Družbena odgovornost politikov

Transkripcija

1 Družbena odgovornost politikov Dr. dr. Matjaž Mulej, zaslužni profesor Univerza v Mariboru, EPF, in IRDO Maribor ter IASCYS, Dunaj in Anita Hrast, direktorica IRDO Maribor Povzetek: Prispevek poskuša opozoriti na družbeno odgovornost kot vizijo za pot Slovenije iz dane mednarodne in slovenske družbeno-gospodarske krize. Ponuja alternativo namesto neo-liberalizma iz dosedanje uničevalne prakse globalnega kapitalizma, ki je pozabil na svoje korenine in bistvo nadomestiti fevdalno zlorabo oblasti. Model je zasnovan izključno na uspešnih, a izjemnih mednarodnih praksah, Izbrani problem in vidik obravnave Kam v opredelitvi družbene odgovornosti naj umestimo delo politikov, ki usmerjajo družbo? Da bi na to lahko poskusili odgovoriti, se vprašajmo, (1) kaj je družbena odgovornost, npr. po definiciji iz najširše sprejetega novega dokumenta ISO (ISO 2010) in Evropske unije (EU, 2011), (2) kaj je končni smisel truda politikov, (3) kako bi oboje zmogli združiti. Povzetek razlogov za uveljavljanje družbene odgovornosti Začnimo z oceno, zakaj se je družbena odgovornost pojavila v dokumentih Združenih narodov, svetovnih združenj zelo odgovornih podjetij, Evropske unije in pred dobrim letom dni novembra 2010 tudi v ISO 26000, torej v dokumentu, ki ga je desetletje dolgo sestavljala ekipa strokovnjakov, politikov in sindikalistov iz več kot 90 držav skupaj s predstavniki več kot 40 drugih organizacij in potem izdala ISO (Mednarodna organizacija za standardizacijo), ki združuje preko 160 tovrstnih državnih in podobnih organov (ISO, 2010). EU je potem izdala še akcijski dokument (EU, 2011). Staro izkustvo je izraženo v ljudskem reku, da je 'denar sveta vladar'. Denar je tudi danes sveta vladar, a zelo enostranski: po znanih podatkih je po letu 1995 delež ameriškega bogastva v rokah enega samega odstotka Američanov poskočil od 37% na neverjetnih 70%; hkrati je (tudi) ZDA na robu bankrota kot velika večina držav sodobnega sveta. Poleg tega krožijo podatki, da je polovica Američanov, občanov najbogatejše države sveta, revna ali živi z nizkimi prejemki (Damon, 2011). Na vsem svetu je slika še slabša: po podatkih izpred časov sedanje krize je že tedaj živelo kar 85% človeštva z manj kot šest dolarji dnevno (Nixon, 2004), kar je 120 evrov mesečno. Ni torej čudno, da je za jesen 2011 pomembna vest v vsem svetovnem tisku, da so se v New Yorku in preko sto drugih mestih po gospodarsko najbolj razvitem svetu razen Skandinavije zbirali protestniki zoper sedanji gospodarski položaj. V jeziku Slovenskega združenja za kakovost bi rekli, da protestniki zahtevajo, naj: (1) oblastniki omogočijo novi generaciji vsaj enako kakovost življenja kot njihovim staršem, (2) kakovost ne zajema samo izdelkov, ampak življenje kot celoto, (3) kakovost pomeni korenito zmanjšanje razlike med sloji prebivalstva, saj je zrasla do fevdalnih razmer, zoper katere je nastal kapitalizem, (4) kakovost pomeni, da ameriški študent ne konča študija samo z diplomo, ampak tudi brez več deset tisoč dolarjev obremenitve z dolgovi za šolnino, (5) kakovost pomeni bolj zanesljivo možnost za zaposlitev in družinsko življenje mladih, (6) kakovost pomeni enakopravnost iz ustave tudi v vsakdanji praksi, (7) omejitev razlik med prejemki ljudi na tiste, ki imajo podlago v inovacijskih dosežkih, ne pa v zlorabi položaja in vpliva, (8) in podobno. (Mulej, 2011). Pri tem je pomembno tudi spoznanje, da se v šestih desetletjih nenehnega porast BDP zadovoljstvo ljudi ni spremenilo (Cassiers idr., 2011). Z drugimi besedami: gre za to, da navidezno koristni, a v resnici uničevalni neo-liberalizem neha prevladovati in ljudje postanejo ljudje, upravičeni do ustvarjalnega in prijetnega življenja na osnovi kakovosti svojega dela, ne le stroji in priveski strojev za dobiček zelo drobne manjšine

2 človeštva. Odličnost je seveda vrhunska raven kakovosti, ko jo opredelimo s celovitim pristopom, ne enostransko in pristransko. To velja tudi za politike. Tako pravita tudi ISO in novi dokument Evropske unije, ki šteje družbeno odgovornost podjetij za koristno za organizacije in za celotno družbo ter jo definira za 'odgovornost organizacij za vplive na družbo' (EU 2011). Družbena odgovornost torej sega daleč preko dobrodelnosti, ki je njen droben, četudi važen del. Družbena odgovornost v dokumentih OZN, EU in ISO tudi v slovenski nagradi HORUS Pred desetletjem sta se za tovrstno spremembo družbeno-ekonomskega sistema zavzela Organizacija združenih narodov in Evropska unija v več svojih dokumentih. To vidimo, če jih ne beremo površinsko, ampak z upoštevanjem slike stanja svetovnega gospodarstva in družbe, kakršno vidimo danes lažje kot tedaj. Naslovi tistih dokumentov govorijo o družbeni odgovornosti podjetij. Novembra 2010 objavljeni ISO o družbeni odgovornosti le-te ne omejuje več na podjetja, ampak širi na vse ljudi, saj govori o vseh organizacijah, le-te pa so seveda orodja in združbe ljudi, ki imajo svoje znanje, vrednote in interese. Evropska unija podobno definira družbeno odgovornost organizacij kot odgovornost le-te za vplive na družbo, kar zajema vse ljudi in tudi njihove naravne pogoje za obstoj. Inštitut za razvoj družbene odgovornosti IRDO, Slovensko društvo za odnose z javnostmi in partnerji z nagrado Horus, ki smo jo podelili