POČAKAL BOM ZUNAJ! Pasje skrbnike, še posebej tiste, ki jim pes resnično predstavlja povsod prisotnega nepogrešljivega spremljevalca, ob takem napisu na vratih neprijetno spreleti Turistična sezona je na višku, ljudje postajamo nomadi in z nami gredo na izlet ali potovanje vsi družinski člani, tudi repati in kosmati. Vse več skrbnikov psov se namreč odloča, da bodo prosti čas delili s svojim kosmatincem, saj je takrat največ priložnosti za sproščeno delo s psom, za zabavo, za vzgojo, za učenje novih spretnosti. Se vam je že zgodilo, da ste s prijatelji želeli popiti kavo v majhnem bifeju ob robu gozda, pa si je celotna družba solidarno premislila, ko vašega psa niso pustili v lokal? In ste potem poiskali drugega, kjer so štirinožci dobrodošli? Slovenci veljamo za srednje zahtevne goste, ki redko kdaj za vsako ceno uveljavljamo svoje pravice v turističnih objektih, vendar skrbniki psov veljamo tudi za neizprosne, kadar gre za vprašanje: pes v lokal ali ne. Večina skrbnikov najbrž ne ve, da ni predpisa v državi, ki bi prepovedoval pasjo prisotnost v gostinskih objektih in nočitvenih zmogljivostih. Če je na vratih nalepka s prečrtanim psom, je ta zagotovo tam zato, ker je taka volja lastnika in to je seveda treba upoštevati. V kolikor pes v lokalu ni zaželen, mora biti to tudi označeno na vidnem mestu. Iskanje strehe nad glavo Ko se sodobni popotnik s psom odloča za iskanje hotelske namestitve, ima v zadnjem času veliko lažje delo, kot smo se ga lotevali pred dobrim desetletjem, ko je bilo počitnikovanje s psom prava avantura. K temu je prav gotovo pripomogel vpliv tujih gostov, posebej Nemcev, Švicarjev in Severnjakov, ki svojih psov ne puščajo radi doma. Naši hoteli v svojih spletnih ponudbah previdno molčijo, ko je treba ponuditi možnost namestitve hišnih ljubljencev, le na ceniku ponekod omenijo, da je potrebno doplačati za hišnega ljubljenčka. V enem najlepših in tudi najstarejših ljubljanskih hotelov, v hotelu Union bo vaš kuža lahko prespal za zavidljivih 27 na noč. V M hotelu v prestolnici boste za isto storitev plačali 20, v hotelu Slon, ki nikakor ne zaostaja za prvima, pa zelo prijazno pojasnijo, da velja doplačilo 20 za ves čas bivanja vašega kosmatinca. Grosupeljski hotel Kongo sprejme pod svojo streho pse le, če privolijo v spanje v pritličju, njihov skrbnik pa bo revnejši za 16 na dan. V primeru daljšega bivanja pa so pripravljeni tudi na ugodnejši dogovor. Hotel Medno sprejme pse le v bungalovih in to za doplačilo 10 za vsako noč. V kampingu Šobec Bled so psi zelo dobrodošli, so pa precej zasoljen luksuz za 3,50 na dan. Kopanje v bajerju ni dovoljeno, torej je taksa res luksuzna. Povsod svetujejo, da se pasjo družbo navede že pri rezervaciji sobe. Skoraj praviloma pa boste morali pri vstopu v restavracijo upoštevati, da vas kuža ne bo smel spremljati Nacionalno turistično združenje s podatki, kam se lahko napotite na počitnice s psom, ne razpolaga. Po informacije so nas napotili na Gospodarsko zbornico Slovenije, ki pa se na dopis ni odzvala. Da slika le ni tako črna, kot je videti na prvi pogled, so nas prijazno obvestili s Slovenske turistične organizacije. Tam lahko na posebno željo dobite podatke o naslovih slovenskih hotelov in apartmajev, ki so se oklicali za psom prijazne. Teh je v Sloveniji menda več kot petsto, če pa so na ta obširni in nepreverjeni seznam zašli po pravici, se boste morali prepričati sami. Nekaj prejetih elektronskih odgovorov naključno vprašanih ponudnikov je potrdilo sume, da»živalim prijazni«še ne pomeni, da pri njih lahko letuje tudi vaš pes, še posebno, če