UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT VIR ZA USTVARJALNO IN INOVATIVNO SISTEMSKO VEDENJE V ORGANIZACIJI

Transkripcija

1 REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Magistrsko delo UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT VIR ZA USTVARJALNO IN INOVATIVNO SISTEMSKO VEDENJE V ORGANIZACIJI April, 2016 Nataša Bernard

2 REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA Magistrsko delo UMETNIŠKO USTVARJANJE KOT VIR ZA USTVARJALNO IN INOVATIVNO SISTEMSKO VEDENJE V ORGANIZACIJI Kandidatka: Nataša Bernard, univ. dipl. soc. Študijski program: Poslovodenje in organiziranje MBA Smer vpisa: Marketing management Mentor: zasl. prof. ddr. Matjaž Mulej So-mentorica: doc. dr. Simona Šarotar Žižek Maribor, april 2016

3 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju, zasl. prof. ddr. Matjažu Muleju, in somentorici, doc. dr. Simoni Šarotar Žižek, ne le za vso strokovno pomoč, odzivnost ter podporo med nastajanjem magistrskega dela, temveč tudi zato, ker sta izjemna človeka. V marsičem sta mi vzgled in navdih. Iz vsega srca se zahvaljujem psihologinji dr. Darji Potočnik Kodrun, za pomoč pri izvedbi empiričnega dela raziskave, za izjemno strokovnost, zanesljivost, ustvarjalnost in večni optimizem. Zahvaljujem se podjetju X in vsem zaposlenim za sodelovanje v raziskavi. Hvala moji dragoceni družini za potrpežljivost in vse spodbudne besede, ko sem jih potrebovala. Hvala mojim dragim prijateljem, zlasti Tini, Romani in Zali, da so ob meni. Hvala Bogu, ki je nad vsem.

4 KAZALO 1 UVOD Opis področja in opredelitev problema Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen raziskave Cilji raziskave Hipoteze raziskave Predpostavke in omejitve raziskave Uporabljene metode raziskovanja Kvantitativne metode raziskovanja Kvalitativne metode raziskovanja SISTEMSKO VEDENJE Enostranskost in vplivi znanstvenega menedžmenta Trendi globalnega okolja in nova usmeritev razvoja organizacij Potreben prehod v družbo kontinuiranega inoviranja Potreba po sistemskem, dialektičnem načinu razmišljanja in delovanja Primerna celovitost kot pogoj za uspeh (zakon zadostne in potrebne celovitosti) Med-strokovno sodelovanje kot pogoj za primerno celovitost Upoštevanje etike soodvisnosti Upoštevanje različnosti Ustvarjalnost kot podpora za med-strokovno sodelovanje Subjektivna izhodišča za ustvarjalno delo in ustvarjalno sodelovanje Upoštevanost kot temeljna vrednota za ustvarjalno sodelovanje Umetnost kot oblika krepitve ustvarjalnosti in ustvarjalnega sodelovanja Povzetek spoznanj iz 2. poglavja UMETNOST Pomen umetnosti v sodobni družbi Umetnost kot integracija uma, telesa in čustev Umetnost kot transformativna izkušnja in osebna izpolnitev Umetnost kot vir sodelujočega ustvarjanja Umetnost v organizacijah Nova vloga umetnosti znotraj organizacij Opredelitev novih konceptov povezovanja Nameni povezovanja Skepticizem do povezovanja Priprava na sodelovanje Povzetek spoznanj iz 3. poglavja UČENJE Vseživljenjsko učenje Formalno in neformalno učenje Izkustveno učenje Izkustveno ciklično učenje Prezentacijsko védenje Učenje na delovnem mestu Učenje s pomočjo umetnosti Izkustveni vidik umetnosti Učenje, čustva in umetnost Umetniške učne metode Povzetek spoznanj iz 4. poglavja i

5 5 USTVARJALNOST IN INOVATIVNOST Opredelitev ustvarjalnosti in inovativnosti Ustvarjalnost in inovativnost kot konkurenčna prednost podjetja Posameznik v ustvarjalnem in inovativnem podjetju Samopodoba in ustvarjalnost Ustvarjalna samoučinkovitost Klima za psihološko varnost Ovire zoper ustvarjalnost in inovativnost Spodbujanje za ustvarjalno mišljenje Proces ustvarjalnega mišljenja Ustvarjalni proces in čustva Konvergentno in divergentno mišljenje Vertikalno in lateralno mišljenje Prožno in gibljivo mišljenje Spodbujanje ustvarjalnosti s pomočjo umetniških intervencij Povzetek spoznanj iz 5. poglavja EMPIRIČNI DEL RAZISKAVE Cilji, hipoteze in izhodišča Potek raziskave in raziskovalne metode Merski instrumenti Opis umetniških intervencij Predstavitev podjetja, vključenega v raziskavo Rezultati Respondenti, vključeni v raziskavo Rezultati kvantitativnega dela Rezultati kvalitativnega dela Rezultati polstrukturiranega intervjuja ob posnetku stanja Rezultati skupinskega intervjuja po ciklu umetniških intervencij Rezultati polstrukturiranega intervjuja pol leta po ciklu umetniških intervencij Rezultati refleksij in zapisov udeležencev raziskave Preverjanje hipotez Preverjanje hipoteze H Preverjanje hipoteze H Preverjanje hipoteze H Preverjanje hipoteze H Preverjanje hipoteze H SKLEPI Temeljne ugotovitve Odprti problemi za nadaljnjo obravnavo in kritično vrednotenje metode LITERATURA IN VIRI PRILOGE ii

6 KAZALO SLIK SLIKA 1: NAMENI, ZARADI KATERIH SE PODJETJA ODLOČAJO ZA UMETNIŠKE INTERVENCIJE SLIKA 2: UČINKI PRELIVANJA VPLIVOV UMETNIŠKIH INTERVENCIJ SLIKA 3: MODEL IZKUSTVENEGA UČENJA SLIKA 4: PIRAMIDA UČENJA SLIKA 5: KONCEPTUALNI MODEL POTEKA RAZISKAVE SLIKA 6: STRUKTURA RESPONDENTOV PO SPOLU SLIKA 7: STRUKTURA RESPONDENTOV PO STAROSTI SLIKA 8: STRUKTURA RESPONDENTOV GLEDE NA IZOBRAZBO SLIKA 9: STRUKTURA RESPONDENTOV GLEDE NA DELOVNO DOBO KAZALO TABEL TABELA 1: OPISNA STATISTIKA POSTAVK VPRAŠALNIKA POZITIVNI IN NEGATIVNI AFEKT TABELA 2: OPISNA STATISTIKA POSTAVK VPRAŠALNIKA SAMOSPOŠTOVANJE TABELA 3: OPISNA STATISTIKA POSTAVK VPRAŠALNIKA VKLJUČENOST V USTVARJALNO DELO TABELA 4: OPISNA STATISTIKA POSTAVK VPRAŠALNIKA USTVARJALNA SAMOUČINKOVITOST TABELA 5: OPISNA STATISTIKA POSTAVK VPRAŠALNIKA PSIHOLOŠKA VARNOST TABELA 6: OPISNA STATISTIKA - POSNETEK STANJA TABELA 7: POVEZAVE MED MERJENIMI PODROČJI - POSNETEK STANJA TABELA 8: RAZLIKE MED MERJENJI TABELA 9: POVEZAVE MED MERJENIMI PODROČJI - PO UMETNIŠKIH INTERVENCIJAH TABELA 10: POVEZAVE MED MERJENIMI PODROČJI - POL LETA PO UMETNIŠKIH INTERVENCIJAH SEZNAM OKRAJŠAV As CPS CS CWI M Me Mo p PANAS RSES SD Spl S-W χ 2 Asimetričnost Klima za psihološko varnost Ustvarjalna samoučinkovitost Vključenost v ustvarjalno delo Aritmetična sredina, srednja vrednost Mediana, srednja vrednost Modus, srednja vrednost Statistična pomembnost Pozitivni in negativni afekt Samospoštovanje Standardni odklon Sploščenost Shapiro-Wilkov test normalnosti distribucij Hi kvadrat iii

7 POVZETEK Del človeštva spoznava, da se je potrebno vrniti k človeku, celostnemu človeku, ustvarjalnemu človeku, ki je sposoben čustvovati, obstajati, se izražati, sodelovati, soustvarjati v vsej svoji različnosti. Mnoga podjetja so se zato v 21. stoletju obrnila tudi k umetnosti. Ne le zaradi nuje spodbujati ustvarjalnost, ki je podlaga inovativnosti, temveč tudi zato, ker umetnost nagovarja srce, telo, razum in duha človeški potencial v celoti. Kljub strinjanju strokovnjakov, da je ustvarjalnost koristna in nujno potrebna za družbeni napredek in da brez inovacij dolgoročen obstoj podjetja ni možen, smo v praksi še šibki. Vsaka organizacija na svoj način išče odgovore in rešitve. V zadnjih letih napredne organizacije, predvsem v tujini, pomoč iščejo tudi pri umetnikih in umetniških organizacijah. Primeri so pokazali, da so bili ti cilji doseženi, a je povezava med umetniškimi intervencijami in inovacijami redko neposredna in očitna. Obenem je na voljo malo teorije in empiričnih študij, na katerih bi temeljila strategija za raziskovanje in vrednotenje učinkov umetniških intervencij na ustvarjalnost in inovativnost. Na tem področju namreč ni mogoče govoriti o znanstvenih tehnikah in uveljavljenih metodah dela, zato so možnosti tako rekoč neomejene. Ob toliko večji (ustvarjalni) svobodi pa sta večja tudi tveganje in negotovost. V majhnem, slovenskem podjetju X smo z enajstimi udeleženci v obdobju enega leta izvedli raziskavo s tremi različnimi umetniškimi intervencijami s tremi različnimi vrhunskimi umetniki. Ker smo poskušali priti do čim celovitejše slike doživljanja umetniških intervencij v izbranem podjetju oziroma do čim celovitejše analize njihovih učinkov na proučevane konstrukte (percepcija lastne ustvarjalnosti, ustvarjalna samoučinkovitost, samospoštovanje, razpoloženjska in čustvena stanja, klima za psihološko varnost), smo uporabili kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih metod. Ugotovili smo, da kvantitativni del raziskave kaže, da v proučevanem obdobju ne prihaja do statistično značilnih razlik med merjenji konstruktov, ki bi kazale na učinkovitost umetniških intervencij v izbranem podjetju, nakazuje se le smer povišanja ali znižanja. O toliko večji podpori umetniškim intervencijam v izbranem podjetju pa govorijo rezultati kvalitativnega dela raziskave. Pol leta po intervencijah so nekateri udeleženci zaznali spremembe pri svojem delu. V delo so začeli vnašati spremembe v smeri večje ustvarjalnosti. Nekateri so ugotovili, da so npr. bolj ustvarjalni, kot so pričakovali, da so pri delu manj pasivni, rutinerski in bolj spontani, da jim stroka daje varnost, da jih timsko delo motivira in spodbuja k aktivnejšemu razmišljanju in iskanju nečesa novega drugačnega, da so ob izdelkih, ki so nastali na intervencijah, odkrili lasten, še neizkoriščen ustvarjalni potencial, da lahko tudi na do sedaj nepoznanih področjih pokažejo ustvarjalnost in da si morajo vzeti čas tudi za umetnost. Nekateri udeleženci so občutili spremembe pri doživljanju samih sebe, zlasti pa so po intervencijah veliko bolj zaznavali in izražali različna razpoloženjska in čustvena stanja ne več samo prijetna, ki so prevladovala, temveč tudi negotovost, sram, tesnobo itd. Ugotovili smo, da čustvena»nevtralnost«v timu po intervencijah ni več tako pozitivno konotirana. Predvsem so po intervencijah začeli iv

8 drugače doživljati svoj tim in sodelavce, saj so imeli udeleženci na intervencijah priložnost spoznati sposobnosti sodelavcev, njihovo ustvarjalnost, odprtost, sproščenost in pripravljenost za sodelovanje. Povezanost in sodelovanje znotraj tima se je zato na splošno okrepilo in pri večini je doživljanje psihološke varnosti v podjetju naraslo. Umetniške intervencije so spodbudile predvsem razmišljanje o pomenu ustvarjalnosti in inovativnosti za posameznika in podjetje ter željo in ideje za nadaljnje aktivnejše razvijanje tega področja. Predvsem pa so se na podlagi izkustva okrepila spoznanja o sinergičnih učinkih medsebojnega povezovanja in sodelovanja, kjer udeleženci raziskave vidijo največji in še neizkoriščen potencial. Na podlagi rezultatov kvalitativnega dela raziskave smo tako večino hipotez delno potrdili. Glede na to, da uvajanje sprememb na področju vedenja navadno zahteva napor in čas, so pogosto izmerjeni»nizki«učinki lahko do neke mere posledica pretirane osredotočenosti na takojšnje in kratkoročne želene izide. Pri merjenju vplivov umetniških intervencij bi bilo zato potrebno več pozornosti nameniti dolgoročnim izidom, obenem pa povečati intenziteto izpostavljenosti posameznika različnim umetniškim intervencijam skozi daljše časovno obdobje. Ker težko sklepamo o tem, kateri izmed vplivov v največji meri prispeva k pojasnjevanju velikosti učinka, je rezultate potrebno razlagati z določeno mero previdnosti. Pogosto namreč velja, da umetniške intervencije aktivirajo že obstoječe dejavnike v okolju ter podpirajo in stimulirajo še različne druge, zato je težko povsem razmejiti učinke umetniškega procesa od drugih aktivnosti, ki bodisi potekajo vzporedno z njim bodisi so njegov»stranski produkt«. Ključne besede: ustvarjalnost, umetniške intervencije, psihološka varnost, samospoštovanje, čustva, kombinacija kvalitativnih in kvantitativnih metod. v

9 ABSTRACT Artistic Creation as a Source of the Creative and Innovative Systemic Behaviour in an Organisation There is a growing understanding among people that a return to human being is necessary a return to Man who is comprehensive, creative, man capable of emotionality, existence, expression, cooperation, co-creation in all our diversity. Therefore, in the 21st century many companies have also turned towards art. Not only due to the need to encourage creativity, which is the foundation of innovation, but also because art addresses and draws on the heart, body, reason, and spirit. Even though many experts agree that creativity is beneficial and necessary for any social progress and that long-term existence of a company is not possible without innovation, humankind is still performing inadequately in practice. Every organisation is looking for answers and solutions in its own way. In the recent few years, advanced organisations primarily foreign have been seeking help with artists and art organisations. Cases have shown that these goals were achieved, but the correlation between artistic interventions and innovations is rarely direct and obvious. At the same time, theory is scarce and there are only a handful of empirical studies that would serve as a strategic basis for the study and evaluation of art s impact on creativity and innovation. Namely, scientific techniques and established work methods in this field do not exist, so the options are practically unlimited. However, with high (creative) freedom, one faces greater risk and uncertainty. In a small Slovenian company X, we conducted a study with eleven participants in a period of one year, with three artistic interventions and three different established artists. As we hoped to get the most comprehensive picture of experiencing artistic interventions in the selected company or the most comprehensive analysis of their effects on the studied constructs (perceptions of one s own creativity, creative selfefficacy, self-esteem, moods and emotional states, climate for psychological safety) we used a combination of quantitative and qualitative research methods. We detected that artistic interventions had no significant effects on measured constructs quantitative analysis only indicates upward or downward trends; however, the qualitative part lends much greater credence to artistic interventions in the selected company. Half a year after the interventions, some participants felt differences in their work. They began implementing changes in their work towards greater creativity. Some found out that they are, for example, more creative than they expected; that work becomes harder if they don t have a goal (adrenaline); that they are less passive, perfunctory and are more spontaneous in their work; that their professional expertise provides safety; that team work motivates them and encourages more active thinking and a search for something new, something different; that they discovered an untapped creative potential with the products that were made during these vi

10 interventions; that they can show their creativity in as yet unfamiliar fields; and that they also have to take some time for art. Some participants experienced changes in their self-perception, and, after the interventions, they especially perceived and expressed moods and emotional states not only the pleasant ones, which were predominant, but also insecurities, shame, anxiety, etc. We discovered that emotional»neutrality«in the team is no longer considered positive. Above all, they began experiencing their team and co-workers differently after interventions, as they had an opportunity to familiarise themselves with their co-worker s capabilities, their creativity, openness, easiness, and readiness to cooperate. Cohesion and cooperation within the team thus generally improved, and most participants experienced increased levels of psychological safety. Artistic interventions primarily encouraged thinking about the significance of creativity and innovativeness for an individual and the company, and a desire and ideas for a more active development of this area in the future. Above all, this experience strengthened their understanding of synergistic effects of team cohesion and cooperation, which the participants of the study after the intervention consider the greatest and as of yet untapped potential. Most hypotheses were, based on the results of the qualitative part, at least partially confirmed. Considering that implementation of changes in the area of behaviour usually takes time, we frequently measure»low«effects that are, up to a point, the result of excessive focus on immediate in short-term desired outcomes. When measuring the effect of artistic interventions, we would have to focus more on long-term outcomes, while simultaneously increase the exposure intensity of an individual to various artistic interventions during a longer period. However, as we cannot easily conclude which factor has contributes most significantly to on explaining the size of the effect, the results have to be interpreted with a certain degree of caution. As it is often the case, artistic interventions may activate existing factors in the environment, while supporting and stimulating various others, and it is therefore hard to completely distinguish the effects of an artistic process from other activities that are conducted either simultaneously with an artistic process or are its»side effect«. Key words: creativity, artistic interventions, psychological safety, self-esteem, emotions, combination of qualitative and quantitative methods. vii

11 1 UVOD Živimo v času velikih turbulentnosti in nepredvidljivosti. Na naš vsakdanjik vplivajo ekonomski in politični interesi, globalizacija, podnebne spremembe, bolezni, migracije, bliskovit razvoj znanosti, tehnologij in virtualnega sveta, ki omogočajo učinkovit in hiter pretok informacij ter komunikacijo, neomejeno na čas in prostor. Spremembe so vse hitrejše in pritiski na adaptacijo človeka temu tempu so izjemni. Organizacije, katerih primarni cilj je ustvarjati blaginjo za vse človeštvo, so pod vedno večjim pritiskom ustvarjati, inovirati in s tem kljubovati večni entropiji. Tudi pritiski na človeka, ki mora biti oziroma postati ustvarjalen ter izkoriščati svoj celoten ustvarjalni potencial, so vse večji. Ker so inovacije in ustvarjalni pristopi k problemom temeljna gibala napredka, Srića (1999, str. 26) pravi, da najpomembnejšo nalogo na poti v prihodnost danes predstavlja spodbujanje, prepoznavanje, upravljanje in pospeševanje vsakršnega inovacijskega potenciala in njegova (družbeno odgovorna 1 ) uporaba na vseh področjih življenja in dela. Ob dejstvu, da je od 7 milijard ljudi vsak sedmi podhranjen, da po letu 2010 preživi 1,2 milijarde človeštva z manj kot 1 dnevno, 3 milijarde z manj kot 2 dnevno (Opeka idr., 2008), 85 % človeštva z manj kot 6 evri dnevno, 85 oseb pa ima toliko imetja kot polovica človeštva skupaj (Mulej & Dyck, 2014), bi zelo težko rekli, da smo z načinom dosedanjega razmišljanja, delovanja, sodelovanja in organiziranja našega dela in prostega časa ljudje dosegli cilj, zaradi katerega organizacije obstajajo. Mogoče v nekaterih vidikih za del človeštva, za»razviti«zahodni svet, saj nas je način organiziranja poslovanja v zadnjih desetletjih resnično pripeljal do neizmernega materialnega bogastva 2, obenem pa v slepo ulico, do»družbe izobilja«, ki po Porterju (1990, povzeto po Mulej idr., 2008, str. 84) predstavlja vrhunec želja ljudi, a hkrati vodi v prepad, saj ni več resničnih človeških potreb, njihovih ambicij delati in kupovati, ker imajo vse, kar štejejo za potrebno. Mulej pravi (2012, str. 9), da nas je do te točke pripeljala sla po nenehni rasti, rasti čez vse meje, rasti za vsako ceno v imenu ohranjanja in nadaljnje rasti materialne blaginje, za ceno, ki je bila dolgo časa skrita, danes pa se že jasno kaže v gospodarski, ekološki in socialni krizi ter krizi vrednot. V današnji globalni družbi ne obstaja nobena vodilna institucija, ki bi govorila prepričljivo večini ljudem. Trgi so nadomestili vlade, religijo in druge institucije kot regulativne sile in najvišje avtoritete in trgi niso sogovorniki v človeškem jeziku (Adler, 2006, str. 490). Samo 270 podjetij obvladuje večino BDP sveta (Mulej, 2012, str. 18). 94 od 100 največjih ekonomij na svetu so danes multi-nacionalna podjetja, ne države (Adler, 2006, str. 489). Samo multi-nacionalno podjetje Wal-Mart na dan npr. ustvari več dohodka, kot je letni BDP 36 samostojnih držav, zaposluje več ljudi, kot jih šteje celotna vojska ZDA (Mau idr., 2004, str. 128). Moč, oblast in vplivnost so se prestavile v privatni sektor, zato v današnji globalni družbi staro prepričanje, da bodo vlade poskrbele za dobrobit družbe, ne drži več (Adler, 2006, str. 489). Moč imajo organizacije, ki so v rokah peščice ljudi. Mau in soavtorji (2004, str. 15) se zato 1 Dodatek avtorja. 2 Hkrati pa do zlorab naravnih virov, razslojevanja, odtujenosti, samomorilnosti, vse več raznih odvisnosti (več v Damasio & Damasio, 2006; Mulej idr., 2008). 1

12 sprašujejo:»kaj želimo narediti danes, ko lahko naredimo vse?«to vprašanje ni namenjeno le multinacionalkam, politikom ali gospodarstvenikom, menedžerjem, temveč je namenjeno vsemu človeštvu, saj smo soodvisni, skupaj soustvarjamo sedanji trenutek in prihodnost. Vprašanje se sprva zdi enostavno in samoumevno in za mnoge, ki enostransko izhajajo le s svojega vidika, mogoče celo preveč zanemarljivo, da bi se ob njem sploh ustavljali. A odgovor je pomemben. Prav ta odgovor črta smernice nadaljnjemu delovanju, razvoju in obstoju posameznika, organizacije, družbe in človeštva. Človek se ob gospodarski, ekološki in socialni krizi ter krizi vrednot povsem upravičeno sprašuje po smiselnosti svojega obstoja in smeri razvoja, kamor ga je pripeljal način dosedanjega razmišljanja, sodelovanja, odločanja in delovanja. Človek ali vsaj del človeštva spoznava, da se je potrebno vrniti k človeku, celostnemu človeku, ustvarjalnemu človeku, ki je sposoben čustvovati, obstajati, se izražati, sodelovati, soustvarjati v vsej svoji različnosti. Mnoga podjetja so se zato v 21. stoletju obrnila tudi k umetnosti. Ne le zaradi nuje spodbujanja ustvarjalnosti, ki je podlaga inovativnosti, temveč tudi zato, ker umetnost nagovarja srce, telo, razum in duha. 1.1 Opis področja in opredelitev problema Kljub strinjanju mnogih strokovnjakov, da je ustvarjalnost koristna in nujno potrebna za kakršenkoli družbeni napredek in da brez inovacij dolgoročen obstoj podjetja ni možen, smo v praksi še zelo šibki (Pečjak, 2006, str. 103, 112). Pečjak dodaja (prav tam, str. 112), da smo bolj obsedeni z govorjenjem o ustvarjalnosti kot z ustvarjalnostjo samo. To dokazuje nedavna globalna študija iz poslovnega sveta. Medtem ko se v raziskavi, ki jo je leta 2010 izvedel IBM, generalnih izvršnih direktorjev strinja, da je ustvarjalnost najpomembnejši dejavnik za uspeh organizacij v prihodnosti (Seifter, 2012, str. 12), globalna študija med zaposlenimi kaže, da le 39 % anketirancev sebe vidi kot ustvarjalne, 75 % anketirancev je na delovnem mestu pod pritiskom produktivnosti in ne ustvarjalnosti, samo 25 % jih v polnosti izrablja svoj ustvarjalni potencial (State of create study, 2012). Podjetja, ki težijo k odličnosti, spodbujajo ustvarjalno moč vseh zaposlenih. Ustvarjalnost namreč izraža vsak posameznik, vendar v obsegu in na način, ki ga dopuščajo dani pogoji (Srića, 1999). Ustvarjalnost je sposobnost, ki ni gensko določena in jo je mogoče s primernim okoljem in izobraževanjem spreminjati (Sousa, 2011, str. 41), krepiti in spodbujati (Damasio & Damasio, 2006). V ustvarjalno in inovativno razmišljanje je mogoče in tudi potrebno zajeti vso organizacijo s poudarkom na človeškem faktorju, za uveljavitev tega pa je bistvena linija vodstvenih delavcev ter podpora najodgovornejših na vrhu (Lehrer, 1981, povzeto po Mulej & Devetak, 1985, str. 85). Kako torej spodbuditi ustvarjalnost in inovativnost? Kako v zaposlenih spodbuditi željo po ustvarjalnosti, kako odkriti in aktivirati njihove skrite ustvarjalne potenciale, kako ustvariti pogoje, ki posameznikov ne bodo ovirali pri ustvarjalnem procesu? Vsaka organizacija na svoj način išče odgovore in rešitve. V zadnjih letih organizacije iščejo 2

