od leta 1895 Revija za ljubitelje gora glasilo Planinske zveze Slovenije 102. letnik November Ko se lastovke selijo na jug cena 600 SIT Neviht

Transkripcija

1 od leta 1895 Revija za ljubitelje gora glasilo Planinske zveze Slovenije 102. letnik November Ko se lastovke selijo na jug cena 600 SIT Nevihta na poti Ceria-Merlone Ljudsko izroãilo o Blego u Sirdarjeva smrt

2

3

4 UVODNIK IZDAJATELJ IN ZALOÎNIK: Glasilo Planinske zveze Slovenije ISSN Izhaja vsakega desetega v mesecu, julija kot dvojna tevilka. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki e niso bili objavljeni nikjer drugod. NASLOV UREDNI TVA: Planinska zveza Slovenije Uredni tvo Planinskega vestnika DvorÏakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana tel faks e-po ta: pv@pzs.si UREDNI KI ODBOR: Vladimir Habjan (glavni urednik), Andrej Stritar (namestnik gl. urednika), Emil Pevec (tehniãni urednik), Igor Maher, Marjeta Ker iã Svetel, Marjan Brade ko, Boris Strm ek, Andrej Ma era, Adi Vidmajer, Tone karja ZASNOVA IN OBLIKOVANJE: Kojetaj d. o. o. PRIPRAVA ZA TISK: Studio CTP, d. o. o. TISK: DELO tiskarna, d. d. Prispevke, napisane z raãunalnikom, po iljajte natisnjene in na elektronskem mediju na naslov uredni tva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vraãamo. tevilka transakcijskega raãuna PZS je , odprt pri A banka d. d. Ljubljana. Naroãnina: 5500 SIT, 45 EUR za tujino, posamezna tevilka 600 SIT. âlanarini PZS za ãlane A in D vkljuãujeta naroãnino. Reklamacije upo tevamo dva meseca po izidu tevilke. Ob spremembi naslova s tiskanimi ãrkami navedite tudi stari naslov. Upo tevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni nujno tudi mnenje uredni tva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez soglasja izdajatelja ni dovoljeno. Uredni tvo si pridruïuje pravico do objave ali neobjave, kraj anja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaroãenih prispevkov v skladu s svojo uredni ko politiko in prostorskimi moïnostmi. Glasilo sofinancira Ministrstvo za okolje, prostor in energijo RS. Kje so meje moïnega? Pi e: Andrej Ma era Podvigi, ki jih zmorejo nekateri dana nji vrhunski alpinisti, nas vedno znova osupnejo in neznansko navdu- ijo. Alex Huber, po mnenju mnogih trenutno najbolj i plezalec v kopni skali na svetu, je 1. avgusta letos sam prosto preplezal znamenito Direttissimo v severni steni Velike Cine (VI- II+), brez vsakega varovanja, opremljen le s plezalniki, ãelado in vreãko z magnezijo. Sijajno dejanje na meji verjetnega je bilo v alpinistiãnih krogih, pa tudi ir e, sprejeto z nedeljenim obãudovanjem. Nem ki Bergsteiger mu v oktobrski tevilki posveãa kar deset strani, opremljenih z drznimi fotografijami odliãnega alpinista in fotografa Heinza Zaka. Posnetki, ki obiãajnemu ãloveku jemljejo dih. Tako je severna stena Velike Cine ponovno postala prizori ãe prelomnih dogodkov v zgodovini alpinizma. Steno je leta 1933 prvi preplezal sloviti E. Comici z bratoma Dimai, smer pa je takoj postala klasiãni simbol plezanja v navpiãni steni in preizkusni kamen za cele generacije alpinistov. ele leta 1958 je nem ka naveza Hasse-Brandler-Lehne-Lˆw potegnila Direttissimo v osrednjem delu stene, seveda s pomoãjo tevilnih klinov, svedrovcev, zagozd, lestvic in podobnih pripomoãkov tistega ãasa. Smer je vzbudila tevilne odmeve, tudi polemike; nekateri so Ïe takrat slutili, da je tehniãno plezanje le nujna stopnica v naravnem razvoju alpinizma, ki se bo nekoã nujno vrnilo k izvirnim, etiãno ãistej im zgledom velikanov klasiãne dobe, Mummeryja, Winklerja, Preussa... Nadaljnji razvoj je potrdil take do- mneve, prosto plezanje je skozi leta postalo prevladujoãa oblika alpinistiãnega udejstvovanja, lestvica teïavnosti se je pomaknila tja do XI. stopnje, doseïki sodobnih plezalcev pa so postajali vse bolj osupljivi. Tudi Direttissimo sta leta 1987 prosto preplezala odliãna nem ka plezalca Kurt Albert in Gerold Spachmann. In konãno»free solo«najidealnej a oblika prostega plezanja: razen plezalnikov in magnezije nobene vrvi, nobenih klinov, nobenih lestvic, ampak samo dovr eno plezalsko znanje, du- evna moã in nobenega strahu. Vsaka najmanj a napaka pomeni... Alex Huber je Ïe dlje ãasa v samem svetovnem alpinistiãnem vrhu. V Cinah je prvenstveno prosto splezal tudi najteïjo smer Bellavista (XI-) v ogromnih strehah severne stene Zahodne Cine. Toda podvig»free solo«v Direttissimi Velike Cine je le e nekaj veã. Tu ne gre za balvanski problem, ampak za 550 metrov visoko steno, popolnoma navpiãno in previsno, skala ni povsod najbolj a, v najteïjih razteïajih je precej kru ljiva. Po tretjem razteïaju tudi ni veã mo- Ïen sestop. Po estih dneh natanãnega tudiranja smeri se je Huber po hudem notranjem boju z dvomi in negotovostmi, ki jih v ãlanku odkrito opi e, dokonãno odloãil. Vstopil je ob 6.50, na vrh je priplezal ob 10.56, vmes je poãival skupno kake pol ure. âe na sliki opazujemo izraz njegovega obraza med plezanjem, zaznamo trdno gotovost in jasno odloãnost. âutimo, da sta gibanje telesa in mirnost duha v popolnem ravnoteïju in soglasju. Neverjetno, fantastiãno, noro! Seveda se ob takem dejanju porajajo tevilna vpra anja, na katera brïkone ni konãnih odgovorov. Kako je z odgovornostjo do sebe in bli- Ïnjih? Kak ne posledice ima lahko vpliv na moïne posnemovalce, ki imajo mladostno zagnanost in voljo, ne pa tudi zmoïnosti Alexa Huberja? Kje so meje moïnega? Naslovnica: Pod ostenjem Sv Nikolaja na Hvaru (Foto: Alenka Veber)

5 KAZALO 4 17 AKTUALNA TEMA IZLET PLANINSTVO Ko se lastovke selijo na jug (6) V mrzlih in meglenih dneh za toplino sonca Po pastirskih stezah na planine hrva- kega otoãja (9) Kjer se zlivata sinjina morja in neba Biokovo (12) Gorski uïitki nad morsko gladino»ogledna tura«na Slavnik (18) Tudi v niïjih»gorah«se lahko hudo zalomi Tako je prijetno umelo, da sem nehote zaostal za Pavlom in se predal sanjarjenju ob poslu anju umenja listja pod nogami. Nehote sem zaãel z nogami podrsavati po tleh. Takrat pa, glej ga menta, sem se kar naenkrat zna el na kolenih. Nevihta na poti Ceria- Merlone (21) Med grmenjem in kozorogi V gorah s umi Soãe (25) Utrinki s poso kih gora Bov ki Matterhorn (27) Dvakrat na Svinjaku v barvah jeseni Marjan Brade ko, str, 6 Alenka Veber, str. 9 Aleksandar Aniãin, str. 12 MatjaÏ Gams Janez eme, str. 21, 25 Pavel Pavlovec, str. 27 NOVICE IZ VERTIKALE Johanov memorial v Ospu Nepalski plezalci na Mount Everestu ODMEVI 48 Odmev na Briga me! 2

6 KAZALO PLANINSTVO LETO GORA ALPINIZEM Pr ivec (29) Med ptiãjim petjem v globoko zimo Debela peã (30) âudovito doïivetje moãi narave Ljudsko izroãilo o Blego u (32) Ob 150-letnici rojstva slovenskega pisatelja dr. Ivana Tavãarja Plaãilo za strah (36) Prispevek ob jubileju Gorske re evalne sluïbe Tatjana Hribar, str. 29 Jana Remic, str. 30 Janez Dolenc, str. 32 JoÏe Îvokelj, str. 36 Navadni polh (Glis glis) (39) Gorska Ïival meseca âlovek in gorsko okolje (40) Simpozij Mednarodne geomorfolo ke zveze Milan Vogrin, str. 39 Martina Peãnik, str. 40 Sirdarjeva smrt (42) Zahodni greben Everesta 1979 Leta 1979 se je na i odpravi na Zahodni greben Everesta pridruïilo 20 erp (vi inskih nosaãev) pod vodstvom slavnega sirdarja Ang Phuja. Îe na pohodu sem obãudoval njegove organizacijske sposobnosti, saj je ves transport 730 tovorov (preko kg) potekal brez zapletov. Tone karja PLANINSKA LITERATURA Robanov kot Pohodni ke poti na Tolminskem âo Oju NOVICE IN OBVESTILA Pol stoletja PD Kobarid Cvet planike na grob (Bine Benkoviã) 3

7 Ko se lastovke selijo na jug V mrzlih in meglenih dneh za toplino sonca

8 Besedilo in fotografije: Marjan Brade ko Tako so se naloïile zemeljske plasti (La Palma)

9 AKTUALNA TEMA Ko zadnje jate ptic odjadrajo na dolgo pot preko Sredozemskega morja v toplo Afriko, se ãloveku stoïi. Po toploti poletja, po dneh, ki minevajo, po svetlobi, ki je je vse manj, po zelenilu, ki se poãasi, preko zadnjih Ïareãih barv jeseni, dokonãno odeva v enoliãno sivino zimskih dni. Gore se umirjajo, svetloba jeseni jim poãasi daje hladen pridih, prvi vrhovi se potresejo s sladkorno belim posipom. Gornika seveda to ne ustavi, e bolj ga Ïene gor, v jasnino dneva, nad prve jesenske meglice, pred lesena bruna stanov in koã, ki so v vi ku dneva e tako prijetno topla. Ko pride zima, se gore vkopljejo pod teïo debele nagubane odeje, poboãja zahrumijo ob prvih plazovih, megla in veter vãasih tudi najbolj pogumne in izku ene zadrïita v dolini. In takrat je ãas, ãas za pot v»juïne kraje«... e morje se umiri Na a deïela leïi tako blizu toplih krajev, da vsakdo, ki se v mrazu zimskih dni Ïeli malce ogreti v naravi, lahko brï skoãi do morja, do Slovenske Istre, pod prijetno tople skalne stene robov, ki se spu ãajo s Krasa proti morju. Svet je dovolj razgiban, da se brez teïav odloãimo za»planinarjenje ob morju«. Pravzaprav smo tako blizu Sredozemskega morja, da se v zimskem ãasu lahko odloãimo za bolj ali manj bliïnje obale ali otoke, ki jih ob razgibani obliki te»male luïe«nikakor ne manjka. Pe do slovenske obale, z avtom do jadranskih otokov, morda e dlje do Italije, Francije... Malce Proti vrhu Sisa na Cresu dlje, pa e vedno dovolj blizu, da jih je mogoãe doseãi brez dolgih medcelinskih poletov, so otoki sredi Sredozemlja, pa ob gr kih in panskih obalah, konec koncev tudi Kanarski otoki ali malo bolj oddaljena portugalska Madeira na im ljubiteljem gora niso neznani. Resniãno, vãasih si je teïko predstavljati, da je ob morju mogoãe narediti imenitne gorsko-pohodni ke ture, da poti ne zmanjka, da je tudi v mrzli zimi tam ponavadi prijetno, ãe le ni kak nega vetra, denimo na e kra ke burje. Posebej so ti topli kraji primerni za druïinske izlete, mladeï, ki sicer uïiva v snegu, se vendarle bolje poãuti v toploti ble ãeãega zimskega sonca ob umirjeni modri gladini morja. Kaj je lep- ega kot ob obali med Strunjanom in Izolo, pod rumenorjavimi stenami Strunjanskega klifa, nabirati koljke in polïke, v daljavi, na drugi strani morja pa opazovati sijoãe bele gore Julijcev, v posebej jasnih dneh tudi Dolomitov; ob vrnitvi po kopnem nazaj v Strunjan pa najti e kak ne zapoznele roïe, obãudovati vitke ciprese, ki rahlo ume v blagem vetru, v daljavi pa videti razvleãeno megleno pokrivalo Nanosa, ki ga je burja po teno zagrabila v svoje kremplje. Sinjina Jadrana Jadranski otoki, najbliïja sta nam Cres in Krk, ponujajo neizmerno moïnosti za prelestne zimske pohode, ko razen ti ine in brezkonãne sinjine ni niãesar. Le svoboda skalnih poti. Mnoge med njimi so oznaãene, tako denimo na najvi ji vrh Krka, Obzovo, ali na Cresu na Sis (oziroma malce vi je Gorice), pa na Osor ãico na Lo inju in podobno. Kako neizmerno lepo je v novoletnih dneh uïivati popolno samoto na visokih planotah Krka, okrog Velega vrha, naleteti na mehko preprogo trave sredi skalnega morja, priti do zamrznjenih malih jezerc, na katerih je hlad noãi naredil ogledalo, s katerega se v dopoldnevu v tisoãerih odbojih razlivajo sonãni Ïarki in ãemijo v oãi. Pa se sprehoditi tja do roba, kjer v spodobnih stenah, zavitih v hladno senco, planota pada v zeleno Drago Ba ãansko. Kratke enodnevne pohode lahko tisti bolj zagnani spremene v ãisto prava preãenja, v resne planinske pohode, ki trajajo tudi po veã dni. Poãitek na vrhu se v takih dneh lahko zelo razvleãe, saj ãloveku v zimi tako prija toplina, da tudi 6

10 AKTUALNA TEMA dremeï v povsem mirnih dneh ni izkljuãen. Dobra malica in pogled, ki se preko Raba na jugu izgublja v srednji Jadran, so povsem dovolj za malce drugaãno obliko zimskega veselja. Glede na to, da je tu tako rekoã veãno poletje, lahko kaj hitro naletimo na ãredo ovac, bliïje obali na kak no imenitno luïo, polno Ïivljenja in ãe so z nami otroci, bo to e posebno doïivetje. Caldera de Taburiente (La Palma) Ruta de los Volcanes, La Palma Planinarjenje po Kanarskih otokih? Seveda, neizmerno moïnosti, saj tam gore segajo visoko nad gladino Atlantika, najvi ji vrh, Pico del Teide na Tenerifi, je tudi najvi ji panski vrh, kar 3718 metrov visoko se poïene. Glede na to, da je Kanarskih otokov kar precej, je morda obisk kak nega manj razvpitega in manj ega e bolj prijeten. La Palma, pomaknjena najbolj severozahodno v Atlantik, ponuja imenitne vulkanske ture, tu se je zemlja nazadnje»razburila«komaj pred tremi desetletji. Temaãni kraterji, ki jih obkroïajo lepe gorske poti, so tako nenavadna popestritev, da e dolgo ostanejo zapisani v du i. Posebne barve, rumenordeã pesek, pome an s svetleão srebrnino sivih plo ã, nabuhle skale, kjer se lava ni veã uspela razliti, vmes pa Ïe poganjajo najbolj barvite roïe, moãnih, globokih odtenkov. Vse se naglo razkraja in iz nastajajoãe zemlje divje kipi Ïivljenje. e vedno malce Ïvepleni vonj se me a s slanimi morskimi sapami, mlada, skromna trta napoveduje Ïlahtno vino, nekoliko»zemeljskega«okusa. Vulkanska pot (Ruta de los Volcanes) po osrednjem hrbtu dobesedno prereïe juïni del otoka, v smeri jugsever. Preprosta, dobro oznaãena pot, celo planinska koãa je tam gori, tako da pravzaprav niã ne manjka le prehude vroãine ne sme biti. Poleti zrak kar malce preveã Ïari in ãlovek dobi obãutek, kot da so vulkani e Ïivi in da bo zdaj zdaj zacvrãalo pod nogami. Na eni strani divja vulkanska pokrajina se niïe brï spremeni v goste zelene gozdove, veliãastni bori dajejo senco in sveï vonj. Tudi na La Palmi vrhovi seïejo precej preko dveh kilometrov nad morje, posebej divje so stene nad mogoãno sotesko, nekak nim»potopljenim kraterjem«, Caldera de Taburiente. Poti je res veliko, kraj i enourni sprehodi se lahko raztegnejo v celodnevno preãenje po strmih poboãjih ali zakljuãijo z imenitnim vzponom na katerega od tevilnih vrhov, nanizanih v grebenu v obliki podkve. Na veãini sredozemskih otokov je zaradi turistiãne narave Ïe samo po sebi poskrbljeno tudi za tiste, ki ne morejo hoditi tako dolgo, torej za najmlaj e. Dobre ceste namreã pripeljejo pogosto prav do samih vrhov. Morje in vulkani (La Palma) Paul da Serra, Madeira Kri tof Kolumb se je na svojih potovanjih pogosto ustavljal na portugalskem otoku Madeira, saj je bilo to zadnje kopno na njegovi poti preko Atlantika. Pa ne le to, dobro vino, odliãna pitna 7

