Aleksander I. je bil slovenski kralj "Kraljevina Jugoslavija je tako kot Titova Jugoslavija del sloven navkljub," pravi dr. Sara Špelec, avtorica knjige o kralju Aleksan ske zgodovine in bo tako ostalo vsem vsiljenim pozabam dru z naslovom Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec Bojan Tomažič Pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete v Ljubljani je izšla knjiga dr. Sare Špelec z naslovom Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec, s podnaslovom Naš najdražji gost kralj Aleksander I. Karadordevič v slovenski časopisni zapuščini 1918-1934. Knjiga je prirej ena in s fotografskim gradivom obogatena avtoričina doktorska disertacija, opisuje rojstvo in razvoj jugoslovanske idej e, slovensko narodno prebujo združitev v Jugoslavijo, in Aleksandrove dogodivščine na slovenskih tleh, njegovo črno-belo podobo v zgodovinopisju in spominski literaturi ter še veliko tega, kar se v šoli o kralju nismo učili. Pogled nanj prek časopisnih člankov je pisan, prizanesljiv, enkrat bolj, drugič manj naklonjen. Je bil za Slovence pozitivec ali negativec? "Ne morem si kaj, da ne bi parafrazirala naslova svoje monografije in vzkliknila 'Zaboga, saj to je pa kompleksno vprašanje! V odgovori Sara Špelec. "Resen raziskovalec si mora v iskanju odgovora zastaviti vsaj tri podvprašanja: zakoga, zakaj invkaterem obdobju njegove vladavine?" Doba Aleksandrovega štetja se začne z njegovim regentstvom, se pravi z izvrševanjem dolžnosti leta 1921 preminulega kralja Petra I., nadaljevala se je z vodenjem Kraljevine SHS in se končala s tako imenovano šestojanuarsko diktaturo v letih od 1929 do 1934. Karadordeviči kot prva slovenska nacionalna dinastija Zgodovinska dejstva pomagajo razbliniti črno-bele obravnave, kakršnih je Aleksandrova vladavina prepogosto bila velika zmagovalka deležna. "Srbija je prve svetovne vojne, vkateri se je tedanji regent Aleksander proslavil kot vojni heroj, ki je s svojim narodom podoživel in preživel tako imenovano albansko golgoto, Slovenci pa smo se bojevali na strani poražencev. Predvojne vzklike 'Srbe na vrbe!' so sčasoma preglasili medvojni politični in časopisni pozivi k združitvi stoletja ločenih in v verige vkovanih treh plemen istega naroda. Pa vendar združitev ni zgolj posledica političnega pragmatizma, različne ideje južnoslovanskega združevanja so predvsem v hrvaškem prostoru obstajale že stoletja prej, a so v državni obliki preživele šele pod žezlom zmagovite dinastije Karadordevič, ki jo je tedanji slovenski časopisni diskurz proglasil za našo prvo nacionalno dinastijo." Slovenska javnost je Aleksandrovo vladavino pozdravila z bolj ali manj odprtimi rokami in visokimi pričakovanji. "Visokim pričakovanjem je bilo v precejšnji meri zadoščeno. 0 tem med drugim pričajo ustanovitev slovenske univerze, slovenizacija šolstva, zasedanje visokih političnih položajev z Antonom Korošcem na čelu in bliskovit gospodarski razvoj." Največje razočaranje slovenske konservativne politike je bila leta 1921 sprejeta centralistična vidovdanska ustava, ki je pristrigla krila njenim avtonomističnim težnjam. "Splošno negodovanje so izzvale nenehne parlamentarne krize in kasnejša nedemokratičnost kraljeve diktature, na seznamu tedanjih izbrisanih so se že leta 1920 znašli komunisti, po podpisu rapalske pogodbe pa so bili za priključitev k matični domovini prikraj sani primorski Slovenci. Nikola Pašič, prosrbski politik in naj večji trn v Aleksandrovi peti pri krepitvi jugoslovanskega sentimenta, naj bi na pariški mirovni konferenci izbruhnil celo s