13 pomoč tudi pri umetnikih in umetniških organizacijah. Tudi oni so pod stalnim pritiskom oziroma notranjo željo ustvariti nekaj novega, drugačnega in svežega, ustvarjalni proces jim je dobro poznan, prav tako pa tudi trdo delo, tveganje in možnost neuspeha. Znano jim je delo s publiko, delo s čustvi, razumom, telesom, intuicijo, domišljijo itd. Ali se lahko organizacije od njih kaj naučijo? To bomo preverili s pomočjo umetniških intervencij v podjetju X, ki ga bomo v magistrskem delu izbrali za raziskavo. 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave Namen raziskave Z raziskavo želimo eksperimentalno prispevati k boljšemu razumevanju novo razvijajočega se področja sodelovanja umetnikov in umetniških organizacij z organizacijami v poslovnem svetu. V teoretičnem delu bomo proučili obstoječo literaturo ter raziskave, povezane s področjem, ter razjasnili in definirali nekatere termine, ki so za slovensko področje novi. Namen empiričnega dela bo raziskati, kako se umetniške intervencije (t. i. umetniške delavnice) oziroma učenje s pomočjo izbrane umetniške zvrsti ter umetniškega procesa povezujejo z naravno in v stroki in praksi naučeno ustvarjalnostjo zaposlenih v izbranem podjetju X. Zanimalo nas bo, v kolikšni meri sodelovanje z umetniki in vključitev vseh zaposlenih v umetniški ustvarjalni proces prebudi in spodbudi ustvarjalno in iznajdljivo moč zaposlenih v izbranem podjetju X. Namen raziskave ni teoretično ali opazovalno preučevati, ali so udeleženci na umetniških intervencijah pridobili specifične umetniške veščine in znanja s področja izbrane umetniške zvrsti, temveč eksperimentalno ugotoviti, ali bomo lahko z ustvarjalnimi intervencijami, s pomočjo učenja, spoznavanja in sodelovanja v umetniškem procesu (»creative learning by doing«), spodbudili njihove ustvarjalne impulze, povečali njihovo zaupanje v lastne sposobnosti ustvarjalnega mišljenja, izražanja in delovanja, spodbudili spremembe v doživljanju sebe ter različne čustvene odzive ter to, ali bomo lahko s pomočjo umetniških intervencij v izbranem podjetju X okrepili klimo za psihološko varnost Cilji raziskave Cilji teoretičnega dela: pregled relevantne literature s področja raziskovanja ter opredelitev pomembnih pojmov raziskovanja, kot so umetnost, učenje, učenje s pomočjo umetnosti, ustvarjalnost, inovativnost in drugo, pregled ključnih spremenljivk oziroma konstruktov, vključenih v raziskavo, kot so ustvarjalna samoučinkovitost, samopodoba/samospoštovanje, čustva, klima za psihološko varnost, pregled raziskovalnih modelov, uporabljenih na raziskovalnem področju, primerjava raziskav, postavitev lastnega raziskovalnega načrta oziroma modela, kritično ovrednotenje raziskovalnega področja, ugotovitve ter interpretacija z zaključki. 3

14 Cilji empiričnega dela: Raziskovali bomo, ali se udeleženci s pomočjo ustvarjalnih intervencij doživljajo kot ustvarjalnejše, ali se bo povečalo njihovo zaupanje v lastne sposobnosti ustvarjalnega razmišljanja, izražanja in delovanja. Raziskovali bomo, ali se bo po intervencijah spremenila njihova samoocena ustvarjalne samoučinkovitosti, ter to, ali bodo prisotne spremembe v doživljanju samih sebe v pozitivni smeri. Zanimala nas bodo čustvena razpoloženja zaposlenih po intervencijah v primerjavi s posnetkom začetnega stanja. Raziskovali bomo tudi, ali udeleženci po umetniških intervencijah na drugačen način kot prej zaznavajo svoje delovno okolje oziroma klimo za psihološko varnost. Ali je klima spodbudnejša, spoštljivejša in varnejša za podajanje novih in drugačnih idej ali je komunikacija v izražanju idej med zaposlenimi bolj sproščena. V empiričnem delu raziskave bomo prilagodili merski inštrument, zbrali podatke, podatke analizirali s pomočjo statističnega programa, podali zaključke raziskave ter predloge za izboljšave Hipoteze raziskave Hipoteza 1 (H1): Hipoteza 2 (H2): Hipoteza 3 (H3): Hipoteza 4 (H4): Hipoteza 5 (H5): Večina zaposlenih sebe na delovnem mestu ne doživlja kot ustvarjalne. Razlike v samooceni lastne ustvarjalne samoučinkovitosti na delovnem mestu pred umetniškimi intervencijami in po njih obstajajo. Spremembe v doživljanju sebe v pozitivni smeri po umetniških intervencijah obstajajo. Udeleženci po umetniških intervencijah doživljajo več pozitivnih čustev kot pred intervencijami. Ocena klime za psihološko varnost po umetniških intervencijah je v izbranem podjetju višja kot pred izvedbo umetniških intervencij. Hipotezo H1 bomo preverjali z deskriptivno statistiko, z ugotavljanjem frekvenc in odstotkovnih deležev, hipotezo H2, H3, H4 in H5 pa bomo preverjali z neparametričnim testom za male odvisne vzorce. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Podjetja sodelujejo z umetniki in umetniškimi organizacijami na najrazličnejše načine. Uporabljajo različne umetniške zvrsti, kot so slikanje, teater, ples, glasba, film itd. Pomembno je, da podjetje izbere zvrst, ki je najbližja naravi podjetja oziroma priporočljivo je, da obstaja neposredna povezava med naravo podjetja in naravo izbrane umetniške zvrsti. Pri izbranem podjetju neposredne povezave z umetnostjo ni. Omejitev torej lahko predstavlja določena izbira umetniške zvrsti. Podjetje še nikdar ni na kakršenkoli način sodelovalo z umetniki ali umetniškimi organizacijami. Pričakovati je lahko nezaupanje in skeptičnost pri zaposlenih. Umetnik oziroma umetniška organizacija omejeno poznata izbrano podjetje vključno z naravo dela, kulturo, vrednotami, politiko in panogo podjetja, čeprav je to pri izvedbi 4

15 umetniških intervencij ključnega pomena. Cikel treh umetniških intervencij smo izvedli v časovnem obdobju dveh mesecev s približno tritedenskimi premori. V tako kratkem časovnem obdobju verjetno ni mogoče zaznati večjih sprememb na proučevanih področjih. Na ta področja vpliva tudi vrsta drugih dejavnikov, ki jih v raziskavo nismo zajeli. Vzorčenje je bilo priložnostno in je vključevalo podjetje, ki je bilo pripravljeno sodelovati v raziskavi. Ne moremo torej uporabiti statističnega sklepanja iz vzorca na populacijo. Ena izmed omejitev raziskave se nanaša na majhen vzorec raziskave, število udeležencev ne omogoča multivariantnih analiz. Problem se lahko pojavi tudi pri izpolnjevanju vprašalnikov, saj vnaprej ne moremo kontrolirati: ali jih bodo anketiranci vrnili, ali bodo vprašalniki v celoti izpolnjeni in ali bodo posamezniki podajali socialno zaželene odgovore. Omejili smo se na dostopne vire in literaturo. Poleg teorije smo v delo vključili tudi praktična in teoretična znanja, poznavanje poslovanja podjetja, vključenega v raziskavo, ter dosegljive podatke o podjetju. Kljub vsemu je težko zagotoviti ekološko veljavnost raziskave. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja Udeleženci raziskave se bodo v eksperimentu udeležili cikla treh umetniških intervencij, ki se bodo zvrstile v obdobju dveh mesecev z vmesnimi tritedenskimi premori. Umetniške intervencije bodo vnaprej načrtovano usmerjene in bodo potekale pod vodstvom različnih umetnikov. Z izdelavo individualnih in skupinskih umetniških končnih produktov se bodo navezovale na različne tematike iz vsakdanjega delovnega sveta zaposlenih v podjetju vrednote, timsko delo, komunikacijo, čustva, ustvarjalnost. Potekale bodo znotraj delovnega časa izbranega podjetja kot del splošnega izobraževanja spodbujanja ustvarjalnosti zaposlenih, izven in znotraj delovnih prostorov izbranega podjetja. Poskušali bomo zagotoviti varno, spodbujajoče in ustvarjalno okolje ter sproščeno vzdušje. Z udeležbo na umetniških intervencijah bodo udeleženci raziskave postavljeni v situacijo, ki jim bo neznana, kjer ne bo vnaprej znanih, pogosto niti mogočih ter že preverjenih rešitev in»pravilnih«oziroma»nepravilnih«delovanj (s takimi situacijami se namreč, predvidevamo, na delovnih mestih srečuje vse več poklicev na različnih organizacijsko hierarhičnih nivojih), ki pogosto temeljijo (le) na linearnem razmišljanju in konkretnih analitičnih, necelovitih pristopih k reševanju problemov. S pomočjo umetniških intervencij bodo udeleženci vstopili v neznan, nepredvidljiv ustvarjalni proces, ki naj bi v neki meri spodbudil nove načine vedenja, spremenil samoocene percepcije, odnosov, komunikacije, občutkov posameznika. Končni umetniški produkti 5

16 naj bi spodbudili določene samozaznave glede lastnih ustvarjalnih zmožnosti. Tako bi zaradi konkretnega (individualnega ali skupinskega) ustvarjalnega dosežka omogočili tudi višje zadovoljstvo s samim seboj. Kot metodo raziskovanja bomo v raziskavi vzeli študijo primera z elementi akcijskega raziskovanja eksperimenta. Študijo primera bomo izbrali zato, ker želimo pridobiti poglobljeno razumevanje situacije in pomena (učinka) ustvarjalnih umetniških intervencij na ustvarjalnost vseh, vključenih v raziskavo, znotraj izbranega podjetja. Raziskovalni načrt bo predstavljal kvazi eksperiment z eksperimentalno skupino v majhnem podjetju, kjer bomo težko določili kontrolno skupino, npr. našli drugo izenačeno podjetje (ne bomo torej imeli kontrolne skupine in kontroliranih pogojev). Kvazi eksperimentalno skupino bodo predstavljali vsi zaposleni v izbranem podjetju (direktor podjetja, vodja marketinga in financ, vodja prodaje, prodajni inženirji (6 oseb), nabavni referent in knjigovodja) Kvantitativne metode raziskovanja Raziskava bo vključevala niz strukturiranih vprašalnikov, ki so zasnovani tako, da kar najbolje zajamejo posredno spodbujene misli in mnenja udeležencev o njihovih izkušnjah, percepcijah in občutkih, ki so jih imeli pred umetniškimi intervencijami in po njih, in o tem, kako jih povezujejo z njihovo individualno ustvarjalnostjo pri delu. Vprašalnike bomo plasirali pred ciklom umetniških intervencij (kot posnetek stanja), pred vsako umetniško intervencijo ter pol leta po zaključku cikla intervencij (kot obnovitveno spodbudo). Pri vsakem merjenju bomo uporabili iste nabore merskih instrumentov. Podatke, zbrane v tem delu raziskave, bomo obdelali s statističnim programom. Izračunali bomo deskriptivno in inferenčno (sklepno) statistiko za male vzorce, npr. Spearmanovim koeficient korelacije, Friedmanov test ter Shapiro-Wilkov test normalnosti distribucij. Kot stopnjo statistične pomembnosti pri omenjenih statističnih postopkih bomo določili petodstotni interval tveganja. Uporabili bomo naslednje vprašalnike: Vključenosti v ustvarjalno delo (Creative Work Involvement Scale; Carmeli & Schaubroeck, 2007), Ustvarjalne samoučinkovitosti (Creative Self Efficacy Scale; Carmeli & Schaubroeck, 2007), Samospoštovanja (The Rosenberg Self-Esteem Scale; Rosenberg, 1965), Pozitivnega in negativnega afekta (The Positive and Negative Affect Schedule; Watson, Clark & Tellegen, 1988), Psihološke varnosti (Psychological safety; Edmondson, 1999). Pripravili in uporabili bomo tudi polstrukturirani vprašalnik z demografskimi postavkami (spol, starost, izobrazba, delovna doba) ter vprašanji s področja ustvarjalnosti (npr. ocena lastne ustvarjalnosti) Kvalitativne metode raziskovanja Za pridobivanje podatkov za raziskavo bomo uporabili kvalitativno metodo 6

17 polstrukturiranih odprtih intervjujev. Vprašanja bodo segala na področje zaznav, misli, prepričanj in občutkov raziskovanih spremenljivk. Podatke bomo pridobili tudi s pomočjo skupinskega intervjuja (t. i. fokusni intervju), udeležence raziskave pa bomo prosili, da bodo takoj po vsaki intervenciji s pomočjo prostih asociacij zapisali tudi svojo refleksijo. Ker se bo intervencij udeležil tudi raziskovalec, bo zaradi zagotavljanja čim boljše ekološke veljavnosti, z namenom zmanjšati vpliv raziskovalca na potek raziskave, vse intervjuje z udeleženci intervencij opravila doktorica psihologije. Na ta način bomo poskušali zagotoviti, da sam raziskovalec ne bo vplival na zbiranje podatkov in na potek raziskave bolj kot je potrebno oziroma, da bo udeležen v intervencijah tako, kot je udeležen v delovnem procesu. Skušali bomo zagotoviti, da bodo raziskovalni pogoji čim bolj podobni tistim, ki jih preučujemo. Polstrukturirani intervju, oblikovan za potrebe te raziskave, bomo opravili z vsemi udeleženci raziskave pred ciklom in pol leta po zaključenem ciklu intervencij. Skupinski intervju bomo izvedli po ciklu intervencij. Intervjuje bomo analizirali s kvalitativnimi metodami (npr. analiza vsebine). Podatke posameznega intervjuja bomo s pomočjo drugega zunanjega neodvisnega ocenjevalca kodirali in oblikovali v medsebojno izključujoče in izčrpne kategorije, v katere bomo vključili posamezne kodirne enote. Z analizo vsebine bomo analizirali gradivo, in sicer s pomočjo kategorij, izoblikovanih na podlagi literature. Dodatne informacije bomo dobili tudi z opazovanjem. Zagotovili bomo, da neposredno opazovanje udeležencev med intervencijami ne bo vsiljivo. Tako bomo skušali zagotoviti ekološko veljavnost. 7

18 2 SISTEMSKO VEDENJE» niti človeštvo kot celota niti človek kot posameznik ne more več obstati ali živeti dobro, če v svojem prepričanju / / ne neha biti pretirano enostranski. Postati mora celovit, kolikor se le da.«(mulej & Ženko, 2002) Človek si z določenim načinom organiziranja dela in prostega časa vseskozi prizadeva doseči blaginjo, varnost, mir, sožitje, duhovno rast. Organizacije zato Schiuma (2011, str. 22) vidi kot človeške sisteme, katerih končni cilj je ustvarjanje»bogastva«za ljudi. Z razvojem človeštva je naraščala tudi človeška ustvarjalnost, da bi vodila v izboljševanje človekovega življenja, njegovih pogojev in dosežkov, da bi posameznika vodila v manjšo odvisnost od drugih ljudi in nespoznanih zakonov narave (Mulej in Devetak 1985, str. 16, 25). Človek se namreč s svojo ustvarjalnostjo stalno bori zoper entropijo (Mulej & Devetak, 1985, str. 16, 25, 48) 3, ki predstavlja osnovni naravni vir večne posameznikove potrebe po ustvarjalnosti. Hkrati z razvojem je naraščala tudi količina znanja ter posledično specializacija ljudi in njihovih organizacij, kar povečuje nevarnost, da tako posamezniki kot organizacije postanejo preozki in s tem nevarni do sebe, drugih in okolice. Zato postaja v današnjem času celo eksistenčno pomembno, da ohranimo sposobnost videti in upoštevati poleg ožjih tudi širše in posrednejše posledice in vplive lastnih dejanj. Eksistenčno pomembna postaja tudi inovativnost, saj za podjetja predstavlja pomemben vir konkurenčnosti. Ker so inovacije rezultat uporabljene ustvarjalnosti (Srića, 1999), je ta postala množična, normalna in v sodobnem gospodarstvu tako nujna, da morda prehaja v fazo, kjer postaja samo sebi namen, saj že intenzivno uničuje. A najbrž ne zaradi ustvarjanja samega, temveč zaradi enostranskosti (Mulej & Devetak, 1985, str. 16, 25). Necelovitost in navidezna celovitost namreč ne omogočata ustvarjalnosti, mogoče le navidezno (prav tam, str. 30). Do enostranskosti oziroma necelovitosti ali navidezne celovitosti prihaja, ker (vplivni) ljudje premalo uporabljajo sistemsko potrebno in zadosti celovito vedenje, da bi dosegli potrebno in zadostno celovitost razumevanja problemov, ukrepov in posledic. Njihovo nujno ozko specializacijo bi bilo bolje kombinirati s sistemsko teorijo. Nekatere vrste sistemskih teorij in kibernetike namreč omogočajo boljše reševanje tega problema, npr. dialektična teorija sistemov 4, ki nam kaže pot iz sodobnih kriznih oblik uresničevanja entropije. Mulej s soavtorji (2013) meni, da ustvarjalnost, ki predstavlja podlago za inovativnost, vodi v nove ideje, inovativnost v novo korist za posameznika in podjetje a toliko bolj, koliko bolj delujeta po zakonu zadostne in potrebne celovitosti, tj. dialektično- 3 Po Muleju in soavtorjih (2000, str. 260) je entropija splošen, večen in naraven proces, ki izraža večno težnjo k propadu in je lastna vsemu, kar obstaja. 4 Avtor Dialektične teorije sistemov je ddr. Matjaž Mulej. 8

19 sistemsko. 2.1 Enostranskost in vplivi znanstvenega menedžmenta Veliko organizacij 21. stoletja je še vedno zasidranih v industrijski paradigmi in mnoge še vedno delujejo pod vplivom znanstvenega menedžmenta, ki je pod njegovim utemeljiteljem F. Taylorjem močno zaznamoval celotno 20. stoletje. V tem času je pomanjkanje znanja povzročilo porast zelo ozke specializacije, kar je bilo gospodarsko zelo uspešno, vsaj dokler je kot vir konkurenčnosti veljala industrija z veliko količinsko proizvodnjo enakih delov. Za to je bilo potrebno malo ljudi s širšim in globljim znanjem ter hkrati veliko tistih, ki so druge morali le ubogati (Mulej idr., 2000, str. 29). Soodvisnost je bila spregledana. Za organizacijo so bile v tem času poglavitnega pomena produktivnost, učinkovitost in profit (Darsø, 2004, str. 27, 33), temeljno vprašanje pa, kako doseči tehnično učinkovitost organizacijskih sistemov ter kako prek racionalnih pristopov v razmišljanju zagotoviti njihovo stabilnost, kontrolo, produktivnost in kar se da največjo predvidljivost (Schiuma, 2011, str. 17). Po Wilberju (2000, str. 116, povzeto po Darsø, 2004, str. 26) je industrijska revolucija pripeljala do končne ločitve med»lepim«,»dobrim«in»resničnim«5. Znanost je začela izhajati le iz vidika»resničnega«6. Enostranskost ter ločitev menedžmenta in dela pa sta vzpostavili ponekod še do danes zakoreninjeno mišljenje»eni mislijo, drugi delajo«. Po tem načelu, da ima nadrejeni vedno prav in naj podrejeni ne razmišljajo samostojno, pravi Mulej s soavtorji (2000, str. 40), podrejeni ne sprejme nobene odgovornosti in pobude, lastne ustvarjalnosti ne uporablja v korist organizacije, temveč ima pravico do neodgovornosti. To mišljenje je zahodno družbo v 20. stoletju pripeljalo do občutka fragmentiranosti, tj. razdrobljenosti na dele brez povezovanja, kar po Bohmu (1998, str. 30, povzeto po Darsø, 2004, str. 27) predstavlja bistveno bolezen današnje družbe, saj človek ne more asimilirati vseh svojih izkušenj v celoto, ki naj bi bila lepa, harmonična in s pomenom. Do preobratov v organizacijah je kljub vsemu le prišlo v zadnjih desetletjih 20. stoletja, ko so ljudje prišli do spoznanja, da prave vrednosti organizacij ne predstavljajo materialni produkti, temveč zaposleni, njihova znanja in kompetence. Gre za premik iz industrijske družbe v družbo znanja, za preobrat od materialnega k nematerialnemu (Darsø, 2004, str. 27). Po Wheatleyevi (1999, povzeto po Darsø, 2004, str. 28) smo se ljudje v tem obdobju (zopet) začeli ukvarjati s koncepti, kot so identiteta, pomen, odnosi in vrednote, ekologija, trajnostni razvoj, etika in duhovnost. Še vedno pa današnja globalna družba deloma ostaja zakoreninjena v industrijski miselnosti, kjer 5 Utemeljitelj je Plato pred več kot 2000 leti. 6 Znanost sklepa izključno iz dejstev in izkušenj, a se ne poglablja v skrita ozadja, če je zgolj opisna. Taka je bila, ko so imeni za znanost in naravoslovje izenačili. Poslovni svet je od tu prešel predvsem na skrb za podatke o dejstvih. Pozabljena je intuicija, ki pa je pomembna v današnjem kompleksnem svetu. Determinizem, mehanicizem, pozitivizem vse manj prostora dajejo ustvarjalnosti ali celo nič (več v Mulej idr., 2000, str ). 9

20 vladata hierarhija in kontrola z malo svobode in veliko strahu. Wheatleyeva (1999, povzeto po Darsø, 2004, str ) pravi, da današnji poslovni svet blesti v numerično utemeljenih metodah za planiranje, merjenje in upravljanje, da dominira prepričanje, da lahko svet deluje tako, kot želi človek sam, če je le dovolj pameten, če zmore stvari predvideti dovolj naprej, če lahko proizvaja zadovoljive količine, če je lahko inovativen in če ve, kakšne bodo prihodnje potrebe kupcev. Velik del poslovanja tako funkcionira v smislu»igrati se Boga s svetom«in razmišljanju, da ključ do uspeha predstavlja matematika. Blaginja je navidezna in zahteva novo usmeritev razvoja, usmeritev k razvoju družbeno odgovornega ravnanja kot ne-tehnološke inovacije, ki uveljavlja soodvisnost in celovit pristop (Mulej, 2012, str. 10). Pomembno je torej, v katero smer bomo pomagali razvijati organizacije, ali v bolj enostranske in rutinerske ali v celovitejše, inventivne in inovativne, kar bo kasneje vplivalo na to, kolikšna in kakšna bo konkurenčnost (Mulej, 2008, str. 76). Pomembno se bo zavedati, da poti iz krize ne kaže enostavno rast BDP, saj je v analiziranih šestih bogatih državah rasel pol stoletja, ne da bi ob tem raslo zadovoljstvo ljudi (Cassiers idr., 2011, povzeto po Mulej, 2012, str. 30). Potrebno bo torej upoštevati prijetno počutje ljudi (Šarotar Žižek, 2012, povzeto po Mulej, 2012, str. 30), čustva, človeški duh, človeka v celoti, kar je poslovni svet pozabil (Pink, 2006, str ) Trendi globalnega okolja in nova usmeritev razvoja organizacij Kot smo omenili že v prejšnjem poglavju, postaja glavni problem poslovnega sveta, da nekatere organizacije še naprej uporabljajo tradicionalne menedžerske metode, tradicionalna menedžerska vedenja, ki so»delovala«v preteklosti. Današnje poslovno okolje pa je drugačno, je kompleksno in nepredvidljivo. Organizacije spoznavajo, da njihova prihodnost temelji na razvoju novih zmožnosti (sposobnosti, zmogljivosti). Soočanje z globalnimi trendi zahteva njihovo dinamičnost, inovativnost, intuitivnost, prilagodljivost, domiselnost in prožnost (Hamel, 2007, povzeto po Schiuma, 2011, str. 14). Povzemamo ugotovitve Schiuma (2011, str ), ki govori o devetih globalnih trendih, ki zaznamujejo poslovno okolje 21. stoletja in ki že očitno določajo karakteristike ekonomskega in konkurenčnega okolja sodobnih organizacij ter kličejo po inoviranju tradicionalnih menedžerskih principov in modelov: 1. Stopnjevanje medsebojne povezanosti in odvisnosti organizacije so globalno vse bolj medsebojno povezane in medsebojno odvisne, zato se tudi spremembe prek držav in gospodarskih panog razširjajo kot»domino efekt«. Zaradi tega postaja konkurenčno okolje vse bolj kompleksno in nepredvidljivo, kar organizacije sili v prožnost, prilagodljivost in stalno preoblikovanje vsega. 2. Družbeni in trajnostni razvoj organizacij vse večja sta pozornost in pritisk na družbeno-odgovorno poslovanje (Post idr., 2002, povzeto po Schiuma, 2011, str. 10), saj igra privatni sektor glavno vlogo pri kreiranju družbe (Adler, 2006, 10