11 AKTUALNA TEMA voda in tropsko sadje so pomenili pravo osveïitev na sicer pustih veãmeseãnih potovanjih brez konca. Namakalni sistemi, voda je speljana po nekak- ni kanalih, imenovanih levadas, so otok e bolj ozelenili, ob tem pa poskrbeli za lepe poti, speljane ob njih. Madeira je raj za ljubitelje gora, saj je osrednje gorovje, na vzhodnem delu otoka, izjemno barvito, prepadno in razgibano, opremljeno pa s tevilnimi dobro oznaãenimi potmi. Tudi tu se je mogoãe zapeljati visoko, celo na enega od vrhov, e imenitnej e pa so poti po dolgih, vodnatih in samotnih zara ãenih dolinah, ki se konãujejo pod razklanimi stenami rdeãeãrnih odtenkov. Vulkani so pustili neizbrisen peãat tem goram. Za sprehajalce (pozor, sprehod se lahko razvleãe v pravi pohod) je privlaãen zahodni del otoka, ki je ena sama velikanska planota, imenovana Paul da Serra. tevilne stezice, nekatere izhojene zgolj od Ïivali, ki se tod pasejo, druge posledica ãlove ke roke, ponujajo samotne trenutke med nepregledno preprogo praproti, nad katero se belijo vetrnice, znak modernega naãina pridobivanja energije. Skromna cerkvica, Nossa Segnora de la Serra, priãa o vernosti tukaj njih prebivalcev. Postanek ob cerkvici, potem pot, kamorkoli paã Ïe zaãuti srce. Seveda mora biti dan sonãen, megla je tu lahko usodna. Popolnoma ravna polja pozimi, ob nalivih, postanejo prava moãvirja takrat je paã potrebno izbrati grebenske poti, ki jih tudi ne manjka. Otok je zaradi mirnosti in manj e turistiãne obljudenosti (ker je nekoliko bolj oddaljen) res pravo zatoãi ãe za ljubitelje narave in s svojim zelenjem daje tudi Ïe pridih daljnih tropskih deïel. Proti soncu Ne glede na to, kam se bomo odpravili v hladnih dneh, bliïina Sredozemlja bo v e tako trdo du o hitro naselila tisto sredozemsko mehkobo, tako znaãilno za prebivalce obmorskih deïel. Îe prisloviãna nagnjenost k uïivanju ob hrani in pijaãi bo tudi gorohodca, planinca ali pohodnika kaj lahko premamila. Mar ni nekaj najlep ega, ko se po naporni turi naseli utrujenost najprej v noge, zatem v celotno telo, sesti pod bor na slovenski obali, morda pod oljko nekje na gr kem otoku, pod palmo na enem od Kanarskih otokov ali pod pomaranãevec na Siciliji in se predati soncu? Kruh, oljãno olje, olive, ovãji sir, fige in pomaranãe, dobro vino. In podoïivljali bomo vso tisto toploto sonãnega dneva, v katerega smo u li iz meglenega pokrivala katere od slovenskih kotlin. Dobra volja bo, upajmo, drïala e nekaj dni, do naslednjega pobega, da zdravja, ki ga sredozemski naãin Ïivljenja in ozraãje prina ata, sploh ne omenjamo. JuÏni kraji so vendarle tako rekoã pred nosom, ni vsakiã potrebno za to iskati turistiãne agencije. Samo za soncem se ozrimo, sledimo pticam in na li jih bomo. Zelena dolina se spu ãa v Atlantik (Madeira) 8

12 AKTUALNA TEMA Kjer se zlivata sinjina morja in neba Po pastirskih stezah na planine hrva kega otoãja Besedilo in fotografije: Alenka Veber Hrva ke planine so za razliko od ostalih evropskih drïav prav gotovo nekaj posebnega po tevilu oto kih planin. Hrva ko otoãje sestavlja 718 otokov, 389 ãeri in 78 grebenov. Celotna povr ina vseh otokov je pribliïno 3300 km 2. Vsi otoki so gorati, pravzaprav planine, ki pripadajo Dinarskemu gorstvu. Otoki so ostanki planinske verige, ki je zaradi vdiranja morja na celino ostala potopljena in loãena od obale ter postala niïja. Nekateri od hrva kih otokov tako niso niã drugega kot vrhovi nekdanjih planin, ki sedaj gledajo iz morja. Kljub zanemarljivi nadmorski vi ini pa imajo oto ke planine lastnosti pravih planin, ãeprav jim v hrva kem turizmu namenjajo premalo pozornosti, razen nekaj izjem, kamor zagotovo sodita tudi otoka Pag in Hvar. âe niã drugega, nas na najvi ja vrhova otoka Paga in Hvara pripeljejo oznaãene poti, pravzaprav pastirske stezice, ki so nekoã slu- Ïile oto kemu ãloveku za golo preïivetje. Danes bomo na teh poteh sreãali le osamljenega pastirja ali kmeta z naloïeno sivko na hrbtu. Vedo pa domaãini povedati, da se na oba vrhova najveãkrat povzpnejo slovenski in ãe ki planinci. Domaãini pa nam bodo tudi prijazen vir podatkov, ko bomo v turistiãnih prospektih mogoãe zaman iskali poti, ki bi nas pripeljale na vrh. tevilni vrhovi, s katerimi se bomo sreãali na otokih, nosijo imena po svetnikih, kar ne nazadnje priãa tudi o nekdaj teïkem Ïivljenju staroselcev, mornarjev, pomor ãakov in ribiãev. Nemalokrat so poromali na vrhove k cerkvicam, kamor so se zatekli s pro njami v sili. Med obdelanimi vinogradi in polji sivke (otok Hvar) Po ogolelem hribu Sv. Vid (348 m), najvi ji vrh otoka Paga Pag je priljubljen otok ne samo slovenskih turistov. Pripada skupini severnodalmatinskih otokov in je poleg otoka Cres najdalj i hrva ki otok. Velebitska stran otoka je nepristopno strma, medtem ko je zahodna bolj ãlenovita. Turistiãno in kulturno sredi ãe je mesto Pag, ki leïi v slikovitem zalivu, vzdolï katerega se razteza dvajset kilometrov dolga 9

13 AKTUALNA TEMA Pogled s Sv. Vida ãez Pa ki zaliv na Velebit pe ãena plaïa. Mesto se pona a z bogato kulturno zgodovino in stoletno tradicijo in obiãaji. Danes je mesto Pag prepoznavno po pa kem siru in jagnjetini ter vinogradni tvu. e posebej pa je poznana razko na pa ka ãipka. Prepoznavno pa je mesto tudi po ogolelih hribih, sem pa tja poraslih z grmiãevjem, bori, smiljem in kaduljo. Med gole hribe sodi tudi najvi ji hrib Sv. Vid, ki leïi zahodno od mesta Pag. Najdalj i pristop (2 uri 15 minut) pelje iz mesta Pag, za uro sta kraj a pristopa iz vasic Kolan in imuni. V vroãih poletnih mesecih si lahko izberemo pot iz Kolana (105 m). Iz Novalje se peljemo po novi cesti 10 km do vasi Kolan. Tik pred vasjo pri velikem ovinku zapustimo cesto in nadaljujemo po levem kolovozu skozi Kolansko dolino. Kmalu se pot spremeni v stezo, ki se spoji z markacijami iz imunov. Vsi trije pristopi nam nudijo sicer samo lahek, mogoãe za koga celo dolgoãasen sprehod po revni zemlji in golem kamenju. Za zahtevnega gornika mogoãe premalo. A ãe bomo svojo pozornost namenili umetni- ko izklesanemu kamnu, katerega glavni kiparji so bili morje, deï in veter, tudi te poti lahko postanejo pravo odkritje. Za zahtevnej e planince pa je vsekakor najprimernej i pristop s severne strani, s stare ceste iz mesta Paga proti plaïi Sv. duh. Markacije nas popeljejo ãez strmo poboãje, skorajda steno, kjer imamo obãutek, kot da smo nekje v visokih gorah. Na vrhu so betonski geodetski steber in ostanki kapele sv. Vida, ki spada med najbolj ãa ãene svetnike zavetnike v katoli ki Cerkvi. V 14. stoletju so ga sprejeli med tirinajst pomoãnikov v sili. Zlasti od tedaj so ga mnogi narodi in stanovi, tudi Hrvati, izbrali za svojega zavetnika in pozidali veliko cerkva, kapelic, oltarjev in znamenj. Sveti Vid je znan kot zavetnik zoper kuïne in Ïivãne bolezni, zoper epilepsijo, obsedenost in celo steklino. Zelo radi se mu priporoãajo za zdravje oãi in u es, za dober vid in sluh, za ohranitev ãistosti, za zdravje in varstvo Ïivali. Svetemu Vidu se priporoãajo hribovci, kosci in kovaãi, rudarji, viniãarji, je pa tudi zavetnik mladine. Poleg tega se mu priporoãajo za odvrnitev strele, hude ure in nevarnosti poïara, za dobro setev in Ïetev, da bi bili obvarovani ugriza Ïivali in kaãjega pika ter proti neplodnosti. Z vrha se nam nudi lep razgled na veãji del Velebita in otoka Paga ter na tevilne jadranske otoke. VzdolÏ planinskega hrbta je zanimiv neometan zid, ki prepreãuje ovcam, da bi pre le preko meja pa nika. Verjetno bo slehernega popotnika otok Pag, vsaj na zaãetku, s svojo goloto in nekaterimi neizrazitimi pristopi na najvi ji vrh razoãaral. A pogled z vrha Sv. Vida govori tudi o neokrnjeni naravi in divji privlaãnosti, del katere nosi tudi staro ribi ko naselje Metajna na severovzhodni strani otoka s kanjonom, ki s strmimi poboãji daje nekoliko bolj razburljiv, Ïe gorski vtis. Vrh Sv. Nikolaja (Hvar) 10

14 AKTUALNA TEMA Najlep i pogled na srednjem Jadranu Sv. Nikolaj (628 m), najvi ji vrh otoka Hvara Hvar je po povr ini ãetrti jadranski otok. Poznan je po blagih zimah, najveãjem tevilu sonãnih dni, razvitem vinogradni tvu ter pridelovanju sivke. Otok s svojimi kulturnimi in naravnimi znamenitostmi privlaãi tevilne turiste. Med vsemi znamenitostmi pa se zagotovo velja povzpeti na najvi ji vrh, saj pogled z njega sodi med najlep e na srednjem Jadranu. Na najvi ji vrh Hvara vodi veã poti, primernih tudi za gorske kolesarje (Jelsa vrh Sv. Nikolaja, 17 km). Pe pa se lahko povzpnemo po markiranih poteh iz Sv. Nedelje ali iz vasice Jagodna (pribliïno 2 uri). Sv. Nedelja leïi na strmi peãini pod najvi jim vrhom Sv. Nikolaja. Razprostrta je pod votlino, v kateri so ostanki avgu tinskega samostana iz 15. stoletja. Na vrhu stojita majhna cerkvica (iz leta 1487) in kriï (1998). Sv. Nikolaj ima pomembno mesto v zgodovini juïnih Slovanov. Svetniku so se priporoãali ne le pomor ãaki z italijanske strani Jadranskega morja, marveã tudi z dalmatinske, in so ga izbrali za svojega zavetnika. Zdelo se jim je, da sta njihovo Ïivljenje in delo na morju najbolj zavarovana, ãe se izroãijo varstvu sv. Nikolaja. Nikolaj je zelo pogosto krstno ime ob vsej dalmatinski obali. Zato ni ãudno, da so tudi Hvarãani svoj najvi ji vrh poimenovali po Hi a pod ostenjem Sv. Nikolaja tem svetniku. Z vrha se bo pred nami odprl edinstven pogled na vse otoke srednje Dalmacije, na vzhodni del Hvara s polji in Paklenskimi otoki na zahodu, na olto, Braã, Korãulo, Lastovo, Vis, polotok Pelje ac ter na celino, na planini Mosor in Biokovo. Kot na dlani se bo pred nami odprla skupina enajstih otokov, ki je dobila ime po paklini borovi smoli, s katero so premazovali ladje. Zato bi bilo pravilnej e ime za otoke Paklinski. Vrh Sv. Nikolaja s kriïem, v ozadju Paklenski otoki 11

15 AKTUALNA TEMA Biokovo Gorski uïitki nad morsko gladino Besedilo in fotografiji: Aleksandar Aniãin Biokovo se nad gladino morja dvigne v enem zamahu tako kot najvi ji vr aci Julijcev nad zatrepi svojih dolin. Njegov gorski hrbet je kraljestvo gamsov, z njega so dalmatinski otoki kot na dlani. Promajna, nekoã ribi ki zaselek blizu Makarske, je sedaj kraj ponovno rastoãih turistiãnih zmogljivosti. Vas so poimenovali po prepihu ali verjetneje po nenavadno hudi biokovski burji. Poleti toplo turkizno morje, prodnata plaïa, omamno di eãi sredozemski bori. Zgoraj paradni obraz Biokova, skoraj tisoã metrov bolj ali manj strmih skal vrhov Svetega Ilije, ibenika in Bukovca... Povsem je razumljivo, da so oãi hribovca na dopustu uprte v gorska rebra, grape in prepade bolj kot v ne tete odtenke slane modrine. Kak na priloïnost neposredna bliïina neznane gore, ki vabi na potep! Obstaja ena sama omejitev, v poletnem ãasu je treba turo zakljuãiti na vsak naãin do 11. ure, saj je potem tudi na plaïi prevroãe. Pa vendar, do osme ure zjutraj seïe senca gore vse do morja, v juliju se zdani zelo zgodaj... Zbiranje informacij Ob prihodu s seboj nimam nobene planinske literature ali zemljevida, tudi imena vrhov mi niso znana. Zato se s pionirskimi obãutki napotim na ogled sten, pristopnih cest in stezic. Grem v vasici Bast in Topiçi, katerih kamnite hi ke ãepijo nekaj sto metrov nad morjem, pogovorim se z domaãini, potomci biokovskih pastirjev. Njihov sedanji kruh je turizem, pa vendar vam z veseljem postre- Ïejo s kozarcem vina in svojo zgodbo o Biokovu, o zvereh, kaãah, gamsih, lovu, globokih breznih in nesreãah, trdem Ïivljenju prednikov. Zgodbo, ki zveni kot starodavna pravljica, sem z odprtimi usti poslu al na kamnitem dvori ãu Anteja Topiça kot kak en fantiã. PridruÏil se nam je e sosed Nikola Topiç, biokovska legenda, stanovalec najvi je leïeãe hi e v Topiçih. O njegovem nem kem ovãarju Djuki pripovedujejo tevilne zgodbe, znal je denimo odvezati in pripeljati konja ali prinesti Ïeleno orodje. Ko je sli al za moje planinske namene, se je Nikola takoj zresnil kot strog uradnik in me zasli al. Zaskrbljeno se je ãudil mojim samotarskim potepom in nizkim pohodnim ãevljem. PotolaÏil ga je ele pritrdilen odgovor na rezervno vpra anje oziroma»izhod v sili«: ali imam mobilni telefon. Obraz mu ponovno obsije nasmeh in hitro doda, da imajo sedaj tudi vsi»biokovski erpe«mobilne telefone, nikoli ne ve, kaj te ãaka... Nato se nadaljuje resniãna pravljica v barvah sonca, kamna in morja ter ritmu ãriãkovega ditiramba. Nekoã so poletja preïivljali na gori, pasli ãrede ovac in na dnu obzidanih gorskih vrtaã pridelovali krompir, zelje in blitvo. Generacije so v te vrtiãke nosile prst, tudi pridelek je v spodaj leïeãe vasi romal najveãkrat na hrbtu. Zgodnjim turistom so nudili led iz biokovskih jam ledenic. Po drugi svetovni vojni so pastirski stanovi opusteli. Le nekaj stanov ali prej vikendov se je ohranilo ob ozki cesti, ki pelje k pretvorniku na najvi jem vrhu gore. V estdesetih letih so z Brionov pripeljali gamse, ki so se hitro mnoïili tam, kjer so se pred dvema desetletjema e pasle ãrede. âlovek je prihajal le kot lovec, zeli ãar ali planinec. Z novo vojno so mnoïiãno pri li lovski turisti, unproforjevci so imeli radi helikopterske safarije, tako so gamse 12

