EVROPSKA KOMISIJA Strasbourg, 2012 12 12 COM(2012) 743 final POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti SL SL
KAZALO 1. Uvod... 3 1.1. Ozadje... 3 1.2. Splošna ocena uporabe Uredbe... 4 2. Področje uporabe Uredbe... 4 2.1. Postopki, ki jih ureja Uredba... 4 2.1.1. Postopki pred nastopom insolventnosti in hibridni postopki... 4 2.1.2. Insolventnost fizičnih oseb in samozaposlenih... 7 2.2. Postopki, za katere se Uredba ne uporablja, člen 1(2)... 7 2.3. Priznavanje postopkov v primeru insolventnosti, uvedenih zunaj EU, ali usklajevanje med postopki v EU in zunaj nje... 8 3. Pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti... 9 3.1. Opredelitev in določanje središča dolžnikovih glavnih interesov... 9 3.2. Procesni okvir za preučitev pristojnosti... 10 3.3. Postopki, ki so posledica insolventnosti... 11 4. Pravo, ki se uporablja... 11 4.1. Področje uporabe splošnih kolizijskih določb (lex fori concursus)... 11 4.2. Izjeme od načela lex fori... 12 5. Priznavanje sodnih odločb o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti... 13 6. Usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov... 14 7. Skupine podjetij... 15 8. Objava in informacije o postopkih v primeru insolventnosti... 16 9. Prijava terjatev... 17 10. Zaključek... 17 SL 2 SL
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti 1. UVOD 1.1. Ozadje Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti 1 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) je začela veljati maja 2002. Uredba je vzpostavila evropski okvir za čezmejne postopke v primeru insolventnosti. Uporablja se, kadar koli ima dolžnik premoženje ali upnike v več kakor eni državi članici, ne glede na to, ali je fizična ali pravna oseba. Uredba določa, katero sodišče je pristojno za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti, ter zagotavlja priznavanje in izvrševanje zadevnih odločb povsod v Uniji. Vzpostavlja tudi enotna pravila o pravu, ki se uporablja, ter predvideva usklajevanje glavnih in sekundarnih postopkov. Uredba se uporablja v vseh državah članicah, razen na Danskem, ki ima poseben režim za pravosodno sodelovanje na podlagi Pogodbe o delovanju Evropske unije. To poročilo je pripravljeno v skladu s členom 46 Uredbe. Njegov namen je predstaviti Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru oceno uporabe Uredbe. To poročilo upošteva naslednje dokumente: primerjalno pravno študijo o oceni Uredbe v 26 državah članicah, ki sta jo pripravili univerzi v Heidelbergu in na Dunaju ob podpori mreže nacionalnih poročevalcev 2 ; študijo za oceno učinka spremembe Uredbe, ki jo je pripravil konzorcij GHK in Milieu 3 ; rezultate spletnega javnega posvetovanja, ki je potekalo od marca do junija 2012 4. Komisija je prejela skupaj 134 odgovorov iz vseh držav članic razen Bolgarije in Malte; več kakor 50 % respondentov je iz Združenega kraljestva (21 %), Romunije (20 %) in Italije (12 %). Odgovarjale so najrazličnejše zainteresirane strani, največ odgovorov pa so poslali strokovnjaki, pravniki in javni organi. 1 2 3 4 UL L 160, 30.6.2000, str. 1. Hess, Oberhammer, Pfeiffer, Study for an evaluation of Regulation (EC) No 1346/2000 on Insolvency Proceedings (študija za oceno Uredbe (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti); objavljena na spletni strani Europa, GD za pravosodje na http://ec.europa.eu/justice/civil/document/index_en.htm; Ta študija je objavljena na spletni strani Europa, GD za pravosodje na http://ec.europa.eu/justice/civil/document/index_en.htm. Statistični pregled prejetih odgovorov prek orodja IPM je objavljen na http://ec.europa.eu/yourvoice/ipm/forms/dispatch?userstate=displaypublishedresults&form=insolvenc y. Analizo vseh prejetih odgovorov je pripravil konzorcij GHK/Milieu in je del omenjene študije ocene učinka. SL 3 SL
Razprava o uporabi Uredbe je potekala tudi v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah. 1.2. Splošna ocena uporabe Uredbe Komisija je na podlagi ocene zaključila, da se Uredba na splošno šteje za uspešen instrument za usklajevanje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti v Uniji. Zainteresirane strani v glavnem podpirajo njene temeljne izbire in politike. Sodna praksa Sodišča Evropske unije je pojasnila, kako Uredba razlaga številna vprašanja, in s tem prispevala k enotni razlagi Uredbe na nacionalnih sodiščih. To oceno podpirajo rezultati javnega posvetovanja, na katerem je večina respondentov menila, da Uredba deluje učinkovito; najbolj pozitivna mnenja pa so imeli pravniki, javni organi in strokovnjaki. Kljub temu sta ocenjevalna študija in javno posvetovanje odkrila tudi več pomanjkljivosti Uredbe. Zato Komisija meni, da je treba predložiti potrebne prilagoditve Uredbe, da se tako zadosti potrebi po sodobnem in podjetjem prijaznem okolju. Ugotovljene so bile težave v zvezi s področjem uporabe Uredbe, pravili o pristojnosti, povezavo med glavnimi in sekundarnimi postopki, javno objavo odločb o insolventnosti in prijavo terjatev. Kritizirala se je odsotnost posebnih pravil o insolventnosti članov skupine podjetij. Vprašanja so podrobneje opisana v nadaljevanju. 2. PODROČJE UPORABE UREDBE 2.1. Postopki, ki jih ureja Uredba Glavni cilj Uredbe je zagotoviti priznavanje odločb o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti in njihovih posledic, ne glede na to, ali so v zvezi s fizičnimi ali pravnimi osebami, v celotni Uniji. Člen 1(1), ki določa merila, ki jih morajo izpolnjevati nacionalni postopki, da se uvrstijo v področje uporabe Uredbe, odraža tradicionalno pojmovanje postopkov v primeru insolventnosti, ker predpostavlja insolventnost dolžnika ter zahteva odvzem dolžnikovega premoženja in imenovanje upravitelja. Zaradi novih trendov in pristopov v državah članicah pa sedanje področje uporabe Uredbe ne zajema številnih nacionalnih postopkov, katerih namen je reševanje podjetij in posameznikov. 2.1.1. Postopki pred nastopom insolventnosti in hibridni postopki Insolvenčno pravo številnih držav v Evropi trenutno predvideva postopke pred nastopom insolventnosti in hibridne postopke. Postopki pred nastopom insolventnosti se lahko označijo kot skoraj vsi postopki pod nadzorom sodišča ali upravnega organa, ki dolžniku v finančnih težavah dajo priložnost, da se v fazi pred nastopom insolventnosti prestrukturira in da se prepreči uvedba tradicionalnih postopkov v primeru insolventnosti. Hibridni postopki so tisti, v katerih dolžnik obdrži določen nadzor nad svojim premoženjem in posli, čeprav pod kontrolo ali nadzorom sodišča ali upravitelja postopkov v primeru insolventnosti. Ocenjevalna študija zaključuje, da ima 15 držav članic postopke pred nastopom insolventnosti in hibridne postopke, ki trenutno niso našteti v Prilogi A Uredbe, kot je navedeno v preglednici spodaj. Preglednica: Postopki pred nastopom insolventnosti in hibridni postopki, ki niso vključeni v Prilogo A Uredbe. SL 4 SL
