Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 1

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Organizacija in management informacijskih sistemov ELEKTRONSKI UČBENIK ZA PREDMET TEORIJA IZOBRAŽEVANJA Mentor: doc. dr. Branislav Šmitek Somentor: dr. Marko Urh Kandidat: Matejka Poljanec Kranj, april 2012

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Branislavu Šmitku za vso pomoč pri izdelavi diplomske naloge, za hitre in korektne odgovore, ter za usmerjanje pri sami izdelavi diplomske naloge. Zahvalila bi se tudi somentorju dr. Marku Urhu, ki mi je pomagal z nasveti in z literaturo. Zahvaljujem se Tjaši Škrinjar, ki je lektorirala mojo diplomsko nalogo. Zahvala gre tudi mojemu fantu Alešu, ki me je s vzpodbudnimi besedami bodril pri pisanju in s tem prispeval k hitrejši izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se staršema, ki sta mi študij omogočila.

POVZETEK V diplomskem delu smo predstavili izgradnjo elektronskega učbenika, s katerim smo želeli prispevati h kvalitetnejšemu učenju na daljavo. Učbenik smo naredili z namenom, da se bo uporabljal kot pripomoček na predavanjih iz predmeta Teorija izobraževanja in kot dopolnilo k osvežitvi znanja s pomočjo testov, ki jih elektronski učbenik vsebuje. V diplomskem delu smo predstavili tudi programska orodja CourseLab ter FreeMind, s katerima smo naredili elektronski učbenik. Podali smo tudi nekaj praktičnih nasvetov glede priprave besedila, urejanja grafike in priprave instrumentov za samoocenjevanje. Predstavili smo tudi pojma elektronsko izobraževanje ter multimedijo, ki navsezadnje omogoča, da elektronski učbeniki sploh nastanejo in so drugačni, bolj zanimivi od klasičnih učbenikov, ki smo jih bili vajeni do sedaj. V učbeniku je poudarek na animiranih podobah, slikah, videih, in številnih drugi zanimivostih, ki bodo navedene kasneje v diplomski nalogi. Za lažje predstavljanje, kako je učbenik nastajal, si bo možno ogledati številne slike. KLJUČNE BESEDE: elektronski učbenik, CourseLab, FreeMind, izobraževanje na daljavo. ABSTRACT This diploma presents the construction process of an electronic textbook, which was designed to contribute to a higher quality in distance education. This textbook was made to be used primarily as a resource for theory education lectures and to revise existing knowledge using tests, which are included in the electronic textbook. This thesis presents the software tools CourseLab and FreeMind, from which the electronic textbook was created, along with practical advice on drafting, editing, graphics and preparation of instruments for selfevaluation. The thesis concludes with a presentation of e-learning and multimedia concepts which ultimately enable electronic textbooks to be different and more interesting than traditional textbooks, which have been used thus far. Textbooks emphasize animated images, pictures, videos and several other interesting items, which will be stated later in the thesis. A number of pictures follow detailing the textbook s creation and progression. KEYWORDS: electronic textbook, CourseLab, Freemind, distance learning.

KAZALO 1. UVOD... 1 1.1. PREDSTAVITEV PROBLEMA... 1 1.2. NAMEN IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE... 1 1.3. METODE DELA... 1 2. E-IZOBRAŽEVANJE KOT ENA IZMED MOŽNIH OBLIK SODOBNEGA IZOBRAŽEVANJA... 2 2.1. ZGODOVINA ELEKTRONSKEGA IZOBRAŽEVANJA... 2 2.2. KAJ JE E-IZOBRAŽEVANJE... 3 2.2.1. SORODNI POJMI E-IZOBRAŽEVANJU... 4 2.2.2. RAZLAGA POJMOV... 4 2.3. OBLIKE E-IZOBRAŽEVANJA... 5 2.3.1. SINHRONO IZOBRAŽEVANJE... 5 2.3.2. ASINHRONO IZOBRAŽEVANJE... 5 2.3.3. NEODVISNO IZOBRAŽEVANJE... 5 2.4. RAZLIKA MED KLASIČNIM IN ELEKTRONSKIM NAČINOM IZOBRAŽEVANJA... 6 2.5. PREDNOSTI IN SLABOSTI E-IZOBRAŽEVANJA... 6 2.5.1. PREDNOSTI... 6 2.5.2. SLABOSTI... 7 2.6. MULTIMEDIJA... 7 3. PREDSTAVITEV PROGRAMSKE OPREME ZA IZDELAVO E-UČBENIKOV... 9 3.1. PROGRAMSKA OPREMA COURSELAB... 9 3.2. PROGRAMSKA OPREMA FREEMIND... 11 3.3. PROGRAMSKA OPREMA MICROSOFT OFFICE WORD... 12 4. IZGRADNJA E-UČBENIKA ZA PREDMET TEORIJA IZOBRAŽEVANJA... 15 4.1. IZHODIŠČA ZA PRIPRAVO E-UČBENIKOV... 15 4.2. PRIPOROČILA ZA SESTAVO E-UČBENIKA... 15 4.3. PRIPRAVA PREDLOGE... 16 4.3.1. PRVA FAZA PREDLOGE... 17 4.3.2. DRUGA FAZA PREDLOGE... 17 4.3.3. TRETJA FAZA PREDLOGE... 18 4.3.4. ČETRTA FAZA PREDLOGE... 19 4.4. IZGRADNJA E-UČBENIKA... 21 4.4. UPORABA E-UČBENIKA... 29 5. ZAKLJUČKI... 32 5.1. OCENA UČINKOV... 32 5.2. POGOJI ZA UVEDBO... 32 5.3. MOŽNOSTI NADALJNJEGA RAZVOJA... 33 LITERATURA IN VIRI... 34 PRILOGE... 35 KAZALO SLIK... 35

1. UVOD 1.1. PREDSTAVITEV PROBLEMA Z razvojem tehnologije se spreminjajo tudi dialektični pripomočki za učenje. Temu razvoju sledijo tudi nekateri učni sistemi. E-izobraževanje se je v največji meri razvilo v 2. polovici 19. stoletja, zasledimo pa lahko, da so prvi temelji nastali že v 18. stoletju, ki se je razvilo predvsem ob uporabi poštnih storitev in tiskanih gradiv. Elektronski učbeniki se danes uporabljajo na vseh nivojih izobraževanja. Pridobivanje znanja iz elektronskih gradiv je vse bolj zanimivo za sodobno družbo, ki ji primanjkuje časa. Učno vsebino, ki jo želimo posredovati, razdelimo na posamezne učne enote, ki jih posredujemo izobraževancem v skrbno načrtovani sekvenci. Take oblike elektronskih učbenikov so primerne zlasti za ljudi s posebnimi potrebami, še posebno za gluhe, zato ker jih s takimi programi opremimo za lažje učenje. Ti potrebujejo računalniško podporno tehnologijo za lažje zajemanje snovi, ker se težje izobražujejo v klasičnem izobraževanju in bi jim lahko bilo e-izobraževanje kot pomembna motivacija za izboljšanje stanj. 1.2. NAMEN IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE Odločili smo se za izdelavo elektronskega učbenika, ki bo v pomoč študentom pri predmetu Teorija izobraževanja na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Učbenik bo v kombinirani obliki izobraževanja služil kot podpora pri e-izobraževanju. Za dosego tega cilja je potreben kvalitetno izdelano elektronsko gradivo, ki bo uporabno za študij na daljavo pri predmetu Teorija izobraževanja. S pomočjo tega gradiva bo študentu omogočen lažji študij na daljavo in dostop do kvalitetnih gradiv, ki bodo neodvisne od časa in kraja. 1.3. METODE DELA Pri izdelavi diplomske naloge bomo uporabili deskriptivno metodo s študijem domače in tuje literature. Pri teoretičnem delu si bomo pomagali z literaturo iz interneta in knjigami. Pri praktičnem delu bomo uporabili znanje iz vaj in predavanj iz predmeta Multimedijski sistemi, ki ga izvaja profesor doc. dr. Branislav Šmitek. Za izdelavo elektronskega učbenika bomo uporabili programska orodja CourseLab, FreeMind in Microsoft Office Word. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 1

