UMETNIŠKA STVARITEV V MODERNI UMETNOSTI IN NJENO MESTO V AVTORSKEM PRAVU

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA TJAŠA BOBEK UMETNIŠKA STVARITEV V MODERNI UMETNOSTI IN NJENO MESTO V AVTORSKEM PRAVU Diplomsko delo Maribor, 2010

2 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO UMETNIŠKA STVARITEV V MODERNI UMETNOSTI IN NJENO MESTO V AVTORSKEM PRAVU Ime in priimek: Tjaša Bobek Številka indeksa: Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: kazensko pravo Mentor: doc. dr. Martina Repas Maribor, september 2010

3 IZJAVA Študentka Tjaša Bobek izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom doc. dr. Martine Repas. Maribor, Tjaša Bobek

4 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Martini Repas, za pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

5 POVZETEK Diplomska naloga obravnava probleme, ki se pojavljajo v zvezi z varstvom del moderne umetnosti na področju avtorskega prava in skuša najti rešitve, ki bi trenutno situacijo izboljšale. Tematika je omejena predvsem na ureditev v Republiki Sloveniji, kjer avtorsko pravo ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah. Dela moderne umetnosti so s strani umetniške stroke sicer priznana kot umetniška dela, vendar pa je njihova zaščita v avtorskem pravu velikokrat negotova. Ker ne izpolnjujejo vedno vseh predpostavk, ki jih avtorsko pravo določa za opredelitev nekega umetniškega dela kot avtorskega dela, se ne morejo vedno opredeliti kot individualne intelektualne stvaritve, avtorsko pravo pa jim zato ne more nuditi ustreznega varstva. Problem definicije avtorskega dela, ki je za avtorsko pravo osrednji problem, se povezuje s težavno definicijo umetniškega dela. S tem, ko je v 20. stoletju prišlo do dematerializacije umetnosti in razvoja t. i. konceptualne umetnosti, je postala središče umetniškega dela ideja. Prav zaradi tega je prišlo do razkola med avtorskim pravom in umetnostjo, saj so ideje tiste, ki avtorskopravno niso varovane, v moderni umetnosti pa so ravno te v veliki večini primerov tiste, ki predstavljajo integralni del umetniške stvaritve in so pomembnejše od same končne oblike umetniškega dela. Diplomsko delo izpostavlja kot problematično tudi uporabo že obstoječih vsakodnevnih predmetov v umetniških delih (t. i. ready-mades), s čimer umetniškemu delu primanjkuje avtorskopravni element stvaritve, težko pa je poiskati tudi osebnostni, individualni pečat, ki bi ga naj umetnik pustil v svojem delu. Avtorica ugotavlja, da se lahko dela moderne umetnosti 20. stoletja, gledano tako z umetniškega vidika kot tudi z vidika avtorskega prava, opredelijo kot umetniške stvaritve. Ker je avtorsko pravo fleksibilno, dinamično in odprto, tako da lahko v domet svojega varstva sprejme nove kategorije stvaritev in se prilagodi novim umetniškim tehnikam, je kot rešitev vsekakor možna razširitev same razlage zakonskih predpostavk za ocenjevanje umetniških del kot avtorskih del, če že ne dodajanje novih. Na podlagi takšne široke razlage se hitro pokaže, da gre pri delih moderne umetnosti brez dvoma za individualne intelektualne stvaritve in da je neizpolnjevanje avtorskopravnih predpostavk zgolj navidezno. Ključne besede: avtorsko pravo, individualna intelektualna stvaritev, moderna umetnost, ideja, individualnost, izraženost, ready-mades

6 ABSTRACT The thesis exposes problems concerning legal protection of works of modern art in the field of copyright law and tries to find suitable solutions to improve the existing situation. It is limited to a situation in Republic of Slovenia, where copyright law is regulated in Copyright and Related rights Act. Artistic world recognizes works of modern art as artistic works but their copyright protection is mostly uncertain. The problem is mainly related to the Act itself according to which a work of art can be defined as copyright work only if certain requirements are sufficiently fulfilled. As works of art can t be defined as individual intellectual creations, copyright law can t guaranty them any suitable protection. The definition of a copyright work, which is copyright law s main subject, is closely related to definition of a work of art. Dematerialization of art at the beginning of 20 th century and development of conceptual art turned the attention to the idea of the artistic work. Ideas started to form an integral part of artistic creation and became more important than the final material creation itself. As they can t be protected by copyright law, a gap arose between copyright law and art. Furthermore, another big problem for copyright law is a use of already used objects in artistic creations (so called ready-mades). The use of such objects results in lack of originality and individuality which again leads to denial of copyright protection for such works of art. The author notes that works of modern art can be defined as artistic creations from artistic point of view as well as from copyright s point of view. As copyright law is flexible, dynamic, open to new categories of creations and able to adapt to new artistic techniques, it is possible to broaden the explanation of requirements posed by the Act, if adding new ones doesn t seem appropriate. Resulting from such an explanation works of modern art can be defined as individual intellectual creations. Moreover, incompliance with requirements simply shows as artificial. Taking into consideration above mentioned facts I think that works of modern art deserve the same copyright protection as all other traditional works of art do. Key words: copyright law, individual intellectual creation, modern art, idea, originality, form, ready-mades

7 KAZALO UVOD 1 1 NA SPLOŠNO O UMETNIŠKEM DELU KOT AVTORSKEM DELU Avtorsko delo in njegove predpostavke Stvaritev Področje ustvarjalnosti Duhovnost Individualnost Izraženost Nebistveni znaki avtorskega dela Umetniško delo kot avtorsko delo Definicija umetniškega dela Avtorskopravne posebnosti umetniških del Avtorskopravno varovana umetniška dela Avtorskopravno nevarovana umetniška dela 17 2 AVTORSKO PRAVO IN MODERNA UMETNOST Subjektivni pristop k individualnosti in problemi, ki se pojavijo v zvezi z moderno umetnostjo Ideja kot avtorskopravno nevarovana kategorija Ideja kot umetniška stvaritev Opustitev pečata avtorjeve osebnosti v sodobnih umetniških delih Objektivni pristop k individualnosti kot možna rešitev Delo moderne umetnosti definirano kot umetniško delo in kot tako kot avtorskopravno varovana kategorija 34 3 PODROBNEJE O KONCEPTUALNI UMETNOSTI IN NJENEM MESTU V AVTORSKEM PRAVU Zadeva»Paradis« Nekaj malega o konceptualni umetnosti Elementi, ki sestavljajo konceptualno umetniško delo Otipljivi, materialni elementi Neotipljivi, nematerialni elementi Predpostavka izraženosti v konceptualni umetnosti Celostna obravnava konceptualnega umetniškega dela Pomen gledalčeve zaznave v konceptualni umetnosti Predpostavka individualnosti v konceptualni umetnosti Kreativnost in pomen avtorjeve izbire Pečat avtorjeve osebnosti zaznaven v umetniškem delu Avtorjeva predstavitev kot možen kriterij za presojo individualnosti umetniških del 54 ZAKLJUČEK 56