Avstrija postopki na podlagi Zakona o reorganizaciji podjetij iz leta 1997 (Reorganisationsverfahren) Belgija gospodarska preiskava (Handelsonderzoek/enquête commercial); člen 8 in naslednji. LCE (Loi relative à la continuation des entreprises) imenovanje mediatorja (Aanstelling ondernemingsbemiddelaar/désignation d un médiateur d entreprise; člen 13 LCE) imenovanje mandataire de justice (Aanstelling gerechtsmandataris/désignation d un mandataire de justice; člen 14 LCE) zunajsodni dogovor (Minnelijk akkoord/accord amiable; člen 15 LCE) reorganizacija na podlagi sodne odredbe (Gerechtelijke reorganisatie door een minnelijk akkoord/réorganisation judiciaire par accord amiable; člen 43 LCE) imenovanje začasnega upravitelja (Aanstelling voorlopig bestuurder/désignation d un administrateur provisoire; člen 28 LCE) Estonija postopek reorganizacije za pravne osebe (estonski zakon o reorganizaciji) postopek prilagoditve dolga za fizične osebe (Zakon o prestrukturiranju in zaščiti dolga) Francija mandat ad hoc (L611-3 Code de commerce) spravni postopek (L 611-4 in naslednji, Code de commerce) sauvegarde financière accélérée (SFA) Nemčija zaščitni postopki (Schutzschirmverfahren, poglavje 270b InsO) 5 Grčija Italija postopek za reorganizacijo (diadikasia eksigiansis, διαδικασία εξυγίανσης; člen 99 in naslednji grškega stečajnega zakonika, kakor je bil spremenjen s členom 234 novega zakona št. 4072/2012) - accordo di ristrutturazione dei debiti (člen 182.a italijanskega zakona o insolventnosti) piano di risanamento attestato Latvija Malta zunajsodni postopek pravnega varstva (določen v Zakonu o insolventnosti z dne 26. julija 2010) zakonsko določena shema kompromisnega dogovora (Rikostruzzjonijiet 5 Trenuten položaj je nejasen: ker se Priloga A praviloma nanaša na postopke Akta o insolventnosti, je videti, da so zaščitni postopki vključeni. Še vedno pa ni gotovo, ali taki postopki ustrezajo opredelitvi člena 1(1) Uredbe. SL 5 SL
ta Kumpaniji) postopek za sanacijo podjetja Nizozemska Poljska Schuldsaneringsregeling, ki se uporablja za fizične osebe, člen 287a nizozemskega stečajnega zakona postopek sanacije (Postępowanie naprawcze; členi 492 521 Zakona o stečaju in sanaciji) Romunija mandat ad-hoc (mandatul ad-hoc; člen 7 in naslednji, Zakon št. 381/2009) concordat préventif (concordatul preventiv; člen 13 in naslednji, Zakon št. 381/2009) Španija Švedska Združeno kraljestvo - homologación de los acuerdos de refinanciación (četrta dodatna določba Zakona št. 38/2011 o spremembi španskega zakona o insolventnosti) postopki za odpis dolga (skuldsanering; poglavje 4 Zakona o odpisu dolga), ki se uporablja za fizične osebe sheme dogovorov (Del 26 Zakona o gospodarskih družbah iz leta 2006) Glavna težava zaradi dejstva, da Uredba trenutno ne zajema precejšnjega števila postopkov pred nastopom insolventnosti in hibridnih postopkov, je, da njihove posledice niso priznane po vsej EU. Zato lahko upniki, ki se ne strinjajo s takim postopkom, zahtevajo izvršitev svojih terjatev iz premoženja dolžnika, ki se nahaja v drugi državi članici, to pa lahko ogrozi prizadevanja za sanacijo podjetja (tako imenovani problem zahtev). Lahko se tudi zamudijo priložnosti za sanacijo podjetij, ker stranke niso pripravljene sodelovati v ustreznih postopkih, če ni zagotovljeno, da bodo čezmejno priznani. Zato je bilo priporočeno, naj se pri reviziji Uredbe obravnavajo te težave. S tem stališčem se strinja večina respondentov v javnem posvetovanju (59 %), ki menijo, da bi morala Uredba urejati tudi postopke pred nastopom insolventnosti in hibridne postopke. Glede tega, kateri postopki bi morali biti vključeni, zlasti pa, pri katerih postopkih bi bilo treba zahtevati nadzor sodišč, so bila mnenja deljena. Poleg tega je ocenjevalna študija ugotovila težave v zvezi z razlikami med postopki, naštetimi v prilogah, in pogoji iz člena 1(1). Te težave ponazarjata dva predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju trenutno obravnava Sodišče Evropske unije. Prvi zastavlja vprašanje, ali se Uredba uporablja za nacionalne postopke v primeru insolventnosti, ki niso našteti v prilogah, vendar ustrezajo opredelitvi iz člena 1(1) 6. Drugi zadeva vprašanje, ali se Uredba uporablja za nacionalne postopke, ki so našteti v Prilogi, vendar ne ustrezajo opredelitvi iz člena 1(1) 7. Ti zadevi kažeta na obstoj določene mere pravne negotovosti glede tega, kateri postopki dejansko spadajo na področje uporabe Uredbe. Tretja ugotovljena težava zadeva primere, ko države članice spremenijo v prilogah naštete nacionalne postopke in o spremembah ne obvestijo Komisije. V teh primerih ni jasno, ali opredelitvi iz člena 1(1) ustrezajo spremenjeni ali novi postopki držav članic. 6 7 Sodišče EU v zadevi Ulf Kaziemierz Radziejewski (C-461/11). Sodišče EU v zadevi Bank Handlowy (C-116/11). SL 6 SL