21 povzeto po Schiuma, 2011, str. 10). Posledica tega je leta 2010 izdan svetovalni standard ISO o odgovornosti do družbe, saj zajema odgovornost tako ljudi kot organizacij za vplive na družbo, tj. na ljudi in naravne pogoje za življenje. Družbena odgovornost se tako pojavlja kot možnost za nov družbeno-ekonomski red, ki bo nastal postopno v zapletenem invencijsko-inovacijsko-difuzijskem procesu 7 (Mulej idr., 2013). 3. Pospešena hitrost sprememb konkurenčnost je vse težje obdržati le z ohranjanjem trenutnega stanja (rutinerstvom) ali s postopnim izboljševanjem, temveč morajo zaposleni, vodje in njihove organizacije nenehno sprejemati in iskati nove rešitve in se tako reaktivno in proaktivno odzivati na nastajajoče poslovne izzive. Sprememba mora postati stalnica oziroma»stanje duha«vseh zaposlenih. Organizacije morajo zato negovati in vzgajati njihove sposobnosti za domiselnost, spodbujati, da izkoriščajo vse svoje potenciale, ter spodbujati sprejemanje in podpiranje stalnega preoblikovanja. 4. Povečanje konkurenčne anarhije ovire za vstop novih igralcev na trg se radikalno zmanjšujejo (Hamel, 2007, povzeto po Schiuma, 2011, str. 11), zmožnost napovedovanja prihodnosti, prihodnjih dogodkov in bodočih razvojnih poti pa je skoraj nemogoča Več povezovanja za vrednost (angl. t. i.»value networking«) konkurenčnost organizacij je vse bolj odvisna od kvalitete njihovega mreženja, od organizacijskih odnosov znotraj organizacij, zlasti od zmožnosti vzpostaviti povezovalno kulturo znotraj organizacij. Poleg pogodbenih in tehničnih vidikov je vse pomembnejše upoštevanje čustvenih in socialnih dimenzij, ki vplivajo na zaupanje, bližino, trdnost povezav, kohezivnost, vzajemnost, ki so kritični dejavniki za kvaliteten odnos. 6. Vse večje število in vloga novih globalnih igralcev vse večje šoke na globalnem trgu ustvarjajo novi igralci s hitro razvijajočega se Vzhoda 9, zato morajo zahodne države identificirati nove vzvode za ustvarjanje vrednosti. Organizacije spoznavajo, da tradicionalni tehnološki, ekonomski in produkcijski dejavniki niso dovolj, strateška prednost je človeški kapital Komoditizacija, tj. spreminjanje tehničnega znanja v javno dostopno tržno 7 Družbena odgovornost, kot je opredeljena v ISO 26000, dobička in produktivnosti ne šteje za nepomembna niti ju ne ogroža, temveč podpira (ne gre namreč /le/ za dobrodelnost). Ravno krepitev produktivnosti in dobička je odvisna od uspeha invencijsko-inovacijskih-difuzijskih procesov, njihov uspeh je odvisen od celovitosti pristopa, le-ta pa je lažje dosegljiv, če je zasnovan dolgoročno in nepristransko; zato specialisti različnih strok dojamejo in prakticirajo svojo soodvisnost in zato delajo v interdisciplinarnem ustvarjalnem sodelovanju. Enako velja za odnose med ljudmi in med organizacijami (Mulej idr., 2013). 8 Ta ocena se ne ujema s podatki o monopolih na globalnem trgu, omenjenih prej. Po drugih virih so tisti, ki so proučili 30 milijonov podjetij, ugotovili, da samo manj kot 750 organizacij obvladuje 80 % svetovnega trga. Morda je za mala podjetja na lokalnem trgu stanje anarhično, za velika na svetovnem trgu pa je toliko monopolov, da so tudi vlade držav, tudi ameriška, predvsem orodja velikih multinacionalk (Mulej & Dyck, 2014). 9 Na univerzah v Indiji vsako leto diplomira inženirjev. To je eden izmed razlogov, da več kot polovica 'Fortune 500' podjetij prenaša programersko delo v Indijo (Pink, 2006, str. 37). 10 Florida (2005) argumentirano govori o 'vzponu ustvarjalnega razreda'. Toda tudi revni morajo biti ustvarjalni, da nekako preživijo, a to je druga usmeritev ustvarjalnosti. 11

22 blago vse več tehničnega znanja je enostavno prenesti 11 in pridobiti, zato pridobivajo na pomenu nove oblike znanja. Znanje, ki je povezano s čustvenimi lastnostmi ljudi, ne more biti kodificirano in v veliki meri razlikuje in vpliva na ljudi ter vedenje v organizacijah. 8. Eksponentni razvoj tehnologije zaradi izjemnega razvoja tehnologij ta organizacijam kot konkurenčna prednost»služi«izjemno kratek čas. Pomembno je, kako organizacije ta čas izkoristijo in kako jo uporabijo uporabniku čim bolj prijazno, intuitivno. 9. Razvoj ekonomije, temelječe na izkušnjah organizacije ustvarjajo ne le materialne in funkcionalne proizvode in storitve, temveč se vse bolj povezujejo z dimenzijami doživetij, pomena in čustev. Tako globalne spremembe poslovnega okolja kot tudi globalne posledice dosedanjega, večinoma enostranskega in precej uničujočega delovanja organizacij, te silijo k inoviranju in kontinuirani evoluciji. Silijo jih, da tradicionalno razumevanje organizacij obogatijo, dopolnijo z novimi razlagalnimi perspektivami 12. Podjetja spoznavajo, da za spodbujanje ustvarjalnih potencialov zaposlenih, ki vodijo v večjo inovativnost, torej v novo korist, logičen, linearen, kvantitativen način razmišljanja, odločanja, učenja in odzivanja na svet, ki že desetletja dominira v poslovnem svetu, ne zadostuje (več). Sodobna nevroznanost dokazuje, da do ustvarjalnosti vodi sozvočje kognitivnih in emocionalnih procesov (Immordino-Yang & Damasio, 2007, str. 123). Torej ni dovolj le (visoko) kvalificirana in strokovno usposobljena delovna sila (Adler, 2006, str. 489; Seifter, 2012, str. 12; Pink, 2006), temveč je v zaposlenih potrebno prebuditi in tolerirati inspiracijo, improvizacijo, spontanost, domišljijo, strast, radovednost, sproščeno in ustvarjalno komunikacijo, povezovanje ljudi, znanja in procesov z različnih funkcij in področij, sprejemanje neznanega in negotovega, spodbujati preseganje ustaljenih miselnih vzorcev in percepcij ter pozitivna čustva. Tako bodo zaposleni na vseh nivojih organizacijske strukture, kot pravi Adlerjeva (2006, str ), kos nepričakovanim spremembam v globalni ekonomiji, novim in negotovim situacijam, sprejemanju hitrih odločitev, težnji po tesnejšem sodelovanju, reševanju kompleksnih problemov ter težnji po nenehnem ustvarjanju novih idej in inovacij. Organizacije so postavljene pred izziv, kako postati del družbe kontinuiranega inoviranja, saj rutinska dela (lahko) opravljajo roboti, ustvarjalnost pa ostaja edinstvena lastnost in prednost posameznika (zaposlenega) ter konkurenčna prednost podjetja (Pink, 2006, str ; Adler, 2006, str. 497; Makarovič, 2003, str. 259). Globalizacija namreč navidezno enakopravno povezuje vse dele sveta. V resnici jih 11 V Forrester Research Brief so leta 2002 napovedali, da se bo do leta 2015 iz ZDA v finančno ugodnejšo Indijo, Kitajsko in Rusijo preselilo vsaj 3.3 milijonov služb belih ovratnikov, 136 milijard $ v plačah (Pink, 2006, str. 39). Pink poudarja da se bo rutinsko in standardizirano delo, ki temelji na levi možganski hemisferi (t. i. L-Directed work) v vse večji meri ali robotiziralo ali selilo v azijske države, zato poudarja vse večji pomen dela, ki temelji na desni možganski hemisferi, čustvih, lepoti, pomenu (t. i. R-Directed Work) (Pink, 2006). 12 Schiuma (2011, str ) govori o prehodu od moderne k postmoderni menedžerski paradigmi oziroma dopolnitvi moderne s postmoderno. 12

23 povezuje tako, da deluje v gospodarsko in politično korist najbolj inovativnih in spravlja v težave vse tiste, ki so premalo inovativni, da bi inovativnim konkurirali, ne da bi sebi povzročali škodo in izgubo (Mulej, 2002a, str. 12) Potreben prehod v družbo kontinuiranega inoviranja Dokler je mogoče živeti in poslovati dovolj dobro, uspešno, v skladu s starimi, utečenimi navadami, t. i. po rutini, ali celo z zavračanjem vsega novega v korist starih navad, t. i. rutinerstvu, pravi Mulej s soavtorji (2008, str. 20), tako dolgo za invencijskoinovacijski menedžment ni prostora 13. Sodobni trg, kot smo ga opisali v prejšnjem poglavju, pa ne dovoljuje več, da bi se podjetja omejevala na rutino in rutinerstvo kot pretežno navado in prakso. Konkurenti drug drugega spodrivajo s trga z vedno novimi zamislimi, s katerimi krepijo svojo ekonomičnost in produktivnost, kakovost, izbiro, edinstvenost in uspešno skrb za naravno okolje. Ustvarjanje invencij in inovacij je postalo nujna podlaga za uspeh pri konkuriranju. Zato se je uveljavila inovativna družba oziroma inovativno poslovanje (Mulej idr., 2008, str ). Inovativno poslovanje pomeni, da inoviranje ni več zgolj konjiček nekaterih posameznikov, temveč vsakdanja praksa tako rekoč vseh, saj od kontinuiranega inoviranja živi celotno podjetje (Mulej idr., 2000, str. 502). Ne gre le za ozko tehničnotehnološko inoviranje, temveč se inventivnost in inovativnost (lahko) dogajata povsod v podjetju, pri vseh opravilih, vseh funkcijah, pri praktično vseh sodelavcih vsake organizacije (prav tam, 504), kjer so pomembne zlasti upravljavske inovacije, kar v bistvu pomeni demokratizacijo upravljanja, uvajanje novega odnosa v smislu»vsi mislimo, vsi delamo«, lahko tudi»vsi ustvarjamo, vsi inoviramo«14 (prav tam, str. 510). Zmožnost podjetja, da je inovativno, intuitivno in domiselno, je povezana z voljo in sposobnostjo zaposlenih, da izražajo, uresničujejo, udejanjajo svojo ustvarjalnost in domišljijo v vsakodnevnih delovnih opravilih. To zahteva takšne upravljalne sisteme, ki spodbujajo visoko zavzetost, vključenost in razvoj človeškega kapitala. Potrebni so upravljavski modeli in pristopi, ki ustvarjajo in spodbujajo ugodno organizacijsko klimo, kjer se iskri od ustvarjalnosti in kjer so ljudje polni domislekov in energije, da v polnosti uporabijo svoje mentalne sposobnosti za odkrivanje novih zmožnosti in identificirajo skrite rešitve za poslovne izzive (Schiuma, 2011, str. 14). 13 Invencijsko-inovacijski proces se uveljavlja kot bistveno dopolnilo rutin(er)skemu menedžmentu, kar v praksi pomeni, da organizacija kar najbolj uspešno, koristno in donosno izrablja dane vire in možnosti, z ustvarjanjem novih ter jih dovolj izvirno usmerja h gospodarski in drugi koristi (Mulej idr., 2008). 14 Dr. Tjaša Štrukelj (2015, str. 3) na podlagi strokovnega dela Muleja in soavtorjev (2011) in lastnega znanstvenega prispevka navaja seznam 52 temeljnih tipov invencij, sugestij, potencialnih inovacij in inovacij. Po vsebini se lahko nanašajo na predmet poslovnega programa, tehniko in tehnologijo, organizacijo, stil vodenja, metode vodenja, dela in sodelovanja, stil poslovanja, postopke/procese upravljanja in vodenja (vključujoč družbeno odgovorno/socialno vodenje), vrednote, kulturo, etiko in norme (VKEN), naše navade in navade ostalih, razvoj upoštevanega, neupoštevanega in neznanega okolja, (delovne) pogoje in znanje, pogoje za preživetje planeta Zemlja, ustvarjalnost in upoštevanje potrebne in zadostne celovitosti za odličnost. Z vidika razlikovanja njihovih posledic so lahko korenite in drobne, z vidika dolžnosti avtorjev ustvarjati kaj novega pa gre lahko za invencije, sugestije, potencialne inovacije in inovacije znotraj službene dolžnosti in izven službene dolžnosti. 13

24 Predsednik Združenja menedžerjev Nemčije pravi, da je nove sposobnosti mogoče razviti samo tako, da spoznamo temeljno naravo organizacije, ki temelji na ljudeh. Stil vodenja v inovativni organizaciji se od ukazovanja nesposobnim in nezanesljivim strokovnjakom nagiba k sodelovanju soodvisnih, različno specializiranih strokovnjakov, saj je človeški kapital pomembnejši od denarnega in drugih. Vsi namreč živimo od ustvarjalnosti svojih sodelavcev. Zato postaja vloga vodij podjetij dolgoročno razvijati organizacijo in ustvarjati pogoje, da sodelavci delajo čim bolj ustvarjalno in strokovno, so za to primerno informirani in spodbujeni (Mulej idr., 2008, str. 10). Potreben je način mišljenja oz. organizacijska kultura, kjer zaposleni kontinuirano in namensko iščejo možne novosti in skrbijo za njihovo uveljavljanje ter uresničevanje Potreba po sistemskem, dialektičnem načinu razmišljanja in delovanja V sodobnih organizacijah je pomembno, da se krepi inovativnost dela, torej sposobnost ustvarjati novo korist od novih zamisli. Z vplivanjem na človekove lastnosti, da bi bili zainteresirani za inoviranje, pa je pomembno obvladovanje teorije sistemov, zlasti dialektične teorije sistemov, saj se izmed vseh variant sistemskih teorij le ta s tem izrecno ukvarja (Mulej idr., 2008, str. 29). Od drugih teorij sistemov se razlikuje v tem, da ji ne gre za opis pojavov, ampak za metodologijo razmišljanja celovite in sodelovalno ustvarjalne usmeritve. Celovitost po dialektični teoriji sistemov zajema razmislek, odločitev ali dejanje, ki zajema hkrati celoto (sistemnost), dele (sistematičnost), odnose (soodvisnost) in realističnost (bližino stvarnosti) kot sistem, kjer je vse hkrati prepleteno, soodvisno in z medsebojnimi vplivi (Mulej idr., 2008, str. 40). Za menedžerje, zlasti za inovativne in inovacijske, je dialektična teorija sistemov, torej zadostna in potrebna celovitost, nujna, kar je opredelila tudi EU, ko pravi, da je za uspeh invencijsko-inovacijskih procesov nujno uporabljati sistemsko razmišljanje (Mulej idr., 2008, str. 11, 30). Za uspeh pri poslovanju (še zlasti pa pri inoviranju) je potrebna in zadostna celovitost nujna, saj z dialektično teorijo sistemov poskušamo vplivati na človeka, da bi v svoje talente, vrednote, vednosti in znanje sprejel čim več sposobnosti in volje upoštevati in dosegati kar največ celovitosti namesto enostranskosti (prav tam, str. 37). Dialektično ali sistemsko razmišljanje v praksi podjetja pomeni, da vodje in drugi vplivni ljudje ne smejo dopuščati prevlade tradicionalnega načina razmišljanja, če seveda želijo, da bi obvladali sodobne razmere. Zagotoviti morajo, da (Mulej idr., 2000, str. 43): se sodelavci, oprema itd. med seboj dopolnjujejo ter ujemajo v različnosti, se znanje, vrednote ljudi, oprema itd. stalno posodabljajo, se sodelavci in organizacijske enote ne izolirajo, temveč ustvarjalno sodelujejo, kolikor se da in je potrebno, so zaposleni drug drugemu pripravljeni prisluhniti, zlasti tistim, ki so drugače 15 Podjetniška lastnost, ki stalno išče, ustvarja in izrablja inovacijske priložnosti, tako ne ostaja več le lastnost lastnika, menedžerja, lastnost vodij, temveč lastnost vseh zaposlenih. S pravnega vidika je vsak odrasli človek podjetnik, saj je lastnik oziroma lastnica svoje lastne delovne sposobnosti in jo prodaja na trgu delovne sile (Mulej idr., 2008, str. 17). 14

25 specializirani in imajo drugačno mnenje in predloge, se preprečuje zavračanje novih zamisli, temveč se dovoli, da jih kdo postopno razvija ter se mu pri tem nudi pomoč, se gleda na človeka kot na del narave, ki predstavlja važen del človekovega življenja. Sistemski način razmišljanja se trudi doseči način razmišljanja in delovanja, ki opušča način razmišljanja, obnašanja, odločanja in delovanja, prilagojen predindustrijskemu in industrijskemu življenju, saj ne ustrezata več stvarnemu življenju. Opisujejo ga celovitost (namesto enostranskosti), poglobljenost (namesto površnosti), interdisciplinarnost, to je med-strokovnost in trans-disciplinarnost, pogled prek meja lastne stroke ter ustvarjalno sodelovanje vseh bistvenih strok, ki nadomešča preozko dejavnost posameznika. Vse te lastnosti skupaj tvorijo sistem, celoto (Mulej idr., 2000, str. 49). 2.2 Primerna celovitost kot pogoj za uspeh (zakon zadostne in potrebne celovitosti) Posledica zapletenosti stvarnosti in želje človeka, da bi jo razumel in obvladal, je ogromna količina znanja in vednosti celotnega človeštva. Kot posamezniki smo postali nujno ozko specializirani na nek drobec, da bi vsaj delno obvladovali svoje življenje, ostale dele pa navadno pustimo bolj ali manj ob strani 16. Postali smo specialisti za posamezne poklice, kjer je cilj proučevanje in obvladovanje posamičnih pojavov, lastnosti, sestavin in podrobnosti, ki so zelo pomembne, a ne zadostujejo, saj se posamični pojavi povezujejo med seboj, so soodvisni, vplivajo drug na drugega, kar ustvari popolnoma nove lastnosti, ki jih posamični pojavi nimajo 17. Če je takšno poenostavljanje pretirano, prihaja do posledic, da nas vedno več dogodkov, pojavov, procesov v življenju nepričakovano preseneti, saj jih nismo pravočasno zajeli v svojo obravnavo. Spregledamo lahko velik in bistven del dejansko obstoječih lastnosti (Mulej idr., 2000, str. 22; Mulej idr., 2008, str. 9). Z vidika teorije sistemov, čigar očetje so von Bertalanffy, Wiener in drugi, se to dogaja, ker naše razmišljanje, obnašanje in delovanje ni dovolj celovito, sistemsko. Teorija sistemov izraža prepričanje, da niti človeštvo kot celota niti človek kot posameznik ne more več obstati ali celo živeti dobro, če v svojem prepričanju, obnašanju in delovanju, ne neha biti preveč enostranski. Postati mora, kolikor se da, celovit, upoštevati mora vse pomembne lastnosti (Mulej & Ženko, 2002, str ). Popolna celovitost za ljudi, zlasti za posameznike, pa ni izvedljiva, zlasti kadar se ukvarjamo s kakšno sodobno, zapleteno zadevo, kar invencijsko-inovacijski proces zagotovo je (Mulej idr., 2008, str. 21). Potrebno je upoštevati zakon o potrebni in zadostni celovitosti, s katerim zajemamo upoštevanje vsega bistvenega; kaj pa je 16 Gre za redukcionizem, kar pomeni opuščanje totalne celovitosti, zoževanje osredotočenosti na posamezne dele in lastnosti izbranih delov, proučevanje pojavov z izbranega vidika (ob tem celota ne preneha obstajati). 17 Gre za t. i. emergenco, kar pomeni nastanek novih lastnosti pod vplivom medsebojnega učinkovanja delov, ki so med seboj v odnosu. Npr.: voda je sinergija dveh plinov, jedilna sol je sinergija dveh strupov. 15

26 bistveno, je subjektivna odločitev in odgovornost avtorja (prav tam, str. 23). Subjektivna izhodišča in njihova potrebna in zadostna celovitost, s čimer se izrecno ukvarja dialektična teorija sistemov, so zato zelo pomembna (obravnavali jih bomo v nadaljevanju). V bistveni meri je prav od subjektivnih izhodišč, to je od človekove osebnosti vrednot, čustev, talentov, vednosti in znanj 18, od podlag razmišljanja, odločanja, delovanja in obnašanja odvisno, katero varianto celovitosti bo upošteval. Celovitost je torej pogoj, da upoštevamo vse bistvene sestavine in povezave v procesu nastajanja ali ustvarjanja invencij in njihovega spreminjanja v inovacije (Mulej idr., 2000, str. 70; Mulej idr., 2008, str. 23). Collins in Porras (1997, povzeto po Mulej idr., 2008, str. 26) sta v svoji raziskavi ugotovila, da se vizionarska podjetja, torej tista, ki so stara v povprečju sto let in izjemno uspešna, od ostalih, manj uspešnih, razlikujejo v tem, da tako za njihove vodje kot sodelavce velja skupna lastnost, da mnogo bolj razvijajo prakso in etiko soodvisnosti 19 in z njo upoštevanje zakona zadostne in potrebne celovitosti. Zato so tudi veliko donosnejša, ne samo celovitejša in boljši praktiki soodvisnosti (Mulej, 2012, str. 19). To nam sporoča, da gospodarskega in družbenega razvoja ne moremo dolgoročno obvladovati, če ne delujemo skladno z zakonom zadostne in potrebe celovitosti (Mulej, 2012, str. 24). V ozadju je sistemsko razmišljanje in zato omrežje med-strokovnega ustvarjalnega sodelovanja (Mulej idr., 2008, str. 23) Med-strokovno sodelovanje kot pogoj za primerno celovitost Izkušnja z industrializacijo, specializacijo in globalizacijo je jasno pokazala, da tradicionalni način razmišljanja ne ustreza več dejanskim gospodarskim, političnim, naravnim in drugim procesom današnjega časa. Ker je kompleksnost ogromna, je specializacija neogibna, prav tako pa tudi celovitost. Ta zahteva sodelovanje različno specializiranih ljudi (Mulej idr., 2000, str. 32) Upoštevanje etike soodvisnosti»v svetu bivamo lahko le kot soodvisna bitja in polnino bivanja uresničujemo le v medsebojnosti z drugimi. Smo bitja soodnosov. Človek biva v svetu z drugimi in za druge, ne le zase in nikoli zgolj zase. Iz te zavedajočnosti, da je sobivanje pogoj in možnost našega obstajanja, vznika tudi etična zavest, zavest odgovornosti za drugega in drugo«(kovačič Peršin, 2007, str. 214). Medtem ko je že A. Smith pisal o altruistični etiki in jo tudi kasneje v svojih delih predpostavil kot neogiben pogoj za doseganje koristi v gospodarstvu in v celotni družbi, Mulej in soavtorji (2000, str. 24) v sodobnem času predlagajo upoštevanje soodvisnosti oziroma etike soodvisnosti, ki govori, da lastne koristi ne moremo doseči, 18 Vseh pet sestavin subjektivnih izhodišč (vrednote, čustva, talenti, vednosti in znanje) je v soodvisnosti (Mulej idr., 2008, str. 85), tudi fiziološko, saj desna in leva možganska hemisfera stalno sodelujeta (Pink, 2006, str. 8 27; Damasio & Damasio, 2006). 19 Zato bi lahko rekli, da vizionarska podjetja uspešno živijo od družbene odgovornosti, ne da uporabljajo ta pojem. Tedaj se je o njej govorilo veliko manj kot danes. 16

27 če ne upoštevamo drugih 20. Kot posamezniki, ki ne sodelujejo z drugimi, ne zmoremo biti dovolj celoviti. Za svoje miselno izhodišče moramo zato vzeti naravno in ekonomsko dejstvo, da nismo in ne smemo biti niti odvisni niti neodvisni, temveč soodvisni (Mulej idr., 2008, str. 42), saj so v naravi, katere del je človek sam, vse njene sestavine na nek način, posredno ali neposredno, močneje ali slabše, med seboj odvisne in pod medsebojnim vplivom ali druga drugo in druga druge potrebujejo (Mulej idr., 2000, str. 23). Šele takrat, ko soodvisnost obstaja, ko jo človek zazna in soodvisnost deluje, človek posredno ali neposredno sodeluje. V takem sodelovanju pride do posledic medsebojnih odnosov in vplivov, do sinergije. V primeru organizacije se sinergijski proces začne tako, da sodelavci spoznajo in upoštevajo, da so zaradi specializacije svojih poklicev in dejavnosti med seboj različni in zato drug drugemu potrebni, tj. soodvisni (Mulej idr., 2000, str. 27). Naloga menedžerjev je zato, da v podjetjih omogočajo prakso in občutek soodvisnosti, upoštevanje soodvisnosti, sodelovanja, prepletenosti, omreženosti in sinergije (Mulej idr., 2000, str. 26). Pomeni, da razmišljajo in delujejo sistemsko in ne enostransko, da ne poenostavljajo, da upoštevajo celoto (ne le delov). Iz soodvisnosti izhajajo odnosi, procesi spreminjanja, gibanja in zato sinergije, kot nove lastnosti. Na soodvisnost in spremenljivost lahko tako gledamo kot na dva dela istega procesa (prav tam, str. 37). Edino, ker je večno, je spreminjanje zaradi medsebojnega vpliva soodvisnih delov celote (Mulej & Devetak, 1985, str. 37) Upoštevanje različnosti Drug drugega ne potrebujemo, če se ujemamo v vseh lastnostih, smo torej izključno enaki (Mulej idr., 2008, str. 43). Potrebujemo vednost sodelavcev, njihovo znanje, vrednote, čustva, talente, zlasti pa njihovo ustvarjalnost (Peters, 1995, povzeto po Mulej idr., 2008, str. 23). Sodobna delitev dela krepi soodvisnost različnih. Uveljavlja se s pomočjo sodelovanja, trga, organiziranja in menedžmenta, ki med seboj potrebne različne posameznike, organizacije itd. povezujejo v omrežja večjih sinergijskih enot, sestavljenih iz soodvisnih, četudi pravno samostojnih, avtonomnih, neodvisnih delov (Mulej idr., 2000, str ). Dela v sodobnih organizacijah nihče ne zmore več sam, saj so problemi vse kompleksnejši in medsebojno povezani. Odvisni smo drug od drugega. Naša znanja so različna in vsak prinese v skupino nekaj drugačnega, kar nam daje moč. Potrebna pa je ponižnost in pogum za priznanje lastnih meja, kar omogoči, da lahko delujemo kot celota (Evans in Russell, 1992, str. 157). Soodvisnost obstaja med podjetniki, menedžerji, sodelavci, lastniki, strokovnjaki različnih strok, med različnimi poslovnimi funkcijami iste ali različnih organizacij, ki 20 Zaradi vse večje specializacije smo na etiko soodvisnosti pozabili, ne vzgajamo več za njo (Mulej idr., 2008, str. 42). 17

