Revija za krščansko duhovnost. Leto 32. Številka 2/2008. Cena 3,50 evra Znani slovenski pari o svoji poroki Misijonar dr. Ignacij Knoblehar Pavel, junak ateističnih filozofov Skrita moč poroke
Drago Jerebic: Ni samo papir Vanja Kržan: Midva in še Nekdo 4,5 Tema številke: Skrita moč poroke Vrelec milosti 6,7 Upati si pogovor z Andrejo Poljanec in Štefanom Kržišnikom 8 11 Izpolnjena 12,13 Čas za odnos 14 Sama ne bi zmogla 14 Onkraj smrti 15 Na poti svobode 16 Nizka poročenost in vzroki zanjo 17 Meditacija: Okus večnega 18 Telo»govori«23 Ignacij Knoblehar 24 Od strahu k ljubezni 27 Kažipot 34 Pavel, junak ateističnih filozofov 31 33 Priprava na poroko:»nujno zlo«20 22 Božje okolje, revija za krščansko duhovnost Izdaja Družina d.o.o., Krekov trg 1, p. p. 95, 1001 Lju blja na, za založbo dr. Janez Gril. Ureja ure d niški odbor, v. d. glavnega urednika Boštjan Debevec. Lektorirala Marija Bratina. Izbor fotografij: Jernej Kastelec. Letna naročnina za Slo ve nijo za leto 2008 je 21,00 evrov, posa mez na številka 3,50 evra. V ceno je vračunan 8,5% DDV. Transakcijski račun pri Novi Lju bljan ski banki: 02014-0015204714 ali pri Raiffeisen banki: 24200-9003872930; letna naročnina za tuji no je 31 evrov (letalsko 35 evrov), nakazujte jo na deviz ni račun pri NLB d. d., Trg re pub like 2, 1520 Ljubljana, IBAN: SI56020140015204714, Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana, SLO, SWIFT oz. BIC: LJBASI2X. Telefon uredništva: 01/360-28-45, 01/360-28-00 e-pošta: bozje.okolje@druzina.si, spletna stran: www. druzina.si, telefon za naročila: 01/360-28-28. Grafična priprava: Družina d.o.o., tisk: Formatisk d. o. o. Naklada: 4.600 izvodov. Fotografija na naslovnici: Vid Ponikvar Neodkrito polje Kako ranljiva smo človeška bitja. Zidamo babilonski stolp veličastne znanosti in tehnološkega napredka in verjamemo v svojo moč. Po drugi strani pa smo kakor izgubljeni otroci, ki begajo v njegovi senci. Kot bi že pozabili, da sonce v resnici obstaja. V letu 2008 naj bi se po napovedih znanstvenikov izpred desetletja ali dveh cedila mleko in med, toda resnica je, da danes človek hodi vse bolj sklonjen, z vse manj upanja v sebi. Zadnji model računalnika ali telefona nas prav nič ne odreši. Še vedno pa si dopovedujemo, da smo na pravi poti, da ne potrebujemo nikogar. Jaz sam si bom pomagal in nočem nobenega drugega. Če pa že ne zmorem sam, je to le»začasno«; drugega»prenašam«, dokler mi»paše«. Bojimo se sami sebe in svoje»rane«, ki jo nosimo. Sveto pismo pravi, da je človek ustvarjen po»božji podobi in sličnosti«. Kot»moža in ženo«ju je ustvaril. To pa tudi pomeni, da je njuna ljubezen podoba božje ljubezni, ki je absolutna in neminljiva. In ta resnica osvobaja. V DNK naše biti, kot pravita Andreja Poljanec in Štefan Kržišnik, je vtisnjeno hrepenenje po večni ljubezni, hrepenimo po odnosu brez če-jev. Poroka zato ni grob moje svobode, ampak šele začetek odrešenja. Bog je postavil poroko za»sveto stvar«, to pa ni kar tako. Teologija, psihologija in tudi druge vede šele odkrivajo, kaj vse se skriva v odnosu med možem in ženo. Poroka in z njo začetek zakona se kaže kot še neznani jedrski reaktor, katerega moč smo komaj zaslutili. Kaj vse je Bog položil v to»sveto stvar«, verjetno nikoli ne bomo vedeli; vemo samo to, da od nas pričakuje sodelovanje. Pričakuje, da bomo znamenje temu času. Ljubezen med moškim in žensko je s poroko sprejeta v božjo ljubezen in tako postane in postaja blagoslov za bližnje. Poroka pred Bogom in Cerkvijo je priznanje, da tukaj nisva samo midva, ampak je najina ljubezen odprta za druge. In ko pridejo težave, in te gotovo pridejo, imava Prijatelja. Nanj se lahko obrneva in ga vsak dan znova povabiva v najin odnos. In prav vsak dan je pustolovščina ter odkrivanje v nas položenih obzorij ljubezni. Boštjan Debevec
