RAZVIJANJE POKLICNE IDENTITETE IZOBRAŽEVALCA ODRASLIH

Projekt: Izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev v izobraževanju odraslih od 2011 do 2014 Aktivnost: Usposabljanje in spopolnjevanje za andragoško delo Naloga: Razvoj novega programa andragoškega spopolnjevanja Učno gradivo za udeležence programa usposabljanja za andragoško delo: RAZVIJANJE POKLICNE IDENTITETE IZOBRAŽEVALCA ODRASLIH (nelektorirano gradivo) Avtorica: Sandra Bohinec Gorjak Ljubljana, oktober 2013

Stran 2 od 14

Stran 3 od 14 SAMOMOTIVACIJSKE KOMPETENCE PRI RAZVIJANJU POKLICNE IDENTITETE IZOBRAŽEVALCA ODRASLIH Začnimo s premislekom o sebi in se vprašajmo:»kdaj ste prvič v vašem življenju začutili v sebi misel, da boste postali izobraževalec odraslih?«se še spomnite tega trenutka in kdaj natančno se je to zgodilo? Od kod je vzniknila ta vaša odločitev? Kaj vas je usmerilo in spodbudilo oziroma kateri motivacijski vzgibi so zaigrali na strune vaše osebnosti, da ste prinesli takšno odločitev, postati izobraževalec odraslih? Kako vidite sebe danes kot izobraževalca odraslih? Če želimo poglobljeno spregovoriti o poklicni identiteti izobraževalca odraslih, se posledično dotaknemo tistih najglobljih vzgibov osebnosti, ki so povezane z našimi najglobljimi prepričanji, vrednotami in motivacijo, ki jih usmerja, vse skupaj pa gradi identiteto izobraževalca odraslih. V obravnavanju teh tematik bi radi pokazali, da obstaja nekaj takega čemur lahko rečemo»poklicna identiteta izobraževalec odraslih«in raziskali bomo nekatere pomembne pojme, ki to identiteto sestavljajo in kako globoko je njihovo delovanje. Na drugi strani pa obstajajo samomotivacijske kompetence, ki jih lahko razvijamo, da bi lastno identiteto izobraževalca odraslih živeli čim bolj in v skladu z našim poslanstvom, kar bi nam zagotavljalo rast kot posameznikom oziroma t.i. poklicno samouresničitev in bi nam prinašalo zadovoljstvo ob opravljanju poklicne poslanosti. Želimo poudariti, da nas veščine samomotiviranja lahko opremijo v kompetentnega izobraževalca odraslih, ki izvršuje svojo poklicno identiteto. V zelo preprostem jeziku, bi tako trdili, da posvečanje rasti lastne osebnosti in povečevanje samorefleksije, oblikuje kompetentnega izobraževalca odrasli, ki uspešno upravlja samega sebe in aktivno vodi izobraževalni proces.

Stran 4 od 14 Opredelitev vloge izobraževalca odraslih Mnogi raziskovalci ugotavljajo, da je uspešno poučevanje odvisno od značilnosti izobraževalca odraslih te pa naj bi bile: znanje, jasnost, organiziranost, toplina, navdušenje. Navdušenje izobraževalca odraslih se povezuje z dosežki tistih, ki jih poučuje, njegova toplina, prijaznost in razumevanje so poteze, ki se zelo povezujejo z njegovim vedenjem. Tako zasledimo eno izmed definicij, kakšen naj bi bil izobraževalec odraslih:»zmožen empatije, kritičnega razmišljanja, obvlada vsebine, jih zna zanimivo opisati in hkrati aktivirati udeležence, sočasno pa obvlada široko paleto učnih metod in postopkov, je optimist, je spodbujajoč in komunikativen, za nameček naj bi bil pa tudi zabaven in sproščen.«ali je sploh mogoče biti takšen izobraževalec odraslih? Ali bi si želeli postati takšen izobraževalec odraslih? Mnenja o tem, kakšna naj bi bila vloga izobraževalca odraslih so v družbi različna. Najširše je vloga izobraževalca odraslih zajeta v opredelitev, da je izobraževalec odraslih strokovnjak za vsebine, ki jih poučuje, hkrati pa tudi raziskovalec in razvijalec svoje prakse. Poglejmo, kako je izobraževalec odraslih opredeljen v definiciji Nacionalnega sveta za profesionalne standarde v ZDA. Profesionalno ravna izobraževalec odraslih, ki: - je zavzet za učence, - pozna učne metode in metode poučevanja, - je kolegialen zmožen sodelovanja kot član učeče se skupnosti, - se je zmožen učiti iz svoje izkušnje s sistematičnim razmišljanjem. Usmerimo še malo pozornosti na pojem kompetenc izobraževalca odraslih in kaj razumemo pod tem izrazom. Pri izobraževalcu odraslih naj bi kompetentnost pomenila»sposobnost učinkovitega delovanja v številnih situacijah«. Za uspešno delovanje pa so potrebne kognitivne sposobnosti, kot so reševanje problemov, analitično in kritično mišljenje, odločanje, divergentno mišljenje, spretnosti odločanja pa seveda tudi zadostna količina znanja.

