univerzalno prepoznane. Kralj je lahko posegel v lokalne zadeve, da zagotovi kraljevo zaščito ali poveča moč kraljevih sodišč. Rezultat je bil pogosto povečanje kraljeve sodne oblasti. 60 Ludvik VIII. je bil prvi Kapeting, ki je zasedel prestol brez, da bi moral biti kronan za časa življenja svojega očeta. Ludvik je bil aktiven v vladi veliko let preden je postal kralj. Njegovo vladanje je bilo nadaljevanje očetove politike. Dokončal je osvojitev Poitou-ja in uspešno posegel v albižansko križarsko vojno. Zadnji uspeh njegove severne politike je bila priključitev večjega dela Languedoca kraljevi domeni. To je bilo doseženo s poroko Ludvikovega tretjega sina z dedinjo grofa Toulousa in njuni kasnejši smrti brez dedičev. Njuno ozemlje je bilo priključeno kroni leta Ludvik VIII. je pustil oporoko, katero bi naj izpolnil njegov najstarejši sin Ludvik IX., v kateri je pisalo, da njegov drugi sin dobi Artois, njegov tretji sin Alfonz, ki je poročil dedinjo Toulousa dobil Poitou in njegov najmlajši sin Karel, ki je kasneje postal kralj dveh Sicilij in ustanovitelj Anževinske kraljeve hiše v Neaplju, dobil Anjou. Po njegovi smrti je zapustil prestol Ludviku IX., ki je bil star samo dvanajst let. Njegova žena Blanka Kastiljska 61 je bila regentska vse do leta Kraljevi uradniki so stali ob njeni 59 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages str Prav tam, str Blanka Kastiljska se je rodila leta 1188 v Španiji, umrla leta 1252 v Franciji. Bila je žena Ludvika VIII. in mati Ludvika IX. Vlogo regentke v Franciji je opravljala dvakrat: prvič med leti in 26

35 strani in imela je podporo večine mest. Tudi papeštvo je bilo njen močan zaveznik. Kraljevi vazali, ki so se udeleževali uporov, niso imeli programa in niso se bili zmožni združiti v nekakšno zavezništvo, katerega so ga dosegli angleški baroni, ko so dosegli podpis Magne Charte v Angliji. Henrik III. je posegel v upor leta 1230, da bi znova osvojil svoje izgubljene fevde, vendar je Blanka uspela zadušiti ambicije uporniških lordov, s silo ali s spravo. 62 drugič Njen oče je bil Alfonz VIII. Kastiljski, njena mati pa Eleonor, ki je bila hčerka Henrika II. Angleškega. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 62 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str

36 3.1 ALBIŽANSKA KRIŽARSKA VOJNA Slika 3: Languedoc in Centralna Francija Vir: (pridobljeno ) 28

37 Zgodba katarov se začne v enajstem stoletju. V dvanajstem stoletju jih je že možno najti od Sredozemskega do Severnega morja. Pred pragom trinajstega stoletja že obstaja»katarska cerkev«s sistematskimi dualističnimi doktrinami in izdelanim episkopatom. Enkrat med temi sto in več leti bogomilski misijonarji potujejo iz Balkana in oblikujejo dualistično teologijo katarov. Katarska religija posebej cveti v regijah: Toulousain, Lauragais, Albigeois in Carcasses. Katari doživijo svoj tragični vrhunec v albižanski križarski vojni in so kasneje podvrženi preganjanju, dokler ne izginejo na začetku štirinajstega stoletja. Katari so videni še v kasnejših stoletjih, kjer je njihov vpliv viden vse od templjarjev, zgodnjih protestantov in vse do okultnih potomcev Kristusa, ki so preživeli križ januarja 1208 je bil ubit papeški legat, cistercijanski menih Peire de Castelnau. To je bil za papeža Inocenca III. še le en dokaz več, da so vasi in mesta zastrupljene od herezije. Papež je verjel, da je bil morilec meniha najet od Raimona VI., grofa Toulousa, katerega je smatral za zaščitnika heretikov, tatov in morilcev. Inocenc je poklical viteze in barone, da vzamejo križ in preženejo heretike v sveti križarski vojni. Poslal je pisma šestim cerkvenim provincam (Narbonne, Arles, Embrun, Aix, Vienne in Lyon) in kralju Francije Filipu Avgustu. V pismu jih je obvestil o umoru in med drugim opozoril, da bodo vsi, ki so povezani s toulouškim grofom, razrešeni od apostolske avtoritete. Pomembno je bilo radikalno dovoljenje, da lahko vsak katolik deluje proti grofu Toulousa in zaseže njegova ozemlja v upanju, da se bo ta oseba znebila herezije. 64 Kralj je papežu odgovoril, da ne more delovati proti grofu, dokler ni le-ta obsojen herezije. Poleti in jeseni 1208 se je papež trudil prepričati kralja, da podpre križarsko vojno. Zaradi papeževe vztrajnosti je kralj dovolil, da se dva francoska barona (vojvoda Burgundije in grof Neversa) udeležita diskretne ekspedicije (500 vitezov) v ozemlje grofa Toulousa. Papež je, nezadovoljen zaradi kraljeve brezbrižnosti, izdal svoj poziv vsem nadškofom, škofom in duhovščini Francije, da pridigajo in se pridružijo krščanskim vitezom Mark Gregory Pegg, A Most Holy War: The Albigenisian Crusade and the Battle for Christendom, Oxford University Press (New York, 2008), (dalje Mark G. Pegg, A Most Holy War) str Prav tam, str Prav tam, str

38 Raimon VI. je poleti in jeseni 1208 poslal odposlance v Rim, da bi prepričali papeža, da ni sodeloval pri umoru cistercijanskega meniha. Njihova misija je bila neuspešna. Prepričali pa so ga, da je grof pripravljen v spravo in da če papež pošlje legata, bi ga grof ubogal v vsem. 1. marca 1209 je imenoval svojega notarja Mila. Milo je pisal Raimonu VI. in mu ukazal, da pride v Valence. Od njega je zahteval, da preda Cerkvi sedem utrjenih vasi in okrožje Melgeuil. Zahteval je tudi, da konzuli Avignona, Nimesa, Orange-a, Montpelliera, Valence-a, Saint-Gillesa in drugih mest zaprisežejo, da če bo grof kdaj deloval proti ukazom opata, bo njihova zvestoba grofu prekinjena. Junija 1209 je bil gol Raimon VI. voden po ulicah Saint-Gillesa kot zadnje dejanje obžalovanja. Čez štiri dni je Raimon prosil Mila, če ga blagoslovi kot križarja proti heretikom. Nekaj dni kasneje so se križarji iz več delov Francije zbrali v Lyonu. 66 V težavah se je znašel tudi Raimon-Roger Trencavel, nečak Raimona VI. in vikont Beziersa in Carcassonne. Raimon-Roger je skušal skleniti dogovor s cerkvijo, vendar ga je Milo zavrnil. Vojska je dosegla Beziers 21. julija Začetno dejanje sovražnosti v križarski vojni je nakazalo brutalnost, s katero bo ta križarska vojna potekala. Raimon-Roger je uvidel, da mesta ne bo možno ubraniti in je zato pobegnil v Carcassonne. Skupnost Beziersa se je odločila zoperstaviti vojski. Po poročanjih bi naj vojska vdrla v mesto v dveh oziroma treh urah. Cerkev in mesto sta bila izropana in prebivalci ubiti. Mesto je bilo na koncu požgano do tal. V uradnem poročilu Arnalda- Amalrica papežu je pisalo, da je bilo ubitih ljudi. Samo mesto je imelo v tem času približno prebivalcev, zato prejšnji številki ne gre verjeti, saj so komentatorji dogodkov težko ocenili pravilno število žrtev. Število žrtev v Beziersu je služilo kot opozorilo drugim mestom, naj se raje predajo. To je storila Narbonne, ki je obljubila, da bo predala heretike. 67 O bitki v Beziersu je možno prebrati tudi vir od Caesariusa iz Heisterbacha v obliki pogovora med novincem in menihom. V viru poroča, da je bilo v mestu veliko katolikov, ki so bili pomešani z heretiki. Prisotnega opata je bilo strah, da bodo vmes heretiki trdili, da so katoliki in bodo tako ubežali smrti ter se kasneje vrnili h krivoverstvu. Opat je zato odgovoril drugim, naj ubijejo 66 Mark G. Pegg, A Most Holy War, str Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, Manchester University Press (Manchester, New York, 1997) (dalje Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade), str

39 vse, saj bo Bog vedel kateri so»njegovi«(katoliki), kateri pa ne. Tako je bilo veliko število ljudi ubitih v tem mestu. 68 Križarji so se nato odpravili proti Carcassonne. Po poročilih Arnalda-Almarica bi se jim naj na poti predalo več kot sto utrjenih vasi. Pred mesto so prispeli 1. avgusta Prvi tarči napada sta bili dve predmestji na severnem in južnem boku mesta. 3. avgusta 1209 je bilo severno predmestje hitro napadeno in zrušeno. Napad na južno predmestje je potekal 7. in 8. avgusta. V roku enega tedna so križarji dosegli obzidje samega mesta. V tem času je prispel kralj Aragona Pere II. z majhnim spremstvom. Fevdalni gospod Raimona-Rogersa je prišel, da bi igral vlogo posrednika. Raimona-Rogersa je prosil, naj poišče kompromis s francoskimi baroni. Sam kralj Pere II. je v svojem kraljestvu izdal uredbe proti heretikom in vedel je, kako nevarno bi bilo podpirati princa proti katerem poteka križarska vojna. Pere II. je kot posredniku uspelo urediti varen izhod vikontu in enajstim spremljevalcem iz mesta. Vikont je zavrnil to ponudbo in kralj se je umaknil iz pogajanj. Čez en teden je bil vikontu ponujen varen prehod do konference, na kateri bi se pogovorili o predaji mesta, kjer je začelo zmanjkovati vode. Zgledalo je, da je bil vikont zaprt, morda kot»prostovoljen«talec kot del dogovora glede predaje mesta. Mesto je kapituliralo in prebivalci so bili izgnani iz svojih domov v spodnjem perilu in brez svojega imetja. 15. avgusta so križarji vstopili v mesto polno zalog in mnogim se je zdelo, da so izpolnili svojo križarsko zaprisego kot tudi svoje žepe (rop Beziersa in mest na poti do Carcassonne). 69 Do te točke je bilo vodstvo križarske vojne v rokah papeških legatov, med njimi je bil pomemben Arnald-Amalric. Križarji so hoteli, da v Carcassonne zavlada sekularni vladar. Plemstvo se je skupaj s prelati pripravilo na volitve. Po več opcijah so se na koncu odločili za Simona de Montforta. 70 Simon de Montfort je bil pomembna osebnost v tej križarski vojni in je dominiral v tem podvigu. Ludvik VIII. je leta 1224 prevzel vodstvo križarskega pohoda od Simonovega sina Amauryja de Montfort. Montfort se je močno zanašal na križarje iz Ile-de-France. Mnogi so bili povezani z 68 Caesarius of Heisterbach: Medieval Heresies, dostopno na spletu: XXI (pridobljeno ). 69 Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str Prav tam, str

40 njim zaradi krvnega sorodstva, kraja bivanja ali pa so se podali z njim na avanture v Burgundijo, Šampanjo, Normandijo in drugod. Večina križarjev se je pohoda udeležila le za kratek čas (večinoma ne dlje kot štirideset dni). 71 Svoj naziv je Simon de Montfort napisal v pismu Inocencu III. Glasil se je: grof Leicestra, lord Monforta in vikont Beziersa in Carcasonne. Njegov najmlajši sin Simon je prevzel naziv grofa Leicestra leta Po padcu Carcassonne je podeželje zahodno in južno od Carcassonneja kapituliralo. Križarji so napadli Montreal in Fanjeaux. Castres in Lombers sta se predala. Napad na Cabaret je bil neuspešen, ampak novi vikont je uspešno vodil križarje proti jugu, kjer so zavzeli Mirepoix in Pamiers. Nato so šli severno proti Albiju, kjer so sprejeli njihovo predajo. Velika vojska se je začela sedaj zmanjševati. Verjeli so, da so dosegli svoj cilj in služili so več kot štirideset dni. Začeli so se vračati domov k svojim družinam. Simon de Monfort pa je v svojo last dobil Carcassonne. 72 Križarska vojna je prinesla preganjanje katarov. Bili so sežgani pri obzidju, ko se je mesto predalo. Križarji so poslali odposlance v Toulouse, kjer so le-ti izvajali pritisk na meščane, da predajo heretike. Zmanjšanje vpliva novega vikonta pa je pomenilo, da je pozimi bil premor. Simon je bil»ujet«v relativno malo področje, ko je grof Foixa začel pritiskati, da bi znova zasegel svoje ozemlje. Medtem pa je Pierre-Roger iz Cabareta ujel enega od Simonovih vodilnih podpornikov. De Montfort je v tem času izgubil tudi Saissac. Lokalni lordi, ki so se pred tem poklonili novemu vikontu, so zdaj izkoristili priložnost in mu odklonili zvestobo. V konflikt so skušali zvabiti tudi kralja Aragona, ampak je Pere II. to zavrnil. Vendar se je pogajal za zaščito grofa Foixa. 73 Spomladi 1210 so vojaki začeli prihajati s severa in vojska se je na novo sestavila. Junija 1210 so zasegli Minerve. Pogoje predaje je narekoval Arnald-Amalric. Garniziji in vaščanom je bilo življenje prizaneseno. Popolni (razred katarov) so se morali predati in če so se spreobrnili, so lahko preživeli. Popolni so zavrnili to ponudbo. Približno 140 popolnih, ženske in moški, so goreli na veliki grmadi. Nato so se križarji pomaknili proti Termesu. Za razliko od Minerve je osvojitev Termesa trajala dolgo. Garnizija se je zaradi žeje že mislila predati, vendar jih je rešil naliv. Bitka je tako trajala vse do 71 Daniel Power,»Who Went on the Albigensian Crusade?«, English Historical Review Vol. CXXVIII, št. 534 (2013), str Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str Prav tam, str

41 jeseni. Garnizija je 22. novembra zapustila dvorec. Lord dvorca Raimon de Termes je bil ujet in vržen v ječo. Marca 1211 je tudi dvorec Cabaret padel v Simonove roke, ko je sklenil dogovor z Pierre-Rogerjem, ki je dobil fevd blizu Beziersa v zameno za predajo. Padec teh utrdb je povečalo Simonov položaj. Gradovi in utrjene vasi skozi Corbieres in Albigeois so se predale. Spomladi 1211 so križarji obrnili svojo pozornost proti Lavauru, mestu, ki je bilo 32 km oddaljeno od Toulousa. Obleganje mesta je trajalo približno en mesec (april maj 1211). Po zasedbi mesta je bilo približno 400 heretikov zažganih. 74 Januarja 1211 je potekala konferenca blizu Narbonne. Udeleženci so bili kralj Aragona, Simon de Montfort in Arnald-Amalric. Na njej so znova pritiskali na grofa Toulousa, Raimona VI., naj izžene heretike iz svojih ozemelj. Zavedal se je, da to pomeni, da bo potekala vojna na njegovih ozemljih in da ta ne bo mogoča brez križarjev. Kralj Aragona se je na konferenci potegoval za zaščito grofa Foixa. Obljubil je, da v zameno, da pustijo grofa Foixa pri miru, kralj ne bo napadel križarjev. Vendar je de Montfort vztrajal, da zadrži v svojih rokah Pamiers. Nato je de Montfort prepričal kralja Aragona, da se mu pokloni kot vikont Beziers-Carcassonneja. Udeleženci so nato odšli v Monteppelier, kjer se je de Montfort strinjal z zaroko med svojo hčerko in takrat še sinom dojenčkom kralja Pereja. Znova so se sestali, da pritisnejo na Raimona VI. Ta je odšel iz mesta brez, da bi karkoli prisegel. 6. februarja 1211 so ga znova izobčili. 75 Sedaj, ko Raimona VI. ni več ščitil status križarja, je bila pot odprta za de Montforta in križarje, da začnejo svoj napad na Toulouse. Po padcu Lavaurja je de Montfort zasedel grad Puylaurens, ki je ležal v okrožju Toulousa. Nato je začel osvajati gradove in mesta, ki so pripadali grofu Toulousa in sežigati popolne, ki so prebivali v njih. V Montferrandu so ujeli brata Raimona VI., grofa Baldwina. Simon de Montfort se je nato umaknil nazaj v Albigeois, kjer je začel zasegati mesta in gradove. Do sredine junija so bili križarji pripravljeni oblegati Toulouse. Med 17. in 29. junijem so križarji kampirali pred Toulousom. Bilo jih je premalo, da bi lahko popolnoma obkrožili mesto. Mesto je bilo preveliko, da bi ga lahko zasedli in napadi južnjakov so postajali vedno bolj pogosti, zato se je de Montfort odločil za umik. Poslal je vojsko, da bi napadla 74 Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str Prav tam, str

42 okrožje Foix. Grof Foixa se je namreč odločil pomagati Raimonu VI. Sam se je umaknil severozahodno, kjer se mu je poklonil škof Cahorsa in Quercy je padel brez velikega truda v njegove roke. Večina njegove vojske je verjela, da je opravila svojo nalogo in tako se je de Montfort pozno poleti vrnil v Carcassonne. 76 Do septembra 1211 je Raimon sestavil koalicijo južnih sil. V njej so sodelovali grof Commignesa, Gaston de Bearn in Savary de Mauleon iz Poitouja, senešal kralja Anglije, ki je prisostvoval na ukaz kralja Janeza ter milice, ki so bile poslane iz več mest. S temi silami mu je uspelo zaseči Castelnaudary. De Montforta so podaniki začeli zapuščati in so se pridružili Raimonu ter njegovim zaveznikom. Bitka pri St.-Martindes-Landes je pomenila poraz za grofa Foixa. Kljub temu pa se je upor med južnimi mesti in plemstvom širil. Med zimo je Simon še vedno imel v svoji oblasti Carcasonne, Albi in Pamiers. Do velike noči so Simonu prišle pomagat nove čete. Spomladi mu je uspelo na novo osvojiti mesta in gradove, ki jih je izgubil pozimi. Zasegel je Penne d`agenais, Moissac in Marmande do jeseni Vse kar je ostalo je še bil Toulouse in Mantauban. Jug je padel pred njim, ko je prevzel nadzor nad Commignes in Foix. Decembra 1212 je v Pamiersu de Montfort sklical svoje privržence. Bil je pretresen glede uporov mest in plemstva na jugu. Postavil je pravila, znana kot statuti Pamiersa, ki bi omogočila nadzor nad Languedocom s tem, da bi predstavila politične in socialne strukture, ki bi bile podobne tistim na severu Francije. 77 Simonov uspeh je prisilil Raimona, da se obrne na kralja Pereja za podporo. Leta 1204 se je poročil s Perejovo sestro, medtem ko je bil njegov sin zaročen s Sanchio, hčerko Perejove druge sestre. Istega leta se je Pere poročil z Marie, dedinjo Montepellierja. Zanimal se je za Foix, ki je bil sedaj ogrožen od Simona. Grof je bil Perejov vazal in nekatera ozemlja, so sedaj prišla v roke križarjev. Pere se je odločil, da bo zaščitil grofa Toulousa. Septembra 1213 je prišel z vojsko v Toulousain. S križarji se je srečal blizu Mureta. 12. septembra so južne sile izgubile zaradi slabega vodstva. Simonova manjša, vendar bolje organizirana vojska, je zmagala. Pere II. je umrl na bojišču in njegov sin, ki je bil še dojenček, je bil ujet. Raimon VI. je zbežal. De Montfort je plenil po celotni 76 Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str Prav tam, str

43 Toulousain, samo Toulousa si še ni upal podjarmiti, saj ni verjel, da ima dovolj moči. Spomladi 1214 se je Raimon vrnil v Toulouse novembra 1215 je Inocenc III. sklical koncil. Koncila se je udeležil tudi Raimon in grof Fouxa. Simon de Montfort je v svojem imenu poslal svojega brata Guya. Poleg drugih zadev so se pogovarjali tudi o križarski vojni v Languedocu. Razprave in debate so bile dolge. Na koncu je zmagala stran de Montforta. Vendar Raimon ni bil obsojen kot heretik, so ga pa ožigosali zaradi malomarnosti glede obravnave heretikov. Raimon naj bi bil izključen iz okrožja za vedno. Vsa ozemlja, ki so jih zasegli od heretikov ostanejo pod nadzorom de Montforta. Montfort pa bi jih nadziral kot vazal kralja Francije. Ozemlja, ki jih križarji niso zasegli, bo nadzirala Cerkev v imenu sina Raimona, bodočega Raimona VII. Glede Raimona-Rogerja, grofa Fouxa so se odločili, da bo de Montfort skrbništvo nad Foix predal Cerkvi. 79 Med januarjem 1214 in decembrom 1215 se je situacija v Languedocu spreminjala. Cerkev je dobila nadzor na Toulousom. Poleti 1215 je Ludvik, sin Filipa Avgusta, prišel v Toulousain na čelu križarske sile. Kralj Francije se je odločil, da bo pokazal interes v križarski vojni. Ludvik se je skupaj s Simonom odpravil v Toulouse, kjer so se mu podredili konzuli. Maja so konzuli morali izreči zaprisego zvestobe Simonu de Montfortu. Ludvik ni ostal dolgo, njegov obisk je bil bolj uradnega značaja kot pa kampanja. Na začetku junija je odšel nazaj v Pariz, kjer je o uspehu poročal svojemu očetu. 80 Medtem ko je Raimon VI. odšel iskat pomoč v Španijo, je mladi Raimon skušal dobiti nazaj ozemlja v dolini Rone. Zasedbo ozemelj mu je otežil prihod Simona de Montforta, ki je prišel iz severne Francije. Tam ga je kralj Filip Avgust priznal kot grofa Toulousa. Raimon je uspešno oblegal mesto in grad Beaucaire. Tako je de Montfort izgubil nadzor nad dolino Rone. Izvedel je tudi, da meščani Toulousa komunicirajo z Raimonom VI. De Montfort je hitro ukrepal in preprečil Raimonu VI., da bi na novo zasedel mesto. Do konca je uničil obzidje, oropal in uničil hiše v mestu ter vzel talce. Nato je opustošil Foix. Zimo je preživel blizu Foixa, da bi okrepil njegovo garnizijo, da bi preprečil izvršitev odredbe Inocenca III., da se vrne okrožje nazaj 78 Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str Prav tam, str Prav tam, str

