Smer: Informatika v organizaciji in managementu ODLOČITVENI MODEL ZA POMOČ PRI IZBIRI KARTICE ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA Mentor: zasl. prof. dr. Vladislav Rajkovič Kandidat: Zvonimir Ipavec Kranj, december 2010
ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, zasl. prof. dr. Vladislavu Rajkoviču za strokovno pomoč pri zasnovi in izdelavi diplomske naloge. Lepo se zahvaljujem sodelavcem za spodbudo in motivacijo. Posebno pa se zahvaljujem družini za potrpežljivost in pomoč.
POVZETEK Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je slovenski sistem kartice zdravstvenega zavarovanja (KZZ) načrtoval v letih 1996-1998. V slovensko zdravstvo in zdravstveno zavarovanje v vsej državi pa je bil sistem uveden junija leta 2000. KZZ je postala edini veljavni dokument za uveljavljanje pravic iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Da se zagotovi kontinuiteta sedanje ureditve, hkrati pa se ureditev prilagodi spremembam, tehničnim in pravnim, ter omogoči nove aplikacije, ki jih sedanja ureditev ne omogoča je bil sprožen projekt prenove kartice. Razprave, analiza novih zahtev in izkušnje s sistemi v drugih državah so pokazale, da je najustreznejši razvojni cilj prehod s sedanjega kartičnega sistema na kartični sistem, ki bi omogočal neposreden dostop do podatkovnih baz. Predlagani so bili štirje različni scenariji: "Konzervativni" scenarij, Scenarij "postopnega prehoda", Scenarij "polnih on-line storitev" in "Vizionarski" scenarij. V diplomski nalogi sem predstavil te štiri scenarije in se s pomočjo večparametrskega odločitvenega modela odločil za najugodnejšo varianto. KLJUČNE BESEDE - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije - kartica zdravstvenega zavarovanja - odločanje - večparametrski odločitveni model - dexi ABSTRACT Health Insurance Institute of Slovenia planned slovenian Health Insurance Card (HIC) system in years 1996-1998. The system was introduced in slovenian health and insurance system in in June 2000. Hic became the onlyvalid document to obtain rights fromcompulsory and voluntary health insurance. To ensure continuation of the current scheme, yet still adapt to new developments, both technically and regulatory, and to provide new applications not possible with the current scheme the card renovation project was initiated. The discussion process, the analysis of new requirements and the experiences from schemes operated in other countries indicate, that the migration of the current offline card system into a system that allows dirrect access to data bases is a desired target. Four different scenarios were proposed: The Conservative" scenario, the "Gradual Migration" scenario, the "Full-Online" scenario and the "Visionary" scenario.
In my work I described this four scenarious and with help of multi atribute decision making system chosed the best variant. KEYWORDS - Health Insurance Institute of Slovenia - Health Insurance Card - decision making - multi atribute decision model - dexi
KAZALO 1 Uvod...1 1.1 Predstavitev problema...1 1.2 Predstavitev okolja...2 2 Nove zahteve...4 2.1 Prenova sistema kartice zdravstvenega zavarovanja...4 2.1.1 Nova platforma mikroprocesorske kartice...4 2.1.2 Ažurnost podatkov o zavarovanju in drugih podatkov...4 2.1.3 Infrastruktura za nove aplikacije...5 2.1.4 Zahteve, ki izhajajo iz novega zakona o varovanju podatkov...5 2.2 Dodatne zahteve...5 2.2.1 Fleksibilnost procesa personalizacije...5 2.2.2 Zmanjšanje stroškov za omrežje samopostrežnih terminalov...5 2.2.3 Razpoložljivost prenosnih čitalnikov...6 2.2.4 Informacijski sistemi s pacientom v središču...6 2.2.5 Elektronski podpisi...6 2.2.6 Kartica državljana...7 3 Predlagane razvojne strategije...8 3.1 Konzervativni scenarij...8 3.2 Scenarij postopnega prehoda...9 3.3 Scenarij polnih on-line storitev...11 3.4 Vizionarski scenarij...11 4 Odločanje...13 4.1 Odločanje...13 4.2 Večparametrsko odločanje...14 4.3 Računalniško podprto odločanje...15 4.4 DEXi računalniški program za večparametrsko odločanje...15 4.5 Faze odločitvenega procesa...16 4.5.1 Identifikacija problema...16 4.5.2 Identifikacija kriterijev...17 4.5.3 Definicija funkcij koristnosti...17 4.5.4 Opis variant...17 4.5.5 Vrednotenje in analiza variant...17 5 Izgradnja odločitvenega modela...18 5.1 Identifikacija kriterijev...18 5.1.1 Kratek opis kriterijev...18 5.1.2 Struktuiranje kriterijev...19 5.2 Merske lestvice...19 5.3 Funkcije koristnosti...20 5.4 Vrednotenje in analiza variant...21 6 Zaključek...24 Literatura...25 Seznam slik in tabel...26 Priloge...27
1 UVOD 1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA Slovenski sistem zdravstvenega zavarovanja združuje obvezno in prostovoljno (PZZ) zdravstveno zavarovanje. Obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) krije celotno prebivalstvo. Prispevke za zdravstveno zavarovanje plačujejo delodajalci, delojemalci in drugi zavezanci. OZZ v celoti krije stroške zdravstvenih storitev za otroke, preventivnih ukrepov, nujnega zdravljenja in pri določenih boleznih. Pri vseh drugih storitvah je potrebno doplačilo, ki ga krije bodisi pacient sam ali pa PZZ. Sedaj v Sloveniji delujejo en izvajalec OZZ in trije izvajalci PZZ. Leta 2000 je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na nacionalni ravni uvedel sistem kartice zdravstvenega zavarovanja (KZZ). KZZ je bila izdana približno dvema milijonoma zavarovancev. Profesionalne kartice (PK) in potrebni informacijski sistemi so bili zagotovljeni približno 20 tisoč zdravstvenim delavcem. Od začetka delovanja se sistem postopno širi z novimi aplikacijami, ki so bile predvidene že ob uvedbi. Značilnost sedanjega sistema KZZ je, da gre za off-line sistem pametne kartice, v katerem kartica služi kot nosilec podatkov o zdravstvenem zavarovanju in za shranjevanje nekaterih občutljivih medicinskih podatkov. PK je ključ za dostop do podatkov na KZZ. Podatke se bere in vpisuje na KZZ z opremo, nameščeno pri izvajalcih zdravstvenih storitev (primarno zdravstvo, bolnišnice, lekarne, dobavitelji tehničnih pripomočkov in drugi), izvajalcih zdravstvenega zavarovanja in na samopostrežnih terminalih (SST). Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 1