R ada bi povedala Vanja Kržan Midva in še Nekdo Ob spominu na poroko se mi vzbudijo različne misli in čustva, ki jih bom strnila v kratek razmislek o tem, kaj sem ob poroki vedela in česa ne. Prepričana sem bila, da mi je moža izbrala božja previdnost in da bo zakon ne le najino, ampak predvsem božje delo. Poroka se mi je zdela krona mladostnih prizadevanj za vse, kar je dobro in lepo ter uresničitev mojega hrepenenja po izpolnitvi v Ljubezni. Dobro sem tudi vedela, da me je pred oltar v cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji pripeljala prav Ona in moje vztrajne molitve za nekoga, ki bo, če sploh kdaj bo, postal moj mož. Vedela sem, da je mož»tisti pravi«in ne kdorkoli. Doraščal je v toplem domu ob ljubečih starših, sestrah in bratih. V težki mladosti povojnih let, vsega občudovanja vredni, se je oblikoval v pokončnega, zrelega in vernega moža. V meni je odkril dekle, ki je bilo vredno njegove ljubezni in zaupanja. Vedela sem, da mu lahko tudi sama vedno in v vsem zaupam. Osrečevala me je že misel, da bova po poroki za vse življenje ostala skupaj in niti pomislila nisem, da bi se moža kdaj naveličala ali morda spoznala, da nisva»za skupaj«, ker se ne ujemava. O njegovi zvestobi nisem podvomila, prav tako ne o možnosti, da bi me kdaj nehal imeti rad. Po mnogih letih zakona mi je mož, ko sem se nekoč nanj razjezila, rekel:»vem, da bi me zdajle najraje utopila v žlici vode, ampak zapomni si, vse življenje te bom imel enako rad.«o ljubezensko spolnem življenju nisem imela nobenih izkušenj. Vedela sem, da jih tudi mož nima. Samo zakon je tisti posvečeni prostor, ki mi bo dajal možnost in priložnost, da»moža spoznam«(lk 1, 34) in ga spoznavam vse življenje. Otrok sem se veselila in možev pomislek,»kaj pa, če otrok ne bo«, se mi je zdel le ena izmed značilnosti njegovega preudarnega, razumarskega značaja. Pred poroko nisem računala, da se bo najino»planirano«število otrok povečalo za dva. Pa ne naključno, ampak po božji zamisli. Česa pa ob poroki nisem vedela? Najprej tega, da je med zaljubljenostjo in ljubeznijo velika razlika. Med njima je dolga in naporna pot evangeljskega služenja in odpovedovanja sebi. Kadar si v tem z možem prihajava naproti kar pa ni preprosto in samo po sebi razumljivo se čutiva enakovredna in sprejeta. Nepošteno je govoriti:»sprejmi me takega, kot sem«, in se prav nič truditi, da bi bil boljši. Vedno znova se osvajava, kadar si izkazujeva pozornosti. Ob poroki sem mislila, da moža kar dobro poznam, pa ga moram v pogovoru vsak dan na novo spoznavati in se mu tudi sama dajati spoznavati. Kaj mož premišljuje, načrtuje, občuti in si želi? Danes, zadnje dni, zadnje čase? V vezenino najinega odnosa se največkrat po nepotrebnem vtkejo boleče rane nesporazumov, užaljenosti in ponižanj. A hvala Bogu, prepletajo se z lepimi in osrečujočimi trenutki, ki jih je v zakonu več, kot sem si kdaj predstavljala. Predvsem pa ob poroki nisem vedela, kaj pomeni živeti zakrament zakona ali živeti zakon v troje. S poroko sva medse povabila zakramentalno, osebno navzočega Jezusa Kristusa, ki nama je dal jamstvo, da nikoli več ne zapušča najinega zakona. Še več, posvečuje in daruje nebeškemu Očetu vse, kar sestavlja najino življenje, tudi ljubezensko spolne odnose. Moli namesto naju in prosi Očeta za duhovne darove in gmotne dobrine ter še posebno za tisto, za kar ne veva, da potrebujeva. Kako se znava okoriščati s tem neizčrpnim bogastvom zakramenta? Kako izrabljava tolike