UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU DO SREDOZEMLJA Common commercial policy o

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU DO SREDOZEMLJA Common commercial policy of the EU towards the Mediterranean Študentka: Maja Reiter Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, izredni profesor Maribor, januar, 2012

2 PREDGOVOR Sredozemsko morje predstavlja geografsko ločnico in obenem povezovalni element med Evropo in državami južnega in vzhodnega Sredozemlja. Je stičišče Evrope, Afrike in Azije. Zgodovinske in kulturne vezi se tkejo že tisočletja- obale Sredozemskega morja so pogosto imenovane zibelka zahodnih civilizacij. Za odkritje kmetijstva, abecede in pisave so zaslužni prebivalci južnih in vzhodnih obal Sredozemskega morja. Zgodovina nam pripoveduje zgodbe prvih mest na svetu v starodavni Mezopotamiji, velikih pomorskih trgovcev Feničanov na libanonski in sirski obali in njihove Kartagine, združenega izraelskega kraljestva, starih Asircev in velikega Perzijskega kraljestva ter znamenite stare egipčanske civilizacije Z razmahom rimskega imperializma je celotno Sredozemlje že do 167 pr.n.š. postalo del rimskega imperija in pozneje Bizanca. Bližnji Vzhod je postal središče treh velikih svetovnih religij. Hiter vzpon islama v 8.st. je širil arabsko oblast na zahod, v severno Afriko in v današnjo Španijo. Na številnih področjih naprednejša islamska kultura je vplivala na krščansko evropsko; spomnimo, da se je zadnji ostanek arabskega imperija, granadski emirat uspel ohraniti vse do Deli Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda so nato v zgodovini postali tudi sestavni del turškega imperija. V 19. stoletju so različni motivi, predvsem gospodarski (širjenje trgovine in iskanje novih surovin), pa tudi politično-strateški spodbudili evropski imperializem; v Sredozemlju so si tako Francozi prisvojili pretežni del severne Afrike (pri čemer je Španija obdržala svoje obalne enklave v Maroku), Italija je kolonizirala Libijo, Britanci pa Egipt. Tudi precejšne predele Bližnjega Vzhoda so nadzorovale evropske kolonialne sile. Države na južnih in vzhodnih obalah Sredozemlja so svojo neodvisnost dosegle večinoma v 60.-ih letih 20. stoletja. Tesne (gospodarske) povezave in trgovinski tokovi z nekdanjimi matičnimi kolonialnimi državami pa so se v veliki meri ne le ohranili, ampak tudi razvijali naprej, na kar kažejo tudi začetki sredozemske politike EU v šestdesetih letih. Nova smer v odnosih med EU in njenimi sosedami na južnih in vzhodnih obalah Sredozemlja je bila zarisana z začetkom Barcelonskega procesa v l. 1995, z ustanovitvijo multilateralnega evro-sredozemskega partnerstva na treh področjih: politika in varnost, gospodarski in finančni razvoj ter družbeno-kulturno-človekoljubno področje. Cilji partnerstva so dolgoročni: preoblikovati celotni evro-sredozemski prostor v območje miru, dialoga, skupne blaginje, varnosti in stabilnosti- in v območje proste trgovine. Območje proste trgovine se bo vzpostavilo z liberalizacijo trgovine med EU in sredozemskimi državami ter z liberalizacijo trgovine med samimi sredozemskimi državami. Partnerstvo naj bi sredozemske države aktivno podpiralo pri izvajanju za to potrebnega gospodarskega prestrukturiranja. Temeljna predpostavka ob tem je, da je liberalizacija trgovine oziroma gospodarska liberalizacija gonilo gospodarskega razvoja, dosežen napredek pa bi se naj v nadaljevanju odražal tudi v smeri procesa demokratizacije družbe. Dandanes je EU še vedno glavna trgovinska partnerica Sredozemlja na področju trgovine z blagom in trgovine s storitvami, največja neposredna tuja vlagateljica ter glavni vir za turizem v regiji. Obenem pa EU zaradi neposredne bližine in velikega razkoraka v blaginji ostaja tudi glavna destinacija migrantskih tokov iz te regije. Tudi iz tega vidika je pomembna osredotočenost evropskih politik na dolgoročne strateške cilje, da bi uspeli realizirati velik razvojni potencial sredozemskih držav partnerk. 2

3 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Namen Cilji Osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Omejitve Predvidene metode raziskovanja SZTP EU Nastanek in načela SZTP EU Oblikovanje SZTP EU Glavni instrumenti SZTP EU Carine Protidampinški ukrepi Protisubvencijski ukrepi Zaščitni ukrepi Odstranjevanje trgovinskih ovir (TBR) Sankcije Strategija dostopa na tuje trge Monitoring tretjih držav Premagovanje tehničnih ovir- sporazumi MRA Javna naročila- sporazumi GPA Zunanjetrgovinski sporazumi EKONOMSKE ZNAČILNOSTI SREDOZEMSKIH PARTNERK Glavni makroekonomski kazalci Ocena poslovne klime Neposredne tuje investicije (NTI) SZTP EU DO SREDOZEMLJA Začetki evro-sredozemskega integracijskega procesa Barcelonska deklaracija Evro-sredozemsko partnerstvo Politično in varnostno partnerstvo Gospodarsko in finančno partnerstvo

4 4.3.3 Družbeno, kulturno in človekoljubno partnerstvo Pridružitveni sporazumi Barcelona 2005: Petletni delovni program Evropska sosedska politika (ENP) Unija za Sredozemlje Zemljevid za 2010 in naprej Finančni instrumenti LIBERALIZACIJA TRGOVINE V EVRO-SREDOZEMSKEM OBMOČJU Carinske omejitve Necarinske trgovinske ovire Oris necarinskih ovir v SDP Sistem Pan-evro-sredozemske kumulacije porekla Posebnosti sistema Pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga EKONOMSKO SODELOVANJE MED EU IN SREDOZEMLJEM Blagovna trgovinska menjava Struktura blagovne trgovinske menjave Storitve NTI INTRAREGIONALNO EKONOMSKO SODELOVANJE Intraregionalna ekonomska integracija Agadirski sporazum PAFTA (GAFTA) Trgovinska menjava Struktura trgovinske menjave Potencialni učinki intenzivnejše intraregionalne ekonomske integracije PREDNOSTI IN POMANJKLJIVOSTI EVRO-SREDOZEMSKEGA PROSTOTRGOVINSKEGA SPORAZUMA SKLEP POVZETEK (ABSTRACT) LITERATURA IN VIRI

5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomskem delu se osredotočamo na skupno zunanjetrgovinsko politiko (v nadaljevanju: SZTP) Evropske Unije (v nadaljevanju: EU) do Sredozemlja. Območje južnega in jugovzhodnega Sredozemlja tudi po zadnji širitvi EU predstavlja neposredno soseščino, ki je za Unijo strateškega pomena tako v političnem kot gospodarskem smislu. Trgovinska politika EU je tesno povezana z njeno razvojno politiko, obenem pa ostajajo pomembni tudi varnostni vidiki. EU svoj interes liberalizacije trgovine med drugim udejanja s sklepanjem multilateralnih in bilateralnih trgovinskih sporazumov s posameznimi regijami oziroma državami. EU je skupek heterogenih držav v severni Afriki in na Bližnjem Vzhodu, ki pripadajo t.i. sredozemskemu bazenu, opredelila kot partnersko regijo. Sredozemske države partnerke (v nadaljevanju: SDP) lahko razvrstimo na države Magreba (Maroko, Tunizija, Alžirija, Libija 1 ) in države Mašreka (Egipt, Palestinska uprava, Jordanija, Libanon, Sirija). Obenem sta v to regijo vključeni tudi Izrael in Turčija, obe nearabski in mnogo bolj gospodarsko razviti od preostalih. Regija je heterogena tudi iz vidika intenzivnosti ravni trgovine z EU in dinamike sodelovanja z EU v procesu evro-sredozemske ekonomske integracije. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen obrazložiti pojem SZTP EU; spoznati skupno zunanjetrgovinsko politiko EU do Sredozemlja; predstaviti proces oblikovanja evro-sredozemskega prostotrgovinskega območja; analizirati ekonomske odnose med EU in južnim ter jugovzhodnim Sredozemljem oz. s sredozemskimi partnerkami Cilji Cilji diplomskega dela so: prikazati razvoj SZTP EU do Sredozemlja, glavne cilje in instrumente za dosego leteh; predstaviti dosežke, aktualno stanje in načrtovane aktivnosti na področju liberalizacije mednarodne menjave s sredozemskimi partnerkami v prihodnosti; proučiti in predstaviti trgovinske tokove med EU in sredozemskimi partnerkami; spoznati značilnosti ekonomskega sodelovanja in integracije sredozemskih držav na intraregionalni ravni. 1 Libija sicer ni bila članica Evro-sredozemskega partnerstva, vendar pa ima status opazovalke od

6 1.2.3 Osnovne trditve Trditve, ki jih bomo skušali dokazati, so: EU je najpomembnejši trgovinski partner sredozemske regije tako na izvozni kot tudi na uvozni strani; SZTP EU do Sredozemlja se je postopoma spreminjala, dobivala nove okvirje in se dograjevala; oblikovanje SZTP in s tem povezana liberalizacija trgovine v evro-sredozemskem območju je pozitivno vplivalo na trgovinske tokove med EU in Sredozemljem: izvoz sredozemskih partnerk v EU se je povečal, povečal se je tudi uvoz blaga EU v sredozemske partnerke; v evro-sredozemskem območju poleg carinskih obstajajo tudi necarinske trgovinske omejitve; pogajanja o liberalizaciji nekaterih področij mednarodne menjave med EU in Sredozemljem so še v teku; vzpodbujanje intraregionalne ekonomske integracije Sredozemlja predstavlja pomemben element SZTP EU, vendar pa so bili do sedaj doseženi uspehi na tem področju omejeni. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke ekonomsko sodelovanje je tako v interesu EU kot sredozemskih partnerk in se bo v prihodnosti še povečevalo; nerešeni konflikti med sredozemskimi partnerkami znotraj regije imajo negativen vpliv na socio-ekonomske in politične razmere in ovirajo intraregionalno sodelovanje; pri gospodarskih vezeh Sredozemlja z EU je še vedno opazen vpliv kolonialne preteklosti Omejitve pomanjkanje aktualnih pisnih virov in virov v slovenščini; v tej raziskavi se v okviru Evro-sredozemskega partnerstva omejujemo na 10 t.i. južnih sredozemskih partnerk s področja Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda 2 nekateri uporabljeni viri so osredotočeni le na najbolj aktivne sredozemske partnerke (t.i. MED-5: Maroko, Tunizija, Egipt, Jordanija, Izrael); posledično so zato omejeni razpoložljivi podatki za preostale države. 2 Evro-sredozemsko partnerstvo sicer trenutno vključuje 44 držav: 27 držav članic EU in 16 držav partnerk (Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Črna Gora, Monako, Mavretanija, Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Maroko, Palestinska uprava, Sirija, Tunizija, Turčija). 6

7 1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskava bo makroekonomska, saj bo ureditev mednarodne menjave s Sredozemljem opredeljena iz vidika skupne politike EU. Uporabljena bo dinamična metoda, saj bomo preučili ne samo nastanek SZTP, ampak tudi sedanje stanje SZTP do Sredozemlja ter obetajoče se spremembe na tem področju. V okviru deskriptivnega pristopa bodo pri raziskavi uporabljene naslednje metode: metoda deskripcije, saj bomo opisovali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva; metoda klasifikacije, saj bomo definirali pojme, ki so pomembni za našo raziskavo; metoda kompilacije, kjer bomo s povzemanjem sklepov, opazovanj, stališč in rezultatov drugih avtorjev prišli do oblikovanja novih stališč; komparativna metoda, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev. Zaradi narave raziskovanega problema in zagotavljanja aktualnosti podatkov bodo temelj te raziskave predstavljali zbrani podatki iz internetnih virov in podatkovnih baz. 7

8 2 SZTP EU 2.1 Nastanek in načela SZTP EU EU predstavlja enotno območje menjave, pogoje menjave z nečlanicami pa ureja SZTP, ki zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami (Bobek in Živko 2002, 5). Podpis Sporazuma o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) l je pomenil temelj evropske ekonomske integracije in temelj SZTP. S podpisom je začelo šest prvotnih držav članic 3 izvajati vzporedno dva procesa konvergence: postopno odpravljanje carin pri medsebojnem trgovanju ter postopno uvajanje skupne carinske tarife 4, ki se uporablja za uvoženo blago iz tretjih držav (Bobek in Živko 2002, 4). S sporazumom o ustanovitvi EGS so bili opredeljeni pogoji za prost pretok blaga znotraj enotnega carinskega prostora in s tem temelji za carinsko unijo med članicami (ibid., 4): odprava carin in drugih dajatev s podobnim ali enakim učinkom; prepoved količinskih omejitev in ukrepov s podobnim učinkom; prepoved davkov, ki diskriminirajo izdelke drugih držav članic. Obenem so se članice EGS v zunanjetrgovinskih odnosih s tretjimi državami (nečlanicami) zavezale ravnati po naslednjih določilih (ibid., 4): uvedba skupne carinske tarife do tretjih držav; uvedba carinskih kontingentov 5 ; uporaba količinskih trgovinskih omejitev (ukinitev velja le med članicami); koordinacija trgovinske politike; pridružitev čezmorskih držav (bivše kolonije in dominioni držav članic); premagovanje plačilnobilančnih težav. Po Pogodbi o ustanovitvi EGS temelji SZTP na enotnih načelih, kar zadeva zaračunavanje carin in sklepanje carinskih in trgovinskih sporazumov ter usklajevanje ukrepov liberalizacije, izvozne politike in ukrepov za varovanje trgovine, vključno z ukrepi, ki jih je treba sprejeti v primeru dampinga in subvencij (ibid., 21). 2.2 Oblikovanje SZTP EU SZTP je v izključni pristojnosti EU. V procesu oblikovanja SZTP sodelujejo institucije in organi EU (Evropska Komisija 6, Svet EU, Evropski parlament, Odbor za gospodarske in socialne zadeve, Odbor regij), vlade držav članic ter različne interesne skupine (organizirane na nacionalni ali evropski ravni) (Bobek in Živko 2002, 22). Evropska komisija pripravi predlog uredbe ali direktive, pri čemer upošteva možna razhajajoča se mnenja članic, pa tudi splošno korist EU. Evropske interesne skupine (lobisti) imajo posreden vpliv na oblikovanje predlogov. Ko Komisija poda predlog, 3 Podpisnice so bile Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Italija, Francija in Nemčija. 4 CCT- Common Customs Tariff 5 Določena dovoljena količina blaga, ki ga lahko tretja država v Skupnost izvozi s carinskimi olajšavami ali brez carine v izjemnih primerih, na primer ob premajhni domači proizvodnji (Bobek in Živko 2002, 4). 6 V okviru Evropske komisije se z SZTP ukvarja 7 oddelkov-generalnih direkcij: za zunanje odnose, za trgovino, za podjetja, za konkurenco, za davke in carinsko unijo, za razvoj, za kmetijstvo (Bobek in Živko 2002, 12). 8

9 pripravi Svet stališča do predloga, Evropski parlament in Odbor za gospodarske in socialne zadeve pa podata mnenje. Nato sledi končno glasovanje v Svetu EU, večinoma s kvalificirano večino (ibid., 23). 2.3 Glavni instrumenti SZTP EU Carine Od ustanovitve carinske unije l morajo nove članice, ki vstopajo v Unijo, odpraviti carine na notranjem trgu in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi. Z l. 1993, ko je bil izveden projekt enotnega notranjega trga, je bil odpravljen carinski postopek, vse carinske formalnosti in carinska kontrola pri medsebojnem trgovanju članic EU. Trgovanje z nečlanicami ureja carinski zakon Skupnosti. Po liberalizaciji mednarodne trgovine v okviru GATT 7 oziroma WTO 8 je carinska struktura EU sorazmerno liberalna (Bobek in Živko 2002, 32-33) Protidampinški ukrepi Damping izvaja podjetje, ki izvaža v EU po nižji ceni kot je normalna cena proizvoda; pri čemer se kot normalna cena definira cena na domačem trgu izvoznika ali proizvodna cena na njegovem domačem trgu (EK 2011i). Evropska komisija je odgovorna za preiskovanje pritožb evropskih proizvajalcev o dampingu s strani tretje države (nečlanice EU), sicer pa lahko preiskavo uvede tudi na lastno pobudo. Proces preiskave je omejen na največ 15 mesecev. Protidampinški ukrepi na uvoz dotičnega proizvoda se lahko uvedejo, če preiskava pokaže, da so izpolnjeni naslednji pogoji (ibidem): s strani izvoznega podjetja se izvaja damping; dotični industriji EU se povzroča materialna škoda; med dampingom in ugotovljeno škodo obstaja vzročna povezava; uvedba ukrepov ni v nasprotju z interesi Evropske Skupnosti. Primer bo zavrnjen, če: a) ni dovolj dokazov in b) če tožniki ne predstavljajo najmanj 25% celotne proizvodnje dotičnega proizvoda (Bobek in Živko 2002, 34). Protidampinški ukrepi pa se bodo izvajali le, če bo to v širšem interesu EU (ibid., 34). Protidumpinški ukrepi so ponavadi v obliki carine po vrednosti 9, lahko pa so tudi v obliki posebne carine ali v obliki cenovne obveze. Dajatve mora plačati uvoznik dotičnega proizvoda v EU carinskim oblastem države članice. Izvozno podjetje pa lahko ponudi cenovno obvezo, kar pomeni, da se obveže blago prodati po minimalni uvozni ceni. Evropska Komisija take ponudbe ni zavezana sprejeti, v primeru ko pa jo, pa odpade plačilo dajatve na uvoz dotičnega proizvoda. Ukrepi se na splošno uvedejo za obdobje petih let (EK 2011i). Komisija sme uvesti začasne protidampinške ukrepe (ki lahko trajajo od 6 do 9 mesecev), Ministrski Svet pa je pooblaščen za sprejemanje dokončnih ukrepov, ki se izvajajo 5 let (Bobek in Živko 2002, 34). 7 General Agreement on Tariffs and Trade- Splošni sporazum o carinah in trgovini. 8 World Trade Organization- Svetovna trgovinska organizacija. 9 Ad valorem duty. 9

