FAKULTETA ZA DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE ODNOS MED DRŽAVO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI TER POLOŽAJ VERSKIH SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI Diplomsko delo An

FAKULTETA ZA DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE ODNOS MED DRŽAVO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI TER POLOŽAJ VERSKIH SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI Diplomsko delo Anže Turel Kranj, 2014

FAKULTETA ZA DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE ODNOS MED DRŽAVO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI TER POLOŽAJ VERSKIH SKUPNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI DIPLOMSKO DELO Kandidat: Anže Turel 80010043 Univerzitetni študijski program I. stopnje Javna uprava Mentor: doc. dr. Vojko Strahovnik Kranj, 2014

POVZETEK V razvoju družbe in oblik skupnosti so se oblikovale različne vrste odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Najpogostejše so tri vrste razmerij med državo in verskimi skupnostmi: - sistem državne cerkve - razmerja paritete oziroma priznanih in nepriznanih cerkva, ki ga v novejšem času nadomešča sistem koordinacije oziroma sporazumevanja - sistem ločitve cerkve in države Te vrste razmerij lahko seveda opredelimo tudi podrobneje ter uvedemo dopolnilne klasifikacije, kar smo pokazali na začetku naloge. V diplomski nalogi smo poskušali raziskati tudi, kako ima Slovenija formalno urejene odnose med državo in verskimi skupnostmi in ali je tako tudi v praksi. Raziskali smo, kakšno je stanje na tem področju v nekaterih evropskih državah. Osredotočili smo se predvsem na vero, verski in religijski pouk v okviru šolskega sistema. Pomagali smo si z dvema hipotezama. (H1) Položaj verskih skupnosti v Sloveniji na področju šolstva je primerljiv z drugimi evropskimi državami. Hipoteze nismo potrdili. Položaj verskih skupnosti na področju ni primerljiv z drugimi evropskimi državami, ampak je žal slabši. Glede ureditve oziroma oblike verskega pouka v šoli bi lahko oblikovali skupine več držav. Danska, Švedska, Velika Britanija, Norveška, Turčija in Rusija imajo v javni šoli verski pouk kot redni predmet, izvajanje, vsebina, učbeniki, nadzor in izbor učiteljev pa so v pristojnosti države. V drugi skupini so na primer Francija, Češka, Madžarska, Estonija in Bolgarija. Tam verski pouk ni reden predmet v javni šoli, država pa je podprla konfesionalni verski pouk zunaj obveznega programa. Odnos vseh teh držav do vere sta sooblikovali ali francoska revolucija ali pol stoletja neprijaznega odnosa do vere v socializmu. Slovenija po ureditvi vprašanja verskega pouka spada v družbo nečlanic EU Albanije, Makedonije in Ukrajine. V teh državah verski pouk ni obvezen predmet v javni šoli, država pa ni z drugimi ukrepi pomembneje podprla verskega pouka nobene vere. (H2) Ustavno sodišče ima pomembno vlogo pri razumevanju verske svobode in odnosa med državo in verskimi skupnostmi. Hipotezo smo potrdili. Ustavno sodišče ima zelo pomembno vlogo pri razumevanju verske svobode in odnosa med državo in verskimi skupnostmi. Opozarja, da je verska svoboda vsebinsko povezana z načelom demokratičnosti; svoboda delovanja verskih skupnosti je povezana s splošnim načelom demokratičnosti države. Sodišče opozarja, da so svoboda vere in druge osebne opredelitve povezane z drugimi ustavnimi pravicami. Posamezniku s svobodo vere pripadajo tri podpravice. To so pravica pripadati katerikoli veri, pravica spremeniti vero in pravica ne imeti vere. Država ne sme na kakršenkoli način posegati v svobodo veroizpovedi posameznika in mu karkoli ponujati, da bi spremenil svoje versko prepričanje. Sodišče razjasnjuje tudi dvom o verski vzgoji otrok s strani staršev. Starši imajo pravico do vzgoje, ki se sklada z njihovim moralnim in verskim prepričanjem. ii

V zaključku poudarjamo, da ima Slovenija torej formalno dobro urejene odnose med državo in verskimi skupnostmi, v praksi pa bi morala še marsikaj urediti. Zlasti na področju medsebojnega odnosa oziroma razmerja med vero, verskim in religijskim poukom v okviru šolskega sistema. Ključne besede: odnos med državo in verskimi skupnostmi, različni modeli odnosov med državo in verskimi skupnostmi, ločitev države in verskih skupnosti, Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o verski svobodi, verouk, verski pouk, vera in kultura, zasebno šolstvo. iii

ABSTRACT The following different types of relations between the state and religious communities have formed in the development of society and types of communities: - state church system; - the relationship of parity in other words of acknowledged and nonacknowledged churches that has recently been replaced by the system of coordination or interaction; - system of the separation of church and state. Of course, these types of relations can be defined in more detail and supplementary classifications can be introduced as has been shown at the beginning of the paper. In this thesis we have tried to explore how has Slovenia formally regulated relations between the state and religious communities and whether this is also the case in practice. We have explored what is the status in this field in some European countries. We focused mainly on religion, religious education and religious instructions in the framework of education system. We used two hypotheses. (H1) In Slovenia, the status of religious communities in the field of education is comparable to other European countries. The hypothesis was not confirmed. The status of religious communities in this field is not comparable with other European countries, but unfortunately worse. As regards the organisation or form of religious instructions in school we can create groups that include multiple countries. For instance, Denmark, Sweden, United Kingdom, Norway, Turkey and Russia offer religious instructions as a regular subject in public school curricula. However, its implementation, content, textbooks, control and selection of teachers are the responsibility of the state. The other group includes France, the Czech Republic, Hungary, Estonia and Bulgaria. They do not offer religious instructions as regular subject in public school curricula, however, the state has supported confessional religious instructions outside the scope of compulsory school programme. The attitude of these countries towards religion was shaped either by the French revolution or the period of hostile attitude towards religion during socialism that lasted for half a century. According to the organisation of the issue of religious instructions, Slovenia belongs in the category with non-eu countries, such as Albania, FYR of Macedonia and Ukraine. In these countries, religious instructions is not a compulsory subject in public school curricula, and the state has with no other measures significantly supported religious instructions of any other religion. (H2) The Constitutional Court plays an important role in the understanding of religious freedom and the relationship between the state and religious communities. The hypothesis was confirmed. The Constitutional Court has a very important role in the understanding of religious freedom and the relationship between the state and religious communities. It points out that the religious freedom is substantively linked to the basic principles of democracy of the country. The court highlights that religious freedom and other personal definitions are associated with other constitutional rights. With the religious freedom, an individual is given three subordinate rights. That is, the right to belong to any religion, the right to change religion and the right of not belonging to any religion. The state may not in any way interfere with the religious freedom of the iv

individual nor offer him or her anything to change their religious beliefs. The court also clarifies the doubt about the religious upbringing of children by their parents. Parents have the right to education which is in line with their moral and religious beliefs. In conclusion, we therefore emphasise that Slovenia has formally well-regulated relations between the state and religious communities, but in practice there is still much that should be done in this field. In particular, in the field of mutual relations or relationships between religion, religious education and instructions in the framework of education system. Key words: relations between the state and religious communities, different models of relations between the state and religious communities, the separation of state and religious communities, Organization and Financing of the Education Act, Freedom of Religion Act, religious education, religious instructions, religion and culture, private education v

