Microsoft Word - MAG_Rezar_Tina_2017

Transkripcija

1 Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Oddelek za pedagogiko Tina Rezar VLOGA IN POMEN MEDOSEBNIH ODNOSOV V KOLEKTIVU OSNOVNE ŠOLE MAGISTRSKO DELO Maribor, junij 2017

2

3 Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Oddelek za pedagogiko Tina Rezar VLOGA IN POMEN MEDOSEBNIH ODNOSOV V KOLEKTIVU OSNOVNE ŠOLE MAGISTRSKO DELO Mentorica: izr. prof. dr. Marija Javornik Krečič Somentor: doc. dr. Jernej Kovač Maribor, junij 2017

4 Lektor: Tadej Ian, magister znanosti Prevajalka: Jerica Aragon Atelšek, prof. angleščine in španščine

5 ZAHVALA Na tem mestu bi se rada zahvalila mentorici izr. prof. dr. Mariji Javornik Krečič in somentorju doc. dr. Jerneju Kovaču, za strokovno vodenje, podporo in usmerjanje pri izdelavi magistrskega dela. Posebna zahvala gre tudi moji družini, predvsem staršem, ki so mi omogočili študij, in možu Alešu, hčeri Klari ter vsem bližnjim in prijateljem, ki so mi s svojo dobro voljo vlivali moč in dajali pogum ter motivacijo pri uresničevanju mojega cilja.

6 POVZETEK Ljudje smo socialna bitja, ki smo nenehno izpostavljeni medosebnim odnosom. V današnjem svetu so odnosi gonilna sila človeštva, zato je zelo pomembno, da vzpostavljamo čim bolj zadovoljujoče in dobre medosebne odnose, sploh v vzgojno-izobraževalnem procesu. Velik del komunikacije temelji na neverbalni komunikaciji, saj lahko že s samo enim pogledom, kretnjo sočloveku sporočimo marsikaj. Bistvenega pomena je, da se o odnosih pogovarjamo, jih razvijamo in poskušamo ustvarjati pozitivne medčloveške odnose. Pravzaprav so odnosi umetnost, ki se je lahko naučimo in jo ves čas nadgrajujemo. Vsekakor pa pri ustvarjanju medosebnih odnosov potrebujemo veliko mero skladnosti, empatije in razumevanja drug drugega. V vzgojno-izobraževalnem procesu sta pogovor in razmišljanje o medosebnih socialnih interakcijah nujna. Medosebni odnosi v šolskem prostoru igrajo bistveno vlogo pri oblikovanju in razvoju posameznikove osebnostne strukture ter pomembno vplivajo na soustvarjanje pri oblikovanju in doseganju ciljev. Kadar je komunikacija kakovostna in odnosi pozitivni, je to lažje, bolj produktivno in zadovoljujoče. S pomočjo raziskave smo ugotovili, da se zdita pedagoškim delavcem vsakodnevna komunikacija in sprotno dogovarjanje o strokovnih temah s sodelavci zelo pomembna. Lastnosti, ki jih udeleženci raziskave najbolj cenijo, so prijaznost, vljudnost, odkritost, zaupanje, poštenost, spoštovanje, pripravljenost za sodelovanje in korektnost. Rezultati so pokazali, da starost in delovna doba v vzgojno-izobraževalnem procesu nista statistično povezani niti s povprečno stopnjo zadovoljstva z delom niti z ocenami glede kakovosti medsebojnih odnosov in vzdušja na delovnem mestu. Na osnovi dobljenih rezultatov lahko sklenemo, da je dober način interne komunikacije v kolektivu osnovne šole pozitivno povezan s kakovostjo medosebnih odnosov. Ključne besede: medosebni odnosi, komunikacija, šolska klima, organizacijska klima, pedagoški delavci.

7 ABSTRACT Humans as social beings are constantly facing interpersonal relations. Relations among people are burning light of mankind in the modern world, therefore it is very important to create the most gratifying and good interpersonal relations, especially in the educational process. The essential part of communication is based on non-verbal communication since some information is seldom provided by only one sight or gesture. It is of great importance to talk about relations and their development, as well as working on creating a warm setting. As a matter of fact, relations are a sort of art which can be continuously learned and improved. The creational procedure of interpersonal relations can be demanding since it requires one s inner harmony, empathy, and mutual understanding. Nevertheless, it is of extreme importance during the educational process to think and care deeply about social interactions. Interpersonal relations in schools are playing a vital role in formation and development of individual personality structure and have a great impact on co-creating and achieving goals. All in all, quality communication and positive relations make one s life easier, more productive and satisfying. The research work contribution and its findings outlined that daily communication and ongoing collaboration on professional topics with colleagues are of crucial importance to pedagogical workers. Most appreciated and valuable characteristics among the research participants were kindness, politeness, openness, trust, honesty, respect, willingness to cooperate and correctness. The results showed that age and seniority in the educational process are not statistically related neither to the average work satisfaction level, neither with assessment regarding to the quality of mutual relations and the atmosphere at the workplace, respectively. The obtained research results lead us to the conclusion that an appropriate internal communication in a primary school collective is positively related to the quality of interpersonal relations. Keywords: interpersonal relations, communication, school climate, organization climate, pedagogical workers.

8 KAZALO VSEBINE 1. UVOD NAMEN IN CILJI MAGISTRSKEGA DELA PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE TEORETIČNI DEL MEDOSEBNI ODNOSI KARAKTERISTIKE MEDOSEBNIH ODNOSOV NAČINI OBLIKOVANJA (NASTAJANJE) MEDOSEBNIH ODNOSOV TIPOLOGIJA ODNOSOV MEDOSEBNI ODNOS IN ŠOLSKA KLIMA DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA MEDOSEBNE ODNOSE IN KOMUNIKACIJO VPLIV LASTNOSTI IN OSEBNOSTI PEDAGOŠKIH DELAVCEV NA MEDOSEBNI ODNOS SPODBUJANJE DOBRIH ODNOSOV V ŠOLSKEM KOLEKTIVU KOMUNIKACIJA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU PROCES MEDSEBOJNE KOMUNIKACIJE VERBALNA IN NEVERBALNA KOMUNIKACIJA KOMUNIKACIJSKA KLIMA IN ORGANIZACIJSKA KULTURA V ŠOLI OVIRE PRI KOMUNIKACIJI VODENJE KOT MEDOSEBNI PROCES EMPIRIČNI DEL NAMEN RAZISKAVE RAZISKOVALNA VPRAŠANJA I

9 3.3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE SPREMENLJIVKE METODOLOGIJA RAZISKOVALNA METODA RAZISKOVALNI VZOREC POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV Organizacija zbiranja podatkov Vsebinsko-metodološke značilnosti anketnega vprašalnika Postopki obdelave podatkov REZULTATI IN INTERPRETACIJA OPIS VZORCA REZULTATI TEMATSKE POVEZAVE SKLEPNE MISLI TEMELJNA SPOZNANJA EMPIRIČNE RAZISKAVE PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKAVE LITERATURA IN VIRI SEZNAM PRILOG II

10 KAZALO SLIK Slika 1: Shema šole kot celote (Milekšič, 1999, str. 23) Slika 2: Psihološke razsežnosti osebnosti (Mayer, 2004, str. 56) Slika 3: Komunikacijski proces (Novak, 2000, str. 122) Slika 4: Deleži sestavin v komuniciranju (Možina idr., 1995, str. 48) Slika 5: Štiri ravni vodenja s ključnimi načeli (Covey, 2000, str. 22) KAZALO TABEL Tabela 1: Ocena pomembnosti vsakodnevne komunikacije na delovnem mestu Tabela 2: Ocena odnosov in vzdušja na delovnem mestu Tabela 3: Povprečna stopnja zadovoljstva z delom Tabela 4: Opisne statistike spremenljivk organizacijske klime Tabela 5: Povezanost med spremenljivkami vsebinskega dela vprašalnika Tabela 6: Povezanost stopnje izobrazbe, starosti in delovne dobe v vzgojnoizobraževalnem procesu s spremenljivkami vsebinskega dela vprašalnika Tabela 7: Razlike med spoloma v spremenljivkah vsebinskega dela vprašalnika KAZALO GRAFOV Graf 1: Vzorec (frekvenčne porazdelitve) Graf 2: Pomembnost lastnosti pedagoških delavcev Graf 3: Zadovoljstvo zaposlenih glede na posamezne dejavnike Graf 4: Organizacijska klima dimenzija načina internega komuniciranja Graf 5: Organizacijska klima dimenzija kakovosti medsebojnih odnosov III

