Microsoft Word - d i p l o m a.doc

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Smer: Organizacija in management delovnih procesov USTVARJANJE DINAMIČNEGA VIRTUALNEGA DELOVNEGA PROSTORA NA LOKALNI RADIJSKI POSTAJI Mentor: izr.prof.dr. Zvone Balantič Kandidat: Dordea Svečkorf Kranj, junij 2008

2 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Zvonetu Balantiču za pomoč, vodenje in vzpodbudo pri pripravi diplomskega dela.

3 POVZETEK Namen diplomskega dela je predstaviti delovanje lokalne radijske postaje ter prikazati prednosti in slabosti njenega dinamično ustvarjenega virtualnega delovnega prostora v odnosu na obstoječe stanje. Dinamičen virtualni prostor predstavlja odnos med dejanskim okoljem in okoljem, ki ga ustvari dinamično delo z mnogimi situacijami, ki zahtevajo hitra prilagajanja in ukrepanja na lokalni radijski postaji. Poleg vseh tehničnih pogojev, ki se dotikajo prostorske in tehnične ureditve, morajo biti zagotovljeni še pogoji, ki se dotikajo interakcije med vodenjem pogovora (programa) ali sodelovanjem, oziroma med dvema, ki sta vpletena v pogovor v radijskem etru. Opisovano okolje in iz njega pridobljen večji del informacij v diplomski nalogi je lokalna radijska postaja Radio Laser na Legnu pri Slovenj Gradcu. Rezultati naloge na podlagi analize ankete, predhodnih spoznanj in ostalih opazovanj kažejo različne vplive, moteče in bonitetne faktorje, ki delujejo v danem okolju. Namen diplomskega dela pa je optimirati obravnavano delovno mesto radijskega voditelja in mu zagotoviti čim bolj tekoče in nemoteno delo med kontaktno radijsko oddajo oziroma med aktivnim sodelovanjem s poslušalci. Kajti ravno ta kontakt lokalnim radijskim postajam veča vrednost, zanimivost in obstanek v lokalni skupnosti. KLJUČNE BESEDE - virtualni prostor - radijski voditelj - studio - kontaktna oddaja - poslušalec

4 ABSTRACT Intention of diploma work is to present function of local radio station and to show priorities and weaknesses of its dynamically made virtual workspace in connection with the existing situation. Dynamic virtual space represents relation between actual environment and environment created by dynamic work with many situations, which require fast adaptation and taking steps at local radio station. Besides all these technical conditions, which come in contact with space and technical arrangement, the conditions, which come in contact with interaction during conversation (programme) leading or cooperation respectively between the two involved in conversation over the airwaves, must be assured. Local radio station, Laser radio in Legen by Slovenj Gradec is the environment described in my diploma and the most part of information is gained from that environment. The diploma results, which are followed by the poll analysis, previous comprehensions and the remaining observations, show different influences, disturbing and advantageous factors, which work in given environment. Intention of diploma work is to optimize discussed workspace of radio leader and to assure him more fluent and undisturbing work during the contact radio show respectively during active cooperation with listeners. Precisely this contact increases values, points of interests and existence in local community to the local radio stations. KEY-WORDS - Virtual space - Radio leader - Studio - Contact show - Listener

5 KAZALO 1 Uvod Predstavitev problema Predstavitev okolja Metode dela Delovni pogoji Klasični radio Kako deluje radio Oprema za delovanje radia Radio danes Proces komuniciranja v radijski panogi O virtualni resničnosti Oblikovanje delovnega časa Virtualni čas Virtualni prostor Metodologija Rezultati Anketa Korelacije anketnih rezultatov Zaključek Literatura in viri Kazalo slik Kazalo tabel Kazalo skic Kazalo grafov PRILOGA: Anketni vprašalnik

6 1 UVOD Malo je kotičkov, ki so danes popolnoma brez spremljave zvoka, med njimi je veliko takih, ki jih spremlja glasba, govor, smeh ali kombinacija vseh teh z radia. Ko zavijemo v lokal je ta spremljava skoraj neizbežna, podobno je tudi v različnih velikih in malih trgovinah ali trgovinskih centrih, v šolah, tudi na trgih in še kje. Tudi informacijska tehnologija je danes prisotna na skoraj vseh področjih, v poslovni in domači rabi, neobhodno pa v svetu posredovanja informacij, za kar že desetletja skrbi medij imenovan radio. Zgodovina le-tega sega v 19. stoletje in čas nastanka pripisujejo letnici 1896, ko je italijanski fizik in Nobelov nagrajenec Guglielmo Marconi ( ) uspel z že leto poprej izumljeno ozemljeno oddajno anteno brezžično prenašati signale 1,6 kilometrov daleč. Svoje delo je gradil na teoriji angleškega fizika J.C. Maxwella (1873), ki je opisoval širjenje elektromagnetnih valovanj. Že leta 1902 je Marconiju uspelo redno prenašati sporočila prek Atlantika. Slika 1: Guglielmo Marconi (Radio, Prvi koraki v radijsko ustvarjanje 2003) V Sloveniji je bil radio dolgo časa dostopen le premožnejšim. Elektrotehnik Marij Osana ( ) je bil prvi, ki mu je pri nas leta 1924 s lastnim oddajnikom uspelo oddajanje. Že leta 1926 se je zgodil prvi radijski prenos koncerta, dve leti pozneje pa je začel delovati Radio Ljubljana. Ta je bil slabih dvajset let edini v Sloveniji, do leta 1941 in 1944, ko sta začela delovati Kričač in pa radio Osvobodilne Fronte. Leta 1953 je Slovenija kot tretja v Evropi uvedla UKV sistem, leta 1968 pa tudi stereofonsko oddajanje. Radijski medij je doživel po osamosvojitvi Slovenije (1991) in liberalizaciji trga s pojavom zasebnih komercialnih radijskih postaj velik kvantitativni razvoj. In ravno o teh komercialnih ali lokalnih radijskih postajah bo govora v tem diplomskem delu, dotaknili se bomo lokalne radijske postaje v Slovenj Gradcu - radia Laser in pokukali tudi v nekatere ostale za pomoč pri raziskovanju Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 5 od 94

7 delovanja in ustvarjanja dinamičnega virtualnega delovnega prostora, ki se ustvarja na radijskih postajah, oziroma v radijskih studiih. Poleg drugih vidikov pa bomo v tem diplomskem delu spregovorili o tehnologiji, pri tem pregledali obstoječo tehnologijo in opremo in omenili tudi ''teleworking'' delo na daljavo, ki je gotovo ena od prihodnjih oblik radijskega dela, marsikje, na določene načine danes že tudi v uporabi. Na radijskih postajah, oziroma na radijih se dinamika začne z začetkom programa in nadaljuje do zadnje nočne urice poteka programa, vseskozi pa je v studiih lahko sam povezovalec, ali pa nastane kar manjša gneča, z zunanjimi obiskovalci in z večjim številom povezovalcev. Obiskovalci so lahko fizično prisotni, ali pa tudi ne. Tu gre za poslušalce, intervjuvance, sodelavce, soustvarjalce preko take ali drugačne povezave. V prostoru, kjer se ustvarjanje oddaj dogaja pa potrebujemo za nemoteno delovanje mnogo tehnologije, opreme in ostalih dejavnikov, ki omogočajo nastajanje ter oddajanje programa, med njimi pa tudi udobje v delo vključenih ljudi. Slika 2: Radijski sprejemnik (1922) 1.1 PREDSTAVITEV PROBLEMA Dinamičen virtualni prostor je ključni dejavnik, ki ga predstavljamo v diplomski nalogi. Prostor, ki se ustvarja na lokalni radijski postaji z vstopanjem vanj preko različnih ravni, fizično in drugače, preko različnih povezav. Kjer se subjekt zazna le z določenimi predstavami, najpogosteje slišno, z verbalnim kontaktom; z direktnim, indirektnim odzivom, preko telefonskih linij, ali pa preko internetnih povezav, e- pošte in kratkih (sms) sporočil. Poleg tega pa problem predstavlja tudi virtualni prostor s svojo ureditvijo in operacijami, ki ga ustvarjajo. Ta prostor je potrebno čimbolj prilagoditi vsem subjektom, ki so vključeni v ustvarjanje in spremljanje radijskega programa, npr. v kontaktni oddaji, kjer so sodelujoči povezani brez fizičnega (vidnega) stika ali v primeru intervjuja, kjer so sodelujoči lahko povezani direktno in jih druži isti prostor (radijski studio), ali pa ne. V tem diplomskem delu bomo predstavili ta prostor na lokalni radijski postaji, predvsem bomo pogledali v razmere v studiu na Radiu Laser v Slovenj Gradcu. Problem se pojavi na več nivojih, prvi je prostor, ki zajema studio in ki je navadno majhen, oziroma je premajhen za večje število gostov. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 6 od 94

8 Podoben problem nastane pri opremljenosti studia, ki se najprej pokaže pri pomanjkanju opreme (ko je obisk gostov v studiu večji). Tu bomo poskusili poiskati optimalno rešitev za neko povprečno število vseh sodelujočih. Druga težava nastane pri povezavah v kontaktni oddaji, kjer smo lahko povezani z enim ali pa z večjim številom poslušalcev direktno v eter (med dejanskim, trenutnim oddajanjem) radija, kar je ponovno odvisno od opreme, ki jo studio ponuja (radio Laser ima na voljo le eno telefonsko linijo, povezano v eter). Prostor bomo prilagodili tudi na podlagi ankete, ponujene različnim ustvarjalcem radijskih programov, povezovalcem, novinarjem, urednikom. Ker pa so že vsi izmed njih bili in so tudi na drugi strani, na strani poslušalca ali zunanjega sodelujočega v kontaktni oddaji ali morda intervjuvanca in ker prvi niso tako kot slednji podkovani v opremljenosti studia, ankete ne bomo ponujali poslušalcem. Pogledali pa bomo tudi koliko programa je v sklopu (povprečnega) dneva na radijski postaji, ki ga lahko vključimo v tako imenovani virtualni prostor oz. koliko časa le-ta zavzema. Pod ta program razumemo npr. javljanje časnikov v eter, stanje na cestah, ki ga določene postaje predvajajo s Centra za cestno prometne informacije, javljanje malic na tak ali drugačen način, intervjuji preko telefona ali interneta, večerni prenosi iz diskotek in različne kontaktne oddaje, pa še kaj. Zanimivo pa je tukaj tudi delo na daljavo, v tujini že dobro v praksi, v Sloveniji pa do določene mere, ko npr., podjetje, ki se ukvarja s sklopom radijskih postaj in radijskimi programi, posname določen prispevek (npr. novice) in ga plasira na več drugih (pogodbeno vezanih) radijskih postaj, ki se s tem delom tako ne ukvarjajo več, ampak ta prispevek le še predvajajo. Delo na daljavo pa lahko opravlja tudi posameznik sam, ki je povezan s strežnikom in ki oddaja svoj radijski program preko spleta. Dotaknili se bomo vidikov s strani delavca, ki je podvržen drugačnim pogojem dela, kot smo jih vajeni v klasičnih podjetjih ali dela na večjih radijskih postajah. 1.2 PREDSTAVITEV OKOLJA Radio Laser je prva lokalna radijska postaja na Koroškem s 24-urnim lastnim oddajanjem. ''Vrti'' se na frekvenci 105,2, ki pokriva predvsem območje Koroške, s programom, ki podaja različne in dokaj klasične podatke: o vremenu, razmerah na cestah, aktualnih dogodkih doma in po svetu ter mnoge druge informacije in zanimivosti, ki se ob večjem delu popularne slovenske in tuje glasbe zlijejo v pester in zanimiv program, ki je narejen na terenu, ''v živo'' v studiu, ali v naprej posnet. Vsak dan potekajo kratke kontaktne rubrike, v katerih poslušalci sodelujejo v zabavnih kvizih ali pa klepetajo z glasbenimi oziroma s kakimi drugimi gosti, poleg pa je uresničenih veliko glasbenih želja poslušalcev. Največ informacij v diplomskem delu, o delu v radijskem studiu bomo povzeli iz studia radia Laser, na Legnu 101/a v Slovenj Gradcu, na medmrežju pa pod naslovom: Okolje, v katerem smo opazovali in pridobili večji del informacij za diplomsko nalogo, je bil torej lokalni radio Laser, kjer smo opazovali delo več povezovalcev. Nahaja se med travniki planote pod obronki Pohorja, v okolju, ki deluje vzpodbudno in sproščujoče že ob pogledu skozi okno v vseh letnih časih. Prostori radia se nahajajo v pritličju dvonadstropne stanovanjske hiše (v kateri je bila v devetdesetih Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 7 od 94

9 letih manjša ''privatna'' trgovina), ob istoimenskem bifeju - Laser kafe. Glavni vhod v obe lokaciji je isti, potem pa se razcepi na desno v bife, naravnost pa na radio, skozi še ena - radijska vrata. Najprej pridemo v pisarno, skozi njo pa pot vodi v studio, desno pa še v manjšo izbo, kjer je fotokopirni stroj, glavni računalnik, skladišče papirja in vhod v kurilnico. Stene studia in pisarne so obarvane belo, za razliko od Laser kafeja, kjer so različnih toplih pastelnih barv. Vsi prostori so centralno ogrevani, čez dan pa jih segreva tudi sončna energija. Delovnih pultov je kar nekaj (glej skico 1), v pisarni so to pisalne mize in ena nizka samostoječa omara, pisalne mize so med seboj povezane, tri so namenjene delovnemu prostoru in tudi prostoru za računalniške ekrane ter pisarniške potrebščine. V studiu je poleg pulta, kjer je mešalna miza z dvema mikrofonoma, še en pult, ki se od ene stene pravokotno prelomi ob drugo in ki služi odlaganju fasciklov s programskim materialom, namenjenim določenim tematskim oddajam, odlaganju papirjev, map in še česa. Še en pult v studiu pa se nadaljuje naprej od mešalne mize in je trenutno namenjen odlaganju odslužene opreme. Tudi v izbi s kopirnim strojem sta dva pulta, eden služi kot podstavek za kopirni stroj, drugi pa za skladiščenje praznega A4 papirja in tistega z glavo radia Laser. Pultov je skupno deset, od tega štirje večji v pisarni in v studiu trije manjši. V prvem prostoru, na prvem pultu je najprej postavljena multimedijska naprava za faksiranje, poleg pa je omara namenjena shranjevanju radijskih dokumentov in arhiva. Pisalne mize so v prvem prostoru, v radijski pisarni, kjer potekajo marketinška in pisarniška dela, sprejemanje različnih naročnikov oglasov, reklam, iskanje sponzorjev, pa vse do oblikovanja oglasov in polnjenja baze z novo glasbo. Za slednje služijo trije računalniki, na pisalnih mizah, ki so povezane v celoto preko dveh sten v pisarni, z začetkom na prvem pultu s faksom, kjer je nadalje prvi računalnik, nato se miza (pult) pod pravim kotom nadaljuje ob drugi steni naprej, kjer sta do pregrade s studiem, še dva računalnika. Med njima pa je še en pult, ki je pravzaprav miza na sredini sobe. Ob njej je več ali manj stolov, ki potujejo iz pisarne v studio in nazaj, glede na število obiskovalcev na eni ali drugi strani. Ob pozicijah za računalniki je povsod po en stol in dva sta stalno tudi v studiu in sicer eden za mešalno mizo in glavnim mikrofonom, drugi pa na nasprotni strani, ob drugem mikrofonu za gosta ali sodelavca. V studiu se nahaja specifična oprema, potrebna za delovanje radija in računalniška oprema, delovni pulti in omare za shranjevanje delovnega materiala. Studio ima eno okno, pisarna dve, shramba in kurilnica pa sta brez oken. Dnevno svetlobo lahko reguliramo z žaluzijami, odvisno od tega, kako svetlobo potrebujemo, oziroma kakšna prihaja od zunaj. Oba prostora sta opremljena s halogenskimi lučmi. Nepogrešljiva v studiu je že omenjena mešalna miza z enim zaslonom direktno nad njo, ki prikazuje, kaj se trenutno predvaja, z glasbeno bazo, prikazuje, kdaj vstopijo v program reklamna sporočila, razne pred-posnete oddaje in podobno. Vse v sistemu je digitalno in shranjeno na trdem disku. Računalnik na desni je priklopljen na internet in žal ne vsebuje software-a za sprejemanje telefonskih klicev. Pod mešalno mizo je fleksibilna tipkovnica, poleg je miška in desno še ena tipkovnica za desni računalnik in še ena miška. Na mešalni mizi so drsniki, ki upravljajo glasnost določenega zvočnega vira - mikrofona, cd player-ja, zunanjega, internetnega vira, ipd., VU meter je pravokotnik spredaj nad drsniki in stikali, z dvema zeleno rdečima linijama in pokaže operaterju nivo oziroma glasnost zvoka, ki se predvaja. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 8 od 94

10 V studiu je prostor za enega gosta in povezovalca, če je gostov več, se z improvizacijo zagotovi prostor za vse, vendar pa imajo na voljo le en mikrofon, drugi mikrofon, namenjen napovedovalcu, je na stojalu ob mešalni mizi, kjer sta tudi dva računalnika, drugi je podporni (rezervni, z bazo z nekaj glasbe, za podporo), nad njim je na steno pritrjen CD-player (s CD-ji, ki se vrtijo ob izpadu glavnega računalnika), pa delovni pult in za napovedovalčevim hrbtom še manjši televizor Skica 1: Tloris prostorov radia Laser Legenda k skici: Mikrofon, Televizor, Stol, Računalniški ekran. 1 Pisarna, 2 Studio, 3 Shramba, 4 Kurilnica. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 9 od 94

11 Slika 3: Prostor 1; pisarna radia Laser 1.3 METODE DELA Uporabili bomo analitično metodo dela, izvedli anketo med zaposlenimi, honorarno zaposlenimi in tistimi, ki delajo preko študentske napotnice, med naključno izbranimi povezovalci torej, pa tudi uredniki in novinarji, ki poznajo ali pa poleg svojega še vedno opravljajo tudi delo voditelja ali povezovalca. Vzorec v velikosti okoli trideset anketirancev bo osnova za nadaljnjo raziskavo. Anketni vprašalniki nam bodo dali splošne informacije glede pomanjkljivosti, ki jih je treba dograditi, popraviti ali spremeniti, da bo to dinamično delo potekalo bolj tekoče in lažje. Vsakodnevno, med tednom in vikendom smo tudi opazovali delo v studiu omenjene radijske postaje, kjer so očitne omejitve pri delu najprej vidne v opremi, ki je manjka predvsem za potrebe pri delu z večjim številom obiskovalcev v studiu, kot tudi s poslušalci pri kontaktnih oddajah. V studiu je namreč le ena številka stacionarnega telefona vezana direktno v eter, kar zelo zmanjša dinamiko različnih oddaj. Povezovalci opravljajo delo skozi ves dan, ponoči na lokalnih radijskih postajah pa le redko. Urnik traja od šeste ure zjutraj, pa do desete ali enajste zvečer (do enajste na radiu Laser le v soboto). Delo je razdeljeno na več terminov (tri, v našem primeru) in opazovali smo ga v vseh terminih. Povezovalci se morajo, ne glede na to, v katerem terminu delajo, pred začetkom svojega dela pripraviti, da bodo čim uspešneje opravili svoje delo. Biti morajo zelo aktivni, kajti delo je časovno tempirano in do zamud ne sme prihajati. V tem diplomskem delu bomo poskušali ustvariti boljšo predstavo, kaj morajo povezovalci opraviti in kaj potrebujejo za svoje delo, kjer se bomo osredotočili na virtualni prostor, ki ga povezuje dinamika in se ustvari med moderatorji in zunanjimi sodelujočimi v kontaktni oddaji. Analizirali bomo tisto delo, ki se že opravlja in temelji na že vpeljanih delovnih procesih. Analitični postopek pri oblikovanju dela bomo opisali z zbiranjem podatkov o trajanju oddaj, ali potrebnemu času za oddaje, ki vsebujejo kontakt med povezovalci in poslušalci oziroma sodelujočimi. Predstavili bomo opremo in Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 10 od 94

12 delovanje radia v splošnem, z vsemi potrebnimi napravami, brez katerih radio ne more delovati, nadalje se bomo dotaknili procesa komuniciranja v radijski panogi, podrobneje virtualnega prostora in na koncu z anketo povprašali sodelavce v branži o njihovih potrebah in željah po spremembah in izboljšavah. Z že znanimi omejitvami in novimi ugotovitvami bomo ustvarili studio na lokalni radijski postaji, kjer bo dinamični virtualni prostor, predvsem med kontaktnimi oddajami deloval bolj tekoče in fleksibilno, zato tudi bolj dinamično in navsezadnje bolj sproščeno, kar je poglavitna postavka v radijskem ustvarjanju. V diplomskem delu bomo pogledali v studio, kjer se ustvarja dinamika v virtualnem prostoru, mora biti ergonomsko prijazen tako za povezovalce, ki delajo v njem, kot za sodelujoče v etru. Največji poudarek v diplomskem delu namenjamo dinamičnemu virtualnemu prostoru, ki se ustvarja med delom v radijskem etru, v katerega vstopamo skozi odnose med sodelavci, vodstvom in sodelujočimi, seveda skozi prostor in okolje, ki se označuje z opremo ter nazadnje s samim potekom in načrtovanjem oddaje. Potek in ponovno načrtovanje oddaje pa ponuja tudi povratna informacija, ki je v vseh procesih ena izmed gonilnih sil nadaljnjega ustvarjanja. Dejavniki, ki vstopajo in kreirajo proces nastajanja dinamičnega virtualnega delovnega prostora, so: Odnosi (na radijski postaji, med mederatorji, uredniki, vodstvom) Delovni prostor Načrtovanje oddaje Okolje DINAMIČNI VIRTUALNI DELOVNI PROSTOR NA LOKALNI RADIJSKI POSTAJI Potek kontaktne oddaje Oprema Povratna informacija Odnosi med povezovalci in sodelujočimi v etru ter gosti v studiu) Skica 2: Dejavniki, ki so pomembni pri oblikovanju dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 11 od 94

13 1.4 DELOVNI POGOJI Za uspešno delo je odgovorna oprema; za prostor je dobro, če je svetel in zračen, vse inštalacije morajo biti enostavne in hitro dostopne; studio mora biti dovolj prostoren in opremljen tako, da ima povezovalec lahek dostop do vsakega dela, ki ga potrebuje. Najpomembnejši del studia in s tem virtualnega delovnega prostora je delovna miza, kjer je postavljena mešalna miza z mikrofonom in slušalkami za povezovalca in prav tako z mikrofonom in slušalkami za gosta. Na primerni višini nad mizo je ekran s potekom radijskega programa, poleg še eden za pripravo dela. V studiu, ki ga opisujemo mora biti tudi podporni CD-player, v primeru izpada glavnega računalnika in glasbene baze. CD-player se nahaja nad mizo in sicer na desni strani, nad ekranom drugega računalnika. Stene studia so zapolnjene s pulti in z eno omaro, v kateri so shranjeni CD-ji. Kot v vsakem prostoru, sta tudi v studiu pomembna red in čistoča, smisel čistoče je jasen, pri redu pa gre predvsem za dosledno in redno zapisovanje posredovanih tem, z namenom, da se ne bi ponavljale. Tudi za jasno in redno obveščanje o novostih, kot so novi sponzorji, nov način pristopa k različnim oddajam, novi hit tedna, mora biti poskrbljeno. Vse te stvari morajo biti zapisane na določenem stalnem mestu, kajti povezovalci se frekventno menjajo, ostajajo v studiu le nekaj ur, tudi popoldne, ko ni prisotnih urednikov, oziroma vodilnih, tako, da morajo zanje vse novitete biti zbrane na enem mestu. Zato skrbi zvezek in pa del mešalne mize in sicer zgornji levi, kamor se nalepi list z novostmi, v zvezek nameščen pod mešalno mizo, pa se redno zapisujejo že posredovane teme v radijski eter. Ko se termin zaključi je potrebno pospraviti in zavreči porabljene liste, ki ne nosijo potrebnih informacij ter jih pustiti vsaj nekaj praznih za uporabo naslednjega povezovalca poleg mikrofona in mešalne mize. Kajti hitro se lahko zgodi, da je potrebno določeno informacijo zapisati v najkrajšem mogočem času, kajti hitro lahko izpuhti z glave in spomina. Tudi to je del delovnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko delo poteka brez nepotrebnih motenj. Seveda morajo delovne okoliščine na človeka vplivati tako, da mu omogočajo varno in zdravju neškodljivo delo. Delovni učinek je povezan z delovnimi okoliščinami, v katerih delamo. Znano je, da smo učinkovitejši in bolj kreativni, če nas delovne okoliščine ne obremenjujejo posebej. Med delovne okoliščine uvrščamo pojme (Mikeln, P. 2000): razsvetljava delovnih prostorov, ropot na delovnem mestu, mikroklimatske razmere na delovnem mestu in vibracije oz. nihanja, ki smo jim izpostavljeni pri delu. V našem primeru so delovni pogoji pomembni, tako z vidika delavcev, kot z vidika soudeležencev v procesu nastajanja radijskega programa. Slednji morajo biti dobro slišni, prvi pa za svoje dobro opravljeno delo potrebujejo vso potrebno opremo na radijski postaji in seveda vse ostale pogoje, kot so ogrevanje, prezračenost, udobje in še mnogo teh, brez katerih delo ne more potekati tekoče. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 12 od 94

