UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO. Romina Dobnik

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO Romina Dobnik Maribor, 2011

2 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino Diplomsko delo VELIKA LAKOTA NA IRSKEM Mentor: red. prof. dr. Matjaţ Klemenčič Kandidatka: Romina Dobnik Maribor, 2011

3 a.) lektorica: Sanja Šikovec, prof. slovenščine in sociologije

4 ZAHVALA Najprej iskrena hvala mentorju red. prof. dr. Matjaţu Klemenčiču, ker je bil pripravljen prevzeti mentorstvo pri tem diplomskem delu. Hvala za strokovno vodenje, pomoč in nasvete. Zahvalila bi se tudi ostalim profesorjem na oddelku za vso posredovano znanje. Posebna zahvala gre vsem mojim kolegom s fakultete, ki so na različne načine zaznamovali moja študijska leta. Hvala Andreju, Sabini, Sanji in Tini. Največja zahvala pa je namenjena mojim najdraţjim. Hvala Poldiju, Monji, stricu Karliju, mojemu Matjaţu in prevsem moji zlati mami. Brez vaše spodbude in pomoči si svojega ţivljenja sploh ne znam predstavljati.

5

6 POVZETEK Namen tega diplomskega dela je bil raziskati vzroke, potek in posledice velike lakote na Irskem, ki je trajala od leta 1845 do leta Najprej smo analizirali politično, druţbeno in gospodarsko situacijo na Irskem pred letom V nadaljevanju smo podrobneje opredelili vzroke za nastanek krompirjeve gnilobe in pogoje za širjenje te bolezni ter analizirali odziv angleške vlade na pojav te bolezni na Irskem. Glavna oblika pomoči so postala javna dela, za katera pa se je kmalu izkazalo, da so neustrezna. Raziskali in orisali smo obseg stradanja in bolezni, ki so se pojavile kot posledica lakote. Opredelili smo vzroke za spremembo vladne politike pomoči in posledično vzpostavitev jušnih kuhinj ter analizirali vlogo zasebne dobrodelnosti pri lajšanju lakote. Na koncu smo se osredotočili na zadnja leta lakote in orisali prepuščenost Irske sami sebi, mnoţične deloţacije Ircev ter mnoţično izseljevanje. Opredelili in analizirali smo posledice, ki jih je velika lakota prinesla Irski. Ključne besede: krompirjeva gniloba, politika pomoči, javna dela, bolezni, jušne kuhinje, zasebna dobrodelna dejavnost, deloţacije, izseljevanje.

7 ABSTRACT The purpose of this diploma thesis was to ascertain the causes, the course and the consequences of the great famine that struck Ireland in 1845, and lasted until We began with analysis of political, social and economic circumstances in Ireland before Afterwards, we ascertained the causes for potato blight, and the conditions necessary for the spread of this disease. In addition, we analysed the response of British government to the blight. Public works were the main form of help; however, they soon proved to be unsuitable. We researched the extent of starvation and of famine related diseases, and ascertained the causes for the change of government s help policy, which led to the establishment of soup kitchens. Also, we analysed the role of private philanthropic organizations, which tried to alleviate the famine. In the end we focused on the last years of famine in which Ireland was left to its own resources, and was affected by mass evictions and mass emigration. We ascertained the consequences that the great famine brought for Ireland. Key words: potato blight, help policy, public works, diseases, soup kitchens, private philanthropic organizations, evictions, emigration.

8 KAZALO VSEBINE 1 UVOD IRSKA PRED LETOM Politična situacija na Irskem Irsko gospodarstvo v času pred veliko lakoto Industrija v času pred veliko lakoto Kmetijstvo v času pred veliko lakoto DRUŢBA, AGRARNA KRIZA IN SESUTJE POPULACIJE Hitra rast populacije Oris kmečke druţbe Obseţnost revščine in ukrepi vlade KROMPIRJEVA GNILOBA IN NJEN POJAV NA IRSKEM Pojav in širjenje krompirjeve gnilobe Ukrepanje britanske vlade NOTRANJA POLITIKA V VELIKI BRITANIJI IN POLITIKA POMOČI IRSKI Robert Peel in politika za ukinitev Ţitnega zakona Sir Robert Peel Politika za ukinitev Ţitnega zakona Ukrepi britanske vlade za pomoč Irski pod Peelom John Russell in preoblikovanje politike pomoči za Irsko Nova politična situacija pod Johnom Russellom Preoblikovanje politike pomoči za Irsko ČRNO LETO Bolezni in zdravstvene razmere na Irskem Jušne kuhinje Zasebna dobrodelna dejavnost Demografija velike lakote na Irskem ZADNJA LETA LAKOTE Kriza Zakona o reveţih Mnoţične deloţacije Ircev Hudo pomanjkanje pomoči Zakon o davku za pomoč Mnoţično izseljevanje Ircev TISK IN VELIKA LAKOTA NA IRSKEM Poročanje o lakoti na Irskem v Kmetijskih in rokodelskih novicah POSLEDICE LAKOTE ZAKLJUČEK LITERATURA

9 KAZALO SLIK Slika 1: Zemljevid Irske leta Slika 2: Daniel O Connell... 6 Slika 3: Robert Peel Slika 4: Charles Trevelyan Slika 5: John Russell Slika 6: Ţenska, ki prosi za denar za krsto svojega otroka Slika 7: Jušna kuhinja Slika 8: Karikatura v Punchu:»Resnična krompirjeva gniloba na Irskem Slika 9: Karikatura v Punchu:»Breme angleškega delavca«... 95

10 1 UVOD Lakote ţe od nekdaj predstavljajo enega izmed največjih strahov človeštva, sočasno pa se v naši zgodovini nenehno pojavljajo. Ljudje se lakote bojimo zaradi razčlovečenja, ki ga prinese s sabo. Za lačnega posameznika ni pomembno nič drugega, kot zadovoljiti svojo primarno potrebo po hrani. Solidarnost in medsebojna pomoč sta v lakoti izgubljeni, saj v ospredje pride boj za preţivetje. Lakote zaznamujejo človekovo psihološko in telesno zdravje, kljub temu pa le redko tako globoko prizadenejo celoten narod, kot se je to zgodilo v letih na Irskem. Pisanja diplomskega dela z naslovom Velika lakota na Irskem sem se lotila z zavedanjem o tujosti te tematike slovenskemu občinstvu. Posledično je o njej v slovenskem jeziku zapisano zelo malo. Tako sem pri delu uporabljala le angleško literaturo, pri čemer mi je teţave povzročala pridobitev nekaterih knjig. Večino informacij sem črpala iz del Christine Kinealy 1, Cecila Woodhama-Smitha 2, Petra Graya 3, Susan Campbell Bartoletti 4 in Cormaca O'Grade 5, ki predstavljajo jedro mojega diplomskega dela. V veliko pomoč so mi bili tudi članki tedanjih časnikov, ki so objavljeni na medmreţju. To temo smo izbrali zaradi nemirne zgodovine Irske. Namen tega diplomskega dela pa je poiskati vzroke za pojav lakote, raziskati njen potek in opredeliti njene posledice. Najprej bomo raziskali politično in gospodarsko stanje na Irskem pred letom 1845, analizirali razloge za hitro rast populacije, orisali kmečko druţbo, agrarno krizo in obseţnost revščine. V nadaljevanju bomo podrobneje opredelili vzroke za nastanek krompirjeve gnilobe, pogoje za širjenje in potek te bolezni ter analizirali odziv angleške vlade na pojav te bolezni na Irskem. Sledil bo pregled in teţnje tedanje notranje politike v Zdruţenem kraljestvu ter oris politike pomoči Irski. Najprej bomo pod drobnogled vzeli vlado pod vodstvom Roberta Peela, nato pa analizirali delovanje vlade po padcu le-tega, ko je vodstvo prevzel John Russell in močno reformiral pomoč Irski. Pod drobnogled bomo vzeli leto 1847, ki velja za najhujše leto v 1 Christine Kinealy, A Death-Dealing Famine, The Great Hunger in Ireland (London: Pluto Press, 1997). 2 Cecil Woodham-Smith, The Great Hunger Ireland (London: Peguin Books, 1962). 3 Peter Gray, The Irish Famine (London: Thames and Hudson, 1995). 4 Susan Campbell Bartoletti, Black Potatoes, The Story of the Great Irish Famine, (Boston: Hougton Miffin Company, 2001). 5 Cormac O'Grada, Black '47 and Beyond, The Great Irish Famine (New Jersey: Princeton University Press, 1999). Cormac O'Grada, The Great Irish Famine (Cambridge: Cambridge University Press, 1989). 1

11 celotni dobi lakote. Raziskali in orisali bomo obseg stradanja in bolezni, ki so se pojavile kot posledica lakote. Opredelili bomo vzroke za ponovno spremembo vladne politike pomoči in posledično vzpostavitev jušnih kuhinj ter analizirali vlogo zasebne dobrodelnosti pri lajšanju lakote. Nato se bomo osredotočili na zadnja leta lakote. Orisali bomo prepuščenost Irske sami sebi, mnoţične deloţacije Ircev, obdavčenje bogatejših provinc Irske za vzdrţevanje revnejših in mnoţično izseljevanje. Na koncu bomo opredelili in analizirali vse posledice, ki jih je velika lakota prinesla Irski. 2

12 Slika 1: Zemljevid Irske leta Gray, The Irish Famine,

13 2 IRSKA PRED LETOM Politična situacija na Irskem Prva angleška invazija na Irsko se je zgodila leta 1169, čemur je sledila več stoletij dolga britanska agresija. Britanci so Irsko večkrat napadli, zaplenili in vrgli na rob preţivetja. Kljub temu se irski narod ni asimiliral in podredil Angleţem, temveč je do slednjih gojil vse globlje sovraštvo. 7 Zaostren odnos do Angleţev sta dodatno poslabšali Francoska revolucija in vojna za ameriško neodvisnost, saj sta na Irskem spodbudili revolucionarni in patriotski duh ter dodatno potrdili krizo britanskega imperija. 8 Maja 1798 je pod vtisom teh dveh dogodkov na Irskem izbruhnil upor, ki je vse do konca junija trajal v Wexfordu na jugovzhodu deţele, čeprav ni zajel celotne drţave. Po zadušitvi upora so Angleţi s podkupninami, groţnjami in praznimi obljubami dosegli sklenitev Unije med Anglijo in Irsko, ki je postala veljavna 1. januarja Na podlagi nove ureditve je bilo Irski dodeljenih sto sedeţev v spodnjem in dvaintrideset sedeţev v zgornjem domu angleškega parlamenta. Za stroške novega Zdruţenega kraljestva je Irska prispevala v razmerju 2:15 ter obdrţala svojo zakladnico in nacionalni dolg. Katoličani so obdrţali svoja svobodna posestva in volilno pravico v mestnem volilnem okraju. Angleški ministrski predsednik William Pitt je prav tako obljubil katoliško emancipacijo na Irskem, vendar le-te ni mogel izpeljati zaradi prevelikega nasprotovanja kralja Gregorja III. Irska Cerkev se je zdruţila z anglikansko, medtem ko je Irska obdrţala glavnega poročnika (Lord Lieutenant) 9, zakone in sodstvo. Trgovina med Irsko in Anglijo bi naj postala svobodna, vendar so bile določene omejitve, saj je npr. monopol nad proizvodnjo lanu ostal v angleških rokah. 10 Irska se je lahko svobodno vključevala v trgovanje, čeprav je bila zaradi slabše razvitega gospodarstva v slabšem poloţaju, k čemur sta prispevala še dva faktorja: industrijski napredek Anglije ter sesutje agrikulturnega sektorja po letu Woodham-Smith, The Great Hunger Ireland ,15. 8 Robert Fitzory Foster, The Oxford History of Ireland (New York: Oxford University Press, 1989), str Glavni poročnik (Lord Lieutenant) je predstavnik angleške krone. Glavni poročniki so imenovani v vseh deţelah Zdruţenega kraljestva. Običajno je naziv dodeljen starejšemu ugledneţu kot častni naziv. Glavni poročniki so imenovani na predlog ministrskega predsednika, vendar jih potrdi monarh. V 19. stoletju so bili glavni poročniki pooblaščeni za vodenje deţelne policije. Glavni poročniki nimajo pomembnejše vloge v lokalni vladi in niso odgovorni za razglašanje lokalnih odlokov v kraljevem imenu. 10 Edmund Curtis, A History of Ireland (London: Methuen, 1964), str

14 Dvom v legitimnost Unije se je pojavljal ţe od samega začetka in ţe leta 1803 je Robert Emmet vodil sicer neuspešen upor, ki je po mnenju Cristine Kinealy veliko prispeval k politični retoriki 19. stoletja. Naslednji dve desetletji je bila politična situacija mirna, vendar je nezadovoljstvo katoliških Ircev naraščalo skupaj z vse slabšim gospodarskim poloţajem. Ponovno so oţivele zahteve po katoliški emancipaciji. Le-ta je bila proces, ki je v Veliki Britaniji in na Irskem trajal od poznega 18. stoletja do 19. stoletja. Cilj tega procesa je bil dodelitev vseh političnih in drţavljanskih pravic katolikom. Le-ti so te pravice izgubili na podlagi Zakonov o poenotenju (Act of Uniformity) 11, Zakonov o preizkusu (Test Acts) 12 in Kazenskih zakonov (Penal Laws) 13. Prav tako so od katolikov zahtevali, naj zanikajo posvetno in duhovno avtoriteto papeţa ter evharistijo. V nasprotnem primeru so jih močno obdavčili. 14 Irski katoličani so svojega voditelja našli v radikalnemu katoliškemu odvetniku Danielu O Connellu 15, ki je leta 1823 ustanovil Katoliško zdruţenje. Boj za katoliško emancipacijo je dosegel vrhunec leta 1828, ko je bil O'Connell izvoljen v parlament za okroţje Clare, vendar pa sedeţa kot katolik ni mogel zasesti, saj je prisega, ki jo je moral dati vsak član parlamenta, izključevala katolike. Kljub temu je bil pritisk javnosti velik in britanski vladi ni preostalo drugega, kot da popusti in sprejme zakon o katoliški emancipaciji. 16 Katoličani so nato lahko opravljali večino drţavnih sluţb in bili člani parlamenta. Emancipacija je prav tako sovpadala s koncem vladavine torijske stranke 17 in z začetkom vladanja vigovske stranke, s katero je O'Connell v 1830-ih letih 19. stoletja tvoril plodovito zavezništvo, kar se je odraţalo v 11 Zakone o poenotenju (Act of Uniformity) je britanski parlament sprejel v letih 1549, 1552, 1559 in Vsi bo bili sprejeti s ciljem po ustanovitvi nekakšne religiozne pravovernosti znotraj anglikanske cerkve. 12 Zakoni o preizkusu (Test Acts) so bili niz angleških kazenskih zakonov, ki so sluţili kot verski preizkus za javne usluţbence. Na podlagi teh zakonov so onemogočili številne drţavljanske pravice rimskim katolikom. Prevladalo je načelo, da so le člani anglikanske cerkve primerni za javne usluţbence. 13 Kazenski zakoni (Penal Laws) so zakoni, sprejeti v angleškem parlamentu s ciljem zmanjšanja moči rimsko- katoliški večini na Irskem. 14 Christine Kinealy, A Death-Dealing Famine, The Great Hunger in Ireland, Daniel O'Connell (6. avgust maj 1847) znan tudi kot Osvoboditelj, je bil irski politični vodja v prvi polovici 19. stoletja. Dosegel je katoliško emancipacijo na Irskem in si prizadeval za ukinitev Unije med Irsko in Veliko Britanijo. 16 Leslie A.Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine (Burlington: Ashgate Publishing Company, 2003), str Torijska in vigovska stranka sta bili stranki v angleškem parlamentu, parlamentu Velike Britanije in parlamentu Zdruţenega kraljestva. Med sabo sta se potegovali za oblast v letih Vigovska stranka je izhajala iz ustavne monarhije in je nasprotovala absolutni vladavini, medtem ko je bila torijska stranka bolj konzervativna. Obe stranki sta bolj kot na volilnih glasovih temeljili na bogatih politikih. Vigovska stranka je podpirala bogate aristokratske druţine in katoliško emancipacijo, torijci pa so podpirali anglikansko cerkev in niţje plemstvo. Kasneje so vigovci dobivali podporo bogatih trgovcev in se posvetili industrijskim interesom, medtem ko je podpora torijcev temeljila na zemljiških interesih in kraljevi druţini. Do prve polovice 19. stoletja je politični program vigovcev vključeval premoč parlamenta nad vladarjem, podporo svobodne trgovine, katoliško emancipacijo, ukinitev suţenjstva in širjenje volilne pravice. 5

15 številnih reformah, saj je prišlo do napredka na področju lokalne vlade, na področju zdravstva in na področju zdravstvene oskrbe. Slika 2: Daniel O Connell 18 Leta 1841 je obdobje relativnega političnega miru končal padec vigovske vlade, saj torijci niso imeli enakega posluha za irske zahteve. Daniel O'Connell je zaradi razočaranja nad razmerami oblikoval Narodno zdruţenje za ukinitev Unije. Zdruţenje je uporabljalo številne taktike, ki so se izkazale za uspešne v boju za katoliško emancipacijo, kar je boj za narodno avtonomijo obarvalo bolj katoliško kot poprej. Zdruţenje je po mnenju Cristine Kinealy predstavljalo groţnjo tako za obstanek Zdruţenega Kraljestva kot tudi za Britanski imperij v celoti. Leta 1843 je Daniel O'Connell organiziral masovno srečanje v Clontarfu na vzhodu Irske, vendar je vlada to srečanje prepovedala. O'Connell je ljudi pozval, naj se razidejo, saj je zagovarjal rešitev vprašanja Unije po mirni in diplomatski poti. Leto kasneje so ga zaprli zaradi zarote, vendar so ga nato izpustili na zahtevo zgornjega doma parlamenta. Kljub temu je v tem času izgubil veliko podpore in politične iniciative. 19 V ospredje je vstopilo radikalno 18 Thomas E. Hackley, Jospeh M. Hernon in Lawrence J. McCafferey, The Irish Experience, A Concise History (London: M.E. Sharpe, 1996), str Kiniealy, A Death-Dealing Famine,

16 gibanje Mladih Ircev, ki je leta 1848 pod vodstvom Williama Smitha O'Briena 20 organiziralo oboroţeno vstajo Irsko gospodarstvo v času pred veliko lakoto Med leti 1782 in 1800 je na Irskem napočil čas nepredstavljive blaginje. Stanje v drţavi je bilo stabilno, čeprav so avtohtoni Irci trpeli krivice in prikrajšanja. Umaknili so omejitve za katoliške poslovneţe, ki so denar sedaj lahko začeli investirati tudi doma in ne samo v Franciji in Španiji Industrija v času pred veliko lakoto Z uvedbo Unije bi se morala gospodarska situacija za Irsko izboljšati, saj ji je bila dodeljena svobodna trgovina z Anglijo, kar bi moralo končati angleško diskriminacijo irske industrije. Irci so postali del angleškega kraljestva in so soodločali o zadevah v imperiju. Kljub temu se je kmalu izkazalo, da je Unija Angleţem predstavljala sredstvo za popolno podreditev Irske. Z leti se je nezadovoljstvo nad Unijo stopnjevalo. Upanje na angleško investiranje se je izkazalo za prazno, svobodna trgovina med drţavama pa je povzročila, da je Irska postala trg za preseţke angleškega blaga. Irska industrija se je sesula, nezaposlenost je naraščala 23 in gospodarska neodvisnost je bila izgubljena. Sprejeli so številne radikalne ukrepe: ukinitev trgovinskih ovir znotraj Zdruţenega kraljestva, vpeljava skupnih carin, zdruţitev dveh drţavnih blagajn in vpeljava nove skupne valute, a sta se na koncu integracija vseh teh gospodarskih institucij ter odprtje Irske mednarodnim trgom izkazala kot škodljiva za slednjo. V večjem delu Anglije so bila desetletja po letu 1800 zaznamovana s hitrim procesom industrializacije, medtem ko je na Irskem potekal obraten proces. Izjema je bil Belfast na severovzhodu Irske, ki so mu napredek, notranji transport in trgovsko ladjevje omogočili dostop do mednarodnih trgov. Belfast je postal večje industrijsko mesto predvsem zaradi doseţkov v lokalni laneni industriji. Pravzaprav je bil lan do konca 18. stoletja najpomembnejši irski proizvod in večina lanene industrije je bila skoncentrirana v severnem 20 William Smith O'Brien (17. oktober junij 1864) je bil irski nacionalist, član parlamenta in voditelj gibanja Mladih Ircev. Po vstaji Mladih Ircev leta 1848 je bil najprej obsojen na smrt, nato pa so kazen omilili in ga izgnali. Leta 1854 so ga izpustili in naslednji dve leti je ţivel v Bruslju. Leta 1856 so ga popolnoma pomilostili, čemur je sledila njegova vrnitev na Irsko, vendar se nato v politiki ni več udejstvoval. 21 Hackley, Hernon in McCafferey, The Irish Experience A Consize History, Peter Somerset Fry in Fiona Somerset Fry, A History of Ireland (London: Routledge, 1991), str Woodham-Smith, The Great Hunger, 16. 7

17 delu Irske. Gospodarska dominacija tega dela Irske se je povečala z novimi tehničnimi postopki, ki so iz postopka predelave izključili tkalce in predilce. Slednji so nato postali odvisni od njihovih malih kosov zemlje in krompirja. Propadala sta tudi bombaţna industrija in ladjedelništvo (razen v Belfastu). Po drugi strani pa sta cvetela ţganjekuha ter pivovarstvo 24 in to kljub Irskemu abstinenčnemu gibanju 25, ki ga je leta 1838 začel duhovnik Theobald Mathew in v katerega se je do leta 1842 vključilo pet milijonov Ircev Kmetijstvo v času pred veliko lakoto Irska je deţela brez večjih naravnih bogastev, kjer je milo in vlaţno podnebje ugodnejše za pašo kot za poljedelstvo. Številne gorske verige in obširna močvirja so v preteklosti oteţevali prometno komunikacijo med različnimi deli drţave in povzročali velike razlike med regijami. Kvalitetnejša zemlja in manj vlaţna klima na vzhodu sta predstavljali nasprotje gorskemu in močvirnatemu zahodu. 27 Do konca 18. stoletja so Irci v glavnem pridelovali ţita in krompir. Krompir ni bil avtohtona kultura, vendar je uspeval v vlaţni irski klimi in nekvalitetni, kamniti zemlji. Pridelek krompirja je le redko propadel dve leti zapored, medtem ko ţetve ţit niso bile tako zanesljive. Kljub temu je bilo v desetletjih Unije visoko kakovostno ţito gojeno prav na Irskem z namenom prodaje in izvoza. Z irskim ţitom so v Angliji lahko nahranili dva milijona ljudi. Tako je krompir polagoma nadomestil irsko tradicionalno prehrano iz ţit in mlečnih izdelkov 28 ter postal glavna hrana konstantno naraščajoči populaciji Ircev. Skupaj s sirotko je predstavljal zelo hranljivo prehrano ter prispeval k manjši smrtnosti otrok in hitri rasti populacije. Na pribliţno petinpetdesetih arih zemlje so lahko pridelali dovolj krompirja za pet do šest člansko druţino. 29 Odvisnost od krompirja je bila tako velika, da so ljudje popolnoma pozabili na ostalo hrano. Kmečke ţenske na zahodu niso znale skuhati nič drugega kot krompir Kinealy, A Dead-dealing Famine, Irsko abstinenčno gibanje je bilo ustanovljeno in si je prizadevalo za popolno abstinenco od alkohola. Člani so se zaobljubili, da ne bodo pili alkoholnih pijač. Duhovnik Mathew ni podpiral začasne zaobljube, temveč je društvo delovalo na principu popolne obveze abstinenci. V devetih mesecih je imelo društvo članov in se je hitro širilo vse do velike lakote leta Foster, The Oxford History of Ireland, Peter Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-dealing Famine, Somerset Fry, A History of Ireland, Charles Edwards Trevelyan, The Irish Crisis (London: Green&Longmans, 1848),

18 Odrasel delavec je pojedel 6,3 kilograme krompirja, ţenske in starejši otroci pribliţno 5 kilogramov ter mlajši otroci okoli 2,3 kilograma dnevno. To količino so zauţili v treh enakovrednih obrokih. En obrok so izpustili, če je prišlo do pomanjkanja krompirja. Nobenega dela krompirja niso zavrgli, saj so s krompirjevimi olupki in odvečnimi krompirji pitali prašiča. Prašič je predstavljal osrednji del ruralnega domačega gospodarstva. Le redko se je pojavil na mizah revnejših najemnikov, saj so ga redili za prodajo in posledično za najemnino. 31 Prašič je običajno bival v koči skupaj z druţino. 32 Pridelava krompirja ni bila zahtevna, saj so potrebovali le lopato. Gojenje krompirja pa je imelo tudi slabe strani, saj ni bil obstojen in velikokrat ga ni bilo dovolj za celoletno preskrbo. Pogosto ga je v mesecih od junija do avgusta zmanjkalo, kar je ljudi prisililo v iskanje drugih virov dohodkov ali v beračenje. Kljub temu so majhni kmetje in najemniki zaradi krompirja prenehali gojiti druge pridelke za lastno preţivetje v primeru propadle letine. Manjši kmetje so tako ţito gojili le za plačevanje najemnine ali za prodajo. V nekaterih predelih na zahodu pa je veliko majhnih kmetov pozabilo kako se orje, seje in pridela ţita NEMIRI IN UPORI NA PODEŢELJU TER REAKCIJA VLADE Sistem agrikulturne proizvodnje na Irskem je vse bolj skrbel torijce, vige in irske nacionaliste. Ugotavljali so, da je potrebno reformirati zemljiško zakupništvo, zlasti odnose med lastniki in zakupniki, saj je to predpogoj za modernizacijo. Podobnim reformam je na poti stalo tudi veliko število majhnih najemniških posesti, ki so bile pogoste zlasti na zahodu deţele. 34 V 18. stoletju je namreč prišlo do delitve zemlje na večje dele, ki so jih nato lastniki (v veliki večini so bili lastniki odsotni) dali v najem t. i. posrednikom po stalni ceni in za dlje časa. Na ta način so se lastniki znebili odgovornosti, hkrati pa so še vedno dobivali reden dohodek. Posredniki so zemljo dalje razdelili po svoji volji in posledično maksimirali cene najemnin na posestvih. Vso to strukturo drobljenja zemlje, visokih najemnin in divjega tekmovanje za zemljo, je ustvaril krompir, saj so bile ţivljenjske razmere ter preţivetje odvisne zgolj in samo od njega. 35 Stroški preţivetja najemnikov so bili minimalni, najemnine pa maksimalne. 31 Gray, The Irish Famine, Tevelyan, The Irish Crisis, Somerset Fry, A History of Ireland, Kinealy, A Dead-dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, 22. 9

19 Edina povezava med kmeti in lastnikom so bili posredniki, katerih naloga je bila izvleči največje moţne najemnine in ne zaposlovanje delavcev. 36 Do preobrata je prišlo leta 1815, ko se je zrušil sistem agrikulturnih cen ter je veliko število lastnikov odslovilo posrednike v upanju povečanja padajočih dobičkov. Posledično so postale pogostejše krajše najemnine, s katerimi so lastniki povečali profitno marţo in si olajšali proces deloţacije. Nekaj irskih lastnikov je ţelelo izboljšati njihove posesti ter vpeljati nove tehnologije, vendar bi zato bila potrebna zdruţitev posesti, kar je pomenilo konec drobljenja zemlje. Irci so se temu uprli, saj je za njih ţe majhen kos zemlje pomenil razliko med ţivljenjem in smrtjo. Prehod v bolj kapitalizirano druţbo je ogroţal ne samo njihovo preţivetje, temveč tudi njihovo druţbo in kulturo. V trudu, da bi ohranili star način ţivljenja ter tradicionalne moralne vrednote, so organizirali skrivne druţbe: Whiteboys (beli fantje) 37, Oak Boys (hrastovi fantje) 38, Ribbon Men (progasti moţje) 39 itd. Ta društva so se zatekla k agrarnemu nasilju in njihove glavne tarče so bili lastniki, posredniki in večji kmetje. Oblasti so nasilje poskušale omejiti z aretacijami in represivnimi ukrepi. Ti ukrepi so društva prisilili v ilegalno delovanje, vendar so se nasilne aktivnosti in politika nesodelovanja nadaljevali, 40 zato so leta 1814 ustanovili t.i. Sile za vzdrţevanje miru. Prve člane te nove organizacije je imenovala vlada in jih poslala v katerokoli območje, ki je bilo razglašeno za nemirno. Lokalni davkoplačevalci so morali plačati intervencijo organizacije, ne glede na to ali so prosili za njeno prisotnost ali ne. Zaradi tega je bila organizacija zelo nepriljubljena. Do leta 1822 so člane organizacije poslali v šestnajst okroţij, vendar ji ni uspelo zajeziti podeţelskih nemirov. Istega leta je bila organizacija ukinjena na podlagi irskih policijskih zakonov, ki so določili, da o policiji odločajo tako sodno-upravni uradniki kot centralna vlada. Kmetje so izgubljali strah pred avtoriteto in spopadi med njimi ter policijo so se začeli dogajati tudi podnevi, pri čemer se udeleţenci sploh niso trudili prikriti svojih identitet. Sovraštvo med policijo in kmeti je naraščalo, glavni razlog za to pa je bila policijska 36 Trevelyan, The Irish Crisis, Whiteboys (beli fantje) so bili skrivna, agrarna organizacija na Irskem v 18. stoletju in so si prizadevali za ohranitev pravic majhnih najemniških kmetov. Pri tem so se posluţevali nasilnih taktik. Ime so dobili po belih haljah, ki so jih nosili v svojih nočnih izgredih. 38 Oak Boys (hrastovi fantje) so z delovanjem začeli 1784 in so bili prav tako znani kot "protestantski fantje" in "jeklena srca". Člani so lahko bili zgolj protestanti. Borili so se proti zatiranju lastnikov zemlje, klerikalnemu izterjevanju in nepravičnim delodajalcem. Posluţevali so se nasilnih taktik. 39 Ribbon Men (progasti možje) so bili katoliška organizacija na Irskem, za katero ni točno znano, kdaj je začela delovati. Tudi ti so se borili za pravice majhnih kmečkih najemnikov. Takšno ime so dobili zaradi njihove značke, v kateri so bile bele in zelene proge. 40 Woodham-Smith, The Great Hunger,

20 brutalnost. Medtem ko je naraščal pogum kmetov, se je večala šibkost nepopularne policije. Vse skupaj sta v letih poslabšala lakota in slabo gospodarsko stanje. Katoliška duhovščina je poskušala umiriti kmečke nemire s propagiranjem kolektivnega pasivnega upora plačevanju desetine, vendar pa katoliški duhovščini s tem ni uspelo pomiriti kmetov in kmalu so izbruhnile t. i. Desetinske vojne. 41 Policijski oddelki so skupaj z vojaškimi četami poskušali pobrati desetino z zaplenjenem pridelka in ţivine. Rezultat so bili krvavi spopadi med policijo in kmeti. Medtem so agrarna skrivna društva ponovno začela z operacijami, vendar sta policija in vojska hitro spoznali, da ta društva ne delujejo v kontekstu Desetinske vojne, zato so se učinkovito osredotočili na njih, saj so se aktivnosti društev do leta 1833 praktično prenehale Desetinske vojne so bile oblika nenasilne drţavljanske nepokorščine z občasnimi epizodami nasilnih izgredov med leti Bile so odziv na uvedbo obveznega plačevanja desetine, ki so jo naloţili najemniškim kmetom za vzdrţevanje drţavne Cerkve. Desetino so plačali v gotovini ali pa v pridelkih. Plačilo je bilo obvezno, ne glede na posameznikovo versko pripadnost. 42 Galen Broeker, Rural Disorder and Police Reform in Ireland (London: Routlege, 1970) str