11 1. UVOD Kvalitetni medosebni odnosi so osnovni predpogoj za uspešno pripravo in celovito izvedbo vzgojno-izobraževalnega procesa. Glavna komponenta medosebnega odnosa je komunikacija, tako verbalna kot neverbalna, zato je izrednega pomena, in le z učinkovitim komuniciranjem lahko ustvarimo dobre medosebne odnose. Na razvoj komunikacije vpliva veliko različnih dejavnikov, kot so osebnostne značilnosti, stališča, vrednote posameznika ipd. Medsebojna usklajenost verbalnih in neverbalnih sporočil odraža uspešnost medsebojnega sporazumevanja. Prav tako je pomembno, da je komunikacija v vzgojnoizobraževalnem procesu odkrita in dvosmerna, saj se lahko le tako neguje medsebojno poslušanje, skupno razmišljanje in različne verbalne dialoge. Šolo predstavljajo učitelji in učenci, zato je nujno, da vladajo pozitivni in uspešni odnosi tako med sodelavci v celotnem kolektivu kot tudi med učenci.»medosebni odnosi, kakršni so, so stalno prisotni in prežemajo vse naše delo in življenje. Izhajajo iz nas, iz naših osebnostnih lastnosti in so usmerjeni na druge. Ko ocenjujemo sebe, hote ali nehote primerjamo tudi druge, jih sodimo in mnenja tudi izražamo. Ali so pozitivna ali negativna, dobra ali slaba, prijetna ali neprijetna, je stvar našega presojanja. Nimamo vsi enakih meril, zato se naša mnenja o odnosih z drugimi razlikujejo«(možina idr., 2002, str ). Dornan (1998, str ) pravi, da nas»medčloveški odnosi naredijo ali pa uničijo«. Vsi odnosi so venomer v interakciji, zato lahko kakovost družinskih odnosov vpliva na poklicne odnose ali obratno. V poslovnem svetu ima veliko težo kakovost odnosov s sodelavci, šefi in podrejenimi. Predpogoj za uspešnost pa je razvijanje pozitivnih odnosov, česar se je potrebno naučiti in znati ohranjati. Brajša (1995, str. 8 9) navaja, da naj bi bili ljubezen, medsebojno zaupanje ter skrb za učence in učitelje gonilna sila pri ustvarjanju in razvijanju uspešne šole, ki je antropocentrično usmerjena. V vzgojno-izobraževalnem procesu so učitelji tisti, ki poganjajo šolo, takoj za njimi pa seveda učenci. 1

12 1.1 NAMEN IN CILJI MAGISTRSKEGA DELA V magistrski nalogi bodo uporabljena teoretična izhodišča in s tem predstavljeni osnovni pojmi medosebne komunikacije, značilnosti odnosov, vrste in modeli odnosov, delovanje šolske klime. Omenili bomo tudi dejavnike, ki vplivajo na komunikacijo in ovire, ki se lahko pojavijo v raznih interakcijah. Namen magistrske naloge je raziskati, kako poteka medosebna komunikacija med pedagoškimi delavci v kolektivu osnovne šole. Ugotoviti želimo, kakšen je vpliv komunikacije na zaposlene v vzgojno-izobraževalnem procesu in kakšno je mnenje pedagoških delavcev o pomenu komunikacije za kvalitetno opravljanje dela. Prav tako nas zanima, katere osebnostne lastnosti pedagoški delavci v kolektivu pri sodelavcih najbolj cenijo. Glavni cilj magistrske naloge je analiza in proučitev medosebnih odnosov v kolektivu osnovne šole. Z raziskavo želimo ugotoviti, kako komunicirajo pedagoški delavci, kakšen pomen pripisujejo komunikaciji in kakšna je klima v šolskem prostoru. 1.2 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE Predpostavke raziskave se nanašajo na teoretična izhodišča, ki jih najdemo v različni literaturi. Predvidevamo, da je pregledana literatura dovolj obsežna, nudi širok spekter znanj, je uporabna in prenosljiva v prakso. Predpostavljamo, da so dobri medosebni odnosi ključ do uspešnega sodelovanja v celotnem kolektivu osnovne šole. Osredotočili se bomo predvsem na komunikacijo med pedagoškimi delavci in poskušali ugotoviti, kakšen vpliv ima ta na njihovo izvajanje pedagoškega dela in počutje v vzgojno-izobraževalnem procesu. Delno omejitev v empiričnem delu naloge bi lahko predstavljala obremenjenost in čas zaposlenih v kolektivu osnovne šole za izpolnitev anketnih vprašalnikov. Medosebni odnosi so občutljiva tematika, ki je največkrat precej čustveno obarvana, zato lahko pride do nekaterih težav pri izpolnjevanju anketnih vprašalnikov, saj bodo sodelovali zgolj motivirani posamezniki oz. tisti, ki se jim zdi razprava o tej temi pomembna. 2

13 2. TEORETIČNI DEL»Ljudje, s katerimi imamo odnose, so vedno zrcalo, odsev naših lastnih prepričanj in neposredno smo tudi mi ogledalo, ki zrcali njihova prepričanja. Torej... odnosi so eno najmočnejših orodij za osebno rast... Če se iskreno zazremo vanje, lahko uzremo, kako smo jih ustvarili.«(shakti Gawain) 2.1 MEDOSEBNI ODNOSI Ule (2005, str. 297) v svoji knjigi Psihologija komuniciranja navaja, da so medosebni odnosi»posledica trajnejših, ponavljajočih se interakcij med dvema ali več osebami«. Lamovec (1991, str. 33) pravi, da je medosebna komunikacija»proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila oziroma znake, ki so nosilci določenega pomena«. Interakcije in komunikacija med ljudmi so bistvenega pomena za razvoj in vzdrževanje medosebnih odnosov. Pri tem je pomembno, da oseba vstopa v odnos zavedno in z veliko mero empatije, ki omogoča, da začutimo in lažje razumemo sočloveka. V vsakem odnosu se oblikuje čustven odnos do osebe, zato je za dobre odnose nujno, da temeljijo na zaupanju, naklonjenosti, poštenosti in odgovornosti. Za ustvarjanje socialnih odnosov potrebujemo predvsem neverbalne in simbolne oblike komuniciranja, ki nam pomagajo izdelati podobe in pomene odnosov. Zato v odnosih uporabljamo različne geste, mimiko in znakovni jezik. (Ule, 2005, str ). Medosebni odnosi spadajo v eno izmed najtežjih in kompleksnih področij v življenju. Človek ni osamljeno bitje, saj se venomer obrača na druge ljudi, bodisi v domačem, družinskem okolju ali na delovnem mestu. Skrb in t. i. negovanje poklicnih odnosov neposredno vpliva na kvaliteto našega dela (Evans in Russel, 1992, str. 147). Številni avtorji medosebno komunikacijo opisujejo z besedo transakcija, saj gre za dinamično medsebojno prepletanje socialnih sil in vplivanje drug na drugega. Znani družinski terapevt, psiholog in filozof Watzlawick je zapisal aksiom 3

14 »Človek ne more ne komunicirati«, kar pomeni, da je komunikacija med ljudmi vedno prisotna in lahko poteka na več ravneh (Skalar, 1990, str. 9 10). Ule (2009, str. 9) poudarja, da so»medosebni odnosi strukture in dogajanja, ki izvirajo iz vsakdanjih interakcijskih situacij in komunikacijskih dogodkov, ki odnose vzpostavljajo in utrjujejo. Vendar pa imajo medosebni odnosi svoj pomen, ki presega vsakokratne učinke socialnih interakcij, saj živijo obenem v simbolni, materialni in psihološki stvarnosti«. Medosebni odnos je kompleksen dinamičen proces, ki poteka v paru ali skupini in določa vedenje sodelujočih oseb. Iz vsakdanjih izkušenj vemo, da je vedenje ene osebe v odnosu pogojeno z vedenjem druge in da je vsakega posameznika v določenem odnosu mogoče razumeti le, če ga opazujemo v interakciji z drugo osebo. Na vzgojno-izobraževalnem področju so bistvenega pomena prav medčloveški odnosi. Interakcijsko-komunikacijski pristop gleda na vzgojo kot proces, ki se dogaja v polju medosebnih odnosov in se vzpostavlja med vsemi posamezniki v vzgojno-izobraževalnem procesu (Bratanić, 1990, str ). Za medosebne odnose, naše počutje, za sodelovanje in soustvarjanje na delovnem mestu so še posebej pomembni kakovostni in poglobljeni pogovori. S pogovorom gradimo naš odnos z ljudmi in izražamo naša občutja, misli, spoštovanje, podporo ipd. Pravzaprav kakovost našega življenja določajo medosebni odnosi z drugimi, saj so skladni in zadovoljujoči medsebojni odnosi naša osnovna socialna potreba, ki so nujni za naše dobro razpoloženje, izpolnjevanje delovnih nalog in za doseganje ciljev. Pri tem se je potrebno zavedati, da vsi vplivamo drug na drugega in v vzgojno-izobraževalnem procesu bi morali s skupnimi močmi ustvarjati prijetne in sproščene odnose za dobrobit vseh posameznikov na šoli (Majcen, 2001, str ). Pri medosebnem komuniciranju gre za dvosmerni pretok informacij oz. obojestransko izmenjavanje sporočil. V angleški literaturi velikokrat zasledimo izraz»face to face«, kar pomeni, da je komunikacija vidna oz. vključuje fizično bližino udeležencev. Ko govorimo o delu z ljudmi, je medosebna komunikacija ključnega pomena, saj posamezniku omogoča globlje razumevanje samega sebe in drugih ter sodelovanje (Trček, 1998, str. 7 8). 4