ponujene milosti? Zagotovo nisva dovolj hvaležna temu božjemu spremljevalcu najinega zakona v sreči in nesreči! In nikoli zadosti ponižna obdarovanca. V svoje ljubeče varstvo in vzgojiteljsko skrb Učitelja in Učenika sprejema tudi najine otroke. Do rojstva prvega otroka si nisem predstavljala, da je otrok ta zastonjski božji dar eden izmed največjih čudežev zakona, rojen nama, a za večno življenje pri Bogu. Materinstvo je zame edini poklic in kariera, v katerem sem nenadomestljiva in nepogrešljiva, tudi za božje načrte. Ali bi se še enkrat poročila? Z istim možem? Da, še enkrat! Prav s tem možem! Vanja Kržan, upokojena profesorica angleščine in francoščine 5
T emelj Vrelec milosti Foto: Gašper Furman Zakonska ljubezen je»sveti prostor«navzočnosti Kristusovega Duha;»dokaz«, da Bog Ljubezen obstaja Kar je bilo včasih skoraj samoumevno, sedaj ni več. To velja tudi za obhajanje zakramenta zakona. Ko se pogovarjam z zakonskimi pari, ki so že nekaj let cerkveno poročeni, pogosto povedo, da sploh niso razmišljali o tem, ali bi se poročili ali ne. Bilo jim je jasno, da je to čisto običajna pot za skupno življenje. Toda hkrati ugotavljajo, da komaj sedaj, ko se več govori o zakramentu zakona, počasi dojemajo veličino tega zakramenta in vse tisto, kar jim lahko ta zakrament daje tudi zdaj, ko je minilo že kar precej let od njegovega obhajanja. Ta izkušnja mi pove, da premišljevanje o zakramentu zakona ni potrebno samo tistim, ki se nanj pripravljajo, temveč tudi za vse poročene, da bi mogli globlje ozavestiti to, kar so po tem zakramentu prejeli in kaj jim omogoča tudi sedaj v njihovem vsakdanjem življenju. Verjamem, da če bodo zakonci sami vedno bolj poznali pomen tega zakramenta, bodo mogli bolj celostno živeti svoj zakon in o njem pričati s svojim življenjem, tako svojim otrokom kot tudi vsem, ki so ob njih. Zakonsko življenje kot odgovor na božji klic V Cerkvi veliko govorimo o duhovnih poklicih. Žal pri tem večkrat mislimo samo na duhovniške, redovniške in misijonske poklice. Kar prehitro pa pozabimo, da vsak kristjan, ki je prejel Kristusovega Duha, nosi v sebi tudi njegov klic. Sveti Duh namreč vsakega vabi in spodbuja, da bi se povsem prepustil božji ljubezni, ki je izlita v njegovo srce (prim. Rim 5,5), in jo zaživel na način, ki je v skladu s tem, kar je v svojem bistvu, kar je njegova najgloblja želja. Zato je vsaka izbira, tako neporočenosti kot tudi poročenosti, odgovor na vzgibe Svetega Duha, na božjo voljo in njegov načrt odrešenja za vsakega posameznika Kakor naj bi nihče ne izbral posvečene čistosti ali celibata zaradi samega sebe, ampak zaradi Gospoda in njegovega kraljestva, prav tako naj bi nihče ne izbral zakonskega življenja zaradi sebe in svojih sebičnih želja, temveč zaradi Gospoda. Z izbiro zakonskega življenja se namreč kristjan odloči, da ne bo živel več samo sebi, svojemu jazu, temveč bo skupaj s sozakoncem živel»za Gospoda«(prim. Rim 14,8), ko bosta na prvo mesto postavila iskanje enosti z njim v Kristusovem Duhu, v njegovi moči in z njegovo pomočjo. Apostol Pavel, ki na ta način gleda na krščansko življenje v Kristusovem Duhu, naroča kristjanom, da kdor se poroči, mora to storiti»v Gospodu«(1 Kor 7,39). V tem smislu je zakonsko življenje odgovor na božji klic, na njegovo voljo in izhaja iz 6