21 3 DRUŽBA, AGRARNA KRIZA IN SESUTJE POPULACIJE 3.1 Hitra rast populacije Na spremembo ţivljenja na Irskem v začetku 19. stoletja je vplivala kombinacija demografskih, gospodarskih, druţbenih, političnih in kulturnih sprememb. Najbolj presenetljiv element je bila hitra rast populacije z vsemi svojimi vzroki in posledicami. Leta 1841 je populacija znašala nekje med 8,2 in 8,4 milijoni prebivalcev in po ocenah je letna stopnja rasti prebivalstva znašala 1,3%. O vzrokih za hitro rast populacije je bilo podanih veliko razlag. 43 Eno najboljših je podal anglikanski vikar Thomas Malthus, ki je izpostavil povezavo med proizvodnjo hrane in rastjo populacije ter sočasno opozarjal, da bo rast populacije kmalu presegla proizvodnjo hrane, kar bo prineslo usodne posledice. Posebej zaskrbljen je bil zaradi reproduktivnih navad najrevnejšega sloja. Po njegovem mnenju je bila rešitev za ta problem preprosta, saj bi bilo potrebno le prenehanje dajanja pomoči najrevnejšim, ki se potem ne bi več odločali za otroke. Kmalu so tudi politiki spoznali, da velika populacija ne predstavlja več dragocenega vira dohodkov, temveč lahko hitro postane vir potencialnega konflikta in stroškov. 44 Pri rasti populacije Ircev je ključno vlogo igral krompir. Zanj ni bilo treba imeti veliko zemlje, zato so kmetje začeli deliti zemljo med svoje otroke, ki niso več čakali na smrt staršev, ampak so se lahko ţe prej poročili in imeli otroke. Nadalje ni dokazov o večjem številu nezakonskih otrok ali o povečani rabi kontracepcije v tem času. Ob vseh teh dejavnikih zakoni v mladih letih niso mogli voditi v nič drugega, kot pa v bliskovito populacijsko rast. 45 Izredno nizek standard je mlade pare še dodatno spodbujal v hitro poroko. Pari za poroko niso potrebovali nobenih prihrankov, saj so kočo zgradili v nekaj dnevih, kaj drugega kot kos zemlje, morda kakšen stol in izjemoma posteljo, pari niso potrebovali. Velikokrat so se Irci načrtno odločali za veliko otrok, saj so le-ti v starih letih skrbeli za svoje starše Oris kmečke družbe 43 Theodore Hoppen, Ireland since 1800 Conflict and Conformity (London: Longman, 1999) str Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Hoppen, Ireland since 1800 Conflict and Conformity, Woodham-Smith, The Great Hunger,

22 V grobem lahko kmečko druţbo razdelimo v tri skupine: lastnike posesti, ljudi, ki so najeli posest, in na ljudi, ki so na zemlji le delali. Lastniki so predstavljali vrh piramide, vendar so bile tudi med njimi velike premoţenjske razlike. Za kmečko prebivalstvo je bila zemlja, ali vsaj dostop do nje, merilo za premoţenje, saj so ravno neposredni kmečki pridelki predstavljali mejo med tistimi, ki so lahko načrtovali prihodnost, in tistimi, ki so ţiveli iz dneva v dan. Večji kmetje, ki so si lahko privoščili prvi omenjen način ţivljenja, so imeli med štirimi in osmimi hektari zemlje. Sledili so jim kmetje, ki so imeli med tremi in štirimi hektari zemlje in jim je šlo dobro v času dobre letine, v obratnem primeru pa za nohte. Obema slojema kmetov so sledili kočarji, ki so v najem vzeli manjši kos zemlje, ter delavci brez zemlje. Le-ti so morali plačevati najvišje najemnine za zemljo in pogosto le-teh sploh niso mogli plačati. Ta sloj ljudi so najbolj izkoriščali. 47 Statistično je bila kmečka druţba sestavljena na sledeč način število odstotek prebivalstva Bogati kmetje (lastniki do 32 ha zemlje) ,9 Premoţni kmetje (lastniki do 20 ha zemlje) ,9 Druţinski kmetje (lastniki do 8 ha zemlje, ki so ,7 redno najemali zunanjo delovno silo) Kočarji (imajo do 2 ha zemlje) ,7 Delavci (imajo do 40 a zemlje, čeprav so pogosteje brez zemlje) ,8 Tabela 1: Statistična sestava kmečke družbe Obsežnost revščine in ukrepi vlade Nekateri ekonomisti so trdili, da je irsko revščino v prvi vrsti povzročilo pomanjkanje investicij in podjetniškega duha med lastniki zemlje. 49 Kljub temu je imelo irsko kmetijstvo visoko raven komercializacije, saj sta bili prodani pribliţno dve tretjini pridelka, vendar koristi od prodaje niso bile enakomerno razdeljene, kar je delavce na zemlji in njihove druţine pahnilo v nevzdrţne ţivljenjske pogoje. Vse skupaj so poslabšale lokalne 47 Joseph R. O'Neill, The Irish Potato Famine (Minessota: ABDO Publishing Company, 2009), str Hoppen, Ireland Since 1800 Conflict and Conformity, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

23 krompirjeve lakote v letih 1817, 1822, 1831, in Eden izmed delavcev na zemlji je članu komisije, ki je leta 1835 raziskovala revščino na Irskem, dejal:»imam ţeno in tri otroke. Imel sem 2 hektarja zemlje, vendar nisem mogel plačevati najemnine, zato sem zemljo izgubil. Zatem sem začel delati kot delavec ter dobil sluţbo za pribliţno tri mesece na leto. Ţena in otroci so zase beračili / / Prodati sem moral vse svoje pohištvo, torej kredenco in lonec, da sem lahko kupil nekaj hrane. Vsak dan sem iskal delo, vendar sem na koncu moral začeti beračiti tudi sam. Prvič sem šel deset milj od doma, preden sem začel beračiti.«50 Leta 1841 so dve petini hiš predstavljale enosobne, blatne koče. Padla je kvaliteta oblačil, saj so doma narejena volnena oblačila zamenjali s cenejšim, nekvalitetnim bombaţem. 51 Edino razkošje najrevnejših Ircev so bile tople, s šoto ogrevane koče. Tako kljub spanju na blatnih tleh in slabi obleki niso trpeli mraza. Pohištvo je bilo razkošje. Tako je bilo npr. prebivalcev Tullahobaglya v okroţju Donegal vsega skupaj devet tisoč, vendar so leta 1837 vsi skupaj imeli deset postelj in triindevetdeset stolov. 52 V Angliji in Walesu so problem revščine reševali z Zakonom o reveţih (Poor Law), ki so ga sprejeli leta Zakon je bil oblikovan na podlagi ideologije utilitarizma in političnega gospodarstva, kar pomeni s ciljem izdajanja učinkovite in nizke pomoči. Uporabljen je bil princip»nizke zadovoljivosti«. S tem principom so dosegli, da je bilo ţivljenje tistih, ki so prosili za pomoč, manj privlačno kot ţivljenje najrevnejšega neodvisnega delavca. Pomoč se je izvajala preko delavskih hiš (work house), ki so bile v bistvu obuboţnice. Z novim zakonom so vso potrebno pomoč ţeleli nuditi znotraj okvirjev delavskih hiš, torej brez»zunanje pomoči«, vendar ta cilj ni bil nikoli doseţen. Zakon se je izkazal za uspešnega v Angliji in so ga ţeleli vpeljevati tudi na Irskem. Za razliko od Anglije pa Irska nikoli ni imela narodnega sistema pomoči revnim, zato je morala vlada začeti iz nič. Leta 1833 so sestavili Kraljevo komisijo, ki jo je vodil eminenten politični ekonomist Richard Whately. 53 Komisija je delovala tri leta in zbrala podrobne 50 Hoppen, Ireland since 1800 Conflict and Conformity, Prav tam, Woodham-Smith, The Great Hunger, Richard Whately (1. februar oktober 1863) je bil angleški retorik, logik, ekonomist in teolog, ki je deloval kot anglikanski nadškof v Dublinu. Na Irskem je bil nepriljubljen med protestanti. Ţelel je vzpostaviti posveten izobraţevalni sistem. Veliko se je ubadal z vprašanjem desetin, reformiranjem irske Cerkve in z vprašanjem irskih reveţev. 14

24 podatke o ţivljenju reveţev na Irskem. Ugotovljeno je bilo, da 2,5 milijona Ircev ţivi v revščini in da jih večina potrebuje zunanjo pomoč v poletnih mesecih. Člani komisije so zaradi razseţnosti problema odsvetovali uveljavitev Zakona o reveţih na Irskem. Svetovali so sestavo popolnoma novega programa, osnovanega na javnih delih in emigraciji, vendar vlada zaradi ideoloških in finančnih razlogov ni hotela prisluhniti izsledkom komisije. Leta 1838 so na Irskem uveljavili Zakon o reveţih, ki je vseboval le malo razumevanja za tamkajšnje edinstvene razmere. Na podlagi zakona so Irsko razdelili na 130 unij in vsaka unija je imela svojo delavsko hišo. Unija je bila administrativna enota, znotraj katere so lokalni davkoplačevalci izvolili t. i. Odbor varuhov, katerega člani so odgovarjali določenemu komisarju v Dublinu in vodili unijo. Vsega skupaj so delavske hiše lahko poskrbele za prosilcev. Zakon o reveţih na Irskem je bil osnovan na angleški različici zakona, vendar se je od slednjega razlikoval v treh ozirih: prepovedana je bila»zunanja pomoč«(irci so pomoč dobili le v okviru delavskih hiš), z ničemer ni bila zagotovljena pravica do pomoči (ljudje sploh niso dobili pomoči v primeru polne zasedenosti delavske hiše) in v veljavi ni bil Zakon o naselitvi prosilca (Irci so lahko zaprosili za pomoč v katerikoli uniji, saj ni bilo določila, da lahko za pomoč prosijo le v domači uniji). 54 Poleg delavskih hiš so gradili nove šole, policijske barake in sodišča, ki so predstavljali fizične spomenike vigovske reforme. Izvoljeni so bili odbori varuhov z namenom vodenja novih institucij. Element demokracije je bil prvič vpeljan v kmečko lokalno oblast. 55 Sistem so financirali z denarjem, pobranim iz lokalnih davkov. 56 Prve delavske hiše so začeli odpirati leta 1840 in so predstavljale kombinacijo vojaških barak in zapora. 57 Stavbe so obdajali visoki zidovi in zaklenjena vrata. Odhod v delavske hiše je bil zadnji izhod v sili, saj so bile razmere v njih obupne: hrana je bila slaba in osebje brezsrčno. Po sprejemu v delavsko hišo so druţinske člane ločili in jih razposlali v različne oddelke. Vsako osebo so ob sprejemu umili, ji dali uniformo ter dodelili posteljo. Pravila so bila tako stroga kot v zaporu. Tako je npr. bil prepovedan pogovor v času obrokov, prepovedano je bilo preklinjanje, igranje kart, kajenje in pitje alkohola. Vsi v delavski hiši so morali opravljali 54 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Hoppen, Ireland since 1800 Conflict and Conformity, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Cormac O'Grada, Black '47 and Beyond, The Great Irish Famine (New Jersey: Princeton University Press, 1999), str

25 neko delo. Moški in fantje so morali razbijati kamne ali delati na polju, dekleta pa so ribale tla, šivale, pletle, prale lan ter skrbele za starejše, otroke in bolne v delavski hiši. Otroci so hodili v šolo in se izobraţevali za določeno delo. Deklice so npr. izučili za sluţkinje. Vstop v delavsko hišo je bil prostovoljen, medtem ko je bilo za izstop potrebno dobiti dovoljenje. Vsakega posameznika, ujetega med begom, so obtoţili kraje. 58 Posameznik je s prostovoljnim izstopom iz delavske hiše izgubil pravico do kakršnegakoli nadaljnjega prejemanja pomoči. 59 Leta 1843 so na Irsko poslali novo kraljevsko komisijo, ki jo je vodil devonski grof William Reginald Courtenay 60. Obiskali so celotno Irsko in februarja 1845 oddali svoje poročilo. V slednjem so ugotovili glavni razlog za revščino na Irskem: slabe odnose med lastniki in najemniki. Komisija je prav tako opozarjala na masovno odvisnost od krompirja, vendar so poročilo kljub vsemu označili za nesmiselno, češ da ni vsebovalo nič novega. 61 Komisijo je Peel oblikoval v upanju, da bo vzela moč gibanju za ukinitev Unije in O'Connellu. Slednji je komisijo označil kot»odbor lisic, ki brez milosti sodi o jati gosk«62, vendar je z njo vseeno sodeloval Susan Campbell Bartoletti, Black Potatoes, The Story of the Great Irish Famine, (Boston: Hougton Miffin Company, 2001), str Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, William Reginald Courtenay, 11. devonski grof (14. april november 1888) je bil britanski politik, ki se je v svoji karieri veliko ukvarjal z Zakonom o reveţih in je bil v letih predsednik odbora Zakona o reveţih. 61 Woodham-Smith, The Great Hunger, 21, Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Prav tam,

26 4 KROMPIRJEVA GNILOBA IN NJEN POJAV NA IRSKEM Krompir je avtohtona rastlina iz Andov v juţni Ameriki. V Anglijo ga je prinesel sir Walter Raleigh 64 in ga na svojih posestvih na Irskem nasadil okoli leta Do 19. stoletja je krompir postal glavni vir prehrane za irske kočarje in majhne kmete. Do štiridesetih let 19. stoletja Irci niso poznali nobene posebne bolezni krompirja, zato je bil krompir bolj zanesljiv kot ţito, 65 kljub nekajkratnemu propadu na lokalni ravni. To stisko so lahko delno, vendar nikoli v celoti, lajšali na regionalni ravni s številnimi ukrepi: dajanje podpore, pomoč od samih lastnikov (to so običajno dosegli šele potem, ko so na lastnika močno pritisnile oblasti), spodbujanje emigracije, javna dela, dobrodelne dejavnosti ter tik pred veliko lakoto tudi z delavskimi hišami Pojav in širjenje krompirjeve gnilobe Letine krompirja so ponekod občasno propadle, vendar je v začetku junija 1845 vse kazalo na obilno letino krompirja. Kmalu potem pa se je vreme v regiji izredno poslabšalo. Nastopile so nizke temperature, deţevje in megla. 67 Iz juţne Anglije so prišle novice o nenavadni bolezni, ki je napadla krompir in se je tja najverjetneje razširila iz zahodne Evrope. V nekaterih drţavah zahodne Evrope je gniloba ţe uničila pridelek, vendar so takrat vedeli le, da gre za vrsto nepoznane plesni. Danes jo imenujemo phyophthora infestans. 68 Leta 1830 so gnilobo prvič opazili v Nemčiji blizu Hanovra, 69 a so bili mnogi prepričani, da je to bolezen povzročila plesen iz Mehike. Gnilobo so nato leta 1843 opazili na krompirju v ZDA. Predvidevajo, da so jo v Evropo prinesle ladje z gnojilom. Gniloba se je izredno hitro širila in se prenašala po zraku in vodi. Njeni trosi so se klili na krompirjevih listih in steblih ali pa na zemlji okoli krompirja. Gnilobo so prepoznali po temnih lisah na listih, čemur je sledila kosmata rast krompirja. Nato so se je pričel razpad stebla in listov ter odmrtje rastline. 64 Walter Raleigh (okoli oktober 1618) je bil angleški aristokrat, pisatelj, poet, vojak, dvorjan, vohun in raziskovalec. V letih je sodeloval pri zatiranju uporov na Irskem in kasneje dobil 160 kvadratnih kilometrov veliko posestvo na Irskem v Munsterju. Poleg tega, da je v Anglijo prinesel krompir, je bil tudi zasluţen za večjo priljubljenost tobaka v Angliji. Potoval je v Ameriko. 65 Kinelay, A Dead-Dealing Famine, Somerset Fry, A History of Ireland, Woodham-Smith, The Great Hunger, Somerset Fry, A History of Ireland, Woodham-Smith, The Great Hunger,

27 Sočasno so krompirjevi gomolji izgubili barvo ter se spremenili v temno, kašasto tvorbo. Vse to je spremljal neprijeten vonj oz. prvi pokazatelj gnilobe. 70 Kasneje so ugotovili, da se krompirjeva gniloba najprej pojavi kot komaj opazen rob na krompirjevih listih. Pod mikroskopom na tem robu opazimo dolge, tanke in razvejane niti, na koncu katerih so večje izbokline z zalogo plesni. Te niti so pravzaprav ţile za plesen in v izboklinah so trosi gnilobe. Ti trosi so kot sadeţi na drevesu, ki po dozoritvi odpadejo. Takrat jih odnese ţe najmanjši vetrič ali spere deţ. Izboklina, ki doseţe nov krompirjev list, začne v dovolj vlaţnih pogojih takoj kliti. Vlaga je osrednji pogoj, saj se trosi gnilobe prenašajo po vodi. 71 Gniloba iz krompirjevega lista izsrka ves sok in izčrpa tkivo. To lahko opazimo v sami sestavi lista, saj kmalu sledi njegova potemnitev in odmiranje. Na koncu se celotna rastlina obarva črno in odmre. Gniloba dobi vse potrebne hranljive snovi ravno v procesu razpadanja krompirja. Dolga leta niso ugotovili, kako pride gniloba do krompirjevih gomoljev. Sprva so predvidevali, da do gomoljev pride po steblu, zato so stebla in liste okuţenih krompirjev odrezali čisto pri zemlji, vendar ta ukrep ni uničil gnilobe. Pravzaprav je lahko bil ravno tako usoden kot gniloba, če so steblo in listje obrezali prehitro, saj so skozi steblo in liste gomolji v zemlji dobili potrebne hranljive snovi. Kasneje so ugotovili, da je gniloba skozi zemljo prodrla do krompirjevih gomoljev, pri čemer je bila ponovno potrebna vlaga, da se je postopek širjenja gnilobe ponovil pod zemljo. 72 Krompirjeva gniloba je lahko dlje časa ostala neaktivna tudi po okuţenju krompirja. Prisotnost gnilobe pa bi lahko vseeno prepoznali po rahlo spremenjeni barvi krompirjevega olupka. Ravno takšni okuţeni gomolji so bili sredstvo, s katerim se je gniloba najuspešnejše širila. Posaditev majhnega števila takšnih krompirjev bi lahko vodilo v katastrofo 73 in ravno to se je na Irskem zgodilo v letih Plesen v takih krompirjih se je namreč razširila na steblo novega poganjka, s čimer je nastal nov zametek gnilobe, ki je samo čakal na ugodne pogoje za širjenje. 70 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Bos Carol D., The Potato Blight, Awesome Stories. (pridobljeno 17. novembra 2010). 72 Woodham-Smith, The Great Hunger, Uchida Janice Y., Phytophthora infestans.university of Hawaii, Department of Plant Pathology. (pridobljeno 17. novembra 2010). 18

28 Krompirji so se lahko okuţili tudi potem, ko so ţe bili izkopani, kar je leta 1846 povzročilo obup in presenečenje. 74 Gniloba je uničila listje in steblo rastline, medtem ko so gomolji v zemlji ostali zdravi, kar je pomenilo, da gniloba ni uspela prodreti do gomoljev skozi zemljo, vendar nevarnost okuţbe nikakor ni bila mimo, saj so po izkopu krompirja v okolici še vedno bile okuţene rastline z nešteto trosi v zraku. Ti trosi pa so lahko v primeru slabega vremena napadli ţe izkopan krompir. 75 Krompirjevo gnilobo so na Irskem prvič opazili konec avgusta 1845 v botaničnih vrtovih v Dublinu. Do konca leta 1845 je bila izgubljena ena tretjina pridelka. Bolezni krompirja so se pojavljale ţe prej, a za to gnilobo niso poznali niti vzroka niti zdravila. 76 Vlaţna klima je gnilobi omogočila hitro širjenje takoj, ko je dosegla Irsko. Veter in voda sta njene trose raznesla po celem otoku. Dnevno se je na novo okuţilo pribliţno 80 kilometrov površin. Trosi so se začeli kaliti na krompirjevih listih in steblih takoj, ko so padli na tla. Nato so z deţjem prodrli v zemljo in se z izkopavanjem krompirja širili še hitreje. 77 Krompirjeva gniloba je bila za Irce hud udarec, zato ne preseneča, da so o njej pisali tudi v zasebni korespondenci. Ohranila so se pisma druţine Predergast, v katerih je oče o stanju na Irskem pisal svojim izseljenim otrokom v Ameriko.»/ / Sprva se je obetal obilen pridelek in vladalo je splošno pričakovanje bogate ţetve, vendar je v samo nekaj tednih kraljestvo zavzel preplah. Obstaja strah, da bo drugo leto zavladala lakota, če ne bo posegel Vsemogočni. Bolezen je napadla krompir, ki je glavni vir prehrane v deţeli. Krompir, ki je sprva izgledal zdrav, je bil v nekaj tednih gnil v zemlji. Celo krompir, izkopan v lepem, suhem vremenu, ki je ţe bil shranjen v jame, se zdi bolan. Časopisi so polni grozljivih poročil o pojavu te bolezni po celotnem kraljestvu. Ne morem trditi, da je izguba res dovolj velika za upravičen preplah. Naj Bog v svoji milosti odvrne bedo od njegovih trpečih podanikov.«78 74 Woodham-Smith, The Great Hunger, Fry lab: Biology and Management of Phytophthora infestans. Cornell University, Department of Plant Pathology and Plant Microbe Biology. (pridobljeno 17. novembra 2010). 76 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Shelley Barber, The Predergast Letters, Correspondence from Famine-Era Ireland (Massachusetts: University Massachusetts Press 2006), str

29 Leta 1846 so bili na Irskem izpolnjeni vsi pogoji za razvoj gnilobe. Ljudje so posadili mnogo okuţenih krompirjev, kar je bila posledica gnilobe iz prejšnjega leta. Ugodni so bili tudi vremenski pogoji, saj je bilo ozračje vlaţno in toplo. 79 Pojavile so se številne teorije o razlogu za pojav gnilobe. Za nekatere je bila glavni krivec mnoţica različnih sort krompirja, za druge izčrpanost zemlje, 80 za tretje statična elektrika povzročena z dimom iz številnih parnih lokomotiv, ki so jih ravno v tistem času pričeli uporabljati, za četrte hlapi iz "nevidnih vulkanov" v notranjosti zemlje, za pete ptičji iztrebki, 81 za šeste je bila to boţja sodba, čeprav so se razlogi zanjo močno razlikovali, 82 zadnji pa so krivdo za lakoto pripisali angleškim lastnikom, ki so imeli v lasti večino Irske in so jim irski kmetje kljub propadu krompirja morali plačati najemnino. Lastniki so se bali, da zaradi propadlega krompirja ne bodo dobili najemnine in so kmetom zasegli ţito in ţivino Ukrepanje britanske vlade Britanska vlada se je pojava bolezni pod vodstvom Roberta Peela 84 lotila leţerno. Konec oktobra 1845 je bila ustanovljena Znanstvena komisija z dvema nalogama. Prva je bila ocenitev dejanske izgube pridelka, saj je bil Peel prepričan v irsko nagnjenost k pretiravanju v poročilih, in druga, da za gnilobo najdejo zdravilo. Znanstveno komisijo sta vodila dr. Playfair in dr. Lindley. Po njunih ocenah je bila uničena polovica pridelka in posledično je bila iznajdba zdravila za preprečitev nadaljnjega širjenja gnilobe izredno pomembna. Ljudem je komisija dajala navodila, kako naj hranijo in rešujejo krompir. 85 Predlagali so skladiščenje v dobro zračenih votlinah. Krompir je prav tako moral biti dobro posušen in pokrit s pepelom, vendar nobeno od teh navodil ni dalo rezultatov. 86 V nadaljevanju komisiji ni uspelo najti zdravila, ki bi ustavilo gnilobo. 87 Šele leta 1882 so odkrili, da krompirjevo gnilobo zdravi 79 Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Robert Peel (5. februar julij 1850) je bil britanski konzervativni drţavnik, ki je bil ministrski predsednik od 10. decembra 1834 do 8. aprila 1835 ter od 30. avgusta 1841 in do 29. junija Pomagal je ustvariti moderno policijsko silo, dosegel ukinitev Ţitnih zakonov ter izdal manifest Tamworth, v katerem je zgodovinarjem pripisal ključno vlogo pri oblikovanju principov, na katerih je bila osnovana angleška konzervativna stranka. 85 Woodham-Smith, The Great Hunger, Cormac O'Grada, The Great Irish Famine (Cambridge: Cambridge University Press, 1989), str Woodham-Smith, The Great Hunger,

30 bakrov sulfat.»ironično dejstvo je, da so zdravilen učinek bakrovega sulfata opazili v mestu Swansea na jugozahodu Anglije leta 1846, vendar so na to hitro pozabili.«88 Člani komisije so bili prepričani v uţitnost delno gnilih krompirjev, če so bila pri kuhanju leteh upoštevana določena pravila. Po navodilih komisije so morali Irci odrezati gnil del krompirja, ostali del pa nastrgati v kad ter dvakrat oprati. Iz krompirja so morali iztisniti vlago in nastalo kašo skuhati v ponvi ali pa iz nje speči kruh. Kljub temu na koncu ni bilo pomembno ali je bil krompir skuhan ali pečen, saj so ljudje trpeli hude trebušne krče in krvavo drisko. Tak krompir je škodil zlasti starejšim in otrokom ter je v nekaterih primerih povzročil smrt. 89 Člani komisije so gnilobo napačno diagnosticirali ţe na samem začetku, saj so menili, da gre za mokro gnilobo ter popolnoma ignorirali opozarjanja številnih botanikov, da gre za plesen. Komisija je prav tako precenila obseg uničenja pridelka, kar je posledično pomenilo večjo količino pomoči, kot bi jo vlada dala drugače. Ravno iz tega razloga se je pomoč, dana v letih zdela velikodušna in učinkovita O'Grada, The Great Irish Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

31 5 NOTRANJA POLITIKA V VELIKI BRITANIJI IN POLITIKA POMOČI IRSKI 5.1 Robert Peel in politika za ukinitev Žitnega zakona Sir Robert Peel Slika 3: Robert Peel 91 Robert Peel je bil sposoben politik z bogatimi izkušnjami.»v svoji karieri se je večkrat zapletal v spore, nemalokrat tudi s člani svoje stranke zaradi njegove podpore Katoliški emancipaciji leta 1829 in zaradi svojega načrta o spremembi irske druţbe odzgoraj navzdol, kar je pomenilo povečanje sredstev namenjenih katoliški Univerzi Maynooth, na začetku leta Člani torijske stranke so ti dve dejanji dojemali kot izdajo njihove temeljne zaveze anglikanski cerkvi ter kot nevarno koncesijo papeštvu.«92 Kljub temu Peel ni maral irskega načina ţivljenja in ni imel posluha za irska prizadevanja, saj se je identificiral z ekstremno protestantsko stranko. Imel pa je razvit čut za odgovornost in občutek za pravico. Tako je kljub njegovemu mnenju o Ircih naredil, kar je smatral za svojo dolţnost do Irske. 93 Peel je dobro poznal situacijo na Irskem, saj je leta 1809 dobil svoj prvi parlamentarni sedeţ v okroţju Tipperary na jugu Irske, pri komaj enaindvajsetih letih. Leta 1812 mu je bil dodeljen poloţaj glavnega poročnika za Irsko. Na tem poloţaju je bil šest let in si pridobil sloves človeka, ki se zna trdno spoprijeti z vstajami in izgredi. Bil je trdno prepričan, da»irci 91 Gray, The Irish Famine, Kinelay, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger,

32 potrebujejo trdno lekcijo, saj mile lekcije ne bi razumeli«94. V tem času je prišlo do dveh manjših propadov krompirjevega pridelka. Peel je prizadetim nudil pomoč v obliki javnih del in ţivil. Leta 1845 so te izkušnje, skupaj z njegovimi ambicijami o reformiranju Irske v smislu večjega gospodarskega liberalizma, oblikovale odziv angleške vlade na propad krompirjevega pridelka. Leta 1818 je zaradi izčrpanosti odstopil s poloţaja in se vrnil v Anglijo. Na Irsko se ni nikoli več vrnil Politika za ukinitev Žitnega zakona Načelo britanskega gospodarstva je bilo geslo laissez-faire, kar pomeni»pusti delati«oz.»naj ljudje počnejo, kar ţelijo«. To je pomenilo nevmešavanje vlade v svobodni trg trgovine. 96 Pravica do lastnine je bila sveta, zasebno podjetništvo pa cenjeno in spoštovano. Ravno to geslo je delodajalcem in lastnikom zemlje omogočalo svobodno izkoriščanje sočloveka, na katerem je bil osnovan razcvet Anglije v 19. stoletju, 97 in je oblikovalo britanski odziv na lakoto. Skoraj vsi visoki uradniki in politiki so zagovarjali nevmešavanje vlade in reševanje izgube krompirjevega pridelka zgolj s posredovanjem zasebnih podjetij. Vlada se na trgu hrane ni smela pojaviti kot kupec, saj bi zmotila ustaljeno trgovanje in sproţila očitke s strani zasebnih trgovcev, da se na trg vključuje kot konkurenca. Ob tem pa so pozabili na nerazvitost prehrambenega trga na Irskem. Večina ljudi sploh ni kupovala hrane, saj so gojili krompir in od njega ţiveli. Trgovine in organizacije, odgovorne za uvoz in distribucijo ţivil, so poznali zgolj v bolj bogatih okroţjih na severovzhodu drţave. 98 Načelu laissez-faire navkljub pa je britanska vlada dovolila eno izjemo: Ţitne zakone (Corn Laws). Vlada je ţelela zaščititi cene doma pridelanega ţita in je uvedla visoke davke na uvoţeno ţito. Davki so zagotavljali dobiček za kmete in trgovce. 99 Ţitne zakone so sprejeli leta 1815, ko je nastopila kriza po koncu vojn z Napoleonom. Zakone so sicer spremenili in liberalizirali leta 1828 in 1842, vendar o njihovi ukinitvi ni bilo govora. 100 V začetku svoje politične kariere je Peel sicer podpiral Ţitne zakone, vendar je kmalu ugotovil, da gospodarstvu Velike Britanije bolj škodijo kot koristijo. Z ukinitvijo visokih davkov na 94 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Woodham-Smith, The Great Hunger, Prav tam, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