15 2.2 KARAKTERISTIKE MEDOSEBNIH ODNOSOV Ljudje smo nenehno vpeti v mrežo različnih odnosov, vsak odnos je edinstven, zato je dobro, da se trudimo gojiti zadovoljujoče medosebne odnose. V vzgojnoizobraževalnem procesu imajo kvalitetni in vzajemni medosebni odnosi še posebej pomembno vlogo. V tem poglavju bomo omenili poglavitne značilnosti medosebnih odnosov. Bratanićeva (1990, str. 34) navaja naslednje temeljne značilnosti medosebnih odnosov: - interakcija, - recipročnost, - ciklično stimuliranje in - delovanje nezavednega. V vsakem medosebnem odnosu je prisotna vsaj minimalna interakcija. Kakovost medosebnih odnosov se nanaša na stopnjo in kvaliteto vzpostavljene interakcije. Eden od pogojev za vzpostavljanje uspešnih medosebnih odnosov je vsekakor recipročnost, ki pomeni medsebojno vplivanje, povezanost in odvisnost. Vedenje ene osebe določa vedenje drugih in obratno. Gre za doživljanje sebe in drugih, ki ima obojestranski vpliv na percepcijo oseb, ki soustvarjajo odnose. Sodobna pedagogika v svojem pristopu do izobraževanja poudarja ciklično stimuliranje, saj mora biti komunikacija krožna in ne linearna, kot pravi klasična tradicionalna pedagogika. V vzgojno-izobraževalnem procesu moramo biti posebej pozorni na delovanje nezavednega, ki se venomer pojavlja, ko je govora o medosebnih odnosih. Učitelji si lahko zavestno zadajo cilje, naloge, metode in jih opravljajo, a kako se bodo zgodile konkretne situacije, je odvisno od nezavednih procesov (Bratanić, 1990, str ). 5

16 Možina in drugi (2002, str ) navajajo naslednje značilnosti medosebnih odnosov: 1. PRIZNAVANJE RAZLIČNOSTI Ljudje se med seboj razlikujemo, zato ima prav vsak posameznik pravico do izražanja svojega mnenja, mišljenja in stališč. Pri tem bi morali upoštevati in dovoliti drugemu, da izrazi tudi nestrinjanje in poda svoje drugačno mnenje o določeni zadevi. Le na takšen način lahko dosežemo stopnjo dogovarjanja in medsebojnega usklajevanja. 2. VZAJEMNOST ODNOSOV Ko omenjamo vzajemnost, je govora o medsebojni povezanosti, dopolnjevanju in podpori v odnosih, kjer obe strani ponudita svoj vložek. Gre za obojestransko in enakopravno izmenjavo mnenj, predlogov, zanimanje za podrobnosti, preučevanje in morebitno iskanje pojasnil. 3. OMOGOČANJE OSEBNEGA IZRAŽANJA Vsi ljudje bi morali imeti pravico, da izrazijo svoje lastno mnenje, pravico do ustvarjanja novih odnosov in do individualnosti. Prav tako se pedagoški delavci med seboj ne bi smeli ovirati pri svobodnem izražanju misli, mnenj in čustev. 4. DAJANJE IN SPREJEMANJE POVRATNIH INFORMACIJ Povratne informacije omogočajo resnični stik med ljudmi in pripomorejo k razvoju medsebojnega odnosa. Pomembno je, da imamo možnost dajati in sprejemati povratne informacije, saj nam olajšajo vsakodnevno soočanje z izzivi in nekaterimi težavami, ki se lahko pojavijo v vzgojno-izobraževalnem procesu. Zavedati se moramo, da vsakršno vedenje posameznika vpliva na vse ljudi v šolskem okolju, zato bi se morali o tem odkrito pogovarjati. 6

17 5. PRIZNAVANJE NASPROTIJ V vsakem okolju kdaj pride do kakšnih nasprotij, nesoglasij, o katerih se je potrebno iskreno pogovoriti in poiskati realno rešitev. Pomembno je, da se pedagoški delavci konfliktom ne izogibajo in da se v takšnih situacijah vedejo čim bolj korektno za obojestransko zadovoljujoče odnose. 6. PREPREČEVANJE DVOPOMENSKE SITUACIJE Na tej točki gre predvsem za to, da govorimo to, kar mislimo, in da se temu primerno tudi vedemo. Tako smo iskreni do sebe in tudi do drugih, kar je potrebno za konstruktivno sodelovanje s sodelavci in skupinsko ustvarjanje. 7. BREZ VSAKRŠNEGA VSILJEVANJA V vzgojno-izobraževalnem procesu je še posebej pomembno, da vladajo tako imenovani zdravi odnosi in da ne vključujejo nikakršnega vsiljevanja. To pomeni, da sodelavcu ne vsiljujemo doživljanj, ki niso njegova, in ga ne prepričujemo o tistem, česar ni, ter ga ne silimo v dejanja proti njegovi volji. 8. BREZ NEHOTE ALI NEVROTIČNE ZLORABE DRUGEGA Pomembno je, da se pedagoški delavci izogibajo nenadzorovani uporabi drugega za reševanje svojih notranjih konfliktnih situacij. Torej drugega ne silimo v vloge, ki mu niso po godu, in pri drugih ne iščemo napak, slabosti in nepoštenja.»v vsakdanjem življenju smo nenehno v stiku drug z drugim. Osnova medosebnih odnosov pa je v tem, kako te ljudi doživljamo, kakšno vrednost in pomen imajo za nas. Prva značilnost vsakega odnosa je v tem, da medosebni odnos ustvarjamo vsi udeleženci v njem. Druga značilnost izhaja iz naše duhovne naravnanosti, ko je vsak posameznik osebno odgovoren za kakovost odnosa, to pa v praktičnem življenju pomeni, da je vedno najvažnejši lasten prispevek k uspehu odnosa«. (Zalokar Divjak, 2001, str. 40) 7

18 2.3 NAČINI OBLIKOVANJA (NASTAJANJE) MEDOSEBNIH ODNOSOV Lamovec (1991, str. 9) navaja, da so»medosebni odnosi temeljnega pomena za razvoj osebnosti, tako v emocionalnem, socialnem kot tudi intelektualnem smislu«. Medosebni odnosi se oblikujejo na podlagi vsakdanjih interakcijskih situacij in komunikacijskih dogodkov, imajo svoj pomen, tako simbolni, materialni kot tudi psihološki. Skozi najrazličnejše odnose rastemo in se razvijamo, drug z drugim delimo svoja videnja in predstavljamo sami sebe. Pri tem je neizogibna uporaba različnih simbolov, gest, besed in mimike. Oblikovanje medosebnih odnosov lahko poteka na več načinov, na nezavedni ali zavedni ravni, vključeno je verbalno, neverbalno komuniciranje, lahko je namerno ali spontano. Vsako dogajanje pa ima visoko raven socialne pomenljivosti in simbolnega posredovanja. Odnosi so pravzaprav povezovanje življenj v socialnih skupinah, kjer je dobro, da vladata razumevanje in zaupanje (Ule, 2009, str ). 2.4 TIPOLOGIJA ODNOSOV Odnose lahko klasificiramo po več kriterijih, npr. glede na kvaliteto interakcij med ljudmi, glede na stopnjo medsebojnega zaupanja, bližine, ipd. V našem primeru navajamo tipologijo odnosov, ki temelji na binarnih delitvah po Ule (2009, str. 337): - medosebni in socialni odnosi: medosebni odnosi so pretežno neformalni, kjer lažje pride do intimnosti in medsebojne povezanosti udeležencev, socialni pa so bolj formalni, brezosebni in funkcionalni; - angažirani in neangažirani ter soodvisni in neodvisni odnosi: tukaj gre predvsem za razliko v količini osebnostne vpletenosti oz. angažiranosti udeležencev odnosa; 8