1.2 PREDSTAVITEV OKOLJA Računalniška izmenjava podatkov Datoteka za paketno obdelavo OpenUTM ZZZS baza podatkov Personalizacija OpenUTM Vzajemna baza podatkov OpenUTM Hišna rešitev Varnostni Strežnik Pošta Pošta Adriatic-Slovenica baza podatkov OpenUTM Transakijsko Komunikacijski Strežnik OpenUTM Triglav baza podatkov SST Omrežje 7816-4 Samopostrežni Terminal KZZ 7816-4 Računalniška izmenjava podatkov Internet Računalniška izmenjava podatkov lzvajalec Zdravstvenih Storitev CT-API Čitalnik Kartic 7816-4 PK Slika 1: Tehnični oris Sedanji sistem KZZ podpira sistem za obdelavo podatkov v ozadju, ki hrani matične datoteke vseh podatkov, shranjenih na karticah. Podatki na karticah in podatki v sistemu za obdelavo v ozadju se usklajujejo (sinhronizirajo) preko samopostrežnih terminalov (SST). Ti terminali so nameščeni po vsej državi in jih zavarovanci obiskujejo redno, saj sami odgovarjajo za ažuriranje podatkov na svojih karticah. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 2
Off-line spremembe podatkov na karticah, ki jih vnese izvajalec zdravstvenih storitev (npr. splošni zdravnik, farmacevt ali dobavitelj tehničnih pripomočkov) ali delavec zdravstvenega zavarovanja, se v sistemu za obdelavo podatkov v ozadju obdelujejo paketno. Off-line spremembe se vnašajo v sistem za obdelavo podatkov v ozadju preko računalniške izmenjave podatkov (RIP z EDIFACT in XML). To se ne dogaja vedno takoj, pač pa v predvidenih časovnih intervalih (npr. enkrat na mesec). Sčasoma se bodo podatki na KZZ in v sistemu za obdelavo podatkov v ozadju sinhronizirali s pomočjo algoritmov sistema v ozadju, prilagojenih posameznim aplikacijam. Nove in nadomestne kartice se personalizirajo z najnovejšimi podatki, ki so na voljo v sistemu za obdelavo podatkov v ozadju. Ker so predelave personalizacijske programske opreme drage in težavne, se danes ob izdaji kartice v postopku personalizacije nanjo vpiše le (velik) del podatkov. Preostali podatki se zapišejo na kartico ob prvem obisku SST. Sistem za obdelavo v ozadju sestavljajo informacijski sistemi v ZZZS in informacijski sistemi pri izvajalcih PZZ, vsi povezani preko zasebnega omrežja. Omrežje SST upravlja ZZZS. Osveženi podatki za polja, za katera odgovarjajo izvajalci PZZ, se usmerjajo v omrežje preko telekomunikacijskega strežnika na ZZZS. Za primere, ko ni mogoča uporaba stacionarnih osebnih računalnikov izvajalcev zdravstvenih storitev (npr. za obiske na domu), so zagotovljeni prenosni čitalniki kartic. Aplikativna programska oprema teh čitalnikov samo prebere podatke s KZZ in tako zbrane podatke kasneje prenese v stacionarni računalnik. Sedanji kartični sistem je polno operativen in deluje, kakor je bilo predvideno. Vsi uporabniki sistema so zelo zadovoljni s sedanjo ureditvijo in lahko z njo zagotovijo zavarovancem boljše storitve. Projekt prenove kartice je bil sprožen za to, da se zagotovi kontinuiteta sedanje ureditve, hkrati pa se ureditev prilagodi spremembam, tehničnim in pravnim, ter omogoči nove aplikacije, ki jih sedanja ureditev ne omogoča. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 3
2 NOVE ZAHTEVE 2.1 PRENOVA SISTEMA KARTICE ZDRAVSTVENEGA ZAVAROVANJA Mikroprocesorske kartice uporabljajo tehnologijo, ki se zelo hitro razvija (čipi in operacijski sistemi). Značilna življenjska doba teh produktov je okoli 5 let. Napredek na področju standardizacije in stalni razvoj novih aplikacij zahtevajo od proizvajalcev stalna vlaganja v nove produkte, zato je podpora starim produktom smotrna le, kadar je trg za te produkte velik. Za daljše obdobje so običajno na voljo mikroprocesorske kartice za velike tržne segmente, kot so SIM kartice za mobilne telefone. Dobavitelj mikroprocesorskih kartic (GEMALTO), ki se uporabljajo v sedanjem sistemu KZZ je v začetku leta 2006 ukinil podporo uporabljenega produkta (GEMXCOS). Zaradi tega je moral Zavod pričeti razmišljati o nadaljnjem razvoju sistema KZZ. Najbolj pereča zahteva je bila najti in uvesti nov sistem mikroprocesorskih kartic, ki bi omogočal nadaljnje delovanje sedanje dobre ureditve. Pred uvedbo novega sistema mikroprocesorskih kartic je bilo potrebno skrbno ovrednotenje razvojnih strategij za celotni sistem, da bi potrebna vlaganja prinesla kar največ koristi. Sedanji sistem KZZ je bil zasnovan ob doslednem upoštevanju različnih standardov. Nekateri elementi sedanjega sistema pa bodisi temeljijo na konkretnem produktu (npr. varno sporočanje), ali pa se je usmeritev standardizacije v vmesnem času spremenila. Zato je uvedba novega kartičnega produkta zahtevala spremembe nekaterih področij sedanje ureditve in dosledno upoštevanje identificiranih zahtev za prenovo sistema kartice zdravstvenega zavarovanja. 2.1.1 Nova platforma mikroprocesorske kartice Na trgu pametnih kartic danes prevladujeta dve usmeritvi. Razvoj Native kartičnih operacijskih sistemov na osnovi serije standardov ISO 7816-4 in razvoj operacijskih sistemov na podlagi interpreterja, kakršna sta JavaCard in MULTOS 2.1.2 Ažurnost podatkov o zavarovanju in drugih podatkov Veljavnost podatkov o zavarovanju na sedanji KZZ je običajno tri mesece. Pri nekaterih skupinah zavarovancev (otroci, upokojenci), podatki veljajo eno leto. Obdobje veljavnosti podatkov začne teči na dan posodobitve podatkov KZZ na samopostrežnem terminalu, konča pa se ob preteku določenega obdobja, razen v primeru, ko je datum prenehanja zavarovalnega kritja znan vnaprej.veljavnost zavarovanja na kartici je zato zanesljiva samo v času neposredno po posodobitvi podatkov o zavarovanju. Izvajalci zdravstvenih storitev pa priznavajo veljavnost zavarovanja celotno obdobje veljavnosti, tudi če se je zavarovanje v vmesnem času izteklo. To omogoča posamezniku neupravičeno uveljavljati zavarovalno kritje do takrat, ko je že potrebna naslednja posodobitev podatkov na kartici. Pri nadaljnjem razvoju ureditve je bilo potrebno upoštevati zahtevo po večji ažurnosti podatkov o Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 4