P ogovor Upati si Psihoterapevtka Andreja Poljanec in vodja programov družine Štefan Kržišnik o izzivu in lepoti poroke logijo in s starševstvom. Kot psihologinja predava tudi na pripravah na zakon pod okriljem ljubljanske nadškofije. Poročena je deset let in ima štiri otroke. Štefan Kržišnik je zaposlen na Zavodu iskreni.net kot vodja programov za pare, starše, zakonce in družine ter koordinator programa Festivala družin. Poročen je dve leti in z ženo pravkar pričakujeta drugega otroka. Kaj vama pomeni poroka: na osebni ravni in na ravni Cerkve ter države? Foto: Tamino Petelinšek Andreja Poljanec: Poroka je za mlad par v prvi vrsti dovoljenje, da se osamosvoji od staršev. Je nov začetek, hkrati pa tudi slovo od življenja, kakršnega sta živela prej. Po cerkveni oz. duhovni plati gre za to, da Bog daje paru priznanje, da je njun odnos prepoznal kot prostor, v katerem bo lahko rasla in živela njegova ljubezen. S tem ju prizna za sposobna razviti novo družino, ki raste znotraj božjega naročja, kar je milost. Očitno je vedel, da ni tako preprosto zavezati se nekomu s poroko in v tem vztrajati. Zame je edina smiselna poroka cerkvena, vendar ima že civilna veliko vrednost. Štefan Kržišnik: Na osebni ravni je zame poroka pomenila izpolnitev dolgega hrepenenja: pripadati in se darovati nekomu, ljubiti in biti ljubljen. Na ravni države se zdi, da poroka izgublja svojo vrednost, zlasti zaradi izenačevanja z vsemi drugimi oblikami partnerskih odnosov in svobodnih zvez. V očeh ljudi, ki se poročajo samo pred državo, pa ima taka poroka vendarle pomen neke zaveze. Pri cerkveni poroki je pomembna zakramentalna milost, ki je je par deležen, ko spusti Gospoda v medsebojno podarjanje, v vse njegove prvine tako čustvene in duhovne kot telesne. In seveda vsi vemo, kako zelo Cerkev ceni tako poroko. Ko moški in ženska s poroko skleneta novo zavezo, zavestno in javno prekineta staro življenje vsak v svoji družini in stopita na pot vsakodnevnega združevanja moške in ženske narave, medsebojnega podarjanja in odpiranja, tudi za novo življenje. O posebnem naboju življenja v paru, ki ga sproži zakrament svetega zakona, smo se pogovarjali z dvema sogovornikoma. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije. Na Frančiškanskem družinskem inštitutu se kot mlada raziskovalka ukvarja predvsem z razvojno psiho- Sveti zakon je edini zakrament, ki ga ne podeljuje duhovnik, temveč si ga zakonca podelita sama. Kaj to pomeni? Andreja: V tem vidim globok pomen. Človek se mora tu sam odločiti, najprej pa čutiti, kar je globlje kot kognitivna in racionalna odločitev. Gre za zelo osebno doživetje: ali lahko drugemu zaupam, da bom ljubljen, ali se čutim toliko vrednega, da me drugi sprejme tudi z mojimi pomanjkljivostmi, in ali se upam na nekoga navezati. V teh vprašanjih 8
A nketa Izpolnjena Znani slovenski pari o svojem poročnem dnevu Ni lepšega, kot biti mlad in poročen Mojca in Matjaž Dolinar: Vsem privoščiva poročni dan, kot sva ga imela midva. Po petletni skupni hoji sva se odločila, da najino ljubezen potrdiva pred Bogom v družbi razširjene družine in prijateljev. Svojo odločitev sva do dejanja, ko svojemu izvoljencu pred Bogom in drugimi poveš, da ga imaš rad in da boš z njim, v veselju ali žalosti, preverjala tudi v okviru priprav na zakon. Ni lepšega, kot biti mlad in poročen, prikimava po skoraj trinajstih letih zakona. Meniva, da je podelitev tega zakramenta izraz poguma in odgovornosti drug do drugega ter izraz pripravljenosti za skupno življenje po Kristusovem nauku. Imela sva to možnost, da sva se takoj preselila od doma in oblikovala način življenja, ki je bil samo najin. Vsak s svojimi lastnostmi, ki sva jih prinesla v zakon, je bilo potrebno včasih kakšno stvar tudi dlje časa usklajevati. Prišel je tudi kak dan»bolj ohlajenih odnosov«, ampak z leti spoznavava, da je škoda vsakega dne, zato stvari hitreje razčistiva. V svoj zakon vedno znova umeščava tudi to, da nimava otrok. Molitev, zakonska skupina, nedeljska maša so stvari, ki nama dajejo moč, da bolje razumeva sebe in druge, ter da poskušava biti verodostojna Foto: Vid Ponikvar 12
