Patricija Bukovinski OCENA UPORABNOSTI MODERNEGA ŠPORTNEGA KARATEJA ZA SAMOOBRAMBO Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje Ljubljana, avgust 2017
OCENA UPORABNOSTI MODERNEGA ŠPORTNEGA KARATEJA ZA SAMOOBRAMBO Diplomsko delo Študent(ka): Študijski program: Mentor: Somentorica: Patricija Bukovinski univerzitetni študijski program Varstvoslovje izr. prof. dr. Branko Lobnikar asist. dr. Kaja Prislan
Zahvala Prvotno bi se rada zahvalila svojim najbližjim, ki so me spremljali in podpirali vseskozi pri pisanju moje diplomske naloge, še posebno pa bi se rada zahvalila Petru za njegovo potrpežljivost in podporo. Hkrati pa gre vsekakor zahvala moji somentorici dr. Kaji Prislan ter mentorju dr. Branku Lobnikarju, ki sta potrpežljivo in vestno sledila pisanju moje diplomske naloge, mi pomagala ter usmerjala skozi celotno delo. Zahvala pa gre vsekakor tudi matičnemu Karate klubu Trbovlje, ki so pomagali pri pripravi in izvedbi raziskave in vsem ostalim karateistom KZS, brez katerih mi ne bi uspelo pridobiti podatke potrebne za raziskavo. Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki so vsak na svoj način prispevali k moji diplomski nalogi. I
Ocena uporabnosti modernega športnega karateja za samoobrambo Ključne besede: karate, borilne veščine, samoobramba, varnost Povzetek Karate kot borilna veščina in karate kot športna veščina se med seboj razlikujeta. Cilj v športu je zmaga, cilj samoobrambe pa je preživetje, zato se način treniranja v športnem karateju razlikuje od treninga karateja kot veščine. Karate se kot sredstvo za samoobrambo uporablja v sistemih zagotavljanja notranje in zunanje varnosti, torej v policiji in v vojski. V osnovi gre za defenzivno borilno veščino ima veliko obrambnih tehnik, ki so koristne v različnih situacijah, v katerih je potrebna uporaba znanj borilnih veščin. V diplomski nalogi je fokus na vprašanju, ali je moderni športni karate uporaben za samoobrambo kljub njegovi transformaciji skozi zgodovino. V ta namen je bila izvedena raziskava med karateisti Karate zveze Slovenije, saj je to edina karate zveza v Slovenij, ki je priznana s strani Olimpijskega komiteja. Pri raziskovanju so bile zastavljene štiri hipoteze, na osnovi katerih je potekalo vso nadaljnjo raziskovanje. Rezultati raziskave so pokazali, da je večina karateistov Karate zveze Slovenije mnenja, da je športni karate uporaben tudi za samoobrambo. Kljub temu večina karateistov veščin, pridobljenih tekom treningov, še ni nikoli uporabila za samoobrambo oziroma za zaščito sebe ali koga drugega. V raziskavi sodelujoči karateisti so mnenja, da so se spremembe v karateju iz borilne veščine v šport zgodile v smeri večje varnosti tekmovalcev. Karate je torej uporaben za samoobrambo, je pa potrebno trenirati tako kate kot borbe, kajti v katah se uči pravilne izvedbe tehnik, njihova praktičnost pa pride do izraza v borbah. Samo bistvo karateja je torej v tem, da je predvsem borilna veščina, ki vsebuje svojo prvotno filozofijo in moralni kodeks karateja, kar pa bi moral osvojiti vsak, ki ima črni pas oziroma je mojster karateja. Pomembno je, da se karate klubi zavedajo nujnosti hkratnega treniranja karateja kot šport in obenem kot veščino, da se ne zanemari bistvo karateja in njegove filozofije. II
Assessment of the applicability of modern sport karate for self-defense Keywords: karate, martial arts, self-defense, safety Abstract Karate as a martial art and karate as a sport vary. The goal of karate as a sport is victory while the goal of karate as self-defense is survival. The type of training in sport karate and in karate as a martial art is different. Karate is one of potential self-defense martial arts. As such it is used in systems ensuring internal and external security, namely in the police and army. Basically, karate is a defensive martial art on account of its numerous defensive techniques, which are useful in different situations where martial arts can be used. In this diploma the research question is whether karate in the sense of a modern sport can be used for self-defense despite its transformation through history. A survey had been conducted with karatekas of the Karate Federation of Slovenia, which is one of several karate associations in Slovenia, but the only one recognized by the Olympic Committee of Slovenia. The Karate Federation of Slovenia has the opportunity to attend the Olympic Games Tokyo 2020, following the adoption of karate as a new Olympic sport in 2016. The survey was made on the basis of four research hypotheses. The results show that the majority of karatekas older than 14 believe that sport karate is useful for self-defense. However, the majority of karatekas have never used karate skills to defend themselves or others. Above all, they believe that the changes of karate from a martial art into a sport art were made to improve the security of karatekas. Karate is useful for self-defense, but it is important to have trainings of kata and kumite, because the correct techniques are learned in kata and those can later be observed in actual fights. Essentially, karate is a martial art combining the original philosophy and the moral code of karate, which are forming the essential knowledge of every karateka who has earned a black belt. It is important that karate clubs are aware of the necessity of training both karate as sport and karate as skill in order to take into the account both the essence of karate and its philosophy. III
Kazalo vsebine 1 Uvod... 1 1.1 Cilji in namen... 2 1.2 Hipoteze in raziskovalna vprašanja... 3 1.3 Uporabljene metode... 4 2 Uporabnost borilnih veščin pri treningih samoobrambe... 5 3 Karate... 8 3.1 Začetki karateja... 9 3.2 Tradicija karateja... 11 3.3 Vrednote karateja... 13 4 Moderni športni karate... 15 4.1 World karate federation (WKF) in Karate zveza Slovenije (KZS)... 15 4.2 Sodniška pravila na tekmovanjih in karate kot olimpijski šport... 15 5 Karate kot borilna veščina in karate kot športna veščina... 18 6 Samoobramba s pomočjo tehnik karateja... 20 7 Raziskava o uporabnosti karateja za samoobrambo... 23 7.1 Vzorec in način zbiranja podatkov... 23 8 Predstavitev in interpretacija rezultatov raziskave... 27 9 Razprava... 33 9.1 Preverjanje hipotez... 35 10 Zaključek... 37 IV