28 imajo razlog, da sodelujejo v medsebojnem dopolnjevanju. Podlaga za njihovo medsebojno sodelovanje je delna medsebojna različnost (po delu lastnosti so združljivi, po drugem delu različni). Zato lahko trdimo, da ni naravna niti neodvisnost niti enosmerna odvisnost, ampak soodvisnost (Mulej idr., 2008, str. 42). Učinkovitost organizacije je torej odvisna predvsem od zmožnosti ljudi, da sodelujejo skozi različnost. Vsak v timu ima specifično znanje, vsak je samostojen, vsi pa so usmerjeni proti skupnemu cilju. Če se cilj opredeli skupaj, tim tako doseže zadostno in potrebno celovitost ter obenem predanost cilju. V pravem timu horizontalni odnosi temeljijo na jasni osebni in strokovni identiteti vsakega člana, a hkrati na zmožnosti razumeti drugačnost vseh ostalih. Različnost povezuje in ne razdvaja, saj širi obzorje spoznavanja in povečuje verjetnost učinkovite akcije (Praper, 2001, str ). Če člani tima ne zaznavajo nobenih razlik, nobenih soodvisnosti in jih zato tudi ne upoštevajo pozitivno (= za sodelovanje), kadar jih vidijo, ker tega pač ne znajo in/ali nočejo, gre za navidezno timsko delo (Mulej idr., 2000, str. 65). Gre tudi za navidezno bližanje celovitosti. V podjetjih različnost pogosto predstavlja omejitev in grožnjo, zato je potrebno spodbujati miselnost zaposlenih, da različnost navdihuje, da ustvarjalno medstrokovno sodelovanje rojeva nove poglede, nove ideje in inovacije. Močno specializirano znanje namreč pogosto zavira nove ideje, saj posamezniku daje občutek vsevednosti (Makarovič, 2003, str. 63; Mulej, 2013, str ) 21. Vse ožja specializacija ljudi zapira drugega pred drugim, medsebojno nas izolira, obenem pa posamezniku da nevaren občutek, da obvladuje svet, četudi znotraj izbranega, izoliranega vidika (Mulej & Devetak, 1985, str. 34). Gre za miselnost srednjeveške metafizike, ki»zagovarja«nespremenljivost, izoliranost, neprotislovnost in totalno negacijo 22. V resnici pa so specialisti, ki so nujno različni zaradi same delitve dela, drug drugemu potrebni. So soodvisni deli iste celote. Morajo sodelovati, da se dopolnjujejo, v ustvarjalnem sodelovanju (Mulej & Devetak, 1985, str. 47). Gre za upoštevanje materialistično-dialektičnega mišljenja in ne več srednjeveške metafizike. Trans-disciplinarna odprtost, da bi dosegli ustvarjalno interdisciplinarno sodelovanje sodelavcev 23, pa je za veliko ljudi težka (Mulej idr., 2000, str. 33). Potrebno se je je naučiti. 21 Trstenjak (2001, str. 12) pravi, da je pretirana specializacija marsikje privedla že do»strokovnega idiota«, ki vidi le svoj krog raziskovanja, vse drugo mu je nepomembno. S tem se je sicer zelo koristna specializacija znašla na skrajnem višku kot jalovo prizadevanje, zato si mora svoje obzorje nujno razširiti ter poseči v sosednja območja. 22 Nespremenljivost dopušča in podpira tradicije in zavrača novosti in je podlaga za škodljiv prehod od koristne rutine v nekoristno rutinerstvo. Izoliranost predstavlja podlago, da ni povezav, sodelovanja in odnosov, strpnosti do različnosti, posledica je enostranskost. Neprotislovnost izraža prepričanje, da ima nadrejeni vedno prav in da podrejeni ne sprejemajo nobene odgovornosti in pobude oziroma aktiviranja lastne ustvarjalnosti v korist organizacije. Totalna negacija odraža strah, da bi se odpravil dani položaj. Vsa štiri načela srednjeveške metafizike odsevajo (pred)industrijsko prakso in ne ustrezajo sodobni stvarnosti življenja, inovativni družbi (Mulej idr., 2008, str. 49). 23 Za interdisciplinarni tim je značilno, da se uči in razvija. Obstaja sodelovanje med člani, ki ohranjajo delovno disciplino, po drugi strani pa spodbujajo svoj razvoj in ustvarjalnost. Omogoča neposredno povezovanje več strok na novi ravni spoznavanja in ravnanja (Praper, 2001, str. 33). 18

29 2.3 Ustvarjalnost kot podpora za med-strokovno sodelovanje Ustvarjalnost je lastnost, s katero človek presega že ustvarjeno. Omogoča, da človek sposobnosti in vrednote, ki jih ima sam in jih imajo drugi, s katerimi tako ali drugače sodeluje in vplivajo eden na drugega, povezuje v nove kombinacije starih lastnosti in nove stvaritve (Mulej idr., 2008, str. 17). Zato je ustvarjalnost pogoj za obstoj, brez nje ni novih rešitev ob vse bolj izčrpanem in uničenem naravnem okolju, brez nje ni pocenitev, ni konkurenčnosti, ni poti iz neokolonialne odvisnosti (Mulej & Devetak, 1985, str. 31). Vsakega posameznika znotraj podjetja je zato potrebno upoštevati kot specialista s pomembnim in potrebnim znanjem, ki ustvarjalno sodeluje z drugimi posamezniki, z drugače specializiranimi drugimi znanji. Potrebno je torej interdisciplinarno sodelovanje, ustvarjalno delo in ustvarjalno sodelovanje. Pogosto prav to predstavlja problem, saj se nismo učili, kako povezovati različna znanja, sodelovati z ljudmi različnih znanj in specializacij (Mulej & Devetak, 1985, str ). Naučiti se moramo, kako biti ustvarjalni, kako ustvariti pogoje, da se bo ustvarjalnost posameznika izrazila. Pomembno je, da spreminjamo in posodabljamo subjektivna izhodišča, da bodo sproščala in aktivirala ustvarjalnost ter omogočala in usposabljala za ustvarjalno delo in sodelovanje (Mulej & Devetak, 1985, str. 80) Subjektivna izhodišča za ustvarjalno delo in ustvarjalno sodelovanje Sestavine subjektivnih izhodišč niso neka nepovezana množica, ampak sistem podlag, s katerim človek utemelji svoje odločitve, cilje itd. in s tem poskuša zaznati, dojeti, razumeti, obvladati (ali pa vsaj dobiti pod vpliv) sebe in svoje okolje, t. i. objektivna izhodišča (Mulej idr., 2008, str. 82). Subjektivna izhodišča ljudi se nenehno preoblikujejo pod vplivi genov, tj. človeške narave, vzgoje, izkušenj, življenjskih razmer. Človeška osebnost se namreč nenehno oblikuje. Tako za človeka kot za celotno naravo namreč velja, da ni nič večnega razen (delnega, dialektičnega) spreminjanja (Mulej idr., 2000, str. 158). Tudi Trstenjak (1981, povzeto po Mulej idr., 2008, str. 72) pravi, da je človeška osebnost pod genetičnim vplivom predhodnih generacij, a se oblikuje tudi z izkušnjami in drugimi vplivi iz okolja, potem pa pride do izraza v obliki subjektivnih izhodišč. Subjektivna izhodišča naj bi za preživetje v današnji inovativni družbi odsevala ustvarjalnosti, zlasti inoviranju naklonjeno osebnost (Mulej idr., 2008, str. 82). Za preoblikovanje oz. stalno posodabljanje subjektivnih izhodišč, kar je danes neizogibno 24, pa je potrebno vložiti napor 25. Dandanes zmoremo in moramo vplivati na osebnostne lastnosti, zato da bi razvili kar največ celovitosti in veselja do inoviranja ter sposobnosti zanj, tako pa tudi do njegovega prakticiranja, zato da bi človeška, 24 Če so subjektivna izhodišča naklonjena ustvarjalnosti in celovitosti (na ravni zadostne in potrebne celovitosti), potem se da entropijska nevarnost lažje odstranjevati od sebe in prenašati na manj ustvarjalne, ki so zato manj konkurenčni (Mulej idr., 2008, str. 73). 25 Na subjektivna izhodišča ni lahko vplivati, a vendarle lažje kot na objektivna, ki so težje dostopna in pod vplivi mnogih ljudi in drugih delov narave (Mulej idr., 2008, str. 82). 19

30 subjektivna izhodišča in objektivna izhodišča sodobnih družb in organizacij čim bolj uskladila, zbližala (Mulej idr., 2008, str. 82). Vplivi na subjektivna izhodišča bodo vodili v ustvarjalno delo in ustvarjalno sodelovanje (vse do dojemanja potreb in možnosti, izbora prednostnih potreb in ustreznih možnosti po izbranih vidikih vse do končnega rezultata) (Mulej & Devetak, 1985, str. 55). Vprašanje predstavlja hitrost spreminjanja človeške osebnosti, saj je spreminjanje tržnih razmer in zahtev tako hitro, da je res vprašljivo, ali večina ljudi še ima možnost, čas, voljo in sposobnost, da se prilagodi pravočasno in dovolj (Mulej idr. 2008, str. 83). Razvoj mentalitete, bistvene sestavine človeškega dela proizvodnih sil z bistvenim vplivom na praktično oblikovanje proizvodnih odnosov, je namreč počasnejši od tehnično-tehnoloških in organizacijskih inovacij sodobnega časa (Mulej & Devetak, 1985, str. 29) 26. Zato so oziroma bodo uspešna podjetja tista, ki vlagajo (bodo vlagala) v nenehno učenje, predelavo starih vednosti in znanj, v pre-učenje in od-učenje starega, če je zastarelo (Srića, 1994, povzeto po Mulej idr., 2008, str. 83), in bodo veliko delala za osveževanje vednosti, znanja, čustev in vrednot sodelavcev (Mulej idr., 2008, str. 83) Upoštevanost kot temeljna vrednota za ustvarjalno sodelovanje Razvijanje upoštevanosti kot temeljne vrednote za ustvarjalno sodelovanje je pomembno, saj vodi stran od pravice do neodgovornosti in brezbrižnosti in bliže k avtorskemu ponosu in sodelovanju, ki odpira pot k ustvarjanju in s tem k možnosti za avtorski ponos tudi za tiste, ki niso dovolj izjemni posamezniki, da bi zmogli ustvariti kaj resnejšega tudi brez sodelovanja (Mulej & Devetak, 1985, str. 89, 92). V podjetjih pogosto vlada prepričanje, da na nekaterih delovnih mestih ustvarjalnost ni mogoča niti potrebna, kot lahko na primer preberemo v intervjuju z Jamesom Hillom v Boyle in Ottensmeyer (2005, str. 19). Več raziskav je pokazalo, da postanejo posamezniki dejansko ustvarjalnejši, če so seznanjeni s pomembnostjo ustvarjalnosti na svojem delovnem mestu (Zhang & Bartol, 2010, str. 112), in ustvarjalnejši so, če čutijo, da drugi upoštevajo njihovo ustvarjalnost (Mulej idr., 2000, str. 517). Ustvarjalni smo namreč vsi ljudje in, kot pravita Pečjak in Štrukelj (2013, str. 22), ni področja, kjer se ustvarjalnost ne bi mogla izraziti.»z ničemer ni mogoče bolje motivirati človeka, kot tako da pokažemo utemeljeno prednostno potrebo po njegovem talentu, vednosti, znanju in izkustvu«(mulej idr., 2008, str. 32). V okolju, ki priznava, dovoli in spodbuja ustvarjalnost posameznika, ko se človek počuti varen in sprejet, pridobi spontanost in pogum temeljna pogoja za ustvarjalnost, da se izvirno izrazi, da se sploh izrazi in svoje mnenje ponudi presoji drugih. Zato je 26 Damasio in Damasio (2006) pravita, da se kognitivni procesi razvijajo hitreje od čustvenih, zato sta postala v današnji družbi dva ločena procesa. Tu vidita razlog za mnoge družbene odklone, stres, nespoštovanje, ni avtoritete, prave družine itd. Kognitivna znanost zadnjih deset let dokazuje, da morata biti ta dva procesa povezana, delovati morata kooperativno, če želimo celovitega, zdravega človeka, sposobnega moralnih in pravičnih odločitev. 20

31 pomembno, pravita Baer in Frese (2003, str. 50), da podjetje spodbuja klimo za psihološko varnost, kjer se zaposleni čutijo sprejeti, spoštovani, upoštevani, kjer upajo spregovoriti, izraziti nove in drugačne ideje, brez občutka, da bodo za to kaznovani, zasmehovani ali preslišani. Za spodbuditev ustvarjalnosti pa je potrebno spodbujati tudi pozitivno ustvarjalno samopodobo vsakega posameznika (Makarovič, 2003, str. 22). Ustvarjalno izražanje je najprej stvar samozavesti, kar ponazori stavek:»če svoje misli ne izraziš, je (te) ni.«(kovač, Mayer & Jesenko, 2004, str. 128) Umetnost kot oblika krepitve ustvarjalnosti in ustvarjalnega sodelovanja Današnje poslovno okolje, kot smo omenili v poglavju 2.1.2, je negotovo, kar v posamezniku lahko povzroča stres, strah in druge čustvene odzive. Tudi ustvarjalnost, kar pomeni ustvariti nekaj, kar še ne obstaja, predstavlja skok v negotovo in neznano. Buswick in drugi (2004, str. 34) opozarjajo, da običajni poslovni procesi ljudi potiskajo v preizkušene, uveljavljene in pogosto zastarele načine razmišljanja in ravnanja, zato ljudje potrebujejo spodbudo, ki jim pomaga videti stvari na novo, da se naučijo raziskovati in reševati probleme na drugačen način. Ustvarjalni proces, pravi Makarovič (2003, str. 146, 151), prav v prvi fazi iskanja (t. i. fazi eksploracije ali preparacije) zahteva odprtost, igrivost, čim več različnih izkušenj in čim manj pretirane kritičnosti 27. Zaposlene v organizaciji je zato potrebno spodbujati k spoznanju, da vsega ni mogoče kontrolirati in da preveliko zanašanje na logiko in tehnologijo spodbuja binarno (tj. aliali), linearno (tj. samo ena pot obstaja) perspektivo, spodbuja, da vidimo svet v črnobeli tehniki. Spremeniti perspektivo/vidik, videti stvari drugače, na novo, pa je za ustvarjalnost bistveno. Louis R. Mobley, ustanovitelj IBM Executive School, je zagovarjal, da je najhitrejša pot, kako postati ustvarjalen ta, da se posameznik druži z ustvarjalnimi ljudmi (Turak, 2011). Konstantno ustvarjanje novega, še neznanega, pa je značilnost umetnikov (Adler 2006, str. 490). Umetnost je v svoji osnovi ustvarjanje med delom, kjer ustvarjalnost ne ostaja le neki zaželen in oddaljen koncept, ampak se ustvarjalnost konkretizira (v sliki, glasbi, igri, plesu ). Posamezniku, ki je (aktivno) vključen v ustvarjalni proces, na konkreten način pomaga spoznavati lastne (pogosto latentne) ustvarjalne sposobnosti. Tudi Austin in Devin (2003, str ) svetujeta, naj se organizacije po navdih in znanje o ustvarjalnem sodelovanju obrnejo k umetnikom. Umetniški mediji dajejo posamezniku in skupini priložnost spoznavati, da različno vidimo stvari, da mnogo različnih stališč in različnega znanja prispeva k več celovitosti. Prav raznolikost, pravi tudi Makarovič (2003, str. 81), pa lahko razumemo kot možnost za ustvarjalnost, konfrontacijo pa kot spodbudo, da se raznolikost prevlada ter uskladi v novi sintezi. Nolan (1996, str. 48) pravi, da ima umetnost moč destabilizirati fiksne ideje in obstoječe identitete, zato lahko z različnimi oblikami umetnosti, prenesenimi v 27 Faze ustvarjalnega procesa so predstavljene v poglavju

32 organizacijo, podjetje sproži ali podpre učni proces, v smeri spodbujanja ustvarjalnosti, v smeri eksperimentiranja. Umetnost tako ponuja edinstven pristop k učenju. Poleg tega umetnost vpliva na osebo tako kognitivno kot tudi čustveno (Immordino-Yang & Damasio, 2007, str. 123), izzove različne čustvene odzive, ki so močna sestavina ustvarjalnega trenutka (Mazzini, 2012, str. 25), čustva pa so pomembna tudi pri sprejemanju odločitev, presojanju dejanj in idej (Damasio & Damasio 2006). Umetniške dejavnosti lahko podjetje uporabi tudi kot vzpostavljanje varnega in spodbudnega prostora, saj je skupnost, ki jo ustvari in poveže umetnostni medij, pogosto naravna in spontana. Umetniški medij vpliva blagodejno na skupinsko dinamiko in skupino poveže in poenoti (Balan, 2012, str. 14, 18). To spodbuja pozitivno skupinsko dinamiko, ustvarjalno komunikacijo, raziskovanje, sodelovanje ter vključenost v ustvarjalno aktivnost celotne skupine kjer je pomembno pooblastilo za vsakega posameznika. Sproščeno vzdušje ustvarjanja v skupini pripomore k izoblikovanju pozitivne skupinske klime, sprejetosti, samozaupanja in zaupanja v druge ljudi (prav tam, str. 13). Krofličeva (1999, povzeto po Balan, 2012, str ) povzema sodobna odkritja, ko pravi, da umetniška dejavnost spodbuja ustvarjalnost, saj stimulira zavest o telesnih močeh, krepi zmožnost predstavljanja, prispeva k hkratnemu razvoju zavedanja sebe in okolja, integrira zavedanje, spoznanje, spominjanje, občutenje in pretok misli ter krepi povezanost misli in akcije. V zadnjih desetletjih se vedno več podjetij in organizacij obrača k umetnikom in umetniškim organizacijam s ciljem s sodelovanjem povečati in spodbuditi ustvarjalnost zaposlenih ter posledično povečati število inovacij, ki bi omogočile preživetje ali pomagale ohraniti oziroma povečati konkurenčno prednost. Govorimo o novem načinu povezovanja, o t. i. umetniških intervencijah, ki so podrobneje predstavljene v naslednjem poglavju. 2.4 Povzetek spoznanj iz 2. poglavja Globalne spremembe poslovnega okolja in globalne posledice dosedanjega, večinoma enostranskega in precej uničujočega delovanja organizacije silijo k inoviranju in kontinuirani evoluciji. Podjetja spoznavajo, da je za uspešno, dolgoročno preživetje inoviranje nujno potrebno, a ne le tehnološko inoviranje, temveč zlasti upravljalsko inoviranje v smislu prakticiranja razmišljanja»vsi mislimo, vsi delamo«oziroma»vsi ustvarjamo, vsi inoviramo«ter inoviranja subjektivnih stališč (vrednot, čustev, talentov, vednosti in znanj), ki naj bi sproščala in aktivirala ustvarjalnost vseh zaposlenih ter omogočala in usposabljala za ustvarjalno delo in sodelovanje različnih. V podjetjih lahko ta proces izvajamo tako, da (še naprej) izhajamo z vidika enostranskosti in s tem veliko spregledamo in zato (še naprej) povzročamo razvoj ozkega dela človeštva, ki je tako ali tako v krizi, in tako škodujemo tako človeštvu kot naravi, ali pa da proces poteka v upoštevanju sistemskega, zadosti celovitega mišljenja 22

33 in delovanja, da upoštevamo več vidikov, torej izhajamo z vidika soodvisnosti. To lahko dosežemo z med-strokovnim in ustvarjalnim sodelovanjem. Zato je pomembno v podjetjih utrditi spoznanje, da smo različni in da prav zaradi različnosti drug drugega potrebujemo in dopolnjujemo, in da je ustvarjalno sodelovanje, ki vodi do sinergije, odgovornost, potreba in korist vseh zaposlenih. Treba je preiti od samega spoznanja do vsakodnevnega prakticiranja, za kar je (med drugim) potrebno varno, spodbudno in spoštljivo delovno okolje. Takšno okolje je mogoče graditi tudi s pomočjo umetnosti oziroma t. i. umetniških intervencij. Umetnost pa ima tudi moč vplivati na subjektivna izhodišča zaposlenih, spodbujati ustvarjalnost, buditi speče potenciale ter omogočati ustvarjalno sodelovanje različnih. 23

34 3 UMETNOST»Mišljenje, občutenje in delovanje morajo zveneti sinhrono, če naj človekov božanski duh porodi velik, ustvarjalni rezultat.«(johannes Itten) Človek vedno išče in bo iskal odgovore na vprašanja, povezana z njegovim obstojem. Razvijal bo sredstva, s katerimi bo delil in sporočal svoje dosežke, največkrat s pomočjo temeljnih prvin komunikacije, kot so besede, gibi, dotiki, zvoki, ritmi in slikovne podobe. In to človekovo izražanje, ki kaj sporoča in odpira prostor za refleksijo v človekovem umu, v mnogih kulturah imenujejo umetnost (Prevodnik, 2007, str. 173). Umetnost je univerzalna človeška aktivnost. V človeku namreč obstajata tako umetniški impulz za ustvarjanje kot tudi umetniški občutek za sprejemanje umetnosti (Hirn, 1900, povzeto po Mazzini 2012, str. 28). Umetnost je del človeka, vtkana v njegovo naravo in se v različnih oblikah in namenih izraža v civilizacijah in kulturah (Balan, 2012, str. 3) 28. Umetnost je eden najbolj avtentičnih virov razvoja človečnosti (Kroflič, 2007, str. 6). Vrbanec pravi (2012, str. 1 2), da je umetnost nastala in še vedno nastaja zaradi človekovih potreb, da gradi, oblikuje in ustvarja, saj je aktiven človek vedno obrnjen k napredku. Vzrok, ki je človeka popeljal v umetnost, vidi v ustvarjalnosti, ki v umetnosti predstavlja izhodišče. Prek umetnosti se predstavljajo sodobne ali tradicionalne oblike človekove ustvarjalnosti, ki enkratno (spre)govorijo o plemenitosti, lepoti, dediščini in integriteti civilizacij (Prevodnik, 2007, str. 172). 3.1 Pomen umetnosti v sodobni družbi Od antike dalje, pravi Kroflič (2007, str. 6), je umetnost predstavljala enega osrednjih delov splošne izobrazbe, v filozofiji in kritičnih teorijah pa specifični jezik izrekanja najglobljih resnic in kritično zavest duha svojega časa. Umetnost je bila v zahodni kulturi od nekdaj izrazita konkretna oblika konstruktivnega mišljenja, vedno je producirala nove, še nevidne, provokativne oblike in z njimi presenečala, artikulirala alternativne življenjske vrednote in cilje, navdihovala človeško domišljijo, prekvašala imaginacijo in konstruktivno nagovarjala elite (Muhovič, 2007, str ). Vedno je bila uporabljena za zaznamovanje in prikazovanje širokega razpona čustev in doživljanj (Balan, 2012, str. 3). V današnjem času ima umetnost vlogo svetega, lepega, inspiracijsko vlogo, provokativno vlogo, vlogo anarhije, industrijsko vlogo in družbeno (socialno) vlogo (Darsø, 2004, str ) Že jamski človek je slikal na skalno površino in prikazoval podobe. V jamah Altamira v Španiji so namreč leta 1868 našli pravo zgodovinsko galerijo 260 jamskih risb, ki izvirajo iz starejše kamene dobe. Stare so več kot let. Prevladujejo živalski liki, najti pa je tudi abstraktne risbe z neznanim pomenom. Danes so del Unescove svetovne kulturne dediščine. 29 Martin Best, ustanovitelj The Corporative Theatre, je svojo skrb glede vloge umetnosti v današnjem času izrazil z besedami:»umetniki so danes v veliki meri bolj ogroženi kot poslovni svet, saj smo postali zelo zmedeni glede idej, čemu umetnost služi. Izgubljamo zmožnosti ločevanja med dobro in slabo umetnostjo, visoko in nizko umetnostjo, med umetnostjo, ki je duhovna, in umetnostjo ki ima opravka le 24

35 V sodobnem času umetnost razumemo zelo široko, ljudem in strokovni javnosti pomeni različne stvari, odvisno od posameznikove izkušnje; za nekatere predstavlja umetnost vse tisto, kar ponujajo v gledališčih, galerijah, plesnih dvoranah, na akademijah, lahko pa je umetnost tisto, kar je spontano del nas in nas vseskozi spremlja v vsakdanjem življenju in se povezuje z iskrenim izražanjem, pristnostjo, radovedno odprtostjo k svetu in sebi,»dotikanjem«neznanega (Balan, 2012, str. 3). Mnogim se sestop umetniške ustvarjalnosti v življenjsko konkretnost zdi neverjeten, saj smo umetnost vajeni videti predvsem v kontekstu kulture, ne pa tudi zunaj njega. Seveda povsem neupravičeno (Muhovič, 2007, str. 61). Podobno meni tudi Kroflič (2007, str ), saj pravi, da danes sodi umetnost večinoma v dejavnosti prostega časa, če njene produkcije ne gledamo s perspektive dobičkonosne dejavnosti. Pravi (prav tam), da je do zatona v vrednotenju umetnosti kot osrednjega dela humanistične izobrazbe ter izgona umetnosti v območje zasebnega preživljanja prostega časa prišlo v drugi polovici 19. stoletja v ZDA, v 20. stoletju pa se je na račun znanosti ter poveličevanja pomena naravoslovja in tehnoloških ved, pragmatično postavljenih ciljev ter kompetenc, kot jih je narekoval razvoj novih tehnologij, vztrajno umikala iz konceptov splošne izobrazbe, zlasti izobraževanja na višjih nivojih (kot vrednota se je umetnost ohranila v predšolski vzgoji in na nižjih nivojih obveznega izobraževanja). Slikar Jože Ciuha v intervjuju pravi, da je bilo 20. stoletje za človeštvo prelomno, saj so izumi, ki smo jih bili deležni več kot skozi vso zgodovino prej, vplivali na tehnologijo, vzgojo in miselnost ljudi. Humanistični predmeti so v šolskih sistemih na račun naravoslovnih obtičali na stranskem tiru, kar je človeštvu odvzelo duhovno razsežnost, ki vzgaja in vpliva na oblikovanje človekove čustvenosti, in prispevalo k odtujenosti. Prav umetnost pa predstavlja duhovno hrano, vzorec intimne svobode, ki jo človek odkriva v sebi (povzeto po Blatnik, 2012, str. 15). Tudi Vogelnik (1996, str. 15) izpostavlja, da je v današnjem času umetnost preveč ločena od vsakdanjega življenja, dela in opravkov ljudi in je opredeljena kot poseben poklic za nekatere nadarjene posameznike. Za večino ljudi se je pravica in potreba po ustvarjanju posebnih in osebnih izdelkov spremenila v navado in možnost, da pasivno sprejemajo in uživajo umetnost. Vendar pa umetnosti ne bi smeli ločevati od ostalega življenja, saj je pomembna pri raziskovanju čustev in občutkov, medsebojnih odnosov, misli in idej. Umetnostno ustvarjanje osvobaja duha in človeka spodbuja, da naredi, kar sam hoče, in ne, kar mu je nekdo naročil, da naredi. Skozi umetniško izkušnjo, prek ustvarjanja svojih osebnih in posebnih znamenj človek izraža svojo osebnost. Zaradi novih dognanj, ki se po eni strani povezujejo s filozofskim pojmovanjem pomena umetnosti v življenju in razvoju posameznika, po drugi strani pa z novejšimi raziskovanji in odkritji psihologije in nevrofiziologije o pozitivnih učinkih glasbenega, gibalno-plesnega, dramskega in likovnega ustvarjanja na človekovo delovanje in počutje (Vogelnik, 2003, povzeto po Balan, 2012, str. 6), se v zadnjih letih v svetu zopet povečuje razumevanje koristnosti in vloge umetnostnega ustvarjanja za splošno z vsakdanjim«(darsø, 2004, str. 29). 25