16 AKTUALNA TEMA dobesedno zdesetkali, na gori jih je menda le e okrog dvesto. Domaãini opozarjajo na strupene kaãe, ki se sredi poletja hladijo na vejah dreves in rade tudi preïijo ob sicer redki pitni vodi. Sveti Ilija Izberem si prvi planinski cilj: Sveti Ilija, drugi najvi ji vrh gore. Izhodi ãe: apartma v Promajni 4 metre nad morsko gladino, 1650 metrov vi inske razlike. Zaãnem ob sedmi uri e v senci gore, vendar se kmalu zavem, da sem glede na letni ãas in temperature zelo pozen. Do meli ã visoko nad Bastom teãem, nato hodim. Pred sabo zagledam ãloveka suhe postave, z na trebuh obe enim velikanskim fotoaparatom. Zgodi se, kot bi se dve osamljeni muhi sreãali visoko nad Atlantskim oceanom in zaãeli tekmovati brez razloga! Nenadoma se razdalja med nama le e poãasi zmanj uje, medtem ko ga konãno prehitevam, v krãu izmenjava laïno prijazna nasmeha, ki najverjetneje pomenita»bomo e videli...«. e nekaj ãasa mi je za repom, nato se v hipu razlika poveãa na dva, tiri, est ovinkov steze... Ko se meli ãe konãa, nadaljujem po grapi z lahkimi skoki, nato potegnem daleã po evno v levo, da se izognem pasu strmih skal. Po lahkih skalah, ki mestoma spominjajo na pakleni ke, skrotju in strmih travah doseïem vi jo grapo, uidem na grebenãek desno ob njej in sem po poldrugi uri na glavnem gorskem hrbtu Biokova, na okrog 1600 metrih. Sedaj vidim, da je le nekaj deset metrov vi ji Sveti Ilija e precej daleã, saj je kapelica na njegovem vrhu videti kot kamnit stolpiã. Lotim se slab e markirane steze, ki ves ãas pelje po severnem poboãju pribliïno 50 metrov pod hrbtom gore in je del nekak ne biokovske transverzale, mestoma oznaãene z BPS (biokovska planinska steza?). V vrtaãah naletim na opu ãene pastirske stanove, sedaj le napol podrte kamnite zidove hi k ter s koprivami pora ãene vrtiãke. Brez razmi ljanja se napijem mrzle vode iz naravnega vodnjaka. Konãno po skupaj dveh urah in pol stojim pri kapelici, posveãeni svetemu Iliji, gospodarju strel in groma, ki jih sedaj ni na spregled. Na kamnitem grebenu sonce Ïe moãno sije, po njem se podi gamsja ãredica. Globoko sta vasici Bast in Topiçi, ob turkizni obrobi modrega morja Promajna in Ba ka voda, nizko je Vidova gora na Braãu, blizu Hvar in za njim Korãula. Skoraj tisoã metrov nad morjem se dvigajo skale soimenjaka Svetega Ilije na Pelje cu, vsemu razgledu pa vendar gospodari sinji Jadran. Sledi vrnitev v civilizacijo, skozi borov gozd sestopam mimo lovske hi- ke»na Osiçinama«, bliïam se Promajni in vem, da se bom naslednjiã odpravil bolj zgodaj. Plezajoã na ibenik Po dveh dneh se Ïe pred peto uro zjutraj odpravim na vrh ibenik po njegovem razglednem, veã kot osemsto metrov visokem zahodnem grebe- Vrh ibenik v sonãnem zahodu. Smer po zahodnem grebenu poteka po levem grebenu. 13

17 AKTUALNA TEMA nu. Parkiri ãe, ki leïi skoraj petsto metrov nad morjem, doseïem z avtomobilom po gozdni cesti, od tam pa je do zaãetka grebena le kak nih deset minut. Vzpenjam se skozi borov gozd in po grobem meli ãu, pogosto nehote trgam moãne mre- Ïe velikanskih pajkov. Konãno ujamem postopoma proti desni se dvigajoão gredo, ki omogoãa lahek naskok grebena. Vi je ãez nekaj grebenskih rogljev doseïem krbinico, nad katero se skale strmeje dvignejo. Avtomatiãno potegnem plezalnike iz nahrbtnika. Po plo ãah, policah in gredah i ãem najlaïje prehode, teïavnost plezarije seïe do tretje stopnje. Greben nekoliko spominja na Zeleni ke pice, le da di i po mediteranskih zeli- ãih in razgled obsega morsko prostranstvo z otoki. Na ravni kamniti plo ãi nekaj minut poãivam, sam vrh ibenika kot v gorski pravljici varuje postava gamsa. Z vrha do krbine Motika sledim markacijam, tam pa sreãam zeli ãarje in planince Frana Topiça s prijateljema iz Basta. Ponovno sli im zgodbo o njihovi gori, zgodbo samosvojih ljudi. Mimogrede mi pokaïejo vhod v brezno, ki je skrit na dnu vrtaãe. V temo vrïeni kamen je najprej nekaj sekund nesli en, nato se odkotali v globino. Poslovim se od domaãinov in se tudi sam po zanemarjeni mulatjeri odkotalim proti Bastu. Nad vasjo zavijem v levo nazaj proti avtomobilu, krog je sklenjen, idealna alpinistiãna turica je za mano. Najvi ji Sveti Jure Od vseh biokovskih vrhov je vsekakor najbolj oblegan najvi ji, Sveti Jure, ki se dviga 1762 metrov nad morjem. Do samega vrha s televizijskim oddajnikom se da pripeljati po ozki cesti, ki veãinoma ne dovoljuje sreãevanja. Îe sama voïnja je adrenalinsko poãetje, zlasti ob koncu tedna, ko zaradi navala primanjkuje izogibali ã. Sveti Jure je Ïe nekoliko stran od morja in ne nudi osupljivega pogleda v globino, zato k izletu z avtomobilom sodi e obisk krbine trbina, do katere je od planinskega doma Vo ac le slabih petnajst minut hoje. S trbine vidimo veã kot 1300 metrov pod nami Makarsko, morje in otoke. Za planinca je izlet z avtomobilom vsekakor premalo, zato sem se na»jureta«odpravil tudi pe iz zaselka Makar, ki leïi 200 metrov nad Makarsko. Odliãna, dobro markirana steza v ne tetih ovinkih pelje do trbine, nato za premagovanje vrtaãastega platoja do najvi je toãke nepriãakovano porabi skoraj e enkrat toliko ãasa. Tura je sicer manj a pustolov ãina kot izlet na Svetega Ilijo, vendar nudi popoln vpogled v razseïnost gorstva. Tudi ãe od tejemo veãjo nevarnost izsu itve, pregretja in sonãarice v vroãih poletnih dneh, je izlet na Svetega Jureta pe iz Makra enakovreden vzponom na slovenske vrhove, visoke ãez 2500 metrov. e zadnja plezarija Vrh Bukovac nad vasjo Topiçi pripada stranski verigi gore. V njegovi juïni steni je splitski alpinist Stipe BoÏiç potegnil zahtevno prvenstveno smer, za katero je porabil nekaj dni. Sam se za kaj takega ne morem odloãiti, saj nimam ne zadosti opreme ne soplezalca, poleg tega je zelo vroãe in ne nazadnje sem na poãitnicah ter je zaïeleno, da se na plaïi prikaïem pred enajsto uro. Zato se odloãim za poizkus v manj strmi, pribliïno tiristo metrov visoki jugozahodni steni. V noãi pred naskokom se ulije deï, ko se peljem proti Topiçem, se oblaki trgajo. Nad hi o Nikole Topiça odkrijem presenetljivo udobno stezo, mestoma oznaãeno s kamnitimi moïici. Nad zajetjem vode steza zavije v levo nad sto metrov visok skalni podstavek Bukovca. Oblaki zagrnejo glavno steno in ne kaïe, da se bo kmalu razkadilo. Zato se lotim podstavka, ki je veã kot kilometer dolgo rebro iz najbolj e kamnine, ki nudi lahko plezanje in hojo, obenem pa predstavlja pristop do»moje«stene. Toãno nad mojim temenom, visoko v zraku, poplesava lastovka. Simbolika dovr enosti galeba Jonatana Livingstona ali pogled ãez levo ramo, kjer po Carlosu Castañedi ãepi na preïi na a lastna smrt? Na najvi ji toãki rebra se usedem in ãakam, ko se konãno dvigne megleni zastor, z oãmi poi ãem prehod, ki je videti logiãen in obenem varen. Po nekak nem Ïlebu bom dosegel greben, ki se vleãe proti desni v plo ãe vr ne glave. Sedaj ne kaïe omahovati, dobro vidljivost je treba izkoristiti. Hitro napredujem po lahkih skalah, z neke rame gledam proti prepadom juïne stene. Plo ãe vr ne glave so sprva lahke, nato doseïejo ãetrto stopnjo, potem napetost popusti in Ïe stojim na vr nem grebenu, ki se e precej vleãe v levo. Tu naletim na moïica s kri- Ïem iz vej, ki oznaãuje vrh. Nadaljujem po grebe- 14

18 AKTUALNA TEMA nu, nato ga zapustim in sestopam po zahodnem poboãju. Spodnjih sto metrov je zopet strmih, nazadnje si celo privo ãim petindvajsetmetrski spust ob vrvi. Skozi redek gozd starih grãastih borov hodim po preprogi iz listiãev vijolic, kmalu doseïem stezo in Topiçe. Pravo, toplo poletje... Z obãutki zadovoljstva in izpolnjenosti se me a otoïnost, saj se bliïa konec poãitnic v Promajni. Proti veãeru zadnjega dne se e enkrat napotim proti Topiçem, teãem med nasadi oliv in vinogradi, di ijo smokve. Medtem ko se ogla ajo ãriãki, uga a zadnji sonãni Ïarek, dolgo se lesketa morska gladina, visoko zgoraj e Ïarijo stene Biokova. Levi del bariere nad Promajno, na levi vrh Bukovac Pohajanja med Kra kim robom in morjem Svetlej e spodbude za hojo v zimskih dneh Besedilo in fotografije: Dario Cortese Ko jesenski vetrovi zapihajo proti zimi, se je prijetno ozreti proti morju. Kajti pod Kra kim robom je vedno drugaãen svet, ta velika stopnica med Krasom in primorskim hribovjem pa prav tako svet zase. Kadar vetrovi me ajo ozraãje, tu ãez vleãejo e posebno zagnano. Kadar je na celini sivo in solzavo, se pod Kra kim robom lahko nadejamo svetlej- ih spodbud za hojo in velikokrat tudi sonca. Kadar je tam zgoraj mraz, je tu spodaj vsaj nekaj stopinj topleje, kot bi se svetla jesen hotela podalj ati v pomlad, ne meneã se za zimo. No, tudi obratno je res enkrat sem s Socerba zrl na Trst, pa sem ga le sli al, videl pa samo irno megleno morje. Ko se nad Primorsko spravi nizka oblaãnost, je vzdu je nekoliko tesnobno in tako gosto sivo, kot bi se hotela odveãna vlaga zdaj zdaj zliti iz megle. Tak no morje nad morjem vãasih sega do Kra kega roba, vãasih tudi vi e, tako da se pred odhodom ni odveã pozanimati, kak no je vreme tu spodaj. Po Kra kem robu, e visoko nad morjem Kraj ih in dalj ih pohodni kih moïnosti je za vso zimo. Za dober razgled se morda najprej ni odveã zazreti na Kra ki rob in to kar tako, kot poteka, od severozahoda proti jugovzhodu, od Socerba do Kavãiãa na robu âiãarije. Do gradu Socerb (389 m) se sicer pripeljemo z avtom, zato pa se ob meji, visoko nad Dolino, ponuja prijeten sprehod na Mali Kras (457 m), nazaj pa lahko uberemo drug kolovoz, bolj sredi planotastega sveta. Nedaleã od gradu je Sveta jama, ki je za obisk odprta vsako nedeljo ob 15. uri. Od Socerba do ârnega Kala kot izziv za dalj o hojo drïi oznaãena pot, stene nad ârnim Kalom pa so zanimiv samostojni cilj izleta. Iz vasi se vzpnemo do ru evin utrdbe in potem sledimo oznaãeni poti, ki preseneti s kratkim plezalnim vloïkom, naprej po robu vse do zelo razglednega 15

19 AKTUALNA TEMA Ker Kra ki rob kot naravna meja ne pozna drugih meja, je marsikaj zanimivega e onstran dr- Ïavne meje. Na italijanski strani vsekakor soteska Glin ãice, tam ãez proti Istri pa Îbevnica (1014 m) in srce âiãarije z Gomilo (1026 m) in Orljakom (1106 m). Îe pot do Bresta, Trstenika in Raãje vasi, iz katerih drïijo oznaãene poti v samote âiãarije, je slikovit izlet zase. Iz Soãerge se zapeljemo v Buzet, potem pa ãez velike stopnice pokrajine, v katere se raz iri Kra ki rob, v Brest in naprej. Pogled na Kra ki rob z Vrha Stene nad Podpeãjo Vrha Stene (456 m) nad Podpeãjo in morda e naprej. Prijeten kroïni sprehod, tokrat z druge strani, je iz Praproã na Gradi ãe (467 m) s cerkvijo Marije SneÏne in na Vrh Stene. Pot iz Hrastovelj skozi Zanigrad je s prehodom ãez skalno polico sredi ostenja Ïe kar gorsko nadahnjena, vendar je utrpela po kodbe zaradi besa nestrpnih domaãinov, ki so po sporu s plezalci premazali tudi markacije na skalah in drevesih v ir i okolici Podpeãi, celo po robu proti Kojniku. Med izlete z naj ir imi razgledi sodi gotovo vzpon iz Zazida na Lipnik (804 m) in Kavãiã (883 m), od koder s hojo zari emo kroïno obliko izleta ãez Goliã (890 m) na Kojnik (802 m) ter nato ãez rob sestopimo v Zazid. Lep izlet je tudi vzpon na Kojnik iz Podgorja. No, za vsem pa kraljuje zelo obiskani primorski tisoãak Slavnik, najbolj neposredno dostopen iz Podgorja. Tam onstran prevalov Mala in Velika vrata je zelo lep izletni ki cilj 1054 metrov visoki Ostriã ali Îabnik, kamor se odpravimo iz vasi Golac. S hojo lahko potegnemo veliko ãrto iz Kozine ãez Slavnik vse do Îabnika ter nato po lastnih raziskovalnih spodbudah sestopimo kamorkoli v Matarsko podolje med gmotami Slavnika in Brkini, ne nazadnje tudi nazaj v smer Kozine. Tudi preãenje Kra kega roba od Socerba do Kavãiãa je prijeten izziv za tridnevni treking pred domaãim pragom. Podalj ek ãez Goliã in Kojnik v Podgorje ter nato na Slavnik in naprej je sploh izziv zase. BliÏamo se morju Po tako irokem razgledu s Kra kega roba in okolice se vsekakor lahko odpravimo navzdol proti morju. Mimogrede se ustavimo v Ospu, ne le zaradi bliïnjega sreãanja s slovito steno, ampak tudi zaradi vzpona na Tinjan (374 m) po Slovenski planinski poti (SPP). In, zakaj pa ne, na Socerb, prav tako po SPP. Le kupi kamenja zaradi gradnje viadukta so na planoti nad Ospom ponekod v napoto. Iz Graãi ãa se prav prijetno zmotovilimo na 451 metrov visoko Laãno, kamor se lahko vzpnemo tudi iz Hrastovelj. Pogled z obronkov Laãne je uvod seznanitve z najjuïnej imi izrastki Kra kega roba, vabilo v mirno Smokavsko valo in e mirnej- o Movra ko valo. Nad njo nase vabi Kuk (498 m), morda kot veliki kroïni podalj ek obiska Laãne, na katerem s hojo obkroïimo Movra ko valo. âe drugaãe ne, se vsekakor in sploh brez izgovora podajmo vsaj iz Soãerge na Gradec (410 m), kjer ob nekdanjem gradi ãu stoji cerkev sv. Kirika. Sprehod po robu navzdol proti Mlinom in ogled slikovitih sten do njih pridemo po kratki plezalni poti ali nekoliko naokoli po bolj uravnani stezi je ena najlep ih izletni kih moïnosti vsega obmoãja. Navdahnjeni s temi irjavami se nato brez veãjih pomislekov iz Graãi ãa skozi Poletiãe spustimo v dolino Dragonje. Resda precej stezosledsko in brez pomoãi markacij, ampak ljubitelji brezpotij tu najdejo veã kot dovolj veselja med motoviljenjem skozi prijetno neznano. Drugaãe pa najenostavneje, vendar e vedno s preskakovanji, iskanji in spra evanji obi ãemo zgornji tok Dragonje tako, da se iz vasi Dragonja ob reki navzgor ali iz Marezig ob Dragonjinem pritoku Pinjevcu zapeljemo do krlin, kjer se obe reki zdruïita v eno. Tam za- 16