14 Osvetlitev Eden izmed delovnih pogojev je ustrezna osvetlitev, ki jo moramo zagotoviti povsod tam, kjer to zahteva delo in življenje. Po drugi strani boljša ali slabša osvetlitev vpliva tudi na naše počutje. Znano je, da se marsikdo boji teme, da nekatere barve pomirjajo, druge vznemirjajo in da pravilna osvetlitev daje občutek domačnosti in prijetnosti. Skratka samo v dovolj osvetljenem prostoru se počutimo varne in brezskrbne in se lahko posvetimo svojemu delu in ustvarjanju. Problematično pa je tudi svetlobno onesnaženje. Ne gre za svetlobo kot tako, gre za prenasičenost z umetno svetlobo. Objektom novodobne gradnje s trgovinami, lokali in ostalimi javnimi prostori, kjer se mnogokrat pojavljajo tudi manjše radijske postaje ne vgradijo oken, temveč celotne stavbe opremijo z vsemi mogočimi žarnicami in neonskimi svetili, ki ustvarjajo močno, a nenaravno in nezdravo svetlobo, ki človeka lahko spravi v depresijo, njegovo razmišljanje postane pesimistično in nemočen zlahka postane pasiven. Ljudje v pisarnah z velikimi okni ali ljudje, ki delajo na prostem, premorejo več zagnanosti in delavnosti kot tisti, ki delajo v zaprtih delovnih prostorih. Tako ljudje, ki imajo dostop do sončne svetlobe delajo pod manjšim stresom, so bolj optimistični in večkrat dobre volje, zato so tudi njihovi delovni rezultati boljši. Izpostavljeni velikim količinam umetne svetlobe tudi hitreje zbolijo. Svetloba ima pri delovnem postopku naslednjo vlogo: omogoča opravljanje vidnih nalog in varno ter zanesljivo gibanje, vpliva na počutje v delovnem okolju, zagotavlja stik z naravnim okoljem in ustvarja svetlobno klimo prostora, je sredstvo za signalizacijo, opozorila in nekatera delovna opravila, npr. lučka za eter (smo v etru, nismo v etru), markiranje raznih pozicij kazalcev, nastaja pa lahko tudi kot stranski, navadno škodljivi ali moteči produkt proizvodnega postopka. Tudi v najsvetlejših prostorih se pojavljajo sence, posebej pa moramo v našem primeru biti pozorni na pravilen kot osvetlitve, ki ne povzroča odseva na ekranih. V ospredje pride torej kakovost razsvetljave (Mikeln, P. 2000, str. 126): enakomernost osvetlitve, razmerje med naravno in umetno svetlobo, razporeditev senc, kontrasti v osvetljenosti posameznih področij na delovnem mestu, odboj svetlobe in z njo povzročeno bleščanje, obarvanost predmetov in barva svetlobe, ki pade nanje, morebitno toplotno sevanje svetil, absorbiranje vpadle svetlobe in z njo povezana slabša vidljivost predmetov, svetlost samih svetil oz. osvetljenih površin, ki nas obkrožajo in jih vidimo stalno in nazadnje gospodarnost razsvetljave, s povezanimi stroški in učinki, ki jih daje oz. povzroča. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 13 od 94

15 Bleščanje je eno izmed bolj motečih učinkov svetlobe med delom in ustvarjanjem virtualnega delovnega prostora v radijskem studiu. Izvor bleščanja dodatno razsvetli notranjost očesa in s tem na retini zmanjša kontrast med retinalno sliko in njeno okolico. To dodatno svetlost imenujemo ''bleščanju ekvivalentna svetlost'', ki naj ne bi prekoračila 1-2 % prvotne svetlosti in tako ne bi prišlo do poslabšanja vidnih funkcij. Zaradi bleščanja se občutno zmanjšujeta videnje in storilnost človeka. Zaradi negotovosti pri delu, ki ga povzroči bleščanje, lahko pride do napak, v radijskem studiu še posebej neprijetnih ob branju z bleščečega ekrana direktno v radijski eter. Bleščanje lahko nastane ne samo zaradi svetlosti in svetilnosti svetlobnega vira, temveč tudi zaradi kontrastov v zornem kotu očesa. Vsakdanje izkušnje pa nas učijo tudi, da je pri razmeroma (pre)majhni osvetljenosti vsakršno delo oteženo, povzroča lahko tudi bolečine v očeh in pa trajne okvare vida. Hrup Bolj kot vid, pa je pri na radijski postaji izpostavljen sluh. Ob pojmu onesnaževanje večina ljudi pomisli na ogromne tovarne, ozonske luknje, avtomobile ali genetsko spremenjeno hrano. A to so vse le fizični načini onesnaževanja, o katerih se tudi največ govori. Le malokdo pa razmišlja o zvočnem in svetlobnem onesnaževanju. Pri zvočnem onesnaževanju gre za onesnaževanje prostora z zvokom, kar močno vpliva predvsem na človekovo psiho in povzroča stres, v najhujših primerih glavobol ali celo okvare sluha. Za stresno obliko onesnaževanja prostora z zvokom štejemo npr. hrup s ceste. Trobljenje, zaviranje in brnenje motorjev na nikogar ne vpliva dobro. Onesnažujejo rock koncerti, da o avto radijih, reklamnih sporočilih in ostalem sploh ne govorimo. Dobro bi torej bilo najljubšo glasbo poslušati s slušalkami, ki pa so nov problem. Slušalke ne povzročajo pretiranega stresa, so pa zato zelo nevarne in resno škodujejo ušesom, možganskim celicam in notranjemu ušesu. Kako torej poslušati glasbo? Priporočeno je preko zvočnikov, vendar ne tako glasno, da bi z njo motili sosede. Hrup je ena izmed obveznih sestavin današnjega časa, pri čemer je znanstveno in medicinsko dokazano, da škodljivo vpliva na okolje in ljudi, vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju. Varstvo pred hrupom sodi v varovanje človekovega in naravnega okolja, ki ga pravno ščiti že Ustava in Zakon o varstvu druge. Varstvo pred hrupom v urbanih okoljih sodobnih družb je vse pomembnejše, saj se vse večji del mestnega prebivalstva pa tudi prebivalstva zunaj mestnih območij ob specifičnih hrupnih objektih čuti ogrožen. Ugotovljeno je, da je skoraj 25 % evropske populacije izpostavljeno hrupu prek 65 db(a), ki ga povzroča promet (Berlund B.,& Lindvall T., Community Noise, Center for Sensory Research Stockholm, 1995). Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 14 od 94

16 Vir hrupa je objekt ali naprava, katerega uporaba ali obratovanje povzroča v okolju stalen ali občasen hrup, in je predvsem: industrijski, obrtni ali drug proizvodni objekt ali naprava, objekt ali naprava v kmetijstvu in gozdarstvu, cestna in železniška infrastruktura, parkirna hiša ali odprto parkirišče, letališče ali helikoptersko vzletišče, strelišče ali poligon za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, poligon za potrebe zaščite in reševanja, objekt za športne ali druge javne prireditve, gostinski ali zabaviščni lokal, ki uporablja zvočne naprave, zvonovi in druge nepremične samostojne zvočne naprave, odprto ali prekrito gradbišče, avtodromi, vrtiljaki, športna strelišča in podobni zabaviščni objekti in naprave. Vir hrupa je tudi javna prireditev, javni shod in vsaka uporaba zvočnih ali drugih naprav, ki povzroča hrup, če se odvija na javnem kraju, na prostem ali v objektu, ki za takšne dejavnosti sicer ni namenjen. Na povečanje hrupa je v zadnjem desetletju vplivala predvsem povečana gostota prometa, ki jo je pogojevala hitra stopnja motorizacije vseh slojev prebivalstva in veliko povečanje števila gostinskih in obrtnih lokalov, agencij, servisov in drugih dejavnosti. Pri človeku se zaradi prekomernega hrupa lahko pojavijo okvare zdravja in obnašanja. Zaradi prisotnosti neželjenega hrupa se lahko pojavi neprijetnost, napadalnost, hipertenzija, stres, postopna izguba sluha in druge okvare odvisno od izpostavljenosti in stopnje hrupa. Okvara sluha izpostavljenost hrupu dokazano povzroči poškodbe notranjega ušesa kar povzroči izgubo sluha. Raziskave v Združenih državah Amerike so pokazale, da se več ljudem poslabša sluh v starosti zaradi izpostavljanja močnim zvokom, kot pa zaradi starosti same. Okvare srca in ožilja izpostavljanje zvoku, ki presega 70 db na normalnem delovnem mestu osem ur na dan, povzroči povišanje krvnega pritiska, kar pripelje do poškodb arterij in stresa. Živimo pač v svetu hrupa. Nanj smo se tako navadili, da mnogi ne prenesejo tišine. Vemo pa, da hrup ogroža naše zdravje. Zdravniki opozarjajo na naraščajoče okvare sluha pri mladini. Hrup je bolj ali manj moteč. Vsakič, ko smo dalj časa izpostavljeni hrupu, to vpliva na naše počutje in koncentracijo. Če je hrup močnejši ali pa smo mu izpostavljeni daljše obdobje, so lahko posledice še precej hujše. Hrup lahko začasno ali trajno poškoduje sluh. Opazna je predvsem skrb za odrasle: predpisi o varstvu pri delu zahtevajo, da delavci na delovnih mestih, kjer so izpostavljeni močnejšemu hrupu, uporabljajo protihrupna zaščitna sredstva. S povečevanjem hrupa hitro narašča tudi nevarnost za poškodbe sluha in odločilen je vsak decibel. V naslednji tabeli je zbranih nekaj podatkov o tem, kako močan je lahko hrup v okolju, kjer živimo, in kako moteč je za sluh oziroma kakšne okvare sluha lahko povzroča. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 15 od 94

17 IZVOR ZVOKA strel iz puške (bližina), hrup reaktivnega letala pri vzletu; udarec strele ob nevihti (v bližini), glasba v disku; zvok delovnega orodja (žaga, pnevmatsko kladivo), rock glasba; RAVEN HRUPA (db) UČINEK bolečina; izpostavljanje tako močnemu hrupu lahko povzroči trajno izgubo sluha; do 120 obstaja tveganje za trajno izgubo sluha (če smo izpostavljeni zvoku več kot 30 sekund); do 110 obstaja tveganje za trajno izgubo sluha (če smo izpostavljeni zvoku več kot 2 do 15 minut); podzemna železnica, motorji, kosilnica; do 90 zelo moteče; trajne poškodbe sluha, če smo hrupu izpostavljeni 1-2 ure električna brusilka, do 85 pri tej stopnji hrupa se začenjajo delovni stroji v industriji; trajne poškodbe sluha (izpostavljenost mora trajati 8 ur); mestni promet; do 80 zelo moteče, moti pogovor; sesalnik, sušilnik za lase; do 70 nadležen zvok; normalen pogovor; do 60 gospodinjski aparati; šepetanje; okoli 30 zelo tiho normalno dihanje; 10 komaj slišno Tabela 1: Vpliv hrupa na človeka ( 2008) Zmanjševanje sluha je neboleče in poteka v stopnjah. Poškodbe najverjetneje nastanejo kot posledica večkratne izpostavljenosti otrok in mladih preglasnim zvočnim učinkom, hrupu in preglasni glasbi. V Združenih državah Amerike so leta 1998 v eni od študij ugotovili, da ima kar 15 % otrok v starosti 6 do 17 let poškodovan sluh, kar so pripisali tudi slabim standardom. Hrup škodljivo vpliva na organizem na tri načine: okvari slušni organ, tako da se zmožnost slišanja izgubi ali zmanjša škodljivo deluje na organizem preko nevrovegatativnega sistema kot stresor, zlasti na ožilje in deluje posredno na organe in sisteme preko vpliva na žleze z notranjim izločanjem ovira ali onemogoči opravljanje dela ali sporazumevanje in signalizacijo z zvočnimi signali Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 16 od 94

18 Dovoljeni nivo hrupa na VRSTA delovnem DEJAVNOSTI mestu v db(a) a b c fizično okolje, ki ne zahteva mentalnega in ne slušnega opažanja okolja fizično delo, ki zahteva natančnost in koncentracijo; občasno slušno spremljanje in kontrola okolja. delo pretežno mentalnega značaja ali rutinsko delo delo, ki se upravlja na pogoste govorne ukaze in akustične ukaze delo, ki zahteva stalno slušno spremljanje okolja delo pretežno mentalnega značaja ali rutinsko delo delo pretežno mentalnega značaja, ki zahteva koncentracijo, vendar rutinsko mentalno delo, usmerjeno na kontrolo dela skupine ljudi, ki opravljajo pretežno fizično delo delo, ki zahteva koncentracijo ali neposredno govorno ali telefonsko komuniciranje mentalno delo, usmerjeno na kontrolo dela skupine ljudi, ki to pretežno opravljajo delo, ki zahteva koncentracijo ali neposredno govorno ali telefonsko komuniciranje delo, ki se opravlja izključno s pogovori po komunikacijskih sredstvih mentalno delo, ki zahteva veliko koncentracijo, izključitev iz okolja, precizno psihomotoriko komuniciranje s skupino ljudi mentalno delo, kot so izdelave koncepcij, zelo odgovorno delo, komuniciranje za dogovarjanje s skupino ljudi Tabela 2: Dovoljeni nivo hrupa pri posameznih vrstah dejavnosti ( 2008) a označuje hrup, ki ga povzroča delovna priprava ali naprava, katero delavec neposredno vodi ali ji streže b označuje hrup, ki ga povzroča delovna priprava ali naprava, katere delavec ne vodi ali ji streže c označuje hrup, ki ga ustvarjajo neproizvodni viri (ventilacijske in klimatizacijske naprave...) Dovoljeni nivo hrupa na proučevanem delovnem mestu je lahko 45 do 55 db. Na delovnem mestu radijskega operaterja povezovalca je uporaba slušalk vsakdanje opravilo, tu moramo biti predvsem pozorni sami, da pred priklopom, oziroma uporabo zmanjšamo glasnost, kajti previsoka glasnost lahko poškoduje sluh. Res pa je, da si glasnost nastavljamo vedno močneje, da slišimo bolje, morda zaradi npr. poslušalca, ki je izredno tih, ali drugega vira, ki je tišji od ostalih, pri tem pa moramo biti pozorni, da glasnost naravnamo nazaj, zmanjšamo po kontaktu ali viru, ki je slabše slišen. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 17 od 94

19 Mikroklimatske razmere Mikroklimatske razmere so zelo pomembne pri ohranjanju človekovega življenja. Delovno okolje vpliva na centralnoživčni sistem, na delovni učinek, na zdravje, fiziološka dogajanja, na varnost dela. Močan vpliv ima vselej na nas sprememba temperature, ki prenizka ali previsoka povzroči občutek nelagodja in oteži delo. V prevročem delovnem okolju je delovna storilnost manjša, prav tako v mrzlem (prehladnem), največja učinkovitost dela je pri efektivni temperaturi 19 C, z višanjem ali nižanjem temperature učinkovitost postopoma pada in sicer večji je odmik od efektivne temperature 19 C, hitreje pada učinkovitost. Mikroklimatski pogoji so zelo pomembni, zato moramo ustvariti okoliščine, v katerih bo telo lahko s svojo termoregulacijo neprestano ohranjalo stalno temperaturo (okoli 37 C). Tu omenimo še relativno vlažnost z najbolj primerno vlažnostjo prostora (kot je navedeno na spletni strani ), ki se nahaja med 50 % in 60 % relativne vlažnosti. Ugodno gibanje zraka vpliva na delavčevo počutje. Gibanja zraka še ne zaznamo s čutili, ko le-to znaša 0,1 0,2 m/s. Skica 3: Notranje okolje (Balantič, Z. 2000) Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 18 od 94

20 Toplotno ugodje Toplotno ugodje so toplotni pogoji, v katerih je zadovoljen največji odstotek izpostavljene skupine. Odvisno je od fiziološkega toplotnega ravnovesja, najprej od temperature zraka, vlage, hitrosti gibanja zraka, toplotnega sevanja, toplotne upornosti obleke in metabolizma, pa tudi od subjektivnega počutja, ki ga le stežka izmerimo (Sušnik, J. 1992). Z mikroklimo označujemo toplotne razmere v delovnem okolju. Za normalno odvijanje fizioloških funkcij mora termo-regulacijski sistem organizma vzdrževati stalno temperaturo telesa okoli 37 C, ne glede na stanje v okolici. Temperatura organizma se spreminja z izmenjavo toplotnih tokov med telesom in okolico. Idealno temperaturo zaprtega prostora pogovorno imenujemo sobna temperatura, ki variira od 21 C, pa do 23 C, okvirno in odvisno od navad in potreb posameznikov. Skica 4: Faktorji ugodja (Balantič, Z. 2000) Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 19 od 94

21 Klima v delovnem okolju V vsakem delovnem okolju igra organizacijska/delovna klima pomembno vlogo, vpliv ima na vedenje, obnašanje posameznikov v kolektivu. Klima v delovnem okolju pomeni, kaj posameznik čuti z organizacijo in kako se počuti v delovnem okolju. Glavna dejavnika, ki povsod vplivata zelo negativno na delovno klimo sta slaba organizacija in slabi medsebojni odnosi. Dejavniki, ki vplivajo na zadovoljstvo pri delu Na zadovoljstvo in ugodje pri delu vpliva več različnih dejavnikov. To so obleka posameznika, zdravje, starost, spol, zgradba, v kateri dela, letni čas, vrsta dela, ki ga opravlja, hrana, razsvetljava, hrup in med najpomembnejše so zabeleženi naslednji: obleka, temperatura zraka, srednja temperatura zidu z okni in grelnimi telesi, vlažnost zraka in hitrost zraka. Med faktorje ugodja pa prištevamo naslednje dejavnike: človekova aktivnost, obleka, psihofizično stanje ter splošno počutje, fizikalne karakteristike zgradbe, v kateri dela, z osvetlitvijo, zvočno zaščito, temperaturo, toplotnimi mostovi, kakovost notranjega zraka, s prezračevanjem, drugi dejavniki pa so še: vonjave, barve, starost, zdravje in spol. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 20 od 94

22 2 KLASIČNI RADIO Dandanes imamo marsikaj za samoumevno. Vsedemo se v avto, obrnemo gumb in že zaslišimo glasbo. Zdi se vsakdanje, ampak če malo premislimo, je skorajda neverjetno. Glasba prihaja iz zraka. Je v zraku, oziroma natančneje, je v prostoru, ki ga naseljuje zrak. Pravzaprav je ta prostor napolnjen z valovi, ki nosijo signale. Po članku Bezjak G. (2003) je radio naprava za oddajanje in sprejemanje električnih impulzov ter signalov po radijskih valovih. Zaradi njihovih različnih karakteristik, imajo radijski valovi različnih dolžin različne namene (tabela 3), ki se običajno identificirajo z njihovo frekvenco. Najkrajši valovi imajo najvišjo frekvenco ali število ciklov na sekundo, najdaljši valovi imajo najnižjo frekvenco ali število ciklov na sekundo. V čast nemškemu začetniku radia Heinrichu Hertzu so ciklom na sekundo dali njegovo ime (hertz, Hz). Radijski valovi imajo obseg od nekaj kilohertzov do nekaj gigahertzov. Valovi vidne svetlobe so veliko krajši. V vakuumu vsi elektromagnetni valovi potujejo z enako hitrostjo, približno kilometrov na sekundo. To vrednost imenujemo svetlobna hitrost in je tolikšna, da elektromagnetni val v sekundi sedem in pol-krat obkroži Zemljo. Vrsta valovanja Opis valovanja Valovna dolžina Nizkofrekvenčni valovi Tehnični Nizkofrekvenčna tokovi el. Nihanja Izmenični tokovi Zvočni zapis > km 10 do km Radijski valovi Dolgi valovi Radio 1 do 2 km Srednji valovi 150 do 600 m Kratki valovi 10 do 60 m Ultrakratki valovi Radio in televizija 1 do 10 m Mikro valovi Radar 10 cm do 1 mm Tabela 3: Valovanja Radijski valovi se ne uporabljajo le v radijskem oddajanju (po G. Bezjak, 2003), ampak tudi pri brezžičnem brzojavu, telefonskem prenosu, televiziji, radarju, navigacijskih sistemih in prostorski komunikaciji. V atmosferi so fizične karakteristike zraka vzrok za rahle spremembe v hitrosti, zaradi katerih prihaja do napak v radiokomunikacijskih sistemih kot je radar. Tudi nevihte in električne motnje povzročajo anomalije pri širjenju radijskih valov. Ker elektromagnetni valovi v atmosferi potujejo v ravnih črtah in ker je površina zemlje skoraj okrogla, je radijska komunikacija na daljše razdalje mogoča zaradi odboja radijskih valov od ionosfere (ena od plasti atmosfere). Radijski valovi, ki imajo krajšo valovno dolžino kot 10 m pa se običajno ne odbijajo od ionosfere, zato se v praksi tudi uporabljajo v vidnih razdaljah. Tipičen radio-komunikacijski sistem je sestavljen iz dveh glavnih komponent, oddajnika in sprejemnika. Oddajnik generira električna nihanja na radijski frekvenci imenovani nosilna frekvenca. Tako amplituda kot tudi frekvenca sama sta lahko Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 21 od 94

23 prilagojeni za variiranje nosilnega valovanja. Amplitudna modulacija spreminja amplitudo signala, frekvenčna modulacija pa spreminja frekvenco signala. Te modulacije producirajo kompleksne variacije signala, ki se realizirajo kot govor ali drugi zvoki v radijskem oddajanju. 2.1 KAKO DELUJE RADIO Osnova za delovanje radia so elektromagnetni valovi (po G. Bezjak, 2003), ki se širijo skozi prostor od oddajnika do sprejemnika. Oddajnik pošilja elektromagnetne valove, zato je potrebno sporočilo pretvoriti v obliko primerno za transport. Sprejemnik prejete elektromagnetne valove pretvori v človeku ponovno razumljivo obliko. Za natančen opis valovanja potrebujemo štiri količine. Frekvenca pove hitrost nihanja posameznega delca v sredstvu in je enaka frekvenci izvira, ki povzroča valovanje. Hitrost valovanja je določena s hitrostjo potovanja valovnih vrhov, medtem ko valovna dolžina predstavlja razdaljo med dvema sosednjima vrhovoma. Amplituda valovanja je podana z višino vrha in je v primeru zvoka merilo jakosti. Enakomerno valovanje ne vsebuje nobenega sporočila, je kot prazen list papirja. Če želimo našemu valovanju pripeti sporočilo, ga moramo modulirati. Najpogosteje se uporabljata amplitudna in frekvenčna modulacija. Amplitudno modulacijo dobimo s spreminjanjem amplitude signala, kar se v primeru zvoka odraža kot ton, ki mu spreminjamo jakost. Frekvenčna modulacija pa pomeni majhne odklone od nosilne frekvence valovanja, kar pomeni rahlo spremembo v višini tona. Vrsta postaje in njena podpora (am/fm) doseg difuzije Običajna radiodifuzija (po G. Bezjak, 2003) se širi brezžično in jo po Josep M. Martí Martí (2005) sestavljajo valovanja, izražena v hercih. Valovanja imajo različne frekvence in širjenja, tako imamo lahko postajo z določeno kakovostjo zvoka, s povprečnim širjenjem in zato z določenim pokrivanjem ozemlja. To je verjetno najbolj preprost način razlage zapletenega odnosa med različnimi tehničnimi parametri, ki predstavljajo čedalje bolj zapletene različice. Vedno nova odkritja na področju elektronike in informatike so pripomogla h kakovosti tako postopkov sprejemanja in oddajanja, pa tudi k produkcijskim procesom. Pri sprejemanju in oddajanju je napredek omogočil, da se je radioelektrični prostor razdrobil v različne oddajne pasove, v katerih krožijo elektromagnetni valovi z različnimi oddajnimi in sprejemnimi pogoji. Z leti so radijski operaterji in sami poslušalci napravili izbor oddajnih pasov. Še po dvajsetih letih od uvedbe je po vsej Evropi razširjen sistem FM. S tehničnega vidika programskega snovalca zanimata dva pomembna parametra: tip oddajnika in moč oddajanja. Na srednjem valu (AM) bo območje, ki dosega programski načrt, zelo široko, toda že s sončnim vzhodom bodo nastajale motnje; po drugi strani pa bosta kakovost zvoka in sprejema ovira pri sestavi programskega načrta s poudarkom na glasbi. Ko gre za postajo z UKV (FM) oddajanjem, vemo, da bo imela kakovosten zvok, doseg signala pa bo odvisen od treh dejavnikov: od kraja, kjer so postavljeni oddajniki, značilnosti oddajnega sistema in zakonsko dovoljene moči oddajanja. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 22 od 94