33 uvoţeno ţito bi namreč le-to postalo bolj dostopno splošni populaciji. Več ţita, kot bi ljudje lahko kupili, močnejše bi postajalo gospodarstvo. 101 Peel je zaradi propada krompirjevega pridelka do sredine oktobra 1845 vse bolj teţil k misli, da lahko samo»odstranitev vseh ovir za uvoz vseh vrst človeške hrane«102 odstrani groţnjo lakote. 103 Povrhu vsega so irski predstavniki zahtevali prepoved izvoza vseh vrst ţit iz Irske in takojšnjo odprtje pristanišč za uvoz ţita. 104 Zahtevali so tudi prepoved ţganjekuhe in varjenja piva iz ţit, vzpostavitev sistema pomoči, ustanovitev trgovin s hrano in izvajanje javnih del. Predlagali so pobiranje 10 odstotnega davka od vseh gospodarjev, ki imajo v najemu posest in pobiranje 20 do 50 odstotnega davka od vseh lastnikov v odsotnosti. Njihove zahteve niso padle na plodna tla. 105 Po mnenju Cormaca O'Grade je zgodovina irske lakote postala britanska politična zgodovina, 106 saj je krompirjeva gniloba postala tesno povezana s teţnjo po ukinitvi Ţitnih zakonov. Posledično so irske nujne potrebe postale podrejene britanskim dolgoročnim interesom. Peel je dobil številna poročila o alarmantnem stanju na Irskem, vendar je bil zaradi preteklih izkušenj prepričan v njihovo pretiravanje in netočnost. Menil je, da se pravo pomanjkanje hrane ne bo občutilo do prihodnje pomladi in poletja, kar bi mu omogočilo več časa za načrtovanje pomoči Irski. Ob prejetju poročila Znanstvene komisije pa je spoznal, da je kriza na Irskem nacionalna in ne lokalna. 107 Peel se je odločil za drzno potezo in odobril nakup ameriške koruze za funtov. Vladni uradniki so ocenjevali, da bi s to koruzo lahko štirideset dni hranili milijon ljudi. Njegov glavni cilj ni bil nahraniti vse Irce, ki jih je prizadela gniloba, temveč regulacija cen ţit, če bi le-te nesprejemljivo narasle. Ameriška koruza je bila kupljena, ker poprej v Zdruţenem Kraljestvu ni obstajalo trgovanje z njo in je zato bila izvzeta iz Ţitnih zakonov. 108 Tako so se izognili obtoţbam o vladnem vmešavanju v trgovanje. Poleg tega je imela še eno prednost, saj je bila izredno poceni. Kmalu se je pojavilo vprašanje, kako se naj nakup izvede. Cene ţit bi namreč poskočile, če bi se vlada na trgu pojavila kot kupec. Zato so se odločili, da 101 Campbell Baroletti, Black Potatoes, O'Grada, The Great Irish Famine, Prav tam, Gray, The Irish Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, O'Grada, The Great irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Trevelyan, The Irish Crisis,

34 nakup za vlado v svojem imenu izvede trgovska hiša Baring Brothers. Ta hiša je izdelala načrt nakupa in izdala večje število naročil po celotnih Zdruţenih drţavah Amerike, da ne bi prišlo do nepotrebne rasti cen, če bi se izvedela identiteta resničnega kupca. Vse skupaj je bilo izvedeno v strogi tajnosti in številne zapletene transakcije so bile izvedene brez kakršnegakoli prodiranja informacij v javnost. Za Peelov nakup koruze se je izvedelo šele po tem, ko je bil tovor koruze ţe štirinajst dni v Corku na jugu Irske. 109 Debata o ukinitvi Ţitnih zakonov je bila v središču političnega ţivljenja od oktobra 1845 do junija Peel je skušal lakoto na Irskem predstaviti kot osrednjo teţavo, katere posledica je ukinitev Ţitnih zakonov, čeprav je jasno, da je bila ravno ukinitev njegov primarni cilj. V oktobru in novembru 1845 je sklical številne sestanke s svojim kabinetom in si postopoma pripravljal teren za ukinitev Ţitnih zakonov. Kot primere je navajal Rusijo, Belgijo in Nizozemsko, kjer je prav tako prišlo do propada krompirjevega pridelka in so se te vlade odzvale z ukinitvijo njihove zaščitniške zakonodaje. 110 Kljub temu je ukinitvi nasprotovalo veliko članov kabineta in dva člana sta celo odstopila. Krizo je dodatno poglobil John Russell, 111 vodja vigovske stranke, ki je izrazil javno podporo ukinitvi Ţitnih zakonov. 6. decembra je Peel odstopil, kar je bila morda taktična poteza, s katero je zadrţal enotnost svoje razdeljene stranke. Mandat za sestavo vlade je dobil Russell, ki zaradi razdeljenosti v vigovski stranki ni mogel sestaviti vlade. Štirinajst dni po odstopu je bila oblast ponovno v Peelovih rokah. 112 Na začetku leta 1846 si je Peel ponovno začel prizadevati za ukinitev Ţitnih zakonov. Skliceval se je na slabe ţetve v zadnjem obdobju in ukinitev zakonov predstavil kot edino zaţeljeno in varno izbiro. Spomladi leta 1846 je bilo iz Peelovih govorov ţe mogoče razbrati, da ukinitev Ţitnih zakonov Irski ne bi pomagala niti kratkoročno niti dolgoročno. Pravzaprav bi ukinitev Ţitnih zakonov izpostavila irski agrikulturni sektor zaradi konkurence pašnega kmetijstva. Peel se je tega zavedal in celo izjavil, da»če bo kateri del Zdruţenega kraljestva 109 Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Lord John Russell (18. avgust maj 1878) je bil član vigovske stranke in liberalni politik, ki je v sredini 19. stoletja dvakrat sluţil kot ministrski predsednik. Russell je podpiral ukinitev Ţitnih zakonov, zaradi katerih je tudi postal ministrski predsednik. Njegovo predsedovanje je bilo neučinkovito. Delno zaradi neenotnosti v stranki, delno pa tudi zaradi njegovega neučinkovitega vodenja. Vladal je v času velike lakote na Irskem. Ponovno je postal ministrski predsednik leta 1865 po smrti Palmerstona, vendar je njegova vlada padla ţe leta Takrat se je Russell upokojil. 112 John O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter III. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 25

35 trpel zaradi ukinitve /.../ bo to ravno Irska«113, zato je zdaj začel sklicevati na»stanje Anglije«. 114 Ţitni zakoni so bili ukinjeni junija 1846, vendar le zaradi podpore vigovske stranke. Peelova vlada je padla malo po tem doseţku. Torijska stranka se je razdelila na dva tabora: na Peelovce (vodil jih je Peel) in na Zaščitnike (ang. Protectionist, vodil jih je George Bentinck). 115 Peel je dosegel ukinitev Ţitnih zakonov, ki jih niso ukinili takoj, temveč postopoma v obdobju treh let. Ukinitev je prišla prepozno in ni vplivala na pomanjkanje hrane na Irskem. Peelov resnični cilj ni bil omogočiti Irski poceni dostop do hrane, saj bi lahko v tem primeru razglasil začasno izredno stanje ter Irski nudil ustrezno pomoč, temveč je ţelel krizo na Irskem izrabiti za odstranitev zadnjih ovir v svobodnem trgovanju. Takrat ni nihče pričakoval ponovitev gnilobe v naslednjih sedmih letih Ukrepi britanske vlade za pomoč Irski pod Peelom Dela na Irskem ni bilo veliko, še zlasti po izkopu krompirjevega pridelka. 117 Od decembra do marca je bilo za mezdne delavce skorajda nemogoče dobiti zaposlitev. Dodaten vzrok za to so bile mile irske zime, ki so dolgotrajno delo na polju zaradi obilice deţja in megle naredile neprijetno in zdravju škodljivo. Povrhu vsega irski kmetje na splošno niso imeli veliko oblačil, kaj šele oblačila za zimske razmere. Zunanji opazovalci pa kljub temu niso mogli razumeti, zakaj v sredini januarja zemlja še vedno ni bila zorana, zakaj je bila polna plevela in popolnoma nepripravljena na setev. Pomanjkanje oblačil, poceni kurjava s šoto in majhno povpraševanje po delu so razlogi za preţivljanje zimskih mesecev v kočah, v nekakšnem zimskem spanju.»delovna sila je imela premalo denarja za produktivnost doma, sočasno pa je bila preveč revna za selitev in iskanje zaposlitve drugje.«118 Krompirjeva gniloba je prizadela okoli šest milijonov kmetov. Peel je v parlamentu dejal, da ţeli»izkoristiti to katastrofo na Irskem za omogočanje boljše in zanesljivejše oskrbe / / in 113 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, O'Grada, Black '47 and Beyond,

36 za zmanjšanje njihove nenehne odvisnosti«119. Teţnja po preoblikovanju irske druţbene strukture je osrednja v zgodovini irske lakote. Tako za veliko večino politikov in uradnikov nudenje pomoči ni bila edina in najpomembnejša skrb. Obstajala so sicer različna mnenja o razseţnosti sprememb, vendar je bilo prevladujoče mnenje v Angliji, da je lakota boţja kazen. 120 Ideološke razlike med vigovci in torijci so bile vidne tudi pri vprašanju, kako se naj spoprimejo z lakoto na Irskem. Medtem ko so se torijci zavzemali za večjo pomoč v hrani, na manj omejujoč Zakon o reveţih, večjo vsoto denarja za infrastrukturo ter za subvencije za naprednejše lastnike zemlje, so vigovci problem ţeleli reševati le z javno dobrodelnostjo in so se vnaprej sprijaznili z neizogibnostjo izida katastrofe. Izogibanje smrtnim ţrtvam ni bil vigovski primarni cilj. Drţali so se naravnega načela o preţivetju najmočnejših. Vigovce sta močno podpirala časnika Edinburgh Review in Economist. 121 Navkljub različnim mnenjem je Peel novembra 1845 oblikoval program pomoči za Irsko. Finančno ministrstvo je dobilo ključno vlogo pri nadzorovanju distribucije in pri porabi sredstev za pomoč. Tako je Charles Travelyan 122, stalen sekretar na finančnem ministrstvu, dobil pomembno vlogo pri operacijah dodeljevanja pomoči. 123 Spremembe v politiki in vladi Travelyana niso prizadele, saj je bil njegov poloţaj trdno zasidran. Imel je velikanski vpliv na politiko in je bil ena izmed najpomembnejših osebnosti v času lakote. Bil je zelo veren in pravičen moţ, vendar ni bil prava oseba za urejanje zadev na Irskem. Ni odobraval irskega načina razmišljanja in z Irci ni imel veliko potrpeţljivosti. 124 Svoja stroga moralna načela jim je vsiljeval z neusmiljenim zanosom. Njegov glavni cilj je bil Irce naučiti»kako naj sami poskrbijo zase, razvijajo svoja sredstva in se več ne zatekajo po pomoč k vladi za vsako malenkost«. 125 Tudi on je bil prepričan, da je lakoto poslal Bog in z njo ţelel Irce nekaj 119 Gray, The Irish Famine, Prav tam, O'Grada, The Great Irish Famine, Charles Edward Trevelyan (2. april junij 1886) je bil britanski uradni usluţbenec in guverner Madrasa. V 1830-ih letih je delal v Kalkuti in se ukvarjal zlasti s področjem izobraţevanja. Kasneje je postal namestnik sekretarja za finančno ministrstvo in je bil odgovoren za upravljanje pomoči na Irskem. O tem je napisal tudi knjigo. Guverner Madrasa je bil od leta 1859 do 1860 in indijski finančni minister od 1862 do leta Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Gray, The Great Irish Famine,

37 naučili. To je še dodatno okrepilo njegovo prepričanje o nevmešavanju Anglije v reševanje te katastrofe. 126 Slika 4: Charles Trevelyan 127 Program pomoči Irski je vseboval več kratkotrajnih in dolgotrajnih ukrepov. Prvi ukrep je bil tajni vladni nakup koruze. Po dostavi koruze na Irsko so le-to shranili v posebna skladišča, od koder so jo postopoma dajali na trg. Lokalni odbori za pomoč so to koruzo kupili in jo prodali naprej po lastno določeni ceni, 128 kar pa se je spremenilo leta 1856, ko so koruzo morali prodati po trţni ceni, saj je na tem vztrajalo finančno ministrstvo. Skladišča s koruzo so nameravali odpreti 15. maja, vendar se je kronično pomanjkanje hrane čutilo ţe v marcu, kar je vodilo v javne izgrede in nemire, zato so skladišča koruze odprli konec marca. V koruzi so Angleţi videli idealno zamenjavo za krompir, saj se je tako začela tudi gospodarska in druţbena regeneracija Irske. 129 Za Irce koruza ni bila dobro nadomestilo za krompir, saj jo je bilo treba njeno zrnje dodatno obdelati. Zrnje bi namreč morali mleti v jeklenih mlinih, ki jih Irska ni premogla. Rešitev za to teţavo je bila zelo zapletena. Potem ko je koruza dospela v Cork, so jo razloţili in sušili v sušilni peči pribliţno osem ur ter jo vmes dvakrat obrnili, da se ne bi zaţgala. Nato so jo sedemdeset ur hladili in očistili ter ponovno štiriindvajset ur hladili. Koruzo bi nato morali dvakrat zmleti v navadnih mlinih, kar pa je Trevelyan videl kot nepotrebno rafiniranje in je na Irsko pisal:»ne morem verjeti, da bi bilo koruzo treba zmleti dvakrat / / odvisnost od dobrodelnosti ne sme postati udoben način ţivljenja.«130 Po mletju je bila koruza groba in jo je bilo treba dalj časa namakati in kuhati, da je bila uţitna. Skuhana koruzna kaša je 126 O'Grada, Black '47 and Beyond, Gray, The Irish Famine, Trevelyan, The Irish Crisis, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger,

38 škodovala mnogim, ki ţe več mesecev niso normalno jedli. Trpeli so za hudimi bolečinami v trebuhu in nekateri so celo izkrvaveli, saj je koruza poškodovala njihova prebavila. Mnogi so bili prepričani, da jih ţelijo Angleţi umoriti. Kasneje so jim Angleţi začeli dostavljati ţe zmleto koruzo. Za revne Irce je koruza predstavljala kratkoročno rešitev in v njej niso videli ustrezne zamenjave za krompir. 131 Vlada je ustanovila osrednjo komisijo za pomoč v Dublinu. Njen predsednik je bil najprej Edward Lucas 132, po reorganizaciji leta 1846 pa je to postal Randolph Routh 133. Naloge komisije so bile: svetovati vladi o ukrepih v določenih lokalnih skupnostih, nadzorovati razdeljevanje koruze in delo lokalnih odborov za pomoč. V le-teh so bili lokalni lastniki zemlje, veliki kmetje in cerkveni dostojanstveniki vseh veroizpovedi. 134 Ti odbori so zbirali denar na lokalni ravni, kupovali in prodajali koruzo, predloţili predloge za javna dela, svetovali tistim, ki so nudili zunanjo pomoč za javna dela, in brezplačno delili hrano, kjer je to bilo potrebno. Članstvo v odborih ni bilo plačano, v vsakem okroţju pa je glavni poročnik odobril njihovo delovanje. 135 Pomladi in poleti leta 1846 je bilo oblikovanih skoraj sto odborov po celotni drţavi. Največ jih je bilo na jugu in zahodu. Odbori so zbrali skoraj funtov, k tej vsoti pa je glavni poročnik dodal še funtov. Kljub uspešnemu zbiranju denarja so se pokazale napetosti med lokalnimi odbori za pomoč in osrednjo komisijo za pomoč ter med osrednjo komisijo za pomoč in finančnim ministrstvom. Osrednje oblasti so zavlačevale z izdajo dovoljenj, s katerimi so lokalni odbori za pomoč lahko pričeli z nudenjem pomoči. To je bila taktična poteza, saj so tako zmanjšali zahteve po pomoči iz njihovih virov. Prav tako je osrednjo komisijo za pomoč motilo Trevelyanovo nenehno vmešavanje v njihovo delo. Trevelyan je iz ozadja nadzoroval situacijo na Irskem in je s poti odstranil vse, ki so mu to poskušali preprečiti. 136 Številni sodobniki so delo odborov za pomoč kritizirali, češ da niso naredili dovolj. Obtoţevali so jih tudi endemičnega razsipavanja in korupcije pri delitvi pomoči Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Ostali člani komisije so bili James Dobrain, polkovnik Harry Jones, Edward Twisleton, polkovnik Mcgregor in Robert Kane. 133 Randolph Routh (? novembra 1858) je bil član poverjeniškega oddelka vojske. Leta 1830 je bil povišan v viteza, leta 1841 pa je postal poveljnik poverjeniške veje vojske na Irskem, leta 1846 član začasne komisije za pomoč na Irskem in leta 1847 član komisije za pomoč v okviru»jušnega zakona«. 134 Famine Relief Commision Papers, The National Archives of Ireland. (pridobljeno 17. novembra 2010). 135 O'Grada, Black '47 and Beyond, Kinely, A Dead-Dealing Famine, O'Grada, Black '47 and Beyond,

39 Peel je oblikoval načrt za sistem javnih del. Spomladi 1846 je parlament odobril Peelov predlog o uvedbi javnih del. Javna dela so kot sredstvo zaposlitve v času kriz uporabljali ţe od leta Peelov načrt je bil omogočiti zaposlitev za ljudi, kar je znašalo okoli 0,6 milijona funtov. Pribliţno polovica te vsote je bila dana kot subvencija, druga polovica pa kot posojilo, ki pa so ga kasneje odpisali. S tem ukrepom je ţelel ustvariti kupno moč, ki bi povzročila dostavo hrane na najbolj prizadeta območja in upal, da bo dodatni denar povzročil večji uvoz oz. manjši izvoz hrane. 139 Kmalu se je zaradi denarja na Irskem pojavil velik problem. Za Irce je bila glavna valuta krompir in zato vrednosti denarja sploh niso poznali. 140 Večji kmetje in lastniki zemlje so Ircem dali v najem majhno kočo in kos zemlje. Najemnino so potem odplačali z delom. Plače delavski Irci nikoli niso dobili v denarju. Irsko nepoznavanje denarja je bilo tako veliko, da sploh niso poznali različnih vrednosti kovancev in bankovcev. Komisar The Timesa je leta 1846 obiskal Galway na zahodu Irske in ugotovil, da»ljudje nenehno zastavljajo denar, ker o njegovi vrednosti vedo tako malo«141. Lastnik zastavljalnice v Galwayu mu je pokazal predal, poln kovancev in bankovcev, ki so jih ljudje zastavili. Vendar irsko nepoznavanje denarja ni pomenilo, da denarja niso cenili, saj je denar pomenil moţnost nakupa zemlje, zemlja pa je Ircem pomenila ţivljenje. 142 Leta 1831 je bil v Dublinu ustanovljen Odbor za delo, ki je bil odgovoren za gradnjo in vzdrţevanje cest, mostov, pomolov, pristanišč itd. Po pojavu krompirjeve gnilobe leta 1845 je Odbor za delo nadzoroval in vodil javna dela. Parlamentu je izdajal mesečna poročila o svojem delu. Sprva so odbor skupaj s predsednikom sestavljali trije člani, vendar so kasneje zaradi obilice dela dodali še dva člana. Odbor je bil odgovoren za ogled območij, kjer bi se naj izvajala javna dela. V primerih, kjer je odbor potrdil določen kraj za izvedbo javnih del, je ministrstvo za finance odobrilo izvedbo in potrdilo izdajo subvencije ali posojila. Sledila je izdaja začasne deklaracije, v kateri so bila opisana predlagana dela, cene, višina posojila oz. subvencije in rok za odplačilo posojila. Kopijo deklaracije so potem poslali na sodišče v kraj, ki bi naj odplačeval posojilo in obvestili so lokalni časopis. V primeru ugovorov na 138 Gray, The Irish Famine, O'Grada, Black '47 and Beyond, Trevlyan, The Irish Crisis, Woodham-Smith, The Great Hunger, Prav tam,

40 deklaracijo, so imeli dva tedna časa za pritoţno na odbor. Po odobritvi načrta je odbor začel iskati najugodnejšega ponudnika za izvedbo del; če le-tega niso našli, je odbor sam izvedel dela. 143 Uradniki, zaposleni v Odboru za delo, so bili maloštevilni in so imeli velike teţave pri organizaciji tako velikih in obširnih projektov. V njihove pisarne je prišlo na tisoče prošenj za delo, ki jih niso mogli obdelati in so zato ostale neodgovorjene. Za javna dela so se prijavile celotne druţine, ki so ţelele zasluţiti denar, 144 čeprav je iz ene druţine v okviru javnih del lahko dobil delo le en član. Kljub tej omejitvi je v okviru javnih del delalo tri milijone ljudi. 145 Ljudje so morali pridobiti certifikat o revščini, če so ţeleli delati v okviru javnih del. Te certifikate oz. delovne karte so izdajali lokalni odbori za pomoč. Kmalu se je izkazalo, da so številni odbori dajali certifikate najemnikom, ki so jim lastniki zemlje dali prioriteto, ker so lahko plačevali najemnino (sinovi velikih kmetov ipd.) ali pa so certifikate celo prodajali. 146 Zaradi velike obremenitve Odbora za delo, so ustanovili poseben oddelek za pomoč, v katerem so bili inšpektorji, inţenirji, opazovalci, nadzorniki in finančni uradniki. Ta birokracija in druge ovire, ki jih je postavilo finančno ministrstvo, so dodatno upočasnili delo Odbora za delo. Okornost ustroja je sproţila številne pritoţbe glede neučinkovitosti tega sistema. 147 Ustanovljen je bil začasni inšpektorat, v katerem so bili bivši vojaški oficirji, delovni inţenirji, opazovalci ipd. Naloga inšpektorata je bila, da odkrije korupcijo in nepravilno delovanje pri javnih delih ter jih odpravi. Inšpektorat je hitro ugotovil, da v okviru javnih del ne delajo tisti, ki bi to delo najbolj potrebovali. Inšpektorji so bili zasuti z delom. Iz seznamov ljudi za javna dela, ki so jih sestavili lokalni odbori za pomoč, so morali izbrisati več tisoč ljudi in s pomočjo policije in duhovščine poiskati ljudi, ki so resnično spadali na seznam, morali so sankcionirati tiste druţine, ki so imele v okviru javnih del zaposlenih več članov in odkrivali so vedno nove zlorabe. Povrhu vsega sta The Times in Punch objavljala polresnice in pristranske zgodbe o zlorabah pri javnih delih, ki so samo potrjevale kulturne stereotipe o 143 Famine Relief Commision Papers, The National Archives of Ireland. (pridobljeno 17. novembra 2010). 144 Campbell Bartoletti, Black Potatoes O'Grada, Black '47 and Beyond, Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

41 irski lenobi ter o pohlepu in brezbriţnosti irskih lastnikov zemlje, kar je sproţilo burne reakcije v britanski javnosti. 148 Kljub temu je v resnici veliko odborov svoje delo opravljalo po predpisih in čeprav je prihajalo do korupcije in zlorab, je 90 odstotkov vseh sredstev posredovanih skozi Odbor za delo, šlo za plače in ne za administracijo, opremo ali najem ţivine. Prav tako je treba upoštevati vidik majhne druţbeno-gospodarske vrzeli med delavci in kmeti, na kateri je bila osnovana večina kritik glede sistema, saj je bilo pred lakoto na Irskem prek »kmetij«, ki so imele od 80 arov do štiri hektare zemlje. Tudi te kmete je lakota namreč močno prizadela. 149 Do leta 1845 je bilo odprtih 118 od 150 načrtovanih delavskih hiš na Irskem. Vlada ni dovolila nobene zunanje pomoči, saj se je bala, da bi to postalo del sistema. Število prosilcev za vstop v delavske hiše je sicer malce naraslo, vendar večjih pretresov ni bilo. Pomoč, ki jo je britanska vlada namenila Irski v prvem letu lakote, se je izkazala za uspešno. V tem času ni zabeleţenega nobenega porasta v smrtnosti. Vsepovsod se je odraţalo splošno zadovoljstvo z delom britanske vlade in celo Freeman's Journal, ki je bil do Peela običajno kritičen, mu je čestital ob uspešnem spoprijemanju s krizo. 150 Tudi Trevelyan je priznal, da so bili vsi»trudi za preprečitev trpljenja ljudi uspešni, saj je nekaterim šlo celo bolje kot v običajnih časih«151. Dana pomoč pa ni bila zadovoljiva v vseh pogledih. Zapletlo se je zlasti pri vpletenosti vlade v nadaljnje nudenje pomoči. Ljudje so zaradi velikega uspeha vlade v boju z gnilobo sklepali, da je bila pomoč prevelika. Po njihovem mnenju se je tako zniţal pritisk na Irce, da bi se tudi na lokalni ravni potrudili izvleči iz krize. Posledično je kljub zbranemu denarju in uspešnemu trudu lokalnih odborov, v tisku in političnih krogih vse bolj prevladovalo prepričanje, da se irski lastniki zemlje izogibajo svojim dolţnostim. 152 Podatke o prvem letu lakote najdemo tudi v zasebni korespondenci druţine Predergast. Naslednje pismo je bilo napisano avgusta 1846.» / / Stanje v drţavi ni tako strašno, kot smo se bali na začetku leta, vendar je to zaradi tujega ţiveţa, ki so ga pripeljali v drţavo in zaradi javnih del. Odbori za pomoč so bili oblikovani v vsaki lokalni skupnosti in Odbor za delo jih je pooblastil za 148 O'Grada, Black '47 and Beyond Prav tam, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Trevelyan, The Irish Crisis, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

42 popravilo stranskih cest in izpeljavo drugih javno-koristnih del, za zaposlitev delavskega razreda mladih in starih ter za razdeljevanje hrane za opravljeno delo. To ureditev so dobro opazovali in resničnega pomanjkanja tukaj ni mogoče opaziti, hvala Bogu. /.../ Katastrofa pa se lahko zgodi naslednje leto, če ne bodo sprejeli podobnih ukrepov tudi takrat. Krompirjev pridelek je še slabši kot prejšnje leto. Bolezen, ki je lani do septembra, ponekod tudi do decembra, vsepovsod niso opazili, je to leto napadla celotno deţelo. Napadla je še bolj agresivno. Pričakujemo dobre ukrepe s strani britanskega parlamenta, vendar moramo počakati, da vidimo, kako je na stvari./ /« John Russell in preoblikovanje politike pomoči za Irsko Nova politična situacija pod Johnom Russellom Peelova vlada je padla poleti leta Ţe februarja 1846 je eden izmed irskih lastnikov zemlje opozarjal na nevarnost upora v velikem delu Irskem. Zahteval je takojšnjo ukrepanje in uvedbo Zakona o zaščiti ţivljenja (Bill for Protection of Life in Ireland) na Irskem oz. Prisilnega zakona (Coercion Bill). Ta zakon je dal velika pooblastila glavnemu poročniku, saj je ta lahko razglasil izredno stanje, v kateremkoli okroţju je lahko uvedel vojaško pravo, uvedel policijsko uro, povečal moč magistratom itd. V zgornjem domu parlamenta predlogu niso nasprotovali, medtem ko je spodnji dom opozarjal, da bi morali na Irsko poslati hrano in ne vojakov. 154 O Prisilnem zakonu so glasovali poleti Znotraj parlamenta se je Peelova stranka zaradi preklica Ţitnih zakonov razdelila na dva tabora, kar je oviralo kakršnokoli moţnost učinkovite pozicije in kasnejše opozicije skozi sledeča leta lakote. 155 Tudi vigi so čakali na priloţnost za strmoglavljenje Peela. Ta se je pojavila ravno pri glasovanju o predlogu za uvedbo Prisilnega zakona na Irskem. Takrat se je del torijcev zdruţil z vigi in Peelov poraz je 153 Barber, The Predergast Letters, Correspondence from Famine-Era Ireland , Woodham-Smih, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

43 bil neizbeţen, čeprav so sprva vigi in tudi del torijcev bili za uvedbo zakona. Peel je svoj odstop oznanil 29. junija Nastopila je nova vigovska vlada pod Lordom Johnom Russellom. Na poloţaju je ostala do leta Russell je oblast prevzel kot vodja manjšinske vlade, zato je bil njegov poloţaj negotov. V splošnih volitvah leta 1847 so vigi sicer dobili več sedeţev v parlamentu, vendar so te sedeţe zasedli Russellovi nasprotniki, kar mu je prineslo še večjo osamljenost znotraj njegove stranke. Znotraj britanskega parlamenta so nastali štirje glavni politični bloki. Irski člani parlamenta so se poskušali pribliţati glavnim političnim skupinam. Leta 1847 so se zdruţili in poskušali vplivati na program pomoči, vendar je bila njihova zdruţitev kratkoročna in ni imela vpliva na politiko. Posledično je bila politika pomoči v rokah vladajoče elite, bolj obremenjene s tem, kako Irsko spremeniti, kot kako ji pomagati. 157 Slika 5: John Russell 158 Od Russella se je veliko pričakovalo. Vigi so bili na Irskem priljubljeni, saj so izvedli številne koristne reforme in glavni poročnik grof Bessborough 159 je bil O'Connellov zasebni prijatelj. Kljub temu pa so bili v novi vladi ministri s svojimi interesi in prioritetami. 160 Travelyan je imel z novo vlado več skupnih točk kot s Peelovo administracijo. Nov finančni minister je postal Charles Wood 161, ki je bil Travelyanu izredno naklonjen. Posledično je slednji pridobil 156 O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter IV. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 157 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Gray, The Irish Famine, John William Ponsonby, 4. grof Bessborough (31. avgust maj 1847) znan tudi kot vikont Duncannon od leta 1793 do 1844, je bil britanski vigovski politik. Leta 1834 je bil za kratek čas minister za notranje zadeve, od leta 1846 do 1847 pa je sluţil kot Lord Lieutenant (glavni poročnik) na Irskem. 160 Gray, The Irish Famine, Charles Wood ( ) je bil liberalec in finančni minister v Russellovi vladi ( ). Zadolţen je bil za to, da so bili stroški pomoči Irski minimalni. Kasneje je postal sekretar za Indijo ( ). 34