19 - endogeni in eksogeni odnosi: pri endogenih odnosih je prisotno prostovoljno vzpostavljanje, npr. prijateljstvo, partnerski odnosi, v eksogene odnose pa smo vrojeni, npr. starševski odnosi in delovni odnosi; - skupnostni in socialni odnosi: skupnostni odnosi slonijo na sorodstvu, zvestobi, prijateljstvu in tradiciji, socialne odnose pa uokvirjajo zakoni, javno mnenje, racionalnost in medsebojne izmenjave udeležencev. Obstajajo še druge delitve odnosov. Paul Watzlawick (v Ule, 2009, str ) s sodelavci je razdelil odnose glede na obliko medosebnih interakcij, in sicer na: - simetrične odnose: recipročnost v interakcijah udeležencev, izmenjava enakih oz. podobnih vedenjskih oblik; - komplementarne odnose: izmenjava nasprotnih (kompenzacijskih) vedenjskih oblik; - vzporedne odnose: fleksibilna interakcije, izmenjava recipročnih in kompenzacijskih vedenjskih oblik (Ule, 2009, str ). Največkrat pa v različni literaturi najdemo delitve glede na vrste odnosov. Poglavitne vrste medosebnih odnosov so: -»prijateljski odnosi, - ljubezen in intimni odnosi, - starševski odnosi, - sorodniški in delovni odnosi«(ule, 2009, str. 338). 9

20 2.5 MEDOSEBNI ODNOS IN ŠOLSKA KLIMA Marentič Požarnikova (2000, str. 242) navaja, da šolska klima»vključuje širši spekter odnosov med učitelji, učenci, vodstvom šole in drugimi, ki so na šoli zaposleni«.»šola je zelo kompleksen, odprt socialni sistem. Je ustanova, ki ima svojo strukturo, vrednote, cilje, pravila, strategije, metode, predvsem pa so v šoli ljudje, ki so v nekem odnosu. Kvaliteta ustanove oziroma klima šole se pogosto reflektira prav v odnosih med ljudmi na šoli, med učenci, učitelji, vodstvom šole. [ ] Zato so za šolo dobri medsebojni odnosi oziroma ustrezna komunikacija ključnega pomena«. (Rupar, 2003, str. 67) Družbeno in kulturno življenje je v nenehnem gibanju, spreminjanju in posledično se tudi šolski sistemi venomer spreminjajo. Z besedami ozračje, vzdušje, počutje učiteljev in učencev, odnosov med njimi, način življenja šole bi lahko poimenovali šolsko klimo. V današnjem času sta avtonomnost in strokovnost učiteljev neizogibni sestavini v vzgojno-izobraževalnem procesu. Ena izmed najpomembnejših sposobnosti in ciljev šole je učenje, ki se lahko uresničuje le skozi razne dialoge. Pri nastajanju dobre šolske klime ima prav tako pomembno vlogo ravnatelj, ki naj bi spodbujal in pomagal učiteljem pri iskanju in ustvarjanju svojih poti. Ljudje se med seboj razlikujemo, zato imajo tudi pedagoški oz. strokovni delavci v šolskem okolju različne percepcije, pričakovanja, stališča glede ustanove in svojega delovnega mesta, ki seveda vplivajo na celotno šolsko klimo. Vsak posameznik v vzgojno-izobraževalnem procesu doda svojo osebno noto in pripomore k ustvarjanju ozračja. Če so njihova pričakovanja izpolnjena, se čutijo spoštovane in se v šoli dobro počutijo. Tedaj se klima opredeljuje kot dobra. Kadar pa ljudje menijo, da na delovnem mestu niso cenjeni in da se njihova pričakovanja ne uresničujejo, se takšna klima zaznava kot slaba (Rupar, 2003, str. 67). 10

21 »Šolska klima je eden od najosnovnejših dejavnikov, ki vplivajo na to, kako se v šoli počutijo vsi udeleženci. In obratno, vsi udeleženci prispevajo k takšni ali drugačni šolski klimi. Šolska klima se izraža v medsebojnih odnosih, hkrati pa medsebojni odnosi odražajo šolsko klimo«(marn, 2006, str. 372). Oblikovanje in ohranjanje pozitivne šolske klime ima odločilno vlogo, saj pomembno vpliva na učiteljev profesionalni razvoj (Javornik Krečič in Ivanuš Grmek, 2008, str. 61). Vodja oz. ravnatelj igra pomembno vlogo v šolskem prostoru, saj je ta zgled drugim sodelavcem in jih usmerja pri njihovem delu. Ključna lastnost ravnatelja je vljudnost, kar pomeni, da je prijazen in da prisluhne vsem zaposlenim. Po besedah Glasserja, t. i. neprisilni vodje uporabljajo enostavna pravila in se z delavci nenehno pogovarjajo, dokler se tudi ti s pravilom strinjajo (Glasser, 1994, str ). V kakovostni šoli prevladuje kolegialna kultura vlog in razmerij, za katero je značilno zadovoljstvo, ki ga dajejo poklicne medsebojnosti. Vsak posameznik v kolektivu je cenjen in lahko prispeva svoja stališča in mnenja. Kadar se pojavita kakšen konflikt ali nesoglasje, ju sprejmejo kot priložnost za odkrivanje boljših delovnih metod. Energija je usmerjena v učenje, ustvarjanje, razvoj in v odkrivanje boljših načinov, kako dosegati skupne cilje in zadovoljevati posamezne potrebe (Gossen in Anderson, 1996, str ). Pedagoški delavci in vsi zaposleni na šoli sooblikujejo šolsko klimo v socialnem kontekstu šole z načinom komuniciranja, s sodelovanjem pri odločitvah in s timskim delom. Klima v šoli se osredotoča na šolsko medosebno delo, vpliva na vedenje učiteljev in učencev ter se nanaša na kakovost in karakter življenja v šoli (Mikek, 2014, str. 123). 11

22 Slika 1: Shema šole kot celote (Milekšič, 1999, str. 23) Iz slike 1 je razvidno, da sta v osrednjem jedru sheme vodenje šole in komunikacija med zaposlenimi. Ravnatelj kot vodja šole potrebuje jasno zastavljene cilje, poslanstvo in vizijo. Za konkretizacijo letnega delovnega načrta so potrebni tudi ustrezni kadri, prostor, oprema, dobra organizacija in učinkovita komunikacija, ki ustvarja šolsko klimo, kulturo in vsem zaposlenim omogoča identifikacijo s kolektivom oz. šolo. S pozitivnimi interakcijami, sodelovanjem in timskim delom lahko zaposleni na šoli učinkoviteje izpolnjujejo ustrezne delovne naloge ter vrednotijo lastno delo. Vsi navedeni elementi pogojujejo odprtost šole okolju in raznim spremembam (Milekšič, 1999, str. 22). 12

23 2.6 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA MEDOSEBNE ODNOSE IN KOMUNIKACIJO V našem vsakdanjem življenju in tudi v vzgojno-izobraževalnem procesu na komunikacijo in medosebne odnose vpliva veliko različnih dejavnikov. V nekaterih okoljih vlada sproščeno, prijetno, odprto vzdušje, v drugih pa je lahko komunikacija bolj zaprta in toga. Za dobro komunikacijo in uspešno sporazumevanje z ljudmi v okolju bi prav vsi morali poznati nekatere spretnosti in lastnosti dobrega komuniciranja ter elemente uspešnega sporazumevanja: -»vodenje in usmerjanje pogovora, - sporočanje z govorico telesa, - pozornost pri opazovanju in poslušanju ter ustrezno reagiranje, - očesni stik, - aktivno poslušanje, - molk kot sredstvo sporazumevanja, - sposobnost empatije, - izražanje in obvladovanje lastnih čustev, - odkritost in zaupanje, - pripravljenost za sodelovanje, - pozitivno razmišljanje«(majcen, 2001, str. 169). Bistvenega pomena pri komunikaciji je tekoč razgovor. Potrebno je, da oba sogovornika izrazita svoje želje, si zaupata in imata pripravljena morebitna vprašanja. Vodja mora poskrbeti za prijetno vzdušje in slediti načrtu razgovora. Govorica telesa je najpomembnejši način sporočanja, saj odraža to, kar dejansko mislimo, in se je enostavno ne da prikriti. Izrazi na obrazu, položaj telesa, kretnje, razni gibi odsevajo naše notranje razmišljanje, počutje in odnos do sogovornika ter izrečenega. Sogovornika moramo dobro poslušati in pozorno opazovati, da dobimo tudi tiste informacije, ki jih ne poda besedno. Pomembno je t. i. branje med vrsticami, saj je dobro, da začutimo celotno komunikacijsko klimo, kjer ne gre le za besede, pač pa za celoten način pogovora, mimiko, gestiko ipd. Bolj kot se skoncentriramo na poslušanje sogovornika, bolj ga razumemo in se nanj in na 13