2.1.2. Insolventnost fizičnih oseb in samozaposlenih Uredba se uporablja za nacionalne postopke, ne glede na to, ali zadevajo fizične ali pravne osebe, trgovce ali zasebnike 8. Ocenjevalna študija je pokazala, da so številne države članice priglasile svoje postopke v primeru insolventnosti fizičnih oseb za vključitev v priloge 9, vendar pa v uredbo trenutno niso vključeni številni postopki v primeru insolventnosti fizičnih oseb 10. To je deloma zato, ker postopki ne ustrezajo opredelitvi iz člena 1(1) Uredbe, ker so bili uvedeni šele pred kratkim ali ker zadevna država meni, da ne spadajo na področje uporabe Uredbe 11. To zadnje je v nasprotju z rezultati javnega posvetovanja, v katerem se je večina respondentov (59 %) strinjala, da bi se morala Uredba uporabljati za fizične osebe in samozaposlene. Različnost nacionalnih predpisov še povečuje kompleksnost: nekatere države članice sploh nimajo postopkov v primeru insolventnosti fizičnih oseb. Druge države članice imajo postopke v primeru insolventnosti fizičnih oseb, ki se uporabljajo tako za samozaposlene kot za samostojne podjetnike in potrošnike. Tretja skupina ima posebne postopke samo za potrošnike, samozaposleni in samostojni podjetniki pa so vključeni v primere insolventnosti podjetij, medtem ko ima četrta skupina ločene postopke za potrošnike, samozaposlene in samostojne podjetnike. Komisija ugotavlja, da je obstoječe stanje problematično, ker lahko ostanejo dolžniki dolžni tujim upnikom. Lahko se zlasti zgodi, da bo poštenemu podjetniku, ki mu je bil priznan odpust dolga v eni državi članici, onemogočeno ustanoviti novo podjetje ali trgovati z drugo državo članico. Ta težava lahko dolžnike, ki jim je bil v matični državi priznan odpust dolga, odvrača od prebivanja ali iskanja zaposlitve v drugi državi članici. 2.2. Postopki, za katere se Uredba ne uporablja, člen 1(2) Ta uredba se ne uporablja za zavarovalnice, kreditne institucije, naložbene podjeme, ki opravljajo storitve na podlagi razpolaganja s sredstvi ali vrednostnimi papirji tretjih oseb, ali kolektivne naložbene podjeme. Njeno področje uporabe ne zajema teh dolžnikov, ker zanje veljajo posebni predpisi in ker imajo nacionalni nadzorni organi v določeni meri izredno široka pooblastila za intervencijo 12. Čezmejne postopke v primeru insolventnosti v zvezi z zavarovalnicami in kreditnimi institucijami urejajo drugi instrumenti prava Unije 13. Ti instrumenti, enako kot Uredba, predvidevajo pravila o mednarodni pristojnosti za sprejetje reorganizacijskih ukrepov ali za začetek likvidacijskih postopkov, pravo, ki se uporablja, in priznavanje postopkov. 8 9 10 11 12 13 Uvodna izjava 9 Uredbe. AT, BE, CZ, CY, DE, LV, ML, NL, PL in deloma FR, SI in UK. V vzhodni Franciji (Bas-Rhin, Haut Rhin, Modeslle) se splošno insolvenčno pravo uporablja tudi za čezmerno zadolžene fizične osebe. V Združenem kraljestvu Uredba ureja nekatere postopke, ki se uporabljajo tudi za čezmerno zadolžene fizične osebe (stečaj, prostovoljna ureditev za posameznika (individual voluntary arrangement), skrbniške pogodbe (trust deed), zaseg (sequestration)), drugih postopkov pa ne (odločba o odpisu dolga (debt relief orders), načrti za upravljanje dolga (debt management plans)). EE, EL, FI, FR, LT, LU, SI, SE, UK. FR, LU. Prim. uvodna izjava 9. Direktiva 2009/138/ES o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), UL L 335, 17.12.2009, str. 1; Direktiva 2001/24/ES o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij, UL L 125, 5.5.2001, str. 15. SL 7 SL
V strokovni literaturi je bilo večkrat opozorjeno, da odsotnost instrumenta Unije, ki bi urejal čezmejne primere insolventnosti v zvezi s kolektivnimi naložbenimi podjemi in investicijskimi družbami povzroča nezaželeno vrzel v pravu Unije. Navedena vrzel bo v zvezi z investicijskimi družbami verjetno kmalu zapolnjena za večino teh družb, ko bodo sprejete spremembe Direktive 2001/24/ES, predvidene v zadnjem predlogu direktive o sanaciji in reševanju bank 14. Zainteresirane strani so v zvezi s kolektivnimi naložbenimi podjemi poročale, da obstoječe stanje ni povzročalo težav v praksi, ker so primeri insolventnosti kolektivnih naložbenih podjemov precej redki. 2.3. Priznavanje postopkov v primeru insolventnosti, uvedenih zunaj EU, ali usklajevanje med postopki v EU in zunaj nje Uredba se uporablja za postopke v primeru insolventnosti dolžnikov, katerih središče glavnih interesov je v državi članici. Postopki v primeru insolventnosti, pri katerih je središče dolžnikovih glavnih interesov zunaj EU, ne spadajo na njeno področje uporabe. Tudi kadar je središče dolžnikovih glavnih interesov v EU, obstajajo omejitve področja uporabe glede premoženja, upnikov ali poslovalnic, ki se nahajajo v tujini. V takih primerih se Uredba uporablja le delno, za subjekte in premoženje, ki se nahajajo v državi članici. Vprašanja, ki ne spadajo na področje uporabe Uredbe, ureja nacionalna zakonodaja. Študija ocene učinka ugotavlja, da je od sprejetja Uredbe več držav članic sprejelo zakone, ki urejajo nekatere vidike čezmejnih primerov insolventnosti zunaj EU. Romunija, Poljska, Združeno kraljestvo, Slovenija in Grčija so sprejele zakone na podlagi UNCITRAL-ovega vzorčnega zakona iz leta 1997. Belgija, Nemčija in Španija so sprejele zakone o mednarodnih primerih insolventnosti, ki ne sledijo UNCITRAL-ovemu pristopu, vendar na splošno urejajo podobno problematiko. Francija in Italija nimata posebnih zakonov na tem področju, vendar njuna sodišča uporabljajo splošna načela mednarodnega zasebnega prava. Medtem ko se učinki mednarodne razsežnosti insolventnosti zato razlikujejo glede na to, katere države članice zadevajo, pa Komisija na podlagi ocenjevalne študije zaključuje, da pomanjkanje usklajenih določb za priznavanje postopkov v primeru insolventnosti v državah zunaj EU ali usklajevanja med postopki v državah EU in zunaj nje v praksi ne povzroča večjih težav. Stališča respondentov v javnem posvetovanju so bila razdeljena glede tega, ali pomanjkanje določb za priznavanje ali usklajevanje postopkov v primeru insolventnosti v državah zunaj EU povzroča težave; 44 % se jih je s tem strinjalo, 37 % pa ne. Navedene so bile nekatere težave glede priznavanja sodb EU ali pristojnosti upravitelja EU v državah nečlanicah, kot je Švica. Takih težav ni mogoče rešiti z instrumentom Unije, ampak samo z mednarodno pogodbo. Glede tega je treba omeniti, da je Švica neformalno izrazila zanimanje za pripravo dvostranske pogodbe o insolventnosti z EU. 3. PRISTOJNOST ZA UVEDBO POSTOPKOV V PRIMERU INSOLVENTNOSTI 3.1. Opredelitev in določanje središča dolžnikovih glavnih interesov Pojem središče dolžnikovih glavnih interesov je bistvenega pomena za uporabo Uredbe. Komisija ugotavlja, da pojem središče dolžnikovih glavnih interesov, kot ga je razložilo 14 Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2012 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi direktiv Sveta 77/91/EGS in 82/891/ES, direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES in 2011/35/ES ter Uredbe (EU) št. 1093/2010, COM(2012) 280 final. SL 8 SL