44 Raimonu-Rogerju. Poleti 1217 je zasegal gradove in mesta v Termenes. Potem se je umaknil v Provanso, kjer je zajel Montelimar in Crest. 81 Raimon VI. se je na skrivaj vrnil v Toulouse septembra Nazaj so ga povabili konzuli. Meščani so se lotili dela, da bi znova utrdili mesto in zajeli dvorec Narbonnais, v katerem so bile žene in otroci celotne Montforske družine v Languedocu. Simon de Montfort je zapustil dolino Rone in sklenil premirje z mladim Raimonom, kar mu je omogočilo, da se odpravi proti Toulousu. Konec septembra je začel z obleganjem mesta. Obleganju so se močno uprli tako moški kot ženske mesta. Vsaj za nekaj časa se je zdelo, da so sile na obeh straneh izenačene. Spomladi 1218 je Fulk iz Marseillesa prišel z okrepitvami. V začetku maja so začeli z graditvijo stroja, ki bi jim pomagal priti v mesto.»chatte«je imel kolesa in izgledal je kot zatočišče, v katerega bi se skrili delavci in prišli do roba jarka. Vanj bi nato zmetali grušč in se nato pomaknili do mesta. Naprave za metanje kamnov so bile prav tako zgrajene, da bi dajale podporo zatočišču. 25. junija 1218 je Simona de Montforta zadel kamen v glavo. Umrl je v trenutku. Njegov naslednik je postal njegov sin Amaury. Morala je upadla in Amaury je nehal z obleganjem konec julija Princ Ludvik se je vojski, ki je šla proti jugu pridružil junija Oblegali so Marmande in tamkajšnji prebivalci so bili ubiti. Križarji so se nato odločili, da gredo proti Toulousu, vendar se je Ludvik odločil, da je njegovo romanje zaključeno. V naslednjih dveh letih so južnjaki na novo pridobivali eno utrdbo za drugo. Amauryjevo obleganje Castelnaudaryja od julija 1220 do marca 1221 je vodilo do ujetja in nato smrti njegovega brata Guya. Avgusta 1221 se je Agen postavil na Raimonovo stran, sledili so Moissac in Quercy. Pozno poleti 1223 je bil Amaury ujet v Carcassonneju. Kmalu so ga zapustili francoski vitezi, ker jim ni mogel plačati. Januarja 1224 je dosegel dvomesečno premirje. Ko je zapustil Carcassonne, je na njegovo mesto prišel sin Raimona-Rogersa, mladi Raimon Trencavel. 83 Raimon VI. je umrl že leta Naslednje leto je umrl tudi grof Foixa. 14. julija 1223 pa je sledila smrt Filipa Avgusta v Mantesu. Novi kralj Ludvik VIII. je takoj pokazal interes glede situacije na jugu. Simon de Montfort je za osvojeno ozemlje na jugu 81 Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str Prav tam, str Prav tam, str

45 prisegel zvestobo Filipu Avgustu leta 1216 in Ludvik VIII. je ohranil to zanimanje. Cahorski škof je ponudil svoj poklon novemu kralju za svojo okrožje Cahors februarja 1224 in kralj ga je z veseljem sprejel. Ekspanzija francoskega ozemlja, ki se je začela pod Filipom Avgustom se je zdaj samo nadaljevala. Kmalu po prihodu v Toulousain se je Amaury odpovedal lastitvi Toulousaina v prid kralju, ki je začel svojo ekspedicijo proti jugu. Avgusta 1224 je papež Honorij III. sklical koncil v Montpellieru, ki ga je vodil nadškof Narbonne, Arnald-Amalric. Na koncilu je Raimon VII 84. prisegel svojo podporo cerkvi in da bo preganjal heretike, zasedel njihovo lastnino ter lastnino njihovih podpornikov. Prisegel je vse, kar je pred njim prisegel tudi njegov oče, ampak tega njegov oče nikoli ni izpolnil. V jeseni so predstavniki duhovščine Languedoca in Raimon odšli v Rim. Prisotni so bili tudi odposlanci francoskega kralja. Ti so dosegli, da papež ni dal nobenega uradnega razglasa v prid Raimonu in poleti 1225 je bil na francoski dvor poslan legat, kardinal Romain. Romain je Raimonu povedal, da ne bo prejel odvez, dokler ne bo nehal povzročati nevšečnosti Cerkvi. Romain dobi»carte blanche«(proste roke), da reši zadevo. Kralja je prepričal, da bo potrebna nova križarska vojna. Novembra 1225 na so koncilu v Bourges obsodili Raimona in ga januarja 1226 izobčili, kar je sprostilo pot do nove križarske vojne. 85 Ludvik je za to križarsko vojno poklical svojo fevdalno vojsko. Do junija so dosegli že Avignon. Obleganje je trajalo vse do septembra, ko so si podjarmili tako mesto kot prebivalce. Legat je nato v imenu papeža prevzel vsa Raimonova ozemlja v Provansi. Obleganje je naredilo velik vtis na plemstvo Languedoca in kmalu so kralju ponudili svojo zvestobo. Tudi mesta so bila zagnana, da ga čim prej pomirijo. Nimes, Castres in Carcassonne so se podredili že junija. Montepellier, Narbonne in vsa velika mesta v dolini Rone so bila v Ludvikovih rokah, ko se je obleganje Avignona končalo. Druga mesta v dolini Rone, primorska mesta v Languedocu in grof Toulousa se niso mogli obrniti na nikogar. Papež je prepovedal Jaimeju I., kralju Aragona, da se vmeša. Raimonu je ostal samo Toulouse, grof Foixa, vikont Carcassonne in mesta Limoux in 84 Raymond VII. se je rodil julija 1197 in umrl 27. septembra Bil je grof Toulousa od leta 1222, ko je umrl njegov oče Raymond VI.. Od očeta ni nasledil samo naziva grof, ampak tudi probleme, ki so nastali zaradi Katarske križarske vojne ( ). Pod njegovo vladavino se je samostojnost Toulousa od francoskega kraljestva zmanjšala. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 85 Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str

46 Agen. Toulouse je bil tako kot prej pripravljen stati proti kralju. Kralj se za obleganje ni odločil, ker je bil že oktober in je bilo prepozno. Umaknil se je severno, kjer je tudi umrl 8. novembra 1226 v vasici Montpensier. Novi kralj je postal Ludvik IX., ki je bil šele otrok. Regentstvo je prevzela njegova mati Blanka Kastiljska. Blanka je bila odločena, da nadaljuje, kar je njen mož začel. Humbert de Beaujeu je nadaljeval s kampanjo poleti 1227, kjer je v Toulousainu uničeval pridelke, vinograde in hiše. Do konca leta je bilo jasno, da Toulouse in podeželje okoli Toulousa ne more več vzdržati vojne. 86 Raimon VII., opat Grandselveja, pomembni možje Toulousa, nadškof Narbonne in drugi so se zbrali v Meaux januarja 1229, kjer so napisali osnutek premirja do začetka postnega časa. Pogajanja so se nato premaknila v Pariz, kjer so popravljali in dopolnjevali osnutek premirja. Velika noč se je bližala in premirje je bilo sprejemljivo za vse udeležene. Raimon je v vseh papeških in francoskih dokumentih bil priznan kot grof Toulousa. 12. aprila 1229 je Raimon dal svoj poklon francoskemu kralju. 87 Odločili so se tudi, da se bo Raimonova hčerka Jeanne poročila z enim od bratov kralja Francije. Njegova ozemlja se smatrajo kot fevdi kralja. V zameno mu bo kralj dal škofije v Toulousu, Agenais, Rouerge, Albigeos, severno od Tarn in Quercy (razen Cahors). Najbolj obremenjujoč del premirja je bil glede dediščine okrožja. Samo otroci Jeanne in kraljevega brata Alfonza so lahko dediči in ne sorodnik, ki bi ga izbral Raimon Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str Mark G. Pegg, A Most Holy War, str Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, str

47 4. ŽIVLJENJE LUDVIKA IX. Vir: (pridobljeno ) Slika 4: Ludvik IX. 4.1 LUDVIK IN NJEGOVO DELOVANJE V FRANCIJI Ludvik IX. se je rodil 25. aprila 1214 očetu Ludviku in materi Blanki Kastiljski v Poissyju, približno 30 kilometrov vstran od Pariza. Njegov oče je leta 1209 to posest dobil v fevd. Leta 1226 je njegov oče umrl in tako je Ludvik postal kralj. Kot kralj je Ludvik imel rad, da ga kličejo Ludvik iz Poissyja, zato ker je kot pravi kristjan Ludvik štel datum svojega rojstnega dneva dan, ko je bil krščen v Poissyju. Ludvik je umrl leta 1270 in ko je leta 1297 bil kanoniziran, so ga poznali pod imenom Sveti Ludvik. 89 Ko beremo o Ludviku IX., lahko v več knjigah in člankih zasledimo, da je bil znan kot najbolj pobožen kralj. Niso samo knjige in članki, ki pričajo o tej Ludvikovi karakteristiki, ki je dandanes verjetno ena najbolj znanih njegovih značajskih značilnosti, ki je vodila njegovo življenje. Lep primer, kjer se še dodatno kaže njegova pobožnost je pismo 90, ki ga je Ludvik IX. napisal svojemu sinu Filipu. V prilogi je grob 89 Jacques Le Goff, Saint Louis, University of Notre Dame Press (Notre Dame, 2009) (dalje Jacques Le Goff, Saint Louis), str St. Louis: Advice to his son. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 39

48 prevod tega pisma v slovenščino. Pismo je razdeljeno na šestintrideset točk, v katerih Ludvik daje očetovske nasvete svojemu sinu. Od teh je vsaj dvajset točk povezanih z Bogom ali Cerkvijo. V več kot eni točki zaznamo, kako hvaležen bi naj bil njegov sin za vse stvari in darove, ki mu jih je Bog dal. Sklepamo lahko, da to hvaležnost Bogu izkazuje tudi Ludvik sam. Poleg hvaležnosti in ljubezni do Boga v teh točkah lahko zasledimo tudi težnjo po pravičnosti do vseh, še posebej do ljudi, ki so revni. Spoštljivo piše tudi o sami Cerkvi in duhovščini, saj se zaveda, da služijo Bogu in to je tisto zaradi česa je Ludvik sam pripravljen pretrpeti kakšno krivico od Cerkve, kot zasledimo v dvaindvajseti točki. O Ludvikovi pobožnosti je pisal tudi Joinville 91 v knjigi Življenje Svetega Ludvika. V naslednjem odstavku lahko preberemo, da si je največji zgled Ludvik IX. vzel prav od Boga. Ta svetniški mož je ljubil našega Gospoda z vsem svojim srcem in njegova dejanja so sledila Bogovemu zgledu. To je očitno iz dejstva, da je Bog umrl zaradi ljubezni, ki jo je čutil do svojih ljudi in podobno je kralj Ludvik postavil svoje življenje večkrat v nevarnost iz istega razloga. 92 V dvaintrideseti točki pisma svojemu sinu Ludvik IX. govori tudi o sovraštvu do herezij. Joinville je o tej zadevi zapisal tudi anekdoto: Kralj mi je enkrat povedal, kako je več Albižanov šlo do grofa Montforta, ki je v tistem času varoval njihovo ozemlje za visočanstvo. Prosili so ga, da pride in pogleda telo našega Gospoda, ki je postalo meso in kri v rokah duhovnika. Grof jim je odgovoril: Pojdite in si sami to pogledajte vi, ki v to ne verjamete. Jaz v to verjamem v skladu s tem, kako me je učila Sveta Cerkev zakrament oltarja. In kaj bom pridobil v tem smrtnem življenju, da verjamem v to, kaj me je učila Cerkev? Imel bom krono v nebesih, še boljšo 91 Jean de Joinville (rojen okoli 1224, umrl leta 1317) je avtor slavne kronike Historie de Saint-Louis, v kateri je opisoval sedmo križarsko vojno francoskega kralja Ludvika IX. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 92 Jean de Joinville in Geoffroi de Villehardouin, Chronicles of the Crusades, Penguin Books (London, 2008) (dalje Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades), str

49 kot angeli, ki vidijo iz oči v oči Boga in posledično ne morejo, da ne verjamejo v vanj. 93 Če se da sklepati iz njegovega pisma, so Judje tisti, ki jih še posebej sovraži. V dvaintrideseti točki svetuje sinu, naj čuti poseben odpor do njih. Joinville se je razpisal o posebnem sestanku v Clunyju, kjer so prisostvovali tudi Judje. V tem odlomku celo podpira nasilje proti Judom. Kralj Ludvik mi je tudi povedal o velikem zboru duhovščine in Judov, ki se je zgodil v samostanu v Clunyju. Tam je bil tudi reven vitez, kateremu je opat pogosto dal kruh. Vitez je prosil opata, ali lahko prvi ogovori ljudi. Opat je nejevoljno pristal na njegovo prošnjo. Vitez se je vstal, oprl na svojo berglo in postavil vprašanje najbolj pomembnemu in izobraženemu rabinu. Vprašal ga je, ali verjame, da je Devica Marija, ki je nosila našega Gospoda v svojem telesu in ga zibala v svojih rokah, bila devica v času Gospodovega rojstva in bila Božja mati. Jud je odgovoril, da ne verjame v te stvari. Zato mu je vitez odgovoril, da se obnaša kot bedak, ker je stopil v samostan, ki je bil Marijin dom. Vitez je vzkliknil, da se mu bo maščeval za to. Dvignil je svojo berglo in z njo udaril Juda. Vsi Judje so vstali in odnesli ranjenega rabina. Tako se je ta konferenca končala. Opat je nato šel do viteza in mu povedal, da se je obnašal nespametno. Vitez mu je odgovoril, da je opat kriv še večje neumnosti, da je sklical takšno konferenco, saj je bilo tam veliko dobrih Kristjanov, ki bi lahko še preden bi se diskusija končala, znebili vseh svojih dvomov. Kralj mi je nato rekel, da se nihče ne bi smel kregati s temi ljudmi razen, če je strokovni teolog. Ampak laik naj, ko sliši, da je krščanska vera zlorabljena, brani njena načela z mečem, ki ga sune čim globlje v podležev trebuh. 94 Iz pisma svojemu sinu se da tudi veliko sklepati o tem, kakšen kralj je bil. Zvestoba in ljubezen bogu sta bili verjetno prvi načeli, ki sta ga vodili pri vladanju. Vendar je v 93 Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str Prav tam, str

50 pismu možno zaslediti nekaj točk, ki govorijo o njegovem vladanju in vsaj na prvi pogled niso povezane z njegovo pobožnostjo. Enaindvajseta točka tako na primer govori o tem, kako svetuje svojemu sinu, da poskrbi za svoje podložnike tako, da jim ohrani njihovo svobodo in premoženje ter jim pomaga, če imajo kakšne težave s sovražniki. Trideseta točka govori o kraljevih predstavnikih. Sklepamo lahko, da se je Ludvik IX. trudil paziti, da so bili njegovi predstavniki na različnih ozemljih moralni in pravični ljudje, ki niso delali krivice njegovim podložnikom. Kot lahko vidimo v točki osemnajst, je Ludvik IX. pazil, da revni niso dodatno oškodovani razen, če so si to zaslužili. O njegovi pripravljenosti, da posluša vse ljudi in da se jim zgodi pravica, je pisal tudi Joinville: Včasih sem ga videl poleti deliti pravico svojim ljudem v javnih vrtovih Pariza. Oblečen je bil v volneno tuniko, plašč brez rokavov. Okrog svojih ramen je imel ogrnjeno črno ogrinjalo iz tafta. Lase je imel skrbno počesane, na glavi ni imel nobene kape le klobuk iz belih peres pava. Okrog njega so položili preprogo, da bi se lahko usedli zraven njega. Tisti, ki so k njemu prinesli primer za preiskavo, so stali pred njim. Nato je sodil vsakemu primeru podobno kot je storil v gozdovih Vincennesa. 95 Ludvik IX. je pripadal liniji Kapetingov, ki so na koncu dvanajstega stoletja imeli navado, da dajo najstarejšemu sinu ime njegove dedka, drugemu najstarejšemu sinu pa ime očeta. Tako je Ludvikov starejši brat dobil ime Filip po Filipu Avgustu. Njegov brat je umrl leta 1218 pri starosti 9 let. Tako je bil Ludvik pri štirih letih naslednji v vrsti za francoski prestol. Ko je Ludvik postal primogenitus (prvorojenec), so njegovi starši, posebej Blanka, začeli dajati veliko pozornost njegovi izobrazbi. Verjeli so, da mora biti vladar moralno in versko pripravljen za kraljeve dolžnosti, pripravljen braniti Cerkev in slediti njenemu nasvetu. Krščanski dvori in dinastije so vedno bolj dajale svojim bodočim kraljem solidno latinsko izobrazbo, ki je temeljila na klasičnih humanističnih vedah. Ugiba se lahko, da je imel Ludvik kot otrok več stika s svojo materjo. Oče je verjetno prevzel skrb za njegovo izobrazbo, ko je bil Ludvik dovolj star 95 Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str

51 za vojaško urjenje. Imel je tudi veliko stikov s svojim dedkom Filipom Avgustom, ki je umrl leta 1223 zaradi malarije. 96 Filipa Avgusta je nasledil Ludvik VIII. pri 36-tih letih. Vladal je le tri leta. Umrl je leta 1226 zaradi bolezni, ko se je vračal iz vojaške kampanje z juga. Ludvik je bil takrat star le 12 let. Hitro so ga poslali v Reims, kjer so ga kronali za kralja. Blanka Kastiljska je delovala kot regentka, saj je bil novi kralj še mladoleten. 97 V času Ludvika IX. je bil politični red zahodnega krščanstva vznemirjen zaradi velikega konflikta med papežem in cesarjem. Konflikt je bil največji pod papežem Inocencem IV. ( ), ki je bil soočen z dvema sekularnima osebama trinajstega stoletja, Svetim Ludvikom in Friderikom II. Cesar je bil izreden človek, ki je bil v marsičem drugačen od Svetega Ludvika. V tem konfliktu je Sveti Ludvik ohranil določeno mero spoštovanja do obeh. Vendar je v tej igri»šaha«pomaknil svoje figure francoske monarhije naprej pod krinko nevtralnosti. Veliko politično gibanje v trinajstem stoletju krščanskega sveta je bilo vzpon monarhije in države. Začelo se je že v prejšnjem stoletju in nadaljevalo v trinajstem s papeško monarhijo, ki je imela v lasti centralizirano in birokratsko stran moderne države, čeprav ji je primanjkovala ozemeljska osnova. 98 Leta 1226 je Ludvik podedoval Francijo, ki je bila ena najbolj cvetočih regij krščanskega sveta, še posebej zahodne regije Flandrijo, Artois, Picardy, Šampanjo, Ile de France in Normandija. Francija je bila prav tako ena najbolj gosto naseljenih krščanskih držav. V Franciji je takrat bivalo približno deset milijonov prebivalcev, medtem ko je celotna Evropa štela približno šestdeset milijonov prebivalcev. V tistem času so še vedno prevladovali kmetje, čeprav so mesta in urbana populacija imela pomembno vlogo in so rasla pod Svetim Ludvikom. Pod Filipom Avgustom je Pariz imel več kot sto tisoč prebivalcev, kar je pomenilo, da je bil najbolj naseljeno mesto v krščanskem svetu. Pod njim je Pariz tudi postal glavna rezidenca kralja Jacques Le Goff, Saint Louis, str M. Cecilia Gaposchkin in Larry F. Field (ur.), The Sanctity of Louis IX, Cornell University Press (Ithaca, New York, 2014) (dalje M. Cecilia Gaposchkin in Larry F. Field (ur.), The Sanctity of Louis IX) str Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

52 V kratkem obdobju, v katerem je vladal Ludvik VIII., je svojemu sinu zapustil tri pomembne zapuščine. Prva je bila dogovor z jugom Francije, kjer je sprejel dogovor z Amauryjom de Montfortom in se udeležil križarskega pohoda proti katarom. Druga je bila, da je Ludvik VIII. pustil sinu za v obrambo kraljevo zakladnico, zlato in srebro, ki so ga imeli v stolpu Louvre-a blizu Saint Thomas. Iz tega je pa izključil nekaj fevdov in področij, ki jih je zapustil svojim mlajšim sinovom kot je velevala tradicija Kapetingov. Tretja zapuščina je izvirala globoko iz kontinuitete francoske monarhije. V svojem času je bil Hugh Capet znan kot uzurper. Nekateri so kljub temu, da so ga baroni in prelati leta 987 izbrali za naslednjega francoskega kralja, njegovo izvolitev videli, kot da so bili Karolingi zamenjani z novo dinastijo. Tako je bilo za Kapetinge izredno pomembno iz politične in ideološke perspektive, da se identificirajo s Karolingi. Tako so trdili, da je njihov izvor prišel od osebe, ki je imela mitično zgodovino: Charlemagne (Karel Veliki). 100 Ludvik IX. je z dvanajstimi leti postal kralj Francije. Do takrat že več kot stoletje in pol ni bilo otroka, ki bi postal kralj. Tako se je po kraljestvu razširil občutek skrbi. Tri značilnosti so zaznamovale njegovo kronanje. Prva je bila naglica, s katero se je zgodilo. Vse je namreč skrbelo, kaj bi se zgodilo v času interegnuma (medvladja). Ludvik VIII. je umrl 8. novembra, pokopali so ga 15. novembra, novi kralj pa je bil kronan 29. novembra. Druga skrb je bila, da še Ludvik s svojimi dvanajstimi leti ni bil povzdignjen v viteški stan. Po poti v Reims, mesto kronanja, so mu na hitro v Soissonu podelili viteški stan. Tretja značilnost pa je bila odsotnost cerkvene in necerkvene elite (nadškofje in pomembni fevdalni gospodje). Pisci kronik, ki so pripisali politične vzroke za to odsotnost, so morda pretiravali. Kronanje je bilo izvedeno v naglici in v trinajstem stoletju je še vedno dolgo trajalo, da so prejeli novice, se pripravili na pot in pravočasno prispeli na želeno destinacijo. Prav tako kronanje otroka marsikomu ni bilo tako mikavno, posebej zato, ker so bili navajeni živeti v družbi izurjenih moških. Pisci kronik so verjetno interpretacijo odsotnosti povezali z dogodki, ki so se zgodili po kronanju Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