KAZALO VSEBINE 1 Uvod... 1 1.1 Opredelitev teme naloge... 1 1.2 Namen in cilji naloge... 2 1.3 Metode dela... 3 1.4 Strnjen opis predvidenih poglavij... 3 2 Odnos med državo in verskimi skupnostmi v nekaterih evropskih državah... 5 2.1 Avstrija... 7 2.1.1 Verska vzgoja v Avstriji... 9 2.1.2 Akademije, ki ponujajo versko izobrazbo v Avstriji... 10 2.1.3 Teološke fakultete na državnih univerzah... 10 2.2 Belgija... 11 2.2.1 Verska slika v Belgiji... 11 2.2.2 Vera v belgijskem šolstvu... 11 2.3 Italija... 12 2.3.1 Verska slika v Italiji... 12 2.3.2 Vera v italijanskem šolstvu... 13 2.4 Španija... 15 2.4.1 Verska slika v Španiji... 15 2.4.2 Vera v španskem šolstvu... 16 2.5 Francija... 17 2.5.1 Verska slika v Franciji... 17 2.5.2 Vera v francoskem šolstvu... 18 2.6 Danska... 20 2.6.1 Verska slika na Danskem... 20 2.6.2 Vera v danskem šolstvu... 20 2.7 Švedska... 22 2.7.1 Verska slika na Švedskem... 22 2.7.2 Vera v švedskem šolstvu... 23 2.8 Nemčija... 23 2.8.1 Verska slika v Nemčiji... 23 2.8.2 Vera v nemškem šolstvu... 24 2.9 Grčija... 25 vi

2.9.1 Verska slika v Grčiji... 25 2.9.2 Vera v grškem šolstvu... 25 3 Položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji... 29 3.1 Ustavna ureditev... 29 3.2 Členi, ki izrecno govorijo o veri in verskih skupnostih... 32 3.3 Ustavnosodna presoja verske svobode in položaja verskih skupnosti... 33 3.3.1 Svoboda vesti in svoboda veroizpovedi ter svoboda delovanja verskih skupnosti... 33 3.3.2 Verska svoboda in pravica staršev, da vzgajajo in izobražujejo svoje otroke34 3.3.3 Svoboda veroizpovedi in javna šola... 35 3.3.4 Svoboda izobraževanja in verske skupnosti... 36 3.3.5 Ločitev države in verskih skupnosti... 36 4 Bela knjiga in vidiki verskega pouka... 39 5 Zakonodaja o šolstvu... 41 5.1 Zakon o verski svobodi... 42 6 Verska pripadnost v Republiki Sloveniji... 44 7 Domovinska in državljanska kultura in etika... 45 8 Verstva in etika... 49 8.1 Opis predmeta Verstva in etika... 51 9 Verouk ali verski pouk?... 55 10 Cilji verouka... 56 11 Oblikovanje skupnega učnega načrta in učbenikov za verski pouk v Sloveniji.. 57 11.1 Opis predmeta... 57 11.2 Verski pouk na Škofijski klasični gimnaziji... 59 11.3 Pogled nekdanje dijakinje Škofijske klasične gimnazije... 61 12 Verouk v Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi v Sloveniji... 64 13 Verouk v Srbski pravoslavni cerkvi v Sloveniji... 65 14 Opredelitev modela odnosov med državo in verskimi skupnostmi v Sloveniji... 66 15 Potrditev in ovržba hipotez... 67 16 Povzetek... 71 17 Zaključek... 73 vii

1 UVOD 1.1 OPREDELITEV TEME NALOGE Ureditev odnosov med državo in verskimi skupnostmi je v posameznih državah različna. V grobem poznamo predvsem dve naslednji kvalifikaciji. Prva govori o: - sistemu državne cerkve - razmerju paritete oziroma priznanih in nepriznanih cerkva, ki ga v novejšem času nadomešča sistem koordinacije oziroma sporazumevanja - sistemu ločitve med državo in cerkvijo Druga govori o: - modelu stroge (negativne) ločitve med cerkvijo (oziroma verskimi skupnostmi) in državo - modelu prijateljske (pozitivne) ločitve med cerkvijo (oziroma verskimi skupnostmi) in državo - modelu državne cerkve (vzor za to je skandinavski model) 1 Poleg predstavitve različnih sistemov ureditve znotraj nekaterih evropskih držav se bomo osredotočili predvsem na vero, verski in religijski pouk v okviru šolskega sistema. Skoraj vsaka evropska država ima svoje posebnosti. V drugem delu diplomske naloge bomo raziskali ustavno in zakonsko ureditev položaja verskih skupnosti pri nas. Posebej se bomo osredotočili na vero, verski in religijski pouk v okviru šolskega sistema, da bomo to lahko primerjali z Evropo. Vemo, da to področje v nekdanjem sistemu ni bilo dobro urejeno.»med znanstvenimi panogami, ki so v času komunističnega režima na Slovenskem zamrle, je tudi pravna disciplina, ki se ukvarja z vprašanji položaja cerkva in verskih skupnosti v državi ter njihovih pravic in možnosti delovanja na različnih področjih javnega življenja. Delovanje cerkva in verskih skupnosti je bilo z ustavo in zakoni omejeno na bogoslužje in versko vzgojo v okviru samih verskih skupnosti, prepovedano pa je bilo vsako delovanje na področju vzgoje in izobraževanja, na področju sociale in dobrodelnosti ter na področju kulture. Cerkev je bila odrinjena na skrajni rob javnega in družbeno relevantnega življenja. Religiozno verovanje je bilo tolerirano kot strogo zasebna zadeva, ki se v javnosti ni smela pokazati in izraziti. Od štirih razsežnosti verske svobode individualnega in kolektivnega, zasebnega in javnega izpovedovanja vere so kvečjemu tolerirali individualno in zasebno versko prepričanje, in še to pod pogojem, da je ostalo za javnost povsem neopazno. A že s samim tem, da so bile cerkve in verske skupnosti s svojimi organizacijskimi oblikami v javnosti nujno navzoče, njihova popolna odsotnost ni bila mogoča. Pač pa je politični sistem, ki nazorsko ni bil nevtralen, ampak nedvoumno in deklarirano na strani ateizma, skrbel za pravno ureditev, ki bi čim bolj omejevala njihovo delovanje, ga strogo nadzorovala in skrbela za njihovo popolno družbeno in politično irelevantnost. V tem političnem okolju se je tudi pravna stroka, ki je bila uglašena s to politično ureditvijo, ukvarjala s položajem cerkve v državi s temeljnega političnega stališča, da je 1 Drenik, Šturm, 2004, str. 63 64 1