Sodišče Evropske unije, na splošno uživa podporo. To je skladno z rezultati javnega posvetovanja, kjer je velika večina respondentov (77 %) odobravala uporabo središča dolžnikovih glavnih interesov za določitev kraja glavnih postopkov. Vendar pa jih je 51 % menilo, da razlaga pojma središče dolžnikovih glavnih interesov povzroča praktične težave. Kljub temu so nekateri menili, da so bila pojasnila Sodišča Evropske unije v veliko pomoč pri doseganju enotnejše uporabe izraza. Sodna praksa Sodišča EU je pojasnila pojem središče dolžnikovih glavnih interesov v svojih sodbah v zadevah Eurofood 15 in Interedil 16. Določitev središča dolžnikovih glavnih interesov zahteva temeljito presojo okoliščin v vsakem posameznem primeru; v skladu z objektivnim pristopom Sodišča je treba središče dolžnikovih glavnih interesov določiti glede na merila, ki jih lahko preverijo tretje osebe. Ta merila so na splošno izpolnjena v kraju, kjer dolžnik izvaja svoje poslovne dejavnosti ali kjer se nahaja njegova glavna uprava. Člen 3(1) za podjetja in druge pravne osebe predvideva izpodbojno pravno domnevo v korist kraja registracije. Sodna praksa Sodišča EU je pojasnila okoliščine, v katerih se lahko ta domneva izpodbija na način, ki se na splošno šteje za primernega. Poročila navajajo, da se je domneva v številnih državah članicah (AT, BE, CZ, FR, DE, GR, IT, LU, NL, PL, RO, ES, SE, UK) včasih izpodbijala brez temeljite analize, ki jo zahteva Sodišče EU. Ni jasno, ali je bilo to posledica neobveščenosti sodišč o sodni praksi Sodišča EU ali težavnosti pristopa v skladu z dejstvi, ki ga zahteva. Čeprav Uredba ureja insolventnost fizičnih oseb ne glede na to, ali so trgovci ali potrošniki, se obstoječe besedilo člena 3(1) ne nanaša izrecno na središče glavnih interesov fizičnih oseb. Glede tega je ocenjevalna študija ugotovila neskladnosti v praksi držav članic. Nekatera sodišča za središče glavnih interesov fizičnih oseb uporabljajo domnevo v korist stalnega prebivališča dolžnika, druga sodišča pa preprosto uporabljajo nacionalne koncepte. Določitev središča dolžnikovih glavnih interesov je najtežja v primerih, ko dolžnik pred predlogom za uvedbo postopka v primeru insolventnosti preseli svoje stalno prebivališče. V skladu s sodno prakso Sodišča EU 17 je za določitev središča dolžnikovih glavnih interesov odločilen trenutek vložitve predloga za uvedbo glavnih postopkov. Če dolžnik preseli svoje središče glavnih interesov v drugo državo članico pozneje, ostane pristojno sodišče, pri katerem je bila vložena vloga. Sodišča to sodno prakso v glavnem spoštujejo. Težave lahko nastanejo takrat, ko dolžnik preseli središče glavnih interesov v drugo državo članico pred vložitvijo vloge. Ocenjevalna študija je ugotovila primere očitne zlorabe (začasne) preselitve središča glavnih interesov posameznikov samo z namenom doseči odpust preostalih dolgov. Problem, za katerega se včasih uporablja izraz stečajni turizem, je omejen na nekaj regij v Uniji; gre za vzhodno Francijo, Združeno kraljestvo in Latvijo, ki privabljajo dolžnike iz drugih držav. Zlasti nemški in irski dolžniki so poskušali izkoristiti prednosti, ki jih ponuja angleško pravo za odpust dolga, ki predvideva sprostitev dolga v samo enem letu. V nekaterih primerih so se podjetja preselila iz države članice registriranega sedeža v drugo državo članico, da bi izkoristila njene bolj izpopolnjene mehanizme prestrukturiranja. Takih preselitev samih po sebi ni mogoče šteti za nezakonite ali za zlorabo. Prvič, Sodišče EU je potrdilo, da je preselitev središča dolžnikovih glavnih interesov zakonito uresničevanje svobode ustanavljanja. Tako je Sodišče v odločbi v zadevi Centros pojasnilo, da poslovanje v državi članici prek podjetja, ustanovljenega v drugi državi članici, spada v svobodo 15 16 17 Sodišče EU v zadevi Eurofood (C-341/04). Sodišče EU v zadevi Interedil (C-396/09). Sodišče EU v zadevi Staubitz-Schreiber (C-1/04). SL 9 SL
ustanavljanja, čeprav je bil registrirani sedež podjetja izbran zaradi izogibanja zahtevi o minimalnem osnovnem kapitalu, ki velja v državi članici dejanskega sedeža družbe. Poleg tega preselitev središča dolžnikovih glavnih interesov upnikom pogosto prej koristi kakor škodi. Preselitve pogosto celo spodbujajo (prednostni) upniki, ki poskušajo sanirati ali prestrukturirati podjetje. Obstaja več primerov, v katerih je selitev središča glavnih interesov v Združeno kraljestvo omogočila uspešno prestrukturiranje podjetja zaradi prožnosti, ki jo podjetjem daje angleško insolvenčno pravo. 3.2. Procesni okvir za preučitev pristojnosti Ocena študije poudarja nekaj večjih težav v zvezi s procesnim okvirom za preučitev pristojnosti sodišča, ki uvede postopke v primeru insolventnosti. Uredba trenutno izrecno ne obravnava tega vprašanja, ki ga obravnavajo procesni zakoni držav članic ter splošna načela učinkovitosti in prepovedi diskriminacije. Pristopi nacionalnih sodišč k ugotavljanju pristojnosti na podlagi člena 3 pa se v Uniji precej razlikujejo. Videti je, da vsem sodiščem ni jasno, da imajo obveznost preučiti svojo pristojnost po uradni dolžnosti in izrecno navesti podlago za pristojnost za odločanje o uvedbi postopka v odločbi o uvedbi postopka. To je problematično, ker načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami, ki je temelj Uredbe, zahteva, da sodišča držav članic pozorno ocenijo središče dolžnikovih glavnih interesov, ker se odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti priznajo v drugih državah članicah brez pooblastil za preverjanje odločbe sodišča. V zvezi s procesnim okvirom so bile izražene tudi kritike, da tuji upniki nimajo vedno pravice do izpodbijanja odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti, in da, tudi kadar imajo do tega formalno pravico, niso obveščeni o odločbi pravočasno, da bi lahko učinkovito uveljavljali svojo pravico do izpodbijanja. 