zavarovanju, zlasti za izbrane osebne zdravnike in izvajalce dražjih zdravstvenih storitev (npr. bolnišnice). 2.1.3 Infrastruktura za nove aplikacije Izbira nove kartične platforme odpira možnosti za pripravo na razširjeno infrastrukturo za prihodnje aplikacije. Leta 1999 platforme pametnih kartic še niso nudile dobre podpore asimetrični kriptografiji, s pojavom aplikacij elektronskega podpisa pa je asimetrična kriptografija postala standard v današnjih sistemih pametnih kartic. Nova kartična platforma mora strateško podpirati mehanizem za generično identifikacijo, avtentifikacijo, podpisovanje in enkripcijo (IASE), ki se lahko uporablja za uvedbo aplikacij, ki zahtevajo elektronsko podpisovanje (npr. erecept, soglasje pacienta), aplikacij, ki zahtevajo identifikacijo in avtentifikacijo zdravstvenega delavca ali zavarovanca (npr. prijava v omrežne storitve) ter zaupne in zasebne elektronske komunikacije med zdravstvenimi delavci, zavarovalnicami in zavarovanci. Ti kartični mehanizmi zahtevajo podporo s strani Trust-Centra in novo aplikativno programsko opremo. 2.1.4 Zahteve, ki izhajajo iz novega zakona o varovanju podatkov Zakon o varovanju podatkov predpisuje sledenje dostopov do vseh osebnih podatkov. Dostop do osebnih podatkov v bazah z nešposrednim dostopom do podatkov zahteva ureditev, v kateri se mora uporabnik enoznačno identificirati in avtentificirati. Tako ureditev je mogoče vzpostaviti s tradicionalno shemo imen/gesel uporabnikov. V velikih sistemih pa je gospodarneje uporabljati že izdane identifikacijske kartice, kakršne so PK ali KZZ. Nova ureditev mora omogočati boljšo identifikacijo zdravstvenih delavcev in nadzor pooblastil, ki so jim dodeljena. 2.2 DODATNE ZAHTEVE 2.2.1 Fleksibilnost procesa personalizacije Proces personalizacije v sedanjem sistemu izvaja zunanji izvajalec. Vsaka sprememba procesa personalizacije zahteva dolgotrajne in drage spremembe personalizacijskih vmesnikov in programske opreme. Do sedaj je dodajanje novih aplikacij na kartico zahtevalo spremembe v sistemu personalizacije. To zahtevo se je v določeni meri lahko zaobšlo z uvedbo delne personalizacije podatkov preko samopostrežnih terminalov. Pri delni personalizaciji se na kartico v procesu proizvodnje zapiše le del podatkov. Preostanek podatkov se prenese na kartico ob prvem obisku samopostrežnega terminala. Uvedba nove kartice bi vsekakor zahtevala spremembe v sedanjem procesu personalizacije. Te spremembe bi lahko v idealnem primeru odpravile pomanjkljivosti sedanje rešitve. 2.2.2 Zmanjšanje stroškov za omrežje samopostrežnih terminalov Kljub sedanjemu obsegu omrežja samopostrežnih terminalov se še vedno pojavljajo zahteve po novih lokacijah. Novi terminali se nameščajo na zahtevo lokalnih Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 5
skupnosti, po presoji prioritet lokacij. Sedanje omrežje terminalov zahteva obsežno vzdrževanje, zlasti zato, ker se oprema in tehnologija starata. Oskrba z nadomestnimi deli bo vedno težja in draga, kar bo dvigalo skupne obratovalne stroške. Vsaka sistematična sprememba ureditve, ki bo omogočila zmanjšanje števila terminalov, bo zmanjšala ali vsaj umirila stroške omrežja. 2.2.3 Razpoložljivost prenosnih čitalnikov Prenosni čitalniki, ki se sedaj uporabljajo v sistemu KZZ, so zastareli in niso več v proizvodnji. Razvoj ureditve KZZ v prihodnje bi moral to dejstvo upoštevati in predvideti novo strojno platformo. 2.2.4 Informacijski sistemi s pacientom v središču Omogočiti pacientu dostop in vzdrževanje svoje zdravstvene zgodovine v informacijskem sistemu s pacientom v središču velja za ključ za dvig kakovosti in znižanje stroškov zdravstvenih storitev. S tem, ko daje informacije na razpolago vsem izvajalcem zdravstvenih storitev, ki sodelujejo v procesu zdravljenja, obeta tudi zmanjšati obseg nepotrebnih/podvojenih pregledov. V središču take ureditve bi bil pacient, ki bi upravljal in odobraval dostop do podatkov, shranjenih v sistemu. Izvajalec zdravstvenih storitev bi pripravljal elektronske dokumente različnih vrst (odpustnice, recepte itd.), uporabljal elektronski podpis za avtentifikacijo, jih šifriral za pacienta kot prejemnika, in jih pošiljal v on-line sistem. Pacient bi prejel taka sporočila ob prijavi v sistem. Take dokumente bi nato lahko shranil v sistemu in po lastni presoji omogočal drugim dostop do teh podatkov, bodisi s pošiljanjem dokumentov drugim prejemnikom ali z odobritvijo neposrednega dostopa do določenih območij v svojem informacijskem sistemu. Za tak informacijski sistem bi odgovarjal sistem zdravstva. Sektor zdravstvenega zavarovanja pa bi k takemu sistemu prispeval osnovne mehanizme identificiranja akterjev v taki ureditvi. V takem sistemu bi bili podatki iz sektorja zdravstva in sektorja zdravstvenega zavarovanja dostopni zavarovancu in, na zahtevo ter po odobritvi, tudi izvajalcu zdravstvenih storitev. Na kratki in srednji rok taka ureditev ni realna, saj standardi za elektronsko izmenjavo zdravstvenih podatkov še niso dovolj razviti. Taka ureditev bi tudi zahtevala informacijsko osveščenost pacientov ter spremembo konservativnih pogledov izvajalcev zdravstvenih storitev glede sprejemljivih načinov ravnanja z zdravstvenimi podatki. Za sprejem take ureditve bi bila očitno potrebna nova generacija izvajalcev zdravstvenih storitev in pacientov. Prav tako je jasno, da tak sistem centraliziranih zdravstvenih podatkov odpira vrsto vprašanj glede zasebnosti podatkov. S širitvijo rabe elektronskega podpisa, tehnologij enkripcije in pametnih kartic pa bi bilo mogoče vprašanja zasebnosti ustrezno rešiti. Strateško je smotrno predvidevati razvoj v taki smeri in omogočiti oblikovanje take ureditve v dolgoročni perspektivi. 2.2.5 Elektronski podpisi Leta 1999 je Evropski parlament z direktivo o elektronskem podpisovanju [EUSIG] vzpostavil pravni okvir za elektronski podpis v Evropski skupnosti. Vse države članice so prenesle zahteve v svoje nacionalne zakonodaje v 18 mesecih po Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 6