Kazalo tabel TABELA 7.1: DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI VZORCA... 24 TABELA 8.1: MNENJE O UPORABNOSTI ŠPORTNEGA KARATEJA ZA SAMOOBRAMBO... 28 TABELA 8.2: MNENJE ANKETIRANCEV O KARATEJU KOT BORILNI VEŠČINI... 29 TABELA 8.3: MNENJE ANKETIRANCEV O VARNOSTI V KARATEJU... 31 Kazalo grafov GRAF 8.1: MNENJE O RAZLIKI MED KARATEJEM KOT ŠPORTNO IN KARATEJEM KOT BORILNO VEŠČINO... 27 GRAF 8.2: PRIPOROČITEV TRENIRANJA KARATEJA ZA SAMOOBRAMBO... 29 GRAF 8.3: UPORABA VEŠČIN KARATEJA ZA ZAŠČITO SEBE ALI KOGA DRUGEGA... 31 V
1 Uvod Varnost je družbena in individualna potreba, s to razčlenitvijo pa so skladni tudi pristopi zagotavljanja varnosti. Eden izmed načinov zagotavljanja individualne varnosti je samozaščita oziroma samovarovanje, kamor sodi tudi samoobramba. Pri razvijanju kompetentnosti na področju samoobrambe so posamezniku v izjemno pomoč veščine in znanja s področja različnih borilnih veščin, med katere spada tudi karate. Karate je lahko izjemno uporaben tako iz vidika samovarovanja kot tudi osebnostnega razvoja. Težava, ki jo opažamo, je predvsem to, da se je v samem razvoju tehnik karateja skozi zgodovino preveč sledilo cilju atraktivnosti za šport, zato karateisti in tudi laična javnost postopno pozabljajo praktičnost in osnovno filozofijo tovrstne borilne veščine. Motivi za treniranje karateja so različni. Lahko se ga trenira kot rekreacijo, veščino samoobrambe ali pa kot tekmovalni šport. Danes je v tekmovalnem športu zaželeno doseči čim boljši rezultat v čim krajšem času, v skladu z zastavljenimi cilji pa je temu potrebno prilagoditi treninge, tudi individualne (Jukić, 1985).»Toda obstaja en splošni cilj v karateju težnja k dovršenosti karakterja. Vseeno je, iz katerega razloga se uči karate, samo eden je njegov splošni cilj biti dober človek.«(breznik, 1988, str. 67) Za diplomsko nalogo je pomembno zavedanje, da je karate v svojem bistvu defenzivna borilna veščina, saj bo tako lažje razumeti pomen samoobrambe. Današnje razumevanje karateja kot športne veščine je pomembno, saj tako daje možnost, da medsebojno primerjamo karate kot borilno in kot športno veščino. Prav tako je za potrebe diplomske naloge pomembno razumevanje pomena samoobrambe in njenih elementov, saj bo le tako mogoče določiti, če je moderni športni karate uporaben za samozaščito, čeprav se je skozi čas v načinu treniranja zgodila transformacija. Če želimo razumeti način delovanja in kulturo karateistov, pa moramo razumeti moralni kodeks karateja. Odločitev za temo ocene uporabnosti modernega športnega karateja se je zgodila zato, ker so se borilne veščine (ki so bile primarno namenjene za samoobrambo) spremenile v športne veščine. 1
V obstoječih študijah je zapisano, da se pri treningih samoobrambe uporabljajo različne borilne veščine tudi v varnostnih organizacijah, predvsem v vojski in policiji (Balažič, 2015, Klevišar, 2013; Kostanjevec, 2012; Markelj, 2014; Plevel, 2012; Stopar in Dolinar, 2008). Med tovrstne veščine med drugim sodi tudi karate, kjer so tehnike treniranja natančno določene, vendar o razlikah med karatejem kot borilno veščino in kot športno veščino ni veliko napisanega. Manjkajo podrobnosti o razlikah med športom in veščino, s čimer bi lahko bolje osmislili samo bistvo borilnih veščin oziroma karateja in ga lažje transformirali v praktično sposobnost. Z modernizacijo so se postavila določena pravila glede tehnik, ki se lahko (ali pa se ne smejo) uporabljati na tekmah, zato se posledično trenirajo samo tiste tehnike, s katerimi je na tekmah mogoče osvojiti točke in z njimi priti do zmage. Ostale tehnike, tudi tiste primerne za samoobrambo, se zato ne trenirajo veliko, saj v tem ni smisla, če se jih na tekmovanjih ne sme uporabljati. Izjema so kate, ki vsebujejo nevarne tehnike uprizarjanja borbe proti namišljenemu nasprotniku. Tako sta filozofija in smisel karateja rahlo izgubila na pomenu. Vendar ima karate kljub modernizaciji še vedno prvine samoobrambe. Navkljub spremembi v smeri razvijanja v šport so borilne veščine v sebi zadržale nekatere tehnike, ki se lahko uporabljajo za samozaščito. Karate kot ena izmed bolj priljubljenih borilnih veščin, s katero so seznanjeni tudi organi, ki skrbijo za varnost in obrambo, vsebuje tehnike obrambe in udarcev, uporabne za samoobrambo v različnih nepredvidljivih situacijah. Karate je tako veliko več kot samo športno tekmovanje, zato je pomembno, da se kljub modernizaciji športnega karateja ne izgubi pomen primarne borilne veščine, samoobrambe. 1.1 Cilji in namen Namen diplomske naloge je predstaviti karate in njegovo uporabnost za samoobrambo. Karate je v osnovi starodavna borilna veščina, namenjena defenzivnemu delovanju, vendar se je v sodobnem času preoblikovala v športno veščino oziroma v šport. Cilj diplomske naloge je ugotoviti, ali karateisti modernega športnega karateja menijo, da je kljub spremembi v načinu treniranja modernega športnega karateja in njegovega razvoja 2
ta še vedno uporaben za samoobrambo. Skozi prebiranje literature in virov pa je prav tako cilj ugotoviti, kako se je karate skozi zgodovino spreminjal in kakšne so sodobne vrednote karateja. Ugotoviti nameravamo tudi, kje in v čem so razlike v karateju kot borilni veščini in v športnem karateju ter zakaj je prišlo do sprememb v nekdaj močni in za preživetje namenjeni borilni veščini. Opažanja na športnih tekmovanjih namreč kažejo, da praktičnost karateja upada, saj so športna tekmovanja omejena s pravili. Karate, viden na tekmovanjih, je zaradi velike količine omejujočih pravil vprašljivo uporaben v samoobrambi. 1.2 Hipoteze in raziskovalna vprašanja V diplomski nalogi smo s pomočjo študije med slovenskimi karateisti, osnovane na podlagi analize virov v teoretičnem delu, preverili štiri glavne hipoteze: H1: Po mnenju karateistov Karate zveze Slovenije [KZS] v Sloveniji je športni karate uporaben tudi za samoobrambo. H2: Za karate kot borilno veščino je med karateisti modernega športnega karateja malo zanimanja. H3: Večina karateistov KZS je veščine, naučene v okviru treningov karateja, že uporabilo za samoobrambo. H4: Spremembe, ki jih je karate doživel med transformacijo iz borilne veščine v šport, so posledica prilagajanja karateja za večjo varnost tekmovalcev. Omejitev raziskave je predvsem v vzorcu, saj so anketirani samo karateisti Karate zveze Slovenije, ki je sicer edina karate zveza, priznana s strani Olimpijskega komiteja v Sloveniji. V registru članov KZS je 64 klubov oziroma društev. Ostale karate zveze in njihovi klubi niso bili vključeni v raziskavo. 3