treba njeno delovanje držati v mejah zasebnosti ter družbene in politične nerelevantnosti. To ozračje torej ni moglo biti naklonjeno pravni stroki, ki bi obravnavala delovanje cerkve kot eno izmed temeljnih svoboščin, saj je bilo to delovanje nezaželeno. Meje tolerance do cerkve je določala liberalnost režima, ki pa se je spreminjala v skladu s političnimi interesi, ne pa iz potrebe po čim bolj celovitem spoštovanju človekovih pravic in svoboščin. To restriktivno stališče do cerkve je imelo za posledico bodisi preganjanje ali pa diskriminacijo in drugorazrednost državljanov, ki svoje vernosti niso skrivali kot 'strogo zasebne zadeve', kakor je ukazovala ustava. Skrivalo pa se je za ustavnim načelom, da so 'verske skupnosti ločene od države (Ustava SFRJ, 174. Člen). V resnici pa je šlo za hudo dvoumje. Načelo ločitve države in cerkva nikakor ni iznajdba komunistične pravne teorije, temveč ga je komunistična pravna teorija prevzela v čisto svoji interpretaciji. Ta pa je daleč od tistega nerestriktivnega smisla, v katerem ga vsebuje v takšni ali drugačni obliki največji del sodobnih demokratičnih državnih ureditev in ki ga je Cavour slikovito izrazil z rekom: 'Svobodna cerkev v svobodni državi.' Komunistična država ni bila svobodna, še manj pa je bila v njej svobodna cerkev.«2 Če povzamemo bistvo: pravna disciplina, ki se je ukvarjala s položajem cerkva in verskih skupnosti ter njihovega delovanja na različnih področjih javnega življenja, je v nekdanjem totalitarnem komunističnem režimu povsem zamrla. Delovanje cerkva in verskih skupnosti je bilo z ustavo in zakoni omejeno na bogoslužje in versko vzgojo, vendar zgolj znotraj verskih skupnosti. Prepovedano je bilo vsakršno delovanje na vzgojnem, izobraževalnem, socialnem, dobrodelnem in kulturnem področju. Cerkev je lahko delovala na robu družbenega življenja. Sicer je država dopuščala religiozno verovanje, vendar kot strogo zasebno zadevo. Vera se je lahko izražala le na individualen in zaseben način. Posledično država ni bila naklonjena pravni stroki, ki bi dojemala delovanje cerkve kot eno temeljnih svoboščin. Toleranca do cerkve se je spreminjala v skladu s političnimi interesi, in ne zaradi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot bi bilo to treba. Zaradi omejevalnega stališča do cerkve je SFRJ preganjala in diskriminirala državljane, ki svoje vere niso dojemali kot individualne in strogo zasebne zadeve. 174. člen ustave je nalagal, da so verske skupnosti ločene od države. Ločitve cerkve in države ni iznašel komunizem, vendar pa je to dojemal na zelo negativen način, drugače kot veliko sodobnih držav, ki imajo to prav tako zapisano v svojih ustavah. Zaradi tega lahko vidimo, da SFRJ ni bila svobodna država, še manj pa je bila v njej svobodna cerkev. Bistvo diplomske naloge je, da bomo spoznali, kakšen je danes odnos med državo in verskimi skupnostmi v Sloveniji, predvsem na področju šolstva oziroma verske vzgoje. 1.2 NAMEN IN CILJI NALOGE Vprašanje ureditve odnosov med državo in verskimi skupnostmi je z več vidikov zelo aktualno. V današnji Evropi je skoraj v vseh državah več različnih veroizpovedi in zato se mora vsaka veroizpoved pošteno potruditi za svoj čim boljši položaj v družbi. Poleg tega poteka tudi proces sekularizacije in zato se vsaka veroizpoved še bolj trudi za svoj 2 Stres, 2004, str. 5 6 2

položaj, kot bi se sicer. Kljub temu je vera v večini evropskih držav še kar močno prisotna, vendar je obenem opazen trend upadanja dejavnih vernikov. Osredotočili se bomo na vero na področju šolstva. V prvem delu diplomske naloge bomo raziskali, kako imajo te odnose urejene v nekaterih evropskih državah. V drugem delu diplomske naloge si bomo pomagali z viri, ki pojasnjujejo, na kakšen način je vera prisotna na področju šolstva v naši državi. Na podlagi teh virov bomo ugotovili, ali imamo na tem področju primerljivo ureditev s preostalimi evropskimi državami ali ne. Naši hipotezi sta: 1. Položaj verskih skupnosti v Sloveniji na področju šolstva je primerljiv z drugimi evropskimi državami. 2. Ustavno sodišče ima pomembno vlogo pri razumevanju verske svobode in odnosa med državo in verskimi skupnostmi. 1.3 METODE DELA V uvodu naloge, ko govorimo o državah in odnosih z verskimi skupnostmi ter modelih ureditev med državo in verskimi skupnostmi, smo uporabili opisno metodo. V prvem delu diplomske naloge, ko govorimo o verskih slikah nekaterih evropskih držav in veri v njihovem šolstvu, smo uporabili pojasnjevalno metodo. Preučili smo tujo strokovno literaturo. V drugem delu, ko obravnavamo odnose med državo in verskimi skupnostmi pri nas, smo analizirali, kaj o tem pravi ustava, odločbe ustavnega sodišča in Zakon o verski svobodi (ZVS). Pogledali smo, kaj o človekovih pravicah in vidiku predmeta državljanska vzgoja, etika in religija pravi Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS (v nadaljevanju: Bela knjiga). V poglavju Zakonodaja o šolstvu smo poleg predstavitve Zakona o verski svobodi in Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) s primerjalno metodo in znanstvenimi članki poskušali ugotoviti, kakšne so razlike med odnosi nekaterih drugih držav do verskih skupnosti na šolskem področju in odnosi Republike Slovenije do verskih skupnosti na šolskem področju, zatem pa smo poiskali podatke o verski pripadnosti v Republiki Sloveniji. Nato smo spoznali, da slovenski osnovnošolci vero in verstva spoznavajo v okviru dveh predmetov. Prvi je Domovinska, državljanska kultura in etika, drugi pa Verstva in etika. Zatem smo pojasnili, kakšna je razlika med veroukom in verskim poukom ter kateri so cilji verouka. Nato smo s pomočjo strokovne literature predstavili, kako je potekalo oblikovanje skupnega učnega načrta in učbenikov za verski pouk v Sloveniji in predstavili predmet vera in kultura ter to, kako ga poučujejo na Škofijski klasični gimnaziji, in razmišljanje nekdanje dijakinje Tadeje Tomšič o tem predmetu. Nato smo s povpraševalno metodo pridobili mnenje škofa Evangeličanske cerkve Geze File in protojereja stavroforja Budimirja Galamića, duhovnika Srbske pravoslavne župnije v Kranju, o bistvu evangeličanskega in pravoslavnega verouka. Za konec smo še analizirali slovenski model odnosa med državo in verskimi skupnostmi. 1.4 STRNJEN OPIS PREDVIDENIH POGLAVIJ Glede na to, da vemo, da odnos med državo in verskimi skupnostmi v preteklosti ni bil dobro urejen, ker sistem ni bil demokratičen, bomo glede tega v uvodu povzeli mnenje gospoda Stresa. Diplomsko nalogo bomo razdelili na dva dela. Od prvega do devetega 3