sprejemu direktive. Slovenija je uveljavila zahtevane zakonske spremembe z Zakonom o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu [ZEPEP] leta 2000; leta 2004 pa je bila sprejeta dopolnitev zakona. Ko bo uveljavljena ta ureditev, bo lastnoročni podpis lahko nadomeščen z enakovrednim elektronskim. Potrebne pametne kartice, certifikate in storitve nudijo komercialni Trust-Centri v Sloveniji in v EU. Sprejemljivost elektronskega podpisa je še skromna, saj je razvitih šele malo aplikacij, ki med seboj niso povezane. Vlaganja v pametno kartico in certifikate uporabniku zaenkrat še ne odtehtajo koristi elektronskih transakcij. Brez razširjenih podpisnih kartic se razvoj novih aplikacij ne izplača, brez aplikacij pa uporabnikove koristi niso zadostne, da bi se mu izplačalo vlaganje v podpisno kartico. Zaradi občutljivosti in pravnih ozirov sta uvajanje in uporaba elektronskega podpisa strogo regulirana, kar povečuje skupne stroške uvajanja. Po drugi strani pa bo ta regulacija na koncu pripeljala do standardiziranih produktov in storitev, kar bo dolgoročno znižalo ravni cen. 2.2.6 Kartica državljana Več evropskih držav preučuje možnosti zamenjave nacionalnih identifikacijskih dokumentov z elektronskimi dokumenti, ki v virtualnem svetu omogočajo enako raven identifikacije in avtentifikacije, kot jo v aplikacijah v realnem svetu zagotavljajo identifikacijske kartice. Najpogosteje jih izdajajo certifikacijski organi skupaj z aplikacijami kvalificiranega elektronskega podpisa in za vključitev v aplikacije e- uprave. Certifikacijski organi so usposobljeni za take dejavnosti, saj že imajo infrastrukturo za registracijo, identifikacijo in proces izdaje kartic. Nekatere države so opravile že tudi zadnji korak integracije, z uvedbo novega nacionalnega identifikacijskega dokumenta z vključeno funkcijo kartice državljana. Izstopajoči primeri so finska identifikacijska kartica (http://www.fineid.fi), estonska identifikacijska kartica (http://www.id.ee) in belgijska identifikacijska kartica (http://eid.belgium.be). Druge države trenutno pripravljajo zakonodajo za uvedbo takih dokumentov (npr. britanski zakonski predlog o identifikacijski kartici). Interoperabilnost takih sistemov je zaenkrat zelo omejena, saj vsi temeljijo na nacionalnih strategijah. Standardizacija na evropski ravni pa se krepi z razvojem evropskih specifikacij za kartico državljana [ECC-1] in [ECC-2]. Na evropske specifikacije za kartico državljana močno vplivata Nemčija (industrijska skupina DIF) in Francija (industrijska skupina GIXEL). Specifikacije združujejo specifikacije ICAO za logično strukturo podatkov (Logical Data Structure, LDS) za strojno čitljiv potni dokument [ICAOMRTD] s specifikacijami s-signk za aplikacije elektronskega podpisa [esign-1] in [esign-2]. Dolgoročno lahko pričakujemo, da bo država izdajala identifikacijske kartice, ki bodo vsebovale elektronsko identifikacijo, avtentifikacijo in morda tudi aplikacijo podpisovanja (IAS). Taka aplikacija bi se nato integrirala v nacionalno ureditev registracije in identifikacije z uporabo identifikacijske številke državljana, izdane za vse življenje, ali celo kake druge kompleksnejše ureditve s enoznačno identifikacijsko številko, kakršna je "Personenbindung", ki jo uporabljajo avstrijske specifikacije "Bürgerkarte" [BUERGERK]. Taka nacionalna aplikacija IAS bo skupaj z on-line storitvami končna rešitev za vse vrste aplikacij na področju uprave, socialnega skrbstva ali zasebnega sektorja. Uvedba kartice državljana pa je vsekakor naloga javne uprave, ne pa zdravstvenega zavarovanja. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 7
3 PREDLAGANE RAZVOJNE STRATEGIJE Razprave, analiza novih zahtev in izkušnje s sistemi v drugih državah so pokazale, da je najustreznejši razvojni cilj prehod s sedanjega kartičnega sistema na kartični sistem, ki bi omogočal neposreden dostop do podatkovnih baz. V študiji so bili predlagani štiri različni scenarij, po katerih bi se lahko razvijal nov sistem KZZ. Ti scenariji so bili: "Konzervativni" scenarij, ki predvideva uvedbo novega tipa kartice, združljivega s sedanjima KZZ in PK. Ne predvideva pa dodatnih nastavkov za prihodnje aplikacije. Scenarij "postopnega prehoda", predvideva uvedbo novega tipa kartice, ki je združljiv s sedanjima karticama in nudi razširjeno funkcionalnost za prihodnje aplikacije. Scenarij "polnih on-line storitev", temelji na pristopu, naj sistem KZZ v celoti preide v on-line sistem, brez zahtev po povratni združljivosti za nove kartice in ob polni zamenjavi vseh kartic v obtoku. "Vizionarski" scenarij, temelji na radikalnem pristopu, saj predvideva določene spremembe v okolju, na katere zdravstveno zavarovanje nima odločilnega vpliva. Predvideva tesno sodelovanje med javno upravo, zdravstvom in zdravstvenim zavarovanjem z delitvijo stroškov vzpostavitve univerzalne on-line infrastrukture za informacijsko družbo. Vsak od naštetih scenarijev je bil v študiji temeljito preučen ter določene njegove glavne značilnosti glede na sedanji sistem KZZ. 3.1 KONZERVATIVNI SCENARIJ "Konzervativni" scenarij bi ohranil funkcionalnost sedanjega sistema KZZ ob uvedbi novih kartičnih platform za KZZ in PK. Ne bi pa pripravil sistema na prihodnji razvoj, šlo bi zgolj za podaljšuje delovanje sedanjega sistema. Izvedba tega scenarija bi omogočala kasnejše proženje katerega koli drugega integracijskega scenarija. Omogoča odložitev strateških odločitev na čas, ko bodo jasneje poznane zahteve v prihodnje. Značilnosti tega scenarija so bile: Razvije se nov tip KZZ in PK za izdaja imetnikom, ki potrebujejo novo kartico. Nova kartica bi bila združljiva s kartico, ki je v uporabi sedaj, in deluje v poljubni kombinaciji nove/stare KZZ in nove/stare PK. API programska oprema za kartične storitve v informacijskih sistemih izvajalcev zdravstvenih storitev se bi morala nadgraditi tako, da bi podpirala tudi nova tipa kartic. Te spremembe bi bile manjšega obsega, saj bi lahko pričakovali, da bodo razlike med starimi in novimi karticami zelo majhne (ATR, ukaz SELECT, INTERNAL / EXTERNAL AUTHENTICATE). Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 8