1.3 Uporabljene metode Diplomska naloga vsebuje teoretični in empirični del. V teoretičnem delu so analizirane raziskave, članki, knjige, internetni viri, pravilniki tekmovanj in simpoziji o borilnih veščinah z namenom pridobitve vpogleda v značilnosti borilnih in športnih veščin in zato, da smo našli razlike med karatejem kot borilno in kot športno veščino. V empiričnem delu pa smo s pomočjo spletne ankete, ki je bila poslana po mailu klubom KZS in nadalje posredovana njihovim članom (tudi preko osebnih stikov in spletnih omrežjih), ugotavljali: Kakšno je mnenje karateistov o uporabnosti modernega športnega karateja za samoobrambo, kakšno je zanimanje karateistov za karate kot borilno veščino, ali so karateisti že kdaj uporabili veščine karateja za samoobrambo, ali menijo, da se je transformacija karateja iz borilne veščine v športni karate zgodila zaradi večje varnosti tekmovalcev, zanimalo pa nas je tudi, kakšni bi lahko bili še drugi vzroki. Iz ugotovljenih in pridobljenih rezultatov smo preverili zastavljene hipoteze. Anketni vprašalnik so sestavljala vprašanja, vezana na demografske podatke vzorca (spol, starost, izobrazba, barva pasu, število let treniranja in športni status) ostala vprašanja pa so se nanašala na konkretne hipoteze. 4
2 Uporabnost borilnih veščin pri treningih samoobrambe Da je učenje in znanje borilnih veščin pomembno za subjekte zagotavljanja varnosti kaže dejstvo, da sta generalni direktor policije in načelnik generalštaba Slovenske vojske podpisala sporazum o medsebojnem sodelovanju, ki zajema izobraževanja in usposabljanja na različnih področjih, med katerimi je tudi usposabljanje na področju borilnih veščin ter praktičnega postopka (Jukan, 2015). Varnostni organi so iz borilnih športov za svoje delovanje vzeli tehnike, ki so uporabne tudi v življenje ogrožajočih bojih. Izbrane tehnike izhajajo primarno iz borilnih in ne športnih veščin, saj so nevarne in potrebne predvsem za praktično usposobljenost (in ne za rezultate na tekmovanjih). Vse pogosteje se usposabljanja na področju borilnih veščin izvajajo tudi v zasebnih varnostnih službah, saj varnostnikom znanje borilnih veščin prinese večjo samozavest (Debartoli in Robinson, 2009). Perše (2011) pa pravi, da je samoobramba pomembna tudi za usposabljanje pravosodnih policistov v Zavodih za prestajanje kazni zaporov. Generalna policijska uprava [GPU] vsako leto izdela program različnih usposabljanj, med njimi tudi program praktičnega postopka in samoobrambe, ki se izvajajo vsak mesec na policijskih upravah [PU] (Podlogar, 2014). Markelj (2014) v diplomskem delu opisuje borilne veščine, ki jih policija uporablja za samoobrambo. Policija za prisilna sredstva uporablja tehnike, ki izhajajo iz borilnih veščin kot so ju-jitsu, karate, judo in aikido. V svojem delu opisuje različne tehnike iz omenjenih borilnih veščin, ki se uporabljajo za samoobrambo v policiji. Policisti se na usposabljanjih učijo osnovnih karate položajev. Plevel (2012) navaja, da se policisti v sistemu izobraževanja učijo tehnik ju-jitsa, z namenom samoobrambe. Balažič (2015) opisuje brazilski ju-jitsu, ki je uporaben za samoobrambo v policiji. Petković (2015) navaja, da vsaka borilna veščina vsebuje elemente samoobrambe. Opisuje pomembnost kick boksa za treninge policistov in opozarja, da se lahko uporablja tudi v posebnih enotah in v vojski. Dakić (2012) meni, da bi moral biti boks vključen v trenažne procese v policiji, saj se veliko poškodb se zgodi v predelu glave, boks pa vsebuje tehnike, namenjene zaščiti tega dela telesa. 5
Usposabljanje praktičnega postopka in samoobrambe pri policiji je sestavljeno iz več vsebin, ki so strokovni pritiski; strokovni prijemi; druge oblike skupinske in individualne uporabe telesne sile; strokovni udarci z nogo, roko in blokade ter drugi načini odvračanja udarcev; strokovni meti z osnovnimi tehnikami padanja; obrambe pred neoboroženim in oboroženim napadalcem in vadba sočasne izvedbe strokovnih (transportnih) prijemov v skupini po 3 (GPU v Podlogar, 2014). Švarc (2014) je mnenja, da so borilni športi judo, karate in taekwondo samoobrambne borilne veščine, k tem pa Stopar in Dolinar (2008) dodajata še kick boks, ju-jitsu, aikido, muay thai (tajski boks), boks in brazilski ju-jitsu. Te so po njunem mnenju najbolj primerne za vadbo v slovenski vojski, saj se izkažejo kot izjemno uporabne povsod, kjer lahko pride do potrebe po obrambi pred fizičnim napadom iz bližine. Vse naštete borilne veščine vsebujejo določene tehnike, ki so primerne za samoobrambo. Kostanjevec (2012) opisuje uporabnost borilnih veščin v vojski. Pravi, da so se borilne veščine iz primarnega namena samoobrambe spremenile oziroma prilagodile za šport, vendar pa se je za borilne veščine začela zanimati tudi vojska. V vojski je pomembno, da uporabljajo tiste tehnike iz različnih borilnih veščin, ki bodo najbolj efektivne za vojake. Tudi vojska ima podobno kot policija učenje samoobrambe razdeljene po sklopih oziroma glede na namen uporabe borilnih veščin. Vsebine so obrambne prvine; prvine napada; meti, vzvodi in druge prvini (»Borilne veščine«, 1992). Da je karate pomembna borilna veščina za varnostne organizacije z vidika samoobrambe kaže tudi dejstvo, da je na pobudo UUP GPU (Uprava uniformirane policije Generalne policijske uprave) leta 2004, potekalo dvodnevno usposabljanje v karateju na temo strokovnih udarcev v policiji. Usposabljanje je potekalo v Žalcu pod vodstvom profesorja Dušana Dačića, nosilca črnega pasu stopnje 7. dan. Že na začetku usposabljanja je profesor Dačić opozoril na razliko med karatejem kot borilno veščino in karatejem kot športno veščino. Da je bilo usposabljanje iz omenjenega področja pomembno kaže tudi število udeležencev iz različnih področjih, kajti usposabljanja so se udeležili inštruktorji 6