24 sprejete informacije lažje odzivamo. Očesni stik je prav tako pomemben element uspešnega sporazumevanja, ki med sogovornikoma ustvari povezavo in izraža našo odprtost in pripravljenost na sodelovanje. Kot pravi stari rek, oči so ogledalo duše in z očmi lahko povabimo druge v našo notranjost, zato pri pogovoru ni dobro skrivati ali povešati oči, saj s tem ustvarjamo napeto in neiskreno vzdušje. Sogovornika moramo aktivno poslušati, kar pomeni, da se poskušamo vživeti v njegov položaj, doživljanje, da smo prisotni in da se trudimo, da bi v celoti sprejeli njegovo sporočilo. S tem mu izkažemo veliko mero spoštovanja in zanimanja zanj. Velikokrat se pojavi kakšen nesporazum, ker nismo dovolj potrpežljivi in začnemo na neko vprašanje kar sami odgovarjati. Zavedati se moramo, da smo si različni in da nekateri potrebujejo več časa, da se izrazijo, da premagajo tremo in oblikujejo primeren odgovor, zato je dobro, da nismo nestrpni in molčimo oz. počakamo na sogovornikov odziv, četudi traja dlje časa (Majcen, 2001, str ). Naslednja spretnost oz. lastnost, ki je potrebna, da je komunikacija uspešna, je empatija sposobnost vživljanja v druge, kar zahteva visoko mero koncentracije in popolno usmerjenost v sogovornika. Bolj kot skušamo razumeti položaj drugega in se vživeti v njegovo dogajanje, čustveno stanje, boljše bo sodelovanje in komunikacija bo lažje stekla. Ljudje smo zelo ranljiva, občutljiva bitja in se na vse dražljaje nenehno čustveno odzivamo, zato je v vzgojno-izobraževalnem procesu izrednega pomena, da se naučimo izražati in obvladovati svoja čustva. V komunikacijski klimi, kjer vladajo odkritost, zaupanje, spoštovanje, razumevanje in podpora, lahko sogovornik sproščeno spregovori o svojih čustvih in tako se vzpostavijo tesnejše vezi. Zadnji pomembni točki sta pripravljenost za sodelovanje in pozitivno razmišljanje. Če se sogovornika v pogovor podata s pozitivno držo, je pogovor tekoč, zadovoljujoč in od tega imata oba korist. Tudi, če imamo predhodne slabe izkušnje s sogovornikom, se potrudimo, da si ustvarimo pozitivno pričakovanje. Vsi ljudje nimamo istih pogledov na svet in življenjske okoliščine: nekateri so bolj optimistični, drugi nekoliko bolj črnogledi. Pri sporazumevanju sta pomembna pozitivna naravnanost in poudarjanje dobrih lastnosti, saj bo tako celotna šolska klima kakovostnejša (Majcen, 2001, str ). 14

25 Vsak posameznik si želi odprte in učinkovite komunikacije, saj s tem zadovolji osnovno človekovo potrebo po izražanju in razumevanju drug drugega. Učinkovito komunikacijo spremljajo štiri temeljne spretnosti: -»razumevanje sogovornika, - aktivno poslušanje, - posredovanje in sprejemanje povratne informacije, - reševanje problemov«(youngs, 2001, str. 60). Medosebna komunikacija lahko poteka na več različnih načinov in o njej v našem vsakdanu največkrat sploh ne razmišljamo ter ji ne posvečamo dovolj pozornosti, saj se nam zdi nekako samoumevna. Vsi udeleženci komunikacije si želimo biti razumljeni, zato je razumevanje ključnega pomena za iskreno in učinkovito komunikacijo. Kadar si vzamemo čas za poslušanje sogovornika, mu damo občutek, da ga razumemo in s tem mu sporočamo, da ga spoštujemo. Pri razumevanju in poslušanju sogovornika je dobro, da smo pozorni na tri osnovna pravila. Prvo je, da pokažemo empatijo, kar pomeni, da smo tiho in poslušamo, kar nam sogovornik govori, in da si vzamemo čas zanj. Prav tako je nepogrešljiv del empatično poslušanje, ob katerem ima sogovornik občutek, da ga poslušamo s srcem, ne le z ušesi in da si ga zares želimo razumeti. Tretje pravilo pri poskušanju razumevanja stališča sogovornika je pristnost, kar pomeni, da izrazimo svoje videnje njegovega problema. Aktivno in učinkovito poslušanje je spretnost, ki je zelo pomembna, saj v veliki meri vpliva na medosebne odnose. Primerno in konstruktivno dajanje ter sprejemanje povratne informacije je pomembna sestavina učinkovite komunikacije, zato je potrebno situacijo jasno opisati, razumljivo izraziti svoja čustva, parafrazirati mnenje sogovornika in se o tem iskreno pogovoriti. Pri reševanju raznih konfliktov je bistveno to, da jih rešujemo sproti, enega za drugim, z dialogom, ki vodi k rešitvi problema in brez obtoževanj in zmerjanj (Youngs, 2001, str ). 15

26 2.7 VPLIV LASTNOSTI IN OSEBNOSTI PEDAGOŠKIH DELAVCEV NA MEDOSEBNI ODNOS Glavni in osnovni kompetentnosti pedagoških delavcev sta izobraževalna (znanje) in vzgojna (vrednote), ki jih v veliki meri pogojujeta osebnostna struktura in izobrazba pedagoških delavcev. Tako kot vsi ljudje imajo tudi učitelji dobre in slabe lastnosti, vendar bi si morali prizadevati, da se približajo pozitivnim vrlinam, kot so:»strokovnost, humanost, naklonjenost, spoštovanje, čustvena toplina in vedrost, razumevanje in zaupljivost, strpnost, potrpežljivost, mirnost in prijaznost, pozitivna pričakovanja, zagotavljanje varnosti, pravičnost, odprtost, pristnost, socialna integrativnost, kooperativnost, spontanost, tovarištvo, itn.«(strmčnik, 2001, str. 190). Profesionalnega individualizma in egocentrizma bi moralo biti med pedagoškimi delavci čim manj, saj je ta škodljiv za dober razvoj vzgojno-izobraževalnega sistema in za same odnose na šoli. Učitelji bi se morali drug od drugega učiti, izmenjavati mnenja, izkušnje in razna učna gradiva. Eden od ključnih pogojev za kakovostno soustvarjanje je (samo)kritičnost pedagoških delavcev, ki vodi k strokovnemu in osebnostnemu poklicnemu razvoju in izpopolnjevanju (Strmčnik, 2001, str ). Marentič Požarnikova (2000, str ) navaja pomembne osebnostne lastnosti dobrega učitelja: ekstravertiranost, empatičnost, socialna inteligentnost, osebnostna zrelost in stabilnost, samozaupanje, pozitivna samopodoba, odprtost do negotovosti, prožnost in proaktivnost. V vprašalnikih za učence in dijake je mogoče zaslediti, da pogosto navajajo naslednje zaželene lastnosti: smisel za humor, pravičnost, doslednost, zaupanje in primerno kombinacijo zahtevnosti in topline. Bolj kot osebnostne lastnosti same po sebi je učencem pomembno njihovo doživljanje in pojmovanje svoje vloge in vloge učitelja. Vse zgoraj navedene osebnostne lastnosti imajo močan vpliv na medosebne odnose, tako med zaposlenimi kot med učenci in učitelji. Prav vsaka stvar, bodisi beseda ali pogled, ki jo prispeva posameznik, vpliva na celoten šolski sistem v nekem kolektivu, zato je zelo pomembno, da se vzdržuje čim bolj pozitivno naravnana klima za boljše počutje pedagoških delavcev in učencev ter njihovih staršev. 16

27 »Človekova osebnost je v veliki meri proizvod družbenih odnosov. Po drugi strani nam dialektično razumevanje odnosa med osebnostjo in družbo pove, da so spet posamezniki kot konkretne osebnosti nosilci vsake družbene skupnosti. [ ] Človek je nenehno v različnih odnosih in interakcijah z drugimi. Osebnost sama je po eni strani proizvod družbenih odnosov, a po drugi strani nosilec in usmerjevalec teh odnosov«(musek, 1982, str. 318). Dinamika medosebnih odnosov vpliva na dinamiko celotnega sistema, saj človek živi med drugimi in z drugimi ljudmi. Različni dejavniki osebnosti dobijo pravi smisel in pomen šele takrat, ko jih umestimo v okvir medosebnih in družbenih odnosov. Vsak posameznik stopa v medosebne odnose s svojimi lastnimi motivi, interesi, željami, stališči, cilji ter potrebami in se tako sooča z drugimi (Musek, 1982, str ). Slika 2: Psihološke razsežnosti osebnosti (Mayer, 2004, str. 56) Na sliki 2 je prikazano, da so osebnostne lastnosti v osrčju celotnega delovanja vzgojno-izobraževalnega procesa in soustvarjajo vzdušje, medosebne odnose, kulturo širšega okolja in organizacijsko kulturo ustanove. 17