24 Območja pokrivanja ugotavljamo tako, da z aparatom, ki ima vključen decibelni merilnik, izvajamo nadzor na različnih mestih. Od določene minimalne meje je mogoče izdelati parametre za ugodno slišnost. Odvisno od njih pa lahko določimo, ali je sprejem dober, zadosten ali slab. Nekatere postaje, ki imajo skromnejše finančne in tehnične zmožnosti, prosijo svoje poslušalce, naj jim posredujejo informacije, na katerem področju poslušajo. Tako lahko sestavijo svoj zemljevid sprejemanja, čeprav nekoliko manj strokoven. Radijski valovi Radijski valovi (po G. Bezjak, 2003) služijo za prenos radijskih signalov. Ti obsegajo elektromagnetno valovanje s frekvencami v območju med približno pa vse do 3 milijarde hertzov. Ker so radijski valovi poleg svetlobe edini del spektra elektromagnetnega valovanja, ki se skoraj nemoteno širi v zemeljski atmosferi in ker so njihove frekvence dovolj nizke, da jim lahko enostavna elektronika zadovoljivo sledi, so za prenos najprimernejši. Glede na njihovo valovno dolžino jih delimo na dolge, srednje, kratke in ultrakratke valove. Človeško uho je občutljivo za zvok med dvajset in približno dvajset tisoč hertzi. S pomočjo mikrofona se zvočna nihanja pretvorijo v nihajoč električni tok, s katerim v oddajniku moduliramo nosilne radijske valove, ki imajo bistveno višje frekvence. Pri tem lahko uporabimo amplitudno ali frekvenčno modulacijo in kot rezultat dobimo modulirane radijske valove, katerih amplituda se spreminja v ritmu zvoka. Okrog nosilne frekvence z modulacijo valovanja dodamo še množico drugih frekvenc. Te frekvence ne smejo segati predaleč stran, da se sosednje postaje med seboj ne bi motile. V ta namen so bili določeni mednarodni standardi, ki podajajo frekvenčne pasove, na katerih lahko oddajajo radijske postaje. Na določenem območju bi sicer z ožanjem frekvenčnih pasov bilo možno zbrati več postaj, vendar bi s tem poslabšali kakovost zvoka. Šele uvedba UKV področja je rešila naveden problem. Na ta način se je pojavil dovolj široki frekvenčni pas, kjer je dovolj prostora za množico postaj. Kratki valovi (KV) lahko potujejo na velike razdalje, zato so jih tradicionalno uporabljali za oddajanje v tujino. Srednji val (SV ali AM - amplitudna modulacija) na frekvenčnem pasu med 500 in 1500 khz oddaja s precejšnjo močjo v radiu med 100 in 150 kilometrov, motijo pa ga vremenski pojavi, ki nastajajo v nizkih plasteh atmosfere. Valovi bolje potujejo ponoči kot podnevi. Ultrakratki valovi (UKV ali FM frekvenčna modulacija) so primerni za območja pri 75 in 108 MHz za lokalne radijske postaje. Ti ne dosegajo velikih razdalj, je pa to odvisno od kraja, kjer je nameščena oddajna točka. Valovi se namreč širijo premočrtno, neodvisno od noči in dneva. Izmed vseh oddajnih sistemov je najbolj uveljavljen FM, saj zaradi kakovostnega zvoka in manjše občutljivosti za motnje pokriva največ poslušalcev. Ojačevanje Signal, ki ga zaznava (po G. Bezjak, 2003) antena radijskega sprejemnika, je potrebno ojačiti, saj je prešibek, da bi z njim lahko neposredno napajali zvočnike. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 23 od 94

25 Zato imajo mnogi radijski sprejemniki takoj po izhodu iz antene visokofrekvenčni ojačevalnik, ki ojači nosilno valovanje skupaj z modulacijami. Ojačanemu valovanju se nato na detekciji odstrani nosilna frekvenca, preostali nizkofrekvenčni del se še enkrat ali večkrat ojača, da lahko napaja zvočnik. Ta pretvori električna nihanja nazaj v zvočni signal. Pri amplitudno moduliranih valovih kot detektor služi enostavna dioda, pri frekvenčno moduliranih valovih pa se za demodulacijo uporablja nekoliko zahtevnejše elektronsko vezje, vendar osnovna shema delovanja sprejemnika kljub temu ostaja enaka. Precejšnje izgube, ki jih imajo visokofrekvenčne ojačevalne stopnje, povzročajo težave predvsem na UKV področju. Moderni radijski sprejemniki imajo zato skoraj vsi tako imenovano medfrekvenčno stopnjo. Ob izhodu iz visokofrekvenčne stopnje prištejemo signalu iz oscilatorja dobljeno valovanje z nižjo frekvenco. Na ta način dobimo signal pri nižji frekvenci, ki ga je lažje ojačati. Danes večina radijskih postaj oddaja na srednjevalovnem in UKV področju. Pri srednjih valovih se uporablja amplitudna modulacija. Tam je frekvenčna širina pasu dokaj ozka (9 KHz), zaradi česar je kvaliteta zvoka precej slabša, hkrati je precejšnja tudi občutljivost na atmosferske in druge motnje. V nasprotju z amplitudno moduliranimi valovi frekvenčno modulirani valovi teh motenj ne čutijo pa tudi kvaliteta zvoka je veliko boljša zaradi širokega frekvenčnega pasu (30 KHz). Doseg UKV valov je sicer krajši kot doseg srednjih valov, vendar pa to ni slabost v vseh pogledih. Dobra stran krajšega dosega UKV valov je v tem, da lahko na isti frekvenci oddaja več radijskih postaj, ne da bi se med sabo motile. Radijski sprejemnik Radijski signal (po G. Bezjak, 2003) se širi od oddajnika in sprejemnik ga mora najprej zaznati. To nalogo opravlja sprejemna antena. V njej se zaradi spreminjajočega se magnetnega in električnega polja inducira šibek tok, ki ga je potrebno ojačati in nato pretvoriti v zvok. Če se nahajamo dovolj blizu oddajnika, je mogoče radijski signal slišati tudi brez ojačanja (slika 2). V ta namen je potrebno med anteno in zemljo priključiti diodo, ki prepušča le zgornjo polovico moduliranega valovanja. Sedaj je mogoče kot posledico nihanj v amplitudi ob priključitvi majhne slušalke slišati zvok, ki ga nosi radijski signal. Da lahko izmed vsemogočih radijskih valovanj, ki nas obdajajo, izberemo valovanje določene radijske postaje za učinkovito poslušanje, uporabimo pojav imenovan resonanca. Sprejemno anteno vključimo v električni nihajni krog, ki ga sestavljata tuljava in kondenzator. Značilnost nihajnega kroga je, da se v njem pojavijo električna nihanja točno določene frekvence, ki jo določajo lastnosti sestavnih delov. Če torej nihajni krog sprejemne antene»uglasimo«na nosilno frekvenco določene postaje, bo antena izbrala iz množice valovanj željeno (slika 3). 2.2 OPREMA ZA DELOVANJE RADIA Hiter razvoj računalniške tehnologije po Golčar B. (2003) v zadnjih desetletjih, ki posega v vsa področja našega delovanja, je v veliki meri vplival tudi na razvoj radijske tehnične opreme. Računalnik je postal nepogrešljivo orodje tako v Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 24 od 94

26 novinarski redakciji, kjer služi za zbiranje informacij (internet) ter urejanje novinarskih prispevkov, kot tudi v studiu, kjer računalniški programi predvajajo glasbo in druge zvočne posnetke, skrbijo za prelive med njimi, v računalnikih se shranjuje tudi glasbena arhiva oziroma fonoteka ter že izvedeni program. Veliko nalog, ki jih je v preteklosti opravljala drugačna tehnologija (od analognih mehanskih magnetofonov, pisalnih strojev in tudi ljudje sami) so prevzeli računalniki. Ti omogočajo kvalitetno in z manjšimi stroški pogojeno delovanje radijskih postaj. Ljudem, ki ustvarjajo na radiu pa lajšajo njihovo delo in nenazadnje zmanjšujejo možnost napak, ki bi lahko zmotile izvedbo programa in delovanje radia. Tehnična opremljenost posamezne radijske postaje je največkrat odvisna predvsem od njene velikosti. Javni radio, ki s svojim programom pokriva celotno državno ozemlje (nacionalni značaj) in mu tudi medijska zakonodaja narekuje zagotavljanje zahtevnejšega programa1, ima gotovo večje tehnične potrebe kakor lokalne, večinoma zasebne radijske postaje, ki s svojim signalom pokrivajo ožje geografsko področje. Za delovanje teh postaj zadoščajo ponavadi manjši poslovni prostori in majhno število zaposlenih delavcev, predvsem v vodstvu, uredništvu, v tehnično vzdrževalni službi in morda je med njimi še kakšen novinar in povezovalec, ostali kader pa sestavljajo predvsem honorarni sodelavci. Takšne radijske postaje so za razliko od javnega radia (Radio Slovenija) in njegovih regionalnih podružnic, ki si lahko omislijo zahtevnejšo opremo, mnoge tehnične dodatke za kvalitetnejše delo in oddajanje, opremljene predvsem s tehničnim minimumom za pripravo in oddajanje programa. Mikrofon Mikrofon (po Golčar B., 2003) ostaja nekakšen zaščitni znak radijskih postaj, o čemer pričajo stilizirane podobe mikrofonov v prenekaterem zaščitnem znaku le-teh. Program večine domačih in tujih radijskih postaj sestavljajo glasba in govorne vsebine v razmerjih, ki so odvisna od koncepta posamezne postaje in se nagibajo v eno ali drugo stran, vendar pa pri vseh govor ostaja nepogrešljiva komponenta. Tu naj omenimo še novejši trend, ki dopušča vstop povezovalca v eter le dvakrat na uro, seveda tu ne štejejo cestne informacije ter ostala nujna obvestila. Vitalni del opreme vsakega radijskega studia predstavlja mikrofon, naprava za pretvarjanje zvočnih nihanj v električno napetost, ki je namenjen zajemanju zvoka in je torej nepogrešljiv pri izvedbi govornega dela programa. Med mikrofoni, ki se med seboj razlikujejo po načinu izdelave in delovanja, so najbolj razširjeni dinamični mikrofoni z gibljivo tuljavo, ki delujejo podobno kot zvočnik, kjer se v magnetnem polju pod vplivom zvoka giblje na membrano pritrjena tuljava, v kateri se inducira napetost v ritmu zvoka. Ta vrsta mikrofonov ima mnogo prednosti, uporablja se lahko izven studia, v vetrovnem okolju, lahko je majhnih dimenzij in še na drugih različnih področjih uporabe praktično deluje bolje. Pri uporabi dinamičnega mikrofona je priporočljiva razdalja govorca 15 do 30 centimetrov od sprednje strani naprave. 1 Zakon o medijih nalaga javnemu radijskemu servisu RTV Slovenija obvezne kulturne, izobraževalne, umetniške in druge vsebine. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 25 od 94

27 Pri delu z mikrofoni se pogosto srečujemo s tako imenovanim 'poping' efektom, težavo, ki se zvočno odraža kot neprijetni in za poslušalca moteči pok ob izgovarjanju črk p in t. tovrstnim problemom se je najlažje izogniti s povečano razdaljo med govorcem in mikrofonom ali pod kotom usmerjenim govorjenjem v mikrofon. Proizvajalci za odpravo omenjene težave ponujajo tudi tako imenovane 'pop' filtre, ki se pritrdijo na mikrofon. Druga oblika mikrofonov so kondenzatorski, pri katerih za membrano služi ena od plošč kondenzatorja in se njegova zmogljivost spreminja skladno z nihanjem membrane. Ti mikrofoni se najpogosteje uporabljajo v profesionalnih snemalnih studiih ter na stereo FM radijskih postajah. Kondenzatorski mikrofoni potrebujejo za svoje delovanje dodatno električno energijo, ki jo črpajo iz vgrajene baterije oziroma neposredno iz mešalne mize, na katero so priključeni. Slika 4: Dinamični mikrofon in kondenzatorski mikrofon Mikrofone nadalje razlikujemo po obsegu polja zajemanja zvočnih signalov iz okolice pri maksimalni kakovosti in optimalni moči. Za najboljše rezultate je priporočljivo, da se govorec nahaja znotraj določenega zajemalnega polja in da je njegov glas dovolj močan. V nasprotnem primeru, če je govorec zunaj zajemalnega polja ali šepeta, oziroma je pretih, bo moral biti regulator za določanje jakosti zvoka na mešalni mizi nastavljen na maksimalni nivo, kar lahko glas obarva ali celo popači. Govorec mora upoštevati pravilno postavitev in oddaljenost od mikrofona glede na svoj položaj ter tako doseči optimalno kvaliteto zvoka. Veliko radijskih postaj med svojo opremo uvršča mikrofonske procesorje, s pomočjo katerih je mogoče dodatno oblikovati zvok, ki ga mikrofoni zajemajo in izenačevati prešibke oziroma premočne signale in tako preprečiti morebitna popačenja. Te naprave omogočajo programiranje, tako, da lahko ima vsak povezovalec lastno nastavitev, ki najbolje izkoristi in dodatno oblikuje njegove glasovne karakteristike in zmožnosti. Slika 5: Pop filter Slika 6: Kondenzatorski mikrofon Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 26 od 94

28 Po obsegu polja zajemanja zvoka se mikrofoni ločijo na izvedbe, ki zajemajo zvok samo z ene, dveh ali vseh strani, mnogi izdelki pa imajo možnost nastavitve različnih polj zajemanja, ki jih izberemo glede na potrebe. Na radijski postaji služi mikrofon predvsem zajemanju vokalov. Pri tem je potrebno ob izbiri upoštevati karakteristike prostora, stopnjo stranskih šumov iz okolice, tudi to, ali bo mikrofon namenjen oddajanju v živo, le enemu uporabniku ali pa bo služil zajemanju zvoka v širšem prostoru. Od pravilne izbire mikrofona je torej v veliki meri odvisna kvaliteta posredovanega ali posnetega zvoka vokalov in ker si radijske postaje nadvse prizadevajo, da bi povezovalci zveneli kar najbolje, izbiri ustreznih mikrofonov namenijo navadno veliko pozornosti. Vse doslej naštete različice mikrofonov se med seboj ločijo tudi po načinu uporabe. Tako poznamo stoječe, ki se uporabljajo pritrjeni na različna stojala, pritrjena na tla ali pult in pa viseče, ki visijo s stropa. Predvsem v televizijskih studiih pa tako imenovane 'muhe', to so majhni mikrofoni, pritrjeni na obleko govorca, ki omogočajo bolj sproščeno komunikacijo. Poznamo še mikrofone, ki so prirejeni držanju v rokah in so namenjeni za uporabo na terenu, pri njih je pomembno, da se zvoki, ki nastajajo ob stiku roke z ohišjem, ne prenašajo na membrano. in tu so še brezžični mikrofoni, ki omogočajo uporabniku svobodno gibanje in ki za prenos signala uporabljajo radijske valove. Izolacija studijskega prostora Izbira ustreznega mikrofona (po Golčar B., 2003), pri kateri upoštevamo vse dejavnike, ki vplivajo na kvaliteto zvoka, je samo eden od pogojev, ki pripomore k rezultatu dobrega, čistega zvoka. Pomembno je tudi, kako je radijski studio zvočno izoliran, pred zunanjimi vplivi in notranjimi zvoki, oziroma šumi, poki in podobno. Gotovo so pri opremi studia najslabša izbira ravne stenske površine, ki so kot ustvarjene za odmevanje v prostoru. Potrebno je upoštevati fizične zakonitosti valovanja zvoka in njegovega širjenja v prostoru ter pravilno obdelati stene in tla z materiali, ki omogočajo pravilno razmerje med absorbcijo in razprševanjem zvoka. V ta namen so na voljo tekstilne, lesene, PVC in mavčne plošče, ki so bodisi perforirane, nabrazdane, ali v obliki piramid različnih velikosti. Pri izbiri talnih oblog je potrebno upoštevati tudi to, da te ne ustvarjajo statične elektrike. Za pravilno načrtovanje studiskih prostorov in ustrezno izbiro izolacijskega materiala opravi strokovnjak za zvok (akustik) predhodne meritve. Oddajna (radiofuzna) mešalna miza Vzporedno z razvojem računalniške tehnologije nastaja tudi najrazličnejša programska oprema, ki skupaj z zvočnimi karticami omogoča bolj ali manj zahtevno mešanje in kontroliranje različnih zvočnih izvorov v želeni končni zvočni izdelek. Mešalna miza še vedno ostaja pomemben kos opreme, brez katere si radijskega studia in dela v njem ni mogoče predstavljati. Rokovanje z radijsko mešalno mizo je (po Golčar B., 2003) v primerjavi z zahtevnimi produkcijskimi mešalnimi napravami dokaj preprosto in za povezovalca manjše radijske postaje nujno, kajti v želji in Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 27 od 94

29 potrebi po zmenjševanju stroškov se te radijske postaje odločajo za tako imenovan 'one man radio' način dela, pri katerem ista oseba izvaja naloge tonskega tehnika in povezovalca. Mešalna miza, ki je nekakšen zvočni laboratorij, je namenjena zbiranju najrazličnejših zvokovnih vsebin, ki prihajajo z mikrofonov, predvajalnikov, računalniške glasbene baze in še s kje, jih meša v primernih razmerjih ter nato združene v obliki električnega singnala posreduje v oddajni sistem. Oddajne (radiofuzne) mešalne mize so narejene tako, da od uporabnika zahtevajo poznavanje le nekaj preprostih operacij, kot so pravočasno aktiviranje določenih zvokovnih izvorov, ki jih želimo poslati v radijski eter (čemur služijo drsniki), nastavljanje glasnosti v slušalkah in zvočnikih in pa spremljanje dogajanja na indikatorjih zvoka. Slika 7: Mešalna miza za oddajni radijski studio Sestavljene so iz ohišja in vanj vgrajenih modulov, ki so prirejeni za posamezne zvokovne izvore. Za priklop in krmiljenje mikrofonov so v mize vgrajeni mono ali stereo mikrofonski moduli, ki omogočajo električno napajanje 2. Navadno imajo vgrajeno stikalo, ki ob aktiviranju mikrofona samodejno izklopi zvočnike, s čimer se v primeru, da se ti nahajajo v istem prostoru kot mikrofon izognemo efektu mikrofonije, ki se odraža z neprijetnim piskom. Priklopu različnih avdio naprav so namenjeni stereo linijski moduli, s katerimi nastavljamo vhodno in izhodno moč signala (glasnost). Ob omenjenih modulih pa je nepogrešljiva komponenta vsake radijske mešalne mize še telefonski modul, namenjen priklopu in kontroli signala, ki prihaja iz telefonske linije oziroma t.i. telefonskega hibrida. Predstavljeni moduli imajo ob drsniku, s katerim uravnavamo nivo izhodnih signalov, vgrajene tudi potenciometre, s katerimi nastavljajo nivo vhodnih signalov, ki jih želimo med seboj mešati in pa še nekaj dodatnih regulatorjev za oblikovanje zvoka, s katerimi znižamo ali poudarimo visoke, srednje in nizke tone, kar pa je vsekakor najbolje prepustiti izkušenim tonskim tehnikom, ki imajo za pravilno oblikovanje zvoka izostren občutek in dovolj izurjeno uho. Število modulov ali kanalov na mešalni mizi je odvisno od potreb, ki jih ima radijska postaja in od katere je tudi odvisno število mikrofonov, avdio naprav in telefonskih linij, ki so istočasno priključene in uporabljane v programu. Tako se ti gibljejo v razponu od 6 do 32 (in več pri izvedbah za velike radijske postaje, s katerimi je 2 Običajno +48V Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 28 od 94

30 mogoče iz kontrolne sobe nadzirati in upravljati več studiev hkrati) in jih je mogoče pri proizvodih večine proizvajalcev vgraditi v obstoječe ohišje naknadno. Z drsniki na mešalni mizi lahko avdio naprave, ki so nanjo priključene avtomatsko poženemo in izključimo, s čimer je zmanjšana možnost napak oziroma oddajanja tišine. Navadno je v vsakega od modulov vgrajena signalna lučka, ki opozarja, da smo v območju nevarnosti prekoračitve dovoljene moči signala. Za uporabnika pa so za preverjanje primerni in uporabni tudi v mizo vgrajeni indikatorji, ki prikazujejo nivo zvočnih signalov merjenih v decibelih (db) 3. Proizvajalci v svoje proizvode vgrajujejo LED (light-emitting diode) indikatorje ali pa analogne instrumente, pri katerih kazalec na umerjeni skali od 1 do 100 (črno polje) prikazuje dovoljeni nivo signala, rdeče polje, ki mu sledi, pa opozarja na prekoračitev. Na skali so navedene tudi vrednosti v decibelih, na črnem polju od -20 do 0, na rdečem pa od 0 do +3. V radijskem studiu sta pomembna predvsem dva tipa merilnih instrumentov, VU (Volume Unit) meter (slika 12) in PPM meter (Peak Programme Meter), ki se po svojem delovanju bistveno razlikujeta. VU meter zaradi svojega specifičnega odziva na signal omogoča oceno glasnosti signala in meri približno povprečno vrednosti signala. PPM meter pa zaradi svojega hitrejšega odziva kaže trenutno vrednost signala in v določenih trenutkih je ta višja kot pri VU metru (pri enakomernem sinusnem signalu kažeta oba enako vrednost). Za optimalno kvaliteto zvoka pa je priporočljivo, da se nivo signala giblje v vrednostih med 6 in 4, kar pomeni, da signal ne bo ne preslaboten (pretih) in ne premočan (preglasen). Večina radijskih postaj uporablja za ohranjanje kvalitete zvoka ob morebitnem prenizkem ali previsokem signalu limiterje oz. kompresorje, ki skrbijo za izravnavanje in so nameščeni med mešalno mizo in oddajnikom. Število vgrajenih signalnih indikatorjev je odvisno od velikosti in kompleksnosti mešalne mize, največkrat pa srečamo tri in sicer za kontrolo levega in desnega kanala pri stereo signalu ter enega za prikaz mono signala. Imajo pa navadno mešalne mize vgrajen tudi korelator, ki meri fazni zamik med signalom v levem in desnem kanalu. Slika 8: VU meter Vsaka mešalna miza pa ima vgrajen tudi modul, na katerega se priključijo zvočniki, slušalke, izhodi v snemalne naprave ipd. in ki omogoča nastavitve njihove glasnosti. Od kompleksnosti posamezne mešalne mize je odvisno število tovrstnih izhodov, saj lahko z eno samo mizo usmerjamo delo tudi v več oddaljenih studiih. 3 Decibel (db) je enota za logaritemsko razmerje dveh veličin. Uporablja se tudi za merjenje nivoja zvoka. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 29 od 94

31 Na njej je tudi glavni (master) modul, iz katerega obdelani signal izstopi v oddajne naprave in ki omogoča tudi končne kontrole izhodnega signala, ki pa za razliko od produkcijskih miz niso obvezna oprema mize. Produkcijska mešalna miza Tudi produkcijske mize so podobno kot oddajne namenjene zbiranju in obdelavi zvočnih signalov različnih izvorov z namenom ustvariti kvaliteten zvočni izdelek, ki ga ob izhodu shranimo (posnamemo) na eno od oblik nosilcev zvoka namenjenih za nadaljnjo reprodukcijo. Tudi v osnovni zgradbi med obema mešalnima mizama ni večjih razlik, saj je tudi produkcijska sestavljena iz mono in stereo modulov za priklop posameznih zvokovnih izvorov, potenciometrov in drsnikov za nastavljanje oblike in moči zvoka, vhodov in izhodov, indikatorjev ipd. Razlike so predvsem v dodatnih funkcijah, s katerimi lahko dosežemo še boljše in bolj natančne rezultate. Slika 9: Produkcijska mešalna miza Med tem ko lahko na oddajno mizo priključimo predvsem avdio naprave za produkcijo zvoka ter mikrofone, pa lahko na produkcijsko mizo tudi različne glasbene inštrumente, ki jih želimo vključiti in mešati z drugimi zvokovnimi izvori. Obvezna sestavina produkcijskih miz je 'master' modul, opremljen z indikatorji in regulatorji za končno kontrolo signala, ki iz mize izstopa v snemalne naprave. Tudi produkcijske mize se med seboj razlikujejo po velikosti, ki je odvisna od potreb studia. Manjšim radijskim postajam zadoščajo že nekaj kanalne, s katerimi ustvarjajo svoje oddaje, reklamne oglase in ostalo radijsko produkcijo, medtem, ko so te naprave v večjih radijskih hišah lahko tudi zelo kompleksne in namenjene za zahtevno avdio produkcijo, npr. snemanje radijskih iger, glasbenih koncertov, za sinhronizacijo ipd. Uporaba preprostejše produkcijske mize tudi ne zahteva večjega znanja in se je lahko priuči vsaj radijski ustvarjalec, ki želi sam obdelovati svoje novinarske prispevke, seveda pa je tudi tukaj za ustvarjanje res kvalitetnega zvočnega izdelka potrebno dovolj izkušenj. Kot na vseh področjih elektronike spremembe in razvoj hitro vdirajo tudi na tem področju, z digitalizacijo, ki dodatno prispeva h kvaliteti. Večina zvokovnih izvorov je že zgrajena na tej tehniki in je za ohranitev visoke kvalitete signalov najbolje, če v Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 30 od 94

32 tej obliki tudi vstopajo in izstopajo iz mešalne mize, s čimer se izognemo izgubam, ki nastanejo ob pretvarjanju signalov iz digitalnega v analognega in obratno. V produkcijskih studiih so digitalne mize že bolj ali manj obvezni del opreme, med tem, ko v oddajnih studiih večjega dela slovenskih radijskih postaj še prevladujejo analogne. Slika 10: Digitalna radijska mešalna miza Zvokovni izvori Z njimi radijske postaje izvajajo reprodukcijo zvoka (glasbe in govora), ki ga oddajajo poslušalcem. Vsakdo pozna različno avdio opremo, naprave, s pomočjo katerih poslušamo svojo priljubljeno glasbo: predvajalniki kompaktnih plošč (CD player), MiniDisc predvajalniki oziroma snemalniki, analogni gramofoni, ki so iz vsakdanje uporabe skorajda odšli, kasetofoni in zdaj na računalniški tehnologiji bazirani MP3 predvajalniki. Vse te naprave, ki jih izdelane za masovno uporabo bolj ali manj uporabljamo, so v profesionalni izvedbi med opremo radijskih postaj. Prirejene so za večje obremenitve, s kvalitetnejšimi sestavnimi deli, ki omogočajo boljšo reprodukcijo zvoka, neprestano uporabo, lažje rokovanje in nadzor nad delovanjem, s prirejenimi vhodi za priklope na mešalne mize in ojačevalce. Predvajalnik kompaktnih plošč (CD player) Kompaktna plošča (CD) predstavlja trenutno najbolj razširjen medij za reprodukcijo glasbe. Predvajalnik uporablja za branje (binarnih zapisov na CD-ju) lasersko in računalniško tehnologijo. Reprodukcija je na zelo visoki kvalitetni ravni, kvaliteta zvoka pa je odvisna tudi od kvalitete predvajalnika in zahtevnosti tehnologije v njem (digitalno-analogni pretvorniki). Za uporabo v radijskih studiih so namenjene profesionalne naprave, ki pa so lahko (in tudi so kdaj pa kdaj) nadomeščene s potrošniškimi. Odločitev za izbiro je seveda pogojena s finančnimi sredstvi, s katerimi posamezna radijska postaja razpolaga. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 31 od 94