3.3. Postopki, ki so posledica insolventnosti Meja med Uredbo Bruselj I 18 in obravnavano Uredbo predstavlja eno najbolj spornih vprašanj v zvezi s čezmejnimi primeri insolventnosti. Spor zadeva mednarodno pristojnost (člen 3) in priznavanje tujih odločb (člen 25). V skladu s sodno prakso Sodišča EU se sodne odločbe v civilnih postopkih uvrščajo med odločbe v zvezi z insolventnostjo, če izhajajo neposredno iz postopkov v primeru insolventnosti in so z njimi tesno povezane (vis attractiva concursus). Toda to načelo je predpisano samo za priznavanje (člen 25 Uredbe). Formulo za razmejitev je določilo Sodišče EU leta 1979 19 v zvezi z Bruseljsko konvencijo 20 in jo ponovilo v zadevi Deko Marty 21 v zvezi s pristojnostjo na podlagi Uredbe. Sodišče EU je odločilo, da je sodišče, ki uvede postopke v primeru insolventnosti, pristojno za zahtevke za razveljavitev tožnikovih dejanj, ki jih vloži upravitelj zoper tretjo osebo, npr. postopki za razveljavitev prenosa delnic v okviru postopkov v primeru insolventnosti 22, in da so taki postopki izvzeti iz področja uporabe Uredbe Bruselj I 23. Nasprotno je sodišče odločilo, da se tožba, ki jo vloži prodajalec 18 19 20 21 22 23 Uredba (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 12, 16.1.2001, str. 1. Sodišče EU v zadevi Gourdain proti Nadler (133/78). Bruseljska konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 1968 (konsolidirana različica v UL C 27, 26.1.1998, str. 1). Zadeva Deko Marty (C-339/07). Zadeva SCT Industri (C-111/08). Zadeva SCT Industri (C-111/08). SL 10 SL
na podlagi pridržka lastninske pravice zoper insolventnega kupca 24, in paulijanska tožba, ki ima za podlago terjatev do tretjih oseb, ki jo je upravitelj odstopil edinemu upniku 25, ne moreta šteti za tesno povezani s postopki v primeru insolventnosti. 44 % respondentov v javnem posvetovanju je poročalo, da v razmerju med Uredbo in Uredbo Bruselj I ni težav, ki ne bi bile zadovoljivo rešene v sodni praksi. Kljub temu Komisija zaključuje, da odsotnost izrecnega pravila o pristojnosti v postopkih, ki so posledica insolventnosti, pravnikom, ki niso dobro seznanjeni s sodno prakso Sodišča EU, povzroča negotovost. Poleg tega je bilo kritizirano dejstvo, da upravitelj ne more združiti postopka v zvezi z insolventnostjo s postopkom iz Uredbe Bruselj I. 4. PRAVO, KI SE UPORABLJA 4.1. Področje uporabe splošnih kolizijskih določb (lex fori concursus) Večina respondentov v javnem posvetovanju (55 %) se je strinjala, da so določbe Uredbe o pravu, ki se uporablja, zadovoljive, medtem ko se jih 32 % s tem ni strinjalo. V skladu z ocenjevalno študijo je splošna kolizijska določba (lex fori concursus) iz člena 4(1) Uredbe skladna s splošnimi in uveljavljenimi načeli mednarodnega zasebnega prava, po katerih postopke v primeru insolventnosti ureja pravo države članice, v kateri so bili postopki uvedeni. Komisija zaključuje, da spremembe ali dopolnitve te določbe niso potrebne. Ocenjevalna študija obravnava vprašanja, ki se zastavljajo glede uvrstitve ali označitve, vendar meni, da so za odgovore na taka vprašanja pristojni sistemi nacionalnih sodišč in po potrebi Sodišče EU. 4.2. Izjeme od načela lex fori Večina respondentov v javnem posvetovanju (56 %) se je strinjala, da so izjeme od splošnega načela glede prava, ki se uporabi, utemeljene za varstvo legitimnih pričakovanj in pravne varnosti. Člen 5 določa, da uvedba postopkov v primeru insolventnosti ne vpliva na stvarne pravice tretjih oseb. Skoraj polovica respondentov v javnem posvetovanju (49%) je izjavila, da določba o stvarnih pravicah v praksi deluje učinkovito, medtem ko jih je 26 % menilo nasprotno. Ocenjevalna študija ugotavlja, da je v zvezi z uporabo členov 5 in 7 zelo malo sodne prakse, vendar ugotavlja naslednje težave: Glavna težava na tem področju je osnovno razumevanje člena 5. V veliki večini držav članic se te določbe razlagajo kot omejevalne določbe materialnega prava, kar pomeni, da na zadevne stvarne pravice ali pridržek lastninske pravice ne morejo vplivati niti določbe o insolventnosti države uvedbe postopka niti države, v kateri je premoženje, če v slednji državi članici niso uvedeni sekundarni postopki. Ta težava se pojavlja tudi v zvezi s členom 7 (Pridržek lastninske pravice). V zvezi s členom 5 se pojavljajo praktične težave, če se terjatve, zavarovane s stvarnimi pravicami, prilagodijo v postopku reorganizacije. Vprašljivo je, ali taka prilagoditev zavarovanih 24 25 Zadeva German Graphics (C-292/08). Zadeva F-Tex (C-213/10). SL 11 SL
terjatev vpliva na dodatno zavarovanje, zato je v okviru člena 5 Uredbe prepovedana. V praksi je povzročala težave lokalizacija neopredmetenih sredstev, kakršna so pravice intelektualne lastnine in bančni računi. Zlasti v zvezi z bančnimi računi pri lokalni podružnici tuje banke je vprašljivo, ali se nahajajo v državi članici podružnice banke ali v državi članici, v kateri sta njena uprava in središče glavnih interesov (člen 2(g)). Področji uporabe člena 5 in člena 4(2)(i) sta negotovi glede razdelitve iztržkov v primerih, ko je premoženje, ki je podlaga za stvarne pravice, odtujeno, ali ko je upravitelj malomarno kršil pravice zavarovanega upnika. V tem primeru je nejasno tudi pravo, ki se uporablja za morebitne odškodninske zahteve zoper upravitelja. V zvezi s členom 6 (Pobot) ni jasno, ali se ta določba uporablja tudi, če je pravo, ki se uporablja za terjatev insolventnega dolžnika, pravo države nečlanice. Večina nacionalnih poročil v okviru ocenjevalne študije je potrdila uporabo člena 6 za take primere, vendar je vprašanje nejasno v velikem številu držav članic. Kritizirano je bilo tudi, da je uporaba člena 6 za dogovore o poravnavanju neto saldov nejasna in da se varstvo dogovorov o poravnavanju neto saldov na podlagi prava Unije trenutno razlikuje glede na to, ali insolventnost dolžnika urejajo Uredba ali direktivi o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij in zavarovalnic. Ocenjevalna študija ne ugotavlja posebnih težav v zvezi s členom 9 (Plačilni sistemi in finančni trgi). V zvezi s členom 10 (Pogodbe o zaposlitvi) je bilo nekaj pritožb glede razmerja med delovnim in insolvenčnim pravom, zlasti glede zahtev za odobritev zahtev za odpoved ali spremembo pogodb o zaposlitvi. Poleg tega ocenjevalna študija ugotavlja, da lahko različni