Stran 5 od 14 Pojem kompetenc zajema tako motivacijske in čustvene vidike našega delovanja. In potem, ko že imamo kompetenco, to še ni dovolj sposobni naj bi bili to kompetenco aktivirati in uporabiti v ustreznem času in kompleksnih situacijah. Lingvistični koncept kompetence (kognitivno-epistemološki koncept kompetenc po Chomskem Gre za koncept kompetenc, ki ga je vpeljal Chomsky in svoj teoretski model poimenoval»kompetenca-performanca«temelji pa na modelu jezika. Po Chomskem je kompetenca dispozicija, ki jo tvori poznavanje jezikovnih struktur in sposobnost kombiniranja z njimi. Performanca pa je aktualna raba jezika v konkretni situaciji, je izrazna praksa, je konkretna uporaba kompetenc. Performanca je vedno aplikacija kompetence, aktualna raba kompetence, reagiranje v konkretni situaciji. Kompetenca torej označuje kompleks potencialov na določenem področju, ki omogočajo samoregulacijo človekovega ravnanja, njegovo živo delovanje. Pri tem je izpostavljeno tudi dejstvo, da je kompetenca nedvoumno vezana tudi na znanje in torej ni ločena od teoretičnega znanja. Sistematično obvladanje teorije je za razvoj kompetence prav tako pomembno, kakor ustreznost odzivanja v danih situacijah.prišli smo do točke širšega razumevanja kompetence, ki naj posamezniku omogoča, da se znajde v kompleksnih, nepredvidljivih delovnih in drugih življenjskih okoliščinah. Identiteta izobraževalca odraslih Človek v svojem življenju nenehno sledi svoji identiteti, išče samega sebe. Skozi izbor lastnih življenjskih odločitev oblikujemo svojo identiteto. Identiteto razvijamo vse življenje. Gre za razvoj življenjskih spretnosti, kot so sprejemanje, dajanje, sodelovanje in sprejemanje samega sebe. Izobraževalec odraslih naj bi bil samorefleksivno najprej zmožen sprejemati sebe. Kot»izoblikovana zrela osebnost«pa se zrcalno sreča tudi z gradnjo in vplivom na identiteto tistih, ki jih uči. Izobraževalec odraslih je pri svojem delu vpet tudi v razvoj identitete tistih, ki jih poučuje.