2. E-IZOBRAŽEVANJE KOT ENA IZMED MOŽNIH OBLIK SODOBNEGA IZOBRAŽEVANJA 2.1. ZGODOVINA ELEKTRONSKEGA IZOBRAŽEVANJA Prva oblika učenja na daljavo se je pojavila že v začetku 20. stoletja na nekaterih evropskih univerzah. Izobraževanje na daljavo razumemo kot obliko izobraževanja, kjer sta učenec in učitelj ločena v času in prostoru (Kavčič 2009). Tak odnos omogoča obema stranema neobvezno prisotnost na določenem kraju ob določenem času, kar pomeni bolj ugodno rešitev tako za učitelja kot tudi učenca, saj sama komunikacija in učenje oziroma predavanja niso časovno in krajevno pogojena. Samo izobraževanje na daljavo se je v začetku svojega razvoja pojavljalo v obliki t. i. dopisnega izobraževanja, kar je praktično pomenilo, da je komunikacija med učencem in učiteljem potekala zgolj preko navadne pošte. Informacijska doba in pojavnost interneta v 80-ih letih in kasneje, je tak način komunikacije seveda izpodrinila, saj je za obe strani pomenila lažji in predvsem hitrejši pa tudi cenejši način sporazumevanja. Še pred pojavom informacijske dobe in interneta v prav vsaki hiši, se je v 50-ih in 60-ih letih pojavila oblika komunikacije preko navadne pošte, a je kaj kmalu postalo jasno, da je taka oblika izobraževanja pravzaprav pomanjkljiva in v procesu študija celo nezadostna, saj je omogočala le enosmerno komunikacijo, zato je bila uporaba stare metode osebnega stika nujna. O pravem izobraževanju na daljavo lahko govorimo šele s pojavom interneta in razširitvijo tovrstne povezave povsod (Sajovic 2006). E-izobraževanje tako delimo na 4 faze oziroma obdobja razvoja (Mehle 2007, Sajovic 2006): Komunikacija preko tiska, radija in televizije. Tovrstnemu izobraževanju pravimo tudi correspondense study za katerega je bilo značilno komuniciranje preko navadne pošte in radija ter televizije. Oblika študija, kjer je bila uporabljena navadna pošta je pomenila, da je učenec dobil učno gradivo preko pošte, kasneje pa je bil za opravljen izpit potreben tudi osebni stik. Taka dimenzija izobraževanja je učitelja oziroma tutorja in učenca ločevala v času in prostoru. Izobraževanje preko navadne pošte se je kaj kmalu razmahnilo na uporabo televizije in radia kot učnega pripomočka, ki pa je omogočal zgolj enosmerno in časovno pogojeno komunikacijo. Za učenca je bil ta način sicer dober, vendar ni omogočal dodatnih vprašanj in pojasnil učitelju. Komunikacija preko zgoščenk in disket (Sajovic 2006). Pri tem načinu izobraževanja na daljavo učenec ni več prejemal pisnega gradiva preko pošte, temveč učno snov, zbrano na enem izmed multimedijskih pripomočkov. Seveda se je tudi pri tem še vedno uporabljala navadna pošta ter radio in televizija, vendar so diskete in zgoščenke pomenile večjo kapaciteto shranjevanja podatkov in manj pisnega gradiva, kar je bilo enostavnejše in lažje za prenos in shranjevanje podatkov. Komunikacija preko BBS-a. Billboard system ali s kratico BBS je bil predhodnik World Wide Web sistema komuniciranja oziroma izobraževanja. Navadna pošta, zgoščenke ter televizija niso predstavljali prave in hitre komunikacije, ta sistem pa je pomenil svetlo luč v nadaljevanju razvoja e-izobraževanja. BBS je elektronski center za sporočila, ki omogoča pregledovanje sporočil in možnost oddaje lastnih Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 2

sporočil. Enostavno si ga lahko predstavljamo kot sistem SMS sporočil preko mobilnega telefona. Sam sistem se tako uporablja še danes (Sajovic 2006). Komunikacija preko World Wide Web-a Uporaba interneta v množične namene ima začetke v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ki začne delovati v CERN-u. Njegov izumitelj je bil Tim Berners-Lee, ki je bil tudi prvi, ki je napisal WWW odjemalec (brskalnik) in prvi WWW strežnik. Definiral je tudi standarde kot so URL (Uniform Resource Locator), HTML (Hyper Text Markup Language) in HTTP (Hyper Text Transfer Protocol), na katerih danes splet dejansko sloni in dela (Nevron d.o.o. 2010). Komunikacijo brez njega si danes težko predstavljamo. S pojavom WWW-ja so se pojavili tudi izobraževalni portali, ki služijo kot nekakšne vstopne točke v splet in uporabniku nudijo točno določene informacije. S pojavom spletnih portalov so se pričele razvijati tudi video konference, chat klepetalnice itd., ki omogočajo takojšnjo dvosmerno komunikacijo med dvema ali več osebami. Šele z uporabo interneta v vsakem domu je e-izobraževanje dobilo svoj pravi pomen. 2.2. KAJ JE E-IZOBRAŽEVANJE E-izobraževanje definiramo kot navodila, ki so na voljo na računalniku s pomočjo CD-ROMa, Interneta ali Intraneta z naslednjimi funkcijami: obseganje ustreznih vsebin nanašajoč se na učeči predmet, uporaba izobraževalnih metod, kot so primeri in praktične vaje za pomoč pri učenju, uporaba multimedijskih elementov, kot so besede in slike za pojasnilo vsebin in postopkov, izobraževanje lahko poteka pod vodstvom inštruktorja (sinhrono e- izobraževanje) ali individualno posamezno učenje, ustvarjeno korak za korakom (asinhrono e-izobraževanje). Zgornja definicija ima številne elemente nanašajoče se na vprašanja o tem, kaj, kako in zakaj poteka e-izobraževanje. Pa si poglejmo spodnje odgovore na ta vprašanja. Kaj: e-izobraževalni tečaji vsebujejo tako vsebino (to so podatki) kot metode poučevanja (to so tehnike), ki pomagajo ljudem, da se naučijo vsebine. Kako: e-izobraževalni tečaji so na voljo preko računalnika z uporabo besed v obliki govorjenja ali natisnjenega besedila in slike kot so ilustracije, fotografije, animacije ali video. Nekatere oblike e-izobraževanja (asinhrono e-izobraževanje) so namenjene za posamezno samostojno učenje. Nove oblike e-izobraževanja, imenovane virtualne učilnice ali sinhrono e-izobraževanje, so ustvarjene za izobraževanje z mentorjem v realnem času. Obe obliki lahko podpirata asinhrono sodelovanje z drugimi orodji, kot so Wikipedija (tj. spletna enciklopedija), diskusijske table in e-pošta. Zakaj: e-izobraževalni tečaji so namenjeni za pomoč učencem za dosego osebnih učnih ciljev ali za izvajanje svojega dela na način, ki izboljšuje osnovne linije ciljev organizacije (Clark, Mayer 2008, str. 10 in 11). Da bi e-izobraževanje potekalo kar se da nemoteno, je potrebno zagotoviti nekatere elemente (Izobraževalni zavod IRC 2012): tehnologijo virtualno učno okolje dostopno prek interneta, interaktivna, multimedijska gradiva, usposobljene pedagoške delavce, ki izvajajo e-predmete in e-mentorstvo, podporo: tehnična pomoč, pedagoško svetovanje, Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 3