standardi delovnega prava upravitelju postopkov v primeru insolventnosti preprečijo sprejetje enakih ukrepov v zvezi z zaposlenimi, ki se nahajajo v več državah članicah, in da lahko to oteži prestrukturiranje podjetja. To stanje pa je posledica izbire politike, ki je podlaga za člen 10, ki je ocenjevalna študija ne obravnava. Uskladitev nekaterih vidikov delovnega prava bi lahko to težavo omilila, vendar bi jo bilo težko doseči, ker je delovno pravo globoko zakoreninjeno v nacionalni tradiciji in tudi presega obseg revizije Uredbe. Študija obravnava tudi vprašanje odnosa med insolvenčnim pravom in jamstvenimi ustanovami na podlagi Direktive 2008/94/ES 26 ter zaključuje, da bi težave, ki bi se pojavile glede tega, najbolje reševali s spremembami nacionalnih predpisov, ki urejajo te institucije, ali nacionalnega insolvenčnega prava. Ocenjevalna študija ni odkrila nujne potrebe po spremembi člena 12 (Patenti in blagovne znamke Skupnosti), za katerega je videti, da je njegova praktična uporaba omejena ali da deluje zadovoljivo. V zvezi s členom 13 (Škodljiva dejanja) se nekateri upravitelji pritožujejo zaradi zapletenosti upoštevanja več pravnih sistemov pri odločanju o možnosti razveljavitve terjatev. Vendar pa ocenjevalna študija ugotavlja, da je ta kompleksnost potrebna, da se zagotovijo primerni rezultati glede legitimnih pričakovanj strank. Alternativne rešitve, ki jih predlaga pravna 26 Direktiva 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, UL 283, 28.10.2008, str. 36. SL 12 SL
literatura, kot je zgolj varstvo pred spremembo središča dolžnikovih glavnih interesov, ne bi zadovoljivo reševale tega vprašanja. Stališča v zvezi določbo o škodljivih dejanjih so bila precej tesno razdeljena. Ena tretjina respondentov pravi, da delujejo zadovoljivo, 37 % jih meni, da ne. Člen 15 (Posledice postopkov v primeru insolventnosti na pravde v teku) ne povzroča resnih težav. Videti je, da ima večina ali vse zakonodaje držav članic pravilo ali težnjo določiti prednost postopkov v primeru insolventnosti pred individualnimi sodnimi postopki. Obstaja pa določena mera negotovosti v zvezi z uporabo člena 15 v arbitražnih postopkih. Komisija se je seznanila z ugotovitvami ocenjevalne študije v zvezi z izjemami načela lex fori, vendar meni, da se glavna veljavna pravna pravila Uredbe uporabljajo zadovoljivo in v tej fazi ne potrebujejo spremembe. 5. PRIZNAVANJE SODNIH ODLOČB O UVEDBI POSTOPKOV V PRIMERU INSOLVENTNOSTI Ocenjevalna študija ugotavlja, da sodišča držav članic v večini primerov upoštevajo predhodno uvedbo glavnih postopkov v drugi državi članici. Obstaja pa nekaj primerov, v katerih sodišča te obveznosti niso upoštevala. Ni vedno jasno, kdaj začne veljati uvedba postopkov; to zlasti velja v zvezi z imenovanjem nemškega začasnega upravitelja ( vorläufiger Insolvenzverwalter ), ki ga večina sodišč držav članic šteje za uvedbo postopka v primeru insolventnosti na podlagi te Uredbe, vendar ne vsa. Uporaba pridržka javnega reda iz člena 26 Uredbe ni povzročala večjih težav; kljub temu je nekaj primerov, ko so se sodišča držav članic sklicevala na nacionalne predpise, kadar tujih glavnih postopkov niso nameravala priznati. Polovica respondentov v javnem posvetovanju (51 %) se strinja, da bi bilo treba spremeniti opredelitev odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti tako, da bo upoštevala nacionalne pravne ureditve v primerih, ko sodišče dejansko ne uvede postopkov. 6. USKLAJEVANJE GLAVNIH IN SEKUNDARNIH POSTOPKOV V skladu z ocenjevalno študijo se je izkazalo, da sekundarni postopki niso orodje, ki bi ga lahko uporabil upravitelj glavnih postopkov, kot je opisano v uvodni izjavi 19 Uredbe torej v primerih, v katerih je dolžnikovo premoženje preveč kompleksno, da bi se upravljalo kot celota, ali so razlike v zadevnih pravnih sistemih tako velike, da bi razširitev učinkov prava države, v kateri je bil uveden postopek [ ], lahko povzročila težave. Videti je, da je število primerov, ko je upravitelj glavnih postopkov dejansko zahteval uvedbo sekundarnih postopkov, sorazmerno majhno. Pogosteje so se uporabljali (in zlorabljali) za druge namene kot sredstvo za zaščito lokalnih interesov in kot instrument v sporih glede pristojnosti, ko se je uvedba sekundarnih postopkov štela kot druga najboljša rešitev v primerjavi z uvedbo glavnih postopkov v določeni državi članici. Ocenjevalna študija ocenjuje, da slabe strani sekundarnih postopkov prevladujejo nad njihovimi prednostmi. To velja že, kadar je upravitelj sekundarnih postopkov kooperativen, še očitneje pa je, kadar ni tako. Stališča respondentov v javnem posvetovanju o koristih sekundarnih postopkov so bila razdeljena; 36 % jih meni, da je ločevanje med glavnimi in sekundarnimi postopki koristno, 37 % se s tem ne strinja. Ocenjevalna študija je ugotovila naslednje težave: SL 13 SL
Dejstvo, da morajo biti sekundarni postopki likvidacijski, preprečuje prožne in učinkovite ukrepe prestrukturiranja. Problematična je odsotnost posebnih pravil o postopku za uvedbo sekundarnih postopkov. Nobena določba pristojnemu sodišču ne omogoča zavrnitve uvedbe sekundarnih postopkov v okoliščinah, ko njihova uvedba ne bi bila v interesu domačih upnikov. Prav tako ni izrecne določbe, ki bi zahtevala zaslišanje upravitelja glavnih postopkov pred uvedbo postopkov. Poleg tega ni jasno, ali lahko upravitelji v vseh državah članicah vstopijo v podjetja in zagotovijo upnikom, ki bi lahko zahtevali sekundarne postopke, da bodo spoštovali vse prednostne pravice, ki bi jih imeli taki upniki v sekundarnih postopkih, zato da bi jim preprečili dejansko vložitev zahtevka za take sekundarne postopke (ali da bi sodiščem preprečili uvedbo sekundarnih postopkov). Angleška sodišča in upravitelji so tak pristop razvili, vendar ni jasno, ali imajo upravitelji v vseh drugih državah članicah pooblastila, da zagotovijo take ponudbe na podlagi njihovega nacionalnega insolvenčnega prava. Dolžnost sodelovanja in posredovanja informacij iz člena 31 Uredbe je precej nejasna. Uredba ne predvideva dolžnosti sodelovanja med sodišči ali med upravitelji in sodišči. V nekaterih primerih sodišča ali upravitelji niso dovolj sodelovali. Te ugotovitve potrjujejo rezultati javnega posvetovanja, v katerem je bilo 48 % respondentov nezadovoljnih z usklajevanjem med glavnimi in sekundarnimi postopki. Člen 33(1), ki omogoča upravitelju glavnih postopkov, da zahteva prekinitev postopka unovčenja v sekundarnih postopkih, ni dovolj jasen in širok glede na izbor ukrepov, na katere se lahko nanaša zahteva upravitelja glavnih postopkov. Standard iz člena 33(2) v zvezi s končanjem prekinitve postopka ni skladen s standardom iz člena 33(1). 