Slovenski jezuiti XLV - 3 (262) junij 2011 Vsebina 66 Romanca o juliju zadnjega dne (god sv. Ignacija) 67 Prijateljem APOSTOLAT MOLITVE 69 Julij avgust MISIJONI 70 Provincial na obisku pri slovenskih jezuitskih misijonarjih v Zambiji in Malaviju 76 Velika noč v Afriki 82 Diamantna maša p. Radka Rudeža PRIČEVANJA 84 Duhovne vaje v vsakdanjem življenju TEK IN DUHOVNOST 87 Na krilih angelov 89 Na maratonu v Londonu 90 Polmaraton v Padovi 91 NAŠ UTRIP V BESEDI IN SLIKI 96 Obvestila 65 65
Slovenski jezuiti Od nékdaj je pesnikom marsikaj dano Pred vrati nebeškimi s harfo stojim in pojem o Vitezu z blaženo rano ljubezni, ki zanjo je kriv Božji Sin. Iz okenca v vratih me Peter pozdravi:»lepó, da si príšel Junaka slavít! Če hočeš, se rad ti še sam bo predstavil Ne, Peter! Sem čisto preprost jezuit. A prošnjo imam: ko ga boste slavíli, v uho mu pošepni, nikar ne na glas: zvestó so njegovi Slovenci se bíli a malce močneje naj prosi za nas!«vladimir Kos 66
junij 2011 Dragi prijatelji! V rokah imate že tretjo številko Slovenskih jezuitov zavito v novo podobo. Pred časom sem dobil pismo izkušenega moža, ki vprašuje kdo je tisti, ki je narisan na platnicah. Morda je platnico najlaže razložiti s priznanjem, da šele iščem Njegov obraz. Saj ne gre za osebno iskanje, ki nima zveze s sočlovekom ali skupnostjo. Niti ne gre za romantiko, pa tudi za umetniško razumevanje ne. Velika skušnjava bi bila tudi natančno upodobiti moža, ki je pred nekaj manj kakor dva tisoč leti hodil po galilejskem prahu, pod drevesi, delal kruh in ozdravljal gobave. Nekdo bo sicer rekel, Bog se je učlovečil. Prišel je kot Jezus. Že res, a potem je umrl in vstal. Magdalena v vrtu je videla vrtnarja, ribiči mladega moža, ki hodi po obali. Tomaž ni verjel. Vsi ti, ki so ga še nedavno tega gledali z očmi v oči. Danes o Njegovem obrazu ne vemo veliko več, kakor nam kažejo različne podobe, ob katerih smo odraščali. Kdo, če sploh kdo, natančno ve, kakšno je Njegovo obličje? Pa vendarle se ne smemo vdati. Platnice, v katere je ovita revija, so nastale kot odtis, skica za prt. Prt si lahko predstavljamo zgolj kot slutnjo prave Božje podobe, kolikor mi je v tem kratkem življenju pač dano razumeti. Saj verjamem, da je obličje Boga večje od obraza moža. Še več, niti v človeško srce ne vidim. Kako naj potem človeka ocenim, kaj šele sodim? Ker vem, da obličja drugega nikdar ne bom spoznal, mi ostaja želja, da bi ga, jo, preprosto sprejel. Platnice revije, ki jo držite v rokah, so nastale v globokem zavedanju o osrednjem poslanstvu krščanske vere in osebni poklicanosti kristjanov, namreč iskati Božjo podobo na obrazu naših bližnjih. Da bi v sočloveku zagledali Njega in končno verjeli, da Ta biva sredi nas, v naših bližnjih, moških in ženskah, otrocih vsega sveta. Uvodna pesem te številke vas PRIJATELJEM 67
Slovenski jezuiti vpelje v svet svetnika, kakor ga vidijo občutljive pesnikove oči. V poletju, ko misijonarji prihajajo na oddih in obisk domov, beremo o Afriki. Ta številka nam poskuša približati duhovne vaje v vsakdanjem življenju, s pomočjo katerih je sredi stresnega vsakdana mogoče poglobiti osebno vero. Maraton je prispodoba vztrajnosti in preberemo lahko tri poročila o smislu. Vpogledamo v jezuitska življenja doma in v tujini. Skratka kjerkoli smo, ostanimo povezani. V zavedanju, da je to mogoče le skozi priznanje, da ne vemo vsega in pa vero v neskončno privlačnost skrivnostnega in nikoli dovolj spoznanega miru, ki ga prinaša Božji obraz. Robert Dolinar 68
junij 2011 julij Splošni:... Pomoč obolelim za aidsom. Da bi kristjani, posebno v najrevnejših deželah, pomagali premagati materialno in duhovno trpljenje obolelih za aidsom. Misijonski:... Redovnice v misijonih. Za redovnice, ki delujejo v misijonih, da bi bile pričevalke evangelija in živo znamenje Kristusove ljubezni. Slovenski:... Duhovniki. Za duhovnike, da bi moč za vztrajnost v poklicu in premagovanju težav črpali iz svete evharistije, iz češčenja Marije in zakramenta, ki so ga prejeli. avgust Splošni:... Ukoreniniti in utemeljiti svoje življenje v Kristusu. Da bi svetovni dan mladih v Madridu opogumil mlade po svetu, da bi ukoreninili in utemeljili svoje življenje v Kristusu. Misijonski:... Kristjani na Zahodu. Da bi kristjani na Zahodu, dojemljivi za delovanje Svetega Duha, ponovno našli svežino in navdih svoje vere. Slovenski:... Prijetno s koristnim. APOS TO LAT MO LIT VE Da bi na počitnicah, dopustih, izletih, romanjih in drugih sprostitvah znali prav povezati prijetno s koristnim. 69
Slovenski jezuiti Provincial na obisku pri slovenskih jezuitih misijonarjih v Zambiji in Malaviju MISIJONI V Afriki živi in deluje več slovenskih jezuitskih misijonarjev, trenutno pet v Zambiji (patri Jože Grošelj, Janez Mlakar, Janez Mujdrica, Radko Rudež in brat Jože Rovtar, ki je ta čas v Sloveniji) in dva v Malaviju (patra Lojze Podgrajšek in Stanko Rozman). To sta sosednji državi na jugu Afrike in pripadata isti jezuitski provinci imenovani Zambijsko-malavijska provinca Družbe Jezusove. V aprilu 2011 je misijonarje obiskal provincial slovenskih jezuitov p. Milan Bizant in pri tem od blizu spoznaval njihovo življenje, delovanje in okolje.»eno je, ko misijonarji pridejo na dopust (običajno vsake tri leta) in povedo marsikaj; nekaj drugega pa je biti tam, nekaj dni tam preživeti in tako z neposredno izkušnjo, kolikor je pač možno v kratkem času, spoznati njihov drugačen svet gledano kulturno, pa tudi duhovno-cerkveno,«pravi p. Milan. Misionarji in provincial 70
junij 2011 Delo in poslanstvo misijonarjev ni vezano le na zakramentalno-liturgično delovanje, pač pa je to širša pomoč ljudem v njihovem vsakdanjem življenju. Marsikje je tu vključena skrb za zdravo pitno vodo, saj je brez vode življenje zelo negotovo in izpostavljeno nevarnostim. Kopanje vodnjakov in ureditev črpalk ljudje na podeželju najprej potrebujejo. Tudi to je konkretna Božja skrb in ljubezen, ki se skloni do človeške stiske. Potem je tu skrb za šole ter zdravstvene ambulante. Za marsikaj od tega v Zambiji in Malaviju še ni poskrbljeno. Podobno je nekdaj v Evropi Cerkev delala prve korake na področju šolstva, zdravstva, sociale. Socialnih in zdravstvenih potreb je veliko. V Zambiji in Malaviju je vsak tretji prebivalec okužen z virusom HIV/AIDS. Posledično so mnogi otroci sirote in marsikateri od njih konča na cesti, prepuščen sami sebi. Čeprav je razširjena družina tradicionalni sistem, kako pomagati svojim članom v stiski, pa zaradi razširjenosti bolezni sedaj to ne zadostuje. Potrebna je dodatna skrb in pomoč. Med obiskom sem se srečal s tamkajšnjim provincialom. Pogovor je tekel tudi o vprašanju, ali so misijonarji še vedno potrebni. Zambijski provincial je odgovoril, da so še potrebni, pomembno pa je, da imajo zares misijonski poklic. Najbolje je, da kandidati za misijonarje pridejo že med študijem, si pridobijo prve izkušnje, se naučijo jezika, potem pa lahko nadaljujejo. Čeprav je domačih jezuitov že veliko, večina članov province so domači jezuiti, in čeprav jezuiti predajajo župnije škofijskim duhovnikom ter se usmerjajo na največje potrebe ljudi in Cerkve, je misijonarstvo še vedno aktualno. Današnje misijonarstvo je drugačno od nekdanjega, ki je bilo večinoma enosmerno. Sedaj je mnogo bolj dialoško: misijonarji dajo nekaj, kar imajo in domačini lahko dajo nekaj misijonarjem. Krščanstvo v Zambiji in Malaviju je mlado, dobrih sto let zgodovine in je potrebno dozorevanja ter inkulturacije v domačo stvarnost. Počasi in vztrajno Jezus pronica v njihova stara verovanja. Skupaj smo Kristusova Cerkev, ki je prostor Božjega odrešenja v Kristusu. Po obisku mi najbolj ostaja izkušnja živosti tamkajšnje Cerkve. Npr. v župniji Stanko Rozman in voda 71