je večje pasme. Bolj zanesljivi so podatki, objavljeni v ceniku zasebnih ponudnikov sob in apartmajev po Sloveniji. Naslovov ponudnikov je nekaj več kot sto, ampak le dobra polovica od njih je sklenila, da bo tudi psom turistom ponudila gostoljubje. To je seveda za tako turistično dejavno deželo, kot je naša, izredno malo. Kadar gremo v trgovino Trgovski centri so kljub gospodarski krizi vse bolj obiskani, saj ponujajo ne le zanimive nakupe na enem mestu, ampak tudi kraj za zabavo, družabne stike, gostinske storitve Za marsikatero družino predstavljajo kar sobotni ali nedeljski izlet z vsem, kar spada zraven.
Če si boste zaželeli vzeti v mesto zabave in nakupov tudi svojega psa, boste hudo razočarani. Kuža vas bo moral počakati zunaj, razen če imate to veliko srečo, da nakupujete v Qlandiji na Ptuju. Za Ptuj pravijo, da je tudi sicer eno najbolj psom prijaznih slovenskih mest, direktor Qlandije gospod Bojan Miško pa to zagotovo potrjuje. V Qlandijo je namreč vstop psom dovoljen in to so potrdili tudi z vljudnim opozorilom, da morajo biti kužki na povodcih. Seveda si želijo, da nakupovalni center obiskujejo lepo vzgojeni psi in lepo vzgojeni skrbniki. V nekatere trgovine, npr. s prehrambenimi izdelki, pa je vstop psom vseeno prepovedan in to obiskovalci upoštevajo. Zanimivo je opazovati mimoidoče, ki se ustavljajo, ko vidijo prijaznega psa, skrbnike radovedno sprašujejo o značilnostih pasme, o značaju posameznega psa, ta pa je brez izjeme deležen ne le prijaznih pogledov, marveč tudi božanja in ljubkovanja. Ob takih naključnih srečanjih je zelo očitno, da si ljudje želijo stikov s psi, posebej so v večini starejši in otroci. Redni obiskovalci Qlandije trdijo, da je tri četrtine mimoidočih izredno pozitivno sprejela prisotnost psov. Med tem, ko nežnejša polovica nakupuje, si moški del družine v pasji družbi v miru privošči pijačo ali dve in poklepeta z mimoidočimi. Za vse ostale nakupovalne centre, ki jih pri nas ni malo, pa velja, da je njihov odnos do skrbnikov psov naravnost mačehovski. Zanimivo izkušnjo lahko doživite, če nakupujete v največjem ljubljanskem nakupovalnem centru, kjer na vratih prepovedujejo vstop psom, prva trgovina v neposredni bližini vhoda pa prodaja hrano in opremo za male živali. Če vam uspe priti več ali manj neopaženo do omenjene trgovine, ste na varnem, ker bodo tam vašega štirinožca zelo prijazno sprejeli. Navsezadnje je pri nakupu ovratnice, povodca, oprtnice, hlačk, plaščka. pomerjanje zelo pomemben del postopka in brez prisotnosti uporabnika je nakup lahko povsem zgrešen. Lastniki trgovin z opremo in hrano za male živali so seveda častna izjema, ko gre za vstop štirinožcev. Prodajalci svoje pasje stranke po večini dobro poznajo in imajo zanje vedno pripravljen kakšen slasten piškot. Nemalokrat pred trgovino stoji posoda s svežo vodo. V eni od ljubljanskih sosesk se po prenovljeni trgovini vsak dan sprehodi zlata prinašalka, katere skrbnik je med drugim tudi predsednik četrtne skupnosti. Psička je zelo lepo vzgojena in nobeno jutro ne zamudi obiska v trgovini. Z zanimanjem pregleda vabljive police, nikdar se ničesar ne dotakne, ko pa naredi»dnevno inventuro«, pa se sama odpravi ven pred trgovino, kjer njen skrbnik klepeta s prodajalko. Oba, pravi prijazni gospod, morata biti pač dnevno na tekočem, kaj se v četrtni skupnosti dogaja S kužkom na kavo in na kosilo V poletnih mesecih, ko zaživi gostinska dejavnost na prostem, je velika izjema tisti ponudnik, ki odslovi gosta s psom. Seveda so gostinci lahko prepričani, da so si z malo pozornosti do pasjega obiskovalca z