7. SKUPINE PODJETIJ Čeprav so v velikem številu čezmejnih primerov insolventnosti udeležene skupine podjetij, Uredba ne vsebuje posebnih pravil, ki bi urejala insolventnost večnacionalnih skupin podjetij. Osnovna predpostavka Uredbe je, da so postopki v primeru insolventnosti uvedeni v zvezi z eno samo pravno osebo in da je načeloma treba za vsakega posameznega člana skupine uvesti ločene postopke. Ni obveznega usklajevanja neodvisnih postopkov, uvedenih zoper nadrejeno družbo in njene podrejene družbe, z namenom olajšati reorganizacijo teh podjetij ali, če to ni mogoče, uskladiti njihovo likvidacijo. Ne upravitelji ne sodišča, udeleženi v različnih postopkih v zvezi s člani iste skupine podjetij, niso dolžni sodelovati in posredovati informacij. Upravitelji lahko sicer sodelujejo prostovoljno, sodniki pa v številnih državah članicah ne smejo medsebojno sodelovati, če ni pravne podlage, ki bi jim to izrecno dovolila. Sodna praksa je poskušala na različne načine premostiti pomanjkanje posebnih določb o insolventnosti skupin podjetij v praksi: Prva leta po začetku veljavnosti Uredbe so nekatera nacionalna sodišča široko razlagala pravila Uredbe o pristojnosti, da bi združila postopke v primeru insolventnosti v zvezi z vsemi člani skupine, vključno s tistimi v drugi državi članici, pred sodiščem v kraju registriranega sedeža matične družbe. Zadevna sodišča so tako konsolidacijo postopkov v primeru SL 14 SL
insolventnosti utemeljevala z argumentom, da je poslovne odločitve podrejenih družb nadzorovala matična družba 27. Odločba Sodišča EU v zadevi Eurofood leta 2006 je bistveno zmanjšala obseg uporabe možnosti take postopkovne konsolidacije in okrepila pravilo, da je treba vsako pravno osebo obravnavati posebej 28. Po mnenju Sodišča samo nadzor uprave ne zadostuje za določitev središča gospodarskih interesov podružnice pri matični družbi in ne na njenem registriranem sedežu. Po zadevi Eurofood in po poznejši odločbi v zadevi Interedil, v kateri je pristop prožnejši je še vedno mogoče uvesti postopke v primeru insolventnosti v zvezi s podrejeno družbo v državi članici, v kateri ima registrirani sedež nadrejena družba, a le, če so dejavniki, ki kažejo, da se središče glavnih interesov podrejene družbe nahaja na sedežu nadrejene družbe, objektivni in jih lahko preverijo tretje osebe. To v praksi pomeni, da morajo sodišča preučiti zapleten splet dejavnikov, vključno s tem, ali za financiranje podrejene družbe skrbi nadrejena družba, ali je nadrejena družba nadzorovala operativno poslovanje (npr. z odobritvijo nakupov nad določenim zneskom) in zaposlovanje, ali so bile določene funkcije (npr. upravljanje opreme IT ali celostna podoba/poslovna identiteta) centralizirane 29. Ti pogoji so običajno izpolnjeni le pri zelo povezanih podjetjih. Drugi pristop, ki je bil uporabljen v praksi, je imenovanje istega upravitelja postopkov v primeru insolventnosti za vse zadevne člane iste skupine ali upraviteljev postopkov v primeru insolventnosti, ki so že prej uspešno sodelovali v primerih insolventnosti v skupini 30. Ta možnost pa je trenutno odvisna od pripravljenosti za sodelovanje ustreznih upraviteljev postopkov v primeru insolventnosti in sodnikov. Komisija se na splošno strinja z ugotovitvijo ocenjevalne študije, da je pomanjkanje posebnega okvira za insolventnost v skupini podjetij v nekaterih primerih ovira za učinkovito obravnavanje primerov insolventnosti članov skupin podjetij 31. To oceno podpirajo tudi rezultati javnega posvetovanja. Skoraj polovica respondentov v javnem posvetovanju je menila, da Uredba ne deluje učinkovito v primerih insolventnosti večnacionalnih skupin, in s tem se strinjata več kot dve tretjini sodnikov in akademikov. 8. OBJAVA IN INFORMACIJE O POSTOPKIH V PRIMERU INSOLVENTNOSTI Uredba vsebuje določbe, ki pomagajo zagotavljati javnost postopkov v primeru insolventnosti in obveščenost o njih. Člena 21 in 22 Uredbe določata, da lahko upravitelj zahteva, da se odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti in o imenovanju upravitelja objavijo v drugi državi članici ter vpišejo v javne registre navedene države. Države članice lahko določijo, da sta taka objava in registracija obvezni, vendar je to načeloma prepuščeno njihovi lastni presoji. Zaključek, da neobjava uvedbe postopkov v javnem registru bistveno zmanjšuje možnosti upnikov, da bodo seznanjeni s postopki v primeru insolventnosti, uvedenimi v drugi državi članici, ima zelo široko podporo. Zaradi pomanjkanja informacij o obstoječih postopkih so bili v različnih državah članicah tudi uvedeni nepotrebni vzporedni postopki. Tri četrtine 27 28 29 30 31 Ta pristop se je začel uporabljati v Angliji, uvedla pa so ga tudi sodišča v državah članicah, kot so Francija, Nemčija, Madžarska in Italija. Zadeva Eurofood (C-341/04), odstavek 30. Glej npr. odločbo višjega sodišča v zadevi Daisytek, 16.5.2003. Npr. Nortel. Podrobnosti so navedene v Oceni učinka, ki spremlja predlog Uredbe o spremembi Uredbe o postopkih v primeru insolventnosti. SL 15 SL