Omrežje samopostrežnih terminalov bi bilo potrebno nadgraditi tako, da io podpiralo tudi novo kartico. Zaradi starosti opreme bi bilo treba v okviru scenarija predvideti tudi zamenjavo strojne opreme. Proces personalizacije bi bilo potrebno nadgradi tako, da bi podpiral tudi nova tipa kartic. Po tem scenariju se ne bi izrabilo zagona, ki ga ustvarja potreba po uvedbi nove kartične platforme. Možno je, da bo razvoj v prihodnje zastal, saj ne bo mogoče trdno upravičiti vlaganj v novo tehnologijo. 3.2 SCENARIJ POSTOPNEGA PREHODA Scenarij "postopnega prehoda" bi uvedel nov, povratno združljiv tip kartice KZZ. Njegov cilj bi poleg tega bil tudi zamenjava sedanje kartice PK z novo kartico, ki bo z infrastrukturo javnih ključev (IJK) podpirala podpisovanje. Nova PK bi vsebovala povratno združljivo funkcijo avtentifikacije za dostop do podatkov na KZZ. Scenarij bi ohranil funkcionalnost sedanjega sistema, nudil pa bi storitve čvrste identifikacije, avtentifikacije, podpisovanja in enkripcije za zdravstvene delavce. Novo PK bi izdajal Trust-Center pod nadzorom ZZZS. Vsaka PK bi vsebovala par ključev in nekvalificiran certifikat za funkcije identifikacije, avtentifikacije in enkripcije. Zdravnikova PK bi vsebovala še dodatni kvalificirani certifikat za elektronsko podpisovanje v skladu s slovenskim zakonom o elektronskem podpisu. Poklicni status izvajalca zdravstvenih storitev se bo presojal z atributnim certifikatom, ki se bo izdajal skupaj z nekvalificiranim in kvalificiranim certifikatom. Nova kartična platforma za KZZ bi morala omogočati uvedbo elektronskega podpisa na podlagi kvalificiranega certifikata, čeprav se ta funkcija takoj po uvedbi kartic še ne bi uporabljala. To bi omogočilo kasnejšo uvedbo elektronskega podpisovanja s kvalificiranim ključem brez zamenjave kartične platforme. Zavarovanec, ki bi zahteval KZZ s funkcijo elektronskega podpisa s kvalificiranim certifikatom, bo prejel nadomestno kartico ali pa PIN za aktivacijo in uporao že implementiranega certifikata. Z uvedbo nove kartične platforme za KZZ bo mogoče postopoma uvesti zahtevnejše na IJK temelječe funkcije identifikacije. V okviru scenarija "postopnega prehoda" bodo razvite in uvedene nove storitve za zdravstvene delavce, ki bodo omogočale neposredne on-line dostop do podatkovnih baz. Te storitve bodo uporabljale sedanje funkcije identifikacije in avtentifikacije KZZ (na podlagi simetričnega ključa) in bodo omogočene za zmogljivejše funkcije IASE na novi PK. Prva on-line storitev v tem sklopu bo storitev on-line preverjanja veljavnosti zavarovanja, ki daje izvajalcu zdravstvenih storitev tekoče podatke o zavarovanju, kakor so zapisani v sistemu za obdelavo podatkov v ozadju pri ZZZS in prostovoljnih zavarovalnicah. Ta on-line storitev bo nadomestila off-line podatke o zavarovanju na kartici. V prehodnem obdobju bo veljavnost zavarovanja še vedno zapisana na kartici, tako kot sedaj. Ko bodo imeli do te nove on-line storitve dostop vsi izvajalci Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 9
zdravstvenih storitev, bo potreba po posodabljanju veljavnosti zavarovanja preko SST odpravljena. Značilnosti tega scenarija so bile: Razviti bi bilo potrebno nov tip KZZ za izdajo imetnikom, ki potrebujejo novo kartico ali zamenjavo kartice. Nova kartica bi bila združljiva s karticama, ki sta v uporabi sedaj, in bi delovala v poljubni kombinaciji z novo/staro PK. Nova kartična platforma za KZZ je primerna za elektronsko podpisovanje s kvalificiranim certifikatom, vendar kartice na začetku izdajanja ne bodo vsebovale takega kvalificiranega certifikata, mogoče pa ga bo nanje naložiti kasneje. Vsem zdravstvenim delavcem se bo izdala nova PK namesto sedanje. Nova kartica bo vsebovala aplikacijo IASE in bo del nove infrastrukture javnih ključev za zdravstvene delavce. Zdravnikova PK bo vsebovala dodatni kvalificirani certifikat za elektronsko podpisovanje e-receptov. Novo PK bo izdajal Trust-Center pod nadzorom ZZZS. Trust-Center bo upravljal IJK za nekvalificirane funkcije IASE in IJK za kvalificirano elektronsko podpisovanje. Nova PK, ki jo bo izdal Trust-Center, bo vsebovala tudi funkcijo avtentifikacije za dostop do podatkov na KZZ. Uvedlo se bo novo centralno omrežje on-line storitev, ki bo povezovalo izvajalce obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Dostop do tega internega omrežja se odobrava identificiranim zdravstvenim delavcem preko avtentifikacijskega prehoda, ki povezuje omrežje on-line storitev z internetom. Izda se nova profesionalna kartica, ki služi kot fizični žeton za dostop v to omrežje. On-line storitve se uvajajo postopoma. Prva med temi storitvami je možnost preverjanja veljavnosti obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Dostop do te on-line storitve se postopoma razširi na vse izvajalce zdravstvenih storitev. Ko so priključeni vsi izvajalci zdravstvenih storitev, ni več potrebe po rednem posodabljanju veljavnosti zavarovanja preko omrežja samopostrežnih terminalov. Implementacija API za kartične storitve se nadgradi tako, da podpira nove tipe kartic, saj lahko pričakujemo, da bodo med novimi in starimi karticami rahle razlike (ATR, ukaz SELECT, INTERNAL / EXTERNAL AUTHENTICATE). Proces personalizacije KZZ se nadgradi tako, da podpira tudi novo kartico. Uvede se nov API za kartične storitve ali odjemalec IJK za integracijo novih kartičnih funkcij v obstoječi sistem. Potrebna bo nadgradnja informacijskih sistemov pri izvajalcih zdravstvenih storitev za uporabo on-line storitve preverjanja veljavnosti zavarovanja. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 10
Scenarij dopušča terminsko načrtovanje brez pritiska, saj uvedba nobene od naprednih kartičnih funkcij ni vezana na predviden končni rok. Nove on-line storitve se lahko razvijajo po lastni dinamiki in brez pritiskov v smislu neprekinjenosti delovanja sistema. Vsak korak na poti prehoda je mogoče posamično ovrednotiti in utemeljiti. V kasnejših fazah projekta lahko pride do sprememb zahtev. Zdravstveno omrežje se lahko uvaja v mnogo manjšem obsegu in pri tem je lahko sproti upoštevan napredek na področju interneta, varnosti in rabe. 3.3 SCENARIJ POLNIH ON-LINE STORITEV Scenarij "polnih on-line storitev" pomeni zamenjavo vseh obdelav v sedanjem sistemu z on-line storitvami. KZZ ni več nosilec podatkov, pač pa ključ za dostop do on-line storitev in podatkov. Ta scenarij ne zahteva povratne združljivosti na ravni kartic, saj so vse kartice zamenjane v kratkem časovnem obdobju. Značilnosti tega scenarija so bile: Uvedba nove KZZ, ki bi imela samo funkcije identifikacije, avtentifikacije in podpisovanja, kvalificirani certifikat bi bilo mogoče opcijsko naložiti na kartico tudi po izdaji imetniku, ne bi pa bil obvezen za začetni nabor aplikacij. Uvedba nove profesionalne kartice s funkcijami identifikacije, avtentifikacije in elektronskega podpisa na podlagi kvalificiranega certifikata. Uvedba infrastrukture javnih ključev za zdravstvo s certifikacijskim organom (Certification Authority oz. Trust-Center). Nacionalna uvedba zdravstvenega omrežja, ki povezuje vse izvajalce zdravstvenih storitev s centralnimi on-line storitvami. Poln prehod vseh off-line aplikacij na on-line sistem. Opustitev sedanjega sistema po kratkem prehodnem obdobju. Uvedba sistema IJK omogoča uvedbo aplikacij na podlagi storitev identifikacije, avtentifikacije in podpisovanja. On-line sistem olajšuje uvajanje novih aplikacij, saj so vsi izvajalci zdravstvenih storitev povezani z on-line storitvami. 3.4 VIZIONARSKI SCENARIJ "Vizionarski" scenarij je predvideval najbolj radikalne spremembe glede na sedanji sistem. Pri tem scenariju so bila vsa prizadevanja namenjena temu, da zdravstvo razvije informacijski sistem s pacientom v središču. Poleg medicinskih podatkov sistem hrani tudi pomembne podatke o zdravstvenem zavarovanju. Čvrsto identifikacijo in avtentifikacijo akterjev v sistemu zagotavlja kartica državljana, ki jo izdaja javna uprava. Vse pomembne transakcije bi bile elektronsko zavarovane z elektronskim podpisom in enkripcijo na podlagi kvalificiranega certifikata. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 11