10 2.3.3 Protisubvencijski ukrepi Protisubvencijska pravila EU kot subvencijo definirajo 'finančni prispevek s strani (ali v imenu) države ali državnega organa, ki prinaša korist prejemniku'. Ta 'finančni prispevek' se lahko odraža v različnih oblikah (EK 2011j): neposredni ali potencialni transfer sredstev (npr. nepovatna sredstva, posojila, garancije za posojila); oprostitve plačila ali neplačilo predpisanih obveznosti do države (npr. davščine); državna preskrba z blagom in storitvami (izven okvirja javne infrastrukture); državni nakup blaga; katerakoli od teh navedenih oblik, ki je bila izvedena s strani privatnega organa (npr. banke) po državnem nalogu. Subvencije se lahko uporabljajo za različne namene, kot npr. za spodbujanje proizvodnje ali izvoza, ustvarjanje delovnih mest, poenostavitev uvajanja in razvoja novih industrij, podpiranje ekonomskih aktivnosti, ki bi sicer propadle (ibid.). Vendar pa lahko subvencije s tem, ko umetno izboljšajo konkurenčnost subvencioniranega blaga, izkrivljajo njegovo dejansko konkurenčnost (ibid.). Predpisi EU proti nedovoljenem subvencioniranju se nanašajo le na uvoz blaga v EU. Pritožbe v zvezi s subvencijami, preiskava, izpolnjenost pogojev za uvedbo protisubvencijskih ukrepov in uvajanje protisubvencijskih ukrepov so podobni tistim, ki so že predstavljeni v zvezi z dampingom (Bobek in Živko 2002, 35) Zaščitni ukrepi Zaščitni ukrepi 10 so namenjeni za primere, ko je zaradi nepredvidljivega, izrazitega in nenadnega povečanja uvoza ogrožena industrija EU. Namen zaščitnih ukrepov je omogočiti evropski industriji določeno časovno obdobje, v katerem se lahko izvedejo ustrezne prilagoditve- zaščitni ukrepi namreč zahtevajo prestrukturiranje (EK 2011k). V nasprotju s protidampinškimi in protisubvencijskimi ukrepi se pri zaščitnih ukrepih ne ugotavlja obstoj nepoštenosti oz. poštenosti trgovine, zato pa so tudi pogoji za uvedbo zaščitnih pogojev ostrejši: povečanje uvoza mora biti izrazito, nepredvidljivo in mora domačo industrijo resno ogrožati ali ji škodovati. Zaščitni ukepi morajo biti v interesu EU, vedno pa se nanašajo na ves uvoz dotičnega izdelka (torej iz vseh držav) (ibid.). Zaradi navedenih značilnosti je postopek v zvezi z zaščitnimi ukrepi nekoliko drugačen od postopka v zvezi z subvencijami in dampingom. EU je do sedaj zaščitne ukrepe uporabljala zmerno (ibid.). Bobek in Živko navajata (2002, 40), da se zaščitni ukrepi uvedejo na zahtevo države članice ali na pobudo Komisije, biti pa morajo skladni s Sporazumom o zaščitnih ukrepih WTO. 10 Safeguards. 10

11 2.3.5 Odstranjevanje trgovinskih ovir (TBR) Uredba o trgovinskih ovirah 11 je od l instrument, ki omogoča podjetjem iz EU vpliv, kadar se soočijo z trgovinskimi ovirami pri vstopu na tuje trge tretjih držav in na trge EU. Trgovinske ovire so namenjene preprečevanju ali omejevanju uvoza v državo ter so lahko finančne in nefinančne (Bobek in Živko 2002, 36-37): uvozne dajatve (višajo ceno izdelka v namembni državi in mu s tem znižujejo konkurenčnost); kvote (pomenijo neposredno kontrolo uvoza z določanjem zgornje količinske meje uvoza in dodeljevanjem deležev določenim državam); monetarne kontrole, omejevanje denarnih zneskov, ki lahko zapustijo državo, nadzor menjalniških tečajev, restrikcije plačil in kontrola nakupov od drugod; administrativne in tehnične ovire (npr. zdravstvena in zaščitna spričevalapovzročajo zastoje in dodatne stroške); omejevanje uvoznih kanalov (npr. le nekaj letališč, številni carinski postopki); vladno spodbujanje diskriminacije uvoza; zlorabljanje protidampinških ukrepov. TBR pokriva tudi problematiko v zvezi s pravicami intelektualne lastnine (npr. težave pri pridobivanju patentov, licenc) pri izvozu blaga ali storitev (EK 2011l). V primeru obstoja trgovinskih ovir se podjetje pritoži Komisiji, le-ta preuči pritožbo in poskrbi za odpravljanje škode na naslednje načine (Bobek in Živko 2002, 37): z bilateralnimi sporazumi; z razreševanjem sporov pri WTO; s povračilnimi ukrepi Sankcije Sankcije spadajo pod Skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP). Gospodarske sankcije težijo k zaostritvi ali celo k prekinitvi trgovinskih in finančnih povezav s tretjo državo. Najbolj pogosto uporabljene so (Bobek in Živko 2002, 39): trgovinske sankcije (trgovinske prepovedi (embargo/bojkot), povišanje carinskih stopenj, kvote); odprava preferenc ali diskriminatorno ravnanje; prepovedi finančnih transakcij (zamrznitev finančnih sredstev, izvoznih kreditov in vseh vrst finančnih pomoči, kontrola uvoza in izvoza kapitala v tretje države, zaseg sredstev, diskriminatorne carine); odprava tehnične in znanstvene pomoči; prepoved transporta (vključujoč zračni in pomorski promet) Strategija dostopa na tuje trge Bistvena naloga Evropske komisije je ustvarjanje novih priložnosti na trgih tretjih držav za izvoznike iz EU. Odstranjevanje različnih trgovinskih ovir je zato del strategije za krepitev izvoza, pospeševanje gospodarske rasti in zaposlenosti v EU (EK 2011m). 11 Trade Barrier Regulation. 11

12 L je bila zasnovana trgovinska strategija za dostop na tuje trge 12, ki je vsebovala naslednje ukrepe in mehanizme (Bobek in Živko 2002, 40): baza podatkov o dostopu na tuje trge na internetu, dostopna vsem ekonomskim subjektom; ureditev medsebojnega sodelovanja med subjekti, ki so vezani na zunanjetrgovinsko politiko (med direkcijami znotraj Evropske komisije, ki se ukvarjajo s SZTP, med Komisijo in državami članicami, med evropskimi organi in podjetji). Namen baze podatkov je (Bobek in Živko 2002, 41): ustvariti seznam vseh trgovinskih ovir, ki zadevajo izvoznike v vseh sektorjih ter zagotoviti hitre sistematične akcije pri identifikaciji trgovinskih ovir; zagotoviti osnovne informacije izvoznikom iz EU o tujih trgih (npr. carine, interni davki, uvozna dovoljenja, carinske zahteve); zagotoviti interaktivno komuniciranje in neposredno izmenjavo informacij med evropskimi podjetji in organi EU. Ob spreminjanju globalnega gospodarstva pa se spreminja tudi problematika dostopa na tuje trge. EU je bila osredotočena na multilateralno zmanjševanje trgovinskih ovir, posledično pa je manj pozornosti namenila odstranjevanju specifičnih trgovinskih ovir. Narava ovir v globalni ekonomiji se je namreč spremenila: postale so bolj zapletene, tehnično dovršene, težko izsledljive, dokazljive in odstranljive. Veliko težav v zvezi z dostopom na tuje trge se tudi pojavi, ker že obstoječa pravila niso korektno implementirana in uporabljena. Pravila v okviru WTO tudi niso uspela dovolj hitro slediti porastu različnih ovir v globalnem gospodarstvu (EK 2007). Zaradi teh izzivov se je pojavila potreba po dopolnitvi trgovinske strategije za dostop na tuje trge s t.i. Partnerstvom za dostop na tuje trge 13. Partnerstvo poudarja ožje in aktivno sodelovanje med Komisijo, članicami EU in evropskimi podjetji; usmerjenost na konkretne težave pri dostopu na tuje trge; decentralizacijo sistema in spodbujanje lokalne iniciative z ustanovitvijo Skupin za dostop na tuje trge ( MAT 14 ) v tretjih državah; večjo učinkovitost z določitvijo prioritet v zvezi s trgovinskimi ovirami, ključnimi trgi, sektorji; večjo transparentnost in izboljšavo baze podatkov o dostopu na tuje trge in sistema pritožb o trgovinskih ovirah (ibid.) Monitoring tretjih držav Naloga Evropske Komisije v trgovinskih obrambnih preiskavah, ki jih v zvezi z izvozom iz EU sprožijo tretje države je le podpora udeležencem (evropski industriji ter državam članicam) in intenziven monitoring. Naloga držav članic in industrije EU pa je, da sami branijo svoje pravice v postopkih, sproženih proti njim (Bobek in Živko 2002, 35-36). Evropska Komisija tako v praksi (ibid., 36): izvaja monitoring razvoja obrambnih trgovinskih ukrepov v vseh tretjih državah; 12 Market Access Strategy. 13 Market Access Partnership. 14 Market Access Team. 12

13 svetuje državam članicam in evropski industriji v zvezi z udeležbo v preiskavah (skuša zagotoviti, da so odgovori držav članic v skladu s pravili WTO in pravili pomoči v EU); zagotavlja, da tudi tretje države pri izvajanju preiskav spoštujejo pravila WTO Premagovanje tehničnih ovir- sporazumi MRA 15 Tehnične ovire v obliki vedno bolj dragih tehničnih standardov so pogosta ovira pri mednarodni trgovini z blagom. Sporazumi o medsebojnem priznavanju (MRA) proizvajalcem omogočajo, da skladnost njihovih izdelkov z zahtevami tretjih držav ocenjujejo ustanove v državi proizvajalki (izvoznici). S tem se proizvajalcem zmanjšajo stroški in skrajša čas dostopa na tržišče. EU si prizadeva za napredek pri sprejemanju sporazumov MRA (Bobek in Živko 2002, 43) Javna naročila- sporazumi GPA 16 Multilateralnih pravil za urejanje javnih naročil v okviru WTO še ni. Glede na to, da pa javna naročila predstavljajo pomemben delež BDP-ja v posameznih državah, lahko postopki javnih naročil izkrivljajo trgovino na tem področju in zavirajo potencialni napredek (Bobek in Živko 2002, 43). Edini plurilateralni sporazum na tem področju je Sporazum o javnih naročilih (GPA) v okviru WTO, ki opredeljuje pravila o aktivnostih pri javnih naročilih in o zagotavljanju dostopa do trga. Število držav podpisnic sporazuma je omejeno. Trg javnih naročil znotraj EU je odprt tuji konkurenci, medtem ko pa imajo dostop na trge javnih naročil v tretjih državah zagotovljena le nekatera podjetja iz EU. EU igra aktivno vlogo pri promociji sporazuma GPA, zunaj okvira WTO pa je sklenila več bilateralnih sporazumov o javnih naročilih (Bobek in Živko 2002, 43-44) Zunanjetrgovinski sporazumi EU lahko z državami nečlanicami sklepa različne sporazume in dogovore o trgovini. V kontekstu te diplomske naloge so relevantni sledeči (Bobek in Živko 2002, 45-46): trgovinski sporazumi 17 so lahko preferencialni ali neprefencialni in urejajo trgovinsko menjavo med podpisnicami; sporazumi o gospodarskem sodelovanju 18 : z njimi se poleg trgovinske menjave ureja tudi sodelovanje tudi na drugih področjih (finance, sociala, transport itd.); pridružitveni sporazumi 19 vzpostavljajo intenzivnejše gospodarske vezi s prekomorskimi ali z evropskimi državami. Njihov namen je pospešiti trgovinsko menjavo in gospodarske odnose, spodbuditi dinamičen gospodarski razvoj in s tem napredek pridruženih držav, pa tudi pospešiti politični dialog med EU in pridruženimi članicami. 15 MRA- Mutual Recognition Agreement. 16 GPA-Agreement on Government Procurement. 17 Trade Agreements. 18 Co-operation Agreements. 19 Association Agreements. 13

14 3 EKONOMSKE ZNAČILNOSTI SREDOZEMSKIH PARTNERK Slika 1: Sredozemska regija v kontekstu SZTP EU Vir: ANIMA (2011a, 5). Po ocenah Evropske komisije se sredozemske države partnerke (SDP) soočajo z mnogimi izzivi (EK 2011d, 3): politični: Sredozemlje je regija, kjer konflikti ovirajo razvoj in regionalno sodelovanje, radikalizacija in terorizem ogrožata varnost, tranzicija v demokracijo pa je v večini držav še nedokončana; ekonomski: regija mora v prihodnjih desetih letih ustvariti 22 mio delovnih mest, produktivnost dela je še vedno nizka, intraregionalna ekonomska integracija pa nezadovoljivo nizka; socialni: v zvezi z bojem proti revščini in izključenosti, izboljšano distribucijo prihodka, migrantskimi tokovi, izboljšanjem izobrazbe, promocijo enakosti spolov, medkulturnim dialogom, kulturnim razvojem; globalni izziv trajnostnega razvoja: problemi podnebnih sprememb, degradacije okolja in pomanjkanja pitne vode. 3.1 Glavni makroekonomski kazalci Kot kaže Tabela 1, so za sredozemsko regijo značilne velike razlike v višini BDP p.c.: od EUR v Palestinski upravi do EUR v Libanonu in EUR v Izraelu. Izraelska relativno visoko raven BDP p.c. je primerljivo z ravnijo EU, preostale države pa se uvrščajo med države s srednjim do nizkim BDP. Temu ustrezno različni so tudi modeli gospodarskega razvoja: od držav, ki aktivno sodelujejo v svetovnem gospodarskem sistemu pa do tistih, ki jih karakterizirajo protekcionistične tendence (Kuiper in dell'aquila 2004, 23). Arabske države v regiji so tudi različno bogate z naravnimi viri: Alžirija, Sirija in Libija so izvoznice nafte in zemeljskega plina, medtem ko med države, ki teh virov proizvedejo malo oziroma jih morajo uvažati spadajo Egipt, Jordanija, Libanon, Maroko, Tunizija in Palestinska uprava (WEF in OECD 2011, 42). 14

15 Tabela 1: Makroekonomski kazalci Država BDP p.c. v 2009 (tekoče cene, v EUR) Rast BDP v 2010 (na letni ravni, v %) St. inflacije v 2010 (CPI, sprememba na letni ravni, v %) Št. prebivalcev v 2010 (v mio) St. brezpos. v 2009 (v % celotne delovne sile) EU-27 (***) ,8 2,1 (#) 501,1 9,0 Izrael ,7 2,7 7,6 7,7 Libanon ,0 4,0 4,2 6,4 Tunizija ,7 4,4 10,5 14,2 (2008, **) Alžirija ,0 3,9 35,5 10,2 Maroko ,7 1,0 31,9 9,1 Jordanija (2005) 3,1 5,0 6,0 12,9 (**) Egipt ,1 11,3 81,1 9,2 Sirija ,2 4,4 20,5 8,4 (2007, **) Palestinska uprava n.p. 2,8 (2009 *) 4,1 24,5 primarni sekundarni terciarni v %) EU-27 1,8 25,1 73,1 0, (##) Izrael 2,5 31,2 64,7 1, Libanon 4,5 15,9 79,7 0, Tunizija 10,6 (2010) 34,6 54,8 1, Alžirija 8,1 61,6 30,2 1, Maroko 16,6 32,3 51 1, Jordanija 4,4 30,3 65,2 2, Egipt 14,4 39,5 45,8 1, Sirija 17,7 28,2 54,1 2, Palestinska uprava Struktura BDP v 2011 po sektorjih (v % BDP) Rast populacije v 2010 (na letni ravni, Površina (km2) 3,7 13,6 82,7 2, Vir podatkov za rast BDP, trgovino z blagom in storitvami, število prebivalcev, rast populacije: World Bank-World development indicators. Vir podatkov za BDP p.c., stopnjo brezposelnosti: EK 2011h. Vir podatkov za strukturo BDP-ja po sektorjih: CIA-The World Factbook. Vir podatkov za površino ozemlja: CASE 2009b, 13. Opombe: *-vir podatkov: EK 2011h. **-vir podatkov: World Bank- World development indicators. ***vir podatkov: Eurostat. #-harmoniziran indeks potrošniških cen, ni popolnoma primerljiv s CPI. ##- vir podatkov CIA- The World Factbook. 15