razdelka bomo razložili, kakšne odnose poznamo med državo in verskimi skupnostmi. Predstavili bomo versko sliko v nekaterih evropskih državah, predvsem pa se bomo osredotočili na to, kako je vera navzoča na področju šolstva oziroma izobraževanja. V drugem delu diplomske naloge bomo predstavili položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji. V poglavju Položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji bomo govorili, kakšna je ustavna ureditev položaja verskih skupnosti. Izpostavili bomo člene, ki izrecno govorijo o njih. S pomočjo odločb ustavnega sodišča bomo predstavili, kakšna je ustavnosodna presoja verske svobode in položaja verskih skupnosti. Predstavili bomo Belo knjigo, ki je temeljni dokument in je odločilno vplivala na razvoj slovenskega šolstva. V poglavju Zakonodaja o šolstvu bomo omenili Zakon o verski svobodi in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. S pomočjo strokovnih člankov bomo primerjali odnos med verskimi skupnostmi in državo v nekaterih tujih državah in pri nas na šolskem področju. V poglavju Verska pripadnost v Republiki Sloveniji bomo predstavili statistične podatke o pripadnosti različnim veroizpovedim pri nas. V poglavjih Domovinska, državljanska kultura in etika (v učnem načrtu je še vedno staro poimenovanje predmeta) ter Verstva in etika bomo predstavili dva osnovnošolska predmeta, ki se edina dotikata vere. Med drugim ju bomo opredelili in povedali, kateri so njuni cilji. V poglavju Verouk ali verski pouk bomo predstavili razliko med tema dvema pojmoma, saj ju ljudje namreč stalno zamenjujejo. V poglavju Cilji verouka bomo predstavili, kakšni bi morali biti cilji verouka danes. Poglavje Oblikovanje skupnega učnega načrta in učbenikov za verski pouk v Sloveniji bo govorilo o naravi in pomenu predmeta Vera in kultura, splošnih ciljih tega predmeta in opisu predmeta po posameznih letnikih. Podpoglavje Verski pouk na Škofijski klasični gimnaziji bo govorilo o statusu zgoraj omenjenega predmeta na tej ustanovi, v podpoglavju Pogled nekdanje dijakinje Škofijske klasične gimnazije pa bomo predstavili razmišljanje Tadeje Tomšič o predmetu Vera in kultura. V poglavjih Verouk Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi in Verouk Srbske pravoslavne cerkve bomo predstavili značilnosti verouka teh dveh verskih skupnosti, kdo ga lahko obiskuje itn. V poglavju Opredelitev modela odnosov med državo in verskimi skupnostmi bomo še enkrat povedali, kakšen model odnosov med državo in verskimi skupnostmi na področju izobraževanja imamo pri nas. Nato bomo dodali še poglavje Preveritev hipotez, v katerem bomo potrdili ali ovrgli svoji hipotezi. V povzetku bomo povzeli glavne ugotovitve, nato bo sledil zaključek. V poglavju Viri in literatura bomo navedli monografske publikacije, članke in druge vire, ki jih bomo uporabili v diplomski nalogi. 4

2 ODNOS MED DRŽAVO IN VERSKIMI SKUPNOSTMI V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH V evropskih državah poznamo različne sisteme ureditve odnosov med državo in verskimi skupnostmi, ki so posledica različnih tradicij in zgodovinskih okoliščin. Dejstvo je, da so ustave in sistemi vseh evropskih držav večinoma nastali na krščanski podlagi. Večina ustav je demokratičnih in urejajo odnose z verskimi skupnostmi povsem drugače, kot so bili urejeni nekoč. Včasih so poznali dve vrsti ureditve. To sta bili verska država, tako imenovana država ene vere, in ateistična država. Teh skrajnih rešitev danes ni več, odnosi temeljijo na medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Evropa pozna predvsem dve sledeči kvalifikaciji. Prva govori o treh vrstah razmerij med državo in cerkvijo, in sicer o: sistemu državne cerkve razmerju paritete oziroma priznanih in nepriznanih cerkva, ki ga v novejšem času nadomešča sistem koordinacije oziroma sporazumevanja sistemu ločitve med državo in cerkvijo 3 Sistem državne cerkve pomeni, da sta država in cerkev odvisni druga od druge. Odnosi med njima so tesni in zelo prepleteni. V preteklosti so imele vse države večinoma tak sistem, ki je dovoljeval eno, državno vero. Skozi čas se je ta sistem razvil do te mere, kot ga poznamo danes. V paritetnem sistemu začne država namesto ene vere priznavati več ver. Znotraj tega so lahko nekatere priznane kot državne, druge pa to niso in imajo le dovoljenje za delovanje. Cerkve v sistemu paritete torej lahko ločimo na priznane in nepriznane, znotraj priznanih pa na privilegirane in reciprirane, pri čemer so privilegirane večinoma korporacije javnega prava. Vse vere, ki jih država prizna, so enakopravne. V sistemu ločitve države in cerkve se država postavi proti verskim družbam na nevtralno ali laično stališče. Ta sistem kljub nekaterim laičnim predstavam ne pomeni zatiranja vere. Verske skupnosti imajo podoben položaj kot društva, ustanavljanje cerkva in verskih skupnosti pa temelji na podlagi svobode združevanja. Drugačen sistem razvrščanja ali klasifikacije je utemeljil ameriški strokovnjak za državno cerkveno pravo W. Cole Durham. Odnose razvršča na: model stroge (negativne) ločitve med cerkvijo (oziroma verskimi skupnostmi) in državo model prijateljske (pozitivne) ločitve med cerkvijo (oziroma verskimi skupnostmi) in državo model državne cerkve (vzor za to je skandinavski model) 4 Čisti sistem danes ne obstaja več. Običajno se sistemi med seboj prepletajo. Vero evropske države jemljejo kot vrednoto, ki pozitivno vpliva na družbeno življenje, družba pa to dejstvo upošteva. Delovanje verskih skupnosti priznava, dovoljuje in podpira. Izoblikovali so se precej podobni sistemi in načini urejanja odnosov med državo in cerkvijo, ki so urejeni, dogovorjeni in imajo ogromno zgodovinsko tradicijo, kar pa je še pomembneje, imajo res dolgo zgodovinsko izkušnjo. Nenehno se izboljšujejo s 3 Drenik, Šturm, 2004, str. 63 4 Drenik, Šturm, 2004, str. 64 5