Ta scenarij odpravlja sedanji kartični sistem in predvideva prehod vseh sedanjih kartičnih aplikacij v on-line storitve. Zahteval bi medresorsko sodelovanje zdravstvenega zavarovanja, zdravstva in javne uprave. Nosilec izdaje kartic državljanov bi bila javna uprava. Zdravstvo bi bilo nosilec uvedbe in delovanja informacijskega sistema s pacientom v središču ter akreditacije izvajalcev zdravstvenih storitev v sistemu PK. Sektor zdravstvenega zavarovanja bi zagotavljal vse storitve v zvezi z zdravstvenim zavarovanjem. Značilnosti tega scenarija so bile: Uvedba samostojnega on-line informacijskega sistema s pacientom v središču, ki pokriva vse administrativne in medicinske podatke. Nacionalna uvedba zdravstvenega omrežja, ki povezuje vse izvajalce zdravstvenih storitev s centralnimi on-line storitvami. Nacionalna uvedba infrastrukture kartice državljana s funkcijami identifikacije, avtentifikacije, podpisovanja in enkripcije. Uvedba profesionalne kartice s funkcijami identifikacije, avtentifikacije, podpisovanja in enkripcije na podlagi infrastrukture kartice državljana, a s posebnimi atributnimi certifikati, ki jih izdajajo strokovne zbornice. Poln prehod vseh off-line aplikacij na on-line sistem. Opustitev sedanjega sistema po kratkem prehodnem obdobju. Radikalnost tega scenarija omogoča uvedbo novih načinov dela, ki danes niso izvedljivi. Lahko zviša kakovost javnih storitev in spodbudi razvoj novih tehnologij in storitev na nacionalnem nivoju. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 12
4 ODLOČANJE 4.1 ODLOČANJE Odločanje je proces, v katerem je potrebno izmed več variant (različic, možnosti, alternativ) izbrati tisto, ki najbolj zadovoljuje cilje in zahteve, ki smo si jih zastavili (slika 2). Odločanje je običajno del splošnega reševanja problemov in nastopa kot pomembna mentalna aktivnost na vseh področjih človekovega delovanja (Rajkovič, Bohanec, Jereb, 2003). Variante lahko tudi rangiramo od najboljše do najslabše, pri čemer morajo biti variante enakega oziroma primerljivega tipa (French, 1986; Hammond, Keeney, Raiffa, 2000). Pri strateškem planiranju so variante lahko različni razvojni ali investicijski scenariji, pri nakupu avtomobila pa različni tipi avtomobilov. Slika 2: Odločitveni proces Težavnost odločitvenih problemov je zelo raznolika in sega od enostavnih osebnih odločitev, ki so večinoma rutinske in se jih večinoma niti ne zavedamo, do težkih, zelo kompleksnih, problemov skupinskega odločanja, kot na primer odločitve pri vodenju, planiranju in upravljanju v podjetjih. Poglavitni problemi, ki nastopajo pri odločitvah (Rajkovič, Bohanec, Jereb, 2003), predvsem težkih, izvirajo iz: velikega števila dejavnikov, ki vplivajo na odločitev, številnih oziroma slabo definiranih ali poznanih variant, zahtevnega in pogosto nepopolnega poznavanja odločitvenega problema in ciljev odločitve, obstoja več skupin odločevalcev z nasprotujočimi si cilji, omejenega časa in drugih virov za izvedbo odločitvenega procesa. Racionalno odločanje pomeni, da razumno in logično razmišljamo in sklepamo. S tem pridemo do optimalne rešitve in posledično do optimalne odločitve. Danes je Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 13
priti do optimalne rešitve in odločitve zelo težko, kajti okolica, v kateri odločitve sprejemamo, se zelo hitro spreminja. Lahko pa bi se ji približali, če bi: cilje odločitvenega sistema lahko jasno definirali, poznali vse variante odločitvenega modela, poznali in objektivno ovrednotili vse spremenljivke, ki nastopajo v sistemu. Ker težko zadovoljimo vsem pogojem optimalne rešitve, pridemo le do zadovoljive odločitve in s tem le do zadovoljive rešitve. Poznamo individualne in skupinske odločitve. Pri individualnih se ob posvetovanju s sodelavci in strokovnjaki odloča posameznik. Prednost je hitrost sprejemanja odločitve, saj ponavadi ni dolgotrajnih debat in sestankov. Odgovornost v tem primeru nosi tisti, ki se odloča. Pri skupinskem odločanju se odloča skupina, vendar se mora vsak posameznik v skupini zavedati odločitve in zanjo tudi odgovarjati. Je dražje in zahteva več časa. Težko je sestaviti dobro skupino, v kateri ne pride do manipulacije in zunanjih vplivov. Ko je skupina izbrana, je potrebno med člani zagotoviti komunikacijo in pretok znanja, uskladiti pa je potrebno tudi nivo znanja. Najti kvalitetno rešitev ni vedno enostavno. V ta namen so bili razviti razni sistemi za podporo odločanju (Decision Support Systems), ki pomagajo tistemu, ki se odloča. 4.2 VEČPARAMETRSKO ODLOČANJE Večparametrsko odločanje temelji na razgradnji odločitvenega problema na manjše podprobleme. Variante razgradimo na posamezne parametre (kriterije, atribute) in jih glede na vsak parameter ločeno ocenimo. Končno oceno dobimo s postopkom združevanja. Tako izpeljana vrednost je potem osnova za izbor najustreznejše variante. Slika 3: Večparametrski odločitveni model (Vir: Bohanec, Rajkovič,Jereb, 2003) Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 14