33 Slika 11: Profesionalni predvajalnik kompaktnih plošč Rokovanje s profesionalnim predvajalnikom je v osnovi podobno tistemu za domačo uporabo. Krmilimo ga s funkcijskimi stikali za začetek (start), konec (stop), premor, pomikanje naprej in nazaj. Števec, ki na različne načine meri predvajalni čas, pa skrbi za kontrolo nad predvajanjem. Večina boljših naprav ima še dodatne funkcije, kot so iskanje najglasnejšega dela, različne možnosti programiranja vrstnega reda skladb ipd. Profesionalne izvedbe navadno združujejo dva predvajalnika vgrajena v robustno kovinsko ohišje, z vgrajenimi konektorji za priklop na druge naprave (mešalne mize, ojačevalci) z možnostjo aktiviranja z drsnikom (na mešalni mizi). Računalnik ter programska oprema za arhiviranje in predvajanje zvočnih posnetkov Računalnik je že dolgo pomembna, nepogrešljiva sestavina vsakega sodobnega radijskega studia. Večina radijskih postaj danes uporablja računalnik za arhiviranje glasbe in njeno predvajanje, iskanje le-te po računalniškem arhivu je neprimerno lažje, kot kdajkoli prej (po policah v omarah), prav tako pa tudi predvajanje, ki je mogoče v trenutku, ko smo določeno skladbo našli. Računalniki z ustrezno programsko opremo skrbijo za predvajanje glasbe in reklamnih posnetkov tudi v času odsotnosti zaposlenih. Vse zmogljivejši in hitrejši trdi diski lahko sprejmejo ogromno količino informacij, tako, da imajo nekatere radijske postaje nanje shranjeno vso svojo glasbeno zbirko, arhive oddaj, reklamnih oglasov, zvočnih efektov in drugih posnetkov. Kvalitetna programska oprema za avtomatizacijo programa omogoča programiranje izbora predvajane glasbe, tako, da računalniški program ob predvajanju sledi uredniški politiki radijske postaje. Programi za predvajanje glasbe so narejeni za samodejno iskanje po arhivu in predvajanje glasbe. Lahko se pretvorijo v digitalne predvajalnike, ki delujejo podobno kot običajne reprodukcijske naprave s funkcijami za začetek, konec, premor in hitro previjanje. Glasbo in druge posnetke, ki jih nameravamo predvajati si lahko predhodno zberemo v posebno bazo in si tako olajšamo pripravo in izvedbo radijskega programa, ki je kompleksno opravilo, sestavljeno iz mnogih operacij, z namenom ustvariti dinamično in vsebinsko ter zvokovno pester program. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 32 od 94

34 Slika 12: Programska oprema za predvajanje glasbe Računalniški arhivi, v katerih se shranjujejo zvočni posnetki omogočajo njihovo urejanje po različnih vrednostih (parametrih), kot so naslovi skladb, imena izvajalcev, glasbene zvrsti, letnice izdaje, jezik, v katerem je skladba izvajana, idr. Po teh parametrih je iskanje seveda hitro in enostavno. Arhiviranje zvočnih posnetkov v računalnike opremljene s kvalitetnimi zvočnimi karticami in ustrezno programsko opremo je preprosto opravilo, kajti programi so navadno opremljeni z digitalnimi snemalci, ki se samodejno aktivirajo ob prvem signalu, ki ga v računalnik pošljemo z zunanjega zvokovnega izvora (npr. predvajalnika kompaktnih plošč) in se zaustavijo ob koncu posnetka, ki se arhivira. Posnetek se primerno stisnjen in pretvorjen v enega od formatov za shranjevanje zvoka ter opremljen z informacijami, ki služijo za poznejše iskanje, direktno zapiše v naprej določeno mapo na trdem disku. Izvajalcu radijskega programa olajšajo delo tudi dodatne funkcije, ki jih izvajajo ta programska orodja npr. avtomatsko predvajanje reklamnih oglasov v točno določenih terminih namenjenih za oglaševanje, tako, da jih ne moremo izpustiti, ker bi pozabili nanje in s tem kršili pogodbene obveznosti do oglaševalcev. Povezovalec pa se lahko zato še bolj posveti svojemu delu, vsebini, ki jo posreduje poslušalcem. Slika 13: Digitalni arhiv posnetkov Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 33 od 94

35 Programsko opremo, namenjeno radijskim postajam razvijajo različna domača in tuja specializirana podjetja, njihovi izdelki pa se lahko med seboj razlikujejo po grafični podobi, operacijskih funkcijah, kvaliteti in zanesljivosti delovanja. V osnovi pa vsi delujejo enako, s podobnimi načini iskanja, predvajanja, arhiviranja in drugih potrebnih funkcij. Telefonski hibrid Radijske postaje težijo k vzpostavljanju dvosmerne komunikacije. Ta poteka med povezovalci in poslušalci ali intervjuvanci, pa še s kom. Ker poslušalci niso fizično prisotni, mnogokrat tudi intervjuvanci ne, pridejo prav telefonske linije. V ta namen je v studiu poleg telefonskih linij potreben še telefonski hibrid, naprava, ki prilagaja studijske nivoje in frekvenčni obseg signala na nivo telefonske linije in obratno. Aparatura, ki ima na svojem vhodu priključenih eno ali več telefonskih linij, se na svojem izhodu priključi na telefonske module na mešalni mizi, s katerimi se ob vzpostavitvi linije povežeta povezovalec pred mikrofonom in zunanji sogovornik, ki radijski program sliši v svoji slušalki. Telefonski hibridi so izdelani v izvedbah za priklop na analogna ali digitalna (ISDN) telefonska omrežja in so samostojni del opreme ali pa vgrajeni neposredno v mešalno mizo. Slika 14: Telefonski hibrid Zvočniki (monitorji) in slušalke Zvočniki in slušalke ne spadajo v skupino zvokovnih izvorov, so pa nepogrešljiv del opreme vsakega studia, z njihovo pomočjo kontroliramo delovanje radijske opreme in programa. Zvočniki so naprave, ki električno napetost pretvarjajo v mehansko nihanje membrane, kar povzroča stiskanje zraka in posledično ustvarjanje zvoka. Najbolj razširjeni so dinamični zvočniki pri katerih je v močan magnet nameščena tuljava, ki se lahko giblje po dolžini. Po njej teče električni tok, pri čemer se med tuljavo in magnetnim poljem pojavi sila, ki le-to premika. Na tuljavo je pripeta stožčasta membrana, ki se giblje skupaj z njo, stiska zrak in motnja v zraku, ki pri tem nastane se razširja kot zvočno valovanje. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 34 od 94

36 Slika 15: Zvočnik So še druge izvedbe zvočnikov, vendar je pri vseh osnovni princip ustvarjanje zvočnega valovanja s pomočjo premikajoče se membrane. Za kakovostno reprodukcijo so zvočniki vgrajeni v zvočne omarice različnih oblik in velikosti ter z različnim številom vgrajenih zvočnikov (za visoke, srednje in nizke tone), razlikujejo se še po načinu predvajanja nizkih tonov. Pri kompresijskih omaricah je membrana zvočnika za nizke tone obešena zelo ohlapno. Povratno silo ustvarja tlak zraka v zatesnjenem ohišju. Pri bas-refleksni omarici pa je v notranjosti ohišja speljan širok kanal, ki izstopi na sprednji ali zadnji strani ohišja in skozi katerega membrana med premikanjem proti notranjosti omarice potiska zvočni val. V radijskih in produkcijskih studiih so največkrat v uporabi aktivni monitorji, ki signal, ki prihaja iz mešalne mize sami ojačijo s pomočjo vgrajenih ojačevalcev (cenejše izvedbe takšnih zvočnikov uporabljamo kot dodatek k osebnim računalnikom). Prednost aktivnih zvočnikov pred pasivnimi ali navadnimi zvočniki je predvsem v tem, da so vgrajeni ojačevalniki posebej prilagojeni posameznemu zvočniku, s čimer se doseže neprimerno višja kvaliteta reprodukcije kot pri standardni kombinaciji zvočnika in ojačevalca. Prav tako so v večini aktivnih studijskih zvočnikov vgrajene t.i. tonske kontrole, ki omogočajo pravilno nastavitev zvoka pri različnih postavitvah v studiu. Zvočnik, ki je postavljen ob steno ali v kot, bo pri nizkih frekvencah igral glasneje, od stene odmaknjen zvočnik pa bo zaradi od stene odbitega vala zvočnega valovanja pri določeni frekvenci (odvisno od razdalje) igral oslabljeno. Tem težavam se izognemo z vgrajenimi tonskimi kontrolami, kar je pri kombinaciji navadnega in klasičnega ojačevalca težje doseči. Od kakovosti izbranega zvočnika je odvisen zvok, ki ga je sposoben ustvariti, kar je predvsem v produkcijskih studiih izjemnega pomena, saj je končni izdelek odvisen od tega, kar slišimo med delom. Na podobnem principu kot zvočnik so izdelane tudi slušalke. V njih je zvočno valovanje prav tako ustvarjeno s premikanjem membrane pod vplivom električnega toka, le da je za razliko od zvočnikov zanje potrebno le malo električne moči. Tudi slušalke se med seboj razlikujejo po kvaliteti reprodukcije zvoka in obliki, proizvajalci pa celo ponujajo modele, ki so prirejeni za poslušanje različnih glasbenih zvrsti (klasika, rock, jazz, tehno). Za uporabo v studiih so potrebne kakovostne slušalke, če želimo imeti nad zvokom, ki ga ustvarjamo popolni nadzor. Večina radijskih povezovalcev ima med delom Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 35 od 94

37 slušalke ves čas na ušesih, kar omogoča kontrolo lastnega glasu, nekje pa tudi komunikacijo s tehnikom v režiji oziroma s telefonskimi sogovorniki. Slika 16: Aktivni studijski zvočniki in slušalke Naprave za oddajanje Nujno potrebne za oddajanje programa so naprave, ki tvorijo t.i. oddajno-antenski sistem. Radio je sredstvo za brezžični prenos signalov na daljavo, za kar je potrebna tehnična oprema, ki jo zelo poenostavljeno sestavljajo oddajnik in oddajna antena na eni strani ter radijski sprejemnik in sprejemna antena na drugi. Spremljali bomo zvočni signal na njegovi poti od radijskega studia, kjer je ustvarjen, do poslušalca oziroma do njegovega radijskega sprejemnika, njegovo pot do cilja, ko gre skozi različne vmesne postaje, kjer se oblikuje in pretvarja v podobo, ki jo zazna naše uho. Skica 5: Pot radijskega signala od studia do radijskega sprejemnika Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 36 od 94

38 Kompresor in zvočni procesor Govor in glasba predstavljata dve glavni komponenti radijskega programa, ki ju ob pomoči različnih zvokovnih izvorov in z uporabo mešalne mize v želenih razmerjih medsebojno združimo v signal, ki ga bomo poslali iz radijskega studia. Iz mešalne mize torej prihaja po naši želji ustvarjena zvočna vsebina, ki v obliki električnega signala začenja svojo pot do poslušalca. Na tej poti se najprej sreča z napravo, ki jo imenujemo kompresor oziroma zvočni procesor. Ta zapletena, na računalniški tehnologiji zgrajena naprava ima nalogo, da signal, ki prihaja z mešalne mize, pred vstopom v oddajnik oblikuje v končno zvočno podobo. Pri tem najprej poskrbi za izravnavo nivoja signala, ki izstopa iz mešalne mize in ki je lahko navkljub pazljivosti, na določenih delih prešibek ali premočan. Na ta način dobimo signal, ki je ves čas na približno enakem nivoju glasnosti, kajti po potrebi ga naprava ojači ali oslabi. Rezultat tega procesa je, da se glasnost programa, ki ga poslušalec sprejema ne spreminja v moči oziroma glasnosti (npr. med govornimi pasažami in glasbenim delom). Ampak tudi ta naprava ima svoje meje in zmogljivosti, tako, da zvok, ki smo ga zaradi nepazljivosti ali nevednosti pri delu za mešalno mizo popačili (s prekoračitvijo dovoljenih nivojev glasnosti) bo tak tudi prišel v oddajni sistem in do poslušalca. Druga pomembna funkcija kompresorja (zvočnega procesorja) je oblikovanje zvoka. Vsaka radijska postaja si želi ustvariti prepoznavno podobo tudi s prepoznavnim zvokom. Oblikovanje zvoka zahteva izkušnje, sposobnost poiskati pravo razmerje med posameznimi parametri, ki skupaj ustvarijo želeno nastavitev, predvsem pa mora oblikovalec posedovati izostren posluh za zvok in okvirno predstavo, kaj hoče doseči. Slika 17: Kompresor/procesor Ko se sprehajamo med posameznimi postajami na radijskem sprejemniku, ugotovimo, da se med sabo razlikujejo po glasnosti (moči signala) s katero oddajajo. Tudi to nastavljamo s pomočjo kompresorja oziroma procesorja, pri čemer je potrebno spoštovati omejitve, predpisane s pravilniki, ki urejajo področje radiofuzije. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 37 od 94

39 Oddajnik Primerno obdelan signal je naposled pripravljen, da zapusti radijski studio. Ker se ta pri večini radijskih postaj nahaja drugje (v urbanih naseljih) kot njihova oddajna mesta (na hribih in območjih zunaj mest), je potrebno poskrbeti za prenos signala med dvema oddaljenima točkama, ki ju z žično povezavo ni mogoče povezati. Iz kompresorja tako preide zvok v obliki električnega signala najprej v studijski linkovski oddajnik, ki ga s pomočjo nanj priključene oddajne linkovske antene, ki je nameščena v bližini postaje, pretvori v elektromagnetno valovanje in pošlje na glavno oddajno mesto. Tam ga prestreže sprejemna linkovska antena in ponovno pretvorjenega v električni signal posreduje v linkovski sprejemnik. Pri tem je ključnega pomena, da med linkovsko oddajno in sprejemno anteno obstaja optična vidljivost, saj v nasprotnem signala ni mogoče uspešno prenesti do glavnega oddajnika. Slika 18: Vzpodbujevalnik Slika 19: Končna stopnja Linkovski oddajnik je naprava, ki omogoča brezžični prenos radijskega signala s pomočjo ozko usmerjene linkovske antene, za kar zadostuje že majhna sevalna moč (4-25 Wattov), s katero ti oddajniki delujejo. Električni signal nato na oddajnem mestu z linkovskega sprejemnika prestopi v glavni oddajniški sistem, ki je sestavljen iz vzbujevalnika (exciterja), ki lahko, v kolikor ne potrebujemo velike sevalne moči (20 do 300 W) deluje tudi kot samostojni oddajnik ter končne stopnje, ki služi dodatni ojačitvi signala, do moči s katero sme 4 določena radijska postaja oddajati (sevati) svoj program. Radijske postaje, ki pokrivajo širše geografsko področje, si pomagajo za prenos signala z linkovskimi oddajniki in sprejemniki, ki jih povezujejo v zaporedni antenski sistem tako, da signal potuje od ene do druge točke vse do najbolj oddaljenih področij, ki jim je namenjen določen radijski program. Na ta način je mogoče signal širiti tudi preko najrazličnejših naravnih ovir, mimo katerih drugače ne more. Slika 20: Linkovska antena 4 Moč sevanja je radijskim postajam določena ob pridobitvi frekvence in se ne sme preseči. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 38 od 94

40 Antene, ki so nepogrešljiv del opreme, potrebne za prenos radijskega signala, pretvarjajo električni signal v elektromagnetno valovanje in obratno ter se (pri oddajnih izvedbah) med seboj razlikujejo glede na obseg sevanja, ki ga omogočajo. Tako je pri linkovskih antenah področje sevanja izredno omejeno, ker so namenjene zgolj za posredovanje signala z ene točke do druge, pri oddajnih antenah pa se lahko sevanje širi horizontalno ali vertikalno oziroma v kombinaciji obeh načinov, prehaja okoli ovir ali pa se od njih odbija itd. Izbira antene ni svobodno prepuščena posamezni postaji, ampak je določena z dodelitvijo dovoljenja za oddajanje, ki predpisuje, kolikšno območje lahko radio pokriva s svojim signalom. Radijski program se potem, ko je zadoščeno vsem tehničnim zahtevam, končno nahaja v zraku oziroma 'v etru'. Na voljo je poslušalcem, ki morajo prav tako posedovati ustrezno tehnično opremo za sprejemanje radijskih signalov, da ga lahko poslušajo. Sodobni sprejemniki imajo vgrajene iskalce postaj z natančnim digitalnim izpisom vrednosti frekvence, ki se s pomočjo vgrajenih filtrov brezšumno pomikajo med posameznimi radijskimi postajami in samodejno iščejo ter se ustavijo tam, kjer je signal dovolj močan, brez motenj. Še vedno je med sodobnejšimi napravami t.i. RDS (Radio Digital Signal), ki se nahaja v studiu, s katerim radijska postaja oddaja tudi določeno število alfanumeričnih znakov, ki tvorijo poljubno informacijo, ki jo posredujejo poslušalcem, z obvezno navedbo lastne frekvence (npr. 105,2 MHz). RDS poleg podajanja splošnih informacij omogoča tudi nastavitev dodatnih parametrov, s katerimi se lahko poišče želena postaja glede na zvrst programa. Naprava je izdelana tako, da jo je mogoče v studiu krmiliti (nastavljati parametre in vpisovati informacije) ob ustrezni programski opremi z osebnim računalnikom. 2.3 RADIO DANES Radio (Bezjak, G., 2003), v sodobnem času predstavlja enega najpomembnejših sredstev oglaševanja in komuniciranja. Skorajda več ne najdemo gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj enega radijskega sprejemnika, kar pa nas ne preseneča, saj je radio zraven televizorja in časopisa zelo pomemben vir vsakdanjih in za družbo splošno koristnih informacij. Funkcije radijskih valov danes Z radijskimi valovi se danes prenaša veliko število informacij (Bezjak, G., 2003); kontrolne radarske postaje oddajajo signale, s katerimi usmerjajo modele avtomobilov in letal. Dolge radijske valove uporabljajo za prenašanje programov velikih radijskih postaj in za prenos zahtevnejših sporočil kot so npr. vremenska sporočila za ladje. Kratki valovi lahko potujejo na velike razdalje in jih zato pogosto uporabljajo mednarodne radijske postaje in radioamaterji. Policijske enote, gasilci in razne druge službe uporabljajo kratkovalovne oddajnike za bližnje komunikacije. Največ radijskih postaj pa oddaja na srednjih radijskih valovih. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 39 od 94

41 Tabela 4: Svetlobni spekter, ki prikazuje tudi radijske valove (Balantič, Z. 2000) Radijski valovi se v vesolju pojavljajo tudi povsem naravno in s tem dajejo astronomom zanimive podatke o galaksijah, supernovah in o drugih predmetih, ki so od Zemlje zelo oddaljeni. Velik napredek v tehnologiji radijskih komunikacij je že po drugi svetovni vojni pomagal izvesti številne vesoljske raziskave, med katerimi je bila tudi misija pristajanja na luni-apollo ( ). Ko pa smo že mislili, da smo na področju brezžičnega prenosa podatkov videli vse, smo doživeli nov 'udarec' tehnologije, ki bo dodobra pretresla telekomunikacijski trg. Gre za novo/staro tehnologijo ultraširokega spektra, ki sliši na ime UWB (Ultra Wide Band). Nova/stara tehnologija zato, ker njen razvoj poteka že od 40. let prejšnjega stoletja in se je doslej uporabljala le v vojaške namene, za navadne Zemljane pa bo na voljo šele zdaj. Ameriški regulatorni organ za telekomunikacije (FCC Federal Communications Commission) je namreč dal zeleno luč za uporabo te tehnologije, a v zelo omejenem obsegu. Dovolil je uporabo v frekvenčnem prostoru od 3,1-10,6 GHz, pri zelo majhni moči, kar bo prineslo doseg največ 10 metrov. No, z odobritvijo FCC-ja pa je samo še vprašanje časa, kdaj bodo to storili podobni organi drugod po svetu, tudi v Evropi. UWB-signali so elektromagnetni valovi, ki istočasno in trenutno zasedejo pasovno širino, večjo od 25 % centralne operativne frekvence ali absolutno pasovno širino 1,5 GHz ali več. UWB, poznan tudi kot impulzna radijska tehnologija oziroma radijska tehnologija brez nosilca, je brezžična komunikacijska tehnologija, ki je edinstvena prav v tem, da doseže radijsko komunikacijo tudi brez uporabe radijskega nosilca. Namesto tega uporablja modulirane impulze energije, ki trajajo manj kot 1 pikosekundo (10-¹² s), pri čemer se energija impulza razprostira čez zelo širok, lahko rečemo skoraj ves frekvenčni prostor. S filtriranjem, pa tudi časovnim krmiljenjem trajanja impulza, lahko nato določimo, po kolikšnem frekvenčnem pasu naj se energija impulza razprostre. Recimo, da oddamo impulz, ki traja 200 ps. To pomeni, da se energija takšnega impulza razprostre po frekvenčnem pasu od 0 (DC) Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 40 od 94

42 do 10 GHz. Seveda to ni popoln pravokotni impulz, ker svoje doda tudi antena, ki je pri UWB-ju zelo pomembna, je pa vseeno energija dovolj enakomerno porazdeljena po frekvenčnem pasu. Sprejemnik nato zazna prisotnost energije impulza v času in ne glede na določeno frekvenco. To pomeni, da se impulzu priredi vrednost 1 ali 0 glede na to kje v času je umeščen, hkrati pa to pomeni tudi to, da motnja na določeni frekvenci, pa naj bo to radijska (od druge naprave, ki oddaja na isti frekvenci) ali pa fizična (recimo železobeton ne prepušča vseh frekvenc enako dobro), ne bo imela prav nobenega učinka na pravilnost sprejema UWB-signala, če bo le več kot 50 % gostote spektralne energije impulza dospelo do sprejemnika. Najlepše pri tem pa je, da je porazdeljena energija impulza na katerikoli frekvenci manjša od stopnje šuma, kar pomeni, da lahko UWB-signali obstajajo. Novi digitalni radio danes V osnovi digitalni radio deluje enako kot običajen, konvencionalen radio (Howstuffworks,»How Radio Works«, 2007). Tako je na enem koncu oddajni signal in na drugem sprejemnik. Ampak so tu še ključne razlike (slika 21): 1. Namesto oddajanja enega samega analognega signala, postaje oddajajo sveženj signalov, obojih, digitalnih in analognih. Zaradi digitalnega zapisa so med njimi lahko tudi tekstovni podatki, kot so naslovi pesmi, prometne, borzne ali kulturne informacije. 2. Digitalni signal je lahko stisnjen, zgoščen. 3. Kombinirano se skupaj prenašata analogni in digitalni signal. 4. Neizbežno se radijski signali odbijajo od objektov, kar povzroča motnje oziroma deformacije zvoka pri konvencionalnem oddajanju. Prejemniki digitalnega signala pa prepoznajo in izločajo odbite signale in tako preprečijo šumenje, pokanje ali pojemanje in še kaj. 5. Nazadnje signal doseže svoj cilj. Slika 21: Prenos signala Digitalna radijska tehnologija podpira CD-kvaliteto zvoka, kot tudi naslove pesmi in imena izvajalcev in ker se signal natovori na konvencionalnega je za poslušalstvo Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 41 od 94

43 brez naročnine, oziroma brezplačen. Z višjo kvaliteto zvoka lahko torej digitalni radio oddaja na obstoječem spektru signalov. Zdaj je v fazi uvajanja sistem, ki naj bi pomenil tehnološki preobrat v radiofuziji, to je DAB (digital audio broadcasting), sistem, ki med drugim pomeni prehod iz analogne paradigme (zvok se analogno spremeni v električne signale) v digitalno (zvok se spremeni v binarni jezik in valovi so tako zgoščeni, da so v prenosu izključene vse dodatne informacije). Novi digitalni radio prinaša nove oddajne pasove in predvsem povečano število kanalov. Zaradi zgoščenosti je namreč lahko na isti frekvenci do šest različnih programov, vsi s kakovostjo zvoka zgoščenke (CD) in z možnostjo vključevanja slik in besedila v podpasovih. Poslušalci lahko temu sledijo na prikazovalniku svojega sprejemnika ali na majhnem ekranu na sprejemniku. Analitsko podjetje In-Stat (2007) ocenjuje, da se v svetu pospešuje zamenjava analognega radia z digitalnim. Število digitalnih radijskih sprejemnikov se bo po napovedih s 5 milijonov v letu 2005 povečalo na 25 milijonov v letu Možnosti trga so velike, ker bo radijska digitalizacija zajela oddajalce programov, proizvajalce sprejemnikov, prodajalce, avtomobilsko industrijo in druge. Hitro raste tudi število naročnikov na spletne radijske sisteme, kot sta XM, ki je imel v letu milijonov naročnikov, in Sirius, ki je lani dosegel 5,3 milijona naročnikov. Ponekod v Evropi, recimo v Veliki Britaniji, že prevladuje digitalno oddajanje. Letos bo število prodanih digitalnih (DAB) sprejemnikov na evropskem trgu prvič preseglo število analognih radijskih sprejemnikov. Letošnji berlinski sejem IFA (Internationale Funkausstelung) je potrdil, da digitalni radio ni le teoretična domislica, temveč realnost. Digitalni radio že deluje, je kakovosten in raznolik. Minilo je dobrega pol stoletja od začetka delovanja prvih postaj FM. Še do nedavnega je FM veljal za najboljši možni prenos zvoka po radijskih valovih, toda zdaj ni več tako. Kakovost zvoka, ki je slabša kot pri CD, spreminjajoča se kakovost sprejema med vožnjo v avtomobilu, omejena količina informacij, ki jih sprejemamo (le zvok in zelo skromna količina besedila, brez slike), so pomanjkljivosti, ki so postale nepremostljiva ovira za nadaljnji razvoj. Napredek bi omogočili le novi načini prenosa podatkov na novih frekvencah. Smernice razvoja takšne distribucije radijskih programov so zarisane v okviru projekta Eureka 147. Evropskim udeležencem projekta DAB (Digital Audio Broadcasting) sta se kmalu pridružili še Kanada in Japonska. Za DAB pogosto uporabljajo tudi pojem digitalni radio. Poglavitna sprememba je ta, da bodo imeli podatki, ki jih bodo prenašali po radijskih valovih, digitalno obliko. V digitalne podatke bo zakodirano večje število informacij: zvok CD kakovosti, veliko več besedila kot pri RDS, slike, grafika, video sekvence itd. Namreč, sprejemnik DAB ima lahko razen avdio dela še grafični zaslon, na katerem prikazuje alfanumerične in grafične podatke, npr. ime izvajalca skladbe, ki jo poslušamo, slikovni ali video posnetek s športnega dogodka, o katerem teče beseda, sliko ovitka predvajanega albuma, prikaz zemljevida kraja, kjer je zaprta cesta in je zato potreben obvoz itd. Na zaslonu so lahko prikazane tudi informacije, ki nimajo z zvokom nobene zveze, npr. tečajnica. Digitalen prenos informacij omogoča kodiranje informacij in zato dostopnost podatkov samo izbranemu krogu poslušalcev, npr. policajem, gasilcem, bankam itd. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 42 od 94