8 BIBLIOGRAFIJA 60

9 UVOD Pojem umetniške stvaritve je težko opredeliti. Tudi opredelitev avtorskega dela ni nič kaj lažja naloga. Zakon nam v tem primeru ne nudi veliko pomoči. Kako se potem spopasti z vprašanjem, ali je neko umetniško delo tudi avtorsko delo? Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v 5. členu opredeljuje avtorsko delo kot individualno intelektualno stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena. 1 Ta definicija vsekakor ni natančna in je razmeroma široka. Na možnost zaščite umetniških del kot avtorskih del lahko sklepamo iz navedbe umetnosti kot enega izmed področij zaščite, natančneje pa šele iz naštetih posameznih kategorij del, ki so lahko varovana. V 8. točki 2. odstavka 5. člena ZASP omenja likovna dela. Umetniško delo tako predstavlja le eno izmed naštetih kategorij. Odprta lista pa nam vsekakor ne daje definicije umetniškega dela. Zaradi tega so nekateri teoretiki poskusili pojem umetniškega dela definirati, vendar brez uspeha. Pierre-Yves Gautier je predlagal definicijo umetniškega dela kot»izdelka človeškega duha, ki je izražen v določeni obliki in ima določeno estetsko vrednost«2 Locher 3 umetniško delo opredeljuje kot»stvaritev, uresničeno z izraznimi sredstvi likovne umetnosti, ki izkazuje kreativnosti in individualnost«. V nemški sodni praksi so umetniško delo definirali kot»osebno duhovno stvaritev, ustvarjeno z izraznimi sredstvi umetnosti z oblikotvorno dejavnostjo, njegova estetska vsebina pa je dosegla takšno stopnjo, da glede na življenjske izkušnje lahko govorimo o umetnosti, pri čemer pa ni pomembna večja ali manjša umetniška vrednost in tudi ne, če delo poleg svojih estetskih namenov služi tudi uporabnim ciljem«4. Ta in tudi vse ostale definicije ostajajo nepopolne. Ne rešujejo osnovnega problema definiranja umetniškega dela, saj so tudi sami pojmi, ki jih te definicije vsebujejo, nedefinirani (tako kot na primer pojem estetske vrednosti). Ker dandanes točne definicije umetniškega dela ne poznamo in ker tega pojma tudi avtorsko pravo za svoje potrebe ne definira, se zastavlja vprašanje zmožnosti avtorskega prava nuditi primerno zaščito umetniškim delom. 1 Uradni list RS, št. 16/2007 (ZASP-UPB3) in št. 68/2008 (ZASP-E). 2 C. Le Henaf, Les critères juridiques de l'oeuvre à l'epreuve de l'art conceptuel, Master 2 recherche en Propriété Intellectuelle, Université de Poitiers, année universitaire 2005/2006, str M. Trampuž, Avtorsko pravo in likovna umetnost, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996, str Trampuž, 1996, str

10 Tako kot pravniki pa se tudi umetnostni zgodovinarji in umetniki sami sprašujejo, kaj je umetnost in kaj je umetniško delo. Z vidika umetnostne zgodovine se je definicija umetniškega dela razvijala in spreminjala prav tako kot sama umetnost. Skozi različna obdobja smo tako priča različnim definicijam umetniškega dela. V antični umetnosti je umetniško delo poosebljalo estetski ideal, ki je težil k popolnosti. V renesansi je umetnost posnemala naravo in bila hkrati nad njo, saj se jo je trudila olepšati. Umetnik je bil zaradi svojega daru in zmožnosti, da posnema naravo, obravnavan kot božanstvo. Namen umetnosti pa ni bil le posnemanje narave, ampak tudi njeno izražanje. 5 Umetnost je imela estetsko funkcijo in je bila sama sebi namen. Cilj ni bila uporabnost ampak lepota. Romantika je v umetnosti naredila korak dlje, saj je v umetniškem delu združila lepoto in čutno zaznavo, moderna umetnost pa se je že omejila zgolj samo na čutno zaznavo. Konceptualna umetnost gre v razvoju še dalje, saj pojmuje umetniško delo kot umetnikovo nasprotovanje pojmu umetniškega dela. S tem zanika vse prejšnje definicije umetniškega dela in še celo samo umetniško delo. Frazo»to je slika, ki je lepa, torej je umetniško delo«zamenjuje s frazo»to je umetniško delo«, kar pomeni, da ni vse umetnost, ima pa možnost, da to postane. Iz tega izhajajo številni filozofski pogledi na definicijo umetnosti. Tako recimo Dickie 6 trdi, da je umetniško delo artefakt, ki je postal umetniško delo v tistem trenutku, ko si je pridobil takšno poimenovanje s strani neke ustanove, ki se ukvarja z umetnostjo (npr. galerija, muzej). Umetniško delo je lahko prav vsak predmet na tem svetu, le umetnost ga mora priznati kot takšnega. Kot smo videli predstavlja definicija umetnosti in samega umetniškega dela problem tako za pravnike kot tudi za umetnike. Kljub temu pa negotovost glede pojma umetniškega dela, še posebej konceptualnega umetniškega dela, za avtorsko pravo ne bi smela predstavljati problema. Vsekakor je naloga pravnika ta, da se odloči, katerim delom bo podelil avtorskopravno zaščito. Toda pot, ki jo ubere, da bi našel odgovor, je lahko različna, hkrati pa so različne tudi rešitve, ki jih vsaka izmed njih ponuja. V pričujočem diplomskem delu se bom posvetila predvsem trenutnemu varstvu modernih umetniških del v avtorskem pravu, in poskušala pojasniti, zakaj sistem varstva umetniških del ni več tako učinkovit, kot je bil včasih. Hkrati bom poskušala nakazati možne rešitve, ki bi trenutno situacijo lahko izboljšale. 5 Prim. Le Henaf, o.c., str Prim. D. Palmer, Does the Center Hold: An introduction to western philosophy (Fourth edition), McGraw Hill, New York 2008, str