16 Stopnja ekonomske integacije arabskih trgov v mednarodne trge je pomanjkljiva: stopnja trgovine arabskih držav s preostankom sveta je nizka in ostaja pod stopnjo držav s primerljivo stopnjo razvitosti in dohodka p.c. Nezadostno učinkovitost teh gospodarstev na mednarodnih trgih potrjuje tudi omejena razpršenost trgovinskih tokov 20 (Romagnoli in Mengoni 2008, 72, povz. po ERF 2002). Preko evro-sredozemskih pridružitvenih sporazumov in s političnimi reformami, predstavljenimi v okviru akcijskih planov Evropske sosedske politike, se je večina vlad držav SDP usmerila k ambicioznim gospodarskim reformam na področju trgovine, davkov, finančnih sistemov in splošne gospodarske liberalizacije. Te reforme so vodile k povečanju tujih investicij ter izvoza in posledično rasti BDP-ja med 5 in 7% v večini SDP v preteklih letih (EK 2011d, 8). Od začetka Barcelonskega procesa l so SDP bistveno gospodarsko napredovale, a brezposelnost (delno zaradi demografskih trendov) ostaja visoka (ibid., 8). Mladi (pod 30 let) predstavljajo v SDP pomemben delež (skoraj 50%) celotnega prebivalstva (ibid, 50). Po projekcijah se bo število delovno aktivne populacije med l in l povečalo za okoli 2,5 mio ljudi letno; iz 129 na 154 mio. Da bi se ta rast lahko absorbirala, bi morala zaposlenost rasti približno za 3% letno. A podatki kažejo pretežno nespremenjene stopnje brezposelnosti v višini 10-13% v Egiptu, Jordaniji, Maroku in Tuniziji (de Gucht 2011, 3). Dosežena gospodaska rast se zaradi visoke rasti prebivalstva in še posebej zaradi visoke rasti števila delovno aktivne populacije ne izkazuje v smislu povečanja zaposlenosti, povečanja dohodka p.c. in povečanja realnih stopenj plač. Pogostnost revščine v regiji variira: od 7% v Jordaniji in Tuniziji do 44% v Egiptu. Makroekonomske stabilizacijske politike so se izboljšale, kar je razvidno iz padca stopnje inflacije v regiji (12% v l. 1995) in zmanjšanja javnofinančnega primanjkljaja (EK 2011e, 7-8). Kot navaja de Gucht (2011, 2) je stanje javnih financ v SDP problem strukturne narave; pozitivni trend preteklih par let na tem področju pa je ogrožen zaradi gospodarske krize in revolucij arabske pomladi, saj je javni sektor postal predmet visokih pričakovanj, ob čemer pa je tudi do sedaj že imel (pre)velik vpliv na gospodarstvo. Poročilo o konkurenčnosti arabskih držav navaja, da so se z aktualno arabsko pomladjo izrazili glavni strukturni problemi arabskih držav na Bližnjem Vzhodu in v severni Afriki: visoke stopnje brezposelnosti (posebno mladih, žensk ter visoko izobraženih), globoko zakoreninjena korupcija ter pomanjkanje transparentnosti, napihnjen javni sektor z državnimi podjetji in investicijsko dejavnostjo, kar izkrivlja trg dela in izrinja zasebni sektor, ter nizke stopnje ustanavljanja novih podjetij. Obenem pa za mnoge države regije visoka odvisnost od uvoza hrane in goriv predstavlja močno izpostavljenost nihanju cen tega blaga na trgih (WEF in OECD, 43-45). Negativni učinki svetovne gospodarske krize v regiji lahko vključujejo zmanjšanje izvoza v EU, upad turističnih tokov ter nakazil migrantov ter zmanjšanje neposrednih tujih investicij (EK 2011d, 8). 20 [Na splošno] kaže regija tradicionalno polarizirana tržišča: polovica celotne trgovine je usmerjena k industrializiranim državam, v večini v evropske države (zaradi zgodovinskih in političnih vezi), čeprav se ob evropskih postali aktualni tokovi proti vzhodnoazijskim državam. 16

17 3.2 Ocena poslovne klime Poslovna klima zagotovo vpliva na investitorjevo oceno poslovnih priložnosti v državi in na odločitve za investiranje. Svetovna banka razvršča države sveta glede na njihovo poslovno klimo in glede na izvedene spremembe za izboljšanje le-te (CASE 2009a, 63). Dosežena uvrstitev oz. t.i.. 'Doing business' rang temelji na povprečju ocene sledečih desetih vidikov poslovnega okolja v državi: vzpostavitev poslovanja, postopki v zvezi z gradbenimi dovoljenji, delovna zakonodaja, dostop do virov financiranja, zaščita investitorjev, davčni sistem, izvozni in uvozni postopki, postopki v zvezi s prometom nepremičnin, sodni sistem na področju reševanja gospodarskih sporov, značilnosti stečajnih postopkov (ASCAME 2009, 30). Slika 2 prikazuje dosežena mesta (izmed 183-ih držav sveta) za sredozemske države, ki so podpisale pridružitvene sporazume z EU ter za Sirijo in Turčijo. Z izjemo Izraela in Tunizije (ter Turčije) se ocene poslovne klime v SDP nahajajo bistveno pod ocenami novih članic EU 21. Slika 2: Ocena poslovne klime v SDP (2010) Sirija Alžirija Palest. uprava Maroko Libanon Jordanija Egipt Turčija Tunizija Izrael Rang 'Ease of doing business' Vir podatkov: WB in IBRD (2010, 4). Povprečje sredozemske regije je precej nizko: 92. mesto izmed 183 držav. Večina sredozemskih držav je v zadnjih petih letih izboljšala svojo uvrstitev z reformiranjem pogojev za poslovanje, kot so potrebni postopki, čas in stroški za vzpostavitev poslovanja (ASCAME 2009, 31). SDP so dosegle nizko uvrstitev na sledečih področjih: a) postopki v zvezi z gradbenimi dovoljenji b) zaščita investitorjev ter c) implementacija pogodb. Ta tri področja pa so izjemno pomembna za potencialne investitorje (CASE 2009a, 63). Analiza desetih vidikov 'Doing Business' je tako pokazala, da je vzpostavitev poslovanja preprosta in relativno manj draga v Egiptu, Tuniziji in Turčiji, relativno dražja pa v Palestinski upravi, Alžiriji in Jordaniji. Trg dela je relativno bolj tog v Maroku in Turčiji, relativno bolj fleksibilen pa v Jordaniji. Postopki v zvezi s prometom nepremičnin so dobro opredeljeni in zaščiteni v Izraelu in Alžiriji, medtem ko je Turčija na tem področju dosegla 21 Za primerjavo: Slovenija je v l dosegla 42. mesto. 17

18 nižje točke. Stroški dostopa do finančnih virov so relativno višji v Siriji, Jordaniji in Alžiriji. Zaščita investitorjev je relativno višja v Maroku, v Palestinski upravi pa nezadostno urejena. Prekomejno trgovanje je relativno preprosto v Egiptu, v Alžiriji in Siriji pa dražje. Sodni sistem na področju trgovinskih sporov ni dovolj učinkovit v Siriji in Egiptu, v Turčiji pa je implementacija pogodb relativno preprosta zaradi preprostosti postopkov (ASCAME 2009, 32). Kazalniki gospodarnosti vladanja kažejo na institucionalno šibkost in korupcijo v večini držav. To pa ima negativen vpliv na poslovno okolje, konkurenčnost ter privlačnost za domače in tuje investitorje (EK 2011e, 8). 3.3 Neposredne tuje investicije (NTI) Slika 3: Obseg najavljenih NTI v SDP (v mio EUR) Vir: ANIMA-MIPO (2011,1). Opomba: s svetlo sivo barvo je označena hipotetična vrednost za 4. kvartal l Iz Slike 3 je razvidno, da je v l prvič po l prišlo do povečanja najavljenih NTI, vendar pa je bil v prvih treh kvartalih l zaznan nov upad. Vzroki za to so trenutne spremembe političnih razmer v več sredozemskih državah, pa tudi evropska dolžniška kriza. Število napovedanih projektov NTI v SDP je v l za 26% manjše kot v primerljivem obdobju l Velik upad je zaznan tudi v vrednosti napovedanih NTI v l (-34%). Še večji je padec t.i. partnerskih projektov 22 (-38%) (ANIMA-MIPO 2011, 1-2). Padec števila napovedanih NTI je večji v državah, kjer se spreminjajo politične razmere (Tunizija, Egipt, Libija, Sirija) ter v njihovi bližnji soseščini (Libanon in Jordanija). Izjemi sta Alžirija in Maroko, kjer naj ne bi prišlo do sprememb v primerjavi z l (ANIMA- MIPO 2011, 1-2). V obdobju so bile tri glavne destinacije NTI (ne glede na državo izvora) Turčija, Egipt in Izrael. Na drugi strani so bili rezultati za države Magreba- z izjemo Tunizije- slabši (ANIMA 2011b, 13). 22 Partnerski projekti so definirani kot projekti, kjer tuje podjetje vstopi na trg skupaj s partnerjem ali pa odpre lokalno predstavništvo (lokalno podružnico, mrežo ). 18

19 V treh četrtletjih l pa sta bili najbolj privlačni destinaciji za NTI v regiji Turčija in Izrael: Izrael je pritegnil četrtino projektov celotne regije, Turčija pa z 8 mlrd EUR rekordno tretjino (ANIMA-MIPO 2011, 2). Slika 4: Število najavljenih NTI v SDP po poreklu Vir: ANIMA-MIPO (2011, 3). Opomba: *- projekcija za 4. kvartal l Poreklo NTI se po posameznih državah sredozemske regije zelo razlikuje, kar je odsev kulturnih in drugih vezi med državo prejemnico in državo izvora NTI. Tako npr. NTI iz EU predstavljajo 65% vseh NTI v Maroku, a le 5% vseh NTI v Jordaniji. Investicije s poreklom v Zalivskih državah in v državah Bližnjega Vzhoda ter Severne Afrike (MENA) prevladujejo v Tuniziji in Jordaniji. Investicije iz ZDA in Kanade pa dominirajo v Izraelu, kjer predstavljajo 87% vseh NTI (CASE 2009a, 62). Kot kaže Slika 4, so najavljene NTI iz evropskih držav dolžniški krizi navkljub še vedno predstavljale skoraj polovico vseh najavljenih NTI v regiji. Zaznana je tudi stabilnost najav iz ZDA in Kanade. V treh četrtletjih l se je tako delež investicij iz Severne Amerike povečal na tretjino vseh NTI. Najave NTI iz vseh drugih držav oz. regij so upadle, tako so investicijski nameni iz Zalivskih držav 23 padli na najnižjo raven od l in so predstavljali le 8% vseh NTI (v primerjavi s 15%-im povprečjem preteklih let) (ANIMA- MIPO 2011, 3). Razvoj dinamike investicij v regiji bo odvisen od političnih razmer v posamezni državi in globalnih ekonomskih pogojev. Po napovedih Svetovne banke naj bi se tokovi NTI v SDP v l še zmanjšali, v l pa naj bi prišlo do okrevanja. Na srednji in dolgi rok pa regija ostaja privlačna zaradi gospodarskih in demografskih dejavnikov (ibid., 3). 23 Zalivske države (Gulf): Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Katar, Kuvajt, Bahrajn, Oman. 19

20 Slika 5: NTI v SDP po sektorjih (kumulativa , v mio EUR) 60,000 50,000 40,000 30,000 20,000 10,000 0 kumulativa Vir podatkov: ANIMA (2011b, 16). Analiza NTI po sektorjih (Slika 5) kaže, da so največji prejemnikii v regiji naslednji sektorji: a) energetika; b) bančništvo, zavarovalništvo in druge finančne storitve; c) gradbeništvo in javna dela; č) telekomunikacije ter d) sektor steklocementa, rudnin, papirni in lesni sektor. Tako je bilo tudi v l. 2010, čeprav je med temi sektorji opaziti določeno rotiranje mest (ANIMA 2011b, 15). V l je bil zaznan upad NTI v turizmu, prehrambenem, kemičnem sektorju in pri nepremičninah, rast pa v bančništvu, trgovini, logistiki, elektroniki, inženiringu (ANIMA 2011a, 16). V tistih arabskih državah, ki niso bogate z naravnimi viri, so bile NTI v večini usmerjene v neizvozne sektorje (telekomunikacije, turizem, gradbeništvo), delež NTI v proizvodni sektor 24 pa je bil primerjalno nizek. To nakazuje, da izvozni sektor v arabskih državah ni bil konkurenčen in privlačen za NTI in da NTI niso gonilo izvoza (WEF in OECD 2011, 58). V sredozemsko regijo vlagajo različni tipi investitorjev: t.i. offshore investitorji, ki jih pritegnejo zaloge zemeljskega plina in nafte v Alžiriji, Libiji, Maroku in Tuniziji; evropski investitorji se osredotočajoo na ustanavljanje t.i. joint venture projektov ali pa kupujejo lokalna mala in srednje velika podjetja; investitorji iz Zalivskih držav izkazujejo povečan interes za turistični sektor, ki se na obalah vzhodnega Sredozemlja hitro razvija; investitorji iz hitro razvijajočih se držav (Indija, R Koreja) pa vlagajo tudi v sektorje, kot so proizvodnja motorjev, gnojil, informacijska tehnologija (Adamo in Garonna 2009, 78). Intraregionalne NTI (med državami sredozemske regije) ostajajo s 3% vseh NTI na nizki ravni, kar je obenem indikator nizke stopnje integracije znotraj regije. Turčija je gonilna sila regije z 22 projekti 25 v l. 2010, kar predstavlja povečanje v primerjavi z l (9 projektov); večinoma pa se usmerja na države Mašreka (ANIMA 2011b, 12). 24 Tekstilni sektor, sicer vodilni v regiji, pritegne le majhen delež NTI (128 mio EUR v l. 2010) (ANIMA 2011b, 15). 25 Od tega 9 NTI in 13 partnerstev. 20

21 4 SZTP EU DO SREDOZEMLJA 4.1 Začetki evro-sredozemskega integracijskega procesa Začetki integracije južnega Sredozemlja z EU segajo daleč v zgodovino in zajemajo dve generaciji sporazumov: od unilateralnih preferenc in nevzajemne obravnave do sporazumov o sodelovanju in pridružitvenih sporazumov. Glavne značilnosti teh sporazumov so bile koncesije v trgovanju z državami južnega Sredozemlja, ki so bile podeljene s strani EU. Prva generacija evro-sredozemskih pridružitvenih sporazumov z izbranimi sredozemskimi državami, ki je omogočila prosti dostop izvoza njihovih industrijskih izdelkov na tržišča EU, je bila sklenjena že v ih letih (Cieslik in Hagemejer 2009, 347). Zaradi posebnega zgodovinskega, ekonomskega in političnega interesa v Sredozemlju je Evropska komisija l začela izvajati t.i. Globalno sredozemsko politiko 26, katere namen je bil omogočiti nediskriminatorne trgovinske koncesije vsem državam Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike (ibidem, povz. po Tovias, 1977). Glavni cilj te politike je bil zaključiti preferencialne trgovinske sporazume za industrijske izdelke med EU in vsako državo ter ponuditi koncesije za izvoz kmetijskih izdelkov v EU, ki je zadostil pogojem skupne kmetijske politike EU. Liberalizacija v okvirju Globalne sredozemske politike je bila unilateralna (z izjemo Izraela, kjer je bila zahtevana vzajemnost) in večina trgov držav Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike je ostala zaščitena z visokimi carinskimi tarifami do sredine ih (ibidem, 347). Nadaljnja liberalizacija uvoza blaga iz sredozemskih držav v EU je sledila po t.i. južni širitvi EU l (pristop Španije in Portugalske). EU je namreč po tej širitvi sklenila z državami Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike novo serijo t.i. prilagoditvenih sporazumov 27 z namenom zmanjšati nastalo povečano diskriminacijo na področju carinske tarife med tistimi sredozemskimi državami, ki so pristopile v EU in tistimi, ki so ostale zunaj EU. Rezultat te politike je bila odstranitev vseh carinskih omejitev za izvoz industrijskih izdelkov iz držav Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike do l (ibidem, 348). 4.2 Barcelonska deklaracija Na ministrski konferenci v Barceloni l so se zbrali ministri za zunanje zadeve iz petnajstih držav članic EU in dvanajstih sredozemskih držav (Alžirija, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Maroko, Palestinska uprava, Sirija, Tunizija, Turčija ter Ciper in Malta). S podpisom Barcelonske deklaracije se je začelo novo obdobje odnosov med EU in Sredozemljem (CASE 2009a, 25). Z Barcelonsko deklaracijo so države podpisnice ustanovile multilateralen in trajen okvir odnosov, temelječih na duhu partnerstva, z glavnim ciljem preoblikovati Sredozemlje v območje dialoga, izmenjave in sodelovanja, kar bi zagotovilo mir, stabilnost in napredek (EK 2011a). 26 Global Mediterranean Policy. Države, vključene v to politiko so bile: države Magreba in države Mašreka, Izrael, Libija, Turčija, Ciper, Malta, bivša SFRJ ter (pred vstopom v EU) Grčija, Španija in Portugalska. 27 Adaptation Agreement. 21