razvoj in organizacijo, administracijo in menedžment, evalvacijo. 2.2.1. SORODNI POJMI E-IZOBRAŽEVANJU Kot je bilo napisano že zgoraj, lahko ima e-izobraževanje več definicij, velikokrat pa se, predvsem v pogovoru, zamenjujejo določene sopomenke tega izraza, ki pa ne pomenijo nujno natančno isto zadevo. Poglejmo si le nekaj izmed teh sopomenk (Sajovic 2006). Odprto učenje; v pojem odprto učenje umeščamo vse oblike netradicionalnega izobraževanja, ki posameznikom omogočajo fleksibilnost pri izbiri učnega gradiva, tempo učenja, prostora in časa. Gre za izobraževanje, ki se izvaja preko konferenc, tečajev, seminarjev, delavnic in kjer so po navadi zahtevani vpisni pogoji minimalni. Učenje na daljavo; tovrstni način izobraževanja zajema učenje preko spleta, zgoščenk ter avdio in video kaset. Včasih so se učenci in učitelji za prenos učnega gradiva posluževali navadne pošte, danes pa je taka oblika praktično zastarela in časovno pravzaprav neprimerno dolga. Glavna značilnost tovrstnega učenja je v tem, da učenci sami preštudirajo učno gradivo, osebni stik pa je navadno pogojen le z opravljanjem pisnega ali ustnega preizkusa znanja, kjer učenci ob vnaprej dogovorjenem času pridejo na dogovorjeno mesto in izpit opravijo. Navadno je taka oblika izobraževanja v večji meri prisotna pri univerzitetnem študiju. Prilagodljivo učenje; prilagodljivo učenje povezuje uporabo večjega števila učnih virov v različnih učnih okoljih. Učenci se na tak način lahko izobražujejo individualno ali skupinsko brez mentorjeve ali tutorjeve pomoči. Spletno (on-line) učenje, je tista oblika izobraževanja, ki uporabniku omogoča praktično vsa sredstva pridobiti preko spletne povezave oziroma interneta. Učenec tako preko internetne povezave dostopa do učnega gradiva, rešuje teste in zastavlja vprašanja. E-učenje; pri e-učenju gre za izobraževanje, ki je tehnološko močno podprto. Je interaktivno in večpredstavnostno izobraževanje, ki vključuje širok spekter aplikacij ter procesov, podprtih z računalniškim, spletnim in virtualnim izobraževanjem. Virtualno izobraževanje; ta oblika izobraževanje pogojuje dejstvu, da so učenci in učitelji tako časovno kot prostorsko ločeni. Učenci dobijo gradivo preko multimedijskih virov, interneta in video konferenc, ki jih pred tem skrbno pripravijo učitelji. Komunikacija med učenci in učitelji tako poteka preko telekomunikacijske tehnologije. 2.2.2. RAZLAGA POJMOV Mentor ima glavno vlogo svetovalne narave. Mentor udeležence usmerja in vodi skozi učni proces ter skrbi za njihovo motivacijo. Mentorjeva vloga je tudi ta, da pregleduje in ocenjuje teste učencev, daje povratne informacije ter sodeluje na forumih. V splošnem ima v praksi vsak učenec svojega mentorja, ki ga spremlja pri njegovem napredovanju pri praktično vseh učnih vsebinah. Tutor ima glavno vlogo v procesu izobraževanja. Učenca usmerja preko določenega tečaja, mu daje dodatne napotke in navodila za osvajanje novih in Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 4

neznanih vsebin. Tutor je za razliko od mentorja bolj prisoten samo v procesu izobraževanja, medtem ko je mentor prisoten pri vseh ostalih dejavnostih učenca. 2.3. OBLIKE E-IZOBRAŽEVANJA Pri e-izobraževanju ločimo tri oblike izobraževanja: sinhrono, asinhrono, neodvisno izobraževanje. 2.3.1. SINHRONO IZOBRAŽEVANJE Pri sinhronem izobraževanju (ang. Synchronous Shared Learning SSL) poteka komunikacija med udeleženci istočasno brez časovnega zamika oziroma»v živo«(kot so npr. spletne komunikacije z uporabo avdio ali video konference, klepetalnice...). Tutor ima pri tej obliki izobraževanja ključno vlogo, saj udeležence vodi skozi celoten e-izobraževalni proces. Zaradi sodobne tehnologije ima tutor možnost izpraševanja in to je prednost takega izobraževanja, saj dobi takoj, ko učečemu zastavi vprašanje tudi odgovor nanj. Med sabo komunicirajo v realnem času, saj so istočasno prijavljeni v spletno e-izobraževanje. Sinhrono izobraževanje je na prvi pogled zelo podobno klasičnemu izobraževanju, zato ga večina zamenjuje z njim, a vendar se v največji meri razlikuje v tem, da se tutor in učeči ne nahajata istočasno v istem prostoru, vsaj fizično ne. Današnja tehnologija nam tudi omogoča, da se vsa komunikacija snema in taki posnetki se lahko shranijo za kasnejšo analizo ali uporabo (Jeralič 2010, Sajovic 2006). 2.3.2. ASINHRONO IZOBRAŽEVANJE Asinhrono izobraževanje (ang. Asynchronous Shared Learning ASL) se od sinhronega razlikuje v tem, da učitelji in učenci pri izvajanju učnih dejavnosti niso sočasno prisotni na internetu (npr. e-pošta, forumi, oglasne deske...), zato je takšna oblika izobraževanja posebej primerna za tiste učeče, ki si čas in kraj učenja izberejo sami. Seveda se morajo pri tem držati določenih časovnih okvirjev, ki so vnaprej predstavljeni z načrtovanimi roki. Značilnost asinhronega izobraževanja je tudi v tem, da vsak učeči dobi svojega mentorja oziroma tutorja in ta mu vnaprej predstavi določene časovne okvirje, da izpolni določene naloge ali predela izbrano gradivo. Tutor ima tudi možnost vsakega učečega posebej spremljati in mu slediti. Tako lahko spremlja njihov napredek, kljub časovnemu zamiku. 2.3.3. NEODVISNO IZOBRAŽEVANJE Za neodvisno izobraževanje (ang. Independent E-learning IEL) je značilno, da učeči ni del razreda z ostalimi učečimi in velikokrat tudi nima mentorja. V največji meri gre za izobraževanje, ko se učeči želi dodatno ali dopolnilno izobraževati (kot je npr. želja po osvežitvi znanja z nekega področja). Tako si poišče učno gradivo, ki ga zanima in ga obdela v svojem prostem času. Učečemu ni potrebno upoštevati časovnih omejitev, ki jih narekuje ponudnik učnega gradiva, kot je to treba v zgornjih opisanih oblikah izobraževanja. Najpogosteje so učna gradiva od komercialnih ponudnikov, v redkih primerih pa tudi od izobraževalnih institucij, npr. univerze. Gradiva naj bi bila modularna, da Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 5