tretjič novembra 2011 (pod pokroviteljstvom predsednika RS in s sodelovanjem Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu), podpirajo trud OZN in Evropske unije v Sloveniji: družbeno odgovorni so sodobni, ker so pošteni do sodelavcev, partnerjev, širše družbe (vključno z dobrodelnostjo kot njenim pomembnim drobnim delom) in naravnih pogojev za obstoj ljudi. To se splača: preprečuje stroške stavk, pridobivanja novih partnerjev, odjemalcev, zdravljenja ipd., krepi ugled itd. Neoliberalni ekonomisti so družbeno odgovornost (in njene posledice) pred desetletji žal prepovedali; kriza je zato tu. Zlorabe vpliva so jo povzročile, niti trg sam niti država sama niti mednarodno pravo jih nista niti znala niti hotela preprečiti. Zato številni avtorji vidijo, da nimamo niti kapitalizma niti socializma, ampak fevdalni kapitalizem: razlike med vplivnimi in nevplivnimi ljudmi v prejemkih, svobodnosti itd. so podobne, le navidezno/pravno se načini uveljavljanja prakse razlikujejo. Veliki podjetniki, zlasti globalni, so nedotakljivi kot fevdalci nekoč. Zadolženost držav postaja neobvladljiva, celo ZDA so pred bankrotom, krizo pričakujejo tudi Kitajci, da o dobri postarani, leni in razvajeni Evropi niti ne govorimo. Severna Afrika je pokazala, da zlorabljajoči oblastniki slej ko prej doživijo hude posledice, v 2011 zelo jasno. Potem so to pokazali tudi New York in mnoga druga mesta v ZDA in drugod z mnogimi protesti. Odločitev OZN, ISO in EU, da podprejo razvoj družbene odgovornosti (organizacij), ima torej resne gospodarske razloge: nujno je najti novo pot iz slepe ulice, v katero je privedla človeštvo sodobna kombinacija globalnega vpliva s kratkoročnim in ozkim ravnanjem vplivnih, ki ga je dvignil na vrhunec neoliberalizem, namesto primerne celovitosti. Vsiljene navidezne potrebe ne vodijo iz krize, ljudje jih vse manj sprejemajo (Gerzema, 2010; Zgonik, 2011). Mednarodni standard ISO o družbeni odgovornosti iz novembra 2010 gre dlje kot EU v starejših dokumentih in OZN: izpostavlja celovitost pristopa in soodvisnost, ko gre za (1) upravljanje organizacij, (2) pravice ljudi, (3) okolje, (4) prakso delovnih razmerij, (5) poštenost v poslovanju, (6) probleme odjemalcev in (7) vključevanje v družbeno skupnost ter njen razvoj. Torej pomaga mednarodna organizacija za standardizacijo ISO preseči uničevalno (do)sedanjo prakso. Povzetek je v sliki 1. EU (2011) to podpira akcijsko. Družbena odgovornost je nujna nova praksa (poslovno) odličnih. Zato jo (tudi) s Horusom razvijamo dalje, saj ljudje brez nje povzročajo spreglede, zato napake vse do svetovnih vojn in kriz, kakršno doživljamo po vsem svetu zdaj. Nagradimo podjetja, ustanove, novinarje, slovenske podjetnike v tujini in za njen razvoj zaslužne posameznike. Upoštevamo druge nagrade, dobro vodenje in vse, kar pospešuje povezanost poslovne odličnosti in družbene odgovornosti ter zadovoljstva sodelavcev, partnerjev in širše družbe. Morda kaže uvesti Horus tudi za politike.

3 Družbena odgovornost in (poslovna) odličnost, celovitost ter inovacije Seveda sta produktivnost in dobiček še vedno glavni temi in družbena odgovornost podjetij. K njemu prispevajo tudi politiki, sicer jih ne bi ljudje, zlasti lastniki, podjetniki in menedžerji izvolili in z njimi sodelovali. Če bi delodajalci pridelali dobiček skladno s pravili družbe, zakoni in etičnimi običaji, ne pa z zlorabo, kot jo sedaj vidimo množično, a predvsem pri tajkunih, potem ISO ne bi bil potreben, niti starejši in novi dokument EU o družbeni odgovornosti. Dobička in produktivnosti družbena odgovornost, kot jo opredeljuje ISO 26000, ne šteje za nepomembnega niti ne ogroža, ampak podpira (brž ko je nehajo ljudje omejevati na dobrodelnost). Kajti krepitev produktivnosti in dobička je odvisna od uspeha v invencijsko-inovacijsko-difuzijskih procesih (kot je trifazni proces ustvarjanja nove koristi najprej odjemalcev in potem avtorjev in lastnikov iz novih zamisli imenoval J. Schumpeter pred mnogo desetletji), njihov uspeh je odvisen od celovitosti pristopa, le-ta pa je dosti lažje dosegljiv, če je zasnovan dolgoročno in nepristransko; zato specialisti različnih strok dojamejo in prakticirajo svojo soodvisnost in zato delajo v interdisciplinarnem ustvarjalnem sodelovanju. Enako velja za odnose med ljudmi in med organizacijami. Prav soodvisnost in celovit pristop sta osrednja povezovalna pojma v ISO 26000: glejte sliko, objavljeno v Delu Dobrodelnost je droben delček vključevanja v skupnost, ne pa težišče družbene odgovornosti. Slika 1: Slovenski prevod slikovnega prikaza 7 osrednjih vsebin in obeh povezovalnih kategorij družbene odgovornosti po ISO (ISO, 2010) Družbena odgovornost zoper navidezno odličnost neo-liberalizma Družbena odgovornost je po mnogo stoletjih in tisočletjih, ko so jo vplivni ljudje podpirali v obliki navodil, podanih v praktično vseh religijah (npr. v desetih božjih zapovedih), doživela prepoved za poslovne ljudi (kot da so fevdalci in torej nad zakoni), ko se je uveljavila neoliberalna ekonomska teorija Miltona Friedmana okoli l Toda pod vplivom te ekonomske teorije se ni uveljavil svobodni trg, o katerem govori liberalizem Adama Smitha, ampak monopolizem velikih podjetij in z njim zloraba in konec svobodnega trga; tudi države so jim podrejene. V zadnjem desetletju se je še bolj izrazito kot prej v globalnih podatkih o gospodarskem razvoju pokazalo vsaj naslednje (Mulej, Hrast, 2011a):