sodelovanjem in dopolnjevanjem, kar jih dela še boljše. Skozi različnost pravnih odnosov se vidi kulturna, družbena in zgodovinska dediščina 5. Pengov govori o šestih različnih modelih. To so: model zavračanja verskih skupnosti pri državi, model popolne ločitve države in verskih organizacij, model nepopolne ločitve države in verskih organizacij, sodelovalni model, model formalne enotnosti države in verskih organizacij in kot zadnji model celovite enotnosti države in verskih organizacij 6. a) Model zavračanja verskih skupnosti pri državi Politični režim je po tem modelu protiversko nastrojen. Tu imamo lahko v mislih njegovo ideologijo, ustavne dokumente ali politični vsakdan. Verske skupnosti lahko prisili, da delujejo na skrivaj, lahko pa jih celo povsem izloči iz družbe. Ta model ima podvrsti: to so militantni sekularizem, ki si ne prizadeva le za ločitev, ampak za nadomestitev verskega čustva z načinom življenja, ki je sekularen. Druga podvrst je vljuden boj za sekularni način družbenega življenja, kot tretjo podvrst pa bi lahko označili nasprotovanje le točno določeni veroizpovedi. b) Model popolne ločitve države in verskih organizacij Ta model pojasnjuje ameriška doktrina o tako imenovanem zidu ločitve (wall of separation). Na področju društvenega udejstvovanja po tej izjemi niso dopustne izjeme od načela ločitve, če pa do njih vseeno pride, se jih kaznuje. Državna politika ne sme imeti verskega pridiha. Med državo in verskimi organizacijami ne smejo biti vzpostavljene nobene institucionalne povezave. Pozitivna in negativna verska svoboda sta močno prisotni. Pozitivna verska svoboda zagotavlja, da država sama ukrepa na način, da zagotovi učinkovito uresničevanje verske svobode, negativna verska svoboda pa ima obrambno nalogo. Zagotavlja,da država ne posega v versko svobodo 7. Poudarjena negativna verska svoboda nadomesti prejšnje državno pokroviteljstvo. c) Model nepopolne ločitve države in verskih organizacij Zid ločitve je pri tem modelu nižji in laže premostljiv kot pri prejšnjem modelu. Pojasnimo ga lahko s tako imenovanim Lemonovim testom, ki ga je v okviru svoje prakse razvilo ameriško zvezno vrhovno sodišče. Z njim je določilo, da morajo imeti pravni akti vseh ameriških zveznih držav sekularne temelje. Učinki zakonov ne smejo biti taki, da bi posamezna veroizpoved imela prednost pred katero drugo. Po drugi strani učinki zakonov ne smejo povzročiti zapostavljanje določene veroizpovedi na račun druge. Tisti, ki ima javno oblast, mora vse verske skupnosti obravnavati enakopravno. d) Sodelovalni model Zidu ločitve pri tem modelu ni več. Verske organizacije in država med seboj sodelujejo. Če imajo največje verske organizacije status subjekta javnega prava in nekatera pooblastila, gre za model delitve in sodelovanja, sicer pač ne. Verske organizacije z 5 Drenik, Šturm, 2004, str. 63 64 6 Pengov, 2011, str. 95 107 7 Šturm:2004:str. 14 6

javnopravno osebnostjo ne sodijo v sestavo državne uprave. Ta model ne dopušča državne cerkve, ta je pogosto ustavno prepovedana. e) Model formalne enotnosti države in verskih organizacij Ta model dovoljuje politični oblasti ustanovitev državne cerkve, ali da se poistoveti z določeno veroizpovedjo. Iz tega lahko potegnemo tri izpeljave. Prva pravi, da se država tako močno poistoveti z določeno veroizpovedjo, da razmerje že meji na šesti model. Po drugi lahko država prizna določeno veroizpoved za uradno, obenem pa je bolj ali manj strpna do drugih. Tretja pravi, da država lahko določenim verskim skupnostim podeli poseben zgodovinski pomen, ki za posledico nima nikakršnih privilegijev. Model formalne enotnosti države in verskih organizacij ima naslednje značilnosti: država in verska organizacija ohranita lastni organizacijski strukturi, težita k različnim ciljem, imata vsak svoj proces odločanja, verska organizacija ne posega v polje odločanja javne oblasti in vsakomur je zagotovljena verska svoboda. f) Model celovite enotnosti države in verskih organizacij Državna in verske organizacije se po tem modelu tesno prepletajo. Pravne dolžnosti se prekrivajo z verskimi, kar ima za posledico izrazito omejenost svetne oblastne avtoritete. Tukaj že lahko govorimo o obliki teokratske vladavine. Pri prejšnjem modelu država sicer daje prednost določeni veroizpovedi, a zagotavlja versko svobodo, medtem pa je pri tem modelu vsaka druga veroizpoved prepovedana. V nadaljevanju bomo predstavili odnose med državo in verskimi skupnostmi v nekaterih evropskih državah. 2.1 AVSTRIJA Avstrija kot zgledna evropska država s cerkvami in verskimi skupnostmi dobro sodeluje. Prizadeva si za strpen dialog. Na institucionalni ravni so država in verske skupnosti ločene. Država zagotavlja individualno svobodo verskega in filozofskega prepričanja, prav tako pa jamči, da imajo lahko verske skupnosti pravico do korporativnega delovanja v javnosti 8. 8 Potz, 2005, str. 395 7

Leta 2001 je bila glede na popis verska slika v Avstriji sledeča. Tabela 1: Verska slika Avstrije leta 2001 Veroizpoved delež Katoličani 73,66 % Protestanti 4,68 % Muslimani 4,30 % Pravoslavni Kristjani 2,17 % Jehove priče 0,29 % Starokatoliki 0,18 % Budisti 0,13 % Judi 0,10 % Binkoštno gibanje 0,09 % Orientalni pravoslavni kristjani 0,06% Evangeličani 0,06 % Sedemdnevni adventisti 0,05 % Novi apostolci 0,05 % Osebe brez verske opredelitve 11,99 % Vir: Potz, 2005, str. 391 Pri odnosih med državo in cerkvijo, kar se tiče različnih veroizpovedi, se bomo posvetili predvsem področju šolstva in izobraževanja. Verske skupnosti pridobijo pravno osebnost po Zveznem zakonu pravnih osebnosti iz leta 1998, ki določa definicijo, pogoje in postopek, po katerem lahko verska skupnost pridobi pravno osebnost. Verske skupnosti zakon opredeljuje kot zakonsko nepriznana združenja pripadnikov določene veroizpovedi. Da pridobijo status pravne osebe, morajo po tem zakonu verske skupnosti nasloviti vlogo na zveznega ministra za šolstvo in kulturo. To morajo storiti šest mesecev po prispetju vloge, vendar le v primeru, če v tem roku ni bil vročen sklep o zavrnitvi statusa pravne osebe. Zvezni minister za šolstvo in kulturo prejem vlog objavi v uradnem listu, in sicer v prilogi Wiener Zeitung. O pridobitvi statusa pravne osebe se izda ugotovitvena odločba, ki mora vsebovati ime verske skupnosti in notranje organe, ki jo zastopajo navzven. Verske skupnosti, ki po tem zveznem zakonu uživajo status pravnih oseb, se lahko označujejo za verske skupnosti, ki jih zaznava državna evidenca. Statut verske skupnosti mora po tem zveznem zakonu vsebovati ime verske skupnosti, ki se ne zamenjuje z obstoječimi verskimi skupnostmi s statusom pravnih oseb ter z zakonsko priznanimi cerkvami ali verskimi združbami ali njihovimi ustanovami. Statut mora vsebovati opis verskega nauka, ki je drugačen od nauka obstoječih verskih skupnosti po tem zveznem zakonu ter od nauka zakonsko priznanih cerkva in verskih združb. Opredeljeni morajo biti smotri in cilji verske skupnosti, ki izhajajo iz verskega nauka, kot tudi pravice in dolžnosti pripadnikov verskih skupnosti. Določeni morajo biti pogoji za začetek in prenehanje članstva, način imenovanja organov verske skupnosti, navedeni podatki o načinu pridobivanja sredstev za pokritje materialnih potreb ter kot zadnje določila ob prenehanju statusa pravne osebe. Dodatni 8