11 Kako težavno je lahko pravno varstvo modernih umetniških del morda najbolje ponazarja naslednji primer 7. Kipec romunskega umetnika Constantina Brancusija, imenovanega Ptič v prostoru (ang. Bird in Space), je leta 1927 zasegla ameriška carina. Od umetnika so zahtevali plačilo carine za uvoz materiala (bron in kamen). Kipu niso želeli priznati statusa umetniškega dela, zaradi česar bi bil omenjene carine lahko oproščen. Ptič v prostoru je danes priznan kot eno izmed najpomembnejših del moderne umetnosti, leta 1927 pa mu je bil status umetniškega dela preprosto zanikan. Primer sam sicer ni neposredno povezan z avtorskopravnim varstvom, saj se je spor nanašal na plačilo carinskih dajatev, kaže pa na to, kako težko je lahko opredeliti moderna umetniška dela kot umetniške stvaritve in posledično kako težko je ugotavljati, ali kot umetniška dela izpolnjujejo vse zakonske predpostavke za avtorskopravno varstvo. V navedenem primeru je sodišče kipec opredelilo kot umetniško delo ravno zato, ker v presoji ni upoštevalo zgolj samega predmeta kot takšnega, ampak tudi razvoj, ki ga je umetnost doživela v 20. stoletju in vpliv, ki ga je nanjo imela šola moderne umetnosti, kar se zdi smiselno upoštevati tudi v sodnih sporih, ki se nanašajo na avtorskopravno zaščito modernih umetniških del. Kakšne so meje, do katerih lahko avtorsko pravo še nudi varstvo takšnim abstraktnim umetniškim delom? Če lahko umetnik kot umetniško delo razstavi prazno belo platno, pločevinke Coca-Cole ali če občinstvu kot skladbo predvaja 4 minute in 33 sekund tišine, ali lahko sploh še govorimo o umetnosti? In ali v takšnih primerih sploh še lahko govorimo o umetniškem delu, ki bi ga bilo potrebno avtorskopravno zaščititi? Do del moderne umetnosti vsekakor ne moremo ostati ravnodušni, vendar jih je potrebno soditi previdno, saj vemo, da tudi dela Picassa, Joycea ali Kafke v času njihovega življenja niso bila preveč cenjena. Konec koncev se umetnost razvija ravno zaradi tistih, ki so inovativni, ki si upajo in ki izzivajo. Kljub številnim filozofskim in ostalim razmišljanjem o umetnosti pa je na pravu samem, da si postavi lastna merila za ocenjevanje umetniških del kot avtorskih del in tako umetniškim delom zagotovi uspešno in zanesljivo avtorskopravno varstvo. 7 Prim. N. Walravens, The concept of originality and contemporary art, RIDA, št. 181, letnik 1999, str. 96 3

12 1 NA SPLOŠNO O UMETNIŠKEM DELU KOT AVTORSKEM DELU 1.1 Avtorsko delo in njegove predpostavke Avtorska pravica lahko obstaja samo na avtorskih delih. Če avtorskega dela ni, tudi avtorska pravica na njem ne more obstajati. Opredelitev pojma»avtorsko delo«je za avtorsko pravo osrednji problem. Že od nastanka avtorskega prava dalje se teoretiki in praksa spopadajo s problemom definicije avtorskega dela in z vprašanjem, katere stvaritve naj bodo avtorskopravno varovane in katere ne. V avtorskem pravu razlikujemo dve različni sistematizaciji opredeljevanja avtorskih del. Prvi sistem, ki je razširjen predvsem v državah common law 8, opredeljuje avtorsko delo s pomočjo kataloga avtorskih pravic, drugi, razširjen v zakonodajah držav kontinentalnega sistema, pa opredeljuje avtorsko delo s pomočjo generalne klavzule. Ker se možnosti izraznih oblik zaradi tehnološkega in razvojnega napredka nenehno spreminjajo in povečujejo, se naštevanje avtorskih del v katalogu kmalu izkaže za nezadostno. Veliko primernejši in sprejemljivejši je sistem generalne klavzule, ki vsebuje le nujne elemente za opredelitev avtorskega dela, in tako teoriji in praksi pušča proste roke pri oblikovanju definicije avtorskega dela glede na okoliščine posameznega primera. Slovenski zakonodajalec se je odločil za kombinacijo generalne klavzule in naštevanja del v t. i.»odprti listi«. Prvi odstavek 5. člena ZASP je oblikovan splošno in abstraktno, saj določa, da je avtorsko delo individualna in intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je izražena na kakršen koli način. V drugem odstavku istega člena pa zakon primeroma našteva najpogostejše kategorije, ki jih lahko štejemo za avtorska dela. Da bi torej lahko neko delo po ZASP opredelili kot avtorsko delo, mora le-to izpolnjevati določene predpostavke. Te so: - stvaritev - področje ustvarjalnosti - duhovnost 8 Poznamo dva velika sistema avtorskega prava. Angloameriški sistem»copyright«je usmerjen predvsem v produkcijo novih del. Velik poudarek namenja ekonomskim pravicam (na primer pravici do reproduciranja dela), sam avtor pa je bolj v ozadju, kar je tudi osrednja kritika tega sistema. Kontinentalni sistem»droit d'auteur«pa nasprotno namenja veliko pozornosti prav avtorju. S poudarkom na dejstvu, da ima avtor naravno pravico v razmerju do svoje duhovne stvaritve, se v ospredje postavljajo moralne avtorske pravice, ki ščitijo avtorjeve moralne interese. (Prim. L. Bentley, B. Sherman, Intellectual property Law, Third edition, Oxford University Press, New York 2009, str. 32.) 4

13 - individualnost - izraženost Zakon k tem predpostavkam v 9. členu dodaja še negativno predpostavko. Delo ne sme spadati pod taksativno naštete nevarovane stvaritve. Avtorskopravno po zakonu niso varovane ideje, načela, odkritja, uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja ter ljudske književne in umetniške stvaritve. V drugem odstavku 5. člena ZASP so naštete naslednje kategorije avtorskih del: - govorjena dela, kot npr. govori, pridige, predavanja; - pisana dela, kot npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije ter računalniški programi; - glasbena dela z besedilom ali brez besedila; - gledališka, gledališko-glasbena dela in lutkovna dela; - koreografska in pantomimska dela; - fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju; - avdiovizualna dela; - likovna dela, kot npr. slike, grafike in kipi; - arhitekturna dela, kot npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture; - dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja; - kartografska dela; - predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave). Z navedbo dvanajstih različnih kategorij, ki jih lahko štejemo za avtorska dela, ZASP konkretizira splošno definicijo avtorskega dela iz prvega odstavka 5. člena. Naštevanje je eksemplifikativno, saj katalog naštetih del še zdaleč ni zaključen, kar ponazarja uporaba besede»zlasti«. Potrebno pa je opozoriti, da našteta dela niso avtorskopravno varovana že sama po sebi, samo zato, ker so našteta v zakonu. Navedena dela veljajo za avtorska dela šele, če izpolnjujejo vseh pet predpostavk navedenih v prvem odstavku 5. člena. Na vprašanje, katera stvaritev je avtorsko delo, ni univerzalnega odgovora. Stvaritve moramo ocenjevati z vidika navedenih predpostavk, in sicer tako, da morajo biti predpostavke izpolnjene kumulativno, saj lahko le v tem primeru govorimo o avtorskem delu. Posamezne kategorije avtorskih del so v zakonu naštete zgolj primeroma in so lahko pri odločanju le v 5

