Diplomsko delo univerzitetnega študija Organizacija in management informacijskih sistemov PRENOVA TELEKOMUNIKACIJSKEGA SISTEMA V PODJETJU Mentor: doc.

Organizacija in management informacijskih sistemov PRENOVA TELEKOMUNIKACIJSKEGA SISTEMA V PODJETJU Mentor: doc. dr. Davorin Kofjač Kandidat: Primož Šuster Kranj, julij 2016

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Davorinu Kofjaču za podporo in pomoč pri pisanju diplomskega dela. Hvala g. Vardi iz podjetja Palfinger d.o.o. za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela.

POVZETEK Vloga komunikacije je imela vedno pomembno vlogo. Velikega pomena je tudi v organizacijah. Diplomsko delo smo razdelili na dva dela. V prvem delu smo se posvetili teoretičnemu delu. V tem sklopu smo si podrobneje ogledali stacionarno telefonijo, mobilno telefonijo, VOIP tehnologijo ter GSM storitve in njihove delovanje. V drugem delu pa smo preučili trenutno stanje v podjetju. Opisali smo trenutno stanje telefonije in njene strukture. S SWOT analizo smo pogledali stanje pred prenovo. S pomočjo večkriterijskega odločitvenega modela, narejena z orodjem DEXi, smo si pomagali pri odločitvi o izbiri novega telefonskega ponudnika. Podrobneje smo pregledali vsak kriterij posebej. Primerjali smo strukturo telekomunikacij ter stroškov pred prenovo in po njej. Ključne besede: - telekomunikacija - IP telefonija - VoIP - protokoli - odločanje ABSTRACT This bachelor thesis consists of two parts. In the first, which is theoretical, we have a detailed look at fixed-line and mobile telephony, the VOIP technology, as well as the GSM services and their operation. In the second part, we empirically examine the current state of telephony and its structure. By means of a SWOT analysis, we review the state of telephony prior to its renovation/overhaul/restructuring. We choose a new telephone provider using a multi-criteria DEX-i method, and inspect each criterion in turn. We also compare the structure of telecommunication, and the costs before and after the renovation/overhaul/restructuring. Keywords: - Telecommunication - IP telephony - VoIP - Protocols - Decision Making

KAZALO 1. UVOD... 1 1.1. PREDSTAVITEV PROBLEMA... 1 1.2. PREDSTAVITEV OKOLJA... 1 1.3. METODE DELA... 3 2. TELEKOMUNIKACIJSKI SISTEMI... 4 2.1. UVOD... 4 2.2. TELEKOMUNIKACIJSKI SISTEMI... 4 2.3. IP TELEFONIJA... 4 2.4. H.323 PROTOKOL... 7 2.5. H.245 PROTOKOL... 8 2.6. RTP PROTOKOL... 9 2.7. STANDARDNI PROTOKOL SIP... 10 3. PSTN (JAVNO ANALOGNO TELEFONSKO OMREŽJE)... 14 3.1. MREŽNA TOPOLOGIJA... 14 3.2. STRUKTURA PSTN... 15 3.3. DOSTOP IN PRENOSNA FUNKCIJA... 17 4. GSM IN ANSI MOBILNE APLIKACIJE... 20 4.1. MOBILNA OMREŽJA... 20 4.2. MREŽNA ARHITEKTURA GSM... 21 4.3. VMESNIKI IN PROTOKOLI... 26 5. RAZISKOVALNI DEL... 29 5.1. OPIS TRENUTNEGA STANJA TELEFONIJE... 29 5.2. TELEFONSKA STRUKTURA TRENUTNEGA STANJA... 29 5.3. OPIS STROJNE KOMUNIKACIJSKE OPREME... 30 5.4. STROŠKI TELEKOMUNIKACIJ... 32 5.5. SWOT ANALIZA... 33 5.6. PRENOVA TELEKOMUNIKACIJ... 34 6. ZAKLJUČKI... 46 LITERATURA IN VIRI... 47

KAZALO SLIK... 49 KAZALO TABEL... 50 KAZALO GRAFOV... 50 KRATICE IN AKRONIMI... 50

1. UVOD 1.1. PREDSTAVITEV PROBLEMA V današnjem času si več ne predstavljamo življenja brez telefonov. Na vsakem koraku nam omogočajo klicanje ter pošiljanje kratkih sporočil. Povezani smo v svetovni splet in s tem pridobivamo obilico podatkov, aplikacij itd. Prenos komunikacij v podjetju poteka preko različnih virov: od pogovorov, pošiljanja elektronskih sporočil do mrežnih kanalov, ker je organizacija svetovno razširjena po različnih kontinentih. Komunikacija poteka tudi preko različnih spletnih komunikacijskih orodij (Skype, Lync). Lokalno je najbolj razširjena komunikacija preko telefonov. Nekateri oddelki so fizično oddaljeni nekaj sto metrov in informacija pride najhitreje do prejemnika preko telefonskih zvez. Obstoječe stanje v organizaciji trenutno omogoča komunikacijo preko DECT (Digital European Cordless Telecommunications) telefonov. Zaradi starosti telefonov bi bila potrebna zamenjava le-teh, da bi zagotovili učinkovitejšo komunikacijo. Podjetje želi še naprej omogočati brezplačne interne klice zaposlenim, ukiniti stare PBX Siemens telefone, obdržati obstoječe IP PBX z zahtevano vso uporabnostjo. Diplomsko delo smo razdelili na dva dela. Najprej bomo pogledali teoretični del. V tem sklopu bomo podrobneje preučili stacionarno telefonijo, mobilno telefonijo, VOIP tehnologijo ter GSM storitve in njihove delovanje. V drugem delu pa bomo preučili trenutno stanje z raziskavo. 1.2. PREDSTAVITEV OKOLJA Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1932 in je že dolga leta med vodilnimi proizvajalci hidravličnih naprav za dviganje, nakladanje ter sistemov za manipuliranje. Kot mednarodna korporacija s sedežem v Salzburgu v Avstriji ima družba proizvodnjo in montaže tudi v mestih po Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Aziji (»O nas«palfinger.d.o.o., b.d). Skupina zaposluje okrog 6.000 delavcev. Svoje izdelke prodajajo v 70 državah in 90 odstotkov proizvodnje je namenjeno izvozu (Palfinger d.o.o., 2013, str. 9). Glavno vodilo korporacije je, da strankam po vsem svetu pomagajo biti uspešni. Vodilni izdelek skupine je žerjav, ki je zmontiran na kamion. Ker družba izdeluje blizu 150 modelov takšnih žerjavov in ima 30 odstotni tržni delež, je v tem segmentu uvrščena v sam vrh. So tudi eden izmed največjih proizvajalcev kljukastih žerjavov in žerjavov za hlodovino na svetu. Z leti se je asortiman produktivno večal z izdelki, kot so Crayler viličar, vozila z dvižno delovno ploščadjo itd. Poleg tega skupina razvija inovativne rešitve na področju železnic, Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 1

mostov za inšekcijo in recikliranje. Žerjavi za uporabo v kmetijstvu, gozdarstvu in drugih terenskih aplikacij končujejo paleto izdelkov (Palfinger gradivo, 2013). KRONOLOŠKI PREGLED ZGODOVINE KONCERNA 1932 G. Richard Palfinger v kraju Scharding v Gornji Avstriji ustanovi firmo Palfinger kot servisno delavnico. 1945 Firma se preseli v Salzburg v Vogelweiderstrasse 40 A. Izdelava prikolic, prekucnikov, nadgradenj na vozilih in stiskalnic šote. 1959 Izdelava prvega žerjava. 1964 Podjetje z 18 sodelavci prevzame sin, gospod inž. Hubert Palfinger. Začetek programa specializacije v proizvodnjo hidravličnih kamionskih žerjavov. 1971 Prve izvozne pošiljke v Švico in Francijo. Od istega leta dalje sledi nenehna širitev izvoznih poslov in vzpostavljanje mednarodne prodajne mreže. 1974 Odprtje novozgrajenega proizvodnega in montažnega obrata Salzburg/Kasern. 1984 Odprtje novozgrajenega proizvodnega obrata Lengau v Gornji Avstriji. 1988 Z nakupom firme Epsilon razširi Palfinger svoj program tudi na proizvodnjo žerjavov za lesno industrijo. 1990 Promet prvič preseže 1 mrd. avstrijskih šilingov (ca 71.5 mio EUR). 1991 Odprtje novega prodajnega središča pri Niagarskih slapovih v Kanadi. 1992 Ustanovitev družbe Palfinger Deutschland GmbH kot samostojne prodajne družbe v Nemčiji. Zagon in odprtje montažnega obrata dvižne tehnike v Köstendorfu / Avstrija. 1993 Ustanovitev družbe v Mariboru v Sloveniji. Proizvodni program obsega v glavnem ročno izdelavo jeklenih komponent za žerjave. Proizvodnja firme Epsilon se iz Nemčije preseli v Avstrijo. 1995 Ustanovitev družbe v kraju Cadelbosco di Sopra v Italiji. Od leta 1995 dalje izdelujejo žerjave v razredu pod 10 MT (ton-metrov) v Italiji. 1996 Odpre se področje dejavnosti odvaljnih nakladalnikov v okviru proizvodne palete Palift. 1998 Sprejeta je nova, na želje kupca naravnana strukturiranost podjetja. Ustanovitev družbe nakladalnikov Palfinger Staplertechnik GmbH v kraju Henndorf / Avstrija, ki izdeluje transportirane, daljinsko krmiljene nakladalne sisteme, imenovane Crayler. 1999 Od 4. julija dalje kotira delniška družba Palfinger AG na Dunajski borzi. Sledi nakup združbe podjetij francoskega izdelovalca samonakladalnikov Guima S.A.; na Norveškem pa se ustanovi nova prodajna podružnica. Ustanovi se firma Palfinger Bergmüller GmbH s proizvodno paleto Mobiler. Promet leta 1999: 3,347 mrd ATS (ca. 238 mil. EUR). Število zaposlenih 1999: povprečno 1.424 sodelavcev. 2000 2004 Diverzifikacija proizvodnega programa in nadaljnji razvoj mednarodne strategije. V Mariboru so družbo ustanovili leta 1993. Trenutno vodi družbo Michael Steiner. Osnovne dejavnosti družbe so naslednje: Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 2

kovinsko predelovalni obrat, izdelava mehansko obdelanih jeklenih konstrukcij, predmontirani sistemi za montažne obrate (predmontirani podstavki in stebri žerjava), izdelava polproizvodov in gotovih komponent za vse PK in gozdne žerjave ter sistemov za železnice, dvižne ploščadi, podstavki, vrtljivi stebri in srednji deli za dvižne ploščadi, teleskopske ročice, prototipi, osnovna zaščita (KTL), barvanje in montaža komponent za žerjave. (Palfinger gradivo, 2013) 1.3. METODE DELA Teoretični del bomo povzeli na podlagi relevantne literature. Dejansko stanje pa bomo proučili v podjetju Palfinger d.o.o., kjer bomo z metodo opazovanja določili obstoječe stanje. Uporabili bomo SWOT analizo za določitev prednosti, slabosti, priložnosti in groženj v obstoječem stanju. Analizirali bomo možnosti nadgradnje in glede na izbrane kriterije podali predlog prenove telekomunikacijskega sistema v podjetju. Na koncu bomo izvedli primerjavo z obstoječim stanjem, kjer nas bo predvsem zanimalo, ali so ohranjene dosedanje funkcionalnosti. Uporabili bomo metodo večkriterijskega odločanja za oceno možnosti nadgradnje. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 3