pogoji za zakonsko priznavanje verskih skupnosti po zakonu iz leta 1874 so: da mora verska skupnost obstajati najmanj 20 let, od tega najmanj 10 let kot verska konfesionalna skupnost s statusom pravne osebe v skladu s tem zakonom, da mora imeti najmanj dva pripadnika na tisoč prebivalcev Avstrije po zadnjem popisu, prihodke in premoženje mora uporabljati za verske namene. Sem spadajo tudi dobrodelni in neprofitni nameni v povezavi z verskimi smotri. Verska skupnost mora imeti pozitiven odnos do družbe in države in se ne sme vesti protizakonito do obstoječih zakonsko priznanih cerkva in verskih družb ter drugih verskih skupnosti. Verske namene lahko subjekti uresničujejo tudi v obliki drugih pravnih oseb zasebnega prava. Vsi, ki ne morejo pridobiti pravne osebnosti po posebnem zakonu, lahko ustanovijo društvo, ki ima verske namene. Tak primer je Scientološka cerkev, ki nima pravne osebnosti kot verska skupnost. Za ustanovitev društva se upoštevajo civilnopravni predpisi, in sicer Zakon o društvih iz leta 2002 9. 2.1.1 Verska vzgoja v Avstriji Kar se tiče verske vzgoje v Avstriji, so zanjo v šolskih prostorih odgovorne verske skupnosti. Verska svoboda pripada tako učencem kot njihovim staršem. Avstrijski sistem je do različnih ver in veroizpovedi zelo spoštljiv. V učilnicah so lahko verski simboli, če je večina učencev, ki obiskujejo verouk v teh učilnicah, pripadnikov te religije. Denimo, če je večina učencev v določeni učilnici katolikov, na zidu lahko visi križ. Tisti, ki religijo uči, mora to učencem početi na njim razumljiv način, ki pa mora biti v skladu z religijskim naukom. Učenci, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti, morajo namesto verskega pouka obiskovati pouk etike. Ta je bil poskusno uveden že leta 1997, v šolskem letu 2003/2004 pa je potekal že v več kot stotih šolah. Organizacija, umestitev in nadzor verskega pouka je prepuščena cerkvi ali verski skupnosti. Država ima pravico nadzirati verski pouk prek določenih šolskih organov, ki so pristojni za disciplinske ukrepe in njihovo izvajanje. Pomembno je, da si zapomnimo, da so verske skupnosti tiste, ki nadzirajo verski pouk, in ne država. Verska vzgoja je kot obvezni predmet enakovredna drugim predmetom. Vsi učenci, ki so člani pravno priznane cerkve ali verske skupnosti, morajo obvezno hoditi na versko vzgojo, ki poteka o njihovi veroizpovedi. Verska vzgoja poteka na osnovni šoli, srednji šoli, izobraževalnih kolidžih, agrikulturnih kolidžih, gozdarskih kolidžih Kar se tiče drugih šol, je verska vzgoja prav tako mogoča, vendar kot izbirni predmet. Učenci, ki še niso dopolnili 14 let, so lahko oproščeni verske vzgoje, če starši na vodstvo šole naslovijo pisno prošnjo. To morajo narediti v prvih desetih dneh vsakega šolskega leta. Ko enkrat dopolnijo 14 let, lahko tako prošnjo napišejo sami. Učni načrt za versko izobrazbo sprejmejo cerkve in verske skupnosti, ministrstvo za izobraževanje pa mora biti o učnem načrtu obveščeno. Potem učni načrt objavi, vendar ima to le ugotovitveni pomen. Državno dovoljenje za objavo učnega načrta ni obvezno, edina omejitev glede tega je, da knjige in drugi materiali, ki se uporabljajo za izobraževalne namene, niso v nasprotju z namenom vzgajanja odgovornih državljanov. Knjige za šolsko versko izobraževanje so vključene v šolski knjižni program, njihovo izdajanje financira država. Učitelji in učenci se lahko udeležujejo verskih obredov, kot je šolska maša, to je prepuščeno njihovi svobodni volji 9 Drenik, Šturm, 2004, str. 77 78 9

in odločitvi. Pristojni za imenovanje učiteljev verske vzgoje v šolah so: federacija, država, cerkev ali verske skupnosti. Za učenje verske vzgoje je pristojna samo oseba, ki ima dovoljenje zgoraj omenjenih institucij. 10 2.1.2 Akademije, ki ponujajo versko izobrazbo v Avstriji Zakon AkademienStudienG iz leta 1999 je spremenil dotedanjo organizacijo verskih akademij. Do leta 1999 jih je organiziral zakon PrivatschulG. V uporabo je prišel nov izraz: univerze za pedagoške poklice. To je imelo pomemben vpliv zlasti na islamske akademije. Novi zakon je namreč zahteval tri najpomembnejše principe poučevanja na univerzitetni ravni: govori namreč o območju in svobodi znanstvenih teorij in mnenj, medmrežni povezavi med raziskovanjem in učenjem ter enakopravni obravnavi moških in žensk. Tako je islam prvič izkusil vključevanje skozi državno zakonodajo na univerzah. 11 2.1.3 Teološke fakultete na državnih univerzah 2.1.3.1 Katoliške teološke fakultete Avstrija ima katoliške teološke fakultete v okviru univerz v Gradcu, Innsbrucku, Dunaju in Salzburgu. Peti člen konkordata zagotavlja njihov obstoj, financira pa jih država, in sicer z namenom, da bi duhovščina pridobila akademsko izobrazbo. Njihovo notranjo organizacijo in izobraževalni proces usmerja država z zakonom o univerzah. Notranjo organizacijo predpisuje zakon UnivG iz leta 2002. Izraz izobraževalna praksa se v tem kontekstu navezuje na pravila iz akademskih študij tega zakona. Treba je omeniti tudi izklicen pridržek v korist pogojev, ki se nanašajo na konkordat. (UnivG, oddelek 38) Akademske teološke diplome, ki jih podeli papeška akademija v Rimu, imajo v Avstriji enako veljavo kot državne diplome. Imenovanje profesorjev in predavateljev mora potrditi odgovorna cerkvena avtoriteta. Če ta svoje delovanje umakne, profesor ali predavatelj ne sme več poučevati. Peti člen konkordata dovoljuje tudi to, da pristojne cerkvene avtoritete same ustanovijo teološko fakulteto. Fakulteta za protestantsko teologijo Zvezna država mora vzdrževati fakulteto za protestantsko teologijo in ji zagotavljati šest stalnih mest v okviru Dunajske univerze. Tako poskrbi za akademsko izobrazbo ordinandov, teološko raziskovanje in poučevanje. Profesorji na fakulteti morajo obvezno biti člani Protestantske cerkve. Ob imenovanju profesorja na Dunajsko univerzo mora komisija, ki je zadolžena za imenovanje, pridobiti mnenje protestantske cerkvene avtoritete. 10 Potz, 2005, str. 404 405 11 Potz, 2005, str. 405 406 10