4 1. Rast obsega poslovanja ne more biti nenehna, ker potrebe ljudi ne morejo nenehno rasti in ker ji izraba naravnih virov ne more slediti, niti ne morejo nenehno rasti razlike med ljudi znotraj držav in globalno; prav tako ne more rasti uničevanje naravnih pogojev za obstoj človeštva, kot je vse to raslo vsa desetletja po 2. svetovni vojni, ne da vse to povzroči globalno krizo. Sedanja zadolženost tako rekoč vseh držav je njen zunanji izraz, saj je segla mimo potreb ljudi in se kopičila preko znosnih obsegov. 2. Gospodarskega in družbenega razvoja ne moremo ljudje obvladovati, če delujemo enostransko namesto skladno z zakonom zadostne in potrebne celovitosti. Z enostranskim ravnanjem pač povzročamo spreglede in posledice, ki so hude, vse do sedanje gospodarske krize in še hujših kriz, ki imajo obliko vojn in celo svetovnih vojn. Če bi trg res zmogel delovati kot svobodni trg, torej kot nevidna roka za uveljavljanje soodvisnosti namesto zlorabe pogajalske moči (Smith, 2010), takih posledic ne bi bilo, a neo-liberalizem ga je onemogočil, ker ni preprečil monopolizacije, ampak jo je vsa desetletja podpiral. Pripeljal je od svobodnega trga v fevdalni kapitalizem, ki je v bistvu pristranska oblast velikih podjetnikov, ne nad njimi (Goerner idr., 2008; Fleissner, Wanek, ur., 2008). 3. Podjetja in druge organizacije, ki so vzpostavila najbolj enakopravne, medsebojno poštene in dolgoročne poslovne odnose s svojimi sodelavci in drugimi poslovnimi partnerji, prakticirajo družbeno odgovornost. To dejstvo jim preprečuje stroške, ki bi jih imeli zaradi stavk, pridobivanja novih dobaviteljev in novih odjemalcev namesto dotedanjih, zaradi pravnih sporov, odsotnosti zaradi slabe ekološke skrbi bolnih sodelavcev z dela, slabo motiviranih in zato za povzročanje težav zainteresiranih ipd. (npr.: Collins, Porras, 1997; Collins, 2001). 4. Podjetja in druge organizacije, ki so vzpostavila učinkovit in uspešen skrben odnos do naravnih pogojev za preživetje ljudi okrog sebe, tudi prakticirajo družbeno odgovornost. To dejstvo jim preprečuje stroške, ki bi jih imeli zaradi odporov ljudi, bolezni sodelavcev in drugih ljudi, s temi boleznimi povzročenih potreb po dajatvah v državne in druge sklade itd. (npr.: Ećimović idr., 2002; Božičnik idr., 2008). 5. Število ljudi, ki so obsedeni s kupovanjem, že več let upada: v ZDA pod šest, v Nemčiji pod en odstotek; ostali vse bolj pazijo, da kupujejo od družbeno odgovornih dobaviteljev (Gerzema, 2010; Zgonik, 2011). 85% ljudi na svetu zna živeti skromno, z manj kot 6 dolarjev na dan. Itd. Skratka, družbena odgovornost se splača, brž ko uporabimo za izračun logiko oportunitetnih stroškov, o katerih običajno računovodsko poročanje ne govori dovolj, ali pa celo molči, četudi so normalni v pred-kalkulacijah. Dosedanje razkazovanje z nepotrebno potrošnjo ni več vir trga, le resnične potrebe so, a jih v sodobni krizi izobilja ni veliko (James, 2007). Odličnost, tudi poslovna, zahteva torej celovitost namesto enostranskosti in pristranskosti, kot lastnost ljudi in organizacij, poslovnih in vseh drugih, tudi držav in meddržavnih organov; izraža se v njihovih dejanjih, odločitvah, zakonih itd. Ta zahteva odjemalcev vključuje tudi politike, če in ker prispevajo k poslovni odličnosti, če delajo s primerno celovitostjo, torej upoštevajo soodvisnost vseh bistvenih strok in interesov. Zato morajo tudi politiki upoštevati in razvijati družbeno odgovornost pri sebi in odjemalcih svojih dosežkov, npr. v obliki spodbudnih pogojev za poslovanje organizacij in življenje ustvarjalnih in inovativnih ljudi, manj spodbudnih za lenuhe, vendar solidarnih do pomoči potrebnih, kar so bolni, stari, otroci, starši malih otrok, brezposelni, a brez pretiravanja, znanega iz tim. socialističnih in prejšnjih časov, v katerih je prevladovala pred-industrijska solidarnost (vsaj na vasi, t.j. večinsko). Družbena odgovornost (poslovna) odličnost po odločitvah odjemalcev Četudi družbena odgovornost po ISO ni pravno predpisana, je v sodobnih razmerah vse bolj tržna nuja. Študije iz ZDA in drugod so jasne: odjemalci vse bolj pazijo, ali kupujejo izdelke in storitve družbeno odgovornih ali drugih podjetij (Gerzema, 2010). Edino monopolisti se te izkušnje še ne držijo, a vsaj politični monopolisti so v zadnjih mesecih, npr. v deželah severne Afrike in bližnjega vzhoda doživeli, da ima njihova zloraba njihove vplivnosti za njih same zelo težke posledice. Besedna igra, ki jo premore slovenščina 'oblast, last in slast' in je veljala