22 4.3 Evro-sredozemsko partnerstvo 28 Evro-sredozemsko partnerstvo (ESP), oblikovano z Barcelonsko deklaracijo, imenovano tudi Barcelonski proces, se je osredotočilo na tri ključne vidike partnerstva (EK 2011a): politični in varnostni vidik: cilj je ustvariti skupno območje miru in stabilnosti. gospodarski in finančni vidik: cilj je ustvariti območje skupnega napredka. družbeni, kulturni in človekoljubni vidik: cilj je razvoj človeških virov, spodbujanje razumevanja med kulturami in izmenjava med civilnimi družbami Politično in varnostno partnerstvo Udeleženci Barcelonske konference so se zavezali vzpostaviti redni politični dialog, ki bo dopolnjeval bilateralnega. Dodatno so si zastavili številne skupne cilje na področju notranje in zunanje stabilnosti. Podpisnice so potrdile zavezanost k: delovanju v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, Splošno deklaracijo človekovih pravic in drugimi obveznostmi, ki izhajajo iz mednarodnega prava; spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in medsebojni izmenjavi informacij v zvezi s temi področji; razvijanju vladavine prava in demokracije v svojih političnih sistemih, obenem pa priznale pravice vsake partnerke do izbire in razvoja njenega lastnega političnega, družbeno-kulturnega, gospodarskega in pravosodnega sistema; spoštovanju suverene enakosti in enakosti pravic ljudi ter njihove pravice do samoodločbe; spoštovanju ozemeljske celovitosti, principov neposeganja v notranje zadeve drugih partnerk in k miroljubnemu reševanju sporov; boju proti terorizmu, organiziranemu kriminalu in drogam; krepitvi regionalne varnosti in sodelovanju pri preprečevanju širjenje orožja za množično uničevanje Gospodarsko in finančno partnerstvo Za dosego namena tega partnerstva, torej ustvarjanje območja skupnega napredka v Sredozemlju, je potreben trajnostni in uravnotežen družbeno-gospodarski razvoj, izboljšanje življenjskih pogojev ljudi, povečanje stopnje zaposlenosti in spodbujanje regionalnega sodelovanja in integracije. Za uresničitev navedenih ciljev so EU in partnerke sklenile gospodarsko in finančno partnerstvo, ki temelji na: postopni vzpostavitvi območja proste trgovine; gospodarskem sodelovanju in usklajenem delovanju na relevantnih področjih; povečanju finančne pomoči sredozemskim partnerkam s strani EU. Območje proste trgovine se bo oblikovalo s sklepanjem novih evro-sredozemskih pridružitvenih sporazumov (integracija smeri sever-jug) ter s sklepanjem prostotrgovinskih sporazumov med samimi sredozemskimi partnerkami (integracija smeri jug-jug). Kot ciljni rok za oblikovanje območja proste trgovine je bilo določeno l Za dosego tega cilja naj bi podpisnice postopoma, v skladu z dogovorjenimi roki odpravile carinske in 28 Povzeto po EK 2011a. 22

23 necarinske ovire pri trgovini z industrijskimi proizvodi. Trgovina s kmetijskimi pridelki naj bi bila liberalizirana postopno, prav tako bo postopno liberaliziran storitveni sektor. Z namenom poenostavitve vzpostavitve evro-sredozemskega območja proste trgovine so EU in sredozemske partnerke določile naslednja 4 prioritetna področja: prevzem ustreznih ukrepov v zvezi s pravili o poreklu blaga (uvedba kumulacije porekla), certificiranjem, zaščito pravic intelektualne in industrijske lastnine in konkurenco; sledenje in razvoj politik, ki temeljijo na principih tržnega gospodarstva in integracije gospodarstva ob upoštevanju potreb in stopnje gospodarskega razvoja posamezne države partnerke; prilagajanje in modernizacija gospodarskih in družbenih struktur, pospeševanje in razvoj zasebnega sektorja, nadgradnja proizvodnega sektorja in vzpostavitev primernega institucionalnega in regulatornega okvirja za tržno gospodarstvo, programi pomoči za zmanjševanje negativnih družbenih posledic zaradi prilagajanja; pospeševanje mehanizmov za spodbujanje transferja tehnologij. V delovnih programih pa so zasnovani praktični ukrepi za pospeševanje proste trgovine, kot so npr. harmonizacija carinskih pravil in postopkov, harmonizacija standardov in odstranjevanje neupravičenih tehničnih ovir v trgovini s kmetijskimi izdelki. Povečanje gospodarskega sodelovanja in usklajenega delovanja na relevantnih področjih med EU in sredozemskimi partnerkami se prvenstveno nanaša na naslednja področja: investicije in varčevanje: SDP morajo za gospodarski razvoj postopoma odstraniti ovire za tuje investicije in spodbujati notranje varčevanje. V skladu z Deklaracijo bi oblikovanje okolja, privlačnega za investiranje, vodilo do transferja tehnologije, povečanja proizvodnje in izvoza. Delovni program osvetljuje pomembnost osredotočanja tako na opredelitev teh ovir za investiranje kot ukrepov (vključno z bančnim sektorjem) za pospeševanje investicij; regionalno sodelovanje kot ključni dejavnik pri pospeševanju oblikovanja območja proste trgovine; industrijsko sodelovanje in podpora za mala in srednje velika podjetja; pospešitev sodelovanja na področju varstva okolja; spodbujanje vloge žensk pri razvoju; ustvarjanje skupnih instrumentov za ohranitev in racionalno upravljanje ribjih jat; razvoj dialoga in sodelovanja v energetskem sektorju; razvoj sodelovanja na področju upravljanja z vodnimi viri; modernizacija in prestrukturiranje kmetijstva. Na drugih področjih, ko so npr. transportna infrastruktura, razvoj informacijskih tehnologij, modernizacija telekomunikacij pa so podpisnice sestavile prednostni seznam. Prav tako so se zavezale k spoštovanju mednarodnega pomorskega prava, spodbujanju sodelovanja med lokalnimi oblastmi, sodelovanja na področju regionalnega planiranja in izmenjavi statistik. 23

24 Za oblikovanje območja proste trgovine in uspešnost Evro-sredozemskega partnerstva kot celote je potrebno večje finančno sodelovanje in povečana finančna pomoč sredozemskim partnerkam s strani EU Družbeno, kulturno in človekoljubno partnerstvo Z Barcelonsko deklaracijo so se podpisnice zavezale ustanoviti tudi partnerstvo na področju družbenih, kulturnih in človekoljubnih zadev z namenom približevanja in povezovanja ljudi in spodbujanja medsebojnega razumevanja. Partnerstvo temelji na kompromisu med prepoznavanjem in obojestranskem spoštovanju različnih tradicij, kultur in civilizacij v celotnem Sredozemlju ter promociji skupnih korenin. Barcelonska deklaracija in njen delovni program poudarjata: pomen medkulturnega in medreligijskega dialoga; pomen vloge medijev pri spodbujanju razumevanja med kulturami; razvoj človeških virov na področju kulture: kulturna izmenjava, znanje tujih jezikov, izvajanje izobraževalnih in kulturnih programov; pomen zdravja, družbenega razvoja, spoštovanje temeljnih družbenih pravic; pomen doprinosa civilne družbe k ESP; sodelovanje na področjih problematike ilegalne imigracije, boja proti terorizmu, trgovanja z drogami, organiziranega kriminala, korupcije Pridružitveni sporazumi Cilj Evro-sredozemskega partnerstva, postopno oblikovanje evro-sredozemskega območja proste trgovine, bi se naj realiziral s sklopom evro-sredozemskih pridružitvenih sporazumov (med EU in SDP) in prostotrgovinskimi sporazumi med samimi SDP. Medtem ko Unija za Sredozemlje (UfM) predstavlja glavni regionalni forum, pa odnose med EU in SDP pa v glavnem urejajo (evro-sredozemski) pridružitveni sporazumi (EK 2011b). Razen Sirije je vsaka sredozemska država, ki je pripadala Evro-sredozemskemu partnerstvu (le-to je zdaj integrirano v UfM), sklenila pridružitvene sporazume z EU. Libija sicer je članica UfM, vendar ni bila članica ESP 29 (ibidem). Kot je razvidno iz Tabele 2, je bila Tunizija prva sredozemska država, ki je podpisala pridružitveni sporazum v l Čeprav se pridružitveni sporazumi razlikujejo v podrobnostih glede na državo podpisnico, pa so jim skupne naslednje teme: politični dialog, spoštovanje človekovih pravic in demokracije, postopno oblikovanje prostotrgovinskega območja, določbe v zvezi s t.i. globoko integracijo (intelektualna lastnina, storitve, javna nabava, politika konkurence, državna pomoč, monopoli), gospodarsko sodelovanje ter sodelovanje na področju družbeno-kulturnih zadev. Glede na širok nabor tem bi imela popolna implementacija pridružitvenih sporazumov pomemben učinek na (gospodarske) odnose med SDP in EU (Kuiper in dell'aquila 2004, 13). 29 Pogajanja o okvirnem sporazumu so se začela novembra

25 Tabela 2: Evro-sredozemsko partnerstvo: pridružitveni sporazumi in sporazumi o gospodarskem sodelovanju Datum podpisa Ratifikacija Alžirija Egipt Izrael Jordanija Libanon Maroko Palestinska uprava Interim pridružitveni sporazum 1997 Sirija Inicializacija pridružitvenega sporazuma v 2008 Tunizija Turčija Carinska unija EU-Turčija Libija Status opazovalke od 1999 Vir: CASE (2009a, 27). Temeljne sestavine pridružitvenih sporazumov, ki imajo neposredni vpliv na ekonomsko integracijo sredozemskih držav z EU pa so naslednje (CASE 2009a, 26-28): 1. zakonsko zavezajoče določbe: postopna liberalizacija uvoza industrijskega blaga z izvorom v podpisnici (izvzemajoč določeno industrijsko blago). Blago mora imeti certifikat, ki je v skladu s pravili o bilateralni kumulaciji izvora z EU, Alžirijo in Marokom; izjeme obstajajo na področju mlade industrije; industrije, ki je v procesu prestrukturiranja in z posledičnimi resnimi socialnimi posledicami; blago s kmetijsko komponento pa je predmet pravil EU o uvozu kmetijskih pridelkov. stopnja liberalizacije kmetijskih in ribiških izdelkov je predmet natančnih pravil o odstranitvi ali zmanjšanju carinskih tarif in tarifnih kvot- za tiste dobrine, ki so opredeljene v pridružitvenem sporazumu. partnerki naj zagotovita primerno zaščito intelektualne, industrijske in komercialne lastnine v skladu z najvišjimi mednarodnimi standardi; zaščita naj zagotavlja učinkovite načine za uveljavitev teh pravic. 2. zakonsko nezavezujoče določbe in klavzule o sodelovanju: razširitev določb pridružitvenega sporazuma na pokritje pravice do ustanovitve podjetja ene podpisnice sporazuma na ozemlju druge; 25

26 večja zavezanost k spoštovanju obvez WTO-GATS, še posebej obveze nuditi vzajemno MFN 30 obravnavo v storitvenih sektorjih; uveljavljanje pravil o konkurenci; zavezanost k intraregionalni trgovini; ukrepi za pospeševanje in zaščito investicij; sodelovanje na področju standardizacije in ugotavljanja skladnosti; poenostavljanje trgovine v smislu poenostavitve carinskih postopkov, uporabe enotne carinske listine, uvedbe dobrega tranzitnega sistema z EU. Pridružitveni sporazumi se torej nanašajo v večini na blagovno trgovino, dopolnjujejo pa jih številna dodatna pogajanja za dodatno liberalizacijo trgovine s kmetijskimi pridelki, za liberalizacijo trgovine s storitvami in investicijami ter za vzpostavitev bilateralnega mehanizma za reševanje sporov na področju trgovine (EK 2011b). Bistvena razlika med pridružitvenimi sporazumi in preteklimi sporazumi o gospodarskem sodelovanju je (razen v primeru Izraela), da pridružitveni sporazumi temeljijo na vzajemnosti, ne pa na enostranskih koncesijah, dodeljenih sredozemskim državam s strani EU. Vzajemnost pa ni omejena le na industrijske izdelke, ampak se nanaša tudi na kmetijske pridelke. Posledično za SDP to pomeni kvazi enostransko uvajanje preferencialnih ukrepov za izvoz evropskih podjetij (Kuiper in dell'aquila 2004, 13). Asimetrični načrt liberalizacije predvideva za SDP prehodno obdobje dvanajstih let do popolne implementacije sporazuma [torej do prehoda na prosto trgovino z EU]. Izjema je Izrael, ki je moral to storiti takoj (Bobek in Živko 2002, 60). 4.4 Barcelona 2005: Petletni delovni program 31 Leta 2005, ob deseti obletnici Barcelonske pogodbe se je sestal Evro-sredozemski vrh in potrdil delovni program, s katerim naj bi se izpeljali cilji Barcelonske deklaracije. Delovni program je bil oblikovan z namenom oblikovanja evro-sredozemskega prostotrgovinskega območja do l Vseboval je korake, ki naj bi pospešili ukrepe za liberalizacijo trgovine med EU in SDP (iz pridružitvenih sporazumov) ter korake za pospešitev nadaljnje ekonomske integracije znotraj SDP. Glavni elementi tega t.i. Zemljevida za 2010 so bili: postopna liberalizacija trgovine s kmetijskimi pridelki, predelanimi kmetijskimi izdelki in izdelki iz rib; z možnim izbranim številom izjem in urniki za postopno in asimetrično uveljavitev ob upoštevanju razlik in individualnih značilnosti kmetijskega sektorja v različnih državah. Ukvarjali bi se naj tudi z netarifnimi aspekti liberalizacije trgovine s kmetijskimi izdelki. Pogajanja s SDP se naj bi začela v najkrajšem možnem času; postopna liberalizacija trgovine s storitvami- začetek pogajanj na prostovoljni bazi v najkrajšem možnem času; 30 MFN- most favoured nation oziroma načelo največjih ugodnosti pravi, da nobena država članica WTO ne sme biti obravnavana nič manj ugodno kot katerakoli druga država članica (odobrene ugodnosti za uvoz iz ene države morajo veljati tudi za uvoz iz drugih držav članic). 31 Povzeto po CASE 2009a,