Slovenski jezuiti Stanko Rozman in provincial Kasungu je letno povprečno 1200 krstov; v desetih letih, kolikor je stara župnija, dvanajst tisoč. To govori o rasti in obetavni prihodnosti. Potem je tu žeja ljudi po Bogu. Branje Svetega pisma vzamejo zelo resno, ljudi žeja po duhovnih dobrinah. Ustvarjajo se krščanska občestva, v katerih se verniki tedensko srečujejo, se pogovarjajo o veri, berejo Sveto pismo, skupaj molijo in si dejavno med seboj pomagajo, vse pa je znamenje živosti Cerkve. Potem je vse polno mladih na ulicah in tudi v cerkvah. Dejavna navzočnost tamkajšnjih laikov bi nam v Sloveniji lahko bila za zgled. Med obiskom mi je večkrat prihajala misel na našo evropsko kulturo sekularizma, ki iz javnosti izriva Boga. Ljudje so me tam večkrat vprašali, zakaj ljudje v Evropi ne hodijo množično v cerkev. Odgovoril sem jim, da ne potrebujejo Boga, Božjega odrešenja in niti Cerkve. Težko so razumeli ta moj odgovor. Ni dvoma, da se bo vera v Kristusa nadaljevala. Če ne toliko v Evropi - kljub temu da obstajajo izredno močna znamenja Božjega delovanja, a se zdijo bolj kot simbolna resničnost, kot oaza sredi sekularizirane kulture, kakor pa množičnost in vpliv v družbi - pa v Afriki in drugod po svetu, kjer je žeja po veri v Boga velika in je tudi versko življenje živo. Vsak od misijonarjev je svojski; dal se je na razpolago za različne naloge glede na osebne sposobnosti in želje ter glede na potrebe tamkajšnje Cerkve. Naj na kratko predstavim vsakega: P. Radko Rudež je izmed slovenskih misijonarjev najdlje v Afriki prišel je davnega l. 1956. Deloval je na mnogih župnijah. Znan je po tem, da je v župnijah, kjer je deloval, obiskoval ljudi kar vse po vrsti, ne glede na to, ali so bili katoličani ali ne in tako se je zelo približal domačinom ter postavil temelje za pastoralno delovanje. Naučil se je njihovih jezikov (činijandža, čibemba, čitonga, čišona, ). Nadalje je znano, da je učil ljudi pesmi, ki jih je sam priredil ali spisal. Sedaj, pri svojih skoraj 90 letih živi v Lusaki, v hiši za ostarele jezuite. Pravi, da se dobro počuti. Tako njegovo življenje teče naprej tam, kjer je teklo skozi mnoga desetletja. P. Janez Mlakar je v Zambiji od l. 1973, ko je zaključil študij teologije na Irskem. 72
junij 2011 Deloval je predvsem na župnijah, torej v neposredni pastorali. Sadovi so vidni. Npr. nedavno je v svojem desetletnem delovanju v Nampundwi pripomogel k organiziranosti cerkvenega občestva do take mere, da so področje in občestvo prevzeli domači škofijski duhovniki. To pomeni, da je njegovo poslanstvo misijonarja dopolnjeno. P. Mlakar je prevzel skrb za kraj Kanakantapa, kjer bo nadaljeval delo, ki ga je začel pokojni p. Lovro Tomažin. P. Stanko Rozman je izkusil nekaj Zambije že med svojim študijem. V Zambiji je od l. 1977 in je deloval na raznih krajih. Hitro se je pokazala njegova sposobnost za organizacijo in podjetnost za gradnje. Posebej je njegovo ime povezano z Nangomo, kjer je poleg cerkve in cerkvenega občestva zgradil misijonsko bolnišnico ter druge projekte, ki so predstavljali primer centra za razvoj podeželja. Zanj je izziv, kako v misijonsko delo vključiti ne le pastoralno skrb, ampak tudi skrb za šolstvo in zdravstvo. Kaj pomaga, če otroci nimajo možnosti šolanja ali primerne zdravstvene oskrbe? Božja ljubezen se približa k človeku in je konkretna. Od l. 2002 dalje živi in deluje v Malaviju na župniji sv. Jožefa v mestu Kasungu, kjer tudi deluje po prej omenjenem principu. P. Jože Grošelj je v Zambiji preživel nekaj let med študijem teologije. Po končanem študiju v Kanadi se je l. 1979 kot duhovnik vrnil v Zambijo. Deloval je na mnogih župnijah v različnih krajih Zambije. Zgradil je mnogo cerkva kar ne pomeni le gradnjo zidov, pač pa tudi cerkvenega občestva. Sedaj je že deset let v Nangomi, ki je župnija z Janez Mlakar okrog trideset podružnicami. V Nangomi je tudi misijonska bolnišnica ter drugi objekti, ki na tak ali drugačen način skušajo ljudem na podeželju pomagati k razvoju. Poleg njega delujeta na župniji še dva jezuita duhovnika, en Poljak in en domačin. P. Janez Mujdrica je v Zambiji od l. 1980. Prej je bil tam že nekaj let med študijem, da se je učil lokalnega jezika ter si pridobil prve izkušnje. Sprva je sodeloval v pastoralnem delu na župnijah, potem je bil poslan na študij religiozne vzgoje. To je potem dobrih deset let poučeval na katoliškem učiteljišču. Trenutno uči religijo na Zambijski 73
Slovenski jezuiti Janez Mudrica in Lojze Podgrajšek 74 Jože Goršelj katoliški univerzi in pri tem skuša povezati človeško in Božjo dimenzijo ter biti blizu študentom. Kot sem izvedel iz drugih virov, je zelo priljubljen, še posebej pri študentih. P. Lojze Podgrajšek je najmlajši med slovenskimi jezuitskimi misijonarji. Dve zambijski leti je izkusil že med svojim študijem; potem se je vrnil po posvečenju l. 1984. Po večletni izkušnji v župnijskem delu je študiral v Rimu cerkveno pravo. Po vrnitvi je več let poučeval pravo v bogoslovju, bil sodni vikar na škofiji ter član cerkvene porote. Dobrih deset let je deloval kot študentski duhovnik na glavni državni univerzi v Lusaki. Od l. 2007 dalje živi v Malaviju, kjer je odgovoren za velik projekt izgradnje gimnazije za 500 dijakov in dijakinj. Na ta način jezuiti odgovarjajo na največje potrebe v Malaviju. To bo večletni projekt, kamor spada zbiranje denarja, konkretna skrb gradnje (šola, dijaški dom, kapela, stanovanja za profesorje, za jezuitsko skupnost, itd.) in seveda organiziranje vzgojno-izobraževalnega procesa. V Zambiji deluje tudi jezuitski brat Jože Rotar, ki je bil v času mojega obiska na zdravljenju v Sloveniji. V Zambijo je prišel davnega l. 1967. Deloval je na tajništvu katoliških šol, potem v malem semenišču Mpima, nato dolga leta v noviciatu v Lusaki (od 1984 dalje). Mnogi domači jezuiti se ga s hvaležnostjo spominjajo. Želijo, da bi se pozdravil in se vrnil v njihovo sredino. Omenjajo njegovo preprostost, dobroto, pridnost in skromnost. Drža služenja, ki prepriča brez kakih drugih dodatnih argumentov. Lansko leto je umrl p. Lovro Tomažin, ki je deloval v Zambiji več desetletij. Bil je izredno podjeten in je zgradil mnogo cerkva in na druge načine pomagal ljudem. Spominjajo se ga s hvaležnostjo. Neka indijska redovnica mi je odgovorila na vprašanje, kaj je največ prejela po njem: on nas je učil govoriti resnico in vselej resnico. Med obiskom sem v spremstvu p. Rudeža in p. Mlakarja obiskal njegov grob v Kasisiju.