20 AKTUALNA TEMA Slapovi Pinjevca na krlinah stavimo korak ob Dragonji navzgor, denimo pod Topolovec in nato po zara ãenih poteh kar v to vas, ki leïi 410 metrov nad morjem. Ali pod Trsek in Vr iã in nato, spet po starih poteh, v eno izmed vasi. Ko smo enkrat v teh krajih, lahko z malo stezosledske Ïilice (ali s pravim vpra anjem) stopimo iz Ko tabone do Supotskega slapa in morda e naprej v Pomjan. Ogled istrskih vasi, razen omenjenih, predvsem Krkavã, Sv. Petra in Padne, se ob tem ponudi kar mimogrede. Najenostavneje z vozilom, najbolje z dvokolesnim na lastni motor z notranjim izgorevanjem. Skratka, kolesarski izlet skozi Slovensko Istro je prijeten tudi v tem letnem ãasu. âe se dan nakljuãno posivi, ga posvetlijo»osmice«in domaãe gostilne ob poti, ki tudi sicer pomagajo urediti neuravnove ene»notranje razmere«. In potem se odprejo irjave morja Prav na koncu, ãe ni to zaãetek, se nekje odprejo irjave morja. Ohranjene naravne morske obale pri nas niti ni tako malo, kot se zdi na prvi pogled. Na celodnevni obisk in pohajkovanje med opu ãenimi solinami in kanali vabijo Seãoveljske soline, bliïnji rt Seãa pa na kratek sprehod ob klifu. Na rtu je Forma viva, samosvoj svet oblikovanega kamna. Dalja hoje se ponuja na poti iz Izole v Piran (ali v obratni smeri), seveda tik ob obali. Nekatere njene privlaãnosti so zaliv sv. KriÏa in krajinski park Strunjan sploh, Strunjanske soline, sladkovodni jezerci v Fiesi in seveda fli ne vzporednice klifov, ki nas spremljajo veãji del poti. Postanek v obeh mestih in obisk starih mestnih jeder nikakor ni prepovedan. Podoben, vendar kraj i sprehod ob obali se ponuja na drugi strani Koprskega zaliva, kjer se sprehodimo iz Valdoltre do Debelega Rtiãa. Bli- Ïnji Jurjev hrib, po katerem drïi kratka uãna pot, posveãena izumitelju Josefu Resslu, je 109 metrov visoka nadgradnja izleta. Na primorskih pohajanjih vsekakor imejmo s seboj planinsko karto Slovenska Istra in izletni ko karto Primorje in Kras, obe v merilu 1: Poleg teh dveh natanãnej e nasvete nudi planinski vodnik Slovenska Istra, âiãarija, Brkini in Kras. Na gorskih ãevljih vam bomo ugodno naredili nov gumijast (vibram) podplat. âevljarstvo, Slovenska 30, Ljubljana. Telefon: Gorske podobe tik ob morju: tak ne fli ne vzporednice so znaãilne za obalo med Izolo in Piranom 17

21 IZLET»Ogledna tura«na Slavnik Tudi v niïjih»gorah«se lahko hudo zalomi Besedilo: MatjaÏ Gams Fotografiji: Marjan Brade ko Leta 1999 sem nameraval peljati»viharnike«preko Îabnika na Slavnik oziroma po poti Istrskega odreda. Ker pa sam e nisem v celoti prehodil te poti, sem se odloãil za ogledno turo. S seboj sem povabil prijatelja Pavla, ki me veãkrat spremlja na pohodih. Posamezne odseke poti sva oba dobro poznala, saj sva jih veãkrat sama oziroma skupaj prehodila. Ne spominjam se veã, kak en dan je bil, vem le, da je bilo okrog velike noãi. Takoj sem omenil Pavlu, da bova gotovo na la polno gorskih kosmatincev v cvetu. na MedviÏico je sledil spust in zopet vzpon na zara ãeni tisoãak Razsu ico. Ker ni nikakr nega razgleda z vrha, sva se takoj odpravila proti dolini in potem na griã Mala Ple evica. umeãe listje se spremeni v past Pot je potekala po gozdni stezi, kjer je bilo polno suhega listja. Tako je prijetno umelo, da sem nehote zaostal za Pavlom in se predal sanjarjenju ob poslu anju umenja listja pod nogami. Nehote sem zaãel z nogami podrsavati po tleh. Seveda je Pot sva priãela zunaj vasi Zagrad. Do tja naju je pripeljala Pavlova soproga Vera, medtem ko sem sam pustil avto pod Slavnikom v Podgorju. Vreme sva imela ãudovito, ravno prav nje za tako dolge pohode. Prvi resnej i vzpon sva opravila kmalu na zaãetku poti na Îabnik ali Ostriã, kakor ga nekateri tudi imenujejo. Pot je bila vsa v zelenem, saj je trava po obilnem deïevju lepo rasla. Bilo nama je mehko postlano, zato sva lepo lagodno hodila proti drugemu tisoãaku, MedviÏici. Malo pod vrhom tega hriba sva dospela do skalovja, kar nama je dalo obãutek, da sva nekje v Kamni ko- Savinjskih gorah, saj jim je to skalovje zelo podobno, ker je tako nazobãano in dokaj kru ljivo. Po vzponu V grebenu proti Îabniku 18

22 IZLET bil zvoãni uãinek takoj moãnej i in e z veãjim uïitkom sem nadaljeval pot. Takrat pa, glej ga menta, sem se kar naenkrat zna el na kolenih. Nisem mogel dojeti, kako mi je uspel tak hiter spust na kolena, pa e nobenih boleãin nisem ãutil. Pogledam okrog, ãe je Pavel opazil moj»salto«. Ker ni bilo nobenega odziva, sem se hitro pobral in odhitel za njim, vendar dokaj bolj zbran in brez drsanja z nogami po listju. Ko sva prispela na Mala vrata, kjer se pot odcepi na Skadan ãino, sem mu nekaj omenil o svojem padcu. Tukaj sva se prviã ustavila za dalj ãasa, pokomentirala potek poti in hkrati pomalicala. Obema se je zdela pot primerna za pohod skupine, ki ji pripadava. Po polurnem odmoru sva se odloãila za odhod. Takrat pa sem zaãutil boleãino v desnem kolenu. Nisem bil preveã pozoren na to, misleã, da bo kasneje, ko se s hojo zopet ugrejem, bolje, zato sva pot nadaljevala proti Slavniku. âez nekaj trenutkov sem zagledal prvega kosmatinca v vsej lepoti. Vrag mi ni dal miru in spustil sem se na kolena. Poiskal sem primeren motiv za to lepo cvetlico in jo spravil na filmski trak. Kosmatinca sem sicer spravil na trak, samega sebe pa nisem veã uspel spraviti v stojeãi poloïaj. Takrat sem ugotovil, da bova morala prekiniti izlet in bom moral poãasi nazaj na Mala vrata in v Skadan ãino, od tam pa domov. Razku trana bukev na Slavniku Gorsko re evanje na Primorskem S Pavlom sva se dogovorila, da gre do telefona v Skadan ãini in pokliãe Vero, da naju pride iskat. e dobro, da je Pavel po poti pri el do zakljuãka, da obvesti postajo policije v Kozini o nezgodi, in se je tako vrnil v spremstvu policista Marjana, ki mi je pomagal, da sem pri epal do njihovega terenskega avtomobila. S precej njo muko sta me Pavel in policist Marjan spravila do terenca in z njim do Skadan ãine, nato naju je Vera v spremstvu Marte odpeljala v Izolo, od koder me je Marta odpeljala v bolni nico. PrisluÏil sem punkcijo kolena in tritedensko mavãno opornico. Takrat sem ravno hodil na teãaj za vodnika kategorije A. Po tem dogodku sem bil prepriãan, da zaradi opornice ne bom mogel konãati teãaja, pa se je vse lepo izteklo. Ko sem doma Ïdel z mavcem na nogi, sem se ukvarjal s svojim padcem, ki je bil videti tako nedolïen, in pri el do zakljuãka, da bi bile posledice takega padca v visokogorju precej drage. Tam bi morali poklicati gorsko re evalno sluïbo in seveda helikopter, in to vse zaradi nepremi ljenega drsanja z nogami po odpadlem listju. e dobro, da takrat nisem bil sam na poti in mi je Pavel pomagal do povratka, posebej pa policist Marjan, ki sem se mu tudi pisno zahvalil, prav tako tudi policijski postaji Kozina. Sam bi verjetno imel kar nekaj teïav, da bi se privlekel do Skadan- ãine in od tam domov. Od takrat dalje sem, kadar sem sam v gorah, veliko bolj pazljiv pri hoji, vedno pa imam pri roki tudi telefon, za vsak primer. Tisto leto sem postal tudi redni podporni ãlan GRS in takoj v tekoãem letu v prvi planinski postojanki zamenjam tekoão nalepko. krlatni cvet krlatni cvet jeseni je odel skalne previse, peãine in poboãja. Z rezkim vetrom naznanja, da prihaja zima. krlatni cvet gora, rojen v jeseni, bo tako napajal in krepil pogumne, vztrajne... Tina Rot 19

23 IZLET Slavnik Slavnik je zadnji tisoãak (1028 m) pred morjem, izrazito dvignjen nad Podgorskim Krasom, ki se v Kra kem robu nenadoma odlomi v toplej e primorske kraje. Slavnik je tudi prvi vi ji vrh v grebenu âiãarije, ki se med Matarskim podoljem in Podgorskim Krasom vleãe v smeri SZ JV. Slavnikova poloïna poboãja kar vabijo na izjemno razgledni vrh, Tumova koãa tik pod njim pa v svoje zavetje. Zaradi svoje vi ine je v zimskem ãasu vrh veãkrat odet z belim pokrivalom, v pozni pomladi pa so poboãja posejana s prelestno lepim cvetjem, potonika tu raste vsepovsod. Slavnik je dostopen po tevilnih poteh, ãezenj vodi tudi Slovenska planinska pot (SPP). Tudi motorizirani turisti pridejo na svoj raãun, iz Kozine (oziroma Hrpelj) vodi na vrh makadamska cesta. Izhodi ãi za vzpon na vrh na zahodni strani (Podgorski Kras) sta Pre nica in Podgorje, na vzhodni strani (Matarsko podolje) pa Skadan ãina in nekoliko oddaljeni Golac, je pa poleg oznaãenih poti moïno priti na vrh tudi po nekaterih uhojenih bliïnjicah. Vzponi na vrh Slavnika Najpogostej e izhodi ãe je vasica Podgorje. Tik pred vasjo je na desni ob kapelici urejeno parkiri ãe. Napotimo se skozi vas, kjer ob betonskem drogu lahko izberemo strmej o pot (tako rekoã naravnost skozi borov in mokovãev gozd na vrh, 1 ura) ali pa se po mnogo bolj priporoãljivem poloïnem kolovozu (napis: Slavnik laïja pot) v dolgem loku pribliïamo vrhu in strmo pot uporabimo le za sestop. PoloÏni pristop nam bo vzel poldrugo uro ãasa. 20

24 PLANINSTVO Iz Pre nice (Ïelezni ka postaja ob progi Ljubljana Pula) na vrh pot pogosto zanese tiste, ki prihajajo z vlakom, prav tako pa skozi vas prikorakajo»transverzalci«, ki se po SPP skozi bliïnje Petrinje in preko Socerba poãasi bliïajo cilju v Ankaranu. Steza iz Pre nice se poloïno vzpenja v jugovzhodni smeri, preãka cesto, po levi obide Grmado (1001 m) in v 2 urah privede na vrh. Iz Matarskega podolja se na vrh ponavadi odpravimo iz Skadan ãine. Stran je bolj senãna, gozdnata, vendar prijetna, v zgodnji pomladi je gozd posut z zvonãki. Na vrh vodi najkraj a pot kar po SPP (slabi 2 uri). Iz Skadan ãine pa lahko gremo tudi proti jugu na Mala vrata, kjer zavijemo desno na pot Istrskega odreda Slavnik Îabnik (IPP). To je najdalj i pristop na vrh, vzame 3 ure in pol. Zanimiva in malce bolj samotna pa je pot iz vasi Golac v Matarskem podolju do prevala Velika vrata, kjer se prikljuãimo prej omenjeni poti (IPP) in se na vrh povzpnemo preko Velike Ple evice in Malih vrat (ãasovno primerljivo z vzponom iz Skadan ãine preko Malih vrat). In poslastica: iz vasice Golac na Îabnik (Ostriã), juïno od vasi, potem pa ves ãas po IPP do Slavnika. Pri vseh poteh iz Matarskega podolja moramo vedeti, da se neprestano gibamo povsem blizu hrva ke meje in da nam tu gozdovi in vrtaãe lahko prav po teno preme- ajo na o zaãrtano smer. Edini pristop s Hrva ke pa na vrh pripelje iz vasi Jelovice (dostopna preko Buzeta; mejnega prehoda med Podgorjem in Jelovicami namreã ni). Marjan Brade ko Nevihta na poti Ceria-Merlone Med grmenjem in kozorogi Besedilo in fotografiji: Janez eme O treh drznih»feratah«v italijanskem delu Zahodnih Julijcev, ki povezujejo divje lepe vrhove in ostenja od MontaÏa do Vi a in izku enemu, utrjenemu gorniku omogoãajo nekatera od najveliãastnej ih doïivetij v Julijskih Alpah, je v raznih vodnikih napisanih toliko navdu enih besed, da pravovernemu planincu ne dajo veã miru, ko jih enkrat prebere. Priznam, da sem sam te opise prebiral veãkrat kot veãino drugih. Îe po drugem obisku MontaÏa, ko smo leïali v travi nad parkiri ãem na planini Pecol in gledali v mogoãna ostenja in boïanske police med MontaÏem in pikom nad pranjo, sem ir i druïbi prebiral opis poti Ceria- Merlone prek Poli kih pikov v vodniku Julijske Alpe, da bi navdu il za ta podvig e koga. Najvzhodnej i del slavne trilogije teh poti, pot Anita Goitan prek juïnih ostenij Vi a in sosedov, sva imela (razen laïjega dela od Vi a do krbine Prednje pranje) s so olcem Andrejem takrat Ïe»v Ïepu«. Precej pozneje sem sam opravil najzahodnej i del (ki naj bi bil tudi najteïji) pot Leva od pika Hude police do MontaÏa, le osrednji del me je e ãakal. In ker sem se z vsemi superlativi v opisih obeh Ïe prehojenih in preplezanih»oïelezenih«poti povsem strinjal in ju takoj uvrstil med nepozabne, me je e toliko bolj obsedla Ïelja po e neznani mi poti prek osrednjega dela od pika Hude police do krbine Prednje pranje. Ker pa sem Ïe izpolnil 60 let in da bi sreão na poti delil e s kom, sem moral najti primerno druïbo. Moji sedanji in Ïe 21

25 PLANINSTVO dolgoletni planinski prijatelji so se mi zdeli najprimernej i, in ko sem Petru in Vidi omenil svoj predlog, sta bila konec julija 2001 ob dobri vremenski napovedi po Ïe dalj em obdobju lepega vremena takoj za to. Sanje se uresniãujejo V soboto, 28. julija, smo se z Gorenjskega peljali prek Rateã, mimo TrbiÏa in ãez Nevejsko sedlo na Pecol, kjer smo se dokonãno dogovorili, da bomo pot Ceria-Merlone malo skraj ali, za vsak primer, ãe bi bila le prehud zalogaj in ker jutranji oblaki okrog najvi jih vrhov niso obetali ravno takega dneva, kot so bili prej nji. Da taka pot zahteva zanesljivo vreme, predvsem brez neviht, je pa jasno Ïe brez opozoril v vodnikih. Po dolgi, skoraj vodoravni poti, sprva celo cesti (ki pa je zaprta za javni promet) prek planin Parte di mezzo, Larice in Cregnedul di sopra smo pri li Ïe dobro uhojeni do oznaãene poti z Nevejskega sedla proti krbini Prednje pranje (Forcella Lavinal dell Orso), kjer je sicer pravi zaãetek (ali konec) omenjene visoke poti. Tam smo poiskali dobro ohranjeno nemarkirano mulatjero, ki nas je v tevilnih zavojih po vse bolj odprtem svetu juïnega hrbta Vrha Krnega dola (Monte Cregnedul) pripeljala na Cregnedulsko krbino med tem vrhom in sosednjo pico v Planji (Punta Plagnis), kjer smo dosegli oznake in varovala na e naãrtovane poti. Tako smo si celotno turo skraj ali vsaj za eno uro, najlep i in najteïji del se pa tako zaãne ele tam. Ko smo pogledovali v nepriãakovano goste megle, v katere so izginjali okoli ki stolpi Zaãetek poti nad planino Pecol (Foto: Emil Pevec) in stene, so se pomisleki glede umestnosti nadaljevanja me ali z medsebojnim opogumljanjem, ãe saj bo sonãna toplota kmalu popila tole zoprno vlago, pa e napoved je dobra. Îe za prvim robom s kavernami iz velike vojne so na skalnatem pomolu v steni leïali prvi kozorogi in nas s svojim mirom nekako potolaïili. Spotoma smo splezali e na bliïnji vrh Punta Plagnis (2411 m) in takoj za njim obãudovali nedaleã proã skupino kozorogov, ki so spet mirno leïali na ploskem grebenu nad divjim prepadom in se niso dali prav niã motiti, ko sem jih sku al spraviti pokonci, da bi mi zapolnili veãji del posnetka. Kmalu potem smo ravno na krbini Forca de la Val sreãali avstrijske gornike, ki pa so se hoteli spustiti po ãim kraj i smeri v dolino, saj so imeli vse, kar je nas e ãakalo, Ïe za seboj in jim e na misel ni hodilo, da bi se podali e ãez tisti del, ki smo ga bili mi izpustili. Svetovali smo jim spust s krbine v dolino La Val (zgoraj brezpotje), ker smo iz vodnika vedeli, da tam ni skokov, ãeprav se to od zgoraj ni videlo. Mislim, da so nam verjeli, e zdaj pa se vpra ujem, ali se jim je tako mudilo zaradi utrujenosti (ki se jim ni poznala) ali zaradi slutnje poslab anja vremena. Nenapovedana nevihta Polni optimizma smo se zagnali v irok izpostavljen Ïleb z dobrimi varovali, ki je najzahtevnej- i del poti, da bi bili v primeru deïja vsaj tam Ïe mimo. Debelo sneïi ãe na vrhu tam Ïe raz irjenega in zagru ãenega Ïleba je bilo k sreãi Ïe dovolj odmaknjeno, da ni bilo treba ãezenj. Tam so nas zadele prve kaplje, ki so se kar hitro gostile in nas svarile, da gre zares. Sledil je manj strm del po dolgi, izpostavljeni, a dovolj iroki polici okrog vrha pika nad pranjo (Modeon del Buinz), kjer nas je zaãela ibati e sodra. Bili smo e povsem poletno napravljeni in v kratkih hlaãah, a sodra je obetala hitro izbolj anje. Hiteli smo mimo votline, kjer bi se zagotovo ustavili, preoblekli in za ãitili pred deïjem ali celo moïno podhladitvijo, saj smo bili (v nahrbtnikih) kar dobro opremljeni. A tam notri je Ïe vedrila skupina Avstrijcev, pa smo brez obotavljanja hrabro odbrzeli mimo. Zdaj smo iskali le e zavetje, ãeprav nam podrobnosti divje lepega okolja niso u le, vkljuãno s kozorogi. Nekajkrat so nam stali prav na poti, da smo morali poãakati, 22