2. TELEKOMUNIKACIJSKI SISTEMI 2.1. UVOD V poglavju telekomunikacijski sistemi bomo pregledali teoretična področja, ki se navezujejo na kasnejšo raziskavo. Večji poudarek bo namenjen stacionarni telefoniji, mobilni telefoniji, PBX centralam, VOIP tehnologiji in navsezadnje GSM storitvam. 2.2. TELEKOMUNIKACIJSKI SISTEMI Večina meni, da med telekomunikacijski sistem štejemo komunikacijo, povezano s telefonom. Beseda communicare izvira iz latinskega jezika in pomeni prenesti, dati, sodelovati. Tako sta iz nje nastala pojma komunikacija in telekomunikacija. Komunikacije imajo širok pomen in vsebujejo različne možnosti posredovanja informacij. Slovar slovenskega knjižnega jezika telekomunikacijo razlaga kot izmenjavo, posredovanje informacij na daljavo z elektromagnetnimi sistemi oziroma sredstvo, ki omogoča tako izmenjavo, posredovanje informacij. Glavna predstavnika telekomunikacij sta zagotovo telefon in internet. (Komuniciranje, 2016) 2.3. IP TELEFONIJA V tem poglavju bomo pregledali naslednja področja: IP telefonija, protokoli in arhitektura, integracija PSTN in IP telefonije z uporabo ENUM, aplikacije in razvoj. 2.3.1. IP TELEFONIJA Na začetku moramo povedati, da IP telefonija in VoIP(Voice over IP) nista enaki. Tehnologiji sta skoraj enaki, a imata bistvene razlike. Poglejmo definicije: VoIP in internetna telefonija se nanašata na komunikacijski servis preko IP protokola preko PSTN-ja (Public Swithed Telephone Network). VoIP omogoča analogni govor preko digitalne upodobitve in povezavo signala IP paketov do naslovnika. IP telefonija prikazuje telefon na vrhu IP (storitev, delovanja, natančnosti, dosegljivosti itd.). Tako VoIP kot IP telefonija sta oblikovana za različne mrežne velikosti. VoIP je osredotočena na LAN (lokalne naslove) in je bližja namenu zamenjave za PSTN, ampak ni popolnoma integrirana z PSTN. IP telefonija je načrtovana za obseg preko celotnega medmrežja (Interneta). Ponuja alternativo PSTN-ju, replikacijo PSTN Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 4

storitev in dodajanje novih storitev. Standardizirani protokoli podpirajo večopravilnost preko različnih naprav. Poglejmo, katerih področjih ne omogoča IP telefonija. QoS (Quality of Service) zagotovo ni v okviru jedra IP telefonskega standarda. Seveda je pomembno razumevanje standardov, zakaj uporabljati primerne registrirane protokole. Le-ti nam omogočajo omejeno inovacijo (manjše število uporabnikov/razvijalcev, osredotočeno vizijo, reševanje manjših težav), omejeno dosego funkcionalnosti zaradi večopravilnosti (razvojni vhodi za posamezen protokol je predolg). Današnji internet nam ponuja različno funkcionalnost zaradi standardiziranih komunikacijskih protokolov. Protokoli so načrtovani, da posredujejo časovno-realne podatke na oddaljene subjekte (slika 1). RTP (Real Time Protocol: IETF RFC 3550, julij 2003) zagotavlja končno-končno mrežno povezavo ustreznih funkcij za aplikacije preko realnočasovnih podatkov, kot sta npr. zvok in video. RTCP (Real Time Control Protocol: IETF RFC 3550, julij 2003) nadziran protokol, ki dovoljuje spremljanje (monitoring) prenosa podatkov in dovoljuje minimalno kontrolo in identifikacijo funkcionalnosti. RTP/RTCP sta vedno poslana na vrh UDP (User Datagram Protocol), temeljnega IP omrežja. Audio/Video prenos Signal ITU-IT RTP/RTCP H.323 H.248 IETF RTP/RTCP SIP MGCP MEGACO Slika 1: Standardizirani protokoli (Vir:http://www2.garr.it/conf_05_slides/s_niccolini-IPtelephony.pdf) Preden zvočni ali video medij lahko zaokroži z uporabo RTP/RTCP, je potrebno, da dve entiteti najdeta oddaljeno lokacijo naprave in dosežeta dogovor, kateri medij bo prvi zaokrožil med dvema napravama, kar nam prikazuje slika 2. Protokoli so osredotočeni na proces, ki se sklicuje na klicno-signalne protokole. Dva standarda sta H.323 (ITU-T Study Group 16,version 5,2003) ter SIP (Session Initiation Protocol, originial IETF RFC 2543, posodobljen IETF RFC 3261, junij 2002). (IP telefonija, 2016) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 5

Codec (G.7XX, GSM, ilbc, Speex, H.26x) RTCP RTP UDP Mrežni protokoli in mrežni vmesnik Slika 2: Prenos medija (Vir:http://www2.garr.it/conf_05_slides/s_niccolini-IPtelephony.pdf) 2.3.2. PRENOS ZVOKA PREKO LTE Prenos zvoka preko LTE (Long Term Evolution) je bil zasnovan kot rezultat raziskav po standardnemu sistemu za prenos povezav zvoka preko LTE. V osnovi je bil LTE mišljen kot celoten IP mobilni sistem za prenos podatkov ter upravljanje. Za prenos zvoka bi bilo možno vrniti na 2G/3G sisteme ali z uporabo VoIP v eni ali drugi obliki. Navsezadnje je možno, da to vodi v nekompatibilnost komunikacije telefonov med seboj. Uporabna SMS (Short Message Sevice) je še v pogosti uporabi ter pogosto kaže na odvisnost od drugih aplikacij. Kljub padanju dohodka od klicev in SMS-ev bomo potrebovali delujočo in standardizirano shemo, ki bo omogočala zvočne in SMS storitve brez izgube dohodka. Možnosti za LTE Voice Za prenos zvoka preko LTE sistema je bilo pregledano veliko možnosti. Število zaveznikov spodbuja različne poti za dosego storitev. Nekateri sistemi sledijo v nadaljevanju: CSFB (Sirtui Switched Fall Back) omogoča zvoke preko LTE. Standardiziran je bil preko 3GPP specifikacije 23.272. Pravzaprav LTE CSFB uporablja raznolike procese in mrežne elemente, ki omogočajo 2G ali 3G povezavo (GSM, UMTS, CDMA2000 1x). Vmesnik, znan kot SG, dovoljuje kratkim sporočilom (SMS), da so poslana preko LTE kanala. SV-LTE (Simultaneous Voice LTE) omogoča zamenjavo paketov LTE, da delujejo sočasno z menjavo krožno menjavo zvočnih storitev. Pomanjkljivo je, da potrebuje dva radijska oddajnika, da teče istočasno brez slušalk, ki ima za posledico hitro praznjenje baterije. VoLGA (Voice over LTE via GAN) je standard na osnovi obstoječega 3GPP Generic Access Network (GAN) standarda. Namen tega je omogočiti uporabnikom LTE prejemanja enakomernega toka zvoka, SMS storitev, ki so povezane med GSM, UMTS in LTE mrežnim dostopom. Ponudnikom mobilne telefonije je cilj, da lahko posredujejo nizkocenovne in malo tvegane generične storitve. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 6

One Voice (en zvok), kasneje imenovan Voice over LTE (VoLTE) shema omogoča zvok preko LTE sistema. Korist IMS omogoča, da postane ena izmed glavnih medijskih rešitev. Možnost bi bila, da GSMA postane standardna metoda LTE za posredovanje SMS storitev in zvoka preko LTE. Zvok preko LTE, VoLTE formacija Originalni koncept za SMS in zvočni sistem preko LTE z uporabo IMS. Temu so nasprotovali mnogi operaterji zaradi kompleksnosti IMS. Zdel se jim je predrag in pretežaven za uvajanje ter vzdrževanje. (LTE, 2016) 2.4. H.323 PROTOKOL»H.323 je krovno poročilo organizacije ITU (International Telecommunication Union) za večpredstavnostne komunikacije preko lokalnih omrežij (LAN), ki ne zagotavljajo kvalitete storitev Quality of Service (QoS). Priporočilo pokriva komunikacije točka-točka kot tudi večtočkovne konference. Obdelana je kontrola klica, upravljanje večpredstavnosti, upravljanje s pasovno širino ter vmesniki med LAN in ostalimi omrežji.«(protokoli, 2016) V januarju 1998 je bila izdana druga verzija tega standarda, H.323v2. Kljub temu da še vedno ni popolnoma dovršen, so nekateri koncepti že široko sprejeti. Arhitekturni elementi so uporabniški terminal 1, prehod (gateway) 2 za integracijo s PSTN omrežjem, večtočkovne kontrolne enote MCU (Multipoint Control Units) za konference ter vratar 3 (gatekeeper). Vsi elementi razen zadnjega predstavljajo končne točke: 1 - H.323 uporabniški terminali so končne točke, ki zagotavljajo dvosmerne komunikacije v realnem času. 2 - Prehod izvaja preslikavo signalizacije in podatkovnih tokov, ki si jih izmenjujeta H.323 in PSTN končni točki. 3 - Vratar je odgovoren za avtorizacijo klica, razpoznavo naslova in upravljanje s pasovno širino. Prav tako lahko vratar prestreže signalizacijska sporočila med končnimi točkami in jih uporabi za zagotavljanje zahtevnejših storitev, ki potrebujejo signalizacijo. Vratarji zagotavljajo vse tiste storitve, ki morajo biti centralizirane in ne morajo biti implementirane v končnih točkah. Ob vklopu nove končne točke mora le-ta najprej poiskati vratarja, pri katerem se registrira. Vratar tako pridobi informacijo, koliko uporabnikov je priključenih in kje se nahajajo. Vratar skupaj z registriranimi končnimi točkami tvori cono (zone). Vzpostavitev zveze H.323 terminala obsega tri faze in vsaki fazi pripada svoj protokol. RAS protokol - faza 1 RAS (Registration Admission Status) protokol, katerega sporočila se prenašajo prek UDP (User Datagram Protocol) paketov med končno točko in vratarjem. Uporablja se za registracijo uporabnika. Vsakič, ko želi H.323 končna točka vzpostaviti zvezo, Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 7