njegovim skrbnikom zagotovili tudi stalno stranko, ki se bo v lokal rada vračala. Ko se poletna sezona konča, pa se seveda razmere bistveno spremenijo. Pozimi je bilo, ko se je skupinica sprehajalcev s psi vračala s sprehoda ob vznožju slovenskega sredogorja. Še kako bi prijal topel čaj, so se strinjali vsi pohodniki, ampak štirje psi večje pasme so bili nezanemarljivo dejstvo, da jim vsako gostišče (in tam jih res ni bilo veliko na izbiro) ne bo na široko odprlo svojih vrat. Pred prvim, na katerega so naleteli, so obstali in se posvetovali, kateri od njih bo nastopil najbolj diplomatsko in odšel gostinca povprašat, ali jih»v paketu«sprejme pod streho na čaj. Še preden je padla zadnja beseda, so se odprla vrata in dobrodušnež je zaklical:«kaj pa stojite zunaj, pridite vendar noter!«ko so mu pojasnili, s kakšno težavo se pravkar ukvarjajo, je lastnik lokala povedal:»pri nas so psi vedno dobrodošli in kdor ne mara psov, tudi ljudi ne mara. Taki naj ostanejo na drugi strani mostu!«gostje so od presenečenja komaj zaprli usta, oštir pa je vsakega od psov prečohljal od glave do repa. Ko so dobili vsak svoj prostor pod mizo in skledo vode za žejo, so bili na vrsti tudi presrečni pohodniki. Seveda je ta turistična točka postala tudi v prihodnjih letih njihov priljubljeni cilj, prizorišče mnogih piknikov, praznovanj rojstnih dni ali izletov preprosto zato, ker so bili njihovi psi in psi njihovih prijateljev tako širokosrčno sprejeti. Nenapisano pravilo pravi, da je gost s psom povečini dobrodošel, dokler ne moti drugih gostov. To je seveda zelo raztegljiva definicija, ki le redko kje zdrži in običajno služi za slab
izgovor. V okoljih, ker je pes še vedno le čuvaj, pripet na verigo, je do kritične pripombe zelo kratka pot. Neredki so tudi ljudje, ki se psov enostavno bojijo in se težko sprijaznijo z družbo kosmatinca, med tem, ko jedo svoje kosilo ali srkajo pijačo. V eni od slovenskih pivnic so bili gostje s kužki vedno dobrodošli, tam so se družili tudi člani bližnjega kinološkega društva in člani več pasemskih klubov. Gostišče je veljalo kot neke vrste zbirni center za vse dejavnosti, skrbnikom je bil všeč strpen odnos do psov, ki pa jih resnici na ljubo niso jemali s seboj na sestanke in zborovanja. Dovolj je bilo, da so jih psi lahko spremljali na klepet ob pijači, na hitro kosilo. Nato se je razvedelo, da so skrbnike s psi postavili pred vrata. Kakšne posebne razlage niso bile potrebne, saj se je eden od zaposlenih neskončno bal psov, ti pa naj bi bili moteči tudi za ruralno prebivalstvo. Zdaj pivnica po večini sameva, psi pa ne bi mogli zmotiti množice gostov, saj teh preprosto ni več. Nasprotno pa znana pivnica v prestolnici sprejme pasjo populacijo ob kateri koli uri dneva ali noči. Pri veliki množici gostov je najbrž zelo malo tistih, ki bi se utegnili pritožiti, zato obisk ne upada, ravno nasprotno. Blizu večjega mesta na Štajerskem je pregrešno dobra gostilna, kjer se»dobrojedci«le stežka uprejo vsem kulinaričnim skušnjavam. Tja smo se odpravili praznovat rojstni dan: štirje pari ljudi in sedem psov. Gostilna je bila zaradi zgodnje ure še precej prazna, zato smo si lahko izbrali dolgo mizo na vrtu in pod njo so se v senco ob naših nogah zleknili psi, prijetno utrujeni po predhodnem sprehodu. Kosilo je prehitro minilo, gostilna se je ta čas napolnila in po zadnji zdravici smo se pričeli odpravljati. Naši psi so prilezli izpod miz in veselo mahali z repi, kakšen vesel lajež je bil (priznajmo) tudi vmes. Misleč, da se bodo gostje razburili, smo bili prijetno presenečeni, saj smo naleteli na odobravajoče obraze in vprašanja kot»kje pa ste jih imeli ves čas kosila?