26 PLANINSTVO da se je gospoda umaknila, ko so lahko Ïe vohali na o sapo. Potem je zaãelo e treskati, k sreãi ne prav blizu, a dovolj pogosto, da smo raje poveãali medsebojno razdaljo. âe bi koga strela res»poloïila«, naj ostaneta v pomoã vsaj druga dva... Bili smo Ïe na skoraj edinem povsem lahkem delu poti irokem gru ãnatem sedlu Sella Buinz med pikom nad pranjo in pikom nad Nosom (Fornon del Buinz), ki tako pade v oãi s kaninskih gora, torej na najvi jem delu te ture, deï nas je e vedno moãil in ohlajal skupaj s sodro, med oblaki pa se je Ïe kazala modrina. Takrat sem, preplavljen z novim optimizmom, zagledal na desni tik pod samim robom sedla veliko kaverno in ob vzklikih prijateljema zavil proti njej, da bi se tam konãno preoblekli in poãakali na sonce. Tedaj pa stopi iz kaverne mogoãen kozel z veã kot metrskima rogovoma, ki je gotovo razumel mojo namero (ãe ne celo slovensko!), in kar sli al sem ga:»tu ne bo niã za vas, je Ïe zasedeno!«ne verjamem, da bi lahko tako lilo in treskalo, da bi si mu upal ugovarjati, pa sem samo zamahnil z roko in zagrizli smo v vr ni breg najvi je toãke na e toliko obetane poti (2531 m). Ko smo stopili na vrh pika nad Nosom, nas je e vedno moãilo, le sodra je ponehavala in treskalo je vse redkeje in dlje proti vzhodu, pa sonce nam je po iljalo Ïivljenje skozi oblake. Nismo smeli dovoliti, da bi se preveã ohladili, in skoraj v teku ãez vrh smo se soglasno odrekli vpisu v knjigo in morebitnemu Ïigu poti, saj bi vsak postanek pomenil e hitrej e ohlajanje. Sledil je spust prek izpostavljenega, a dobro razãlenjenega in obãasno zavarovanega juïnega poboãja, kjer je deï dokonãno prenehal in nas je obsijalo vroãe vi insko sonce, ko smo bili premoãeni Ïe prav do kosti. Naju s Petrom, ki imava okrog kosti le nekaj mesa in koïo, pa je Ïe na drobno treslo, tako da bi moral osvetliti najveã petstotinko sekunde, kdor bi naju slikal, ãe bi naju hotel potem na sliki tudi spoznati. Vem, da taka stvar ni prav niã za alo, a predvsem je vaïno, da smo bili e dovolj pri moãeh in pameti, da nam ni kradel energije e kak strah. Pozna se, da imajo tu mir pred lovci Kozorogi v soncu Tam smo se torej na varnem kraju za silo preoblekli, nato pa takoj nadaljevali, da bi pri li ãim niïe na varnej i del poti, ãe bi se sluãajno nevihta ponovila. Na dolgi vodoravni polici v desno in nad njo so nas potem spet ãakali kozorogi in vpra evali smo se Ïe, ali niso tam celo udomaãeni, ko so bili tako brez strahu. No, tudi mi ga nismo pokazali, dokler nismo stopili prednje, ko so se le poãasi in dostojanstveno umaknili v strmo poboãje zgoraj ali na vi jo polico. Ko sem takega tik nad seboj slikal od spodaj in iz neposredne bliïine, mi je dobesedno dihal za ovratnik, ker pa ima tam zgoraj tako zdravo prehrano, mu ni prav niã smrdelo iz ust. Bogve, ãe bi e lahko rekel tako, potem ko bi mu ponudil svojo»bov ko slino«iz ãutarice? Na kaj takega tedaj k sreãi nisem niti pomislil, saj so moïni tudi bolj grozni razpleti... Sledil je najlep i, grebenski del poti, ki smo jo lahko tam Ïe skoraj neskaljeno uïivali. Okrog divjih stolpov in grap so se plazile po nevihti raztrgane megle in prizori so bili tako presunljivi, da bi najraje kar»izklopil«. A ble ãeãe zeleno sedlo tam spodaj je pomenilo su enje in uïivanje na nebe- kem soncu vi in, pa malico in poãitek (saj se nismo zares podprli Ïe skoraj pet ur!). Ob neverjetno pogostem sreãevanju krasnih ãetveronogih»maãov«in njihovih varovank smo prek dobro zavarovanega strmega skalnatega boka konãno pri li na sedlo krbina nad Tratico (Forca de lis Sieris), e vedno 2274 metrov visoko, potem ko smo sreãali kar precej tudi slovenskih planincev. Zadnji so 23

27 PLANINSTVO piki nad Tratico po nevihti prihajali z MontaÏa in so imeli za seboj Ïe tudi pot Leva, kjer pa ves ãas ni bilo niti kaplje deïja! Za tam je bila torej vremenska napoved vsaj dotlej kar toãna. Na sedlu s ãudovitim razgledom na trdnjavo Vi a in sosede nad globinami pranje na eni in na sonãne pa nike planine Pecol v globini na drugi strani smo se potem su ili in na vse naãine polnili baterije skoraj dve uri, vmes pa si ogledovali predstavo, ki so nam jo pripravili kozorogi visoko nad nami v strminah pika nad Nosom, po katerih smo se bili spustili z vrha. Postajali so na skalnatih balkonih, ki so trleli iz sten in grebenov, preãkali strma, izpostavljena sneïi ãa, kakr nih si mi e s cepinom in z derezami najbrï ne bi upali, celi tropi so se selili z enega dela stene na drugega, tu doli pa so imeli nebe ke pa e dovolj, da bi se lahko valjali v njej. Kaj so torej iskali visoko zgoraj v tistem divjem svetu brez prave hrane? Ni dvoma, da tudi njim utripa planinska Ïilica in se morajo preizku ati in kaliti tudi v takem! Slovo od pikov Visoko gori med nebom in vrhovi, ob opazovanju neugnanih Ïivali, sem se spet spomnil prelepe alpinske pesmi Signore delle cime, ki smo jo kar nekaj let peli tudi v me anem pevskem zboru Iskra Kranj. âim sem na kaki podobni turi nekje na varnem in ni veã potrebna popolna zbranost, posebno pa, ãe sem sam, si jo Ïe prepevam in ne preneham pred koncem. Sporoãilo pesmi res lahko v celoti razume ele na takih poteh: ãe je bog Ïe moral poklicati prijatelja k sebi v gorah, naj mu dovoli, da se pred odhodom e zadnjiã sprehodi po njih. Tudi tokrat sem si jo brundal, leïeã vznak na travi, saj je bilo srce prepolno, da bi lahko spal... Ko smo posu ili Ïe tudi mokro vsebino nahrbtnikov in se je zaãelo spet oblaãiti, smo zapustili nepozabno pot, ki se konãa pravzaprav tam, po oznaãeni mulatjeri najprej po evno navzdol, nato pa prek cvetoãih travnatih poboãij pikov nad Tratico (Cime Gambon) s irnimi razgledi, delno celo v vzponu proti desni, pri li do razpotja, kjer se v isti smeri zaãne pot Leva proti MontaÏu, desno pa vzpne na bliïnji pik Hude police (Cima di Terrarossa). Tu smo se dokonãno obrnili navzdol proti koãi Brazza nad Pecolom, kamor nas je po dobri uri pripeljala udobna mulatjera, ki tako umetelno izkori ãa naravne prehode med travnatimi policami in terasami z vmesnimi navpiãnimi skoki, da se niti prav ne zaveda, kako strmo je sicer tisto poboãje. e pred koão nas je spet dohitel deï, ki pa nam tako nizko ni mogel veã pokvariti razpoloïenja. Po slabih osmih urah ãiste hoje smo potem pri avtu e enkrat pogledali tja v vi ave, ki so nas danes spet enkrat krepko preizkusile. Res sta nam megla in potem nevihta nekoliko zmedli zmoïnosti realne presoje celotne poti, kljub vsemu pa smo videli in doïiveli toliko lepega, da je bilo tudi za nas to eno najlep ih gorskih doïivetij doslej. Kozorogi pa so dali s svojo stalno prisotnostjo po vsem visokem delu tej poti e posebno pravljiãen nadih, zato jo bom sam vedno pomnil kot Pot kozorogov. Morda pa so bili prav oni tisti, ki so nas varovali pred huj im neurjem? 24

28 PLANINSTVO V gorah s umi Soãe Utrinki s poso kih gora Besedilo in fotografija: Janez eme Ne nameravam pisati slavospevov goram Zgornjega Posoãja, saj je bilo takih opisov Ïe toliko in so bili nekateri tako popolni, da se z njimi ne bi mogel kosati, pa tudi nobene potrebe ni za to. Rad pa bi ohranil v spominu zase in e za koga drugega podobnih nagnjenj svoja doïivetja v gorah in dolinah Kugyjeve mlade Soãe in v Zahodnih Julijcih na italijanski strani meje. Ti so namreã na im poso kim goram in svetu pod njimi v marsiãem tako podobni in blizu, da so meni, ne glede na vmesno mejo, vedno pomenili isti pravljiãno lepi, pa tudi globoko resni svet, ki ga zbliïuje tudi ista Ïalostna zgodovina. V ta planinski raj sem se najveãkrat podajal iz Bovca, kjer imam v Kaninski vasi svoj drugi dom, ali pa sem turo opravil kar med potjo v Bovec. Bov ka kotlina je s svojimi zeleneãimi skalami, ki jo obdajajo skoraj v krogu, v meni zapustila moãan vtis Ïe kot mulcu, ko smo bili prviã nekaj dni tam poleti leta 1949 na obisku pri oãetu, ki je bil v Bovcu na oroïnih vajah. Takrat smo vsak lep dan z mamo hodili po bliïnji in daljni okolici in Ïivo se spominjam deroãe svetlo modre vode, globokih modrozelenih tolmunov in travnikov, vse gosteje posutih s skalami, bolj ko smo iz doline lezli v strmino. Seveda takrat nisem bil e nikakr en planinec, pa vendar mi je morda pogled na kako veliãastno ãudo narave prviã vzel sapo prav na Bov- kem. Zdaj, ko se bliïam Ïe svojim estdesetim letom, e vedno vneto spoznavam in obletavam lepote, ki jih je tam okoli tako na gosto razstavila narava, kot bi hotela povrniti tamkaj njim prebivalcem za tevilne tragedije, ki so jih morali prestati. Na ta predel sem celo vedno bolj navezan, saj o njem lahko tudi prebiram vse tisto, o ãemer se je dolgo preveã molãalo, ãeprav je tako pomembno za obãutenje ne le lepot, ampak predvsem du e ljudi. Zato tudi ni ãudno, da sem na teh poteh posebno med svojimi samotnimi pohodi precej veã razmi ljal o vseh oblikah ãlovekove dejavnosti v gorskem svetu, kot bi sicer in kot obiãajno premi ljam v gorenjskih hribih. âe sem taka razmi ljanja vpletel tudi v svoje opise, je bilo to zato, ker menim, da spadajo k opisu poti prav tako kot vse drugo, bolj otipljivo in koristno za morebitnega bralca in ponavljalca. Morebiti bo prebiranje teh vrstic koga s preobljudenih predelov na ih gora usmerilo v odkrivanje teh odmaknjenih kotiãkov; v tem primeru sem opravil veãkratno koristno delo. Na Javor ãku ob»pozdravu«iz âernobila Na prvega maja leta je bil sicer lep, a tako vetroven dan, da s smuãanjem na Kaninu ni bilo niã. Hãerki, ki je hotela z menoj na smuãanje, seveda ni bilo prav niã do»rezervnega«cilja, pa sem se odloãil, da grem (prviã) na goro z velikim podorom, ki jo stalno vidim z balkona v Kaninski vasi. Ni visoka, a iz âezsoãe mora premagati veãjo vi insko razliko kot pri vzponu na marsikaterega od dvatisoãakov, ki se jim pribliïa z avtom. Vzpel sem se po poti prek Humãiãa nad Slatnikom, kjer je svojevrstna zanimivost rdeãkasti podor velikega strmega dela poboãja, prek katerega je treba iti in ki zahteva kar nekaj posebne previdnosti. âe bi na planini Slatniki e vedno pasli govejo Ïivino, dvomim, da bi jo e lahko gnali tod brez poprej nje nadelave ir e poti. Vsekakor pa je zanimiv tudi ta pristop, in ko stopi iz gozda med razpadajoãe stanove, je prizor s potoãkom na dnu ozke doline res idiliãen. Tiste bistre vode sem se 25

29 PLANINSTVO Nad Bovcem, zadaj Javor ãek in Krn âisti vrh in Plaski Vr ac kot opazovalnici za plazove Prav na prvi maj leta 1990 sem se zapeljal do zapornice nad Vasjo na Skali (za zaklenjeno zapornico sem vi e gori videl e tri parkirane avtomobile»izbrancev«), ker sem si hotel od blizu ogledati zasneïena meli ãa pod piãjem, Plaskim Voglom in Travnikom, ki jih zagledam vedno, ko v lepem dnevu stopim iz veïe v Kaninski vasi in pogledam mimo recepcije proti Trenti. Smuãi sem imel sicer s seboj, a sem bil prepozen, tako da je bil sneg Ïe zelo slab, pa sem jih raje pustil v avtu. Ko sem se vzpenjal proti Dolu pod plazmi, je ãez Travnikovo steno prviã zagrmelo, potem pa vse pogosteje z vseh sten nad Dolom. V varni razdalji od dna prelepe doline Ravni dol, v kateri pa so se ustavljali vsi plazovi, sem se vzpenjal po sprva pora ãenem, nato pa vse bolj odprtem in zasneïenem hrbtu nasproti mogoãnih sten piãja, Plaskega Vogla in Travnika. Globok vtis tega veliãastnega okolja so e poglabljali plazovi, ki so stalno grmeli prek vsaj 600 metrov visokih sten. Bilo je kot v gledali ãu, kjer igrajo veliãastno predstavo v ãast mogoãni naravi in v opomin ãlove ki neãimrnosti, da je le niãvredna igraãka v primerjavi s silami, ki si jih (veãinoma k sreãi) nikoli ne bo podredil. Sredi take predstave sem se tako vzpel na krbino, kjer sem Ïe lahko pogledal v Trebi ki dol, nato pa desno ob vse bolj muãnem gaïenju ãez âisti vrh na Plaski (ali Plazjanski) Vr ac. Na tem zadnjem, grebenskem delu poti mi je zelo prav pri- el cepin. Na vrhu sem se»razkomotil«ravno nasproti stene Velikega piãja in od tam na varnem, a»iz prve vrste«potem debelo uro obãudoval naravo med njenim prenosom sneïnih mas in kamenja z divjih grebenov prek visokih sten na meli ãa in v dno ãudovite doline globoko spodaj. Po nebu so se namreã pomikali tisti gosti beli oblaki, ki so, prekinjeni s presunljivo nebesno modrino, od vseh najbolj»fotogeniãni«. Na grebenih te veã kot est kilometrov dolge gorske pregrade med Zgornjo Komno oz. Dolino triglavskih jezer in Trento so se bile nabrale med zadnjim sneïenjem velike opasti (z daljnogledom sem ocenil, da so veã kot pet metrov iroke), in ko je na greben skozi ãistino med oblaki posijalo prvomajsko vi insko sonce, je bilo treba poãakati le nekaj minut in Ïe je zatakrat nalokal, kot bi bil pri el vso pot gor po vseh tirih... Mimo lovske koãe sem se vzpel na preval âez Utro nad planino Golobar in tam poiskal Ïe zelo zabrisano stezo proti vrhu. Ves ãas sem hodil v obmoãju gozdnatega grebena, bil kmalu na vrhu in uïival izreden razgled na vso bov ko kotlino in njene gorske ãuvarje. Ker se je bil veter Ïe precej polegel, sem oprezal z daljnogledom na kaninska smuãi ãa, da bi ugotovil, ali se je nekaterim le splaãalo ãakati, da se jih veter usmili. Smuãi ãa pa so e vedno samevala, iz ãesar sem sklepal, da je veter v veãjih vi inah moãnej i. Z vrha mi je pogled uhajal po hudih strminah na vse strani in kar verjeti nisem mogel, ko sem pozneje v Klavorovi knjigi bral, da so se tam po zasneïenih in zaledenelih poboãjih v temni oktobrski noãi spu ãali v dolino Slatnika tirolski alpinci, ko se je zaãenjal»ãudeï pri Kobaridu«leta Vraãal sem se prek planine Golobar v Kal Koritnico, moral pa sem e po avto v âezsoão. Vseeno tura ni bila tako dolga, da bi upraviãila ãudno utrujenost, ki sem jo ãutil, ko sem pri el v Kaninsko vas. Takrat sem ele izvedel, da je v ukrajinskem âernobilu pred dnevi (kasneje smo izvedeli, da je do eksplozije pri lo )»u el atom«in kako daleã bodo verjetno segle posledice... Ali so bile takrat res gore bolj strupene kot dolina? 26