53 Ludvik VIII. je imel dva brata, ki sta bila v času njegove smrti stara 25 in 17 let. Najmlajši brat ni predstavljal nobenih problemov, saj je bil nezakonski. Filip Hurepel, drugi brat, pa je predstavljal večjo nevarnost. Tudi Filip je bil v očeh cerkve še nezakonski sin, saj papež še ni priznal tretjega zakona Filipa Avgusta z Agnes de Meran. Cerkev je še vedno priznavala zakon z Ingeborg iz Danske, ki je umrla leta Papež Inocenc III. je priznal Filipa Hurapela in njegov položaj se je zdaj spremenil. Z razlogom, da se z njim pomirijo, mu je mladi kralj (oz. njegova mati regentka in njegovi svetovalci) ponudil gradove. Filip Hurapel je tako dobil Mortain in Lillebonne, skupaj z zvestobo okrožja Saint-Pol. Z začetkom novega leta je Filip dobil tudi letno življenjsko plačilo v višini 6000 funtov tournois, s pogojem, da si ne bo skušal pridobiti še več ozemlja zase ali za svoje potomce kot del dediščine. Med baroni je bilo najnujneje urediti izpustitev Ferranda iz Flandrije, ki je še vedno bil v zaporu v Louvre-u. Ludvik VIII. je obljubil njegovo izpustitev. Izpustili so ga 6. januarja Za izpustitev je plačal odkupnino in kralju obljubil svojo zvestobo. Drugi pogoji so bili manj strogi kot pa pogoji, ki jih je sklenil z Ludvikom VIII. Nato so novi vladarji obrnili svojo pozornost težavnim gospodom, ki so v lasti imeli velike fevde: grofu Brittany in grofu March (oz. Hugh de Lusignan). Oba sta bila znana po tem, da sta znala izkoristiti konflikte med kraljem Francije in Anglije. Načrt je bil, da konflikte z njima rešijo s porokami. 102 Poleti 1227 so se številni baroni sestali v Corbeilu in odločili, da bodo ugrabili kralja. Njihov namen je bil, da ga ločijo od njegove matere in njegovih svetovalcev, ter da zavladajo v njegovem imenu in si priborijo moč, ozemlje in bogastvo. Z namenom, da temu načrtu dajo neki zven dinastične legitimacije, so izvolili Filipa Hurapela, ki si je dovolil biti zmanipuliran v ta načrt. Njihov vojaški vodja je postal Pierre Mauclerc, vojvoda in grof Brittany-je. Mladega kralja so poskušali ugrabiti na poti iz Orleansa v Pariz. V Monthleheryju so baroni blokirali pot. Dva pomembna faktorja sta bila ključnega pomena pri rešitvi kralja. Novo izpuščeni Ferrand iz Flandrije in grof iz Šampanje, Thibaud IV., sta mu prišla na pomoč. Prav tako so Blanka in kraljevi svetovalci pošiljali sporočila, v katerih so prosili za zvestobo in podporo Parižanov in buržoazije iz drugih mest. Leta 1228 se je koalicija baronov ponovno združila. Vodil 102 Jacques Le Goff, Saint Louis, str

54 jih je Enguerran de Coucy. Še vedno so imeli podporo Filipa Hurapela. Tokrat so svoje moči združili proti kraljevemu najbolj močnemu zavezniku Thibaudu iz Šampanje. Njihovo kampanjo so začeli, tako da so razdajali pamflete, v katerih so pisali poniževalne anekdote proti Blanki Kastiljski. Regentko so krivili, da prazni kraljeve skrinje v korist svojim kastiljskim staršem, da preprečuje kraljevo poroko, da bi sama vladala dlje in da počne nemoralna dejanja. Obtožili so jo, da je ljubica papeškega legata Romaina Frangipanija. Nanj se je Blanka zanašala, da se ohranjajo odnosi med monarhijo in papeštvom, ter da se nadaljuje križarska vojna proti katarom. Prav tako so jo obtožili, da je ljubica Thibauda IV., grofa Šampanje. Pri šestnajstih letih, leta 1230, je Ludvik vodil tri vojaške kampanje. Dve proti grofu Brittany-je in njegovim pomagačem in eno v Šampanji, da bi obranil svojega zaveznika. Ko je kralj poklical svoje vazale, da izpolnijo svojo vojaško dolžnost (običajno se je to zgodilo pomladi za določen čas, ki so ga določale navade) so se vazali znašli v precepu. Baroni so imeli do kralja še vedno svoje dolžnosti kot vazali. Če bi odklonili kraljev klic, bi to bil znak neposlušnosti, ki je kralju dovolil, da preneha z dolžnostjo varovanja svojih vazalov. Pierre Mauclerc je med tem v letu 1229 prisegel zvestobo kralju Anglije in se zato ni udeležil zbora vojske, ki ga je kralj sklical v Melunu konec decembra. Ludvik IX. se je zato odločil, da bo poklical vojsko proti njemu. Baroni so poslali le majhno skupino čet, da izpolnijo svoje fevdalne dolžnosti. Grof Šampanje pa je poslal večjo skupino čet zaradi katere je kraljeva vojska bila uspešna. Kampanja se je končala januarja z zavzetjem utrdb v Anjou-ju ter v mestih Angers, Bauge in Beaufort. Zavzeli so tudi Belleme. Grof Brittanny-je je poklical kralja Anglije Henrika III., da mu pomaga. Henrik je prišel do Nantesa, kjer se je odločil, da se ne bo boril. Ludvik IX. je nadaljeval svojo kampanjo in osvojil Clisson ter Ancenis. Spomladi 1231 je začel novo kampanjo na zahodu. Odredil je triletno premirje s Pierrom Mauclercom v kraju Saint-Aubin-du- Cormier. S pomočjo Ferranda iz Flandrije je Ludvik IX. postavil tabor v Šampanji. Baroni se niso hoteli zoperstaviti kralju, zato so se prenehali boriti proti Thibaudu IV. 103 V tem času se je končala tudi albižanska križarska vojna. Premirje je bilo podpisano v Meuxu 11. aprila Raimond VII. je obdržal skoraj vsa svoja ozemlja. Kralj 103 Jacques Le Goff, Saint Louis, str

55 Francije je dobil severni del Albigeousa, vključno z mestom Albi. Raimond je obljubil, da bo ustanovil univerzo v Toulousu, da bi zatrl herezijo. 13. aprila se je pobotal s Cerkvijo in z monarhijo. Petnajstletni Ludvik je Raimonda povzdignil v viteški stan. 104 Prva leta Ludvikovega vladanja so brez dvoma bila leta nevarnosti in težavnosti. Vendar so bila tudi leta, ki so prinesla povečanje kraljeve moči in osebnega kraljevega prestiža. Zahvaljujoč svoji prisotnosti v vojaških operacijah, zborih pomembnih lordov in spretne politike regentke in svojih svetovalcev, je kralj deloval kot bojevnik in vladar. Decembra 1230 je sklical barone v Melunu, kjer je potrdil in razširil ukrepe svojega dedka in očeta proti Judom. S tem je kralj Ludvik IX. izdal svoj prvi odlok. Mladi kralj je postopoma prevzemal dolžnosti in pravice. V ozadju so Blanka Kastiljska in njegovi svetovalci še vedno igrali pomembno vlogo. Vendar je njihova prisotnost bila le redko kdaj dokumentirana. 105 V svojih odnosih z univerzo v Parizu, s škofi in s cesarjem je mladi kralj začel dobivati svoj glas. Univerza v Parizu je bila mlada institucija leta Univerzitetno korporacijo so sestavljali skupnost duhovnikov in krščanska institucija na začetku stoletja. Univerza je posebne pravice dobila od Filipa Avgusta, ki pa ni imel nobene izdelane»politike«glede univerze. Zavedali so se prestiža in koristi, ki jih univerza lahko prinese monarhiji. Posegali so v zadeve, ko je bilo potrebno obnoviti javni red, in ko so stvari ušle izpod nadzora. Leta 1219 je papež Honorij III. prepovedal učenje rimskega prava na univerzi v Parizu. Namen papeža je bil, da univerza v Parizu postane teološki center krščanstva. Ni hotel, da pravo zasenči teologijo. Dodatno je Honorij prepovedal učenje medicine in drugih možnih tekmecev teologiji. Monarhija je bila tako prisiljena, da pridobi sodnike iz Toulousa in Orleansa. Študentski pretep je ušel izpod nadzora v kabaretu zraven cerkve Saint-Marcel. Kraljevi naredniki in njihovi lokostrelci ter policisti so prišli, da bi umirili nered. Brutalno so ubili in ranili številne študente. Tako se je začel konflikt med univerzo, meščani in kraljevo močjo, ki jo je izvrševala Blanka Kastiljska, ki je zavzela strogo pozicijo proti študentom in je uživala podporo papeškega legata. Študij se je končal in sledila je stavka, ki mu je sledila secesija: odhod učiteljev in študentov v drugo mesto. Trajalo je dve leti, da se je 104 Jacques Le Goff, Saint Louis, str.64 65, 105 Prav tam, str

56 situacija pomirila. Obe strani sta samo še utrdili svoja stališča. Univerza se je borila za samostojnost in sodne privilegije. Monarhija pa za avtoriteto in pravico, da uveljavlja javni red v Parizu. Vmešal se je papež Gregorij IX. Vzpodbudil je pogajanja in pomiril škofa Pariza, papeškega legata in Blanko Kastiljsko. Nato se je vmešal tudi Ludvik IX., da bi kraljeva moč pozitivno odgovorila na papeško prošnjo in naredila nujne koncesije. Kralj je plačal denarno kazen za nasilje nad študenti, obnovil privilegije univerze in obljubil, da bodo pariški najemodajalci spoštovali dogovorjene cene za sobe za študente. Ustvaril je odbor dveh učiteljev in dveh meščanov, ki bi nadzirala ta ukrep. Ukazal je buržoaziji, da plača odškodnino za umore in poškodbe študentov ter jim ukazal, da morajo priseči, da ne bodo več škodovali članom univerze. Aprila 1231 je papež izdal bulo, ki je odobrila univerzi avtonomijo in privilegije. Ta bula ni nasprotovala kraljevi moči, ampak ji je služila. 106 V naslednjem sporu je mladi kralj nastopil v glavni vlogi in ne samo kot udeleženec ali figura. Naslednji spor je bil politični spor s škofi. Škofje so zraven duhovniške in duhovne moči imeli tudi posvetno moč, ki je bila tipično sodna moč. V tridesetih letih trinajstega stoletja je kraljeva moč zaradi tega prišla v konflikt z nadškofi Rouena in Reimsa. Najdaljši in najbolj resen spor je bil s škofom Beauvaisa. Milon de Nanteuil je postal škof Beauvaisa leta S Filipom Avgustom se je udeležil križarskega pohoda in kasneje si je bil blizu tudi z Ludvikom VIII. Spor je bil»trikoten«med mestno skupnostjo, med škofom (bil je tudi grof) in kraljem. Meščani so se delili na populares (21 prodajalcev) in majores (menjalci denarja), ki so bili številni in močni, ker jim je škof dal pravico kovanja denarja. Dogovor med Filipom Avgustom in mestno skupnostjo je govoril o izvolitvi župana izmed dvanajstih oseb, šest bi jih imenovali populares, drugih šest pa majores. Vsaka skupina si je izbrala svojega kandidata in škof bi imenoval enega od njiju za župana. Leta 1232 je postalo jasno, da ta dogovor ne deluje. Kralj je več kot enkrat izrekel, da majores dominirajo mesto in se dogaja ne pravica v fiskalnih zadevah. Ludvik IX. je posnemal italijanske skupnosti, ki so poklicale domnevno nevtralnega tujca, da jim vlada. Tako je Senlis postal župan. Prebivalci Beauvaisa so se uprli in posledica je bila več mrtvih. V pogovoru s kraljem in njegovo materjo ju je škof prosil, naj se ne vmešavata. Vendar Ludvik IX. ni odnehal. 106 Jacques Le Goff, Saint Louis, str

57 Aretiral je veliko število prebivalcev, kraljeve sile so uničile petnajst hiš, ki so pripadale najbolj kompromitiranim meščanom in če je verjeti enemu dokumentu, je 1500 ljudi dal v hišni pripor v Parizu. Ludvik IX. in njegovi spremljevalci so ostali v Beauvaisu še štiri dni. Iz časa Filipa Avgusta je obstajal dogovor, da mora škof Beauvaisa plačati kralju 100 pariških funtov na leto (za kraljevo bivališče v mestu). Ludvik IX. je pod pretvezo, da je njegovo bivanje bilo odlično, zahteval 800 funtov. Škof je prosil za odlok, da zbere denar. Kralj je takoj zasegel škofova posvetna lastništva (npr. iz kleti so mu odnesli vino in ga prodali na mestnem trgu). S tem dejanjem je hotel jasno pokazati, da bo storil vse, da bo branil svoje pravice. 107 Škof je organiziral upor proti kralju in poklical svojega nadrejenega: nadškofa v Reimsu, druge škofe iz province in celo papeža. Prekinil je administracijo zakramentov v škofiji. Pokrajinske sinode so obsodile dejanja kralja. Papež Gregorij IX. mu je pisal več pisem, da bi ga odvrnil od njegovih dejanj. Po smrti Milona de Nanteuila (septembra 1234) se je konflikt razširil v provinco Reims. V Reimsu so se meščani uprli nadškofu, saj so mislili, da bodo imeli korist od kraljeve podpore. Aprila 1235 je papež imenoval posrednika Pierra de Colmieu, ki bi kmalu postal nadškof Rouena, vendar si kralj ni premislil. Septembra 1235 je Ludvik IX. v odgovor prelatom sklical zbor v Saint-Denisu. Papežu so morali podpisati pismo, v katerem protestirajo proti zahtevam vseh škofov, še posebej pa zahtevam nadškofa Reimsa in škofa Beauvaisa. V pismu je pisalo, da škofovske posvetne pravice izhajajo samo iz sekularne in kraljeve pravice. Papež je protestiral in grozil kralju z izobčenjem. Zadeva se je počasi umirila. Leta 1238 je bil izvoljen novi škof, ki je zavzel bolj spravni položaj. 108 V prvih letih vladanja Ludvik IX. s svojimi dejanji pokaže, da je tudi pobožen kralj. V svoji oporoki je Ludvik VIII. pustil veliko vsoto denarja za ustanovitev samostana v Parizu. Kraljeva družina naj bi imela tesne odnose s tem samostanom. Leta 1229 sta Blanka in kralj samostan dala cistercijanom. Takrat so cistercijani predstavljali prehod k beraškim redovom, kateri člani še niso predstavljali središče kraljevega spremstva. Z ustanovitvijo Royaumonta odkrijemo Ludvikovo ljubezen do religioznih stavb. Ludvik IX. je simbolično pomagal pri gradnji tega samostana. Za opatijo si je Ludvik IX. izbral 107 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

58 mesto zraven Asnieres-sur-Oise, v škofiji Beauvais. Mesto se je imenovalo Cuimont, vendar so ga kasneje preimenovali v Royaumont. 109 Leta 1234 je Ludvik IX. bil star devetnajst let. Nikoli še ni bil poročen ali zaročen, kar je bilo nenavadno za tako pomembnega človeka v tem času. To je spodbudilo govorice, da je njegova mati prestavljala zakonsko zvezo, ki bi zagotovo zmanjšala njeno moč nad sinom in državnimi zadevami. Tem obtožbam daje neko verodostojnost kasnejše ravnanje z Ludvikovo ženo. Želja za poroko je prišla od Ludvika, čeprav se je verjetno le ravnal po navadah. Odločili so se za najstarejšo hčerko Raimonda Berengera V., ki je bil grof Provanse od leta Poroka z Margareto Provensalsko je kralja povezala z regijo, ki je francosko krono že dolgo zanimala. Raimond Berenger V. je imel še tri druge hčerke in nobenega moškega potomca. Druga hčerka Eleonore se je poročila z angleškim kraljem Henrikom III. leta 1236, kar je zagotovo bil angleški odgovor na Ludvikovo poroko z Margareto. Tretja hčerka Sanche se je poročila s Henrikovim bratom Rihardom Cornwallskim leta Raimon Berenger V. je hotel preprečiti, da bi Provansa padla v roke Francije ali Anglije, zato je v svoji oporoki okrožje zapustil svoji četrti hčerki Beatrice. Če Beatrice ne bi imela otrok in če Sanche ne bi imela moških potomcev, bi Provansa prišla v roke kralju Jamesu iz Aragonije. Beatrice se je poročila z najmlajšim bratom kralja Francije Karlom iz Anjouja, ki je kasneje postal kralj Neaplja in Sicilije. Provansa je tako prišla pod posestvo kraljestva Neaplja in Sicilije. Margareta je bila leta 1234 stara le trinajst let. Z Ludvikom sta celo bila v sorodu v četrtem kolenu, vendar je papež Gregorij IV. dvignil prepoved nad poroko v sorodu, ker je zveza bila nujna in koristna. Poroka se je zgodila 27. maja. Naslednji dan so že kronali novo kraljico. 110 Glavni vzrok za poroko je seveda bil nadaljevanje kraljeve linije. Vendar novoporočeni par ni imel otrok vse do leta Možno je, da je Margareta med temi leti splavila ali pa so otroci umrli zelo zgodaj. 12. julija 1240 se je rodila Blanka, ki je umrla tri leta kasneje. Isabelle je bila rojena 18. marca Nato so se končno rodili trije sinovi. Ludvik je bil rojen 25. februarja 1244, Filip 1. maja 1245 in Jean se je rodil leta 1248 ter kmalu zatem umrl. Ko je kralj odšel na križarski pohod leta 1248, se je prihodnost 109 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

59 kraljeve družine zdela varna. Par je nato imel še šest otrok. Sedem od skupno enajstih je živelo dlje kot kralj, od njih štirje sinovi ZUNANJE POLITIČNI ODNOSI Henrik III., kralj Anglije, je bil leta 1227 star dvajset let. Veliko ozemlja je Anglija že izgubila v času vladanja Ludvikovega dedka. Še vedno pa je imel ozemlja na jugozahodu in ni skrival svojega namena, da pridobi nekaj izgubljenih ozemelj nazaj. Cerkev v opatiji Fontrevault v Mainu, ki jo je pridobil Filip Avgust je imela nekropolo Henrikovih prednikov Plantaganet. V njej so bili njegov dedek Henrik II., babica Eleanor iz Aquitaine, ki je bila ločena od francoskega kralja Ludvika VII. in njegov stric Rihard Levjesrčni. Henrikov predstavnik je bil njegov brat Rihard iz Cornwalla. Aprila 1227 je bilo sklenjeno prvo premirje med Rihardom in kraljem Francije. Maja je Henrik III. prosil Ludvika IX. za uradno premirje, ki je bilo sklenjeno junija. 112 Že Hugh Capet se je zanašal na svojo otonsko poreklo in Kapetingi so že od začetka hoteli osvoboditvi svoje kraljestvo od kakršnega koli zanašanja na cesarja. Vedeli so kako izkoristiti nasilne konflikte, ki so včasih spravili v nasprotje papeže in cesarje od enajstega do štirinajstega stoletja. Sveti Ludvik je nadaljeval enak upor in to ne brez uspeha. Prav tako se je potrudil, da pokaže spoštovanje do cesarskega naziva. Verjel je, da je član telesa, krščanstva, ki je imelo dve glavi: papeža in cesarja. Papež je gospodar duhovih stvari in cesar je imel pravico do posebnih časti. V vseh posvetnih stvareh pa niti cesar niti Cerkev nista imela nobenih posebnih pravnih pravic ali moči v kraljestvu Francije. Želja je bila, da se v Franciji ohrani red in enakovredno ravnotežje med papežem in cesarjem, ko je le-to možno, da se zaščiti simbolična enotnost krščanstva. Ko je Sveti Ludvik odraščal, je vedno bolj skušal vzpostavljati pravico in mir. V konfliktih med cesarjem in papežem je na njegovo vedenje vplivala želja po pravičnosti in spravi. Med cesarjem in Ludvikom IX. je obstajalo nekakšno razumevanje, čeprav sta bili zelo različni osebi. Cesar Friderik II. je mislil samo na svoje imperialistične sanje, medtem ko je francoski kralj mislil na eshatološke sanje. Vendar sta si oba moža delila vizijo o krščanskem svetu, ki sega daleč čez vso vzhodno 111 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