samoobrambe in praktičnega postopka iz policijskih uprav, učitelji samoobrambe iz policijske akademije, predstavniki pravne službe MNZ (Ministrstva za notranje zadeve) in predstavnika oddelka za pritožbe, notranjo zaščito in pomoč policistom (Krebl, 2004). Kot borilna veščina se v policiji najbolj uporablja ju-jitsu, elementi ju-jitsa pa se povezujejo oziroma kombinirajo s karatejem, judom in aikidom (Markelj, Karpljuk, Burnik, Videmšek, Novak in Tušak, 2014). Ker živimo v času negotovosti in visoke stopnje nevarnosti (v obliki kriminalitete in nasilja) se učenje borilnih veščin vse pogosteje pojavlja tudi v zasebni domeni za potrebe osebne varnosti. Iz teh razlogov se tudi karate kot izredno učinkovita metoda samoobrambe vedno bolj uveljavlja v domeni treniranja individualnih posameznikov (Ančnik, 1989). Branko Malešič, strokovnjak s področja zasebnega varovanja, pravi, da je osebna varnost vse bolj pomembna, zato strokovnjaki iz področjih obrambe in varovanja svetujejo znanje borilnih veščin, med njimi tudi karateja. Malešič dodaja, da je ena od značilnosti karateja fizična moč, poleg tega pa karate vsebuje cel spekter človekovih sposobnosti, ki se razvijajo tekom treninga. Slednje so hitrost, ravnotežje, elastičnost, samokontrola, koncentracija, predvsem pa pri karateju pride do razvoja obrambnih sposobnosti (Šalamon, 2009). 7
3 Karate Klevišar (2013) navaja, da lahko borilne veščine razdelimo glede na uporabnost. Delijo se na samoobrambo, zabavo in vojskovanje. Pri tem se karate pojavi v vseh treh kategorijah, njegov razvoj skozi posamezne domene pa predstavljamo v nadaljevanju. Karate je danes del programa številnih šol, univerz, policij in vojsk po svetu. Je večdimenzionalen, ne samo v fizičnem temveč tudi v duhovnem smislu ter z vidika moralnih vrednot. S karatejem se ukvarja preko 60 milijonov ljudi. Športni rezultat je uspeh, ampak od športnega upeha je veliko bolj pomembno to, kaj ostane v notranjosti človeka. Pri tej borilni veščini niso pomembni samo športni rezultati, kajti slednji so zgolj dokaz za posameznikovo uspešnost, napredovanje in disciplino ter dosežen določen nivo samokontrole ter notranje energije. Ključnega pomena je, da športne dosežke razumemo le kot fazo na poti iskanja bistva karateja, saj posameznik zgolj tako dobi uvid v to, da je karate pot v iskanju bistva in odkrivanja smisla življenja ter obstoja (Tepavčević, 2007).»Znanje borilnih veščin pomeni končno poznavanje samega sebe.«(vujić, 1987, str. 15). Karate, ki se trenira danes, vsebuje najpomembnejša dognanja mojstrov karateja iz celega sveta (Stričević, Dačić, Mijazaki in Anderson, 1990). Beseda karate je sestavljena iz dveh besed:»kara«in»te«.»kara«pomeni»praznino«,»te«pa»roko«. Skupaj besedi pomenita»prazna roka«(ančnik, 2005). Pomen besede prazna roka je važen, saj se karate izvaja brez orožja, orožje pa predstavljajo prazne roke oziroma tehnike udarcev, brc in blokad. Filozofija karateja ima izjemno dolgo tradicijo in je zaradi vseh zgodovinskih vplivov tudi kompleksnejša kot v primeru drugih borilnih veščin. Da bi lažje razumeli filozofijo in vedenje, ki naj bi jo spremljalo, bo v nadaljevanju predstavljen nastanek in razvoj karateja skozi zgodovino. 8
3.1 Začetki karateja Korenine karateja izvirajo iz Indije in segajo v leto 2500 pr. n. št. Tisti čas so uporabljali borilno veščino, podobno boksu. Vendar pa je za začetek borilnih veščin bolj ključnega pomena dogodek oziroma samo leto 520 našega štetja, ko je budistični menih Bodhidharma iz Indije prišel na Kitajsko v tempelj Šaoli z namenom poučevanja budizma (Jukić, 1985). Bodhidharma je bil ustanovitelj zen budizma, bil je kraljevske krvi (Dačić, 1997). Bil je indijski menih in modrec, poznan tudi kot Budin učenec. Zen-filozofija, ki se je razvila v tem času, pomeni kot cilj karateista celotna kontrola telesa in duha. Telo in duh morata delovati skupaj. Karateist mora predpostavljati, kaj se bo zgodilo. Zen-budizem v karateju se odraža v dobri psihofizični pripravljenosti karateista (Breznik, 1988). Vendar pa je Kitajska poznala borilne veščine že pred prihodom Bodhidharme. Za nadaljnji razvoj karate stilov oz. šol je bil pomemben čas v času dinastije Han (3. st. pr. n. š.), saj je takrat zdravnik Hua-To iznašel vaje, zasnovane na gibanju živali. Ko se je tempelj Šaolina zrušil, so se menihi razkropili po vsej Kitajski in nadalje širili vero, vendar pa so znanje borilnih veščin prenesli le redkim posameznikom. Med 7. in 10. stoletjem sta se uporabljala dva načina boja: shaolin-kempo (ali tudi Kung-Fu) in boj s prijemi in meti. To obdobje je bilo obdobje dinastije Thang. Shaolin-kempo je v 13. st. izpopolnil plemič Chiao-Juan. Boj se je imenoval»gotaken«, zasnovan pa je bil na gibanju petih živali: konja, tigra, kače, zmaja in žerjava. Za moderni karate je že splošno znano, da prihaja z otoka Okinawe. Otok leži 300 milj od južnega dela Japonske in je tako bližje Kitajski. Med 6. in 7. stoletjem, ko je Okinawa trgovala s Kitajsko, so na otok prišla znanja kitajskih borilnih veščin. Razvijale so se v tajnosti. Pomemben dogodek pa se je zgodil leta 1429, ko je vladar Okinawe, Sho-Hoisija, prepovedal izdelavo in nošenje orožja. V 17. stoletju so otočje okupirali Japonci, ki so še poostrili prepovedi, med drugim je bilo prepovedano tudi učenje borilnih veščin. Vendar pa domačini niso upoštevali teh ukazov, saj so še naprej na skrivaj trenirali in razvili novo veščino»okinawa-te«, kar pomeni roka Okinawe. Razvoj te veščine je v 18. stoletju šel v dve smeri:»shorei-ryu«in»shorin-ryu«. Okinawa je uradno postala del Japonske leta 1875. Pod japonsko oblastjo so se borilne veščine zopet smele poučevati. Leta 1904 so se borilne veščine uvedle tudi v šolski sistem. Veščina je takrat dobila novo ime: karate-jitsu. Jitsu je 9
pomenilo»veščina«, kara pomeni»kitajska«, te pa pomeni»roka oziroma pest«. Najboljši učenci dveh mojstrov tega časa, Higaonija in Itoshojua, so bili Funakoshi, Mijagi in Mabuni. Karate se je prvič javno demonstriral med leti 1914 in 1915 na Okinawi. Izven Okinawe pa je bil prvič predstavljen leta 1922 v Tokiu. Karate se je od takrat naprej začel širiti po svetu. K širjenju karateja je najbolj pripomogel Gichin Funakoshi, ki je karate prilagodil modernemu načinu življenja in dal ideogramu kara drugačen pomen. Od Funakoshija dalje pomeni kara»prazen«, karate pa pomeni boj s praznimi rokami. Funakoshija so klicali Shoto, po njem pa so poimenovali tudi stil, ki ga je poučeval, to je shotokan (Jukić, 1985). Shotokan je torej ustanovil okinawski sensei (učitelj) Gichin Funakoshi. Danes ima ta stil ogromno privržencev po celem svetu. Za Shotokan so značilne čvrste in linijske tehnike. Kenva Mabuni je ustanovitelj stila Shito-ryu. Za ta stil je značilna uporaba linijskih in krožnih gibov (Dačić, 1997). Šolo (stil) Goju-ryu je ustanovil Chojyun Miyagi, zanjo pa je značilno, da se karateisti učijo insistirati notranjo moč, ki se prenaša z dihanjem in