omogočajo oblikovanje učnih gradiv, da so potem lahko kar najbolj prilagojena posameznikom. Z ustrezno evalvacijo naj bi ponudniki učnih gradiv ali učeči sami sestavili učno gradivo iz manjših modularnih objektov. Glede na lastnosti in zahteve, ki jih ponuja tovrstno izobraževanje lahko predvidevamo, da se bo ta oblika izobraževanja najpogosteje uporabljala v prihodnosti. Razlog pa tiči predvsem v veliki prilagodljivosti tempo učenja in učno gradivo si izberemo sami, neodvisnost od ostalih učečih in sprotno dograjevanje učnih gradiv, ki pa so kar najbolj prilagojena vsakemu posamezniku (Jeralič 2010). 2.4. RAZLIKA MED KLASIČNIM IN ELEKTRONSKIM NAČINOM IZOBRAŽEVANJA Klasični oziroma tradicionalni način izobraževanja je vsem dobro poznana oblika študijskega procesa, ki pa zahteva precej skupnih komponent, da se lahko kot tak izvaja. Pri tradicionalnem načinu izobraževanja je pogojenost skupnega časa in prostora med učencem in učiteljem obvezna. Tak pristop je za nekatere učence (predvsem bolj mobilne) praktično neuporaben. Za drugo populacijo tistih, ki pa so navzoči pri taki obliki izobraževanja, je celoten proces popolnoma nezanimiv in nekreativen. Elektronski način izobraževanja je po časovni in prostorski plati popolnoma prilagodljiv sistem, ki omogoča učenje na daljavo zgolj preko internetne povezave. Udeleženci e-izobraževanja so med seboj povezani preko spleta in tudi e-učno gradivo je vsem dostopno pod enakimi pogoji. Študij take narave je zaradi časovne in prostorske komponente veliko bolj zanimiv, atraktiven in pa predvsem dostopen tudi bolj mobilnim posameznikom. Tako okolje nudi predvsem več kreativnosti, v glavni meri zaradi tega, ker dopušča praktično neomejen dostop do ogromne količine e-učnega gradiva, digitalne knjižnice in konferenc z ostalimi udeleženci e-izobraževanja ter tudi s tutorjem in/ali mentorjem. Pri elektronskem načinu izobraževanja se sistem osredotočenosti prenese iz učitelja na učenca, kar v praksi pomeni, da učenec nadzoruje prav vse funkcije izobraževalnega procesa. Učenec je tisti, ki določa čas in prostor ter učne pripomočke samega izobraževanja namesto učitelja. Pri tej metodi je torej vloga učenca veliko bolj aktivna kot pri tradicionalnem sistemu, kar seveda omogoča informacijska in telekomunikacijska tehnologija. 2.5. PREDNOSTI IN SLABOSTI E-IZOBRAŽEVANJA 2.5.1. PREDNOSTI Veliko prednosti je že bilo omenjenih, pa vendar so nekatere tako zelo pomembne, da jih je vredno še enkrat omeniti. Največja pozitivna lastnost e- izobraževanja je v tem, da kraj in čas študija nista med seboj pogojena. To je bistvena prednost, ki elektronskemu načinu izobraževanja daje pomemben pečat in mu omogoča nadaljnji še učinkovitejši ter uporabniku dostopnejši razvoj. Učenec lahko študij spremlja tako od doma, kot iz službe, kot tudi s potovanja in to kadarkoli ima čas. Tak način enostavnega dostopa do praktično vseh učno potrebnih vsebin tudi pomembno zmanjšuje samo napetost učečega npr. pred strahom, da mu ne bo pravočasno uspelo priti na predavanje. Sama uporaba računalniške tehnologije je v sodobnem svetu, v katerem koli delovnem procesu, nujno potrebna. Tak pristop študija pri učencu povzroči, da se nauči opravljati s Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 6

sodobnimi elektronskimi pripomočki in jih aktivno vključi ne samo v proces študija ampak tudi v proces osebne in službene uporabe. To je zagotovo druga največja prednost poleg časovne in prostorske neodvisnosti. Stroški študija tradicionalnega kova so presegli meje zdravega razuma. Ti stroški so za marsikaterega študenta/učenca previsoki in nehumani, v kolikor gledamo na znanje kot nekaj nujno potrebnega za obstoj in razvoj človeštva. Elektronski način je dobrodošel tudi v povezavi s to težavo, saj je študij take vrste bistveno cenejši od navadnega/tradicionalnega. Stroški pri tradicionalnem načinu naraščajo praktično premočrtno s številom vpisanih učencev, medtem ko je procent povečanja cene študija pri elektronskem načinu bistveno manjši. To v bistvu pomeni, da elektronski študij zmanjšuje (pre)visoke stroške izobraževanja in tako postaja dostopnejši številnejši populaciji oseb. Raziskave so pokazale, da je čas izobraževanja pri metodi elektronskega načina hitrejši tudi do 60 %, če upoštevamo dejstvo, da mora biti vloga učenca v tem procesu študija bolj aktivna. Snov pa je bolj raznovrstna in zato seveda tudi bolj zanimiva. Zato se poveča tudi udeležba, ki je višja za okoli 25 % v primerjavi s klasičnim izobraževanjem. 2.5.2. SLABOSTI Zapisano je bilo, da obstaja veliko prednosti elektronskega izobraževanja, vsekakor pa ta sistem prinaša tudi nekatere slabosti. Predvsem bi na tem mestu radi poudarili socialno izoliranost učečih. V procesu tradicionalnega študija so namreč učenci in učitelji vsakodnevno skupaj in tako se osebni odnosi lahko tudi primerno gradijo in ohranjajo. Nova tehnologija virtualnega sveta pa to pomembno komponento človeka praktično odstranjuje, kar se seveda kaže tudi na nekaterih drugih področjih človekovega delovanja, v katera pa se zaradi narave diplomske naloge ne bi radi spuščali. Osebnega stika pri tem sistemu izobraževanja ni. Druga slabost se kaže v tem, da so predvsem začetni stroški za določeno organizacijo oziroma institucijo lahko precej visoki, še posebej v kolikor organizacija ni že predhodno podprta z moderno tehnologijo. Stroški so v nadaljnji fazi seveda manjši kot pri tradicionalni obliki, pa vendar je potrebno na začetku vložiti precej sredstev v sam razvoj primerne tehnologije, ki potem omogoča neovirano delovanje in učenje. Taka slabost se v praksi lahko pokaže kot izreden zaviralni element samega procesa študija, saj počasna in zastarela tehnologija ne omogoča hitrega dostopa do potrebnih podatkov. Največja slabost, ki je tudi prisotna pri elektronskem načinu izobraževanja je v dejstvu, da nekateri ljudje ne odobravajo moderne tehnologije kot učinkovit in hiter pripomoček pri študiju, ampak so še vedno pristaši tradicionalnih metod. Nekateri se celo bojijo uporabljati moderno tehnologijo in v takem primeru lahko govorimo tudi o t. i. tehnofobiji. Vsekakor vsaka tehnologija prinaša tako prednosti in slabosti vendar kljub oviram, ki se nam morda zdijo nemogoče in nepremagljive, elektronski način učenja zagotovo in zanesljivo izpodriva tradicionalni pristop študija, kar je seveda normalna posledica celotnega razvoja človeštva. 2.6. MULTIMEDIJA Multimedija je večpredstavnost. Razumemo jo kot vsako kombinacijo različnih vrst informacije medijev, kot so zvok in video, hkrati pa jih predvajamo na enem samem predvajalnem sredstvu računalniku (Šmitek 2009). Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 7

Za predstavitev multimedije potrebujemo strojno opremo, to so npr. kartice za zajem zvoka, optični čitalci, digitalni fotoaparati, video kamere, video diski, CD rom, CPE, RAM... V zadnjih letih se multimedija vse pogosteje uporablja v izobraževalne namene. Z združitvijo petih stebrov multimedije, ki so: avdio snemanje, video snemanje, besedilo, grafika in animacija, pomagajo učiteljem dati znanje študentom na edinstven način. Študenti se z uporabo teh metod in učnega gradiva snovi naučijo bolje in hitreje. Tako učenje je lahko bolj zabavno in zanimivo. Programov za ustvarjanje multimedijskih vsebin je veliko. Naštejmo nekaj priljubljenih programov, ki se pogosto uporabljajo: MacroMedia Flash in Director, Sony Sound Forge, CourseLab, Microsoft PowerPoint, Adobe PhotoShop, Adobe Premier in drugi. Za našo diplomsko nalogo smo izbrali program CourseLab, ker nam je bil že v osnovi bolj blizu in najbolj poznan, ter se ga tudi hitro razume in uporablja. V nadaljevanju smo bolj podrobno predstavili program in uporabo le-tega. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 8