R azgled Na poti svobode Foto: splet Oblika zakonske zveze in pogled nanjo v prerezu zgodovine in različnih civilizacij Zakonska zveza ni domislica sodobnega časa, se je pa v preteklosti precej spreminjala, saj so nanjo vplivali številni dejavniki. V stari Grčiji pri poroki ni bila v ospredju ljubezen med bodočima zakoncema, ampak ekonomski in družbeni interesi. Moški je moral imeti potomca, da mu je zapustil premoženje. Potomec je nadaljeval družinsko izročilo in očeta pokopal po starih običajih. Moški poročne pogodbe ni sklenil s svojo bodočo ženo, ampak z njenim očetom ali bratom. Ženini so bili ob poroki največkrat stari čez trideset let, neveste pa so jih imele okoli šestnajst. Tudi v starem Rimu je bila poroka pomembna zaradi potomcev, ki so z njo dobili očetovo ime in bili dediči njegovega premoženja. Poroka je bila povsem zasebna stvar, ki je ni potrdila nobena ustanova. Zelo skrbno pa so izbirali njen datum, saj so se hoteli izogniti tistim dnevom in mesecem, ki naj bi prinašali nesrečo. Vladarji v starem Egiptu so se poročali s svojimi sestrami. Ker so veljali za bogove, zakonske zveze niso mogli sklepati z»navadnimi smrtniki«. Tovrstni zakoni, ki so jih poznali tudi v drugih delih sveta, so se v Egiptu ohranili skoraj do Kristusovih časov. Kraljica Kleopatra, ki je živela nekaj desetletij pred Kristusom, je bila denimo poročena kar z dvema svojima bratoma. Sklenitev zakonske zveze nekoč še zdaleč ni bila tako svobodna kot danes. Sužnji v starem Rimu se sploh niso mogli poročiti. Podložniki v fevdalizmu si pogosto niso mogli sami izbirati žene, niso se smeli poročati brez dovoljenja, včasih pa so jih poročili kar na silo. V indijskem kastnem sistemu so bile poroke mogoče le med člani iste kaste. V tradicionalnih družbah je bila sklenitev zakonske zveze pogosto odvisna od odločitve sorodstva. Na evropskih tleh so si vladarske rodbine s skrbno načrtovanimi porokami povečevale vpliv in pridobivale nova ozemlja. Lep primer takšne politike so Habsburžani, ki so vladali tudi pri nas. Dogovorjene poroke so še danes razmeroma pogostne na Bližnjem vzhodu ter v nekaterih predelih Afrike in Azije. Poglavje zase so poroke med otroki, za katere se dogovorijo njihovi starši. Čeprav so prepovedane, so take poroke še vedno razmeroma pogoste na indijskem in pakistanskem podeželju. 16
P riprava Priprava na poroko:»nujno zlo«? Foto: Vid Ponikvar Foto: Alenka Veber Ko zaročenca odkrijeta resnični smisel poroke, postane tudi priprava nekaj lepega Ko bosta iskala informacije o tem, kako se pripraviti na poroko, bosta na številnih slovenskih spletnih straneh in v mnogih poročnih revijah našla približno takšen časovni načrt: 12 do 6 mesecev pred poroko: določita datum in kraj poroke, zgornjo mejo stroškov, stil poroke, kje bosta po poroki živela, poskrbita, da se vajini družini bolje spoznata 4 mesece pred poroko: dogovorita se na matičnem uradu in z duhovnikom, izberita in rezervirajta gostišče, izberita poročni priči, zbirajta ponudbe različnih storitev, izberite nevestino obleko 3 mesece pred poroko: razpošljita vabila, naročita prstana, dogovorita se z glasbeniki ali animatorji, rezervirajta fotografa in snemalca, do- govorita se s cvetličarjem, frizerjem in vizažistko, naredita seznam želenih daril 1 mesec pred poroko: kupita ženinovo obleko, sestavita sedežni red gostov, naročita zahvalne vizitke ali darila, dogovorita se za poročno torto, prevzemita prstana, naredite poskusno pričesko in ličenje, rezervirajta poročno potovanje Zadnjih 14 dni: čas je za dekliščino in fantovščino, preverjanje, ali vse dogovorjeno drži, za popravke nevestine obleke, peko peciva Poročni dan: obisk frizerja in kozmetičarke, prevzem šopka, ne pozabite na poročna prstana, fotograf naj pride vsaj uro pred začetkom obreda. Bodita sproščena in uživajta. Ta dan naj bo vajin dan! 20