močnimi kontrakcijami mišic. Ustanovitelj wado-ryu stila je Hironoru Otsuka. Šolo je ustanovil z namenom, da se je oddaljil od Shotokana. Otsuka je združil elemente boksa, kot so na primer borilni gard, visoki stavi ter poudarjeno izvajanje ročnih tehnik, ki so mehke in rahlo polkrožne (Breznik, 1988). Goyu-ryu, Wado-ryu, Shito-ryu in Shotokan so torej japonski karate stili, ki jih priznava World Karate Federation (WKF) (Svetovna karate zveza) (Dačić, 1997). Dačić (1997) meni, da je karate najosnovnejša borilna veščina brez orožja ter da je Gichin Funakoshi poučeval nekaj svojih učencev, ki so nato nadaljevali s poučevanjem karateja po svetu in sami iznašli svoje stile. Kot pravi Vujić (1987) je bilo za nastanek veliko stilov karateja najbolj zaslužno ravno to, da so učitelji prenašali svoje znanje na svoje učence, ki so svoje prilagojene stile prenašali na naslednje generacije. Karate se je najbolj začel širiti po 2. svetovni vojni, ko se je pojavilo več javnega zanimanja za borilne veščine. V karateju je največ pozornosti dobil predvsem stil shotokan (Jukić, 1985). Leta 1966 je bilo izpeljano prvo Evropsko prvenstvo, leta 1970 pa prvo Svetovno prvenstvo v karateju. Na prvem svetovnem prvenstvu so zmagali Japonci, na drugem 10
Francozi in na tretjem Britanci (Modrić, 1977). Iz tega je razvidno, da se je ideologija in tudi tehnika hitro razširila po svetu, kljub vsesplošni razširjenosti pa se je tradicionalna ideologija ohranila vse do danes. 3.2 Tradicija karateja Japonska tradicija in zgodovina borilnih veščin je zelo specifična, saj borilne veščine v njej zavzemajo zelo pomembno vlogo. Na Japonskem še danes ogromno pozornosti posvečajo borilnim veščinam (Janjić in Gigov, 1983). Gichin Funakoshi je spojil tehniko karateja z budom, torej z borilnim načinom življenja, vendar njegovi učenci nimajo nasilnega mišljenja, saj je kot bistvo karateja učil defenzivo, ne pa ofenziven pristop (Breznik, 1988). Čeprav ne obstaja skupen termin za vse borilne veščine daljnega vzhoda, se danes najpogosteje uporablja japonski termin budo, kadar se govori o številnih borilnih veščinah iz Azije (Modrić, 1977). Za boljše razumevanje smisla karateja je potrebno poznati karatedo. Ančnik (1989) utemeljuje, da karate- do pomeni pot skozi življenje, saj se karate s tem predstavlja v vlogi načina življenja. Povezan je s človekovim razvojem in ga razdelimo v tri faze. V prvi fazi, ki se imenuje faza šolanja, se pridobivajo osnovna znanja za prihodnost. Druga faza je faza tekmovanj, kjer športnik pride do svoje uveljavitve. V zadnji fazi pa pridemo do zorenja ali umetnosti, kjer se pridobljena znanja povežejo v smiselno celoto. Udarci, brce in blokade so karate-do. Ti elementi vsebujejo vse človekove sposobnosti za samoobrambo, samoobramba pa je osnovni cilj treniranja. Da bi slednje dosegli, je potrebno obvladati kato, kumite in kihon, saj so temeljni elementi karateja (Ančnik, 1997). Kata je borba proti namišljenemu nasprotniku. Za dobro poznavanje karateja je nujno potrebna vadba takšne borbe. Vsi elementi kate so pomembni, vendar pa pridejo do prave veljave šele takrat, ko jih znamo medsebojno povezati. V katah morajo priti elementi karateja do skladnosti, vendar to zahteva velik telesni napor (Golubović, 1978). Kate vsebujejo tudi smrtonosne tehnike. Takšne tehnike dajejo priložnost povprečnemu človeku, da se zoperstavi vsaki brutalni sili. Tehnike v kati omogočajo, da se na efektiven 11
način rešimo pred večjim številom nasprotnikov. Razlog za to je kvaliteta pravega treniranja v kati, kar pomeni, da se trenirajo najbolj efektivne tehnike. Ob času nastanka karateja samoobramba ni dovoljevala nobenega razkazovanja. Zaradi tega je v vseh stilih kat veliko število udarcev z odprtimi rokami v vitalne točke telesa. Vendar pa lahko za današnji način treniranja kat trdimo, da skozi treniranje izgubljajo prave vrednosti. Treniranje kat v športnem karateju je usmerjeno na estetiko karateja in osvajanje točk. Na ta način se počasi izgublja prava vrednost in začetni smisel kat in karateja nasploh. Karate je v svojem bistvu defenziven in iz tega sledi, da je najbolj potrebno trenirati obrambo defenzivo, torej samoobrambo. Osnova karateja kot veščine pa je tudi ta, da se vse kate začnejo z blokom, kar dokazuje vlogo karateja kot tradicionalno defenzivne borilne veščine (Vujić, 1987). Primož Debenak pravi, da je kata kot nekakšen logo karateja. Borbe lahko namreč spominjajo tudi na kakšno drugo borilno veščino, medtem ko je kata zaščitni znak karateja. Kata sicer vsebuje veliko tehnik, ki pa se jih zaradi varnosti tekmovalcev ne uporablja v športnih borbah (Kavčič, 2014). Kot je trdil že Kenva Mabuni, je najbolj pomembna stvar v karateju prav kata, saj so v njej združene vse napadalne in obrambne tehnike zaradi česar je potrebno trenirati oboje kate in borbe (Vujić, 1987). Ančnik (1989) je prepričan, da se treninga kat in borb ves čas dopolnjujeta in da eno brez drugega ne gre. Borba (kumite) je prosta oblika bojevanja (Jukić, 1985). Kumite je del karateja, kjer se defenzivne in ofenzivne tehnike uporabljajo v praksi. To je borba s pravim nasprotnikom, v kateri se uporabljajo udarci, blokade, stavi oziroma stoje in gibanje. Nasprotnika poskušata drug drugemu v določene dele telesa zadati različne udarce, ki so hitri, precizni in kontrolirani. Udarci se izvajajo z roko in nogo. Istočasno nasprotnika poskušata preprečiti napade ali se jim izmikati na način, s katerim bi onesposobila nasprotnika za nadaljnji potek borbe (Karate klub Sarajevo, 2017). Borba se lahko izvede na dva načina: na kratko ali dolgo razdaljo. Ne glede na razdaljo je v borbi pomembno to, da se prvi napad poskuša prestrezati ali blokirati, da bi lahko takoj zadali kontra udarec. S treniranjem različnih kombinacij karateist pridobi občutek za gibanje, distanco in pravi čas za trenutek obrambe in kontranapada (Vujić, 1987). Pri kumiteju (borbi) morajo karateisti znati kontrolirati svoja čustva in nadzirati izvedbo svojih tehnik, da ne poškodujejo partnerja (Cook, 2011). 12