30 PLANINSTVO grmelo, ko je sneïna masa potegnila za seboj v globino e vse drugo, kar ni bilo dovolj trdno. Tako sem obãudoval te dokaze minljivosti v»veãnih«gorah in spet premi ljal, komu vse bi utegnila koristiti taka ola s terapijo v naravi... Z Vr aca sem se vraãal kar naravnost navzdol med ru jem proti Ravnemu dolu po sledeh gamsjega tropa. Ko pa so te sledi nenadoma zavile ostro desno (in ele po kakih petdeset metrih so se spet usmerile navzdol), si nisem prav niã pomi- ljal in sem jim sledil. ele globoko spodaj, ko sem bil Ïe spet na svojih sledeh, sem lahko videl, zakaj sem, kot Ïe tolikokrat prej, pravilno ravnal, ko sem zaupal Ïivalim: ãe bi bil nadaljeval po svoje naravnost navzdol, bi pri el do irokega skoka, kar bi pomenilo spet muãno gaïenje nazaj na greben na zanesljivo sled. Spomin Bela koãica v dolin ci, poleg nje vodnjak, a pred hi ico planinci vsak gora junak. Pri vodnjaku glej mladenko, lice ji Ïari: res prijetno za Gorenjko, ãe obisk dobi. el sem mimo, ko sijalo sonce je z vi in: zopet cvetje je pognalo, lep ostal spomin. Zvonko âemaïar Bov ki Matterhorn Dvakrat na Svinjaku v barvah jeseni Besedilo: Pavel Pavlovec Vsakokrat, ko me je pot zanesla na Bov ko, je pritegnil mojo pozornost hribovit rog, ki na jutranji strani Bovca kipi v vi ave. Ta koniãasti hrib, Svinjak (1653 m), ki mu zaradi podobnosti pravijo tudi bov ki Matterhorn, se mi je»izmikal«vse do jeseni, ko smo koprski»viharniki«zapiãili oãi vanj in ga druïno vzeli na»muho«. Enkrat je zmagalo gr e, drugiã lep e ime Z na im planinskim vodnikom MatjaÏem sva se lepega septembrskega dne odpravila na oglede. Za vasjo Kal Koritnica sva v bregu naletela na prijaznega starej ega moïa, ki je pasel svojo kravico in kot kaïe, tudi osamelost in dolgoãasje, saj se je razgovoril kot za stavo. Z MatjaÏem sva med drugim zvedela tudi vse ali skoraj vse o Svinjaku, saj nama je kot Ïivi leksikon postregel s pravo disertacijo o tej gori (dandanes) nelepega imena, kot se je slikovito izrazil. Pripovedoval nama je o vlogi zagozde te gore v okviru so ke fronte, o nevarnostih, ki preïijo na gori, posebno v slabem vremenu, o tevilnih kaãah itd. Zagreto in kar prepriãljivo je navajal, da je gora v starih ãasih nosila bolj ãastitljivo ime Sovinjak, menda po sovah. Nehote me je ta primer poimenovanja gore spomnil na»ãrkarsko pravdo pred 50 leti glede Svin(j) ãakov pod Sne- Ïnikom, ko so se kopja lomila, al prav se pi e in reãe Svi ãaki ali Svinj ãaki; zmagalo je»lep e«ime s simbolom svi ãa na raãun divjih svinj. Lepo in dobro se je pogovarjati z domaãini, vedno zve kaj zanimivega in koristnega, a pred nama je bil e vzpon in morala sva se posloviti. Med hojo naju je ob robu gozda pozdravila ãreda ovac, vrh tega pa so se tudi na nebu razpasle ljubke ov- 27

31 PLANINSTVO Vrh Krnice (Lo ka stena) in Svinjak iz bov ke kotline (Foto: Vladimir Habjan) ãice oblaãkov. Zagrizla sva v kolena in v dveh urah in pol sva bila na vrhu in moram reãi, da je vzpon iz doline videti bolj teïaven, kot je bil v resnici. âez deset dni se nas je na isto pot podalo 32»viharnikov«iz Kopra. Iz zatrepa, kjer je le rahlo zaznati jesensko barvitost, se na a dolga kolona vije na goro. Z vi ino postaja drevje vse bolj skrivenãeno in zgrbljeno, listje pa vse bolj jesensko pisano. Barve se mavriãno prelivajo iz svetlozelene v zlatorumeno in bronasto, pa vse do kardinalsko rdeãe. Vsaka kro nja, vsak grm ima mavrico v sebi. Po gozdu nas dolgo spremlja tresoã se skovik sove. Viharnika pod vrhom drgetata in jeãita v vse moãnej em vetru. Na vrhu pa nas je ãakalo nadvse prijetno preseneãenje: sreãanje na ega prijatelja Rudija z abrahamom prav tega dne. Dobrih Ïelja ni bilo ne konca ne kraja, dokler nas ni zaãelo nebo opominjati in priganjati v dolino. Vse naokoli so se hitro grmadili oblaki in komaj smo se e utegnili pozdraviti z na ima prijaznima gostiteljema pred tremi meseci: elegantnim Krnom in malce debelu asto Veliko Babo. Neposredno doïivetje Soãe Nazaj grede lovimo razgled po delcih skozi posamezna okna jasnine. Kmalu zastanemo na ple i grebena in se med kosmi raztrganih meglic zazremo na srebrnkasto zeleno nitko Soão, kako se prebija skozi skalnata korita in pisan mozaik pa- nikov, njivic, pravljiãnih vasic... Nenadoma nas preseneti zvonki glas prijateljice Slavice:»Krasna si, bistra hãi planin, brhka v prirodni si lepoti...«âustven in doïiveto podan recital pesmi»gori kega slavãka«nas globoko prevzame. Presunejo nas pesnikove prero ke besede in slutnje; pogled se mi ustavi na veliki poljani, posejani s kriïi, na vsakem koraku nas opominjajo neme priãe krvavega vojskovanja in drugih hudih preizku enj teh krajev in ljudi (potresi itd.). Tako neposredno e nikoli nisem doïivel Soãe, lepote in tragike tega dela domovine; zavem se divjega pohlepa tujcev, a tudi zavezanosti in navezanosti ljudi na svojo zemljo. A obrnimo to ãrno stran zgodovine in naj nam bodo pretekli dogodki predvsem zgodovinski pomnik in uãilnica! Zagrne nas oblak; prej v soncu Ïareãe Ïivopisane jesenske barve dobivajo temnej- e odtenke, pridih uga anja in slovesa, megla prina a jesensko otoïnost, a tudi priãakovanje nove luãi, svetlobe in toplote. Iz sanjave dremavice me med hojo prebudi presunljiv Ïenski krik za hrbtom. Prijateljica Mira, ki hodi za menoj, vsa prestra ena in bela v obraz komaj izdahne»kaãa, kaãa!«in kaïe pod moje noge. Ne da bi prej kaj opazil, bi skoraj pohodil modrasa, ki pa je bil, kot je bilo videti, Ïe malo otrpel od jesenskega hladu, saj ni bil prav niã kaãje uren. Kmalu povsem potonemo v gosto meglo, v kateri dobivajo drevesa in skale groteskne podobe in pravljiãen, sem ter tja pa tudi stra ljiv pomen. Iz megle priãne drobno pr eti, a ko se spu ãamo v vas, zabobnajo po pelerinah debele kaplje in nenadoma se ulije kot iz kafa; z gore se je zagnal silovit veter in deï nas boleãe biãa v obraz. Sreãa, da nas ni ta orkanski naliv ujel na vr nem, strmem delu gore; spomnil sem se opozorila prijaznega domaãina z»ogledov«, naj v deïju ne hodimo gor, kar navaja tudi Vodnik po slovenski planinski poti. * * * Presunjen ugotavljam, kako se je tistega novembra (plaz v Logu pod Mangartom) usoda zopet kruto poigrala s kraji in ljudmi na Bov kem. Narava je udarila ljudi, ki so najmanj krivi za pojav tople grede in druge pogubne posledice, ki jih brezglavo povzroãamo z onesnaïevanjem in sploh neodgovornim ravnanjem do narave. 28

32 PLANINSTVO Pr ivec Med ptiãjim petjem v globoko zimo Besedilo: Tatjana Hribar Îe nekaj ãasa se mi planinski vodnik odpira na strani, ki opisuje turo na Pr ivec. Îe po opisu zaslutim, da je vrh nekaj posebnega. Oklevam in ga v mislih prestavljam iz tedna v teden. Polna sem dvomov: s smuãmi ali brez orientacija naj bi bila v zimskih razmerah zahtevna. Kar ne upam si sama v njegovo naroãje. Îe v torek napovedujejo poslab anje vremena ãez vikend, sreda pa naj bi bila lepa in sonãna. Z Bredo se hitro uskladiva, vzameva si prost dan in skupaj z jutrom sva v Stari FuÏini. Po strmem, kamnitem kolovozu se zaspano vzpenjava, listje pod nogami umi in spominja na jesen prvi telohi pa naju opominjajo, da prihaja zgodnja pomlad. Samo lepota in ljubezen Kosijev dom sredi planine Vogar sameva. Privo ãiva si zajtrk nekaj poïirkov ãaja in banano. Delno poledenel kolovoz naju vodi naprej, proti zahodu. Ne morem verjeti, po prvem vzponu naju na travnatih bregovih pozdravljajo opki zlatorumenih trobentic in ptiãje Ïvrgolenje. Pot pelje po razglednem robu nad Bohinjskim jezerom in se obãasno izgublja v gozdu. Zelo mirno in skrivnostno je in tako zelo toplo kljub zgodnji uri. Molãe uïivava, pogledujeva proti e zaspani verigi bohinjskih gora, se ustavljava ob starih, nenavadnih drevesnih deblih vsako zase bi nama rado povedalo svojo zgodbo. Snega je vedno veã in markacije se skrivajo pod njegovo odejo. Na sreão je nekdo po zadnjem sneïenju Ïe kolovratil po tej poti in nama moãno olaj al hojo. Brez njegovih sledi bi teïko na li pravo pot. SneÏna skorja popu ãa, zaãne se nama predirati, natakneva gama e. Strmina se poveãuje, snega je vedno veã, nama pa postaja stra no vroãe. Naenkrat sva tik nad robom, globoko spodaj se ble ãi zaledenelo Bohinjsko jezero, nad nama prav na robu skalnega skoka naju opazuje gams. Razgledi jemljejo dih. Najina pot pa je vse bolj strma, tik nad stenami, ki se spu ãajo globoko do doline. Previdno stopava, vsak korak in vsak oprimek preizkusiva, telesi sta napeti. Palice bi morali zamenjati s cepinom, pa je tako ãudno strmo, da nahrbtnikov ne snameva, le palice skraj ava. Vrh skalnih skokov se svet zravna, nekajkrat se pogrezneva v napihani sneg in stojiva na razko nem vrhu. Privo ãiva si dolg poãitek, nastavljava se sonãnim Ïarkom in se spogledujeva z verigo gora na vseh straneh neba. Bohinjske gore se srebrno lesketajo v soncu, zasneïene, kot zavite v toplo, puhasto srebrno oddejo. piãje, Debeli vrh, Triglav... nastavljajo gole stene soncu in vetru kot gola telesa so, presu ena in ko ãena. Veter nama prina a zvoke ubranega petja cerkvenih zvonov iz doline. Poldne je in Pr ivec v barvah jeseni (Foto: Vladimir Habjan) 29

33 PLANINSTVO tukaj zgoraj je vse tako, kot mora biti. Vse je samo lepota in samo ljubezen. Gamsi naju hodijo opazovat iz vpisne knjige je razvidno, da je pozimi ãlovek tu gori bolj redek gost. Vonj po medvedu Odloãiva se za povratek proti planini Vi evnik. Samo slutiva, v katero smer morava. Devi ka belina, sneg, s katerim bi se objemal in poljubljal... najini telesi pa sta segreti od napora, pot nama zaliva oãi in obraz, vsak korak izgine globoko v snegu. V gozdu je mnogo laïje, pogledujeva za redkimi markacijami. Naenkrat me Breda pokliãe s ãudno votlim glasom in spra uje:»âigave so te stopinje?«pogledam in se zgrozim.»to ni niã! Raje glej v debla za markacijami!«breda glasno izgovori svojo slutnjo o medvedu... seveda, kra ki svet, jame okoli naju... Noãem, da me misel prizadene. ZaÏenem se naprej in na niã ne mislim. Tudi prijateljica molãi, toda na hrbtu jasno obãutim njen strah. Hitro sva na robu planine Vi evnik. Spet se globoko predira, preden doseïeva pastirske stanove. Tabla oznaãuje, da je do Vogarja preko planine Zgornji Vi evnik e tri ure. To bo preveã za naju in odloãiva se za sestop do Planine pri Jezeru. Nagonsko se zaãnem spu ãati po levem robu, kjer je tanj a sneïna odeja, toda hitro se valjava v globokem snegu izgubili sva se, nikjer poti, nikjer markacije. Gaziva kot nori. Breda se vrne in najde pravo pot. Po laïje prehodnem svetu se zaïeneva navzdol. Pri jezeru si privo ãiva poãitek, fotografirava, se vpi eva v knjigo v zimski sobi, napijeva se ãaja in narediva vsaka dolg poïirek medice,»za korajïo«. Breda prizna, da jo je bilo stra no strah. âudne misli so jo obhajale... o medvedu, o bivaku sredi gozda, o klicu na tevilko Ugotoviva, da tudi pot preko Vodiãnega vrha e ni shojena, zato kreneva kar proti planini Blato. Pot je prijetna, turni smuãarji so bili tukaj nji gostje... Deset minut pred Blatom zavijeva desno proti Vogarju samo da ne bo treba pe po dolgi, zaviti cesti do doline. V slabi uri sva spet na najini jutranji klopci. Ostalo nama je e nekaj ãaja in pomaranã, ko ãek kruha. Ugotovim, da imava nadvse imenitno malico, ki je ne bi zamenjala z veãerjo v najbolj i restavraciji.»no ja...«pravi Breda,»razen ãe bi nama zdajle eno porcijo kampov sem gor prinesli...«nastavljava se zadnjim sonãnim Ïarkom in spet poslu ava le ptiãje ãebljanje. Îal nama je, da morava od tod... e dobre pol urice sestopa po poledeneli in skalnati poti in Ïe sediva v avtu. No, takole lepo in bogato sredo sva preïiveli... Debela peã âudovito doïivetje moãi narave Besedilo: Jana Remic Poãasi se je priãenjalo daniti. Peljala sem se proti Pokljuki in opazovala vitke, visoke smreke, katerih vrhovi so rahlo valovili v vetru. Pot me je vodila najprej po cesti globoko skozi smrekov gozd. Spremljala me je neïna pesem vetra, prelepa glasba narave, ki se je nikoli ne naveliãam poslu ati. Stopala sem po slabo uhojeni stezici proti planini Lipanca, opazovala visoke smreke, sledi Ïivali, ki so se prepletale po beli sneïni odeji, veselila sem se prvih sonãnih Ïarkov, ki jim je uspelo uiti skozi goste igliãaste veje. Na planini je sne- Ïna odeja rumeno Ïarela od svetlobe zimskih sonãnih Ïarkov. Pot mi je hitro minevala, misli so mi svobodno u le, prav kmalu sem se vzpenjala po poti nad planino. Veter je pihal vedno moãneje, nekajkrat je dvignil drobne sneïinke visoko okrog mene, potem pa jih je moãan sunek vetra odna al in delal globoke sneïne zamete. 30