zaprosi za dovoljenje vratarja preko ARQ (Admission Request) sporočila, ki že vsebuje naslov klicanega. Vratar lahko zvezo odobri (v odgovoru pošlje dejanski naslov klicanega) ali zavrne (v odgovoru je naveden razlog zavrnitve). V prvi fazi vzpostavitve zveze vratar izvaja tri funkcije: prevedbo naslova, avtorizacijo klica ter ugotavljanje pasovne širine. Q.931 protokol - faza 2 Q.931 protokol je posnetek ISDN signalizacije pri vzpostavitvi zveze (setup, proceeding, alerting, connect). V tej fazi se zagotovi logična povezava med klicnim in klicanim. Q.931 poteka prek TCP protokola. (H.323 protokol, 2016) 2.5. H.245 PROTOKOL Po zaključeni drugi fazi si končni točki izmenjata parametre prenosa. To je narava informacij (avdio, video ali podatki) ter njihov format (kompresija, šifriranje, itd.). Tudi H.245 uporablja TCP/IP protokolni sklad, kar je razvidno iz slike 3. Po zaključku vzpostavitve zveze se med končnima točkama (glede na dogovor iz tretje faze) odpirajo kanali za prenos podatkov v realnem času RTP/RTCP (Real Time Protocol/Real Time Control Protocol) in komunikacija (prenos) se začne. Tok podatkov potuje vedno direktno od ene k drugi končni točki, signalizacija pa gre lahko preko vratarja, da le-ta lahko izvaja nadzor nad zvezo, ohranja informacije o številu izhodnih klicev ter zagotavlja informacijo za funkcionalnost upravljanja s pasovno širino. (H.245 protokol, 2016) Avdio in video aplikacije Sistemski nadzor Podatkovne aplikacije Avdio kodeki (G.711, G.723.1, G729, G726) Video kodeki (H.261, H263) RTCP H.225 RAS kanal H.225 Klicni signal H.245 Nadzodni kanal T.120 Podatki RTP Q.931 UDP TCP Mrežni protokoli in mrežna vmesnik Slika 3: Kopica protokolov (Vir: http://www2.garr.it/conf_05_slides/s_niccolini-iptelephony.pdf) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 8

2.6. RTP PROTOKOL»RTP (Real Time Transport Protocol) podpira transport podatkov v realnem času (avdio in video) prek paketno komutiranih omrežij. Proces RTP protokola na oddajni strani vključuje zbiranje bitnega toka iz kodirnika, razbijanje toka na pakete in pošiljanje teh paketov preko omrežja. Na sprejemni strani pa mora RTP protokol prejete pakete ponovno sestaviti v bitni tok. Proces je zahteven, saj se paketi lahko izgubijo, prihajajo z različno zakasnitvijo ali celo v nepravem vrstnem redu. Transportni protokol mora zato priskrbeti tudi časovno informacijo, da sprejemnik lahko kompenzira variacijo zakasnitve (jitter). Potrebne informacije se nahajajo v glavi RTP paketa. RTP protokol ponuja naslednje funkcionalnosti: zaporednost: vsak RTP paket vsebuje zaporedno številko, na podlagi katere lahko na sprejemu zagotovimo pravilni vrstni red paketov; sinhronizacija: paketi imajo različno zakasnitev, zato imajo aplikacije na sprejemu predpomnilnike za izravnavo zakasnitev. RTP jim v pomoč zagotovi časovno znamko za merjenje zakasnitve; identifikacija kodiranih podatkov: zaradi spreminjajočih se pogojev v omrežju je dostikrat smiselno sredi komunikacije spremeniti način kodiranja. Informacijo o uporabljenem kodiranju priskrbi protokol RTP; indikacija okvira: video in avdio podatki se pošiljajo po logičnih enotah, imenovanih okvirji. RTP priskrbi informacijo o začetku okvirja, ki jo potrebujemo za sinhronizacijo na višjem nivoju; identifikacija izvora: v sejah z več udeleženci (multicast) nam RTP zagotovi informacijo o tem, kateri udeleženec nam pošilja paket. RTP protokol ima še pridruženi protokol, imenovan RTCP (Real Time Control Protocol). RTCP zagotavlja dodatne informacije udeležencem seje, in sicer: sinhronizacija: zaradi fleksibilnosti se največkrat avdio in video signal pošilja po ločenih tokovih, a morajo biti na sprejemu sinhronizirani. Temu velikokrat rečemo tudi»sinhronizacija ustnic«; identifikacija: RTCP paketi vsebujejo naslov elektronske pošte, telefonsko številko in polno ime udeleženca; nadzor seje: RTCP dovoljuje udeležencem naznanitev, da zapuščajo sejo (bye RTCP paket) in pošiljanje kratkih sporočil. RTCP protokol zahteva od vseh udeležencev seje, da periodično pošiljajo paket z omenjeno vsebino. Paketi so poslani na isti naslov kot podatkovni tok, le na druga vrata (port). Perioda je odvisna od števila udeležencev seje in se izračuna po algoritmu, vsebovanem v RTCP protokolu. (RTP protokol, 2016) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 9

2.6.1. RTSP PROTOKOL RTSP (Real Time Streaming Protocol) protokol služi za nadzor strežnika, ki hrani vsebine. Naloge vsebinskega strežnika so predvajanje posnetih in snemanje novih vsebin. RTCP protokol je podoben daljinskemu upravljalcu video-rekorderja. Odjemalec lahko od strežnika zahteva predvajanje, snemanje, hitri prelet vsebine naprej in nazaj ter pavzo. Shranjevanje vsebine ima mnogo aplikacij v IP-telefoniji. Vsebinski strežnik lahko: posname vsebino konference za kasnejše reference, predvaja vsebino v obstoječi konferenci (med pogovorom o filmu si zavrtimo odlomke filma), hrani govorne predale. Odjemalci imajo tako možnost poslušanja sporočil in vrnitev do kritičnega dela sporočila (na primer telefonska številka). Odjemalec mora izvesti naslednje korake, da povzroči predvajanje vsebine na vsebinskem strežniku: Pridobitev podatkov o vrsti vsebine: predstavitev vsebine lahko vsebuje več komponent (slika nastopajočega, slika gradiva, govor, itd.). Za vsako izmed teh komponent moramo poznati način kodiranja in hitrost okvirjev. Omenjene podatke lahko odjemalec dobi prek describe zahteve vsebinskemu strežniku, ali kako drugače (prek spletnih strani). Nastavitev strežnika: odjemalec pošlje vsebinskemu strežniku setup zahtevo, ki pove strežniku destinacijo, kamor naj dostavi podatke. Destinacija vsebuje IP-naslov (lahko multicast), številke vrat (portov), protokole (običajno RTP prek UDP). Strežnik vrne identifikacijo (id) seje, ki jo uporabimo pri nadaljnjih zahtevah. Izvršitev zahteve po vsebini: sem spadajo ukazi, kot so play, record in pause. Play združuje poleg navadnega predvajanja tudi iskanje in prelet vsebine naprej in nazaj (fast forward, rewerse). To je doseženo z dodatkom skalirne glave, ki pove, kolikokrat hitreje (počasneje) naj bo vsebina predvajana. Rušenje: ko končamo interakcijo s strežnikom, oddamo zahtevo teardown, ki uniči vsa stanja v zvezi s sejo. (RTPS protokol, 2016) 2.7. STANDARDNI PROTOKOL SIP SIP (Session Initiation Protocol) je protokol za iniciacijo. Je aplikacijski nivo protokola, uporabljen za: zagotovitev, kodificiranje, zapiranje multimedijskih sej oz. konferenc. Internetni telefoniji v osnovi pravimo tudi multimedijske seje. SIP podpira imena map in preusmerja storitve pregledno. Npr. pri mobilnosti lahko en zunanji uporabnik vidi identiteto ne glede na lokacijo mreže. Glavne naloge SIP Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 10

obsegajo izmenjavo IP naslova ter število vrat (vhodov), za katerega sistem lahko prejme podatke. Prednost protokola SIP je tudi, da je lahko razširljiv. Vedeti pa moramo, da SIP ni transportni protokol kot npr. TCP, UDP; tudi ne QoS (Quality of Service) kot GCP (Gateway Control Protocol). Ni oblikovan za velik prenos podatkov kot npr. FTP. SIP protokol uporablja e-poštni tip naslovljanja. Vsak uporabnik ima globalno dosegljiv naslov, ki mu pravimo SIP URI (Uniform Resource Indicator). Uporabniki se povezujejo na ta naslov preko SIP registra, ki omogoča vzpostavitev povezave z sejo. Primer SIP URI-ja bi bil primoz.suster@sip-proxy.si. V nadaljevanju sledijo metode, ki jih uporablja SIP za komunikacijo z sejami. Opisali bomo razširitve, ki niso bile standardizirane. Te so: INVITE inicialna seja (seja, ki je opisana v samem jedru sporočila šifrirana z SDP), ACK potrjuje vzpostavljeno sejo, BYE zaključek seje, CANCEL prekiniti čakajoč INVITE, REGISTER povezava začasnega naslova z trenutno lokacijo, OPTIONS zmogljivost poizvedovanja. RFC 3261 obsega nekatere osnovne arhitekturne elemente. Ti so: User Agent Client (UAC): smiselna entiteta kreira nov zahtevek, ki uporabniku omogoča pošiljanje transakcije. User Agent Server (UAS): smiselna entiteta, ki generira odziv na SIP prošnjo. Odziv lahko prejme, zavrne ali posreduje zahtevo. Proxy Servers ima vlogo, da smiselne entiteto SIP zahtevka razpošlje do UAS in se nato SIP odzove na UAC. Proxy serverji lahko nemudoma odgovorijo na UAC. Samo v tem primeru velja pravilo UAS. Proxy serverji se lahko odzivajo na samo določeno zahtevo. V stanju mirovanja lahko samo zahtevek posredujejo naprej in v prihodnosti pozabijo nanj. V delujočem stanju si zapomnijo informacije o zahtevku, transakciji ter vplivajo na proces v prihodnosti, saj si zapomnijo sporočilo vezano na ta zahtevek. Sledi nekaj primerov uporabniškega agenta (User Agent), ki temeljijo na logični entiteti, ki lahko deluje kot uporabniški odjemalec in uporabniški strežnik. Za programsko opremo bi omenili X-Lite/X-pro, Siemens SCS ter Linphone. Za primer pri strojni opremi bi prikazali CISCO 7960 ter Snom 190, ki sta razvidna pod sliko 4 ter sliko 5. (SIP protokol, 2016) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 11