Stran 6 od 14 Tako lahko izobraževalec odraslih v izobraževalnem procesu, kot»mediju«, spreminja nezaupanje do drugih v zaupanje, negotovost v samostojnost, pasivnost v prevzemanje pobud. Z razvojem in vsakodnevnim komuniciranjem v socialnem okolju, s pomočjo samorefleksivnih tehnik, se naučimo»meta«pogleda na učne situacije,»kaj se je pravzaprav zgodilo«. Upamo si postavljati ogledalo naši lastni identiteti in tako postopoma oblikujemo vpogled v to, kdo dejansko smo in se sprejemamo z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi. Učne vsebine so velikokrat le»ogrodje«za oblikovanje»nečesa več«, osebnosti, ki bo zaživela povsem samostojno. Delo izobraževalca odraslih profesionalca je zahtevno, zanj potrebujemo visoko raven znanja in specifičnih spretnosti. Velikokrat se znajde v nepredvidljivih problemskih položajih, pri izbiri postopkov razreševanja le-teh pa je sorazmerno neodvisen. Da bi bil izobraževalec odraslih kos takšnim izzivom vsakdanjega delovanja, potrebuje čas za permanenten premislek o svojih izkušnjah. Notranji viri moči Za notranjo rast posameznika je ključno spoznanje, da lahko v teku življenja popravljamo svojo smer in seveda ni nič manj ključen pogum, da naredimo potrebne spremembe, ki ga aktiviramo iz notranjih virov moči. Samorefleksija je tisti notranji kompas, ki nas vodi v notranje zaznave, kaj je za nas in izražanje lastne identitete, pomembno. Stari Grki so poznali t.i. višjo usodo, ki so ji rekli mojra. Vsi imamo nižjo usodo (rojstvo, šolanje, služba, partner, potomci, prijatelji) in višjo usodo oziroma mojro. Če sledimo višji usodi ali mojri, ne delamo kar od nas pričakuje družba, marveč sledimo ukazom srca. Takšni posamezniki, ki sledijo mojri, se vkrcajo na junaško potovanje in sledijo svoji sreči. To pomeni, da delajo tisto, za kar se počutijo notranje najbolj usposobljenega, tisto, kar je del njihove najvišje identitete.

Stran 7 od 14 Takrat ljudje počnejo tisto, kar je njihova naravna identiteta. Uspeh v prizadevanjih živeti lastno resnično identiteto pomeni uspešno in pristno življenje. Uveljavimo svojo notranjo pristnost, resnično notranjo identiteto. Ko sledimo višji usodi ali mojri rabimo moč in pogum, da smo pristni in iskreni predvsem do SEBE. Pravo vrednost življenja je moč najti v iskanju lastne resnice in lastne identitete. Višja usoda oblikuje vrste prepletenih povezav med ljudmi in njihovimi pravimi življenjskimi potmi in oblikuje nekakšno pretanjeno vodstvo, ki nas usmerja k višjemu jazu. Za odkrivanje in življenje lastne notranje identitete je pomembno usmerjanje lastne pozornosti v aktivnosti in delovanja, ki so nam resnično pomembna. V Perujskih Andih veliki misleci učijo, da»energija teče tja, kamor je usmerjena naša pozornost«. Tja, kamor bomo usmerili našo pozornost, takšna bo naša usoda. Pozornost je usoda. Inteligenca je,»prava«odločitev o tem, kam bomo usmerili našo pozornost in modrost je, kako usmerjati to pozornost. Za modrost je značilno, da jo izkusimo skozi srce in ne z razumom. Majhna dejanja, ki jih naredimo čez dan, so tista, ki imajo največji in spreminjajoči vpliv na naša življenja. Pomembno je, da sami sprejemamo svoje lastne odločitve.»kdor danes poseje misel, Bo jutri žel dejanje, Pojutrišnjem navado, Nato značaj in potem usodo.«g. Keller Če poteka usmerjanje naše pozornosti iz srca, so vse situacije, v katerih se znajdemo,»prave«, saj so posledica mojre oziroma naše resnične identitete, ki jo živimo. S tem mislimo tako dobre kot težke. Iz težkih situacij se veliko naučimo, zato se jim lahko zahvalimo za učno uro, ki so nam jo namenile. V njih potrebujemo notranjo moč, da jih zdržimo. Težki trenutki so naša usoda, lepi trenutki so darilo te usode.