stavkom 'Šta če nam onaj kamen?' (Kaj nam bo tisti kamen?), kar prav gotovo zgodovinski kamen spotike." Devetdeset let od ostaja ukinitve posrednikov med ljudstvom in kraljem Letos mineva 90 let, odkar je kralj Aleksander sklenil, da med njim in narodom ne sme več biti posrednikov. "To ima seveda globlje politično ozadje, kije kulminiralo v uboju hrvaškega nekronanega kralja in največjega jugoskeptika Stjepana Radiča. A vonj po krvi je bil prisoten že pred streljanjem v parlamentu iz leta 1928. Aleksandrovo vladavino so med drugim zaznamovali hrvaško-srbski spor, spletkarjenje, škandali in podkupljivost največje Pašičeve stranke, kruto obračunavanje s hrvaškimi nasprotniki režima, na Slovenskem pa so kratko potegnili predvsem komunisti. Čeprav se je kralj po 25 različnih vladah in 21 ministrskih krizah odločil prevzeti državne vajeti, so mu več kot očitno ušle iz rok. Po eni strani sije bržkone edini v kraljevini prizadeval za oživitev duha homo yugoslavicusa, o čemer pričajo preimenovanje Kraljevine SHS v Jugoslavijo, kije bila že pred poimenovanje deželo južnih ime prestolonaslednika letom 1918 neuradno za obljubljeno Slovanov, srbsko hrvaško ime drugorojenca Tomislava in Petra, slovensko ime (temu bi etimologi na veliko oporekali) princa Andreja, križarjenje po deželi in občevanje z jugoslovanskim narodom, menjava državnih in vojaških zastav, celo njegovo nesrbsko obrito lice in, ne nazadnje, ukinitev škodljivih plemenskih strank. Po drugi strani pa je še vedno častil slavno srbsko zgodovino,
postavljal spomenike neznanim srbskim junakom, poostril je nadzor nad tiskom, uvedel strogo cenzuro in zaporne kazni, dopuščal nedemokratične volitve, da o nerazrešenem nacionalnem vprašanju, zaradi katerega je v marsejskem atentatu izkrvavel, sploh ne izgubljam besed," pravi dr. Sara Špelec. S kraljico sta se z avtomobilomvozila po Sloveniji Aleksander je poletja, z medenimi tedni vred, preživljal v blejskem dvorcu Suvobor, kjer se je na Vidov dan leta 1929 rodil tako imenovani slovenski princ Andrej. "Kot strasten lovec pa seje zelo rad zadrževal tudi v Kamniški Bistrici in v tamkajšnji, po Plečnikovih načrtih zgrajeni lovski koči. S kraljico Marijo sta po dolgem in počez prevozila slovenske kraje, obiskovala takšne in drugačne razstave, prireditve, zlete in odkritjem sokolske prisostvovala spomenikov, marsikateremu otroku je bil kralj ali celo krstni boter šišani kum, tisti, ki otroku prvi odreže šop las. Aleksander je nasploh bil naklonjen preprostim kmečkim ljudem, zato ni čudno, da se je z gorenj skim prebivalstvom prisrčno pomenkoval, mu v primeru naravnih ali delovnih nesreč nudil finančno pomoč, otrokom pa seje podpisoval v spominske knjige in jim prinašal najrazličnejša darila." Sara Špelec ugotavlja, daje pristno naklonjenost nedvomno spremljala tudi politična korektnost. "Ko je svojemu kasnejšemu namestniku Pavlu Karadordeviču predlagal, naj se po poroki v nasprotju z njim ne udomači v Beogradu, temveč v Zagrebu, ga je eden od ministrov vprašal, kaj bodo od dinastije imeli Slovenci, in takrat je menda vzkliknil: 'Zaboga, saj sem vendar tudijaz napol Slovenec!'" Maribor je obiskal med svojim prvim povojnim obiskom Slovenije, ko mu je bil v spremstvo dodeljen tudi general Maister. Slovenec je 1. julija 1920 imel na prvi strani naslov Triumfalen sprejem regenta v Mariboru. "Tri leta kasneje se je s knezom Arsenom udeležil mariborske obrtne razstave." V Mariboru so po atentatu kralju nameravali postaviti spomenik. "Konjeniški kip Borisa Kalina je bil, sodeč po maketi