44 Frekvenčna širina enega podatkovnega kanala je 1,5 MHz. V ta kanal je mogoče združiti več podatkovnih kanalov, ki jim lahko dinamično dodeljujemo pasovno širino in s tem tudi prepustnost. Poročila so lahko npr. v mono tehniki, medtem pa lahko več podatkov prenašamo po drugem kanalu ali vključimo nov kanal, po katerem se nadaljuje prenos koncerta pop skupine. Prenos takšne količine podatkov omogoča le uporaba zmogljivih algoritmov za stiskanje (MPEG 1 in 2, Audio Layer II). Zaradi prenosa večje količine podatkov prek enega frekvenčnega kanala je cena prenosa podatkov nižja kot pri klasičnem avdio programu, zato bo cena oddajanja informacij veliko nižja kot doslej. Npr. Ford (2007) bo začel prihodnje leto v skoraj vseh svojih ameriških modelih ponujati digitalni radio. S tem se je pridružil Hyundaiju, BMW in Jaguarju (sicer v Fordovi lasti), ki so že pred tem napovedali prihod digitalnih radijev v avtomobile. Kljub temu pa je digitalni radio, ki se prav tako kot analogni radio prenaša prek zemeljskih postaj, še vedno precej v povojih, saj še ni našel pravega mesta v glasbeni industriji in pri poslušalcih. Digitalni radio prebija pregrade V preteklih letih so analogne radijske sisteme zamenjali digitalni na različnih aplikacijskih področjih, tako na civilnem, vojaškem kot tudi na komercialnem, kot navajajo v reviji Moj Mikro (2004). Posledica je bila vse večja uporaba 'programljivih' strojnih modulov v teh sistemih. Tehnologija SDR izkorišča te programljive module s programsko opremo radijskega sistema z odprto arhitekturo. Na področju SDR-a deluje tudi SDR Forum, v katerega je vključenih že več kot 100 podjetij, skrbi pa za standardiziran in enovit razvoj te tehnologije. Programsko določeni radio (SDR Software Defined Radio) je hitro razvijajoča se tehnologija, za katero se zanima in spoznava njene prednosti vse več telekomunikacijskih podjetij, čeprav nas od njene širše praktične uporabe loči kar nekaj časa. Programsko določeni radio je izraz za napravo, ki uporablja digitalne postopke za obdelavo in generiranje radijskih signalov. Poleg tega je z zamenjavo ali nadgradnjo programske opreme mogoče spremeniti funkcionalnost naprave, ne da bi bilo vanjo treba fizično poseči. SDR je skupek strojne in programske opreme v omrežjih in uporabniških terminalih. Omogoča učinkovito in, v primerjavi z običajnimi sistemi, razmeroma poceni izdelavo brezžičnih naprav, ki lahko delujejo z različno programsko opremo, ta pa omogoča pred-nastavljanje sistemske arhitekture v brezžičnih sistemih na več frekvenčnih področjih, s preprosto programsko nadgradnjo in izboljšavami. SDR spaja ključni tehnologiji zadnjega desetletja digitalni radio in programsko opremo, ki si jo lahko po potrebi prenesemo iz omrežja in jo namestimo v napravo. S tem ni mišljeno samo pred-nastavljanje parametrov brezžičnega vmesnika ročnih naprav in baznih postaj, temveč tudi celotnega mobilnega omrežja, kar izredno pospeši uvajanje novih funkcionalnosti in aplikacij v uporabniške terminale. Naprave SDR, kot so mobilni terminali in oprema (npr. infrastruktura brezžičnega omrežja), se lahko dinamično programirajo, s čimer se jim spreminjajo značilnosti. Z drugimi besedami, isto napravo lahko pripravimo do tega, da izvaja različne funkcije glede na programsko opremo, ki jo vsebuje. To dovoljuje proizvajalcem, da se Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 43 od 94

45 osredotočijo na razvoj strojne osnove, ki podpira širok nabor naprav. Podobno dopušča operaterjem omrežij, da razvijajo in uvajajo nove storitve, z novimi funkcionalnostmi, ne da bi jim bilo treba skrbeti za podporo neskončnega števila 'zastarelih' naprav. In končno SDR prinaša uporabniku napravo, ki je nastavljiva, združljiva na globalni ravni, dovolj robustna in ne zastari (vsaj ne hitro). Pomen takšne tehnologije je v sedanjih razmerah izjemen. Recimo, proizvajalci radijske telekomunikacijske opreme in ponudniki storitev na osnovi brezžičnih omrežij se že nekaj let neprestano srečujejo tudi s težavami, ki jih prinaša skokovit razvoj brezžičnih tehnologij. Med njimi je soobstoj nezdružljivih brezžičnih omrežij, katerih postavitev in vzdrževanje sta zelo draga, to pa poleg ostalega onemogoča tudi globalno gostovanje. Po različnih državah so različne generacije mobilnih omrežij, in ker ta med seboj niso združljiva, uporabnik ne more gostovati v omrežju drugega tipa. SDR omogoča, da imamo eno omrežje, ki ga po potrebi nadgradimo. Prav tako to storimo z uporabniškimi napravami. Tehnologija SDR torej načeloma omogoča globalno gostovanje, hitro in učinkovito uvajanje novih storitev v obstoječa omrežja, mobilnim omrežjem pa večjo prilagodljivost in zmožnosti. Današnja tehnologija še ne omogoča stroškovno upravičene uporabe SDR-a, a izdelava je vsekakor mogoča in to z uporabo tehnologij FPGA (Field-Programmable Gate Array) ali RAP (Reconifigurable Algorithm Processing). Pri FPGA gre v bistvu za programljivo vezje, napravo, ki se navzven obnaša enako kot namensko vezje (čip). Težava pri tem je, da je tega vezja za okoli stokrat več, kot, če bi izdelali namenski čip, ki je pokazal svoj potencial v predvajalnikih MP3, MPEG-4, kodiranju mobilnih telefonov in še kje. A RAP je še tako nova tehnologija, da ta trenutek z njo še ne moremo računati kot na nekaj, kar bo zagotovo spremenilo dosedanje tehnologije radijskih povezav. Težav je veliko in praktičnih univerzalnih rešitev ne gre pričakovati vsaj deset let. Sedanje radijske povezave so navadno umerjene na eno samo frekvenco, kar je za potrebe sodobnih načinov komunikacij premalo prilagodljivo. Sedanje komunikacije delujejo pri frekvenci do 5 GHz. Preden bo digitalna tehnologija sposobna delovati s tako visokimi frekvencami, bo minilo še precej časa. Zakaj? Po pravilih digitalizacije je treba analogni signal vzročiti z dvakratno frekvenco. Vzemimo npr. mobilni telefon, sicer poznamo več standardov, a denimo, da naš vzorčni deluje pri frekvenci 900 MHz. Za vzorčenje tega signala potrebujemo frekvenco 1800 MHz, kar pa je takt delovanja močnejšega osebnega računalnika. In če vemo, da naj bi se nad temi frekvencami izvajale še mnoge operacije, bi za uspešno delo potrebovali ves računalnik, ki bi bil poleg tega še vsaj stokrat hitrejši od sedanjih. Če malce pogledamo Moorov zakon in poskušamo izračunati, kdaj bomo dobili tako hiter PC, nas od njega loči še kar nekaj let. Pa tudi takrat zadeva še ne bo uporabna, saj bo takrat tako hiter šele osebni računalnik, ki ga ne moremo vdelati v majhno prenosno napravo, kot je npr. telefon. Prav zaradi tega je SDR zaenkrat še v domeni tistih, ki imajo dovolj denarja, to pa so države. SDR uporabljajo in razvijajo predvsem v obveščevalne namene, kjer sta v ospredju ZDA in Velika Britanija. Za obveščevalne dejavnosti je ena naprava, ki podpira več standardov in je poleg tega še programljiva, zlata vredna. Prav tako za vojaške namene, saj SDR omogoča sprotno spreminjanje celotne komunikacijske strukture in komunikacijskih standardov, s čimer je prisluškovanje skoraj nemogoče. No seveda pa se za SDR zanima tudi širša javnost. Dokaz zato je recimo število tripasovnih mobilnih telefonov, SDR je zanimiv za bluetooth, svet dlančnikov pa nam Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 44 od 94

46 daje upanje, da bodo uporabni izdelki, ki ne bodo imeli astronomskih cen, na trg prišli prej kot v dvajsetih letih, kot nekateri napovedujejo. 2.4 PROCES KOMUNICIRANJA V RADIJSKI PANOGI V radijski panogi je dobra komunikacija pomembna že od nastanka radia, v zadnjem desetletju po Goltnik Urnaut-u (2003), pa smo se pomembnosti dobre komunikacije in spretnosti le-te zavedli na vseh področjih življenja. Dobro posredovanje informacij, vodenje, prodaja in poučevanje so dejavnosti, ki slonijo predvsem na komuniciranju. Če pomislimo na komuniciranje v najširšem smislu, potem komuniciramo ves čas. Sposobnost dobrega komuniciranja je eden od dejavnikov, ki je v zadnjem času še posebej pogoj uspeha povsod, poleg tehničnih znanj in entuziazma želijo še posebej od nas v radijski panogi dobro ustno komunikacijo, sposobnost poslušanja in sposobnost jasnega sporočanja. Seveda pa je komunikacija bistvena in še enkrat pomembna tudi zato, ker smo v zadovoljevanju svojih potreb odvisni drug od drugega. V nadaljevanju bomo definirali nekaj osnovnih pojmov komuniciranja oziroma komunikacije. Govor je celosten nastop. Z govorom izražamo svoje misli. Vedno deluje kot celota, zato ga ne moremo ločevati ali poznati le posameznih elementov govornega nastopa. Ko sta KAJ in KAKO združena v celoto, se rodi samozavesten govorec, ki mu uspe pridobiti naklonjenost poslušalstva (Steward, 1998). Govorništvo je posredovanje informacij javnosti. Govorništvo je narava človeka in družbe. Tu deluje in učinkuje, ne da bi se te znanosti učili. Govorništvo se razvija tako kot vsak pojav v naravi in družbi (Steward, 1998). Retoriko definiramo kot znanost o govorništvu in na prvi pogled se zdi, da to nekako zadostuje za vsakdanjo rabo. Vendar se odpira vprašanje, ali je to res znanost? Naloga vsake znanosti je namreč, da raziskuje pojave in da v njih odkriva naravne zakonitosti, ki jih prevaja v besede in nam tako omogoča razumevanje teh pojavov. Retoriko so že v antiki imenovali 'tehne' ali 'ars', kar pomeni veščina, spretnost ali umetnost. Danes retoriko razumemo kot zbirko estetskih pravil in norm, pa tudi kot sistem navodil, kako dobro, lepo, prepričljivo in učinkovito govoriti (Grabnar, 1991, str. 119). Zato retoriko definiramo kot znanost in kot veščino. Še danes drži Aristotelova definicija retorike kot veščine, ki pravi: 'Retorika je veščina odkrivanja in uporabljanja vseh dosegljivih sredstev prepričevanja pri kateri koli zadevi.' (Grabnar, 1991, str. 119). Javni nastop je veščina, pri kateri gre za umetnost govorjenja in za vključevanje besedne in nebesedne komunikacije, kjer govorec predstavlja določeno temo z razlogom, da naredi na poslušalce čim boljši vtis. Javni nastop je spretnost, ki se je da naučiti, pri tem učenju pa je potrebno zelo veliko vaje. Predstavitev pomeni podajanje podatkov poslušalcem, obveščanje in prikaz določene teme. Nastopi se dogajajo bolj v družbenem in političnem, oziroma širšem okolju, predstavitve pa so Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 45 od 94

47 bolj ozko naravnane, v poslovnem, tehničnem, strokovnem in znanstvenem svetu (Možina in drugi, 2004), na radiu, pa je seveda vse skupaj dodobra prepleteno. Med nami je zelo malo ljudi, za katere bi lahko rekli, da so rojeni govorci, da jim brez dolgih priprav uspe pripraviti retorično sijajen govor, da lahko prepričujejo z argumenti in da brez zadrege ter z ravno primerno odrezavostjo odgovarjajo na morebitne nizke udarce. Spretnost komunikacije torej ni dedna, te spretnosti se je potrebno naučiti. Cilj učenja ni osvojiti določene tehnike ali stile komuniciranja, ampak nenehno izboljševati svojo komunikacijo, jo izpopolnjevati in prilagajati konkretni situaciji in ciljem, ki jih želimo doseči, skladno z etičnimi načeli. Ločimo lahko tri učne stopnje: učenje komunikologije (pridobivanje osnovnih informacij o komunikologiji, prepoznavanje dobljenih informacij), prepoznavanje svoje lastne komunikacije in ozaveščanje le-te, in nazadnje učenje boljšega komuniciranja. Načini učenja komunikacije pa potekajo: z metakomunikacijo (pogovor o pogovoru), s komunikacijskim 'feedbackom' (sprejemanje povratnih informacij o našem komuniciranju), in s skupinsko dinamiko (v skupini, ki je relativno majhna, lahko učenje poteka najboljše). Komunikacijo na radiu, kot nasploh, lahko razširimo glede na različne kriterije: glede na obliko, uporabljene simbole, glasove, govorimo o besednem in nebesednem komuniciranju, glede na razdaljo med udeleženci gre lahko za neposredno ali direktno (iz oči v oči) in posredno ali indirektno, na daljavo, preko različnih posrednikov, glede na smer sporazumevanja, je komuniciranje lahko enosmerno, dvosmerno in seveda tudi večsmerno, odvisno od števila udeležencev, in še posebej glede števila sodelujočih gre za intrapersonalno, interpersonalno in javno komuniciranje (slednje zajema poleg množičnih medijev in informativnega ter povezovalnega komuniciranja tudi izobraževalno). Nastop je uspešen takrat, ko z njim dosežemo pričakovani učinek, ta učinek pa pride le, če ne govorimo pred poslušalci, ampak z njimi (Ruth Lerche, 1996, str. 11). Ne gre le za lepo umetnost javnega nastopanja, ampak predvsem za posebno obliko dvosmerne komunikacije. Taka nas bogati, omogoča zanimive razprave in zbuja pozornost poslušalcev. Da bi postali sijajni govorci, moramo obvladati veščine javnega nastopa, ki je priučena spretnost, za razliko od našega glasu (barve, moči, ). Glas je govorčeva specifična posebnost in vsak človek ima značilno: besedno intonacijo, ki je lahko glasna ali tiha, počasna ali hitra, mehka ali trda, jasna ali neizrazita, visoka ali nizka (od soprana do basa, z vsemi vmesnimi niansami), z rastočimi, padajočimi ali spremenljivimi poudarki (Možina in drugi, 1998), barvo glasu, ki je človeku prirojena in jo zavestno ali podzavestno spreminja (Florjančič, Ferjan, 2000). Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 46 od 94

48 Zvočni vtis govora je zelo pomemben del radijskega dela. Z obvladovanjem intonacije, barve glasu, jakostjo, s pravilnim tempom in premori lahko govorec izboljša svoj nastop, za kar je pomembno, da ne govori pretiho, ker ga poslušalci ne bodo razumeli, seveda pa prav tako ne sme govoriti premočno ali preglasno. Glas izdaja naša čustva, energetski naboj, tremo in pa tudi zdravstveno stanje. Ne moremo ga v celoti nadzirati, zato govorec 'hočeš nočeš' razkrije svoje razpoloženje, kljub prilagajanju s poudarki, naglasi, morebitnim stišanjem ali s spreminjanjem ritma. Seveda je prijeten in lepo zveneč glas simpatičen in dobro dene poslušalcu; če zaupamo samemu sebi, bo prijetno zvenel tudi naš glas in to kar bomo povedali, bo zvenelo bolj prepričljivo. Trema je naraven pojav, (po Možini in drugih, 2004) občutimo jo vselej, kadar smo pod pritiskom. Stres je vpliv, ki smo mu podvrženi v določenih obdobjih pogosteje kot v drugih, pa vendarle je določena, ampak ne prevelika količina stresa koristna, ker nas spodbuja k večji učinkovitosti, preveč stresa pa seveda deluje ravno nasprotno. Stres je pozitiven pojav, v pogledu, ki omogoča preživetje, kajti je gonilna sila, ki nas v določeni meri spremlja skozi vse življenje. Negativne posledice nosi takrat, ko zahteve okolja presegajo naše sposobnosti. Strah pred neznanim občinstvom v trenutku mobilizira vse telo in ga pripravi na vrhunsko zmogljivost, kar se kaže v vrsti fizioloških pojavov, v spremembi krvnega tlaka, srčnega utripa, v potenju, z globokim dihanjem, v sproščanju sladkorja iz jeter v mišičje, poveča se možnost za strjevanje krvi in mišična napetost, zviša se tudi nivo maščob v krvi zaradi izločanja kortizola, pojavi pa se še vrsta hormonskih sprememb, kot sta izločanje adrenalina in noradrealina. Kar vse skupaj doprinese k motnjam v zbranosti in v spominu, zato je govor otežen - z zatikanji in z izgubo rdeče niti. Mnogi govorci trdijo, da brez treme javni nastop ne more biti učinkovit, da naj bi zmerna napetost pripomogla k osredotočanju. Trema, občutek tesnobe, potne roke in suha usta pa kmalu odidejo, po nekajkratnem nastopanju, ali po prvih besedah, sploh ob naklonjenosti iz občinstva. Proti tremi pomaga metoda vizualizranja, predstavljanje v mislih ali zavrteni film v mislih. V njem se vidimo, kako pozdravimo udeležence, kako jih nagovorimo, zastavljamo vprašanja, odgovarjamo in požanjemo tiho ali celo glasno priznanje. Misli, ki se ustavijo pri vsaki podrobnosti, naj na vsak način pozitivne utirajo pot za dober nastop, za dobro komunikacijo in tudi nasploh za lepo in polno življenje. Pri radijski komunikaciji je pomembno kako nagovorimo poslušalce, saj bomo imeli lažje delo v jedru, če že na začetku pri poslušalcih vzbudimo pozornost. Najtežje je poiskati tak uvod, ki bo 'vžgal' in hkrati ustvaril primeren vstop v bistvo, oziroma nadaljevanje in razširitev teme. Mojstrski govornik Winston Churchill je dejal: 'Dober govor je sestavljen iz zanimivega začetka in učinkovitega zaključka razmak med začetkom in koncem pa naj bo, kolikor je le mogoče kratek.' (Larche, 1996, str. 45). V uvodu moramo pri poslušalcih tudi povečati pripravljenost za dojemanje in pri njih doseči dobro počutje. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 47 od 94

49 Zato naj v uvodu govorec poslušalcem pove: o čem bo govoril, predstavi cilje svojega nastopa, pove razlog, zakaj predstavlja temo, zakaj je koristna zanje in pritegne pozornost ter jih vzpodbudi k poslušanju in sodelovanju. Zadnje lahko dosežemo na naslednje načine: zastavimo izzivalno vprašanje, navedemo znan citat ali rek, povezan z obravnavano temo, predstavimo presenetljiv statistični podatek, potrkamo na čustva z zgodbo, morda z osebno izkušnjo, ali sami sebi najprej odgovorimo na vprašanja, zakaj smo izbrali temo, s čim se/jo lahko izkažemo, kaj lahko pridobijo udeleženci. Dobra predstavitev oziroma uvod ne sme biti monolog temveč pogovor, v katerem govorec že sledi odzivom poslušalcev. V jedru mora povezovalec: opredeliti problem, opisati situacijo, izraziti želeno stanje, predstaviti zastavljene cilje, opredeliti cilje za njihovo doseganje in predstaviti alternativne možnosti. Osrednjo misel je potrebno podrobneje razložiti pri tem pa uporabljati primere, reference, primerjave, vse s kar najmanj strokovnega žargona in kratic. Vseskozi pa poslušalce navduševati. Navdušenje je kot magnet, ki privlači očarljivost in strast. Zato je potrebna pozitivna naravnanost, prepričanje vase in nenazadnje; če je voditelj sposoben navdušiti sebe, bo navdušil tudi poslušalce. Komunikacija ni le govorjenje, je mnogo več. Pomeni izmenjavo, posredovanje misli, informacij, sporazumevanje. Pojem 'komunicirati' izhaja iz latinske besede communicare, kar pomeni sodelovati, posvetovati se, razpravljati, vprašati za nasvet, deliti. Komunikacijo lahko najenostavneje definiramo kot proces, v katerem se posreduje informacija od oddajnika do prejemnika. Informacija v širšem pomenu zajema misli, znanje, ideje, vrednote in čustva. Med posredniki se posreduje s pomočjo simbolov, najpogostejši so besede, pomemben del pa predstavljajo tudi neverbalni simboli. Pri interakciji med oddajnikom in sprejemnikom pa sta poleg procesa oddajanja prav tako pomembna sprejemanje informacije in še posebej vzpostavljanje odnosa. Pet temeljnih aksiomov komunikacije po Watzlawicku (1993): Ni mogoče ne komunicirati. Komunikacija ima tako vsebinski kot odnosni vidik. Odnos v komunikaciji je pogojen z interpretacijo vedenja. Komunikacija je verbalna in neverbalna. Komunikacija je lahko simetrična ali komplementarna. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 48 od 94

50 Funkcije neverbalne komunikacije: Izražanje čustev, izražanje vzajemnih stališč, izražanje lastnosti posameznika, spremljanje, podpora ter dopolnilo verbalni komunikaciji, nadomestilo verbalne komunikacije. Funkcije verbalne komunikacije: Informiranje o objektivnem, informiranje o subjektivnem, izražanje idej, zamisli, konvencionalno izražanje. Elementi neverbalne komunikacije: paralingvistični elementi: barva glasu, intonacija, ekstralingvistični elementi: kinestetični (gibanje in položaj telesa, npr. stisk roke) ter proksemični (fizična bližina, prostorski razpored). Komunikacijski šum: psihološki (naša naravnanost do prejemnika informacij), semantični (nerazumevanje npr. jezika, nepoznavanje pojmov...), mehanični (hrup, slaba kvaliteta zvoka...). Posledica delovanja šumov je, da sporočilo med prenosom izgublja vsebino (entropija). Še o govorici glasu imenovani parajezik. Ta izraz se nanaša na kakovost uporabljenega glasu. Od jezika se razlikuje po tem, da je v ospredju način, kako rečemo, ne pa vsebina povedanega. Temu delu neverbalne komunikacije rečemo tudi govorica glasu ali paralingvistična komunikacija. Sestavljajo jo glasovni znaki, ki spremljajo besede. Zajema pa naslednje lastnosti uporabljenega glasu pri komunikaciji: višino glasu, ton in barvo glasu, glasnost, hitrost govora, ritem, kakovost govora, način izgovorjave, poudarek v stavku, nebesedna mašila, vzkliki, stokanje in premore. Glas ima namreč zelo veliko sporočilnost, na osnovi barve, tona, višine glasu lahko spoznamo bistvo sporočila tudi takrat, ko samih besed ne slišimo. S parajezikom ne izpovedujemo dejstev, ampak čustva. Prek parajezika lahko spreminjamo pomen besednega sporočila. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 49 od 94