28 2.8 SPODBUJANJE DOBRIH ODNOSOV V ŠOLSKEM KOLEKTIVU»Ne glede na to, kaj delate in kakšne cilje uresničujete najpomembnejši so odnosi!«(gross, 2001, str. 32). Za ustvarjanje prijetnih in delujočih delovnih odnosov je potreben trud vseh zaposlenih v kolektivu. Prva in najpomembnejša stvar je spoštovanje. Ljudi je potrebno spoštovati, ker so takšni, kot so. Vsak izmed nas ima določene lastnosti, ki so sestavni del naše osebnosti. Prav tako sta pomembni komponenti dobrih odnosov sočutje oz. empatija in iskrenost. Vživljanje v druge in pogled situacije skozi oči drugih odpira nov pogled na svet, ki je realnejši in bolj objektiven. Biti iskren pomeni, da mora biti človek vedno to, kar je, in odkrito govoriti o svojih čustvih in stališčih. Če te tri faktorje povežemo skupaj, imamo dobro osnovo, da ustvarimo zaupne in odkrite medosebne odnose, ki so ključ do kakovostnega delovanja celotnega šolskega sistema. Medosebni odnosi med zaposlenimi neposredno vplivajo na voljo in gonilno silo, s katero se lotimo dela. Da bi se izognili pregradam v odnosih, je dobro, da se ustvari vzajemno zaupanje, kjer se vsi počutijo dovolj varno, da se lahko izrazijo (Smith, 2002, str ). Dobri odnosi: -»podpirajo redno in odprto komunikacijo, - naučijo ljudi poslušati druge in premišljevati o stališčih drugega, - omogočajo, da ljudje priznajo svoje pomanjkljivosti (npr. neznanje) drugim, saj jim dobri odnosi omogočajo, da jim po potrebi drugi priskočijo na pomoč, če so neodločni, - podpirajo prenos delovnih nalog«(prav tam, str ). Gross (2001, str ) navaja, da naša poklicna uspešnost izhaja iz medčloveških odnosov. Na vsakem koraku smo povezani z drugimi ljudmi, ki vplivajo na naše delovne okoliščine in počutje. Osnovni pogoj za kvalitetno šolsko delo so zaupljivi, spodbudni in topli odnosi med učitelji in vodstvom šole ter med učenci samimi (Glasser, 1994, str. 35). 18

29 Odnosi med ljudmi, ki delajo skupaj, so zelo pomembni. K počutju in medsebojnemu razpoloženju lahko veliko prispeva vsak posameznik. Vsak si želi, da bi bil cenjen, sprejet in da bi do njega izražali spoštovanje. Da bi med ljudmi na delovnem mestu vladalo dobro čustveno razpoloženje, so potrebni dobro poslušanje, komunikacija, tudi kakšna pohvala in spodbuda. Pedagoški delavci, ki se med seboj poznajo, dobro vedo, s kom se lahko šalijo, kdo je vseved, kdo rad komplicira, kdo veliko govori, pa malo naredi, kdo je vreden zaupanja, kdo samo kritizira, kdo je dobro strokovno podkovan ipd. Vse te lastnosti posameznikov vplivajo na oblikovanje prijetnega ali neprijetnega delovnega ozračja. Za ustvarjanje prijetnih medosebnih odnosov je pomembno, da se zavedamo odgovornosti do svojega dela in s tem tudi, da se do sodelavcev ali nadrejenih odgovorno vedemo (Zalokar Divjak, 2001, str. 63). Glasser (1994, str ) v svoji knjigi Dobra šola, vodenje učencev brez prisile navaja, da morajo vodje in pedagoški delavci dobro poznati vzroke človeškega vedenja in kontrolno teorijo, ki je temelj dobremu vodenju. Neprisilen način vodenja je ključ do uspeha in kakovosti. Eden izmed aksiomov kontrolne teorije pravi, da lahko kontroliramo le sebe, drugim pa lahko damo takšno informacijo, s kakršno jih prepričamo, da je delo, ki ga morajo opraviti, zanje zadovoljujoče. Za pozitivne medosebne odnose in zadovoljstvo zaposlenih je pomembna tudi pohvala za dobro opravljeno delo in občutek, da so cenjeni, saj pohvalne besede povečujejo delovno vzdušje in delovne dosežke.»[ ] Zaposleni so bolj učinkoviti, bolj motivirani in ostanejo dlje v službi, če jih pohvalite za dobro opravljeno delo če imajo občutek, da jih cenite in so del delovnega procesa.«(bob Nelson, v Hal, 2008, str. 165). Z nadaljnjim izobraževanjem in usposabljanjem strokovnih delavcev, katerega osnovni cilj je profesionalni razvoj ter strokovna in osebnostna rast zaposlenih, se povečuje kakovost in učinkovitost celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema (Devjak in Polak, 2007, str. 33). 19

30 2.9 KOMUNIKACIJA V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU Brajša (1993, str. 20) komunikacijo definira kot»hoteno ali nehoteno, zavestno ali nezavedno, načrtovano ali nenačrtovano pošiljanje, sprejemanje in delovanje sporočil v medsebojnih, neposrednih odnosih ljudi«. Po besedah Strojinove (1992, str. 39) pa je komunikacija»zapleten proces, brez katerega človeška družba ne bi obstajala in obratno, družba, ki ji pripada posameznik, na razne načine vpliva na komunikacijo posameznikov; na makronivoju (npr. prek sredstev javnega obveščanja) in mikronivoju (prek skupin, ki jim posameznik pripada)«. V vzgojno-izobraževalnem procesu se komunikacija uporablja kot uspešna izobraževalna metoda, saj je del kompleksnega družbenega in osebnega življenja in vključuje raznovrstne osebnostne funkcije, ki dajejo kvalitetnejše znanje kot samo spominsko osvajanje. Prav tako je komunikacija prisotna tudi na področju čustvovanja, razumevanja in mišljenja (Strojin, 1992, str. 40). Kakovostna komunikacija v vzgojno-izobraževalnem zavodu je poglavitna za ohranjanje»pedagoškega erosa«pri strokovnih delavcih in za pozitivno motivacijo učencev ter naklonjenosti staršev. Komuniciranje je uspešno, če stremimo k doseganju zastavljenih ciljev zavoda in posameznikov, ki so vpleteni v ta proces. Delimo ga lahko na notranje (interno) in zunanje (eksterno). Organizacijsko kulturo v zavodu določa prav komunikacija, ki omogoča socializacijo, obveščanje, izobraževanje zaposlenih in pripomore k razvijanju pozitivnih medsebojnih odnosov. Komunikacija je dinamičen proces, katerega je potrebno nenehno izpopolnjevati. H kvalitetni komunikaciji pripomoreta uspešno sporočanje in poslušanje, kar pomeni, da moramo dobro poznati odnose med sogovorniki, njihove potrebe, vrednote, prepričanja, ipd. Etika komuniciranja je osrednjega pomena, zato jo moramo spoštovati. V vzgojno-izobraževalnem procesu moramo biti do sočloveka korektni, strpni, pozitivno naravnani, iskreni, potrpežljivi in se izogibati kakršnemukoli kritiziranju, obsojanju, pridiganju, ironiziranju, zbujanju občutka krivde ipd. (Ažman, 2015, str ). 20