14 pomoč, saj iz avtorskopravnega varstva ne izključujejo del, ki ne pripadajo nobeni v zakonu našteti kategoriji. Opredelitev slovenskega zakona hkrati z generalno klavzulo in z naštevanjem nekaterih del po načelu odprte liste je zelo ugodno. Avtorsko pravo je namreč pravna veja, ki se relativno hitro razvija in je tesno povezana s tehničnim napredkom, ki prinaša vedno nove izrazne oblike avtorskih del. Tako se lahko na podlagi ustrezne široke razlage med avtorska dela lahko umesti skoraj vsa dela iz navedenih treh področij. Tudi Trampuž 9 meni, da je primerno, da zakonodaja ostaja odprta za druga področja ustvarjalnosti. Kljub temu pa recimo Štempihar 10 meni, da bi bilo s stališča pravne varnosti bolje, če bi bil krog naštetih del zaključen, saj je avtorska pravica absolutna pravica z učinkom erga omnes, kar pomeni, da bi morala biti možnost njene uporabe kar najbolj jasno začrtana Stvaritev Stvaritev je bistvena predpostavka za opredelitev avtorskega dela, ki jo najdemo skoraj v vseh nacionalnih zakonodajah. Stvaritev je po definiciji rezultat človeškega ravnanja. Samo človek je zmožen ustvarjanja, pri tem pa lahko ima različne stopnje volje in zavesti. Tako je že izvorno lahko avtor le fizična oseba, kot takega pa ga opredeljuje tudi ZASP. 11 Avtorsko delo je individualni in duhovni podvig, ki ga je zmožen samo človek kot fizična oseba. Zato pravimo, da gre pri stvaritvi za ustvarjalno dejavnost neke konkretne osebe, ki vodi do nastanka nekega dela. 12 Bistvena pri avtorskem delu je torej ustvarjalnost. S stališča civilnega prava gre pri ustvarjanju za pravno dejanje in kot tako tudi realno dejanje iz katerega nastanejo pravne posledice ne glede na voljo stranke, po samem zakonu. Avtorska pravica nastane avtomatično, ipso facto. Volja za nastanek dela (animus creandi) je brez pomena in se ne zahteva. Ker pri ustvarjanju ne gre za pravni posel, se pri njem ne zahteva poslovna sposobnost avtorja (ustvarja lahko tudi poslovno nesposobna oseba ali otrok, se pa za ustvarjanje vsekakor zahteva pravna sposobnost), prav tako pa tudi ni možno zastopanje. 9 Prim. Trampuž, 1996, str Prim. J. Štempihar, Avtorsko pravo, GV Založba, Ljubljana 1960, str člen ZASP določa, da je»avtor fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo«. 12 M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, str

15 Predpostavka stvaritve ima izključitveno funkcijo. Kar ni človeška stvaritev, ni avtorsko delo. Od tod tudi izhaja splošna definicija avtorskega dela kot stvaritve, ki je izražena, omenjena že na začetku Področje ustvarjalnosti Bistvo avtorskega dela je ustvarjalnost. Že Ustava Republike Slovenije zagotavlja varstvo pravic iz ustvarjalnosti. 13 S pripadnostjo avtorskega dela eni izmed treh kategorij, in sicer znanosti, književnosti ali umetnosti se konkretizira pojem stvaritve, ki se nato še bolj konkretizira z navedbo posameznih kategorij avtorskih del. Po mnenju doktrine je potrebno pojme znanosti, književnosti in umetnosti razlagati široko. To pomeni, da avtorskopravno varstvo ni odvisno od estetskih vrednostnih meril, ampak varuje tudi stvaritve, ki nimajo večje umetniške vrednosti ali imajo samo uporabno vrednost. Ni pa nujno, da delo resnično izkazuje posebno književno, umetniško ali znanstveno kakovost, dovolj je le dejstvo, da delo spada v eno od treh področij Duhovnost Kot nakazuje že ime te predpostavke, mora biti konkretno delo, če želi biti avtorskopravno varovano, duhovna stvaritev oziroma delo človeškega duha. Avtorsko delo mora biti produkt avtorjevega intelekta ter v celoti zasnovano in oblikovano v avtorjevi zavesti. Zato ne zadošča, da je neko delo samo izdelek človeških rok, z njim mora avtor izražati svoje misli, občutke in čustva. Pri tem ni nujno, da je ta duhovna vsebina avtorskega dela razumljiva vsakomur, pomembno je le, da je bodisi neposredno bodisi posredno zaznavna. Avtorsko delo mora biti posledica ustvarjalne dejavnosti avtorja. Avtorjeva osebnost se mora odražati skozi celotno delo. Hkrati pa duhovnost avtorskega dela opozarja, da je avtorsko delo netelesni proizvod in je zato potrebno razlikovati med avtorskim delom kot imaterialno dobrino in med njegovimi nosilci. Avtorsko delo je delo duha, ki se v celoti načrtuje in oblikuje v avtorjevem duhu, nato pa se od njega loči po tem, da se izrazi na ustreznih materialnih ali nematerialnih nosilcih, ki omogočajo čutno zaznavo. 14 Avtorsko delo se lahko izrazi na nekem nosilcu, ni pa to nujno za člen Ustave RS (pravice iz ustvarjalnosti) določa:»zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.«14 M. Trampuž, Avtorsko pravo, Cankarjeva Založba, Ljubljana 2000, str

16 njegov obstoj. Ko se avtorsko delo izrazi na nekem nosilcu, postane objektivni duh. Duhovna stvaritev postane izražena, čutno zaznavna za druge osebe in obstaja po sebi. Kot poglavitni značilnosti avtorskih del kot imaterialnih dobrin lahko naštejemo njihovo ubikviteto in neizčrpnost. Ubikviteta avtorskega dela pomeni, da le-to ni vezano ne na čas ne na prostor, neizčrpnost pa, da se lahko uporabi neomejeno krat na različnih koncih sveta in na več krajih hkrati, ne da bi bilo s tem obrabljeno v svoji substanci ali kakovosti. Poglavitna posledica imaterialnosti avtorskega dela in zaradi tega tudi duhovnosti je avtorjeva izključna oblast nad njegovim delom (t. i. pravice duhovne lastnine). Pri različnih pojavnih oblikah avtorskih del se element duhovnosti izraža na zelo različne načine, kar je včasih težko opredeliti. Vprašanje, ali je v določenem delu izražene dovolj duhovnosti oziroma intelektualnosti njenega avtorja, se mora reševati od primera do primera, v veliko pomoč pa nam je lahko sodna praksa Individualnost Človeško ustvarjanje je po naravi stvari osebno, izvirno, individualno. Individualnost posameznega avtorskega dela je tisto, kar to delo dela drugačno od drugih. Ločuje ga od avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov na eni strani, od umetniške in kulturne dediščine v obči lasti na drugi strani ter nenazadnje tudi od drugih varovanih avtorskih del. Francoski teoretik Henri Desbois definira individualnost (fr. originalité) tako:»originalna je vsaka stvaritev, ki ni zgolj gola reprodukcija že obstoječega dela in ki izraža avtorjev okus, inteligenco in njegove spretnosti ter s tem svojo osebnost, ki se razkriva v kompoziciji in izrazu umetniškega dela.«15 Trampuž 16 individualnost definira kot tisto, kar se kaže v avtorjevem delu tako, da ga lahko označimo kot svojevrstnega, inovativnega in samosvojega. Predpostavko individualnosti lahko izvedemo že iz samega zakonskega pojma stvaritve, vendar jo je zakonodajalec še posebej izrecno omenil v generalni klavzuli v prvem odstavku 5. člena ZASP. Individualnost se presoja na samem delu. Ni nujno, da se individualnost kaže samo v obliki dela, zajema lahko tudi druge elemente avtorskega dela, kot so misel, vsebina, izrazna oblika 15 Le Henaf, o.c., str Prim. Trampuž, 2000, str