2.1.3.2 Cerkvene zasebne univerze Zakon Universitäts AkkreditierungsG iz leta 1999 je prinesel to, da država na področju univerz nima več prevlade. Od takrat dalje je mogoče ustanavljati zasebne univerze. Tako je leta 2000 nastala katoliška teološka zasebna univerza v Linzu. 12 2.2 BELGIJA 2.2.1 Verska slika v Belgiji Belgija je vedno bliže sodelovalnemu modelu odnosov med državo in verskimi skupnostmi. Včasih je bila blizu francoskemu modelu ločitve države in verskih skupnosti, vendar danes ni več tako. To lahko vidimo po tem, ker se prispevki za pokojninsko zavarovanje cerkvenih uslužbencev plačujejo iz javnofinančnih blagajn. 13 Točne verske pripadnosti ni mogoče določiti. Nacionalni cenzus o tem vprašanju ne obstaja več, pa tudi ko je še bil, je veliko Belgijcev menilo, da vprašanje o veroizpovedi ni ustrezno, ker se tako ne spoštuje verska svoboda. Nekatere statistike kljub temu obstajajo. Belgija ima danes nekaj več kot 10 milijonov prebivalcev, približno 70 % jih pripada rimskokatoliški cerkvi. To je velik odstotek, vendar je 10 % manjši, kot pred 20 leti. Protestantov naj bi bilo v Belgiji med 70 in 100 tisoč, kar je manj kot odstotek prebivalstva. Muslimani, ki so prisotni v Belgiji od leta 1960 dalje, pomenijo približno 4 % prebivalstva. Vse druge verske skupnosti so znatno manjše kot zgoraj navedene. V Belgiji živi približno 21 tisoč anglikancev, 40 tisoč judov in več kot 60 tisoč pravoslavnih kristjanov. Ko se govori o tistih ljudeh, ki ne pripadajo nobeni verski skupnosti, je treba biti previden glede njihovega števila. Predstavniki uradnih gibanj nevernikov so omenjali, da je teh v Belgiji 1,5 milijona ali 15 % vsega prebivalstva. Po vladnih podatkih pa je bilo nevernikov le 350 tisoč. Razliko med tema dvema številkama je mogoče pojasniti s tem, da so številni ljudje ateističnega prepričanja, ampak obenem ne želijo biti del dobro organiziranih uradnih skupin ateistov. V Belgiji je močno prisoten proces sekularizacije. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je celo še močnejši kot na Nizozemskem ali v Nemčiji. Kljub vsemu je religija še vedno močno navzoča, označujejo jo celo za socialni fenomen. Čedalje močneje je zastopana tudi na političnem parketu zaradi pogostega priseljevanja iz držav, v katerih je islam glavna religija. 14 2.2.2 Vera v belgijskem šolstvu Cerkve, sploh Katoliška cerkev, so vedno imele pomembno vlogo v belgijskem kulturnem življenju, saj 60 % belgijskih srednješolcev hodi v katoliške srednje šole. V Flandriji celo 75 %, kar je najvišji odstotek v vsej zahodni Evropi. Tudi druge verske skupnosti so na tem področju dobro organizirane. Judovska vera ima že dolgo tradicijo na tem območju. Septembra leta 1989 je prva islamska šola v Belgiji odprla svoja vrata, gre za šolo Al Ghazi v Bruslju. V zvezi z njo je več belgijskih politikov izrazilo svoje pomisleke. Za nekoga, ki ni Belgijec, se zdi organizacija belgijskega šolstva zelo 12 Potz, 2005, str. 406 407 13 Pengov, 2011, str. 95 107 14 Torfs, 2005, str. 9 11

zapletena: Belgija ima na eni strani uradno šolsko omrežje, na drugi pa omrežje posameznih jezikovnih skupnosti. Petnajstega julija 1988 se je omrežje jezikovnih skupnosti popolnoma spremenilo, od tega dne dalje nizozemska, francoska in nemška jezikovna skupnost samostojno organizirajo svoje izobraževanje. To pomeni, da lahko sami uresničujejo svoje politične cilje skozi svojo zakonodajo. Edino, kar jih zavezuje, je 24. člen ustave. Ta zagotavlja zaščito izobraževanja za vse politične opcije. To je razvidno iz prvega odstavka člena, ki pravi, da skupnost zagotavlja svobodo izbire staršem in zagotavlja izobraževanje. Nevtralno mora biti v smislu, da ne daje neupravičene prednosti nobeni vrsti ideologije. Spoštovati mora filozofska, ideološka in verska prepričanja učencev in staršev. Javne šole v okviru obveznega izobraževanja ponujajo izbiro med tem, ali bo učenec obiskoval ure ene od uradno priznanih religij ali pa ure etike, ki nimajo verskega ozadja. Tretji odstavek 24. člena zavezuje izobraževalne ustanove, da za čas obveznega izobraževanja, ki traja do 18. leta, učencem krijejo vse stroške. V Belgiji je prihajalo do številnih kočljivih situacij, ker marsikdo ni hotel obiskovati ne verskega pouka ne ur etike. Lahko bi se reklo, da ne toliko zaradi moralnih dilem kot zaradi nezainteresiranosti. Vlada je bila na to pripravljena: z okrožnico, ki jo je izdala 8. julija 1992, o neobiskovanju tako etike kot verskega izobraževanja ni bil več pristojen odločiti minister, ampak je bila ta prepuščena odboru guvernerjev na posamezni šoli. To je pripomoglo k večji sproščenosti tako na urah etike kot na religijskih urah posamezne veroizpovedi. Na univerzitetni ravni ni medmrežnih povezav med univerzami in teološkimi raziskavami. Fakulteta za protestantsko teologijo je bila ustanovljena leta 1950, kot inštitut na univerzitetni ravni pa je bila priznana leta 1963. Instituut voor Hoger Joodse Studies/Institut de Hautes Études Juives je bil ustanovljen leta 1959, povezan pa je bila z inštitutom sociologije na univerzi ULB v Bruslju. Od akademskega leta 2000 2001 je nizozemsko govoreči del inštituta prevzel novonastali Inštitut Joodse Studies Univerze v Antwerpnu. Ta prejema finančno podporo flamske skupnosti. Najmočnejša in najbolj razvita teologija v Belgiji je katoliška teologija. Belgija ima šest katoliških univerz. Treba pa se je zavedati, da ko govorimo o katoliških univerzah, mislimo predvsem na sociološki pojem, manj na ideološki. Na katoliških univerzah dela veliko osebja, ki ni katoliške vere, prav tako jih obiskuje veliko število študentov, za katere velja enako. Katoliško teologijo učijo na dveh univerzah, to sta Katholieke Univesiteit Leuven (tu učijo v nizozemščini in angleščini) ter Université Catholique de Louvain (tu učijo v francoščini.) Kanonsko pravo učijo samo na Katholieke Universiteit Leuven, in sicer v angleškem in nizozemskem jeziku. 15 2.3 ITALIJA 2.3.1 Verska slika v Italiji V Italiji je prevladujoča vera katoliška vera. Upoštevati pa je treba različne vidike tega. Težko je namreč ugotoviti, koliko Italijanov dejavno prakticira katoliško vero, zato je z majhnim zadržkom treba jemati tudi določene deleže. Več kot 90 % učencev na državnih šolah obiskuje katoliško versko vzgojo, medtem ko manj kot 40 % 15 Torfs, 2005, str. 20 23 12