5 tisočletja kot pravica (privatnih) lastnikov in oblastnikov do uporabe in zlorabe, prehaja vse bolj v pravico do uporabe brez pravice do zlorabe; to pravico so podjetniki in menedžerji že uvedli za svoje podrejene (s pojmom 'lastnik procesa'), zdaj pa še za sebe z družbeno odgovornostjo. Ljudje kot odjemalci in občani pač kaznujejo tiste, ki si jemljejo pravico do zlorabe. Z izgovarjanjem na prosti trg je pravico do zlorabe neoliberalizem ohranjal in krepil. Danes so njegove globalne posledice grozljive. Zato po ISO družbena odgovornost velja za vse organizacije, ne samo za privatna podjetja, torej za vse ljudi. In iz istih razlogov najbrž ni čudno, da so pri izdelavi ISO sodelovali strokovnjaki, politiki, sindikalisti in drugi iz +90 držav in +40 drugih organizacij, standard pa je sprejela ISO kot organizacija, ki združuje preko 160 držav (ISO, 2010). Iz enakih razlogov EU (2011) poziva k pospeševanju družbene odgovornosti države članice, podjetja in druge organizacije ter občane. Skratka, družbena odgovornost se splača vsaj dolgoročno, pogosto pa tudi povsem kratkoročno. Če bi trg deloval skladno s predpostavkami Adama Smitha, ISO niti dokumenti EU (2011 in prej od 2000) ne bi bili ekonomsko potrebni, tako pa so nujni in najbrž nudijo tudi pot iz slepe ulice, v katero je ves svet pripeljala praksa in teorija neoliberalizma; če ostanemo pri neoliberalnih ukrepih, je vojna nujna, kot je bila pri vseh velikih krizah doslej. A vse dosedanje krize razen dveh svetovnih vojn so bile lokalne in brez atomskega orožja. Sedanja je poleg tega kriza izobilja, torej obdobja slepe ulice brez resničnih potreb in zato brez ambicij možnih odjemalcev garati in kupovati, namesto da bi uživali v prostem času (a ustvarjalno, ne s popivanjem in podobnim uničevanjem samih sebe). Taka spoznanja podpira tudi citat iz ISO (ISO; 2010): 'Družbena odgovornost podpira: konkurenčno prednost, ugled, sposobnost pritegniti in zadržati sodelavce ali člane, odjemalce, stranke ali uporabnike, vzdrževanje morale, zagnanosti in produktivnosti zaposlenih, stališča investitorjev, lastnikov, dajalcev, darovalcev in finančnikov ter odnose s podjetji, oblastnimi organi, mediji, dobavitelji, kolegi, odjemalci in družbeno skupnostjo, v kateri organizacija deluje.' K temu morajo prispevati tudi politiki, sicer niso več sodobni, torej družbeno odgovorni. Družbena odgovornost (poslovna) odličnost po merilih liberalizma namesto neo-liberalizma in fevdalnega kapitalizma Pod vplivom neo-liberalistične kratkoročne in ozkosrčne namesto primerno celovite gospodarske prakse je človeštvo pač v slepi ulici. Bogati in vplivni so družbo odmaknili od treh načel francoske kapitalistične revolucije: enakosti, svobode in bratstva. Enakost je samo pravna, ne ekonomska, svoboda vključuje pravico vplivnih do zlorabe odvisnih, bratstvo je zoženo na delno solidarnost, ki jo štejejo za breme. To povzroča, da se zadovoljstvo ljudi ne veča, ko raste BDP (Cassiers, 2011). Zato se družbena odgovornost pojavlja kot možnost za nov družbeno-ekonomski red, ki pa bo nastal postopno v zapletenem invencijsko-inovacijsko-difuzijskem procesu (IIDP) kot ne-tehnološka inovacija. Za ta proces ima človeštvo dovolj vednosti in znanja (bolj tehnološkega kot ekonomskega), a premalo volje najbolj vplivnih ljudi, da bi uveljavili liberalizem (ne socializem, sploh pa ne tiste njegove farse, ki smo jo doživljali v 20. stoletju). Zato se bomo k IIDP še vrnili. Bistvo liberalizma je zgodovinar Prunk (2010) povzel kot splet vrste lastnosti, ki so: individualna človekova svoboda, strpnost, delitev oblasti, največji blagor za največje število ljudi, svobodno gospodarsko udejstvovanje, podjetništvo; na daljši rok brezrazredna družba svobodnih in enakih posameznikov, na kratek rok družba srednjega sloja, brez bistvenih razlik v premoženju; varnost pred državno samovoljo, oblast skupaj z odgovornostjo; znanosti, šolstvo in umetnost, civilna družba. Nekaj podlag za oceno, da namesto liberalizma imamo sedaj po več avtorjih fevdalni

6 kapitalizem, na kratko označujejo naslednji podatki iz svetovne literature: 70% imetja v ZDA ima samo en % ljudi; samo 500 podjetij obvladuje 53% GDP sveta, brezizglednost za mlade, svet bogatih, dolgovi, srednji razred izginja, razpon v Veliki Britaniji je +100:1, v svetu +550:1, 28 vojn teče, upori so mnogo kje, terorizem je odziv na zlorabe in zloraba. Skratka, prevladuje enostranskost brez soodvisnosti in celovitosti, le 15% ljudi ima prejemke nad šest $/dan, izobilje brez ambicij in stvarnih potreb pri bogatejših, šibka kupna moč drugih, tretjina hrane v smeteh dnevno in smrtna lakota hkrati; ipd. (Povzeto po dosti virih v: Mulej, 2011). Brez družbene odgovornosti, ki samo v drobnem delčku ima obliko dobrodelnosti, poti iz slepe ulice neoliberalizma ni. Ni videti sposoben vzpostaviti veljavo in prevlado liberalizma in ukiniti neoliberalno 'mehurčkasto gospodarstvo' (Senge idr., 2008). Zato smo na nekem od vladnih posvetov v letu 2011 opozorili, da je človeštvo pred dilemo: 'ali neoliberalizem ali obstoj'. Napovedi, da se bliža nov val krize, nam žal dajejo prav. Obstaja tudi jasna in s priročnikom podprta povezava med družbeno odgovornostjo in poslovno odličnostjo, tudi v slovenščini obstaja (SFPO, 2010). Pojem odličnosti postaja bolj celovit. To postavlja pred nove naloge tudi politike, če so doslej slepo služili neoliberalno usmerjenim podjetnikom in menedžerjem. Družbena odgovornost nova (poslovna) odličnost na osnovi dejanj ljudi Zato predlagamo pet temeljnih smeri potrebnih ukrepov (Mulej, Hrast, 2011b, dopolnjeno): 1. Posamezniki: Kot odjemalci: dajati prednost resničnim potrebam pred praznim postavljanjem s potrošnjo zaradi pogoltnosti (= greed), in Dajati prednost dobaviteljem z dobro utemeljenim ugledom, da res prakticirajo družbeno odgovornost; Kot občani: pritiskati na organizacije (podjetja, javni sektor, NVO) in vlade, naj prakticirajo več družbene odgovornosti. 