44 še več moči pri vodenju pomoči Irski. 162 Člani novega kabineta so bili zapriseţeni zagovorniki laissez faire. Po njihovem mnenju Irska ni bila prenaseljena, temveč nerazvita in ji ni primanjkovalo kapitala, temveč volje, da ustvari bogastvo. 163 Vladino je hotela Irce prisiliti, da se sami potrudijo zase in da delajo za plače. Prav tako mora vlada prisiliti lastnike zemlje na Irskem, da izpolnijo»moralno dolţnost«, torej omogočijo nova delovna mesta in zmanjšujejo revščino. 164 Irska elita se osrednji vladi ni uspela upreti, kljub temu da niso dobili ustrezne pomoči in so bili zaradi lakote prav oni finančno najbolj obremenjeni. Ostali so zvesti strankarskemu političnemu sistemu v Londonu. Nekaj članov Stranke za ukinitev Unije je sicer poskušalo izrabiti lakoto kot izgovor za obnovitev zahtev po domači zakonodaji, vendar se je konec leta 1846 poglobil razkol med ustavobranitelji in radikalci. 165 O'Connell je namreč pričel izgubljati svojo absolutno moč, saj je bil bolan enainsedemdesetletnik in nezadovoljni radikalci so oblikovali novo stranko z imenom»mlada Irska«. Člani te stranke so bili ekstremisti, ki so se posluţevali nasilnih taktik Preoblikovanje politike pomoči za Irsko 17. avgusta je John Russell v parlamentu oznanil, da je»izkopavanje krompirjevega pridelka še bolj bedno kot leto prej bolezen se je pojavila prej in njeno opustošenje je veliko bolj obseţno«166. Krompir je propadel drugo leto zapored in uničenje pridelka je bilo hitro in obseţno, saj je propadlo 90 odstotkov pridelka. Pomanjkanja hrane na tej stopnji niso mogli več gledati kot lokalno ali začasno katastrofo, temveč je zadeva prerasla v nacionalno krizo. 167 Duhovnik Theobold Mathew, ustanovitelj Irskega abstinenčnega gibanja, je Trevelyanu napisal:»prejšnji mesec sem 27. potoval iz Corka proti Dublinu in ta pogubljajoča rastlina je cvetela v bohotnosti obilnega pridelka. Vračal sem se 3. in z ţalostjo opazoval divjo uničenje gnilobnega rastlinja. Ponekod so ubogi ljudje sedeli na ograjah 162 Woodham-Smith, The Great Hunger, O'Grada, The Great Irish Famine, Gray, The Irish Famine, Kinaely, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Campbell Bartoletti, Black Potatoes,

45 njihovih razpadajočih vrtov, vili roke in bridko tarnali o uničenju, ki jih je pustilo brez hrane.«168 Poloţaj je poslabšalo splošno pomanjkanje hrane po celotni Evropi. Redko katera vlada bi v takih okoliščinah lahko preprečila številno izgubo ţivljenj, vendar bi z določenimi odločitvami vigovci lahko občutno zmanjšali število mrtvih. 169 Uspešno posredovanje Peelove vlade v prvem letu pomanjkanja hrane je vzbudilo laţna pričakovanja glede obsega vladine pomoči. Russell je poudarjal svoje dobre namene, a je bila politika njegove pomoči zaznamovana z represijo in pragmatizmom. Odločeno je bilo, da Anglija ne sme finančno trpeti zaradi Irske. 170 Zato je Trevelyan začel ukinjati pomoč vlade takoj, ko je začel dobivati poročila o propadlem pridelku drugo leto zapored. Ljudje bi namreč samoumevno pričakovali nadaljnjo pomoč vlade, če bi bila le-ta na razpolago potem, ko bi ljudje ugotovili, da je pridelek propadel drugo leto zapored. V pismu uradniku na Irskem je Travelyan zapisal:»edini način za preprečitev nenehne odvisnosti ljudi od vlade je ukinitev pomoči. Negotovost glede letošnjega pridelka zgolj povečuje to potrebo. Vse kar smo ţeleli storiti od tega trenutka naprej, je potrebno ukiniti, saj v nasprotnem primeru ogroţamo zasebno podjetništvo in povečujemo moţnost vzdrţevanja te deţele za nedoločeno število let.«171 Avgusta 1846 so ukinili javna dela in odpustili na tisoče delavcev. Uradni razlog za ta ukrep je bil začetek sezone izkopavanja krompirja. 172 Daniel O'Connell je prosil vlado, naj pomaga prip preprečevanju»smrtonosne lakote«. Opozoril je tudi na»veliko nevarnost izgredov v več delih okroţja Cork, saj so ljudje popolnoma obupani zaradi pomanjkanja hrane«173. Russell je na njegovo prošnjo osebno odgovoril in ga obvestil, da bodo začeli izvajati javna dela. Sočasno je O'Connella opozoril na pomanjkanje irskih delavcev v Angliji v času ţetve, čeprav bi lahko zasluţili»visoke plače / / Iz tega se da sklepati, da so imeli sluţbe v svoji deţeli« Woodham-Smith, The Great Hunger, Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam,

46 Nujnost pomoči na Irskem je postala očitna. Vigovska vlada se kljub temu ni odločila za nakup hrane, temveč je to nalogo prepustila zasebnemu podjetništvu. Odločitev je podpiral tudi Peel, ki je svojo intervencijo leto poprej videl kot izjemen in enkraten poseg. 175 Trevelyan je poudaril, da je bila trgovina»paralizirana«zaradi nakupa koruze leto poprej, saj so bili zgubljeni legitimni dobički zasebnih trgovcev. Trgovci so zagrozili s prekinitvijo uvaţanja hrane, če bi vlada ponovno posegla na trg. Zahtevali so uradno zagotovitev in Wood jim jo je tudi dal. Izjema je bil le zahodni del Irske, saj so ljudje v Kerryu, Donegalu, delu zahodnega Corka in na polotoku Dingle ţiveli izključno od krompirja. 176 Tu ni bilo nobene trgovine ali druge moţnosti nakupa hrane, zato je vlada dovolila ustanovitev skladišč s hrano, vendar kasneje, v decembru 1846, v času najhujše lakote, niso niti zaloţili niti odprli teh skladišč. Bili so prepričani, da so za Irsko naredili vse, kar se je dalo, ter odločeni, da ostalo Zdruţeno Kraljestvo ne sme trpeti na račun Irske. 177 Vlada je upala na preprečitev poskoka cen hrane zaradi konkurenčnih trţnih sil. V ljudeh je ostal boleč spomin na velike zasluţke vaških oderuhov, vendar se preprosti ljudje takrat niso zavedali, da sta zaloga in povpraševanje glavna temelja za visoke cene. Zagotovo bi bila situacija na Irskem še slabša brez oderuhov. 178 Le-ti so namreč pokupili vse, kar se je pojavilo na trgu, in nato majhne količine hrane prodajali po visokih cenah. Visoke cene hrane niso bile glavni problem na Irskem. Bolj pereče je bilo pomanjkanje obseţnejših zalog hrane. Evropske drţave so zaradi slabe letine prekosile Veliko Britanijo pri nakupu hrane. 179 Francija, Italija in Belgija so po visokih cenah kupovale hrano tako na mediteranskem trgu kot v ZDA. 180 Trevelyana so opozarjali na premajhne zaloge na trgu, vendar je ta opozorila ignoriral. Šele v drugi polovici septembra 1846 je začel popuščati, vendar je bilo prepozno, saj se je sezona za uvaţanje ameriške koruze zaključevala. Očitno se ni zavedal kakšne razmere vladajo pri izvaţanju ameriške koruze. Le-to začnejo izvaţati šele nekaj mesecev po lomljenju in ličkanju. Tako je bila koruza, Pridelana leta 1845, prodana na evropskem trgu poleti Poleg tega je bila omejena sezona v kateri so ladje plule čez Atlantik. V pozni jeseni in zimi je bila pot čez Atlantik nevarna. Naslednja pošiljka koruze bi lahko prišla v Evropo šele spomladi leta V praksi je to pomenilo, da na zahod Irske v 175 Woodham-Smith, The Great Hunger, Trevelyan, The Irish Crisis, Woodham-Smith, The Great Hunger, O'Grada, The Great Irish Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Trevelyan, The Irish Crisis,

47 septembru niso uvozili nobene zaloge hrane, čeprav bi samo za prvo silo za Westport, Sligo, Killibegs, Limerick in Galway potrebovali ton koruze. Zaradi razmer na trgu pa je vladi uspelo nabaviti le ton koruze. 181 Vlada je ţelela čimbolj odloţiti njihovo odprtje zaradi skoraj praznih skladišč. Po odprtju skladišč bi bilo le-te nemogoče zapreti in zaradi premajhnih zalog hrane bi lahko izbruhnili nemiri. 182 Finančni minister Wood je dal navodila za zavlačevanje z odprtjem skladišč dokler je mogoče,»pod pogojem da ni nobene resne nevarnosti stradanja«183. Trevelyan je novembra dobival poročila o smrtnih primerih zaradi stradanja, vendar to za njega ni bila»resna nevarnost« Preoblikovanje javnih del Komisija, ki je raziskovala razseţnost revščine na Irskem, je ugotovila, da ljudi strada ne glede na letino krompirja. Ta mnoţica je oblikovala jedro revščine in število tega jedra je lahko zmanjšala le smrt. V vsakem mestu ali vasi so obstajale zanemarjene ulice, kjer so se ljudje zbirali, iskali zatočišče in umirali. Kljub naraščanju števila zaposlenih v okviru javnih del je večina najbolj revnih ljudi še naprej stradala in umirala. 185 Javna dela so ponovno uradno odprli v prvih tednih septembra, vendar jih mnogo ni začelo obratovati do oktobra. Do konca tega meseca je bilo zaposlenih , decembra , januarja in marca ljudi. Pribliţno vsak tretji odrasel moški je delal v okviru javnih del. Posledično je bilo 2 milijona ljudi posredno ali neposredno odvisnih od javnih del. 186 Trevelyan je področje pomoči v obliki javnih del občutno reformiral. Večji del finančnega bremena lakote je po novem padel na rame irskih davkoplačevalcev in začel se je stroţji pristop pri politiki pomoči Irski. 187 Irce je ţelel prisiliti v prevzem moralne in finančne odgovornosti za svojo bedo. Tako so bila»leta 1845 javna dela financirana z davkom velikih porot, ki so ga plačevali lastniki zemlje. Po letu 1846 pa so dela financirali z davki iz Zakona 181 Woodham-Smith, The Great Hunger, Trevelyan, The Irish Crisis, Woodham-Smith, The Great Hunger, Prav tam, Prav tam, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Trevelyan, The Irish Crisis,

48 o reveţih, ki so ga plačevali lastniki zemlje«188. Druga pomembna razlika pa je bila višina vladnih prispevkov. Torijska vlada je dala v pomoč enak znesek denarja, kot so ga zbrali v lokalnih skupnostih, po letu 1846 pa vladni prispevki niso presegali 50 odstotkov lokalnih sredstev. Spremenila se je tudi višina plač v okviru javnih del, saj je morala biti niţja kot na lokalni trţni stopnji. Prav tako plača ni bila enaka za vse, ampak so bili delavci plačani na podlagi delovne uspešnosti. 189 Ta ukrep je bil pri delavcih zelo nepriljubljen in nekateri delavci so proti njemu protestirali s prenehanjem dela. V takih primerih je finančno ministrstvo določilo, da so se javna dela ustavila in se ponovno začela potem, ko so se takšni izgredi umirili. 190 Vlada je kmalu ugotovila, da je ocenjevanje delovne uspešnosti velik zalogaj, med drugim tudi zaradi pomanjkanja kadra. Novembra 1846 so se odločili opustiti izvirni načrt o plačevanju na podlagi delovne uspešnosti. 191 Lokalni odbori za pomoč so izgubili pravico do nominiranja ljudi, ki so se potem zaposlili v okviru javnih del. Namesto tega so morali sestaviti seznam kandidatov ter ga nato predati usluţbencem na Odboru za delo, ki so določili, kdo bo dobil delo. Vse odločitve glede delovne sile in drugih aspektov javnih del je moralo potrditi ministrstvo za finance. 192 Vpeljanih je bilo ogromno birokratskih kontrol, saj so hoteli preprečiti zlorabe iz leta poprej. Uvedli so spremembe v pravilih odborov za pomoč in ustanovili novo skupino nadzornih uradnikov. Novi člani so bili podrejeni Osrednjemu odboru. Njegova glavna naloga pa je postala omejitev javnih del na najbolj prizadete ter zagotoviti zmerno količino dela. S širitvijo birokratskega sistema je prihajalo do zamud ter pritoţb o nesposobnosti, razsipnosti in vzvišenosti uradnikov. Uradniki Odbora za javna dela so te obtoţbe zanikali in poudarjali, da plače osebja znašajo le 8 odstotkov vseh stroškov, medtem ko osebje v Dublinu plačuje vlada. 193 Kljub temu so se vse prevare in goljufije iz prejšnjega leta ponovile še v večjem 188 O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter VI. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 189 Prav tam. 190 Trevelyan, The Irish Crisis, Woodham-Smith, The Great Hunger, Trevelyan, The Irish Crisis, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter VI. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 39

49 obsegu. Premoţnejši kmetje so delali v okviru javnih del, delovne karte so bile večkrat kupljene in prodane, lastniki zemlje so hoteli v javna dela spraviti svoje najemnike, pogoste so bile zarote med delavci in nadzorniki itd. 194 Britanska vlada je poskušala omogočiti zasluţek najbolj prizadetim delavcem, saj bi tako lahko kupili hrano od trgovcev. Vlada je upala, da bodo zaradi teh sprememb irski davkoplačevalci dvakrat premislili, preden bodo svoje podloţnike poslali na javna dela, saj se je z večjim številom delavcev v javnih delih večal njihov dolg Uniji. 195 Delavci niso bili navdušeni nad spremembami v sistemu javnih del. Birokratski postopki so povzročili, da so se marsikje dela začela kasneje, kot je bilo načrtovano. Delavci so ponekod postali šibki od lakote, preden so se dela sploh začela. Inţenir zaposlen v okviru javnih del, je delavce opisal takole:»na moji poti od okroţja do okroţja vidim uboge, šibke delavce in vsi se mi zdijo isti ne glede na njihovo starost. Leţijo ob cesti, na kateri so bili zaposleni. Prepozno je, da bi prijaznost imela smisel, vendar delavci kljub temu dajejo umirajoč blagoslov podeljevalcem prepozne pomoči.«196 Zaradi plačevanja plač je nastalo kronično pomanjkanje kovancev in odbori za pomoč niso imeli dovolj kovancev za plače delavcev. Nastale so dolge zamude v plačevanju in nekateri niso dobili plače tudi po več tednov. 197 Plačila so običajno potekala v soboto zvečer, vendar je bil postopek dolgotrajen in se včasih ni končal do polnoči. Ponekod so uradniki lokalnih odborov za pomoč poskušali dati plače iz svojih ţepov. 198 Delo v okviru javnih del je bilo izjemno zahtevno. Vsak delavec je moral delati 12 ur na dan, šest dni v tednu. Veliko delavcev je ţivelo daleč stran od gradbišča, kar je pomenilo, da so morali prehoditi dolgo pot, preden so sploh lahko začeli delati. Delo je bilo naporno in so ga opravljali na prostem. Na začetku si delavci pri javnih delih niso smeli pomagati z ţivalmi, 194 Woodham-Smith, The Great Hunger, Campbell Baroletti, Black Potatoes, Kinelay, A Dead-Dealing Famine, Trevelyan, The Irish Crisis, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter VII. h/14412-h.htm. (pridobljeno 17. novembra 2010). 40

50 vendar se je to hitro izkazalo za nemogoče zaradi»šibkega in izmozganega stanja ljudi«199, saj so nekateri inţenirji poročali o delavcih, ki»komaj dvignejo prgišče materiala«200. Številne delavce so obtoţevali lenobe, vendar je to morda bila posledica nezadovoljive prehrane. 201 Mick Kelly je gradnjo cest v okviru javnih del opisal takole:»delo je trdo, vendar se ljudem zdi poslano od Boga. Na delovnem mestu se zberemo ob šestih zjutraj ne glede na vreme. / / Včasih se zgodi, da so tla, ki smo jih čistili cel dan, drugo jutro poplavljena in moramo zato delati do pasu v vodi.«202 Počasnega ali šibkega so takoj odpustili. Na njegovo delovno mesto je čakalo tudi do sto ljudi. Delavce so kaznovali, če so na delo prišli prepozno ali če so lenarili. Za vsako napako so mu vzeli četrtino dnevne plače. Namesto moţ so prišli delat njihovi otroci in ţene, ko so le-ti zboleli ali umrli. Na začetku so bili delavci plačani do osem penijev na dan, kar je v današnjem denarju pribliţno šestnajst do dvajset centov. 203 Kmalu je bila v okviru javnih del zaposlena takšna masa ljudi, da je bil nadzor skorajda nemogoč. Trevelyan se je pritoţeval nad tem, da so se ljudje nagnetli v strnjeno mnoţico in tako podpirali lenobo drug drugega. Nemogoče je bilo ugotoviti, kdo v resnici opravlja delo in kdo ne. 204 Začele so se pojavljati nepravilnosti. V predelu, kjer so se izvajala javna dela, so začeli postavljati lesene barake, v katerih so prodajali alkohol. Magistrati so mnoţično izdajali dovoljenja za postavitev takih barak. Nadzorniki in uradniki so v teh barakah izplačevali plače ter preko njih uveljavljali tudi svoje finančne interese. V enem primeru je bil krčmar take barake tudi član odbora za pomoč. Pogoj za nominacijo za delo v okviru javnih del je bil, da je nominiran človek potem del zasluţka zapil v njegovi baraki. Zaradi pomanjkanja kovancev je več moţ dobilo skupno plačo, torej je več moţ dobilo en bankovec. Imeli so dve moţnosti: da gredo denar zamenjat v bliţnje mesto, pri čemer bi izgubili en dan dela, ali pa so bankovec šli zamenjat v barako tako, da so nekaj popili. 205 Brez običajnih obrokov krompirja, bogatim z vitaminom C in proteini, so se pri delavcih začele pojavljati bolezni, povezane z nezadostno prehrano: luskavica, marazem (zaradi njega 199 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, Prav tam, Cambell Bartoletti, Black Potatoes, Prav tam, Trevelyan, The Irish Crisis, Woodham-Smith, The Great Hunger,

51 so otroci izgledali stari in usahli, včasih so se zaradi marazma pojavile dodatne dlake na telesu), pelagra, diareja, razdraţenost koţe in vodenica. Ljudje so umirali od lakote, medtem ko so bili polno zaposleni preko javnih del. Npr. neki James Byrne je do smrti delal v okviru javnih del. Po njegovi smrti so opravili obdukcijo njegovega telesa. Vsi njegovi notranji organi so bili zdravi, vendar v njegovem telesu niso našli hrane niti v ţelodcu, niti v kateremkoli delu prebavnega trakta. Umrl je zaradi posledic stradanja. 206 Podobni primeri so se pogosto dogajali in 31. oktobra je glavni poročnik zahteval poročilo o številu ljudi, ki so zaradi posledic stradanja umrli med delom v okviru javnih del, ker ni bilo rednega izplačevanja plač. 207 Zima leta je bila izredno ostra, saj je sneţilo vse do aprila. Najbolj prizadeti tega niso pričakovali in si niso pripravili običajne zaloge šote. Veliko jih ni imelo oblačil, zaradi česar so bili še bolj izpostavljeni mrazu, ko so delali v okviru javnih del. Odbor za delo je predlagal, da bi v izredno slabih vremenskih razmerah delavci dobili polovico plače, čeprav dela tisti dan ne bi opravljali. Trevelyan je ta predlog odobril, vendar so delavci delali tudi v najhujših razmerah, saj je bila dnevna plača ţe tako nizka. 208 Pred veliko lakoto so javna dela sicer res omogočala učinkovito preprečevanje lakot na lokalni ravni, vendar so bila ta dela v veliki večini izvajana v poletnih mesecih. Izvajanje javnih del v»apokaliptičnem kontekstu jeseni in zime pa je bila huda napaka«209. Siliti maso na pol oblečenih in sestradanih ljudi h gradnji cest in razbijanju kamenja v vseh vremenskih razmerah zagotovo ni pomagalo pri zmanjševanju smrtnosti. 210 Dodatno je situacijo poslabšalo slabo razumevanje angleškega jezika Ircev na podeţelju, saj so govorili irsko gelščino. Zlasti na zahodu Irske je nerazumevanje jezika predstavljalo veliko teţavo. 211 Zaposlitev v Odboru za delo ni bila privlačna. Uradniki so garali od sedme ure zjutraj pa vse do dveh, treh zjutraj. Soočati so se morali z»nasprotovanjem, teţavami in ţalitvami s strani kričeče drhali ter z njimi potovati dolge razdalje v vseh vremenskih pogojih«212, da so sploh lahko začeli delati. Mnogi so sluţbo odpovedali, ker niso zdrţali pritiska, nekateri zaradi 206 O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter XII. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 207 Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, O'Grada, Black '47 and Beyond, Prav tam, Woodham-Smith, The Great Hunger, Prav tam,

52 ustrahovanja in nekateri zato, ker v tej sluţbi niso videli prihodnosti. V Odboru za delo so se soočali s kroničnim pomanjkanjem osebja. Primanjkovalo je inţenirjev, ki bi dela vodili, uradnikov, ki bi računali ure delavcem, in uradnikov, ki bi delavcem izplačevali plače. Komisar Griffith, zaposlen v Odboru za delo, je napisal:»nimamo popolnoma nobenih pogojev za zadovoljitev povpraševanja po /.../ inţenirjih. Do konca septembra smo našli samo petnajst moţ, ki bi lahko opravljali to delo. Tudi nadzorni uradniki nas zapuščajo. Dva sta odstopila v Claru, eden v Corku, eden v Waterfordu, z odpovedjo pa prav tako grozijo v Fermanaghuin Leitrimu.«213 Lokalni uradniki v odborih za pomoč so se pri svojem delu opirali na lokalne katoliške duhovnike. Le-ti so imeli na svoje farane močan vpliv in so pomagali pri prepričevanju ljudi, naj kupijo riţeva in ječmenova semena ter plačujejo davke. Duhovniki iz najbolj prizadetih območij so s svojimi pismi in prošnjami bombardirali tisk, uradnike in škofe. Mnogi so jih obtoţevali, da v svojih poročilih pretiravajo o obsegu lakote ter poskušajo na seznam javnih del spraviti vse svoje farane, vendar je bila večina duhovnikov iskrena in je poskušala na sezname spraviti tiste, ki so bili najbolj potrebni pomoči. Njihove zahteve po univerzalnih seznamih se morda zdijo nerazumne, vendar bi to teţko imenovali korupcija. Pravzaprav obstajajo številna poročila o tem, kako so duhovniki med sabo tekmovali v dobrodelnosti in ponekod je tekmovanje med protestantskimi in katoliškimi duhovniki prineslo veliko koristi najbolj lačnim. Obstajajo pa opravičene negativne kritike katoliških škofov, ki so se med lakoto zavili v molk, in nekaterih duhovnikov, ki so v času lakote gradili veličastne cerkve. Kljub temu bi brez truda duhovnikov lakota zagotovo imela še hujše posledice Propadanje sistema pomoči in nastop stradanja ljudi Trevelyana so močno motila zanemarjena polja na Irskem, zlasti»na tistih območjih, kjer so se v največji meri izvajala javna dela«215. Ta področja so bila na zahodu Irske, kjer je bila zemlja slabše kvalitete in odvisnost podnajemnikov od krompirja največja. Ogorčen je bil, ker ljudje niso obdelovali lastnikovih ţitnih polj. Prepričan je bil v dovolj veliko povpraševanje po kmetijskem delu in v moţnost redne zaposlitve. Od lastnikov je pričakoval zagotovitev redne zaposlitve delavcev potem, ko se bodo javna dela ukinila. Potrebe irskega kmetijstva pa 213 Prav tam, O'Grada, Black '47 and Beyond, Williams, Daniel O'Connell, the British Press and the Irish Famine: Killing Remarks,

53 niso bile nikoli tako velike, da bi lahko zaposlile maso delavcev. 216 Vse to se je z lakoto še poslabšalo, saj kmetje niso imeli niti krompirja s katerim so drugače nahranili svoje delavce. Pomanjkanje povpraševanja po delavcih se je dodatno pokazalo oktobra 1846, ko je Odbor za delo kmetom izdal okroţnico, da naj javijo potrebo po delavcih. Nihče ni prijavil potrebe po njih. 217 Trevelyan se bal, da bodo javna dela podrezala ruralno gospodarstvo. Po njegovem mnenju se je vlada znašla pred dilemo:»če ljudje obdrţijo zaposlitev v okviru javnih del, bo zemlja ostala neobdelana. Če pa se javna dela ukinejo, morajo ljudje stradati. / /«218 Trevelyan s temi mislimi ni izraţal svojega namena, temveč je namigoval na neizogibnost boţje volje. S tem je stradanje smatral za nekaj običajnega. Konec januarja 1847 se je vlada odločila ukiniti program javnih del in prenesti odgovornost za vso pomoč v okvir Zakona o reveţih. Zaradi tega je ministrstvo za finance marca 1847 za 20 odstotkov zmanjšalo sredstva, čemur je sledilo še več krčenj sredstev, dokler 15. avgusta 1847 javnih del niso dokončno ukinili. 219 Zlasti uradniki v odborih za pomoč so ostro kritizirali samovoljnost te odločitve, saj so ostali brez sredstev, s katerimi bi ljudem lahko nudili pomoč. Zelo kritičen je bil tudi irski radikalni časopis The Nation in je odločitev opisal kot»smrtonosno absurdnost, ki bo prinesla še več smrti zaradi izstradanja«220. V časopisu so poudarjali ideološko motiviranost te odločitve ter opozarjali, da hočejo irske»ljudi vpeljati na trg, kjer trga sploh ni«. 221 Splošno gledano so javna dela smatrali za neučinkovita, nezadostna in neracionalna. T. i.»ceste lakote«so simbol za poti, ki ne vodijo nikamor in ne izpolnjujejo nobene smiselne funkcije. Sami člani Odbora za delo so kmalu ugotovili, da je glavni problem javnih del to, da so predstavljala edino obliko pomoči. Kmalu se je izkazalo, da»potreba po hrani vse sili v iskanje zaposlitve v javnih delih, vendar ni več dela, kjer bi ljudi lahko zaposlili«222. Tako se je v ospredje»postavilo vprašanje hrane in ne vprašanje povpraševanja po delu«. 223 Pod hudim pritiskom je lokalna organizacija Odborov za pomoč pričela propadati. Konec 216 Prav tam, Woodham-Smith, The Great Hunger, Trevelyan, The Irish Crisis, Williams, Daniel O'Connell, the British Press and the Irish Famine: Killing Remarks, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, O'Grada, The Great Irish Famine, Prav tam,

54 decembra je kapitan Wynne iz zahodnega Clara poročal:»zelo se bojim, da osebje ne bo več zdrţalo. Usluţbenci samo čakajo na primeren izgovor, da lahko dajo odpoved.«224 Zmanjkovalo je denarja za izplačilo plač, saj je bilo število zaposlenih večje, kot so pričakovali. Za primer naj navedemo okroţje Clare, kjer so jim septembra odobrili funtov za javna dela, vendar je bilo 12. januarja zaposlenih oseb in so bila ta sredstva porabljena. V nekaterih krajih so bila sredstva izčrpana še preden so pregledali vse prošnje za delo, ali pa so delavci z deli končali tako hitro, da niso imeli več dela. Preden so se začela nova dela oz. preden so dobili nova sredstva, so bili delavci brezposelni. Kljub temu je število prošenj za delo naraščalo. Konec decembra je večina lokalnih Odborov za pomoč bankrotirala, cene hrane pa so skokovito narasle. 225 Odbor za delo je ponekod predlagal nudenje pomoči v obliki hrane in ne v obliki javnih del. V svojem poročilu vladi je Odbor za delo podrobneje orisal stanje v Skibbereenu.»Glede na popis je v mestu po zadnjih podatkih okoli prebivalcev. Od tega jih več kot polovica ţivi v popolnem pomanjkanju, saj nimajo sredstev za hrano, oblačila ali kurjavo. Imajo le svojo plačo, ki pa je, kot bom dokazal premajhna za preţivetje. Plača znaša osem penijev na dan, cene ţiveţa na trgu pa so sledeče: Koruza 12 penijev za 1/2 kg Pšenica 12 penijev za 1/2 kg Oves 12 penijev za 1/2 kg Ječmen 6 penijev za 1/2 kg Kruh 9 penijev za 1 kg kruha Krompir ga ni za nobeno ceno Iz teh cen postane razvidno, da zaposlen moški s šestimi druţinskimi člani (to je povprečna številka) svoji druţini ne more priskrbeti niti enega zadovoljivega obroka, tudi če ima to srečo, da je zaposlen in je sposoben delati vsak dan, kar pa je v tej ostri sezoni nemogoče. 224 Woodham-Smith, The Great Hunger, Prav tam,

55 Včeraj sem ob zori videl skupino stopetdesetih ljudi, natančneje starejše moške, ţenske in majhne fantke, ki so šli gradit eno izmed cest v bliţini mesta. Zemlja je bila prekrita s snegom in pritiskal je mraz. Ko sem videl, kako slabo so oblečeni, sem človeku ob meni dejal, da je čudeţ, da jih mraz ni pobil, četudi imajo dovolj hrane. Manj kot eno uro kasneje so enega izmed starih moţ, Richarda Cotterja, umirajočega prinesli nazaj in posoditi sem moral voz za njegov prevoz domov. Tekom dneva sem šel pogledat skupino, ki je kopala jarek na cesti Marsh Road in upam, da takšnega prizora v ţivljenju več ne bom videl. Otroci in ţenske so jokali zaradi ostrega mraza, saj v rokah sploh niso mogli drţati orodja, s katerim bi naj delali. Večina jih je dejala, da ta dan še sploh niso jedli, medtem ko so drugi dejali, da bi brez juhe, ki jim jo da odbor, popolnoma stradali. Dejanska vrednost njihovega dela ni mogla preseči dveh penijev na dan in absurdno bi bilo takšne delavce plačevati glede na storilnost. Nisem mogel mimo misli, koliko boljše bi jim bilo v takih vremenskih razmerah nuditi kakšno drugo obliko začasne pomoči na njihovih domovih, kot da ti ljudje ţrtvujejo svoja ţivljenja za izpeljavo klavrnega projekta političnega gospodarstva.«226 Okroţje Skibbereen je kmalu postalo sinonim za irsko lakoto. Poročila o stradanja so se začela pojavljati ţe v septembru, 24. oktobra pa so zaradi posledic stradanja začeli umirati prvi prebivalci. Poleg politike vlade je na vse slabše stanje v okroţju vplivalo tudi sesutje sistema lokalnega odbora za pomoč decembra je vlada dobila uradno pismo o obsegu stradanja v Skibbereenu. Kraj je obiskal tudi uradnik Nicholas Cummnins, ki se je o stanju ţelel prepričati na lastne oči. O grozljivi situaciji v okroţju je pisal vojvodi Wellingtonu in ga prosil, naj o stanju Skibbereena poroča kraljici Viktoriji. Kopijo pisma pa je poslal časopisu The Times, ki ga je objavil 24. decembra »Spoštovani nadvojvoda! Brez opravičila ali uvoda si bom drznil zmotiti Vašo Milost in bom Vaše vzvišeno ime izrabil, da britanski javnosti predstavim sledeče poročilo o tem, kar sem videl v zadnjih treh dneh. Z zahodnim delom okroţja Cork sem zadnjih nekaj let tesno povezan, saj imam tam v lasti nekaj zemlje. Zato sem 226 O'Grada, Black '47 and Beyond, Gray, The Irish Famine, Campbell-Bartoletti, Black Potatoes,