51 Klasični model komuniciranja na radiju zahteva neposredno komunikacijo med povezovalci in poslušalci, ki sodelujejo v različnih oblikah v etru radijskih postaj ob določenem času in v določenem prostoru. Od mladih nog smo navajeni na raznorazne radijske oddaje in v kakšni od njih smo morda sodelovali tudi sami in si celo priborili kako nagrado. Komuniciranje pa je potekalo bolj kot ne rutinsko, z odgovorom na zastavljeno vprašanje, novejše smernice pa spodbujajo fleksibilnejši pristop. Fleksibilno komuniciranje temelji na povezovalčevi in pravzaprav tudi poslušalčevi svobodni izbiri komuniciranja, da je le v notranjih mejah kulturnega in seveda prijaznega značaja. Fleksibilnost je mogoče doseči z načinom vodenja radijske postaje, ki spodbuja spontanost, bodisi prek reorganizacije obstoječih praks, bodisi prek uvajanja novih virov informacij, med katerimi je že dalj časa na voljo zakladnica imenovana internet. Internet je nov interaktiven medij komunikacije, ki prodira na vsa področja našega življenja. Danes je v uporabi tudi vedno več»e-izrazov«, ki vključujejo internet kot medij za elektronsko izvajanje raznovrstnih procesov, npr. e-bančništvo, e-uprava, e-trgovina, e-pošta itn. K boljšemu opravljanju dela povezovalca na radijski postaji pripomore tudi poznavanje pravilnega dihanja. Kadar smo napeti in čustveno vznemirjeni, reagiramo s spremenjenim dihanjem, dihamo pospešeno in globje. Naš organizem potrebuje več kisika. In tukaj pride v poštev pravilno dihanje, ki je sestavni del vseh tehnik sproščanja. Pri pravilnem dihanju vdihnemo skozi nos, tako, da se nam najprej dvigne trebuh, nato rebra in nato ključnica. Nato zrak zadržimo nekaj sekund in izdihnemo, stisnemo trebušne mišice, da se pljuča izpraznijo do konca. V veliko pomoč na področju govorništva je že in vse večkrat omenjena vizualizacija, ki pomeni predstavljanje določenih stvari, dogodkov, potekov dogodkov Za uspešno vizualizacijo je potrebna čim večja sprostitev, pomembnih pa je še naslednjih pet elementov: določitev svojega cilja, ustvarjanje jasne zamisli in podobe, pogostnost predstavljanja in najpomembnejša, pozitivna naravnanost. Pri vizualizaciji si pomagamo tudi z afirmacijami ali pozitivnimi izjavami, da nadomestimo negativne predstave, strah, stres in tremo s pozitivnimi mislimi. Zato morajo biti afirmacije le pozitivne izjave, kratke ter seveda nam ustrezne. 'Glas je del celote in izraz notranjega življenja' (Berry, 1998, str. 6). Poleg glasu pa javni nastop na radiu, ali kjerkoli drugje po Cassonu (1995) vsebuje naslednjih dvanajst prvin govora, ki so skupaj pravi recept za dober nastop (tabela 5): Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 50 od 94

52 1. Gladkost 10 % 2. Resnost 10 % 3. Šaljivost 10 % 4. Izkušenost 10 % 5. Nazornost 10 % 6. Tehnika 10 % 7. Glas 10 % 8. Izgovorjava 5 % 9. Kretnje 5 % 10. Doslednost 5 % 11. Vedenje 5 % 12. Izvirnost 5 % Tabela 5: Dvanajst prvin govora Najbolj pomembna prvina pri radijskem govoru, ali pa ena izmed njih, kot tudi pri javnem nastopu je gladkost govora, kajti posedujemo lahko vso potrebno resnost, šaljivost, izkušenost, tehniko in dober glas, če vse skupaj ne teče gladko in povezano, ne izpade dobro. H gladkosti govora doprinese besedni zaklad, ki se veča z izkušnjami in s pridobivanjem znanja, s čimer moč naših misli dobi večjo veljavo in zato ga je vredno venomer bogatiti. Gladkost govorjenja pa dosežemo: z urjenjem v hitrem govorjenju (kar po daljšem stažu dela za mikrofonom zamenja urjenje v počasnem govorjenju ) s poskušanjem govoriti čimbolj lahkotno, z vzdrževanjem zbranosti, z zmanjševanjem uporabe medmetov ('hm', 'aaa', 'әәә' in podobnih), z neprisiljenim in preprostim govorjenjem in z upoštevanjem poudarkov (Casson, 1995). Izgovorjave določenih 'težjih' besed se učimo in ponavljamo toliko časa, dokler jih ne izgovorimo gladko in razločno, kajti le pravilno izgovarjanje govoru daje učinkovitost. Govorimo počasi in dobro izgovarjamo soglasnike. Za vse to pa je na začetku, oziroma ob uvajanju v to delo, najprimernejše glasno domače branje. Dober glas ni pogoj za uspešen govor. Pri radijskem, oziroma javnem nastopanju govorimo z odprtim grlom, da bo glas zvenel dovolj glasno. Kadar govorimo v eter vselej govorimo razločno in dobro sledimo in poslušamo govor oziroma odgovore sodelujočih. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 51 od 94

53 3 O VIRTUALNI RESNIČNOSTI Avtorji v svojih delih z uporabo domišljije tvorijo neke nove, realnosti bolj ali manj podobne umetne svetove. Vsako delo je virtualni svet in njegov namen je, poleg zabavanja gledalca, bralca ali poslušalca, urjenje domišljije in usmerjanje k novim življenjskim stilom. Kot navaja Kokot (1999) pogosto stroj (še) vedno postavljamo kot nasprotje človekove duše. Nekatere filozofije sodijo, da nam je moderna tehnika zakrila dostop do naših ontoloških temeljev, do prvotne biti. Kaj pa, če nasprotno, prenovo duše in človeških vrednot lahko pričakujemo od nove povezave s strojem? Stroji niso totalitete, ki bi bile zaprte same vase. Vzdržujejo določene odnose s časovno-prostorsko zunanjostjo, tudi s svetom znakov in s poljem virtualnosti. Zaradi novih informacijskih naprav, ki se vedno bolj vrivajo na področje senzibilnosti, nagiba in inteligence, dejansko mutirata tudi razum in senzibilnost. Smo priče mutacije subjektivitete, ki je mogoče še pomembnejša od izuma tiska. Težko se je znebiti vtisa, da se večina sodobnih ''drobnih'' tehnoloških iznajdb (osebni računalnik, telefax, modem, visokodefinicijska TV, videofon, ) na vsem lepem znajde pred nami, kot, da nastanejo brez vsakega razpoznavnega zgodovinskega ozadja, iz katerega bi lahko razbrali njihov pomen. Še več, zdi se, kot, da bomo njihov smisel lahko jasno uzrli šele nekoč v daljni prihodnosti. Pomen, ki ga imajo za nas tukaj in zdaj, potem, ko smo postali njihovi lastniki in uporabniki, je, da nam nudijo udobje in veličastno mnogo novih možnosti izrabe prostega časa, če ne pa vsaj veličastno mnogo manj pisarniških opravil. Nekje v laboratorijih, varno skriti pred očmi javnosti, so znanstveniki delali zgodovino elektronike. Po naročilu vojno industrijskega kompleksa so razvili sistem za obdelavo in generiranje kar največje mogoče količine informacij. Postalo je namreč očitno, da sta upravljanje in nadzor nad informacijami ključnega pomena za izid posameznih operacij. Imeti informacije vedno pomeni prevlado in moč. Začetki razvoja virtualne resničnosti nas popeljejo med simulatorje kabin za pilote bojnih reaktivnih letal in astronavtov pri NASA. Razvili so jih, da bi, kolikor se da, zvesto posnemali okoliščine, ki jim je izpostavljen pilot med opravljanjem bojne naloge. Sodobna reaktivna bojna letala so postala tako hitra in upravljanje z njimi tako zapleteno, da so bili piloti komajda še sposobni obdelovati neznansko količino informacij, dosegljivih na zaslonih in kontrolnih ploščah. Obseg razpoložljivih informacij in pilotova fiziološko omejena sposobnost njihovega odčitavanja sta se vse bolj razhajala in generirala neobvladljiv informacijski presežek. Že enostaven dodaten korektiv v pravem trenutku lahko znatno vpliva na delovanje stroja in uspešen izid operacije. Usposobiti človeka, da bo v pravem trenutku opravil potreben gib je osnovni razlog za razvoj kar najbolj popolnih simulatorjev bojnih letal. Sposobnost simuliranja (lat. simulare, napraviti podobno, hliniti se) je zelo pomemben dejavnik človeške zgodovine in je v nekaterih pogledih celo socialni pogoj preživetja. Toda šele na stopnji njene virtualizacije lahko uzremo vse njene Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 52 od 94

54 razsežnosti. Najmočnejša metafora, ki jo je virtualna resničnost doslej proizvedla, je dematerializacija sveta. V virtualni resničnosti duh (nematerialno) transcendira telo (materialno). Razcep človeka na materialno in duhovno prežema celotno zahodno kulturo. Virtualna resničnost nas v hipu lahko prerodi v novo (virtualno) telo in preseli v nov (virtualni) svet. V tej perspektivi je virtualna resničnost logični nasledek in nova stopnja človekove zgodovine zavojevanja novih prostorov (morda pred še ne tako znanim razvojem človeških telepatskih zmožnosti in razsežnosti, ki si počasi utirajo svojo pot v sodobni svet). Je nadaljevanje pohoda analognih medijev, ki so dematerializirali realnost z nenehno teleprisotnostjo simuliranih resničnosti na radijskih valovih, na televizijskih zaslonih in v računalniških mrežah. Ti mediji so učinkovito odpravili prostor in čas in vpeljali novo obliko vseprisotnosti. Virtualna resničnost v perspektivi pomeni osvoboditev človeškega telesa njegovih zemeljskih težav, s tem, ko daje možnost popolnega nadzora nad virtualnim svetom. S svojo brezobličnostjo (v virtualni resničnosti je vsakdo lahko kdorkoli in karkoli) in z izničenjem tveganja ''dejansko'' odpravlja naše telesne omejitve. Vsakdo pa lahko vztraja v oblikovanju svoje lastne resničnosti toliko časa, dokler neka usodna moč ne izklopi njegove virtualne resničnosti, ki je predvsem tehnologija. Tehnologija, ki je v relativno kratkem času prišla iz posvečenih razvojnih laboratorijev in stopila na svojo pot popularizacije. ''Virtualna resničnost'' je geslo, ki že od konca 80. let buri duhove računalniških strokovnjakov in zanesenjakov, kibernetikov, umetnikov-tehnofilov in tudi vse številnejših ljudi, ki so preprosto zvedavi. Ta precej nejasen in zdravi pameti nasprotujoč izraz običajno označuje interaktivno računalniško tehnologijo, ki uporabniku ustvarja iluzijo vstopa in gibanja v umetnem, digitalno ustvarjenem svetu, ki pa se dejansko nahaja le v računalniškem, kot seveda tudi v človeškem spominu. 3.1 OBLIKOVANJE DELOVNEGA ČASA Oblikovanje delovnega časa pri delu na radiu v marsičem odstopa od tega, čemur bi lahko rekli klasičen osem urni delavnik. Zaradi narave dela, ki zahteva vsaj v začetkih mnogo priprav, vseskozi pa določeno mero koncentracije in neke vrste izvirnosti je omejen na štiri do pet ur dnevno, v izrednih primerih pa seveda več. Povzeto iz splošnih in ergonomskih osnov urejanja dela Mikelna (2000) je delovni čas kategorija z zelo številnimi razsežnostmi in že zavoljo tega ga obravnavamo z različnih vidikov, s socialnega, razrednega, biološkega oziroma psihofizčnega, s tehnološkega, ekonomskega in z organizacijskega vidika. Kar zadeva dolžino delovnega časa, preizkusi in izkušnje razločno kažejo, da pri delu, ki traja dnevno več kot osem ur, v zadnjih urah ni mogoče pričakovati niti približno povprečne učinkovitosti in kakovosti dela, temveč je oboje bistveno znižano. Ta vidik je še posebej poudarjen pri specifičnosti dela, ki ga zahteva delo za mikrofonom in tudi s tega vidika je delovni čas povezovalca omejen na skoraj polovico osem urnega delavnika. Zahteva namreč mnogo miselne koncentracije, poleg tega pa še izvirnosti, predvsem pa dobrega počutja, dobre volje, ki naj bi se prenesla na poslušalce. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 53 od 94

55 Poleg tega vidika, pa gre še za urnik raztegnjen skozi ves dan, ki vključuje tudi večerne ali nočne termine, ko je, kot je znano zaradi cikličnega spreminjanja človekovih bioloških funkcij, delovna zmožnost tudi zmanjšana in storilnost manjša kot v jutranjih ali dopoldanskih urah. Gre za oscilacije fizioloških procesov, ki pa jih spremljajo tudi hkratne psihološke spremembe. Dosedanje raziskave kažejo, da navedena ritmičnost bioloških funkcij izvira iz dveh komponent, prva je prirojena ritmika, drugi pa so zunanji vplivi, ki se jim mora podrejati človek, prav tako pa vplivajo tudi na ostali svet, živali in rastlin. Zunanji vplivi so npr. dnevni (sončni) čas, oziroma menjavanje dneva in noči, pa vplivi socialnega okolja (s sodelavci, sosedi, ustanovami, skratka z družbo in njenim vedenjem). Slednji socialni vpliv je za človeka pomembnejši kot dnevni. Pri razgibanem delu na radiu pa je razbit mnogokrat tudi vikend. Človek namreč razen delovnega prostega časa in dnevnega počitka potrebuje počitek oziroma prosti čas tudi za vsak teden. Zavoljo tega mora biti (naj bi bil) tedenski delovni čas omejen. Raziskave kažejo, da skrajševanje dnevnega delovnega časa na učinkovitost dela vpliva podobno kot skrajševanje dnevnega delovnega časa in je učinkovitost dela posledično večja, kot pri daljšem delovnem tednu. Idealne razmere seveda delovni teden postavljajo v osem urni delavnik od ponedeljka do petka, tudi s katero od sobot, na radiu pa se razbitost urnika in ritmičnost bioloških funkcij ublažita s krajšim delovnim časom delovnega termina povezovalca. 3.2 VIRTUALNI ČAS V prejšnjem poglavju smo zaključili s časom, v tem pa začnimo z njim in sicer s časom, ki ga v programu radijskega oddajanja zavzame tako imenovani virtualni prostor. Vanj prištevamo vse dogodke, ki jih povezuje posreden stik med sodelujočimi, ki pa niso fizično na istem mestu. To so oddaje, obvestila, ki jih v radijski eter posredujemo preko različnih linij, predvsem telefonske, pa preko interneta in še kako. Mednje prav gotovo lahko prištevamo t.i. javljanje ponudbe malic, ki so na voljo v bližnji okolici predvsem v dopoldanskem času. V tem, dopoldanskem času se na lokalni radijski postaji, radio Laser javljanje malic zgodi vsaj petkrat, od vsaj štirih različnih ponudnikov. Javljanje je lahko posneto, ponudbo malic lahko prebere povezovalec, v zadnjem času pa se mnogokrat javlja sam kuhar, ki pove kaj je dobrega pripravil za lačne poslušalce. V eter se javljajo tudi časopisne hiše (Delo, Večer, ), ki redno vsako jutro povedo kaj je vročega pri njih za bralce, prav tako se preko telefonske linije poslušalce informira o stanju na cestah po državi iz Ljubljanskega cestno-prometnega centra. Virtualni prostor zavzameta tudi intevjuvanec in intervjuvar, ko se pogovarjata v eter brez direktnega stika in seveda najpogostejša oblika virtualnega prostora, ki nastane med voditeljem povezovalcem in poslušalci v različnih tematsko obarvanih kontaktnih oddajah. Vanj (v virtualni prostor) vštevamo tudi rubriko malih oglasov, nagradne igre, glasbene želje, pa morda tudi večerni prenos iz diskoteke, ko se po večernem programu v petek in soboto radio Laser preklopi in oddaja direktno dogajanje, glasbo in povezovalca - dj-a (ki prevzame mesto voditelja) iz Kufr-a (nočni klub). Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 54 od 94

56 Potemtakem pa bi lahko med oddaje, ki sodijo v 'virtualni prostor' pripisali tudi predposnete oddaje, kot so Navor, oddaja o avtomobilizmu, pa Hit styling, modna oddaja, BBC news, ki se je prenašala preko interneta pa še katera, ki se na 105,2 MHz vrtijo med enajsto in drugo popoldne. Če seštejemo ta čas, ki ga prištevamo v virtualni prostor, v jutranjem, oziroma dopoldanskem programu in v popoldanskem ter večernem, skupaj zajema: Oddaja Čas Na Št. Skupno št. trajanja dan/teden ponovitev minut na dan Ponudba malic 5 min dan 5 25 min Javljanje časopisov 3 min dan 2 6 min Cestne informacije 4 min dan 4 16 min Intervjuji 20 min dan 1 20 min Mali oglasi 6 min dan 3 18 min Kontaktne oddaje 20 min dan 1 20 min Nagradne igre 15 min dan 1 15 min Glasbene želje 30 min dan 1 30 min Posredovane oddaje 45 min dan 1 45 min Javljanje z družabnih prireditev 40 min teden 1 5,7 min Javljanje s športnih prireditev 40 min teden 1 5,7 min Direktni prenosi z diskotek 8 ur teden 1 1,1 min Skupaj: Tabela 6: Virtualni prostor v času 207,5 minut Ko seštejemo skupaj čas, ki ga na lokalni radijski postaji, radio Laser zavzema t.i. virtualni prostor številka ni zanemarljiva, gre za tri ure in petinštirideset minut na dan. Ta čas je odvisen od poteka pogovora, količine informacij, ki jih je enkrat več, drugič manj in je nenazadnje odvisen tudi od počutja udeležencev. Slednje narekuje dinamiko, ko sta v interakciji vsaj dva sogovornika, v primeru odličnega počutja obeh oddaja lahko močno preseže začrtane časovne okvire. Kar nakazuje na pomembnost ergonomske ureditve za prijetno počutje v tem navideznem prostoru, v katerem ne veljajo klasične ergonomske zahteve, pač pa posebne, ki temeljijo na psihologiji človeka. Obrnili smo se predvsem na povezovalce oz. voditelje, čigar počutja zrcalo so sodelujoči. Za virtualno štejemo vsako srečanje, ki ni pogojeno s fizičnim srečanjem. Bolj, kot je komunikacija podprta z informacijsko tehnologijo, bolj je virtualna. Eden prednostnih ciljev strokovnjakov informatike je zagotoviti delovna okolja, ki omogočajo obravnavo virtualnih skupin na enak način kot klasičnih skupin. Že na tehnološkem nivoju pri tem naletimo na mnoge težave, ki se le še stopnjujejo na organizacijskem in človeškem nivoju. Da bi virtualni skupini omogočili produktivno in od tehnologije neobremenjeno delo, moramo pravočasno poiskati odgovore na nekatera odprta vprašanja, ki jih implicira virtualna narava skupine. Ta se tičejo opreme, najbolj pa narave dela, ki je na radijski postaji specifična. Odgovore bomo poiskali v nadaljevanju tega diplomskega dela s pomočjo ankete med voditelji. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 55 od 94

57 3.3 VIRTUALNI PROSTOR Še pred nedavnim je informacija, da nekaj ljudi deluje v sklopu iste skupine, samodejno implicirala tudi informacijo o tem, da člani skupine delujejo na istem prostoru, v isti organizaciji. Danes to velja za klasične delovne skupine, medtem, ko se vse bolj uveljavlja nova oblika sodelovanja in sicer sodelovanje v virtualnih skupinah. Za virtualno štejemo vsako srečanje, ki ni pogojeno s fizičnem srečanjem. Bolj, kot je komunikacija podprta z informacijsko tehnologijo, bolj je virtualna. Na radiu je virtualna vsaka oddaja, v kateri sodelujejo skupaj ljudje, ki so povezani le s komunikacijsko tehnologijo in pa na miselni ravni, ker se ne zaznavajo z vidom, tipom, niti z vohom, ampak s sluhom, z izmenjavo misli, s pogovorom. Virtualni prostor na lokalni radijski postaji zavzema dinamiko, ki se začne v studiu in ga sestavljajo tako ljudje, kot tehnična oprema. Predstavlja neke vrste odnos med dejanskim okoljem in okoljem, ki ga ustvari dinamično delo z mnogimi situacijami, ki zahtevajo hitra prilagajanja in ukrepanja, vsaj z ene strani udeležencev te interakcije. Razvije se v kontaktni oddaji med dvema ali več sodelujočimi, ki so med seboj povezani, z dveh različnih vidikov in sicer v pogovoru, torej slišno, na drug način pa s tehnologijo, ki ta kontakt omogoča. V primeru poslušalca, je naloga preprosta, navadno podprta z enostavno tehnologijo, vsem dobro poznano že nekaj desetletij telefonom. Seveda pa je morda nekoliko zapletenejša s psihološkega vidika, kajti veliko bolj, kot na strani radijskega povezovalca, je na tej prisotna trema pred javnim nastopanjem. A to je že druga tema, ki je v tem diplomskem delu ne bomo vzeli pod drobnogled in se v nadaljevanju osredotočili na povezovalčev prostor v oddaji, ki ustvarja ''virtualne'', namišljene situacije z otipljivimi vzvodi. Delo radijskega povezovalca je namreč poleg vodenja pogovora obremenjeno še s celo vrsto ''ročnih aktivnosti'', potrebnih za tekoč in dinamičen potek končnega izdelka - oddaje. Najprej pa o radijski oddaji, ki je enkratno začasno okolje, v katerem se vrši, oziroma izvaja komunikacija. Organizirana je kot enkraten proces koordiniranih in nadzorovanih aktivnosti, ki so časovno omejene. Za uspešno vodenje določene oddaje moramo poleg znanja s področja komunikacije obvladati tudi splošno vodenje in poznati domeno radijskega delovanja. Oddaje so tipično razdeljene v več faz, ki jih v splošnem lahko opišemo z začetno, vmesnimi in končno fazo. Vmesne faze so najbolj razgibane in pomenijo največji vpliv okolja imenovanega namišljeni prostor. Radijska oddaja vključuje osebe različnih značilnosti, starosti, izkušenosti, komunikativnosti. V splošnem ločimo vodjo oddaje oziroma povezovalca in sodelujoče oziroma poslušalce. Od pristopa povezovalca je v veliki meri odvisna uspešnost izvedbe. To je še posebej pomembno pri večjem številu sogovornikov, saj morajo vsi imeti jasno predstavo o tem o čem naj teče beseda. Še preden pa ta steče, mora povezovalec poskrbeti za vrsto aktivnosti, ki so nujne za začetek oddaje, kot tudi radijskega programa. To so kot pri vsakem delu, priprave, ki v našem primeru zavzemajo naslednje dejavnosti: razne nastavitve: glasnosti, barve glasu, ipd., namestitve glasbenih podlag v osnovnem glasbenem viru, v računalniški bazi (če gre za ''one man band'', oziroma radijsko postajo brez podpore tehnika, kot je v primeru opisovane lokalne radijske postaje, radio Laser), poleg te pa priprava še ostalih virov glasbe, morebiti s posebno glasbeno zvrstjo, ki Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 56 od 94

58 je osnovna baza ne podpira. Pripravimo, oziroma naložimo tudi vmesne zvočne učinke, odvisno od namena oddaje in povezovalčevega načina dela. Pred vsem skupaj pa seveda priprave vsebujejo nastanek vsebine oddaje, o tematiki, ki se bo skozi oddajo razpredala kot rdeča nit in na svoj način zapolnjevala med sodelujočimi ustvarjan virtualni prostor. Med virtualno dinamiko pa lahko prištejemo tudi naslednje povezave, ki jih že nekaj let slovenske radijske postaje s pridom izkoriščajo. Veliko slovenskih radijskih postaj oddaja namreč svoj program tudi preko interneta (online). Vse povezave spodaj so bile vzpostavljene 20. decembra 2004 (med njimi tudi radio Laser). Za poslušanje internetnega radia potrebujemo enega izmed programov Winamp, BSPlayer, RealPlayer ali Windows Media Player, ipd., odvisno od programske opreme, ki jo radijska postaja uporablja pri oddajanju v internet. Slovenski internetni radii: 1. DJ Deep studio 2. Libra radio 3. Radio SiOL.net 4. Radio SiOL klub 5. Supreme FM 6. Turistični radio Potepuh Slovenske radijske postaje, ki oddajajo tudi v internet: 1. Alpski val 23. Radio Hit 2. Celjski val 24. Radio Kaos 3. Koroški radio (LQ/HQ) 4. MARŠ (HQ) 25. Radio Koper 5. Moj radio 26. Radio Kranj 6. Murski val 27. Radio Krka 7. Radio Radio Kum 8. Radio Radio Laser 9. Radio Antena 30. Radio Maribor 10. Radio Bakla 31. Radio Maxi 11. Radio Belvi (LQ/HQ) 12. Radio Brezje 32. Radio Net 13. Radio Brežice 33. Radio Odmev 14. Radio 34. Radio Ognjišče Capodistria 35. Radio Orion 15. Radio Capris 36. Radio Plus (HQ) 37. Radio Prlek 16. Radio Celje 38. Radio Ptuj 17. Radio Center 39. Radio Radio (LJ/MB) (LQ/HQ) 18. Radio City 40. Radio Robin 19. Radio Ekspres 41. Radio Rogla 20. Radio Energy 42. Radio Salomon 21. Radio Fantasy 43. Radio Slovenia 22. Radio Goldi International 44. Radio Slovenske gorice 45. Radio Sora 46. Radio Sraka 47. Radio Študent (LQ/HQ) 48. Radio Tartini 49. Radio Triglav 50. Radio Urban 51. Radio Veseljak 52. Radio Viva 53. RGL (LQ/HQ) 54. Slovenija Slovenija Studio D 57. Štajerski val 58. Val Zeleni val Tuji internetni radio: 60. Kif Cool Fr. 61. M-FM Nl. 62. Radioseven - Švedska 63. Wolf FM ZDA... Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 57 od 94