17 in materialna podlaga. Prav tako se lahko nanaša na avtorsko delo kot celoto ali pa samo na njegove dele. V zvezi z individualnostjo je potrebno opozoriti še na njen kvantitativni vidik. Za avtorsko delo velja, da mora biti na določeni ustvarjalni ravni, mora kazati določeno količino individualnosti. Intenziteta individualnosti pa je lahko pri različnih delih različna. Avtorsko pravo ne zahteva točno določene količine individualnosti. Avtorsko delo je lahko ustvarjeno na najvišji ravni ustvarjalnosti ali pa na zelo nizki, tako da delo poseduje samo še minimalno raven izvirnih potez, na podlagi katerih ga lahko uvrstimo med avtorska dela. Ugotavljanje ustvarjalne ravni nekega dela je ena najzahtevnejših nalog avtorskega prava. 17 Pri tem je potrebno upoštevati kategorijo avtorskih del, znotraj katere je mogoče poenotiti merila za presojo, ter dejstvo, da so lahko merila v primerih, ko obstajajo objektivne omejitve ustvarjalnega manevrskega prostora, nastavljena nekoliko nižje. Kjer ni prostora za razvijanje individualnih potez, o individualnosti ne moremo govoriti. 18 Meja, ki se zahteva za avtorskopravno varstvo je postavljena zelo nizko. Zadošča, da delo kaže minimum individualnih potez, saj vsako avtorsko delo vsebuje poleg individualnih sestavin tudi sestavine, ki jih je avtor prevzel iz skupne kulturne dediščine. Te se ne varujejo. Avtorskopravno se prav tako ne varujejo tiste vsebine, ki jih avtorsko delo ne izpričuje neposredno. Individualnost kot kriterij zelo težko tehtamo v smislu, da je lahko delo bolj ali manj individualno, za individualnost zadošča, da obstaja in se kaže v umetniškem delu. Obseg dela za odločitev o njegovi individualnosti ni odločilen. Zgornja meja za določitev individualnosti tako ni določena, spodnja meja pa je določena s samim obstojem individualnosti, tako da pri manjšanju obsega dela sama stvaritev ne sme preseči tiste meje, ko ostane od avtorskega dela tako malo, da njegova izvirnost povsem izgine. 19 Prav zaradi tega je možno tudi varstvo osnutka, sestavnih delov in naslov dela, kar ZASP določa v 6. členu. 20 Tudi v primeru individualnosti se mora odgovor na vprašanje, kdaj je podana zadostna količina individualnosti, da lahko delo štejemo za avtorsko delo, iskati od primera do primera ter s pomočjo sodne prakse. Poenostavljeno povedano pa lahko rečemo, da se šteje 17 Prim. Trampuž, 2000, str Trampuž, 2000, str Prim. Trampuž, 2000, str Prvi odstavek 6. člena ZASP določa:»osnutek, sestavni deli in naslov avtorskega dela, ki so sami po sebi individualne intelektualne stvaritve, uživajo enako varstvo kot samo delo.«9

18 predpostavka individualnosti za izpolnjeno, če je mogoče dokazati, da delo ni nastalo zgolj z uporabo strokovnih ali tehničnih postopkov, ampak je bilo ustvarjeno na specifičen način in tega rezultata nekdo drug z enakim znanjem in danostmi ne bi mogel doseči Izraženost Zadnja predpostavka za obstoj avtorskega dela je, da mora biti izraženo. ZASP v 5. členu določa, da je lahko delo izraženo na kakršenkoli način, pri čemer pridejo v poštev vse možne vrste, načini in oblike. Kot omejitev je določeno le dejstvo, da se mora delo manifestirati v zunanjem svetu na takšen način, da je zaznavno za človeške čute. 21 Kakšno je to zaznavanje ni pomembno. Ne glede na to, ali je delo zaznavno neposredno ali pa le s pomočjo tehničnih ali drugih pripomočkov, v obeh primerih se lahko šteje, da je predpostavka izraženosti izpolnjena. Pri predpostavki izraženosti je potrebno poudariti tudi, da izraženost avtorskega dela ni sinonim za materialno fiksacijo dela. Ni potrebno, da je avtorsko delo utelešeno na materialnem nosilcu, da bi užilo avtorskopravno varstvo. Zadostuje, da se delo manifestira v zunanjem svetu tako, da ga človek lahko zazna s čutili. Varstvo lahko tako na primer uživajo tudi govorjena dela ali celo pantomima. Še manj je za avtorskopravno varstvo dela pomembno dejstvo, ali je utelešenje trajno ali samo začasno. Po ZASP so varovana tudi netrajna avtorska dela. Pri kriteriju izraženosti je a priori izključen tudi vsakršen kvalitativni kriterij za presojo umetniškega dela. Zahteva po izraženosti avtorskega dela je v zakonu določena zaradi tega, ker ideje oziroma zamisli same po sebi niso avtorskopravno varovana kategorija. Avtorjeva ideja se mora na nek način izraziti, da lahko postane predmet avtorskopravnega varstva. Pri tem je potrebno poudariti, da so tudi ideje lahko stvaritve oziroma kreacije, varovane pa niso predvsem iz razloga njihove splošnosti, interesa javnosti za njihovo neomejeno uporabo ter zaradi svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja Nebistveni znaki avtorskega dela Pri kvalifikaciji avtorskega dela naletimo tudi na nebistvene okoliščine. Te se načeloma ne upoštevajo, v določenih primerih pa so lahko indic v prid kvalifikaciji avtorskega dela. Tako so pobuda za nastanek dela, vložen trud avtorja, vložena sredstva in stroški, materialna fiksacija 21 Prim. Trampuž, 2000, str