junij 2011 Jože Rovtar V Zambiji je deloval tudi p. Jože Kokalj. In sicer od leta 1967 do 1981. Takrat se je vrnil v Slovenijo, ker je bil imenovan za provinciala slovenskih jezuitov. Po končani službi provinciala se ni vrnil, je pa dejaven v Sloveniji na misijonskem področju. Sadovi njegovega dela v Zambiji se poznajo. Zgradil je veliko cerkev v Materu v Lusaki. Ko je bil župnik v centralni župniji v Lusaki, je med drugim uvedel maše v domačem jeziku, za delavce pa zgradil dostojne hiše. Mnogi domači jezuiti in misijonarji se ga po mnogih letih še vedno živo spominjajo. Vedo povedati, da bi hotel ostati v misijonih vse življenje, saj si je v Materu izbral prostor pri cerkvi, kjer naj bi bil pokopan. A je njegova pot potekala drugače. V Zambiji deluje tudi slovenski misijonar minorit p. Miha Drevenšek. Žal ga zaradi razdalje in omejenega časa nisem mogel obiskati. Deluje v mestu Ndoli. Dolga leta je bil tam župnik, sedaj pa je urednik dveh domačih časopisov in vodi veliko in moderno tiskarno. V Sloveniji je zelo poznan, saj je z organiziranjem pevcev in plesalcev že večkrat razveseljeval slovensko javnost. Lahko smo hvaležni za te naše može, ki se posvečajo tamkajšnjem ljudem, rasti tamkajšnje Cerkve. Vselej je to naša Kristusova Cerkev. Sadovi so že vidni, mnoga Božja drevesa pa bodo še zacvetela, zorela in prinesla sočne sadove. Ker je Bog na delu. V sadovih prizadevanja naših misijonarjev je vključena tudi raznovrstna pomoč ljudi in organizacij iz Slovenije ter drugih delov sveta. Tako vsi rastemo v Kristusovi Cerkvi. 75
Slovenski jezuiti Velika noč v Afriki Neki tamkajšnji jezuitski novinec mi je rekel:»zelo sem hvaležen za krščanstvo, ker je tako osvobajajoče!«za kaj gre? Po tamkajšnji tradiciji so ljudje prepričani, da je treba najti vzrok, ko gre v življenju kaj narobe. Vzrok so hudobni ljudje in zli duhovi pokojnih. Dejansko ljudje veliko dajo na te duhove, še posebej, ko gre za bolezen in smrt. Če kdo ne pride na pogreb, je lahko obtožen, da je sokriv pokojnikove smrti. Tudi obisk groba ne pomeni nič dobrega, saj ljudje iz tega sklepajo, da je obiskovalec v stiku s kakimi zlimi silami. Mislil sem, da je v Afriki dejstvo smrti zaradi njihove močne povezanosti z naravo nekaj zelo preprosto sprejemljivega. Pa ni tako. Smrt je absolutno nenaravna in nesprejemljiva. Nekdo jo je moral povzročiti: ali sorodnik ali kdo drug in tega človeka je treba najti. Tako so obtožbe pogoste in krivca te smrti navadno najde vrač. Tradicija prinaša s seboj izkušnjo, da so zle sile močnejše od dobrih in zato se morajo ljudje najbolj posvetiti zlim silam. Ljudje stalno živijo v strahu. Kaj pa vera v dobrega Boga? Ta je v religiozni tradiciji domačinov navzoča, a problem je v tem, da je ta Bog nekje daleč proč. Četudi je Bog močan in dober ter nad hudobnimi duhovi, pa človeka hudobni duhovi zelo omrežijo - toliko bolj, kolikor bolj se z njimi ukvarja. Človek se mora torej stalno bati teh zlih sil in se z njimi soočati. Razumljiva je torej tolikšna pozornost na zle sile in zlepa ni izhoda iz te ujetosti. Tako tradicionalna religioznost. Tukaj je krščanstvo osvobajajoče. Bog ni le dober in nekje daleč, pač pa prihaja blizu - po Kristusu, po Mariji, po svetnikih. Božja dobrota je dejanska opora v življenju. Nadalje, Jezus je umrl. Tudi Marija in svetniki so umrli. Tako kristjan ne gleda smrti kot posledico delovanja zlih sil, pač pa kot pot s Kristusom in za njim v velikonočno jutro. Bog daje in jemlje življenje - in ga jemlje zato, da človeka poviša, saj ga ustvarja za večno življenje z njim. 76
junij 2011 Po drugi strani pa: če je zahodni človek v stanju, da hoče vse spoznati s svojo empirijo in logiko ter vse obvladovati s svojo aktivnostjo, nam tamkajšnje krščanstvo govori, da so v svetu dejansko na delu duhovne sile, dobre in slabe. Odrešenjski odgovor je zatorej duhoven: Božja pobuda odrešenja v Kristusu. Človek ni tako močan, da bi vse sam odrešil. V tem smislu je tradicionalna duhovna izkušnja afriškega človeka teren, kjer je vera v Kristusa zares osvobajajoča dopolnitev njihove tradicionalne religiozne izkušnje; nas zahodnjake po spominja, da obstoja duhovna resničnost, ki je ni mogoče ujeti le v empirijo in logiko (kar smo skušali v svoji človeški vsemožnosti). Skupnost in posameznik Materialna stiska domačinov je velika. Potem je tu kriminal, ki se hitro širi v taki revščini. Marsikdaj me je stisnilo pri srcu ob pogledu na tolikšno revščino, neurejene razmere, pomanjkanje osnovne infrastrukture. Kot neka usojenost in ujetost. Primer: z misijonarjem sva srečala moža in ženo, ki sta hodila peš ob cesti 90km daleč, ker nista imela denarja za avtobus, ko sta se vračala domov s pogreba. Povprašal sem, kako misijonarji doživljajo vso to revščino in stiske ljudi. In so rekli: res je stiska ljudi velika, a ljudje niso v zraku, ampak doživljajo povezanost v razširjeni družini, kateri pripadajo in kjer si med seboj zelo pomagajo. Pripadnost. Posameznik ni tako močan, da bi preživel, ampak mu skupnost daje moč za preživetje. Posameznik bo preživel, če bo preživela skupnost. To se je sodobnemu evropskemu človeku zelo zameglilo. Individualizem je zelo močan in nas zaslepljuje. Na sočloveka ne računam. Sam bom vse naredil, s tem, kar imam (zato moram dovolj, čim več imeti). Naj omenim tudi prijaznost in gostoljubnost domačinov. Obiskovalec je sprejet z vso odprtostjo. O tem so mi misijonarji stalno govorili in tudi sam sem to mnogokrat izkusil. Revna je tista družina, ki nima obiskovalcev, pravi njihov pregovor. To je princip občestva, Cerkve, medsebojne povezanosti. Princip sv. Trojice, našega Boga, ki nas je ustvaril po svoji podobi. V tem pogledu je morda Bog, Jezus Kristus tam prisoten močneje, kot bi ga mogli misijonarji sodobnega zahodnega sveta tja prinesti. Bog je tam že močno navzoč. To ne preseneča, saj so že cerkveni očetje govorili o Božjih semenih v drugih kulturah in verah. Ob tem naj še dodam: v pogovorih z domačini (tistimi, ki so znali angleško) sem spoznal, da se sploh ne zavedajo, kaj imajo in kako dragocena in odrešenja polna je njihova izkušnja. Mislim na princip skupnosti, odnos, pripadnost. Kar sanjarijo o denarju, o materialnem blagostanju, ki jim ga prinaša civilizacija in simbolično slika na televiziji. Ljudje, predvsem bogati sloj prebivalstva, kar verjamejo, da je materialno blago- 77
Slovenski jezuiti stanje pot do polnosti življenja. Ne zavedajo se, koliko hudih pasti prinaša s seboj to materialno blagostanje. Mislim, da oni potrošniške dobrine še bolj malikujejo, kot jih ljudje v Evropi. Kolikor bolj so nedosegljive, toliko bolj jih malikujejo in verjamemo v njihovo odrešenjsko moč. Radi bi živeli v Londonu, ponavljajo. Živost Cerkve in dejavna vloga laikov Cerkev je vidni Kristus danes. Živost Cerkve priča o vstalem Kristusu danes. Teden dni sem preživel na župniji Kasungu, ki je bila ustanovljena pred enajstimi leti in beleži konstantno vsako leto čez tisoč krstov. Na področju župnije je skoraj sto molitvenih središč. Pomeni, da je tam enkrat ali dvakrat na leto maša, ljudje pa se zbirajo k molitvi ali bogoslužju redno, tedensko. Ta molitvena središča se povezujejo v sedmih centrih, iz katerih bodo lahko nastale nove župnije, odvisno tudi od novih misijonarjev in domačih duhovnikov. Tipično je, da misijonar pride v ta središča vsaj enkrat na mesec za nedeljsko mašo, ljudje pa se zbirajo vsako nedeljo za besedno bogoslužje. Laiki so zelo dobro organizirani in bogoslužje vodijo sami. Presenečen sem bil, ko je laik med obredom velikega petka razlagal pomen obreda; ali ko je tajnik župnijskega sveta imel precej dolga oznanila ob koncu nedeljske maše. Dejavna vloga laikov govori o pokoncilski viziji Cerkve: Cerkev kot Božje ljudstvo, kjer so laiki dejavno vključeni. Glede sodelovanja tamkajšnjih laikov se v slovenskem prostoru od njih lahko marsikaj naučimo, saj smo precej ujeti v klerikalno strukturo in gledanje. Zaradi pomanjkanja duhovnikov oz. misijonarjev so tam prevzeli vlogo, ki jo bodo laiki marsikje v Evropi šele začeli prevzemati (in ne bo šlo brez težav, stranpoti, tveganj). Svoj pomemben delež v tem procesu imajo seveda tudi duhovniki. Ob vsem tem mi prihaja sledeča podoba z afriškega podeželja: na slamnati strehi preproste vaške hiše sem videl celice za pridobivanje električne energije. Tu ni bilo nobenih električnih vodov in jih verjetno še dolgo ne bo. Presenetljivo morejo biti v čem pred nami, ki se imamo za sodobne. Resnica je, da kvaliteta medsebojnih odnosov in sodelovanja nista toliko odvisni od materialnega napredka, kot si mi mislimo. 78