2. Organizacije, Prakticirati družbeno odgovornost kot človeško lastnost pri vodstvu, sodelavcih, drugih ljudeh in Kot poslovno strategijo, da bo manj stroškov, ki jih povzročajo o Nezadovoljstvo (ustvarjalnih, ne kronično lenih) ljudi in o nezdravo naravno okolje, ter o slab ugled o itd. Pritiskati na organizacije (podjetja, javni sektor, NVO) in vlade, naj prakticirajo več družbene odgovornosti. 3. Države/vlade: Javni sektor kot celota je največji odjemalec, zato naj določijo, da so njegovi nakupni pogoji: dobavljati smejo kateri koli organizaciji javnega sektorja samo ponudniki, ki so na samem vrhu v kombinaciji lastnosti: (1) družbena odgovornost (merjena z merili nagrade Horus), (2) inovacije, vidne v vrhunski poslovni odličnosti (merjeni z merili iz morda dopolnjenega zakon o nagradi RS za poslovno odličnost, skladno z EFQM) in totalni kakovosti dobav v svoji interni in zunanji poslovni praksi, o Vso do sistemske kakovosti = primerno celovite sinergije, ki združuje Normalne cene, plače, razvojne sklade, Tehnično in komercialno kakovost, Inovativnost vse do odličnosti dobav, Ustrezno izbiro,

7 Sonaravno skrb za naravno okolje in Druge vsebine DO, o To vključuje tudi javne uslužbence in politike ter druge vplivne osebnosti kot osebe, (3) Doseganje enakih lastnosti pri dobaviteljih vseh dobaviteljev. (Podrobneje v: Mulej, 2007, tu delno dopolnjeno). Pritiskati na organizacije (podjetja, javni sektor, NVO) in vlade, naj prakticirajo več družbene odgovornosti, tudi s podpiranjem izkušnje, da so najbolj uspešni tam, kjer so najbolj uveljavili skupni imenovalec podlag za uspeh, izražen s 3T: toleranca privablja talente in tam je smiselno investirati v tehnologijo (Florida, 2005). Ocena slovenskega stanja po enakih merilih je pokazala enako sliko v Sloveniji (Malačič idr., 2006, za vlado RS). 4. Mednarodna skupnost: Dodati k mednarodnemu pravu novo svetovno, za vse obvezno pravo, ki zajema o Mir na svetu, in o Osnovne človeške pravice, in o Družbeno odgovornost, in to: S svetovno demokracijo, ki vključuje svetovno vlado, sestavljeno iz zelo poštenih in družbeno odgovornih oseb, ki nikakor ne zlorabljajo svojega vpliva. 5. Znanstveniki, učitelji vseh ravni šolanja, starši, drugi ustvarjalci javnega mnenja: Ustvarjanje zavesti, da ljudje potrebujejo, zato da bi preživeli: o Etiko soodvisnosti namesto odvisnosti in neodvisnosti (razen pravne neodvisnosti) po vzoru dobrih družin, prijateljev in resnih poslovnih partnerjev, o Potrebno in zadostno celovitost, katero omogoča med-strokovno ustvarjalno sodelovanje, za kar so metode znane, a jih le redko uporabljajo. Ponudba metod, ki podpirajo med-strokovno ustvarjalno sodelovanje in etiko soodvisnosti, da se strokovno znanje lažje uveljavi, ker je del med-strokovnega v sinergiji. Precej metod že obstaja in so preverjene v slovenskih in mednarodnih organizacijah, tudi med politiki. Poklicno izpostavljanje tem o družbeni odgovornosti, zlasti obeh povezovalnih konceptov: SOODVISNOST IN PRISTOP Z ZADOSTNO IN POTREBNO CELOVITOSTJO. Sem spadajo seveda tudi politiki in njihovi sodelavci. Tako nam bo kot človeštvu morda uspelo uveljaviti liberalizem in zato najti pot iz slepe ulice sedanje krize, ki so jo navzven povzročili svetovni bančniki, v bistvu pa nasprotovanje neoliberalcev celovitosti in svobodnemu trgu brez monopolov. Takšna prenova (žal) seveda ni dosegljiva kar v trenutku, ampak kot (najbrž) dolgoročen IIDP. Zato se nekoliko posvetimo zdaj še njemu. Uveljavljanje družbene odgovornosti zahteven in nujen invencijsko-inovacijskodifuzijski proces Inovacija nastane iz ustvarjanja mnogih zamisli, a redko katera zamisel uspe postati inovacija. Zato je pravica in naloga politikov krepiti sposobnost in interes ljudi ustvarjati in oblikovati zamisli ter jih spreminjati v inovacije, t.j. novo korist uporabnikov v praksi. Ustvarjalnost ustvarja nove zamisli, a inovativnost ustvarja novo prakso, dokazano koristno za uporabnike po njihovi izkušnji. Ko je slednja razširjena, daje korist tudi avtorjem in lastnikom. Inovativnost je človeška sposobnost uporabiti ustvarjalnost, da bi zmogli premagati vse težave na poti od zamisli do nove koristi odjemalcev od take zamisli. Koliko zapletena je ta pot, povejo podatki, da uspe postati inovacija ena od zamisli, eden od 100 patentov in štiri od sto inovacijskih projektov velikih podjetij (Podrobneje v Mulej, Hrast, ur., 2010, ponatis 2011). Zato ni točna poenostavljena trditev, da je ustvarjalnost kot človeška sposobnost domisliti se nečesa (in to česar koli) novega potrebna samo v fazi ustvarjanja zamisli, kasneje pa gre zgolj za tehniko, postopke, ampak je ustvarjalnost potrebna v vseh fazah tega dolgega procesa. Spreminja se le izbor konkretnih metod in udeležencev. Okvir povzemamo s štirimi tabelarnimi prikazi (1) o procesu, (2) o nujnih vidikih, (3) o možnih inovacijah kot izidih in (4) o okvirnem postopku sodelovanja v