56 ţelel na lastno pest raziskati resnico o obţalovanja vrednih govoricah glede grozljive bede, v katerem se je to območje znašlo. 15. sem se odpravil v Skibbereen. Orisal Vam bom enega izmed krajev, ki sem ga obiskal, kot primer za opis stanja na celotnem obalnem območju. /.../ Zavedal sem se, da bom obiskal kraj, kjer vlada huda lakota, zato sem se oboroţil z največjo moţno količino kruha, ki jo lahko nese 5 moţ. Ob vstopu v bedno vas sem bil presenečen, saj se je le-ta zdela zapuščena. Vstopil sem v nekatere koče, da bi ugotovil razlog za zapuščenost in prizore, ki sem jih videl, ne moreta jezik in pero niti pribliţno opisati. V prvi koči je bilo šest sestradanih in grozljivih okostnjakov, ki so se na prvi pogled zdeli mrtvi. Natlačeni so bili v kotu, leţali so na umazani slami in bili pokriti s pregrinjalom za konja, tako da so njihove noge molile na prosto pod koleni. Z grozo sem se jim pribliţal in po zamolklem stokanju ugotovil, da so vsi ţivi. Vsi so imeli vročino: štirje otroci, ţenska in to, kar je nekoč bil moţ. Nemogoče je opisati vse podrobnosti. Naj samo povem, da me je v nekaj minutah obkroţilo 200 fantomov, ki so bili zaradi lakote ali vročine tako grozljivega videza, da besede ne morejo opisati. Njihovi demonski kriki še zdaj odzvanjajo v mojih ušesih in njihove strašljive podobe so vţgane v moje moţgane. Moje srce boleha ob pripovedovanju, vendar moram nadaljevati. V nasprotnem primeru bi dostojnost prepovedala povedati to, kar sledi. Moja oblačila so bila skorajda strgana iz mene, ko sem se trudil pobegniti iz kuţne gneče. Nekdo me je zgrabil za šal in me prisilil, da sem se obrnil. Zgrabila me je ţenska s pravkar rojenim otrokom v naročju, pokrita z ostanki umazane vreče, kar je bilo edino pokrivalo za njeno telo in otroka. Istega jutra je policija odprla kočo, ki je bila več dni zaprta. Našli so dve zmrznjeni trupli, ki so jih podgane napol pojedle. Kasneje tega dne so videli ţensko z vročino, ki je iz koče vlekla nago truplo svoje dvanajstletne hčere in ga napol pokrila s kamni. V drugi koči, pribliţno 500 metrov oddaljeni od policijske postaje, je zdravnik našel sedem bednikov, ki se več niso mogli premakniti in so bili pokriti s plaščem. Eden izmed njih je bil mrtev ţe več ur, vendar drugi niso zbrali moči, da bi truplo odstranili. /.../«229 Februarja 1847 je časopis Illustrated London News zaposlil Jamesa Mahonya, umetnika iz Corka, da jim je priskrbel slikovno poročilo o razmerah v Skibereenu. Tudi njega je šokiralo stanje v vasi. Narisal je skice, ki jih je nemogoče pozabiti: otroke, ki bosonogi v snegu iščejo 229 Woodham-Smith, The Great Hunger,

57 krompir, ţalujočo druţino, ki hodi za mrliškim vozom, mater, ki prosi za denar za pogreb svojega otroka ipd. Kmalu so o lakoti na Irskem poročali časopisi po vsem svetu. 230 Slika 6: Ženska, ki prosi za denar za krsto svojega otroka 231 Ljudje so v Skibbereenu umirali dnevno. V delavskih hišah je v dobrem mesecu umrlo 197 ljudi in pribliţno sto trupel je bilo najdenih na cestah ali v kočah. Mnogi so za stanje v Skibbereenu krivili dvanajst lastnikov zemlje, ki so iz tega okroţja letno črpali dobiček funtov. Porajalo se je vprašanje, kako lahko nastane takšna beda ob tako visokih dobičkih. Kljub nenehnemu opozarjanju na stanje v Skibbereenu vlada tja ni poslala nobene nujne pomoč v obliki hrane decembra 1846 je vlada končno dovolila odpreti skladišča na zahodu. Trevelyan je pisal Routhu:»Skladišča v zahodni pokrajini naj bodo odslej odprta za prodajo hrane, v kolikor bo ta potekala preudarno in po potrebi.«233 Dodal je tudi, da bo glavni poročnik podvojil znesek, zbran na lokalni ravni. Kljub vsemu pa je obdrţal pravilo, da se mora hrana prodati pet procentov draţje kot po trţni ceni. Routh ga je prosil za ukinitev tega pravila, vendar brez uspeha. Tako so ljudje kljub odprtju skladišč še vedno umirali od lakote Campbell-Bartoletti, Black Potatoes, Gray, The Irish Famine, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter IX. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 233 Woodham-Smith, The Great Hunger, Prav tam,

58 Kljub vsemu so javna dela predstavljala pomembno ločnico med ţivljenjem in smrtjo v zimskih mesecih Ne čudi, da so delavci te ceste poimenovali»ceste obroka«in»kašasti jarki«, plače pa»kraljičino plačilo«, kar je odraţalo njihovo prepričanje, da jih plačuje Anglija. Javna dela so terjala visoko stopnjo vpletenosti lokalnih oblasti, saj so bila na koncu financirana iz lokalnih sredstev. Kljub prizadevanju vlade za nevmešavanje v trţno gospodarstvo pa so javna dela povzročila prav to, saj so ljudi odvrnila od njihovih vsakdanjih del in postavila zgornjo mejo za plače, medtem ko so cene rasle. 235 Javna dela so morda res predstavljala dober okvir pomoči, vendar jim ni uspelo ustvariti dovolj sredstev za preprečitev stradanja. 236 Vlada ni vodila uradnih poročil o smrtnosti v času lakote, vendar je lokalna irska policija ocenila, da je zaradi lakote v zimskih mesecih umrlo ljudi Zaloge hrane in izvoz hrane na Irskem Nova vlada se je morala soočiti z najbolj obširnim pomanjkanjem hrane v zadnjem stoletju, vendar se ni odločila zapreti pristanišč ali prepovedati ţganjekuho iz ţit. To sta namreč bila tradicionalna ukrepa v času pomanjkanja. To je nakazovalo radikalno spremembo uradne politike. 238 Leta 1846 je bila povsod po Evropi slaba letina. Posledično je bilo manj preseţkov za prodajo in večje povpraševanje po obstoječih zalogah. Ukinitev Ţitnih zakonov je drugim evropskim drţavam omogočila nakup angleškega ţita, kar je pomenilo povečanje izvoza iz Anglije v celinsko Evropo. Vlada se ni odločila za uvoz ţita na Irsko, temveč je nabavo in prodajo hrane prepustila zahtevam trga, čeprav marsikje na Irskem trţni sistem sploh ni deloval. Številna pristanišča na zahodu so se v preteklosti ukvarjala z izvaţanjem ţit, vendar niso imela nobenih izkušenj z uvaţanjem ali potrebnih komunikacijskih in distribucijskih omreţij. 239 Dodatno so uvoz ovirali Plovni zakoni, pod katerimi je bilo blago lahko pripeljano v Zdruţeno Kraljestvo zgolj, če ga je pripeljala britanska ladja. Na ta način so ovirali prosto gibanje blaga. Prav tako 235 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, O'Grada, The Great Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, Woodham-Smith, The Great Hunger,

59 so računali tovornino za vso blago, ki je prispelo v Zdruţeno Kraljestvo. Leta 1846 se je po katastrofalni ţetvi tovornina podraţila za trikratno vrednost. 240 Plovni zakoni so bili januarja 1847 ukinjeni do septembra, nakar se je datum podaljšal do marca Po tem ukrepu so na Irsko uvozili več hrane in cene ţivil so začele padati, vendar je bilo takrat za mnoge ţe prepozno. Postali so ţrtve sistema in ironije, saj je politična stranka prostega trga postavila ovire na trg. 242 Krompir je bil glavna prehrana revnih in je leta 1846 masovno propadel, čeprav je predstavljal le 20 odstotkov celotne kmetijske proizvodnje na Irskem. Leta 1847 je bilo na Irskem 2,5 milijona glav goveda, 2,2 milijona ovc in prašičev, čeprav je bil tega leta vpeljan program obširnega klanja ţivine in izvoza mesa. Velike količine izvoţene hrane so nakazovale visoko proizvodnjo hrane na Irskem, vendar so ljudje kljub temu stradali. Iz Irske niso izvaţali le ţit, temveč tudi ostalo hrano. Nadaljeval se je tudi izvoz ţita v drugih oblikah: moka, viski itd. Naslednja tabela prikazuje, koliko hrane je bilo v enem dnevu (20. decembra 1846) izvoţene iz Irske v Liverpool: 240 O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter XII. h/14412-h.htm. (pridobljeno 17. novembra 2010). 241 Trevelyan, The Irish Crisis, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter IX. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 50

60 Ime plovila Tovor Maiden City 209 prašičev 24 vreč ovesa 26 sodov surovega mesa 5 teletov 43 vreč pšenice 5,5 kg slanine 7 ovc 338 vreč ovsene moke 550 sodčkov masla 28 prašičev 56 sodčkov masla 237 sodov masla 47 vrečk krompirja 13,5 litrov svinjske masti 83 škatel jajc in masla 1 sod svetlega piva Erin 13 krav 489 sodčkov masla 137 prašičev 106 ovc St. Patrick 124 krav 100 kg ovsene moke 6 sodov masla 202 prašiča 3 škatle jajc 300 ovc Boiroimhe 153 krav 127 kg ovsene moke 4 sodi svinjske masti 381 ovc 3 sodi svinjske masti 40 prašičev 1 konj Faugh-a-Ballagh- 839 ovc 12 sodov ovsa 85 košar masla Dandalk 101 krav 50 kg ovsene moke 6 škatel jajc 10 škatel perutnine 108 sodčkov masla 23 prašičev 58 košar masla 24 zabojev viskija 2 soda viskija Shamrock 62 glav goveda 60 vrečk ovsa 14 sodčkov jezikov 190 ovc 2 soda šunke 40 prašičev 2 soda slanine 80 sodčkov slanine 14 škatel jajc 650 sodčkov masla Tabela 2: Izvoz hrane iz Irske v Liverpool (20. december 1846) 243 Po celotni Irski je proizvodnja ţit presegala proizvodnjo krompirja, vendar so ţito gojili za plačilo najemnine. Glavni cilj lastnikov zemlje je bil pobrati najemnino ne glede na stisko 243 Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

61 njihovih najemnikov. Ohranilo se je pismo iz leta 1846, v katerem majhen najemnik v Limericku, Simon Dunane, piše lastniku zemlje, da bo lahko najemnino plačal le, če bo prodal pridelek ovsa, vendar bo s tem zaradi propada pridelka krompirja osemčlanska druţina obsojena na stradanje. Lastnik ni imel milosti in Dunane je pridelek prodal, saj se je bal deloţacije. 244 Angleţi so se branili z argumentom, da je drugo leto propada krompirja ustvarilo tako veliko vrzel v pomanjkanju hrane, da bi jo bilo nemogoče zmanjšati četudi ne bi izvaţali ţita. Prav tako so trdili, da je bilo v tistih letih v deţelo več ţita uvoţenega kot izvoţenega. 245 Irci so se proti lakoti poskušali borili tudi na lastno pest. Sprva so poskušali iz gnilih krompirjev ustvariti uţitno hrano in leta 1845 je vlada predlagala nakup posebnih strojev za ta namen, vendar so bili krompirji preveč poškodovani. Brez običajne zaloge krompirja se je med Irci vnel boj za ţivali. Zakol in prodaja prašičev sta bila obseţnejša kot kdajkoli prej. 246 Veliko ljudi je ponoči ropalo in z vse hujšo lakoto je rasla tudi drznost storilcev. V okroţju Westmeath, v osrednjem delu Irske, so moţje počakali, da so lastniki šli spat, nato pa volom odrezali repe. Ponekod so kravam prerezali ţilo na vratu in spustili nekaj krvi v posodo ter nato nazaj zašili vrat. Kri so odnesli domov, kjer so ţene kri pripravile z gobicami ali zeljem, saj je bila kri bogata s proteini in ţelezom ter je sluţila kot nadomestek za meso. 247 Ljudje so jedli hrano, ki je tako zaudarjala, da so morali ob obroku odpreti okna in vrata svojih koč. 248 Razširile so se kraje rac, gosi in ovc. Kmetje so na svojih posestih zaposlili ljudi za varovanje njihove ţivine. Povečala se je raba pasti za ljudi. Iskali so se alternativni viri prehrane. Začeli so jesti ptice, ţabe, podgane, pse, mačke, polţe, koprive, plevel, morsko rastlinje, led in celo travo. Ljudje so zaradi uţivanja slednje umirali z zeleno obarvanimi usti. 249 Številni kmetje so za hrano prodali pohištvo, posteljnino, oblačila, orodje in ribiške mreţe. Po prodaji vsega premoţenja so si denar sposojali od izposojevalcev denarja, ki so za svoje usluge računali tudi od 20 do 50 odstotne obresti. Številni so za pomoč prosili cerkvene in vladne uradnike Prav tam, Jim Donnelly, The Irish Famine. BBC. (pridbobljeno 17. novembra 2010). 246 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes,

62 Kraje in stopnja kriminala sta naraščali vse do leta Večino kriminalnih dejanj so predstavljale manjše, nenasilne kraje hrane in ţivine. Nastajali so izgredi zaradi izvoza hrane in izvedeni so bili napadi na trgovine. Kljub temu je bila večina zločinov majhnih in storjenih iz obupa, ker so ljudje poskušali preţiveti sebe in svoje druţine. Celo duhovniki so svojim faranom dejali, da ni greh hrano ukrasti potem, ko zanjo prosijo in jim jo nočejo dati. Kazni za najmanjše zločine so bile ostre. Dobili so npr. dve leti zaporne kazni, če so ukradli ovco, tri dni, če so hodili po tujem zemljišču itd. Nekatere obsojence so izgnali v Avstralijo, kjer so morali odsluţiti več let teţkega dela kazni. Potem ko so ljudje odsluţili svojo kazen, so se le redko vrnili. 251 V najhujših časih lakote so nekateri namenoma naredili razne zločine, saj so upali na kazensko deportacijo Finančno stanje v Angliji Vsega skupaj so za pomoč Irski porabili 9,5 milijona funtov oz. danes pribliţno 45,5 milijona dolarjev javnega denarja. Nekateri zgodovinarji opozarjajo, da bi se pri kritiziranju angleške pomoči Irski morale upoštevati tedanje gospodarske razmere, torej sovpadanje lakote s slabo ţetvijo po vsej Evropi ter s finančno krizo v Zdruţenem kraljestvu. Pomanjkanje domačih zalog v letih in svetovna gospodarska kriza sta vodila k dvigu cen in deficitu v trgovini, kar je povzročilo odtok surovega zlata iz angleške banke. Ekonomist s Harvarda, Robert Barro, je naredil analizo o vplivih proračunskega primanjkljaja na obrestne mere v Zdruţenem kraljestvu. Analiza je pokazala, da v času vladnega zapravljanja velikih vsot z javnim sposojanjem naraste konkurenca za sredstva med javnim in zasebnim sektorjem, kar poveča sredstva izposoje. Takšno povečanje se je kazalo v vrnitvi vladnih obveznic. Bolj občutljiv barometer gospodarskega pritiska nudi pregled pogostosti sprememb obrestnih mer. Spremembe v obrestnih merah so bile leta 1847 izjemne, vendar niso nastale zaradi sredstev, namenjenih za pomoč Irski. Razlog za ta nihanja je bil propad številnih tveganih naloţb v tistem letu. Pritisk na angleško banko tako pred poletjem 1847 ni bil resen (ko je obrestna mera narasla nad pet odstotkov). Takrat se je javno zapravljanje sredstev za pomoč praktično ustavilo in se še posojila iz let še niso pretvorila v subvencije. 251 Prav tam, O'Neill, The Irish Potato Famine (Minnesota, ABDO Publishing Company, 2009), 9. 53

63 C.N. Ward-Perkins je potrdil majhen vpliv finančne krize na realno gospodarstvo. Njen vpliv so napihnili lobiji s posebnimi interesi. Tako nacionalni prihodek v letih ni mogel pretirano pasti. Temu v prid govori tudi količina uvoţene hrane, uvoz premoga ter domača poraba dokaj luksuznih izdelkov, kot so čaj, sladkor, kava in tobak. Podatki o javni porabi ne kaţejo hude proračunske krize v letu 1847 in kaţejo na majhen vpliv sredstev, danih za pomoč Irski na splošno proračunsko situacijo O'Grada, Black '47 and Beyond,

64 6 ČRNO LETO Bolezni in zdravstvene razmere na Irskem Podhranjenost in bolezni so postali glavni sovraţniki Ircev po letu Človek lahko več mesecev preţivi ob pičli količini hrane. Organizem se namreč na to prilagodi z upočasnitvijo metabolizma in s črpanjem proteinov, vitaminov in mineralov iz svojih tkiv, mišic in kosti. Sprva sestradan človek kriči po hrani, potem pa se moţgani upočasnijo, ker telo črpa svoje rezerve. Ţrtve stradanja so dehidrirane, podhlajene, imajo aritmijo ter razne okuţbe. Sčasoma umrejo zaradi odpovedi srca, ledvic, šoka ali bolezni. Tako je relativno malo ljudi umrlo neposredno zaradi posledic stradanja, saj je nezadostna prehrana omogočila razvoj usodnih bolezni. K temu so znatno prispevali tudi oporečna voda in slabi ţivljenjski pogoji. Ljudje so pojedli vse, kar jim je prišlo pod roke, tudi trupla najdenih ţivali. Velikokrat se je zgodilo, da so psi ob cesti jedli trupla umrlih ljudi, ljudje pa so nato jedli te iste pse, kar je pospešilo širjenje raznih bolezni. 255 Pojavili sta se dve vrsti vročine: tifus, ki so ga zaradi izpuščajev imenovali tudi "črna vročina", in t. i. "rumena vročina", ki jo je spremljala zlatenica. Slednja je bila manj usodna, vendar bolj agresivna v simptomih in večkrat ponavljajoča. Obe vrsti vročine so prenašale uši, ki so se s poslabšanjem higienskih standardov mnoţično mnoţile. Lakota je povzročila padec odpornosti imunskega sistema in ustvarila idealne pogoje za razvoj epidemij, saj je več tisoč ljudi preplavilo javna dela in mesta. Vročina ni terjala le ţivljenj revnih, temveč je ubila mnogo zdravnikov, duhovnikov in uradnikov. Po nekaterih ocenah naj bi za vročino zbolelo milijon in pol ljudi, vsaj četrtina milijona ljudi pa je zaradi vročine umrla. 256 Pogosti bolezni sta bili griţa in kolera. Obe sta zelo boleči ter se širita z muhami in onesnaţeno vodo. Pobili sta ogromno otrok. Pojavile so se še druge zdravstvene teţave, povezane s pomanjkanjem vitaminov in nezadostno prehrano. Ljudem so začeli izpadati zobje 254 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Gray, The Irish Famine,

65 in zatekati sklepi. Vodenična lakota je povzročila močno zatekanje trebuha, medtem ko so roke in noge ostale suhe, temu je kmalu sledila odpoved srca in ledvic. 257 O boleznih je 21. avgusta 1847 svojim otrokom pisal tudi James Predergast»/.../ Zdi se, da dvomite, ali je vaša mati še vedno ţiva. Še vedno je, hvala Bogu. Slabo bi se mi pisalo, če ne bi bilo tako. Ne bom pa zanikal, da je bila tri mesece izredno bolna. Ni bilo veliko upanja za njeno okrevanje, vendar si je zdaj opomogla. Hvala Bogu. Njeno okrevanje je bilo zelo počasno pa tudi jaz sam sem bil enajst tednov nekoliko blazen, nakar sem si, hvala Bogu, opomogel. / / Maurice in njegova druţina še vedno ţivijo na istem kraju, vendar nimajo nobene zaposlitve. John Lynch nima dela. Vsi, Maurice in njegova druţina, so zboleli za vročino, ki se jim je ponovila dva ali trikrat. Vaša mati je poslala Nell Wester, da je skrbela za Maurica, ki je prvi zbolel. Nikoli ji ne bodo mogli poplačati. / /«258 V času lakote so lahko zdravniki le malo pomagali, saj niso poznali zakonitosti prenašanja nalezljivih bolezni in ustreznih zdravil. Predpisana zdravila so prinesla le malo koristi ali pa so ljudem celo škodovala. Naslednje poročilo o zdravljenju z lakoto povezanih bolezni prikaţe jasno sliko tedanjih metod» / / Vino so razdeljevali zastonj in je pokazalo najboljše učinke. Splošna praksa je bila proti puščanju krvi v kakršnikoli obliki, vendar so v nekaterih primerih lokalne natrpanosti ugotovili, da uporaba pijavk ali puščanje krvi v majhnih količinah prinaša pozitivne učinke. Ţivo srebro so uporabljali kot blago dristilo in včasih je skupaj z Doverjevim prahom 259 blagodejno deloval v primerih griţe. Raba opija ni bila splošna, uporabljali so ga samo za lajšanje bruhanja pri rumeni vročini.«260 Časopisi so objavljali ukrepe proti infekciji ob splošno razširjenih izbruhih vročine. Ljudem so naročali naj se umivajo, dezinficirajo svoja stanovanja in kupe gnoja umaknejo stran od vhodnih vrat. Po njihovih navodilih bi naj ljudje nosili topla, udobna oblačila ter zdravo in zmerno jedli. Higienska navodila so Ircem pomenila le malo, saj so vsa svoja oblačila prodali in iste cunje nosili vsak dan. Oslabljeni od lakote so v stanovanje komaj prinesli vodo, kaj 257 Campbell-Bartoletti, Black Potatoes, Barber, The Predergast Letters, Correspondence from Famine-Era Ireland , Doverjev prah je tradicionalno zdravilo proti vročini in prehladu. V moderni medicini se ne uporablja več, vendar so ga uporabljali še v 60-ih letih 20. stoletja. 260 O'Grada, Black '47 and Beyond,

66 šele, da bi umikali kupe gnoja. Vendar so ljudje hitro uvideli hitrost prenosa teh bolezni, zato je tradicionalna irska gostoljubnost izginila. Bolni druţinski člani so morali zapustiti stanovanje in iti na skedenj, kamor so jim potem nastavljali posode z mlekom in juhami. V revnih, natrpanih ulicah mest je bila situacija še slabša. Meščani so pred svojimi vhodnimi vrati našli človeška trupla, ko so zjutraj zapuščali domove. Ponekod niso mogli najti grobarjev, saj so se ljudje bali bolezni. Iz istega razloga je vse bolj izginjala tudi irska pogrebna tradicija 261, saj so bili umrli pokopani brez krst v skupnih grobiščih. 262 Primeri smrti zaradi izstradanja ali bolezni so bili tako pogosti, da so časopisi o njim nehali poročati. 263 Število smrtnih primerov zaradi vročine je naraščalo in britanska vlada se je morala soočiti z epidemijo. Uradniki so opozarjali, da ne morejo več skrbeti za vse večje število bolnih ljudi. Zato je vlada aprila 1847 uzakonila Irski zakon o vročini (Irish Fever Act), po katerem je vlada v obliki subvencij nosila stroške zdravstvene oskrbe, zgradili so nove bolnišnice za bolnike z vročino ali koče poleg delavskih hiš, iz sanitarnih razlogov so z ţvepleno kislino razkuţili stavbe in domove bolnih ljudi ter priskrbeli krste za tiste, ki si jih niso mogli privoščiti. 264 V delavskih hišah so začeli omejevati število sprejetih prosilcev in se tudi drugače trudili izboljšati higienske pogoje. V delavski hiši Killanery na jugozahodu Irske so tako aprila 1847 ugotovili, da je»sedanji poloţaj pralnice v središču delavske hiše izjemno nevaren, saj se iz nje širi smrad še ne opranih oblačil iz ambulante. Zato odbor predlaga 261 Irska pogrebna tradicija je bila izredno bogata z različnimi elementi. Najbolj znan element je bilo bedenje ob umrlem, saj so se tako prepričali, da je umrli res mrtev. Bedenje se je običajno dogajalo na domu umrlega ali pri njegovem bliţnjem sorodniku. Pri bedenju so odprli okno prostora, kjer je leţal mrlič, da je lahko njegova duša zapustila prostor. Nihče ni smel stati med oknom in mrličem, saj je duša morala imeti prosto pot. Po dveh urah so okno zaprli, da se duša umrlega ne bi vrnila nazaj v prostor. Truplo so umili in oblekli v belo. Mrliču so okoli rok ovili roţni venec, okoli vratu pa kriţ. Roţni venec so ob pokojnem zmolili dvakrat dnevno. Na obeh straneh krste, pri glavi in stopalih, so priţgali sveče, ki so gorele, vse dokler je bil pokojni v hiši. Pokojnega niso niti za trenutek pustili samega, temveč so se ob krsti izmenjavali. Vse ure v hiši so ustavili ob tisti uri, ko je pokojni umrl, prekrili vsa ogledala in zagrnili zavese. Del tradicije je prav tako bilo ţensko ţalovanje, pri katerem so se ţenske sorodnice umrlega jokale nad izgubo sorodnika. Pri tem so morale paziti, da niso začele jokati, preden je bilo truplo umito, saj so v tem primeru verjeli, da so zbudile zle duhove. Sicer je smrt ţalosten dogodek, vendar je bilo bedenje le redko resnoben dogodek. Prijatelji in sorodniki umrlega so se zbrali in obujale duhovite spomine na njega. Vedno je bilo veliko hrane in pijače. Bedenje je trajalo nekaj dni, tako da so imeli vsi dovolj časa za slovo od pokojnega. Končalo se je, ko je šest moţ iz hiše odneslo krsto. Krsto so naloţili na mrtvaški voz ter odpeljali v cerkev. Pogrebna maša je običajno trajala 45 minut, pri čemer so duhovniki in domači govorili o doseţkih umrlega. Nato so krsto odnesli na pokopališče. Če so ljudje, ki niso bili del pogrebne procesije, naleteli na pogrebno procesijo, so se v znak spoštovanja ustavili. 262 Campbell-Bartoletti, Black Potatoes, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell-Bartoletti, Black Potatoes,

67 izgradnjo 21 metrov dolge, 4 metre široke in 6 metrov visoke barake, ki bo postala nova pralnica« Jušne kuhinje Konec leta 1846 so javna dela obveljala za neuspešen sistem pomoči. Zaznamovali so jih gromozanski stroški, neučinkovitost, nasilje, korupcije in škandali. Tevelyan je končno spoznal, da je treba Irski nuditi pomoč v drugačni obliki 266 in vlada se je odločila za radikalno spremembo politike pomoči. 267 Za Russella je postalo»trenutno najnujnejše, da ljudje ostanejo ţivi«268 in zato so se zdele»jušne kuhinje najučinkovitejša rešitev«269. Spremembo politike sta podprla tudi Trevelyan in Wood, vendar ne zaradi zgoraj navedenega razloga, temveč v upanju, da bo glavno breme stroškov zdaj padlo na lokalno raven Irske. 270 Novo shemo pomoči je Russell predstavil parlamentu in januarja 1847 so Zakon o reveţih dopolnili s sprejetjem Zakona o začasni pomoči (Temporary Relief Act), ki so ga ljudje imenovali Zakon jušnih kuhinj (Soup Kitchen Act). 271 Parlament je za podporo tega zakona izglasoval funtov. Sredstva pa niso mogla biti sproščena brez privolitve Ministrstva za finance oz. Trevelyana. Večina denarja je bila porabljena za posojila lokalnim odborom za pomoč, ki bi jih naj kasneje vrnili iz lokalnih davkov. Najhuje prizadete unije pa so dobile tako posojila kot tudi subvencije. Kljub ogromnemu številu ljudi, odvisnih od jušnih kuhinj, pa do poletja 1847 vladni denar ni bil porabljen v celoti. Irci so ţeleli ostali denar porabiti za medicinsko pomoč, vendar vlada tega ni dovolila. 272 Cilj novega zakona je bil nuditi pomoč najbolj prizadetim 273 in omogočiti delovnim ljudem delati»na svojih poljih ali poljih večjih kmetov ter tako poskusiti proizvesti hrano za naslednjo ţetev in morda celo dobiti majhne plače, s katerimi bi vzdrţevali svoje druţine« Workhouse Minutes (Killarney), Board of Guardian Minute Books Quinnipiac University. (pridobljeno 17. novembra 2010). 266 Gray, The Irish Famine Woodham-Smith, The Great Hunger, Gray, The Irish Famine, Prav tam, Prav tam, O'Grada, Black '47 and Beyond, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, O'Grada, Black '47 and Beyond, Woodham-Smith, The Great Hunger,

68 Sklenjeno je bilo, da javnih del ne bodo ukinili, dokler ne postane razdeljevanje juh vsesplošno. 275 Zakon je vladi omogočal osnovo za razširitev Zakona o reveţih, ki je jeseni postal glavni vir dajanja pomoči. Za dosego tega cilja je vlada delovala v nasprotju z zakonodajo iz leta 1838 in Irski nudila zunanjo pomoč. Jušne kuhinje in razširjeni Zakon o reveţih bi naj bila financirana iz lokalnih davkov, vendar je vlada v začetku dala posojila. V praksi je to pomenilo, da sta po jeseni 1847 redna in izredna pomoč padli v okvir lokalnih davkov. Zakon je predstavljal dve bistveni spremembi v politiki pomoči. V prvi vrsti je olajšal uvod v neposredno soočanje s stradanjem brez nepotrebnih birokratskih ovir in povečal pritisk na borna lokalna sredstva s prenosom odgovornosti za plačilo pomoči iz nacionalne na lokalno raven. V Angliji je bila vzpostavitev jušnih kuhinj v obdobjih slabih letin tradicionalni odgovor zasebnih dobrodelnih organizacij na lakoto. Leto 1846 ni bilo nobena izjema. 276 Najbolj znana izmed takšnih kuhinj je bila v Leicester Squaru v Londonu, ki jo je vodil Alexis Soyer, znan francoski kuhar. Glavni vilj vlade je bil ustvariti največjo moţno količino uţitne, kuhane hrane z najmanjšimi moţnimi stroški. S tem ciljem v mislih so za glavnega kuharja na Irskem imenovali Soyerja. Dali so mu nalogo skuhati en obrok juhe za vsakega lačnega človeka na dan. Svojim nadrejenim je Soyer zagotavljal, da bo obrok juhe skupaj s prepečencem oz. kruhom dovolj za vzdrţevanje moči zdravega človeka in pričakoval, da ljudje na Irskem ne bodo več umirali od lakote. Soyerjevi recepti za juho so vsebovali malo ali nič mesa in stroški sestavin so bili izredno majhni. Za en funt so lahko skuhali 454 litrov juhe. Računali so, da odrasel človek dobi 450 g hrane. Soyer je vzorec juhe skuhal za eminentne prijatelje, ki so se strinjali o njeni odličnosti. Preden je odšel na Irsko, je objavil svoje recepte za juhe. V The Timesu so se pojavili ugovori na te recepte zaradi premajhnih količin mesa, vendar je Soyer zagovarjal hranljivost in okusnost juhe kljub majhni količini. Vseeno so se nadaljevale kritike, da so te juhe bolj»uboge juhe«kot pa»juhe za uboge«. Nekdo je celo predlagal, naj to juho štirinajst dni jejo njegovi eminentni prijatelji ter potem pričajo o odličnosti in hranljivosti juhe Prav tam, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter XIII. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 59