60 Evropo do Jeruzalema. Eden od njiju je sanjal, da bo dosegel to z vsemi sredstvi, ki so razpoložljive človeškemu junaku, drugi pa je hotel to doseči s sredstvi, ki so dane krščanskemu junaku. Ludvik IX. je navezal stik s Friderikom II. leta 1232, ko se je začel politično odmikati od svoje matere in svojih svetovalcev. Maja in junija je obnovil sporazume s Friderikom in njegovim sinom Henryjem, kraljem Rimljanov. Hohenstaufovci so mu obljubili, da bodo pozorni na proti-francoska dejanja kralja Anglije in da ne bodo dovolili, da bi se razvile kakšne zasebne vojne med cesarskimi in francoskimi vazali. Friderik je ratificiral ta sporazum, ko je predsedoval zboru nemških princev v Frioulu. Do Ludvika se je obnašal kot do lastnega brata in dva vladarja sta si medsebojno izmenjala obljube o zvestobi in pomoči, katere vazali običajno prisežejo svojim gospodom. 113 V trinajstem stoletju je bil pomemben znak predanosti krščanski veri, da imaš v lasti priznano relikvijo. Baudoin, mlajši nečak Baudoina IX. iz Flandrije, je postal prvi latinski cesar Konstantinopla, ko so mesto zavzeli zahodni križarji. Bil je sin Pierre-a Courtenay-a, ki je bil cesar Konstantinopla od 1216 do 1219 leta. Leta 1237 je Baudoin prišel v Francijo, da bi kralja prosil za pomoč proti Grkom. Bil je star devetnajst let. Ko bo dosegel polnoletnost, si bo moral nadeti cesarski diadem. Grki so jih napadali in vse kar mu je ostalo je mesto in njena okolica. Diadem je med tem časom hranil njegov tast Jean de Brienne. Ko je bil v Franciji, je izvedel dve slabi novici. Prva je bila smrt Jean de Brienne-a, druga pa, da so latinski baroni Konstantinopla razmišljali o prodaji relikvij mesta tujcem, ker jim je primanjkovalo denarja. Ta relikvija je bila trnova krona, ki jo je nosil Jezus kot znak ponižnosti med svojim pasijonom. Novi cesar Baudouin II. je prosil francoskega kralja in Blanko Kastiljsko, da mu pomagajo, da krona ne pade v tuje roke. Baudoin II. je poslal sela s pismom iz Pariza, v katerem je ukazal, da se trnova krona zaupa selom kralja Francije, dvema dominikancema Jacques-u in Andre-ju. Ko so seli prispeli v Konstantinopel, so izvedeli, da je bila nuja vlade po denarju tako velika, da so si latinski baroni sposodili denar od benečanskih trgovskih bankirjev ter jim dali trnovo krono za jamstvo. Če nihče ne bi kupil relikvije do 18. junija, bi relikvija postala last Benečanov. Seli so iz Francije prišli tik pred tem usodnim datumom. Začela so se pogajanja in beneški trgovci so privolili dati krono 113 Jacques Le Goff, Saint Louis, str

61 francoskemu kralju pod pogojem, da bi krona vseeno šla v Benetke, ker bi mesto imelo koristi (prestiž, zaščito) od tega, da je tako pomembna relikvija tam, čeprav ne za dolgo. Konec pogajanj je bilo 25. decembra Po morju so odpluli do Benetk, kjer so jo razstavili v kapeli palače Saint Mark. Andre je ostal z relikvijo. medtem ko je Jacques potoval naprej, da bi Ludviku IX. sporočil dobro novico. Vrnil se je nazaj v Benetke z vsoto, ki so jo Benečani zahtevali za relikvijo. Tokrat je relikvija potovala iz Benetk do Francije po kopnem. Cesar Friderik jim je dal cesarski prehod za varno potovanje. 9. avgusta 1239 je Ludvik IX. prvič uzrl ta sveti predmet. Kralj, njegova mati in njuni spremljevalci so bili prevzeti od čustev. Zadnja destinacija trnove krone je bila kapela palače Saint-Nicolas. Nuja po denarju cesarja Konstantinopla je rasla in Ludvik IX. je leta 1241 pridobil del križa, na katerem je bil križan Kristus, sveto gobo, iz katere je Kristus dobil za piti od svojih mučiteljev ter železo od svetega kopja. 114 Med Ludvikovim otroštvom in adolescenco angleška monarhija ni nikoli prenehala biti glavna grožnja francoskemu kraljestvu. Henrik III. je v Angliji zavladal leta 1216, ko je bil star le devet let. Ko je odrasel, se nikoli ni odrekel angleškim teritorijem v Franciji, ki jih je ponovno osvojil Filip Avgust. Prav tako nikoli ni priznal razsodbo, ki je razsodila v prid Filipa Avgusta in potrdila legitimacijo konfiskacije fevdov v zahodni Franciji. Vendar je bil angleški kralj v težki situaciji. Na eni strani je imel angleške barone, ki so mu omejili moč z Magno Charto, na drugi strani pa francoske barone (npr. grof Brittany-je), ki so računali nanj, da jim bo pomagal osamosvojiti se od kralja Francije. Dejanja angleškega kralja, da na novo zavzame izgubljena ozemlja so bila na začetku zelo šibka. Imel je podporo papežev Honorija III. in Gregorja IX., vendar to ni imelo nobenega efekta na Blanko Kastiljsko in Ludvika IX. Angleška kampanja, v letih , se je končala s številnimi premirji in leta 1234 se je Henrikov glavni zaveznik grof Brittany-je, Pierre Mauclerc, povezal s francoskim kraljem. Papež Gregor IX., je hotel vzdrževati ravnovesje med dvema silama, še posebej je hotel upoštevati francoskega kralja, saj je potreboval njegovo podporo proti cesarju. Leta 1238 sta oba kralja podpisala premirje za nadaljnjih pet let Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

62 Premirje se je končalo zaradi grofa March-a, Hugh Browna oziroma Hugues de la Marche, znan tudi kot Hugues X. Lusignanski. V začetku leta 1238 ga je začel ogrožati novi nasprotnik, kraljev brat Alfonz. Ko je Blanki uspelo nevtralizirati grožnje Hugha Browna leta 1227, so se dogovorili, da se bo ena njegovih hčerk poročila z Alfonzom. Leta 1229 je bil Alfonz zaročen z Jeanne, hčerko grofa Toulousa, kot je velevalo premirje, ki je končalo albižansko križarsko vojno. Z njo se je kasneje tudi poročil. Nato so sklenili nov dogovor, da se bo kraljeva sestra Isabelle poročila z najstarejšim sinom Hugues X-a. Vendar se je leta 1238 njegov sin, Hugues de la Marche poročil z Yolande, hčerko grofa Brittany-je. Ko je Alfonz dosegel polnoletnost, je dobil grofiji Poitiers in Auvergne, kot je določala oporoka Ludvika VIII. Ozemlja novega grofa so obdajala grofijo March. Dodatno je Hugues X. moral prenesti svojo zvestobo kot vazal od kralja do Alfonza, kar je tudi storil. To je zelo razjezilo njegovo ženo, Isabelle d Angoulěme, vdovo angleškega kralja Janeza (oz. Johna Lacklanda). Težave so nastale, ko je leta 1230 Isabelle, kraljeva sestra, bila obljubljena Hugues de la Marche, takrat so jim za jamstvo dali Aunis in Saint-Jean-d`Angely. Zdaj, ko je Alfonz prevzel grofijo Poitou, v kateri so bila zaobjeta ta jamstva, je kralj Francije zahteval, da se Aunis in Saint-Jean-d`Angely vrneta k Alfonzu zaradi razveljavitve dogovora. Hugues X. se je odločil odpovedati zvestobi kralju. Simbolično je uničil hišo v Poitersu. 25. decembra 1241, pa še to je javno oznanil na zboru vazalov grofa Poitou. Ludvik je hotel, da si premisli in zato je njegov primer prepustil sodišču plemičev Francije, ki so razsodili, da se konfiscirajo upornikovi fevdi. 116 Grof March-a je zbral svoje zaveznike: večino baronov iz Poitou-ja, senešale Guyennea, mesta Bordeaux, Bayonne, La Reole in Saint-Emilion, Raimonda VII., grofa Toulousa in večino baronov iz Languedoca. Kralj Anglije je imel interes, da se pridruži že od začetka, čeprav ga je zadrževalo premirje iz leta 1238 in tudi angleški baroni se niso hoteli vplesti v to zadevo. Leta 1241 je papež Gregor IX. ponudil bratu Ludvika, Robertu d`artoisu, rimsko krono. Cesarja je izobčil že leta Ludvik IX. se ni hotel vmešati v te zadeve in je hotel ohranjati dobre odnose s cesarjem brez, da bi zapustil svoje interese v kraljestvu Arles. Zavrnil je papeževo ponudbo in pooblastil nekaj 116 Jacques Le Goff, Saint Louis, str

63 svojih vazalov, da prisežejo zvestobo cesarju ter odklonil pridružiti se koaliciji, ki se je formirala proti cesarju. 117 Angleški kralj se je odločil pridružiti koaliciji proti francoskemu kralju, da bi znova pridobil izgubljena ozemlja. Pierre Mauclerc, grof Brittany-je se koaliciji ni pridružil, saj se je pravkar vrnil s križarskega pohoda, ki je bil financiran s posojilom Svetega Ludvika. Vojna je trajala od 28. aprila 1242 do 7. aprila Potekala je v treh fazah. Prva faza je trajala od 28. aprila 1242 do 20. julija istega leta. Proti kralju Francije so nastopili le grof March-eja in njegovi zavezniki in večinoma je vojna obsegala le obleganja. Od 21. julija do 4. avgusta 1242 (druga faza) je Ludvik IX. korakal proti Angležem. Premagal jih je blizu Saintesa, sledil pa jim je vse do Blaye-a. Od 4. avgusta 1242 do 7. aprila 1243 (tretja faza) se je vojna nadaljevala proti grofu Toulousa, Raimondu VII., ki se je predal 20. oktobra. Oktobra in novembra so Angleži zaman skušali blokirati La Rochelle. Henrik III. je zaman poskušal znova obnoviti svojo vojsko in zavezništva. V prvih dveh fazah je Ludvik IX. dobil svoj sloves kot vojaški vodja. 26. julija 1242 se je predal Hugues de Lusignan. Njegova predaja je bil izjemen spektakel. Prišel je z ženo in tremi sinovi. Hugues je pokleknil pred kralja in jokajoče prosil za odpuščanje. Ludvik IX. se je odločil mu oprostiti, če bo Hugues vrnil gradove, ki jih je vzel Alfonzu in če bo v jamstvo dal tri gradove. Ugled Huguesa de la March je bil uničen. Mladi francoski vitez ga je izzval v dvoboj. Spremstvo Huguesa se je balo, da bo izgubilo svojega voditelja, zato so prosili kralja, da poseže v to zadevo. Ludvik IX. je prepričal izzivalca, da se odpove dvoboju. 118 Izgube Ludvika IX. so bile minimalne, vendar se je moral soočiti z izbruhom griže, ki je zdesetkala njegovo vojsko. Ludvik IX. je postal bolan tudi sam, kar je zelo zaskrbelo njegovo spremstvo. Konec avgusta 1242 je Ludvik IX. bil že zdrav in se je vrnil v Tours, od koder je nato šel v Pariz. Izgledalo je, da je konec vojne na tej fronti. Henrik III. je bil še vedno v Bordeux-ju in je ukazal blokiranje La Rochelle, kjer mu je spodletelo. Rihard iz Cornwalla se je v Anglijo vrnil že oktobra Henrik je junija v Saintesu pisal cesarju, pri katerem je iskal zavezništvo proti Ludviku IX. Marca je 117 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

64 pisal Ludviku IX., katerega je prosil za petletno premirje, kar mu je Ludvik brez odlašanja tudi odobril. 119 Nato je francoski kralj dosegel še eno pomembno zmago v Languedocu proti grofu Toulousa. Leta 1240 je vikont Beziersa Trencavel hotel imeti nazaj ozemlja, ki jih je zasedel oče Ludvika IX. leta Sporazum Meaux-Paris leta 1229 je ta ozemlja pripisal francoskemu kralju. Trencavel je poskušal oblegati Carcasonne, vendar se je mesto uspelo obraniti do prihoda kraljeve vojske. Ta je Trencavela prisilila, da preneha z obleganjem. To se je zgodilo takrat, ko se je grof Toulousa povezal s koalicijo baronov iz Poitouja in kraljem Anglije leta 1242, čeprav je sam obnovil svojo zvestobo francoskemu kralju leta Maja 1242 so ubili dva inkvizitorja in arhidiakona Toulousa v eni od hiš grofa Toulousa v Avignonet. Julija se je pridružil Henriku III. v Blaye. Po porazu v Saintesu se je vrnil v svojo regijo. Zavzel je Narbonne in Albi ter oznanil, da sta ti dve mesti ponovno njegovi. Ludvik je poslal dve vojski v Languedoc po doseženem miru na zahodu in s kraljem Anglije. Grof Foixa je takoj zapustil grofa Toulousa. Kralj ga je osvobodil iz zavezništva do Raimonda VII., proti kateremu je nastopil 15. oktobra. Raimond VII. je moral kmalu prositi za kraljevo odpuščanje. Blanko Kastiljsko je prosil, da posreduje v sinovem imenu. Kralj je ustregel njegovi želji. Januarja 1243 so podpisali novo premirje v Lorrisu. Grof Toulousa se je odpovedal Norbonnu in Albi-ju, obljubil je, da bo porušil nekaj gradov ter ukrepal proti heretikom na njegovih ozemljih. 120 Obnovitev največjega konflikta, ki je vplival na krščanski svet od enajstega do trinajstega stoletja med papežem in cesarjem, je sčasoma vplival tudi na francoskega kralja. Odnos Ludvika IX. do obeh vpletenih mož je bil konstanten. Kot monarh najbolj močnega kraljestva v krščanskem svetu, je kralj Francije z ustreznimi sredstvi zagovarjal svojo politiko. Prav tako je obema možema odklonil pravico, da se vmešata v posvetne zadeve, ki so bile odvisne od njegove avtoritete. Kralj Francije je uveljavljal spoštovanje za svojo neodvisnost v vseh posvetnih zadevah. Stališče Ludvika IX. je izhajalo iz besed Inocenca III. na začetku stoletja, ki je izjavil, da kralj Francije ne 119 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

65 pozna nobenega nadrejenega v svojem kraljestvu. Ludvik IX. je bil spoštljivo nevtralen, vendar je vedel kdaj mora biti spoštljiv in kdaj odločen maja 1241 je flotilja iz Genove, na kateri so bili posebni prelati, ki so potovali na koncil, ki ga je sklical papež Gregor IX., bila premagana s strani flotilje iz Pise, ki je služila cesarju Frideriku II. Mnogi duhovni dostojanstveniki so postali ujetniki cesarja. Med njimi so bili tudi mnogi pomembni francoski prelati, npr. nadškofje iz Auch-a, Bordeaux-a in Rouen-a, škofje iz Agde-ja, Carcasonne-ja in Nimes-a ter opati iz Citeux-a, Claievaux-a, Cluny-ja, Fecamp-a in Le Merci-Dieu-ja. Čez nekaj mesecev se je Ludvik IX. sestal s cesarjem v Vaucouleurs-u, ker je mislil, da se bosta sporazumela. Takoj, ko je izvedel za situacijo, je delegiral misijo, da dobi nazaj ujetnike iz rok cesarja. Ujetniki bi prišli v roke opata mesta Corbie in vitezu iz njegove hiše, Gervais d`escrennes. Vendar je Friderik II. že brezpogojno prosil kralja Francije, naj ne dovoli francoskim prelatom, da se odzovejo papeškim vabilom. Friderik II. je imel svoje ujetnike v zaporu v Neaplju. V svojem pismu francoskemu kralju je zapisal, naj se ne čudi, če cesar drži v ujetništvu tiste, ki so ga prišli trpinčit. Ludvik IX. mu je pisal nazaj, da prelati niso nikoli hoteli storiti ničesar proti cesarju in da so se samo odzvali ukazom papeža v znaku vere in poslušnosti. Ker prelati niso storili ničesar narobe, se cesarju splača, da ujetnike izpusti. V pismu kralj cesarju ne grozi, ampak ga spoštljivo nagovori in spomni na večletno prijateljstvo med Francijo in cesarstvom. Ko je cesar prebral Ludvikovo pismo, je takoj izpustil ujetnike, da ne bi razjezil francoskega kralja. 122 Prevod pisma: Do zdaj sta naju najina vera in upanje trdno držala skupaj, da vsak predmet spora, pritožbe ali sovraštva med najinim kraljestvom in tvojim cesarstvom ni trajal dolgo. Zakaj? Ker so naši predhodniki, ki so vladali v francoskem kraljestvu, vedno ljubili in spoštovali veličino rimskega cesarstva in mi, ki prihajamo za njimi, se trdno držimo načel naših prednikov in jih ne spreminjamo. Ampak se nam zdi, da vi prekinjate prijateljstvo in zavezništvo miru ter soglasja. Držite naše prelate, ki so potovali k papežu v Rim v veri in poslušnosti, nezmožni odkloniti ukazu papeža. Ujeli ste jih 121 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str

66 na morju, kar lahko toleriramo le z bolečino in žalostjo. Bodite prepričani, vemo iz njegovih pisem, da niso nikoli nameravali storiti ničesar, kar bi vam nasprotovalo. Torej, ker niso storili ničesar, kar bi vam škodilo, se spodobi, da jih vaše veličanstvo izpusti. Razmislite in upoštevajte naše sporočilo z dobro presojo in ne držite več prelate s silo in vašo voljo, ker francosko kraljestvo ni tako šibko, da bi ga lahko vodili vi. 123 Ludvik IX. je kljub vsemu skušal uveljavljati red v svojem kraljestvu. Verjel je, da noben gospod ne more biti vazal dvema različnima kraljema, ki vladata v dveh različnih kraljestvih. Tako je leta 1244 ukazal gospodom, ki so bili vazali njemu in angleškemu kralju, da se odločijo za enega od njiju. V Normandiji je bilo kar nekaj takšnih gospodov. Henrik III. se je na to odzval tako, da je konfisciral angleška ozemlja francoskih gospodov. Sveti Ludvik je s svojim načrtom pokazal, kako bi fevdalna monarhija naj izgledala: država, v kateri sta vazalstvo in zvestoba kraljestvu tesno povezana in v kateri so gospodje vazali in podaniki kralju. 124 Junija 1243 je Inocenc IV. nasledil Celestina IV., katerega pontifikat je trajal le dvanajst dni, ko je nadomestil Gregorja IX, ki je umrl avgusta Konflikt med Friderikom in papeštvom se je samo poglobil. Med obiskom pri cistercijanih je Ludvik prejel pismo od papeža. V pismu je papež prosil francoskega kralja za varno zavetišče v Franciji, da bi ga branil pred napadi cesarja. S tem bi Ludvik IX. naredil isto kot njegov prednik Ludvik VII., ki je gostil papeža Aleksandra III., katerega je preganjal cesar Friderik I. Barbarossa. Ludvik IX. mu je odgovoril z velikim spoštovanjem, da mora slediti nasvetu svojih baronov, ki so mu svetovali, naj ne dovoli papežu, da si najde zatočišče v Franciji. Inocenc IV. se je še vedno zanašal na francoskega kralja. Zatočišče je našel v Lyonu, ki je sicer bilo še vedno del imperija, vendar skoraj samostojno v praksi pod avtoriteto nadškofa ter bilo je blizu Franciji. 27. decembra 1244 je naznanil koncil v Lyonu. Pozval je tudi cesarja, da pojasni svoja dejanja. Ludvik se je odločil, da ne bo šel na ta koncil, ker se ni hotel preveč vmešati. Koncil je odstavil Friderika II., vzeli so mu imperij in vsa kraljestva. Ludvik je predlagal papežu, 123 Pismo Ludvika IX. cesarju Frideriku II. Dostopno: Jacques Le Goff, Saint Louis, str Jacques Le Goff, Saint Louis, str

67 da se srečata v Cluny-ju, da bi začel spravo med papežem in cesarjem. Iskal je tudi zagotovilo za njegovo podporo za križarski pohod, na katerega se je odločil odpraviti. Ne ve se veliko o pogajanjih, ki so potekala med njima. Inocenc je potrdil podporo za križarski pohod, vendar je odklonil poskuse Ludvika za spravo s cesarjem. Nadaljnje je Ludvik IX. samo še utrdil svoj nevtralni položaj. V svojih pismih cesarju ga je nazival kot zelo dobrega prijatelja. Leta 1246 je poskusil še enkrat, da bi dosegli spravo med papežem in Friderikom, vendar brez uspeha. Nato je leta 1247 izvedel, da je Friderik sestavil veliko vojsko, ki bo marširala proti Lyonu. Ludvik IX. je poslal veliko število čet, da bi obranil papeža. Friderik se je umaknil v Parmo. Kljub temu pa so odnosi med francoskim kraljem in cesarjem ostali prijateljski. Ludvik se je potem, ko je rešil papeževo življenje, držal svoje politike glede ohranitve ravnotežja moči. Podpiral je upor francoskih posvetnih gospodov proti duhovščini Jacques Le Goff, Saint Louis, str

68 Slika 5: Francosko kraljestvo Filipa Avgusta do stoletne vojne (najsvetlejša zelena barva predstavlja ozemeljske pridobitve Ludvika IX. in njegovega očeta) Vir: (pridobljeno ) 60