junij 2011 Živa izraznost v liturgiji Ne morem, da ne bi omenil živosti liturgije, svetih maš in obredov. Petje, prepevanje, plesi in to kot brezkončno časovno trajanje. V to sem bil vpeljan na cvetno nedeljo v župniji Matero v Lusaki, kjer smo imeli najprej procesijo (ekumensko, poleg katoličanov je bilo še kakih deset drugih cerkvenih skupnosti). Po procesiji, ki je trajala tri ure, so šli verniki vsak v svojo cerkev. Vsa slovesnost, skupaj z mašo je trajala pet ur in pol. Ni se mi zdelo predolgo. Dogajanja je toliko, da zelo hitro mine. Te slovesnosti so res praznovanja, kjer se ne gleda na uro in čas hitro mine. Kot pravijo: Evropejci imate ure, v Afriki pa imamo čas. Naj omenim tudi obred na veliki petek: križev pot po cestah mesta Kasungu (skupaj z anglikanskimi verniki), ki je trajal celih šest ur. Povrhu vsega še v vročini in prahu (zaradi prašnih cest). Postaje križevega pota so bile prikazane v predstavi. Na začetku in koncu križevega pota je bil pasijon (zadnja večerja, Judovo izdajstvo, Petrovo zanikanje, itd.; na koncu križanje - v živo!). Vmes, med hojo od postaje do postaje pa petje in molitev. Petje in ponavljanje refrenov ustvarja povezanost in skupnost. Nisem mogel peti zraven, saj nisem znal besedila; prepustil pa sem se melodiji, ki me je ponesla v razumevanje obreda in v srce te skupnosti. Nekaj podobnega sem izkusil v svojih študentskih letih v Taizeju, ob prepevanju taizejskih kanonov. Prepričan sem, da je čas pomembna kategorija Božjega delovanja. Ne pride in se ne doživi v trenutku, ampak je časovno pogojeno. Res pa je tudi, da more Bog delovati tudi na način močnih trenutnih milosti. Teološko gledano gre vprašanje potrebnosti časa k dinamiki odrešenja: Božje odrešenje se razprostira v času, v zgodovini. Če je poleg preprostega in ponavljajočega se petja ter ritmov afriških bobnov zraven še ples, npr. ob prinašanju darov 79
Slovenski jezuiti pri maši (ki so preprosti, a njihovi poleg sadja in zelenjave tudi živa kokoš ali celo živa koza; da ne omenim denarja, ki ga tudi prinesejo), potem je vse skupaj še bolj izrazno. Maše v Evropi so lahko precej suhe, ker telo ni dovolj vključeno. Spominjam se, kako je bil pokojni papež Janez Pavel II. nagovorjen ob izkušnji evharističnega slavja v Afriki. Mislim, da je bilo to v Kongu. Zavzetost misijonarjev Rad bi poudaril, da so misijonarji priče Življenja, priče Jezusovega vstajenja. To njihovo pričevanje ljudi navdihuje in jim daje upanje. Poleg običajnega pastoralnega dela pomagajo ljudem na najrazličnejše načine. Marsikdaj je tu vključena skrb za zdravo pitno vodo, saj je brez vode življenje zelo negotovo in izpostavljeno nevarnostim. Kopanje vodnjakov ter popravljanje črpalk je nekaj, kar domačini zelo potrebujejo. V Kasungu so misijonarji s pomočjo programa Žive vode v zadnjih letih popravili 190 vodnih črpalk po vaseh ter napravili deset novih vodnjakov. Potem je tu skrb za šole in ambulante. Za marsikaj na afriškem podeželju še ni poskrbljeno. Kot je v Evropi Cerkev marsikdaj začenjala prve korake na področju šolstva, zdravstva in sociale, tako je sedaj v podsaharski Afriki. Socialnih in zdravstvenih potreb je veliko. V Zambiji in Malaviju je vsak tretji človek okužen z virusom HIV/AIDS. Državna zdravstvena oskrba ne zadošča velikim potrebam bolnikov. V Kasungu župnija skrbi za te bolnike s programom PAO (Patients&Orphans), po katerem načrtno in redno obiskuje bolnike po vaseh. Pogrebi so na dnevnem redu. Umrli starši pustijo za seboj svoje otroke sirote. Ti včasih celo končajo na cesti, prepuščeni samim sebi. Program botrov v isti župniji omogoča 500 sirotam, da lahko plačajo šolnine in gredo v šole. Botri tako postajajo nadomestni starši. Tradicionalna razširjena družina v teh primerih ne zadošča. Pomoč je prepotrebna. Večkrat sem se čudil misijonarjem, kako močno so na razpolago ljudem, ki prihajajo z najrazličnejšimi problemi in prošnjami, ne le osebno-verskimi. Nekdo bi rad, da bi misijonar peljal v oddaljeno bolnišnico njihovega otroka, drugi bi rad, da bi misijonar pomagal denarno, tretji, da bi njegov sin šel v šole, spet četrti kaj drugega. Pomeni kar neko bombardiranost s prošnjami in potrebami, kar ni enostavno zdržati. Ljudje vidijo v misijonarju nekoga, ki želi, more ali pa celo mora pomagati. Potreb je toliko in tako različnih, da ljudje gojijo podobo vsemogočnosti misijonarja. Zato se naseli lahko tudi drža zahtevnosti: da pač misijonar mora pomagati. Gre za vprašanje učinkovite pomoči, ki ni le sprotno odgovarjanje na posamezne potrebe ljudi, pač pa dejavno vključevanje ljudi samih v reševanje težav, da sami po svojih močeh prevzamejo odgovornost. Neki misijonar mi je rekel, da reče ljudem: zberite polovico denarja, ostalo bom jaz poskušal priskrbeti. 80
junij 2011 Ostajati zgolj potreben pomoči in le čakati na pomoč od drugih ni najbolje. Tu je nevarnost, da bi nekdo tudi tisto, za kar bi mogel sam poskrbeti, ne naredil in tako podkrepil svojo bedo ter tako prisilil misijonarja k pomoči. To bi bil zaprt krog, slepa ulica brez izhoda. Ne daj človeku ribe, pač pa ga nauči, da bo sam ribo ulovil! Duhovno-teološko gledano: Bog ni le darovalec človeku, pač pa v človeku želi sodelavca to je naš krščanski princip. Včasih je zatorej potreben tudi odločen ne, ko prosijo ljudje za pomoč. Itak je mogoče dodati le kapljico v morju potreb in to dejstvo ni enostavno zdržati (ter verjeti v pomembnost te kapljice!). Naj zaključim z besedo o življenjskih razmerah misijonarjev, ki so sicer precej nad povprečjem mnogih domačinov, a so v marsičem zelo preproste in omejene, posebej glede zdravja, prehrane, higiene. Stalno so izpostavljeni raznim boleznim, še posebej malariji, ki je prvi vzrok smrti v Zambiji in Malaviju. Dejstvo je tudi, da so še vedno tujci, četudi so tam desetletja in pač ne morejo postati domačini. Pravijo: ne moreš razumeti domačega človeka, če nisi tam rojen in če ne preživiš prvih dveh let na materinem hrbtu (mame nosijo svojega otročička na hrbtu praktično ves čas, ko hodijo, delajo..). To pomeni neko oddaljenost od svojih korenin, kar ni toliko fizična kategorija, kot čustvena in kulturna. Vse to delovanje misijonarjev v takih težkih razmerah govori o moči njihove ljubezni, vere in upanja. Res smo lahko Bogu hvaležni za naše misijonarje. Pri tem ne mislim le na omenjene jezuite, pač pa tudi na druge, saj vemo, da je slovenskih misijonark in misijonarjev, glede na majhno število našega naroda, zelo veliko čez sto jih imamo. Da, naši misijonarji in misijonarke so znamenje Kristusove pristnosti in živosti slovenske Cerkve. P. Milan Bizant DJ 81