Slika 4: Cisco 7960 (Vir: http://www.uwyo.edu/infotech/services/telephones/voip/7960.asp) Slika 5: Snom 190 (Vir: http://www.amazon.de/snom-190-ip-telefon/dp/b000cnci3m) V naslednjem primeru si bomo ogledali, kako deluje registracija preko signalizacijskega protokola (SIP). SIP odjemalec pošlje SIP REGISTER sporočilo do SIP proxy strežnika, ki ukrepa kot SIP Registrator. SIP Registrator shrani uporabnikovo trenutno lokacijo v podatkovno bazo. V zadnji fazi SIP Registrator obvesti SIP odjemalca o uspešno izvedeni registraciji. PRIMERJAVA H.323 in SIP-a Od začetka je bil H.323 vhod v svetovni internet. Uporablja binarni format za sporočila ASN (Abstract Syntay Notation), lokalni psevdonimski indentifikator Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 12

(h323: primoz.suster) ter domensko organizacijo, ki stremi k hierarhiji. SIP je bil oblikovan za internet. Za njega so značilni: HTTP način formata (tekstovna oblika); SIP URI (primoz.suster@gmail.com), svetovni SIP naslov z uporabo DNS; modularna (sestavljiva) oblika; ni potrebna hierarhija; je manj kompleksen kot H.323; SIP je bolj prilagodljiv za integracijo zvoka/videa ter neposrednih sporočil (Instant Message) ; trendi na dolgi rok prikazujejo, da bo SIP zmagovalec; če začnemo uvajati IP telefonijo, ni razloga, da ne bi začeli z razvojem SIP namesto H.323. Sledi še primerjava v sliki 6. (Rakesh, 1999; Karim, 2005) H.323 SIP Kompleksen protokol Binarna reprezentacija sporočil Relativno enostavnejši protokol Tekstovna reprezentacija Zahteva popolno kompatibilnost za nazaj Ne potrebuje kompatibilnosti za nazaj Ni zelo modularen Ni zelo nadgradljiv Kompleksno signaliziranje Velik tržni delež Stotine elementov Težka detekcija zanke Zelo modularen Zelo nadgradljiv Enostavno signaliziranje Podpira ga IETF, tržni delež se veča Samo 37 glav Lažja detekcija zanke Slika 6: Primerjava H.323 in SIP (Vir:http://www2.garr.it/conf_05_slides/s_niccolini-IPtelephony.pdf) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 13

3. PSTN (JAVNO ANALOGNO TELEFONSKO OMREŽJE) Izraz PSTN opisuje različno opremo in medmrežno funkcijo, ki omogoča javne telefonske storitve. Omrežja se nagibajo k razvoju novih tehnologij. PSTN se je začel v ZDA leta 1878 z ročno-mehansko telefonsko centralo, povezano z različnimi deli, ki so prenašali komunikacijo pogovora (slika spodaj). Danes je PSTN omrežje računalnikov in ostale električne opreme, ki spreminja govor v digitalne podatke ter zagotovi množico zahtevnih telefonskih funkcij, podatkovnih storitev in brezžičen mobilni dostop. PSTN zvočni objekt prenos govora ali zvoka preko podatkov, kot sta fax/modem in digitalni podatki, ki so bili modulirani za zvočno frekvenco. Glavna naloga PSTN je digitalna menjava. Izraz 'menjava' opisuje možnost križne povezave telefonske linije z drugimi telefonskimi linijami in menjavo povezav. PSTN je znan kot zanesljiv posrednik komunikacijskih storitev do svojih naročnikov. Rek»5 9 zanesljivost«predstavlja mrežno dosegljivost v 99,999 % za PSTN opremo in je s tem postal nepogrešljiv v telekomunikacijski panogi. V nadaljevanju bomo pogledali poglavitne lastnosti PSTN, kako deluje, predvsem področje signala in digitalnega menjavanja signala. SS7 omogoča nadzorni signal za PSTN. Pri tem je pomembno, da razumemo PSTN infrastrukturo ter kako vpliva na signale in stikala (v nadaljevanju bom uporabljal besedo stikala, ki izvira iz ang.besede»switch«). (PSTN, 2016) Poglavje je razdeljeno na: mrežno topologijo, PSTN strukturo, dostop in prenos objektov, mrežni čas, centralno pisarno, integracijo SS7 z PSTN, vključevanje PSTN za naslednje generacije. 3.1. MREŽNA TOPOLOGIJA Topologija omrežja opisuje različna omrežna vozlišča ter načine povezave. Kontrolna pravila imajo glavno vlogo pri tem, kako je zvočna omrežna topologija določena za posamezno državo. Topologija v tržnem gospodarstvu predstavlja povezavo omrežij različnih ponudnikov. Monopolni trgi so načeloma povezani preko lastnih operaterjev. Odvisno od geografske lege PSTN se vozlišča včasih navezujejo na različna imena. Trije tipi vozlišč, ki jih bomo predstavili, so: konec pisarne (EO-End Office), imenovan tudi lokalna izmenjava; omogoča dostop omrežja za naročnika; nahaja se na dnu mrežne strukture; Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 14

tandem povezuje EO ter omogoča skupno točko za promet med njima; v nekaterih primerih tandem omogoča, da EO dostopa v naslednjo strukturo omrežja; transit deluje kot vmesnik na drugo strukturo omrežja; transitna stikala se v principu uporabljajo za skupen promet, ki povezuje večje geografske razdalje. Obstajata dva osnovna načina povezovanja stikalnih vozlišč (slika 7). Prva se približuje mrežni topologiji, pri kateri so vsa vozlišča povezana med seboj. Ni primerna takrat, ko se moramo povezati na večje število vozlišč. Povezati se moramo na vsako novo vozlišče, ki že obstaja. Vendar ima svoje zasluge, saj omogoča lahki promet med vozlišči in se izogiba zastojem. Drugi način pa opisuje hierarhično drevo, kjer se vsako vozlišče hierarhično razteza od naročnika dostopne točke do vrha drevesa. PSTN omrežja uporabljajo kombinacijo obeh metod, ki v glavnem omogočajo nižje stroške ter prometno strukturo zamenjav. (Mrežna topologija, 2016) Slika 7: Generična struktura PSTN (Vir: http://ptgmedia.pearsoncmg.com/images/bok_1587050404/elementlinks/05fig01.gif) 3.2. STRUKTURA PSTN PSTN struktura je bila različno implementirana v Združenih državah Amerike (ZDA) in v Združenem kraljestvu. V naslednjem delu bomo pregledali PSTN strukture in določeno izrazoslovje v teh dveh državah. PSTN struktura v ZDA V Združenih državah se PSTN deli na tri kategorije: LXN (Local Exchange Networks) lokalna centralna omrežja, IEN (InterExchange Networks) notranja centralna omrežja, Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 15

IN (International Networks) globalna omrežja. LECs (lokalni centralni nosilci) izvajajo LXN. IXCs (notranjo-centralni nosilci) izvajajo IEN in IN. PSTN struktura je v ZDA pod vplivom državne regulacije, ki dovoljuje storitve ponudnikov za celotno trgovanje. Lokalna centralna omrežja (LXN) so sestavljena iz digitalnih vozlišč, ki omogočajo mrežni dostop do naročnikov. LXN se izteka k lokalnim in medkrajevnim linijam, ki omogočajo naročnikom dostop do PSTN. Notranja centralna omrežja (IEN) sestavljajo digitalna vozlišča, ki omogočajo povezavo med lokalnimi omrežji (LXN). Na njih poteka gost skupen promet, ki pokriva veliko geografsko razdaljo. V ta namen se uporabljajo prehodna stikala (transit switch). Globalna omrežja (IN) sestavljajo spet digitalna vozlišča, ki so locirana v vsaki državi in delujejo kot mednarodni vhod do zunanjih lokacij. Ti vhodi (gateway) upoštevajo ITU (mednarodne standarde), ki zagotavljajo delovanje med notranjimi omrežji. Mednarodna stikala tudi opravljajo protokolsko komunikacijo med državnim in mednarodnim signalom. PSTN struktura v Združenem kraljestvu Slika 8 spodaj prikazuje PSTN topologijo, ki jo uporablja Združeno kraljestvo. End Offices (končne pisarne) posredujejo do DLE (Digital Local Exchanges). Celotni mrežni tandem omrežja DMSU (Digital Main Switching Units) povezuje DLE. DISC (Digital International Switching Centers) povezuje DMSU tandem stikal za mednarodne klicne povezave. (Struktura PSTN, 2016) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 16