31 Komunikacija je pravzaprav izobraževalna metoda, saj je prisotna tudi na področju čustvovanja, razumevanja, mišljenja in ni namenjena le razvijanju mišljenja ter osvajanju znanja. Komuniciranje vključuje mnoge kompleksnejše osebnostne funkcije in se prepleta med družbenim in osebnim življenjem. Za kvalitetnejši vzgojno-izobraževalni proces je nujno, da komunikacija vključuje najmanj tri skupine udeležencev, to so učitelji, starši in učenci. Pri tem igra ključno vlogo medsebojna odvisnost in recipročnost le-teh. V šolskem prostoru je pomembno tudi poudarjanje kognitivnih procesov, ker so pri komunikaciji venomer prisotni čustveni naboji, ki vplivajo na sporočanje in dojemanje kognitivnih vsebin. Pri vstopanju v medosebne odnose je dobro, da vključimo ranljivost, odprtost in osebno izpostavljanje, saj to pripomore k razumevanju, daje občutek pripadnosti in lastne pomembnosti. Glede na veliko število osebnostnih razlik so dobri odnosi v kolektivu jasni cilji in pomoč pri doseganju ciljev, osebnost ravnatelja, ki se je sposoben vživeti v vlogo moderatorja, varovalni dejavniki na šoli (Strojin, 1992, str ). Komunikacija je temeljni sestavni del vsakega vzgojno-izobraževalnega procesa in v šolskem vsakdanjiku nepogrešljivo orodje pri načrtovanju učnega procesa in podajanju izobraževalnih vsebin. Najbolj učinkovita je takrat, ko poteka med vsemi pedagoškimi delavci, starši in učenci. Komunikacijske spretnosti so ključne kompetence, ki so bistvene za vsakodnevno družbeno življenje, za uspeh na delovnem mestu in na zasebnem področju, zato ima šola tudi to nalogo, da poleg posredovanja znanj spodbuja komunikacijske spretnosti pri učencih (Vogel, 2013, str. 8). 21

32 2.9.1 PROCES MEDSEBOJNE KOMUNIKACIJE Medsebojna komunikacija je venomer prisotna in lahko poteka v več smereh in fazah. Vsak udeleženec komunikacije sprejema, pošilja in interpretira razne znake (Novak, 2000, str. 121).»Proces komuniciranja po Schramu sestavlja šest elementov: - kodiranje sporočila, - sporočilo, - kanal, - dekodiranje sporočila, - šum, - odgovor in povratna zveza«(novak, 2000, str. 121). Slika 3: Komunikacijski proces (Novak, 2000, str. 122) 22

33 Na sliki 3 so upodobljeni elementi komuniciranja po Schramu. Sporočilo je lahko v obliki simbola, znaka ali raznih kombinacij in se pojavlja tako v pisni ali govorni kot tudi v besedni ali nebesedni komunikaciji. Kodiranje je proces, ko vir izbere obliko sporočila, ki ga želi prenesti prejemniku. Pošiljatelj je tisti, ki mora paziti, da bo prejemnik sporočilo sprejel in razumel. Kanal je način potovanja sporočila od pošiljatelja k prejemniku. V vzgojno-izobraževalnem procesu govorimo o tako imenovanem osebnem komunikacijskem kanalu, ki omogoča medosebni stik med zaposlenimi. Pri dekodiranju oz. sprejemanju sporočila gre za prejemnikovo interpretacijo, ki je odvisna od njegovih preteklih izkušenj, mišljenja, dojemanja, stališč, vrednot Za uspešno komunikacijo mora pošiljatelj pri kodiranju sporočila upoštevati te faktorje. Pri vsakršnem komuniciranju lahko pride do raznih nesporazumov, motenj oz. t. i. komunikacijskih šumov, bodisi zaradi neustreznih besed, pomanjkljivih sporočil ali motenj zunanjih vplivov. Komunikacijski šumi otežujejo razumevanje sporočila, ga popačijo ali celo onemogočijo, vendar so povsem naravni, saj je naša percepcija selektivno usmerjena. Za učinkovito komuniciranje sta zelo pomembna odgovor in povratna informacija, ki omogočata, da pošiljatelj sporočila izboljša komunikacijski proces (Novak, 2000, ).»Cilj komuniciranja je prenesti informacijo iz misli ene osebe v misli druge osebe ali več oseb, kot to terja informiranje, dogovarjanje, vplivanje ipd. Uspešno je komuniciranje, ki doseže zastavljeni cilj.«(možina, Tavčar in Kneževič, 1995, str. 44). 23

34 2.9.2 VERBALNA IN NEVERBALNA KOMUNIKACIJA V šoli poteka medsebojna komunikacija z besedami in tudi brez njih. Preko neverbalne komunikacije, ki jo spremlja verbalna oz. besedna, definiramo medsebojne odnose. Neverbalni znaki v komuniciranju dajo izgovorjeni besedi smisel in pomen. Prav tako je pomembna osebna komponenta pošiljatelja in prejemnika sporočila, zato je komunikacija v šoli ne le verbalna in neverbalna, temveč tudi vsebinska, odnosna, osebna in delno tudi nezavedna (Brajša, 1993, str ). Za uspešno in tekočo komunikacijo je potrebna medsebojna usklajenost verbalnih in neverbalnih sporočil. Tudi naši možgani imajo pomembno vlogo pri komuniciranju. Z levo polovico možganske skorje se sporazumevamo verbalno, racionalno in logično. Z njo mislimo v besedah in jih poimenujemo. Z desno možgansko polovico se sporazumevamo neverbalno, intuitivno, čustveno, ustvarjalno in celovito. V sodobnem vzgojno-izobraževalnem procesu moramo uporabljati obe možganski polobli, saj se morajo učenci naučiti verbalnega sporazumevanja in tudi prepoznati neverbalno, analitično razmišljanje in zaznavanje celote (Brajša, 1993, str ). Slika 4: Deleži sestavin v komuniciranju (Možina idr., 1995, str. 48) 24

35 Neverbalna komunikacija je sporazumevanje brez besed, torej z govorico telesa (drža, kretnje, mimika, pogled) in z besedno intonacijo. Iz zgornjega prikaza deležev sestavin v komuniciranju je razvidno, da ima v povprečnem poslovnem pogovoru največjo težo neverbalna komunikacija (55 odstotkov). Na drugem mestu je besedna intonacija (zvok, ritem glasnost, dinamika), ki ima 38-odstotni delež, in navsezadnje še neposreden pomen besed s komaj 7-odstotnim deležem. Z nebesedno komunikacijo izvemo mnogo več kot iz izrečenih ali zapisanih besed, saj jo je težko obvladovati, npr. drža ali določen izraz na obrazu sta lahko vredna več kot tisoč besed (Možina idr., 1995, str ). Neverbalno oz. nebesedno komunikacijo sestavljajo naslednji elementi: - govorica telesa, - osebni videz in urejenost, - fonika, - vloga prostora in časa. V okvir govorice telesa spadajo proksemika (položaj in gibanje ljudi v prostoru), drža in hoja ljudi, gestika (kretnje rok, nog, glave) in mimika (izraz obraza, oči). Na področju drže in gibanja je zelo pomembna pokončnost, saj ta odseva naravnanost človeka in nosi pomembno sporočilo sogovorcem. Kar se gestike in mimike tiče, je dobro, da se izognemo t. i. živčnim kretnjam, saj so zelo moteče in si na obraz nadenemo pristen nasmeh. Posebej pozorni moramo biti na očesni stik, saj mora biti ta venomer vzpostavljen. Najprimernejša pa je vsekakor naravna sproščenost. Pri osebnem videzu in urejenosti so najpomembnejši obraz, oči, roke, lasje in brada, kajti ostale dele telesa prekrivajo oblačila. Prvi vtis o izgledu sočloveka si ustvarimo v prvih petih sekundah in ga s pogovorom dopolnjujemo. Obleka in pričeska morata biti urejena in čista. Zvok igra pomembno vlogo v komunikaciji, zato se moramo izogibati mašilom, kot so»eemmm«, v govoru, odkašljevanju in podobnim stvarem. Za učinkovito sporazumevanje ni dobro, da so prisotni moteči zvoki, hrup ali preglasna glasba. Tudi naše ostale zaznave, kot so vonj in tip, niso nič manj pomembne. Svojo vlogo v nebesedni komunikaciji imata tudi prostor, opremljenost prostora, barve, razsvetljava in ne nazadnje tudi čas, ki ima posebno izpovedno moč (Možina idr., 1995, str ). 25

36 2.9.3 KOMUNIKACIJSKA KLIMA IN ORGANIZACIJSKA KULTURA V ŠOLI Račnik (2010, str. 75) navaja, da je komunikacija»spretnost vplivanja in sporazumevanja in da je kakovost našega življenja odvisna od kakovosti naše komunikacije. V življenju dobivamo le to, kar se dogovorimo, in nič več. Naše delovno mesto, naša plača, odnos drugih do nas so stvari, o katerih smo se tako ali drugače dogovorili.«brajša (1993, str. 87) v svoji knjigi Pedagoška komunikologija navaja, da Gibb razlikuje dve komunikacijski klimi: - defenzivno grozeča in - spodbudna, odkrito sodelovalna klima. Defenzivno grozečo komunikacijsko klimo najlažje opišemo z naslednjimi besedami: medsebojno ocenjevanje, kontroliranje, tekmovanje, nezaupanje, superiornost, strateško usmerjanje in odsotnost empatije. V spodbudni, odkrito sodelovalni klimi se obnašamo spontano, težave opisujemo, jih rešujemo, si medsebojno zaupamo in sodelujemo ter s sogovornikom ravnamo empatično in enakovredno (Brajša, 1993, str. 87). Za dobro vzdušje na šoli in kvalitetno opravljanje pedagoškega dela v vzgojnoizobraževalnem procesu je vsekakor primernejša spodbudna in odkrito sodelovalna klima, kjer se vsi udeleženci boljše počutijo in lažje dosegajo zastavljene cilje. Mikekova (2014, str. 120) pojmuje šolo kot»učečo se skupnost oz. organizacijo«, ki jo zaradi vpeljave pomena medosebnih odnosov in njenih drugih značilnosti povezuje s konceptom organizacijske kulture. Organizacijsko kulturo v šoli sestavljajo prepričanja, vrednote, tradicije, norme in pričakovanja vseh sodelujočih, ki določajo celotno delovanje šole, povezujejo šolsko skupnost in oblikujejo skupinsko identiteto. 26