iz časopisja, mojstrovina brez primere." Zbirali so celo denar. "Temu, da seje spomeniška akcija končala, so zagotovo botrovale predvojne razmere." Predpisana režimska pozaba Aleksander je bil vtitovi Jugoslaviji malokdaj deležen resne in še manj samostojne zgodovinske obravnave. "Temu botruje dolgoletna predpisana režimska pozaba, a tudi pravljičarstvo tako imenovanih zgodovinarjev, ki s sovraštvom oziroma navijaštvom siromašijo svojo stroko in narodov kolektivni spomin. V zadnjih letih je tudi v slovenskem prostoru nastalo nekaj dragocenih zgodovinskih raziskav, ki ne črpajo iz črno -belega mitskega imaginarija in Aleksandrovo Jugoslavijo razumejo kot pomembno iniciacijsko dobo za izoblikovanje slovenske nacionalne (samo)zavesti." Sara Špelec upa, da bo njena raziskava Aleksandrove medvojne časopisne podobe spodbudila nadaljnja razmišljanja o njegovem življenju in vladavini. "Prvega decembra lani smo 100. obletnico ustanovitve Kraljestva, kasneje preimenovanega v Kraljevino SHS, proslavili z bolečim režimskim molkom. Tudi v Srbiji, kaj šele na Hrvaškem, je malo monarhistov ali SHS- -nostalgikov, a so pomembno zgodovinsko obletnico vendarle proslavili z velikima razstavama v Beogradu in Zagrebu. V nekdanji jugoslovanski prestolnici so posneli celo visokoproračunski film nekoliko nižjeumetniško- -zgodovinske vrednosti o kralju Petru I., mi pa se z izjemo redkih institucij - mednje, kolikor slišim, sodi Pokrajinski muzej Maribor - in posameznikov obnašamo, kot da se je naša zgodovina začela z letom 1945, ali še huje: s slovensko osamosvojitvijo. Če je jutri nov dan, še ne pomeni, da (pred)včerajšnji ne Vzorci so obstaja! enaki. "Če je bilo treba v T itovi Jugo slaviji pomesti pod preprogo vse, kar je zaudarja-
lo po monarhiji, danes izenačujemo in iz zgodovinskega spomina izganjamo vse nedemokratične sisteme, zato smo bolj papeški od papeža na inkvizicijo obsodili oba: Aleksandra in Tita." Aleksander in Tito sta šibila podobna Voditelja sta si tudi bila podobna. "Viteški kralj Zedinitelj in arhitekt svobode in bratstva in enotnosti sta bila spretna diplomata, deloholika in junaška borca, s katerima so se kitili narodne pesmi, javni prostori in ulice; pri nas je bilo več Aleksandrovih kot Titovih spomenikov. Svojo oblast sta utrjevala na kosteh slavnih prednikov, s časopisno cenzuro in političnimi zaporniki. Zanimivo je še, da sta svoje vojaške veščine oba mojstrila v Rusiji oziroma v Sovjetski zvezi in daje bil Aleksander kljub kraljevskemu pedigreju v marsikaterem oziru skromnejši in do konca zvest svojim gauloisesom, Tito pa se je razvajal s kubankami. Oba sta bila strastna lovca, Aleksander jev nasprotju s Titom civilno obleko nosil samo med lovom v Sloveniji. In kdo bi si mislil: tudi Aleksandra so za Nobelovo nagrado. Aleksandrovo jugoslovanstvo menda predlagali je temeljilo na narodnem zlitju, njegov rdeči naslednik pa se je največkrat izrekel za Hrvata in se modro učil iz predhodnikovih napak, a nacionalnega vprašanja vendarle ni uspel razrešiti. Oba sta veljala za naša najdražja gosta in za njima je žaloval svet, največji državniki." Bila sta v svetu priznana in spoštovana, doma pa eden izbrisan, drugi pod radirko. Tako je tudi z obdobji, ki sta ju zaznamovala. V Ljubljani so Italijani Aleksandrov kip razžagali, Petrovega razstrelili. "Izgubili smo veličasten spomenik kralja Petra I. iz leta 1931, kije stal pred ljubljanskim magistratom, in najveličastnejši konjeniški kip kralja Aleksandra. To umetnino Lojzeta Dolinarja so 6. septembra leta 1940 otvorili v prisotnosti