59 V primerjavi z internetnimi stranmi in televizijskimi programi je radijskih postaj veliko manj ter imajo eno bistveno pomanjkljivost v primerjavi z omenjenima medijema, to je vizualizacija. Stvari, ki jih na radiju slišimo ne moremo videti. Npr., prenos nogometne tekme je veliko bolj zanimivo gledati na televiziji. Je pa radio oddajal pred internetom in pred televizijo, kar mu daje zgodovinsko prednost. Radijske postaje so tudi veliko bolj omejene kot internet in televizija zaradi tega, ker lahko neko radijsko postajo poslušamo samo v določenem kraju ali državi, na internetne strani pa lahko povsod po svetu vstopamo, v kateremkoli kraju že smo, tudi televizijske programe lahko lovimo v veliko večjem obsegu kot radijske postaje. Ampak tako je bilo še pred internetnimi radijskimi postajami, oziroma postajami, ki tudi oddajajo preko interneta, te so danes že tiste najmanjše, lokalne in tiste nacionalne, oziroma državne. Glavna prednost radia je prav gotovo stalno prisotna glasba, brez katere si življenja ne moremo predstavljati. Radijskim postajam prav zato nikakor ne grozi recesija. Glasba pa je tudi tista, ki pri izbiri radijske postaje igra glavno vlogo, ki je lahko nekomu bolj, drugemu manj všeč. Čeprav težko najdemo postajo, ki bi vrtela samo glasbo, ki je nam všeč, pa ponavadi najdemo in izberemo tisto, ki je najbližje našemu glasbenemu okusu. Preko interneta pa so te možnosti danes neomejene. Določeni programi nam pomagajo, da lahko izbiramo zvrst, ki nam je všeč in ti nam izbirajo nadalje podobno glasbo po različnih ključih in različnih radijskih postajah. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 58 od 94

60 4 METODOLOGIJA Naš smoter v diplomski nalogi je ustvarjanje dinamičnega virtualnega prostora na lokalni radijski postaji Radio Laser: ki širše zavzema studio s svojo ''ureditvijo in opremljenostjo'', ožje pa opremljenost povezovalčeve okolice med vodenjem oddaje, kjer se ustvarja dinamika in z njo dinamični virtualni prostor, v psihološkem smislu pa na povezovalca vpliva tudi način vodenja lokalne radijske postaje nazadnje pa še način vodenja oddaje samega povezovalca. Komunikacija v dinamičnem virtualnem prostoru poteka predvsem posredno (z napravami, s tehnično opremo, s katerimi poskušamo posnemati neposredno komunikacijo), torej ne gre za direkten kontakt med udeleženci dogajanja, kar je bistvo našega navideznega, virtualnega prostora. Posredna komunikacija ponuja nove načine interakcije z izločanjem in dodajanjem želenih čutov, ki posledično ponujajo raznovrstne oblike verbalne in neverbalne komunikacije. Čutna omejenost lahko spodbuja domišljijo in vodi k ustvarjalnim vzorcem komunikacije, ki jih v neposrednem kontaktu ne najdemo. Kljub temu posredni komunikaciji manjka robustnosti in bogastva informacije, ki se lahko prenese z integracijo govorjenja z obrazno mimiko, govorico telesa in telesnega stika. V našem dinamičnem namišljenem prostoru se med osnovnimi človeškimi potrebami (Uhan, 1999) po Maslowu izmed hierarhije človekovih potreb po samouresničevanju, ugledu in spoštovanju, ljubezni in pripradnosti, varnosti in seveda vseskozi prisotnimi fiziološkimi potrebami in po Alderferjevi teoriji med potrebami po rasti, povezanosti in obstoju, najbolj izpostavijo potrebe po pripadnosti in povezanosti. Torej socialne, družbene potrebe, ki jih uresničujemo s sodelovanjem v širši skupnosti, ki jo povezuje tudi medij imenovan radio, s svojimi različnimi povezovalnimi načini ali/in oddajami. Kot že navedeno, se tu pojavi namišljeni prostor, ki sodelujoče združi, ti so prisotni le s svojim verbalnim in miselnim izražanjem, predstave o fizični obliki pa so zakrite. Zakrita lahko ostane tudi identiteta, vsaj na nek širši način. Vendar pa vsak prostor zahteva zanj značilen oblikovalski pristop. Ker človek prostor v vsakem trenutku drugače zaznava, občuti in razume, je edina stalnica pri tej lastnosti njena stalna spremenljivost. Znotraj te konstante je miselna oziroma idejna komponenta najpomembnejša spremenljivka. Ta gradi novo zaznavanje in dojemanje prostora. Človekov odnos do prostora je torej konstantna variacija miselnih smeri znotraj že dolgo fiksnega perceptivnega sistema, v katerem se rodi virtualni prostor. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 59 od 94

61 Ne glede na to, da se odvija trodimenzionalno, odraža zgolj iluzijo prostora, v kateri si poslušalec predstavlja povezovalčevo okolje in povezovalec poslušalčevega. Virtualni prostor je tisti, kjer telo postane misel. Človek mentalno biva v iluziji, v virtualnem prostoru interaktivno. V virtualni prostor torej vstopamo skozi fizični stik, praviloma skozi pritisk na tipko, gumb ali npr. računalniško miško zato je morda takšen odnos s tovrstnim prostorom manj subtilen, kot zgolj vizualno taktilen odnos, ki ga skozi potovanje očesa po tem prostoru vzpostavljamo s površino slike. Če torej skozi interaktivno potovanje po virtualnem prostoru telo postane misel, se znotraj njega nahajamo intersubjektivno. In ravno ta intersubjektivnost povezuje izkušnjo virtualne s konkretno izkušnjo tridimenzionalnosti. Za potrebe raziskovalnega dela naloge je izbrana metoda anonimne ankete, ki je sestavljena iz zaprtega tipa vprašanj, pri katerem je anketiranec omejen le na en odgovor od ponujenih možnosti in iz odprtega tipa vprašanj. Z anketnim vprašalnikom smo povezovalce na radijski postaji Radio Laser povprašali o njihovem mnenju, anketo pa smo ponudili tudi voditeljem z drugih radijskih postaj, tako voditeljem, kot tudi novinarjem in tehnikom. Povprašali smo jih po njihovem mnenju, kako bi oni spremenili studio in kako dojemajo dinamičen virtualni prostor, ki nastane med delom na radiu. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 60 od 94

62 5 REZULTATI 5.1 ANKETA Demografski podatki 1. Spol: Spol Število anketirancev Odstotek % Moški 25 42,4 Ženski 34 57,6 Skupaj ,0 Tabela 7: Spol anketirancev Anketo o delu radijskega voditelja je izpolnilo nekoliko več voditeljic, kot voditeljev, kar morda sovpada tudi z razmerjem na radiu Laser, kjer je ženskih proti moškim voditeljem skoraj dve proti ena (trije fantje, dva stalna in eden, ki vskoči, ko je nuja, proti šestim stalnim puncam in še kakšni, ki dela občasno). Morda je tudi na drugih radijskih postajah podobno, kar seveda ni pravilo, kaže pa na nepisano ''ustno izročilo'' o ženski zgovornosti. Ne glede na spol je seveda vsakdo lahko dober govorec in voditelj, kajti na izvedbo radijske oddaje ima vpliv le veliko vaje in poznavanje veščin javnega nastopanja, poleg tehničnega znanja izgovorjave in vsaj nekaj tehničnega splošnega znanja s poznavanjem radijske opreme. 2. Starost: Starost Št. anketirancev Odstotek % do 20 let 3 5, let 45 76, let 11 18,6 Skupaj ,0 Tabela 8: Starost anketirancev Starostno razmerje kaže na mlajšo generacijo, med dvajsetim in štiridesetim ter celo pod dvajsetim letom starosti, kar je razumljivo, kajti te vrste delo ne spada v kategorijo rednega dela, ki bi se vpisalo v delovno dobo. Na radiu so večinoma zaposleni študentje in dijaki ter ostali odstotek, ki so na radiu ''ostali'' oz. so tam že dlje časa. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 61 od 94

63 3. Izobrazba: Izobrazba Št. anketirancev Odstotek % manj kot V. stopnja 6 10,2 V. stopnja 31 52,5 VI., VII. stopnja 21 35,6 VIII. stopnja ali več 1 1,7 Skupaj ,0 Tabela 9: Izobrazba anketirancev Od devetinpetdesetih anketirancev je bilo anketiranih 57,6 % žensk in 42,4 % moških, od tega ima večina srednješolsko izobrazbo (ali višjo v nastajanju); visoko, višjo ali univerzitetno izobrazbo ima naslednja večja skupina anketirancev; najmanj med anketiranci jih ima nižjo izobrazbo od V. stopnje ali pa VIII. stopnjo. Tu se ponovno srečamo s kazalcem, ki kaže na mlajše ljudi, ki ob šolanju opravljajo honorarno ali preko dijaške/študentske napotnice delo na radiu. 4. Koliko časa že opravljate delo na radiu? Graf 1: Delovna doba na radijski postaji Med sodelujočimi v anketi o radijskem - voditeljskem delu prevladujejo tisti, ki na radiu delajo že več kot 6 let, in tisti (nekoliko manj jih je od prvih), ki delajo šele kratek čas in sicer manj kot leto dni. Naslednji dve kategoriji z delovno dobo 2 leti na radiu in od 2 do 6 let sta se strnili v podobno veliki množici, manjši, kot prvi dve. Izkušnje tistih, ki so na radiu že dlje (nekaj več kot polovica jih ima več kot 2 leti izkušenj s tem delom), kot tudi tistih, ki so šele kratek čas (manj kot polovica je na radiu 2 leti ali manj) so različne in njihova mnenja bodo v diplomskem delu, tako prvih kot drugih, pripomogla do zaključkov. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 62 od 94

64 Okolje 5. Na kakšni radijski postaji delate? Graf 2: Nacionalna lokalna radijska postaja Večina anketirancev dela na lokalnih radijskih postajah, le manjšina na večji ali nacionalni radijski postaji. Glede na osredotočenje in raziskovanje odnosov v virtualnem prostoru na lokalnih radijskih postajah je razmerje dobrodošlo. Tisti z večjih oz. nacionalnih radijskih postaj pa prav gotovo dovolj dobro poznajo manjše lokalne radijske postaje. Izkušnje dela s poslušalci med ustvarjanjem kontaktnih oddaj imajo oboji in pomanjkljivosti ter prednosti se prav tako pojavljajo tako na enih kot drugih radijskih postajah. Mnenje ''manjšine'' v naši anketi, ki dela na večjih radijskih postajah v nadaljevanju ne bo zanemarljivo. Z njimi v razmerju do sledečih anketnih vprašanj bomo z zanimivimi primerjavami prišli do zaključkov diplomskega dela. 6. Kako doživljate okolje urejenost ter udobje studia, v katerem delate? Graf 3: Doživljanje okolja studia Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 63 od 94

65 Urejenost in udobje studia doživlja večina anketirancev dobro. Tako je mnenje več kot polovice anketiranih voditeljev. Naslednja skupina, ki se je strnila v manjšo množico od prve, udobje studia doživlja odlično. Le nekaj pa se jih je odločilo tudi za zadnja dva odgovora - srednje in slabo. Kar pomeni, da je urejenost radijskih studiev na radijskih postajah, kjer dela 59 anketirancev dovolj udobna, pravzaprav prav dobro urejena. Kljub temu pa obstajajo možnosti izboljšav. 7. Kaj po vaše najbolj loči virtualni prostor od realnega? Graf 4: Virtualni prostor v odnosu do realnega Kaj pravzaprav loči dva prostora med seboj; virtualnega od realnega so se vprašani najpogosteje odločili za drugo možnost, neomejenost, ki je torej glavna vrzel med realnostjo in virtualnostjo. Poleg nje pa tudi neotipljivost. Še dve možnosti so imeli anketiranci in zanju so se odločili v enakem, vendar manjšem razmerju. Ker sta si prva dva odgovora odstotno zelo blizu, lahko rečemo, da po mnenju sodelujočih, ki so izpolnili anketo, virtualni prostor od realnega ločita neomejenost in neotipljivost bolj, kot interakcija oz. sodelovanje. 8. Kaj je za vas virtualni prostor? Pri vprašanju kaj predstavlja virtualni prostor, je največ anketirancev najboljšo in najslabšo oceno dodelilo istemu odgovoru. Navidezna resničnost si je prislužila najvišjo oceno razlage virtualnega prostora in najvišji odstotek prejela tudi, kot najslabša razlaga. Kljub temu, pa višje ni bil ocenjen noben drugi odgovor, tako, da anketiranci navsezadnje le menijo, da je virtualnemu prostoru najbližja navidezna resničnost. Naslednja izbira anketiranih voditeljev je dvojna, kajti dva odgovora sta prejela enako število odstotkov. Torej sodelujoči v anketi menijo, da je blizu razlagi virtualnega prostora tudi komunikacija preko računalnika in komunikacija na daljavo. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 64 od 94

66 Nazadnje sta z najboljšo oceno ocenjena z enakim številom odstotkov še zadnja dva odgovora in sicer računalniška simulacija in prostor opremljen z informacijsko tehnologijo. Zanimivo je, da sta še enkrat odgovora, ki sta (druga) dosegla največ odstotkov, kot najboljša razlaga virtualnega prostora, dosegla tudi (druga), največ odstotkov, kot najslabša razlaga. Kar gre pripisati še vedno nejasnemu pojmu virtualnosti, ki se v naša življenja počasi umešča, kot vsaka novost, ki se jih je na področju informacijske tehnologije in računalništva v zadnjih desetletjih zvrstilo ogromno. Št. udeležencev Graf 5: Kaj je virtualni prostor? 9. Ali se virtualni prostor širi z večanjem števila udeležencev? Graf 6: Širjenje virtualnega prostora z večanjem št. udeležencev Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 65 od 94

67 Širjenje virtualnega prostora s večanjem števila udeležencev, prav tako kaže na določeno stopnjo razumevanja navideznega prostora. Ob pritrdilnem odgovoru (da se virtualni prostor širi, medtem, ko vanj vstopa več sodelujočih) bi morda pomislili, kako naj bi se večal, če je neomejen in neotipljiv? Pa vendarle mora biti večji, če je udeležencev več, ki ga sami s svojo številčnostjo naredijo večjega. Tako se je odločilo tudi več kot polovica udeležencev ankete, kar je večina. Naslednji mogoči odgovor prvega negira, ker pravi, da se virtualni prostor zaradi večjega števila udeležencev ne širi, ker ni realen. To je prav tako mogoča razlaga (z vidika ''na trdnih tleh''), za katerega se je odločilo nekoliko manj kot četrtina anketirancev. Najmanj je ostalo neopredeljenih. Iz teh odgovorov je mogoče sklepati, da je virtualni prostor, ustvarjen med radijsko oddajo za sodelujoče še vedno kar precej realen prostor, s svojimi fizikalnimi zakonitostmi, čeprav sodelujoči med seboj niso v fizičnem stiku. 10. Kakšen intervju vam bolj odgovarja? Graf 7: Način intervjuja Več kot polovica voditeljev se je odločila za direkten kontakt, kot obliko najljubšega intervjuja, ko sogovornika vidijo in slišijo direktno pred sabo, kar je prav gotovo najlepši, najbolj znan in vsem domač stik dialoga. Na kakšen način raje komunicirajo oz. izvajajo intervju, pa je vseeno (dosti manjša) skupina anketiranih odgovorila, da posredno, ko s sogovornikom niso v fizičnem stiku. Nekoliko pa se jih ni opredelilo in so odgovorili s tretjo možnostjo, da jim je vseeno, kakšen stik vzpostavijo s sogovornikom. Dobili smo podatek, da voditeljem v večini bolj ustreza direktni stik, ko je sogovornik pred njimi in ga ne le slišijo, temveč tudi vidijo in obratno. Preko zveze, telefonske linije, ko se ustvari med sodelujočima virtualni prostor pa voditelji komunicirajo s poslušalci vsakodnevno. Kontakt je posreden, odvisen od zunanjih vplivov, ki so lahko tudi moteči in ki navsezadnje zvezo in s tem pogovor lahko tudi nepričakovano prekinejo. Tudi tu se morda skriva razlog večinske izbire Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 66 od 94

68 anketiranih voditeljev (direktnega kontakta z intervjuvancem) in z njo ena od omejitev dinamičnega virtualnega prostora, ki se ustvarja na radijskih postajah. 11. Kako na potek kontaktne oddaje vpliva prostor v katerem jo izvajate? Graf 8: Vpliv prostora Pri vprašanju vpliva okolja na potek in delo v kontaktni oddaji iz dobljenih rezultatov lahko razberemo, da je največ anketiranih mnenja (več kot polovica), da na njihovo delo in potek kontaktne oddaje vpliva prostor vzpodbudno, če je urejen. Nekateri (strnjeni v naslednji dve največji skupini) so mnenja, da prostor nanje vedno deluje vzpodbudno ali da jih moti, če je neurejen. Vprašanje je predvidljivo in taki so tudi odgovori, vsakdo namreč raje dela v urejenem okolju, ne glede na naravo dela. 12. Ali imate občutek, da ste med pogovorom s sogovorniki (ki jih ne vidite), v umetnem ali virtualnem okolju? Graf 9: Doživljanje virtualnega prostora Občutek virtualnega ali umetnega prostora se prikrade, ko pozabimo na svoje fizično bitje, ko so naše misli zaposlene, še bolj, ko smo v povezavi s sogovornikom, čigar pojavnost je izven našega dosega. Virtualno okolje, ki ga priznava skoraj polovica Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 67 od 94

69 anketiranih. Več kot četrtina ga ne priznava. Manj kot četrtina pa jih je mnenja, da so med pogovorom s sogovorniki preko ''linije'' v virtualnem prostoru zaradi množice opreme. Glede na skoraj polovico, ki se je odločila za odgovor ''morda'', lahko zaključimo, da anketirani radijski voditelji virtualni prostor priznavajo in vsak na svoj način zaznavajo. 13. Kaj od spodaj navedenega vas moti v studiu in bi spremenili ali izboljšali? Moteče v studiu Prezračenost % Osvetljenost % Hrup % Ogrevanje % Barva Sten % Tabela 10: Moteči dejavniki v studiu Zvočna izolacija % Tehnična oprema % Najmanj moti 6, ,8 28, ,1 18,6 Malo moti 11, ,3 18,6 23,7 20,3 20,3 Srednje moti 33,9 30,5 25,4 23,7 20,3 25,4 33,9 Kar moteče 20,3 11,9 15,3 18,6 6,8 16,9 13,6 Zelo moteče 27,1 13,6 10,2 10,2 10,2 10,2 13,6 Tukaj razkrivamo faktorje v studiu, ki moteče vplivajo na delo voditeljev. Z najvišjim odstotkom zelo motečega faktorja so voditelji označili premajhno prezračevanje, ki je prejelo največ odstotkov z ocenami ''zelo moti'' in ''kar moteče'', kot tudi ''srednje moti''. Drugi najbolj moteči faktor (ocene ''zelo moteče'') se nanaša na osvetljenost prostora. Ostali štirje mogoči odgovori: hrup, ogrevanje, barva sten in zvočna izolacija, pa so oceno ''zelo moteče'' dobili v enakih vrednostih. Največji odstotek ocene ''najmanj moteče'' je prejela barva sten, kar pomeni (glede na to, da jih je tudi z najbolj motečo oceno prejela najmanj), da je ta faktor najmanj moteči v studiu. Nadalje se odstotki motečih studijskih faktorjev razvrstijo takole: Zelo moteče: Prezračenost 27,1 % Tehnična oprema/osvetljenost 13,6 % Hrup/Ogrevanje/Barva sten/zvočna izolacija 10,2 % Kar moteče: Prezračenost 20,3 % Ogrevanje 18,6 % Zvočna izolacija 16,9 % Hrup 15,3 % Tehnična oprema 13,6 % Osvetljenost 11,9 % Barva sten 6,8 % Srednje: Prezračenost/Tehnična oprema 33,9 % Osvetljenost 30,5 % Hrup/Zvočna izolacija 25,4 % Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 68 od 94

70 Ogrevanje 23,7 % Barva sten 20,3 % Malo: Barva sten 23,7 % Osvetljenost 22 % Hrup/Zvočna izolacija/tehnična oprema 20,3 % Prezračenost 11,9 % Najmanj moteče: Barva sten 39 % Hrup/Ogrevanje 28,8 % Zvočna izolacija 27,1 % Osvetljenost 22 % Tehnična oprema 18,6 % Prezračenost 6,8 % Najvišje se vsakokrat pri najbolj motečih ocenah pojavi premajhno prezračevanje. Kar sovpada z namenom prostora, oz. njegovo velikostjo. Kajti navadno je prostor, ki ga izberemo za radijski studio (zaradi takih ali drugačnih razlogov) majhen in pogosto tudi brez oken. Zaradi značilnosti dela je pogosto tudi zaprt, da vanj ne prihaja zvok iz okolice. Tako je v studiu pogosto slab zrak, kar kaže tudi z veliko večino rezultat trinajstega anketnega vprašanja. Zelo moteča faktorja sta tudi pomanjkljiva tehnična oprema in osvetljenost. Tehnična oprema je ovira, če je pomanjkljiva ali ne dovolj dobra in tako delo podaljšuje z opravki, ki bi jih sodobnejša in pravilno delujoča oprema odpravila ali bi bili opravljeni hitreje. Osvetljenost je moteč faktor z več vidikov. Prvi je, ko svetloba ni dovolj močna in je vidljivost slabša, kar predstavlja tudi nevarnost za oči, oz. vid. Prav tako je moteči naslednji vidik, ki se nanaša na bleščanje. To je pogost pojav pri delu z računalnikom, oz. računalniškimi ekrani. Svetlobni izvor mora biti nameščen tako, da se svetloba ne odbija do naših oči. Moteč pojav pri osvetljenosti je morda tudi mešanje svetlobe, zagotoviti je potrebno pravo razmerje med naravno in umetno svetlobo. Za kar moteče so anketiranci izbrali tudi ogrevanje. Kar je kot moteč faktor (morda najbolj aktualen) v prehodnih časih, ko se menjajo letni časi in prostor (še) ni dovolj ogrevan. Poleg tega pa so za kar moteče anketiranci izbrali še zvočno ali akustično izolacijo, ki je v studiih nujna. Ta služi absorbiranju zvoka, oz. dušenju hrupa z impregnacijsko peno, različnih oblik in vzorcev, ki je položena, oz. pritrjena na stene studia. 14. Kaj pogrešate med studijsko opremo (med kontaktno oddajo s sodelujočimi 'v živo')? V tem vprašanju razkrivamo manjkajočo studijsko opremo. Med štirimi razpoložljivimi odgovori so se anketiranci največkrat odločili, da je najbolj nepogrešljiva oprema za več gostov v studiu (v zadostnem obsegu). Npr., če je obiskovalcev več (glasbene skupine, društva, politične stranke, ) je zanje potrebno Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 69 od 94

71 v navadno majhnem studijskem prostoru zagotoviti sedala, mikrofone, slušalke, v idealnih razmerah še računalniške ekrane ipd. Graf 10: Manjkajoča studijska oprema Problem je tudi prostor, ki so ga anketiranci izbrali naslednjega. Prostor za večje število gostov v studiu je pogosta težava, zato mora biti ob voditeljevi mizi (z mikrofonom, mešalno mizo, ) poskrbljeno še za mize ali pulte zadostne velikosti za vsaj manjšo skupino sodelujočih. Anketiranci so izbrali tudi tretji odgovor, vendar v manjšem številu, da med studijsko opremo pogrešajo zadostno število telefonskih linij za sprejem poslušalcev. Najmanj odstotkov anketiranih voditeljev pa med studijsko opremo ne pogreša ničesar. Iz tega vprašanja je razvidno, da je ena izmed največjih težav studia oprema za več sodelujočih v njem in prostor zanje. Komunikacija med voditelji in poslušalci 15. S kakšnim načinom komunikacije se, po vašem mnenju dosega boljši učinek na poslušalce? Graf 11: S katero komunikacijo se doseže več? Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 70 od 94

72 Kateri način komunikacije na radiu ima največji in najboljši učinek na poslušalce smo povprašali 59 anketirancev, ki so se največkrat odločili za dvosmerno komunikacijo. Polovica anketiranih voditeljev je izbrala dialog, ko sta v pogovor vključena dva (voditelj in sodelujoči poslušalec ali intervjuvanec, ). Druga polovica je v večini izbrala večsmerno komunikacijo in v manjšini enosmerno. Enosmerno komunikacijo (ko je v ''etru'' le voditelj) pa je izbralo najmanj anketirancev. Če povzamemo - je najmanj zaželjena in dosega najslabše učinke na radiu enosmerna komunikacija, zelo učinkoviti pa sta dvo in več-smerni komunikaciji. 16. Katero vrsto kontakta in s tem ustvarjenega virtualnega okolja bi ocenili najbolje? Vrsta kontakta: Intervjuvanec v studiu Intervjuvanec se javlja Javljanje 'S terena' Najslabše 1,7 5,1 1,7 Zadostno 6,8 6,8 11,9 Srednje 15, ,8 Prav dobro 25,4 30,5 30,5 Odlično 50,8 18,6 27,1 Tabela 11: Vrsta kontakta Vrsta dialoga, ki ustvarja virtualni prostor, tokrat v odnosu pozicije ali lokacije voditelja in intervjuvanca ter tretjega, ki sodeluje od zunaj je postavljena v vprašanje 16, ki kaže katera oblika kontakta in tako ustvarjenega virtualnega okolja anketiranim voditeljem najbolj ustreza. Dobljeni podatki kažejo na tisto vrsto kontakta, ki je na radiu najpogostejša, kar polovica anketiranih voditeljev je namreč izbrala kontakt v studiu, ko je intervjuvanec z njimi v istem prostoru in se skupaj pogovarjata s poslušalci. Temu odgovoru je oceno odlično pripisala vsaj polovica anketirancev. Tri mogoče odgovore pa so ocenili takole: Odlično: Ko je intervjuvanec v studiu z voditeljem in skupaj kontaktirata tudi s poslušalci 50,8 % Ko se voditelj javlja od zunaj in je na zvezi z intervjuvancem ter še s tretjo osebo (navadno sodelujočim poslušalcem) 27,1 % Voditelj je v studiu, na zvezi z intervjuvancem in poslušalci 18,6 % Prav dobro: Voditelj v studiu, na zvezi z intervjuvancem in poslušalci/voditelj zunaj, na zvezi z intervjuvancem ter poslušalci 30,5 % Intervjuvanec v studiu z voditeljem v kontaktu s poslušalci 25,4 % Srednje: Voditelj v studiu, na zvezi z intervjuvancem in poslušalci 39 % Voditelj zunaj, na zvezi z intervjuvancem ter poslušalci 28,8 % Intervjuvanec v studiu z voditeljem v kontaktu s poslušalci 15,3 % Zadostno: Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 71 od 94