3. PREDSTAVITEV PROGRAMSKE OPREME ZA IZDELAVO E-UČBENIKOV 3.1. PROGRAMSKA OPREMA COURSELAB Program CourseLab različica 2.4. je brezplačen program za enostavno uporabo e-učenja brez predhodnega znanja jezika HTML ali drugih programskih spretnosti. Ponuja programsko okolje za ustvarjanje visoko kakovostnih interaktivnih e-učnih vsebin, ki se lahko objavijo na internetu, CD-ROM-ih, sistemih za upravljanje izobraževanja (Learning Management Systems LMS) in drugih napravah. Omogoča dodajanje bogatega seznama medijev kot so slike, filmi in zvoki. CourseLab omogoča uporabniku, da ustvari svoja avtorska gradiva za e-izobraževanje, ter ponuja prosto programsko okolje WYSIWYG (What You See Is What You Get), pri čemer ta kratica pomeni, da uporabnik med delom vidi, kakšen bo videti končni rezultat njegovega dela, kot npr. na papirju (Wikipedija 2012). Glavna sestavina tega programa je delovno okolje, v katerem nastaja učna snov. Sestavljen je iz gradnikov, orodnih vrstic... Na levi strani delovnega okolja imamo prikaz modulov in lekcij, po katerih se lahko premikamo, jim spreminjamo imena, jih brišemo, itd. Na desni strani imamo stolpec, iz katerega lahko izberemo različne objekte kot so izbira scenarijev, slik, različne oblike okvirjev za pisanje teksta v njih ter druge objekte. Prikaz enega izmed delovnih okolij lahko vidimo na sliki 1. Uporabniku so na voljo različne oblike in barve delovnih okolij, ki jih lahko izberemo. Prav tako pa uporabniku nudi, da si po svoje uredi delovno okolje, oblikuje in izbira barve ter tekst. Slika 1: Prikaz delovnega okolja v programu CourseLab CourseLab poleg ustvarjanja e-gradiv omogoča tudi izdelovanje testov, ki se običajno pojavijo po koncu vsake lekcije, in ocenjevanje le-teh. To pomeni, da Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 9

uporabnik po koncu vsakega modula pride do testa in nanj odgovarja in na koncu dobi rezultate o uspehu. To uporabniku omogoča, da vidi, kje mora znanje osvežiti in kje mu gre dobro. Test vsebuje različne tipe vprašanj, ki jih sami sestavimo oz. določimo. Slika 2 kaže, med katerimi tipi vprašanj lahko izbiramo. Izbiramo lahko med naslednjimi tipi vprašanj: en pravilen odgovor (single choice); omogoča učečemu izbrati samo en pravilni odgovor izmed vseh možnih drugih navedenih odgovorov, več pravilnih odgovorov (multiple select); omogoča učečemu izbrati en ali več možnih odgovorov izmed vseh navedenih odgovorov, ujemanje parov (matching pairs); od učečega zahteva, da po parih uredi možnosti, ki so mu na voljo, urejanje postavk (order items); od učečega zahteva, da postavi pravilni vrstni red postavkam, ki so navedene, vpisovanje številk v prazne okvirje (numerical fill-in blank); od učečega zahteva, da postavi pravilno številko v prazen okvirček pri odgovoru s pomočjo tipkovnice, vpisovanje besedila v prazne okvirje (text fill-in blank); od učečega zahteva, da postavi pravilno besedilo v prazen okvirček pri odgovoru s pomočjo tipkovnice. Slika 2: Možnost izbire tipa vprašanj V CourseLab je mogoč tudi uvoz.ppt datotek (datoteke s končnico.ppt so datoteke Microsoft PowerPointa), ki jih nato poljubno in brez omejitev predelamo v delovnem okolju, ima pa že sam program dobro založeno knjižnico raznih medijev. Objekti, ki se nahajajo v knjižnici ali uvoženi objekti, imajo zelo veliko uporabnost, saj jih lahko v ozadju poljubno programiramo preko časovne lestvice ali okenca za dodajanje akcij. Učbenik vsebuje nekaj osnovnih gradnikov, ki nas spremljajo skozi celoten učbenik. Zasledimo jih lahko na vsaki prosojnici, klik nanje pa nas pripelje do Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 10

določenega cilja, oziroma smo s klikom nanj želeli nekaj narediti, zato jih bomo spodaj na kratko predstavili: 3.2. PROGRAMSKA OPREMA FREEMIND gumba omogočata premikanje po prosojnicah naprej in nazaj, omogoča ponoven zagon prosojnice; ta gumb pride v poštev zlasti pri prosojnicah, na katerih je animacija, da si tako prosojnico lahko večkrat pogledamo, če se nam je prehitro»odvrtela«, prikaže s pomočjo pojavnega okna vsebino posamezne lekcije in uporabniku omogoča, da se lahko interaktivno premika po prosojnicah. FreeMind je brezplačni odprto kodni program za kreiranje miselnih vzorcev. Pomaga nam vizualizirati ideje, projekte, koncepte, v pomoč nam je lahko pri brainstormingu, raziskovanju, prezentacijah ali drugih nalogah, kjer lahko koristimo strukturiran pregled. Vsebine, ki so ustvarjene v programu FreeMind je mogoče pretvoriti v HTML ali XHTML (Extensible HyperText Markup Language) datoteko, Open Office dokument, v sliko in v druge formate (Wikipedija 2012). Programska oprema FreeMind podpira operacijski sistem Windows ter Linux, trenutna različica 0.9.0. pa je zadnja stabilna in najbolj dovršena različica. Delovno okolje v programu FreeMind je zelo enostavno in se ga hitro razume ter nauči. Program FreeMind smo uporabili, da smo učno snov razdelili na določeno število poglavij in podpoglavij, tako imamo tudi lažji in boljši pregled nad snovjo. Na sliki 3 je prikazano delovno okolje, na katerem naredimo miselni vzorec. Vidimo prikaz naslova knjige, poglavja in podpoglavja. Ta se v programu FreeMind imenujejo vozlišča. Na sliki 4 pa vidimo dodajanje vozlišč oz. poglavij, ki jih lahko poljubno spreminjamo, brišemo in jim dodajamo opombe oziroma znake iz stolpca na levi strani. To naredimo tako, da s klikom na desni gumb miške izberemo želeno vozlišče in ga dodamo v delovno okolje za nadaljnjo obdelavo. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 11

Slika 3: Prikaz delovnega okolja v programu FreeMind Slika 4: Prikaz dodajanja vozlišč v programu FreeMind 3.3. PROGRAMSKA OPREMA MICROSOFT OFFICE WORD O programski opremi Microsoft Office Word ne bomo veliko napisali, saj ga vsi že dobro poznamo in vsakodnevno uporabljamo. Povedali pa bomo, da ga lahko uporabljamo v različne namene, npr. za urejanje besedil, z njim lahko ustvarimo razpredelnice, vstavljamo slike, grafikone, tabele itd. Mi smo ga uporabili za pripravo scenarija, ki nam kasneje omogoča velik prihranek časa, saj se po tem načrtu orientiramo pri izdelavi e-učbenika. Za vsako snov smo Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 12

naredili po eno predlogo, da se potem lažje orientiramo. Scenarij zajema pripravo gradiva, slik, materiala in teksta. V njem so zapisane naslednje stvari: ime koraka, besedilo/snov/vsebina učne snovi, tip interaktivnosti, opis/opombe in gradniki. Spodnji sliki prikazujeta scenarij za izdelavo e-gradiva. Pri sliki 5 smo se lotili poglavja Izobraževalni sistem, to je drugo poglavje v e-učbeniku in lekcije šest, dočim na sliki 6 vidimo, kaj vse bo vsebovala posamezna prosojnica. V lekciji Organizacijski podsistem je skupno 14 prosojnic. Na sliki 5 je prikazana peta prosojnica iz te lekcije in tako za vsako prosojnico posebej naredimo scenarij. To nam omogoča hitrejše pisanje učbenika, saj se potem, ko pišemo učbenik, orientiramo po tem scenariju. Slika 5: Scenarij za izdelavo e-gradiva Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 13

Slika 6: Prikaz scenarija Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 14