69 Zdravniki so dvomili v hranljivo vrednost juhe. V njej so manjkale organizmu potrebne sestavine za vzdrţevanje kosti, mišic, kit, krvi, ţivčevja itd. Člani odbora za pomoč so opaţali, da juha dobesedno»steče skozi ljudi«278 in v organizmu ne pusti nobene hranljive snovi. Zdravnik v Skibbereenu je ugotovil, da je juha celo škodljiva za ljudi z griţo. 279 Soyer je svojo vzorčno jušno kuhinjo odprl 5. aprila Kuhinja je pravzaprav bila velik šotor, postavljen ob kraljevih barakah v Dublinu. Otvoritvena slovesnost je bila deleţna velike publicitete in povabljena je bila vsa elita. Gostje so sedeli na klopeh in degustirali juho. Ponovno so jo pohvalili. Najbolj lačni prebivalci Dublina so morali na svojo porcijo juhe počakati še en dan. Poleg cenovne ugodnosti je bil Soyerjev cilj tudi učinkovita in hitra razdelitev hrane. Jušne kuhinje so bile dolge 12 in široke 6 metrov. Postopek razdeljevanja hrane je bil strogo določen. Ljudje so vstopili skozi ozek cikcak hodnik in nato so jih z zvoncem obvestili, kdaj lahko vstopijo v kuhinjo. Nato se je v hodniku zbralo naslednjih sto ljudi. V jedilnici so bile dolge mize s skledami in ţlicami, pritrjenimi na verige. Preden so lahko začeli jesti, so zmolili molitev. Vsak posameznik je dobil porcijo juhe in kruh, ki ga je nato pojedel zunaj. Celoten postopek ni trajal dlje kot šest minut. Soyer je ocenjeval, da bi na način lahko razdelil 5000 porcij dnevno, vendar se je hitro pokazalo, da je ta številka prenizka, saj so od 6. aprila do 11. avgusta v tej kuhinji dnevno skuhali 8750 porcij Campbell-Bartoletti, Black Potatoes, Prav tam, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

70 Slika 7: Jušna kuhinja 281 Učinkovitost in varčnost Soyerjeve kuhinje je navdušila vlado, ki je kuhinjo kupila za potrebe Odbora za pomoč v uniji juţnega Dublina. Zaradi Soyerjevih kuhinj so pričakovali za 50 odstotkov manjše stroške zunanje pomoči. Kljub temu je bilo povpraševanje po juhi tako veliko, da niso mogli zadovoljiti potreb. Ponekod je mnoţica ljudi pred kuhinjami čakala celo noč in skupaj z razdeljevanjem juhe so se vneli pretepi. 282 Medtem so potekale priprave za izvršitev Zakona o začasni pomoči. Zaradi nezadostnosti javnih del so hoteli zakon izvršiti čim prej. Februarja 1847 je bil v Dublinu ustanovljen začasni Odbor za pomoč, katerega predsednik je postal John Burgoyne. Delo odbornikov je nadzorovalo ministrstvo za finance. Po njihovih ocenah naj bi novi zakon postal veljaven v mesecu oz. mesecu in pol. V tem času so izdali računovodskih knjig, pro forma obrazcev in tri milijone jušnih kart. Birokracija je povzročila zaostanke, čeprav bi juhe lahko začeli kuhati ţe 15. marca. V najrevnejših regijah Irske se je pojavil še dodaten problem, saj niso imeli ustrezne infrastrukture in pripomočkov za vzpostavitev jušnih kuhinj. Vladalo je kronično pomanjkanje velikih kotlov. Osrednji odbor za pomoč je organiziral uvoz in razdelitev kotlov po jugu in zahodu drţave, vendar le-ti v te kraje niso dospeli do začetka aprila Gray, The Irish Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

71 Kljub temu je ministrstvo za finance oznanilo zmanjšanje javnih del. V prvem tednu marca so javna dela vlado stala funtov na dan. Trevelyan je odločil 20 odstotno zmanjšanje števila zaposlenih do 20. marca. Do 1. maja so nameravali popolnoma ukiniti javna dela, vendar je bilo to nemogoče zaradi upiranja delavcev. Obdobje med zapiranjem javnih del in pred vzpostavitvijo sistema jušnih kuhinj je bilo zaznamovano z vsesplošnim trpljenjem in visoko stopnjo smrtnosti. Naraščalo je število izgredov, kar je pomenilo večje število vojakov. Kljub temu je bilo do konca junija v okviru javnih del zaposlenih le še ljudi. 284 Veliko ljudi, prej zaposlenih v okviru javnih del, se je spremembi politike upiralo. V prvi vrsti zaradi strahu, da ne bo nudena nobena druga oblika pomoči, v drugi vrsti pa zaradi posledičnega zniţanja statusa. V začetku junija 1847 so dnevno skuhali več kot tri milijone porcij juh, torej so skrbeli za prehrano pribliţno ene tretjine prebivalstva. Jušne kuhinje so zagotovo pomagale zmanjšati število smrti zaradi izstradanja. 15. junija so postavili še zadnjo jušno kuhinjo. 285 Na lokalni ravni so razdeljevanje juh nadzorovali na novo ustanovljeni odbori za pomoč v sodelovanju z ločenim finančnim odborom. V novih odborih za pomoč so sedeli tudi predstavniki obeh verskih skupnosti, da bi si zagotovili visoko lokalno vpletenost ter se izognili poskusom izsiljevanja spreobrnjenja iz katoliške v anglikansko vero in obratno. Finančne odbore je imenoval glavni poročnik, kateremu so bili ti odbori tudi podrejeni. V ţelji po izvedbi dolgoročnega načrta o financiranju celotne pomoči v okviru Zakona o reveţih so novi odbori za pomoč od tedaj naprej delovali v obstoječi administrativni in finančni strukturi Zakona o reveţih. Odbor za zdravje je lokalnim odborom za pomoč svetoval kuhati gosto juho z večjim številom različnih sestavin, vendar veliko odborov teh napotkov ni upoštevalo in so zmanjšali tako kvaliteto kot kvantiteto juh v upanju na zmanjšanje stroškov. Odprtje jušnih kuhinj je bilo ponekod zaradi velikih razlik v kvaliteti juh slabo sprejeto. V Clonmelu so lokalno juho opisali kot»popolnoma neprimerno za človeško hrano«286. Prihajalo je do različnih napadov na jušne kuhinje, nekaj so jih celo uničili. 287 Kljub temu se je hitro pokazalo, da jušne kuhinje nudijo boljšo obliko pomoči tistim najbolj prizadetim kot pa javna dela. Tudi kar se tiče same 284 Gray, The Irish Famine, O'Grada, Black '47 and Beyond, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam,

72 organizacije sistema jušnih kuhinj je bila le-ta učinkovita. 288 K temu so veliko doprinesle nove zaloge hrane od februarja 1847 in začasno zmanjšani uvozni davki. Pomladi so cene ţita končno padle in zasebno podjetništvo je končno delovalo, vendar je bilo za mnoge prepozno. 289 Čeprav so predvidevali, da bodo jušne kuhinje odprte do konca septembra, jih je vlada začela zapirati v avgustu. 15. avgusta je ministrstvo za finance ukazalo zaprtje kuhinj v 55 unijah osrednje in vzhodne Irske. 29. avgusta so zaprli kuhinje v ostalih unijah, z izjemo 26-ih najbolj prizadetih unij, kjer so kuhinje pustili odprte do 30. septembra. Po zaprtju kuhinj je vsa odgovornost za pomoč prešla v okvir Zakona o reveţih, vključno z odplačevanjem posojil za jušne kuhinje. Tako so jeseni 1847 poleg financiranja pomoči morali vrniti še dolg, nabran v času Zakona za začasno pomoč. 290 Splošno gledano so bile jušne kuhinje učinkovito sredstvo pomoči. Bile so ugodne in do poletja 1847 se je splošno zdravje populacije izboljšalo, stopnja smrtnosti pa je padla. Dolgoročno vzdrţevanje populacije z juhami je sicer vprašljivo, kratkoročno pa so jušne kuhinje omogočale neposredno preprečevanje lakote Zasebna dobrodelna dejavnost Pomembna in občasno spregledana je bila količina pomoči, ki so jo v obliki denarja, hrane, oblek itd. za Irsko zbrali v okviru zasebne dobrodelne dejavnosti. Praksa zbiranja denarja v času pomanjkanja hrane je bila sicer razširjena, vendar je v obdobju irske lakote dobrodelna dejavnost zajela večji del sveta kot kdajkoli poprej.»prispevke so zbirali na vseh petih celinah ne glede na narodnost, religijo, kulturo, spol, politične in druţbene razlike.«292 Posledično je mednarodna skupnost v času irske lakote za kratek čas stopila skupaj in hitro pomagala z neprimerljivo velikodušnostjo. Vloga dobrodelne dejavnosti je postala zlasti pomembna po decembru 1846, ko so na notranjem ministrstvu izrazili»prepričanje vlade, da se z vsemi sredstvi, ki so v njihovi moči, ne more pomagati v vseh primerih hudega pomanjkanja in revščine« O'Grada, Black '47 and Beyond, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam,

73 Konec leta 1845 je prvi mednarodni prispevek pomoči prišel iz Kalkute. Zbrali so ga člani britanske vojske, v kateri je sluţilo veliko Ircev. Uspešnost njihovega zbiranje je vodila v ustanovitev Indijskega sklada za pomoč, ki je v samo nekaj tednih zbral skoraj funtov. Denar so nato poslali Odboru za pomoč v Dublinu. Sočasno je bil v Bostonu organiziran odbor za zbiranje pomoči. Na pobudo Društva za preklic Unije v Bostonu je bil ustanovljen dobrodelni sklad s prvo formalno dobrodelno strukturo v ZDA. V nekaj tednih so zbrali dolarjev, vendar so prispevki v začetku leta 1846 upadli zaradi suma o pretiranih poročilih glede obsega lakote. 294 Drugo leto lakote se je dobrodelna dejavnost še povečala. Nastale so številne dobrodelne organizacije z ţeljo po vzpodbujanju in sooblikovanju pomoči. Najuspešnejše med njimi so bile: Generalni osrednji odbor za pomoč na Irskem, Britansko društvo za pomoč na Irskem in Škotskem, Centralni odbor za pomoč Društva prijateljev in Irsko društvo za pomoč. Generalni osrednji odbor za pomoč na Irskem je bil decembra 1846 ustanovljen v Dublinu. Njegov predsednik je bil markiz okroţja Kildare, Augustus FitzGerald, člani pa številni ugledni Irci: Daniel O'Connell, njegov sin John in radikalni nacionalist William Smith O'Brien. Odbor je podpirala Irska banka, ki je za društvo opravljala blagajniške posle. Prispevki so prihajali iz celotnega sveta in v enem letu je odbor izplačal subvencij v višini od 10 do 400 funtov. Svoje aktivnosti je odbor zmanjšal konec leta 1847, ko je na Irskem uspela majhna letina krompirja. 295 Britansko društvo za pomoč na Irskem in Škotskem je bilo ustanovljeno januarja 1847 v Londonu. Ustanovil ga je ţidovski bankir in dobrodelnik Lionel de Rothschild. Člani so bili številni bankirji in poslovneţi, od katerih je vsak prispeval po funtov. Cilj društva je bil nudenje pomoči»velikemu številu trpečih ljudi /.../ ki so izven dosega vlade«296 v obliki»razdelitve hrane, oblačil in goriva, v nobenem primeru pa ni razdeljen denar«297. Društvo je odločilo nameniti šestino zbranega denarja za ljudi v Škotskem višavju. Njihov pristop k soočanju z lakoto je bil organiziran in profesionalen. Poljskega plemiča, sira Paula Edmunda de Strzeleckega, so imenovali za njihovega posrednika na Irskem. Prepričani so bili v njegovo 294 Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Prav tam,

74 nepristranskost pri razdeljevanju pomoči. Zaradi njihovega močnega sodelovanja z vlado so mnogi videli društvo kot podaljšek vladine pomoči. Tekom lakote se je število ideoloških konfliktov med Trevelyanom in Strzeleckim večalo, zlasti glede vprašanja o obsegu pomoči otrokom na zahodu. Trevelyanu se je zdela pomoč otrokom preveč velikodušna. Društvo je s svojim delom končalo poleti 1848 z izčrpanjem svojih virov. Septembra je Stezelecki zapustil Irsko in je za svoje delo zavrnil plačilo. 298 V Angliji se je ustanovilo Damsko društvo za irska oblačila, ki je tesno sodelovalo z Damskim društvom za pomoč oz. s sestrsko organizacijo v Dublinu. Namen slednje je bil zbiranje oblek in denarja za Irsko. Kvekerji so svojo pomoč začeli nuditi novembra V Dublinu in Londonu so na pobudo Jospeha Bewleya 299 ustanovili odbora za pomoč. Pomembno vlogo pri dajanju pomoči je imelo Društvo prijateljev. Le-to se je od drugih podobnih organizacij razlikovalo po svoji osebni vpletenosti v pomoč. Številni angleški in irski kvekerji so potovali na zahod Irske in bili zgroţeni nad tem, kar so videli. Kritični so bili tako do lastnikov v odsotnosti kot tudi do britanske vlade. Njihova poročila so bila protiuteţ člankom v The Timesu in Punchu, 300 ki sta poročila o krizi na Irskem smatrala za pretirana. Za zbiranje sredstev so kvekerji izkoristili mednarodno mreţo Društva prijateljev. Zaradi njihovega visokega ugleda so prispevke dobivali iz različnih verskih skupnosti in narodnosti. 301 Društvo prijateljev je bilo največja organizacija in je Irce zalagala z juho ter ostalo hrano: uvaţali so riţ, ustanavljali jušne kuhinje, razdeljevali oblačila in posteljnino, razdeljevali semena, spodbujali gojenje novih kmetijskih kultur in razvijali ribištvo. 302 Konec leta 1847 so se kvekerji odločili umakniti svojo neposredno pomoč Irski, čeprav so nadaljevali s pošiljanjem semen in pomembnih orodij, npr. lopat in ribiških mreţ. Za ta korak so se odločili zaradi fizične in psihične izčrpanosti svojih članov. Leta 1847 je bila njihova pomoč vitalna za reševanje ţivljenj, zlasti spomladi, ko se je vlada odločila ukiniti javna dela in ni nudila druge oblike pomoči. Prvi so vzpostavili jušne kuhinje. Leta 1849 je britanska 298 Prav tam, Joseph Bewley in njegova druţina so bili trgovci s čajem in kavo, ki so ustanovili znano orientalsko kavarno v Dublinu. V času lakote sta bila Joseph in Jonathan Pim tajnika Osrednjega odbora za pomoč. Čeprav je bilo kvekerjev na Irskem vsega skupaj le 3000, so igrali najpomembnejšo vlogo pri dajanju pomoči, zlasti v obliki jušnih kuhinj. 300 Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Cambell Bartoletti, Black Potatoes,

75 vlada kvekerjem ponudila 100 funtov, če bi ponovno začeli s svojimi operacijami na Irskem, vendar so kvekerji ponudbo zavrnili z opozorilom, da mora vlada sprejeti bolj radikalne ukrepe. Splošno gledano je bilo posredovanje kvekerjev kratko, a uspešno. Osebna cena njihovega truda pa je bila visoka: Jonathan Pim se je zaradi izčrpanosti zgrudil, Joseph Bewley, Jacob Harvey in William Todhunter so umrli iz istega razloga, medtem ko so številni drugi umrli zaradi bolezni, povezanih z lakoto. Pri zbiranju denarja za Irsko je pomembno vlogo igrala tudi Katoliška cerkev, ki sicer ni oblikovala uradnega odbora ali strukture za zbiranje pomoči. Papeţ Pij IX. je Ircem dal finančno pomoč in organiziral tri dneve molitve za lačne Irce. Molitve v italijanščini, nemščini in angleščini so okrepile idejo o potrebi mednarodne pomoči za Irsko. Papeţ je vernike po vsem svetu pozval, naj pomagajo s prispevki. Katoliške cerkve so prispevke iz vsega sveta pošiljale vse do leta Ţelja po pomoči Irski je postala popularna in je privlačila številne vplivne ljudi: kraljico Viktorijo, papeţa, turškega sultana, ruskega carja, ki so dali tudi osebne prispevke. S svojim zgledom so k sodelovanju pritegnili druge. Posledično so prispevki prišli iz različnih in nenavadnih virov, vse od voditeljev drţav, ambasadorjev, londonskih policistov, angleških obsojencev do bivših suţnjev na Karibih. Najbolj izreden mednarodni prispevek pa so dali indijanci iz plemena Choctaw 303 v Ameriki. 304 Za lakoto na Irskem je pleme Choctaw izvedelo od njihovega vladnega agenta Armstronga in so zbrali 170 dolarjev, ki so jih potem posredovali Društvu prijateljev. 305 Tudi v Angliji je potekalo obširno zbiranje prispevkov. Vpletenost anglikanske Cerkve je postala formalna s kraljičinim pismom januarja 1847, v katerem je pozvala k zbiranju 303 Indijansko pleme Choctaw je sprva ţivelo v jugovzhodnem delu Zdruţenih drţav (Mississippi, Florida, Alabama in Louisiana). V 16. stoletju so na njih prvič naleteli španski konkvistadorji. V 19. stoletju je bilo pleme eno izmed petih indijanskih plemen, ki so sprejela številne kulturne in tehnološke doseţke svojih evropsko-ameriških sosedov. Pleme Choctaw in ZDA sta sklenila devet dogovorov. Zadnji trije dogovori so bili namenjeni izkoreninjenju plemena Choctaw zahodno od reke Mississippi. Ameriški predsednik Andrew Jackson je na podlagi izgona plemena Choctaw naredil model za nadaljnjo preganjanje ameriških avtohtonih prebivalcev, saj so si ZDA ţelele razširiti teritorij za prihod novih evropskih kolonistov. Pleme Choctaw se je leta 1831 preselilo v Oklahomo, vendar je pri tej selitvi umrlo tolikšno število indijancev, da je ta izgon znan kot "Pot solza". V 1830-ih letih so se pripadniki plemena Choctaw začeli udejstvovati v ameriškem kongresu. V drţavljanski vojni se je pleme postavilo na federativno stran, po njej pa poniknilo v pozabo. V prvi in drugi svetovni vojni so jezik plemena Choctaw uporabili za šifriran jezik v medsebojni komunikaciji. Danes si pleme Choctaw prizadeva za obuditev nekdanje indijanske kulture in se udejstvuje v ameriški politiki. 304 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes,

76 prispevkov za Škotsko in Irsko. Zbrali so funtov. 306 Kraljica je drugo pismo izdala oktobra istega leta, vendar je bilo takrat javno mnenje proti pomoči Irski, zato so zbrali le funtov. 307 V prvih mesecih leta 1847 so posamezna mesta v Angliji ustanovila odbore za pomoč Irski. Največ sta zbrala Manchester in Salford (skoraj 8000 funtov), večje vsote pa so prispevali tudi Newcastle, Gateshead, Hull, Birmingham, Leeds, Huddersfiled, Wolverhampton in York. Prispevke so dali tudi člani britanskega tiska: Observer, Morning Herald in Daily News. Najbolj presenetljiv pa je bil prispevek zaposlenih na Punchu, ki so vsega skupaj darovali 50 funtov. 308 Najbolj uspešno in največje zbiranje prispevkov pa je potekalo v ZDA, kjer so skozi ustaljene kanale prispevali vsaj milijon dolarjev. Do novembra 1846 so se tragične zgodbe o stradanju začele pojavljati v časopisih in zasebnih pismih sorodnikov in prijateljev na Irskem. Društvo prijateljev iz Dublina je konec leta 1846 izdalo okroţnico, ki je prestavljalo osnovo za zbiranje prispevkov nekvekerjev v Severni Ameriki. V New Yorku je stiska na Irskem postala močnejša od tradicionalne sovraţnosti do Ircev in katolikov. V Tammany Hallu v New Yorku so zbrali 800 dolarjev. Tudi časopis Tribune je prebivalce New Yorka spodbujal k dajanju prispevkov. Ministrski predsednik Russell se je prebivalcem ZDA osebno zahvalil za njihovo radodarnost ter dovolil ukinitev uvoznih dajatev za dobrodelno blago, uvoţeno iz ZDA. Kljub temu se Anglija sama ni čutila dolţna storiti več. Pravzaprav se je vlada nemalokrat zanašala na zasebno dobrodelno dejavnost. Do februarja 1847 so mesta New York, Baltimore in Philadelphia zbrala več kot milijon dolarjev. ZDA so bogatele zaradi povečane trgovine z Evropo, kar je bila posledica slabe letine na stari celini. Amerika je namreč imela dobro letino in preseţke v pridelkih. 309 Zato so predlagali, da ZDA izkoristijo to priloţnost ter povečajo izvoz koruze, ki je niso potrebovali samo na Irskem, temveč tudi na Nizozemskem, Madţarskem, v Angliji, Nemčiji in Belgiji, zato je Splošni irski odbor za pomoč v New Yorku objavil nagovor, v katerem je zapisal:»tragedije na Irskem so neposredni vzrok za naše naraščajoče bogastvo. Naši sodrţavljani, v večini iz agrikulturnega in trgovskega razreda sluţijo velike dobičke. 306 O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter XV. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 307 Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger,

77 Kar je smrt za Irsko, je vse večja sreča za Ameriko in mi se redimo na račun stradanja drugih ljudi.«310 V Washingtonu so 9. februarja 1847 organizirali sestanek, ki ga je vodil podpredsednik ZDA George M. Dallas. Udeleţili so se ga številni bogati in vplivni Američani. Na sestanku so prebirali pisma Ircev in se strinjali, da bodo pomagali. Oblikovali so odbor, v katerem so bili predstavniki vsake drţave. Isti mesec so v Kentuckyu predlagali, da bi zvezna vlada Irski in Škotski namenila dolarjev pomoči, vendar je predsednik Polk takšno gesto označil za neustavno, četudi je bil osebno naklonjen k taki potezi. 311 Nekaj dni kasneje pa je kongres pokazal svojo ţeljo za pomoč, saj je odgovoril na prošnjo Odbora za pomoč v Bostonu in kljub vojnemu stanju z Mehiko dovolil, da se vojni ladji Jamestown in Macedonian uporabljata za dostavo dobrodelnega blaga na Irskem in Škotskem marca 1847 so začeli nalagati hrano na Jamestown, ki je 28. marca zapustil Massachusetts. Ladjo so upravljali prostovoljci, ki so spali v visečih mreţah na palubi in s tem omogočili več prostora za hrano. Ladijski kapitan je bil R. B. Forbes. Petnajst dni kasneje je Jamestown prispel v Cork. Tam jih je pozdravil William Rathbone, ki je nato nadzoroval razdelitev pomoči. Le teden kasneje je ladja ţe plula nazaj proti Ameriki. 313 Poleti 1847 so bile napovedi za letino ugodne in na poljih ni bilo znakov gnilobe, vendar pa je bila letina majhna, kar je spremljala gospodarska recesija v Angliji in na Irskem. Britanska vlada je izrabila odsotnost gnilobe in razglasila konec lakote, čeprav je bilo dejansko stanje daleč od tega. Kljub temu je ta vest vplivala na padec dobrodelnih prispevkov. Gniloba se je ponovno pojavila v letih 1848 in 1849, a Irci niso več dobili pomoči preko oceana Demografija velike lakote na Irskem V mnogih pogledih je lakota na Irskem izredno dobro dokumentirana, kar pa ne drţi za evidenco smrtnosti v tem obdobju. Dandanes ocenjujejo, da je v irski lakoti umrlo okoli milijon ljudi. V to oceno pa ni vključenih nekaj deset tisoč izseljencev, ki so po poti ali na 310 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, Gray, The Irish Hunger, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter XV. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 314 Campbell Bartoletti, Black Potatoes,

78 cilju umrli zaradi vzrokov, povezanih z lakoto, in tisti, ki so umrli zaradi istih vzrokov po letu Ta ocena pa vključuje ljudi, ki so zboleli za kolero in bi umrli ne glede na lakoto. Pred in med lakoto na Irskem ni bilo sistema civilnega registra rojstev in smrti. Ţupnijski registri katoliške cerkve pa so le redko vsebovali potrebne podatke. Prav tako je bila njihova celovitost v najbolj prizadetih območjih vprašljiva. Kljub temu so se ohranili trije bogati ţupnijski registri iz okroţja Offaly, ki nakazujejo, da je povprečna smrtnost v letih odstotkov višja kot v letih Podatki prav tako nakazujejo, da je število rojstev padlo za tretjino, porok pa za polovico. Podrobno je podatke o smrtnosti v šestih ţupnijah Corka zbiral tudi inšpektor v javnih delih, J. J. Marshall. Ugotovil je, da je v populaciji ljudi od septembra 1846 do septembra 1847 umrlo ljudi, kar je pomenilo več kot desetina prebivalstva, vendar pa so takšni podatki premajhni za ugotavljanje števila smrti na celotnem otoku. Ocene o številu smrti tako temeljijo na poročilih o popisu prebivalstva , ocenah o rasti prebivalstva do leta 1846 in mreţi migracijskem saldu po tem letu. Ostanek od tega je smrtnost O'Grada, Black '47 and Beyond,

79 7 ZADNJA LETA LAKOTE Upanje za gospodarsko okrevanje in stabilnost je bilo leta 1847 hitro izgubljeno, saj je bila letina slaba zaradi pomanjkanja semen in javnih del prejšnje leto. Britansko gospodarstvo je prav tako doletela kriza in splošno mnenje srednjega razreda v Angliji je ostro nasprotovalo dajanju dodatne pomoči Irski. Naraslo je število agrarnega kriminala in ubitih je bilo nekaj irskih lastnikov. Julija 1848 je prišlo do majhne in neuspešne vstaje Mladih Ircev, kar so Angleţi smatrali za potrditev irske nehvaleţnosti. Istega leta so stradanje in bolezni še vedno uničevali celotne skupnosti na Irskem, naraščala so nasprotja med lastniki in najemniki ter razlike med vzhodom in zahodom Irske. 7.1 Kriza Zakona o revežih Maja leta 1847 sta umrla O'Connell in Lord Lieutenant (glavni poročnik) Bessborough. Slednjega je nasledil grof Clarendon, George W. F. Villiers 316. Prepričan je bil, da je glavni problem Ircev njihova odvisnost od pomoči drugih. To navado je ţelel iztrebiti s pomočjo amandmaja Zakona o reveţih. Njegova splošna ugotovitev ob nastopu funkcije je bila, da je drţava mirna in je najhujša lakota minila. Posledično je pričakoval upiranje pri pobiranju davkov za financiranje Zakona o reveţih ter opozoril Wooda na potrebo po trdi politiki pri pobiranju davkov, saj:»bo v drţavi skrita velika količina denarja, ker je kmetom kazalo dobro in imajo nenavadno visoke cene za ţivino in koruzo; na številni področjih so najemnine redno plačane in se velika količina srebra poslanega za plačilo na javnih delih, ni nikoli ponovno pojavila«317. Kljub temu je bil Clarendon zaskrbljen zaradi zaprtja jušnih kuhinj in finančne situacije v številni unijah, na kar je opozoril tudi vlado, vendar se le-ta ni ţelela oddaljevati od novo začrtanega Zakona o reveţih. Splošne volitve leta 1847 so namreč pokazale splošno 316 George William Frederick Villiers ( ) 4. grof Clarendon je bil Lord Lieutenant (glavni poročnik) na Irskem od leta 1847 do Trudil se je omiliti nered in bedo v času velike lakote. Kot zagovornik svobodnega trga je za seboj pustil sledi napredka. Njegovo sluţbovanje je pohvalila tudi kraljica. Pomladi 1849 je postal vitez Garterja. 317 Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

80 nezadovoljstvo angleškega srednjega razreda zaradi politike na Irskem. Zahtevali so poceni vlado in Irska je bila prvo področje za zmanjševanje stroškov. 318 Oktobra 1847 je Trevelyan poslal pismo The Timesu, v katerem je opisal program pomoči za prihodnje leto. Glavna napoved njegove politike je bil premik»od neproduktivne, barbarske, izolirane pridelave krompirja do pridelave ţita, ki osvobaja industrijo ter zbliţa delodajalce in delojemalce v odnose za skupno korist«319, vendar pa je za takšne spremembe potreben»kapital in nov razred ljudi«320. Njegov cilj je bil umakniti pridelovalce krompirja iz zemlje skupaj z nekaterimi irskimi lastniki, ki jih je videl kot oviro pri modernizaciji. Najmočnejše orodje za preoblikovanje irskega kmetijska je bil preoblikovan Zakon o reveţih, saj so lokalne skupnosti same krile svoje stroške, lastniki pa so bili prisiljeni nositi finančno odgovornost za svoja posestva. 321 Upali so, da bodo lastniki brez kapitala ali interesa prodali svojo zemljo. Leta 1849 so sprejeli Zakon o zadolţenih posestih, ki je olajšal proces prodaje in odstranil šibkejše lastnike iz zemlje. 322 Junija 1847 so sprejeli Zakon o podaljšanju (Extension Act), na podlagi katerega so po jeseni 1847 vso pomoč dali v okvir Zakona o reveţih, torej so Irci postali odvisni zgolj od lastnih sredstev. Do leta 1845 je bilo prosilcev v delavskih hišah malo, kar pa se je spremenilo po pojavu gnilobe. Potreba po pomoči je naraščala, ljudje so postajali vedno bolj šibki in vse več je bilo deloţacij. Najbolj prizadeti niso potrebovali samo hrane temveč tudi zatočišče in zdravstveno oskrbo. Do konca leta 1846 so bile delavske hiše polne, številne unije pa zadolţene. Do leta 1847 je bila administracija Zakona o reveţih v krizi. Kljub temu se je vlada sklicevala na njega in ni dale nobene druge pomoči. Številne delavske hiše so morale najeti zunanjo pomoč, da je mehanizem Zakona o reveţih lahko začel delovati. Posledično so se povečali davki. Največje breme dolga je padlo na tista področja, kjer je bilo najmanj finančnih resursov. Veliko unij ni imelo nobenih finančnih rezerv, zato so 22 unij razglasili za 318 Prav tam, Prav tam, Prav tam, Prav tam, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter XIII. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 71