36 zdravje in kakovost življenja ljudi in družbe 30. Umetniško ustvarjanje v sodobnem času predstavlja vse pogosteje zanimiv medij za spodbujanje komunikacije, učno metodo, medij pomoči in terapije pri delu s posamezniki in (ranljivimi) skupinami, kot pomoč pri samoaktualizaciji, varovanju duševnega zdravja, kot medij za refleksijo znotraj različnih skupin (npr. delovnega tima, supervizijske skupine, lokalne skupnosti), kot medij za spodbujanje razvoja osebnih in socialnih veščin itd. Umetnost oziroma umetniški mediji se uporabljajo na področju psihologije, psihiatrije, specialne in socialne pedagogike, v vzgoji in izobraževanju, kot nova pedagogika pa se pojavlja tudi v poslovnem svetu. Naštete discipline izhajajo iz različnih teoretičnih in praktičnih pristopov, različnih ciljev in načinov uporabe umetnostnega medija. Veliko raziskav poskuša empirično utemeljiti pozitivni vpliv ukvarjanja z umetnostjo na vrsto kognitivnih zmožnosti (npr. funkcionalno pismenost, prostorsko predstavljivost itd.), ki so cenjene kot ključne kompetence znanstveno-tehnološkega obvladovanja realnosti. A mnoge izmed njih, tudi raziskave harvardske raziskovalne skupine Project Zero 31, niso izkazale zadovoljivih dokazov za tezo, da bogata umetniška okolja pozitivno vplivajo na akademske dosežke. Med ukvarjanjem z umetnostjo in izboljševanjem splošnih kognitivnih kapacitet ni posrednih koristnih povezav, korelacije sicer obstajajo, ne pa tudi dokazane kavzalne zveze (Winner & Cooper, 2000, str. 6, 58, povzeto po Kroflič, 2007, str. 15). Koopman (2005, str. 87, povzeto po Kroflič, 2007, str. 16) skupaj z avtorji raziskovalne skupine Project Zero ter avtorji študije Darovi muze Preoblikovanje razprave o koristih umetnosti izpeljejo sklep, da moramo, če želimo dokazati pomen umetnosti v sodobni družbi, za sodobno izobrazbo, poiskati argumente za intrinzični pomen umetniške izkušnje. Kroflič (2007, str. 16, 27) tako poudarja predvsem notranji pomen umetniške izkušnje in govori o umetnosti kot eni od avtentičnih oblik vstopanja posameznika v odnose z življenjskim okoljem in spoznavanje resnice lastnega bivanja. Ukvarjanje z umetnostjo vidi kot eno najučinkovitejših orodij osebnostnega razvoja posameznika in zagotavljanja kakovosti življenja. Vrsta raziskav je potrdila vpliv umetnosti na izboljševanje ustvarjalnosti, koncentracije in motivacije, spodbujanje socialnih spretnosti, emocij in formiranje pozitivne samopodobe (Koopman, 2005, povzeto po Kroflič, 2007, str. 15). Umetnostna dimenzija izobraževanja naj bi omogočala tudi razvoj občutka varnosti, morale, samozaupanja, izražanja, emocionalno katarzo ter zmožnost reševanja problemov (prav tam). Učenje s pomočjo umetnosti in skozi umetnost ter ustvarjalna uporaba različnih medijev spodbujajo ustvarjalnost posameznika, razvijanje problemskega in ustvarjalnega mišljenja, omogočajo osvajanje kreativnih strategij, s skupinskim ustvarjanjem pa krepi sodelovanje, komunikacijo in učenje skupinske dinamike (Bucik idr., 2011). Umetniško ustvarjanje zadovoljuje osnovne potrebe po zaznavanju in gibanju, omogoča samouresničevanje v socialni interakciji, spodbuja izražanje in 30 Več o pozitivnih učinkih umetnostne vzgoje v Prevodnik (2007), Bucik idr. (2011), več o pozitivnih učinkih plesa in giba na čustveno-socialni, kognitivni in psihomotorični razvoj posameznika v Geršak, (2007), Sadar Šoba (2014), več o različnih pozitivnih vplivih glasbe na posameznika v Kratsborn (2007), več o vplivih likovnega prakticiranja v Muhovič (2007). 31 Poročilo raziskav projekta Project Zero je dostopno v Winner in Hetland (2000). 26

37 razvojno rast, pripomore k nastajanju, oblikovanju in učenju ustvarjalne naravnanosti (Balan, 2012, str. 6). Morda je težko natančno definirati dobrobiti vpliva umetnosti in umetniške vzgoje, a številne raziskave 32 in izkušnje številnih posameznikov nedvomno potrjujejo, da te so pomembne; mnogi znanstveniki, raziskovalci, teoretiki in posamezniki se sprašujejo, ali današnji družbi ne manjka prav teh lastnosti, ki jih umetniška izkušnja lahko spodbudi Umetnost kot integracija uma, telesa in čustev Z umetnostjo se dotikamo vseh plati našega bitja; uma, telesa, čustev, zato pogosto pravimo, da deluje integrativno. Spodbuja celovit razvoj, čustven, kognitiven, telesen, spretnostni, ustvarjalni in socialni. Umetnostno-ustvarjalni proces pomaga pri ozaveščanju in uravnoteženju čustev ter notranjih in zunanjih konfliktov. Pomaga pri dialektičnem procesu ter s tem vzpostavlja ravnotežje in integracijo ob spreminjanju (Balan, 2012, str. 8). V današnji družbi še vedno obstajajo velike razlike v pogledih na razumevanje razmerij med kognicijo in čustvenimi procesi. Že današnji izobraževalni sistemi na račun»čustvene razsežnosti«poudarjajo razvoj kognitivnih sposobnosti in spretnosti (Prevodnik, 2007, str. 171). V šolskih predmetnikih so v samem vrhu jezikovni predmeti in matematika, umetnostni predmeti in šport so na dnu lestvice. Izobražujemo od pasu navzgor, nazadnje se osredotočamo le na glavo. Človeka pa bi morali obravnavati celostno, kot celostna bitja, da se bo lahko soočil s prihodnostjo (Sadar Šoba, 2014, str. 8), z»zahtevami«inovativne družbe, ki»zahteva«ustvarjalne in inovativne posameznike. Znanje je sicer pogoj kritičnosti in ustvarjalnosti, a samo količinsko posredovanje različnih znanj in memoriranje podatkov za uspešno preživetje v današnji družbi ni dovolj (prav tam, str. 9). Od osnovne šole vse do fakultete še vedno vodilno vlogo dajemo levi možganski hemisferi, kljub temu da je v današnjih organizacijah potrebno razmišljati ustvarjalno, ustvarjalno reševati probleme, uporabljati intuicijo, katere razvoj je povezan z razvojem desne hemisfere možganov. Brez sproščenosti telesa, uma in duha niso mogoči ustvarjalni prebliski, zanje je potrebno stanje»popolne povezave možganskih polobel«(goreta, 2014, str. 26). 32 Več o pregledu različnih tujih raziskav in njihovih ugotovitev v Rooney (2004). 33 RTV SLO (2014) je poročala o raziskavi skupine ameriških raziskovalcev, ki so raziskovali učinke izpostavljenosti vizualni in gledališki umetnosti. Objavljena je bila v reviji Education Week. V»muzejski študiji«je sodelovalo okoli dijakov in študentov, v»gledališki«700 študentov. V prvi raziskavi je polovica mladih obiskala Muzej ameriške umetnosti Crystal Bridges, v drugi pa so si ogledali dve gledališki predstavi, Hamleta in Božično pesem. V obeh primerih je polovica mladih služila kot kontrolna skupina. Ti niso odšli v muzej ali v gledališče. Skupini, ki sta se udeležili umetniških programov, sta pokazali višje znanje o umetnosti ter povečano zanimanje za umetnost. Izkušnja je vplivala tudi na njihove vrednote. Izkazali sta več tolerantnosti in empatije. Skozi umetnost so povečali zavedanje obstoja različnosti ljudi in idej, kar je pripomoglo k temu, da razlike sprejemajo in cenijo tudi sicer v življenju. Izkušnja umetniških dogodkov je spodbudila kritično mišljenje, opazovanje umetniškega dela pa jih je naučilo natančnejšega in pozornejšega opazovanja sveta okoli njih. Izkazalo se je, da so mladi, ki so obiskali muzej ali gledališče, na vseh preverjanih področjih pokazali viden napredek. 27

38 Damasio in Damasio (2006) na podlagi lastnih raziskovanj ter zadnjih odkritij kognitivne nevroznanosti pravita, da se ravno v nepovezanosti med čustvenimi in kognitivnimi procesi skriva razlog za današnjo globalno krizo, za mnoge odklone ter nazadovanje moralnega vedenja. Čustveno procesiranje predstavlja namreč integralni del procesa odločanja in deluje kot vektor za akcije in ideje, ki uveljavlja sposobnost refleksije in presojanja. Brez čustev bi vsaka akcija, ideja ali odločitev posameznika temeljila samo na racionalnih podlagah, zato preudarno moralno vedenje zahteva sodelovanje in vključevanje čustev. Pri tem poudarjata, da lahko umetnost in umetnostna vzgoja s tem, ko spodbujata in upoštevata čustveni razvoj posameznika, prispevata k uravnoteženemu kognitivnemu in emocionalnemu razvoju, s tem pa prispevata h kulturi miru in uravnoteženemu razvoju posameznika, sposobnega razvijati imaginacijo ter inovativno, intuitivno mišljenje, ki vodi v ustvarjanje novega. Ko se je v petdesetih letih začela kognitivna znanost razvijati kot samostojna smer, se je na kognicijo gledalo kot na procesiranje informacij, ki se večinoma dogaja v možganih ali v računalniku, umetnem inteligentnem sistemu. V zadnjem času pa se je kot pomembna tema v miselnih procesih pojavila tudi vloga telesa. Začeli so se razvijati različni pristopi, ki na različne načine razmišljajo o umu. Povezujejo ga s telesom, celotnim organizmom in njegovo okolico in kot pravi Geršakova (2007, str. 132) danes kognitivna znanost, kot interdisciplinarna veda, proučuje»mind-body«povezave v obeh smereh. Ugotovitve nevroznanosti nam torej odkrivajo in potrjujejo ključno vlogo telesa v naših kognitivnih procesih t. i. utelešena kognicija. Ta poudarja pomembnost senzomotoričnih procesov pri procesih učenja (Tancig, 2014, str. 11) in vključitev umetnosti tako predstavlja primer aktivne strategije učenja, ki promovira povezavo med umom in telesom (Young Overby, 2014, str. 22). Tudi Muhovič (2007, str. 60) pravi, da»izzivalna doživljajska neposrednost«in»utelešena vednost«, ki ju posamezniku nudi umetnost, aktivirata doživljanje, bogatita domišljijo, razširjata vizijo in precizirata presojo. Umetnost (glasba, dramska igra, zgodba, slika, risba ali kip) kot način odpiranja čutov, omogoča kritično obravnavo resničnosti, je sredstvo komunikacije in dober medij pri povezovanju kultur, ki sočasno krepi posameznikovo refleksivno zavest (Kroflič, 2006, povzeto po Kratsborn, 2007, str. 81).»Umetnostno izobraževanje in izobraževanje s pomočjo umetnosti stimulira kognitivni razvoj, obenem pa s svojimi uporabnimi vsebinami lahko prispeva k razumevanju posameznika o potrebah sodobne družbe, v kateri živi«(prevodnik, 2007, str. 170) Umetnost kot transformativna izkušnja in osebna izpolnitev Po Druckerju (Purg, 2009) umetnost posamezniku pomaga, da se nauči več o samem sebi.»kakor sebstvo tudi umetniški izdelek ni fiksen. Oba sta neskončno odprta za poglede iz različnih perspektiv in za nove oblike, ki prihajajo v ospredje in izrinjajo stare. Umetnost nas ne nagovarja le s senzornimi radostmi in njihovo povezavo z našim emocionalnim življenjem, ampak lahko zrcali tudi našo psihično konstitucijo kot celoto«(white, 1998, str. 195, povzeto po Kroflič, 2007, str. 15). 28

39 Umetnost posamezniku omogoči izražanje njegovih čustev, stališč, prepričanj v mnogoterih simbolnih jezikih, kot so slika, gib, fotografija, glasba, film. Z njimi si pomaga predstaviti oziroma izraziti tiste najgloblje in skrite plati življenja, ki jih je s pomočjo verbalno logične kompetence težje ali celo nemogoče sporočiti oziroma izraziti. Umetnost pomeni»imeti več jezikov in več jezikov pomeni različne načine gledanja na svet«(štirn Janota & Štirn Koren, 2012, str. 21). Prevodnik (2007, str. 170) pravi, da» praktične umetnostne izkušnje, vrednotenje in znanje o umetnosti omogočajo razvoj pogledov na široko paleto vseživljenjskih vsebin:»pogledov«, ki se jih ne da odkriti, naučiti niti izkusiti z drugimi izobraževalnimi vsebinami, metodami in procesi.«umetnost je razumevanje življenja iz perspektiv, ki so bistveno drugačne od tistih, ki so nam ponujene prek standardnih poti. Kadar boljše razumemo umetnost, tudi jasneje vidimo življenje (Vrbanec, 2012, str. 2). Z določenimi zvrstmi umetnosti so spodbujeni psihosocialni procesi, ki prispevajo k osebnemu razvoju, gradnji identitete, povečajo socialno kompetenco ter razvijajo empatijo. Omenjeno se doseže s povečanjem govorno-komunikacijskih spretnosti, z učenjem zaznavanja perspektive drugega, interpretiranjem samega sebe in svojega notranjega doživljanja (Wrentschur, 2008, povzeto po Balan, 2006, str. 7). Umetnostno-ustvarjalni proces veča vpogled vase, osmišlja naš notranji svet, nam daje ogledalo in pomaga pri refleksiji lastnega osebnega smisla v življenju in okolju. Pomaga nam, da se povežemo sami s sabo in se posledično orientiramo v svetu. Na ta način pomaga pri grajenju osebne identitete in njenem neprestanem spreminjanju, pomaga procesno povezati fragmentarne elemente identitete v celoto (Balan, 2006, str. 7). Muhovič (2007, str. 63) pravi, da služijo vsa ustvarjalna prizadevanja na področju likovnih (in drugih 34 ) ustvarjalnosti spoznavanju in spoznanju, in sicer na poseben, celostni način. Spoznavanje pa je večna, nikoli do kraja opravljena naloga (Bechmann, 1997, str , povzeto po Muhovič, 2007, str. 63). Tudi H. G. Gadamer, eden prvih pomembnejših kritikov formalnologičnega mišljenja, je srečanje z umetnino videl kot vseobsegajoče, celostno in avtentično, saj vključuje nalogo vključiti doživetje v celoto lastne življenjske usmeritve in lastno samo-razumevanje (Caranfa, 2006, str. 90, povzeto po Kroflič, 2007, str. 14). Umetnost angažira celoten spekter človekovih senzornih, intelektualnih, emocionalnih in motivacijskih plati. Umetniška izkušnja zato lahko posamezniku pomaga, da prične ozaveščati spoznanja, ki so v latentnosti očitno že v njem. Poleg tega pa je umetnost tudi eden najboljših medijev za testiranje naših stereotipov, predsodkov, naših vnaprejšnjih formulacij, ki nam določajo smernice življenja. O njih neposredno nikoli ne razmišljamo, prek umetniških praks pa jih lahko posameznik ozavešča, prepoznava. (Štirn Janota & Štirn Koren 2012, str. 21). V umetnosti lahko torej najdemo elemente, ki prispevajo k razvoju posameznikove identitete (Kroflič, 2010). Kroflič (2010, str. 52) pravi, da lahko»umetnost opredelimo kot obliko transformativne izkušnje in osebne izpolnitve, saj ima moč opisovati najbolj temeljne skrivnosti življenja 34 Dodatek avtorja 29

40 in posamezniku omogoča začeti dialog z drugostjo sočloveka, kakor tudi z drugostjo v jedru lastne osebnosti.«umetniški medij lahko pomaga tudi posamezniku znotraj skupine. Omogoča (tudi) nebesedno komunikacijo in pomaga pri izražanju težje izrazljivega. S tem omogoča večjo zmožnost in vpogled v sočloveka, razumevanje njegovega dojemanja sebe in sveta, način mišljenja in razumevanja pojavov ter samo delovanje posameznikov. Ob sprejemanju (zaznavanju) umetniško-ustvarjalnih del drugih posameznik doživlja tudi velik del sebe, svojih projekcij ter lastnih psihičnih vsebin (Balan, 2006, str. 14) Umetnost kot vir sodelujočega ustvarjanja Vsak človek ima določene sposobnosti, ki pa so omejene. Zato posameznik ustvarjalno sodeluje (znotraj družine, delovnega tima ) in si tako izboljšuje življenje. Sodelovanje (z različnimi ljudmi) omogoča več priložnosti za učenje, odkrivanje večplastnosti življenja, preraščanje in preseganje lastnih miselnih okvirov ter ustaljenih miselnih vzorcev, vedenj, rutin ter navsezadnje celovitejše razmišljanje ter delovanje.»celovito sliko lahko dobimo šele, ko nam nekdo od zunaj osvetli plati, ki jih sami ne zaznavamo«(tavželj, 2004, str. 14). Umetniški mediji služijo kot dobro orodje za delo v skupini (npr. skupinsko slikanje, gledališka igra, ples ), ker posamezniku in skupini dajejo priložnost spoznavati, da različno vidimo stvari, da veliko različnih stališč in različnega znanja prispeva k več celovitosti in ustvarjanju nečesa novega, drugačnega, presežnega. Prevodnik (2007, str. 170) pravi, da obstajajo raziskave in študije, ki sporočajo, da vključenost v umetniške ustvarjalne procese v posamezniku kultivira tudi občutek za ustvarjalnost, iniciativnost, bogato domišljijo, čustveno inteligenco in moralni»kompas«, sposobnost za kritično refleksijo, občutek za avtonomijo, svobodo mišljenja in akcijo 35. Prek skupinskih umetniških praks posameznik raziskuje svoje ideje, spoznava sebe in tudi sočloveka. Umetniški izdelek oziroma sam ustvarjalni proces, ki vodi do končnega izdelka, lahko predstavlja spodbudo, da posameznik preverja svoja stališča in poglede, hkrati pa se lahko vživi tudi v situacije in zgodbe drugih (Štirn Janota & Štirn Koren, 2012, str. 21). In razvijanje občutka drug za drugega današnja družba nujno potrebuje za izhod iz nastale krize. Prav tako pa tudi sodelujoče ustvarjanje, domišljijo in inovativnost. Vse to pomagajo razvijati različne oblike umetnosti.»o zares ustvarjalni skupini lahko govorimo takrat, ko le-ta vsakemu posamezniku omogoča in dopušča, da se kot individualna osebnost izpostavi, izraža svoja mnenja, poglede, ideje, predstave in v skupini gradi svoj lastni svet. Skupina, ki posameznike usmerja le k posnemanju ali ponavljanju, sicer ne počne nič slabega, gotovo pa ne vzpodbuja k večji ustvarjalnosti in razvoju, zato je razumljivo, da razen»obrobnih«posameznikov, ki ne predstavljajo jedra skupine in zato nimajo bistvenega vpliva na njen razvoj, ne dosega zanimivih rezultatov«(tavželj, 2004, str. 14). 35 Primeri iz raziskav in študij so dosegljivi na UNESCO (2015). 30

41 Posameznikova ustvarjalnost v ustvarjalni skupini vzpodbuja tudi druge k novemu zaznavanju zadev in k novim stvaritvam, katere lahko spet vzbudijo nove zaznave. Takšen kontinuiran ciklični proces delovanja ustvarjalne skupine omogoča večji posameznikov in skupinski razvoj. Popeljati ljudi v svoje svetove in se iz njihovega odziva spet učiti predstavlja osnovni princip delovanja ustvarjalne skupine. Tako se splete kontinuiran cikel dajanja in sprejemanja, ki ga Tavželj (2004, str. 15) imenuje»harmonično sodelovanje«. Takšno sodelovanje obogati bivanje posameznika in olajša realizacijo lastnih in skupnih ciljev. Temeljni potencial umetniških ustvarjalnih dejavnosti je omogočanje novih pomembnih doživetij, ki pripomorejo k spoznavanju in preizkušanju sebe, iskanju močnih točk, pozitivni samopodobi posameznika, novemu ustvarjanju sebe in razvijanje odnosov v skupini. Osebna motivacija za spremembe in vpliv izkušenj sta močnejša, če se posredujeta prek konkretnih, živih in čutno zaznavanih novih izkušenj ter ne le prek informacij ali pogovorov (Balan, 2012, str. 17). Skupinsko ustvarjanje nas uči dobre komunikacije, socialnih veščin in razvija samopodobo (Balan, 2012, str. 14). Končni produkt veča tudi občutek samozavesti in moči, ker je nekaj uspelo, daje samo-realizacijo in samo-potrditev (prav tam, str. 16), kar pomeni tudi visoko samospoštovanje. Umetniški mediji po Gardnerju (1995) zaradi principa komunikacije po več senzornih poteh (t. i. princip totalne komunikacije) olajšujejo komunikacijo znotraj skupin. Ustvarjalne dejavnosti posamezniku omogočajo, da se izrazi na svoj edinstven način in se s končnim umetniškim produktom, izdelkom, dokaže tudi drugim. S tem omogoča, da se posameznik počuti pomembnejšega in bolj sprejetega, zlasti, če ustvarjalna dejavnost poteka v skupini in skupina soustvarja skupaj. Tako skupinsko soustvarjanje podpira razvoj socialnih veščin. Vključuje poslušanje in upoštevanje drugih ter učenje samozavestnega izražanja sebe znotraj skupine. 3.2 Umetnost v organizacijah Umetnost se že dolgo povezuje z ustvarjalnostjo, domišljijo, invencijami, inovacijami, z novostmi, kar pojasnjuje, zakaj se umetniške oblike uporabljajo na mnogih področjih in disciplinah, kjer so nove ideje in sveže perspektive ključnega pomena (Brenner, 2010, str. 45), torej tudi v današnjih organizacijah. Kerr in Darsø (2008, str. 3) pravita, da pri proučevanju organizacij opazimo, da so v bolj materialnem smislu polne umetnosti. Umetnost igra pomembno vlogo pri mnogih notranjih kot tudi zunanjih poslovnih manifestacijah, ki v marsičem izražajo identiteto podjetja. Nekatera podjetja temu posvečajo malo pozornosti, druga zavestno skrbijo za signale, ki jih prek npr. letnih poročil, oglasov, oznak proizvodov, blagovnih znamk pošiljajo v svet. V vsaki organizaciji, vsakem poslovanju lahko najdemo umetnost, pravi Darsø (2004, 18), a odvisno je, v kolikšni meri in na kakšen način je ta uporabljena. Večina podjetij umetnost uporablja»tradicionalno«, kot dekoracijo, zabavo ter tudi kot način za povečevanje prepoznavnosti podjetja, investicijo, sponzoriranje ali 31