19 dela, registracija dela, uvrstitev v določeno zakonsko kategorijo, novost dela, namen dela in gospodarska eksploatibilnost pri ocenjevanju, ali gre za avtorsko delo ali ne, povsem nepomembna. 22 Nasprotno je kvantitativni obseg dela lahko odločilen, vendar le v primeru, če stvaritev pri manjšanju obsega dela preseže tisto mejo, da od avtorskega dela ostane tako malo, da je s tem prizadeta njegova izvirnost. 23 Umetniška, estetska ali druga kakovost dela je pomembna le, če ponazarja individualnost dela. Avtorsko delo je normativni pojem, ki se presoja po pravnih merilih, saj je umetnost zunaj prava. Tako bo sodnik presojal avtorsko delo po predpostavkah iz zakonodaje, sodne prakse ali teorije in ne po njegovi umetniški, estetski ali drugi vrednosti. 24 Estetska nevtralnost dela je pomembna predvsem, ko presojamo dela moderne umetnosti, saj so ta lahko povsem v nasprotju s prevladujočo estetiko. Če bi se avtorsko pravo zanašalo samo na ta kriterij, bi bila najnovejša dela moderne umetnosti avtomatsko izključena iz avtorskopravnega varstva. Prav tako je estetska ocena dela vedno subjektivna, kar bi, če bi se uporabljala, vodilo do velikih negotovosti v zvezi z avtorskopravnim varstvom umetniških del. Velikokrat se tudi zgodi, da moderna umetnost zavestno odstopa od estetike, oziroma kot je poudaril Sol LeWitt:»Umetnik nima namena ustvariti lepega predmeta.«25 Enako lahko trdimo glede namena umetniškega dela. Ni pomembno, ali je delo namenjeno čisti umetnosti, ali pa točno določeni konkretni uporabi, varovano je lahko, če le izpolnjuje zakonske predpostavke. To izhaja zlasti iz načela enotnosti umetnosti, ki prepoveduje, da bi se dela hierarhično rangiralo na tista, ki so rezultat»pomembnejših oblik umetnosti«in tista, ki so rezultat»nepomembnih oblik umetnosti«. Tako so lahko tudi dela uporabne umetnosti avtorska dela, če so le izpolnjeni vsi pogoji za to. Tudi zakonitost dela štejemo za nerelevanten kriterij, saj se stvaritev ne ozira na določbe pravnega reda, morale ali dobrih običajev. Avtorsko delo nastane, tudi če je v nasprotju z njimi. 26 Nekateri teoretiki, na primer Édouard Treppoz 27, pa opozarjajo še na dva znaka, ki ju ne bi smeli upoštevati pri presoji, ali gre pri določeni stvaritvi za avtorsko delo ali ne. To sta 22 Prim. Trampuž, 1996, str Prim. Trampuž, 2000, str Prim. Trampuž, 2000, str E. Treppoz, What legal protection(s) for contemporary art, RIDA, št. 209, letnik 2006, str Prim. Trampuž, 2000, str

20 umetnikova osebna izvršitev in zavednost glede rezultata. Navedena kriterija sta očitno v nasprotju z ustvarjalno prakso v moderni umetnosti. V zvezi z osebno izvršitvijo je večina tujih sodišč pri presoji predpostavke stvaritve že zavzela bolj intelektualen pristop namesto materialnega. Tako je recimo v primeru Renoirja, katerega kipe je v zadnjih letih njegovega življenja v resnici izdeloval njegov učenec Guido, saj jih sam zaradi revmatizma ni več mogel, sodišče oba umetnika štelo za soavtorja. Sodišče se je tako odločilo zato, ker je Guino realiziral Renoirjevo idejo in s tem, kljub temu, da je sledil navodilom svojega učitelja, v umetniškem delu pustil pečat svoje osebnosti. Guino je ustvarjal sam, v skladu s svobodo umetniškega izražanja, in niti ni mogel povsem točno slediti danim navodilom. Kar je sodišče v resnici štelo za pomembno, je bil kreativni prispevek avtorja, ki se lahko kaže tako na ravni materialne izvedbe kot tudi na ravni intelektualne zasnove. Prav zato Treppoz meni, da bi se moralo umetniška dela obravnavati in razlagati široko, tako da bi presojali tako idejo kot tudi sam nosilec na katerem so izražena. Pri kriteriju zavednosti rezultata pa predstavlja problem dejstvo, da ob upoštevanju tega kriterija naključno ustvarjena dela ne morejo uživati avtorskopravne zaščite. Zahteva, da se mora avtor zavedati rezultata svojega ustvarjanja bi povzročila, da bi dela, kot so na primer slike Jacksona Pollocka, za katerega je značilna želja, da umetnik ne bi več imel razumskega nadzora nad lastno roko, medtem ko izdeluje sliko (t. i. action painting), izpadla iz zaščite. Slikar Wassily Kandinsky je nekoč izjavil, da se mu je ideja o abstraktnem slikarstvu porodila, ko je v mraku videl eno izmed svojih slik obrnjeno narobe. 28 Naključnost predstavlja eno s stvaritvijo. Umetnik sam se mora odločiti, ali bo to naključnost sprejel in jo prikazal v svojem delu ali ne. Zato bi bilo smiselno preučevati pogoj zavednosti rezultat dela kvečjemu šele potem, ko je delo že razstavljeno in ne, ko je šele v procesu ustvarjanja. 1.2 Umetniško delo kot avtorsko delo Vprašanje, kaj je umetnost, bega mislece že stoletja, in zdi se, da bo tako tudi v prihodnje. Področje umetnosti je po svoji vsebini, naravi in bistvu takšno, da se izmika enoviti in vseobsegajoči opredelitvi. Ena njenih bistvenih prvin je preseganje svojih dosedanjih meja z vedno novimi oblikami in rešitvami. 29 Prav ta vsestranskost, bogastvo in hkrati 27 Prim. Treppoz, o.c., str Treppoz, o.c., str Prim. Trampuž, 1996, str

21 neopredeljivost umetnosti pa postaja vse večji izziv za avtorsko pravo. Če ne poznamo definicije umetnosti, potem nismo nikoli zmožni povedati, ali je nekaj umetniško delo ali ne. Avtorsko pravo mora kriterije in pravila za uveljavljanje in varstvo avtorskopravnih upravičenj postaviti čimbolj dosledno in pravično, zato so za avtorsko pravo in tudi za pravo nasploh definicije zelo pomembne. To zna na področju umetnosti, še posebno moderne likovne umetnosti 20. stoletja, predstavljati velik problem Definicija umetniškega dela Leta 1917 se je Marcel Duchamp s psevdonimom R. Mutt podpisal na navaden kupljen pisoar, ga poimenoval Fontana in ga želel razstaviti kot umetniško delo na razstavi Društva neodvisnih umetnikov v Parizu. Kljub temu, da je predsednik društva delo označil kot umetniško delo in da so v društvu pred razstavo trdili, da bodo razstavili prav vsa prispela dela, Fontana ni bila razstavljena. Kako je možno, da je navaden vsakdanji predmet postal najbolj znano umetniško delo 20. stoletja? Odgovor se skriva v definiciji umetnosti. Beseda»umetnost«je indoevropskega izvora in pomeni»urediti«oziroma»ujemati se«. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) definira umetnost kot dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti. 30 Skozi zgodovino so definicije umetnosti formulirali tako, da so v njih vključevali pogoje, ki jim je bilo potrebno zadostiti, da se je neko delo štelo za umetniško delo. Revolucionaren preobrat v definiranju umetnosti je naredil Morris Weitz, ki je zanikal vse prejšnje teorije in trdil, da umetnosti ni mogoče definirati. Weitz trdi, da so bili vsi dosedajšnji poskusi definicije umetnosti neuspešni in da bodo tudi vsi bodoči poskusi obsojeni na neuspeh iz povsem preprostega razloga. Umetnosti ni mogoče definirati, to pa zato, ker umetnost nima nobenega bistva ni nobene lastnosti, ki bi bila skupno nujna in zadostna lastnost za to, da je nekaj umetniško delo. 31 Uganka, ali je neka stvar umetnost, je postala še bolj pereča v 20. stoletju s pojavom moderne umetnosti. Moderna umetnost prikazuje nenavadna predmete in dogodke kot umetnost, občinstvo pa ima nato težave, kako takšna dela ovrednotiti oziroma se odločiti, ali so to sploh umetniška dela. Weitz je zato sklenil, da je pojem umetnosti odprt pojem. Med umetniške stvaritve lahko prištevamo vedno nove stvari. Umetnost je razširljiva, revolucionarno ustvarjalna in se nenehno 30 Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), DZS, Ljubljana 1994, str Prim. B. Kante, Filozofija umetnosti, Založništvo Jutro, Ljubljana 2001, str