T elo, duša, duh Telo»govori«Janez Pavel II. o Bogu, telesu in spolnosti Foto: Tamino Petelinšek Način, kako razumemo in izražamo svojo spolnost, kaže na naše najgloblje prepričanje o tem, kdo smo, kdo je Bog, kakšen je smisel ljubezni, naše poglede na družbeno ureditev in celo ureditev vesolja. Zato je teologija telesa Janeza Pavla II. veliko več kot razmišljanje o spolnosti in zakonski ljubezni. Skozi prizmo poročenosti in združitve zakoncev v»eno telo«spet odkrivamo»pomen celotnega obstoja, smisel življenja,«pravi papež. Kristus uči, da je smisel življenja v tem, da ljubimo, kakor ljubi on (gl. Jn 15, 12). Eden izmed papeževih pomembnejših vidikov je, da je Bog to poklicanost, da se med seboj ljubimo, kakor ljubi sam, zapisal v naše telo, tako da nas je ustvaril kot moške in ženske in nas poklical, da postanemo»eno meso«(gl. 1 Mz 2, 24). V krščanskem življenju zavzema način, kako razumemo telo in spolnost, vse prej kot postransko vlogo in»se tiče celotnega Svetega pisma«. Postavi nas v perspektivo celotnega evangelija ter Kristusovega učenja in poslanstva. Govorica telesa Po besedah Janeza Pavla je božanska ljubezen (agape) telesu prirojen»jezik«. Da, telo»govori«. Ustvarjeno je, da bi razodevalo ljubezen Kristusa in Cerkve. To dela, kot se pristno izrazi papež,»prek kretenj in odzivanj, prek celotne dinamike [...] napetosti in užitka katere neposredni izvir je telo v njegovi moškosti in ženskosti, telo v njegovi dejavnosti in interakcijah z drugimi prek vsega tega [...] oseba govori. [...] Prav na ravni te govorice telesa [...] se moški in ženska vzajemno izražata na najpolnejši in najgloblji način, ki jima je mogoč.«če naj telesna, spolna ljubezen izraža jezik agapeja, moramo ta jezik pravilno razumeti. Zdi se, da je Kristusova ljubezen prepoznavna po štirih posebnih lastnostih. Prvič, Kristus svoje telo da svobodno (»Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe,«jn 10, 18). Drugič, svoje telo da popolnoma brez pridržkov, pogojev ali sebičnih preračunavanj (»Izkazal [jim je] ljubezen do konca,«jn 13, 1). Tretjič, svoje telo podari v zvestobi (»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta,«mt 28, 20). In četrtič, svoje telo podarja tako, da je rodovitno (»Prišel sem, da bi imeli življenje,«jn 10, 10). Če se hočejo moški in ženske izogniti pasti ponaredkov ljubezni in živeti v polnosti svojo poklicanost, mora njihova zveza izražati isto svobodno, popolno, zvesto in rodovitno ljubezen, ki jo izraža Kristus. Drugo ime za takšno ljubezen je poroka. Ženin in nevesta pri poročnem obredu obljubita natančno te stvari. Duhovnik ali diakon vpraša:»ali sta prišla neprisiljena in sta se svobodno z vsem srcem odločila, da skleneta zakon? Ali sta pripravljena v zakonu vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati? Ali sta pripravljena z vso ljubeznijo od Boga sprejeti otroke in jih vzgajati po nauku Kristusa in njegove Cerkve?«Nevesta in ženin odgovorita vsak s svojim»da«. Zakonca naj bi izrazila isti»da«s svojim telesom vsakič, ko postaneta eno telo.»zares,«pravi papež,»besede sprejmem te za svojega moža svojo ženo se lahko dejansko uresničijo samo Spolna združitev je kraj, kjer besede poročne zaobljube postanejo meso. Je kraj, kjer naj bi mož in žena utelešala božansko ljubezen. preko zakonske združitve.