42 dobrodelnost. Ti načini uporabe oziroma vloge umetnosti v organizacijah se pojavljajo že desetletja in takšno sodelovanje oziroma uporaba umetnosti v poslovnemu svetu oz. organizacijah ne predstavlja nečesa novega. Ta vloga se v zadnjem času spreminja. Umetniki, umetniške organizacije in podjetja v zadnjem desetletju odkrivajo nove prednosti razvijajočih se partnerstev Nova vloga umetnosti znotraj organizacij V zadnjem desetletju se v sodelovanju med umetniki in umetniškimi organizacijami ter ostalimi organizacijami na trgu pojavljajo novi načini bolj simbiotičnega sodelovanja. Svet umetnosti je začel z menedžerji in drugimi zaposlenimi znotraj podjetij deliti svoje strokovno znanje, vidike in izkušnje v ustvarjalnosti, v ustvarjalnem procesu ter na mnogih drugih področjih in jim tako pomagati pri doseganju različnih podjetniških ciljev (Bartelme, 2005, str. 7 8). Umetniki vse bolj prepoznavajo transformacijsko moč umetnosti in umetniških procesov. Učijo se razmišljati o njihovih učinkih in rezultatih na način, ki bi ga lahko prenesli in predali podjetjem v pomoč in podporo pri reševanju najrazličnejših organizacijskih vprašanj in problemov, upravljanje sprememb, v podporo pri razvoju novih ustvarjalnih in inovativnih sposobnosti in pri omogočanju osebnega in organizacijskega razvoja. Podjetja istočasno odkrivajo koristi, ki jih prinašajo umetniki ter sodelovanje v umetniških procesih, da bi podprli organizacijske mehanizme za organizacijsko preoblikovanje in razvoj ter vplivali na spodbuditev in razvoj čustvenih in energijskih stanj v organizaciji (Schiuma, 2009, str. 7). Mnoge družbe ugotavljajo, da je učenje s pomočjo umetnosti učinkovit način za spodbujanje ustvarjalnega razmišljanja, spodbujanje razvoja novih vodstvenih modelov ter za krepitev sposobnosti zaposlenih na kritičnih področjih, kot so sodelovanje, reševanje konfliktov, upravljanje sprememb, javno nastopanje in medkulturna komunikacija (Seifter, 2012, str. 13). Seifter dodaja (prav tam), da»praktično vsak dan industrijski proizvajalci sodelujejo s pesniki, da bi v zaposlenih spodbudili ustvarjalnost, svetovne finančne institucije preučujejo delovanje orkestrov, da bi izboljšale svojo učinkovitost, odvetniške družbe se od gledališčnikov učijo učinkovitega predstavljanja in improvizacije.«berthoin Antal (2009, str. 8) pravi, da poskusi sodelovanj med organizacijami in umetniki ter umetniškimi organizacijami s ciljem doseči različne organizacijske cilje segajo v 60. in 70. leta 20. stoletja, vendar je njihova razširitev v raznovrstne organizacije znotraj številnih držav ob uporabi izjemnega spektra različnih umetniških zvrsti novejši pojav. Publikacije na to temo so se pogosteje začele pojavljati leta 1990 in se v zadnjem desetletju občutno povečale. Tudi Stockil (2008, str. 6), Taylor in Ladkin (2009, str ) in Seifter (2012, str. 12) pišejo o velikem povečanju široke palete ponudbe praktičnih programov in usposabljanj s pomočjo umetnosti v zadnjem desetletju. Namenjena so zaposlenim na vseh organizacijskih nivojih znotraj javnega in privatnega sektorja, znotraj profitnih in neprofitnih organizacij. Tim Stockil in Harvey Seifter, prepoznana strokovnjaka s področja povezovanja umetniškega in poslovnega sveta, menita, da je do te spremembe pripeljala tehnološka 32

43 revolucija v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ki je pospešila hitrost sprememb, izrinila srednji menedžment in v odločanje in prevzem odgovornosti vključila zaposlene, ki niso menedžerji. Organizacije so zato začele iskati nove načine in poti v soočanju z vse hitrejšimi spremembami. Poleg tega pa so tudi voditelji znotraj umetniškega sveta opazili, da v obeh svetovih eno izmed temeljnih vrednot predstavlja ustvarjalnost in v povezovanju in prenosu znanj videli izjemno priložnost (Bartelme, 2005, str. 8). Weick (2007, povzeto po Taylor & Ladkin, 2009, str. 56) razlog za povečanje povezav vidi v kaotičnem in kompleksnem okolju, kjer tradicionalna poslovna orodja, ki temeljijo na logiki in razumu, ne zadostujejo (več). Poudarja pomen intuicije, čustev, zgodb, improvizacije, izkušenj, domišljije, aktivnega poslušanja, empatije, zavedanja trenutka in drugih aktivnosti, ki ne temeljijo na logiki in pomagajo pri reševanju problemov. Berthoin Antal (2009, str. 39) pravi, da so menedžerji, vključeni v raziskavo 36, na vprašanje, zakaj so se odločili za povezovanje z umetniki in umetniškimi organizacijami, pogosto omenili želen pritisk za spremembe in potrebo po podpori procesov organizacijskega učenja in inovativnosti. Prepoznanje, da ima umetniški svet zmožnosti, ki lahko prispevajo k podjetniškemu uspehu, ima globoke posledice tako za umetnost, poslovanje, kot za celotno družbo (Bartelme, 2005, str. 7 8). Seifter pravi (2012, str. 13), da že več kot 350 ameriških 'Fortune 500' podjetij uporablja (tudi) umetniška znanja, procese in doživetja (t. i. umetniške intervencije 37 ), s ciljem spodbujati ustvarjalno razmišljanje zaposlenih in krepiti inovacijske procese. Ta podjetja uporabljajo predpostavke: da povezovanje ljudi, procesov, znanj in izdelkov iz različnih področij, preneseno s področja umetnosti v poslovni, organizacijski svet, pomaga spodbujati nove načine razmišljanja in delovanja, saj izziva rutino, zakoreninjeno miselnost in razvija nove veščine (Darsø, 2004; Styhre & Eriksson, 2008), da je z umetniškimi dejavnostmi, prenesenimi v poslovno okolje, mogoče pridobivati sposobnosti za med-strokovno ustvarjalno sodelovanje, ki podpira doseganje zadostne in potrebne celovitosti kot pogoja za uspeh poslovanja (dodatek avtorja), da umetniški način védenja zajema tudi estetske in čustvene vidike, ki so na delovnem mestu običajno prezrti, njihovo vključevanje pa naj bi pomagalo ljudem videti na nov način in razviti nove načine delovanja (Carr & Hancock, 2003). Vse več poslovnih voditeljev se torej obrača k umetnosti, s ciljem premostiti vrzel med spretnostmi, ki jih njihovi zaposleni potrebujejo, in spretnostmi, ki jih dejansko imajo. Odkrili so, da se dragocene izkušnje o ustvarjalnosti in inovativnosti lahko naučimo in uporabimo iz prakse in spoznavanja umetniškega sveta. Umetniški ustvarjalni procesi in izkušnje pravi Seifter (2012, str. 12), so že po svoji naravi ustvarjalna prizadevanja in mnoge inovacijske spretnosti, ki jih zahodnemu svetu primanjkuje, so globoko 36 Mednarodna raziskava vključuje serijo treh celodnevnih delavnic Artful Research Workshops, v katerih je sodelovalo 33 ljudi iz sveta umetnosti, iz poslovnega sveta, iz posredniških organizacij, svetovalci in raziskovalci, ki imajo izkušnje z kratkoročnimi in dolgoročnimi umetniškimi intervencijami (več o študiji v Berthoin Antal, 2009). 37 Nov koncept bomo opredelili v nadaljevanju. 33

44 zakoreninjene v umetniško tradicijo. Darsø (2004, str. 18) poudarja, da sodelovanje z umetniki in umetniškimi organizacijami ni čaroben instrument, ki bi na hitro rešil poslovne probleme, temveč gre za novo paradigmo, ki temelji na izkoriščanju človeškega potenciala v celoti, saj nagovarja telo, razum, srce in duha 38. Hamsa Thota in Harvey Seifter, priznana mednarodna strokovnjaka s področja upravljanja z inovacijami, zagovarjata, da je vključevanje srca, razuma in duha posameznikov v poslovnem svetu enaindvajsetega stoletja nuja, prav tako pa tudi uporaba ustvarjalnosti pri reševanju problemov, kar je bila v preteklosti domena vodstva. V umetnosti vidita možnost, ki ljudem omogoča, da raziščejo svoj ustvarjalni potencial, saj v ospredje prihaja tiho znanje, sintetizira se razumevanje, razvijajo se sodelovalne veščine, abstraktni pogledi pa se lažje konkretizirajo v fizične izdelke. S pomočjo umetnosti se odpirajo in postavljajo različna vprašanja, ki iščejo različne vrste pojasnil in odgovorov ter spodbujajo poglede z različnih zornih kotov (Nissley, 2010, str. 18) Opredelitev novih konceptov povezovanja V praksi in literaturi se v zadnjem desetletju pojavljajo različni izrazi, ki poskušajo zaobjeti pojem novega razvijajočega se partnerstva med umetniki, umetniškimi organizacijami in preostalimi organizacijami na trgu. Koncept ni jasno opredeljen, nima izrazitih mej, saj predstavlja novo področje prakse. Najpogosteje se uporabljajo izrazi, kot so»učenje/usposabljanje s pomočjo umetnosti«(angl.»arts-based learning«,»arts-based training«),»umetniške iniciative«(angl.»arts-based Initiatives«) in»umetniške intervencije«(angl.»artistic interventions«):»učenje s pomočjo umetnosti«temelji na širokem spektru pristopov, s katerimi učitelji menedžmenta in praktiki razvoja vodenja in organiziranja umetnost instrumentalno uporabljajo kot pedagoško sredstvo (način), ki prispeva k učenju in razvoju ljudi (zaposlenih) ter prispeva k organizacijskemu učenju in razvoju (Nissley, 2010, str. 13).»Umetniške iniciative«predstavljajo celovit organizacijski in upravljavski poseg, ki z uporabo ene ali več umetniških oblik omogoča ljudem, da doživijo umetniško izkušnjo znotraj organizacijskega konteksta, kot tudi to, da poskusijo uporabiti umetnost kot poslovni vir. V prvi vrsti gre za proces izkušnje, proces, ki vključi in pooblasti ljudi na kognitivnem in čustvenem nivoju, z njihovo bodisi aktivno bodisi pasivno udeležbo (Schiuma, 2009, str. 7).»Umetniške intervencije«39 opisujejo širok in nevtralni deskriptor 38 Darsø (2004, str. 31) govori o t. i.»artful creation«, novi paradigmi,»umetnosti polni stvaritvi«, ki temelji na polnem človeškem potencialu.»artful creation«opredeljuje kot kakovost razširjene zavesti, ki se razvija skozi globoke osebne izkušnje in jo pogosto omogoča umetniški proces. Na zelo preprost način»artful«pomeni»poln umetnosti«, gre za umetniške izkušnje, ki v posamezniku sprožijo notranjo preobrazbo, kar zopet odpira posebno vrsto zavesti. To vrsto zavesti je mogoče razviti le prek neposredne izkušnje, izkušnje, ki vključuje čustva in ki se posameznika dotika globoko. Ne gre za koncept, ki ga lahko razumemo samo s teoretičnega vidika. 39 V magistrskem delu uporabljamo izraz»umetniška intervencija«. Na podlagi svojih korenin iz 34

45 neomejenega spektra kratkoročnih in dolgoročnih oblik povezovanja, združevanja oziroma prenosa (uporabe) ljudi, procesov in izdelkov iz sveta umetnosti v organizacije z namenom, da v organizaciji sproži, podpre ali spodbudi učni proces. Pri tem posredniške organizacije, umetniške organizacije, umetniki in gostiteljske organizacije opredeljujejo naravo interakcije (Berthoin Antal 2009, str. 4). Schiuma (2009, str. 7) pravi, da je udeležba v umetniških iniciativah oz. po naše, v t. i. umetniških intervencijah aktivna, ko so ljudje neposredno vpleteni v umetniško izkušnjo, ko so akterji pri izdelavi opredmetenih ali neopredmetenih umetnin. Izkušnja je pasivna, ko so ljudje samo priče umetniškemu procesu ali delu (ki ga lahko tudi uporabijo) in ima vključenost obliko opazovanja, kontemplacije, spoštovanja in/ali razumevanja. Dve različni vpletenosti v umetniško izkušnjo, pravi Schiuma (prav tam), prinašata različne koristi. Glede na literaturo, pravi Fiske (1999, povzeto po Schiuma, 2009, str. 7), je aktivno sodelovanje učinkovitejše pri doseganju različnih koristi, od koristi v stališčih in obnašanju do koristi v spoznanjih in družbi namenjenih koristi. Neposredno sodelovanje in vključenost v umetniško izkušnjo spodbuja tudi učenje skozi proces poskusov in napak, ki predstavlja močan izkustven mehanizem za razvoj spretnosti, kot tudi za komunikacijo in timsko delo (prav tam) Nameni povezovanja Namen sodelovanja podjetij z umetniki in umetniškimi organizacijami ni umetniško delo samo po sebi, npr. slika, pesem, film, ples, muzikal ali gledališka predstava, ampak umetniški proces, umetniška izkušnja. Cilj je ustvariti prostor in čas za umetniško izkušnjo, ki bi spodbudila evokacijo, izražanje in reagiranje čustev in energije in s tem vplivala na posameznike, skupino in organizacijo samo. Služi kot nadomestni način za obravnavanje vprašanj, povezanih s poslovanjem, ki pa zahtevajo intuitivno razmišljanje, čustveno vzburjenje, estetsko razumevanje, socialno inteligenco in ustvarjalne sposobnosti, kot so domišljija, improvizacija, zaznavanje, empatija in prilagodljivost. Cilji takšnega sodelovanja, t. i. umetniških intervencij, se nanašajo na cilje iz poslovanja podjetij (Schiuma, 2009, str. 7 8). Schiuma (2009, str. 7) dodaja, da lahko organizacijam umetnost predstavlja močno sredstvo za razvoj ter povečevanje zmogljivosti za ustvarjanje novih vrednosti. Vlogo umetnosti znotraj organizacij vidi kot katalizator, vzvod ali sprožilec, ki podpira in spodbuja organizacijske spremembe, povečuje kompetence organizacije in razvija potencialno in latentno energijo. Umetnina ali izbrani umetniški medij 40 služi kot sprožilec, spodbujevalec, upravljalec čustvenih in energetskih dimenzij organizacije, ki imajo lahko vpliv na ljudi in/ali na organizacijsko infrastrukturo opredmetenih in latinščine, beseda intervencija po SSKJ (2016) označuje»dejanje, ukrep, s katerim se (odločilno) vpliva na potek česa, poseg(anje).«40 Stockil (2008, str. 9) navaja široko paleto umetniških oblik, ki se v današnjem času uporabljajo v povezavi z organizacijami: teater, mimika, improvizacija, opera, ples, klasična glasba, jazz, bobnanje, petje, pripovedovanje zgodb, karneval, poezija, slikanje, risanje, skulptura, lončarstvo, predvajanje glasbe (dj-anje), cirkus, čarovnija, stand-up. Podrobneje opisuje najpogosteje uporabljene umetniške oblike (teater, glasba, vizualna umetnost, pripovedovanje zgodb, literarne zvrsti) ter njihove potencialne vplive. 35

46 neopredmetenih sredstev (slika 1). Stockil (2008, str. 6 7) meni, da organizacije najpogosteje uporabljajo umetniške intervencije, ker želijo vplivati na mehke veščine (»soft«skills) in redkeje na strogo tehnično znanje. K umetnosti se pogosto obračajo tudi zaradi želje po spremembah oziroma poizkusiti nekaj drugačnega izven tradicionalnih okvirov na trgu že obstoječih in preizkušenih izobraževanj in usposabljanj, zaradi zabave, sproščanja energije ter spodbujanja igrivosti posameznikov, zlasti pa zaradi vse večjih zahtev po ustvarjalnosti zaposlenih in inovacijah, vse večje zaželenosti po uporabi t. i. pristopov s celotnimi možgani (angl.»whole brain approaches«), potrebe po uporabi t. i. številnih dojemanj (angl.»multiple intelligences«) in vse boljšega poznavanja načinov, kako se odrasli najučinkoviteje učijo. Berthoin Antal (2009, str ) ugotavlja, da veliko podjetij v umetniških intervencijah išče učinke, ki bi jih intervencija imela na inovativnost. Primeri so pokazali, da so bili ti cilji doseženi, a je povezava med umetniškimi intervencijami in inovacijami redko neposredna in očitna. Vključeni v raziskavo so v umetniških intervencijah videli zlasti sredstvo za izgradnjo zmogljivosti (kapacitet) za inovacije oziroma kontekst za sproščanje in pomnožitev idej, ki so že v zaposlenih. Uporaba umetnosti lahko usmerja ustvarjalne sposobnosti organizacij in pospešuje produktivne inovacijske procese (Berthoin Antal, Gómez de la Iglesia & Vives Almandoz, 2011, str. 11). Darsø v svoji knjigi Artful creation Learning-Tales of Arts-in-Business (2004) opisuje različne primere, kako so se umetniške intervencije v različnih organizacijah uporabile kot metoda (orodje) za upravljanje sprememb, razvoj in učenje. Opisani primeri, tako s pozitivnim in negativnim izidom, temeljijo na mednarodnem raziskovalnem projektu, izpeljanem v letih 2002 in 2003 v okviru Učnega laboratorija Danska in Centra za management Danska 41. Donna Sturges, vodja inovacij v GlaxoSmithKlein, pravi, da orodja, ki temeljijo na umetnosti, pomagajo timom videti onkraj znanega in očitnega, kar pomaga pri ustvarjanju novih idej. Umetniška doživetja dajejo več transformativnih izkušenj, kjer se rojevajo nove ideje, zavest je v večji meri zmožna videti onstran očitnega. Stališča in vplivi na razmišljanje postanejo s tem vidni in stimulirajo domišljijo. Umetnost poslovni svet uči zmožnosti, kako konceptualizirati in preiti onkraj uveljavljenih norm in meja (Nissley, 2010, str. 11). Darsø (2004, str ) je bila ena izmed prvih, ki je opisala načine uporabe umetnosti v današnjem poslovnem svetu: umetnost kot dekoracija (npr. umetnine in slike v lobijih ali hodnikih podjetij); umetnost kot zabava (npr. umetniške predstave v prostorih podjetij, obisk umetniških dogodkov); 41 Darsø (2004, str. 35) omenja primere naslednjih podjetij, ki so umetniške intervencije uporabila za stimulacijo organizacijskih sprememb in razvoj svojih izdelkov: Xerox PARC, Washington DC Federal Government, Unilever, Volvo Car Corporation, Nycomed in Bang & Olufsen. 36

47 umetnost kot instrument za npr. upravljanje, vodenje in razvoj (npr. razvoj komunikacijskih veščin); umetnost kot strateško preoblikovanje (npr. podjetje umetnost integrira na področja, kot so vizija, vrednote, ustvarjalnost, inovacije, blagovne znamke, marketing, odnosi z javnostmi) 42. Tudi Stockil (2008, str. 7 8) navaja možna področja uporabe umetniških intervencij v organizacijah in podjetjih oziroma kje se umetniške intervencije pogosto uporabljajo. Pri tem poudarja, da podan seznam nikakor ni izčrpen in predstavlja le okvir možnosti, ki so v praksi neomejene: osebni razvoj: prezentacijske spretnosti, osebni vpliv, vpliv in pogajanja, dajanje in sprejemanje odzivov, ustvarjalno vodenje, skrb za stranke, kreativno delo; razvoj tima: komuniciranje znotraj tima, izgradnja zaupanja in odnosov, ustvarjalnost tima; razvoj kulture: vizija in vrednote, združevanja, spreminjanje delovnih praks, odprta vprašanja različnosti, krepitev ustvarjalne kulture; organizacijski razvoj: strateški razvoj, razvoj ustvarjalne organizacije, spremembe in upravljanje sprememb, planiranje s scenariji, planiranje hudih težav. Schiuma (2011) je razvil lastni model (slika 1), ki opredeljuje devet namenov, zaradi katerih se podjetja odločajo za sodelovanje z umetniki in umetniškimi organizacijami. Iz modela je dobro razvidno, da imajo umetniške intervencije polivalentne in mnogotere učinke tako na ljudi kot tudi na organizacijsko infrastrukturo, zato morajo organizacije proučiti in določiti, katere so njihove strateške in poslovne potrebe ter cilji, na katere bi imele lahko umetniške intervencije največji in najbolj pozitiven vpliv (več o modelu v Schiuma, 2011, str ): 42 Stockil (2008, str. 7) meni, da je takšno ločevanje koristno, a se področja lahko v praksi pogosto prekrivajo (npr. podjetje lahko dekorativne slike na stenah pisarn uporabi za okras in hkrati kot učno priložnost). Praktični primeri uporabe umetnosti v podjetjih kot okras, zabava, instrument ali kot strateški proces preoblikovanja so podrobno opisani v Kerr in Darsø (2008). 37

48 Slika 1: Nameni, zaradi katerih se podjetja odločajo za umetniške intervencije Vir: (Schiuma, 2011, str. 100). 1. ZABAVA S pomočjo umetniškega dela ali umetniškega procesa je mogoče ustvariti prijetno umetniško izkušnjo, katere cilj je v sodelujočih sprostiti adrenalin, čustva in energijo ter tako dvigniti raven zadovoljstva ter v sodelujočih prebuditi pozitivne občutke. Ogled kulturnih prireditev, pravi Konlaan s soavtorji (2000, povzeto po Schiuma, 2009, str. 15), kot so koncerti ali razstave, znižuje tudi krvni tlak ter ustvarja pozitivne hormonske koristi. S pomočjo umetniškega dela ali umetniškega procesa lahko ljudje lažje sprostijo in izrazijo tudi svoja globoka in skrita čustva, jih opredmetijo, saj ima umetnost zmožnost nagovoriti emocionalni razum. Nevroznanstveniki in biokemiki odkrivajo nove klinične, eksperimentalne in antropološke dokaze, ki govorijo o emocionalnem razumu, ki ga najlažje dosežemo prav prek umetnosti, saj ta stimulira emocionalne odzive. Zmorejo vzbuditi veselje, ustvarijo sproščeno okolje in zmanjšajo stres, ki je v današnjih organizacijah velik problem, saj zmanjšuje efektivnost in produktivnost. Vpliv umetniških intervencij, ki se izvajajo s ciljem zabave, je običajno prehoden in kratkotrajen (brez vedenjskih sprememb, sprememb v miselnosti in sprememb v mentalni energiji, v stališčih ali načinih pogleda na realnost). Predstavlja temelj za vse umetniške intervencije. 2. GALVANIZIRANJE S pomočjo umetniških intervencij je mogoče vključiti ljudi v intenzivno in smiselno izkušnjo na način, da se v sodelujočih ustvari globok občutek čustvene in duševne energije ter strasti z visoko stopnjo intenzivnosti in koncentracije. Cilj je z vzpostavitvijo čustvenega razpoloženja in duševne energije povzročiti spremembo razpoloženja ali ustvariti (pozitivno) psihološko in socialno napetost ter jo izkoristiti v smeri želenih organizacijskih ukrepov in sprememb. V tem primeru intervencije ustvarjajo občutek zadovoljstva, obenem pa ustvarijo miselni okvir. Na ta način organizacije pogosto 38

49 poskušajo spodbujati domišljijo, ustvarjalnost in inovativnost zaposlenih. 3. INSPIRACIJA Umetniške intervencije imajo moč inspiriranja, saj se globoko dotaknejo čustvenih dimenzij posameznika, po drugi strani pa s spodbujanjem refleksije sprožijo učni proces (Taylor & Ladkin, 2009, povzeto po Schiuma, 2011, str. 109). Umetniška dela in umetniški procesi predstavljajo močno inspiracijsko ročico, imajo moč navdušujočega in globokega dotikanja čustvenih razsežnosti sprejemnika, sposobna so ustvariti mehanizme samozavedanja, kritičnega razmišljanja, refleksije in empatije, zato lahko vplivajo na osebna stališča, vrednote, prepričanja, miselnost in vedenjsko naravnanost posameznikov (npr. do organizacijskih in delovnih aktivnosti). Eisner (2002, povzeto po Schiuma, 2011, str. 108) pravi, da je mogoče z umetniškimi intervencijami spodbuditi samoocenjevanje, samorefleksijo, graditi samodisciplino, samoučinkovitost, samozavest in samospoštovanje in s tem ljudi izzvati, da se vprašajo, kako delujejo, kako se odločajo, kdo so in kdo bi želeli biti. Raziskave o spodbudah umetnosti za stališča in vedenje poudarjajo, da proces človekovega spreminjanja najprej vpliva na verovanja in stališča, nato pa še na namere in ravnanje. Možne koristi, ki so povezane s spreminjanjem stališč in obnašanja, se lahko dotikajo veliko različnih vidikov od motiviranja in kritičnega razmišljanja do družbi koristnih dejanj. Teoretična in empirična odkritja dokazujejo tudi pozitivne terapevtske učinke umetnosti na zdravje ljudi. Umetniška doživetja in izkušnje se lahko uporabljajo kot pripomočki za zmanjševanje stresa, tesnobe, depresije in izboljševanje telesnega zdravja. 4. SPONZORIRANJE Sponzorstvo je tradicionalen in precej pogost pristop k interakciji med umetniki, umetniškimi organizacijami ter drugimi organizacijami na tržišču z obojestranskimi koristmi. Glavni cilj je pridobiti pozornost institucij, ugled med ciljnimi trgi, povečati ozaveščenost o blagovnih znamkah, krepiti vezi z lokalno skupnostjo; so pa tudi drugi etični in kulturni cilji, ki ustvarjajo mnenje, gradijo identiteto in ugled organizacije. 5. OKOLJE Uporaba umetnosti kot dekorativnega instrumenta predstavlja najbolj tradicionalno obliko uporabe umetnosti v organizacijah. S pomočjo umetniških del lahko organizacija ustvari okolje, v katerem se ljudje počutijo ustvarjalno in udobno, kjer se lahko izrazijo in komunicirajo z drugimi. Temelji na polepšanju notranjega in zunanjega poslovnega okolja, kar lahko pozitivno vpliva na atmosfero, percepcijo zaposlenih o organizaciji, udobno počutje zaposlenih, kar lahko poveča raven njihovega zadovoljstva in vpliva na spremembo stališč in vedenja. Ureditev delovnega prostora in okolja predstavlja enega izmed glavnih dejavnikov vpliva na uspešnost delavcev ter na znanju temelječih organizacij (Davemport idr., 2002, povzeto po Schiuma, 2011). 39