69 4.3 KRIŽARSKA POHODA Zbor o potencialni križarski vojni se je sestal v Lyonu tri mesece po porazu La Forbie in šest mesecev po izgubi Jeruzalema (3. januarja 1245). Napovedalo se je nadaljevanje križarske vojne. Pismo papeža Inocenca IV. Thibautu iz Navarre dne, 15. januarja 1245, je bilo zelo specifično glede te križarske vojne. Ampak kralj Francije Ludvik IX. je že prevzel iniciativo. Obstaja velika verjetnost, da kralj v tistem času še ni vedel za poraz La Forbie, vedel pa je že za izgubo Jeruzalema. Kraljeva odločitev je bila presenečenje za njegovo spremstvo, a zanimanje za križarske vojne ni bilo novo. 126 Joinville poroča, da je kralj pred tem zelo resno zbolel. Ženske, ki so skrbele za njega, so celo mislile, da je umrl. Vendar je Ludvik okreval in takoj, ko je bil dovolj pri močeh, prosil za križ. Njegova mati Blanka se je zelo razveselila njegovega okrevanja, a ko je izvedela, da se je odločil podati se na križarsko vojno, je žalovala, kot da bi ga videla mrtvega. Njegovi iniciativi so sledili tudi njegovi trije bratje Robert, Alfonz in Karel. 127 Ostanki zgodovinskih virov pričajo o njegovi radodarnosti do križarjev, posebej tistim iz leta Vendar je ljudi, ki so bili okoli njega, skrbelo, če bo Ludvik in njegovo zdravje preneslo to ekspedicijo. 128 Ludvikova želja, da tvega svoje zdravje, zaklad in ugled zaradi vzhodne avanture, pa vendar morda ni bila tako spontana, kot si mnogi zgodovinarji mislijo. Zmage v letih nad nezadovoljnimi magnati, vključno nad grofom Toulousa in kralja Anglije (1242), so mu prinesle močno politično pozicijo doma. Če gledamo časovno, bi takšna dejavnost bila ravno pravšnja. Križarske vojne bi dale izgovor in priložnost, da reformira kraljevo administracijo, poveča kraljev sodni in davčni prijem ter poveča prihodke. Kot lahko vidimo, da odločitev, ki jo je bolni Ludvik IX. sprejel leta 1244 v Pointoisu, ni prišla brez dolge razprave. 129 Vendar je obstajal tudi strah za kraljestvo v njegovi odsotnosti. Henrik III. Angleški je v tistem času zahteval obnovo fevdov Normandija, Anjou in Poitou, ki so bili zaseženi od njegovega očeta in je po svojih porazih sklenil petletno premirje, ki bi nehalo veljati leta Prav tako pa odnosi med papežem in cesarjem niso favorizirali 126 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, Cambridge University Press (Cambridge, New York, Melbourne,1999) (dalje Jean Richard, The Crusades c c. 1291), str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291), str Christopher Tyerman, God`s War: a new history of the Crusades, The Belknapp Press of Harvard University Press (Cambridge, 2006) (dalje Christopher Tyerman, God`s War), str

70 mobilizacije križarske vojne. Vendar je kralj vztrajal v svojem projektu in papež se je strinjal z nadaljevanjem le-tega. Proti koncu zbora v Lyonu je imenoval legata, ki je imel nalogo oznanjati križarsko vojno. To je bil francoski škof, kardinal Eudes of Chateauroux. 130 Prej je bilo oznanjanje kombiniran praktični del s prepričljivim delom, da se ustvari vzdušje, ki bi spodbudilo vernike, da se udeležijo križarskih vojn, kupijo prisege odrešitve ali pa doprinesejo pomoč preko donacij in molitev. Vse to je bilo vključeno v pridigah kardinala Chateaurouxa. Prošnja za Sveto Deželo je morala biti vključena v emocionalen in kulturen okvir, da prinese vpletenost, ki jo je želel kralj. Tako je poleg duhovnih nagrad, verskih dolžnosti in krščanskih dolžnosti glede križarskih vojn v eni pridigi kardinal opomnil svoje občinstvo, da so obstajali»plemiči, ki so zapustili kraljestvo Francija, zavzeli Antakya 131 in deželo Jeruzalem«. Na ljudstvo je hotel vplivati z nostalgijo in s sentimentom. Oznanjevalna kampanja ni potekala gladko zaradi ljudske ravnodušnosti ali sovražnosti, še bolj pa zaradi nasprotij in prerekanja. Izven Francije je oznanjevanje potekalo na Britanskem otočju, v Skandinaviji, Nemčiji, Nizozemski, Belgiji in Luksemburgu oktobra 1245 se je Ludvik sestal v Parizu z baroni in prelati. Baroni, ki so v prejšnjih letih imeli konflikte s kraljem in baroni, ki so leta 1239 že bili na vzhodu, so obljubili kralju, da ga bodo spremljali. 133 Drugi sestanek z baroni se je odvil spomladi 1248, kjer je kralj prisegel zvestobo svojim otrokom v primeru, če se ne vrne s križarskih vojn. Prisoten je bil tudi John lord Joinville-sur-Marne, ki je znan predvsem po svojem živem in detajlnem pripovedovanju Ludvikove križarske vojne. 134 Tako kot barone je kralj prosil, da tudi Joinville priseže, da v primeru kraljeve smrti ostane zvest njegovim otrokom. Vendar Joinville takrat ni bil Ludvikov vazal in mu tega ni obljubil. 135 Papež je kralju dal dvajsetino dobička cerkvenih beneficijev, ki so bile plačljive ne samo 130 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Antakya je bila kneževina, ki so jo ustanovili evropejski kristjani na teritoriju, ki so ga odvzeli muslimanom leta 1098, med prvo križarsko vojno. Preživela je kot evropsko oporišče skoraj dve stoletji. Antakyski teritorij je zaobjemal dobro ograjeno, večinoma krščansko mesto, glavno trgovsko središče latinskega vzhoda in področje, ki se je razprostiralo severno v Cilicio, vzhodno do meje Edesse in Aleppa in južno v centralno Sirijo. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 132 Christopher Tyerman, God`s War, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Christopher Tyerman, God`s War, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str

71 znotraj kraljestva, ampak tudi v škofiji Lotaringiji in Porenje. Ludvik je prav tako obvestil Friderika II., da se bo lotil križarske vojne. Cesar mu je čestital za podvig v zelo prijaznem pismu, v katerem je napisal, da mu v pomoč da vire in pristanišča v kraljestvu Sicilija. Dovolil mu je, da tam kupi konje, orožja in ladje ter mu obljubil dovoljenje za varen prehod skozi kraljestvo za križarje. Prav tako je cesar hotel izkoristiti Ludvikovo željo, da okrepi svojo ekspedicijo, tako da je dobil njegovo podporo v sporu s papežem. 136 Ludvik IX. se je prav tako zanašal na podporo kralja Haakona 137 iz Norveške. Norveška flota bi še kako prav prišla francoski vojski. Vendar je Haakon zavrnil to ponudbo z razlogom, da bi Norvežani težko sobivali s Francozi, ker so si preveč tuji. Tako je ostala le še Anglija. Henrik III., ki so ga porazi iz leta 1243 še vedno žrli, ni bil posebej naklonjen tej križarski vojni. Tako je leta 1245 zavrnil pridiganje škofa iz Bejruta. Na koncu se je Henrik III. moral vdati in dovoliti pridiganje, ker si je več angleških škofov želelo pridružiti ekspediciji. Vendar je prepovedal, da bi se angleški beneficiji obdavčili zaradi te križarske vojne. Njegov brat Rihard iz Cornwalla je poslal 1000 funtov v Sveto Deželo; njegov polbrat William Longsword in Simon de Montfort, grof iz Leicestera pa sta se udeležila križarske vojne. Križarske vojne se je udeležil še en kraljev polbrat Guy iz Lusignan, kateremu je kralj dal velike vsote denarja in ga na neki način naredil za svojega predstavnika. Ampak leta 1247 je Henrik III. prosil papeža, da bi dovolil angleškim križarjem, da bi odšli eno leto za francoskimi križarji. Papež je v to privolil, kar je pomenilo, da je leta 1249 odšlo približno dvesto vitezov in njihovih vodij (brez Simona de Montforta, ki ga je kralj poslal v Gascony). 138 Križarji, večinoma francoski z nekaterimi angleškimi udeleženci, so odšli leta Vse skupaj se je preložilo za eno leto, ker je bila potreba, da se zberejo denar in potrebne ladje. Med tem časom je Ludvik IX. naredil ambiciozni korak. Začel je preiskavo, katere naloga je bila, da popravi napake, ki jih je storil sam ali njegovi 136 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Haakon IV Haakonsson se je rodil leta 1204, umrl pa decembra V letih 1217 in 1263 je deloval kot norveški kralj. V svojih letih delovanja kot kralj je konsolidiral moč monarhije in uveljavil norveško suverenost nad Grenlandijo in Islandijo. Njegovo vladanje se smatra kot začetek zlatega obdobja ( ) v norveški srednjeveški zgodovini. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 138 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str

72 uradniki svojim podanikom. Preiskovalci so bili večinoma del kakšnega verskega reda, sprva dominikanci in frančiškani. Materialne priprave za križarsko vojno so bile izredno natančne in so vzele več časa kot sprva načrtovano. Francoska duhovščina se je sestala in odločila, da bo kralju dodelila ne dvajsetine svojih dobičkov, kot je bilo sprva določeno, ampak desetino in to za tri leta. Ta odločitev je bila deležna več kritik s strani tistih, ki niso bili prisotni na tem sestanku. Preskrba z ladjami naj bi se začela leta 1246 s ciljem, da odplujejo že naslednje leto. Kralj je držal obljubo, da bo iz Genove dal dvanajst velikih jadralnih ladij (nefs) in štiri majhne ladje ter iz Marseillesa dvajset velikih jadralnih ladij. Dal je tudi zgraditi posebne ladje, ki bi prevažale konje. Baroni so si priskrbeli ladje iz Marseillesa in tudi iz Škotske. Admirala flote sta postala Ugo Lercarco in Jacopo de Levante iz Genove. Genova je tudi priskrbela pomoč svojih bankirjev. Vojska Ludvika IX. naj bi se zbrala v novo zgrajenem pristanišču Aigues- Mortes. 139 Henrik III. Angleški je zahteval obnovo angevinske 140 dediščine in je zavrnil obnovo premirij. Tako je Ludvik IX. moral pustiti svojo mater Blanko Kastiljsko kot regentko s sredstvi, s katerimi bi se lahko branila, če bi se Henrik III. odločil napasti. Materi je pustil tudi skrbništvo nad njegovimi otroki. Kraljica Margareta naj bi ga namreč spremljala na njegovi poti na vzhod. Prav tako je skušal doseči mir med papežem Inocencem IV. in Friderikom II. Novembra 1245 sta se papež in kralj srečala v Clunyju. Vendar se tam ni doseglo zmanjšanje kazni, ki jo je papež naložil cesarju. Je pa papež odobril vse potrebno za poroko Ludvikovega brata Karla iz Anjou-ja z Beatrico Provensalsko. Drugo srečanje se je zgodilo leta Tam je Friderik II. dobil priložnost, da papežu predlaga v zameno za njegovo odvezo prenos cesarske krone njegovemu sinu Konradu. Friderik pa bi preostanek svojega življenja preživel v Sveti Deželi. Vendar je papež dvomil o iskrenosti njegove ponudbe Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Angevinski imperij je obsegal teritorije, ki so v poznem 12. stoletju obsegali ozemlje vse od Škotske do Pirenejev. Vladal jim je angleški kralj Henrik II. in kasneje njegova naslednika Rihard I. in Ivan. Henrik je dobil večino ozemlja na kontinentu še preden je postal angleški kralj. Njegov sin Ivan Brez Zemlje je izgubil Normandijo in Anjou v vojni s francoskim kraljem Filipom II Avgustom. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 141 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str

73 Sveti Ludvik je tako odšel iz Svetega Denisa 12. junija 1248 in šel čez Sens, Vezelay in Lyon, kjer se je še enkrat srečal s papežem in dosegel dolino Rone. V tej dolini je uničil grad Roche-de-Glun. Vladar tega gradu je uveljavljal pristojbino za romarje. Ko je prispel do Aigues-Mortesa, ga je presenetilo na tisoče prostovoljcev, lokostrelcev in vojakov, ki so upali, da ga bodo lahko pospremili. A tega Ludvik ni mogel sprejeti. Flota je zajadrala 25. avgusta Za njo je sledilo še več odhodov. Raymond VII. iz Toulousa je nameraval oditi leta 1249, vendar je prej umrl. 25. avgusta 1249 je odšel iz Aigues-Mortes Alfonz iz Poitiersa, ki je imel nekaj težav s pridobitvijo bojevnikov. Angleži so že odšli in njihovo potovanje je potekalo bolj hitro. Henrik III. se je križarske vojne udeležil marca leta Latinski vzhod se je tudi odzval na pridiganje o križarski vojni. Vitezi s Cipra in Svete Dežele so bili pripravljeni sodelovati kot tudi princ Ahaje s štiristo vitezi, ki so se pridružili kraljevi vojski na Cipru. 142 Odhod iz Pariza 12. junija 1248 je pomenil še spremembo v kraljevem videzu. Znano je, da so pravila, ki so bila ponovljena na zboru v Lyonu leta 1245 spodbujala križarje, naj upoštevajo skromnost pri oblačenju. Zato ni čudno, da je strogi Ludvik IX. upošteval tudi to. Poroča se, da kralj, dokler je bil v Orientu, ni videl nobenih olepšav na nobenem možu v svoji vojski. Kralj je po odhodu iz Pariza nehal nositi škrlatna oblačila in krzno škrlatno zelene in še več drugih barv. Vedno je hotel biti oblečen v preprosta modra, modro-zelena, rjavkasto črna ali črna oblačila. Prav tako se je odpovedal zlatim in srebrnim olepšavam. Zanimiv pa je naslednji podatek, da je kralj ohranil svoj nov, bolj skromen, stil oblačenja tudi po svoji vrnitvi iz Orienta. 143 Ludvik IX. je pristal na Cipru 17. septembra Križarji so se zbrali v Limassolu, ko so prispeli. Severno od tega mesta, v Camenoriaqui, so postavili svoje taborišče. 144 Joinville je kasneje slišal, da je kralj hotel takoj kreniti proti Egiptu. Vendar je poslušal nasvet svojih baronov, da počaka tiste, ki še niso prispeli. Medtem ko je bil na otoku, je Ludvik prejemal darila in sporočila od kralja Tatarjev, ki so bila znak pomoči pri osvoboditvi Jeruzalema iz rok Saracenov. 145 Sledila je dolga zima. Klima otoka se je izkazala za smrtonosno za mnoge križarje. Med njimi je zaradi bolezni umrl tudi John 142 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jacques Le Goff, Saint Louis, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str

74 iz Montforta. Vendar je vojska ostala močna, še posebej zaradi križarjev, ki so prišli kasneje iz zahoda, latinskega vzhoda, posebej iz Moreaje. Ludvik je tako imel veliko časa, da razmišlja o tej akciji, ker je na Cipru ostal, kar nekaj časa. 146 Baroni iz Zamorja so ga na Cipru hoteli vplesti v svoje kupčije z muslimanskimi emirati, a je Ludvik IX. bil odločno proti sodelovanju s Saraceni. Trdno je stal pri svoji odločitvi in rekel, da po vsem tem, kar se je zgodilo med kristjani in muslimani, ne more biti nobene skupne baze. Templjarjem je celo zaukazal, da morajo prenehati sklepati denarne posle z muslimani. 147 Ludviku IX. je uspelo dobiti tudi darila in okrepitve od kristjanov iz vzhodnega Sredozemlja. Med drugim je od Williama iz Villehardouina dobil floto sestavljeno iz štiriindvajset ladij in lokalno jeruzalemsko in ciprsko plemstvo, ki ga je vodil John iz Jafe. Zgleda, da je francoski kralj izkoristil svoj kraljevski naziv, ker je ciprski kralj razglasil, da smatra Ludvika IX. kot prijatelja in lorda. Čeprav je podaljšal svoj ostanek na Cipru zaradi spora med Genovani in Pisani, je ta ostanek kralju dovoljeval, da utrdi svojo moč nad svojimi privrženci s tem, da jim je pomagal iz stiske, ko jim je zmanjkalo sredstev. 148 Iz tistega časa so tudi govorice, da ga je egipčanska oblast hotela zastrupiti, vendar so verjetno neresnične. Sultan Ayyub je v tistem času imel verjetno preveč težav s svojim bratrancem iz Aleppa, da bi lahko načrtoval še kaj takega. Z bratrancem se je prepiral glede mesta Homs, tako je sultan moral oditi v Sirijo, da bi to mesto pridobil nazaj. 149 Vendar je bilo le malo dvoma, da gre Ludvik IX. proti Egiptu, tako je še pred napadom sultan utrdil mesto Dumyat 150. Vedel je, kje lahko pričakuje krščanski napad predvsem zaradi prisotnosti vohunstva. Ludvikov ostanek na Cipru je tako Egipčanom dal možnost, da pripravijo svojo obrambo. 151 Medtem ko je kralj čakal na ugodne razmere za napad, se je legat Eudes de Chateauroux posvetil religioznim zadevam. Zbral je zbor, na katerem je govoril o reformi latinske cerkve na Cipru. Prav tako je vzpostavil stik z Grki, ki so živeli na tem otoku. Ludvik 146 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Kurt Frischler, Sijaj in sence križarskih vojn, Cankarjeva Založba, (Ljubljana, 1976), str Christopher Tyerman, God`s War, str Jean Richard, The Crusades c c , str Dumyat oziroma Damietta je prestolnica Dumyāṭ v delti reke Nil, spodnjega Egipta, na obali Sredozemskega morja. Mesto najdemo osem kilometrov od Sredozemskega morja. Dumyat je bilo pomembno mesto antičnega Egipta in je v preteklosti bilo bliže morju kot pa je sedaj. Pomembnost mesta se je zmanjševala z razvojem Aleksandrije. Dostopno na spletu: (pridobljeno ) 151 Christopher Tyerman, God`s War, str

75 je sprejemal odposlance in dobival obiske od cesarice matere Konstantinopla, ki ga je prosila za pomoč za Baldwina II. in princa Antakye, Bohemonda V. 152 Ta sta se borila proti invaziji turkomanskih skupin, ki jih je poslala že oslabljena seldžuška 153 moč. Prva vojaška operacija te križarske vojne naj bi bila pošiljka petstotih vitezov v Antakyi, da bi pomagali princu. Prihod mongolskih odposlancev pa je vzbudilo veliko vprašanj. Ali je to pomenilo, da Mongoli hočejo zavezništvo? Ali je predstavnik kagana v Iranu bil zaradi tega, da bi varoval proti skušnjavi, ki bi premamila Ludvika, da bi napadel ozemlja, ki so spadala pod mongolsko oblast? 154 Navidezno je mongolska ambasada iskala kraljevo pomoč v olajšanju stiske vzhodnih kristjanov, ki so živeli pod frankovsko oblastjo v Outremer-ju (to pomeni prekomorske kristjane). Domnevno so pod Mongoli uživali svobodo od davkov in prisilnega dela. Vendar so bile govorice, da je mongolski general v Perziji, Elijigidei tudi sam kristjan in da je Khan Guyuk simpatizer. Nekatere priče so se spomnile pogovorov o tem, kako bi naj Mongoli pomagali pri pridobitvi Jeruzalema in ostanku Svete Dežele. Po pogovorih z odposlanci je Ludvik IX. bil dovolj navdušen, da je poslal svoje odposlance, ki jih je vodil Andrew iz Longjumeau-ja. Če pogledamo nazaj, je Ludvikova vpletenost bila naivna in tudi sam je kasneje priznal, da jo je obžaloval. Mongolska politika je bila vendarle brezkompromisna. Njim muslimani in kristjani nikoli niso bili zavezniki, ampak le potencialni podaniki. Elijigideijeva iniciativa je verjetno imela več z nasprotovanjem papeškemu pristopu Ayyubidom in z nevtralizacijo Ludvikovega vpliva na sirijsko politiko. Križarski napad na Egipt bi zamotil Ayyubide in bi tako dovoljeval nadaljnje mongolske prodore. Misija Andrewa iz Longjumeau-ja ni potrdila nič drugega kot to, da Mongoli niso pripravljeni gledati na druge kot sebi enake Bohemond V. se je rodil približno leta 1198, umrl pa januarja Bil je princ Antakye in grof Tripolija od leta 1233 do Njegov oče je bil Bohemond IV., njegova mati pa Plaisance. Svojega očeta je nasledil leta 1233 in nasledil njegove težave z Armenci vse do leta 1251, ko je poroka bodočega Bohemonda VI. s sestro armenskega kralja končno prinesla mir. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 153 Seldžuki (Seljuki ali Seljuqi) so vladajoča vojaška družina iz turškega plemena Oğuz (Ghuzz), ki je napadla jugozahodno Azijo v 11. stoletju. Ustanovili so imperij, ki je obsegal Mezopotamijo, Sirjo, Palestino in večino Irana. Njihov prodor je pomenil začetek turške moči na bližnjem vzhodu. Dostopno na spletu: (pridobljeno ) 154 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Christopher Tyerman, God`s War, str

76 Slika 6: Egipt v 13. stoletju Vir: Christopher Tyerman, God`s War, A New History of the Crusades (Cambridge, 2006), str Na začetku maja 1249 je bilo vse pripravljeno. Vitezi vojvode Burgundije (Robert II.), vitezi princa Ahaje, skupine baronov Svete Dežele in Angleži so prispeli na Ciper. Vojska je bila sestavljena iz 2500 do 2800 vitezov, 5000 lokostrelcev in približno drugih bojevnikov, da ne omenjamo drugih, ki so jih spremljali. Vojska je zaplula proti Dumyatu, kjer je imela namen pristati ob obali blizu mesta. 156 Pismo Guya poroča, da je načrt bil napasti Aleksandrijo, ampak je nevihta razpršila ladje. Sultan iz Kaira in drugi saracenski princi so od vohunov izvedeli za načrt in so zbrali oborožene može iz Kaira, Babilona, Dumyata in Aleksandrije, da bi pričakali križarje v zasedi. 157 Zaradi razpršene flote so se mnoge ladje križarski vojni pridružile kasneje, ko so že druge ladje pristale v Egiptu. Te ladje, ki jih nevihta ni ustavila, so pristale v Dumyatu 4. junija Tam so hitro ugotovili, da so jih sovražniki pričakovali. 158 Joinville opisuje, da je prizor, ki so ga videli, jih očaral. Sultanovo orožje je bilo zlato in se je 156 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Guy, A Knight: Letter from the Sixth Crusade, 1249, dostopno na spletu: (pridobljeno ). 158 Christopher Tyerman, God`s War, str