81 izredno prizadete, čeprav je bilo v realnosti takih unij vsaj dvakrat toliko. Tem unijam so v prihodnjem letu obljubili zunanjo finančno pomoč. 323 Glavna sprememba v novem zakonu je bila moţnost zunanje pomoči, ki je bila z zakonodajo leta 1838 prepovedana. Odobritev zunanje pomoči pa je bila podvrţena ostremu nadzoru in številnim pogojem. Prav tako je bila zunanja pomoč dana le, če so jo odobrili komisarji, zaposleni v okviru Zakona o reveţih. Le-ti pa so bili podrejeni Trevelyanu. Odgovornost za imenovanje uradnikov za izvajanje Zakona o revščini je od komisariata na Irskem vse bolj prehajala v roke ministrstva za notranje zadeve. Čeprav je bila v Dublinu ustanovljena ločena administrativna struktura za izvajanje Zakona o reveţih, ki jo je vodil Edward Twisleton, je bila v resnici vsa moč prestavljena v London. Najbolj kontroverzen del novega Razširjenega zakona pa je bila klavzula o četrtini akra oz.»klavzula Gregory«. 324 William Gregory je bil član parlamenta za Dublin in lastnik zemlje v okroţju Galway ter je vpeljal zgoraj omenjeno klavzulo, ki ni dovoljevala dajanja pomoči tistim, ki so imeli več kot 10 arov zemlje. Klavzula je postala močno orodje za lastnike, ki so se ţeleli znebiti majhnih najemnikov, kar je vodilo k številnim deloţacijam. Za majhne najemnike je to pomenilo tudi soočenje s situacijo, v kateri so v zameno za streho nad glavo morali stradati, čemur so se v prejšnjih dveh letih pomanjkanja izognili. Posledično na ta način iz zemlje niso odstranili samo tistih, ki so se prej ukvarjali s pridelovanjem krompirja, temveč tudi majhne kmete. Na Irskem je bilo mnenje glede te klavzule deljeno. Številni lastniki so jo videli kot zaščito znotraj sistema, kjer najemnine niso bile plačane, davki pa so bili visoki. Drugi so jo smatrali kot grobo kazen, vendar je proti njej glasovalo le devet članov parlamenta. Klavzula je prav tako določala neupravičenost do pomoči druţinskim članom, če je kdorkoli v druţini imel več kot 10 arov zemlje. 325 V Angliji so zaradi zunanje pomoči za Irsko upali na spremembe v angleških delavskih hišah, saj je bilo vse več irskih prosilcev. Irci so mnoţično prihajali v večja angleška pristanišča. Uradniki, dodeljeni za izvajanje Zakona o reveţih v Glasgowu in Liverpoolu, so prosili, naj urejanje tega problema prevzame osrednja vlada, vendar so njihove prošnje zavrnili. Številni 323 Gray, The Irish Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, O'Rourke, The History of the Great Irish Famine of 1847, with Notices of Earlier Irish Famines. (third edition.) (Dublin: James Duffy and Co. 1902), Chapter X. h/14412-h.htm (pridobljeno 17. novembra 2010). 72

82 uradniki so se zato začeli sklicevati na nedavno sprejet Naselitveni zakon, ki je določal upravičenost do pomoči le tistim, ki so na določenem območju naseljeni več kot pet let. V Cardiffu v Walesu so celo ustanovili odbor, ki je irske prosilce vračal nazaj domov, zato so nekateri kapitani začeli Irce odlagati nekaj kilometrov stran od pristanišča, kjer so Irci izgubljali svoja ţivljenja v ţivem pesku. V upanju na preprečitev nadaljnjega odlaganja Ircev so oblasti razpisale 10 funtov nagrade za vsakršno informacijo o nezakonitem odlaganju Ircev. Vlada je ţelela preprečiti, da bi irski prosilci postali breme angleških davkoplačevalcev. Zakon o reveţih je moral vstopiti v veljavo, čeprav so mnogi opozarjali, da je njegovo izvajanje v takih razmerah nemogoče. Celo idejni vodja Zakona o reveţih, George Nicholls, je opozarjal, da»če zemlja ni več produktivna, iz nje ni mogoče črpati osnovnih sredstev za pomoč in Zakon o reveţih ne more delovati«326. Kljub temu je vlada odločila, da bo po letu 1847 pomoč Irski dana zgolj v okviru Zakona o reveţih. 327 V delavskih hišah na Irskem je bilo stanje alarmantno. Do aprila 1847 so bile delavske hiše povsod po drţavi natrpane. S prenatrpanostjo se je pospešil prenos infekcijskih bolezni in posledično je v delavskih hišah narasla smrtnost. Ponekod je bilo bolnih 90 odstotkov prosilcev, na teden pa je umrlo kar 10 odstotkov prosilcev, kar je vodilo v začasno zaprtje delavskih hiš. 328 V vseh delavskih hišah so se soočali s pomanjkanjem postelj, oblačil in zdravil. Oblačila umrlih so naprej ponosili ţivi prosilci. Soočali so se z vsesplošnim pomanjkanjem krst. 329 V ţelji po zmanjšanju števila prosilcev je vlada poostrila kriterije za vstop v delavsko hišo. Tako so bili npr. izločeni tisti, ki so imeli v lastni 10 arov zemlje, iz delavskih hiš pa so izgnali bolne in njihovo mesto so zasedli krepkejši prosilci, ki so prestali test za vstop v delavsko hišo. V času največje krize so delavske hiše zaprle svoja vrata, saj ni bilo sredstev in so zdravstveni uradniki opozarjali, da bi bilo sprejetje večih prosilcev usodno. Sočasno so delavske hiše začele varčevati. Mleko je nadomestil melasin sirup in zdravstveni uradniki so opozarjali, da tekoča prehrana prosilcev ne bo zniţala števila obolelih in da prosilci potrebujejo bogatejšo prehrano. 330 Situacija v delavskih hišah je onemogočala, da bi le-te postale centri pomoči. Stroški odprtja in obratovalni stroški delavske hiše so bili kriti z 326 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, O'Grada, Black '47 and Beyond, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, O'Grada, Black '47 and Beyond,

83 davki v okviru Zakona o revščini, torej na lokalni ravni. Te davke pa je bilo nemogoče pobrati, saj ljudje niso imeli ničesar več. 331 Zakon o reveţih ni mogel uresničiti zahteve po pomoči in po zatočišču, saj zato ni bilo niti finančne niti administrativne podlage. Poleti 1848 je zunanjo pomoč prejemalo ljudi. Korespondenca lokalnih uradnikov za pomoč s komisarji osrednjega odbora za pomoč je bila polna poročil o umirajočih zaradi bolezni, stradanja in pomanjkanja zatočišč. Ostra zima je trpljenje samo povečala. V takih razmerah so številni skrbniki postali grešni kozli za neuspeh sistema. V letih so ukinili 39 Odborov s skrbniki. 332 Večina izmed njih je bila vesela, da so se rešili bremena. Nadomestili so jih plačani uradniki in kmalu so se srečali s podobnimi teţavami kot njihovi predhodniki: nezmoţnost pobiranja davkov, nezadostnost delavskih hiš, pomanjkanje krst, visoko število bolnih ali šibkih prosilcev ter nezadostna količina oblačil, postelj, hrane in zdravil. Problem so bili tudi otroci, ki so predstavljali kar 40 odstotkov vseh prosilcev v delavskih hišah in za katere ni bilo upanja za hitro zapustitev delavskih hiš. Ponekod je bilo teţko najti poštene in odgovorne uradnike za delavske hiše, saj je bilo delo slabo plačano in je obstajala velika moţnost bolezni. 333 O tem priča tudi zapisnik iz unije Killarney, datiran s 14. novembrom, v katerem je zapisano, da so za učiteljico v delavski hiši najeli gospodično Donaghue, čeprav za to delovno mesto ni bila dovolj stara. 334 Trpljenje ljudi je bilo primerljivo s trpljenjem iz prejšnjih let. Ljudje so umirali zaradi izstradanja in nekateri so se bali vstaje, vendar pa so bili ti strahovi brez podlage, saj so bili ljudje prešibki. Vstaja Mladih Ircev leta 1848 se je zgodila brez vedenja in podpore večine prebivalstva. 335 Pravzaprav so se ljudje 29. julija 1848 v Ballingarryu zbrali zato, ker so mislili da bo Smith O'Brien delil hrano in ko je le-ta razglasil vojno, so se ljudje enostavno razgubili. Vstaja se je končala s spopadom med pribliţno stotimi slabo oboroţenimi uporniki in delom policije, ki je upor hitro zadušila. 336 Vse slabše razmere unij so vse bolj skrbele uradnike v Dublinu. Največji problem je predstavljalo pomanjkanje denarja in nezmoţnost učinkovitega pobiranja davkov. Vlada je 331 Woodham-Smith, The Great Hunger, Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Workhouse Minutes (Killarney), Board of Guardian Minute Books Quinnipiac University. (pridobljeno 17. novembra 2010). 335 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Gray, The Irish Famine,

84 bila prepričana, da je na Irskem dovolj denarja, zato je pobiralcem davka pri njihovem delu v pomoč ponudila vojsko in policijsko spremstvo. Uradniki v Dublinu pa so se zavedali, da se Irska ni sposobna podpirati sama. Razkol med dojemanjem lakote v Londonu in Dublinu se je povečal. V Londonu je bilo dojemanje pogojeno z ideologijo in financami, v Dublinu pa s praktičnimi in humanitarnimi elementi. Celo Clarendon je hitro uvidel nesposobnost Irske za pobranje davkov in potrebo po dodatnih koncesijah, zato je pisal Russellu:»Prosim vas samo eno: da začnete čim hitreje in čimbolj resno razmišljati o dejstvu, da ne glede na jezo ljudi in britanskega parlamenta, ne glede na stanje v trgovini in zadolţenosti, Irska ne sme biti prepuščena svojim lastnim virom, saj so le-ti očitno nezadostni.«337 Clarendonova opozorila so se hitro izkazala za upravičena, saj je v nekaj mesecih bankrotiralo več unij, nezmoţnih dajanja pomoči. Tudi Twisleton, glavni komisar Zakona o reveţih, je opozarjal na potrebo po zunanji finančni pomoči, ki pa je Trevelyan ni hotel dati, dokler niso bili plačani davki. Poleti 1848 so ljudje mnoţično umirali, Trevelyan pa je zato obtoţil uradnike, češ da so razsipno zapravili denar. V finančnem smislu je bila sprememba Zakona o reveţih po letu 1847 uspešna, saj je prispevek vlade padel na funtov v osemnajstih mesecih. V človeškem smislu pa je bila katastrofalen, saj je povzročila hudo trpljenje zaradi lakote in bolezni, kar pa sta še dodatno poslabšali beda in brezdomnost. 338 Illustared London News je o vplivih Zakona o reveţih 15. decembra 1849 poročal:»sedanje stanje Ircev je brez dvoma povzročila nepoučena in nemoralna zakonodaja. Enoletno uničenje krompirjevega pridelka je res bila velika katastrofa, vendar Ircev ni pogubilo le to, saj so jih hranili drţavni davki in svetovna dobrodelnost. Tako je napačna teorija pod krinko političnega gospodarstva. /.../ lastnike zemlje in zakonodajo vodila v prepričanje, da je to ugodna priloţnost za spremembo posesti in kultiviranje zemlje, za premik od krompirja k ţitu. Ko je bilo potrebnih več hrane, več kultiviranja, več dela za preţivetje Ircev, so zakonodaja in lastniki vpeljali sorte, ki so pri kultiviranju zahtevale manj rok in so spremenile krompirjeve vrtove, ki so hranili veliko količino ljudi, v pašnike za ţivino, kar je hranilo minimalno število ljudi. Zakon o reveţih, ki bi naj prinesel pomoč ljudem in predstavljal njihovo rešitev, je pravzaprav bil oroţje za njihovo uničenje. /.../ Zakon 337 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam,

85 je prav tako predstavljal osnovo za deloţacijo ljudi ter posledično dovolil in spodbujal zakonodajo njihovega iztrebljanja.« Množične deložacije Ircev Od jeseni 1847 so iz davkov, pobranih v okviru Zakona o reveţih, financirali pomoč in odplačevali posojila za prejšnje sisteme pomoči. To je povzročilo velik skok v višini davkov in obremenilo lastnike zemlje z velikim številom podnajemnikov. Lastniki so začeli s preganjanjem podnajemnikov. 340 Naraslo je število deloţacij in prodaj posesti. Med leti 1849 in 1854 so uradno in dokončno deloţirali oseb. V to število pa niso vključeni tisti, ki so svoja posestva predali prostovoljno v zameno za vstop v delavsko hišo. Odnos lastnikov do deloţacije je bil različen. Številni so verjeli, da zaradi novega sistema obdavčenja v kombinaciji z veliki najemniškimi površinami nimajo druge izbire, kot da»očistijo«svoja posestva, saj so bili pod pritiskom, da»deloţirajo ali pa so deloţirani«. 341 Manjše število lastnikov pa se kljub močno zmanjšanim prihodkom ni odločilo za deloţacije. Nekateri so deloţacije kombinirali z emigracijo. Tako je npr. posestnik Lansdowne financiral program emigracije, saj je izračunal, da je to cenejša alternativa, kot da bi njegovi najemniki postali breme Zakona o revščini. Njegova shema emigracije je bila dobro organizirana in večina njegovih najemnikov je varno prispela na cilj. Večina posestniške elite je videla emigracijo ljudi kot priloţnost za»čiščenje«svoje posesti brez strahu pred uporom. Lakota je prinesla priloţnost za red in disciplino pri urejanju njihovih posesti. 342 Vendar je ta tip emigracije potekal brez kakršnihkoli predpisov, kar so nekateri lastniki izkoristili, čeprav so jih komisarji za emigracijo opozorili, da bi ob pristanku njihovi najemniki morali imeti vsaj manjšo vsoto denarja. Tako pa so ti izseljenci v novo drţavo prišli na prenatrpanih ladjah, na pol goli in sestradani. Nekateri na sebi niso imeli prav nobenega oblačila. 343 Deloţacije so bile pogostokrat izvedene na grob način. James Hack Tuck, angleški kveker, je opazoval številne uradne deloţacije in jih opisal v pismih. V Errisu so npr. deloţirali 140 druţin, ki so bile od najbliţje delavske hiše oddaljene pribliţno 60 kilometrov. Pri deloţaciji 339 Condition of Ireland: Illustration of the new Poor-Law. The Illustrated London News, Dec. 15, (pridobljeno 17. novembra 2010). 340 Gray, The Irish Famine, O'Grada, The Great Irish Famine, Campbell Bartoletti, Black Potatoes, Woodham-Smith, The Great Hunger,

86 je sodelovalo 50 vojakov in 40 policistov. Po tem, ko so druţine uradno obvestili o deloţaciji, so:»policisti dobili ukaz, da izvršijo svojo dolţnost. Nevoljno ter oboroţeni z bajoneti in mušketami so nadaljevali s svojim delom, metanjem bornega pohištva iz koče. / / Kljub temu so se najemniki ţeleli upreti, saj so te koče postavili sami ali pa so jih postavili njihovi predniki, ki so tukaj bivali več generacij. Kazali so ţeljo po spopadu s policijskimi bajoneti, saj so se zavedali, da bo po uničenju koče njihovo bivališče postal najbliţji jarek. Smrt pa tam ne bo prizanesla niti njihovim ţenam niti otrokom«. 344 Številni deloţirani ljudje so si poskušali narediti zatočišče v izkopanih luknjah. Ta začasna bivališča so bila znana kot»skalpi«in jih je William Bennett opisal kot:»luknje v šotišču, pokrite s slojem šote, ki jih je teţko ločiti od okoliškega barja kot človeška bivališča, dokler se ne znajdeš v njihovi neposredni bliţini. Zemlja sama je najboljši material, iz katerega so zgrajene. Vratne odprtine brez vrat so običajno na dveh straneh in kolikor se spomnim, v skalpih ni dimnikov in oken«. 345 Velikokrat so jih na silo pregnali tudi iz teh lukenj, tako da so številni umrli ob robu ceste. Clarendonov odziv je bil preţet z jezo nad lastniki in strahom pred vstajo. Zaradi deloţacij se je kmalu začelo splošno zgraţanje in v parlamentu so o tem govorili marca Kljub zgraţanju pa politiki niso uvedli nobenih zakonodajnih sprememb. Porast kriminala konec leta 1847, zlasti napade na lastnike, je Clarendon videl kot posledico deloţacij, zato je zahteval več pomoči za soočenje s situacijo. Konec leta 1847 so sprejeli Zakon o kriminalu in izgredih ter poslali na Irsko dodatnih vojakov. Nasilje se je umirilo tekom leta 1848 zaradi represije, fizične izčrpanosti in emigracije. Do leta 1849 je Anglija videla svobodno trgovino kot edino moţno pomoč za Irsko. 346 Nato je v ospredje vse bolj stopala teţnja, da se na trg spravi čim več zemljišč od obuboţanih irskih lastnikov, saj je bilo Irsko treba»očistiti«njenih prejšnjih lastnikov in jih nadomestiti z angleškimi malimi posestniki. Ti prišleki bi s seboj prinesli kapital in podjetnost. 347 V letih 1847 in 1848 so zakonske ovire preprečile vpeljavo reform. Leta 1849 pa so sprejeli Zakon o 344 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Carol D. Bos, Bog Hovelst, Awesome Stories. (pridobljeno 17. novembra 2010). 346 Gray, The Irish Famine, Trevelyan, The Irish Crisis,

87 zadolţenih posestih, na podlagi katerega so bila ustanovljena posebna sodišča s prisilnimi močmi in so lahko izsilila prodajo posesti. Sodišča so bila v naslednjih letih izredno aktivna, saj so do aprila 1853 prodala 917 posestev. Kljub temu niso dosegli ţelenega cilja, saj so tujci predstavljali le 4 odstotke kupcev in se je za selitev na Irsko odločila le peščica angleških kmetov. 348 Verjetno so imeli za to zasluge tudi The Times, Punch, Standard, Illustrated London News in drugi metropolitanski časopisi, ki so s svojim negativnim prikazovanjem razmer Irsko pomagali ohraniti irsko Hudo pomanjkanje pomoči Irci so leta 1848 ponovno sadili krompir v večjem številu, saj letine 1847 ni prizadela gniloba. Vendar se je gniloba ponovno pojavila 350 in uničenega je bilo več kot 50 odstotkov krompirjevega pridelka. V zahodnem delu drţave je bilo uničenje skoraj popolno. Obilica deţja je poškodovala ţito in pomanjkanje hrane je bilo moţno primerjati s tistim iz zime Lokalno prebivalstvo je bilo četrto zaporedno leto pomanjkanja brez kakršnihkoli rezerv. Ob ponovni pojavitvi gnilobe Irska ni bila deleţna nobene dodatne pomoči. Namesto tega so pričakovali, da bi razširjen Zakon o reveţih kril tudi to pomoč. 351 Po letu 1848 se je odnos med Londonom in Dublinom zaostril. V Londonu so pomoč za Irsko nadzorovali Wood, Trevelyan in njuni močni zavezniki znotraj kabineta. Pogoste zahteve in prošnje po večji pomoči za Irsko so bile sprejete z nepotrpeţljivostjo in prezirom. Poslabšanje odnosov je bilo zlasti opazno med Trevelyanom in Twisletonom. Slednji je bil prepričan, da se smrti zaradi izstradanja in bolezni ne bodo nehali pojavljati, dokler ne bo intervenirala vlada, medtem ko je bil Trevelyan prepričan, da Edward Twisleton pretirava in je preveč razsipen v dajanju pomoči. Do začetka leta 1849 je bila smrtnost v delavskih hišah na zahodu proporcionalno enaka tisti iz zime To pa se ni dogajalo le v dvaindvajsetih najbolj prizadetih unijah, temveč še v drugih tridesetih v finančnih teţavah. Unije niso bile sposobne financirati tekočih stroškov in odplačevati dolgov, četudi so bili plačani vsi zahtevani davki. Posledično se je vse več unij znašlo v dolgovih. Število ljudi, ki so prejemali pomoč na podlagi Zakona o reveţih, je julija 348 Gray, The Irish Famine, Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Cambell-Bartoletti, Black Potatoes, Woodham-Smith, The Great Hunger,

88 1849 doseglo vrh, saj jih bilo kar milijon, kar je pomenilo vsak šesti Irec. 352 Delavske hiše so bile natrpane, veliko jih ni imelo kanalizacije ali ustrezne ventilacije, kar je bilo posebej neugodno za bolne prosilce. Prav tako količina in kvaliteta pomoči nista bili dovolj veliki za omogočanje preţivetja. 353 V istem obdobju so se pojavila poročila o domnevnem kanibalizmu v Clifenu, v okroţju Mayo, kar je šokiralo britansko javnost. Poleg vladnega skopuštva so k vse večji smrtnosti prispevali tudi drugi faktorji. Leta 1848 je z svojim delovanjem prenehalo Britansko društvo za pomoč, leto kasneje pa še Društvo prijateljev. Naraščalo je število deloţacij in sama pomoč v hrani ni bila več dovolj, saj so ljudje potrebovali prebivališča. Ljudje niso imeli nobenega kapitala ali prihrankov. 354 Zadnji udarec pa je zadala epidemija kolere konec leta 1848, ki je dodatno izčrpavala sredstva unij. Kolera se je sicer do poletja 1849 končala, vendar je terjala tisoče ţivljenj. Februarja 1849 je parlament odobril funtov pomoči za Irsko. Denar je bil porabljen v dveh mesecih. Finančen propad številnih zahodnih unij je parlament prisilil, da so dali še dodatnih 6000 funtov v upanju, da je to zadnja dajatev pred sprejetjem novega Zakona o davku za pomoč. 355 Do junija 1849 so dolgovi unij narasli na funtov in mehanizmi pomoči so se mnoţično ustavljali. V obupu so pomoč za prosilce, ki so prejemali zunanjo pomoč, zmanjšali iz pol kilograma obroka na dan na četrtino kilograma obroka na dan. Poleti so poročila postala tako grozna, da so jim dali nujno pomoč, zbrano iz zasebnih sredstev. Akcijo so začeli člani vlade, saj je vsak minister prispeval 100 funtov, kraljica pa 500. Trevelyan je poskušal prepričali Društvo prijateljev, da bi ponovno začeli z delovanjem na Irskem, vendar so ga zavrnili, saj je bila količina pomoči, ki bi jo potrebovala Irska»prevelika, da bi se jo dalo lajšati z zasebnih trudom. Samo vlada lahko zbere sredstva in sprejme potrebne ukrepe ter tako v številnih okroţjih reši ţivljenja ljudi«. 356 Sredi tega zbiranja denarja za Irsko, je bil oznanjen prihod kraljice Victorije na Irsko. Obisk je britanska vlada hotela izkoristiti kot dokaz za resničen konec lakote. Prav tako je upala, da bo obisk opogumil britanske in škotske kapitaliste v vlaganje na Irskem. Victoria, Albert in njuni štirje otroci so v začetku avgusta obiskali Cork, Dublin in Belfast. Kraljica je pristala v 352 Kinealy, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

89 Cobhu, blizu Corka, ki je bil njej v čast preimenovan v Queenstown. Področja Irske, kjer je bila lakota v polnem razmahu, kraljica ni obiskala. Victorijin obisk je bil uspešen, kar so avtoritete pripisale lepemu vremenu in kraljičini dobri razpoloţenosti. Zdela se je zadovoljna z irskimi podloţniki in je tudi pohvalila lepoto irskih ţena. Sicer je opazila njihova cunjasta oblačila, vendar je to pripisala mišljenju, da pač nikoli ničesar ne popravljajo. 357 Kraljičin obisk je povzročil razprtije znotraj katoliške Cerkve. Nadškof Murray je kraljici izrekel toplo dobrodošlico, s čimer se niso strinjali številni škofi, zlasti nadškof MacHale, saj se ni nič govorilo o trpljenju ljudi oz. o ukrepih za zmanjšanje le-tega. MacHale je ţelel kraljico opozoriti, da je ponekod umrla četrtina ali celo polovica kraljičinih podloţnikov. Tudi nadškof Slattery se ni ţelel udeleţiti kraljičinega sprejema zaradi njene brezbriţnosti do lakote. 358 Obisk kraljice je bil očarljiv, vendar Irski ni prinesel nobenih sprememb. Kraljica je res imela prestiţ, vpliv in avtoriteto, vendar je bila brez politične moči, ki so jo imeli v rokah njeni ministri. Na Irsko se je vrnila še trikrat, vendar se navdušenje iz prvega obiska ni več ponovilo. 359 Za krinko normalnosti, ki bi jo naj prinesel kraljičin obisk, je večji del Irske še vedno trpel hudo lakoto. Gniloba se je pojavila tudi v letih 1849 in 1850, vendar je bila njena škoda bolj lokalne narave. Kljub temu se unije niso uspele rešiti iz finančnih teţav, kar je vodilo k vpeljavi drugega davka za pomoč. Na pobudo Russella so Irski dali funtov posojila. Davki številnih unij so bili konsolidirani in prestavljeni, vendar so leta 1849 deloţacije postale razširjene in rigorozne. Najbolj neizprosne deloţacije niso doletele najrevnejših najemnikov, ampak tiste, ki so imeli v najemu zaţeljeno, rodovitno zemljo. 360 Številni najemniki so se uprli, vendar je bil njihov upor razdrobljen in neuspešen. Leta 1849 sta dva duhovnika v okroţju Kilkenny organizirala prvo uspešno Društvo za zaščito najemnikov, ki se je razvilo v Ligo najemnikov Gray, The Irish Crisis, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, O'Grada, The Great Irish Hunger,

90 Po letu 1849 je bil vpliv gnilobe najhujši v okroţjih Clare, Kerry in Tipperary. V okroţju Clare je bil ta vpliv kombiniran še z mnoţičnimi deloţacijami, saj je bilo dnevno deloţiranih 300 ljudi. Maja 1849 so v dveh tednih deloţirali ljudi. Posledično je nastopila visoka smrtnost in okroţje so vse bolj primerjali z zloglasnim Skibbereenom. 362 Illustrated London News je 15. decembra 1849 poročal o bednem stanju v uniji Kilrush in v tamkajšni delavski hiši.»kljub nenehnemu trudu lokalnega odbora za pomoč in inšpektorjev, ki so delovali na podlagi Zakona o reveţih, so morali prosilci v delavski hiši v četrtek zvečer iti spat brez večerje. Upravnik je o stanju v hiši in pomanjkanju hrane poročal odboru, ko sta juha in repa postali edini vir prehrane v okolici. Zunanji prosilci so v grozljivem stanju, se zbirajo pred skladišči hrane in v tisočih sledijo uradnikom, da bi dosegli sprejem v delavsko hišo.« Zakon o davku za pomoč Ponovna pojavitev gnilobe leta 1848 je pomenila nadaljnjo odvisnost unij od zunanjih sredstev. V tem času je bilo angleško javno mnenje ostro proti kakršnikoli pomoči za Irsko. Zlasti občutljivo je bilo vprašanje davkov, saj Irci za razliko od Angleţev niso plačevali nobenega davka na dohodek. Zato je februarja 1849 vlada pričela oblikovati novo politiko za omogočanje sredstev za najbolj prizadete unije. 364 Ta politika, znana kot Zakon o davku za pomoč (Raid-in-Aid policy), je pravzaprav bila nov davek. Le-tega so morale plačevati bolj premoţne unije na severu in vzhodu. Dohodek od tega davka pa je bil nato razdeljen med najbolj revne unije na zahodu. Kljub Zakonu o Uniji je Irska še vedno ostala prepuščena sama sebi in svojim sredstvom. 365 Vpeljava zakona je bila kontroverzna. Močno so mu nasprotovali irski lastniki zemlje, ki so od leta 1847 nosili glavnino stroškov za pomoč. Podpisali so celo narodno peticijo, s katero so ţeleli opozoriti, da bo novi zakon obremenil območja, kjer je bil Zakon o reveţih uspešno vpeljan in so bili davki redno plačani. Novemu zakonu so najbolj nasprotovali protestantski lastniki v Ulstru. Organizirali so številna masovna srečanja v vzhodnem Ulstru in delegacija iz Belfasta se je celo srečala z Russellom v Londonu, vendar brez uspeha. Lastniki iz Ulstra 362 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Condition of Ireland: Illustration of the new Poor-Law. The Illustrated London News, Dec. 15, 1849 (pridobljeno 17. novembra 2010). 364 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Gray, The Irish Famine,

91 so opozarjali, da bo dodatna finančna obremenitev povzročila emigracijo bogatejših kmetov, ki ne bodo hoteli plačevati še enega davka. Kmalu so protesti proti zakonu dobili tudi versko noto. Na severnem in vzhodnem delu so opozarjali, da morajo dobro delujoče unije vzdrţevati slabo organizirane unije na zahodu in jugu drţave. Poleg tega so se severne unije financirale same in so dobile relativno malo vladne pomoči. Eden izmed Ulsterskih časopisov je opisal jasno geografsko razliko med lenobo juţnega dela drţave in industrijo s severa.»krompir je propadel v Connaughtu in Munstru, vendar je prav tako propadel v Ulstru. Tako se pojavi vprašanje, zakaj je propad krompirja povzročil krizo na jugu in zahodu in zakaj ni povzročil krize tukaj? Zato, ker smo pridni, podjetni in delavni ljudje ţeljni posla in plačevanja svojih davkov. Tako je naše delo deleţno blagoslova Vsemogočnega.«366 Predlog za nov zakon je prav tako postavil pod vprašaj svetost Unije. To vprašanje so pogosto postavljali v številnih lokalnih časopisih, ki so zakon predstavljali kot»proti-unijsko shemo«. V The Banner of Ulster so zapisali, da če ta predlog zakona uzakonijo proti volji Ircev, letega lahko hitro»uporabijo kot argument proti vezi med dvema drţavama ter proti zaupanju, ki bi moral biti del nepristranosti in pravičnosti drţavne zakonodaje. Iz tega razloga je ogroţena stabilnost Unije, od katere je odvisna varnost Britanskega imperija«. 367 Opozarjali so tudi, da če so irski davki plačani v drţavno blagajno in posledično na razpolago za porabo po celotnem imperiju, potem bi morala biti kriza na Irskem plačana iz iste blagajne in ne iz enega samega dela Britanskega imperija. 368 Kljub nasprotovanju novemu predlogu zakona se večina davkoplačevalcev in uradnikov Zakona o revščini ni hotela zateči k nasilju. Predstavniki unij Armagh, Belfast, Cookstown, Derry, Downspatrick, Kilkeel, Larne, Lisburn, Lurgan in Newtownardsa so se srečali na masovnem srečanju maja Strinjali so se, da nočejo oblikovati»aktivne opozocije«. Zakon so brez večjih teţav sprejeli maja 1849, saj je proti njemu glasovala le manjšina irskih 366 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, Campbell-Bartoletti, Black Potatoes,

92 lastnikov zemlje. Odločili so, da bodo višino davka določili na podlagi letnega dohodka unije ter da bo zakon ostal v veljavi do 31. decembra Novemu zakonu so nasprotovali številni ministri in uradniki Zakona o reveţih. Za Clarendona je zakon predstavljal nasprotje pojmu Zdruţenega kraljestva, bal pa se je tudi novega upora na Irskem. Zakonu je nasprotoval tudi idejni vodja Zakona o reveţih, George Nicholls in opozoril, da bi morali krompirjevo gnilobo smatrati kot drţavni problem. 369 Najbolj silovito pa je novemu zakonu nasprotoval človek, ki bi ga moral izvrševati: Edward Twisleton, glavni komisar Zakona o reveţih na Irskem. Prišlo je še do večjega spora med njim in Trevelyanom, kar je vodilo v odstop Twisletona. Slednji je namreč bil prepričan, da je dolţnost drţave poskrbeti za področja, prizadeta od lakote, in da je Irska ţe tako dovolj obdavčena. Kot je dejal sam, ni več ţelel voditi politike iztrebljanja. 370 Kljub široki opoziciji niso dosegli ničesar, saj je politiko takrat ţe vodila močna vladna klika, ki je bila tako geografsko kot tudi intelektualno oddaljena od prizadetih unij na Irskem. 7.5 Množično izseljevanje Ircev Izseljevanje iz Irske se je sicer pojavilo ţe pred lakoto, vendar je bilo v letih nepojmljivo v svojem obsegu. Mnoţično izseljevanje se ni ustavilo niti po koncu lakote, saj je bilo v petih letih po letu 1850 višje kot pet let prej. Nenavaden je postal tudi značaj izseljencev, saj so pred letom 1845 le-ti prihajali iz premoţnejših vzhodnih okroţij in je izseljevanje predstavljalo ekonomsko priloţnost za ambicioznejše člane druţbe, po letu 1845 pa so največji deleţ predstavljali nekvalificirani, revni izseljenci, čeravno je izseljevanje zajelo vse druţbene razrede. 371 Pred letom 1845 so bili izseljenci druţine ali pa neporočeni moški, kar pa se je med lakoto spremenilo, saj so samske izseljenke predstavljale enak deleţ kot samski izseljenci. Samskim izseljenkam je pomagala tudi Avstralija. Na stroške te kolonije je sredi 50-ih let 4000 mladih ţensk iz 118 delavskih hiš odplulo v Avstralijo, kjer je primanjkovalo ţensk. Na poti so dobile nove obleke ter se učile pisati in brati. Po prihodu so se sprva soočale z etničnimi predsodki, vendar so bili avstralski delodajalci splošno gledano z njimi zelo zadovoljni. S tem 369 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Gray, The Irish Famine, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