Stran 8 od 14 Težave se včasih nakopičijo prav do meja sposobnosti obvladovanja, preden se nenadoma začnejo razpletati rešitve. Svoje sposobnosti merimo ob težavnosti dogodkov. Kadar živimo in delujemo v skladu z našo najvišjo identiteto, nas sledenje srcu nikoli ne spelje s poti. Bolj kot delujemo po svojih občutkih in intuiciji, zanesljivejša postaja naša pot. Sledenje višji usodi velikokrat usmeri pot z vsakdanje hitre ceste na junaško potovanje, ki jo lahko prepotujemo le samo mi osebno. Takrat živimo pristno in vodeni smo na vse višje ravni svoje lastne resnice oziroma identitete. Ljudje, ki sprejmejo takšno življenjsko usmerjenost zaživijo avtentično in kongruentno, saj ne glede na posledice, sledijo lastni resnici. Predanost srca in zvestoba najglobljemu v sebi oziroma predano osebno delovanje, ki nas navdihuje in razsvetljuje, je učinkovita metoda za gradnjo lastne identitete. Življenjske okoliščine so praviloma plod našega lastnega stvarjenja. Zato razmišljajmo o stvareh, ki bi jih radi doživeli, izgovarjajmo besede, za katere si želimo, da bi se uresničile, svoj um uporabljajmo za oblikovanje realnosti, kakršno si želimo. Izkusimo to, v kar verjamemo. Identiteta je izraz našega najvišjega stremljenja, je razglasitev naših najambicioznejših sanj. Kdo ste? Samorefleksivno spoznavanje lastne identitete je spoznavanje samega sebe skozi lastne izkušnje, do česar pridemo postopoma. Če ne poznamo notranjega miru, smo velikokrat odtujeni od samih sebe, nekongruentni. Do odtujenosti v življenju pride, ko se ločimo od naše notranje moči in ne sledimo svoji lastni identiteti. Zavedanje lastne identitete je posledica dolgih let samorefleksivnih meditacij, dela na sebi in introspekcije. Odkrivanje lastne identitete poteka korak za korakom, pri čemer nam ni treba videti predaleč naprej. Celo koraki v napačno smer nam razkrijejo številne poti, ki so bile oblikovane za našo rast. Da bi postali v življenju aktivni udeleženci in ne samo opazovalci, je nujno, da se osredotočimo na iskanje odgovora na to, kdo smo kot oseba.

Stran 9 od 14 Edine omejitve osebnega vpogleda si postavljamo sami. Razlog za to, da smo, kdor smo, je glavna resnica življenja. Odkrivanje identitete je povezano z obvladovanjem samega sebe. Naša prihodnja identiteta je pod vplivom preteklosti in ta vpliv je neizbežen. Za notranjo rast je ključno spoznanje, da lahko v teku življenja popravljamo svojo smer in seveda ni nič manj ključen pogum in notranja moč, da naredimo potrebne spremembe. Za odkrivanje lastne identitete skozi samomotivacijske kompetence je pomembno, da: - uvidimo lastne napake, - se izognemo samozanikanju, - najdemo pogum in moč za nenehne prilagoditve v življenju, - smo odkriti in pošteni glede sebe in svojih najglobljih vzgibov. Jezik, ki nagovarja samorefleksivna spoznanja lastne identitete je jezik čustev in moč intuicije. Ta moč spi v nas vse dokler je ne prebudimo. Ključ do prebujanja moči je v načinu, kako vidimo sebe na svetu. Jezik čustev in moč intuicije sta izjemno pomembni orodji, s katerima se lahko spopademo s celo navidezno nemogočimi okoliščinami. To se zgodi tedaj, ko sami sebi dopustimo nov način videnja svoje identitetne vloge v svetu. Imamo vso moč, ki jo potrebujemo, da bi ustvarili vse želene spremembe. V življenju postanimo to, kar se odločimo doživljati kot svoj svet. Komunikacijska kompetenca in obvladovanje stresa Naši največji (univerzalni) strahovi : 1) ločenost in zapuščenost 2) nizka samopodoba 3) predaja in zaupanje