«z zakonsko združitvijo»preidemo v stvarnost, ki odgovarja tem besedam«. Spolna združitev je torej kraj, kjer besede poročne zaobljube postanejo meso. Je kraj, kjer naj bi mož in žena utelešala božansko ljubezen. Lepo je, ko se par na posebno obletnico vrne v cerkev, da obnovita svoje poročne zaobljube, vendar to ne more zasenčiti dejstva, da mož in žena vsakič, ko se združita v spolnem odnosu, obnovita poročne zaobljube z»govorico svojega telesa«. Prevedla Ana Vogrinčič Odlomki so iz knjige Teologija telesa za začetnike osnovni uvod v spolno revolucijo Janeza Pavla II., avtorja Christopherja Westa, ki bo v kratkem izšla pri založbi Družina. 23
O braz vere Veliko srce Slovenca Ob 150. obletnici smrti misijonarja dr. Ignacija Knobleharja Če človeka kliče pravi Bog, mu mora odgovoriti tako, da se vsega posveti delu za evangelij, ne da bi se posvetoval z mesom in krvjo (prim. Gal 1,16; M 24). Tako drugi vatikanski cerkveni zbor o misijonski duhovnosti. Misijonar Ignacij Knoblehar, čigar 150. obletnice smrti se letos spominjamo, je takšen vzor moža oznanjevalca, ki je oblikovan po Kristusovem zgledu. Za blagor duš je v osrednji Afriki med»zamorci«nesebično razdal tako rekoč svoje meso in kri. O Knobleharjevi mladosti ne vemo dosti. Vse kaže, da ga je Gospod že v rani mladosti poklical na pot za seboj. Po naravi sicer vesel se je rad družil z resnimi ljudmi in bil zelo vedoželjen. Knoblehar ni bil posebno bistre glave, toda to je nadomestil s pridnostjo. Vstajal je zgodaj. Vsak dan je šel k maši. Mater Božjo je zelo častil in njej na čast vsak dan molil rožni venec. Zelo rad je imel naravo. Kot sedemnajstletni dijak je leta 1837 poslušal misijonarja Friderika Baraga, ki se je tedaj vrnil iz Amerike. Po njegovem zgledu je hotel postati misijonar, ki se nesebično žrtvuje za poganske duše. Po končani gimnaziji je stopil v Ljubljansko bogoslovje. Njegova pobožnost se je še poglobila in utrdila. Tudi učenja se je lotil z vso vnemo. Misel na misijon je imel nenehno pred očmi. Niti ni počakal, da bi bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. V drugem letniku bogoslovja je prosil za sprejem v rimski zavod, kjer izobražujejo misijonarje, in odšel v večno mesto. Vodstvo Propagande je žal odbilo njegovo prošnjo, a ni obupal. Izprosil je dovoljenje, da je lahko hodil k pouku jezikov. Vpisal se je tudi k predavanjem iz zdravilstva in rastlinoslovja. Stanoval je zasebno in se hranil, kakor je naneslo. Včasih tudi po štirinajst dni ni užil nič toplega, vendar, kakor sam pravi, je bil zdrav. Morda nobena stvar ne priča o svetem življenju tako kakor prizadevanje mladega človeka za nesebičen poklic. Knoblehar se je z vso ljubeznijo boril za ta poklic. Bil je pripravljen, da bo vse življenje vztrajal v svoji poklicanosti, se odpovedal sam sebi in vsemu, kar je doslej imel za svoje, in da bo postal vsem vse (M 24). Spomin na domovino, pravi, ga je navdajal z novim veseljem in z novim pogumom za delo. Po več mesecih stradanja je prišel za domačega učitelja k družini Thorwaldsen. Tam se mu je dokaj dobro godilo. Z družino je prepotoval skoraj vso Evropo. Po vrnitvi v Rim je nadaljeval študij v zavodu Propaganda, kamor so ga sprejeli.»trda preizkušnja«dne 9. marca 1845 je dosegel srečo, po kateri je hrepenel. Postal je duhovnik. Darovati je smel svojo prvo daritev Vsemogočnemu. Borb za misijon pa še ni bilo konec. Kakor da se uresničujejo besede:»v hoji za svojim Učenikom, ki je krotak in iz srca ponižen, naj razodeva, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko (M 24).«Bil je poslušen predstojnikom, kljub temu, da so večkrat spremeni- 24