73 Voditelj zunaj, na zvezi z intervjuvancem ter poslušalci 11,9 % Intervjuvanec v studiu z voditeljem v kontaktu s poslušalci/ Voditelj v studiu, na zvezi z intervjuvancem in poslušalci 6,8 % Najslabše: Voditelj v studiu, na zvezi z intervjuvancem in poslušalci 5,1 % Intervjuvanec v studiu z voditeljem v kontaktu s poslušalci/ Voditelj zunaj, na zvezi z intervjuvancem ter poslušalci 1,7 % Najbolj zanimiv virtualni prostor je torej najbolj obvladljiv, ko je voditelj v znanem okolju studia, z njim in pred njegovimi očmi je intervjuvanec in skupaj sta v t.i. virtualnem prostoru s sodelujočimi poslušalci (najvišje pod oceno odlično). Nezanemarljiv podatek pa je tudi na vrhu pri oceni ''prav dobro'', kjer so anketiranci izbrali v enakem odstotku druga dva odgovora, ko so sami še vedno v studiu, z njimi pa ni intervjuvanca in seveda tudi poslušalcev ne in ko tudi sami niso v studiu in pogovor vodijo od nekje od zunaj. Pri teh dveh odgovorih razmerje izenačeno tudi pri oceni srednje, kar nakazuje, da jim tudi ta oblika kontakta ni tuja. 17. S kom raje komunicirate? Graf 12: Način komunikacije z udeleženci Pri vprašanju 17 sta enak odstotek dosegla prvi in zadnji odgovor pri vprašanju o komunikaciji z znanimi ali neznanimi gosti. 39 odstotkov anketirancev raje komunicira z znanimi gosti in prav tako 39-tim odstotkom anketirancem je vseeno ali komunicirajo z znanimi in neznanimi gosti. 22 % anketiranih voditeljev pa raje kot z znanimi komunicira z neznanimi sodelujočimi. Iz tega vprašaja torej izhaja, da je večina vendarle raje v kontaktu z znanimi sodelujočimi poslušalci ali intervjuvanci, nezanemarljiv odstotek anketiranih voditeljev pa jih je, ki imajo radi izzive, ki jih čakajo v kontaktu z neznanci. 18. Kaj od naštetega je najpomembnejše pri pogovoru z nekom, ki ga ne vidite in ne poznate? Pri vprašanju, kaj je za najvažnejše v pogovoru z nekom, ki ga ne vidimo in ne poznamo (in z njim javno debatiramo) razkrivamo karakterne lastnosti radijskih Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 72 od 94

74 voditeljev, kot tudi usmerjenost radijske postaje. Ta je lahko bolj sproščeno naravnana, ali pa klišejska ali uradna. Največ izmed naših anketiranih voditeljev prisega na prijaznost, takoj za prijaznostjo so se odločili za zbranost. Pomembna pa je tudi zabavnost. Za uradno distanco se je odločilo najmanj anketirancev. Prijaznost in zbranost sta torej vodili voditeljev, ki so sodelovali v anketi, sta pa gotovo tudi nujnost na vsakem koraku v naših življenjih. Graf 13: Komponente pogovora 19. Koliko kontaktnih oddaj izvedete v svojem med svojo oddajo (ki traja 4 ure)? Graf 14: Št. kontaktnih oddaj med delovnim časom Kontaktnih oddaj izvedejo voditelji, v svojem delovnem terminu na radiu, izvedejo večinoma od 0 do 4, kar smo povezali iz najpogostejših dveh odgovorov (od 0 do 2 in od 2 do 4). V štirih do petih urah, kolikor povprečno traja jutranji, dopoldanski, popoldanski ali večerni termin radijskega povezovalca so dovolj torej za štiri kontaktne oddaje ali manj. Seveda pa jih nekateri izvedejo tudi več, odvisno od naravnanosti oddaje in tematike in trenutnega dogajanja. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 73 od 94

75 20. Koliko časa porabite za pripravo kontaktne oddaje? Graf 15: Čas za pripravo Za priprave naši anketiranci v povprečju porabijo 20 do 40 minut. Manj časa, do 20 minut si vzame druga največja skupina anketirancev. Nad 40 minut pa za priprave na kontaktno oddajo pa potrebuje najmanj izmed anketiranih voditeljev. 21. Ali si ustvarite vizualno predstavo o sogovorniku, ki ga ne vidite? Graf 16: Vizualna predstava sogovornika Na vprašanje kako doživljajo sogovornika, ki ni z njimi v fizičnem stiku so anketirani radijski voditelji odgovarjali v večini, da si vedno ustvarijo predstavo o sogovorniku. Da si ne ustvarijo miselne podobe sogovornika, ker za to ni časa, jih je odgovorila četrtina. Da si podobo ustvarijo le, če sogovornika poznajo pa je odgovorilo najmanj anketirancev. Povzamemo lahko, da večinoma k ustvarjanju virtualnega prostora na radijski postaji pripomorejo voditelji tudi s svojo domišljijo, z miselnim predstavljanjem fizičnega izgleda sodelujočih poslušalcev, s katerimi so v kontaktu in jih zaznavajo le po načinu komuniciranja in barvi glasu. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 74 od 94

76 22. S katero od navedenih možnosti se trudite narediti na poslušalce dober vtis? Graf 17: Vtis na poslušalce Tokrat je pomen z zanimivostjo teme premagal šaljivost. Tretje možnosti, odgovora ''drugo'' se spraševanci niso dotaknili. V večini so mnenja, da na poslušalce najboljši vtis naredijo s pomenom teme in njeno zanimivostjo. 23. Ali vas pred nastopom s poslušalci v živo navdaja strah oziroma trema? Graf 18: Trema Večina vprašanih priznava, da imajo tremo včasih. Naslednje največje skupine se strah ne poloti nikoli. V manjšini pa jih je tudi nekaj, ki jo občutijo vsakokrat. Tiste, ki kdaj pa kdaj trpijo zaradi treme pred javnim nastopanjem in tiste, ki vedno, smo povprašali še dalje, kaj jim pri tem stanju najbolj pomaga. 24. Če ste na zgornje odgovorili pritrdilno: kaj vas najbolj pomiri (odpravi stres, tremo, strah)? Trema, potenje, tresoč glas so pogosti spremljevalci radijskih delavcev, morda v največjem obsegu pri začetnikih. Vprašali pa smo vendarle tudi naše anketirance, kako se odzivajo v njeni prisotnosti in s čim si pomagajo. Najbolj v pomoč je: Komunikacija, ki steče in s tem trema izgine 48,8 % Mirno okolje, brez hrupa 24,4 % Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 75 od 94

77 Urejeno okolje, urejen studio 19,5 Nič 2,4 % Pri naslednji, nižji oceni so izbrali za pomirjujoče: Mirno okolje 36,6 % Urejeno okolje 31,7 % Ko komunikacija steče strah izgine 29,3 % Srednje so ocenili: Urejeno okolje 29,3 % Mirno okolje 22 % Ko komunikacija steče strah izgine 17,1 % Nič 12,2 % Kar najmanj pomaga proti tremi so z ocenama najmanj in malo ocenili enako: Nič 42,7 % Urejeno okolje 9,8 % Mirno okolje 8,55 % Ko komunikacija steče strah izgine 2,4 % Kaj odpravi tremo: Mirno okolje Urejeno okolje Strah izgine Nič najmanj 7,3 9,8 2,4 65,9 malo 9,8 9,8 2,4 19,5 srednje 22 29,3 17,1 12,2 učinkuje 36,6 31,7 29,3 0,0 najbolj 24,4 19,5 48,8 2,4 Tabela 12: Dejavniki, ki odpravljajo tremo Tremo odpravljata mirno in urejeno okolje, poleg najpogostejšega odgovora naših anketirancev, da trema izgine, ko se komunikacija s sodelujočimi razvije in steče. 25. Ali menite, da vas izoliranost na govorno-slišne signale pri vašem delu omejuje, ker poslušalci ne vidijo vaše govorice telesa, obrazne mimike, izgleda,? Graf 19: Izoliranost na govorno - slišne signale Večino voditeljev izoliranost na govorno-slišne signale ne moti. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 76 od 94

78 5.2 KORELACIJE ANKETNIH REZULTATOV Po obdelavi ankete smo primerjali ordinalna anketna vprašanja z nekaterimi nominalnimi. Predvsem tista, ki so pokazala rezultate, tako statistično pomembne, kot zanimive z vidika virtualnega prostora. Primerjali smo spol, starost in delovno dobo anketiranih voditeljev, z njihovimi odstotki odgovorov v vprašanjih, ki se nanašajo na okolje in komunikacijo na radijski postaji. Primerjali smo tudi razmerje tistih voditeljev, ki delajo na manjši ali večji radijski postaji z njihovimi odgovori nominalnih vprašanj. Kako radijski voditelji doživljajo okolje urejenost studia, glede na spol? Graf 20: Spol Doživljanje okolja studia V odnosu med spoloma anketiranih voditeljev in doživljanjem studijskega okolja je opaziti, da ženske voditeljice okolje doživljajo v malenkost drugačnem razmerju, kajti med njimi ni nobene, ki bi se odločila za odgovor slabo. Ta odgovor pa je v zelo majhnem odstotku zabeležen med moškimi voditelji, ki so izpolnjevali anketo. Razlika je vidna tudi med odličnim in dobrim doživljanjem studijskega okolja, kajti, kot je razvidno z grafa št. 20 večji odstotek moških le-tega doživlja odlično, kot ženske voditeljice. Pri moških voditeljih je torej opaziti večjo raznolikost odgovorov, pri ženskah pa bolj poenoteno. Kar nekako sovpada s splošnimi primerjavami med moškimi in ženskami, ki prvim pripisujejo več drznosti, samoiniciative ipd., ženskam pa morda več kritičnosti, kar kaže manjši odstotek odličnega doživljanja studijskega okolja. Kaj po mnenju voditeljev loči virtualni prostor od realnega, glede na spol in čas dela na radiu? Kaj loči virtualni prostor od realnega so se ženski in moški voditelji odločali različno predvsem glede zadnjih dveh možnih odgovorov, kjer so ženske v večjem odstotku Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 77 od 94

79 izločile najpogostejša odgovora ''neomejenost'' in ''neotipljivost'', z interakcijo vred in se odločile, da nič od naštetega ni ločnica med virtualnim in realnim prostorom. V najmanjšem številu pa so to ločnico pripisale interakciji. Tu je moški odstotek večji. Več moških voditeljev, kot ženskih je razliko med virtualnim in realnim prostorom pripisalo sodelovanju ali interakciji. Prav tako so se v večjem odstotku kot ženske odločili za najpogostejši odgovor neomejenost; ta je vodilni tudi pri ženskah, ki pa jim je bliže kot moškim tudi neotipljivost. Grafa 21: Spol Ločnice virt. in real. prostora in Čas dela Ločnice virt. in real. prostora Ko smo voditelje razporedili po stažu dela na radiu (do dveh let in nad dvema letoma) v odvisnosti od njihovih mnenj o razlikah med virtualnim in realnim prostorom smo prišli še tretjič do enakega rezultata. S krajšim in daljšim stažem - vsem je najbližji mejnik med virtualnostjo in realnostjo glede prostora, neomejenost. Tisti s krajšo delovno dobo na radiu so zelo pogosto izbrali tudi neotipljivost, le malokdo se je odločil za interakcijo. Za slednjo pa so se malo številčnejše odločali v drugi polovici, z daljšo delovno dobo na radiu, ki pa so za razliko od prvih pogosto izbrali tudi odgovor, da nič od naštetega ne loči virtualnega od realnega prostora. Dlje časa na radijski postaji - več izkušenj, to nakazuje na širše razumevanje virtualega prostora, kar kaže raznovrstnost odgovorov in predvsem večja pojavnost odgovora z izborom interakcije ali sodelovanja. Ali se virtualni prostor širi z večanjem števila udeležencev? Anketirani voditelji in voditeljice so enakega mnenja, da se virtualni prostor z večanjem števila udeležencev veča tudi sam. Kar sovpada z njihovo večinsko predstavo o neomejenosti virtualnega prostora, ki se torej lahko razteza do neskončnosti. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 78 od 94

80 Graf 22: Spol Širjenje virtualnega prostora Kakšen intervju bolj odgovarja ženskim in kakšen moškim voditeljem? Graf 23: Spol Način intervjuja V večini so voditelji, kot voditeljice raje v pogovoru s sogovornikom, ki ga vidijo. Razlike se pokažejo pri drugih dveh mogočih odgovorih, ko so ženske večkrat izbrale, da jim je vseeno, kako izvajajo intervju, moški pa raje poleg prve možnosti direktnega stika izberejo kontakt preko zveze. Kako na potek kontaktne oddaje vpliva prostor v katerem jo izvajajo voditelji in voditeljice? Tukaj se ponovi, kot pri zgornji primerjavi med spoloma in doživljanjem okolja studia, kjer je slabo doživljanje zabeleženo le med voditelji, tako je tudi tukaj odgovor vedno moteč vpliv prostora v majhnem odstotku opažen le med moškimi Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 79 od 94

81 voditelji. Razmerje med vedno vzpodbudnim vplivom prostora in motečim, če je neurejen je pri moških in ženskah enako, le da se je za ta dva odgovora odločilo nekoliko več moških. Graf 24: Spol Vpliv prostora na potek oddaje Razlike med spoloma so se pokazale, vendar ne bistvene, v primerjavi z vplivom prostora na potek kontaktne oddaje. Voditeljice in voditelji so si enotni, da prostor deluje vzpodbudno, če je urejen. Zanimivo pa je večji odstotek žensk, ki so odgovorile, da nanje prostor ne vpliva. Kaj pogrešate med studijsko opremo (med kontaktno oddajo s sodelujočimi 'v živo')? Grafa 25: Spol Manjkajoča oprema in Čas dela - Spol Manjkajoča oprema Kaj voditelji in kaj voditeljice pogrešajo med studijsko opremo je pokazala primerjava prikazana na levem zgornjem grafu. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 80 od 94

82 Večina ženskih voditeljic je izbrala manjkajočo opremo za vse goste v studiu, medtem, ko moškim manjka prostor za večje število gostov. Bistvo se pokriva, pa vendarle je razlika zanimiva z vidika načina vodenja oddaje, kjer je moškim bližja improvizacija in morda manj pogrešajo mikrofon pred vsakim intervjuvancem (ali pa slušalke na njihovi glavi). Ženske imajo stvari rade urejene in na svojem mestu. Morda se ravno v tej razlagi skriva razlika med odgovarjanjem voditeljev in voditeljic o manjkajoči studijski opremi. Glede na daljšo ali krajšo dobo na radijski postaji pa se odgovori voditeljev razhajajo nekoliko bolj. Tisti, ki delo opravljajo že dlje najbolj pogrešajo prostor za večje število gostov in nadalje so skoraj izenačeni v pogrešanju opreme za vse goste, večjega števila telefonskih linij in pa ničesar. Slednjih, ki med opremo ne pogrešajo ničesar med tistimi s krajšo dobo na radiu skoraj ni, so si pa enotni v pogrešanju opreme za vse goste v studiu. Morda bi lahko zaključili, da dlje, kot voditelj dela na radijski postaji manj pogreša manjkajočo studijsko opremo, ker se navadi na obstoječo, ki jo dobro pozna z njenimi muhami in zmožnostmi, če pa bi bilo nekoliko več prostora v situacijah, ko studio zapolni večja skupina, bi bilo še bolje in seveda tudi z vso opremo za goste. Kar v manjšini lahko rečemo, anketirani voditelji pogrešajo večje število telefonskih linij za sprejem poslušalcev med kontaktnimi oddajami. Sklepamo, da odstotek voditeljev, ki so se odločili za ta odgovor dela na radijski postaji, kjer je linij premalo. Teh naših anketirancev je nekoliko manj kot 17 odstotkov, kar ni veliko. S kakšnim načinom komunikacije se, po vašem mnenju dosega boljši učinek na poslušalce? Grafa 26: Spol Način komunikacije in Čas dela Način komunikacije Kot kaže levi graf zgoraj imajo voditelji raje dvosmerno komunikacijo. Voditeljicam je ljubša večsmerna, ko je v pogovor udeleženih več sogovornikov, takoj zanjo pa delijo mnenje z voditelji, da se z dvosmerno komunikacijo tudi dosega dober učinek na poslušalce. Oboji pa so mnenja, da je način komunikacije z najmanjšim učinkom (med danimi možnostmi), enosmerna komunikacija. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 81 od 94

83 Tisti z daljšo dobo na radiu imajo kot voditeljice raje večsmerno komunikacijo, blizu jim je tudi dvosmerna. Voditeljem s krajšim radijskim stažem je mnogo ljubša dvosmerna komunikacija. Oboji pa so kot v primerjavi med spoloma mnenja, da najmanjši učinek na radiu dosega enosmerna komunikacija. S kom raje komunicirate? Grafa 27: Spol Način komunikacije in Starost Način komunikacije S kom raje komunicirajo moški voditelji in s kom raje voditeljice, kaže primerjava njihovih odgovorov na prvo in sedemnajsto anketno vprašanje. Razvidno je (z levega grafa št. 27), da je voditeljicam mnogo bolj vseeno ali sogovornika poznajo ali ne, kot voditeljem. Slednji raje dialog vzpostavijo z znanim sogovornikom. Kontakt z neznanimi poslušalci pa jim tudi ni tuj, kajti število anketiranih voditeljev, ki so izbrali ta odgovor ni dosti manjši. Voditeljicam je v večini torej vseeno, če pa te izvzamemo imajo raje znane sogovornike, kajti le majhen odstotek se jih je odločilo za neznane. Zaključimo lahko, da poslušalcev in sogovornikov ne izbirajo ne eni ne drugi, da pa so pri odgovarjanju malce odločnejši bili moški. Izbira ljubše komunikacije med mlajšimi in starejšimi voditelji kaže na razhajanje med neopredeljenostjo srednje in mlajše starostne skupine in komunikacijo z znanimi sogovorniki, ki so jo v največjem odstotku izbrali starejši voditelji. Vendar pa razlike niso ključnega pomena in zaključimo lahko, da vsakdo raje komunicira z znanim sogovornikom, vendar je radijskim voditeljem vseeno ali so v pogovoru z znancem ali neznancem, ker z obema vzpostavijo enak, profesionalen kontakt. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 82 od 94

84 Kaj od naštetega je najpomembnejše pri pogovoru z nekom, ki ga ne vidite in ne poznate? Grafa 28: Spol komponente pogovora in Starost komponente pogovora Ženske voditeljice, kot izhaja iz njihovih anketnih odgovorov prisegajo na zbranost in prijaznost, moški pa jima dodajajo še zabavnost. Za slednjo se je odločilo občutno manj voditeljic kot voditeljev, oboji pa so se v najmanjšem številu odločili za uradno distanco, ki že s svojo besedno obliko in pomenom ne deluje simpatično. Glede na starost anketiranih voditeljev je razlika med starostnimi skupinami v izbiri najpomembnejše komponente pogovora izrazita. Mlajši zbranosti niso izbrali, najpomembnejša pa je srednji starostni skupini med 20. in 40. letom starosti, medtem, ko je starejšim pomembnejša prijaznost. Koliko kontaktnih oddaj izvedete v svojem med svojo oddajo (ki traja 4 ure)? Graf 29: Spol Št. kontaktnih oddaj v delovniku Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 83 od 94

85 Voditelji so tisti, ki izvedejo več kontaktnih oddaj v svojem delovniku. Razmerje med anketiranimi voditejicami in voditelji pa je zelo podobno. Večina jih opravi med svojim dnevnim ''oddajanjem'' od 0 do 4 kontaktne oddaje. Mnogo manj jih opravi od 4 do 6 ali več kontaktnih oddaj, med njimi pa je večina med anketiranci voditeljev. Koliko časa porabite za pripravo kontaktne oddaje? Grafa 30: Spol Čas za pripravo in Nacionalni-lokalni radio Čas za pripravo Kot kaže graf št. 30, levo (glede na njihovo manjšo udeležbo v anketi), si več časa za pripravo na kontaktno oddajo vzamejo moški voditelji, kajti njihov skupni odstotek pri odgovorih od 20 do 40 minut in nad 40 minut je večji kot pri skupnem ženskem odstotku pri teh dveh izbirah. Veliko večji je namreč odstotek voditeljic, ki za pripravo kontaktne oddaje potrebujejo do 20 minut, vendarle pa jih je več tudi, ki potrebujejo za pripravo nad 40 minut. Kar kaže na večje razhajanje med odgovarjanjem voditeljic. Skupaj s prejšnjo primerjavo, ki je pokazala, da voditelji izvedejo med svojim delom več kontaktnih oddaj, lahko dodamo, da za priprave nanje porabijo tudi več časa. Koliko časa za pripravo kontaktne oddaje pripravijo voditelji na večjih in koliko na manjših radijskih postajah je razvidno z zgornjega grafa, ki kaže, da je ta čas na lokalni radijski postaji večji, kot na večji ali nacionalni radijski postaji. Razlog prav gotovo tiči v velikosti ekipe, ki stoji za voditeljem večje radijske postaje, ki mu delo gotovo olajšajo. Voditelj manjše ali lokalne radijske postaje pa mora mnoga dela opraviti sam. Ali si ustvarite vizualno predstavo o sogovorniku, ki ga ne vidite? Tako voditelji, kot voditeljice si v enakem razmerju in v večini ustvarijo predstavo o sogovorniku, s katerim so v dialogu in ga ne vidijo. Razlike so tukaj zanemarljive, je pa nekoliko več moških izbralo odgovora, da si predstavo ustvarijo, le, če sogovornika poznajo ali pa da za to ni časa. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 84 od 94

86 Graf 31: Spol Predstava o sogovorniku S katero od navedenih možnosti se trudite narediti na poslušalce dober vtis? Grafa 32: Spol Vtis na poslušalce in Nacionalni-lokalni radio Vtis na poslušalce Ta primerjava kaže statistično pomembno razliko med spoloma voditeljev, kajti mnenja so si nasprotna. Voditelji v večini menijo, da na poslušalce naredijo mnogo večji in boljši vtis s šaljivostjo, voditeljice pa so se v večini odločale za pomen oz. zanimivost predstavljene teme. Izid primerjave pa še podkrepi zgornja primerjava s komponentami pogovora, kjer so anketirani voditelji prav tako v večjem številu kot voditeljice pomembnost pripisali zabavnosti. To kaže na način pristopa in vodenja kontaktnih oddaj enih in drugih in morda potrjuje večje število komikov med moško populacijo. Kar pa se spreminja s časom in razvojem v enaki meri, kot ostale razlike med spoloma. Način kako si voditelji pridobivajo pozornost poslušalcev se razlikuje glede na to na kakšni radijski postaji delajo. Zgornji graf kaže večjo željo po šaljivosti voditeljev z Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 85 od 94

87 večjih ali nacionalnih radijskih postaj. Tisti z lokalnih pa si raje poslušalce pridobivajo s pomenom oz. zanimivostjo predstavljene teme. To je odvisno še od drugih dejavnikov, kot je npr. usmerjenost vodstva radia in morda tudi, glede na zgornjo primerjavo, razmerje med spoloma na radijski postaji. Ali vas pred nastopom s poslušalci v živo navdaja strah oziroma trema? Graf 33: Spol Trema Razmerje med doživljanjem treme med ženskimi in moškimi voditelji je zelo podobno, tako je pri obojih najpogostejša izbira, da tremo pred nastopom doživljajo včasih, manj je tistih, ki jo doživljajo vedno, nekoliko več pa tako pri moških kot ženskah, ki je ne doživljajo nikoli. Ali menite, da vas izoliranost na govorno-slišne signale pri vašem delu omejuje, ker poslušalci ne vidijo vaše govorice telesa, obrazne mimike, izgleda,? Tudi tukaj so si anketirani moški in ženske edini. In sicer, da jih izoliranost na govorno-slišne signale med njihovim radijskim delom ne moti, tako je odgovorila večina enih in drugih. Manjšina v podobnem in skoraj enakem razmerju pa je mnenja, da jih ta izoliranost pri njihovem delu omejuje. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 86 od 94

88 Graf 34: Spol Izoliranost na govorno-slušne signale Poglejmo še med anketiranci izbran najbolj moteči studijski faktor slabo prezračevanje v odnosu s starostjo voditeljev Graf 35: Starost Slabo prezračevanje studia Graf št. 35 nam pokaže, da slabo prezračevanje mlajše moti malo, srednje in zelo v enakem razmerju. Srednjo starostno skupino (od 20 do 40 let) moti srednje, takoj za tem zelo in nato jih kar moti. Oceni malo in najmanj so izbrali v manjšem številu. Tudi v najstarejši starostni skupini anketiranih voditeljev, so oceno malo izbrali v najmanjšem obsegu, ocene najmanj pa sploh ne. Jih pa večinoma slabo prezračevanje moti srednje in takoj za tem zelo in kar. Starejše torej bolj kot mlajše moti slabo prezračevanje studia, kar je razumljiv in logičen zaključek. Dordea Svečkorf: Ustvarjanje dinamičnega virtualnega delovnega prostora na lokalni radijski postaji stran 87 od 94