davkoplačevalcev da del prihodkovnega davka (imposta sulle persone fisiche ali IRPEF), ki ga je mogoče nameniti določeni veroizpovedi ali državnim institucijam, ki se ukvarjajo s socialnim skrbstvom. V skladu s katoliško vero se sklene 70 % cerkvenih porok, medtem ko le 30 % krščenih katolikov redno obiskuje nedeljske maše. Ker papeška država leži v osrčju Italije, ima Katoliška cerkev na vsakdanje življenje v Italiji velik vpliv ne glede na to, da veliko število Italijanov svoje vere ne prakticira redno. 16 Italija ima sicer specifičen odnos do verskih skupnosti. Lahko bi ga razvrstili v tri stopnje: v prvo spada Katoliška cerkev, 7. člen italijanske ustave pa ji zagotavlja suverenost in neodvisnost. Osmi člen zagotavlja pravico vsem drugim prepričanjem, da se organizirajo v skladu s svojimi statuti, dokler niso v nasprotju z italijanskim pravom. To zagotavlja vsem prepričanjem visoko stopnjo notranje samostojnosti. Država se ne sme vmešavati v njihove zadeve in jih nadzirati. 17 Vendar to ni bistvo vodilnega položaja Katoliške cerkve. Še dodatno ji utrjuje položaj sporazum iz Ville Madame. Na drugo stopnjo spadajo prepričanja, ki so sklenila sporazum z državo, ta pa so prisotna v Italiji že dolgo časa (denimo judi, protestanti ). S sporazumi so si zagotovila položaj, ki je zelo podoben tistemu, ki ga ima Katoliška cerkev. Na tretjo stopnjo spadajo prepričanja, ki so se šele nedavno ustalila v Italiji. Sem spadajo tako muslimani kot tudi tako imenovana nova religijska gibanja, na primer scientologi. Njihov položaj urejajo zakon iz leta 1929 in razni splošni zakoni o združenjih, vendar ne morejo uživati različnih ugodnosti, kot so pravica do financiranja, verskega izobraževanja in pastoralne oskrbe. 18 2.3.2 Vera v italijanskem šolstvu Italija nima teoloških fakultet v okviru državnih univerz. Kljub temu ni ovir, da različna prepričanja ne bi ustanovila šol in drugih izobraževalnih institucij, med katere sodijo izobraževalne institucije kakršnekoli ravni in vrste. Zagotovilo za to je 33. člen italijanske ustave, ki to dovoljuje vsem zasebnim pravnim osebam. Sporazum iz Ville Madame in nekateri drugi sporazumi z drugimi prepričanji večinoma potrjujejo 33. člen italijanske ustave. Dolgo časa zasebne šole (tudi tiste z versko podlago) niso prejemale nobene finančne pomoči od države. To se je spremenilo šele leta 2000 z zakonom, ki predvideva, da so družine, ki pošljejo svoje otroke v zasebne šole, upravičene do delne povrnitve šolnine. Na področju izobraževanja potekajo polemike predvsem, kar se tiče vere v državnih šolah. Tu je velika razlika med pravili, ki se tičejo Katoliške cerkve na eni strani in drugih prepričanj na drugi strani. Sporazum iz Ville Madame zagotavlja dve uri verske izobrazbe v osnovni šoli na teden, pozneje pa eno uro na teden. Na univerzi verska vzgoja ni več predvidena. Država pokriva vse finančne stroške katoliškega izobraževanja. Vsakič, ko starši učence vpišejo v šolo, ali na koncu vmesnega šolanja, ki se običajno konča pri 13 letih, se morajo ti odločiti, ali bo njihov otrok obiskoval katoliške izobraževalne ure v šoli ali ne. Če se starši odločijo, da jih ne bo obiskoval, se 16 Ferrari, 2005, str. 209 17 Ferrari, 2005, str. 217 18 Ferrari, 2005, str. 213 13

otrok v času teh ur lahko posveti drugim predmetom ali pa ta čas lahko zapusti šolsko ozemlje. To pravico je učencem podelilo ustavno sodišče po dolgem konfliktu leta 1991. Učitelje verske vzgoje izbere škof iz določene škofije s seznama ljudi, ki imajo za to potrebno izobrazbo, obvladati pa morajo teologijo in določene cerkvene discipline. Škof za njih jamči s pisnim potrdilom, da so primerni za zagotavljanje verske izobrazbe. V primeru umika škofovega potrdila, učitelj ne sme več predavati na urah katoliške vzgoje, ampak mora predavati drug predmet, če ima za to ustrezno izobrazbo. V primeru, da je nima, mu ponudijo opravljanje drugega poklica v javnem sektorju. Učni načrt za katoliško versko izobraževanje je potrjen s sporazumom, ki je ga skleneta minister za javno izobrazbo in predsedujoči italijanske škofovske konference za vsako vrsto šole posebej. Šolske knjige z versko vsebino mora potrditi škofovska konferenca in škof v tisti škofiji, v območje katere spada šola, kjer bodo uporabili knjige za verski pouk. Tistih šest verskih skupnosti, ki so dosegle sporazum z državo, lahko napoti svoje učitelje na državne šole. To so: Tavola Valdese (valdensijanci), Krščanske cerkve sedmednevnih adventistov, Binkoštna cerkev Assemble di dio, Zveza judovskih skupnosti, Krščansko-evangeličanska baptistična unija in Luteranska cerkev. Z italijansko državo sta sporazume sicer podpisala tudi Krščanska kongregacija Jehovih prič in Budistična unija leta 2000, a jih parlament še ni potrdil, zato nimata pravic, da bi na državne šole napotili svoje verske predstavnike, kot jih ima zgoraj omenjena šesterica. Sporazumi med italijansko državo in nekaterimi drugimi manjšinskimi verskimi skupnostmi imajo tudi pomembno vlogo. Vsebujejo pravila, ki so zelo pomembna v smislu, da preprečujejo tako imenovano difuzno učenje religije. To učenje se izvaja pod krinko drugih predmetov in učenci so pogosto prisiljeni sodelovati v verskih obredih čaščenja. Zaradi difuznega učenja so tudi nekateri tradicionalni verski obredi postali predmet razprav. V Italiji je namreč zelo pogosto blagoslavljanje učilnic, ki ga enkrat na leto opravi član katoliške duhovščine. Pogosti so tudi drugi obredi, kot je udeležba učencev v verskih obredih med šolskimi urami, denimo katoliške maše in pastoralni obiski škofov na posameznih šolah. Dekret ministrstva za javno izobrazbo iz leta 1992 je skupinskim šolskim telesom dal pravico, da odločijo o verskih obredih na šoli oziroma da zagotovijo, da je udeležba v njih prostovoljna. Vendar so sodišča pozneje odločila, da so te dejavnosti v nasprotju z zakonom. Versko izobraževanje, kot ga predvideva sporazum Villa Madama, v Italiji številnim ni bil po godu, posredovati je moralo celo ustavno sodišče. Čeprav sistem ostaja enak, nekateri dvomi kljub vsemu ostajajo še naprej. Predvsem se nanašajo na nekatera nova pravna pravila, kot so pravilo, da država pokriva stroške katoliškega izobraževanja v šolah, ne pa tudi za druga verska prepričanja. Vendar je tudi res, da nekatere verske skupnosti same zavračajo možnost državnega financiranja. Sporno se zdi tudi omejevanje števila učilnic, kjer naj bi potekal verski pouk, za pripadnike tistih verskih skupnosti, ki so sklenile sporazum z državo, večkrat pa se govori tudi o tem, da ni prav, da se morajo učenci izjasniti o tem, ali želijo obiskovati katoliški verski pouk v šoli ali ne. To so problemi, ki so temeljnega pomena pri reformi italijanskega cerkvenega prava, ki se ponovno pojavljajo v drugih delih sistema, le da v drugačnih oblikah. Treba je omeniti tudi posebna pravila sporazuma Villa Madama: 10. člen sporazuma namreč pravi, da se država ne sme vmešavati v organizacijo cerkvenih seminarjev in cerkvenih disciplin, 14