34 PLANINSTVO Veter je vse moãnej i Ves ãas sem se zavedala, da je malo verjetno, da mi bo uspelo priti na vrh gore. Zelo moãno je pihalo, z vrhov je odna alo sneg in rahla bela zavesa snega, ki je ves ãas valovila, mi je dala vedeti, da piha preko grebenov moãan veter. Vendar pa sem la dalje, nekje sem se jezila, naenkrat sem za- la in se zna la v e globljem snegu. Rada hodim, a postalo je naporno hoditi po poti, ki je v normalnih vremenskih razmerah pravi uïitek. Poleg tega pa zanimivo. Nekoliko noro, mislim. Ponovno sem stopala po uhojenih sledeh, kar jih ni zabrisal sneg. Kot v opozorilo je moãan sunek vetra ovil okrog mene v vrtinec ujete sneïinke in jih vrtel, pihal z neverjetno moãjo. Ustavila sem se, nemogoãe je bilo narediti korak v tistih trenutkih, zami- Ïala sem in z rokami na obrazu lovila sapo. Nekaj trenutkov, pa vendar se mi je zdelo, da traja sunek vetra tako ogromno ãasa. Konãno se je zrak okrog mene umiril in odloãno sem nadaljevala pot proti vrhu Debele peãi. Poãasi, pa vendar bliïala sem se grebenu, zadnjemu sedlu, tik pod vrhom. Stopila sem na sedlo, ãudovit razgled se mi je odprl... Uspelo mi bo priti na vrh, sem se razveselila. Orja ka moã neba se zgrne na sedlo V tistem trenutku pa se je zgodilo nekaj neverjetnega, nekaj, ãesar ne bom pozabila. Moãan udarec vetra me je dobesedno prestavil za pol metra v mehak, globok napihan sneg. Vse me je zabolelo od nenadnega udarca, imela sem obãutek, da mi bo lase odtrgalo. Obsedela sem v snegu, sku ala sem se za ãititi pred moãnim vetrom, ki mi je v nekaj trenutkih nanosil sneg v u esa, nos, oãi. Roke sem pritisnila na obraz in sku ala zajeti sapo, orkanski veter mi ni pustil dihati. Samo to sem si Ïelela, da sunek poneha, vedela sem, da poti ne bom veã nadaljevala. Pa ãeprav je do vrha le e sto ali dvesto metrov. Sedela sem tam v snegu, visoko na gori, v svetu, ki ga imam najraje, in trenutki so se vlekli in ni se hotelo konãati noro divjanje vetra okrog mene. e in e je trajala neverjetna moã, kako ogromna energija je divjala preko visokih gora. Poãasi je vetru pojemala moã in poãasi sem se pobrala in se naenkrat utrujena odvlekla nazaj proti dolini. Stopala sem poãasi, preseneãena, nisem priãakovala ãesa tako mogoãnega. Stopila sem na nekoliko izpostavljeno jaso, ko je ponovno zahrumelo okrog mene. Stisnila sem se v zavetje sivega viharnika. Sivi viharnik pa je za epetal. Za epetal je o moãnih vetrovih, o tisoã nevihtah, o prelepih sonãnih dneh... Za epetal je, naj grem nazaj v dolino, naj se kmalu spet vrnem... Poãasi sem se vraãala proti gozdovom in e vedno sem opazovala sneïno zaveso daleã nad vrhovi. NeÏna pesem vetra, ki se je vila skozi vrhove smrek, me je spremljala ves ãas, ko sem stopala skozi neskonãen, ãudovit gozd na Pokljuki. Noro, neverjetno, ãudovito doïivetje. Vedno znova, bolj in bolj obãudujem naravo in vedno raje jo imam. Iz el je koledar GRS Slovenije Postaja GRS Maribor je izdala stenski koledar za leto Koledar ima 13 listov in podloïni karton, na katerega je moïno dotiskati logotipe. Koledar je pokonãnega formata velikosti 16,5 cm x 48 cm. Vsak list je opremljen z dvema slikama. Ena prikazuje na e gore, druga pa ponazarja aktivnosti re evalcev. Z nakupom koledarja GRS Slovenije boste prispevali tudi v Sklad Okre elj, ki skrbi in pomaga druïinam ponesreãenih gorskih re evalcev. Cena koledarja je 550 SIT z DDV, k ceni pa je treba pri teti e po - tnino, ki jo plaãa naroãnik po povzetju. Koledar lahko naroãite po e-po ti hansel.ljubo@siol.net ali telefonu 02/ Najbolje je, da planinska dru tva, odseki ali klubi naroãijo organizirano. V. H. Opraviãilo Îal nas tiskarski krat tudi v oktobrski tevilki ni Ïelel izpustiti iz svojega primeïa. Tako se je zgodilo, da smo sliki na straneh 12 (Ojstrica, avtor JoÏe ter) in na strani 45 (Civetta, avtor Janez Jarc) pripisali Janezu emetu. Vsem trem se za napako iskreno opraviãujemo. Uredni tvo PV 31

35 PLANINSTVO Ljudsko izroãilo o Blego u Ob 150-letnici rojstva slovenskega pisatelja dr. Ivana Tavãarja Besedilo in fotografija: Janez Dolenc Sredi gozdov, pod Blego em z zelenim vrhom, leïi ravnina in v tej ravnini dvor starih mi roditeljev. Spomladi ga obdaja ãe njevo cvetje in v poletju valovje rumene p enice. Ivan Tavãar: Tiberius Panonicus Jurij ubic, portret Ivana Tavãarja leta 1885 Na lepi sonãni torek, 28. avgusta 2001, je od rojstva slovenskega pisatelja Ivana Tavãarja minilo ravno 150 let. Ta dan je za nas Poljance praznik in Tavãarja Ïelim poãastiti na podoben naãin, kot sem pred 50 leti poãastil 100-letnico njegovega rojstva s svojim prvim ãlankom v Planinskem vestniku. Tistega davnega avgusta 1951 so v Poljanah na prostem pripravili predstavo dramatiziranega Cvetja v jeseni v poljanskem nareãju; Mladinska knjiga je izdala bibliofilsko izdajo Viso ke kronike; moja profesorica na slavistiki dr. Marja Bor nikova je pripravljala prvo knjigo (od osmih) Tavãarjevega Zbranega dela v zbirki slovenskih klasikov; Triglav film pa je pripravljal film po romanu Viso- ka kronika, a mu je Ïal spodletelo zaradi denarja. Kak na koda! Tedaj so e Ïiveli na i markantni igralci in reïiserji, ki bi morda ustvarili najbolj i slovenski film. K temu jubileju sem torej tudi jaz doprinesel skromen prispevek v 11. tevilki Planinskega vestnika 1951 s ãlankom Ljudsko izroãilo o Blego u, v katerem sem objavil deset ljudskih izroãil v zvezi z Blego em, ki sem jih sam nabral med domaãini. Tedanji urednik Tine Orel me je pohvalil, ãe da je tudi folklora ena od stvari, ki spadajo k planinski kulturi. Rod Ivana Tavãarja namreã izvira iz mojega rojstnega doma v gorski vasi âetera Ravan tik pod Starim vrhom, kjer se e danes po domaãe pravi pri Tavãarju. Îal je konec 19. stoletja Tavãarjev rod izumrl in je moj stari oãe Janez k hi i prinesel priimek Dolenc. Okrog leta 1780 je iz velike dru- Ïine Tavãarjevih devetih otrok osmi otrok Urban, 32

36 PLANINSTVO ko je dorasel, od el v Poljane in ustanovil druïino na Griãu pri Kosmu, iz katere izhaja tudi pisatelj. Sedaj pa naj podobno kot pred 50 leti objavim nadaljnjih deset ljudskih povedk v zvezi z Blego- em, ki sem jih med Poljanci nabral kasneje, nekatere ele lani. Ajdovska deklica Ajdovska deklica je z eno nogo stala na Jelovci (vasi na poboãju Blego a), z drugo pa na Gori (Malem vrhu) in v Karlov ãici trene prala. Poleti je kdaj nabrala koscev v svoj veliki predpasnik pa dejala, da je pobrala tiste ãrve, ki travo uniãujejo. Divji moï in divja Ïena v Logarjevi gmajni V Logarjevi gmajni v Blego u sta enkrat Ïivela divji moï in divja Ïena. Ko je Vresjak, kmet v Su i, sejal na njivi, je pri el k njemu divji moï. Na sebi ni imel drugega kot koïuh okoli pasu, pa ves kosmat je bil. Otroka je imel na rami, spredaj ga je drïal za nogo tako, da mu je zadaj visel navzdol. Zaãel je poãasi govoriti»zdaj sej zdaj ne zdaj sej zdaj ne«in tako naprej toliko cajta, dokler je Vresjak sejal, ta mladi mu je pa ciljal. Kar je vsejal ta ãas, ko je divji moï govoril»zdaj sej«, je silno dobro doneslo, drugo pa niã. Vresjaka je imelo, kaj je to za en moï, pa ga je toliko cajta iskal po gmajni, da ga je dobil, pa vpra al, kdo je.»jej,«pravi divji moï,»a ste vi Ïe kdaj sli al od divjega moïa?«on pravi, da ne.»joj, ko bi jaz dobil gorak hlebec kruha, jaz bi vam veliko povedal.«vresjak je el domov pa moïu prinesel kruh. Divji moï se mu je zahvalil, pa dejal, da e prideta ãez cajt skupaj. Imel je take kosmate roke, ko se je stegnil po kruhu, da je Vresjaku kar ãudno pri lo. Po tistem pa ni divjega moïa nikoli veã videl. Divji moï v Blego u Moj oãe Go ar v Îetini mi je pravil, da je enkrat nesel meh moke z malna za Robom. Naenkrat se pa zasli i vpitje z jelov kega griãa:»ho o oj!«pogleda, kdo tako vpije, pa zagleda stra anskega divjega moïa, ki je el z velikanskimi koraki vprek po poboãju Blego a proti Kalu in kar naprej vpil:»ho o oj!«oãe z mehom na rami leti domov in pove ves prestra en, kaj je videl in sli al. Doma so se mu smejali in se iz njega norca delali. Ko so pa le li ven pogledat, se je pa e dobro sli alo, ko je divji moï Ïe nekje tam za Kalom, da ga ni bilo veã videti, e vedno vpil:»ho o oj!«divji moï pod Robom Divji moï je Ïivel pod Robom na Brezarjevi gmajni v Dolenji Îetini. Kadar je bilo lepo vreme, je vekal, ker je vedel, da za njim pride grdo vreme. Kadar pa je bilo slabo vreme, se je pa smejal, ker se je lepega tro tal. Pa kisla (naribana) repa mu je gledala iz nosa. Velika kaãa v Blego u Slajkarjeva mati z Beskovce mi je povedala: Po drugi svetovni vojni, ko sem bila stara 16 let, sva s sestro Rezko li nabirat marnice na Blego. Ko sva bili na pol poti do leskov ke planine, sva zagledali v meji ob poti debelo kaão, dolgo kot Ïrd. Na glavi je imela tako lepo izrezljano krono, da ni za povedati. To sva jo ucvrli proã. Dejali sva:»tu sem pa naju ne bo veã.«pogled na Blego med znamenjem in kaïipotom iz Gorenjih Brd 33

37 PLANINSTVO Kaãa na drevesu na veliko marje Leskov ki meïnar je el na veliko marje (veliki maren) po steljo na Su ni hrib, ki se drïi Blego a. Kmalu zasli i nekak no cviljenje in vidi, da izpod neke smreke miga rep od kaãe, na vrhu smreke pa je bila njena glava, iz katere je migal jeziãek. Spoznal je, da je na smreki kaãa velikanka, saj na marje vse kaãe zlezejo na drevje, tako velik praznik je. Ta kaãa je pa nenadno zaãela tudi peti. To jo je meïnar ucvrl domov in dejal domaãim:»na veliko marje ne bom el nikoli veã po steljo!«kvatrnica pod Blego em Îehcula z Malenskega vrha mi je pravila, da ko je bila pri Vresjaku v Su i za deklo, je sli ala tole storijo: V starih ãasih na kvatrno soboto zveãer niso predli; ãe bi, bi lahko pri la kvatrnica. Nekje tod so dekle, ki so predle vse veãere, na kvatrni veãer rekle gospodinji, da ne bodo predle, ker so tako hudo zmatrane.»oh, jaz ne bom predla!«je rekla ena.»jaz tudi ne!«pravi ta druga. Gospodinja pa odloãno pribije:»jaz sem gospodar! Predle boste!«pa so predle. Gospodinja se je grela za peãjo. Kmalu pa se odprejo duri, notri pa pride velika bela baba kvatrnica! Pa gre proti peãi in pravi:»jaz sem tu gospodar! Kolovrate v kraj!«in je la. Po tistem pri tej hi i niso nikoli veã predli na kvatrno soboto zveãer. Karlovka ustavlja toão Rajna Karlovka je znala toão ustavit. Ko sem enkrat Ïela z njo v Karlovcu, se je pripravljalo k hudi uri. Pa je letela v en grm, da bi je jaz ne videla, pa je potegnila kiklo ãez glavo (takrat Ïenske e niso nosile spodnjic) pa z eno roko proti nebu migala, nekaj govorila, pa kriï naredila. Pomagalo je pa le. Potem sem jo Ïugala, da mi naj pove, kaj takrat govori, ko toão ustavlja. Dejala je, da mi tega ne sme povedati, ker bi potem njen zagovor niã ne pomagal. Dejala je e, ãe ãem to res zvedeti, naj pridem k njej takrat, ko bo na smrtni postelji. Tako mi je povedala Îehcula. Kopi arica dela vpinj Kopi arica na KriÏah je bila not v ene bukve zapisala. Ko je vpinj naredila, je pinovec vlila nazaj v pinjo in tako naredila e eno truco putra. Imela je eno samo kravo, pa je vsak teden tako veliko putra naredila in prodala, da se je ljudem ãudno zdelo. Pri MeÏnarju so imeli dve kravi, pri Me iãu e veã pa skoraj niã putra. Ob enajstih ponoãi so jo sli ali, ko je v hi i molzla:»od vsake hi e ena kapljica...«da je mogla vpinj narediti, je imela en papir. Kadar ga ni nucala, je imela dobro spravljenega. Enkrat, ko je imela u tarja v teri, je naredila vpinj, papir je pa pozabila spraviti. Ko je la ven, je u tar vzel ta papir in ga nesel domov. Poskusil je sam delati vpinj na to viïo. Na tisto pa pride en moïic v hi o z rdeão kapico na glavi in pravi:»se bo pa moral v tele bukvice zapisati, ãe bo hotel na to sorto vpinj delati!«ta pa popade pinjo, truco in papir in vrïe vse skupaj tja v moïica:»pi me v rit ti in pa tvoje bukvice!«ilustracija k povedki»karlov ki AjnÏk«(Tavãarjev AnÏon), Jana Dolenc, akademska slikarka 34

38 PLANINSTVO Karlov ki AjnÏk, vzor za Tavãarjevega AnÏona Karlov ki AjnÏk je bil sila moãan dedec. S svoje Ïage v Karlovcu je nosil vse dile kmetom. Vãasih je»bruhnil«na Tolminsko po noïiãke. Enkrat je z Vinhar prinesel tiri mernike lanenega semena za svoje stope, v njih je namreã delal laneno olje. Ko je bila leta 1848 poroka na Malenskem Vrhu, ko se je k Bolantinu priïenil Pe arjev fant z Vinhar, je AjnÏk za balo prenesel z Vinhar k Bolantinu moãno okovano in lepo pomalano skrinjo za dve cvancgarci (dvajsetici, kovanca za 20 krajcarjev). Vãasi niso vozili bale, ker ni bilo konj, saj so redili le vole. * * * Seveda so se svojega slavnega rojaka leta 2001 spomnili tudi Poljanci, ãeprav ne s tako veliãastno proslavo kot npr. Primorci ob 150-letnici rojstva pesnika Simona Gregorãiãa na Vrsnem pred sedmimi leti, ampak bolj intimno. Prvi so se k poãastitvi jubileja zbrali na sonãno nedeljo, 19. avgusta 2001, na Visokem ãlani Lovskega dru tva Poljane in Ribi kega dru tva Visoko, saj je bil Ivan Tavãar ne samo pravnik, pisatelj in politik, ampak tudi vnet lovec in ribiã. Glavna slovesnost, imenovana Klepetalnica, pa je bila na deïevno nedeljo, 16. septembra 2001, tudi na Visokem, a lepo pod streho velikega viso kega kozolca. Glavni klepetuni so bili slavist dr. MatjaÏ Kmecl in igralca Polde Bibiã, ki je v filmu Cvetje v jeseni igral Kosmovega Janeza, ter igralka Milena Zupanãiã, nepozabna Preseãnikova Meta iz istega filma. Milena je zlasti obïalovala, da Visoko brez gospodarja tako Ïalostno propada. Nastopili so e pevci, igralci in muzikantje s plesalci folklorne skupine Javorje. Nekak zakljuãek tavãarijade pa je Glasova preja 20. septembra 2001 v galeriji Krvina v Gorenji vasi, ki jo je vodil novinar Miha Nagliã. 21. sreãanje alpinistov veteranov 4. in 5. oktobra je bilo v domu pri izviru Kamni ke Bistrice Ïe 21. sreãanje alpinistov veteranov. Skupno se je sreãanja udeleïilo 52 veteranov iz kar nekaj generacij, od tistih, ki tejejo Ïe krepko prek 80 pomladi, pa do tistih, ki so» ele«v petem desetletju. Tudi letos ni manjkalo jubilantov. Knjigo Franceta Male iãa Zgodovina re evanja v gorah nad Kamnikom so iz rok predsednika Antona Sazonova Tonaãa prejeli Marta Reissner, Roman Herlec, JoÏe Melan ek, Zvone âemaïar, Eugen Vavken in Mitja Milovanoviã. Le sedmi jubilant, Janez Kru ic, ki je letos dopolnil Ïe 85 let, ni bil prisoten, da bi spominsko darilo osebno prevzel. Zvone âemaïar je za to priloïnost napisal pesem V Kamni ki Bistrici, ki so jo natisnjeno vsi tudi dobili.... Gozdovi Mokrice nasproti obkroïajo tihi ta kraj, v dolini med temi vrhovi je Kamni ke Bistrice raj.... Po skupni veãerji je imel predavanje Viki Gro elj, ki je z besedo in diaposnetki predstavil svojo aktivnost na osemtisoãakih. Dolgo v noã je sledilo spro ãeno obujanje spominov. V soboto je v jedilnici doma Ïe ãakala razstava lesenega delovnega orodja z Velike planine in iz Trente, ki jo je pripravil Vlasto Kopaã. On je potem tudi vodil ogled lovskega dvorca kralja Aleksandra na drugi strani Bistrice, ki so ga zgradili leta 1934 po naãrtih njegovega uãitelja, arhitekta JoÏeta Pleãnika. Sreãanje so finanãno podprli Planinska zveza Slovenije, Zavarovalnica Triglav, Alples, Galant, Mizarstvo Grosuplje in Ljubljanski sejem. (V. H.) 35