«. Nihče od gostov namreč sploh ni opazil črne pasje četice, ki se je premaknila le, če si je kdo od njih želel potešiti žejo. Kako pa v tujini Kadar se slovenski skrbniki psov pogovarjajo med seboj o svojih izkušnjah glede prisotnosti psov v lokalih in hotelih v tujini, se jim praviloma razjasnijo obrazi. V zahodni Evropi je delež lokalov in namestitvenih objektov tako velik, da zagotovo ne boste ostali ne lačni ne žejni niti brez prenočišča, če se boste odpravili s psom na pot. Izjeme se najdejo v vzhodnih državah, pri katerih je pozitiven zgled zagotovo Hrvaška, ki postaja vse bolj napredna turistična država. Pod pritiskom tujih turistov se je bistveno spremenil tudi odnos hotelirjev do skrbnikov psov. Zanimiva izkušnja in odraz odnosa Slovencev do domačih živali je bil razgovor med skrbnico dveh psov, ki počitnikujejo vsako leto v več različnih hotelih na hrvaškem, in naključno znanko. Ko je beseda naletela na bivanje psov v hotelu, je gospa pripomnila, da še v nobenem hotelu ni videla pesjakov. Skrbnica srečnih kosmatincev je nejeverni znanki stežka razložila, da vsi psi, ki bivajo v hotelu, spijo v sobah skupaj s svojimi ljudmi Začelo se je na Pagu Sedem let je že od tega, ko smo se odločili, da bomo svoja dva psa vzeli s seboj na morje. Sezona se je počasi iztekala, iz česar smo sklepali, da kakšne posebne gneče, ki bi jo motila naša kosmatinca, ne bo. Rezervacija polpenziona v Metajni je stekla po sicer dolgotrajnem iskanju psom gostoljubne hiše, vendar nismo pričakovali težav. Ko smo prispeli na cilj, pa se je izkazalo, da naše počitniško domovanje zgleda približno tako, kot če pripelješ fanta s kmetov na počitnice v betonsko džunglo. Sklenili smo, da se naslednje jutro odpovemo utesnjenemu gostoljubju hiše sredi kraja in gremo poiskat kaj bolj primernega. Dobesedno prečesali smo cel otok, se vozili od ene turistične pisarne do druge, kjer so nam povedali, da je prostih sob dovolj, le psov ne sprejmejo. Končno smo našli gostoljubno hišo v Šimunih in v skoraj idealnih razmerah preživeli prve»pasje«morske počitnice, za temi pa smo gostje tam vsako leto. K počitnicam spada tudi obisk restavracij, ki smo jih v nekaj zaporednih letih obiskali res veliko. Z dvema, tremi, štirimi psi (saj so se nam z leti pri prijaznih gostiteljih pridružili še prijatelji, prav tako skrbniki psov) smo vstopali v slaščičarne, restavracije, gostilne. Le pred eno sredi Šimunov, ki sama sebe šteje za»boljšo«, smo ostali pred vrati in
smo se ji v prihodnje izognili tudi, ko smo bili brez pasje družbe. V imenitni restavraciji v neposredni bližini marine Zadar smo se namestili s štirimi psi na veliki terasi in medtem, ko je lastnik pripravljal aperitiv, so natakarji našim psom prinesli svežo vodo sami od sebe. Za najbolj obiskano obrežno sprehajališče na Pagu zagotovo velja tisto v Novalji. V restavraciji italijanskega videza, kjer smo večerjali, je prihitel natakar takoj, ko sem izvlekla pasjo skledo iz nahrbtnika, in v njej prinesel vodo. Mastni trg v Pagu je zbirališče vseh, številnih turistov, pa tudi domačinov. Na enem od naših izletov z večjo družbo, ki je vključevala tudi kakih 12 bernskih planšarskih psov, smo se ustavili tam in zasedli kar nekaj miz bifeja na trgu. Popili smo kavo, se osvežili in uživali v občudovanju, ki so ga mimoidoči namenjali dolgi vrsti črnuhov. Ko smo se tam oglasili naslednjič, so nam lastniki namenili brezplačno pijačo dobrodošlice, saj smo jim očitno naredili izvrstno reklamo. V vsesplošno presenečenje in zadovoljstvo naše