77 veličastno svetilo na soncu. Ropot, ki ga je njegova vojska naredila s pavkami in rogovi, pa je bil zastrašujoč. 159 Medtem ko je Joinville v svojih zapisih pisal o veličastnosti sovražnikov, je Guy v svojem pismu pisal o veličastnosti križarske vojske. Po njegovem pripovedovanju bi naj prebivalci Dumyata bili presenečeni in prestrašeni nad velikostjo križarske vojske. 160 Sultan al-salih Ayyub je pustil v Dumyatu močno garnizijo pod poveljstvom Fakhr al-dina. Fakhr al-din je bil stari znanec Friderika II., bil je namreč njegov partner za dvoboj, ko je treniral. Joinville je poročal, da je al-din še vedno imel cesarjev grb na svojem vojnem praporju v simbol njunega prijateljstva. Drzen napad na obali se je zgodil zjutraj 5. junija. Tam so si Franki uspeli zagotoviti mostišče, čeprav je nekaj čet, vključno z Ludvikom IX., brodilo na kopnem z vodo, ki je segala vse do njihovih pazduh. Superiorna moč lokostrelcev je verjetno bil tisti faktor, ki jim je zagotovil zmago. Do noči so, medtem ko so križarji postavljali svoj tabor, muslimanski branilci postali panični. Mnogi izmed njih so pobegnili na jug. Tam je čakal sultan z glavno vojsko. To je pustilo garnizijo zelo izpostavljeno. Namesto, da bi tvegali smrt zaradi napada ali lakote, so branilci evakuirali mesto brez kakršnega koli upora. Za sabo so pustili zaloge hrane in vojnih materialov. 161 Prebivalci Dumyatta so po poročanju Al Makrisija bili zelo razočarani, da jih je emir al-din zapustil. Ker so se preveč bali križarjev, so ponoči zapustili mesto junija 1249 so križarji prišli pred mesto. Presenečeni so ugotovili, da v mestu ni bilo nikogar. Kmalu so bili obveščeni o pobegu prebivalcev Dumyata in so tako lahko hitro zasegli hrano in municijo celotnega mesta. 163 Kralj se je odločil, da bo obnovil katedralo, ki je bila ustanovljena leta Giles iz Saumurja je postal tamkajšnji nadškof. Vse je kazalo, da se je tukaj ciljalo na stalno naselitev in osvojitev Egipta. Ludvik naj bi v mislih imel to ozemlje za kraljestvo, ki bi ga dal svojemu bratu Robertu iz Artoisa. 164 Potem ko je zavzel Dumyat, je francoskega kralja izredno motilo dejstvo, 159 Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str Guy, A Knight: Letter from the Sixth Crusade, 1249, dostopno na spletu: (pridobljeno ). 161 Christopher Tyerman, God`s War, str Al Makrisi: Account of the Crusade od St. Louis, dostopno na spletu: (pridobljeno ) 163 Al Makrisi: Account of the Crusade od St. Louis, dostopno na spletu: (pridobljeno ) 164 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str

78 da ni imel dovolj mož, da bi obdržal in naselil osvojene dežele in dežele, ki jih je nameraval še osvojiti. Zraven je prinesel pluge, brano, lopate in druga orodja za obdelovanje zemlje. Kolonizacija, ki je nedvomno bila omejena na Dumyat in več strateško pomembnih sektorjev Egipta, bi naj šla z roko v roki z osvojitvijo Jeruzalema oziroma bolje rečeno bi bila pred ponovno osvojitvijo Jeruzalema, da bi zagotovila poznejšo obrambo Svete Dežele. 165 Robert iz Artoisa naj bi imel ključno vlogo na naslednjem koncilu, na katerem bi se odločalo o naslednji fazi križarske vojne. Zavrnil je namreč načrt, da bi popolnoma zavzeli Dumyat z Aleksandrijo, tako bi sultanu odvzeli še eno pristanišče in si olajšali pot do Kaira. Za Roberta je bilo pomembno, da hitro planejo proti Kairu. V tem času so še vedno čakali na prihod grofa iz Poitouja. Spor med Robertom in Williamom Longswordom je pripeljal do tega, da so se Angleži za dva meseca umaknili v Akko. V nevihti so izgubili 140 ladij. 166 Al-Salih Ayyub je v svojih zadnjih mesecih ostal v Al-Mansurah 167, ki je bila zaščitena od Nila in njenih stranskih kanalov, prav tako pa je stala na poti do Kaira in bila še vedno zelo blizu Dumyata. Sultanovi problemi so bili notranje napetosti v njegovem visokem poveljstvu, ki so nastale zaradi njegovega slabega zdravja in zaradi francoske invazije. Čeprav je dal usmrtiti člane dumyatske garnizije, se ni mogel prisiliti, da bi odpravil Fakhr al-dina. Sultanov neizogibni propad je motil vedno bolj močne in odločne mameluke 168 (Bahriyya), ki so se bali, da bodo izgubili svoj status pod njegovim naslednikom al-mu azzamom Turanom Shahom. Tako da, če gledamo politično, ostanek križarjev v Dumyatu od junija do novembra ni pomagal pri enotnosti njihovih nasprotnikov, ki so tako kot križarji bili ovirani zaradi poplav Jacques Le Goff, Saint Louis, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Al-Mansurah je glavno mesto Al-Daqahliyyah-a. Nahaja se na vzhodnem bregu, na rečnem rokavu Dumyata, pri delti reke Nil, v spodnjem Egiptu. Izvira iz leta 1219, ko je mesto bilo tabor al-malik al- Kamila, nečaka od Saladina. Za kratek čas so ga okupirali križarji, ki so 1250 bili zdesetkani s strain muslimanskih sil Turana Shaha, ki so ujele Ludvika IX. in večino njegovih vitezov. Držali so jih v zameno za odkupnino. Dostopno na spletu: Mansurah (pridobljeno ). 168 Mameluki so bili suženjski vojaki, ki so dobili politični nadzor nad več muslimanskih držav v srednjem veku. Pod sultanatom Ayyūbid so mameluški poveljniki uporabili svojo moč, da ustanovijo dinastijo, ki je vladala v Egiptu in Siriji od leta 1250 do leta Ime mameluk izvira iz arabske besede za sužnja. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 169 Christopher Tyerman, God`s War, str

79 20. novembra 1249 je vojska Ludvika IX. šla proti jugu. Pospremila jo je flotilja, ki je plula po Nilu. 24. novembra je sultan Ayyub umrl. Ta novica je bila skrita, da bi dali njegovemu nasledniku Turan Shahu čas, da pride iz mesta Jazirah. 170 Joinville poroča, da je bil sultanov sin moder, spreten in prekanjen. Sultan se ga je bal in zato mu je dal kraljestvo na vzhodu. Po sultanovi smrti so emirji poslali ponj. Turan Shah je takoj odstavil tri emirje, ki so služili njegovemu očetu in na njihova mesta postavil ljudi, ki so prišli z njim iz vzhoda. 171 Oblast je takoj po sultanovi smrti in pred prihodom njegovega sina prevzela sultanova najljubša žena armenskega rodu, Shajar al-durr. Okoli sebe je zbrala sultanove najbližje in ukazala, da se smrt sultana mora zamolčati, vse dokler ne pride njegov naslednik. Emirju Fahredinu je celo naročila, naj v imenu sultana Ayyuba napiše pismo in muslimane pozove k džihadu. Po besedah Fahredinovih sodelavcev pa je kralj Ludvik IX. dokaj hitro izvedel za smrt sultana, kar ga je še dodatno spodbudilo, da stopnjuje vojaški pritisk. 172 Voditelju egipčanske vojske Fakhr al-dinu je uspelo zadržati napredovanje Frankov, ki so hodili proti trdnjavi Al-Mansurah. Franki so od lokalnega prebivalca izvedeli za plitvino, ki je bila oddaljena le malo od prejšnjega soočenja. Kralj je dal ukaz, da jo prečkajo previdno (veliko vitezov je kljub vsemu utonilo) in da se znova združijo ter prerazporedijo na drugem bregu reke. Vendar je eden od stražarjev začel napad na egipčanski tabor, brez da bi počakal. Fakhr al-din je bil ubit še preden si je lahko nadel oklep in njegove čete so pobegnile. Robert iz Artoisa jim je hotel slediti, medtem ko so kraljevi vojaki še vedno prečkali plitvino. Pobegle egipčanske čete so našle zatočišče za zidovi Al- Mansurahe. Franki so jim sledili. Brat Giles je posvaril Roberta pred nevarnostjo, v katero se zateka. Ko ga je slednji obtožil za strahopetca, mu je sledil. Desetim vitezom, ki jih je poslal kralj, da ustavijo Roberta, je spodletelo v svoji nalogi. 173 Na ulicah te trdnjave je bitka dobila popolnoma drugačen značaj. Mameluki egipčanske vojske so se prerazporedili pod poveljstvom emirja Baybarsa al-bunkdukarija 174. Konji 170 Christopher Tyerman, God`s War, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str Amin Maalouf, Križarske vojne v očeh Arabcev, *cf (Ljubljana, 2008), (Dalje Amin Maalouf, Križarske vojne v očeh Arabcev), str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Baybars al-bunkdukdari oziroma Baybars I ali al-malik al-ẓāhir Rukn al-dīn Baybars al-bunduqdārī se je rodil leta 1223, umrl pa Bil je eden najbolj eminentnih mameluških sultanov. Vladal je od leta 1260 do Poznan je bil predvsem po svojih vojaških kampanjah proti Mongolom in križarjem 71

80 Frankov so bili izmučeni, umrl je grof iz Artoisa. Novico je kralju sporočil Henry iz Ronaya. Tudi Angleži so bili pogoltnjeni v tem porazu. Zaradi teh nepremišljenih dejanj je uspeh, ki ga je dosegla kraljeva vojska, spremenila v katastrofo. Celotna sekcija vojske, predvsem lokostrelci so ostali na levem bregu Bahr al-saghira. Vitezi so se morali prerazporediti na težavnem terenu, ki je bil prepleten z namakalnimi kanali. Zvečer, na dan težkega poraza, je vojvoda Burgundije uspel pripeljati svoje lokostrelce čez most, ki pa so ga vrgli čez reko. V tem času pa se je že zbrala utrujena konjenica (8. februar 1250). 175 Sladko-grenka zmaga izven Al-Mansurah je bila le uvod v katastrofo. Čeprav je pokazala Ludvikov pogum, je bitka pokazala tudi slabost v njegovi strategiji. Kralj je vodil svojo vojsko v slepo ulico, ki bi hitro lahko postala past za njegove vojake. Posledice spodletelega uničenja egipčanske vojske so bile tako hude, da je krivda morala biti usmerjena vstran od francoskega kralja. Nepremišljenost Roberta iz Artoisa je bil idealen izgovor za kroniste, da so krivdo preložili nanj. Čeprav je bil Robert pohvaljen za svoj pogum in so ga častili v spominskih pridigah, je njegov ugled trpel veliko bolj kot pa ugled njegovih kolegov, ki jih je vodil v smrt. 176 Hiter umik v Dumyat bi verjetno rešil vojsko, ampak bitka pri Al-Mansurah se je končala z uspehom, ker so se Egipčani morali hitro umakniti. Začela so se pogajanja, ki jih je večinoma vodil Phillip iz Montforta, ki je bil kraljev vazal in veliki baron v Sveti Deželi. 177 Joinville v Življenju Svetega Ludvika piše, da so pogajali o tem, da križarji predajo Dumyat sultanu in on v zameno preda kraljestvo Jeruzalem Ludviku IX. Dodatno bi sultan prevzel skrb za bolne v Dumyatu, sol in meso bi prepustil križarjem, ker Saraceni ne jedo svinjine in poskrbel za orožja, dokler jih Ludvik IX. ne bo mogel prevzeti in odnesti. 178 Vendar je ena egipčanska zahteva, da se kralj preda kot talec, dokler se jim ne vrne Dumyat, povzročila, da ta projekt propade. Medtem pa se je zdravje vojske slabšalo. Vojska je namreč živela na slanem mesu in vojaki so ter po svojih notranjih administrativnih reformah. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 175 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Christopher Tyerman, God`s War, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str

81 začeli bolehati za skorbutom. 179 Joinville je napisal, da je tudi kralj bolehal za isto boleznijo kot vojska. 180 V teh slabih pogojih se je kralj zavedal, da nima pomena vztrajati. 5. aprila 1250 so se začeli umikati v Dumyat. Egipčani, ki so se po porazu (11. februarja) odločili, da bodo križarje pustili pri miru, so kmalu videli, da so le-ti odšli. Joscelin iz Cournauta je pozabil prerezati vrvice pontonskega mostu. Egipčani so tako hitro prišli do tistih, ki so zaostajali, med njimi je bil tudi Ludvik IX.. Velik del vojske je prispel v Fariskur, en dan hoda od Dumyata. Phillip iz Montforta je uspel najti emirja in ponudil, da preda Dumyat sultanu, če dovoli ostanku vojske, da si povrne mesto. V tem času je po nekih frankovskih govoricah neki narednik po imenu Marcel zakričal, da je kralj ukazal, da odložijo svoja orožja in bojevniki so 6. aprila 1250 to tudi storili. Zmagovalci so tako lahko izkoristili dejstvo, da ni bilo uradne kapitulacije. 181 Joinville o tem poroča kot o nesrečnem dogodku. Marcela je opisal kot nelojalnega narednika. Marcel naj bi zakričal, naj vsi odložijo orožja, ker to ukazuje kralj in naj ne pustijo, da bo kralj ubit. Vsi so verjeli, da je kralj res to ukazal in so zato predali svoja orožja Saracenom. Emir je Phillipu iz Monforta povedal, da mu ne more odobriti premirja, saj je bilo očitno, da so križarji bili ujeti. Phillip kljub vsemu ni doživel enake usode in so ga spustili. 182 Egipčanske galeje so ujele ladje, ki so prevažale več bolnih. Veliko križarjev je lahko izbiralo med odpadništvom in smrtjo, med njimi več baronov. Ludvik IX. je po svojem ujetju pri Munyat Abu Abdallah bil predan emirju Husamu al-dinu. 183 Čeprav je njegovo ujetništvo trajalo le en mesec, je pokazal veliko poguma in dostojanstva. V tem času je v pogovorih s svojimi muslimanskimi ugrabitelji ugotovil, da je dialog z njimi mogoč, kljub temu da se kralj ni strinjal z njihovo vero. Ko mu je neki emir povedal, da bi samo nor človek tvegal prečkati morje, kot je storil kralj, še posebej, ker se kristjani bojijo Sredozemskega morja, se je Ludvik samo smejal v privolitev tega komentarja. Ludvik IX. je še posebej oboževal sultanovo knjižnico religioznih del. Po 179 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str

82 svoji vrnitvi je bil prvi kralj v Franciji, ki je ustanovil svojo knjižnico religioznih rokopisov v Sainte-Chapelle. 184 Križarji so vztrajali, da ne morejo predati trdnjav v Sveti Deželi, ker jim niso pripadale. Tako so se pogajanja večinoma vrtela okoli odkupnine. Sveti Ludvik je vztrajal, da se pogajajo v imenu vseh, da se izognejo individualnim kupčijam. Vsota je bila določena za kralja in njegove spremljevalce, vendar je kralj zavrnil, da je vključen v to vsoto, ker se ni imel za nekoga, ki je lahko kupljen za denar. Njegova odkupnina naj bi bila Dumyat. To je prisililo sultana, da zmanjša vsoto odkupnine za druge. Na koncu so se dogovorili za vsoto bezantov (bezant=bizantinski kovanec). Ta dogovor je prehitel umor sultana Turan Shaha. Umorili so ga mameluki. Njegova vdova se je poročila z mamelukom Aibegom, ki je prevzel vlado v imenu mladega ayubidskega princa. Novi voditelji so vseeno ratificirali ta dogovor 6. maja 1250, mesec dni po ujetju Ludvika IX. 185 Predaja Dumyata pa se ni zgodila brez težav. Kraljica Margareta, ki je bila tik pred rojstvom sina Jeana Tristana, je morala izkoristiti ves svoj vpliv, da Italijani niso takoj zapustili mesta, ko je bil Ludvik IX. ujet. Kasneje, ko je bil izpuščen, jih je morala prepričati, da ga ne predajo. Klavzule, ki so govorile o bolnih, o hrani in vojni opremi, so bile takoj prekršene. Mameluki so ubili bolne in zažgali vojno opremo. Vendar so, ko je bil prvi del odkupnine plačan, talci lahko odšli kot neko varovalo, med njimi je bil izpuščen tudi Alfonz iz Poitiersa. Flota s kraljem in njegovimi spremljevalci je nato lahko odplula proti Akko. Egipčanska kampanja se je tako končala s porazom. 186 Pogajanja so potekala z dobro mero vljudnosti, kar je kazalo na egipčansko spoštovanje do kralja Ludvika IX. Prav tako je Turan Shah potreboval hitro in mirno rešitev vojne. Nadaljnji konflikt bi še dodatno poudaril vojaško odvisnost od Bahriyyskih mamelukov, ki niso bili preveč naklonjeni njegovemu režimu. V tem času je Turan Shah skušal uvesti svoje mameluke in služabnike v pozicije moči na sodišču in v vojski. Vendar so bili bahriyyski mameluki v veliki meri odgovorni za poraz križarjev in za dvig morale v egipčanski vojski po smrti al-salih Ayyuba in po prvih porazih v bitki 184 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Prav tam, str

83 pri Al-Mansurah. Sedaj jim je grozila izključitev namesto nagrade. Bahriyya so tako sklenili zavezništvo s Shajar al-durro, ki je videla, kako sta njen status in moč izginila. 2. maja 1250 so Bahriyya izvedli udar proti Turan Shahu in njegovim mamelukom. Prvi poskus umora ni uspel, drugega so Bahriyya izvedli uspešno, med njimi je bil tudi Baybars al-bunkdukari. Turan Shahu so izrezali srce, ki so ga celo pokazali francoskemu kralju Ludviku IX. Oblast je bila premeščena k Shajar al-durr. Julija 1250 je odstopila, vendar je ohranila vpliv s poroko s svojim naslednikom Aybeg al- Turkumanijem 187. Čeprav je bila sedma križarska vojna neuspešna v pogledu, da jim ni uspelo osvojiti Egipta, zavzeti Kaira in znova zavzeti Jeruzalem, je Ludvikova križarska vojna igrala veliko vlogo v končanju ayyubidskega imperija. 188 Zamenjava Ajubidov za mameluke pa je zaznamovala čas tršega stališča muslimanskega sveta do križarjev. Saladinovi potomci so bili do njih še dokaj popustljivi, njihova oblast, ki pa je pešala, pa se ni zmogla več upirati nevarnostim, ki so ogrožale islam tako iz vzhoda kot iz zahoda Aybeg al-turkumani je bil prvi mameluški sultan Egipta. Vladal je od leta 1250 do 1257, ko je tudi umrl. Po smrti al-salih Ayyubida in umoru Turan Shaha se je poročil z vdovo al-salih Ayyubida, Shayar al-durr, in tako se je končalo obdobje vladanja ayyubidske dinastije. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 188 Christopher Tyerman, God`s War, str Amin Maalouf, Križarske vojne v očeh Arabcev, str

84 Slika 7: Sirija v 13. stoletju Vir: Christopher Tyerman, God`s War, A New History of the Crusades, (Cambridge (Massachusetts), 2006), str

85 Križarska vojna je v letu 1250 predstavljala kritično točko, ker je bil kralj prisiljen zapustiti svoj cilj, da okupira Egipt. Odločil se je, da bo dal drugi pomen svojemu obisku na vzhodu. Ko je Ludvik IX. zapustil Dumyat, ga ni preveč skrbelo, da bo latinski vzhod prepuščen novim udarcem s strani Egipčanov. Smrt sultana Ayyuba in njegovih naslednikov je vodila do novih sporov v arabskem in turškem svetu. Kralj se je odločal o tem ali se naj vrne v Francijo, kot je več njegovih baronov že storilo. Odvila sta se dva sveta; prvi zbor je bil 26. junija 1250, drugi zbor pa 3. julija Na prvem svetu se je oglasilo le nekaj glasov, da bi se kraljev obisk podaljšal v Sveti Deželi. Pred drugim svetom pa se je izvedelo, da se je več ladij vrnilo v Egipt, da pripeljejo nazaj ujetnike, katere je sultan obljubil, da jih vrne. Ladje so se vrnile brez teh ujetnikov. Ker muslimani niso izpolnili svoje obljube, je Ludvik IX. čutil, da bi bilo moralno narobe, da se vrne v Francijo, medtem ko so njegovi možje v zaporih v Egiptu. Dal je svobodo svojim baronom in bratom ter se odločil, da ostane v Sveti Deželi, da okrepi svoje obrambe, dokler ne doseže osvoboditev ujetnikov. Vse to je bilo seveda zelo drago. Kljub temu da je bil prvi del odkupnine že plačan, kar je bilo ekvivalentno enoletnemu dohodku kraljestva, njegova zakladnica še ni bila prazna. Rekruti, ki jih je potreboval, da znova sestavi vojsko, so zahtevali veliko plačilo. Kralj je pisal tudi svoji materi in regentskemu svetu ter prosil za prostovoljce in še več denarja. 190 Zdelo se je malo verjetno, da bi bilo veliko novih rekrutov. Možno je, da je gibanje Pastoureaux 191 vplivalo na mnenje kralja Henrika III. Angleškega in angleških vitezov, zato so se odločili, da se udeležijo križarske vojne, še preden je do njih prispela novica o Ludvikovih neuspehih (marec 1250). Komaj leta 1252 je Henrik razglasil, da je odhod predviden za leto 1256, vendar se to nikoli ni materializiralo. Nekaj baronov kot na primer Elnard z Seninghema je prišlo po drobcih; Alfonz iz Poitiersa se je še vedno 190 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Pastoureaux so pripadniki dveh popularnih izbruhov mistično-političnega navdušenja v Franciji leta 1251 in Prvi pripadniki tega gibanja so bili kmetje v severovzhodni Franciji. Začelo se je zaradi novice o izgubah, ki jih je utrpel Ludvik IX. v križarski vojni proti muslimanom. Obtožili so aristokrate, duhovništvo in buržoazijo ravnodušnosti glede kraljeve usode. Zato so začeli pleniti mesta in cerkve. Regentka Blanka Kastiljska je na začetku podpirala to gibanje, vendar ga je na koncu uspešno zatrla. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 77