Slika 8: Struktura PSTN v Združenem kraljestvu (Vir: http://ptgmedia.pearsoncmg.com) 3.3. DOSTOP IN PRENOSNA FUNKCIJA Povezavo do PSTN stikal lahko definiramo v dve osnovni kategoriji: linijsko in mrežno. Posamezna telefonska linija povezuje naročnike do Centralne pisarne (Central Office-CO) preko žičnega kabla. Mrežna povezava se uporablja za notranjo povezavo PSTN stikal. Mrežna povezava tudi omogoča dostop do skupnega telefonskega okolja, v katerem se pogosto uporablja PBX (Private Branch exchange) ali v večjem primeru tudi za poslovanje (pri katerem uporabljajo svoje digitalno stikalo). Telefonske linije omogočajo povezavo naročnika do CO, ki lahko nato dostopajo do PSTN. V naslednji rubriki bomo pogledali funkcije za uporabo telefonske linije ter kako se povezuje signal med naročnikom in CO in sicer: lokalna zanka, analogni linijski signal, klicanje, zvonjenje in sprejem klica, zvočno šifriranje. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 17

Lokalna zanka Lokalno zanko sestavlja par bakrenih žic, ki sega od Central Office do stanovanjske ali poslovne stavbe, ki so povezane s telefonom, fax-om, modemom ali katero drugo telefonsko napravo. Lokalna zanka omogoča naročniku dostop do PSTN preko povezave do centrale. Lokalna zanka se konča z MDF (Main Distribution Frame) na centrali ali na oddajnikih (Remote line centralancentrator). Oddajniki menjavajo lokalne ponudnike med vidnimi linijami brez uporabe virov centrale. Analogna linija Trenutno večina telefonov uporablja analogno telefonsko linijo. Priporočajo analogno linijo, ker se uporablja analogni signal preko lokalne zanke (med telefonom in centralo). Analogni signal prenaša dva sestavna dela komunikacije med telefonom in centralo. To so zvočne komponente in signalne komponente. Klicanje Klicanje poteka tako. Ko uporabnik zavrti številko, se ta poveže do centrale kot serija pulzov klicanih številk ali tako imenovani DTMF (Dual Tone Multi-Frequency) signala. DTMF signal je kombinacija dveh signalov, ki ustvarja različni frekvenci. Skupno sedem frekvenc združuje edinstven DTMF signal za 12 ključev (tri stolpce po 4 vrstice) na standardni telefonski številčnici. Klicanje je možno, ko vnesemo ustrezno število številk. Zvonjenje in sprejem klica Obvestilo, da nas nekdo kliče, poteka tako, da centrala pošlje električno napetost preko lokalne zanke do zaključene linije. Vhodna električna napetost se aktivira ob zvonjenju, znotraj telefona pa se ustvari slišen klicni signal. Centrala tudi pošlje zvonjenje nazaj preko izvirne lokalne zanke, ki pokaže klicno številko. Centrala prepozna spremembo, ko dvignemo slušalko in se ustavi električna napetost. Temu postopku pogosto pravimo zvočni obroč. Zvočno šifriranje Analogni zvočni signal mora biti šifriran v digitalno informacijo za prenos preko digitalnega mrežnega stikala. Pogovor je dovršen z uporabo kodeka (šifrator/dešifrator), ki pretvori analogne in digitalne podatke. ITU G.711 standarda navaja PCM (Pulse Codec Modulation) metoda, ki jih večina PSTN. Pretvornik analognega v digitalni signal na vzorcu analognega zvoka 8000 krat na sekundo in nato dodeli izračunano vrednost, ki temelji na 256 sklepnih stopnjah. Izračunana vrednost je naprej dešifrirana v binarne številke, ki predstavljajo posamezen podatek točke v vzorcu. (Dostop in prenos, 2016) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 18

ISDN Integrated Services over Digital Network (kratica ISDN) pomeni integrirane storitve preko digitalnega omrežja. Je vrsta telekomunikacijske povezave, ki uporablja običajno bakreno palico. Uporablja se predvsem za telefonijo in tudi prenos podatkov. Uporablja dva B-kanala pasovne širine 64kbit/s in D-kanal širine 16 kbit/s. Prednosti sistema ISDN pred modemi, priključenimi na običajno telefonsko linijo so: boljša kakovost zvoka, boljša kakovost telefaksov in hitrejši prenos podatkov med računalniki. ISDN-ov multiplekser za osnovni dostop (basic rate access) običajno telefonsko linijo razdeli na tri pasove: dva pasova B in en pas D. Vsak pas B omogoča prenos 64 kilobitov na sekundo in lahko prenaša eno govorno zvezo ali 50 hkratnih podatkovnih zvez s hitrostjo 1200 kilobitov na sekundo. Pas D, ki deluje s hitrostjo 16 kilobitov na sekundo, je namenjen prenašanju podatkovnih signalov. S primarnim dostopom (primary rate access) ISDN omogoča uporabo do 30 pasov B. Do septembra leta 2005 je Telekom Slovenije, ki je bil tudi edini ponudnik, pogojeval ADSL dostop z ISDN dostopom. (ISDN, 2016) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 19

4. GSM IN ANSI MOBILNE APLIKACIJE Pri stacionarnem telefonskem omrežju je uporabnikova lokacija nespremenljiva in dogovorjena za uporabo telefonske sheme v omrežju. Pri brezžičnem telefonskem sistemu pa uporabnik lahko prosto zamenja lokacijo, ne da bi pri tem sistem zaznal motnjo. Primer: uporabnik izklopi telefon preden se vkrca na letalo ter ga vklopi po pristanku v drugi državi. Za dohodni klic do uporabnika ni direktne povezave med uporabnikovo lokacijo in mobilno telefonsko številko. Zaradi lokacije in drugih informacij mora izpeljati realno-časovno, preden je klic dostavljen do prenosnega telefona. Takšno prekinjanje klica potrebuje zmogljivo število prvotnih ne-krožnih (povezanih) signalov. Mobilni odhodni klici zavzamejo manj začetnega signala, ker radijski sistem, do katerega so uporabniki povezani, ve za pozicijo uporabnika. (GSM, 2016) 4.1. MOBILNA OMREŽJA V tem poglavju bomo predstavili Globalni sistem za mobilno telekomunikacijo (GSM), ki je najpopularnejše digitalno-celično omrežje. Pregledali bomo pojem arhitekture, vmesnika in protokolov ter zaključili z mobilnim managementom in klicnem procesu v omrežju. Protokoli, ki so temeljni za GSM (BSSAP- glavno mesto za podsistem aplikacijskega dela) ter MAP (mobilni aplikacijski del), so podsistemi, ki izkoriščajo dejansko funkcionalnost SS7 protokola in omrežja. Namen tega poglavja je, da bomo razumeli ozadje GSM ter vpliv MAP-a na proces klicanja. GSM se je razvijal skozi različne faze. V nadaljevanju sledijo glavne značilnosti določenih faz. 1.faza GSM, leta 1992: posredovanje klica, vsi klici, brez odgovora, zaseden, nedosegljiv, klic ni mogoč, odhodni klic, prihodni klic, gostovanje. 2.faza GSM, leta 1995: SMS (kratka tekstovna sporočila), večstransko klicanje, čakajoč klic, Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 20

identiteta klicočega, stroški klicanja, naročanje na lokalne novice, povezava z računalnikom, mobilne telefax storitve (omogočajo z uporabo slušalk pošiljanje, prejemanje telefaksov). Naslednje faze GSM po letu 1996: nadgradnja in izboljšanje obstoječih storitev, prenos podatkov, DECT dostopa do GSM, PMR (javni dostop mobilnega signala), okrepitev SIM (identifikacijski naročniški modul) kartice, nadstandardne storitve, razširitev VPN. Za razliko od Evrope v ZDA uporabljajo zraven GSM še TDMA ter CDMA. V ZDA sta bolj razširjena kot GSM. (GSM zgodovina, 2016) 4.2. MREŽNA ARHITEKTURA GSM GSM arhitektura se lahko širše deli na tri področja: BSS (bazni podsistem), mrežnostikalni podsistem (NSS) in operacijsko-podporni podsistem (OSS). Vsak od podsistemov je sestavljen iz uporabnih entitet, ki komunicirajo preko različnih vmesnikov z uporabo določenih protokolov. BSS sestoji iz bazno sprejemno/oddajne enote (BTS) in baznega nadzornika (BSC). Bazni podsistem omogoča prenos poti med mobilnimi postajami in NSS, ki ureja prenos poti. NSS so možgani celotnega GSM omrežja in sestoji iz mobilnega izmenjalnega centra (MSC) in štirih inteligentnih mrežnih vozlišč, znanih kot domač lokacijski register (HLR), obiskovalni lokacijski register (VLR), opremno identifikacijski register (EIR) in potrditveni center (AuC). Operacijsko podporni podsistem je sestavljen iz operacijskega in vzdrževalnega centra (OMC), ki se uporabljata za oddaljene in osredotočene operacije, administracijo in servisne naloge. Operacijsko-podporni podsistem je običajno registriran na prostem in nima standardiziranih vmesnikov. Bazni podsistem je del radia, ki pa ni povezan z radijskim signalom. Torej bistvo je v mrežno-stikalnem podsistemu, kjer se uporablja MAP protokol. Slika 9 prikazuje, kako GSM izkorišča brezžično strukturo. Vsaka celica je šestkotne oblike in tako celice tesno povezuje. Vsaki celica je dodeljena frekvenca obsega. Velikost celice je tako majhna, da se skoraj nič frekvence ne more ponovno uporabiti v drugi celici. Pomanjkljivost majhnih celic je, da potrebujejo večje število Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 21

baznih postaj, kar pa poveča infrastrukturne stroške. Osnovna razlika med GSM 900 ter GSM 1800/1900 sistema je zračni vmesnik. Oba uporabljata mikro celično strukturo. (Arhitektura GSM, 2016) Slika 9: Ponovna uporaba frekvenc in mobilna struktura (Vir: http://ptgmedia.pearsoncmg.com/images/bok_1587050404/elementlinks/12fig02.gif) 4.2.1. MOBILNA ENOTA GSM omogoča tudi mobilno klicanje ter prenos podatkov preko prenosnika z uporabo PCMIA kartice. Mobilno postajo sestavlja oprema, da lahko uporabnik dostopa do PLMN (brezžična mobilna omrežja) in snemljive pametne kartice, znane kot SIM, da prepoznamo uporabnika. GSM je edinstven pri uporabi SIM kartic, da prepozna uporabnikovo identiteto iz mobilne naprave. SIM kartica je prenosna med mobilno odpremnimi enotami. Mobilna enota ima več povezanih identitet, vključno z mednarodno mobilno identiteto naprave (IMEI), mednarodno identiteto mobilnega naročnika (IMSI), začasno identiteto mobilnega naročnika (TMSI), mobilno postajo IDSN številke. Sledeče sekcije predstavljajo primere identitet. IMEI Vsaka naprava ima enkratno številko, znano kot IMEI in trajno shranjeno. IMEI ni samo serijska številka, ampak kaže tudi proizvajalca, državo, v kateri je bil proizveden, in tip, kjer je bil odobren. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 22