skupinice tudi lastniki turističnih ladij niso imeli nikakršnih predsodkov, ko smo si zaželeli na izlet po morju. Ko so se psi polegli in se je prijetna plovba začela, so bila tla skoraj v celoti prekrita s črnimi kožuhi. To pa mornarja, ki je bil zadolžen za pijačo, ni motilo, da ne bi spretno preskakoval sproščenih kosmatincev in vsem skrbnikom postregel z domačim žganjem. V nekaterih kampih na hrvaški obali so enako kot za naturiste določena tudi območja za skrbnike psov, v najbolj naprednih imajo celo kopalnice za pse, kjer skrbnik lahko spere slani kožuh. To seveda pomeni, da je kuža dobrodošel tudi v vlogi kopalca. V omenjenih kampih je popolnoma razumljivo, da kuža ne ostane privezan pred šotorom, ko gre skrbnik na večerjo. Restavracije, kjer bi moral kuža ostati zunaj, so razen hotelskih izjeme, ki jih preštejemo na prste ene roke. Večinoma imajo pripravljene posode z vodo, ki jo zamenjajo, ko pride nov pasji gost. Francija je glede namestitev v hotelih kužkom prijazna dežela, povsod zahtevajo doplačilo, v restavracije pa kuža ponekod lahko vstopi, drugje spet ne. Na Nizozemskem je zelo malo krajev, le pribl. deset odstotkov, kjer bo moral vaš kuža počakati zunaj. Z njim greste lahko prenočevat v vse boljše hotele. Vstop v večino trgovin in nakupovalnih centrov je dovoljen in za skrbnike psov tako samoumeven, da ne preseneča izjava znane nizozemske vzrediteljice. Ko so mladički dovolj veliki in zaščiteni pred nalezljivimi boleznimi, jih namreč pelje v nakupovalni center, da se pričnejo privajati na sobivanje z ljudmi. Seveda jim to v družbi psice matere uspeva brez napora. Zelo dosledno spoštujejo zakonodajo s področja varstva živali in v primeru slabega ravnanja s psom skrbnika zelo hitro oglobijo. V Švici je spremstvo psov v lokalih tako vsakdanje kot rogljiček pri jutranji kavi. Kultura naroda z večstoletno tradicijo se očitno pozna tudi pri odnosu do domačih živali in nima nobene povezave z življenjsko ravnijo prebivalstva. To se je potrdilo tudi na obiskih po švicarskem podeželju, kjer je bila ena od poznanih družin resnično revna in bi našim delavcem z minimalno plačo močno zavidala. Psi in druge domače živali pa so s svojimi skrbniki delili preprosto notranjost hiše in imeli od njih zagotovo več, kot ima marsikateri slovenski pes. Deset let je od tega, ko sem se odpravila z dvema bernskima planšarskima psoma iz lastne vzreje v švicarski Langenthal na njuno prvo razstavo. Dan je bil več kot prijeten, razpoloženje vzpodbudno in tudi oceni sta vlivali zadovoljstvo. Z našimi švicarskimi navijači smo se med odmorom odločili za kosilo v bližnjem hotelu Baeren, ki še danes velja za enega boljših v mestecu, ekskluzivni hotel za poslovna srečanja in bankete. Na vratih mi je razumljivo zastal korak, saj dva velika psa ni mogoče ravno pretihotapiti v luksuzno opremljeno restavracijo. Poprosila sem gostitelja, naj se obzirno pozanima, ali smemo vzeti kosmatince sabo. V odgovor se je nazaj ven na široko prismejal češ, v restavraciji leži že vsaj osem bernskih planšarskih psov in uživa po naporih razstave v razkošju debelih preprog. Seveda sta se jim naša kosmatinca lahko pridružila in naše kosilo je bilo zato še bolj slastno. Avstrija odpira vrata svojim štirinožcem bistveno bolj radodarno kot pri nas, zanimivo je poudariti, da je nakup v družbi štirinožca možen tudi v veliki trgovini s pohištvom Ikea.