prestolonaslednika regenta njegovega Petra, Pavla Karadordeviča in sina Aleksandra, a žal ni dočakala niti prvega rojstnega dne." Kar so nam uničili, bi bilo treba obnoviti. "Ne gre samo za jugoslovanske kralje, gre za celo plejado izbrisanih zgodovinskih velikanov, katerih spomeniki se niso nikoli vrnili z večnega čiščenja oziroma iz večnih lovišč. Če je naj večja travma slovenskega naroda njegova zgodovinska nedržavotvornost, težko razumem, zakaj so kamen spotike bronasti kamni naših velikih mož in žena. Nekogaršnji zgodovinski pomen se vendar ne vrednoti s srčki in všečki, upam, da bo homo sapiens porazil homoselfija! So posamezniki, ki skrbijo, da se zgodovinski spomin na tiste čase ne bi povsem izbrisal. Redki in zato toliko bolj dragoceni. V antropološkem svetuje to unikatni mislec Božidar Jezernik, v zgodovinskem med drugimi Jurij Perovšek, Jure Gašparič in Mateja Ratej, zbirateljski svet se ponaša z Nanijem Poljancem, lastnikom ene največjih zbirk dinastije Karadordevič na svetu." Med njimi je seveda tudi dr. Sara Špelec. ANALIZIRALA JE "Iz obdobja med letoma 1918 in 1934 sem podrobno pregledala tri osrednje slovenske časopise: liberalna Slovenski narod in Jutro ter konservativnega Slovenca, ob pomembnih letnicah, kijih imenujem Aleksandrov časopisni koledar, sem pod drobnogled vzela še 28 drugih časopisov najrazličnejših idejno-političnih usmeritev, tudi prepovedanega komunističnega Proleterja. K pomembnim letnicam med drugim prištevam prvodecembrski dan ujedinjenja oziroma zedinjenja, Aleksandrov rojstni dan, njegov prvi obisk Slovenije (resnici na ljubo je na slovenska tla prvič stopil že leta 1909, ko je kot prestolonaslednik anonimno obiskal Rogaško Slatino), Vidov dan, razglasitev šestojanuarske diktature, ustanovitev Kraljevine Jugoslavije in ne nazadnje marsejski atentat. Poleg tegaje časopisje dragocen vir mitoloških fabul o nastanku in izvoru, anekdot, pesmi in drugih kralju namenjenih slavilnih obrazcev. Po kritičnem medvrstičnem branju trdim, da medijska slika še zdaleč ni biiačrno-bela, datiskarski stroji niso plesali samo tako, kot so cenzorji žvižgali, in daje regionalni tisk oblast največkrat kaznoval s tu in tam že kar bolečim molkom. Podoba osrednjega časopisja vse do leta 1929 predstavlja dihotomijo slovenskega prorežimskega liberalizma ter avtonomistično in oportunistično usmerjenega klerikalizma, po razglasitvi diktature pa seje kraljevo herojstvo v osrednjem tisku herojsko razmahnilo, čeprav ob pozornem branju pod njegovimi slikami predvsem v Slovencu naletimo tudi na kakšno režimsko bodico. Ne preseneča, daje komunistični Proleterdojugoslovanske buržoazne diktature sovražno nastrojen, in še manj, da kralj Aleksander vsesplošno medijsko odvezo in slavo doživi šele po svojem marsejskem padcu, ko o njegovih daljnosežnih zaslugah zajugoslovanski narod ne more biti več nobenega dvoma," pravi dr. Sara Špelec.
din Sovraštvo in navijaštvo siromašita narodov spomin Dr. Sara Špele: "Če je največja travma slovenskega A naroda njegova zgodovinska nedržavotvornost, težko razumem, zakaj so kamen spotike bronasti kamni naših velikih mož in žena." HHj E*- amb '. H&jH Kfj V* S 9HyEBB jl WSy J *?+*... H B _. I5H Kralj Aleksander na lovu v Sloveniji sredi dvajsetih let v A spremstvu vodje vseh lovišč Kraljevine Jugoslavije Cirila Dimnika in nadlovca Rabiča. Fotografijaje iz Kraljeve zbirke Ljudskega muzeja Rogaška Slatina v lasti Nanija Poljanca.
v BigliEpTlE (R Spomenik kralja Aleksandra v Ljubljani so Italijani razžagali. Foto: Kraljeva zbirka LMRS A