27 pomoč pri pospeševanju sklepanja prostotrgovinskih sporazumov med SDP, pospeševanje drugih regionalnih sporazumov in bilateralnih trgovinskih sporazumov; aktivnosti za ratifikacijo Agadirskega sporazuma do konca l. 2005; usklajevanje na področju standardov, tehnične zakonodaje, ugotavljanja ustreznosti; zagotavljanje podpore na teh področjih in na ta način omogočiti osnovo za pogajanja o sporazumih ACAA 32 ; odstranitev tehničnih ovir za trgovino do l. 2010; ukrepi za ustvarjanje pogojev, ki bi omogočali bistveno povečanje stopnje investiranja EU v SDP; pospešitev stopnje investiranja v regiji s podpiranjem regionalnih programov in mrež; ustanovitev namenske skupine za preiskovanje načinov in možnosti v tej smeri. 4.5 Evropska sosedska politika (ENP) 33 Evropska sosedska politika je bila razvita za nove sosede EU po njeni širitvi v l Barcelonski proces poteka vzporedno s širšo politiko Evropske sosedske politike, katere cilj je doseči poglobljeno ekonomsko integriranje med EU in njenimi sosedami. ENP sega preko obstoječih odnosov in omogoča globlje politične odnose in ekonomsko integriranje. Ob prosti trgovini z blagom in storitvami bo to zahtevalo pravno zavezujoče določbe o vključitvi problematike v zvezi z trgovinskimi in ekonomskimi regulacijami, intelektualno lastnino, javno nabavo, konkurenco in poenostavitvijo trgovine. ENP poleg večine sredozemskih držav vključuje še vzhodnoevropske sosede (CASE 2009a, 31). Osrednji element ENP so bilateralni ENP akcijski načrti, ki so dogovorjeni med EU in vsako državo partnerko. Čez čas bi naj ti akcijski načrti- ob upoštevanju raznolikosti posameznih držav- dosegli ciljno poglobljeno integracijo (ibid., 31). Prva faza proti temu cilju se je začela z implementacijo ENP bilateralnih akcijskih načrtov z določeno agendo o političnih in gospodarskih reformah s kratko- do srednjeročnimi prioritetami (ibidem). Naslednji korak bodo poglobljeni in celoviti prostotrgovinski sporazumi, s čimer se bo postopoma liberalizirala vsa trgovina in določila regulatorna uskladitev, vključujoč področja pravic intelektualne lastnine, standardov, javne nabave, konkurence in poenostavitev trgovine. Akcijski načrti tudi vzpodbujajo partnerje k sklepanju bilateralnih ali regionalnih sporazumov za povečanje trgovine in investicij v smeri jug-jug (oziroma vzhod-vzhod) (ibidem, 31). EU na področju trgovine oziroma gospodarstva ponuja delež na njenem notranjem trgu (t.i. everything but institutions 35 ). Konvergenca proti EU acqui-ju se podpira z novimi finančnimi paketi (EK 2011f). 32 ACAA (Agreement on Conformity Assesment and Acceptance of Industrial Products) - Sporazum o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov. 33 European Neighbourhood Policy. 34 L so se EU pridružile Litva, Latvija, Estonija, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Slovenija, Malta in Ciper. 35 Vse razen institucij- se nanaša na možnost, da imajo sosede EU enako obravnavo in gospodarske prednosti članstva v EU (4 svobode!), razen sodelovanja v evropskih institucijah. Do tega naj bi prišlo skozi proces postopnega prilagajanja zahtevam o članstvu EU. 27

28 4.6 Unija za Sredozemlje Barcelonski proces je dobil l nov zagon kot Unija za Sredozemlje (UfM 36 ). UfM se sestoji iz vseh 27-ih držav članic EU in 16-ih partnerk iz južnega Sredozemlja in Bližnjega Vzhoda 37. Namen UfM je ob revitalizaciji Barcelonskega procesa tudi dvig politične ravni strateških odnosov med EU in njenimi južnimi sosedami. UfM ohranja zasnovo Barcelonskega procesa, vključno z raznimi pridružitvenimi sporazumi, obenem pa ponuja bolj uravnoteženo vodenje, povečano vidnost iniciative za državljane in zavezanost za konkretne regionalne in transnacionalne projekte (CASE 2009a, 32). Iniciativa prepoznava, da so dosežki na področju ekonomskega integriranja smeri jug-jug kljub stabilnemu napredku ostali pod svojim potencialom. Da bi SDP lahko izkoristile potencialne koristi globalizacije in proste trgovine z EU ter intraregionalne proste trgovine, bodo potrebne še nadaljnje in hitrejše reforme (ibid., 32). Gospodarske reforme, postopna prosta trgovina z industrijskimi izdelki z EU ter izboljšana gospodarnost v ekonomiji niso bili dovolj, da bi pritegnili domače in tuje investicije, ki pa so potrebne za dvig življenjskega standarda v regiji. Gospodarska rast je bila dobra, vendar ne zadostna; reforme so bile sicer opogumljajoče, vendar pod začetnimi pričakovanji. Prosta trgovina z EU je imela pozitiven vpliv na izvoz in investicije (ibid., 32). Skupen učinek vseh teh pomanjkljivosti pa je bil napredek, počasnejši od pričakovanega; nezadostna gospodarska rast ter nadaljnja demografska ekspanzija pa so še povečali vrzel v blagostanju med EU in večino sredozemskih držav in tako do realne ekonomske konvergence ni prišlo (ibidem, 32). Iniciativa UfM prepoznava, da obstoječa formula (trgovina+investiranje+sodelovanje) ostaja tako relevantna kot je bila z začetkom Barcelonskega procesa l. 1995, da pa je lahko bolj aktivna pri pospeševanju trgovine, investiranja in sodelovanja v regiji. Vendar pa EU opozarja, da je najbolj pomembno, da države v regiji izkoristijo ponujene priložnosti oziroma da postanejo le-te del njihove domače ekonomske politike. Če povzamemo, je v okvirju Evro-sredozemskega partnerstva prišlo do močnega pospeševanja multilateralnih in bilateralnih odnosov, vendar pa potrebuje kvalitativne in kvantitativne spremembe za pospešitev investicij, ustvarjanja delovnih mest in optimizacijo uporabe človeških virov (ibidem, 32). UfM ima zastavljene naslednje prednostne iniciative (EK 2011c): očiščenje Sredozemskega morja (vključno s priobalnimi območji in zaščitenimi morskimi območji); uvedba omrežja morskih in kopnih avtocest, ki bi povezovale pristanišča; izboljšanje železniških povezav z namenom poenostavitve pretoka ljudi in dobrin; skupni program civilne zaščite za preventivo, usposabljanje in ukrepanje v primeru naravnih in drugih katastrof; 36 Union for Mediterranean. 37 Države nečlanice EU so članice in opazovalke Barcelonskega procesa (Mavretanija, Maroko, Alžirija, Tunizija, Libija, Egipt, Jordanija, Palestinska uprava, Izrael, Libanon, Sirija, Turčija, Albanija) ter ostale sredozemske priobalne države (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Monako). 28

29 sredozemski načrt solarne energije, ki bo raziskoval možnosti za razvoj alternativnih virov energije v regiji; ustanovitev Evro-sredozemske univerze v Sloveniji l. 2008; iniciativa o razvoju sredozemskega podjetništva, ki podpira mala podjetja v regiji, jim nudi tehnično pomoč in dostop do finančnih virov. 4.7 Zemljevid za 2010 in naprej Smer ciljev v prihodnosti je bila zastavljena na 8. ministrski konferenci UfM l z Evro-sredozemskim zemljevidom za 2010 in naprej 38. Kot glavni cilji so bili določeni naslednji (EK 2011b): dokončati in okrepiti mrežo sporazumov o prosti trgovini v evro-sredozemskem območju (v smeri sever-jug in jug-jug); izvajanje konkretnih pobud, ki bodo Evo-sredozemsko partnerstvo bolj približale gospodarstvu oz. poslovanju (kratkoročni cilj); na dolgi rok preoblikovati pridružitvene sporazume in intraregionalne trgovinske sporazume v poglobljeno in celovito evro-sredozemsko območje proste trgovine. Glavni vidik Zemljevida je torej premik k take vrste ekonomskemu integriranju, ki seže preko same trgovine (t.i. plitva integracija 39 ) k liberalizaciji trgovine z vsem blagom in storitvami in harmonizaciji regulatornega okvirja, ki vpliva na trgovino. V ta namen so vključene tudi bolj zakonsko obvezujoče zaveze na področju sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov (SPS), tehničnih ovir v trgovini, zaščite pravic intelektualne lastnine, politike konkurence, javne nabave, poenostavljanja trgovine Drugi pomemben vidik je pospeševanje trgovine med SDP, kajti razvoj trgovine smeri jug-jug v primerjavi s trgovino z EU zaostaja. Uveljavljanje teh različnih politik in instrumentov pa bo zahtevalo politično voljo in podroben nadzor (CASE 2009a, 33). 4.8 Finančni instrumenti EU sodeluje z vsako od SDP in podpira gospodarske in socialne reforme. Pri tem upošteva specifične potrebe in značilnosti posamezne države. Ti programi so financirani z evropskim sosedskim partnerskim instrumentom (ENPI 40 ), v skladu s prioritetami, določenimi v regionalnih in deželnih strateških listinah. 41 Namen podpore je doseganje glavnih ciljev, zarisanih v akcijskih načrtih, ki jih je vsaka SDP sklenila z EU (EK 2011b). Do l je Evro-sredozemsko partnerstvo podpiral finančni instrument MEDA. Podpora iz naslova MEDA I ( ) in MEDA II ( ) je znašala 16 mlrd EUR iz proračuna Evropske Skupnosti. Za instrument ENPI, ki je nadomestil instrument MEDA, je značilna večja fleksibilnost in usmerjenost. Zneski, ki se alocirajo v individualne deželne programe, so odvisni od potreb in absorbcijske sposobnosti ter implementacije reform v posamezni SDP (ENPI 2011). 38 Euro-Mediterranean Trade Roadmap beyond Koncept plitve integracije se nanaša na odstranitev relativnih trgovinskih ovir ob prečkanju meje, kot so carinske tarife ali kvote. Globoka integracija pa je bolj kompleksna in vključuje politike in institucije, ki poenostavljajo trgovino z zmanjševanjem ali odpravitvijo regulativnih trgovinskih ovir 'onkraj meje'. 40 ENPI- European Neighbourhood and Partnership Instrument. 41 Regional and Country Strategy Papers. 29

30 Regionalni usmeritveni program (RIP 42 ) namenja v obdobju za podporo v okviru ENPI-ja južnemu Sredozemlju mio EUR, ki jih alocira po prioritetnih področjih. Največji delež virov (43%) je namenjen prioritetnemu področju, ki zajema regionalno integracijo, investicije, regulatorno konvergenco (vključno z cca. 30% celotnih sredstev za FEMIP). Sledi prioritetno področje, ki obravnava skupne regionalne institucije, ukrepe za spodbujanje zaupanja ter razvoj medijev (16% virov), prioritetno področje v zvezi s trajnostnim razvojem (15% virov) ter prioritetno področje, ki zajema socialno vključenost in kulturni dialog (EK 2011d, 54). Na področju pospeševanja investicij so aktivni Komisija in mreža ANIMA z regionalnim programom 'Invest in Med'. Evropska investicijska banka pa deluje na področju operacij tveganega kapitala, ki se financirajo iz proračuna EU (EK 2011d, 11). Evropska investicijska banka (EIB) nudi podporo gospodarskemu razvoju in regionalni integraciji SDP. Z osnovanjem Instrumenta za evro-sredozemske investicije in partnerstvo (FEMIP 44 ) pod okriljem EIB so se aktivnosti EIB zelo okrepile. Danes je FEMIP glavni akter v finančnem partnerstvu med EU in južnim Sredozemljem; vrednost investicij v obdobju med oktobrom 2002 in decembrom 2009 je znašala 10 mlrd EUR (EK 2011b). FEMIP financira podjeme (ventures) zasebnega sektorja tako lokalne iniciative kot NTI. Z namenom ustvarjanja okolja, ki bo spodbujalo razvoj zasebnega podjetništva, pa FEMIP podpira tudi investicije v človeški kapital, infrastrukturne projekte ter v projekte, osredotočene na zaščito okolja. FEMIP nudi tri glavne oblike storitev: posojila, zasebni kapital (private equity 45 ) ter tehnično asistenco (EIB 2011). Sredozemsko regijo sicer pokrivajo tudi številni drugi tematski proračuni Evropske komisije, kot so: Evropska iniciativa za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), Humanitarna pomoč (ECHO), izobraževalni programi (TEMPUS, ERASMUS), Life-Third countries- program za okolje in FP7-evropski program za raziskave (ENPI 2011). 42 Regional Indicative Programme. 43 Poleg članic EMP so tukaj zajete še članice UfM. 44 Facility for Euro-Mediterranean investment and partnership. 45 Del zasebnega kapitala je tvegani kapital (venture). 30

31 5 LIBERALIZACIJA TRGOVINE V EVRO-SREDOZEMSKEM OBMOČJU 5.1 Carinske omejitve Namen tega podpoglavja je prikazati stroške trgovanja v zvezi s carinskimi omejitvami med SDP in EU. Tabela 3 predstavlja povprečne carinske tarife, ki jih SDP uporabljajo na multilateralni ter na bilateralni ravni. Iz tabele je razvidno, da sta Turčija in Izrael odstranila skoraj vso carinsko zaščito za blago, uvoženo iz EU. Tudi Maroko in Libanon sta zelo napredovala in uporabljata nizke povprečne carine na uvoz iz EU. Na drugi strani uporabljajo Tunizija, Sirija in Alžirija najvišje carinske tarife; Jordanija in Egipt pa se nahajata na sredini lestvice (CASE 2011, 19). Proces odstranjevanja carinskih tarif v SDP je (bil) neenoten, predvsem zato, ker so bili pridružitveni sporazumi v posameznih državah implementirani v različnih časovnih obdobjih. Izrael je izpeljal najbolj preferencialno liberalizacijo: iz Tabele 3 je razvidno, da se (8 let po ratifikaciji pridružitvenega sporazuma) za 95% blaga, uvoženega iz EU, ne uporablja carinskih tarif. V primerjavi z Izraelom pa kažeta Tunizija in Maroko (po primerljivem obdobju od ratifikacije pridružitvenega sporazuma) mnogo počasnejšo stopnjo liberalizacije carinskih tarif za EU: brez carinskih tarif je v Maroku le 51% uvoza iz EU, v Tuniziji pa le slabih 40%. (CASE 2009, 49-50). Tabela prikazuje dejstvo, da se proces plitve integracije med SDP in EU (z izjemo Izraela in Turčije) dejansko še ni zaključil (CASE 2011, 19). Tabela 3: Povprečne carinske tarife, ki jih SDP uporabljajo na svoj uvoz (v %, netehtano povprečje) Carinska tarifa, uporabljena za vse države Carinska tarifa za EU Delež izvoza EU brez carinske tarife Alžirija (2009) 14,1 12,9 n.p. Maroko (2009) Tunizija (2006) 8,2 3,9 51,0 22,2 18,0 39,2 Egipt (2008) 9,4 10,1 6,2 Libanon (2007) 5,1 5,4 n.p. Izrael (2008) 2,1 0,1 95,0 Jordanija (2007) 10,1 11,0 38,3 Sirija (2002) ,1 n.p. Turčija (2009) 1,2 0,1 n.p. Vir: CASE (2011, 19). Opombe: n.p.- ni podatka 31

32 Carinske tarife, ki pa jih EU uporablja na uvoz iz SDP, so bile progresivno zmanjšane v okviru Barcelonskega procesa in integracijskega procesa smeri jug-jug (sporazum PAFTA). Tako je proces plitve integracije v zvezi z uvozom blaga iz SDP v evrosredozemskem območju zaključen. Izjeme ostajajo Alžirija (članica PAFTE, vendar ni začela s procesom liberalizacije carinskih tarif v l. 2005), Izrael in Turčija (nista članici PAFTE) (CASE 2011, 20). EU SDP nudi brezcarinski dostop na trg EU za industrijske izdelke ter preferencialno obravnavo za kmetijske, predelane kmetijske in ribje izdelke (EK 2011d, 9). Brezcarinski dostop na trg EU ima približno 80% kmetijskih pridelkov (EK 2011f, 2). Na področju kmetijstva trgovinsko politiko EU do SDP sestavlja kompleksen sistem sezonskih preferenc za 'občutljive izdelke' z višjimi carinskimi tarifami za večino svežega sadja in zelenjave v obdobjih, ko je v EU obiralna sezona. SDP podobno ščitijo svoje 'strateške proizvode'- v večini gre za osnovna živila kot so žitarice, meso in mlečni izdelki (Kuiper in dell'aquila 2004, 17-18). Ministri za trgovino so l poudarili pomembnost pogajanj o nadaljnji liberalizaciji trgovine s kmetijskimi, predelanimi kmetijskimi ter ribjimi izdelki s SDP, vključujoč pogajanja o carinah in necarinskih trgovinskih ovirah. Uskladitev sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov je ključni element za nadaljnjo povečanje trgovine z živalskimi proizvodi, kmetijskimi pridelki in predelanimi izdelki prehrambne industrije (EK 2011d, 10). Pogajanja so zaključena z Jordanijo, Egiptom, Izraelom, Marokom in Palestinsko upravo, nadaljujejo se še s Tunizijo. Cilj pogajanj o liberalizaciji trgovine na področju kmetijstva, predelanih izdelkov prehrambene industrije in ribištva je bilateralno liberalizirati vso trgovino z izjemo par občutljivih proizvodov (EK 2011f, 3). Na področju trgovine s storitvami so se začela regionalna pogajanja o liberalizaciji trgovine s storitvami in pravic ustanovitve podjetja na ministrski trgovinski konferenci v Marakešu l Po lizbonski ministrski konferenci pa so bila bilateralna pogajanja pričeta l z Egiptom, Izraelom, Marokom in Tunizijo (EK 2011d, 9). Liberalizacija storitev temelji na principih skladnosti s pravili WTO, regionalne integracije in ob upoštevanju razvojne dimenzije. Cilj je izboljšanje dostopa na trg in odstranitev omejitev pri trgovini s storitvami in v zvezi s pravicami ustanovitve podjetja (EK 2011f, 3). 5.2 Necarinske trgovinske ovire Necarinski ukrepi obsegajo širok nabor instrumentov, kot so npr. sanitarni in fitosanitarni ukrepi, tehnične ovire za trgovino, kvote in prepovedi uvoza/izvoza, izvozne in uvozne licence, doplačila carine, antidampinški ukrepi Nekateri od teh ukrepov so uporabljeni za doseganje drugih ciljev in ne s primarnim namenom omejevanja trgovine. Vendar pa države dokazano uporabljajo necarinske ukrepe z namenom vzpostavljanja necarinskih trgovinskih ovir, saj trgovinski sporazumi omejujejo uporabo tradicionalnih instrumentov trgovinske politike, kot so carinske tarife. Necarinske trgovinske ovire je težavno meriti, saj obstoječe informacije niso celovite in kontinuirano ažurirane 46 (WB 2011, 63). 46 Svetovna banka tudi navaja, da je najbolj celovit vir informacij o necarinskih ukrepih baza UNCTAD- TRAINS (Trade Analysis and Information System). 32