Vrednotenje variant poteka pri večparametrskem odločanju na osnovi večparametrskega odločitvenega modela, ki ga sestavljajo parametri, funkcija koristnosti in končna ocena ali koristnost variante. Parametri Xi (atributi, kriteriji) so spremenljivke, ki predstavljajo podprobleme odločitvenega problema in opredeljujejo kvaliteto variant. Funkcija koristnosti F je predpis ali zakonitost, ki združuje vrednosti posameznih parametrov v spremenljivko Y, ki predstavlja končno oceno variante. Variante opišemo na podlagi osnovnih parametrov z vrednostmi ai. Na osnovi teh vrednosti določi funkcija koristnosti končno oceno vsake posamezne variante. Varianta z najvišjo končno oceno je praviloma najboljša. 4.3 RAČUNALNIŠKO PODPRTO ODLOČANJE Sistemi za podporo odločanju (SPO) olajšajo odločitve, ne morejo pa se odločiti namesto odločevalca. Od SPO pričakujemo enostavnost, prilagodljivost, neobčutljivost na majhne spremembe vhodnih atributov, obvladljivi ter zmožni ponovljivosti postopkov. So splet modelod, algoritmov, programskih orodij, podatkovnih zbirk in tehnik, ki z ustrezno računalniško podporo pomagaju tistemu, ki se odloča v posameznih fazah odločanja. Kot pomoč pri sprejemanju odločitev je bilo razvitih precej metod in programske opreme (Decision Support Systems DSS), najpogosteje uporabljane pa so: DEXi, DEX, Vredana, Decaid, DECISION PRO, DECISION PAD, HI VIEW, EXPERT CHOICE, DSS, MADM, PROMETHEE. 4.4 DEXI RAČUNALNIŠKI PROGRAM ZA VEČPARAMETRSKO ODLOČANJE Program DEXi je bil razvit v okviru sodelovanja RO - računalniškega opismenjevanja Ministrstva za šolstvo in šport v sodelovanju med Univerzo v Mariboru, Fakulteto za organizacijske vede in Institutom Jožef Štefan, Ljubljana. DEXi je računalniški program za večparametrsko odločanje. Gre za preprost program, za delo z odločitvenimi modeli, ki omogoča: izdelavo in preurejanje drevesa kriterijev, urejanje zalog vrednosti kriterijev in odločitvenih pravil, zajemanje podatkov o variantah, vrednotenje variant, Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 15
tabelarični pregled rezultatov vrednotenja z analizo tipa kaj-če, grafični prikaz rezultatov vrednotenja. Program je sestavljen iz dveh delov. Pri prvem se ukvarjamo z zajemanjem znanja in izgradnjo baze znanja. Uporabniku pomaga zgraditi drevo meril in izraziti odločitvena pravila. V bazo znanja nato vnašamo parametre, povezave med njimi ter znanje o koristnosti le-teh, s katerimi opisujemo možne variante, med katerimi iščemo najboljšo za doseganje zadanega cilja. Drugi del obsega vrednotenje in analizo različic na osnovi znanja, ki smo ga zbrali v bazi znanja. Na začetku opišemo vsako različico z ustreznimi vrednostmi meril, ki se nahajajo na listih drevesa kriterijev z odločitvenimi pravili. Za vsako varianto dobimo oceno primernosti. Sledi analiza rezultatov, ki jo sestavlja ena ali več aktivnosti (analiza tipa kaj-če, selektivna razlaga, razna poročila o drevesu kriterijev, zalog vrednosti, tabele odločitvenih pravil ). Od ostalih metodologij večparametrskega odločanja se DEXi razlikuje predvsem po kakovostnem pristopu in neposrednem določanju funkcij koristnosti več spremenljivk, kar pomembno poveča transparentnost izgradnje in uporabe odločitvenih modelov. To pa so atributi metodologije ES, katere cilja sta večja razumljivost in uporabnost eksplicitnega znanja, s katerim upravljamo (Jereb, Bohanec, Rajkovič, str. 7, 2003). DEXi je torej program za podporo odločanju. Temelji na principih večparametrskega modeliranja. Vgrajena ima orodja, ki pomagajo pri fazah odločitvenega procesa: definiranje parametrov (lastnosti, merila), oblikovanje funkcij koristnosti in zajemanju podatkov o različicah (funkcija koristnosti mora biti vsebinsko ustrezna, taka, da dodeli večjo vrednost različici, ki je boljša in operativna, kar pomeni, da jo lahko izračunamo in s tem praktično uporabimo v procesu odločanja. V odločitvenem procesu je potrebno med več alternativami izbrati tisto, ki najbolj ustreza našim željam in potrebam pri doseganju zadanih ciljev. 4.5 FAZE ODLOČITVENEGA PROCESA Ob uporabi orodja DEXi gre odločevalec skozi različne faze. Ob tem ima možnost, da se čez nekaj časa, ko je njegovo znanje večje, vrača v prejšnje odločitvene faze in jih spreminja ali jim kaj doda. 4.5.1 Identifikacija problema To je faza, v kateri skušamo definirati problem, opredeliti cilje in zahteve. Oblikujemo odločitveno skupino, ki jo sestavljajo odločevalci, tisti, ki se morajo v končni fazi odločiti in so za odločitev tudi odgovorni. Pri kompleksnejših problemih se v skupino vključujejo tudi eksperti, odločitveni analitik ter predstavniki tistih, ki jih odločitev zadeva (Jereb, Bohanec, Rajkovič, str. 13, 2003). Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 16
4.5.2 Identifikacija kriterijev Določimo kriterije, s katerimi bomo ocenjevali variante, in oblikujemo strukturo odločitvenega modela. Pomembno je, da ne spregledamo kriterijev, ki bi lahko odločilno vplivali na kakovost odločitve. Upoštevati moramo tudi zahteve, kot so celovitost, neredundantnost in operativnost oz. merljivost kriterijev. Postopek poteka po naslednjih korakih: seznam kriterijev: najprej oblikujemo neurejen seznam kriterijev, strukturiranje kriterijev: kriterije hierarhično uredimo glede na medsebojne odvisnosti in vsebinske povezave v drevo kriterijev, merske lestvice: Vsem kriterijem v drevesu določimo zalogo vrednosti, ki jih lahko zavzamejo pri vrednotenju, ter morebitne druge lastnosti (npr. urejenost) (Jereb, Bohanec, Rajkovič, str. 13, 2003). 4.5.3 Definicija funkcij koristnosti V tej fazi definiramo funkcije, ki opredeljujejo vpliv nižje nivojskih kriterijev na kriterije više v drevesu, vse do korena drevesa, ki predstavlja končno oceno variant. Najpogosteje se uporabljajo preproste funkcije, kot so utežna vsota in razna povprečja, pa tudi zahtevnejše, kot so funkcije zvezne logike, odločitvena pravila in druge (Jereb, Bohanec, Rajkovič, str. 14, 2003). 4.5.4 Opis variant Variante opišemo tako, da jim določimo vrednosti po posameznih kriterijih. To nam uspe po natančni preučitvi posamezne variante. Pri tem moramo biti pozorni na zanesljivost virov informacij o posamezni varianti in na popolnost podatkov. Kadar se pri problemu srečamo z manj natančnimi podatki, nam nekatere metode omogočajo opis v obliki intervalov ali verjetnostnih porazdelitev. Pri oblikovanju te faze odločitvenega procesa kratko opišemo variante, med katerimi izbiramo, in način njihovega merjenja (morebitni viri). 4.5.5 Vrednotenje in analiza variant Vrednotenje variant je postopek določanja končne ocene variant na osnovi njihovega opisa po osnovnih kriterijih, skladno s strukturo kriterijev odločitvenega modela in funkcijami koristnosti. Varianta z najvišjo končno oceno je praviloma najboljša. Vendar pa lahko pri vsakem od dejavnikov, ki vplivajo na končno oceno, pride do napake. Navadno končna ocena sama ne zadostuje za celovito sliko o posamezni varianti. Z analizo variant pridemo do kakovostnejše, bolj utemeljene in preverjene odločitve. Računalniško podprta orodja imajo že vgrajene pripomočke, ki tovrstne analize bistveno olajšajo. Do zdaj je bilo razvitih več posebnih orodij za podporo večparametrskemu odločanju (Decision Pad, Decaid, Arborist, DEX in druga) (Jereb, Bohanec, Rajkovič, str. 14, 2003). Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 17