4. IZGRADNJA E-UČBENIKA ZA PREDMET TEORIJA IZOBRAŽEVANJA 4.1. IZHODIŠČA ZA PRIPRAVO E-UČBENIKOV Pri izhodišču samih priprav za izdelavo elektronskega učbenika, se je vredno vprašati, zakaj oziroma še bolje, v čem bi se moral elektronski učbenik razlikovati od navadnega. Dejstvo je, da je večina učnega gradiva na žalost še vedno v tiskani obliki, kar ima za posledico navadno le težko šolsko torbo in kose papirjev zlepljenih v platnice, ki jim v roku nekaj let poteče uporabna vrednost. Učbeniki, ki smo jih sami vajeni iz šolskih let, bi morali kar hitro v pozabo. Ne samo, da zelo hitro zastarajo in da jih tudi, če ne drugače, načne zob časa, tudi spreminjati česar kar koli v samem učbeniku ne moremo. Učbenik je namreč zastavljen po vnaprejšnjem scenariju hipotetičnega učitelja in učenca. Dejstvo je, da se vsakodnevno izvajajo nove raziskave in temu posledično se tudi učne vsebine iz leta v leto spreminjajo. Prav zaradi tega dejstva je podajanje snovi iz navadnega učbenika zgodovina. Elektronski učbenik je sodoben pripomoček, ki omogoča tako učitelju kot učencu, da vedno znova spreminjata vsebine in načine podajanja novih učnih vsebin. Učitelj lahko s pomočjo elektronskega učbenika veliko bolj samostojno pripravi način podajanja snovi učencem in se jim tako še bolj približa na individualni ravni. Glede na predpostavko, ki je bila že omenjena v zgornjem odstavku, v tem primeru učitelj ni zavezan, da podaja snov na točno tak način, kot je predpisan v učbeniku, ampak lahko na podlagi svojih izkušenj, znanj in sposobnosti samostojno oblikuje način predavanj neke učne vsebine. Tak pristop torej omogoča mnogo bolj zanimiv, dinamičen in vsebinsko popolnejši način podajanja informacij. Da lahko govorimo o sodobnem elektronskem učbeniku, naj omenimo zgolj nekatere lastnosti, ki bi jih elektronski učbenik moral vsebovati (Lokar, Lukšič in Horvat 2010): možnost spletnega dostopa do gradiv ter prenos le-teh na druge lokacije, možnost prilagajanja gradiv individualnim potrebam učiteljev ter skupini, povečanje učinkovitosti in produktivnosti z zmanjšanjem porabe časa in stroškov pri pripravi gradiv, možnost prilagajanja gradiv spremembam tehnologije brez visokih stroškov predelave ter ponovnega kodiranja, možnost uporabe gradiv v različnih učnih okoljih in z različnimi orodji, možnosti uporabe gradiv v različnih kontekstih, omogočanje povezovanja interaktivnih elementov z multimedijskimi, uporabno vrednost je potrebno zagotoviti različnim izhodnim tehnologijam (dlančniki, ipadi...), končna oblika predstavitve vsebine mora biti dostopna tudi ljudem z omejenimi možnostmi zaznavanja (gluhonemim, slabovidnim...) spremeni se zgolj način podajanja vsebine. 4.2. PRIPOROČILA ZA SESTAVO E-UČBENIKA Vsebina gradiva naj bo ločena od oblike. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 15

Glede na dejstvo, da se pojavljajo vedno nove oblike izhodnih tehnologij, se je potrebno izogniti dejstvu, da bi morali vsakič, ko se zamenja izhodna tehnologija zamenjati še vsebino in jo na novo prilagoditi. Sam postopek se mora izvesti avtomatično glede na vrsto izbrane tehnologije. Gradivo je potrebno prilagoditi tudi za skupine s posebnimi potrebami, sam postopek podajanja snovi pa bi moral biti zasnovan na shranjevanju najbolj osnovne oblike zapisov. Gradiva naj bodo zgrajena modularno. Gradiva morajo biti sestavljena iz več manjših gradnikov, ki jih je med seboj možno poljubno kombinirati in uporabljati v različnih kontekstih. Gradnik v tem primeru predstavlja eno zaključeno vsebino, ki je lahko tudi slika, animacija, vprašanje, ipd. Gradiva naj temeljijo na odprtih standardih. Vsebina elektronskega učbenika mora biti pripravljena v tekstovni obliki, ki jo je mogoče enostavno popravljati in dopolnjevati. Zagotoviti je potrebno tudi prost dostop do same vsebine učbenika in preprosto možnost popravljanja oziroma dopolnjevanja vsebin. Gradiva naj bodo opremljena z metapodatki. Kljub temu, da bi bilo prav, da je dostopnost elektronskih učbenikov prosta, pa je vseeno potrebno poskrbeti za zaščito avtorskih pravic. V ta namen morajo biti vse vsebine primerno opremljene s predpisanimi metapodatki in standardi za gradiva v SIO. E-učbeniki naj bodo prenosljivi v različna okolja. Kjer je možno, je potrebno zadostiti izvozu gradiva v obliki SCROM, pri čemer so zaželene tudi enostavnejše oblike izvoza (HTML, CSS), ki so lažje za uporabo, a z minimalno funkcionalno okrnjenostjo. Potrebno je torej gradnike učbenika zapisati v format, ki omogoča enostavno in čim hitrejšo možnost prenosa in kombinacije različnih vsebin direktno preko spletne učilnice. E-učbeniki naj imajo enoten in enostaven uporabniški vmesnik. Skupek orodij in storitev je potrebno zgraditi na konceptu Spleta 2.0, ki v ospredje dogajanja postavlja uporabnika v različnih vlogah. Aktivnosti v povezavi s pripravo e-učbenikov naj bodo razdeljene v naslednje korake: razvoj sklopa orodij za pripravo scenarijev za e-učbenike in njihove tehnične izvedbe, priprava scenarijev za pilotne e-učbenike, izdelava pilotnih e-učbenikov (Lokar, Lukšič in Horvat 2010). E-učbeniki morajo vsebovati orodja, ki učiteljem omogočajo prilagajanje in individualizacijo. Obstoječ scenarij torej lahko služi zgolj kot okvir, nato pa ima vsak učitelj možnost prilagajanja posameznih vsebin glede na svojo individualno presojo. Osnovno gradivo lahko torej poljubno spreminja ali dopolnjuje. E-učbenik mora smiselno izkoriščati različne možnosti, ki jih ponujata informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) in internet. E-gradivo mora omogočati in spodbujati aktivnejšo vlogo učenca in induktivno učenje. 4.3. PRIPRAVA PREDLOGE Da bo učna snov zanimiva, poučna in razgibana, smo predlogo razdelili v štiri faze. Tako razdelitev je pametno narediti, saj imamo obsežno učno snov in s tem zajamemo bistvo. Prva faza predloge je vsebovala razdelitev celotne vsebine na Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 16

sedem poglavij. Pri drugi fazi smo razčlenili vsakega od sedmih poglavij na naslove in podnaslove. V tretji fazi smo poskrbeli za animirano in interaktivno učno vsebino. V četrti, v zadnji fazi, pa smo za učečega poskrbeli, da se s pomočjo vprašanj, ki jih vsebujejo testi poglobi v učno snov, ki jo je ravnokar obdeloval. Testi se nahajajo na koncu vsakega poglavja. 4.3.1. PRVA FAZA PREDLOGE Pri prvi fazi smo razdelili celotno vsebino na posamezna poglavja. Taka porazdelitev je zelo pomembna, saj je treba pravilno porazdeliti snov, da lahko učeči potem postopoma nadgrajuje svoje znanje. V izgradnji učbenika Teorija izobraževanja smo se odločili za delitev učne snovi na sedem glavnih poglavij oziroma modulov, kot se imenujejo poglavja v programu CourseLab. Porazdelitev smo naredili s programom FreeMind, ki je odličen program za tovrstne stvari. Pri sliki 7 vidimo delitev učne snovi na glavna poglavja. Poglavja, ki smo jih vključili v e-učbenik so: Temeljni pojmi; Izobraževalni sistemi; Izobraževalna dejavnost v organizaciji; Metodologija pedagoškega in andragoškega raziskovanja; Izobraževanje na daljavo; Poučevanje in učenje on-line; E-izobraževanje v podjetjih. Slika 7: Delitev učne snovi na poglavja v programu FreeMind v 1. fazi predloge 4.3.2. DRUGA FAZA PREDLOGE V drugi fazi predloge smo razdelitev učne snovi oziroma glavna poglavja e-učbenika podrobneje razdelili na naslove in podnaslove. Ob tem smo pazili na preglednost vsebine, kar tudi nazorno prikazujeta slika 8. Slika 9 pa prikazuje, kako se učna vsebina vidi znotraj programa CourseLab. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 17