33 Slika 6: Ocena skupne zaščite v SDP: carine in necarinski ukrepi (v %) Vir: CASE (2011, 26). Opomba: siva- carinske tarife, rdeča- necarinske trgovinske ovire (ekvivalenti ad-valorem carin) Iz Slike 6 je razviden obseg necarinskih ukrepov v izbranih sredozemskih državah: zaščita na podlagi necarinskih ukrepov je zelo pomembna v primeru Alžirije in Jordanije (kjer preračunano predstavljajo več kot 33 %). Obenem je za ti dve državi v bazi necarinskih ukrepov zabeleženo najvišje število le-teh 47. Najnižje necarinske ovire izkazujejo Maroko, Tunizija in Egipt (CASE 2011, 25). Slika 6 obenem kaže, da vse SDP izkazujejo necarinske ovire, ki so višje od carinskih tarif. Visoka skupna stopnja zaščite v regiji- še posebej zaradi necarinskih ovir- zato ostaja bistvena ovira za pospeševanje trgovine. Ker je EU odpravila svojo carinsko zaščito na uvoz iz teh držav od začetka devetdesetih, necarinske ovire v EU pa so manjše od tistih v SDP, se pričakuje, da bo odstranitev necarinskih ovir med EU in SDP imela manjše učinke na strani izvoza SDP kot na strani sredozemskega uvoza iz EU (ibid., 26) Oris necarinskih ovir v SDP V nadaljevanju sledi kratek pregled necarinskih trgovinskih ovir v SDP na sledečih področjih: standardi, SPS, carinski postopki, konkurenca, pravice intelektualne lastnine, javna nabava (CASE 2011, 71). Standardi SDP so na različnih stopnjah harmonizacije svojih standardov s standardi EU, vendar proces napreduje. Le Izrael je zaključil pogajanja za sporazum o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov (ACCA) 48 in inicializiral sporazum o medsebojnem priznavanju (MRA) z EU. Situacija razkriva pomanjkanje zaupanja v postopke v zvezi s standardi v SDP oz. kaže šibko akreditacijo domačih organizacij v SDP, ki še niso dosegle mednarodnega priznanja (CASE 2009a, 16). 47 Do v primeru Jordanije. 48 ACCA- Agreement on Conformity Assessment and Acceptance of Industrial Products. 33

34 Navkljub doseženemu napredku na področju harmonizacije svojih standardov z mednarodnimi normami v SDP ostajajo v zvezi s standardi aktualni naslednji problemi (CASE 2011, 72): določila v zvezi z etiketiranjem in pakiranjem za velik del uvoženega blaga naj bi predstavljala glavno necarinsko oviro v vseh SDP. Specifične in stroge zahteve na področju prehrambenih izdelkov, farmacevtskih izdelkov in tekstila povečujejo stroške izvoznikov v SDP (vključno z Egiptom, Izraelom, Marokom, Jordanijo in Tunizijo). Ta določila prav tako ovirajo intraregionalno trgovino med SDP v kontekstu Agadirskega sporazuma. postopki testiranja na meji se med seboj razlikujejo, odvisno od izdelka, njegove občutljivosti ter same države. Pogosto je pomanjkanje transparentnosti in enotnosti. neustrezna opremljenost laboratorijev s pomanjkljivo izobraženim osebjem in posledično pogosti nepravilni rezultati testiranj ter velike zamude. uporaba sistemov za nadzorovanje trga je v večini držav (z izjemo Izraela, ter v manjši meri Jordanije) še na začetni stopnji. (Ne)fleksibilnost pri dopuščanju izbire med različnimi relevantnimi mednarodnimi standardi. Sanitarni in fitosanitarni ukrepi (SPS) Tudi na področju SPS so SDP aktivne pri harmonizaciji svojih ukrepov z mednarodnimi normami. Splošni problemi, ki vplivajo na uvoz v SDP pa so (CASE 2011, 73): 'shelf life' sistem in postopki v zvezi s tem predstavljajo velik problem za evropske izvoznike prehrambenih izdelkov. 49 posebne zahteve religiozne narave 50 za izvoznike specifičnih prehrambnih izdelkov v SDP povzročajo zaplete v povezavi s postopki certificiranja. specifični proizvodi iz EU so tudi predmet posebnih SPS ukrepov (na primer prepoved uvoza 51 ). številni ukrepi na področju SPS so pogosto specifični za posamezno državo, brez jasne znanstvene podlage; njihove zahteve je zelo težavno izpolniti. množičnost (multiplikativnost) sistemov in potrebne dokumentacije za vsako državo, pomanjkljiva transparenca zahtev, zaradi česar se tudi SDP soočajo z velikimi težavami pri dostopu na medsebojna tržišča. uporaba načela nacionalne obravnave: ni popolnoma jasno, v kolikšni meri se to načelo uporablja v povezavi z ukrepi SPS. izvozniki iz sredozemskih držav pa se soočajo z visokimi stroški usklajevanja v z zvezi s SPS v EU. 49 Shelf life je časovno obdobje, v katerem bo izdelek ostal nespremenjene kakovosti. Le Jordanija je ta sistem nadomestila s sistemom 'uporabno do [datum]' (CASE ANNEX 2011, 73). 50 Na primer 'Halal' meso, košer pravila. 51 Egipt, Jordanija, Maroko in Izrael so prepovedali uvoz živih ptic, njihovega mesa in izdelkov (CASE 2011, 73). 34

35 Carinski postopki Na področju carinskih postopkov so vse sredozemske države uvedle pomembne reforme, vključno s spremembami carinske zakonodaje v skladu z WTO, poenostavljanjem carinskih postopkov na meji in vključevanjem avtomatiziranih postopkov, vendar pa kljub temu še vedno prevladujejo nekatere ovire (CASE 2009a, 17). Pravice intelektualne lastnine Na tem področju so vse SDP uvedle zakonodajo v skladu s sporazumom TRIPS 52, vendar pa imajo težave glede uveljavljanja teh zakonov in regulativ; obenem pa obstajajo 'luknje' v nacionalni zakonodaji na določenih področjih (CASE 2009a, 17). Politika konkurence in javne nabave Na področju politike konkurence in javne nabave sredozemske države niso tako napredne: zakonodaja glede konkurence je v večini sredozemskih držav še nova, ukrepi se še neaktivno izvajajo, področje liberalizacije javne nabave pa je v povojih (CASE 2011, 75). Postopki javne nabave se razlikujejo od tistih v EU; pogosta je preferencialna obravnava domačih ponudnikov, obenem pa so evropski ponudniki lahko v manj ugodnem položaju v tistih SDP, ki so podpisale bilateralne sporazume s tretjimi državami 53. Težave so tudi z transparentnostjo postopkov (CASE 2009a, 17). Rezultati poslovne raziskave o ovirah pri trgovini med EU in SDP Rezultati poslovne raziskave (CASE 2009a, ) so pokazali, da predstavljajo najpomembnejšo oviro pri trgovini med EU in SDP težave, povezane z carinskimi pravili in regulativo. Predstavniki podjetij tako iz EU kot iz SDP so ocenili carinsko regulativo kot težavno in zamudno in so bili mnenja, da predstavlja dodaten strošek pri poslovanju. Težave v zvezi z informiranostjo carinskih uslužbencev, s transparentnostjo in konsistentnostjo so bile prav tako navedene kot problem iz obeh strani. Večina je mnenja, da bi harmonizacija pravil s pravnim redom EU bila rešitev navedenih težav. Druga najpogosteje navedena netrgovinska ovira (tako s strani predstavnikov podjetij iz EU kot iz SDP) so bila pravila o poreklu. Za razliko od problematike v zvezi s carinjenjem je ta ovira bolj specifična za posamezne industrijske sektorje (npr. za tekstilno in avtomobilsko industrijo) (ibid., 134). Tehnični standardi v sektorjih kemikalij, elektronike in strojev so bili pogosto ocenjeni kot zahtevni s strani poslovnežev iz SDP; s strani poslovnežev iz EU pa kot birokratski in nekonsistentno uporabljeni. Posamezni poslovneži so omenili problematiko v zvezi s pravicami intelektualne lastnine, politiko konkurence in javno nabavo (ibid., 134). Pogajanja v zvezi s pravicami intelektualne lastnine in javno nabavo bi bila v interesu EU, saj bi z bolj učinkovitim varstvom pravic intelektualne lastnine in bolj odprtim tržiščem javne nabave imela konkurenčno prednost v marsikaterem industrijskem sektorju. To bi povečalo trgovino s strani EU in NTI v regijo. Čeprav torej pozitivni učinki intenziviranja prostocarinskega območja za SDP ne bi bili takoj opazni (v smislu povečanja izvoza), pa bi regiji posredno prineslo koristi zaradi pritegnitve NTI. Le-te pa so v regiji nujno potrebne za pospeševanje domače industrije (ibid., 134). 52 TRIPS- Trade related aspects of intellectual property rights. 53 Sporazum ZDA z Marokom in Izraelom omogoča ameriškim podjetjem nacionalno obravnavo. 35

36 Sklep avtorjev raziskave je bil, da so odnosi med EU in Sredozemljem še vedno na začetni stopnji razvoja in da še vedno obstajajo pomembne carinske ovire, ki imajo prioritetno vlogo pred odstranjevanjem necarinskih trgovinskih ovir (ibid., 134). 5.3 Sistem Pan evro-sredozemske kumulacije porekla Sistem pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga je sistem diagonalne kumulacije 54 porekla blaga, veljaven med ES, državami EFTE, 55 Turčijo, devetimi sredozemskimi državami ter Ferskimi otoki, ki se je začel postopno graditi l (Dolničar Gorjanc 2009, 53). Sistem pan evro-sredozemske kumulacije porekla predstavlja nadgradnjo sistema pan evropske kumulacije, zato so najprej predstavljene temeljne značilnosti le-tega: l je 29 držav 56 vzpostavilo t.i. sistem panevropske kumulacije porekla blaga, ki temelji na identičnih-harmoniziranih preferencialnih pravilih o poreklu blaga, zajetih v protokolih o poreklu blaga, ki so sestavni del sporazumov, sklenjenih med temi državami. L se je v ta sistem vključila še Turčija, vendar le za področje industrijskih izdelkov. Ta sistem danes tvorijo ES, EFTA in Turčija (ibid., 53-54). Pan evro-sredozemska kumulacija porekla blaga predstavlja nadgradnjo obstoječega sistema panevropske kumulacije porekla blaga, saj se območje kumuliranja širi na devet novih sredozemskih držav, članic Barcelonskega procesa: Maroko, Alžirijo, Tunizijo, Egipt, Izrael, Jordanijo, Palestinsko upravo, Libanon in Sirijo. V sistem so vključeni tudi Ferski otoki in turški kmetijski izdelki, ki so bili izključeni iz sistema panevropske kumulacije porekla blaga (ibid., 54). Novi sistem proizvajalcem in trgovcem z zadevnega območja omogoča lažjo uporabo preferencialnih carin ter pospešuje konkurenčnost v vseh državah, sodelujočih v sistemu. 57 Tako ob izpolnjenih vseh potrebnih pogojih sistem pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga proizvajalcem v EU, ki v svoji proizvodnji uporabljajo materiale po poreklu iz zgoraj navedenih sredozemskih držav in ki končne izdelke izvažajo v eno od držav pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga, omogoča, da lahko kumulirajo tudi z materiali po poreklu iz teh sredozemskih držav. Zato končni izdelek lažje pridobi poreklo ES, hkrati pa za take materiale ne velja načelo prepovedi povračila ali izvzetja od plačila carin, saj gre za materiale s poreklom (ibid., 54). 54 Diagonalna kumulacija pomeni, da je pri proizvodnji blaga, ki bo uživalo preferencialno carinsko obravnavo, dovoljena uporaba surovin in reprodukcijskega materiala s poreklom iz vseh tistih držav, ki so medsebojno sklenile ustrezne protokole o diagonalni kumulaciji porekla blaga z enakimi pravili o poreklu. Surovine in reprodukcijski materiali iz vseh teh držav se štejejo za blago s poreklom, ko se uporabljajo v proizvodnem procesu končnega izdelka (CURS 2011). 55 EFTA: Islandija, Norveška, Liechtenstein, Švica. 56 To so bile takratne članice ES, EFTA, Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Slovenija, Romunija, Bolgarija, Litva, Latvija in Estonija. 57 Med drugim na primer omogoča, da ob izpolnitvi vnaprej predpisanih pogojev proizvajalci oblačil v Tuniziji nabavljajo tkanine v Turčiji in obleke preferencialno izvažajo v ES ter da se ta oblačila lahko ponovno preferencialno izvažajo iz ES v druge države tega sistema. 36

37 Evropska komisija navaja (EK 2011f, 2), da je bila regionalna konvencija o pan evrosredozemskih pravilih o poreklu blaga zaključena oziroma sprejeta v l Sicer sledita še pregled in poenostavitev, vendar pa je za ustrezno delovanje sistema potrebno dokončati mrežo prostotrgovinskih sporazumov med SDP (integracija v smeri jug-jug) Posebnosti sistema Pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga 58 V nadaljevanju so predstavljene posebnosti sistema pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga, ki so: kumulacija in sistem spremenljive geometrije; določbe o prepovedi povračila carine ter možnost povračila carine za uporabljene materiale brez porekla v izključni dvostranski trgovini med EU in posamezno sredozemsko državo; potrjevanje porekla blaga v sistemu pan evro-sredozemske kumulacije in dokazila EUR-MED. Kumulacija in sistem spremenljive geometrije Sistem pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga omogoča diagonalno kumulacijo med vsemi državami, vključenimi v ta sistem, če so izpolnjeni vnaprej predpisani pogoji, ki temeljijo na načelu spremenljive geometrije. Diagonalna kumulacija prinaša številne prednosti, ker omogoča lažjo pridobitev porekla blaga, kadar so izdelki deležni nadaljnje obdelave ali predelave blaga 59 oziroma ohranitev porekla blaga, kadar na izdelku niso opravljene nobene obdelave ali predelave. Diagonalna kumulacija porekla blaga se izvaja na temelju spremenljive geometrije. Spremenljiva geometrija pomeni, da se pan evro-sredozemska kumulacija porekla blaga lahko izvaja med omejenim številom držav, ki med seboj uporabljajo identična pan evrosredozemska pravila o poreklu blaga. Ali povedano drugače, načelo»spremenljive geometrije«pomeni, da se kumulacija lahko uporabi le v primeru, da so države končne proizvodnje in končne destinacije sklenile sporazume o prosti trgovini, ki vsebujejo identična pravila o poreklu, z vsemi državami, ki sodelujejo pri pridobitvi statusa porekla, to je z vsemi državami, katerih poreklo imajo vsi uporabljeni materiali. Prepoved povračila carine in posebnosti v dvostranski trgovini med EU in posameznimi SDP Posebnost pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga je tudi ohranitev obstoječega načina poslovanja oziroma posebnosti preferencialnih pravil o poreklu blaga v dvostranski trgovini med EU in posamezno SDP takrat, ko ni uporabljena diagonalna kumulacija porekla. Tako je v dvostranski trgovini med EU in večino SDP (razen s Turčijo in Izraelom) ob odsotnosti diagonalnega kumuliranja še vedno mogoče zahtevati povračilo 58 Povzeto po Dolničar Gorjanc 2009, V skladu s pravili kumuliranja, predpisanimi v okviru pan evro-sredozemske kumulacije, velja, da izdelek pridobi poreklo tiste države, kjer je bila opravljena 'zadnja obdelava ali predelava', če opravljeni postopki presegajo minimalne postopke obdelave ali predelave. 37