Na sliki 10 vidimo, da potrditveni tip kode (TAC) označuje državo, v kateri je bil telefon odobren z odobreno številko. Prvi dve številki TAC predstavljata potrditveno državo. Končna produkcijska koda (FAC) identificira, kje je bil telefon proizveden. Spodnja tabela 1 kaže kode, ki so trenutno v uporabi. Serijska številka (SNR) je samostojna serijska številka, ki enoznačno identificira posamezno mobilno postajo. Slika 10: IMEI struktura (Vir: http://ptgmedia.pearsoncmg.com/images/bok_1587050404/elementlinks/12fig03.gif) Koda Obrat 01, 02 AEG 07, 40 Motorola 10, 20 Nokia 30 Ericsson 40, 41, 44 Siemens 47 Option International 50 Bosch 51 Sony 51 Siemens 51 Ericsson 60 Alcatel 70 Sagem 75 Dancall 80 Philips 85 Panasonic Tabela 1: končne proizvodne številke Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 23

IMEI se uporablja za bistvene mrežne operacije, kot je npr. zamenjava mobilne postaje. Za izpis IMEI na večini prenosnih telefonov moramo vtipkati *#06#. Je uporabno zaradi varovanja, saj lahko preko omrežja blokiramo napravo. IMSI Vsak uporabnik ima dodeljene enoznačne številke, znane kot IMSI. IMSI je edina identifikacija uporabnika znotraj GSM in je shranjena v SIM. SIM vsebuje naročnikove podrobnosti in omogoča naročniške storitve, ko se nahaja kot del mobilne opreme. IMSI je naveden v GSM 30.03, za 3gPP v TS 23.003 in ITU v E.212. Mobilna številka identifikacijske postaje (MSIN) prepozna mobilnega naročnika. Nacionalna identiteta mobilne postaje (NMSI) je pojmovana za MNC+MSIN polja. Bazna sprejemna postaja (BTS) Omogoča povezavo med mobilnim omrežjem in mobilno postajo preko zračnega vmesnika. Bazna sprejemna postaja obdaja radijske sprejemnike (oddajnike), ki določajo celice in uravnavajo radijski protokol z mobilno postajo. Bazni kontroler (BSC) Število baznih sprejemnih postaj se povezuje v bazni kontroler preko vmesnika imenovanega Abis. Upravlja z radijsko vmesnimi kanali, kot so nastavitve, frekvenčni skoki, predaje. Mobilno izmenjalni center (MSC) Je mrežna komponenta centralnega podsistema. Zaradi velikega števila baznih kontrolerjev se povezuje na mobilni izmenjevalni center, ki aktivno izmenjuje ISDN. Ta se povezuje na bazni kontroler preko A-vmesnika. Mobilno izmenjalni center omogoča pot odhodnih in prihodnih klicev ter vpisovanje uporabniških kanalov na A-vmesnik. Obnaša se kot normalni izmenjalni vozel na PSTN ali ISDN in omogoča vse potrebne naloge za rokovanje z mobilno postajo, vključno z registracijo, potrditvijo, posodobitvijo lokacijo, vmesno predajo mobilno izmenjalnega centra in klicno potjo do gostujočega naročnika. Mobilni izmenjalni center posreduje povezavo do javnega stacionarnega omrežja. Skupno z MSC, HLR in VLR omogoča GSM klicne poti in možnosti gostovanja. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 24

Register domačih naročnikov (HLR) HLR se lahko upošteva kot velika podatkovna baza, ki vsebuje informacije o tisočih naročnikih. Vsako mobilno omrežje ima najmanj en HLR. Medtem je logično en HLR na GSM omrežje. HLR vsebuje vse administrativne podatke, ki so vezani na naročnika. Lokacija vsake mobilne postaje, ki pripada HLR, je shranjena in urejena tako, da lahko locira klic naročnika. Informacija o lokaciji je preprost VLR naslov, ki opisuje naročnika. HLR nima direktne kontrole MSC-ja. Register gostujočih naročnikov (VLR) Tako kot HLR tudi VLR vsebuje podatke o naročniku. Za razliko vsebuje samo določene administrativne informacije. VLR podatki so samo začasno shranjeni, medtem ko je naročnik lociran na področju določenega VLR. VLR je zadolžen za eno ali več MSC področij. Ko naročnik vstopi v novo MSC področje, se posodobi procedura o lokaciji. V nasprotnem primeru, ko izstopi iz določena področja, pa HLR pobriše začasne podatke o naročniku. Register za identifikacijo opreme (EIR) EIR je podatkovna baza, ki vsebuje liste o veljavni mobilni opremi v omrežju. Vsaka mobilna enota je označena z IMEI-jem. EIR vključuje listo o ukradenih mobilnih napravah. EIR omogoča klic na ukradeno mobilno enoto. To je mogoče zaradi enoznačne številke IMEI. Potrditveni center (Auc) Potrditveni center je zaščitena podatkovna baza, ki shranjuje kopije skritih ključev, shranjenih na naročniških SIM karticah. Storitve GPRS vozlišča (SGSN) SGSN je zadolžena za pošiljanje podatkovnih paketov iz mobilne enote ne glede na geografsko področje. Njene naloge vključujejo paketno pot in transport, mobilno upravljanje (dodajanje/odvzemanje in lokacijsko upravljanje), smiselno povezovanje, avtentične funkcije polnjenja. Lokacijski register SGSN shranjuje informacije o lokaciji in uporabniški račun (kot je IMSI in naslov uporabljen pri paketnem prenosu) vseh GPRS uporabnikov, ki so se registrirali s tem SGSN. SGSN dostavlja pakete do mobilne enote znotraj področja svoje storitve. SGSN prepozna naročnike v svojem področju, poizvedba HLR pa pridobiva naročniške profile ter ohranja posnetek njihove pozicije. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 25

Pot skozi GPRS vozlišča (GGSN) GGSN ohranja informacijo o poti, ki je potrebna za tunel protokol podatkovnih enot (PDU) do SGSN, ki podpirajo določene mobilne enote. Druge naloge vključujejo omrežje, naročnikov pregled in preslikavo naslovov. (Mobilna enota, 2016) 4.3. VMESNIKI IN PROTOKOLI V prejšnjem poglavju smo se seznanili z GSM mrežno arhitekturo. V tem delu pa se bomo seznanili s SS7/C7 protokoli in vmesniki. Različni protokoli uporabljajo različne vmesnike. SS7/C7 protokoli MTP, SCCP, TUP, ISUP so protokoli, ki so se uporabljali preden so bila brezžična omrežja na voljo. Glavni del tega poglavja predstavlja SS7/C7 protokole, ki so izrecno oblikovali GSM. Vmesniki med njimi U m MS-BSS Abis BSC-BTS A BSS-MSC B MSC-VLR GMSC-HLR C or SMSG-HLR Opis Radijski vmesnik je namenjen izmenjavi MS in BSS. LAPDm je modificirana verzija ISDN LAPD, namenjena signalizaciji. BSS notranji vmesnik, ki povezuje BSC in BTS. Vmesnik A med BSS in MSC. Ureja razporeditev razpoložljivih virov do MS in mobilnega upravljanja. Uporablja BSSAP protokole. Vmesnik B obdeluje signal med MSC in VLR. Uporablja MAP/B protokol. Večina MSC se povezuje z VLR ter kreira B vmesnik notranji. Vmesnik C med HLR in GMSC or SMSC. Vsak klic, ki izvira izven GSM (npr. iz stacionarnega omrežja), mora iti skozi vrata, da pridobi informacijo o poti, ki je potrebna za končanje klica. D HLR-VLR E MSC-MSC Vmesnik D med HLR in VLR, ki uporablja MAP/D protokol za izmenjavo podatkov povezano z lokacijo mobilne enote in podskupino naročniških podatkov. Vmesnik E povezuje MSC-je. Izmenjuje podatke, ki so vezani na predajo med vodilnimi in posredovanimi MSC-ji z uporabo MAP/R protokola. Vmesnik E je Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 26

F MSC-EIR G VLR-VLR H MSC-SMSG I MSC-MS lahko tudi uporabljen za povezavo GSM in SMSC. Vmesnik F povezuje MSC do EIR z uporabo MAP/F protokola, ki preverja status IMEI-ja, ki ga je MSC prejel od mobilne naprave. Vmesnik G povezuje dva VLR-ja različnih MSC-jev z uporabo MAP/G protokola za prenos naročniških informacij. Vmesnik H je lociran med MSC in SMSG ter uporablja MAP/H protokol za podporo prenosa kratkih sporočil. GSM znan tudi kot ANSI-41, je neznan, ampak H in ANSI-41 je uporabljen za HLR-AC vmesnik. Vmesnik I je vmesnik med MSC in mobilno postajo. Izmenjava sporočil med vmesnikom I se transparentno povezuje preko BSS. Tabela 2: GSM vmesniki in protokoli V delovanju fizične plasti radijski vmesnik (MS-BTS) uporablja RF radijski prenos. Vmesnik A uporablja 64-kbps za katerokoli inštalacijo (žično, optično ali mikrovalovno). Vsi ostali vmesniki v GSM sistemu uporabljajo SS7/C7 MTP1 na fizičnem sloju. Na podatkovni plasti, ki se uporablja za radijski vmesnik, je LAP-Dm. LAP-D je podatkovna povezava na plasti in se uporablja na vmesniku A. Vsi ostali vmesniki v GSM sistemu uporabljajo SS7/C7 MTP2 na podatkovni plasti. Radijski vmesnik in vmesnik A nimata mrežnega sloja. Vsi ostali vmesniki v GSM sistemu SS7/C7 MTP3 na mrežnem sloju. Povezave sej (slika 11) in prikaz sloja niso uporabljeni v SS7/C7. Te funkcije so združene v aplikacijskem sloju, znanem kot Level 4 na SS7/C7. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 27