respondentov (75 %) v javnem posvetovanju meni, da sta neobvezna objava in registracija odločbe o uvedbi postopkov v primeru insolventnosti problematični. Študija o oceni učinka ugotavlja, da bi bilo precej težav tudi, če bi objava in registracija postali obvezni. Postopki v primeru insolventnosti pravnih oseb se registrirajo v vseh državah članicah, primeri insolventnosti fizičnih oseb pa le v nekaterih. Le 14 držav članic objavi odločbe v registru insolventnosti, ki je javno dostopen na spletu 32. Devet drugih držav članic daje nekaj informacij o insolventnosti na voljo v elektronski podatkovni zbirki, npr. v registru podjetij ali elektronski različici uradnega lista. V štirih državah članicah informacije o postopkih v primeru insolventnosti sploh niso na voljo v elektronski obliki, kar še zlasti otežuje dostop do teh podatkov iz tujine. Tudi če obstajajo elektronski registri, tuji upniki in sodišča ne morejo redno pregledovati registrov vseh držav članic. Kot enega od ukrepov za izvajanje akcijskega načrta o evropskem e-pravosodju za leto 2009 je Komisija pripravila pilotni projekt za medsebojno povezavo elektronskih registrov insolventnosti. Toda ta pilotni projekt do zdaj vključuje le sedem držav članic. Večina respondentov v javnem posvetovanju je menila, da bi bilo treba zahtevati, da države članice registrirajo odločbe o uvedbi postopkov v registru insolventnosti, nacionalni registri insolventnosti pa bi morali biti povezani med seboj. 9. PRIJAVA TERJATEV Ocenjevalna študija ugotavlja praktične težave v zvezi z nekaterimi vidiki prijave terjatev v čezmejnih primerih, zlasti jezikovne ovire, stroške, roke za prijavo terjatev in pomanjkanje informacij o uvedbi postopkov, upravitelju ter formalnostih lex fori concursus za prijavo terjatev. Členi od 39 do 42 Uredbe predvidevajo le minimalna pravila, ki tujim upnikom omogočajo prijavo terjatev, a ne določajo izčrpnega procesnega okvira. V skladu s členom 42(2) Uredbe se lahko od upnika zahteva, da zagotovi prevod v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov države, v kateri so bili uvedeni postopki. Ocenjevalna študija je pokazala, da je postala v nekaterih državah članicah zahteva po prevodu pravilo in ne izjema, kar prinaša dodatne stroške in zamude. Vprašanje je povezano s problemom stroškov postopka. Nacionalni poročevalci so na splošno kritizirali visoke stroške prevodov za prijave terjatev. Poleg tega nekatere države članice za prijavo terjatev zahtevajo tudi domačega pravnika. Povprečni stroški prijave terjatve za tujega upnika so v čezmejnih primerih ocenjeni na okoli 2000 EUR. Zaradi visokih stroškov se upniki lahko odločijo, da bodo dolg odpustili, zlasti kadar gre za majhne zneske. To je zlasti težava malih in srednjih podjetij in tudi fizičnih oseb. Ocenjevalna študija ugotavlja tudi težave, ki so posledica uporabe prava države, v kateri je bil postopek uveden, zlasti v zvezi z roki, dokazili o terjatvah, posebnimi postopki za prijavo terjatev. Poročila navajajo tudi primere, ko je časovna omejitev tujim upnikom preprečila prijavo terjatev, ker so roki na podlagi domače zakonodaje sorazmerno kratki, upravitelj pa upnikov ni obvestil pred iztekom roka. Skoraj polovica respondentov v javnem posvetovanju (46 %) je izrazila stališče, da obstajajo težave pri prijavi terjatev na podlagi Uredbe. To vprašanje zadeva zlasti MSP. 32 AT, CZ, FI, DE, HU, LV, NL, PL, PT, RO, SI, SK, SE in deloma UK. SL 16 SL
10. ZAKLJUČEK Na podlagi rezultatov zgoraj navedene ocenjevalne študije Komisija ugotavlja, da Uredba na splošno deluje trdno in zadovoljivo. Dobro je izvajala načelo vzajemnega priznavanja v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti in izboljšala usklajevanje takih primerov. Kljub temu bi bila v zvezi z nekaterimi vprašanji koristna prilagoditev Uredbe. Glavne spremembe, ki jih bo predlagala Komisija, zadevajo, prvič, področje uporabe. Komisija predlaga razširitev področja uporabe Uredbe z revizijo opredelitve postopkov v primeru insolventnosti tako, da se vključijo tudi hibridni postopki in postopki pred nastopom insolventnosti ter postopki v primeru insolventnosti fizičnih oseb, ki so zdaj izključeni iz področja uporabe. Na področju pristojnosti bi morala Uredba ohraniti pojem središča dolžnikovih glavnih interesov, kot ga je razložilo Sodišče Evropske unije, vendar Komisija predlaga revizijo z dodanim besedilom, ki ga pojasnjuje. Pojasnjuje tudi uporabo pravila o središču glavnih interesov za fizične osebe. Predlagana revizija dodaja pravilo o pristojnosti za povezane ukrepe, procesni okvir za preučitev pristojnosti pa bi bilo treba izboljšati, da se omeji tveganje izbiranja najugodnejšega sodišča. Komisija predlaga izboljšanje objavljanja postopkov v primeru insolventnosti na dva načina: z določitvijo obvezne objave odločb v drugi državi članici ter z zahtevo po objavi odločb o uvedbi in zaključku postopkov v primeru insolventnosti in nekaterih drugih odločb v elektronskem registru, ki bo javno dostopen na spletu. Elektronski registri insolventnosti bi morali bili prilagojeni potrebam čezmejnih primerov insolventnosti, uporabljali pa jih bodo seveda tudi domači uporabniki. Predlog za uvedbo novih standardnih obrazcev za obveščanje o postopkih in prijavo terjatev bo tujim upnikom olajšal prijavo terjatev. Poleg tega morajo biti roki za prijavo terjatev dovolj dolgi, da jim bodo omogočili učinkovito prijavo. Komisija obravnava tudi vprašanje insolventnosti skupine podjetij: glede tega predlaga, da se v Uredbo vključijo posebna pravila, ki bodo povečala učinkovitost obravnavanja insolventnosti članov večnacionalnih skupin podjetij. Bolj tekoče sodelovanje med upravitelji v različnih državah članicah bi moralo pomagati pri sanaciji podjetij in povečati vrednost njihovega premoženja. Obravnavana so bila še druga vprašanja, v zvezi s katerimi so bile v oceni ugotovljene nekatere težave, na primer vprašanje razširitve področja uporabe zunaj EU in prava, ki se uporablja. Vendar pa Komisija meni, da posebnih določb v zvezi s priznavanjem in usklajevanjem postopkov v primeru insolventnosti, uvedenih zunaj EU, ni zaželeno vključiti v Uredbo. Kot je omenjeno zgoraj, je glavni razlog za to, da bi bile take določbe zavezujoče le na ozemlju držav članic, ne pa tudi v državah zunaj EU. Zato bi bilo za doseganje teh ciljev bolje pripraviti osnutek mednarodne konvencije, ki bi zaščitila tudi interese Unije v vzajemnih pogajanjih s tretjimi državami. Komisija poleg tega ne predlaga sprememb določb Uredbe v zvezi s pravom, ki se uporablja. Komisija meni, da se obstoječe določbe v EU uporabljajo dovolj brez težav ter da so ustrezna področja lex fori in lex situ pravilno uravnotežena. V skladu s tem meni, da je bolje obdržati sedanja kolizijska pravila, dokler ne bodo bolje preučeni učinki morebitnih sprememb na domače insolvenčno pravo, pravo družb in socialno pravo. SL 17 SL