Stran 10 od 14 V čustveno spremenljivih položajih, kot je strah, se težko znajdemo. Če se v takšnih okoliščinah pridruži še nizka stopnja sposobnosti sporazumevanja, so lahko posledice prav uničujoče. Nesposobnost obvladovanja čustev in učinkovitega sporazumevanja pogosto pripelje do nerešenih ter ponavljajočih se sporov, nizke delovne morale in manjše storilnosti. Uničujoče izrečena kritika če jo izrečemo mi, ali če nam jo izrečejo drugi - povzroči čustven izbruh. Vsekakor pa je konstruktivno izrečena povratna informacija oziroma kritika lahko za nas dobrodošla informacija, ki lahko uspešno usmeri naše nadaljnje korake pri doseganju ciljev in reševanju situacij. Osnovni izziv, če želimo biti komunikacijsko kompetentni je, kritiko uporabiti konstruktivno, da s to izkušnjo pridobita oba sogovornika. Prav dajanje in sprejemanje konstruktivne kritike je pomemben del obvladovanja komunikacijske kompetence. Če ne razumemo in ne znamo ublažiti svoje jeze, spodkopavamo svoje delo. Zato je za nas in za gradnjo odnosov z ljudmi dobro, da znamo izraziti svojo jezo na konstruktiven in asertiven način. Z razvijanjem visoke stopnje samozavedanja se naučimo prisluhniti samemu sebi in s tem vplivati na svoja dejanja in ravnanja. Visoko stopnjo samozavedanja razvijemo s poglabljanjem v svoje lastne ocene sebe in drugih, misli, občutke, mnenja, čustva in namene. Kako razvijamo komunikacijsko kompetenco v stresnih situacijah: - z obvladovanjem komunikacijskih zaznavnih položajev in kalibriranjem (čutna ostrina), - z razvijanjem visoke stopnje (samo)zavedanja kot osnove za komunikacijsko kompetenco, - z asertivnostjo, kot komunikacijsko držo.

Stran 11 od 14 Razvijanje visoke stopnje samozavedanja Spoznati podatke o sebi je bistveno (čustva, ocene, namene, vedenje, sporazumevanje). Samozavedanje pomeni predelavo teh podatkov. Če hočemo obvladati svojo jezo, se je dobro zavedati njenega izvora. Prisluhnimo si in se opazujmo. Imamo svoje motive, da delamo, kar delamo, da doživljamo, kar doživljamo. Če hočemo ostati dejavni v svojem poklicu, če želimo vedeti, katero pot naj uberemo in kako naj ostanemo na njej, potrebujemo nekakšen kompas. Naš kompas je samozavedanje, ki nam pomaga ohranjati pravo smer in nas opozori, kadar zavijemo s poti. Če se ne zavedamo sami sebe, nimamo dovolj podatkov za učinkovito odločanje. Povečanje samozavedanja svojih miselnih naravnanosti Vaše ocene nekega dogodka sprožijo vaš odziv (in ne dogodek sam). Vaš odziv ni sprožen zaradi vedenja druge osebe ali dogodka samega, temveč zaradi vaše ocene tega, kar se je zgodilo. Pomen (vaša ocena), ki ga pripisujete dogodkom in ljudem, je tisti, ki vpliva na vas dobro ali slabo, ne pa sami ljudje ali dogodki. Zato so vaše ocene samo vaše. Različni ljudje različno ocenjujejo isti dogodek. Vaša ocena velja za vas in njihova zanje in to je dobro spoštovati. Ocene se spreminjajo z novimi podatki. Ocena je glede na informacije in vašega dojemanja položaja v tistem trenutku bila optimalna. Pomen prepričanj in obvladovanje lastnih miselnih naravnanosti Prepričanja so različne vodilne misli, ki jih imamo za resnične in jih uporabljamo kot temelj za vsakdanjo dejavnost. Prepričanja so lahko dovoljenja in omejitve. Prepričanja močno vplivajo na naše vedenje. Motivirajo nas in oblikujejo to, kar počnemo. Težko se je česarkoli naučiti, če ne verjamemo, da bo prijetno ali da bomo s tem nekaj pridobili. Prepričanja so naši vodilni principi, dajejo nam notranjo trdnost in občutek povezanosti.