93 programom ţenskega izseljevanja so zaključili leta V delavskih hišah so si močno prizadevali, da bi na seznam izseljenk spravili svoje prosilke. V zapisniku iz delavske hiše Killarney je 28. junija 1848 zapisano, da so si prizadevali v Avstralijo spraviti tudi tiste mladenke, ki niso bile sirote, saj je bilo sprva določeno, da se lahko v Avstralijo izselijo le sirote med 14. in 18. letom starosti. 373 Cerkveno hierarhijo je bolj kot ţensko izseljevanje skrbelo veliko število izseljencev katoliške vere, saj se je bala za svoj primat na Irskem. Številni člani vlade pa so to videli kot pozitivno posledico, saj so ţeleli katoliške izseljence nadomestiti s protestantskimi naseljenci. Vlada je bila prav tako zadovoljna, saj je bilo tako obširno izseljevanje zanjo presenetljivo ugodno. V večini primerov je namreč izseljevanje bilo samoplačniško, zato je vladna pomoč pri izseljevanju predstavljala le 5 odstotkov vseh stroškov celotnega procesa izseljevanja. 374 Izseljevanja vlada ni posebej spodbujala, saj ni bilo potrebe po»zapravljanju javnega denarja za pospeševanje procesa, ki je»zasebno«potekal v tako velikem okviru«. 375 Sprva so Irci mnoţično odhajali v Anglijo, vendar se je to spremenilo zaradi recesije, pravila o petletni naselitvi v Angliji za upravičenost do pomoči v okviru Zakona o reveţih in zaradi neenakih pravic Ircev in Angleţev. 376 Največ Ircev se je odločilo pristati v Liverpoolu. Pred junijem 1847 jih je tam pristalo Julija so sprejeli zakon, na podlagi katerega so irske prosilce pošiljali nazaj domov. Populacija Liverpoola je pred mnoţičnim prihodom Ircev znašala ljudi in mesto enostavno ni bilo sposobno sprejeti takega števila emigrantov. Povrhu vsega so Irci prihajali v izredno slabem stanju, ţiveli so v nevzdrţnih razmerah in so s seboj prinesli tifus. 377 Večina Angleţev je izseljevanje videlo kot sredstvo za izvaţanje irske lakote v Anglijo. The Times je napadal tako izseljence kot lastnike zemlje in v začetku leta 1847 opozarjal, da»se je pričakovana invazija irskih prosilcev ţe začela, saj jih je v zadnjih treh mesecih v Liverpoolu pristalo ţe in ustavilo glavno prometno ţilo z masami bednikov« Cambell-Bartolleti, Black Potatoes, Workhouse Minutes (Killarney), Board of Guardian Minute Books. Quinnipiac University. (pridobljeno 17. novembra 2010). 374 Kinelay, A Dead-Dealing Famine, Jim Donnelly, The Irish Famine. BBC. (pridobljeno 17. novembra 2010). 376 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Woodham-Smith, The Great Hunger, Kinealy, A Dead-Dealing Famine,

94 V številnih območjih v Angliji in na Škotskem so domačini Irske priseljence prezirali, saj so jih videli kot prenašalce bolezni, tekmece za sluţbe in dodatno breme za davkoplačevalce. 379 Po prihodu izseljencev v Anglijo in na Škotsko se njihovo ţivljenje ni izboljšalo. Nasprotno, med njimi je vladala izredno visoka smrtnost in v celotni Veliki Britaniji je v 40-ih letih 19. stoletja umrlo več deset tisoč beguncev lakote. 380 Irci so se vse bolj odločali za izseljevanje preko oceana. Takrat za plovbo ni bilo veliko pravil, zaradi česar je bilo potovanje neprijetno in nevarno. To masovno izseljevanje je namreč potekalo v obdobju pred uporabo parnikov. Prevare so bile zelo pogoste in izseljence so lastniki ladij in agentje izkoriščali na obeh straneh oceana, 381 kar pa niti ni bilo preteţko, saj običajno naivni izseljenci pred tem nikoli niso potovali izven svoje vasi. Po nakupu karte in pred vkrcanjem na ladjo je moral vsak potnik opraviti zdravniški pregled. Bolnih niso smeli spustiti na krov in ti ljudje so dobili povrnjen denar za karto. Sledilo je vkrcanje na ladjo. Poleg lastnine so lahko potniki s seboj vzeli 3,5 litra vode na dan, kilogram kruha oz. prepečenca, pol kilograma moke, 2,5 kilograma ovsene kaše na teden, kilogram riţa, 50 dekagramov čaja, 250 dekagramov sladkorja in 250 dekagramov melase. V času pred izplutjem so se Irci med palubami zabavali ter plesali ob glasbi violin. Opazovalcu se je zdelo, da jim ni hudo ob zapuščanju domovine. Illustrated London News je poročal, da je glasba utihnila ob uri odhoda. Običajno se je ob odhodu ladje na pomolu pojavilo veliko ljudi, da bi se poslovili od potnikov in»klobuki in robci se začnejo dvigati, ko ladjo začnejo vleči iz pristanišča, kar spremljajo glasni in dolgi kriki slovesa tako iz obale kot iz ladje. Če kdaj, potem se v tistem trenutku oči emigrantov ovlaţijo z obţalovanjem in z mislijo, da svojo staro domovino vidijo še zadnjič. Domovino, ki je kljub vsemu najverjetneje najbolj povezana s spominom na solze in trpljenje, na stradanje in na nenehno bitko za vsako skorjo hrane za preţivetje. Kljub temu je to domovina njihovih očetov, domovina njihovega otroštva in domovina, ki jo v svojih srcih blagoslavljajo na številne načine. Zadnji pogled /.../ je zmeraj poln ţalosti in v večini primerov ne vidi krivic in trpljenja, napak in bede, ki so človeka prisilile, da od starega potuje v novo 379 O'Grada 1999, Black '47 and Beyond, Prav tam, Prav tam,

95 / / in da ponovno začne ţiveti pod novim okriljem, z novimi in popolnoma drugačnimi obeti«. 382 Po zakonu so morali na ladjah vsakemu potniku dnevno zagotoviti pol kilograma kruha, moke, riţa, ovsene kaše ali krompirja in dober liter vode za pitje, umivanje in kuhanje. Velikokrat je na ladjah primanjkovalo pitne vode. Sodi so pogosto puščali in bili neustrezno očiščeni, saj so prej v njih tovorili vino, kis ali kemikalije, včasih pa na krov preprosto niso vzeli zadostne količine vode. 383 Na ladjah je vladala zelo slaba higiena, kar je dodatno poslabšalo ţe tako slabo zdravstveno stanje potnikov. Smrtnost je bila posebej visoka na ladjah, namenjenih v Kanado, saj so bile ladje popolnoma neustrezne in so si prisluţile zloglasen naziv»ladijske krste«. Primer je ladja Elizabeth in Sarah, zgrajena leta 1762, ki je julija 1846 izplula iz majhnega pristaniška Killala v okroţju Mayo in v Quebec dospela septembra istega leta. Na njenem seznamu potnikov je bilo 212 ljudi, čeprav jih je bilo v resnici na krovu 276. Po pravilih bi morali imeti na krovu tudi litrov vode, a jih je bilo le Na ladji je bilo 36 leţišč, od tega so štiri zasedli člani posadke, tako jih je za 276 potnikov ostalo le 32. Za higienske pogoje je bilo zelo slabo poskrbljeno in samo stanje barke je bilo katastrofalno. Na tem potovanju, ki je zaradi nesposobnosti kapitana trajalo osem tednov, so potniki trpeli lakoto in ţejo. Umrlo jih je Na Irskem so hitro ugotovili niţjo smrtnost med izseljenci, ki so potovali v ZDA, kot med tistimi, ki so potovali v Kanado. The Cork Examiner je 1. septembra 1847 poročal:»razlika v zdravstvenem stanju med izseljenci namenjenimi v Zdruţene drţave, in izseljenci, namenjenimi v britansko Ameriko, ima svoj razlog v niţji kakovosti ladij namenjenih v slednjo deţelo. Kljub temu so te ladje zaradi cenejše karte zelo iskane med najrevnejšim razredom. Zaradi kakovosti potovanja in same gradnje ladij je tveganje za padec v vodo na odprtem morju na ladjah za Zdruţene Amerike manjše za polovico.« The Tide of Emigration to the United States and to the British Colonies. The Illustrated London News, July 6, (pridobljeno 17. novembra 2010). 383 Cambell Bartoletti, Black Potatoes, Woodham-Smith, The Great Hunger, Emigrant disaster. The Cork Examiner, Sep (pridobljeno 17. novembra 2010). 86

96 Za irske izseljence je najbolj priljubljena destinacija postala Amerika. Pri tem je imela pomembno vlogo teţnja pošiljanja denarja na Irsko in s tem omogočanje nadaljnjega izseljevanja svojih sorodnikov, kar je povzročilo veriţno izseljevanje. Nova drţava ni prinesla konca irskim grozotam, saj so bili zaradi protiirskih predsodkov in strahu pred boleznimi irski izseljenci zelo nepriljubljeni. 386 Stanje in beda potnikov, dospelih v ZDA, je namreč močno ujezila ameriške oblasti. ZDA so postajale obuboţnica za Evropo in evropske drţave so se svojih najrevnejših prebivalcev ţelele znebiti s pošiljanjem v Ameriko. Ameriški kongres je takoj ukrepal in na začetku marca 1847 sprejel sva stroga Zakona o potnikih (Passanger Act). Glede na nosilnost ladje so število potnikov omejili za eno tretjino in podraţili ceno potovanja. 387 S tem ukrepom so odvrnili številne obuboţane izseljence. Prav tako so v New Yorku in Bostonu lastniki ladij morali plačati zadolţnico, s katero so zagotovili, da nihče izmed njihovih potnikov ne bo postal breme za drţavo. Boston si je pridrţal pravico, da v pristanišče ne spusti nobene ladje z bolnimi potniki. Zato so morale te ladje odpluti v kanadska pristanišča, kar je na številnih ladjah sproţilo upore. Vendar pa ta stroga pravila Ircev niso odvrnila od ţelje po naselitvi v ZDA. Številni so namreč prišli iz Kanade v ZDA, čeprav so ameriške oblasti naredile vse, kar je bilo v njihovi moči, da so jih na meji vračale v Kanado. Več kot pol dospelih v Kanado je svojo pot nadaljevalo v ZDA. V največjem številu so to bili zdravi moški, ki so v Kanadi pustili ţene, otroke in starejše sorodnike, da jih je vzdrţevala britanska vlada. Če so uspeli, so njihove druţine prišle za njimi v ZDA. Američani nad novimi prišleki niso bili navdušeni in so celo ustanovili gibanje Know Nothnig 388, ki je gojilo globoko mrţnjo do katoliških prišlekov. 389 Prišleki so namreč predstavljali cenejšo delovno silo od njih, kar je sproţilo številne izgrede. 390 Vendar pa Irci niso imeli nobenega tehničnega znanja in tudi njihovo agrikulturno znanje je bilo pičlo. Sposobni so bili opravljati le teţka fizična dela in zato jih je večina opravljala neredna, slabo plačana dela, s čimer se je oblikovala masa slabo plačanih, občasnih, nekvalificiranih, izkoriščenih delavcev. Nastale so zloglasne irske soseske (tudi v Kanadi in Veliki Britaniji), v katerih so bili ţivljenjski pogoji nemogoči, vendar se Irci s tem niso preveč obremenjevali, saj 386 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Gray, The Irish Famine, Gibanje Know Nothing je bilo ameriško politično gibanje v 40-ih in 50-ih letih 19. stoletja, ki je krepilo strah, da bodo drţavo preplavili nemški in irski katoliki. Le-te so smatrali za sovraţnike anglo-saksonskih protestantskih vrednot. Prizadevali so si za omejitev priseljevanja, a pri tem niso imeli večjih uspehov. Člani so lahki bili le moški protestantje angleškega porekla. 389 Mary N. Harris, Matjaţ Klemenčič, European Migrants, Diasporas and Indigenous Ethnic minorities (Pisa: Plus-Pisa University Press, 2009), str Woodham-Smith, The Great Hunger,

97 so bili tega navajeni iz domovine. Veliko Ircev je ţivelo natrpanih v kleteh in skladiščih brez oken. Njihovo stanje je bilo brezupno, vse več se jih je začelo vdajati alkoholu in narasla je stopnja kriminala. Ţivljenjska doba izseljencev je običajno bila kratka. 391 Irci so bili najbolj revni izseljenci, ki so dospeli v Ameriko. Deleţni so bili vsesplošnega prezira in zaničevanja. Posledično je pri njih najdlje trajalo, da so jih sprejeli in so se resnično asimilirali ter bili deleţni vseh priloţnosti, ki so jih ZDA nudile. 392 Patrick Ford, ki je postal vpliven urednik in lastnik časopisa, je opisal svoje teţave pri iskanju dela v Bostonu.»Kar nekaj mesecev sem iskal sluţbo. / / Nenehno sta bila proti meni dejstva, da sem Irec in katolik. Nisem si še bil na jasnem glede Irske, vendar sem začel hitro razmišljati, da moram prebrati vse, kar mi pride pod roke / / in da moram dobro premisliti o vsem, kar preberem.«393 Razlog za pozno vključevanje v druţbo je bilo tudi zapiranje Ircev v relativno varnost irskokatoliških skupnosti in inštitucij, nastalih za njihovo zaščito: Katoliška cerkev in Irsko nacionalno gibanje. 394 Problematično je bilo tudi dejstvo, da so Irci sami sebe dojemali kot ţrtve in da se niso videli kot prostovoljne in ambiciozne izseljence, temveč kot izgnance, ki so jih z domov krivično pregnali angleška vlada in lastniki zemlje. 395 Danes 40 milijonov Američanov trdi, da so irskega porekla. 396 Skozi čas so Irski izseljenci začeli oblikovati velik del ameriške delovne sile in se povzpeli na najvišje poloţaje v trgovini, politiki, vojski, delavskem gibanju, umetnosti, zabavni industriji in v drugih poklicih. 397 Vlada je močno spodbujala emigracijo v Kanado, ki je bila britanska kolonija. Tako so npr. omogočili cenejše potovanje v Kanado kot v ZDA, vendar je bila smrtnost na tej poti kar 20 odstotna. 398 Tako so pomladi 1847 v Kanadi zaskrbljeno pričakovali emigrante, ki so začeli prihajati takoj po odmrznitvi reke Sv. Lovrenca. Bali so se zlasti»morske vročice«, ki je v resnici bila tifus, a so jo pripisovali slabim pogojem na ladjah. Iz tega razloga so ustanovili karantensko postajo na otoku Grosse Isle 399, kjer so nameravali pregledati potnike in zadrţati 391 Prav tam, O'Grada, Black '47 and Beyond, Harris, Klemenčič, European Migrants, Diasporas and Indigenous Ethnic minorities, Gray, The Irish Famine, Harris, Klemenčič, European Migrants, Diasporas and Indigenous Ethnic minorities, O'Neill, The Irish Potato Famine, Cambpell-Bartoletti, Black Potatoes, O'Grada, Black '47 and Beyond, Grosse Isle, kar francosko pomeni "veliki otok", je otok v reki Sv. Lovrenca, vzhodno od mesta Quebec. 88

98 bolne. Kanadska vlada je bila prepričana v učinkovitost svojega sistema, na podlagi katerega bi naj brez teţav sprejela izseljence, a se je karantenska bolnišnica na Grosse Islu hitro izkazala za drastično premajhno. Leta 1847 je Irsko zapustilo ljudi. Do julija jih je bilo na Grosse Islu bolnikov, čeprav bi lahko sprejeli le 200 pacientov. Ljudje so na pregled in zdravniško pomoč na ladjah in po otoku čakali tudi po cel teden. Pogoji so bili nevzdrţni: ljudi so namestili v bolnišnico, na ladje in po tleh v šotore, postavili so barake brez stranišč in ventilacije, na enem leţišču so bili po trije pacienti in borili so se s kroničnim pomanjkanjem osebja. Kmalu je bila kolona ladij, ki so čakale na zdravniški pregled, dolga več kilometrov. Začrtana pravila karantene je bilo nemogoče izvesti, zato so začeli izvajati petnajst dnevne karantene kar na ladjah, potem ko so odstranili bolne potnike. Vendar je trajalo kar nekaj dni, preden so iz ladij odstranili bolne, zato so bile posledice katastrofalne. Na ladji Agnes je bilo npr. po petnajstih dnevih karantene od 427 potnikov ţivih le še 150. Do konca julija so karanteno skoraj popolnoma opustili. Irce so spustili v Kanado, kjer so jim oblasti ponekod zgradile barake, saj lokalni prebivalci s prišleki niso hoteli imeti nobenega stika. Leta 1847 se je iz Zdruţenega kraljestva izselilo ljudi. Po ocenah jih je do konca tega leta umrlo okoli Pogoji plovbe so se izboljšali leta 1848, ko so se Angleţi odzvali na proteste kanadske vlade in so z novim Zakonom o potnikih zmanjšali dovoljeno število oseb na krovu in podraţili ceno potovanja. Posledično je število potnikov padlo. 401 Vlada je bila izredno zadovoljna z velikim številom revnih katolikov, ki so zapustili Irsko. Oblasti pa je vseeno skrbelo naraščajoče izseljevanje večjih kmetov, ki so s seboj vzeli svoj kapital, za seboj pa pustili neobdelano in kvalitetno zemljo. Pravzaprav so se v nekaterih zahodnih delih drţave izselile celotne skupnosti. 402 Premoţnejša mesta so bila vse bolj zapuščena in najboljše trgovine zaprte, saj se je premoţnejši sloj izselil. Trgovina na Irskem se je praktično ustavila. 403 V izseljevanje niso bili vključeni najbolj ogroţeni deli prebivalstva, zato le-to ni bila učinkovita oblika pomoči. Kljub temu pa bi bila smrtnost v primeru, da do izseljevanja ne bi 400 Woodham-Smith, The Great Hunger, Gray, The Irish Famine, O'Grada, Black '47 and Beyond, Woodham-Smith, The Great Hunger,

99 prišlo, še veliko višja. 404 Zaradi masovnega izseljevanja je The Times predpostavljal, da bodo»v nekaj letih keltski Irci v Connemari tako redki, kot so Indijanci na obalah Manhattna«405. Čeprav se ta napoved ni uresničila, se je izseljevanje iz Irske nadaljevalo v pozno 19. stoletje. Ustvarjanje irske diaspore ni samo spremenilo irske druţbe, temveč je močno vplivalo tudi na drţave, v katere so se Irci naselili O'Grada, Black '47 and Beyond, Kinealy, The Irish Potato Famine, Prav tam,

100 8 TISK IN VELIKA LAKOTA NA IRSKEM 8.1 Tisk in britansko javno mnenje Tisk je imel velik vpliv pri oblikovanju javnega mnenja in politike pomoči v času lakote. Ţe v prvih poročanjih o pojavu gnilobe in o moţnih posledicah le-te je moţno zaznati negodovanje zaradi reakcije britanske vlade na kampanjo Daniela O'Connella za ukinitev Unije. 407 Ob izbruhu lakote je tako npr. Punch objavil karikaturo, ki je O'Connella slikala kot resnično krompirjevo gnilobo. Slika 8: Karikatura v Punchu:»Resnična krompirjeva gniloba na Irskem 408 V prvem letu lakote je britanski tisk v veliki večini sprejel Peelov program pomoči, saj je vladalo mnenje, da sta tako gniloba kot pomoč kratkotrajni. Izjema je bil časnik The Economist, ki je bil ideološko zavezan svobodi trga in je zagovarjal nevmešavanje v irske zadeve. 409 Kljub temu so v prvi fazi lakote britanski časopisi dogodkom na Irskem namenili veliko pozornosti. Številni časniki so v članke vključili pisma o bedi in tja poslali svoje poročevalce. Konec leta 1846 je Illustrated London News na Irsko poslal umetnika Jamesa Mahonya, ki je v Anglijo pošiljal slike opustošenja, vendar ilustracije niso mogle zajeti celotne slike bolezni, stradanja in smrti. Na trpljenje Ircev so se Angleţi sprva odzvali s 407 Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, VIII. 408 William Newman, The Real Potato Blight of Ireland. Punch, Dec. 13, (pridobljeno 17. novembra 2010): 409 Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, 9. 91

101 sočutjem in so začeli zbirali denar. 410 Sočasno so v lakoti videli priloţnost za reformiranje Irske. 411 Drugo leto lakote je prineslo spoznanje, da pomoč ne bo kratkoročna. Veliko časopisov je podpiralo razširitev zunanje pomoči za Irsko, saj bi s tem umaknili breme davkov iz angleškega srednjega razreda. Do konca leta 1847 so bile vse glasnejše zahteve naj irski lastniki, ki so jih smatrali za krive za nastalo situacijo, plačajo za lakoto. 412 Tekom lakote se je vse bolj krepilo prepričanje o sami krivdi Ircev za njihovo trpljenje. To prepričanje se je utrdilo v tretjem letu lakote, ko je na tisoče bolnih prosilcev pristalo v Angliji, ogroţalo javno zdravje, davke in sluţbe britanskega srednjega razreda. Javno mnenje sta vse bolj začela oblikovati strah in sovraţnost. K temu je svoje doprinesla še recesija, ki je mobilizirala angleški srednji razred in poostrila njihove zahteve po finančnem nevmešavanju v irske zadeve. Finančna nestabilnost je prestrašila angleško javnost in septembra 1847 je The Times za nekaj tednov popolnoma prenehal poročati o situaciji na Irskem in se posvetil domačemu gospodarstvu. 413 Premik javnega mnenja je bil očiten jeseni 1847, ko je odsotnost gnilobe navidezno potrdila trditve o koncu lakote. Val nasilja pozimi istega leta in obširno pisanje o umoru majorja Mahona je uničilo sočutje do irske bede. The Times je Mahona prikazal kot»idealnega lastnika zemlje, ki je bil objestno umorjen«. 414 Irski časniki, med njimi tudi The Cork Examiner, niso imeli nobene moči, ko so pozivali k miru in k prenehanju»morilskih»čiščenj«posesti lastnikov zemlje in še bolj krvavih»čiščenj«lastnikov, ki jih izvajajo kmetje«. 415 Vstaja Mladih Ircev julija 1848 je uničila še zadnje koščke sočutja do Irske. Časniki, ki so bili dve leti prej sočutni do situacije, so videli vstajo kot najhujšo izdajo in nehvaleţnost. The Times in njemu sorodni časopisi so popolnoma prenehali pisati o lakoti in so relativno majhno gibanje Mladih Ircev predstavili kot revolucionarno bratovščino»irskih izdajalcev 416 «, ki oblikujejo»uporniško vojsko«417 in ţelijo izzvati vojno ter druţbeni kaos na 410 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Lengel Edward G., The Irish through British Eyes, (Westport, Praeger Publisher, 2002), Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Lengel, The Irish through British Eyes, Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Murder of Major Mahon. The Cork Examiner. Nov (pridobljeno 17. novembra 2010). 416 Lengel, The Irish through British Eyes, Prav tam,

102 britanskih otokih. 418 Časniki, ki so se še naprej zavzemali za pomoč Irski, npr. Ilustrated London News in The Tablet, so bili v manjšini in niso mogli spremeniti javnega mnenja. Celo ponovna pojavitev gnilobe, popolno uničenje pridelka v letu 1848 in masovno umiranje ljudi leta 1849 niso oţiveli sočutja. 419 V Angliji je bilo javno mnenje izraţeno v tisku, sočasno pa ga je tisk tudi oblikoval. Politiki so kmalu spoznali, da je tisk pomembno oroţje pri modernizaciji Irske, zato so številni politiki selektivno dajali njim ustrezne zgodbe časopisom. 420 Do konca 40-ih let so v Angliji začeli izdajati veliko časnikov. Številni med njimi so začeli izhajati nekaj let pred lakoto: The Punch (1841), Illustrated London News (1842) in The Economist (1843). Vsi so ţeleli podpirati in izzvati politične debate. Tako Punch kot The Illustrated London News sta pisano besedo kombinirala z vizualnimi podobami. V prvem so se pogostokrat pojavljale karikature pod prevleko satire, ki so v resnici promovirale ideje o rasni podrejenosti Ircev, medtem ko so v drugem prikazali več sočutja do irske bede. 421 Kljub konkurenci pa je bil The Times nedvomno vodilni časopis, ki so ga smatrali za politično avtoritativni časnik. The Times se je prodajal v največji nakladi in pogosto so ga citirali drugi tuji časopisi. V The Timesu so trdili, da je njihov časopis nepristranski in presega politične razlike. Kljub temu pa so njegovi članki vse bolj postajali orodje za nasprotnike posredovanja na Irskem.»Kar je Punch začel s satiričnimi karikaturami, je The Times dokončal s svojimi»objektivnimi«uvodniki.«422 Poleg nasprotovanja zapravljanju angleških sredstev za Irsko je bil proti zasebni pomoči. V časopisu so pogostokrat poudarjali, da je Irsko treba prepustiti samo sebi. To mnenje se je velikokrat pojavljalo skupaj s poročili o mnoţičnih smrtih na Irskem. Podobna mnenja so delili tudi London News, Morning Chronicle in Manchester Examiner. Prepričani so bili, da ima Irska veliko rezerv, vendar jo je treba prisiliti v njihovo uporabljanje. Pogosta tema v uvodnikih The Timesa je bila trditev, da je revščina globoko usidrana v irski značaj ter izhaja iz biološke in moralne napake. Uvodniki so Irce opisovali kot ljudi, ki ţivijo po principu»človek ne sme delati s potnim čelom«, zato so Anglijo opisovali kot vzornico in rešiteljico Irske Prav tam, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Prav tam, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam,

103 Z negativnim prikazovanjem Ircev in Irske je The Times začel ţe z objavo izsledkov devonske komisije 21. in 22. februarja Uredniku so se izsledki zdeli preveč sočutni do Ircev in je zato na Irsko poslal dopisnika Fosterja z nalogo raziskati dejansko stanje in»bralcem The Timesa prikazati preprosta, osnovna dejstva«424. Fosterjeve prispevke z naslovom Stanje ljudi na Irskem so objavljali od avgusta 1845 do januarja 1846 in so izraţali splošno sovraţnost do Irske, kljub njegovim uvodnim besedam, da bo»ne samo opisoval dejansko stanje ljudi na Irskem, temveč bo tudi raziskal vzroke, ki so pripeljali do tega stanja in bo predlagal po njegovem mnenju najboljše rešitve«. 425 Foster je za lakoto krivil Irce same in opozarjal, da se bo angleška pomoč prenehala, saj:»je nemogoče prezreti okoliščine, za katere je verjetno, da bodo ohladile roko pomoči. Hkrati ni v človeški naravi, pa naj bo še tako milostna, tako velikodušno dajati tistim, ki vse dni zmerjajo in obrekujejo dajalca pomoči, ki proti njemu tvorijo zveze in zarote ter mu drugače škodujejo v največji moţni meri, kot jim dopuščajo njihova skromna sredstva«. 426 Časopisi popularnih delavskih časopisov so pogostokrat odsevali stereotipe iz bolj»uglednih«časopisov. V njih sta se protestantizem in patriotizem močno mešala ravno v času, ko so številni prihodi irskih katoliških emigrantov začeli predstavljati groţnje za plače in sluţbe angleških delavcev. Protestant Penny Operative, Family Herald, Lyod's Entertaining Journal in Lyod's Weekly Miscellany so Irce vedno znova označevali kot»neumne, lene, lahkomiselne, razdiralne in predvsem kot pijance«. 427 Splošno gledano se je v javnosti veliko govorilo o irski lakoti.»globoko ukoreninjeno prepričanje o irski manjvrednosti je bil eden najbolj problematičnih elementov lakote. Manjvrednim je sicer treba pomagati, vendar kmalu postane teţava tudi manjvrednost sama.«428 Časopisi so odsevali splošni konsenz, da je Irsko treba spremeniti ter da je lakota zato idealna priloţnost Zavedali so se, da bo Irska predstavljala breme za angleške davkoplačevalce, vse dokler se ne bo modernizirala. Za vse so bili krivi irski lastniki zemlje, ki so predstavljali idealne grešne kozle, saj se Angleţi tako niso začeli spraševati o svoji vlogi v revščini in trpljenju na Irskem in ne o svoji odgovornosti do Unije. Februarja 1849 je vlada 424 Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Prav tam, Lengel, The Irish through British Eyes, Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, Prav tam, 20.

104 za Irsko namenila funtov, kar je The Times opisal kot»zlom hrbta angleške dobrodelnosti«430. Kljub temu pa je časopis priznal, da je zaradi visoke smrtnosti pomoč verjetno potrebna, vendar je bilo na tej stopnji prepozno, saj sta bila parlament in javno mnenje ţe prepričana v rezerve, ki bi jih naj imela Irska sama. 431 Zaradi teh funtov pomoči se je 24. februarja 1849 v Punchu pojavila karikatura, ki prikazuje kakšno breme predstavljajo Irci za Angleţe. Slika 9: Karikatura v Punchu:»Breme angleškega delavca«432 Lakota se je za britanske bralce oblikovala v njihovih časopisih, kjer so jo opisovali ali ignorirali, se ji posmehovali ali jo objokovali, jo poskušali razloţiti s statistikami ali pa so zanjo obtoţevali Irce same. Po letu 1849 se o lakoti ni več toliko pisalo in je začela izginjati iz britanske zavesti veliko pred njenim dejanskim koncem. 433 S propadom dobrodelnega duha v Angliji se je spremenilo tudi irsko dojemanje angleške pomoči. Intelektualni proces delitve ni bil popolnoma enostranski med Irci in Angleţi. Tudi Irci so se na lakoto odzvali z ogromno količino natiskanega materiala. Velika večina le-tega je bila ţe od samega začetka kritična do angleške pomoči. Irski pisci so priznali zaostalost irskega kmetijstva in so zagovarjali moralno reformo in zakonito enotnost med Irsko in 430 Kinealy, A Dead-Dealing Famine, Prav tam, The English Labourer's Burden. Punch, Feb. 24, (pridobljeno 17. novembra 2010). 433 Williams, Daniel O'Connell, The British Press, and The Irish Famine, 3. 95