Slovenski jezuiti Diamantna masa p. Radka Rudeža P. Radko Rudež, rojen 31. januarja 1922 na Primorskem, misijonar v Zambiji, vstopil k jezuitom 21. januarja 1949, je 28. junija praznoval 65 let duhovništva ali diamantno mašo. Kratko ga je predstavil že p. Milan Bizant v svojem poročilu. Ob njegovi diamantni maši, za katero mu iskreno čestitamo tudi Slovenski jezuiti, še enkrat objavljamo njegovo pripovedovanje o začetkih duhovniškega in misijonskega poklica, ki ga je pripeljal v Zambijo. Pripovedovanje p. Radka Rudeža o slovenskih jezuitskih misijonarjih v Zambiji in Malaviju, ki ga je zapisal p. Janez Mlakar, smo lani in predlani objavljali v našem listu. Bil sem posvečen v duhovnika goriške nadškofije leta 1946. Poleg mene je bilo v istem letniku kar 31 drugih duhovnikov: trije Hrvatje, sedemnajst Slovencev in enajst Italijanov. Od teh nas je živih še osem. Pri posvečenju sem molil za dve milosti: da bi postal jezuit in pozneje kot jezuit tudi misijonar. Obe prošnji sta bili kar predrzni. Po posvečenju sem bil poslan v cono B, v Lozice. Tja nisem nikoli prišel, ker mi oblast tega ni dopustila. Poslali so me v Cerkno za kaplana, kjer sta bila štiri leta prej ubita dva kaplana. Sledil sem g. Marcu, ki je preživel več let v ječi. On je še med živimi. Služboval sem tam do konca leta 1948, ko so mi odvzeli dovoljenje za opravljanje duhovniškega dela. Zaprosil sem msgr. Toroša, goriškega administratorja, da mi dovoli iti k jezuitom. Takoj mi je dal dovoljenje z besedami:»pojdi, meni ne moreš koristiti.«prav takrat je bil na obisku v Cerknem advokat Sedej, nečak nadškofa Sedeja, ki je bil poročen v Zagrebu. Z njim je prišla tudi žena in sedemletna hčerka Manja. Ob njihovem obisku sem omenil, da se želim pridružiti jezuitom in da sem za to že dobil dovoljenje. Takrat je pa mala Manja začela skakati od veselja in vabiti rekoč:»pridite. Mi stanujemo v Zagrebu nasproti jezuitom v Palmotićevi 33.«Tako je bilo odločeno in sem se odpravil v Zagreb. Na poti sem se ustavil pri jezuitih v Ljubljani, ki so bi- 82
junij 2011 li pri Sv. Jožefu. Ravno takrat je Ozna začela preiskavo pri Sv. Jožefu in jaz sem padel v njihove roke. Po zaslugi p. Böhma, ki je bil sicer mile narave, toda tokrat se je odločno zavzel zame, češ on pa ni član naše skupnosti, je samo znanec na poti v Zagreb, so me pustili. Skoraj po čudežu so me pustili oditi. Po vstopu v noviciat v Zagrebu sem bil zaprt za tri mesece in po odsluženi kazni sem moral na novo začeti z noviciatom. Moral bi pa prestati še leto dni prevzgoje, toda tega me je rešil advokat Sedej, ki je dokazal, da sem italijanski državljan. Hoteli so me poslati v vojsko, toda ker sem bil italijanski državljan, tega niso mogli doseči. Zato so hoteli vedeti, zakaj ne zaprosim za jugoslovansko državljanstvo. Jaz pa sem odgovoril:»rad bi šel v misijone.«ko je oficir to slišal, je kar poskočil rekoč:»to pa to. Kar pojdite v misijone. Lepo.«Tega ni rekel, ker bi mi želel dobro, ampak ker je vedel, da se me bodo tako znebili. Tako torej - komunisti so mi pomagali, da dosežem svoj jezuitski in misijonski poklic. Slovenski jezuiti, št. 251 (avgust 2009) 83
Slovenski jezuiti Duhovne vaje v vsakdanjem življenju PRIČEVANJA V letošnjem postnem času sem opravljala duhovne vaje v vsakdanjem življenju. Pod vodstvom p. Jožeta Robleka in ob sodelovanju drugih jezuitov iz Ignacijevega doma duhovnosti smo se v Marijini kapeli pri Sv. Jožefu v Ljubljani prvič zbrali na pepelnično sredo in nato vsak naslednji teden. Tedensko srečanje smo začeli s sveto mašo, nadaljevali pa v manjših pogovornih skupinah, ki so jih vodili animatorji in v katerih smo si podeljevali izkušnje o tem, kako smo molili v preteklem tednu in kaj nas je od povedanega nagovorilo pri drugih članih skupine. Sklepni del za vse udeležence je vsakokrat pripravil in predstavil p. Roblek v obliki spodbud in navodil za molitev v prihodnjem tednu. Pisno gradivo je bilo sestavljeno iz več delov: splošnih nasvetov za molitev, ki zadevajo čas, kraj, držo in prostor; predstavljene so bile različne metode molitve (molitev molka, molitev zavedanja Božje navzočnosti, ponavljanje Božje besede, meditacija, kontemplacija, oracija, ) ter razlag izbranih svetopisemskih besedil, ki so bila osredotočena predvsem na odlomke vseh šestih postnih nedelj: Hudič skuša Jezusa, Jezusova spremenitev, Jezus in Samarijanka, Jezus ozdravi sleporojenega, Lazarjeva smrt in Jezusov pasijon ter na odlomke o Jezusovem prikazovanju po vstajenju (Pot v Emavs, Jezus se prikaže Mariji Magdaleni, Jezus in Tomaž), saj smo program sklenili v tednu po drugi velikonočni nedelji. Osebna molitev je potekala približno takole: Prebrala sem duhovni uvod, ki je bil pripravljen za vsak posamezen dan. Seznanila sem se s predlaganim načinom molitve in izbranim besedilom Božje besede ter zapisala poosebljeno prošnjo. Najpogosteje je sledila molitev bodisi v obliki ponavljanja Božje besede bodisi v obliki premišljevalne molitve. Po molitvi sem si zapisala ključne misli. Zadnji dan pred skupnim srečanjem je bil namenjen tedenski refleksiji 84
junij 2011 oz. pregledu dnevnih zapiskov ter pripravi odgovorov na nekatera vprašanja. Poseben čas je bil predviden tudi za pregled dneva (eksamen). Ob pogledu na prehojeno pot sem Gospodu hvaležna za prejete milosti in spoznanja, ki zadevajo moje konkretno življenje. Bilo jih je veliko več, kot sem mislila ali pričakovala. Hvaležna sem za Gospodovo zvestobo in vztrajanje v molitvi kljub utrujenosti in drugim oviram. Odprlo se je več tematik oz. področij, ki so se v času duhovnih vaj ponavljale. Na nov in svež način je bilo obujeno globinsko hrepenenje po odnosu z Gospodom. Poglobljeno in obnovljeno je bilo zavedanje, da me ima Gospod zelo rad; da mu je mar zame in za moj življenjski položaj. To je bil tudi odgovor na razkrinkano skušnjavo, ki me je na površini zvito in sofisticirano prepričevala, da Gospod do mene ni dober in ljubeč ter da ga ne zanimajo moje najgloblje želje in hrepenenja. Gospod me je učil: ob spoznanju moje zaslepljenosti, ki je Božji dar (to spoznanje namreč), se je porodila prošnja po globlji veri in večjem zaupanju v Gospoda. Veliko sem prosila. Prosila sem za to, da bi Gospoda lahko bolj celostno videla v njegovi resničnosti (prim. odlomek o ozdravitvi sleporojenega). Molitve so bile priložnost za učenje bolj zavestnega izročanja dnevnega dogajanja Gospodu. V odlomku o Lazarjevi smrti in obuditvi me je v molitvi nagovorilo dejstvo, da je kar na štirih mestih strnjen govor o veri: Jezus o veri spregovori učencem po tem, ko izve za Lazarjevo smrt; Jezus v pogovoru z Marto pravi, da kdor vanj veruje, bo živel, tudi če umre, ona pa izpove vero vanj; neposredno pred obuditvijo Lazarja Marta podvomi, Jezus pa ji odgovori, da bo videla Božje veličastvo, če bo verovala in končno Jezus v molitvi k Očetu prosi za množico, ki stoji okoli njega, da bi verovala, da ga je poslal Oče. Neverjetno, koliko je Gospodu do tega in kaj vse naredi za to, da bi mu mi verjeli! Celo obuja od mrtvih, da bi se ja zganili! V molitvi ob tem odlomku sem na nov način razumela, da je eden od mojih velikih grehov nevera. Bilo je tako, kot da bi začela verovati od samega začetka in znova. Posledično sem se učila ponižno prositi za vero; za globljo, bolj prečiščeno, bolj čisto, bolj živo vero. Moj pogled je zatemnjevala zaslepljenost, tančica, ki onemogoča bolj živo in dejavno vero; vero, ki predano zaupa in verjame Gospodu na njegovo besedo. Božja beseda je v obilju hranila moje srce, dušo in duha. Duhovne vaje v vsakdanjem življenju so bile posebna priprava na velikonočno tridnevje in veliko noč. Vrhunec cerkvenega leta je bil zaradi njih notranje drugačen. Velika noč, nedelja kot prvi dan v tednu je dan Gospodovega vstajenja, za učence in druge priče, ki se jim je Vstali prikazoval, pa na začetku tudi dan strahu, nevere, dvoma in negotovosti. Vstajenje je (bil) dogodek izven horizonta človeškega pričakova- 85