Turistični kraji so seveda polni obiskovalcev s psi, tako avstrijske kot švicarske kinološke revije pa ponujajo popolne počitnice v pasji družbi na najbolj mikavnih krajih. Danska je zagotovo na vrhu seznama, ko govorimo o psom prijaznih državah. Kužki so s skrbniki dobrodošli malodane povsod: v muzejih, v živalskem vrtu, v Oceanariju, na plažah, v trgovinah Ena od znanih slovenskih kinologinj po potovanju na Dansko pravi:» psička je malodane še v pekarno šla z nami. No, tam je mene na vratih ustavila moja slovenska narava in sem psičko odložila pred vhodom v trgovinico. Ko pa sem isto zaradi nabasanih polic naredila pred vhodom v trgovino z igračami, pa sem požela ne malo grdih pogledov. Nekako mi ni bilo jasno kaj je narobe... in nato končno stopi do mene prodajalka, ki je govorila angleško in mi razloži, da naj končno že grem notri s psom, zakaj ga sekiram zunaj na prostoru. In sva ubogali in nato so se vsem ljudem okoli razjasnili obrazi. Na Dansko s psom na počitnice? Kadarkoli in brez zadržkov! Bilo nam je neskončno lepo tam!«spoštujmo pravila lepega vedenja Očitno je, da je marsikatera država v odnosu do psov daleč pred Slovenijo, vendar se stanje kljub temu izboljšuje. Da bomo skrbniki psov dobrodošli na javnih krajih, pa je v veliki meri odvisno tudi prav od vsakega od nas. V kolikor na vratih ni jasno označeno, da so psi nezaželeni, bo vljudno vprašanje, če smemo s psom vred naprej, zagotovo povsod naletelo na dober odziv. Najbrž ni potrebno poudarjati, da lahko brez slabe vesti poprosimo za vstop, če je pes urejen, čist, miren, predvsem pa na povodcu. Na urejenih plažah, kjer se kopajo odrasli in še posebej otroci, je psa potrebno imeti ves čas pod nadzorom. Nekateri psi so navdušeni plavalci, ampak žal je v njihovi naravi, da svoj kožuh otresejo, namesto da bi ga otrli z brisačo. Slednje naj namesto psa naredi skrbnik. Prav tako praviloma (moker) pes vedno leže na tujo brisačo, če le ima možnost za to. Pri tem seveda lahko pričakujemo ploho upravičenih kletvic. Velik greh slovenskih skrbnikov psov je (ne)pobiranje pasjih iztrebkov. Madež tako pade na vse skrbnike, čeprav je verjetno delež tistih, ki pogledajo stran namesto, da bi pripravili vrečko, relativno majhen. Povsod, kjer je iztrebek fizično mogoče pobrati, ga je vedno treba pobrati! Iztrebke poberemo tudi na travniku, ob robu cest in poti, kjer se sprehajajo ljudje, tečejo rekreativci, se vozijo kolesarji. Običajne plastične vrečke lahko zamenjamo z razgradljivimi, ki jih lahko odvržemo v kontejnerje za biološke odpadke, na mestnih površinah pa je koristno imeti v rezervi vrečke, ki imajo na robovih dva kartončka. Ta namreč bistveno olajšata čiščenje tlakovanih površin. Še posebej ti napotki veljajo za kampe, turistične objekte, plaže, kjer za nepobran iztrebek res ni opravičila. Poleg iztrebkov ne gre pozabiti na uriniranje samcev, ki zelo radi»poškropijo«prav tisto, česar ne bi smeli. Nenazadnje pa moramo priznati, da ima ne glede na velikost, pasmo in videz, vedno prednost lepo vzgojen, miren, socializiran pes, vajen gibanja v zaprtih prostorih. Ne bo odveč, če bo vsak kuža opravil osnovno izobraževanje s poudarkom na vedenju v urbanem okolju. V kolikor bo že na prvi pogled jasno, da ima skrbnik psa pod nadzorom, bo težav z vstopanjem v lokale bistveno manj. Vsi skrbniki psov, ki izpolnjujejo naštete pogoje, bi se morali zavedati, da so del velike množice, ki enotna lahko zelo pomembno vpliva na odnos gostincev do njihovih kosmatih spremljevalcev in posledično do njih samih. Če bi, kot smo omenili v začetku prispevka, vsi posnemali družbico, ki se je enoglasno zahvalila za (ne)gostoljubje, ker pasji gost ni smel v bife, bi bilo življenje skrbnikov psov na slovenskem veliko bolj enostavno in prijetnejše. Mojca Sajovic