5 IZGRADNJA ODLOČITVENEGA MODELA 5.1 IDENTIFIKACIJA KRITERIJEV Projekt prenove kartice je bil sprožen za to, da se zagotovi kontinuiteta sedanje ureditve, hkrati pa se ureditev prilagodi spremembam, tehničnim in pravnim, ter omogoči nove aplikacije, ki jih sedanja ureditev ne omogoča. Predlagani so bili štirje različni scenariji: "Konzervativni" scenarij, Scenarij "postopnega prehoda", Scenarij "polnih on-line storitev" in "Vizionarski" scenarij. Ta odločitveni model nam bo pomagal pri odločitvi. 5.1.1 Kratek opis kriterijev Profesionalna kartica Mikroprocesorska kartica, ki imetniku zagotavlja dostop do tistih podatkov, ki jih pri svojem delu potrebuje in za katere je pooblaščen Kartica zdravstvenega zavarovanja Mikroprocesorska kartica je listina za uveljavljanje pravic iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji Delovne postaje Osebni računalniki zdravstvenega osebja SST Samopostrežni terminali za potrjevanje kartic Čitalniki Čitalniki kartic Omrežje Prenos podatkov do centralnega računalnika Kratkoročni stroški Stroški potrebni za izvedbo projekta Dolgoročni stroški Predvideni stroški za obratovanje projekta Tveganje Tveganje kontinuitete zaradi zahtevnosti projekta Datum veljavnosti Ugotavljanje datuma veljavnosti zdravstvenega zavarovanja Nove storitve Nove storitve dodane na kartico Elektronski podpis Možnost elektronskega podpisa na kartici Identifikacija Možnost identifikacije Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 18
5.1.2 Struktuiranje kriterijev Slika 4: Drevo kriterijev 5.2 MERSKE LESTVICE Vsem kriterijem v odločitvenem drevesu je potrebno določiti merske lestvice, to je zaloge vrednosti, ki jih lahko zavzema posamezen kriterij. V programu DEXi so te vrednosti praviloma kvalitativne, kar pomeni da so podane z besedami in redko s številkami. Možnosti za rangiranje zalog vrednosti so naraščajoča, padajoča ali neurejena lestvica. Najbolj priporočljivo pa je, da zaloge vrednosti uredimo od slabih proti dobrim. Scenarij: neprimeren, zadovoljiv, dober, odličen Strojna oprema in kartici: brez sprememb, majhne spremembe, velike spremembe, zelo velike spremembe Kartici: ni sprememb,spremembe, nov tip PK: ni sprememb,spremembe, nov tip KZZ: ni sprememb,spremembe, nov tip Strojna oprema: brez sprememb, majhne spremembe, velike spremembe, zelo velike spremembe Računalniki: popolnoma novi, se nadgradijo Čitalniki: popolnoma novi, se nadgradijo Omrežje: popolnoma novo, se nadgradi SST terminali: se zamenjajo z novimi,se nadgradijo, se ukinejo Finančni vložek in tveganje: zelo velik, velik, majhen, zelo majhen Kratkoročni stroški: zelo veliki, veliki, majhni Dolgoročni stroški: zelo veliki, veliki, majhni, Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 19
Tveganje: zelo veliko, veliko, majhno Pridobitve: ni pridobitev,majhne pridobitve, veliko pridobitev, zelo veliko pridobitev Datum veljavnosti: kot doslej, večja natančnost, natančnost do dneva Nove storitve: ni sprememb, malo novih storitev, veliko novih storitev Elektronski podpis: ne, možnost kasneje, da Identifikacija: ne, možnost kasneje, da 5.3 FUNKCIJE KORISTNOSTI V naslednji tabeli so podane glavne značilnosti funkcij koristnosti za naš primer. To pomeni kratek opis z otežitvijo vseh tistih kriterijev, ki imajo pod seboj nadaljnje členitve. Otežitev pomeni, da določimo uteži, ki nam povedo koliko so podkriteriji nekega kriterija pomembni v odstotkih. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 20
Tabela 1: Odločitvena pravila 5.4 VREDNOTENJE IN ANALIZA VARIANT Ko smo strukturiranim kriterijem, ki smo jih vnesli v DEXi, dodelili zaloge vrednosti in določili funkcije koristnosti in vnesli vse štiri variante s pripadajočimi vrednostmi za kriterije, nam je DEXi ovrednotil variante. Najbolje ocenjena sta bila, kot kaže slika 5. scenarija»postopni prehod«in»polne on line storitve«. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 21
Vizionarska Polna on line Postopni prehod Konzervativna Neprimeren Zadovoljiv Scenarij Dober Odličen Slika 5: Grafikon variant Na podlagi obravnave štirih scenarijev v delovni skupini in na podlagi ocen stroškov predlagamo izbiro scenarija "postopnega prehoda". Tabela 2: Rezultati vrednotenja Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 22
Ta scenarij predlagamo iz naslednjih razlogov: Zahteve glede finančnih in kadrovskih virov so sprejemljive in jih ZZZS lahko zagotovi. Uvedba nove kartice PK in kartice KZZ naslednje generacije je mogoče do roka sredi leta 2008. Scenarij se lahko izvaja po podprojektih z obvladljivimi tveganji. Nova on-line storitev preverjanja veljavnosti zavarovanja v začetku ni kritična za delovanje sistema, kar pomeni, da bo dovolj časa za njeno spoznavanje. Vse naloge potekajo pod polnim nadzorom ZZZS. "Konzervativni" scenarij smo zavrnili, ker ne izpolnjuje zahtev za večjo ažurnost podatkov in zahtev glede širjenja aplikacij v prihodnje (npr. e-recept). Scenarij "polnih on-line storitev" smo zavrnili, ker je tveganje, povezano s popolnim prehodom na on-line storitve v kratkem času previsoko. Zamenjava vseh KZZ v obtoku, ki jo predvideva ta scenariju, zelo zvišuje stroške scenarija. "Vizionarski" scenarij smo zavrnili, ker potrebnih nalog ni mogoče opraviti v zahtevanem roku. Uspeh tega scenarija je tudi preveč odvisen od delovanja drugih sektorjev. Uvedba kartice državljana ni naloga sektorja zdravstvenega zavarovanja. Scenarij lahko služi kot dolgoročna usmeritev, scenarij "postopnega prehoda" pa je prvi korak v tej smeri. Naloge iz tega scenarija so tudi prezapletene in preveč tvegane, da bi jih lahko ZZZS obvladoval. Zvonimir Ipavec: Odločitveni model za pomoč pri izbiri kartice zdravstvenega zavarovanja stran 23