Slovenski jezuiti nja in izkustva. Razumemo in dojamemo ga lahko samo v milosti vere. Nedelja pa je po postopnem razblinjenju dvomov in rastoči gotovosti v resničnost Gospodovega vstajenja tudi dan nepopisnega veselja in hvaležnosti za odrešenost človeškega rodu, kot tudi osmislitev bivanja in vsakršnega trpljenja. Ob večdnevnem prebiranju odlomka o učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24) me je nagovorila in potolažila človeškost učencev, ki sta Jezusa gledala, pa ga nista videla; ki sta Jezusa poslušala, pa ga nista slišala, Presenetila me je konkretnost in očitnost Jezusovega dobesednega in hitrega odgovora na Tomaževo nevero:»položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren«(prim. Jn 20). Nagovorilo me je stopnjevanje Gospodovega razodevanja: tako očitno, kot se je prikazal osmi dan po vstajenju, ko je bil Tomaž v dvorani zadnje večerje skupaj z drugimi učenci, se Gospod telesno v drugih opisanih primerih ni pokazal (Marija Magdalena ga npr. prepozna po glasu in načinu, kako jo Jezus pokliče, učenca na poti v Emavsa ga ne prepoznata niti vizualno niti avditivno, ampak šele po dejanju lomljenja kruha). Jezus se v primeru, ko so učenci zbrani skupaj s Tomažem, v polnosti razodene s telesom, ki je bilo z žeblji pribito na križ in na desni strani prebodeno s sulico. Gre za enega od najbolj avtentičnih in prepričljivih dokazov za Jezusovo istovetnost v tuzemskem življenju in po vstajenju. Gospodu se zahvaljujem za izkustvo duhovnih vaj, ki sem jih v taki obliki ponovno opravljala po približno petnajstih letih. Hvaležna sem za tedenska gradiva, ki so bila pripravljena s tolikšno ljubeznijo, izkušenostjo in notranjo občutljivostjo ter prebujenostjo za delovanje Duha. Hvaležna sem članom pogovorne skupine, v kateri smo se srečevali in si podeljevali molitvene izkušnje (spodbude in ovire), ki so nas zaznamovale, posebej za pristnost in iskrenost. Hvaležna sem za Gospodovo potrpežljivost in zvestobo, s katerima je ves čas obilno hranil tudi mene. Po končanih duhovnih vajah za vsakdanje življenje najpomembnejša ostaja spodbuda za opravljanje pregleda dneva (eksamna) pod novim vidikom v Gospodovi navzočnosti, pred Njim in z Njim. Eksamen je zame namreč ključni čas v dnevu za osebno srečevanje z Gospodom. Urška Baloh 86
Na krilih angelov junij 2011 Ker je bilo za menoj že kar nekaj časa od mojega zadnjega mestnega maratona, so noge 'klicale' po naslednjem. Okoliščine so nanesle, da je bil to maraton v Los Angelesu, v nedeljo, 20. marca 2011, na prvi spomladanski dan. V petek popoldne sem se takoj po predavanjih z dvema jezuitoma z avtom odpravil iz Berkeleya v Los Angeles. Vožnja traja približno 6 ur in tisti petek ni bila nič kaj prijetna, saj je vso pot deževalo. Tudi vremenska napoved za vikend je kazala na dež. V soboto sem večji del dneva počival. Opravil sem le nekaj milj dolg sprehod do Dodger Stadiuma, kjer sem dobil štartno številko 9228 in kjer je bil v nedeljo zjutraj štart. Že sobotno razpoloženje ob slavnem stadionu za baseball je bilo nekaj posebnega. Na stojnicah se je dalo kupiti tekaško opremo po zelo ugodni ceni, čeprav so že običajne cene tekaških copat in druge tekaške opreme v ZDA nižje kot pri nas v Sloveniji. Zanimivo se mi je zdelo, da so na eni stojnici zbirali rabljene tekaške copate, na drugi pa so me obložili z duhovno literaturo in me povabili na molitev pred maratonom... Američani me vedno znova presenečajo s svojim odnosom do vere. Iz sobote na nedeljo nisem veliko spal. Zbudil sem se ob štirih zjutraj, se nekaj časa premetaval po postelji, potem pa vstal in prižgal računalnik. Vremenska napoved se ni nič spremenila; 90 % možnost dežja z okrepljenim vetrom. Ameriški jezuit Joe, ki je tudi sam tekač in ki ima za seboj že nekaj LA maratonov, me je ob 6. uri zjutraj odpeljal na Dodger Stadium. Čeprav je ta od jezuitske hiše oddaljen 10 min vožnje z avtom, sva se tja zaradi prometnega zamaška vozila več kot pol ure. Po kratkem ogrevanju sem se malce pred sedmo uro napotil med množico tekačev, ki so že čakali na štart. Brez ameriških šovov seveda ni šlo. Američani znajo vsako stvar zelo napihniti. Nad nami so krožili trije helikopterji in dajali znak, da gre za nekaj velikega. Več kot 20.000 TEK IN DUHOVNOST 87
Slovenski jezuiti tekačev je pričakovalo štart in namesto ob 7.24, kot je bil start prvotno napovedan, smo se na progo podali ob 7.45. Hvala Bogu, da vsaj na startu ni deževalo. Prvi kilometri oz. milje so bile tekoče. Imel sem občutek, da lahko brez težav držim tempo okrog 7min na miljo. Vzdušje ob progi je bilo enkratno. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi ljudje ves čas maratonskega teka vpili moje ime. Mogoče je bil tudi to eden od razlogov, da me je tako 'poneslo'. Na štartnih številkah smo imeli namreč poleg številke napisano tudi svoje ime. Američani so na ime zelo pozorni in res je odličen občutek, ko slišiš, da te nekdo vzpodbuja z vpitjem tvojega imena. Že po nekaj miljah sem moral na WC. Zopet sem se preveč napil izotoničnega napitka. Tokrat res ni bilo potrebno, saj temperatura ni bila visoka, bila je pravzaprav odlična za tek in kljub dežju, ki se je vsul že kmalu po startu, in na trenutke močnemu vetru, pogoji za tek sploh niso bili slabi, lahko bi rekel zelo blizu idealnim. Kaj vse sem razmišljal in doživljal v času teka, je težko izraziti z besedami in napisati, je pa bila rdeča nit vseh mojih razmišljanj velika hvaležnost Bogu. V življenju pa ne gre brez kriz in težav. Tudi pri maratonu jih ne manjka. Moja kriza je prišla nekje okrog 35. km. Začelo me je zvijati po želodcu. Do tu sem namreč pil samo vodo in Gatorade. Hrane sem se izogibal, ker sem mislil, da sem jo dovolj vnesel vase že z zgodnjim zajtrkom. Kot naročeno se je pred mano pojavila stojnica z jagodami. Že dolgo časa nisem pojedel jagode s takšnim užitkom in zelo mi je pomagala ublažiti želodčne krče. Po nekaj minutah je sledila stojnica s pomarančami. Zapletel sem se z enim od tekačev in pomaranče mi ni uspelo vzeti. In glej, eden od prostovoljcev na stojnici je to opazil in stekel za mano ter mi dal pomarančo. Neverjetna pozornost. Držim naprej svoj tempo. Občutek sem imel, da zna biti čas zelo dober, okrog treh ur. Še naprej slišim vpitje svojega imena. Pa še izgovorjava je bila pravilna. Ganilo me je. Kaj je ljudi pripeljalo ob progo ob deževnem vremenu, vetru, nekajkrat tudi močnem nalivu in grmenju?»good job. You are almost there, Miran! Keep going, Miran! You look great, Miran!«Imel sem občutek, da me nosijo angeli. Pred mano se pojavi Pacifik. Prispel sem v Santa Monico. Še ovinek na levo in fi- 88
junij 2011 niš v cilj. Stisnem, kolikor sem imel še moči. Bil sem previden, saj sem v levi nogi začutil posamezne znake krča. Zadnjih nekaj sto metrov je bilo ganljivih. Nisem vedel, ali bi jokal, vriskal, se smejal, čudna mešanice čustev, ki so me ob prihodu v cilj prevevali. Čeprav sem mislil, da je najtežji del maratona za mano, sem se motil. Od cilja do zbirališča tekačev je bilo treba prehoditi par sto metrov. Dež in veter sta bila neusmiljena. Začel sem drgetati od mraza. Kljub aluminijastim folijam, s katerimi so nas odeli, sem imel občutek, da me bo pobralo. Na ogrevanem avtobusu sam prebil kar nekaj časa, da sem se segrel in prišel k sebi, vendar občutek, da je za mano maraton, vse to poplača. Organizacija je bila kljub deževnemu vremenu odlična. Na avtobuse so nam prinesli odeje, brisače in hrano. Res, neverjetno, kako so bili pozorni do vsakega tekača posebej. Opazoval sem ljudi, molil, razmišljal, kaj vse pritegne ljudi, da pridejo na maraton v LA z vseh koncev sveta, in to v tem obupnem vremenu. Kdo more razumeti? Gospa, ki je na avtobusu skrbela za nas, se ponudi, da me spremlja do postaje, kamor naj bi me prišel iskat Joe. Čeprav je bilo od avtobusa do postaje le kakih dvesto metrov, so bili zame dolgi. Bil sem ovit v brisačo in aluminijasto folijo, vendar že dolgo me ni tako zeblo. Nisem vedel, kako bi se gospe zahvalil