Stran 12 od 14 Prepričanja prihajajo iz mnogih virov vzgoje, posnemanja pomembnih Drugih, iz preteklih travm in ponavljajočih se izkušenj. Prepričanja si razvijamo tako, da posplošimo svoje izkušnje, ki jih imamo s svetom in drugimi ljudmi. Nekatera prepričanja nam prineseta že izoblikovana kultura in okolje, kjer se rodimo. Pričakovanja pomembnih odraslih, ko smo še otroci, vcepijo prepričanja. Visoka pričakovanja (če so uresničljiva), izoblikujejo sposobnost. Nizka pričakovanja vcepijo nesposobnost. Ko smo v nekaj prepričani, se obnašamo tako, kakor da bi bilo res, in zato to težko ovržemo. Prepričanja ustvarjajo dosežke. Prepričanja so močni zaznavni filtri. Identiteta je moj temeljni občutek o sebi, samopodoba, vrednote, ki tvorijo moje jedro, moje življenjsko poslanstvo. Poslanstvo je najgloblja raven, na kateri razmišljamo in uresničujemo velika metafizična vprašanja. Zakaj smo tukaj? Kakšen je naš smisel? Poslanstvo usmerja in oblikuje naše življenje in daje trdnost našemu obstoju. Vsaka sprememba na ravni poslanstva ima globoke posledice na vseh drugih ravneh. Ta raven v določenem pogledu vsebuje vse kar smo in kar počnemo, a hkrati nič od tega. Samomotivacija in naše poslanstvo Ali ni radovednost najboljša motivacija? Motivacijo opredelimo kot notranje stanje, ki izzove, usmerja in vzdržuje človekovo vedenje. Pri motivaciji se srečujejo vplivi trajnejših osebnostnih lastnosti. Za motivacijo je značilno, da tudi neprenehoma niha. Kadar smo motivirani in v skladu s svojim poslanstvom smo zmožni konstruktivno uporabljati komunikacijske kompetence. Motivacija je izpeljanka iz latinske besede movere in pomeni premik, korak, akcija. Čustva igrajo pomembno vlogo na delovnih mestih, saj vplivajo na naše vedenje in na našo komunikacijo. Dolga leta se je smatralo, da se jih na delovnem mestu ne spodobi razkazovati ali sploh imeti, kot da ne bi bila pomembna. Sedaj pa neštete raziskave kažejo, da so ne le del naših delovnih izkušenj, ampak v veliki meri določajo smer delovanja ustanov.

Stran 13 od 14 Motivacija je za socialno vedenje ena najpomembnejših psihičnih funkcij in daje vsakemu človeku značilen pečat posebnosti ali celo edinstvenosti. Keenan (1996) pravi, da je motivacija kot velika skrivnost kot nekaj podobnega čarobnemu prahu, ki ga potresemo po ljudeh, da nenadoma pridobijo moč in postanejo pripravljeni za ustvarjalno delo. Motivacija pa je pravzaprav enostaven pojem, saj zadeva vprašanje, kako ravnati z ljudmi in kako doseči, da bi bili zadovoljni pri uresničevanju ciljev. Motivacijski Meta programi (jezik kot (samo)motivator VIR ZUNANJI NOTRANJI SMER K CILJU STRAN OD NEČESA GONILO DOLŽNOST MOŽNOST AKCIJA REAKTIVNI PROAKTIVNI ODLOČANJE PODOBNOST DRUGAČNOST

Stran 14 od 14 Viri in literatura VELIKONJA, Marija in dr.: Andragoško vodenje. Andragoški center Slovenije (2012). BOHINEC, Sandra: Tom Best»Vodje si morajo prizadevati za upoštevanje in spoštovanje zaposlenih«intervju s Tomom Bestom. Marketing magazin (2011). GOLEMAN, D.: Čustvena inteligenca. Mladinska knjiga (2008). O'CONNOR, J.: Spretnosti sporazumevanja in vplivanja. Sledi (1996). LEWIS, Byron A.: Magi cof NLP demystified: a pragmatic guide to communication and change. Metamorphous (1990). WRYCZA, Peter: Supporting Transformation. International Academy for Transformational Coaching and Leadership (2011).