Slika 11: Delovanje SS7 protokola na posameznem sloju Vsi vmesniki okrog MSC uporabljajo SS7/C7 protokole. Protokoli B, C, D, F in G so posredovani kot MAP vmesniki. Ti tudi povezujejo MSC registre do drugih registrov. Vmesnik R podpira MAP protokol in poziva nastavitvene protokole (ISUP/TUP). Ta vmesnik povezuje en MSC z drugim MSC znotraj istega omrežja ali v omrežje drugega MSC. (Vmesniki, 2016) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 28

5. RAZISKOVALNI DEL 5.1. OPIS TRENUTNEGA STANJA TELEFONIJE V podjetju trenutno uporablja telefone 115 zaposlenih. Dobra polovica (62 zaposlenih) uporablja telefon znanega proizvajalca Siemens Hicom 150E, druga večina (46 zaposlenih) pa Gigaset SL400 (slika 12). Sedem zaposlenih se poslužuje IP telefona Fanvil C58P. Centrale in telefone, ki so najpogosteje uporabljeni, bomo predstavili v nadaljevanju. Zaradi zastarele tehnologije ne bomo posvečali večje pozornosti in bomo predstavili samo glavne značilnosti central PBX Siemensa, brezžičnega telefona Gigaset SL400 ter IP telefona Fanvil C58P. Primerjava žičnih in brezžičnih telefonov 43% 6% 51% Siemens Hicom 150E(žični) Gigaset SL400(brezžični) Fanvil C58P (IP telefon) Slika 12: Primerjava uporabe žičnih in brezžičnih telefonov 5.2. TELEFONSKA STRUKTURA TRENUTNEGA STANJA Pred dvajsetimi leti se je postavil v podjetju telefonsko-komunikacijski strežnik. Temeljil je na analognih karticah, ki so omogočale priključitev do 150 telefonov oz. uporabnikov. Pri tem bi radi omenili, da so med prvimi v Sloveniji uporabljali satelitsko povezavo. Ponudnik telefonske komunikacije je podjetje Amis d.o.o., ki je omogočal hitrost povezave do 2Mb/s. Pri prenosu podatkov preko analogne telefonske povezave potrebujemo napravo za spreminjanje digitalnih podatkov v analogne in nazaj. Za modulacijo je skrbel Tiel modem. Kasneje so se kaskadno na telefonsko-komunikacijski strežnik vezale tudi digitalne kartice, ki so še povečale kapacitete uporabnikov na skupno število 300. Neposredno so se v zadnjih desetih letih vezale tudi DECT telefonske bazne postaje (24). Trenutno strukturo prikazuje slika 13. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 29

Struktura telekomunikacij pred prenovo Komunikacijski strežnik Analogni/Digitalni Tiel modeme&m Digitalni/Analogni Povezava navzven do Avstrije Analogno/digitalni pretvornik 4 kanali Digitalne kartice za 150 uporabni kov Analogne kartice za 150 uporabni kov Povezava na AMIS 2Mb/s DECT wireless 24 Baznih postaj Slika 13: Struktura telekomunikacij pred prenovo V nadaljevanju sledi podroben opis strojne komunikacijske opreme. 5.3. OPIS STROJNE KOMUNIKACIJSKE OPREME V tem poglavju si bomo podrobneje pogledali naprave, ki se trenutno uporabljajo ter njihove glavne značilnosti. V zgornji tabeli je grafična ponazoritev stanja telefonije v podjetju. Prevladujejo žični telefoni z 51 %. Sledijo brezžični telefoni z 43 % ter VoIP telefoni s samo 6 %. V podjetju so se uporabljali naslednji telefoni, prikazani v sliki 14, 15 ter 16. V podjetju so se uporabljali vrvični telefoni Siemens Hicom, brezžični telefoni Gigaset SL400 ter IP telefoni FANVIL C58P, ki so že omogočali konferenčne klice. Drugih funkcij posameznih telefonov ne bomo predstavljali, ker niso predmet naše diplomske naloge. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 30

Slika 14: Žični telefon Siemens Hicom 150E (Vir:http://hacsatel.hu/termek/siemens hicom es hipath telefonkozpontok szervizelese progr amozasa/) Slika 15: Brezžični telefon Gigaset SL400 (Vir: http://www.ratel.si/portals/0/sl400h11.jpg) Slika16: VoIP telefon FANVIL (Vir: http://fanvil.voipgearandequipment.com/fanvil-c56/) Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 31

5.4. STROŠKI TELEKOMUNIKACIJ V nadaljevanju si bomo ogledali finančno stanje telekomunikacij v organizaciji pred prenovo in po njej. Eden izmed glavnih razlogov za prenovo so bile finance. Izpostavili bi samo, da med telekomunikacije nismo vključili internetnih storitev, ker se v obeh primerih pojavljajo in predstavljajo fiksni strošek pred in po prenovi. Obdelovali bomo stroške storitev v aprilu 2010 in avgustu 2015. V tem času je prišlo do spremembe davka, zato bomo obravnavali stroške brez DDV. 5.4.1. PREGLED STROŠKOV V APRILU 2010 V tabeli 5 vidimo, da so bili trije ponudniki telefonskih storitev. Amis predstavlja ponudbo s paketi ADSL, internetno (ethernet) telefonsko povezavo in priključnino na Amis PBX 8-kanalno centralo. V nadaljevanju so stroški v različna zunanja omrežja. Ponudnika Telekom d.d. smo opredelili s skupnim enkratnim zneskom. Zadnji ponudnik Mobitel d.d. predstavlja tri ločene račune zaradi skupin uporabnikov v organizaciji. Zneski so visoki zaradi večjega števila mednarodnih klicev. CENA PONUDNIK STORITVE DDV AMIS PAKET AP8-ADSL(10Mb/1Mb) 29,00 AMIS AMIS ETHERLINK 10Mb/s 79,00 AMIS AMIS PBX-8 KANALOV 35,60 AMIS AMIS PBX KLICI 0,00 AMIS KLICI V TUŠMOBIL 1,44 AMIS BREZPLAČNI KLICI 0,00 AMIS KLICI V SIMOBIL 2,02 AMIS KLICI NA KOMERCIALNE ŠTEVILKE 13,64 AMIS KLICI V MOBITEL 2,44 AMIS KLICI V MOBILNA OMREŽJA 2,90 KLICI V MEDNARODNA MOBILNA AMIS OMREŽJA 240,36 AMIS MEDNARODNI KLICI 73,27 AMIS KLICI V FIKSNA OMREŽJA 25,38 AMIS KLICI V OMREŽJA AMIS 0,00 TELEKOM SKUPAJ 131,24 MOBITEL RAČUN 1 MOBITEL 246,16 MOBITEL RAČUN 2 MOBITEL 31,69 MOBITEL RAČUN 3 MOBITEL 535,08 BREZ Tabela 3: Pregled stroškov po ponudniku storitev Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 32

Graf 1 prikazuje stroške telekomunikacij po segmentih posameznega ponudnika. Največji delež 60,23 % (812,39 ) predstavljajo stroški ponudnika Mobitel d.d. zaradi velikega obsega mednarodnih klicev. Sledijo stroški podjetja Amis d.o.o. z 30,03 % deležem in vrednostjo 405,05. Zadnji, najmanjši delež predstavlja Mobitel d.d. z 131,24 oz. slabih 10 %. Skupno so stroški predstavljali 1348,68 v vrednosti brez davka na dodano vrednost. Stroški telekomunikacij-april 2010, vrednost v EUR brez DDV 812,39 405,05 131,24 AMIS TELEKOM MOBITEL Graf 1: Stroški telekomunikacij aprila 2010 5.5. SWOT ANALIZA SWOT analiza pomeni celovito ocenjevanje prednosti in slabosti ter priložnosti in nevarnosti določenega podjetja. Spada v proces strateškega planiranja v ožjem smislu, ki je lahko usmerjeno na organizacijo kot celoto ali pa na posamezne strateške poslovne enote v njenem okviru. Namen te analize je predvsem ugotoviti, na katerih področjih ima podjetje prednosti v primerjavi s konkurenčnimi podjetji in kje so slabosti, kar nas napoti h glavnim nevarnostim in priložnostim, s katerimi se bo moralo v prihodnosti soočiti. (Pučko, 1994) Analizirali bomo obstoječe stanje (slika 17). Med prednosti štejemo, da se lahko opusti stara PBX Siemens telefonija. možnost, da se ustvari rešitev z uporabo mobilne telefonije in ohrani dosedanja funkcionalnost. Prednost vidimo v tem, da se lahko obdrži IP PBX z vsemi možnostmi in se nadaljuje z uporabo IP telefonov. Slabosti so v stari tehnologiji, starih telefonskih aparatih, ki jih je potrebno vedno več vzdrževati ter v visokih stroških. Priložnost je v kreiranju nove IP PBX rešitve. Grožnje predstavlja konkurenca mobilne telefonije z vedno novejšimi ponudbami ter nenehno spreminjanje mobilnih paketov. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 33

PREDNOSTI - ustvariti rešitev z uporabo mobilne telefonije in ohraniti funkcionalnost; - opustiti staro PBX Siemens telefonijo; - obdržati trenutno IP PBX z vsemi možnostmi; - uporaba IP telefonov tudi v nadaljevanju. PRILOŽNOSTI - kreiranje nove IP PBX rešitve. SLABOSTI - stara tehnologija; - stari telefonski aparati; - visoki stroški. GROŽNJE - konkurenca mobilne telefonije; - nove storitve ponudnikov; - hitro spreminjanje mobilnih telefonskih ponudb. Slika 17: SWOT analiza obstoječega stanja 5.6. PRENOVA TELEKOMUNIKACIJ Struktura po prenovi je videti tako (slika 18), da stoji My PBX centrala na podlagi Linux sistema. Naprej vodijo 4 ISDN povezave (torej 8 kanalov). Sledi več-linijski Patton ISDN BRI izhodni usmerjevalnik (SmartNode serije 4630). Usmerjevalnik omogoča 3 do 5 ISDN BRI (Basic rate interface) vhodov, 4 ali 8 pasovnih širin ali T.38 Fax številk. Patton omogoča vse telefonske funkcije kot tudi vse kompletne dostope usmerjanja (dva 10/100 eternetna vhoda z MDI-X dostopom, požarnim zidom, PPPoE, DHCP, DynDNS). Usmerjevalnik nudi polno podporo za VOIP protokole. Tukaj bi radi omenili pomembnost Patton usmerjevalnika, saj ravno dodaten BRI vhod reši VoIP mrežno integracijo problema pri namestitvi. Vhod sinhronizira prehod in posreduje napako (ISDN podatke in fax prenos), ki se lahko uporabi kot lokalni izpad na vhodnih vratih (port) za optimizacijo klicanja in tvegane operacije. Vhod tudi omogoča integracijo ISDN z nujnim klicem, vključenim iz javnega ISDNja. Povezava domačega ponudnika Amis-a d.o.o. se je zamenjala s Telekomovim (trenutna hitrost povezave je 20Mb/s). Odločitev o zamenjavi ponudnika smo sprejeli na podlagi večkriterijskega odločitvenega modela, ki je predstavljen v nadaljevanju. Največja sprememba za zaposlene je zamenjava telefonskih aparatov iz vrvičnih oz. brezžičnih DECT aparatov na prenosne GSM telefone. Prenesla se je logika na Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 34