22 spreminja, saj daje prostor vedno novim stvaritvam, tehnikam in motivom. Zaradi tega je tudi ne moremo definirati. Ta poanta se zdi z umetniškega stališča smiselna, saj bi vsakršna definicija umetnosti izključevala in omejevala ustvarjalnost, ustvarjalnost pa je najpomembnejša značilnost umetnosti. S tem, ko bi določili, kaj je umetniško delo, bi hkrati tudi zapečatili usodo umetniške prakse. Wittgenstein se je definiranja umetnosti lotil na drugačen način. Njegova definicija umetnosti se opira na pojem podobnosti. Postavil je tezo, da je neka stvar umetniško delo zato, ker deli z drugimi stvarmi svoje vrste skupno bistvo. Vsa umetniška dela delijo med seboj neke skupne značilnosti, čeprav le-te na prvi pogled niso takoj opazne. Na tak način se lahko vsa umetniška dela razvrstijo v en sam univerzalni razred umetniških del. Za Duchampovo Fontano lahko trdimo, da je Duchamp v procesu ustvarjanja spremenil pisoar, zaznavno nerazločljiv od drugih pisoarjev svoje vrste, v umetniško delo, ne da bi s tem kakorkoli prizadel umetniški s status vseh drugih pisoarjev. 32 Nemogoče je pojasniti dejstvo, da sta si dva pisoarja povsem podobna, pa vendar je en umetniško delo, drugi pa ne. Zaradi tega je Wittgenstein sklepal, da umetnosti dejansko ni mogoče definirati, saj je vsaka stvar lahko umetnost. Še en zanimiv pristop k definiciji umetnosti je izbral Dickie. Dickie trdi, da je neko delo umetniško delo zato, ker ga družba sama priznava kot takšnega. Njegova definicija umetniškega dela se glasi tako:»umetniško delo je v klasifikacijskem smislu (1) artefakt in (2) stvar, ki ji je neka oseba, delujoča v imenu neke družbene institucije (sveta umetnosti), podelila status umetniškega dela.«. 33 Umetniška dela so običajno ustvarjena s posebnim namenom, da so to umetniška dela. Navadno pridobijo umetnine svoj umetniški status tako, da jih kdo ustvari. Vendar pa lahko takšen status dobijo tudi že obstoječi predmeti (t. i. ready-mades) s tem, da jim podelimo umetniški status z nekim postopkom. Duchampova Fontana je pisoar, ki ga po zaznavnih lastnostih ni mogoče ločiti od drugih pisoarjev, vendar pa je iz razloga, ker ga je avtor ponudil svetu umetnosti kot umetniško delo dandanes nesporno sprejeta kot takšna. Glede na tradicionalno pojmovanje umetnosti, stvari umeščamo v neki institucionalni kontekst zato, ker so umetnine. Dickie pa trdi, da so določene stvari umetnine zato, ker so one same umeščene v nek institucionalni kontekst. Slika je umetnina zato, ker visi v galeriji 32 Prim. Kante, o.c., str D. Palmer, o.c., str

23 (ki je del sveta umetnosti), in ne visi v galeriji zato, ker je (že) umetnina. Glede na to lahko potemtakem prav vsak predmet, ne da bi ga kakorkoli spreminjali, razglasimo za umetniško delo. Kot trdi Tony Godfrey:»Umetnost je koncept: ne obstaja kot točno določljiva stvar, kot obstajajo sloni ali stoli.«34 Kljub velikemu številu definicij, ki so nam na voljo, vidimo, da niso zmožne zajeti spreminjajoče se narave umetnosti. Zato menim, da umetnosti dejansko ni mogoče definirati. Kaj to posledično pomeni za pravo? Podeljevanje statusa umetnine zgolj v skladu z zakonskimi predpostavkami se mi zdi nezadostno. Zlasti mnoga dela moderne likovne umetnosti 20. stoletja bodo tako ostala nevarovana. Menim, da se je potrebno pri odločanju, ali lahko neki stvari podelimo status umetnine, nasloniti tudi na teorijo umetnosti. Eksistenca umetnin je v 20. stoletju neločljivo povezana s teorijo in od nje odvisna: brez teorije je črna barva zgolj črna barva in nič več. Svet umetnosti ne more obstajati brez teorije. Šele teorija je tista, ki določene predmete loči od realnega sveta in jih naredi za del drugega sveta, to je sveta umetnosti, sveta interpretiranih stvari Avtorskopravne posebnosti umetniških del Nesporno je, da so lahko tudi umetniška dela avtorska dela in kot takšna varovana s strani avtorskega prava, če le izpolnjujejo vse v zakonu naštete predpostavke: podane morajo biti stvaritev, področje ustvarjalnost, duhovnost, individualnost in izraženost. Prav tako je nesporno, da imajo umetniška dela nekatere skupne značilnosti, kot so izvor, način nastanka, vsebina in način izraza, ki jih ločujejo in razlikujejo od drugih kategorij avtorskih del. Umetniška dela so torej zaznamovana z vrsto avtorskopravnih posebnosti. Te izvirajo iz specifičnega načina kreacije pri upodabljanju vidnih oblik (gre zlasti za združenost likovne kreacije in likovne izvedbe), za vezanost dela na materialni nosilec, ki se nato odraža v posebnih razmerjih do lastninske pravice, za poseben pomen originala ter za omejeno možnost njihovega izkoriščanja, kar se odraža v krepitvi materialnih avtorskih pravic N. Warburton, The art question, Oxon: Routledge, 2008, str Prim. Institucionalna teorija umetnosti, dostopno na: filo3.pfmb.uni-mb.si/.../institucionalna%20teorija%20umetnosti.ppt (zadnjič obiskano: ). 36 Prim. Trampuž, 1996, str