za njeno prijaznost. Skočil sem v topel avto in razmišljal o vsem, kar se mi je v tem prvem spomladanskem dnevu zgodilo. To je le ena od več kot dvajset tisočih zgodb maratona v Los Angelesu. Vsak tekač ima svojo in vsaka je nekaj posebnega, enkratnega. Vsaka nas zaznamuje in oblikuje, lahko pa tudi koga od poslušalcev ali bralcev nagovori. Upam, da je moja zgodba koga vzpodbudila, da se bo odločil za maraton ali pa sprejel kakšen drug, njemu primeren izziv. Miran Žvanut Sredi preteklega meseca sem se odzval vabilu Jesuit Missions UK. To je jezuitska organizacija, preko katere sem se v preteklih treh letih bivanja v Veliki Britaniji udeležil londonskega maratona. Tudi letos sem tekel in na ta način zbiral denar za gimnazijo, ki sem jo v času svojega magisterija načrtoval v Albaniji. Šola je trenutno v drugi fazi izgradnje, kar pomeni da v dograjeni polovici že Na maratonu v Londonu teče pouk, ostanek je še v delu. Jezuitska gimnazija predstavlja pomemben projekt v deželi, kjer marsikdaj izgleda, da ni nikakršne prihodnosti. Še veš, ob dejstvu koliko je med nami zanimanja za Albanijo, se včasih zdi, da je Albanija nekakšna Afrika, ki je dlje od Afrike. Kakorkoli, v gimnaziji vredni 4 miljone evrov, se bo 600 fantov in deklet vsako leto izobraževalo, da bi nekoč sami 89
Slovenski jezuiti ustvarjali prihodnost dežele. Lani sem s tekom zbral okrog 2000 evrov, letos še nabiram denar. Letošnjih 42km sem pretekel v 3h in 16min. Kot vedno, sem bil tudi tokrat predvsem vesel, da mi je navkljub bolečinam, težavam in tekaški krizi, uspelo priteči na cilj. Še enkrat sem se imel priložnost čuditi razpoloženju, ki veje med tekači. Tovrstna prireditev je morda najizrazitejši primer okolja, kjer posameznik tekmuje zgolj z lastnimi omejitvami, kjer se ni potrebno primerjati z Polmaraton v Padovi nikomer, ni komolčarstva, nobenega stopanja po stopalih bližnjih. Pa vendar, čeprav včasih trpiš kot žival, na maratonu nisi nikoli sam. Vsenaokrog sebe vidiš polno, od muke spačenih, pa vendar srečnih obrazov. Udeležba na maratonu je predvsem sodelovanje na dogodku, ki simbolizira duh medsebojnega spodbujanja. Takrat se zaveš veselja nad drugimi ljudmi. In neizmerno si vesel svojih nog. Lepo sem doživel svoj prvi polmaraton, ki je potekal po Padovi. Želja se je porodila spontano, kakšnih deset dni prej. Opraviti sem moral tudi posebni zdravniški pregled, saj je maraton štel za normo na svetovnem prvenstvu. Na njem so namreč sodelovali tudi najboljši tekači. Seveda nas je bilo tudi precej ljubiteljev teka in športa, kar sem tudi jaz. Zanimivo je bilo na zdravniškem pregledu, ko sem rekel, kdo sem, kako je to pozitivno vplivalo na zdravniško osebje; ena od zdravnic npr. je kar pričela govoriti o svojih osebnih stvareh. Polmaraton je bil v nedeljo, 17. aprila. Zjutraj okoli 9. ure so bili organizirani avtobusni prevozi od železniške postaje do četrti Camposampiero, kjer je bil start teka. Tam smo se preoblekli in za prevoz osebnih stvari so bili organizirani majhni tovornjaki. Bil sem kar malo vznemirjen, napet pred tekom. Polmaratoncev nas je bilo 1500. Ob 10:30 se je pričel tek. Res čudoviti občutki, predvsem ko vidiš in slišiš ljudi ob poti, ki te spodbujajo, skrbijo da nisi žejen. Ta množica ljudi na začetku me je kar ponesla, sprostila, spodbudila adrenalin, tako da sem po 10 km dobil krče v desni nogi. Vendar sem stisnil zobe in tekel naprej. Trasa je bila dokaj prijetna, ravninska in brez vzponov, z vmesnimi postajami z vodo na vsakih 5 km. Zadnji kilometri so potekali po strogem centru ob navzočnosti mnogih gledalcev. Cilj je bil na trgu Prato della valle. Pritekel sem 344. z rezultatom 1;39. Lepo je bilo tudi, da sta me na cilju pričakala dva sobrata. Robert Dolinar Egon Hriberšek 90
junij 2011 Iz noviciata (v Genovi, Italija) Piše Benjamin Bevc: Zame je bil majnik čas intenzivnega poglabljanja v Ignacijevo (notranje) življenje; najprej na duhovnih vajah blizu Torina, kjer smo molili ob Avtobiografiji, nato pa še na tečaju o Duhovnem dnevniku v Barceloni, obisku Manreze in peš romanju na Montserrat. Mirno lahko rečem, da je bila zame to ena najlepših izkušenj v noviciatu, preprosto zato, ker je bila sintetična. Katalonski jezuit Santiago Thió, s katerim smo prebirali Ignacijeve zapiske, se je pred desetletji ob nepričakovanem imenovanju za magistra novincev intuitivno začel poglabljati v Duhovni dnevnik, ker je začutil, da bo tam dobil najboljši vpogled v Ignacijevo notranjost, iz katere je potem zraslo vse drugo: Konstitucije, pisma, Avtobiografija, Družba sama... Skupno prebiranje Dnevnika ob bližnjem zaključku noviciata je bilo nekakšna sinteza tega, kar smo doslej brali ter doživljali v DV. Ignacij, kot se predstavi v Duhovnem dnevniku, me je presenetil predvsem z neizmernim dinamizmom, ki ga živi v odnosu z Gospodom; vse čas je aktiven, se trudi, napenja, menja svoje drže: enkrat prosi, potem se opravičuje, se obrača na posrednike, se zahvaljuje, terja potrditev, se odpove vsakršnemu pričakovanju Božjega posega in spet... Še bolj me je Duhovni dnevnik presenetil, ko sem ga začel brati z zavestjo, da je Ignacij svoja jutranja mistična doživetja zapisoval in popravljal šele zvečer. Po petih dneh tečaja smo se preselili v Manrezo, si ogledali glavne točke v mestu, naslednji dan pa peš poromali na Montserrat. Zame je bil obisk teh krajev zelo tolažilen, podobno kot za Ignacija obiskovanje svetih krajev v Jeruzalemu. Tolažilen zato, ker se je tam nekomu Bog zelo osebno ra- NAŠ UTRIP V BESEDI IN SLIKI 91
Slovenski jezuiti zodel, ga preobrazil in po knjižici DV omogočil še preobrazbo drugih oseb. Poseben pečat je tem dnevom dalo sobivanje novincev iz treh noviciatov: Genove, Coimbre (Portugalska) in San Sebastiana (Španija). Špancev je bilo največ, sedem (zanimivo je, da jih od skupno 12 novincev kar 5 prihaja iz kolegijev), Portugalci in mi pa po štirje. Portugalce sem doživljal kot malo zasanjane in karakterno zelo podobne nam Slovencem (tudi njihova ljudska glasba je melanholična kot naša). Za najboljše nogometaše in pevce so se izkazali španski novinci. Mogoče zato, ker so prišli z novim kombijem, so na zadnji večer med finalom Lige prvakov pritegnili pozornost roparjev, ki so odnesli radio, računalnik in projektor. Utrinek iz sholastikata v Padovi Piše Marko Pavlič: Postni in velikonočni čas povezujem z notranjim veseljem in hvaležnostjo prav zaradi srečanj. Obisk sobratov iz Slovenije, srečanje z domačimi, študentska skupina iz Maribora na eni strani ter intenzivnost izkušnje študija, nenačrtovani pogovori s profesorji na drugi, so mi dali priložnost osmišljanja in pozitivnosti bivanja v Padovi. Vesel sem formacije, ki temelji na zaupanju ter osebni odgovornosti in sobratov, ki so tako različni, pa vendar združeni v Kristusu. Od leve: Egon Hriberšek, p. Peter Lah, Andrej Brozovič, p. Jožko Zajec, Marko Pavlič, stoji Rok Bečan Mariborski študentje 92