86 nameraval vrniti. Kraljeva vojska je dobila nekaj okrepitev, ampak ne veliko. Blanka Kastiljska je zmogla dobiti dodaten denar za svojega sina. 192 Pismo, ki ga je Ludvik IX. sestavil avgusta 1250, da bi informiral francosko ljudstvo, sta v Francijo prinesla njegova brata Alfonz iz Poitersa in Karel iz Anjouja. V pismu je iskreno pisal o uspehih in neuspehih egipčanske kampanje, vključno s smrtjo njegovega brata, njegovim ujetništvom in desetletnim premirjem s sultanom. Trdil je, da je bil odločen, da se vrne po osvoboditvi nazaj v Francijo, ampak si je premislil, potem ko je videl, kako so muslimani prekršili dogovor. Tako se je odločil po posvetovanju z baroni Francije in kraljestva Jeruzalema ter vitezi različnih redov, da ostane v Sveti Deželi. Ostal bo v upanju, da doseže»nekaj dobrega, osvobodi ujetnike, ohrani gradove in trdnjave kraljestva Jeruzalem in da pridobi druge prednosti za krščanstvo«. 193 V tem pismu je francoski kralj opisal tudi spore med sultani: prevzem oblasti Aibega, ki se je končal s poroko z mlado ayyubidsko ženo, je vzbudil mnogo napetosti in sovražnosti s strani mamelukov, ki so bili rekrutirani s strani ayyubidskih predhodnikov in so bili zvesti družini Saladin in al-adil. Julija 1250 je sultan Aleppa al Nasir korakal naprej in okupiral Damask. Nato je poslal odposlance Ludviku IX., da bi poiskali njegovo pomoč glede okupacije Egipta v zameno pa bi predali Jeruzalem. To je bila mamljiva ponudba za francoskega kralja, zato je poslal dominikanca Yves the Breton v Damask na razpravo s sultanovimi uradniki. Ti so lahko dali le en odgovor: če emirji iz Egipta ne bodo izpolnili obljub, ki so mu jih dali, bodo pomagali pri maščevanju smrti bratranca, sultana iz Babilona. Ludvik IX. je imel zavezane roke. Mameluki so še vedno držali v ujetništvu veliko število ujetnikov in obstajala je nevarnost povračilnih ukrepov. Kralj je zato raje izkoristil konflikt Egipt-Damask, da pridobi izvršitev dogovora z Egipčani, ki so ga do sedaj skoraj popolnoma ignorirali. 194 O Valenciennesovi odpravi piše Joinville. Kralj je Valenciennesu naročil, naj od emirjev zahteva odškodnino za grozodejstva, ki so jih storili proti kralju. Egipčani so privolili v to v zameno, da kralj sklene z njimi zavezništvo proti sultanu Damaska. 195 V dveh zaporednih misijah je John iz Valenciennesa, ki ga je poslal kralj, uspel 192 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jacques Le Goff, Saint Louis, Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str

87 pripeljati nazaj vse viteze, ki so bili v ujetništvu. Teh je bilo kar dvesto. Kasneje je nazaj pripeljal še otroke, katere so mameluki poskušali spreobrniti v islamsko religijo. Zraven je pripeljal še truplo Walterja iz Brienna in uspel doseči, da se je opustil ostanek odkupnine. 196 Na začetku leta 1251 so mameluki, ki so bili ogroženi zaradi nove ofenzive v Damasku, ponudili zavezništvo kralju Francije. Kralju Francije so obljubili obnovo kraljestva Jeruzalem v zameno, da odbijejo ofenzivo iz Damaska. V ta namen je bil organiziran sestanek, vendar so Damaščani naredili tabor v Gazi, da bi prestregli kakršne koli kontakte med Franki in Egipčani. Egipčani se niso več prikazali na teh sestankih, kljub temu da so kralju naredili darilo. Predaja Jeruzalema, Betlehema in ozemelj na tej strani Jordana so bili le obljuba, medtem ko je kralj Francije podaljšal svoj ostanek v Jafi, čakajoč svoje zaveznike (maj 1253 april 1254). Čete sultana iz Damaska so ostale na preži v Gazi opazujoč kraljevo vojsko brez, da bi začele kakršnekoli operacije proti njej. Tudi francoski kralj je vedel, da je bolje, da jih ne izziva. Proti njegovemu nasvetu je Sveti Lazarus vodil plenjenje regije Ramla. Vse to je izpadlo zelo slabo za njegove viteze. Sultan al-nasir je celo ponudil kralju, da njegovi možje svobodno hodijo na sultanovem območju, da bi mu preprečil, da bi kralj izrazil svojo pobožnost v Holy Sepulchre. 197 Ludvik IX. je to ponudbo zavrnil. Obe strani sta se izogibali konfrontaciji. Al-Nasir morda zato, ker je upal, da si bo francoski kralj premislil. Vendar je kralj ostal zvest svojemu dogovoru z Egipčani. Ko je Ludvik izvedel, da so se Templjarji začeli pogajati z Damaščani, je zahteval, da prekinejo kakršnakoli pogajanja in da se opravičijo. Kalif Bagdada je skušal doseči pomirjenje med al- Nasirjem in Egipčani. Njegov odposlanec je bil uspešen in sultan Damaska iz Aleppa je privolil, da bo vrnil Palestino svojim nasprotnikom, ki še vedno niso pokazali kralju Francije, da bodo izpolnili svoje obljube. Ludvik IX. je bil sedaj soočen z ayyubidsko vojsko, ki ji ni bilo več potrebno stopati previdno. Sedaj ni mogel več izkoriščati napetosti med Egiptom in Damaskom Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Holy Sepulchre je grobnica, v kateri je bil pokopan Jezus in ime cerkve, ki je bila zgrajena na mestu njegovega križanja in pokopa. Biblija pravi, da sta grobnica in kraj križanja bila zelo blizu, zato je namen cerkve bil obdati in povezati oba prostora. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 198 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str

88 Med aprilom 1253 in aprilom 1254 je francoski kralj posvetil svoj čas izboljšanju obrambe frankovskih ozemelj. Prevzel je vlogo zaščitnika kraljestva Jeruzalema in celo frankovskih držav. Sprejel je mladega Bohemonda VI., 199 novega princa Antakye in grofa Tripolija, kateremu je podelil viteški naziv. Uspel ga je pomiriti s svojo materjo, ki jo je prepričal, da novo imenovanemu grofu dovoli upravljati del njegove zemlje. Francoski kralj med tem letom, ki ga je preživel v Jafi, ni samo čakal mirno. Odločil se je, da bo znova zgradil fortifikacijo. Jafo je imela samo trdnjavo in obzidje, ki je bilo v ruševinah. To obzidje je kralj obnovil, isto je storil tudi v mestu Caesarea. Okrepil je obrambo v mestu Akko, v Sidonu so njegovi inženirji delali»land castle«(kopenski grad), ki bi ščitil prebivalce mesta. Ko je Ludvik IX. izrazil željo, da se vrne na zahod, je Eudes iz Chateaurouxa pokazal željo po ostanku zakladnice, ki bi jo namenil za utrdbo predmestja Akko. 200 Po premirju Egipt-Damask, se je vojska al-nasirja odpravila iz Gaze na sever. Tudi Sveti Ludvik je začel voditi svojo vojsko na sever, potem ko je vojska Aleppa in Damaska napadla Akko in skušala izsiljevati tribut. V Sidonu je damaščanska vojska uspela presenetiti viteze, kateri so varovali delavce, ki so delali na obzidju. Križarska vojska je prišla prepozno in muslimani so uničili grad. Ludvik IX. je sam pomagal pri pokopavanju žrtev. Franki so kmalu uspeli okupirati mesto, vendar se je napad na trdnjavo Subeibe skoraj končal katastrofalno. Družba pod poveljstvom Oliverja iz Termesa je uspela rešiti ostale, ki so se umaknili nazaj v Sidon. Kralj je ostal v mestu vse, dokler niso dokončali zidov. 201 Ko je bil kralj v Sidonu, je izvedel za smrt svoje matere Blanke Kastiljske. Po poročanjih Joinville-a, kralj dva dni zaradi žalosti ni spregovoril z nikomer. Blanka je umrla novembra 1252, vendar je novica o njeni smrti prišla do kralja šele naslednje leto junija. 202 Smrt Blanke Kastiljske, težave v Gasconyju in zadeve med Flandrijci in Heinaulti so dajale francoskemu kralju vzrok za skrb in njegova vrnitev v Francijo je 199 Bohemond VI. se je rodil leta 1237, umrl je leta Bil je princ Antakye in grof Tripolija. Svojega očeta Bohemonda V. je nasledil leta Leta 1268 je izgubil Antakyo mamelukom in tako je padla najbogatejša in najstarejša križarska država. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 200 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Prav tam, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str

89 postala nuja. Ludvik IX. je organiziral svet, na katerem je razložil svojo dilemo. Dolžnost svojemu kraljestvu je zahtevala njegovo vrnitev, ampak mu je bilo težko zapustiti Sveto Deželo, ki so jo vsak čas lahko napadli muslimanski princi, s katerimi ni bilo sklenjeno nobeno premirje. Franki iz vzhoda so sami priznali, da je trud dan v fortifikacijo, ki bi ščitila njihovo premoženje, nujen element v zaščiti njihovih ozemelj. Zato je bilo sklenjeno premirje z Damaskom za obdobje več kot deset let. 203 Pred odhodom je utrdil Sidon z visokimi zidovi in stolpi. K njemu so prišli baroni iz različnih dežel, da bi se mu zahvalili za njegov trud, utrdbo Sidona, Caesarea in Jafe in okrepitvi obrambe Acre-ja. 204 Kralj se je tako lahko odpravil na pot 24. aprila 1254, ki se je končala 10. julija, ko je dosegel Hyeres, čeprav je komaj dva dni kasneje stopil na kopno namesto, da bi nadaljeval pot do Aigues-Mortes, do kraja, ki je že pod njegovim kraljestvom. Konrad IV. je umrl med časom, ko je Ludvik IX. potoval nazaj domov. Francoski kralj je bil previden, da ne stopi na pristojnosti kralja Jeruzalema. 205 Ludvik IX. je še vedno čutil dolžnost do Svete Dežele. V Akku je pustil sto vitezov, ki so bili plačani s kraljeve zakladnice, pod poveljstvom Geoffreyja iz Serginesa. Ti so bili tam v korist oblasti kraljestva, da sodelujejo v obrambi proti muslimanom. Geoffrey je čez nekaj časa postal celo seneschal, neke vrste častnik. V glavnem pa je ostal predstavnik francoskega kralja v Sveti Deželi in poveljnik svojih bojevnikov. 206 Skupno gledano je bila križarska vojna Ludvika IX. ena od najbolj spektakularnih porazov. Vzrokov za to je več. Taktične odločitve, ki so bile sprejete med leti 1248 in 1250, so se izkazale za napačne. Medtem ko so bili dobri razlogi za zamude na Cipru med zimo , in potem spet v Dumyatu med julijem in novembrom 1249, je bila rezultat tega smrtonosna kombinacija, ki je testirala kampanjo v delti Nila. Čeprav bi bilo preprosto kriviti za neuspeh bitke pri Al-Mansurah Roberta iz Artoisa, njegova dejanja kažejo na mešanico nediscipline in visoke morale. Mrtva točka od februarja do aprila 1250 je pokazala šibkost Ludvikovega strateškega razumevanja in otopelost njegovih taktik na terenu. Izkazalo se je, da ni imel rešitve za problem, ki se je pokazal pri Al-Mansurah. Nikakor ni zmogel pregnati muslimanov iz tega mesta. Prav tako pa 203 Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades, str Jean Richard, The Crusades c c. 1291, str Prav tam, str

90 ni zmogel pokazati dovolj fleksibilnosti, da bi ukazal taktičen umik. Neuspeh, glede zavarovanja zadnje obrambe in zagotovitve poti do Dumyata, se je pokazal za najbolj škodljiv faktor, ki je vodil do zloma ekspedicije. Tukaj je nevednost o lokalnih pogojih in slabo načrtovanje pripomoglo k porazu. Egipčani so pretentali križarske ladje in se zanesli na galeje, medtem ko so se križarji zanašali bolj na večja transportna plovila. Krščanska nevednost glede plutja v spodnjem Nilu pa je zapečatila njihovo usodo. 207 Načrtovanje in načrti bi se morali pogledati tudi v povezavi z namenom. Merilo Ludvikovega poraza se ujema z merilom njegove ambicije. Ludvik IX. je videl Egipt več kot le pot do Jeruzalema. Nameraval je ustanoviti krščansko francosko kolonijo v Outremer. Njegovi koncepti glede političnih in kolonialnih potreb križarske vojne so bili natančni in radikalni. Med peto križarsko vojno je bilo veliko debat glede izmenjave osvojitev v Egiptu za teritorij v Palestini. Nekaj takega se je znova zgodilo v diskusijah v Dumyatu leta 1249, ko so se pogovarjali, ali naj osvojijo Aleksandrijo ali naj gredo naprej do Kaira. Vendar Ludvik IX. ni bil zainteresiran, da bi uporabil Dumyat za pogajanje. V času, ki ga je preživel tam, je smatral Dumyat za svoj in je administriral, kot bi bil del njegove domene. Na koncu ga je zamenjal za svoj izpust. 208 Pred sabo imamo paradoks. Ludvikova križarska vojna je bila morda najbolj načrtovana, najbolje organizirana in povezano pripravljena od vseh večjih ekspedicij na vzhod. Ludvik sam je imel administrativno zagnanost, pogum, prav tako pa se je učil pobožnosti, ki je bila povezana z idealnim križarjem. Vendar je dosegel grozen neuspeh. Njegovi križarski vojni je manjkalo primerno ladjevje ali več mož, ki bi lahko bili kos vojskovanju v delti Nila. Manj oprijemljivi, vendar še vedno škodljivi vzroki pa so bili tudi: ideologija in ovire med dvema kulturama in religijama, ki sta vplivali na politične elemente v Egiptu. 209 Leta 1267 se je Ludvik IX. odločil, da odide na novo križarsko vojno. To je razglasil zboru baronov in prelatov 25. marca Na novem zboru 9. februarja 1268 je dodal, da bo odšel maja Odločitev, da se znova udeleži križarske vojne, je sprejel poleti 207 Christopher Tyerman, God`s War, str Prav tam, str Prav tam, str

91 1266, kar je skrivno sporočil papežu Clementu IV Vzrokov, zakaj se je tako odločil, je bilo več. Karel iz Anjou-ja, njegov brat, je utrdil svoj položaj na Siciliji in v južni Italiji. Tako se je Sicilija lahko uporabila kot bolj varna baza operacij, kot je bila prej pod Friderikom II. in njegovimi dediči. Prav tako je bila tudi bliže kot Ciper. Potem je bil tukaj popoln odrek od poskusov, da bi sklenili kakršnokoli zavezništvo z Mongoli. V pismu je od kana Hűlegű-ja 211 Svetemu Ludviku pisalo o ponudbi zavezništva proti muslimanom in o obljubi, da bodo kristjanom dali Jeruzalem in sveta mesta. Vendar je mongolska osvojitev Sirije muslimanom vzbudila številne dvome. Hűlegű je znova poslal pismo, kjer je bil pogoj, da kristjani prepoznajo mongolsko suverenost. Tako je Ludvik IX. sedaj imel dovolj razlogov, da zavrne njegovo ponudbo. Politična in vojaška situacija je bila naslednja: Grki so znova osvojili Konstantinopel leta 1261 in končali latinski imperij v Bizancu. Poti na kopnem in na severnih obalah vzhodnega Sredozemskega morja so bile pod njihovo kontrolo. Dostop do njih je tako postal tvegan. Prav tako so zmage mameluškega sultana Baybarsa v Palestini bile muslimanska grožnja svetim mestom. 212 Svojo odločitev za odhod na novo križarsko vojno je sporočil tudi Joinvillu. Kralj Francije in kralj Navarre sta ga oba skušala prepričati, da se pohoda udeleži tudi Joinville. Vendar ju je zavrnil, ker so ljudje na njegovih posestvih bili obubožani. Odločil se je, da raje pomaga in ščiti ljudi na svojih ozemljih. Joinville je smatral, da so ljudje, ki so svetovali kralju za odhod na križarsko vojno, storili smrtni greh, saj je takrat Francija uživala mir v kraljestvu in z njenimi sosedami. Vendar, ko kralj odide iz Francije, se stvari samo poslabšajo. Joinville je tudi ocenil, da je zdravstveno stanje kralja bilo preveč slabotno. 213 Ludvikova odločitev za prvo destinacijo je bil Tunis. Sicilija je bila kot baza tukaj zelo pomembna in je definitivno vplivala na njegovo odločitev, zakaj je izbral prav Tunis. 210 Clement IV. je bil papež od leta 1265 do Pred tem je bil eminenten sodnik, ki je sodil Ludviku IX. Za duhovnika je bil posvečen po smrti svoje žene približno leta Tako je leta 1257 postal škof Le Puy-a, nadškof Narbonne leta 1259 in leta 1261 je postal kardinal. Medtem ko je bil na diplomatski misiji v Angliji, je 5. februarja 1265 bil razglašen za papeža v odsotnosti. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 211 Hülegű je bil rojen približno leta 1217, umrl je 8. februarja Bil je mongolski vladar v Iranu, ki je ustanovil Il-Khanidsko dinastijo. Kot del programa, da obvladajo islamski svet, je zavzel Bagdad, verski in kulturni center islama. Njegov dedek je bil Džingiskan. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 212 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Jean de Joinville, Chronicles of the Crusades str

92 Prav tako so v šestdesetih letih 13. stoletja upali, da bodo lahko spreobrnili vodjo Tunisa. Tukaj je bila še nevednost Ludvika IX. in Francozov glede geografije. Mislili so namreč, da je Tunis veliko bliže Egiptu, kot je v resnici bil in tako upali, da bodo tam lahko ustvarili bazo, s katere bi začeli napad proti sultanu. 214 Ludvikova vojska je bila v njegovi drugi križarski vojni veliko manjša kot tista iz leta Verjetno se številke gibajo med in mož. K francoskim dajatvam so se dodali še prispevki iz Frizije, Škotske, Aragona, Anglije in Sicilije (predvsem zaradi Karla iz Anjouja). 215 Diplomatske priprave so bile manj uspešne kot tiste za egipčansko kampanjo. Po smrti papeža Clementa IV. 29. novembra 1268 ni bilo papeža vse do leta Na večer začetka križarske vojne do Tunisa tako krščanski svet ni imel papeža. Kralj Jaime I. Aragonski 216 je hotel prvi oditi že leta 1269, vendar v Akko. Njegova flotilja je bila ujeta v nevihto, zato je ta projekt zapustil. Samo starejši sin angleškega kralja se je odločil za križarsko vojno, ampak je odšel iz Aigues-Mortes tri mesece za Ludvikom IX. 217 Edvard Angleški se je za sodelovanje v križarski vojni verjetno odločil zaradi osebne diplomacije in moralne dinamičnosti francoskega kralja. Tako je šel na križarsko vojno od Northamptona leta 1268 kljub nestrinjanju starajočega se Henrika III. in papeža Clementa IV. Skupaj z bratom Edmundom sta zbrala precejšno vojaško silo, ki je bila zbrana na kraljevem dvoru skupaj s tistimi, ki so bili pridobljeni v Angliji. 218 Ludvika IX. so motili pogoji, ki so jih postavljali Benečani, zato se je večinoma zanašal na Genovane, da mu zgradijo floto. Namesto, da bi najel ladje, jih je tokrat dal zgraditi. Poveljstvo flote je tokrat dal francoskemu admiralu, ki se je imenoval Picardian lord Florent de Verennes. Njegov odhod je bil podoben kot tisti leta marca 1270 je odšel v Saint Denis, da bi prejel prapor in romarsko osebje. Nato je šel do Aigues-Mortes. Medtem ko so čakali na ladje, se je razvnela bitka med Katalonci in Provensalci na eni strani ter Francozi na drugi strani. V tej bitki je bilo 214 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Christopher Tyerman, God`s War, str Jaime I Aragonski je bil rojen 2. februarja 1208, umrl je 27. julija Bil je kralj Aragona med leti K svojemu kraljestvu je dodal Valencio in Balearske otoke. Njegov oče je bil Peter II. Aragonski, njegova mati pa Mary iz Montpelliera. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 217 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Christopher Tyerman, God`s War, str

93 približno sto žrtev. Ludvik IX. je odgovorne kaznoval in jih dal obesiti. Zajadrali so 1. julija Križarska vojna v Tunisu je ponovila nočno moro Egipta, ampak je bilo tokrat še huje. Po kratkem postanku na Sardiniji, namesto na Siciliji, kot je bilo načrtovano, je kralj pristal v La Goulette, blizu Tunisa, 17. julija Prihod je bil uspešen in kakršnokoli upanje, da bodo lahko spreobrnili muslimanskega emirja, je umrlo. Le Ludvik IX. se ni vdal in je še vedno upal. Med križarji sta izbruhnila griža in tifus. Umrl je Ludvikov sin Jean-Tristan 3. avgusta 1270, njemu je pa 25. avgusta 1270 sledil še sam Ludvik IX. 220 Sledi kratek prevod odlomka iz pisma, v katerem je Filip III. sporočil francoskim prelatom o kraljevi smrti, datuma 12. septembra 1270.»Čutimo se obvezanega, da vam z grenkostjo v srcu sporočimo kruto novico, ki je preveč žalostna in boleča. Za katero morajo vsi verni kristjani jokati in še posebej morajo to pretrpeti vsi, ki živijo v mejah kraljestva Francije. Še posebej pa objokujemo to novico mi. Ne daleč nazaj, kot je bilo všečno Bogu, je Ludvik, slavnega in pobožnega spomina, najbolj slavni kralj Francije, ljubljen od Boga in spoštovan od možev in naš pokojni dragi gospod in oče, katerega življenje je bilo koristno za celotno Cerkev, katerega spomin je blagoslov in katerega hvala je pridigana v cerkvi, predal svoj srečni duh našemu Stvarniku.«221 Ni bilo vprašanja, kaj se bo zgodilo s kraljevimi ostanki. Nujno je bilo, da se pošljejo nazaj v domovino. Tehnični problem v tem primeru je bil pospremljen s političnim problemom. Karel iz Anjouja, kralj Sicilije, je prispel s svojo floto in vojsko kmalu po Ludvikovi smrti. Hotel se je uveljaviti kot vodja vojska v opoziciji s svojim mlajšim neizkušenim nečakom Filipom III. Ludvikovi svetovalci so zagotovo svetovali mlademu Filipu in tako sam ni odlašal v tem, da je uvedel svojo avtoriteto. Vedel je, da bo trajalo več mesecev preden bo okronan v Reimsu. Tako je zbral barone in druge vojaške voditelje, ki so mu morali zapriseči zvestobo 27. avgusta septembra 219 Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str Pismo Filipa III. Francoskim prelatom obvestilo o smrti Ludvika IX (12. september 1270) dostopno: M. Cecilia Gaposchkin in Sean L. Field (ur.), The Sanctity of Louis IX, str