Elementi (kihon) tradicionalno pomenijo telesno pripravo, vendar le v primeru, če poznamo elemente tako površinsko kot globinsko (Ančnik, 1999). Ne smemo zapostavljati ne kat in ne borb. Če zapostavimo kato, potem tehnična izvedba ni estetska, če zapostavimo borbe, pa borba izgleda samo kot nekakšna igra (Breznik, 1988). Poleg opisanih temeljnih elementov karateja pa samo obvladanje in učenje karateja ne doseže cilja, če ne poznamo temeljnih in tradicionalnih vrednot. 3.3 Vrednote karateja Karate je v svojem bistvu budo in iz njega izvira tudi moralni kodeks karateja. Čast in zvestoba sta v tem kodeksu najbolj pomembna principa. Nič manj pa niso pomembni iskrenost, hrabrost, dobrota, prijaznost, ponižnost, pravičnost, spoštovanje in samokontrola. Te vrednote so bistvenega pomena za življenje v skupnosti. Predstavljajo duhovni sklop za človeka, vendar se v sodobni družbi pogosto izgubijo, zato je cilj vsakega, ki ima črni pas, da te principe obnavlja, zagovarja ter tudi predstavlja (Dačić, 1997). Karateist ne bo uporabil znanja karateja, razen če odvrača nasilje nad nemočnimi in bolnimi osebami ali če brani svoje življenje. Tisti karateist, ki se lahko postavi v pozicijo nasprotnika, se obnaša etično. Karate je zasnovan na morali (Tepavčević, 2007). Funakoshijevih 20 načel govori o etiki in pristopu k treniranju karateja. Nekatera njegova načela so, da nikoli ne napademo prvi, da najprej vadimo duha in šele nato telo, da na vse stvari gledamo skozi karate in da je karate kot topla voda: če je ne bomo ves čas greli, se bo ohladila. Prav tako pomembno načelo je, da se nasprotniku prilagajamo ter da se ves čas pripravljamo (Ančnik, 1997). Nekaj osnovnih pravil borilnih veščin je sledečih: nikoli se ne sme podcenjevati nasprotnika ali ga soditi po videzu. Pomembno je tudi obvladovanje in poznavanje lastnega telesa. Samoobramba temelji na ravnotežju, obrambo in napad je potrebno usklajevati s premikanjem telesa, razporejanjem teže in sukanjem bokov. Najprej je potrebno počakati na nasprotnikovo napako in jo nato izkoristiti, pobude pa ne smemo sprejemati s silo. Ciljati je potrebno nasprotnikova občutljiva mesta, da bi bil učinek večji. Pri obvladovanju 13
napadalca je pomembno, da ostanemo razumni (»Borilne veščine«, 1992). Borilne veščine in njihovi učitelji pa svoje učence preko treningov samoobrambe poučujejo vrline, kot so spoštovanje, samokontrola, samodisciplina, pogum, skrb, zvestoba in integriteta. Tisti, ki obvladajo borilne veščine, se bodo znali umakniti napadalcu, ker se bodo počutili bolj varne in bodo vedeli, kaj storiti, da bi se izognili boju (Lu, 2008). Funakoshi je opozarjal, da mora biti tisti, ki se ukvarja s karatejem, skromen in pozoren (Dimitrijević, 2008). Tovrstna splošna načela so povzeta tudi pri treningih varnostnih organov, ki izpostavljajo naslednje: za zmago je kdaj potrebno tudi popustiti; nikoli se ne prekorači nujne samoobrambe; potrebno se je izogniti neposrednemu spopadu in vedno uporabiti tehnike, ki čim manj škodujejo zdravju in življenju napadalca (Debartoli in Robinson, 2009). Zelo pomembno je, da trenerji, inštruktorji in ostali, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami, opozarjajo svoje učence na etiko uporabe naučenih znanj. Borilne veščine se lahko uporabljajo le v primeru samoobrambe, torej kadar nas nasprotnik napade in je ogroženo naše ali drugo življenje. Osebe s pooblastili lahko uporabljajo samoobrambo le v skladu s tovrstnimi načeli. Nikakor se znanje borilnih veščin ne sme zlorabljati za kakršnokoli obliko nasilja. Ključnega pomena pri tem je spoštovanje človekovega dostojanstva ne glede na raso, vero in politično pripadnost. Če pride do spopada, je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti (Ermenc in Pavlin, 2012). Če želimo ohraniti opisano tradicijo in filozofijo karateja, je v sodobnem času, ki je poln sodniških pravil in kjer je razmišljanje športnikov usmerjeno na zmage, še posebej pomembno, da ne pozabimo vrednot, ki so srce karateja. Tekmovanje zgolj z namenom zmagovanja lahko privede do zanemarjanja bistva in prvotnega namena karateja. 14
4 Moderni športni karate Pravila modernega športnega karateja določa zveza, ki deluje na svetovnem nivoju. Tudi v Sloveniji imamo svojo karate zvezo. Po dolgih letih pogajanj je karateju uspelo tudi to, da je postal nov olimpijski šport. 4.1 World karate federation (WKF) in Karate zveza Slovenije (KZS) Športni karate je postal svetovni fenomen na vseh petih celinah in je kot takšen globoko ukoreninjen v svetovno družbo. WKF je edina organizacija, ki ima doseženo soglasje med različnimi stili in kulturami karateja. Zveza predstavlja osrednjo vlogo za nacionalne zveze, navijače, sodnike, trenerje, športnike in rekreativce. WKF je uspelo karate iz azijske borilne veščine spremeniti v privlačen in dinamičen šport (World karate federation [WKF], 2016). Sestavni deli modernega športnega karateja so (Stričević et al., 1990): vaje za splošno in specifično pripravljenost oz. kondicijo; teoretično znanje osnovnih tehnik; treniranje osnovnih tehnik; kata; športna borba in teorija in taktika tekmovanja v športnem karateju. KZS je edina karate zveza v Sloveniji, ki je priznana s strani mednarodnega olimpijskega komiteja. Leta 2016 je bil karate sprejet med olimpijske športe in ga bo prvič mogoče videti na poletnih olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 (Kos, 2017). KZS se je po osamosvojitvi leta 1992 vključila v Svetovno karate zvezo WUKO (sedaj WKF) (Karate zveza Slovenije, n.d.). 4.2 Sodniška pravila na tekmovanjih in karate kot olimpijski šport Karate je bil kot olimpijski šport sprejet 3. avgusta 2016. Skupščina Mednarodnega olimpijskega karateja (MOK) ga je takrat potrdila kot nov olimpijski šport (Karate zveza 15
Slovenije, n.d.). Že v preteklosti so se pojavljale želje po karateju kot olimpijskem športu: za to so si prizadevali že na olimpijadi leta 1992 v Barceloni, saj je bila Španija vodilna po kvaliteti v karateju in je imela kot organizatorka pravico predlagati nov šport (Breznik, 1988). Športa pa ni brez pravil, ki veljajo za vse športnike enako. Pravila določajo pogoje, način tekmovanja ter merjenja dosežkov. Pravila tekmovanj predpisujejo dovoljene okoliščine, v katerih se lahko odvija športna borba. Prav tako je v pravilih mogoče najti prepovedane aktivnosti, predpisano sodniško ocenjevanje in splošno obnašanje udeležencev (Jakhel, 1994). S širjenjem in razvojem karateja kot fenomena 20. stoletja se je pojavila želja, da se ustvarijo športne discipline karateja in drugih borilnih veščin. Pred karate so bili tako postavljeni novi zahtevki, ki so povzročili, da se že v 50. letih prejšnjega stoletja organizirajo karate tekmovanja v katah in borbah. Na teh