8 inovacijskih timih (Ženko, Mulej, 2011a, b). Gre za naslednje faze, skrajno kratko povzeto (Tabela 1): Ideje - OBE- TAVNE Invencije - ZAPI- SANE Sugestije - RAZ- VITE Potencialne inovacije - V UPO- RABI Inovacije - PRI MNOGIH Difuzija KORIST MNOGIH - Ne? - Ne? - Ne? - Ne? Tabela 1: Procesni model IIDP (povratne zveze neupoštevane) - Ne? Ne? V teh fazah in z izbranimi sodelavci in metodami je treba obvladati vsaj vse naslednje vidike invencijsko-inovacijsko-difuzijskega procesa (Tabela 2): Pogoji za menedžment IIDP v spletu - Vizija - Misija - Politika - Strategija/e - Taktika/e - Operativa - Podatkovno spremljanje - Povratni vplivi/posegi Sodelovalno namesto enosmerno ukazovalno vodenje Podjetnost (pomembnejša od lastništva) Obvladovanje celotne enačbe pogojev za inovacijo Pogoji znanja in vednosti Znanje, vednost, strokovnost - Izrecno - Prikrito Obvladovanje vodenje znanja idr. Ustvarjanje Učenje Sodelovanje Mreženje Vsrkavanje znanja idr. Pogoji vrednot, kulture, etike, norm Motivacija Vrednote, kultura, etika in norme za IIDP Zanesljivost in zaupanje Etika soodvisnosti Srečnost in dobro počutje s pomočjo IIDP Upoštevanje 5I 'integracije, imaginacije, involviranja, intelekta in intervencije' Pogoji obnašanja Zadostna in potrebna celovitost obnašanja, zato dolgoročno in široko razmišljanje in obnašanje, da prepreči visoko ceno kratkoročnih in ozkih odločitev 'Odprto inoviranje, le delno zaprto' Tržni pritisk predviden Neosebni pogoji Materialni, naravni, ekonomski, ekološki ipd. pogoji Dojemanje in razvoj lastnih sposobnosti in možnosti Ustvarjanje pogojev in priložnosti Upoštevanje celotne enačbe pogojev za nastanek inovacije Pogoji trga Dojemanje in razvoj ter predvidevanje (prednostnih) potreb možnih novih in stalnih odjemalcev, pa tudi avtorjev in lastnikov novosti (posledično) Odkrivanje praznin na trgu in polnjenje leteh (z RR, marketingom, antropologi, etnologi itd.) Povezava IIDP s poslovno odličnostjo in zato z družbeno odgovornostjo Tabela 2: Zadostna in potrebna celovitost vidikov invencijsko-inovacijsko-difuzijskega procesa Ustvariti je mogoče vsaj 40 tipov inovacij (Tabela 3): Invencije in (potencialne) inovacije 3 merila Posledice invencij, potencialnih inovacij, inovacij Službena dolžnost ustvarjati invencije, potencialne inovacije, inovacije Vsebina invencij, pot. inov., inova. 1. Korenite 2. Drobne 1. Dolžnost je 2. Dolžnosti ni 1. Poslovno-programske Tehnično-tehnološke Organizacijske Glede stila vodenja Glede metod vodenja, dela in sodelovanja 6. Glede stila poslovanja Glede postopka vodenja Glede vrednot, kulture, etike in norm 9. Glede naših navad Glede navad drugih Tabela 3: 40 tipov inovacij

9 Možnih je več postopkov sodelovanja; spodaj povzeti je uspešen, ker obeta veliko celovitosti namesto enostranskosti, ki vodi v spreglede, ti pa v neuspehe; kombinacija USOMID in '6 klobukov razmišljanja' omogoča uporabo ustvarjalnosti za inovativnost (Mulej in Mulej, 2006; Tabela 4). Delo faze Sodelovanje koraki N = nabor in izbor problema za raziskavo Op = opis izbranega problema V = vrednotenje zbranih podatkov o izbranem problemu Posamično pisno razmišljanje vseh članov krožka hkrati Kroženje ustvarjenih zapisov za dodatno posamično pisno razmišljanje vseh članov krožka hkrati dodajanje zamisli k podanim, da se krepi celovitost spoznanj Ustna razprava, ki je namenjena zaokrožitvi zapisanih spoznanj Zapis skupno sprejetih sklepov, ki so potem podlaga za prehod v naslednji korak postopku, zlasti beli) postopku, zlasti beli) Od = odločitev, katero izmed variant, ki jih je pokazalo vrednotenje, uveljaviti v praksi S = izdelava (in po z z možnosti tudi omejitvijo na omejitvijo na praktična uporaba) pripravo izvedbe pripravo izvedbe izbrane rešitve, da spremenimo staro stanje T = izdelava (in po z z možnosti tudi omejitvijo na omejitvijo na praktična uporaba pripravo izvedbe pripravo izvedbe izbrane rešitve kot trajne); prehod na nov cikel Tabela 4: Kombinacija USOMID in '6 klobukov razmišljanja' postopku, zlasti beli) z omejitvijo na pripravo izvedbe z omejitvijo na pripravo izvedbe postopku, zlasti beli) z omejitvijo na pripravo izvedbe z omejitvijo na pripravo izvedbe Skratka: končni smisel truda politikov, ki bi ga zmogli združiti z družbeno odgovornostjo je: krepiti celovitost in inovativnost ter utemeljen ugled države in organizacij Politiki so vključeni v proces doseganja poslovne odličnosti. Le-ta je lažje dosegljiva s pomočjo zadostne in potrebne celovitosti, ki se uresničuje, ko se v praksi uveljavi etika soodvisnosti (Mulej, Kajzer, 1998). Soodvisnost in zakon zadostne in potrebne celovitosti sta vgrajena v bistvo teorije sistemov (Mulej in soavtorji, 2000), katero žal pozna malo ljudi. Na neformalen način je obe bistveni načeli mogoče uveljavljati z uporabo ISO o družbeni odgovornosti, z načeli ISO 26000, ki so, na kratko povzeto: Splošni namen: čim več naj organizacija prispeva k DO; načela pa se glasijo: 1. (Uradna) odgovornost za vpliv;

10 2. Transparentnost preglednost podatkov; 3. Etično obnašanje, ki temelji na poštenosti, enakovrednosti in zanesljivosti, kar vključuje skrbnost do ljudi, živali in okolje ter zavzetost za ukvarjanje z vplivi dejavnosti in odločitev na interese deležnikov; 4. Spoštovanje interesov deležnikov; 5. Spoštovanje vladavine prava; 6. Spoštovanje mednarodnih norm obnašanja; 7. Spoštovanje človekovih pravic. Ta načela se uresničujejo tako, da se možne dejavnosti iz vseh sedem skupin, prikazanih v Sliki 1, (katere ISO našteva, a ne taksativno), izvajajo tako, da nenehno upoštevamo vseh sedem načel. Smernice za integracijo DO v vsej organizaciji so v ISO v p. 7: 7.1. Odnos značilnosti organizacije do DO; 7.2. Razumevanje DO v organizaciji; 7.3. Praktični ukrepi za integracijo DO v vsej organizaciji; 7.4. Komuniciranje o