38 carine 60 za materiale brez porekla, uporabljene pri izdelavi izdelkov, ki izpolnjujejo pravila o poreklu in za katere se izda preferencialno dokazilo o poreklu. To v primeru uporabe diagonalne kumulacije v okviru sistema pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga ni mogoče. Prepoved povračila carine se v sporazumih med Skupnostjo in SDP (razen z Izraelom) uporablja vedno, ko je status porekla izdelka pridobljen na podlagi kumulacije z materiali s poreklom iz držav, ki so vključene v sistem pan evro-sredozemske kumulacije, ki niso država destinacije, ali če je dokazilo o poreklu EUR-MED izdano z namenom naknadne uporabe diagonalne kumulacije. V sporazumih med državami sistema panevropske kumulacije ter v sporazumu med ES in Izraelom pa se prepoved povračila uporablja vedno, kar kaže, da poslovanje izključno med državami, ki pripadajo izključno sistemu panevropske kumulacije, ostaja še naprej nespremenjeno. Druga posebnost v dvostranski trgovini EU z državami Magreba (Tunizija, Maroko, Alžirija) je, da je, če ni uporabljena diagonalna kumulacija, še naprej mogoča polna kumulacija 61, kar v primeru uporabe diagonalne kumulacije v okviru sistema pan evrosredozemske kumulacije porekla blaga ni dovoljeno. Potrjevanje porekla blaga v sistemu pan evro-sredozemske kumulacije Tretja posebnost pan evro-sredozemskega protokola o poreklu blaga so določbe, vezane na potrjevanje porekla blaga. Spremenljiva geometrija ter posebnosti v dvostranski trgovini med EU in posamezno sredozemsko državo zahtevajo dodatne informacije na dokazilih o poreklu blaga, zato se za potrebe izvajanja pan evro-sredozemske kumulacije porekla blaga uporabljata dve vrsti dokazil o poreklu blaga: a) dokazilo o poreklu blaga EUR-MED (ki ga sestavljata potrdilo o gibanju blaga EUR-MED in izjava na računu EUR-MED) ter b) potrdilo o gibanju blaga EUR.1 in izjava na računu. Potrdila o gibanju blaga EUR- MED in izjave na računu EUR-MED vsebujejo zaznamek v angleščini ''cumulation applied with [ime države]'' oziroma ''no cumulation applied''. 60 Določbe o prepovedi povračila določajo, da je treba plačati carino za materiale brez porekla, uporabljene pri izdelavi izdelkov, ki so pridobili poreklo na podlagi veljavnih pravil o poreklu blaga in za katere se zahteva izdaja dokazil o poreklu blaga. Za materiale brez porekla se štejejo materiali, s katerimi ni mogoče kumulirati na podlagi veljavnih določb sporazumov. 61 Polna kumulacija pomeni, da je pri proizvodnji blaga, ki bo uživalo preferencialno carinsko obravnavo, dovoljena uporaba surovin in reprodukcijskih materialov iz vseh tistih držav, ki so medsebojno sklenile ustrezne protokole o kumulaciji porekla blaga, ne glede na to, ali imajo te surovine poreklo države partnerice (CURS 2011). 38

39 6 EKONOMSKO SODELOVANJE MED EU IN SREDOZEMLJEM 6.1 Blagovna trgovinska menjava Slika 7: Vrednost blagovne menjave EU s SDP (v mio EUR) Uvoz Izvoz Saldo 160, , , ,000 80,000 60,000 40,000 20, , ,318 8, ,, ,197 38, Vir podatkov: EK (2011g) Slika 7 prikazuje razvoj blagovne menjave EU s SDP v obdobju Po podatkih Komisije (EK 2011g) EU v blagovni menjavi s SDP (z izjemo Alžirije in Sirije) beleži trgovinski presežek. Vrednost celotne blagovne menjave (uvoz+izvoz) med EU in SDP je v l znašala okoli 245 mlrd EUR. Tržna vrednost celotnega izvoza EU v SDP je v l znašala 142 mlrd EUR, kar je za 24,6 % več kot leta Sicer pa je izvoz EU v SDP v obdobju rastel v povprečju 6,3% letno. Delež izvoza v SDP v celotnem izvozu EU pa je med leti 2006 in 2010 zrasel iz 9,6% na 10,5%. EU je v l realizirala najvišje deleže svojega izvoza v naslednjih SDP: Turčija (4,5%), Alžirija (1,2%), Egipt (1,1%), Izrael (1,1%), Maroko (1%). Po podatkih Komisije (EK 2011g) je tržna vrednost celotnega uvoza EU iz SDP v l znašala 103,2 mlrd EUR, kar je za cca. 20 % več kot leta Sicer pa je uvoz EU iz SDP je v obdobju rastel v povprečju 0,2 % letno. Delež uvoza iz SDP v celotnem uvozu EU pa je med leti 2006 in 2010 upadel iz 7,6 % na 6,8%. Glavne uvozne partnerice EU (glede na delež v celotnem uvozu EU) v regiji v l pa so bile: Turčija (2,8%), Libija (1,9%), Alžirija (1,4%), Izrael (0,7%). Evropska komisija navaja (EK 2011f), da brez upoštevanja Turčije sredozemske države partnerke predstavljajo 5,2% celotne blagovne trgovine EU. Iz Slike 7 je razviden tudi znaten upad obsega trgovanja med EU in SDP v l [predvidevamo, da zaradi posledic svetovne gospodarske krize]: tržna vrednost uvoza iz SDP je upadla za skoraj 26%, tržna vrednost izvoza EU v SDP pa za 13% glede na preteklo leto (EK 2011g). 39

40 Slika 8: Delež trgovine (uvoz, izvoz) z EU-25 v SDP 2009 (% celotne trgovine) Vir: EK (2011h, 69). Opombe: Izrael in Jordanija- podatki za trgovino z EU-27. Podatki za Egipt, Libanon, Sirijo za l Slika 8 kaže, kako heterogene so države sredozemske regije iz vidika intenzivnosti ravni trgovine z EU. Delež izvoza v EU je višji od povprečja regije v Tuniziji, Maroku, Alžiriji in Siriji. Na strani uvoza pa je pomen EU kot vira uvoza največji v Tuniziji, Maroku in Alžiriji. Kot navaja CASE (2009a, 52), pa Izrael in Jordanija tradicionalno trgujeta z ZDA v enaki oziroma v večji meri kot z EU. Iz vidika SDP je torej EU glavni trgovinski partner regije tako na uvozni kot na izvozni strani, čeprav je v obdobju pomen EU upadel na obeh straneh (EK 2011g): delež EU v celotnem izvozu SDP je od l do 2010 upadel iz 47,7% na 41,7%. delež EU v celotnem uvozu SDP je v istem obdobju upadel iz 42,2% na 39,1%. Izvoz SDP v EU in uvoz evropskega blaga v SDP sta torej rastla z nižjo stopnjo, kot je bila rast izvoza SDP v preostale države sveta oziroma rast uvoza iz preostalih držav sveta v SDP. To nakazuje, da je v SDP prišlo do nekolikšne preusmeritve trgovinskih tokov. Kot razlog za to, da je rast izvoza SDP v preostale države sveta bila višja od rasti izvoza SDP v EU se navaja dejstvo, da je preostanek sveta liberaliziral trgovino s SDP hitreje kot EU, katere trg je že bil bolj odprt oz. ker so dodeljene preference za SDP s strani EU ostale v zadnjem desetletju pretežno nespremenjene (CASE 2009, 53). 40

41 6.2 Struktura blagovne trgovinske menjave Slika 9: Trgovinska menjava EU s SDP po glavnih skupinah proizvodov* (2010, v mio EUR) Uvoz Izvoz Saldo 70,000 60,000 50,000 40,000 30,000 20,000 10, ,000-20,000-30,000 4,412 Kmetijski proizvodi -19,022 Goriva in rudarski izdelki 14,966 Kemični proizvodi 34,283 Stroji in transportne naprave -11,773 Tekstil in oblačila 16,076 Drugi izdelki Vir podatkov: EK (2011g). Opomba: * po Standardni mednarodni klasifikaciji proizvodov (SITC) Podatki Evopske komisije (EK 2011g) o uvozu iz SDP po skupinah izdelkov kažejo, da so v l največji del uvoza EU iz SDP predstavljala goriva in rudarski izdelki (32,6%), sledili so stroji in transportne naprave (22,8%) ter oblačila (12,6% celotnega uvoza iz SDP). Tržna vrednost uvoza goriv in rudarskih izdelkov v l je bila za 11,,4 % višja od tiste v l. 2006, delež tega uvoza v celotnem uvozu iz SDP se je v istem obdobju povečal iz 29,5% na 32,6%. Tudi uvoz strojev in transportnih naprav se je v navedenem obdobju povečal: tržna vrednost uvoza se je povečala za približno 10,5%, delež uvoza strojev in transportne opreme v celotnem uvozu iz SDP pa je zrasel iz 20,8 na 22,8%. Pri kemičnih izdelkih je zabeleženo visoko povečanje tržne vrednosti uvoza v navedenem obdobju za slabih 60%, njihov delež je v celotnem uvozu iz SDP v l je znašal 6,8% (EK 2011g). Uvoz kmetijskih izdelkov je ostal pretežno stabilen s 7,7%-im deležem v celotnem uvozu v l in l Rahel upad pa je beležil uvoz oblačil: delež oblačil v celotnem uvozu iz SDP je iz 13,6% v l padel na 12,6% v l (ibid.). Iz podatkov Evropske komisije (EK 2011h) izhaja, da energenti predstavljajo največji delež izvoza Alžirije (98,4%), Sirije (82%) in Egipta 62,3%). Največje delež izvoza hrane in pijače v celotnem izvozu med SDP beležijo Palestinska uprava (23,3%), Maroko (23,3%) ter Jordanija (22,1%). Največji izvozniki strojev in transportne opreme so Tunizija (28,2% celotnega izvoza), Izrael (25%) ter Maroko (20,3% celotnega izvoza). Izrael je vodilni v regiji pri izvozu kemičnih izdelkov (30% izvoza). 41

42 Na strani izvoza EU v regijo so v l izrazito največji delež izvoza predstavljali stroji in transportne naprave (40,7% evropskega izvoza v regijo). Z 15,5% deležem v izvozu EU v SDP so sledili kemični izdelki, nato pa goriva in rudarski izdelki (10,2%). V obdobju med letoma 2006 in 2010 je EU najbolj povečala delež izvoza svojih primarnih izdelkov v celotnem izvozu v SDP: delež izvoza kmetijskih izdelkov se je povečal iz 6,9 na 8,7%, pri čemer se je tržna vrednost izvoza povečala za okoli 62% (EK 2011g). Obenem se je tudi delež izvoza goriv in rudarskih izdelkov nekoliko povečal, iz 9% na 10,2% celotnega izvoza v SDP (ibidem). Pri industrijskih izdelkih je sicer v obdobju zabeleženo povečanje tržne vrednosti, a rahel upad iz 81,9 % na 79,4% evropskega izvoza v SDP. V tej skupini je zanimivo gibanje izvoza strojev in transportnih naprav: tržna vrednost se je v navedenem obdobju povečala za cca. 25%, čeprav se je delež izvoza strojev in transportnih naprav v evropskem izvozu v regijo nekoliko zmanjšal (iz 41,6% na 40,7%). Upadel je pomen izvoza tekstila (iz 3,8% na 2,8%-tni delež v izvozu), čeprav predstavlja izvoz tekstila v SDP 25,7% celotnega evropskega izvoza tekstila (EK 2011g). Kmetijski sektor je zanimiv tako iz vidika izvoza kot zaradi pomena za ruralno prebivalstvo SDP; sektor je bil v okviru pridružitvenih sporazumov deležen skromne liberalizacije. Čeprav je v kmetijskem sektorju zaposlenih približno 40% prebivalstva sredozemske regije (CASE 2009b, 42, povz. po Oxfam 2004), pa predstavlja mnogo manjši delež celotnega izvoza. Podatki o deležih izvoza kmetijskih pridelkov v svetovnem izvozu kažejo, da izkazujejo Maroko, Egipt, Libanon, Sirija, Tunizija in Turčija v kmetijski pridelavi primerjalno prednost (ibid., 42). CASE (2009a, 18) navaja, da so tekstil in oblačila, stroji in transportne naprave, kemični izdelki in storitveni sektor tisti sektorji, ki bodo najbolj pomembni za pogajanja o nadaljni liberalizaciji v prihodnosti. Čeprav je tekstilni sektor tradicionalni sektor, še vedno zavzema pomemben delež izvoza SDP. Pomen tekstilnega sektorja upada, ker regija povečuje svoje primerjalne prednosti v bolj kapitalsko intenzivnih industrijah. Tudi tekstilni sektor se premika v smer kategorij proizvodov z višjo dodano vednostjo. Ključni gonilci dolgoročne rasti v sredozemski regiji pa bodo kemični izdelki, stroji in transportne naprave ter storitve (ibid., 18). 6.3 Storitve Čeprav evro-sredozemski prostotrgovinski sporazumi sektorja storitev še ne pokrivajo, pa bo liberalizacija storitev nedvomno zelo pomemben korak. Sektor storitev predstavlja glavni del BDP-ja v EU in v t.i. državah MED-5, trgovina s storitvami pa se je v bližnji preteklosti hitro povečala. EU je največji svetovni izvoznik in uvoznik na področju storitev in ob upoštevanju geografske bližine med EU in SDP predstavlja EU velik trg za storitveni sektor v SDP tako v smislu izvora kot destinacije storitev (CASE 2009a, ). Stopnje rasti produktivnosti na področju storitev v EU zaostajajo za ZDA (CASE 2009a, 154, povz. po Triplett in Bosworth, 2006; O Mahony in van Ark, 2003). 42

43 Trgovinska politika bi naj pomagala izboljšati konkurenčnost evropskih podjetij, zato je postala liberalizacija storitev ena od bistvenih značilnosti nove generacije prostotrgovinskih sporazumov EU (ibid, 154). Nedvomno je liberalizacijaa sektorja storitev enako pomembna za SDP, saj trgovina in investicije v tem sektorju z večanjem produktivnosti podjetij in transferjem tehnologije in znanja pozitivno vplivajo na uspešnost gospodarstva (CASE 2009a, 154). Liberalizacija trgovine s storitvami je pomemben vzvod za pospeševanje reform v SDP, izboljšanje poslovne klime in pritegnitev NTI v regijo (EK 2011f, 2). Slika 10: Vrednost trgovinske menjave EU s SDP v storitvenem sektorju (v mio EUR) 50,000 40,000 30,000 20,000 10,000 uvoz (debet) izvoz (kredit) saldo 28,989 18,144 41,442 28, ,000-20, , ,667 Vir podatkov: EUROSTAT (2012). Slika 10 prikazuje rast vrednosti trgovine s storitvami med EU in SDP v obdobju Iz Eurostatove baze podatkov izhaja, da je vrednost medsebojne menjave na področju storitev (uvoz + izvoz) rasla hitreje kot vrednost blagovne menjave: v l je znašala cca. 70,2 mlrd EUR, kar predstavlja povečanje za skoraj 50% v primerjavi z l (oziroma povprečno rast 12,3%). Iz Slike 10 je razviden tudi znaten upad obsega trgovine s storitvami med EU in SDP v l. 2009, kar ponovno pripisujemo posledicam svetovne gospodarske krize. Čeprav ima EU primerjalno prednost v nekaterih storitvenih sektorjih, pa s SDP v storitvenem sektorju beleži trgovinski primanjkljaj (CASE 2009a, 155). EU je dominirajoč trgovinski partner v storitvenem sektorju za Turčijo, Egipt, Maroko in Tunizijo, njen pomen pa je mnogo manjši v Izraelu in Libanonu (EK 2008, 2). V EU so Francija, Nemčija, Velika Britanija in Italija najbolj aktivne pri trgovini s storitvami s SDP: Francija se osredotoča na države Magreba, Nemčija na Turčijo, Velika Britanija pa na Turčijo in države Mašreka (ibid., 2). 43

44 Trgovina s storitvami s SDP predstavlja le 5% celotne trgovine s storitvami EU, kar pomeni, da glede na velik pomen storitvenega sektorja v SDP obstaja še velik potencial za rast (EK 2011f, 2). Slika 11: Struktura trgovinske menjave EU s SDP v storitvenem sektorju (2010, v mio EUR) 50,000 40,000 41,442 Debet (uvoz) Kredit (izvoz) Saldo 30,000 28,775 20,000 10,000 3, ,000-3, , ,262-20,000-12,667-15,725 Vir podatkov: EUROSTAT (2012). Slika 12 prikazuje tista področja v storitvenem sektorju, na katerih je EU s SDP v l beležila najvišje vrednosti medsebojne trgovine. Iz Slike 12 je razvidno, da EU s SDP beleži trgovinski primanjkljaj v storitvenem sektorju predvsem zaradi postavk transportnih storitev in potovalnih storitev. Trgovinski primanjkljaj EU na področju potovalnih storitev je tako po podatkih iz Eurostatove baze v l znašal 15,7 mlrd EUR in je bil za 42,6% višji kot v l EU sicer s SDP beleži najvišji trgovinski presežek na področju drugih poslovnih storitev, računalniških in informacijskih ter gradbeniških storitev. Trgovina na tistih področjih storitev, kjer je EU neto izvoznica, doživlja z razvojem novih informacijskih tehnologij zelo hitro rast na globalni ravni, kar nakazuje njen velik potencial (EK 2008, 5). 44