tekmovanjih je bil prisoten filozofski pristop karateja kot borilne veščine in končni cilj ni bil šport. Pravila tekmovanja in sojenja niso bila po vsem svetu enaka, temveč si je vsaka šola posebej postavljala pravila, ki so jim odgovarjala. Šele leta 1970 se je prvič na svetovnem nivoju organiziralo tekmovanje z poenotenim načinom tekmovanja in sojenja. Čeprav ta pravila niso veliko odstopala od filozofskega pristopa karateja, so vseeno omogočila, da se karate razvije v športno disciplino. V sredini 70. let je prišlo do sprememb v načinu tekmovanja in sojenja. Čas borbe se je podaljšal na tri minute, povečano je število možnih točk v enem krogu borbe, uvedle so se kategorije, povečala se je zaščita tekmovalcev, predpisana pa je bila oprema za športnike in sodnike. Te spremembe so karate spremenile v športno panogo in ga tako oddaljile od prvotnega razvoja karateja kot borilne veščine (Stričević et al., 1990). Karate zveza Slovenije se ravna po sodniških pravil Svetovne karate zveze. Sodniška pravila WKF in KZS so razdeljena na pravila tekmovanja v borbah in katah. V dodatku so zapisane terminologija, geste in znaki z zastavicami, delovna navodila za sodnike, oznake za zapisnikarja, tloris borišča za borbe in kate, dodatna tekmovalna pravila za uradne tekme in turnirje KZS ter kategorizacija sodnikov v KZS. Pravila v borbah zapovedujejo, da za člane traja borba tri minute, za članice pa dve minuti. Prav tako se dve minuti borijo kadeti in 16
mladinci. Točkovanje pri športnih borbah je sledeče: IPPON (tri točke), WAZA-ARI (dve točki) in YUKO (ena točka). Tekmovalcu se točka dodeli, če je bil udarec izveden v ocenjevalne dele telesa, ki ustrezajo naslednjim merilom: udarec z roko ali nogo je izveden pravilno, tekmovalec ima športno držo (športni odnos), energično izvedbo udarca, zavest (Zanshin), pravočasnost in pravilno oddaljenost udarca. IPPON se dodeli za udarce z nogo v glavo ali za uspešno izveden udarec proti tekmovalcu, ki leži na tleh (slednji je padel ali pa je bil vržen). WAZA-ARI se dodeli za udarce z nogo v telo, YUKO pa za Tsuki in Uchi udarec v glavo ali telo. Izvajanje napadov je omejeno na določene ocenjevalne predele in sicer na glavo, obraz, vrat, trebuh, prsi, hrbet in obe bočni strani telesa. Kratka povzeta pravila v katah pa so, da se kate ocenjujejo po treh ravneh. Te so skladnost, tehnična in atletska izvedba. Tehnična izvedba kate zavzema položaje (stave), elemente (tehnika), gibalne prehode, čas izvajanja/usklajenost, korektno dihanje, fokus moči in tehnično zahtevnost. Pri atletski izvedbi pa se ocenjujejo moč, hitrost, ravnotežje in ritem. V ekipnem tekmovanju v katah se kate ocenjujejo po enakih principih kot pri katah posamezno, vendar pa se pri izvedbi bunkaia (ki je ekipna borba za medaljo) pri skladnosti ocenjuje uporaba tehnik, prikazanih v kati. Potrebno je razumeti tudi to, da kata ni ples ali gledališka predstava, saj zahteva upoštevanje tradicionalnih vrednot in principov. Biti mora realistična v prikazu borbe, prikazati mora koncentracijo, moč, potencialni učinek tehnik, demonstrirati mora čvrstost, hitrost, milino, ritem in ravnotežje (KZS, 2017). Razlika med katami posamezno in katami ekipno je v tem, da kate posamezno oziroma individualno izvaja en posameznik/karateist, medtem ko kato ekipno izvajajo trije karateisti, ki delujejo skladno, na tatamiju pa se postavijo v formacijo trikotnika. Pravila sojenja so se pogosto spreminjala, predvsem v času, ko se je karate potegoval za olimpijski šport.»olimpijske igre bodo dodaten preizkus in izziv za vse vrhunske tekmovalce, kar bo nedvomno privedlo do nadaljnjega zvišanja kakovosti tekmovanj.«(jukić, 1985, str. 68) Iz opisov filozofije karateja kot borilne veščine in ciljev karateja kot športne veščine je razvidno, da prihaja do določenih odstopanj v vrednotah in načinih treniranja. Razlike, ki bi lahko pripeljale do odmikov od tradicionalnih pogledov, so podrobneje predstavljene v nadaljevanju. 17
5 Karate kot borilna veščina in karate kot športna veščina»iz skrivnostne borilne veščine kitajske roke se je karate danes razvil v zelo razširjeno veščino boja in samoobrambe po vsem svetu.«(jukić, 1985, str. 62) Večina ljudi laikov karate razume kot šport, ki ga vidimo na tekmovanjih. A to, kar vidimo na tekmah, je pravzaprav izkrivljena slika o karateju kot borilni veščini. V športnih borbah se uporabljajo samo določeni udarci, ker se z njimi najhitreje in zagotovo osvojijo točke. Prav tako je izvajanje kat omejeno samo na določen izbor - na tiste, ki so atraktivne za publiko. Opisani trendi so močno vplivali tudi na spremembo v načinu treniranja. Treningi so prilagojeni izključno treniranju elementov, ki se uporabljajo na tekmah (Dimitrijević, 2004). Karate je iz področja borilnih veščin prešel na šport, tako pa se je ustvaril še večji interes za karate. Moderni čas, ki je s seboj prinesel medije in televizijo, je prav tako privedel do širjenja in prepoznavnosti borilnih veščin. Popularnost karateja se je začela na Japonskem, kjer se je karate treniral v štirih šolah, ki so imele vsaka svojega ustanovitelja. Delo teh šol je privedlo do osnovanja osnovnih konceptov karateja, ki so služili kot temelj za formiranje modernega športnega karateja. Začetni cilj karateja kot borilne veščine je bil, da se karateist zna zaščititi, nasprotnika pa usmrtiti. Za to začetno obdobje, v karateju so značilni treningi s poudarkom na samo enem udarcu, so se nagibali k temu, da nasprotnika s tem enim udarcem usmrtijo. Danes je situacija drugačna. Karate se je iz borilne veščine priredil za športno veščino, kajti prepovedal se je kontakt. Kot že omenjeno, so se skozi karate šole tehnike razvijale zelo intenzivno do začetka 50. let 20. stoletja, potem pa se začnejo prvič oprijemati v novi obliki- športni borbi (Stričević et al., 1990). Borilna veščina je širši pojem kot športna veščina, saj borilna veščina zajema vse tehnike, ne glede na njihov namen. Te tehnike se kombinirajo z elementi drugih borilnih veščin, 18