DO; 7.5. Utrjevanje verodostojnosti glede DO; 7.6. Pregledovanje in izboljševanje dejavnosti glede DO; 7.7. Prostovoljne dejavnosti za DO. K temu zmorejo zagotovo prispevati tudi politiki. Na kaj se kaže nasloniti na poti iz teorije v prakso uveljavljanja družbene odgovornosti? Znani viri uporabnih izkušenj Obstajajo znane knjige o znanih izkušnjah izjemno uspešnih ljudi in organizacij, ki jih je mogoče in treba samo združiti, iz svetovne prakse: - Collins (najprej s Porrasom, potem sam) je s sodelavci raziskal prakso najbolj uspešnih podjetij, povprečno starih sto let; imenovala sta jih vizionarska podjetja. Danes bi rekli, do so takšna, ker so pri upravljanju in vodenju uporabljala družbeno odgovornost, da so postala iz dobrih odlična (Collins, Porras, 1997; Collins, 2001). - Ameriški pilot, ki je postal general, Wilbur L. Creech (1994) je pokazal, po 47 letih izkušenj v praksi, da je ostal živ, četudi je letel na tisoče bojnih in podobnih letov, ker je svojo ekipo vodil sodelovalno namesto enostransko ukazovalno. - Mondragon je posnemanja vredna lokalna skupnost v Baskovskem delu Španije, katera je v več kot sedem desetletjih uspešno uporabila zadružno lastništvo in menedžment v podjetjih, šolah, stanovanjih, bančništvu itd. R. Dyck, M. Mulej in soavtorji (1998) vključujejo ta in 30 drugih študij primerov. - Richarda Floride Vzpon ustvarjalnega razreda (2005), prevod knjige The Rise of Creative Class (2002), kaže, da v ZDA območja z največ T3 (toleranca, talenti, tehnologija) pritegnejo najboljše ljudi in imajo najboljši življenjski standard. - Jeffreya Sachsa pomembna nova knjiga The Price of Civilization (2011) vsebuje podatke in analizo, zakaj je ZDA v sedanji globoki krizi, in posredno pove, zakaj nudi družbena odgovornost rešitev. - Te modele izkušenj kaže združiti in uporabiti skupaj z ISO (2010) in dokumentom EU (2011). - Dodali bi lahko N. Roubinija (18. avgust 2010:10) misel, da morajo nagrade za menedžerje imeti bolj dolgoročno podlago. Da bi ljudi prepričali, zakaj naj bi spremenili utečeno prakso, bi kazalo uporabiti podatke, povzete iz petih knjig, prikazanih v: (Mulej, 2010). Vsaj še eno vprašanje zasluži več pozornosti: nova delovna mesta, plače, dobički in davki se ne dajo ustvariti, če po ponujenih izdelkih in storitvah ni povpraševanja, ker niso potrebni, ne le

11 zaradi premalo denarja pri ljudeh. Pogoltnost in želja razkazovati svoje bogastvo nista več dovolj, da bi gospodarstvo teklo uspešno, saj 85% ljudi živi na svetu z manj kot 120 evri mesečno. Krajši delovni čas in manjše razlike v prejemkih tudi spadajo med družbeno odgovorna dejanja. Katere razlike so primerne, se ne da določiti enolično za vse predele sveta. Več dopolnilnih misli se da dodati po knjigi M. Muleja in soavtorjev, ki jo dokončujemo, in po zbirki vseh šestih dosedanjih konferenc IRDO o družbeni odgovornosti. Sklep Če so mediji prav izbrali za prikaz vsebine programov političnih strank v Sloveniji, potem bi v luči tega zapisa morali reči, da se večinoma niso ukvarjale niti z vizijo niti s politiko niti s strategijo, ampak s taktiko. Torej je njihova strategija ohraniti dosedanje ozko in kratkoročno ravnanje neo-liberalnega tipa, namesto rešiti Slovenijo, ne le vladno krizo. To je zelo nevarno. Omenjeni viri: 1. Božičnik, S., Ećimović, T. Mulej, M., editors (2008): Sustainable future, requisite holism, and social responsibility. ANSTED University, Penang in co-operation with SEM Institute for climate change, Korte, and IRDO Institute for Development of Social Responsibility, Maribor. On CD. Dostopno na: 2. Cassiers, I. (2011): Beyond the crisis: what prosperity? Acta Europeana Systemica, 1, On-line journal of EUS (European Union of Systemics), N.B. Knjiga za podlago: Cassiers, I. et al: Redefinir la prosperite. Jalons pour un debat public. 2011, l Aube 3. Collins, C., Porras, I. (1997): Built to Last: Successful Habits of Visionary Companies. Harper Business, New York; 4. Collins, J. (2001): Why Some Companies Make the Leap and others Don t, from Good to Great. Random House, Sydney 5. Creech, B. (1994): The Five Pillars of TQM. How to Make Total Quality Work for You. Truman Talley Books, Dutton, NY 6. Čibej, B. (2011a): Ameriška gospodarska kriza: Novim težavam naproti: Delo, 28 September: 6 7. Dyck, R., Mulej, M. in soavtorji (1998): Self-Transformation of the Forgotten Four-Fifths; Kendal/Hunt, Dubuque, Iowa 8. Ečimovič, T., Mulej, M., Mayur, R. (2002): Systems Thinking and Climate Change System (Against a Big»Tragedy of the Commons«of All of Us). SEM Institute for Climate Change, Korte EU (1995): Green Paper on Innovation. European Commissions, European Union EU (2000): Communication Concerning Corporate Social Responsibility: A Business Contribution to Sustainable Development (COM, 2000) 11. EU (2001): Green Paper on Promoting a European Framework for Corporate Social Responsibility. Brussels: European Union. 