24 1.2.3 Avtorskopravno varovana umetniška dela Umetniška dela glede na njihove značilnosti delimo na dela likovne umetnosti ter na dela uporabne umetnosti in industrijskega dizajna. Henneberg definira dela likovne umetnosti (ang. works of fine arts, fr. oeuvres des beaux-arts) kot avtorska dela, izražena v dvodimenzionalni ali tridimenzionalni obliki ustvarjena zaradi estetskega doživljanja 37, dela uporabne umetnosti (ang. works of applied arts, fr. oeuvres des arts appliquées) pa definira kot avtorska dela izražena v dvodimenzionalni ali tridimenzionalni obliki z estetskim značajem, ki so namenjena praktični uporabi (kot na primer pohištvo, vaze, svetilke). 38 Ker so dela uporabnih umetnosti smatrajo hkrati za umetniška dela in industrijske proizvode in so zaradi tega lahko varovana bodisi z avtorsko pravico bodisi s pravicami industrijske lastnine ali celo z obojim, se bom omejila zgolj na proučevanje avtorskopravnega varstva del likovne umetnosti. V diplomski nalogi tako uporabljam pojma»likovno delo«in»umetniško delo«kot sinonima. Po Trampužu 39 likovna umetnost v najširšem smislu obsega likovnoizrazne umetnosti, med katere štejemo kiparstvo, slikarstvo in grafiko, ter arhitekturo, urbanizem, oblikovanje, umetno obrt in fotografijo. Tudi Hennebreg 40 uporablja takšno klasifikacijo. ZASP likovna dela ločuje od arhitekturnih del ter od del industrijskega oblikovanja in uporabne umetnosti. Kot likovna dela primeroma našteva tri klasična področja, slike, grafike in kipe, za vse ostale možne oblike pa pušča definicijo odprto. Kot likovna avtorska dela tako pridejo v poštev stvaritve z naslednjih področij: - risanja (perorisba, risba s trsko itd.), - slikarstva (slike v olju, gvašu, akvarelu itd.), - grafike (površinski, globoki in ploski tisk), - kiparstva (relief, plastika, skulptura, objekti itd.) in - drugih oblik ali tehnik izražanja (npr. mozaik, enkavstika, kolaž, tapiserija, instalacija). 41 V avtorskem pravu kategorije avtorskih del že po naravi stvari ne morejo biti naštete taksativno, saj obstajajo tudi takšna avtorska dela, ki jih je mogoče uvrstiti v eno od teh 37 I. Henneberg, Autorsko pravo, Informator, Zagreb 2001, str Henneberg, o.c., str Prim. Trampuž, 1996, str Prim. Henneberg, o.c., str Trampuž, 2000, str

25 kategorij, takšna, ki jih je mogoče uvrstiti v več kategorij in tudi takšna, ki jih ne moremo uvrstiti v nobeno izmed naštetih kategorij. Zato kategorialna uvrstitev dela ni predpostavka za obstoj avtorskega dela, temveč je lahko le pomožni kriterij. 42 Avtorskopravno so lahko varovane vse možne zvrsti v likovni umetnosti, ne glede na vrsto, tehniko, obliko ali obseg izražanja ter ne glede na materiale ali medije, ki se uporabljajo za likovni izraz. Poleg likovnih del, za katera nam je lahko že takoj na prvi pogled jasno, v katero kategorijo se lahko uvrstijo, oziroma glede katerih ni dvoma, da izpolnjujejo vse potrebne predpostavke, obstajajo tudi tako imenovani mejni primeri, kot jih poimenuje Trampuž. 43 To so primeri, ki spadajo v mejna področja likovne ustvarjalnosti ali pa prehajajo na druga področja, zlasti na področje uporabne umetnosti. Z vidika avtorskega prava se zastavlja vprašanje, ali gre v teh primerih še za avtorska dela, ki jim je mogoče zagotoviti varstvo. Večino problemov mejnih primerov se da rešiti z ugotavljanjem, ali so izpolnjeni splošni pogoji iz 5. člena ZASP in s študijem sodne prakse. Ob tej predpostavki je bil priznan status likovnega avtorskega dela med drugim tudi oblikovanju kostumov, modnim kreacijam, karikaturam, grafitom in okrasni pisavi Avtorskopravno nevarovana umetniška dela Trampuž 44 meni, da je konfrontacija avtorskega prava in likovne umetnosti kot tudi prava in umetnosti nasploh, le navidezna. Pri umetniških delih je glavni kriterij za opredelitev, tako kot tudi pri vseh ostalih kategorijah avtorskih del, opredelitev dela kot individualne intelektualne stvaritve s pomočjo vseh petih zakonskih predpostavk. To je izključni okvir, v katerem se lahko pravnik giblje in zaradi katerega lahko ali pa ne neko umetniško delo opredelimo kot avtorsko delo. Svojo trditev dokazuje z neuspešnimi poskusi opredelitve pojma likovne umetnosti oziroma likovnih del v pravni doktrini in sodni praksi. Po njegovem mnenju so bile te definicije obsojene na neuspeh zato, ker so mešale različna področja in različne ravni. Sam meni, da do definicije umetniškega avtorskega dela pridemo zgolj z opredelitvijo umetniškega dela v okviru avtorskega prava in ne preko opredeljevanja same umetnosti. Gre namreč za normativni in ne za umetnostnozgodovinski pojem. Umetnost je izven prava, zato avtorsko pravo ni in ne more biti razsodnik o vprašanjih umetnosti. 42 Prim. Trampuž, 1996, str Prim. Trampuž, 1996, str Prim. Trampuž, 1996, str

26 Avtorsko pravo zgolj ugotavlja obstoj avtorskega dela kot individualne intelektualne stvaritve in z njim povezane pravne posledice. Trampuž kot avtorskopravno nevarovana likovna dela našteva splošne okoliščine ustvarjanja in nekatere primere moderne umetnosti Splošne okoliščine ustvarjanja Ker je avtorska pravica absolutna pravica in zagotavlja avtorju izključno oblast nad njegovim delom, tako da samo avtor odloča o svojem delu in da lahko prepoveduje posege tretjih oseb v svoje delo, je potrebno biti previden. S takšnimi pomembnimi in daljnosežnimi posledicami, iz enakih razlogov kot to velja za nevarovane stvaritve iz 9. člena ZASP, namreč ni mogoče zajeti splošnih okoliščin umetniškega ustvarjanja. Vrste materiala, tehnike, umetniškega stila, manire ali žanra ter metode ali šole likovnega ustvarjanja ni mogoče avtorskopravno zavarovati, naj so še tako izvirne. Tukaj gre za splošne okoliščine ustvarjanja, ki so v lasti vseh, njihova avtorskopravna zaščita in s tem monopolizacija pa bi bila v nasprotju s svobodo umetniškega ustvarjanja. Vendar je pri tem pomembno poudariti, da velja tudi obraten sklep, namreč, da samo dejstvo, da umetnik uporablja izključno znane in preizkušene materiale, tehniko, stil ali maniro ne izključuje morebitnega avtorskega značaja likovnega dela. 45 Tako recimo ni mogoče avtorskopravno zavarovati pointilisma kot tehnike slikanja, toda Seuratove slike, ki so naslikane s to tehniko, so lahko predmet avtorskopravnega varstva, če izpolnjujejo vse pogoje Nekateri primeri moderne umetnosti Nekateri primeri moderne umetnosti 20. stoletja predstavljajo za avtorsko pravo poseben izziv ter večen spor med umetniki in pravniki. Večinoma bo šlo za primere, ko dela ne bodo izpolnjevala kriterija stvaritve ali individualnosti. Trampuž 46 navaja naslednje primere, ki jim je večinska doktrina ali pravna praksa odrekla avtorskopravno varstvo: ready-mades oz. objets trouvés, body art, happening, nekateri primerki pop-arta, monokromno slikarstvo, črn kvadrat na belem polju, naključno metanje barv in prazne slike. 45 Prim. Trampuž, 1996, str Prim. Trampuž, 1996, str