37 Schoen (2005; Schoen in Teddlie, 2008; v Mikek, 2014, str. 121) predstavlja model 4 dimenzij šolske kulture: -»profesionalna naravnanost, ki označuje, v kakšni meri so profesionalni odnosi in strokovnost v šoli prisotni in cenjeni; - struktura organizacije, ki odraža stil vodenja, komunikacijo v organizaciji, na splošno zrcali način, na katerega šola realizira cilje; - kakovost učnega okolja, ki opisuje naravnanost šole k učenju in spodbujanju stimulativnega učnega okolja, kjer bodo učenci in učitelji dosegali uspehe; - osredotočenost na učence, ki označuje stopnjo sodelovanja med učitelji, učenci in starši, možnosti podpore učencem pri doseganju samoučinkovitosti in uspeha«. Avtor meni, da se vse štiri dimenzije šolske kulture pojavijo na vseh ravneh šolske kulture. Po mnenju Erčuljeve (2004, str. 71) lahko organizacijsko kulturo šole pojmujemo kot skriti kurikulum šole. Kultura šole je kontekstualna in začasna. Nanjo vplivajo vsi njeni člani in socialne, družbene ter ekonomske razmere zunanjega okolja. Zaposleni in vodje v šolah izražajo osebna prepričanja in imajo velik vpliv na njihovo delo z učenci in na samo izvajanje kurikuluma. Na komunikacijsko klimo vplivajo vsi zaposleni s svojim načinom sporočanja in obnašanjem. V primeru dobre komunikacije so odnosi med zaposlenimi sproščeni, prijetni in njihovi odnosi se poglobijo. Kadar je komunikacija slaba, se lahko pojavijo nasprotja, nelagodje in odnosi se zaostrijo. Komunikacijska klima je pravzaprav vzdušje, ki vlada med sodelavci, in je odsev njihovih odnosov (Majcen, 2001, str ). 27

38 2.9.4 OVIRE PRI KOMUNIKACIJI V vsakodnevnem sporazumevanju je povsem običajno, da prihaja do motenj v komunikaciji, ki zavirajo in onemogočajo učinkovito komuniciranje. Tomić (2002, str ) navaja nekaj kategorij, ki otežujejo uspešno sporazumevanje v vzgojno-izobraževalnem procesu: 1. Ponujanje rešitev V to kategorijo uvrščamo ukazovanje, opozarjanje, moraliziranje, svetovanje in poučevanje. Na primer:»bolj motivirajte učence in uporabite še druge metode dela!«ali komentarji, kot so:»čestitam za trud, vendar je bila ura povprečna. Dobro je bilo, jaz pa bi «2. Ocenjevanje, ugotavljanje Med sporočila, ki ocenjujejo in ugotavljajo, lahko uvrstimo ocenjevanje, kritiziranje, etiketiranje in diagnosticiranje. Na primer:»si ti strokovnjak za oblake?«ali:»če boš delala tako, boš ob glas.«3. Sporočila, s katerimi skušamo doseči, da bi se sogovornik bolje počutil, da problem ne bi bil videti tako težaven V to kategorijo spadajo priznavanje vrednosti, opogumljanje, izražanje naklonjenosti, podpora. Na primer:»saj ni tako hudo, niste prvi, ki tako poučuje.«4. Spraševanje, navzkrižno zasliševanje Na primer:»ali ste prepričani, da ste dosegli cilje?«ali»zakaj niste pritegnili učencev?«5. Umik, humor Na primer:»pogovarjajva se raje kaj bolj prijetnega«(tomić, 2002, str. 150). Pri razumevanju posameznih kategorij motenj v komunikaciji se je potrebno zavedati, da vsako verbalno sporočilo prinaša tudi več različnih obvestil oz. sporočil in ne le izrečenega. Pomembno je tudi na kakšen način podamo določeno kritiko (Tomić, 2002, str. 150). 28

39 2.10 VODENJE KOT MEDOSEBNI PROCES Kot navaja Brajša (1983, str. 79) je vodenje»poseben medosebni odnos, ki je razdeljen na dve strani. Na eni strani je oseba, ki vodi, na drugi strani pa oseba, ki je vodena. Odnos med njimi se imenuje vodenje. Ta odnos določata obe strani, ne samo ena. Iz njihovega skupnega odnosa izhajajo pozitivni ali negativni rezultati vodenja. Kakovost vodenja je odvisna od kakovosti njihovih odnosov.«pri oblikovanju vzgojno-izobraževalnega procesa ima vodja oz. ravnatelj ključno vlogo. Ravnatelj mora biti sposoben razvijati skupinsko delo, skrbeti za jasnost osnovnih pravil in pričakovanj. Sposoben naj bi bil dobrega komuniciranja, še posebej poslušanja in imeti veliko mero empatije. Ravnatelj vodi celoten proces in skrbi, da delo poteka po načelih odgovornosti in osebne svobode. Ob njem naj bi imeli sodelavci občutek samozaupanja in podpore (Rupar, 2003, str. 69). Za pedagoško vodjo oz. ravnatelja je zelo pomembno, da pozna svoje pedagoške delavce tudi kot ljudi z njihovimi osebnostnimi lastnostmi. Na takšen način bo pripomogel k ustvarjanju pozitivnega okolja, v katerem se bodo vsi sodelavci počutili varne in sprejete. Ravnatelj mora biti sposoben ustvarjati možnosti za ustrezno psihosocialno klimo na šoli in ustvarjati okoliščine, da sodelavci svoja znanja in izkušnje delijo z drugimi. Učitelje oz. pedagoške delavce naj bi spodbujal k avtonomnemu in kritičnemu razmišljanju o svojih dejavnostih. Na takšnem način se goji sodelovalna kultura med sodelavci na šoli (Budnar, 2003, str ). Dobri voditelji so dobri učitelji in trenerji ter pomagajo pri razvoju zaposlenih. Pomembno je, da odnosi med nadrejenimi in podrejenimi temeljijo na zaupanju, spoštovanju in da se kritika izraža obzirno in konstruktivno. Učinkoviti voditelji pri kritiki ne poudarjajo napak, vendar pomagajo zaposlenemu, da odkrije, na kakšen način lahko svoje delo še izboljša in izpopolni. Pohvala in spodbuda je dobrodošla tudi v najtežjih trenutkih (Hal, 2008, str. 174). Dale Carnegie (v Hal, 2008, str. 174) pravi»kritiko začnite s pohvalo in iskrenim spoštovanjem«. 29

40 Sentočnikova (1999, str. 5 6) meni, da mora dober ravnatelj šolo voditi z glavo, rokami in s srcem, kar pomeni, da uporablja svoja teoretična znanja za reševanje praktičnih situacij in da deluje vedno v skladu s svojimi prepričanji. Prav tako mora biti ravnatelj dober menedžer, strokovnjak, simbolni vodja, t. i. transformacijski vodja, imeti posluh za ljudi, saj lahko le na takšen način v šolski skupnosti ustvarijo občutek pripadnosti, vero v skupne vrednote, globlji smisel izobraževanja in spoštujoče odnose. Ne gre le za preoblikovanje mladih ljudi s podajanjem znanja in spretnosti, temveč tudi za oblikovanje značaja, razmišljanja, razumevanja in spoštovanja sebe in drugih. Ravnateljevo delo je poslanstvo in odgovornost, ki ga opravlja s predanostjo in strastjo. Kets de Vries (2000, str. 25) v svoji knjigi Veliki vodje vodenje opisuje kot»umetnost, katere cilj je ustvariti okolje, ki ljudi spodbuja in navdušuje ter krepi vznemirjenje, ki zaposlene združuje z njihovimi nalogami, tako da dajo od sebe najboljše.«slika 5: Štiri ravni vodenja s ključnimi načeli (Covey, 2000, str. 22) 30