12. EU (2011): Communication from the Commission to the European Parliament, The Council, The European Economic and Social Committee and The Committee of the Regions. A renewed EU strategy for Corporate Social Responsibility. COM(2011) 681 final. Brussels, Fleissner, P. and Wanek, N. editors (2008), BruchStücke: kritische Ansätze zu Politik und Ökonomie im globalisierten Kapitalismus: Materialien zu Ringvorlesung, Sommersemester 2008, Universität Wien, Wien. 14. Florida, R. (2005): Vzpon ustvarjalnega razreda. Ipak, Velenje 15. Gerzema, J. (2010): The Power of the Post-recession Consumer: strategy + business. Brano 10. januarja Goerner, S., Dyck, G., Lagerroos, D. (2008): The New Science of Sustainability. TCCS, Chapel Hill, N.C. 17. Hrast, A., Mulej, M., Knez-Riedl, J. (ur.) (2006): Družbena odgovornost in izzivi časa. IRDO, Maribor 18. Hrast, A., Mulej, M., Knez-Riedl, J. (ur.) (2007): Družbena odgovornost. Vloga menedžerjev pri razvoju družbene odgovornosti v pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih. IRDO, Maribor. 19. Hrast, A., Mulej, M. (ur.) (2008): Družbena odgovornost in izzivi časa, Prispevki družbene odgovornosti k dolgoročni uspešnosti vseh udeležencev na trgu. IRDO, Maribor. 20. Hrast, A., Mulej, M. (ur.) (2009): Družbena odgovornost in izzivi časa. Delo most za sodelovanje: odnosi s sodelavci in med generacijami. IRDO, Maribor. 21. Hrast, A., Mulej, M. (ur.) (2010): Družbena odgovornost in izzivi časa. Narava in človek = Social responsibility: Nature and humans [Na CD]. IRDO, Maribor 22. Hrast, A., Kojc, S., Fistravec, A., Mulej, M., Anterer, A., editors (2011): 6 th IRDO International Conference: Social Responsibility and Current Challenges 2011 Youth in Focus of World Changes. Conference Proceedings. Zbirka Družbena odgovornost. IRDO Institute for development of social responsibility, Maribor 23. ISO 2010: ISO 26000; discovering_iso_26000.pdf

12 24. Mulej, M. (1994): Three Years of Support for a Theory: two-generation cycles in the transition from a pre-industrial to a modern society. Cybernetics and Systems, 25: Mulej, M. (2006): Zakaj v Sloveniji še ni dovolj inoviranja - gospodarsko in kulturno razvojni razlogi = Why Slovenia has not reached a sufficient level of innovation - reasons of economic and cultural development. Naše gospodarstvo., 52, št. 3-4: Mulej, M. (2007): Inoviranje navad države in manjših podjetij. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management 27. Mulej, M. (2010): [Five books review: stop hating your children and grandchildren] Syst. res. behav. sci., 2010, 27, 1. Prikaz knjig brez naslova 28. Mulej, M. (2011): Socially Responsible Entrepreneurship and Business Ethics. Gradivo za delavnico KEN 2011, Knowledge Economy Forum, V Gradcu in v Mariboru, SBRA Slovenian Business and Research Association, Bruselj 29. Mulej, M., and co-authors (pred izidom): Dialectical Systems Thinking and the Law of Requisite Holism. ISCE Publishing, Goodyear, Arizona. 30. Mulej, M., de Zeeuw, G., Espejo, R., Flood, R., Jackson, M., Kajzer, S., Mingers, J., Rafolt, B., Rebernik, M., Suojanen, W., Thornton, P., Ursic, D. (1992): Teorije sistemov. Maribor. Univerza v Mariboru, Ekonomskoposlovna fakulteta 31. Mulej, M., Espejo, R., Jackson, M., Kajzer, S., Mingers, J., Mlakar, P., Mulej, N., Potočan, V., Rebernik, M., Rosicky, A., Schiemenz, B., Umpleby, S., Uršič, D., Vallee, R., (2000): Dialektična in druge mehkosistemske teorije (podlaga za uspešen management). Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta 32. Mulej, M., Hrast, A., urednika (2010): Eseji o družbeni odgovornosti. [Zbirka Družbena odgovornost]. IRDO Inštitut za razvoj družbene odgovornosti, Maribor, ECPD Slovenija, Ljubljana, Ypsilon, Ljubljana 33. Mulej, M., Hrast, A. (2011a): Družbena odgovornost konkurenčna prednost resnih podjetij. Delo (Ljubl.), 26. Sept , leto 53, 34. Mulej, M., Hrast, A. (2011b): Kriza in neodgovorno vedenje vodita v propad. Delo (Ljubl.), 12. dec. 2011, leto 53, št. 287, str Mulej, M., Kajzer, S. (1998): Ethic of interdependence and the law of requisite holism. In: Proc. of STIQE '98, ISRUM, Maribor: Mulej, M., Mulej, N. (2006). Innovation and/by systemic thinking. V: Proc. of 18 th ECSR, ASCS, Vienna: Nixon, B. (2004): Speaking Plainly A New Agenda for the 21 st Century. In: Crowther, D., and Caliyut, K. T., editors (2004a): Stakeholders and Social Responsibility. ANSTED University, Penang 38. Petzinger, T. (2000): The New Pioneers. Simon & Schusters, New York 39. Prunk, J. (2010): Racionalistična civilizacija , del 25. Maribor: Večer, 09. feb: Roubini, N. (2010) v Prebujanju Gordona Gekka, Finance, 18. avgust 2010: Sachs, J. (2011): The Price of Civilization. Random House, New York 42. Senge, P., Smith, B., Kruschwitz, N., Lau, J., Schley, S. (2008): The Necessary Revolution. How Individuals and Organizations Are Working Together to Create a Sustainable World. Dobleday, New York, London, Toronto, Sydney, Auckland. 43. Smith, A. (2010): Bogastvo narodov. Raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov. Studia humanitatis, Ljubljana 44. SFPO, EFQM (2010): Priročnik z orodji za družbeno odgovornost podjetij. SFPO (Slovenska fundacija za poslovno odličnost), Ljubljana; (Prevod: Excellence One Toolbook for Corporate Social Responsibility) Zgonik, A. (2011): Odvisnost od nakupovanja. Delo, 25 jan.: Ženko, Z., Mulej, M. (2011a): Innovating measurement of economic success for more accurate information = Inoviranje merjenja ekonomskega uspeha za bolj ustrezne informacije. Naše gospod., 2011, letn. 57, št. 5/6, str Ženko, Z., Mulej, M. (2011b): Diffusion of innovative behaviour with social responsibility. Kybernetes, 2011, vol. 40, no. 9/10, str