Slika 8: Delitev poglavja "Temeljni pojmi" v 2. fazi predloge Slika 9: Prikaz vsebine v modulu "Pedagogika in andragogika" 4.3.3. TRETJA FAZA PREDLOGE V učbeniku Teorija izobraževanja smo poskrbeli za raznovrstne animacije, ker nam to programska oprema CourseLab omogoča. Tako smo k vsebini dodali animirano podobo in jo poimenovali profesor Peter. Vloga animirane podobe je podobna vlogi profesorja na predavanju, ko nam razlaga učno snov. Na diapozitivu, ki vsebuje profesorja Petra, se animacija odvije tako, da kliknemo na animirano podobo in profesor Peter začne govoriti, obenem pa se nam prikaže še vsebina, ki jo animirana podoba govori. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 18

Slika 10: Animirana podoba profesorja Petra Poleg animirane podobe smo v e-učbenik dodali tudi kratek film, ki učečemu poda dodatno znanje o organizaciji in izvedbi izobraževanja. Ta je namenjen predvsem tistim učečim, ki poleg učne vsebine, ki jo vsebuje diapozitiv, želijo izvedeti še kaj več na to temo. 4.3.4. ČETRTA FAZA PREDLOGE Ker smo želeli, da bi imel učeči poleg učenja snovi o Teoriji izobraževanja tudi možnost samoocenjevanja, smo se odločili, da po koncu vsakega modula sestavimo test z vprašanji. Učeči nanje odgovarja, dobi povratne podatke o uspehu oziroma neuspehu in tako vidi, koliko znanje je odnesel od vsake lekcije in kje bi moral znanje še obnoviti. Dobi pa tudi povratno informacijo o napačnem odgovoru in sicer tako, da se mu ob napačnem odgovoru prikaže stran, kjer se nahaja pravilni odgovor. Celotni e-učbenik vsebuje 19 testov z različnim številom vprašanj. Vprašanja so zastavljena preprosto z navodili o reševanju. Postavljena vprašanja lahko razdelimo v dve skupini: prvo, kjer študentje napišejo ustrezen odgovor in drugo, kjer študentje izberejo ustrezen odgovor. V prvem primeru so tako zastavljena vprašanja zelo redka, zaradi težavnosti avtomatskega preverjanja pravilnosti odgovorov, zato smo se odločili za drugi primer, kjer študentje izbirajo med možnimi odgovori. Tako smo sestavili test, kjer lahko učeči izbira med enim pravilnim odgovorom, se pravi, da lahko med vsemi možnimi odgovori izbere samo en pravilni odgovor, ter drugi tip vprašanj, kjer lahko izbira med več pravilnimi odgovori, se pravi, da lahko izbere enega ali več možnih odgovorov. Sliki 11 in 12 prikazujeta primere vprašanja v testu. Na sliki 11 vidimo prikaz primera vprašanja v testu, kjer je možnost samo enega pravilnega odgovora. Slika 12 pa prikazuje, da je na zastavljeno vprašanje možno izbrati več pravilnih odgovorov. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 19

Slika 11: Vprašanje v testu z enim možnim pravilnim odgovorom Slika 12: Vprašanje v testu z več pravilnimi odgovori Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 20

4.4. IZGRADNJA E-UČBENIKA Pri izgradnji smo upoštevali vse štiri faze predloge, ki smo jih opisali v podpoglavju priprava predloge. Tematsko podlago smo naredili po svoje in jo enako zasnovano uporabili skozi celoten e-učbenik. Pri vpisovanju strokovnega gradiva smo si pomagali z besedilom iz scenarija, ki smo ga s preprostim kopiranjem dodali v polje (text box) v program CourseLab. V polje (text box) vnašamo željeno besedilo, ki mu lahko poljubno določimo tudi številne nastavitve: lahko določimo način prikaza (efekt prikaza), nastavimo lahko obrobo (okvir besedila) in barvo te obrobe, nastavimo lahko slog in velikost črk v polju z besedilom, nastavimo lahko barvo polja. Na sliki 13 je prikazano polje za vnos besedila, ki smo mu za lepši izgled določili modro barvo, slog pisave Calibri in velikost črk 20. Polje smo v okno učbenika vstavili iz desne strani (Object Library), kjer imamo objekte, in izbrali enega izmed polj (Textboxes). Na sliki 14 vidimo, da imamo polje za vnos besedila z besedilom, ki ima že končno podobo za e-učbenik. Iz slike je tudi razvidno, da smo dodali še druge elemente, ki naredijo snov bolj zanimivejšo in atraktivno. Tako smo dodali še animirano podobo Petra uporabnik s klikom nanj sproži akcijo, da začne govoriti, istočasno pa se mu prikaže še polje z besedilom, ki smo mu določili modro barvo. Na desni strani vidimo strukturo učbenika (frame structure), ki nam pokaže, koliko elementov imamo v trenutnem diapozitivu v našem primeru jih imamo šest. Slika 13: Polje za vnos besedila Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 21

Slika 14: Polje za vnos besedila s končno podobo v e-učbeniku Kot smo že zgoraj omenili, smo v diapozitiv dodali tudi profesorja Petra, ki s svojim nastopom naredi učno gradivo bolj dinamično. S svojo podobo in animacijo je poskrbel za zanimivejše študiranje vsebine o Odzivih in rezultatih izobraževancev. Za nastop pofesorja Petra imamo v ozadju napisan program. Slika 15 prikaže, kako smo to naredili. Vsaka vrstica ima napisan program, s katerega izberemo poljubne akcije. Akcije, s katerimi animiramo profesorja Petra, ponujajo različno gibanje, kretnje, mimiko obraza in govorjenje. S seznama vseh akcij (slika 16) smo izbrali akcijo strinjanje in govorjenje. Na sliki 15 imamo torej dva ukaza, ki ju bomo zaradi boljšega razumevanja razčlenili in pojasnili. Prvi ukaz: DISPLAY: vrsta akcije (prikaži), Object='OBJ_14': določimo objekt, ki mu želimo dodeliti animacijo, v tem primeru je to polje z besedilom, ki ima oznako OBJ_14, Display='Show': ukaz, da prikaže, Effect='Object': ukaz, da prikaže objekt, ki smo ga določili, Duration='0': trajanje akcije, v našem primeru je nismo določili. Drugi ukaz: METHOD: vrsta akcije (metoda), Object='OBJ_13': določimo objekt, ki mu želimo dodeliti animacijo, v našem primeru je to profesor Peter z oznako OBJ_13, Method='PerformAction': akcija, ki jo želimo izvesti na objektu 13, se pravi prikaz animacije, ki smo jo izbrali iz seznama (govorjenje in strinjanje). Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 22

Slika 15: Animacija, ki jo na diapozitivu izvede profesor Peter Slika 16: Seznam vseh akcij, ki jih lahko določimo profesorju Petru Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 23