50 6. USPOSABLJANJE IN OSEBNI RAZVOJ Večina umetniških intervencij se nanaša na to področje koristi. Glavni cilj je razviti posebne mehke spretnosti, veščine in osebne sposobnosti. Temeljna predpostavka je, da obstaja veliko umetniških sposobnosti in spretnosti, ki se jih je mogoče naučiti od umetnikov oziroma skozi umetniški proces in so zelo pomembne in uporabne tudi za podjetja. To so npr. vodenje, ustvarjalnost in domišljija, komunikacijske spretnosti, improviziranje, uporaba govorice telesa (nadzor drže telesa, dihanje, artikulacija sporočila, izbira besed, intonacija, uporaba energije), opazovanje, samozavedanje, fleksibilnost itd. Raziskovanje o koristih za dojemanje in o pomenu umetnosti, ko gre za razvoj učnih sposobnosti in akademskih dosežkov, v literaturi o umetniški vzgoji je pokazalo, da umetniške izkušnje dosegajo pozitivno učenje in vplive na družbo. Natančneje: literatura o umetnosti je koristna za dojemanje na vsaj tri načine: izboljšuje akademske dosežke, temeljne veščine in stališča, ki podpirajo učni proces sam (Fiske, 1999, povzeto po Schiuma, 2009, str. 20). Učenje o umetnosti spodbuja razvoj sposobnosti dojemanja in sposobnost učenja na drugih področjih (Fiske, 1999, povzeto po Schiuma 2009, str. 20). S tega vidika, tudi če obstaja nekaj empiričnih težav pri kvantitativnem dokazovanju obstoja prenosa znanja iz umetnosti na druga področja, kažejo kvalitativni in teoretični posledični vpogledi, da spretnosti, katere človek osvoji z umetniško vzgojo, zmorejo koristiti za druge sposobnosti in poklicne spretnosti (Schiuma 2009, str. 20). Zaradi pomembnosti umetniških intervencij pri podpori procesom za usposabljanje in osebni razvoj je umetnost in umetniške intervencije v učne načrte sprejelo že veliko število poslovnih šol, kot so IEDC na Bledu 43, INSEAD Business School, Warwick Business School, University of Glasgow Business School, IMD Business School Lausanne, Cranfield School of Management, Babson College in mnoge druge. 7. INVESTICIJE Uporaba umetnosti oziroma vključevanje umetnosti v podjetju lahko v njem sproži različne posredne in neposredne ekonomsko-finančne ugodnosti. Zbiranje umetniških del lahko za podjetje predstavlja vir dohodka, lahko pa je pozornost usmerjena na uporabo umetniških vsebin, načel in postopkov za povečanje gospodarske vrednosti proizvodov in/ali storitev podjetja, vključno z estetsko dimenzijo. Cilj je uporabiti energijo določenega umetniškega izdelka, vsebine, procesa ter ga prenesti na izdelek ali storitev podjetja. 43 Poslovna šola IEDC Bled ( si je velik svetovni sloves pridobila (tudi) zato, ker v svoj program, ki se ga udeležujejo študenti iz številnih mednarodnih organizacij, že dolgo uspešno vključuje prav umetnost. Zaradi tega velja za eno najbolj inovativnih poslovnih šol na svetu. Dr. Ian Sutherland, direktor doktorskega programa na IEDC, pravi:»umetnost v prvi vrsti uporabljamo kot orodje, da študenti bolje spoznavajo sami sebe, da postanejo kot menedžerji bolj inovativni, da izboljšajo svoje komunikacijske veščine. Umetnost torej razvija vrsto»mehkih«lastnosti, ki so za menedžerje v enaindvajsetem stoletju nujne«(stojan, 2012). 40

51 8. POVEZOVANJE IN MREŽENJE Umetniške intervencije se lahko uporabljajo za spodbujanje socialnih interakcij med člani skupnosti, za ustvarjanje medsebojnih vezi (Schiuma, 2009, str. 24). Neposredna vpletenost v umetniški proces ter interakcija med udeleženci ter umetniki lahko vzpostavi (nove) skupne točke, kar spodbuja in olajšuje kakovostno interakcijo med ljudmi znotraj podjetja. To podpira proces izmenjavanja informacij, postavljanje vprašanj ter sproži pogovore o pomembnih organizacijskih vprašanjih. Umetnost namreč ustvari edinstvene okoliščine, v katerih lahko ljudje komunicirajo na način, da se počutijo med seboj povezane in vključene. Prek umetnosti se porušijo socialne ovire, kar ljudi združuje in spodbuja k sodelovanju, dviga moralo ter gradi občutek pripadnosti. Umetnost in umetniški procesi spodbudijo ljudi, da komunicirajo, da delijo svoja stališča, prepričanja, vrednote in načine dojemanja sveta in se odprejo drug drugemu. Umetniške intervencije lahko pomagajo tudi spoznati, kakšno vlogo ima vsak posameznik znotraj skupine, in razumeti, kje in kako lahko prispeva k uspehu organizacije. 9. TRANSFORMACIJA Umetniške intervencije se ljudi dotaknejo v globljem smislu in zato lahko pride do notranje transformacije, usklajene s potrebami in željami organizacije v smislu njenih strateških ciljev. Uporaba umetnosti v organizaciji lahko ustvari novo zavest, saj spodbuja ustvarjanje nove kulture, vključuje transformacijo organizacijskih infrastrukturnih komponent in podpira upravljanje sprememb. Glavni cilj je torej odpreti organizacijo in zaposlene za novo zavest in peljati organizacijo v smeri želenih sprememb. Transformacija se zgodi, ko ljudje spremenijo svoja prepričanja, stališča in vedenje, njihove dnevne aktivnosti, a tudi ko so spremenjene organizacijske infrastrukturne komponente, kot so delovna mesta, okolje, pohištvo, postopki in rutine. Zaradi navdiha in energije, ki ju lahko ljudje pridobijo s pomočjo umetniških intervencij, so v večji meri pripravljeni na sprejemanje sprememb, tako v vedenju kot v okolju. Ta poganja organizacijsko prenovo.»končna značilnost umetniških intervencij v poslovanju je v tem, da nastanejo učinki razlivanja s pomočjo posameznikov, skupin in javnih domen, saj obstajajo nenehni pogovori znotraj njih in med njimi, ki omogočajo, da se ti učinki prenašajo drugam«(south, 2009, str. 4). Učinke prelivanja vplivov umetniških intervencij prikazuje slika 2. 41

52 Slika 2: Učinki prelivanja vplivov umetniških intervencij Vir: (Schiuma, 2011, str. 96). Schiuma (2011, str ) poudarja, da je nemogoče navesti celoten spekter namenov ter tudi načinov, na katera se podjetja in umetniške organizacije povezujejo. Le-teh je neskončno, saj na vsak način vpliva vrsta karakteristik, kot so uporabljena umetniška zvrst, število vključenih ljudi, prostorski, časovni, finančni okviri itd. Po časovnem okviru Schiuma (prav tam, str ) loči intervencije, projekte in programe: Intervencije so oblika, ki običajno poteka 2 3 dni in deluje v smeri določenega operativnega cilja. Tovrstno sodelovanje poteka v obliki delavnic ali tečajev, ki temeljijo na umetnosti. Vendar pa lahko poteka tudi v drugih oblikah, na primer z udeležbo na umetniških predstavah ali z nakupom umetniškega dela. Projekti trajanje sodelovanja je daljše od 2 3 dni. Zanje je značilen sklop celovitih in usklajenih intervencij, načrtovanih skozi običajno daljše časovno obdobje, v razponu od enega do šest mesecev, da bi dosegli poslovni cilj. Cilj projekta je izdelava outputa, tj. neposredne posledice; to je realizacija umetnine, bodisi materialne ali nematerialne, povezane z organizacijskimi in upravljavskimi rezultati (outcomi, tj. posredne posledice). Programi v ospredju sodelovanja je množica ciljev, ki zahteva nabor različnih projektov, čeprav mogoče z istim strateškim ciljem. Običajno je to povezano z opredelitvijo ali prenovo poslovnega modela ali z razvojem organizacijskega delovanja v skladu s strategijo. Berthoin Antal (2009, str. 21) pravi, da so v praksi krajše intervencije pogostejše od dolgoročnih projektov ali programov in za podjetja pogosto predstavljajo prvo izkušnjo z umetnostjo. Nato se nadalje podjetja osredotočajo na ohranjanje pozitivnih učinkov intervencije ali pa se osredotočijo na bolj specifičen problem oziroma poslovni cilj. 42

53 3.2.4 Skepticizem do povezovanja Kot večina inovacij je tudi pojav umetniških intervencij znotraj podjetniškega, umetniškega in tudi znanstvenega sveta sprožil val navdušenja, radovednosti in tudi skepticizma. Beckwith (2003, str. 207) pravi, da se ob besedi»učenje s pomočjo umetnosti«na forumih najpogosteje oblikujeta dve skupini: prva v uporabi umetnosti znotraj organizacij vidi le zabavo ali nekaj popolnoma nerelevantnega; druga v tem vidi izziv in potencial za preseganje lastnih okvirov ter možnost za pridobivanje novih dobrih praks in principov, ki izhajajo iz drugih profesij. Mnogi, ki so že sodelovali v umetniških intervencijah, navdušeno govorijo o njihovih pozitivnih (potencialnih) prispevkih k učenju in spremembam v organizacijah. Drugi se zavedajo, da so novi pristopi za spodbujanje inovativnosti in pridobivanje mnogih drugih mehkih veščin za organizacije nujno potrebni, a se hkrati tudi upravičeno sprašujejo o konkretnih učinkih umetniških intervencij (Berthoin Antal, 2009, str. 71). Sodelovanje podjetij v umetniških intervencijah po svoji naravi predstavlja nepredvidljiv proces (Berthoin Antal 2009, str. 74), saj vnaprej zagotovljenih pozitivnih (ali pa tudi negativnih) izidov ni. Glede na razmeroma novo področje prakse je na voljo malo teorije in le peščica empiričnih študij, na katerih bi temeljila strategija za njihovo raziskovanje in vrednotenje. Mnogo študij je deskriptivnih, motivacijskih, temeljijo na nezanesljivih dokazih, osebnih izkušnjah in večini manjka kritična analiza učinkov dejanskih intervencij (prav tam, str. 11, 54) 44. Znanstvene študije, ki preučujejo transfer znanja, so nejasne, neprepričljive in celo študije, ki so jih izvedli ljudje, naklonjeni umetnosti, so se zaključile z neprepričljivimi rezultati dokaze na tem področju je namreč težko izmeriti (Buswick idr., 2004, str. 39). Več je obljub kot dokazov (Berthoin Antal, 2009, str. 21), študije različnih projektov kažejo mešane rezultate (Buswick idr., 2004; Styhre & Eriksson, 2008), manjka kritičnih raziskovalnih študij in teoretičnih okvirov (Darsø, 2004, str. 35). Mnoga podjetja so zato do sodelovanja z umetniškimi organizacijami in umetniki skeptična. McNiff (1998, povzeto po Berthoin Antal, 2009, str. 74) pravi, da mora biti podjetje pripravljeno poskusiti nekaj novega, nepredvidljivega ter zaupati procesu in ljudem, ki so vključeni. Pripravljeno mora biti stopiti korak v neznano, na učenje z eksperimentiranjem in refleksijo (Berthoin Antal, 2009, str. 74). Daved Barry, priznani akademik s področja umetnosti in poslovanja ter profesor na Univerzi v Lizboni pravi, da so izidi umetniških intervencij lahko popolnoma negativni in podjetja zato popolnoma prenehajo kakršnokoli nadaljnje umetniško sodelovanje. Pogosti pa so tudi odlični izidi, z globokimi in dolgotrajnimi spremembami znotraj organizacij, do katerih najpogosteje pride po dolgoročnem sodelovanju, ki traja tudi več mesecev ali let (Nissley, 2010, str. 15). Tudi Schiuma (2011, str. 15) pravi, da imajo 44 Dobri primeri praktičnih raziskav dolgoročnih umetniških intervencij z analizami so AIRIS program iz Švedske, NyX Innovation Alliances Programme iz Danske, Disonancias and Conexiones improbables iz Španije, Interact iz Velike Britanije, Artists-in-Labs iz Švice, 3CA in the New Patrons Programme iz Francije (več v Berthoin Antal, Gómez de la Iglesia & Vives Almandoz, 2011) in Unilever's Catalyst program iz Velike Britanije (več v Boyle & Ottensmeyer, 2005). 43

54 različne oblike povezovanja raznolik vpliv na organizacije; a pregled literature kaže, da pomembne in dolgotrajne koristi izhajajo predvsem iz daljšega sodelovanja podjetij z umetniki ali umetniškimi organizacijami. Posamezne intervencije so sicer koristne, vendar pa večja vrednost izhaja, ko se razvijejo dolgotrajna partnerstva (Berthoin Antal, 2009). Enkratne umetniške intervencije lahko pomagajo pri razvoju novih znanj in spretnosti; trajna vključenost podjetij v sodelovanje z umetniki in umetniškimi organizacijami pa lahko vpliva na vrednote, naklonjene ustvarjanju in inoviranju, ter na razmišljanje in prispeva k boljšemu reševanju problemov. Če je človek stalno izpostavljen ustvarjalnim idejam ter novim izkušnjam, ki so v vsakodnevnem poslovnem življenju tuje, se v njem poveča čustvena občutljivost do sebe in drugih. Potreben pa je daljši čas in refleksija, da se»novo«sprejme ter zavestno prenese v druge situacije (Buswick idr., 2004, str. 29, 41). Julie Muraco, članica uprave 'Americans for the Arts', meni, da umetniške intervencije v poslovnem svetu niso prodornejše zato, ker njihovih rezultatov ne moremo meriti v dnevih, tednih ali včasih niti v mesecih, sodobna družba pa je osredotočena na kratkoročne rezultate (Nissley, 2010, str. 10). Schiuma (2009, str. 9) pravi, da je tudi zelo težko, če ne celo nemogoče potegniti neposredno povezavo med umetniškimi intervencijami in gospodarskimi donosi. Meni, da se koristi od umetniških intervencij bistveno pokažejo v pozitivnih učinkih, ki jih imajo na organizacijsko vedenje in na pospeševalce razvoja poslovanja, ki se nanašajo predvsem na neotipljive in na znanju temelječe vire, ki so temelj za poslovne sposobnosti in vplivajo na učinkovitost in uspešnost poslovnih procesov. Stockil (2009, str. 35) pravi, da zelo malo podjetij ustrezno ovrednoti svoja usposabljanja in razvojno delo, zlasti, ko gre za mehke veščine (kot je na primer ustvarjalnost), ki jih je zelo težko meriti. Prav teh pa se umetniške intervencije največkrat dotikajo. Dodaja še, da so tista podjetja, ki so resno ocenila vpliv umetniških intervencij na usposabljanje in razvoj, skoraj vedno ugotovila, da je bila naložba vredna odločitve za njo. Eno izmed najpomembnejših pomanjkljivosti za raziskovanje vrednotenja umetniških intervencij Berthoin Antal (2009, str. 54) vidi v tem, da področje nima močnega teoretičnega temelja, na katerem bi temeljilo razumevanje o učinkih umetniških intervencij v organizacijah, ter v pomanjkanju vednosti, kako zanje določiti ustrezne kazalnike. Ugotovila pa je (prav tam, str. 59), da je za raziskovanje učinkovitosti umetniških intervencij najprimernejše akcijsko raziskovanje kot kombinacija metod, ki so podprte s študijami primerov in anketnimi raziskavami Priprava na sodelovanje»umetnost in poslovanje sta pogosto označena kot dva»različna svetova«, z različnimi vrednotami, normami in jeziki«(berthoin Antal, 2009, str. 58). Asbjornson (2007, povzeto po Brenner, 2010, str. 19) pravi, da imata ta dva svetova tudi veliko skupnih točk; obema je npr. cilj dosegati in navduševati občinstvo, iskati 44

55 povezave med na videz različnimi elementi, vzbujati čustva, spodbujati akcijo, buriti domišljijo glede tega, kaj vse je mogoče. Oba svetova delita tudi številne podobne vrednote, kot so težnja po nenehni ustvarjalnosti in stalnem inoviranju, disciplina, timsko delo, improvizacija, prevzemanje tveganja, eksperimentiranje, težnja po odličnosti (Bartelme, 2005, str. 9 11). Na obeh straneh obstaja vrsta stereotipov in predsodkov, ki jih je potrebno na poti do uspešnega sodelovanja, ki lahko prinese želene pozitivne rezultate, preseči. Svet umetnosti mora razumeti, da umetniške intervencije predstavljajo storitev, ki (le) dopolnjuje poslovanje, v smeri doseganja organizacijskega cilja, zaradi katerega se sodelovanje vzpostavi. Zato ni pričakovati, da bodo podjetniki razumeli umetnost in/ali terminologijo umetniškega sveta. Prav tako tudi podjetniki ne morejo pričakovati, da bodo umetniki poznali kulturo podjetja, panogo, organizacijsko strukturo, zlasti pa njihove cilje in želje. Pomembno je, da prek dialoga spoznavajo drug drugega, iščejo skupni jezik, da določijo cilje intervencije ter izgradijo medsebojno zaupanje. Zlasti je pri umetniških intervencijah pomembna (stalna) podpora vodstva. Podjetja, ki se odločajo za umetniške intervencije za dosego svojih ciljev, morajo že pred začetkom sodelovanja sprejeti serijo pomembnih odločitev; ali so dobro znane (učne) potrebe in cilji ali je za njihovo dosego smiselno uporabiti tradicionalen pristop ali ustvarjalen pristop, ki prestavlja meje, so zaposleni, oz. je kultura podjetja takšna, da bo bolj ustvarjalen pristop sprejela, katera umetniška oblika je primerna za dosego cilja, ali se katera izmed njih ujema s kulturo podjetja, izdelki, panogo, ali obstaja na tržišču izkušen izvajalec, ki se zdi primeren za realizacijo umetniške intervencije (Stockil, 2008, str. 34) 45. Poleg podpore vodstva je pomembna tudi podpora intervencijam znotraj organizacije same, za kar pa je pogosto potreben čas in potrpežljivost (Boyle & Ottensmeyer, 2005). V vsaki organizaciji obstaja verjetnost različnih perspektiv zaposlenih glede umetniških intervencij. Berthoin Antal (2009, str. 59) opozarja, da pričakovanja zaposlenih niso enaka pričakovanjem vodstva, ki se odloči zanje. Pripravljenost ljudi, da aktivno sodelujejo v umetniškem intervencijah, je v veliki meri odvisna od njihove sposobnosti identificirati se z njimi oziroma od tega, ali v njih najdejo vrednost in smisel. Brez aktivnega sodelovanja zaposlenih, umetnikov, vodstva, posredniških organizacij ali svetovalcev je malo verjetno, da umetniška intervencija izpolni svoj potencial. Če se zaposleni čutijo izključeni iz procesa, ker se ne morejo identificirati s cilji intervencij, če menijo, da je proces neprimeren, ali se počutijo izkoriščeni od drugih akterjev pri doseganju njihovih interesov, je verjetno, da v intervenciji ne sodelujejo in se v njih pojavi celo cinizem in upor. George (2006, povzeto po Taylor & Ladkin, 2009, str. 66) je v svoji raziskavi o tehnikah za izražanje estetike v skupinskem delu ugotovil, da sodelujoči v umetniških intervencijah včasih razvijejo globok odpor do sodelovanja v intervencijah, saj sami o sebi menijo, da nimajo umetniškega talenta, kar lahko močno ogrozi izide intervencije. Poleg tega je ugotovil, da obstajajo potencialne težave tudi pri prenosu znanja, 45 Drevo odločanja je podrobneje predstavljeno v Stockil (2008, str. 34). 45

56 pridobljenega na intervencijah, v vsakodnevno delovno življenje sodelujočih. Poudarja, da prenos znanja predstavlja problem tudi pri bolj konvencionalnih metodah, a so umetniške metode le še toliko bolj oddaljene od vsakdanje organizacijske realnosti. Taylor in Ladkin (prav tam) zato poudarjata, da mora izvajalec umetniških intervencij dobro poznati tako umetniški kot organizacijski svet in organizacijsko življenje, da lahko udeležencem pomaga najti smiselne povezave ter naučeno, če je le mogoče, prenesti v vsakdanje delovno življenje. 3.3 Povzetek spoznanj iz 3. poglavja Umetnost je del človeške narave, saj je človek univerzalno nagnjen k oblikovanju, nenehnemu ustvarjanju nečesa novega, k napredku, k preseganju. Ustvarjalnost v umetnosti predstavlja izhodišče. Ker se z umetnostjo dotikamo vseh plati našega bitja (uma, telesa in čustev), pogosto pravimo, da deluje integrativno. Spodbuja celovit in uravnotežen razvoj čustven, kognitiven, telesen, spretnostni, ustvarjalni in socialni, kar današnja družba nujno potrebuje za izhod iz nastale krize, saj je dolga leta delovala necelovito, enostransko, tudi pri spodbujanju razvoja leve možganske polovice, pri čemer je bila desna pogosto spregledana (Mulej idr., 2013). Poslovni svet spoznava, da je za uspešno preživetje v enaindvajsetem stoletju potrebno upoštevati tako logike, ki jih je več, ni samo logika starih izkušenj (Mulej, 1994), in razum kot tudi srce in duha, da je nujno spodbujati ustvarjalnost in inovativnost pri zaposlenih na vseh nivojih ter spodbujati sinergične učinke ustvarjalnega sodelovanja, ki vodi v odgovorno inovativnost. Ustvarjalnost in inovativnost predstavljata eno temeljnih vrednot tako v poslovnem kot umetniškem svetu. Umetniki, umetniške organizacije in podjetja so začeli odkrivati nov skupni jezik ter koristi medsebojnega sodelovanja, ki jih prinaša povezovanje ljudi, procesov, znanj in izdelkov, preneseno s področja umetnosti v poslovni, organizacijski svet. Umetniki so začeli prek umetniških intervencij znotraj podjetij deliti svoje znanje in veščine, nove perspektive, sveže ideje ter bogate izkušnje v ustvarjalnosti in ustvarjalnem umetniškem procesu (ter na mnogih drugih področjih) in podjetjem pomagati pri podpori organizacijskim mehanizmom za organizacijsko ter osebno preoblikovanje in razvoj, spodbujanje ustvarjalnih potencialov zaposlenih ter razvijanje novih ustvarjalnih in inovativnih sposobnosti, spodbujanje in razvoj čustvenih in energijskih stanj znotraj delovnih timov, skupinskega ustvarjanja in sodelovanja ter pri drugih procesih organizacijskega učenja in razvoja. Tovrstno sodelovanje med podjetji in umetniki (v obliki umetniških intervencij) se počasi razvija, saj je področje relativno novo. Na obeh straneh je do tovrstnega sodelovanja prisotnega še precej skepticizma, saj je učinke umetniških intervencij vnaprej težko predvideti in jih ovrednotiti. Potrebne so dobre priprave, zaupanje ter sprejemanje določene stopnje tveganja. 46

57 4 UČENJE»Povej mi pa bom pozabil, pokaži mi pa si bom mogoče zapomnil, naj naredim pa bom razumel.«(konfucij) Učenje je temeljni proces življenja (Darsø, 2004, str. 49). Znanje, ki ga z učenjem pridobivamo, je pogoj kritičnosti in ustvarjalnosti (Sadar Šoba, 2014, str. 9). Posameznik zato potrebuje in pridobiva novo znanje ves čas. Učimo se zavedno ali nezavedno, skozi izobraževanje, usposabljanje, branje, pogovor, osebne interakcije, z izvajanjem aktivnosti, eksperimentiranje, opazovanje sebe in okolice, gledanje televizije, uporabo interneta. Novejša pojmovanja učenja, pravi Krofličeva (1999, povzeto po Geršak, 2007, str. 132), poudarjajo pomen neposredne izkušnje, doživljanja, ustvarjalnega reševanja problemov, medsebojnega komuniciranja, sodelovanja, samopotrjevanja. Najsodobnejša svetovna miselnost teži k holističnemu učnemu pristopu, ki povezuje umetnost in znanost, logično mišljenje dopolnjuje z intuitivnim, telesno povezuje z duševnim 46. Novejši načini učenja, pravita Pečjak in Štrukelj (2013, str. 108), se pojavljajo pod različnimi imeni, odvisno od sestavine, kateri dajejo večji poudarek: naravno, otroško, doživljajsko, izkustveno, razmišljujoče, samostojno, dejavno, problemsko, pogovorno, sodelovalno, ustvarjalno, celostno ali življenjsko. Sodobna spoznanja v povezavi z učenjem, pravi Marentič-Požarnikova (2000), vse bolj poudarjajo pomembnost razvijanja desne možganske polovice v korist razvijanju leve, saj pri učenju predstavljata različno funkcijo. Leva polovica zajema logiko, razumevanje, analitične funkcije, rabo jezika, branje, pisanje, linearno obdelavo informacij in analizo, v desni polovici pa so centri za celostno prepoznavanje (obrazi, vzorci), ritem, vizualno predstavljivost, intuicijo, ustvarjalnost, vzporedno obdelavo podatkov in sintezo. Obe možganski hemisferi glede na najnovejše študije ne delujeta ločeno, ampak pri vseh miselnih nalogah delujeta skupaj, saj so možgani povezan sistem in le redko en del deluje samostojno (Geršak, 2014, str. 12). Pomembno je, da desna možganska polovica dobi možnost za iskanje novih povezav in rešitev na osnovi konkretnih podatkov, ki so shranjeni v levi možganski polovici, ki jih v ustreznem trenutku posreduje desni (Makarovič, 2013). In obratno: desna polovica razvija vrednote, ki usmerjajo znanje (Mulej idr., 2013). 4.1 Vseživljenjsko učenje V 'Strategiji vseživljenjskosti učenja v Sloveniji' (2007, str. 10) je vseživljenjsko učenje 46 Za tradicionalno formalno izobraževanje je še vedno pogosto značilno poudarjanje dvojnosti znanosti in umetnosti, dvojnosti logičnega in intuitivnega mišljenja, dvojnosti duha in telesa, dvojnosti v spodbujanju delovanja leve hemisfere in zanemarjanju delovanja desne hemisfere možganov. Rezultat takšnega učnega pristopa je»raztelešenost«človeka (prav tam). 47