podlagi številk. Zunanje klicatelje je možno priklicati na stacionarno in mobilno številko. Znotraj notranjega klicnega omrežja še je omogočeno brezplačno klicanje na kratke številke, stacionarne številke znotraj omrežja ter mobilne številke, ki so v notranji skupini. Struktura telekomunikacij po prenovi Patton preklopnik 4 ISDN 8 kanalov My PBX GSM aparat TELEKOM 20Mb/s -stacionarne št./kratke št. -mobilna št. Slika 18: Struktura telekomunikacij po prenovi 5.6.1. ODLOČITVENI MODEL ZA IZBIRO PONUDNIKA TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV Opredelitev problema Problem, s katerim se srečujemo, je izbira pri prenovi telekomunikacij. Na izbiro imamo več možnosti in vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Cilj predstavlja možnost, da se lahko v določenem položaju ponudi največ. Za odločitveni proces bomo uporabili metodo DEX-i, ki nudi podporo odločanja na osnovi kvalitativnega vrednotenja spremenljivk po več parametrih. Odločitvena metoda DEX Z odločitvam se soočamo vsakodnevno. Definirano je kot»izbira ene izmed več variant, alternativ, možnosti ali različic«. (Bohanec,2006) DEX je več-parametrska odločitvena metoda, razvita na Institutu "Jožef Stefan". (Bohanec, Rajkovič 90; 92) DEX temelji na razgradnji odločitvenega problema v hierarhično strukturo kriterijev. Kriteriji pri metodi DEX so diskretni in kvalitativni: njihove vrednosti so v splošnem besede, na primer dobro, nesprejemljivo in podobno. Namesto besed je možno uporabiti tudi intervale numeričnih vrednosti. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 35

Razlika je prisotna tudi pri funkcijah združevanja (agregacije) nižjenivojskih kriterijev v končno oceno, kjer DEX namesto uteži uporablja odločitvena pravila tipa če-potem. Metoda pripomore pri odločanju, kjer se soočamo s parametri, ki jih težko merimo numerično in v situacijah, kjer ima subjektivno presojanje večjo vrednost kot nepristransko. Identifikacija problema Na začetku se opredelimo na problem, ki ga moramo rešiti. Za postopek reševanja odločitvenega modela je pomembno, da problem podrobno spoznamo, razumemo in opredelimo. Zanima nas, kaj je stvar odločitve, o čem se odločamo, kaj hočemo z odločitvijo doseči. Predpostaviti želimo ugodne in neugodne posledice odločitev glede na problem. V naslednji fazi oblikujemo odločitvene skupine in opredelitev odločevalca. Odločevalec opredeli kriterije in alternative, prevzame zadnjo odločitev in je odgovoren za izvedbo. Naš predmet odločanja je, katero telekomunikacijsko rešitev bi sprejeli. Želimo ohraniti funkcionalnost, hočemo preprosto rešitev za uporabnika in finančno sprejemljivo za organizacijo. Identifikacija kriterijev Identifikacija kriterijev ima pomembno funkcijo pri odločitveni analizi in s tem tudi najpomembnejšo fazo odločitvenega procesa. V tej fazi odločevalec zgradi predlog kriterijev, katerih vrednosti potem ovrednoti, primerja in oceni. Pri kriterijih je pomembno, da se ne ponavljajo in da zajemajo glavne kriterije. Pomembna je tudi merljivost kriterijev, kar pomeni, da lahko merimo zalogo vrednosti. Ta proces sestavljajo naslednji koraki: spisek kriterijev-oblikovanje nestrukturiranega seznama kriterijev; strukturiranje kriterijev-kriterije hierarhično razporedimo in oblikujemo drevo kriterijev; merske lestvice določijo zalogo vrednosti, zmožnosti kriterijev, ki jih lahko pri vrednotenju zavzamejo. Torej, kriteriji, ki bodo vplivali na prenovo, so sledeči: cena storitev-mesečni strošek, cena servisnih storitev, finančni vložki, Telekom, Simobil, Amis, Telemach, funkcionalnost storitve, ldap, preusmeritev klica, IP telefonija, konferenčni klici, Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 36

Telefonija napajanje, dostopnost, garancija (1 leto ali več), stacionarna telefonija, mobilna telefonija, uporabniku prijazna uporaba, brezplačni klici v oddaljene dislocirane enote, stroški naročnine, stroški cene domačih in tujih klicev, brezplačni interni klici, administracija central, servis naprav in telefonskega omrežja. Struktura kriterijev Na začetku definiramo glavni atribut, ki je v našem primeru telefonija. Sledijo pomožni atributi, ki so stroški, funkcionalnost, dostopnost, vzdrževanje ter VoIP. Pri pomožnih atributih smo dodali kriterije, po katerih bomo ocenjevali posamezne variante, kar je razvidno iz slike 19. stroški funkcionalnost dostopnost vzdrževanje VOIP Slika 19: Struktura kriterijev Slika 20 prikazuje atribute in njene pomožne atribute. Definirali smo sedemnajst pomožnih atributov. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 37

Slika 20: Drevo kriterijev v programu DEX-i Zaloge vrednosti Zaloge vrednosti določimo za vsak člen v drevesu. Najprej opišemo kriterije in nadaljujemo s pomožnimi atributi ter na koncu določimo vrednosti atributom. Pregled zalog vrednosti posameznih atributov sledi v sliki 21. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 38

Slika 21: Zaloge vrednosti Vrednotenje variant Variante smo ovrednotili z naslednjimi vrednostmi, ki jih prikazuje slika 22. Mesečni strošek, finančni strošek ter mobilna smo ovrednotili z nizki, srednji ter visok, kar predstavlja določene vrednosti za nas. Slika 22: Vrednotenje variant Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 39

Analiza variant Program DEX-i prikazuje grafe v treh različnih barvah: modra, rdeča in zelena. Modra prikazuje ugodno vrednost, zelena najbolj ugodno ter rdeča najmanj ugodno vrednost. Iz slike 23 je razvidno, da so stroški od vseh štirih ponudnikov ugodni za nas. Noben ponudnik ni dosegel najugodnejše vrednosti. Stroški predstavljajo za organizacijo pomembno vlogo. Tako bomo pogledali še razdelitev grafov za mesečni strošek in strošek investicije. Slika 23: Vrednotenje stroškov po ponudnikih Nobeden od ponudnikov ni dosegel nizkega mesečnega stroška, kar je razvidno iz slike 24. So pa trije ponudniki dosegli srednjo, ugodno vrednost. Visok mesečni strošek predstavlja podjetje Amis d.o.o. Slika 24: Vrednotenje mesečnih stroškov po ponudnikih Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 40

Slika 25: Vrednotenje finančnega vložka investicije Pri prenovi telekomunikacij hočemo obdržati trenutno funkcionalnost, zato ima funkcionalnost pomembno nalogo. Iz slike 26 je razvidno, da Telekom in Simobil dosegata visoko funkcionalnost, Telemach in Amis pa srednjo mero funkcionalnosti. Slika 26: Vrednotenje funkcionalnosti, ki jih ponudnik ponuja V naslednji sliki (slika 27) nas zanima dostopnost ponudnika. Razvidno je, da nas noben ponudnik ni zelo zadovoljil. Amis in Telekom sta dosegla srednjo vrednost, kar pomeni, da sta nas zadovoljila. Telemach in Simobil pa ne zadovoljita dostopnosti. Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 41

Slika 27: Vrednotenje dostopnost ponudnika Za organizacijo pomembno vlogo predstavlja tudi vzdrževanje telekomunikacij. Ovrednotili smo jo z naslednjimi kriteriji: garancija, servisiranje naprav, administracija central, zaloga rezervnih aparatov. Amis predstavlja v tem pogledu najboljšo izbiro. Zadovoljivost so dosegli Telekom, Telemach ter Simobil. Noben izmed slednjih ni bil nezadovoljiv za vzdrževanje, kar je razvidno iz slike 28. Slika 28: Vrednotenje vzdrževanja po ponudnikih Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 42

VoIP telefonijo na podlagi obstoječih telefonskih central omogočajo Telekom, Telemach in Amis, kar je razvidno iz slike 29. Edino Simobil z določenimi omejitvami, ki smo jih prej omenili, ne omogoča VoIP. Slika 29: Vrednotenje VoIP po ponudnikih Najustreznejša izbira Pregledali smo različne variante. Pri dostopnosti in stroških nismo našli najugodnejše opcije za organizacijo. V mnogih primerih dosegajo podobne vrednosti. Lahko sklepamo, da je konkurenca na trgu telekomunikacij precej močna. Odločili smo se za ponudnika telekomunikacij Telekom d.d., saj omogoča visoko funkcionalnost. Omogočajo možnost rešitve telefonskega imenika (LDAP- internetni protokol za dostop do imenikov na osnovi arhitekture odjemalec-strežnik) s pomočjo sinhronizacije aktivnega imenika (Active Directory-Windows domain controller) ter s tem ohranjanje funkcionalnosti prejšnjega sistema telekomunikacij. 5.6.2. PREGLED STROŠKOV V AVGUSTU 2015 Po prenovi telekomunikacije so odpadli ostali ponudniki. Kot je znano, se je v drugi polovici leta 2011 zgodila spojitev hčerinske družbe Mobitel s Telekom-om Slovenije. Tako je sedaj edini ponudnik Telekom d.d.. Pod stroškom stacionarnega omrežja so vštete naslednje ponudbe: naročnina na fiksni priključek (standardni ISDN BA), naročnina na osnovni PSTN, Primož Šuster: Prenova telekomunikacijskega sistema v podjetju stran 43