Ker nam programska oprema CourseLab omogoča dodajanje video vsebin, smo v e-učbenik vključili tudi kratek video in s tem prispevali še k bolj interaktivnemu gradivu. Video lahko zaženemo iz trdega diska ali pa ga zaženemo iz spleta (npr. YouToube, Vimeo, itd). Če so videi zelo dolgi, je boljše razmisliti o drugi možnosti, se pravi, da poganjamo video iz spleta, saj kasneje nimamo težav s»predolgim nalaganjem«le-tega. Mi smo se odločili, da v e-učbenik vključimo ikono, ki nas s klikom nanjo pripelje na video vsebino iz spletne strani www.youtoube.com, na kateri pa ne bi smelo biti težav s predvajanjem, saj se video predvaja direktno iz spletne strani. Edina pomanjkljivost, ki jo vidimo tukaj je, da si videa ne moremo ogledati, če nimamo dostopa ali trenutne povezave do interneta. V e-učbenik smo video vključili tako, da smo iz strukture ObjectLibrary na desni strani programa CourseLab izbrali ikono External URL in jo dodali v okno učbenika. Ozadje te ikone vidimo na sliki 17, kjer smo v okvir vpisali internetni naslov, imenovan URL spletne strani Youtoube. Tako smo vključili video, ki se nam prikaže tako, da kliknemo na takšno ikono, ki jo prikazuje slika 18. Kot vidimo na sliki 17, lahko še določimo, katere funkcije bomo uporabniki dovolili, da so mu na voljo, s tem, ko se mu odpre okno videa. Ali mu bomo dovolili spreminjati velikost okna brskalnika, dovolili vstop na orodno vrstico brskalnika, dovolili vstop na okno brskalnika, ali mu dovolili, da z drsniki spreminja velikost okna brskalnika, se odločimo sami, vendar je v večini primerov boljše, da mu pustimo samo funkcijo z drsniki, se pravi, da si lahko spreminja velikost okna brskalnika, saj si tako zagotovimo, da si bo uporabnik video dejansko pogledal, tako pa bi lahko po nepotrebnem»surfal«po netu. Lahko pa mu tudi to funkcijo omejimo, če seveda že prej v nastavitvah nastavimo, kolikšna naj bo velikost okna brskalnika, ko se uporabniku odpre video. Velikost okna brskalnika pa naj bi bila tolikšna, da zajema ogled celotnega videa. Slika 17: Prikaz dodajanja videa v programu CourseLab Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 24

Slika 18: Prikaz ikone, na katero kliknemo za ogled videa Poseben poudarek smo v e-učbeniku dali tudi slikam, ker slike velikokrat povedo več kot tisoč besed. Tako imajo nekatere prosojnice več slik, ker smo želeli nadomestiti besedilo s slikami, nekatere prosojnice pa vsebujejo slike skupaj z besedilom, ker včasih samo s sliko ne moremo priti do lažjega razumevanja. Nekatere slike v e-učbeniku sprva sploh niso takoj prikazane, ampak jih uporabnik prikliče šele s klikom na besedo, podobo ali celotno besedilo. To smo naredili tako, da smo v besedilu ali kakšnem drugem objektu označili besedo oz. objekt, pri katerem smo želeli s klikom nanj prikazati sliko v nastavitvah na gumbu Actions. Izberemo pa lahko tudi, kako se naj uporabniku prikaže slika, na izbiro imamo veliko možnosti (slika 19). V nastavitvah slike, v oknu Format imamo tako na voljo naslednje možnosti prikaza slike: v obliki škatle navzven ali navznoter, v obliki trikotnika navzven ali navznoter, prikaz od zgoraj navzdol in obratno, levo proti desni in obratno, v obliki žaluzij vertikalno ali horizontalno, v obliki šahovnice navzdol ali počez, v obliki naključnega raztapljanja, prikaz razdelitve navpično/vodoravno navzven ali navznoter, v obliki trakov levo/desno navzdol ali navzgor, v obliki naključnih kod vertikalno ali horizontalno ter v obliki naključnega prehoda od zgoraj omenjenih možnih vrednosti. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 25

Slika 19: Seznam vseh izbir prikaza slike Velikokrat smo uporabniku ponudili razumevanje snovi po alinejah. Obstajata dva načina prikaza besedila po alinejah. Prvi je način samodejnega prikaza alinej, pri čemer lahko nastavimo tudi vmesni čas med posameznimi alinejami, drugi način pa je, da uporabnik sam prikliče prikaz alinej s klikom na gumb. Predstavitev snovi po alinejah smo uporabili v nekaterih diapozitivih, kjer se nam je zdelo potrebno snov malo bolj poudariti in bi učečega morda malo bolj pritegnila. Na koncu si poglejmo še izdelavo testov, ki imajo velik pomen za preverjanje učečega v e-učbeniku. Prav se nam zdi, da učeči, ki uporablja ta učbenik, utrdi svoje znanje skozi test, saj bo nenazadnje njegovo študiranje pripomoglo k boljši oceni. Pred vsakim testom se nahaja diapozitiv z navodili o reševanju testa. Navodila imajo osnovni namen, da učečemu podajo osnovna navodila, kako reševati test, ki sledi. Tako se izognemo morebitni nevednosti učečega, kako reševati test. Slika 20 prikazuje diapozitiv, kjer so navodila za reševanje testa po predelani lekciji. Vidimo, da lahko ima uporabnik na izbiro vprašanja, kjer izbere izmed vsemi odgovori samo enega pravilnega ali vprašanja, kjer izbere izmed vsemi enega ali več pravilnih odgovorov. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 26

Slika 20: Navodila za reševanje testa Na voljo imamo več možnih izdelav testa. Odločili smo se za teste, kjer uporabnik obkljuka ali enega ali več pravilnih odgovorov. Potem je sledil vnos vprašanj ter odgovorov. Pri vseh odgovorih je bilo potrebno nastaviti, kateri odgovor je pravilni in kateri ne. Na spodnji sliki 21 vidimo primer enega izmed vprašanj, kjer je na voljo samo en pravilni odgovor izmed vseh štirih možnih odgovorov. Spodaj pod odgovori vidimo tudi možnost (Shuffle variants on display), ki jo lahko obkljukamo uporabniku e-učbenika. To pa pomeni, da vsakokrat, ko uporabnik pride na test dobi drugačen vrstni red odgovorov. S tem mu onemogočimo, da bi se na pamet naučil pravilni vrstni red odgovorov. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 27

Slika 21: Prikaz enega izmed vprašanj v testu V testu lahko ravno tako nastavimo opozorilno okno ob morebitnem napačnem odgovoru in določimo stran, kjer se nahaja pravilni odgovor. Učeči stran pregleda in ponovno odgovarja na vprašanje. Test ga ne spusti na naslednje vprašanje, dokler ne odgovori pravilno na zastavljeno vprašanje in vsakokrat ga ob napačnem odgovoru vodi na stran s pravilnim odgovorom. Ozadje, kjer nastavimo stran s pravilnim odgovorom, vidimo na sliki 22. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 28

Slika 22: Nastavitev strani ob napačnem odgovoru na vprašanje Uporabniku se ob pravilnem odgovoru prikaže okvirček zelene barve z napisom»pravilen odgovor«in ga spusti na naslednje vprašanje. Ob nepravilnem odgovoru pa se mu prikaže rdeč okvirček z napisom»napačen odgovor, pravilen odgovor lahko najdeš tukaj«. Klik na modro obarvani»tukaj«uporabnika privede na stran s pravilnim odgovorom. 4.4. UPORABA E-UČBENIKA Poleg kvalitetno izdelanega e-učbenika je nujno potrebno uporabniku razložiti, kako naj uporablja e-učbenik, da se bo čim bolje pripravil na pripravo uradnega preverjanja znanja. Prva stvar, ki se nam prikaže ob vstopu v e-učbenik je uvodni diapozitiv. Iz njega je razvidno, kdo je izvajalec predmeta, naslov modula, ki ga bomo predelali ter naslov lekcije oz. poglavja. Vidimo pa tudi gumb, na katerega uporabnik e-učbenika klikne za zagon modula. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 29

Slika 23: Uvodni diapozitiv Vedno ko zaženemo uvodni diapozitiv, se nam pokaže diapozitiv z navodili o uporabi e-učbenika, ki uporabniku poda znanje o uporabi e-učbenika, kar prav tako prikazuje slika 24. Na diapozitivu imamo razložene vse morebitne ikone, ki se pojavljajo v e-učbeniku. Z navodili želimo doseči, da bi uporabnik izkoristil vse možne poti, ki jih e-učbenik omogoča, a vendar mu ob preskoku tega koraka, da navodil ne prebere, ne moremo obljubiti uspešnega študija. Uspešen študij je možen le ob rednem delu in upoštevanju navodil za uporabo našega e-učbenika. Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 30

Slika 24: Navodila za uporabo e-učbenika Matejka Poljanec: Elektronski učbenik za predmet teorija izobraževanja stran 31