vsebujejo borbo enega proti večjim številom nasprotnikom, skupine proti skupini, boj proti oboroženemu nasprotniku in tako dalje. S časom se je razmišljanje odvijalo v smeri, da niso več potrebne namere za ubijanje, kajti razmišljanje v smeri ubijanja je nesmiselno in v nasprotju z zdravo logiko (Simerl, 2005). Resnična borba brez pravil se izvaja v budo karateju oz. v karateju kot borilni veščini, kjer je v kritičnih okoliščinah potrebna samoohranitev, medtem ko se v športnem karateju na tekmovanjih borba odvija po določenih pravilih, tam pa športniki preizkušajo trenutno psihofizično pripravljenost. V budo karateju se v borbi ne gleda na poškodbe, ampak gre za realen spopad ne glede na posledice, medtem ko v športni borbi nasprotnika en drugega varujeta pred poškodbami. V športni borbi je izbor tehnik za tekmovanja ožji in specializiran, medtem ko dejanska borba poteka brez pravil (Jakhel, 1994). Navsezadnje pa daje veliko misliti moto Gichina Funakoshija, ki pravi:»časi se menjajo, svet se spreminja, torej se morajo spremeniti tudi borilne veščine.«(jakhel, 1994, str. 9). Karate z nekaterimi svojimi tehnikami omogoča tudi možnost samoobrambe, zaradi česar je naslednje poglavje osredotočeno na karate kot orodje za samoobrambo. 19
6 Samoobramba s pomočjo tehnik karateja»samoobrambo lahko definiramo kot obrambo in protinapad brez orožja kakor tudi obrambo pred oboroženim napadalcem.«(podlogar, 2014) Človeško telo je osnovno orožje karateja, kar pomeni, da je karate borilna veščina brez orožja. Cilj karateja nikoli ni bilo ubijanje in uničevanje kot pri drugih borilnih veščinah, ampak je bil cilj samoobramba (Breznik, 1988). Borilne veščine sicer predstavljajo zelo dobro sredstvo za samozaščito - so način obrambe, preživetja, obstanka in zoperstavljanja nasprotniku. Ko odpovedo tehnična sredstva, lahko karate in ostale borilne veščine omogočijo zavarovanje posameznikove integritete in pravic (Janjić in Gigov, 1983). Ker je bilo na Japonskem prepovedano nošenje katerega koli orožja, so se nagibali k temu, da iz svojih rok in nog naredijo kvalitetno orožje, ki bi bilo koristno v primeru napada na posameznika, zato je karate primarno borilna veščina, razvita kot obrambna borilna veščina (Dačić, 1997). Karate v 20. stoletju v sebi zadrži tehnike, ki se izvajajo z odprto roko in so zelo efektivne v samoobrambi. Te tehnike so prišle iz Kitajske in so sestavni del samoobrambe (Stričević et al., 1990). Smisel karateja že skozi stoletja povzema rek, da»v karateju ni prvega napada«. Ker v karateju ni prvega napada je mogoče to razlog, da ima karate razvitih največ obrambnih tehnik v primerjavi z ostalimi borilnimi veščinami. Večje imamo znanje, več lahko nasprotniku dopustimo in ga tako skušamo odvrniti od njegovega namena. Osnovni namen karateja je bila uporabnost in karate je učinkovit tako v samoobrambi kot v napadu. Večletno treniranje karateja vključuje celega človeka in zagotavlja pravilno uporabo karateja v samoobrambi in zaščiti bližnjih (Ančnik, 1989). Znanja karateja se je pomembno zavedati v vsakem trenutku svojega življenja, saj nam lahko to zavedanje v trenutku reši življenje. Ko pride do nepričakovanega napada, so ljudje največkrat prestrašeni in posledično otrpnejo. Če se želimo uspešno zoperstaviti napadalcu, moramo načrtno reagirati na napad in biti prisebni, telesno in duševno pripravljeni. V samoobrambi je osnovno vodilo, da reagiramo čim enostavnejše in čim bolj učinkovito. Motivi pri treniranju samoobrambe so drugačni kot pri tistih, ki trenirajo karate 20
kot športno veščino. Metode učenja in treniranja so v samoobrambi in v športnem karateju drugačne (Simerl, 2005). Pri samoobrambi se je na nasprotnika potrebno pripraviti in trenirati v skladu s tem. Najboljša obramba pred nepričakovanim napadom je predvsem to, da človek ne ostane ''presenečen''. Borec mora biti ves čas v stanju pripravljenosti in se zavedati svoje okolice (Lee in Uyehara, 1990). Pomen samoobrambe je obramba ali napad z različnimi prijemi, sunki, brcami ali meti z namenom, da se obranimo pred napadalcem oziroma da napadalca odvrnemo od napada. Človek mora biti za samoobrambo dobro pripravljen tako fizično kot tudi psihično. Ker samoobramba temelji na najučinkovitejši rabi celega telesa se uporabljajo udarci, sunki, brce in blokade ter drugi gibi (»Borilne veščine«, 1992). Najbolj tradicionalen način uporabe karateja je obramba pred napadom. Uporabimo le toliko moči, kolikor je potrebno, da se lahko obranimo pred napadalcem in mu obenem preprečimo, da nas poškoduje (Cook, 2011). Pri borilnih veščinah je zelo pomembna samokontrola, ki jo lahko razumemo kot vrsto preventivnih ukrepov, ki jih izvaja trenirajoči pred, med in po vadbi. Samokontrola pomaga pri izboljšanju fizičnega razvoja ter krepi zdravje. Prav tako uči trenirajočega, da pazi na svoje zdravje. Dejavniki samokontrole so razpoloženje, subjektivni občutki dela notranjih organov, utrujenost in napor, delovna sposobnost, želja po treniranju ter pravilna prehrana (Vujić, 1987). Samokontrola (seigo) bi morala biti značilnost vsakega karateista. Samokontrola pomeni kontrolo nad lastnimi željami in občutki. Je eden izmed ciljev treniranja borilnih veščin, saj so vsi uspehi od nje odvisni (Dačić, 1997). Karateja kot goloroke borilne veščine in kot sredstvo za samoobrambo se kljub naučenim močnim udarcem in brcam lahko učimo tudi na varen način, kajti treningi karateja se izvajajo s samokontrolo, da ne bi prihajalo do morebitnih poškodb (ŠOU šport, 2017). Primož Debenak, predsednik sodniške komisije pri Evropski karate zvezi, član sodniške komisije pri Svetovni karate zvezi ter predsednik slovenske sodniške komisije, opozarja, da naj bi bile vse tehnike v karateju izvedene z nadzorom, torej s samokontrolo, zato pa je pomembna vzgoja tekmovalcev v klubih (Kavčič, 2014). 21
Poleg znanstvenih del, simpozijih o borilnih veščinah in raznih študij, pa je nas zanimalo tudi mnenje iz prakse. Na podlagi predstavljenega pregleda virov smo ugotovili, da so se tradicionalni pogledi karateja ohranili, vendar se v zadnjih časih zaradi poudarka športnih elementov in dosežkov nekoliko zanemarjajo. Zanimalo nas je mnenje karateistov KZS o uporabnosti karateja za samoobrambo in prihodnosti tovrstne borilne veščine. Mnenja iz prakse so običajno vredna veliko več kot pa samo preučevanje teorije, kajti ljudje iz prakse so v konkretnem primeru s karatejem skoraj vsak dan v stiku. Nekateri ga trenirajo že skoraj celo življenje, nekateri so vanj vpeti dan in noč, spet drugi pa zanj živijo in jim to predstavlja edini vir zaslužka. Zato je mnenje karateistov KZS ključnega pomena za vse subjekte zagotavljanja varnosti, saj bodo lahko izvedeli, kaj o karateju in njegovi uporabnosti menijo profesionalni športniki. 22