45 V sredozemskih državah partnerkah sicer potovalne storitve predstavljajo hrbtenico storitvenega sektorja, vendar pa se SDP diverzificirajo tudi v drugih storitvenih sektorjih, kot so transport, komunikacijske storitve in gradbeništvo (CASE 2009a, 156). 6.4 NTI EU je v sredozemski regiji (z izjemo Izraela) največji tuji investitor (CASE 2009a, 61). Slika 12: EU: tokovi NTI s SDP (v mio EUR) 25,000 20,000 16,346 odlivi NTI prilivi NTI saldo NTI 21,927 15,000 10,000 6,633 14,,066 5, , Vir podatkov: EUROSTAT (2012). Iz Slike 12 je razvidno, da so odlivi NTI iz EU v SDP mnogo višji kot prilivi NTI iz SDP v EU. Podatki iz Eurostatove baze kažejo, da so torej sredozemske države partnerke (z izjemo Izraela) neto prejemnice NTI. Glavna investitorja sredozemske regije v EU sta sicer Turčija in Izrael, v l pa je prišlo celo do dezinvestiranja (-774 mio EUR). Ocenjujemo, da je negativni vpliv svetovne gospodarske krize razviden tudi iz izrazitega padca investicijskih tokov po l V obdobju je bilo rekordno leto 2008 s skoraj 22 mlrd EUR odlivovv NTI iz EU v SDP. Glavne evropske države, ki investirajo v sredozemsko regijo so Francija (večinoma v države Magreba), Velika Britanija (v države Mašreka), Nemčija (v Turčijo) in Nizozemska (v Turčijo in Izrael). Te evropske države so obenem tudi glavne destinacije NTI iz sredozemske regije (EK 2008, 6-7). SDP pritegnejo le okoli 1% vseh investicij EU. Kot razlogi za takšno pomanjkanje privlačnosti za NTI se navajajo pomanjkljiva regionalna integracija in posledična majhnost posamičnih trgov sredozemskih držav partnerk, pa tudi pomanjkljivosti v zvezi s transparentnostjo in poslovnim okoljem [kot že prikazano v podpoglavju 3.2] (EK 2011f, 2). 45

46 7 INTRAREGIONALNO EKONOMSKO SODELOVANJE Geografska in kulturna bližina sta pogosto opredeljena kot glavna dejavnika, ki determinirata trgovinske tokove in oblikovanje naravnih trgovinskih partnerjev, saj za trgovanje med sosednjima državama običajno velja, da so transportni stroški ponavadi nižji, sorodnost jezika in kulture pa reducirata druge transakcijske stroške. Vendar pa učinek znižanih stroškov, ki izvira iz navedenih dejavnikov, včasih ni zadosten v tolikšni meri, da bi se kompenzirale razlike v proizvodnih stroških držav. V tem primeru ostaja ekonomska komplementarnost odločilni dejavnik pri oblikovanju naravnih trgovinskih partnerjev (Halevi in Kleiman 2009, 2). 7.1 Intraregionalna ekonomska integracija Poglabljanje ekonomske integracije smeri jug-jug je zelo pomemben cilj Evrosredozemskega partnerstva, saj predstavlja bistven element za vzpostavitev popolnoma delujočega evro-sredozemskega območja proste trgovine. Vendar pa je ekonomska integracija med sredozemskimi državami še vedno omejena: vrednost celotne intraregionalne trgovine v l je znašala 15 mlrd EUR (EK 2011b). Tako SDP realizirajo s svojimi sosedami v regiji le 5% celotnega trgovanja (EK 2011d, 10). Ta delež je primerjalno gledano najnižji delež realizirane trgovine znotraj posamezne regije na svetu 62 (EK 2011f, 2). V preteklosti so negativni politični dejavniki, predvsem v zvezi s pomanjkanjem napredka v bližnjevzhodnem mirovnem procesu ter nerešen konflikt glede Zahodne Sahare ovirali možnosti za regionalno sodelovanje v smeri jug-jug (EK 2011d, 10). EU podpira krepitev trgovinskih odnosov med sredozemskimi državami (EK 2011b): Agadirski sporazum, sklenjen med Tunizijo, Marokom, Jordanijo in Egiptom; Izrael in Jordanija sta podpisali sporazum o prosti trgovini; Egipt, Izrael, Maroko, Palestinska uprava, Sirija in Tunizija so podpisale bilateralne sporazume s Turčijo; pogajanja med drugimi sredozemskimi državami z namenom sklepanja podobnih sporazumov so v teku. Vzporedno s prizadevanji EU za intraregionalno integracijo med sredozemskimi državami v okviru Barcelonskega procesa so se tudi s strani arabskih držav razvijali poskusi- tako iz ekonomskih kot iz političnih razlogov- za spodbujanje ekonomskega integriranja med arabskimi državami. Tako so sredozemske države partnerice na različnih stopnjah vzpostavljanja medsebojnih prostotrgovinskih sporazumov; ali v okviru Barcelonskega procesa ali v okviru širše PAFTE 63 (Halevi in Kleiman 2009, 16). Realizacija proste trgovine med SDP bo tako odvisna od politične volje sredozemskih držav za oblikovanje prostotrgovinskih odnosov med seboj (EK 2011d, 11). 62 Za primerjavo: delež intraregionalne trgovinske menjave v Aziji znaša preko 30%. 63 PAFTA: Pan-Arab free trade area oz. GAFTA: Greater Arab free trade area. 46

47 7.1.1 Agadirski sporazum S sklenitvijo Agadirskega sporazuma je bilo ustvarjeno območje proste trgovine med Tunizijo, Marokom, Jordanijo in Egiptom. Podpisan je bil l. 2004, ratificiran l. 2006, pravnomočen od l in ostaja odprt za ostale arabske sredozemske države (CASE 2009a, 28). Cilji Agadirskega sporazuma so ambiciozno zastavljeni (CASE 2009a, 28-29): razvoj gospodarske aktivnosti, podpiranje zaposlovanja, povečanje proizvodnje, izboljšanje življenjskega standarda prebivalstva v članicah; poenotenje ekonomskih politik na področjih zunanje trgovine in kmetijstva, industrije, davčnega sistema, finančnega sistema, storitev, carin, zadev, ki poenostavljajo konkurenčnost med članicami; približevanje zakonodaje na področju gospodarstva z namenom ustvarjanja primernih okoliščin za združevanje med članicami. Sporazum podrobno opredeljuje postopno zmanjševanje carinskih tarif pri uvozu industrijskih izdelkov v skladu s specificiranim urnikom in kategorijami proizvodov. Prepovedano je uvajanje novih davščin in obveznosti, v javni nabavi bi se naj ukinile nacionalne preference, določeni so dovoljeni ukrepi za zaščito domačega tržišča v posebnih okoliščinah. Sporazum ščiti intelektualno lastnino in prepoveduje necarinske trgovinske ovire (CASE 2009a, 29). Bistven element Agadirskega sporazuma je sprejetje Pan evro-sredozemskega protokola o poreklu, ki državam omogoča prednosti iz naslova diagonalne kumulacije in s tem poenostavlja trgovino (Hoekman in Zarrouk 2009, 1). Postavke Agadirskega sporazuma so sicer zelo obetavne, vendar pa se je implementacija zaradi proceduralnih težav zelo zavlekla. Potrebna bo politična zavezanost in podroben monitoring implementacije sporazuma, da bi se izkoristili njegovi potenciali in povečala raven trgovine in investiranja med državami podpisnicami (CASE 2009a, 29) PAFTA (GAFTA) Vzporedno z liberalizacijo v okvirju pridružitvenih sporazumov z EU je v regiji potekala tudi liberalizacija trgovine v okvirju Velikega oziroma Panarabskega sporazuma (PAFTA). Sporazum PAFTA je postal pravnomočen l in je liberaliziral skoraj vse carinske tarife med državami podpisnicami 64 (CASE 2009b, 20). PAFTA, ki jo je Arabska Liga ustanovila l. 1997, pravnomočnost pa je dosegla l. 2005, temelji na predpostavki, da naj bi se bližina oz. sorodnost arabskosti kot skupne identitete manifestirala tudi v ekonomski sferi. Predvideva se torej, da je ta skupni imenovalec zadosten za oblikovanje naravnih trgovinskih partnerjev 65 (Halevi in Kleiman 2009, 2). 64 Aktualne članice PAFTE so Egipt, Združeni arabski emirati, Bahrajn, Jordanija, Tunizija, Saudska Arabija, Sudan, Sirija, Irak, Oman, Palestina, Katar, Kuvajt, Libanon, Libija, Maroko, Jemen. 65 PAFTA tako nakazuje podobnosti začetnim integracijskim ukrepom v Zahodni Evropi- da se bo z ekonomskim integriranjem spodbudilo politično integriranje v prihodnosti. 47

48 Kot navajata Hoekman in Zarrouk (2009, 1) naj bi bile s sporazumom PAFTA odstranjene vse carinske tarife na blago arabskega izvora do l V okviru PAFTE so se začela tudi prizadevanja za nadaljno integracijo: za vključitev področja trgovine s storitvami in investicij ter za bolj intenzivno obravnavo necarinskih trgovinskih ovir, ki zavirajo trgovinske tokove med članicami. Kot še navajata omenjena avtorja (ibid., 1-2), pa je glede dosežene ravni implementacije določb PAFTE malo znanega. Rezultati opravljene poslovne raziskave o stroških prekomejne trgovine iz l pa so pokazali padec relativnega pomena carinskih tarif in z njimi povezanih trgovinskih politik. Pomanjkljivosti v transportni infrastrukturi in v zvezi s poenostavljanjem trgovine se dandanes kažejo kot ovira pri znotrajarabski trgovini. Omenjena raziskava je pokazala zaznano izboljšanje v zvezi s carinskimi postopki: bistveno zmanjšanje potrebnih dokumentov in podpisov, manjša nihanja glede časa carinske obravnave, manj podjetij pa je tudi poročalo, da so morala opraviti 'iregularna plačila'. O težavah v zvezi s pravili o poreklu je poročala manjšina (13%), tretjina pa je ocenila kot težavo carinsko vrednotenje in uveljavljanje izdelčnih standardov. V primerljivi raziskavi iz l so bile carinske tarife uvrščene kot ena najpomembnejših ovir za intraregionalno trgovino, medtem ko so se v l uvrstile na zadnje mesto. Namesto tega so bile kot najpomembnejše ovire v l ocenjeni stroški v zvezi z administrativnimi ovirami in pomanjkljivosti v zvezi s transportnimi storitvami oz. infrastrukturo. Tako omenjena raziskava potrjuje, da je obseg trgovinskih tokov med arabskimi deželami bistveno manjši, kot bi sicer bil, zaradi visokih realnih stroškov trgovanja (ibidem, 2). Regionalni trgovinski sporazumi pa niso pomagali liberalizirati trgovine s storitvami znotraj regije. Študija Svetovne banke je pokazala, da so omejitve v petih raziskovanih sektojih (finance in zavarovalništvo, telekomunikacije, transport, strokovne storitve) v članicah PAFTE veliko višje kot v svetu. Veliko storitvenih sektorjev je liberaliziranih le do določene meje, vendar pa državna ali pa lokalna podjetja še vedno ohranjajo dominanten položaj (WB 2011, 53, povz. po Borchert et al. 2010). 7.2 Trgovinska menjava Intraregionalna trgovina smeri jug-jug se je od l. 1995, ko je znašala 4,4% celotne trgovine SDP, le malo povečala- na 5% (EK 2011e, 8). Stopnja ekonomske integracije med SDP ostaja nizka, kar je posledica tako političnih kot ekonomskih dejavnikov. Med ekonomskimi so pogosto navedeni podobnost v strukturi proizvodnje in strukturi izvoza ter relativno visoka medsebojna carinska zaščita (EK 2011e, 8). Med dejavnike, ki zavirajo intraregionalno trgovino, spadajo tudi razlike v ravni BDP p.c., pomanjkljiva diferenciacija proizvodov, ozka grla v transportu in geografske značilnosti regije (Romagnoli in Mengoni 2008, 72-74). Prizadevanja v smeri intraregionalnega povezovanja (Agadirski sporazum, sporazum o enotnem protokolu o kumulaciji porekla blaga med vsemi pan evro-sredozemskimi partnerji) naj bi poenostavila ekonomsko integracijo med SDP (EK 2011e, 8). 48

49 Slika 13 prikazuje geografske destinacije izvoza držav SDP. Razvidno je, da je delež izvoza v ostale SDP majhen (v l je znašal v povprečju skoraj 7% celotnega uvoza SDP). Izjema je Palestinska uprava, ki ima pomembne vezi z Izraelom. 66 Glavno destinacijo intraregionalnega izvoza predstavlja Turčija (s pod dvoodstotnim deležem celotnega intraregionalnega izvoza v l. 2007) (CASE 2009b, 21). Države, ki največ izvažajo v regijo (glede na delež) so Libanon, Sirija, Egipt in Jordanija, kar je povezano tudi z dejstvom, da so bili med temi državami sklenjeni bilateralni trgovinski sporazumi 67 (CASE 2009b, 21). Iz Slike 13 je razvidno tudi, da Izrael skoraj ne izvaža v regijo, kar pripisujemo tudi političnim razlogom. Slika 13: Geografska destinacija izvoza SDP 2007 (kot % v celotnem izvozu) Vir: EK (2010, 67). Opomba: svetlo zelena barva- izvoz v ostale sredozemske države partnerke; temno modra- izvoz v EU-27; svetlo modra- izvoz v ZDA; rdeča- izvoz v Kitajsko; temno zelena- izvoz v druge države. Kot je razvidno iz Slike 14, velja podobno tudi na strani uvoza sredozemskih držav partnerk: delež intraregionalnega uvoza je (ponovno z izjemo Palestinske uprave) majhen (v l je znašal v povprečju skoraj 6% celotnega uvoza). Glavni uvoznik v regiji je Turčija (s pod dvoodstotnim deležem celotnega intraregionalnega uvoza v l. 2007). Vrednost intraregionalne trgovine je torej skromna, vendar pa je vredno omeniti, da je bila v obdobju zaznana pozitivna rast intraregionalnega izvoza (14% letno), pri čemer pa Palestinska uprava, Maroko in Egipt izkazujejo mnogo nižje vrednosti (CASE 2009b, 24). 66 Tako je zaradi prenosa blaga preko Izraela (transhipment), vendar pa ta trgovinska povezava predstavlja le majhen delež v intraregionalni trgovini SDP. 67 PAFTA l. 1998, Agadirski sporazum l

50 Slika 14: Poreklo uvoza SDP 2007 (kot % v celotnem izvozu) Vir: EK (2010, 67). Opomba: olivno zelena barva- uvoz iz ostalih sredozemskih držav partnerk; temno modra- uvoz iz EU-27; svetlo modra- uvoz iz ZDA; rdeča- uvoz iz Kitajske; svetlo zelena- uvoz iz drugih držav. 7.3 Struktura trgovinske menjave Od osemdesetih let se pomen energentov v intraregionalni arabski trgovini zmanjšuje (OECD 2001, 194). Industrijski proizvodi predstavljajo v povprečju 45% intraregionalnega izvoza. Najpomembnejše kategorije izdelkov so mineralna goriva, kemični izdelki, izdelki iz kovin (aluminija, jekla, železa) ter pripravljeni prehrambeni izdelki (ibid., 231). Na strani intraregionalnega uvoza predstavljajo stroji in transportne naprave posamično najpomembnejšo kategorijo, delež prehrambenih izdelkov pa je dvakrat višji od tistega v trgovanju z EU. Struktura intraregionalnega uvoza je tudi bolj raznolika kot struktura uvoza iz EU (ibid., 231). Intraregionalni delež trgovine s storitvami v celotni trgovini s storitvami je bil v arabskih državah relativno večji od deleža intraregionalne trgovine z blagom, kar je med drugim odsev kulturne in geografske bližine (ibid., 244). Turizem je daleč najpomembnejša postavka v storitvenem sektorju: predstavlja 58% izvoza storitvenega sektorja v arabske države v Egiptu, 75% v Tuniziji in 91% v Maroku. Sledi mu transport, ki prestavlja okoli 15% izvoza storitvenega sektorja v arabske države v Tuniziji in Egiptu, v Maroku pa 6% (ibid., 244). 50