94 1270 je poslal dva odposlanca k Mathieu de Vendome in Simon de Nesle, da potrdita njegovo moč, ki mu jo je zapustil oče. Prav tako je zraven poslal Ludvikovo oporoko. 222 Usoda kraljevega trupla je tako postala zadeva med Karlom d`anjoujem in njegovim mladim nečakom Filipom III. Na začetku je vsak posebej predstavil svojo rešitev. Filip je hotel, da očetovo truplo pripeljejo nazaj v Francijo v najhitrejšem možnem času. Vendar potovanje tako pomembnega trupla ni lahka naloga. Karel je predlagal, da pošljejo Ludvikove ostanke na Sicilijo. Predlog je bil razumen, ker je Sicilija bila blizu. Vendar je Karel v svojem predlogu videl tudi politične koristi. Govorice so bile, da bo Ludvik postal svetnik, kar bi dalo velik prestiž in materialne dobrine angevinski dinastiji na Siciliji. Kronisti nato poročajo, da sta se stric in nečak kasneje dogovorila za bolj razumno rešitev. Sklenila sta sporazum: kraljevo meso in drobovje bo dano kralju Sicilije, medtem ko bodo njegove kosti potovale v kraljevo nekropolo v Saint Denis. Mladi Filip je tako dosegel najpomembnejšo nagrado: kosti, ki bodo verjetno postale relikvija. 223 Po krajših prepirih in diplomatskih pogovorih so kristjani podpisali dogovor z emirjem Tunisa 30. oktobra Emir Muhammed je prejel garancijo, da bodo križarji zapustili njegov teritorij in dali nazaj ozemlja, ki so jih okupirali v zameno za vojno odškodnino, svobodo krščanskih trgovcev, da trgujejo v Tuniziji in pravico krščanskih duhovnikov, da tam pridigajo in molijo v cerkvah. 224 Dogovor je bil sklenjen med emirjem in Karlom. Ko je Karel privolil se umakniti in prisvojiti tretjino vojne odškodnine, je to razjezilo nekaj sekcij krščanske vojske. Še najbolj Edvarda Angleškega, ki je prispel v Tunis 10. novembra 1270, ko so križarji že pripravljali za odhod. Krščanska flota je zaplula do Sicilije, kjer bi se odločili, kakšen bo njihov naslednji korak. Floto je v noči iz 15. na 16. november zajela nevihta, ki je uničila veliko ladij, umrlo je čez 1000 ljudi. To je dokončno končalo križarsko vojno. Samo Edvard je vztrajal, da nadaljujejo do Svete dežele. V tem času se je Filip III. že vrnil v svoje kraljestvo Jacques Le Goff, Saint Louis, str Prav tam, str Prav tam, str Christopher Tyerman, God`s War, str

95 Pot do kanonizacije Svetega Ludvika je bila dolga. Želja Kapetingov po formalni kanonizaciji je bila velika, saj bi pripomogla k njihovi legitimaciji, dodatno bi podprla trditev, da so»najbolj krščanski kralji«, ter da je kapetinska linija sveta. Filip Avgust ni bil kanoniziran delno zaradi njegovih sporov s papežem glede legitimacije njegovega zakona. Prav tako niso uspeli kanonizirati Ludvikovo sestro Isabello. Do trinajstega stoletja je bilo vedno težje doseči kanonizacijo kraljev, saj je papeževo navdušenje, da bi legitimirali sveto kvaliteto sekularnega voditelja, upadlo. Od leta 1161 ni bil kanoniziran noben kralj. Ugled Ludvika IX. je bil kot pobožna in skoraj»sveta«oseba. Kraljevo spremstvo se je takoj po Ludvikovi smrti začelo truditi, da bi priznali njegovo svetost. Prvi dokazi o tem so pisma, ki so bila napisana po kraljevi smrti. Kraljevo spremstvo se je zavedalo, da Ludvikovo svetost lahko potrdi le papeštvo. Svetost je bila objektivna človekova lastnost. V najčistejšem pomenu je svetnik bila tista oseba, ki je vodila krščansko življenje, ki ga je po smrti pripeljalo v nebesa. Leta 1270 je lahko samo papež podelil uradno kanonizacijo. Do tega je lahko prišlo le po desetletjih zbiranja in testiranja dokazov o svetosti. Uspešni kandidati za kanonizacijo so potrebovali močne in bogate osebe. Za kanonizacijo je bil potreben dokaz o kvaliteti svetnikovega življenja in dokaz o njegovih/njenih čudežih. Te je dokumentirala uradna preiskava, ki je posredovala svoja poročila papežu. 226 Po letih preiskav je papež Bonifacij VIII. oznanil svojo odločitev, da bo kanoniziral Ludvika IX. Svojo odločitev je sporočil 4. avgusta 1297 v Orvietu. 11. avgusta je posvetil svojo drugo pridigo Ludviku in papeška bula je oznanila uradno kanonizacijo M. Cecilia Gaposchkin in Larry F. Field (ur.), The Sanctity of Louis IX, str Jacques Le Goff, Saint Louis, str

96 5. LUDVIK IX. IN NJEGOVA DEDIŠČINA DANES Sainte-Chapelle Palatinska kapela Svetega Nikolaja je bila zelo skromen prostor, da bi držala relikvije pasijona in krono Kristusa. Tako so potrebovali cerkev, ki bi bila mogočno svetišče, palačo vredno Gospoda. Ludvik se je odločil zgraditi novo kapelo, ki bi imela ime takšno, kot so imele vse palatinske kapele: Sainte-Chapelle. 228 Kmalu po tem, ko so prinesli trnovo krono v Pariz, je Ludvik začel z načrti za konstrukcijo kapele. Pomembna je bila tudi odločitev, da zgradi ta relikviarij v kraljevski palači in pod njegovo oblastjo. Tradicionalno bi se takšne relikvije dale v kraljevo opatijo v Saint- Denis ali v pariško katedralo. Ambiciozni gradbeni projekt je zagotovo prinesel prestiž in slavo celotnemu kraljestvu, vendar je predvsem predstavljal kraljevo rastočo versko in politično identiteto. 229 Maja leta 1243 je papež Inocenc IV. odobril privilegije za bodočo kapelo. Med leti 1246 in 1248 so priskrbeli finance potrebne za gradnjo in še posebej za poslikana okna. 230 Ob končani gradnji poleti 1248 je nova kapela predstavljala neverjetni gradbeni dosežek v srednjeveški cerkveni arhitekturi. Kapela je obsegala štiri pravokotne zalive, ki jih je združeval portik na zahodu in mnogokotna apsida na vzhodu. Kapela je imela dve nadstropji. Spodnje nadstropje je bilo posvečeno Devici, zgornje nadstropje pa pasijonskim relikvijam. Obe nadstropji sta bili ločeni. Spodnje nadstropje je služilo osebju in uslužbencem dvora. Zgornji del pa je bil povezan s kraljevimi stanovanji in je bil namenjen za kralja ter njegove goste. Oratoriji za zasebna posvetila kralja in kraljice so zasedali niše na severni in južni steni tretjega zaliva. Notranjost zgornje kapele je bila obkrožena z zidom, na katerem je bilo poslikano steklo. Poleg poslikanega stekla je bila kapela okrašena s freskami, pozlačenimi površinami, kipi, poslikanimi medaljoni in kovinskimi predmeti. Temeljni koncept in oblika kapele nista bila posebej inovativna, saj sta bila pod vplivom večletne tradicije srednjeveške palatinske gradnje v Evropi in škofijske arhitekture v Franciji Jacques Le Goff, Saint Louis, str Daniel H. Weiss, Art and Crusade in the Age of Saint Louis, Cambridge University Press (Cambridge, New York, 1998) (dalje Daniel H. Weiss, Art and Crusade in the Age of Saint Louis), str Jacques Le Goff, Saint Louis, str Daniel H. Weiss, Art and Crusade in the Age of Saint Louis, str

97 Same relikvije so bile postavljene v grande châsse, embalažo, ki je bila narejena iz dragocenih kovin in draguljev. Razstavljena je bila na vzhodnem delu kapele na platformi, ki je bila obdana z dvignjenim baldahinom. V slikah in simbolih je umetnostni program kapele združil davno preteklost starega testamenta, krščansko preteklost novega testamenta in kapetinsko sedanjost. Notranjost zgornje kapele predstavlja kapetinsko kozmologijo, ki jo potrjuje v umetnosti duhovno sorodstvo med Parizom in Jeruzalemom. 232 Kasneje so h kapeli dodali nove stavbe. Priključek, ki je bil zgrajen na severni strani, je bil uničen leta Dodano je bilo tudi stopnišče, ki je omogočalo prehod do zgornje kapele na severni strani. Od tistega časa naprej je bila dodana pregrada, da izolira duhovništvo in ljudi iz zgornjega sloja od navadnih ljudi. Sainte-Chapelle je utrpela veliko požarov (leta 1630 in 1777) in eno poplavo. Škodo je utrpela tudi med francosko revolucijo, ko je bilo poškodovano zunanje okrasje. Restavriranje se je začelo v drugi polovici 19. stoletja pod vodstvom arhitektov Felixa Dubana, Jeana- Baptista Lassusa in Emila Boeswillwallda. Ostanki prej omenjenega stopnišča so bili uničeni. Zgradili so nov koničasti zvonik ter leta 1857 je bila restavracija notranjega okrasja skoraj dokončana. Glede koničastega zvonika niso bili prepričani, ali je že stal v času Svetega Ludvika. Vendar je zvonik iz leta 1630 bil uničen med revolucijo. Po več razpravah so sprejeli načrt za gradnjo zvonika iz 15. stoletja. Restavracija poslikanega stekla je bližje originalnemu modelu, saj so o tem vedeli več. Decembra 1999 je kapelo prizadela huda nevihta, kar je pomenilo, da so bile potrebne nove obnovitve. 233 Chateau de Vincennes Vincennes je bila originalno lovska koča, ki je bila zgrajena na obrobju gozda Vincennes v 12. stoletju. Arheološka izkopavanja so odkrila temelja tega dvorca, ki je bil postopoma obnovljen in razširjen med 13. in 14. stoletjem. Iz starih zemljevidov in opisov je dvorec, ki so ga imenovali domus, bil nenačrtovan in nestrukturiran kompleks stavb, ki so bile dodane čez leta. Vendar so ga francoski kralji, začenši z Ludvikom 232 Daniel H. Weiss,»Architectural Symbolism and the Decoration of the Ste.-Chapelle«, Art Bulletin, vol.77, št. 2 (Junij 1995), str »La Sainte Chapelle«, Architecture religieuse en accident. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 89

98 IX., smatrali kot svojo najljubšo rezidenco. V 13. stoletju so zgradili fontano v središču dvorišča. Karl V. jo je obnovil v 14. stoletju. Fontana je edini ostanek originalnega kapetinskega dvorca. Dvorec in njena okolica je bilo privlačno mesto za mnoge. Kraljevo spremstvo je v bližini gradilo dvorce ali lovske koče, da so delali družbo kraljevi družini. V začetku stoletne vojne je kralj Janez II. ( ) začel s konstrukcijo posebnega utrjenega stolpa, ki stoji še danes v središču gradu. Z gradnjo je nadaljeval njegov sin Karel V. Ta utrjen stolp je bil dolg 52 metrov. Razdeljen je bil na šest nadstropij. Približno leta 1370 so okrog njega postavili zid in devet stolpov. Načrt je bil, da spremenijo Vincennes v utrjeno mesto s sobami za celoten dvor. Vsak stolp je bil 40 do 42 metrov dolg. Uporabljali so jih kot bivalne prostore in za obrambo. Eden od teh stolpov stoji še danes tako dolg kot takrat, ko so ga zgradili. Kot je bilo v navadi, so bili tile stolpi okrašeni s kipi. Leta 1379 je Karel V. zgradil kapelo Sainte- Chapelle, za katero vzor si je vzel po Sainte-Chapelle v Parizu, vendar je ta imela le eno nadstropje. Na vsaki strani sta bila oratorija za kraljico in kralja. Na severovzhodu je bila stavba, v kateri je bila zakristija in zakladnica kapele. 234 Danes lokacija tega dvorca predstavlja redko kolekcijo spomenikov: grajsko ječo Karla V., Sainte-Chapelle in kraljeve ter kraljičine paviljone, ki so dokaz o pomembnosti tega gradu v francoski zgodovini. Grad je trenutno v lasti države. 235 Aigues Mortes Mesto Aigues Mortes je ustanovil kralj Ludvik IX. leta 1240, obzidje pa njegov sin leta Zgradili so ga, da bi Ludvik in njegova vojska imeli pot do morja v času, ko je njegov brat Karel (kralj Neaplja in Aragona) okupiral obalo do vzhoda (Provanse) in juga (Rousillon). Aigues Mortes je bil zgrajen kot začetna točka za Ludvika in njegovo vojsko, ki je bila pripravljena osvajati in pleniti v času, ko so se kralji odločali za križarske pohode. Karel Veliki, francoski kralj iz 8. Stoletja, je tam postavil stolp, da bi nudil varnost lokalnim ribičem. Menihi so se že stoletja pred Svetim Ludvikom ukvarjali s trgovino soli. Vendar je Ludvik tisti, kateremu lahko rečemo oče Aigues Mortesa, saj je v njegovem času mesto postalo ena najbolj pomembnih strateških točk 234»Chateau de Vincennes«, Medieval Histories. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 235»The chateau de Vincennes«, Chemins de Memoire. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 90

99 na Mediteranu. Ludvik IX. se je na obe križarski vojni podal iz tega mesta. Aigues Mortes ne leži prav ob morju, ampak v kotu Camargue, največji rečni delti v Evropi. Od morja ga ločujejo barja. Tako so skozi barja in lagune zgradili kanale. Kanale so morali redno vzdrževati zaradi rečnega blata iz Rone. Ko je Francija v 14. stoletju osvojila Marseille, je v svoji lasti imela boljšo pristanišče, iz katerega so lahko potovali v Mediteran. Tako je Aigues Mortes izgubil na veljavi. Mesto je dobilo ime zaradi rečnega blata, beseda Aigues je v latinščini beseda za vodo, Mortes pa pomeni mrtev. Skozi leta je rečno blato potiskalo morje dalje ven. Ta proces se je samo pospeševal zaradi krčenja gozdov na bregovih Rona. Vendar pristanišče ni popolnoma umrlo. Postalo je zapor v 14. stoletju. V zaporu so držali templjarje. V 15. stoletju so v njem bili zaprti protestantski hugenoti. 236 Leta 1574 je mesto padlo v protestantske roke. Čez dve leti je francoski kralj Henrik III. podpisal edikt Beaulieu, ki je protestantom zagotavljalo osem zatočišč. Aigues Mortes je bil na vrhu tega seznama. To je kasneje zagotovil tudi kralj Henrik IV. v svojem ediktu Nantes leta Leta 1622 je mesto oblegal Ludvik XIII. in Richelieu. Protestantski guverner mesta Gaspard III. iz Colignyja je mesto predal kralju v zameno za naziv maršala Francije. Med 16. stoletjem je zatiranje hugenotov raslo. Usodni udarec za protestante se je zgodil leta 1685, ko je kralj Ludvik XIV. preklical edikt iz Nantesa. Protestanti so se bili prisiljeni odpovedati svoji veri ali zapustiti Francijo, če kralja niso ubogali so jih zaprli. Eden takih zaporov je bil tudi v Aigues Mortesu. 237 V 19. stoletju je trgovska stran pristanišča bila le še daljni spomin. Kljub velikim izboljšavam je pristanišče bilo reducirano v kopensko pristanišče. Vendar sta dva dogodka v tem stoletju postavila mesto na drugačno pot. Prvi dogodek je bil izbruh krize uši, ki je uničevala francoske vinograde od leta 1870, a ni prizadela peščene zemlje okoli mesta in lokalno vino je doživelo razcvet. Čez čas so solna močvirja, ki so v srednjem veku zaobjemala le majhno število ribnikov, zaobjela večino pristanišča. Do leta 1856 so bila solna močvirja v različnih rokah. Nato je lastništvo prevzelo Campagnie des Salins du Midi. Do konca 19. stoletja se je uprava zanašala na tujce, da 236»A guide to Aigues-Mortes«, Creme de Languedoc. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 237»History of the Monument«, Aigues Mortes Monument. Dostopno na spletu: (pridobljeno ) 91

100 opravi težko delo pobiranja soli, ki se je začelo v sredini avgusta. Italijanski imigranti so bili pripravljeni delati za manjše plačilo in so bili tudi bolj izkušeni v delu. Lokalno prebivalstvo jim je zamerilo, da so jim kradli službe. Prišlo je celo do pretepa, v katerem je umrlo osem italijanskih delavcev. Turizem v mestu Aigues Mortes so začeli promovirati v času drugega francoskega imperija ( ), še posebej po drugi svetovni vojni. 238 Danes je Aigues Mortes mesto, ki nima primerjave. Za štirimi srednjeveškimi zidovi leži živahno majhno mesto polno trgovin, barov in restavracij. Poleti je mesto napolnjeno s turisti. Mesto se še danes ukvarja s soljo in v francoskih trgovinah je potrebno samo poiskati oznako za La Fleur de sel, da se poizkusi sol iz tega mesta. Turisti lahko vidijo flaminge in druge prostoživeče živali. 239 Dandanes je možno videti še originalni parameter obzidja (1643 metra) s tremi stolpi na kotih, dvema stolpoma na boku in vhodi, kateri obsegajo pet glavnih vrat in pet stranskih vrat. Reorganizacijo skozi leta pa niso preživeli jarki, katere so ohranjali do 18. stoletja. 240 Stara zaveza iz Arsenala Maja leta 1250, ko je bil kralj Ludvik IX. na križarskem pohodu, je prispel v mesto Acre. Med štirimi leti, ki jih je prebil tam, je naročil izdelavo razsvetljenega rokopisa, izvleček Stare zaveze z obširno in kompleksno serijo ilustracij. Stara zaveza, ki je sedaj v Bibliotheque de l'arsenal v Parizu, je edino umetniško delo, ki je bilo narejeno za Ludvika IX., ko je bil na križarskem pohodu in je ohranjeno še danes. 241 Stara zaveza iz Arsenala je najbolj gosto ilustriran bibličen cikel, ki je ohranjen iz mesta Acre. Marsikdo bi trdil, da je tudi eden najboljših in originalnih dosežkov križarske umetnosti. Razkošne ilustracije predstavljajo junaška dejanja bibličnih junakov v neposrednem zgodovinskem načinu. Zgodnja zgodovina rokopisa ni znana. Prvič se pojavi v zapisih v 15. stoletju, ko jo je v svojo kolekcijo dodal Louis de Grolee, strastni bibliofil in opat Bonneauxa ter Saint Pierre-a. V tem času je opatov grb bil zašit v 238»History of the Monument«, Aigues Mortes Monument. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 239»A guide to Aigues-Mortes«, Creme de Languedoc. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 240»History of the Monument«, Aigues Mortes Monument. Dostopno na spletu: (pridobljeno ). 241 Daniel H. Weiss,»Biblical History and Medieval Historiography: Rationalizing Strategies in Crusader Art«, v: MLN, vol. 108, št. 4 (1993), str

101 predpapir kodeksa. Stara zaveza je kasneje v 18. stoletju pristala v rokah Marquisa de Paulmyja. Njegova obširna kolekcija rokopisov in knjig tvori temelj Bibliotheque de l'arsenal, potem ko jo je kupil grof d`artois. Rokopis je vezan z rdečim usnjem iz. 18. stoletja. V usnje so reliefno vtiskali zlato filigransko okrasje. Čeprav ni več v originalni vezavi, zgleda, da vrstni red rokopisa ni bil spremenjen. Kodeks je sestavljen iz 368 folij. Stari francoski tekst je zabeležen v dveh stolpcih tridesetih vrstic na stran. Vsak odstavek se začne z okrašeno začetnico. Tekst se začne s prologom Genezi in se zaključi z Rutino knjigo. Rokopis ne vsebuje celotnega teksta stare zaveze, ampak le selekcijo skrajšanih bibličnih knjig. Ilustracije obsegajo 115 individualnih scen v dvajsetih začetnih straneh, ki so pred knjigami Stare zaveze. Vsaka začetna stran obsega od štirih do dvanajst okvirjenih scen, z izjemo treh celostranskih portretov kralja Solomona. 242 Tekst v rokopisu je zelo redka in nerodna verzija stare francoščine, ki je bila najprej prevedena iz Vulgate v Angliji v sredini 12. stoletja. 243 Slika 8: Notranjost Sainte-Chapelle v Parizu danes Vir: (pridobljeno ) 242 Daniel H. Weiss, Art and Crusade in the Age of Saint Louis, str Daniel H. Weiss, Biblical History and Medieval Historiography: Rationalizing Strategies in Crusader Art, v: MLN, vol. 108, št. 4 (1993), str

102 Slika 9: Chateau de Vincennes danes Vir: (pridobljeno ) Slika 10: Mesto Aigues Mortes Vir: (pridobljeno ) Slika 11: Solomonov tempelj iz rokopisa Stara zaveza iz Arsenala Vir: (pridobljeno ) 94