58 opredeljeno kot dejavnost in proces, ki poteka od rojstva do konca življenja. Zajema vse oblike učenja (formalno, neformalno, aformalno, naključno in/ali priložnostno), poteka v različnih učnih okoliščinah, s ciljem, da se izboljšajo posameznikovo znanje in spretnosti. Z učenjem človek pridobiva tudi interese, značajske poteze, vrednote, odnos do sebe in drugih ter druge osebnostne lastnosti. Vseživljenjsko učenje je razvoj človeških zmožnosti z nenehnim podpiranjem, ki vzpodbuja posameznike in jim daje moč, da si pridobijo znanje, vrednote, spretnosti in razumevanje, ki jih bodo potrebovali vse življenje in jih uporabljali z zaupanjem, ustvarjalnostjo in veseljem v vseh vlogah, okoliščinah in okoljih (Longworth & Davies, 1995, str. 6). Učenje v vsej svoji širini, na vseh področjih življenja nam torej omogoča izkušnjo in spoznanje, da se lahko učimo z veseljem, sproščeno, ne le v šoli, temveč tudi v družini, v podjetjih in organizacijah, v skupnosti in pri vsakdanjem delu. Posameznik se pri takšnem učenju srečuje z dvema vlogama in izkušnjama s tem da ga drugi poučujejo ter da se sam uči in uči druge (Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije, 2007, str. 12) Formalno in neformalno učenje O razlikah med formalnim in neformalnim učenjem je bilo v literaturi napisanega že veliko, obstaja pa nekaj skupnih značilnosti med različnimi koncepti, ki so na voljo. Za formalno učenje na splošno velja, da ga sponzorirajo institucije, poteka v izobraževalnih ustanovah, v učilnicah, je zelo strukturirano in pogosto vodi do diplome ali kreditnih točk. Neformalno učenje je nestrukturirano, običajno ne poteka v razredu, je pod nadzorom učenca in se pogosto porodi iz vsakdanjih izkušenj posameznika (Marsick & Watkins, 1990, povzeto po Brenner, 2010, str. 55). Marsick in Volpe (1999, povzeto po Brenner, 2010, str. 56) opisujeta neformalno učenje kot učenje, ki je pretežno nestrukturirano, izkustveno in neinstitucionalno. Poteka med človekovimi vsakodnevnimi dejavnostmi na delovnem mestu ali na drugih področjih življenja in je posledica izbire ljudi, želja in njihovih namenov. Nastaja spontano v okviru pravega dela. Del neformalnega učenja je tudi naključno učenje. Marsick in Watkins (1990, str. 12, povzeto po Brenner, 2010, str. 56) ga definirata kot stranski produkt neke druge dejavnosti, kot so izvajanje nalog, medosebne interakcije, zaznavanje organizacijske kulture, eksperimentiranje po pravilu poskusov in napak ali celo formalnega učenja. Pravita, da poteka skoraj vedno, čeprav se ga ljudje vedno ne zavedajo. Vrsta učenja, pri katerem se lahko učimo kompleksnega materiala nezavedno, brez zavestnega napora, tako imenujemo skrito, tiho, prikrito učenje. Ni nujno, da ima učenje takojšnje učinke v vedenju, temveč se manifestira takrat, ko je to potrebno. Ko se ljudje učijo tako, mimogrede, njihovo učenje postane samoumevno. Toda slučajno doseženo spoznanje lahko potem človek preskusi in namerno razišče (npr. prikrito ozadje kulture organizacije). 48

59 Izkustveno učenje Odrasli so že v praskupnosti svoje izkušnje prenašali na otroke in jim s tem omogočili, da so jih uporabili in preizkusili v resničnem življenju. Špehar Ašković pravi (2009, str. 21), da je prvotno učenje skoraj v celoti potekalo na način pridobivanja neposrednih izkušenj pri delu in obredih, in sicer z opazovanjem. Z nastankom šole pa je pomembnejšo učno vlogo dobila posredna izkušnja, učenje je postalo vse bolj abstraktno, simbolično in odtujeno od praktične izkušnje in življenja. V zadnjih desetletjih se je le nekoliko zopet razmahnilo tudi izkustveno učenje 47. V najširšem pomenu je vsako učenje izkustveno učenje, saj je učenje vsako progresivno spreminjanje posameznika na osnovi izkušenj, ki so zelo raznovrstne (od neposredne vpletenosti, doživljanja z vsemi čutili in čustvi prek gibanja, igre vlog, do opazovanja slik, filmov, diagramov) (Špehar Ašković, 2009, str. 20). Izkustveno učenje poudarja predvsem pomen povezanosti žive izkušnje z abstraktnim razmišljanjem in posploševanjem ter spoznavnega področja s čustvenim. Osrednja ideja tega učenja je, da se stvari najbolj naučimo, če jih sami delamo, če smo dejansko aktivni, kar od udeleženca zahteva, da aktivira vse zmožnosti spoznavne, čustvene in telesne. To se zgodi takrat, ko je problem, ki ga posameznik rešuje, zanj»eksistenčno«pomemben. Pomembna je torej aktivna vpletenost posameznika v izkušnjo ter hkrati razmišljanje (refleksija) o izkušnji (Marentič-Požarnik, 2000). Izkušenjsko učenje skuša povezati neposredno izkušnjo (doživljanje), opazovanje (percepcijo), spoznanje (kognicijo) in ravnanje (akcijo) v neločljivo celoto. Ne omejuje se na posredovanje simbolov, abstraktnega znanja, pojmov, zakonitosti, ampak v učenje stalno vpleta izkušnje udeležencev (Marentič-Požarnik, 2000, str. 124). Pri izkustvenem učenju ne gre le za sprejemanje gotovih spoznanj od zunaj, temveč za proces ustvarjanja znanja, za stalno preoblikovanje znanj, pojmov, zamisli v soočenju osebne izkušnje in teoretičnih znanstvenih spoznanj (Marentič-Požarnik, 2000, str ). Človek namreč sam sebe s svojim delovanjem neprenehoma proizvaja in poustvarja, gradi in ustvarja svoj svet iz dane točke»na kateri stoji«(notranje strukture, podobe o sebi in svetu), spremembe njegovega sistema pa se dogajajo ob doživljanju novih izkušenj in interakcij z okoljem, ki privedejo do novih spoznanj (Balan, 2006, str. 32). Izkustvo simbolizira predhodno delovanje in njegov pomen, a ne le kot pasivni spomin nanj, temveč kot pomembno orientacijo v sedanjosti in bodočnosti. Ne predstavlja le praktične življenjske rutine, ki z učenjem nima posebne zveze, temveč ozaveščeno in kritično podlago učenja. V takem primeru lahko izkušnja, kot akumulacija nekega 47 Raziskava med slovenskimi učitelji je pokazala, da izkustveno učenje poznajo le površno, slabo ali pa sploh ne, ker ga spoznavajo mimogrede. V drugačnih metodah vidijo izgubo dragocenega časa ali pa veliko vloženega truda za»isti«učinek, kot bi ga dosegli z razlago in knjigo. Večina učiteljev je še vedno storilnostno usmerjena, pri čemer osrednje mesto zavzemajo faktografska znanja. Čim višje gremo po lestvici šolskih stopenj, tem bolj prevladujejo posredne, simbolične izkušnje, neposredna, konkretna izkušnja pa je tem manj pomembna (Špehar Ašković, 2009, str. 20, 25). 49

60 delovanja, za daljše in tudi trajnejše obdobje odločilno vpliva tudi na človekova stališča, vrednote, ravnanje in njegovo identiteto (Strmčnik, 2003, str. 42, povzeto po Špehar Ašković, 2009, str. 20). Izkustveno učenje razvija kompleksno mišljenje, komunikacijske veščine, sposobnost sodelovanja in empatije, pospešuje razvoj samopoznavanja in razvija veščino samorefleksije (Špehar Ašković, 2009, str. 26) Izkustveno ciklično učenje Utemeljitelj najbolj poznanega modela izkustvenega učenja je Kolb (2000), ki je svojo teorijo zgradil na razmišljanju Deweya, Lewina, Piageta. Ti so postavili teoretične temelje izkustvenega učenja, vsak je na svoj način proučeval vprašanje, kako je neposredna izkušnja povezana z razmišljanjem. Kolbov model poudarja, da ima izkušnja centralno vlogo pri učenju oziroma, da je učenje proces, v katerem znanje nastaja s preoblikovanjem izkušenj. Kolb (2000, str ) izkustveno učenje loči od racionalističnih in drugih kognitivnih in vedenjskih teorij učenja, ki zanikajo kakršno koli vlogo zavesti in subjektivne izkušnje v učnem procesu. Za razliko od teh teorij njegova teorija izkustvenega učenja izhaja iz ideje, da zamisli niso fiksni in nespremenljivi elementi misli, ampak se oblikujejo in preoblikujejo z izkušnjami. Špehar Aškovićeva (2009, str. 21) pravi, da je po Kolbu učenje proces, ki temelji na dveh temeljnih strukturnih dimenzijah, dimenziji dojemanja (»grasping«), ki vključuje neposredno dojemanje trenutne konkretne izkušnje in posredno razumevanje simbolične prezentacije te izkušnje ter dimenziji spreminjanja (»transformation«), ki vključuje dva dialektično nasprotna načina spreminjanja izkušnje: k cilju usmerjeno refleksijo ter razširjanje akcije. Brenner (2010, str ) povzema, da Kolbova teorija izkustvenega učenja zagovarja, da (1) izkušnje spreminjajo in preoblikujejo naše ideje, (2) da je učenje neprekinjen, nenehen proces, ki temelji na izkušnjah, in (3) da je učenje rezultat reševanja konflikta med nasprotnimi načini gledanja na svet, kar kaže, da je učenje po svoji naravi proces, poln napetosti in sporov. Ta napetost, predpostavlja Kolb (2000, str ), obstaja med štirimi stopnjami učenja: konkretno izkušnjo, refleksivnim opazovanjem, abstraktno konceptualizacijo in aktivnim eksperimentiranjem. Ustvarjalnost in osebnostni razvoj posameznika zato zahtevata»ustvarjalno sintezo«vseh štirih stopenj. Uspešna združitev neogibnih sporov in napetosti med štirimi zvrstmi je bistvo dejanske ustvarjalnosti in rasti. Katerakoli stopnja v procesu učenja lahko nastopi kot prva, za uspešno učenje pa je pomembno, da pride do realizacije vsake izmed njih oziroma, da je med ravnmi prisotno spiralno prehajanje. Gre za model cikličnega procesa učenja (slika 3), ki jasno ponazarja izkušnjo in njeno integracijo. 50

61 Slika 3: Model izkustvenega učenja Prezentacijsko védenje Vir: (Kolb, 1984, str. 21). V poglavju smo navedli Weicka (2007, povzeto po Taylor & Ladkin, 2009, str. 56), ki meni, da v sodobni družbi logika in razum ne zadostujeta (več) in da moramo večji pomen nameniti intuiciji, čustvom, zgodbam, improvizaciji, izkušnjam, domišljiji, aktivnemu poslušanju, empatiji, zavedanju trenutka (podobno zagovarja D. H. Pink v svoji knjigi A Whole New Mind: moving from the Information Age to the Conceptual Age, 2006). Taylor in Ladkin (prav tam) menita, da gre za spodbujanje načina védenja, ki izhaja direktno iz vseh petih človekovih čutil, za t. i. čutilno védnost (angl.»sensuous knowing«) in pravita, da ta način védenja spodbujajo tudi učne metode, ki temeljijo na umetnosti. Poudarjata Heronov pojem»prezentacijskega védenja«, ki nudi dodaten teoretski objektiv, skozi katerega lahko gledamo na izkustveno učenje in s tem, kot bomo videli v nadaljevanju, tudi na učenje s pomočjo umetnosti. Heron (1999, str. 122) meni, da obstajajo štirje glavni načini delovanja (afektivni, imaginativni, konceptualni in praktični), iz katerih izhajajo štirje tipi prepletajočih se načinov védenja izkustveno, prezentacijsko, propozicijsko in praktično: izkustveno védenje se kaže, ko srečamo in začutimo prisotnost neke energije, entitete, osebe, kraja, procesa ali stvari, prezentacijsko védenje je razvidno iz intuitivnega razumevanja pomena vzorcev podob, izraženih v grafičnih, upodabljajočih, gibljivih, glasbenih in verbalnih umetniških oblikah, propozicijsko védenje se odraža v intelektualnih izjavah, tako verbalnih kot numeričnih, organiziranih na načine, ki ne kršijo pravil logike in dokazovanja, praktično védenje se kaže v tem, da vemo, kako uporabljati neko veščino. Prezentacijsko védenje je potrebno razumeti v razmerju do drugih treh tipov védenja, 51

62 saj vsak od njih temelji in gradi na prejšnjih vsak tip védenja temelji na nižjem védenju, pri čemer izkustveno védenje predstavlja prvi nivo. Razvojni cilj učenca je doseči usklajenost vseh štirih tipov védenja (Brenner, 2010, str. 67). Prezentacijsko védenje predstavlja obliko, ki izraža smisel in pomen prek izraznih oblik podob, prek giba, plesa, zvoka, glasbe, risanja, slikarstva, kiparstva, poezije, zgodbe, drame. Propozicijsko védenje o nečem pa je vedenje skozi ideje in teorije in je izraženo v informativnih izjavah. Propozicijske metode in oblike filtrirajo občutke in čustva v prizadevanju za doseganje natančnosti, jasnosti in objektivnosti; prednost prezetacijskega védenja pa je, da zagotavlja relativno neposreden dostop do občutene izkušnje in se navezuje na našo čustveno povezavo do samih sebe, drugih in do izkušnje same (Taylor in Ladkin 2009, str ). Posebnost učnih metod in oblik, ki temeljijo na umetnosti, je dostop do utelešenega, čutnega védenja. Yorks in Kasl (2002, str. 187, povzeto po Brenner, 2010, str. 68) pravita, da prezentacijsko védenje učencem pomaga, da sebe in druge spoznajo kot celovite osebnosti in da se povežejo s svojim lastnim izkustvenim védenjem, tako da občuteno izkušnjo ozavestijo. Ko se učenci vključijo v ekspresivne procese, se pogosto začnejo zavedati čustev, ki jih vnašajo v učno izkušnjo. S povečevanjem zavedanja pa učenci postajajo sposobnejši doseči usklajenost med afektivnimi stanji in svojim konceptualnim osmišljanjem; s tem v propozicijsko védenje in diskurz vnašajo več pristne participacije. Prezentacijsko védenje učencem prav tako pomaga premoščati razlike, saj jim daje vpogled v svet občutene izkušnje drugega in tako ustvarja poti za empatično povezavo. Prezentacijsko védenje lahko»[služi kot] most med zunajjezikovno naravo občutene izkušnje, ki je posameznik ne more neposredno izraziti, in idejami, izraženimi prek propozicijskega védenja, ki predstavlja način diskurza«. Dirx (2001, str. 64, povzeto po Brenner, 2010, str. 68) Heronovemu pojmovanju prezentacijskega védenja doda novo dimenzijo, saj meni, da osebno pomembno in pomenljivo učenje v osnovi temelji na čustveni, imaginativni povezavi odraslega s samim seboj in s širšim družbenim svetom in izhaja iz nje, da so čustva kot izraz naše globlje biti in da so podobe, ki jih vzbujajo in ki niso dostopne običajni, budni in na egu temelječi zavesti, bistvene komponente procesov nastajanja pomena in smisla, prek katerih spoznavamo globine samih sebe, svoje odnose in svet okoli nas. Brenner (prav tam) pravi, da so čustva v tem pogledu kot nekakšni kanali, ki vodijo v najgloblje predele človeške biti. Prek poznavanja prezentacijskega védenja kot legitimnega tipa védenja se lahko na čustva, ki se prebujajo med dogodki učenja, gleda kot na izvrstne priložnosti za učenje in ne kot trenutke, ki v procese učenja vnašajo neprijetnost ali nelagodnost. Prezentacijsko védenje namreč (učencem) odpira nova vrata vpogleda in pomena in jih odpelje v svet, ki ga ni mogoče doseči zgolj s kognicijo, ki pa pri učenju kljub temu ohranja pomembno vlogo, saj so presoja, sklepanje in analiza nepogrešljivi elementi procesov rasti in razvoja (Brenner, 2010, str. 70). 52

63 4.2 Učenje na delovnem mestu Brown (2004, str. 244, povzeto po Manning, 2007, str. 17) učenje na delovnem mestu opisuje kot»širok pojem, ki lahko zajema vsako učenje, ki se pojavi v zvezi z delom, a ne le učenje»za«delo, ampak tudi učenje skozi in o delu, plačano in neplačano. Vključuje formalno, neformalno in naključno učenje, povezano z opravljenim delom, v zasebnem ali javnem sektorju, poslovnih ali storitvenih agencijah, kot tudi delo na domu, lokalni skupnosti v imenu globalne/lokalne civilne družbe.«učenje na delovnem mestu zajema spekter namernega in nenamernega angažiranja, učenja, ki izhaja iz spopadanja z rutinskimi in nerutinskimi problemi in praksami. Takšno učenje lahko privede do zaželenih in nezaželenih rezultatov in poteka na osebni, skupinski ali organizacijskih ravneh (Manning, 2007, str. 17). Znanje danes zagotovo predstavlja eno izmed najpomembnejših konkurenčnih prednosti za podjetje. Zato se je koncept o»učeči se organizaciji«pojavil že pred desetletji. Srića (1999, str. 31, 29) pravi, da je cilj učenja, vzgoje in izobrazbe zaposlenih v učečih se organizacijah razvijati njihove izvirne ideje in rešitve organizacijskih problemov, učenje neodvisnega delovanja in mišljenja, nezadovoljstvo z obstoječim, nenehno poskušanje novih in koristnih rešitev, odvajanje od potrebe po slepem upoštevanju navodil, direktivah in čakanju na rešitve. Uspešne organizacije za ustvarjanje inventivnih izdelkov in storitev razvijajo sposobnosti hitrega učenja in izkoriščanja informacij, ki so na voljo, saj je prihodnost organizacij odvisna skoraj samo od sposobnosti posameznikov, timov, oddelkov, obratov ali celotnih korporacij, da se učijo in nenehno povečujejo svojo ustvarjalnost, inventivnost in znanje, pri čemer znanja ne razumemo kot tisto, kar je že odkrito in znano. Srića (1999, str. 31) pravi, da je za sodobno učečo se organizacijo značilna uporaba sistemskega (tj. k celovitosti usmerjenega, op. avt.) mišljenja, nenehna volja do učenja, sprejemanje novih»miselnih modelov«, usmerjenost v prihodnost ter timsko učenje. Od vsakega podjetja je odvisno, koliko in na kakšen način vlaga v znanje in razvoj svojih zaposlenih. Srića (1999, str. 30) loči med učenjem za preživetje in generičnem učenjem. Učenje za preživetje vidi kot sposobnost podjetja ali osebe, da se prilagaja svoji okolici, da primerja svoje vedenje in odpravlja napake v njem, cilj generičnega učenja pa sta ustvarjanje in razvoj, kjer organizacija ali posameznik spremlja svojo okolico, prepoznava nove priložnosti in postaja vir ustvarjalnih idej, se razvija s spoznavanjem in predvidevanjem ali celo z ustvarjanjem novih trendov. Manningova (2007, str. 18) pravi, da se danes vse bolj poudarja tudi odgovornost zaposlenega za svojo lastno poklicno veljavo. Zaposleni ne morejo več uiti pred potrebami nenehnega učenja na delovnih mestih. Candy in Matthews (1998, str. 15, povzeto po Manning 2007, str. 18) razloge vidita v stalnih spremembah v večini poklicev, povečanem pomenu znanja na številnih področjih, vplivu tehnologije ter geografski in poklicni mobilnosti. Organizacije danes stalno iščejo nove učne načine in uporabljajo različne metode za 53

64 spodbujanje nenehnega in učinkovitega organizacijskega in individualnega učenja, za motivacijo za učenje. Eden izmed sodobnih in novejših načinov je organizacijsko učenje s pomočjo umetnosti Učenje s pomočjo umetnosti Stockil (2008, str. 39) meni, da je eden izmed odgovorov na vprašanje, zakaj ima umetnost pri učenju moč, ta, da udeležencem omogoča izkustveno učenje, poleg tega pa v posameznikih vzbuja intelektualne in čustvene odzive. Umetnost omogoča uporabo vseh vrst inteligenc, kot jih našteva H. Gardner (1995) v svoji Teoriji raznoterih inteligentnosti, kjer loči logično-matematično, prostorsko, telesno-gibalno, glasbeno, jezikovno, medosebno, znotrajosebno, kasneje pa je dodal še naturalistično, duhovno in eksistencialno inteligentnost 48. Tudi Darby in Catterall (1994, povzeto po Rooney, 2004, str. 8) pravita, da so učenje in učne strategije, ki temeljijo na umetnosti, med tistimi, ki vzbujajo mnogo tipov inteligence in pritegujejo mnogo načinov učenja. Vključitev umetnosti je primer aktivne strategije učenja, ki promovira povezavo med umom in telesom, obenem pa so nedavne raziskave podprle vključevanje umetnosti kot načina za razširitev obzorij, ustvarjanje pomenov in pridobivanje kulturnih znanj (Young Overby, 2014, str. 22). Umetnost pomaga razvijati čustveno občutljivost, ki omogoča ljudem, da odločitve sprejemajo uravnoteženo, na podlagi logičnega in linearnega mišljenja ter na intuiciji ter čustveni prizemljenosti. Stockil (2008, str. 41) pravi, da se vse več današnjih organizacij zaveda pomembnosti razvoja čustvene in duhovne inteligence zaposlenih, zato sta tudi deli Daniela Golemana o čustveni inteligenci ter delo Danah Zohar o duhovni inteligenci, ki sta po njegovem dodelava medosebne in intrapersonalne inteligence Gardnerja, postali veliki svetovni uspešnici tudi v samem poslovnem svetu Izkustveni vidik umetnosti Mnogi učni programi, ki temeljijo na umetnosti, od udeležencev zahtevajo, da umetnost dejansko doživijo tako, da jo prakticirajo. Ta izkustveni vidik umetnosti se ujema z vse večjim razumevanjem o tem, kako se ljudje učinkovito učijo in kako novo pridobljeno znanje učinkovito obdržijo. Raziskave potrjujejo, pravi Stockil (2008, str. 38), da je tradicionalno učenje v smislu delegiranja, govorjenja in pisanja neučinkovito, zlasti ko gre za vedenjske zadeve, in da 48 Ameriški psiholog dr. H. Gardner (1995) je leta 1983 s sodelavci na harvardski univerzi razvil Teorijo raznoterih inteligentnosti. Inteligentnost je opredelil kot zmožnost reševanja problemov ali ustvarjanja izdelkov, ki so cenjeni v enem ali več kulturnih okoljih. Predhodne opredelitve inteligentnosti so se mu zdele pomanjkljive, saj so vključevale predvsem jezikovno, logično-matematično in delno prostorsko inteligentnost, zanj pa so pomembne vse. Pri ugotavljanju inteligentnosti se Gardnerju zdi pomembnejše spoznavanje posameznikovih močnih in šibkih področij, kot medsebojno primerjanje posameznikov po višini izmerjenega IQ-ja. Gardner je dokazal, da se sposobnost učenja zelo poveča, če zna posameznik uporabljati vse vrste inteligenc. Vsaka vrsta inteligence predstavlja drugačen način preučevanja vsebine in razvija drugačno sposobnost. Zato pravi, da je pri poučevanju in učenju smiselno uporabljati pester nabor učnih metod, s katerimi se spodbuja in omogoča uporaba različnih vrst inteligentnosti. Tako se posameznikom, ki se učijo, omogoča enake možnosti. 54

65 je pri učenju pomembno kombinirati vse čute. South (2009, str. 8) v svojem prispevku navaja študije primerov, ki kažejo, da umetnost vpliva na čustveno raven posameznikov, kar ustvarja spremembe obnašanja ter ustvarja, spodbuja angažiranost. Umetnosti ustvarjajo varen prostor, v katerem se ekipe lahko združijo, da proučujejo, izzivajo in tvegajo; poleg tega, da slišijo poglede drug drugega, premislijo o njih in izražajo mnenja. Dr. Edgar Dale (1946, str ) je razvil teorijo, da se učenci največ naučijo, če nekaj»počnejo«, več, kot če nekaj le»slišijo«,»berejo«ali»opazujejo«. Njegovo raziskovanje ga je pripeljalo do razvoja t. i. modela»cone of Experience«, ki temelji na več teorijah, povezanih z učinkovitim oblikovanjem učnih procesov. Odkril je, da je najmanj učinkovita učna metoda tista, ki vključuje (le) učenje iz podatkov, predloženih prek verbalnih simbolov (npr. branje, poslušanje izgovorjenih besed), najučinkovitejše metode pa predstavljajo neposredno izkušnjo, ki ima določen smisel, pomen, namen (npr. doživetje neke resnične izkušnje na terenu). Izkušnja predstavlja realnost ali nekaj podobnega realnemu, vsakdanjemu življenju. Raziskoval je tudi, v kolikšni meri posamezna učna metoda vpliva na pomnenje. Ugotovil je, da je pomnenje največje takrat, ko učenec aktivno sodeluje v procesu učenja (pri akcijskem učenju si učenci zapomnijo 90 %). Pomembno je torej akcijsko učenje, ki vključuje čim več senzornih kanalov. Več senzornih kanalov je z učno metodo doseženih, boljše so učne možnosti za več učencev. Slika 4: Piramida učenja Vir: (Prirejeno po Dale, 1946, str. 39). Omenjeni Dalejev model se v današnjem času pogosto imenuje»piramida učenja«, dodaja pa se ji numerične vrednosti, katere sam original ne podpira (slika 4).»Piramido učenja«na poenostavljen način opisuje Fauth (povzeto po Sadar Šoba, 2014, str. 10), ko pravi, da si ljudje na splošno po dveh tednih zapomnijo 10 % prebranega, 20 % slišanega, 30 % videnega, 50 % slišanega in videnega v istem času, 70 % slišanega, 55