junij 2011 Iz Maribora Piše p. Janez Sraka: Na TV EXODUS smo pripravili javni pogovor s članom skupine duhovnikov mariborske metropolije, ki se je dokaj živahno odzvala na Izjavo in Dopolnilo skupine katoliških izobražencev v Mariboru. Pogovor na TV EXODUS je trajal uro in 20 minut in je bil dobro sprejet, predvsem v smislu, da smo med pogovorom razširili vsebinske sklope, ki so sprožili finančno krizo v mariborski nadškofiji, kakor tudi sicer v Sloveniji. Razen tega je pogovor dodatno okrepil prisotnost katoliških izobražencev v mariborski in slovenski javnosti. Sodelovanje na TV EXODUS se je nadaljevalo tudi v Marijinem mesecu, ki smo ga začeli s celotnim prenosom beatifikacije papeža Janeza Pavla II. Mesec za mesecem se vedno globlje seznanjam s tem apostolskim medijem, ki je edini katoliški v Cerkvi na Slovenskem. Ko premišljujem o raznih razsežnostih, možnostih, težavah zlasti finančnih, pa tudi o pomenu in vplivu TV EXODUS, se vedno pogosteje ustavljam ob dejstvu, da je to edina TV v Sloveniji, ki vsaj 80% slikovnega in video gradiva namenja sakralni razsežnosti. Kadar pa vemo, da slika, zlasti še tekoča, deluje sama po sebi, s svojim lastnim sporočilom zlasti na simbolni ravni, potem to tudi pomeni, da to sakralno gradivo sooblikuje slovenski medijski prostor in kot tako predstavlja še neznane razsežnosti evangelizacije v slovenski družbi preko slike v dobi civilizacije slike. Križev pot po ulicah Maribora v velikem tednu Srečanje predstojnikov slovenskih jezuitskih skupnosti v Mariboru. Od leve: p. Ivan Hočevar Rezidenca Srca Jezusovega, Maribor; p. France Zupančič Sv. Magdalena, Maribor; provincial p. Milan Bizant; p. Vili Lovše Sv. Jožef, Ljubljana; p. Jože Kokalj Sv. Jakob, Ljubljana; p. Robin Schweiger Dravlje, Ljubljana. Voziček z rožami je na skrbi p. Cerarja. 93
Slovenski jezuiti Iz Centa Aletti v Rimu Utrinki iz Gruzije Piše p. Peter Rožič: V Tbilisi prispem na začetku maja. Tukaj nadaljujem s terenskim delom, ki sem ga začel v Moskvi. Ker se v dveh majhnih a živahnih župnijah zame v župnišču ne najde dodatnega ležišča, živim v večjem stanovanju pri družini. Imam svojo sobo. Namesto, da bi najel stanovanje, z bivanjem pri družini varčujem z raziskavo mi dodeljenimi sredstvi. A bolj pomemben kot prihranek pri denarju je živi stik s konkretnimi ljudmi. Kot v vsaki družini, se tudi v tej dogaja vse sorte. Prav od blizu spoznavam navade ljudi, njih vero in preizkušnje, odlično kuhinjo, težave ter celo smrt. Na državni univerzi sem našel spodbudno okolje med strokovno ekipo. Intervjuji z akademiki, novinarji in politiki dobro potekajo. Še več, konec maja je gruzinski parlament enoglasno izglasoval zakon o 94 Piše p. David Bresciani: Trenutno so naši umetniki v Madridu in postavljajo mozaik v kapeli Najsvetejšega v katedrali glavnega španskega mesta. Maja so ustvarili mozaika pri bl. Lojzetu Grozdetu na Zaplazu in v eni od tržaških župnij, pred tem tudi mozaik v kapeli uršulinskega provincialata v Ljubljani. P. Milan Žust je bil službeno v Moskvi in Latviji. lustraciji. Sekira mi srečnežu pade v med: proučevanje sprejema tega zakona se neposredno tiče moje doktorske naloge. Tako obiščem več parlamentarcev in pravnikov. Povprašujem jih o motivih njihovega glasovanja. Medtem ko nekateri razumejo lustracijo kot dejanje pravičnosti, sprave in demokratizacije, drugi s to zakonodajo nabirajo politične točke ali celo onesposabljajo svoje nasprotnike, ki s komunizmom niso imeli kaj dosti opravka. Še bolj kot njihov pogled pa je zanimiv zakulisni politični oder. Kakšne zgodbe! Upam, da bom o tem nekoč napisal knjigo. Za zdaj le na kratko na radiu pokomentiram dogodke v deželi: http://radio.ognjisce.si/sl/118/svet/4366/. Ob nedeljah mašujem ali somašujem v župniji sv. Petra in Pavla za angleško skupnost. Tam pri prvem obisku spoznam
junij 2011 nuncija Claudia Gugerottija in njegovega tajnika Filippa Ciampanellija. Filippo, duhovnik iz Mantove, je moje starosti in kaj hitro se spoprijateljiva. Nuncij in tajnik me prav pogosto gostita na nunciaturi, kjer skupaj preživimo sila prijetne ure. Nuncija sem konec maja celo spremljal v armenski Erevan, kamor me povabi ob nekoliko kočljivi cerkveni in politični situaciji. Na nunciaturi pripravljam tudi srečanja za študente iz Indije in Šri Lanke. Tem študentom medicine v tuji deželi ni lahko. Že name sicer prijazni in odprti Gruzinci v metroju ali avtobusu brez sramu gledajo kot v neko čudo. V te mile a bolj temnopolte študente pa zijajo kot v prikazen. Ob molitvi in pogovoru o tem kako živijo, se študentom na obraz prikrade nasmeh in zadovoljstvo. In v družabnem delu srečanja pospravimo okusnega piščanca pripravljenega na tamilski način. Poleg dela včasih sam in včasih s Filippom tečem in telovadim, molim in si po svoje celo dam duška... Da, po svoje. V zgodnjih nedeljskih jutrih tečem po dobrih 15 kilometrov v krasni naravi bližnjih hribov in planot. Bogu hvaležen za pretekli teden ne samo premeditiram ter dovršim pridigo ampak se čustveno čisto prerodim. Kakšen naboj! Ko tečem po ozkih in včasih blatnih stezah namreč neskončno uživam v kontemplaciji divjega jezera in zarjastega obzorja, v dihu vonja cvetočih poljan in v poslušanju simfonij razmnožujočih se tisočev žab. Prava svatba čutov in čustev. V Tbilisiju se mimogrede najde ulica Lubliana, reklamni napisi Gorenje, žametni papir Paloma in še kaj. Bratski pozdrav vsem. Peter Srečanje evropskih urednikov jezuitskih spletnih strani Pri Sv. Duhu v Škofji Loki je bilo v začetku maja srečanje evropskih urednikov jezuitskih spletnih strani, ki ga je organiziral p. Benedikt Lavrih, urednik slovenske jezuitske spletne strani www.jezuiti.si. Uredniki, ki se redno srečujejo, so se pogovarjali o spletnih straneh, njihovi izboljšavi, dostopu do informacij in njihovi kvaliteti, ignacijanski duhovnosti, ki jo spletne strani ponujajo ipd. Kot predavatelj je na srečanju nastopil tudi p. Peter Lah. 95
Slovenski jezuiti Medprovincijsko srečanje Piše p. Franc Kejžar: Že tradicionalno se vsako leto enkrat srečata slovenski in hrvaški provincial ter njuni svetovalci. Lani smo se v začetku junija srečali v Splitu, letos pa je tako srečanje potekalo 13. in 14. junija v Sloveniji. Poleg slovenskega provinciala p. Milana Bizanta s štirimi svetovalci, hrvaškega provinciala p. Ivana Kopreka s štirimi svetovalci, med katerimi je bil tudi novi provincial p. Ante Tustonjić, ki bo jeseni nasledil p. Kopreka, sta se nam letos pridružila tudi italijanski provincial p. Carlo Casalone in viceprovincial za severno Italijo p. Nicola Gay. Prvi dan pri Sv. Jožefu v Ljubljani je potekal delovno v izmenjavi o naših provincah in sodelovanju, drugi dan pa je bil namenjen sproščenemu druženju ob izletu na Bled, kjer nas je v cerkvi prijazno sprejel tamkajšnji župnik, potem pa smo se odpravili na otok. Srečanje je bilo koristno in prijetno za vse. Praznovanje sv. Ignacija 31. julija Osrednje praznovanje sv. Ignacija: 31. 7. ob 16h v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Somaševanje bo vodil nadškof dr. Anton Stres; ob tej priliki bomo slavili 50-letnico redovništva p. Stanka Rozmana in p. Tomaža Podobnika (oba sta vstopila k jezuitom 7. septembra 1961; p. Stanko se bo avgusta že vrnil v Malavi, zato tako zgodnje praznovanje). Po maši bo nadškof blagoslovil kapelo v Ignacijevem domu duhovnosti, ki jo je naredil Robert Dolinar. Pri sv. Ignaciju na Pohorju bo na ta dan sveta maša ob 11 h in po maši tradicionalna procesija. Župnija Ljubljana-Dravlje praznuje 50-letnico Glavno praznovanje bo na Rokovo nedeljo, 21. avgusta, ko bo nadškof dr. Anton Stres ob 8.30 vodil slovesno zahvalno mašo, pri kateri bodo sodelovali združeni župnijski zbori in basbaritonist Marko Fink. Na Trgu sv. Roka bo ves dan Rokov sejem s kulturno-zabavnim programom. Pred tem bo na veliki šmaren, 15. avgusta ob 17.00 romarski shod, ki ga bo vodil upokojeni nadškof msgr. Alojz Uran. Po maši bo projekcija slik o zgodovini župnije. Na god sv. Ignacija, 31. julija bo pri župnijski maši ob 8.30 predstavitev zbornika ob 50-letnici Praznovanje življenja. Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Milan Bizant). Izhaja dvomesečno. Glavni in odgovorni urednik p. Franc Kejžar, Ljubljana. Uredniški odbor: p. Benedikt Lavrih, Maribor, s. Robert Dolinar, Ljubljana. Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951 (p. Cerar). Prostovoljne prispevke za naše glasilo lahko nakažete na naslov: Rezidenca Družbe Jezusove Ljubljanska 13, 2000 Maribor, žiro račun: 0417 3000 0720 322 s pripisom: "Za revijo". Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor. Prelom Andrej Šauperl. ISSN: 1854-8776 96