39 PLANINSTVO Plaãilo za strah Prispevek ob jubileju Gorske re evalne sluïbe Besedilo: JoÏe Îvokelj Noã je. Temo parajo veliki, kaãam podobni bliski, kot bi hoteli uniãiti vse, kar obsvetijo s svojo grozljivo svetlobo. Hitim domov, da me ne ujame silna nevihta, ki se pribliïuje Kranju. Ura je deset zveãer. Doma pa me ãaka obvestilo, da je nesreãa v severni steni Grintovca in da je ena skupina Ïe la naprej. Poi ãem odra in mu povem, kaj je. Prevoza ni, zato prosim Janeza Hribernika, oder pa Gustija Remca, da naju s svojima motorjema potegneta do Jezerskega. lo je za Ïivljenje! Ko smo se sreãali, so se vsule prve debele kaplje deïja, ãakala nas je makadamska cesta, takrat e ni bilo asfalta. Pri Preddvoru nas je zajelo neurje, kakr nega e nihãe od nas ni doïivel, bliski pred nami, bliski za nami! Lilo je kot iz kafa, da je motorno kolo rilo skozi vodo kot ãoln. Na cesti je bilo do deset cm vode in blata. Vsa ta nesnaga je neusmiljeno letela po nas. Bilo je, kot bi se vse okrog nas ru ilo in podiralo. Blisk, grom in rohnenje motorja, to je bila pesem, ki nas je spremljala vse do Jezerskega. Pred Kazino s odrom vstaneva z motorja. Kazala se je Ïalostna podoba. Samo sedeïa sta ãrna, ves ostali del motorja je»zafrajhan«z belim blatom. Samo»hvala«lahko reãeva Gustlju in Janezu. Odpeljeta se nazaj, do koïe premoãena, s odrom pa zlijeva vodo iz nahrbtnika ter se poïeneva proti âe ki koãi. Med hitenjem premi ljujem:»âe so li na i v steno v tem vremenu, v tem neurju, ne bo nobenega veã nazaj!«na Marofu se dobesedno umikava strelam. Pod Medvedovo frato udari pred nama v smreko, da se kot goreãa bakla razkolje na dvoje in tre ãi na tla kot ustreljen vojak. Pod Hudiãevim klancem je tak hudournik, da ga le za las prebrodiva, a po vsem poboãju se pred nama in za nama valijo velike skale. Nobena ne zadene v Ïivi cilj. Visoko v steni je videti luãko. e bolj pohitiva, skoraj teãeva. V âe ki koãi vse spi, samo Roman je v jedilnici. Pove nama, da niso li v steno, da je prehudo. Vzameva plezalno opremo in poveva, da greva v akcijo, saj sva tako ali tako Ïe popolnoma mokra, luã v steni pa kliãe na pomoã. S odrom odhitiva proti Zgornjim ravnem, medtem ko Roman budi ostalo skupino. Bobnenje nevihte in kotaljenje skal v grapah pa dajeta tak vtis moãi, da bi se ãloveku v amfiteatru Zgornjih ravni lahko zme alo. Svetloba bliskov nama kaïe pot v smeri Grintovca. Velik hudournik v vznoïju stene prebrodiva, navezana na vrvi, do pasu v vodi. Ko sva v skalah, hitro napredujeva. Nevihta se poãasi umika na koro ko stran. Sneg na Grintovãevi polici je trd, prek njega teãe v potoku voda in pada na prag spodnjega dela severne stene. Luãka nama izgine, kajti v tem delu je stena previsna. Ugotovim, da sta ponesreãenca v smeri, v kateri sem nadaljeval smer, ko sem plezal Grintovãev steber. Dodam e eno vrv in se naveïem. oder mi izroãi preostalo»kovaãijo«, nakar tako opremljen zaplezam v preãko, za katero vem, da je dolga ravno petintrideset metrov. Ko priplezam prav na konec preãke pod previs, zasli im nad seboj hrva ko govorico. Pre ine me strah:» Kaj, ãe so meja i,«in zavpijem to odru. On pa, ker je na varnem, zavpije nazaj:»ti kar zlezi ãez!«ubogam ga in plezam naprej. Ko pogledam prek roba previsa, se ustra im blaznih oãi, ki buljijo vame. Res, pogled je bil blazen. PreÏiveti tako nevihto v steni, dva tisoã metrov visoko na robu police, brez kritja! To je... Pograbila sta me, potegnila navzgor, poljubljala, objemala in jokala; z njima sem jokal tudi sam, kajti ele sedaj, v trenutkih sreãe, se je iz mene odplazil strah, ki me je spremljal est stra nih ur. odru, ki ne ve, kaj se dogaja zgoraj, zavpijem, da je akcija konãana, da ostane samo e spu ãanje prek stene. Takih noãi, takih dni, takih tednov je bilo obilo, ko sem prestajal strah skupaj z vami, Franci, Milã, Tine, Tone, Stane, Lojze, Brane, in vsi smo ostali delno zdravi, Ïivi. 36

40 PLANINSTVO Prvi Zbor vodnikov PZS Posebno teïo je zboru dala velika udeleïba delegatov Po veã letih priprav je bil v soboto, , ustanovni Zbor vodnikov Planinske zveze Slovenije. Na zaãetku je Rudi Skobe, naãelnik Komisije za vzgojo in izobraïevanje in nosilec pripravljalnih aktivnosti, na kratko orisal razvoj vodni ke organiziranosti od njenih zaãetkov pa do dana njih dni ter nastajanje Pravilnika o organiziranosti vodni tva v PZS. Po zaãetnih zapletih v zvezi s sestavo delovnega predsedstva je delo steklo. Visoka udeleïba delegatov, ki jo je ugotovila verifikacijska komisija (74 prisotnih od 84 vabljenih), je pokazala, da so se vodniki zavedali pomembnosti dogodka. V nadaljevanju so najprej sprejeli Poslovnik o delu. Sledila sta ob irna razprava in sprejetje Pravilnika VPZS (vodnik Planinske zveze Slovenije). Razprava se je nana ala na oblike delovanja vodnikov, oblikovanje delegatskega sistema za Zbor vodnikov, naloge Vodni ke komisije, tevilo ãlanov njenih odborov, naloge odborov in ne nazadnje tudi na hrambo oz. last arhiva Mladinske komisije. Zadnja toãka dnevnega reda so bile volitve. Najprej se je predstavil kandidat za naãelnika Vodni ke komisije, Franci Griãar, ki je prisotnim razdelil svoj pogled na program njenega dela, potem je sledilo glasovanje. Pred objavo volilnih izidov je podpredsednik PZS Danilo kerbinek predstavil uspehe slovenskih vodnikov s sprejemom v UIAA in na kratko orisal varnostno problematiko obiskovanja gora. Izvoljeni organi Vodni ke komisije so postali: Franc Griãar kot naãelnik, Janko Mihev kot namestnik naãelnika, Katja Kadi kot tajnica, Rudi Skobe je zadolïen za finance, MatjaÏ Hafner, Pavel Lesjak in Bojan Rotovnik pa so ãlani. Vodni ka komisija je tako ustanovljena in lahko ji zaïelimo uspe no delo. Dela ji ne manjka, saj, kot je bilo moã razbrati iz razprav med sprejemanjem pravilnika, si morajo vodniki izboriti poleg svojega mesta v okviru PZS tudi primerno organiziranost v dru tvih. V svoji organizaciji pa morajo doloãiti primeren naãin in vsebino dela, ki se je do sedaj opravljalo v veã komisijah PZS, ter vse skupaj uskladiti z razpoloïljivimi sredstvi, ki so na voljo. (Besedilo in fotografiji Drago Metljak) Predstavitev naãelnika Vodni ke komisije Francija Griãarja 37

41 PLANINSTVO 3. seja Upravnega odbora PZS V petek, 25. oktobra 2002, je bila 3. seja Upravnega odbora PZS. Letos izvoljeno vodstvo na e krovne planinske organizacije je delo zastavilo kar se da resno, kar se kaïe v debelini pripravljenega gradiva, mnoïici toãk dnevnega reda in dolïini trajanja seje. Novost tokratne seje je bila, da je vsako toãko vodil eden od tirih podpredsednikov. Novost se je pokazala kot ustrezna, saj so bili podpredsedniki na teme pripravljeni in sta tako vodenje kot tudi razprava potekala tekoãe. Zaãetna toãka poleg obiãajnega potrjevanja prej njega zapisnika je bila Ïe ustaljena praksa vpra anj in pobud ãlanov, kjer odgovarjajo predsednik in podpredsedniki. Gre za pomembno demokratiãno moïnost, ki jo pobudniki vse bolj uporabljajo in tako odpirajo nekatere teme, ki so vãasih zapostavljene. Med tokratnimi pomembnej imi obravnavanimi temami so bile: problematika vzgojnega centra v Bav ici, prenova Obvestil, poroãilo Komisije za alpinizem in Komisije za odprave v tuja gorstva, informacija skupine za ãlanstvo, informacija o zakljuãku letne sezone planinskega gospodarstva, problematika GRS (Okre elj) in formiranje Vodni ke komisije. Obravnavani so bili delovni osnutek Programa dela in finanãnega naãrta za leto 2003 in spremembe nekaterih pravilnikov. V pripravi so novi seminarji za dru tvene delavce. âlani UO so se posvetili tudi sveãani seji s podelitvijo najvi jih priznanj PZS, ki bo ob koncu leta, ter pripravam na 110. obletnico organiziranega planinstva v naslednjem letu. 4. seja UO PZS, na kateri bo glavna toãka dnevnega reda Program dela in finanãni naãrt za leto 2003, bo Naj na koncu omenimo e to, da je upravni odbor sprejel poroãilo o enoletnem delu uredni kega odbora Planinskega vestnika. (V. H.) Obvestilo PD Radovljica Iz planinskega dru tva Radovljica smo prejeli e eno obvestilo. Tokrat sporoãajo, da je v ãasu zimske sezone zimska soba pri Pogaãnikovem domu na Kri- kih podih (20 leïi ã) stalno odprta. Zimska soba pri Roblekovem domu ima 6 le- Ïi ã. Kljuã zanjo se dobi v pisarni planinskega dru tva (Gorenjska cesta 31, Radovljica) po predhodni najavi na telefon 04/ Cena uporabe je SIT.»Rakete«v Matkovem kotu ni veã! O tako imenovani raketi v Matkovem kotu smo doslej pisali Ïe dvakrat. Ostanki nekdanje gradbene mehanizacije so bili za naravno okolje prav moteãi, zato je uredni tvo Planinskega vestnika opozarjalo, da jih je treba odstraniti. Kot kaïe, smo bili pri tem uspe ni, saj so raketo odstranili, kar smo se prepriãali sami z obiskom Matkovega kota. Uredni tvo PV 38

42 LETO GORA Navadni polh (Glis glis) Gorska Ïival meseca Besedilo in fotografiji: Milan Vogrin Navadni polh, ki se pojavlja v razliãnih zapisih in rekih, npr.»spi kot polh«, je verjetno poznan vsakomur, ãeprav sem prepriãan, da je zelo malo bralcev, ki so se z njim v resnici sreãali v Ïivo. Je namreã ponoãnjak, ki se le redko pokaïe ãez dan. Zanj se je zanimal Valvasor, ki je polha in lov nanj opisal Ïe v Slavi vojvodine Kranjske v 17. stoletju. Îe kar legendarna sta njegov opis in prikaz vraïe o hudiãu kot pol jem pastirju. Polh je pri nas splo no raz irjen, dobimo ga tako v niïini kakor tudi v hribih. Najpogostej i je v listnatih in me anih gozdovih z veliko bukve, in sicer v predalpskem in dinarskem svetu. V gore zaide tako visoko, kot seïe bukev, torej vse tja do zgornjega montanskega pasu oziroma nekje do vi- ine 1500 metrov. Navadni polh (navadni zato, ker pri nas Ïivita e dve vrsti, in sicer drevesni polh in podlesek) sodi v red glodalcev, kamor spadajo e nekatere ãloveku bolj priljubljene Ïivali, kot so veverice in hrãki, ter tiste manj priljubljene, kot so mi i in podgane. Sicer pa je polh e najbolj podoben veverici. Zgoraj je sivo rjav, spodnja stran pa je bolj belkasta. Rep je podoben kot pri veverici, vendar precej manj ko at, pa tudi bolj splo ãeno deluje. Temne oãi so velike. Prsti na nogah so oprijemalni. Z njimi prav spretno pleza, sprednje taãke pa uporablja tudi za prijemanje hrane in seveda za umivanje. Najveã se zadrïuje v kro njah dreves, na tla pa se spusti le redko. Zraste tja do 35 centimetrov, od tega pa slabo polovico prinese rep. Parjenje poteka v poletnih mesecih, brejost traja kak en mesec, zatem pa samica skoti do deset mladiãev, ki sesajo kak ne tri tedne. Polh je spreten plezalec, ki se najveã zadrïuje v kro njah dreves Polh je ponoãnjak, ki dan obiãajno predremlje v kak nem duplu, skalni razpoki ali kar v ptiãji gnezdilnici. Zimo prespi ali, drugaãe povedano, hibernira. K zimskemu poãitku se obiãajno odpravi v oktobru, iz zimske otrplosti pa se zbudi, verjeli ali ne, ele ãez dobrega pol leta! V ãasu hibernacije, ki ni pravo zimsko spanje, pride v polhovem telesu do nekaterih znaãilnih fiziolo kih sprememb: telesna temperatura se zniïa, dihanje se upoãasni, prav tako bitje srca. Telesna temperatura se lahko spusti skoraj vse tja do ledi ãa! Vse te spremembe imajo za cilj le eno: varãevati z energijo v obdobju, ko ni hrane. V ãasu hibernacije polhi lahko zgubijo tudi do polovice svoje telesne te- Ïe, zato je zanje izredno pomembno, da si v jesenskem obdobju naberejo dovolj podkoïne tol ãe. To pridobijo z razliãnimi plodovi. V tem ãasu so zanimivi tudi za polharje, lovce na polhe, ki segajo vsaj tja v 13. stoletje. Lovili so jih zaradi mesa, 39

43 LETO GORA Ploh je prav ljubka Ïival pol je masti in koïic, iz katerih so izdelovali oblaãila in pokrivala. Tradicija lova na polhe se je ohranila vse do danes, pa tudi naãin se ni bistveno spremenil, saj e vedno poteka s pastmi. Gostota polhov iz leta v leto niha. Tak na nihanja verjetno povzroãita letni obrod bukve, ki ni vsako leto enak, polh pa je od Ïira kot njegove glavne hrane moãno odvisen, ter smrtnost med hibernacijo, ki je odvisna od dolïine zime in nizkih temperatur. Polha plenijo razliãne Ïivali, od zveri predvsem kune, med pticami pa jih najveã ulovijo sove, v glavnem tri vrste: velika uharica Bubo bubo, lesna sova Strix aluco in kozaãa Strix uralensis. Niãesar e nismo povedali o njegovem ogla anju, ki je, to je treba priznati, e zelo slabo raziskano. Ogla a se za ãlove ko uho izredno tiho, uporablja pa kar nekaj razliãnih ogla anj. Razpon njegovega ogla anja je med 7 in 25 khz, kar je precej vi- je, kot lahko sli i ãlovek. Polh zelo rad zaide tudi v ãlovekova bivali ãa. Pri tem ni prav niã izbirãen, ali je to gospodarsko poslopje, zapu ãena hi a ali podstre je stanovanjske hi e. V veãernih urah, ko se prebudijo, polhi na podstre jih obiãajno zganjajo pravi hrup, ko se podijo in kotalijo le nike in orehe, ki so jih tamkaj odkrili. Za ropot so obiãajno povsem po nedolïnem obsojene mi i in podgane, ki jim lastniki nastavljajo strup in pasti, v njih pa Ïalostno konãajo polhi! Polhi so tudi pogosti obiskovalci planinskih koã, s podstre ij pa se pogosto spustijo v spalne prostore. V sobe jih privabijo prijetne vonjave iz nahrbtnikov, ki so v primerjavi z njihovo hrano v naravi (Ïelodom, Ïirom, sadeïi) veliko bolj aromatiãne. No, polhi so bili krivi tudi za pravo razdejanje nahrbtnikov kolegov, ki so prespali v Frischaufovem domu na Okre- lju. Sendviãi in banane so bili dovolj dobra vaba, da so se polhi pregrizli do slastnih dobrot. âlovek in gorsko okolje Simpozij Mednarodne geomorfolo ke zveze Besedilo in fotografiji: Martina Peãnik»Odnos med ãlovekom in gorskim okoljem v luãi geomorfolo kih tveganj in vpliva ãloveka«je morda malce zapleten naslov, oznaãuje pa simpozij Mednarodne geomorfolo ke zveze (IAG), ki je bil 14. julija letos v Dornbirnu (Voralberg, Avstrija). Predstavlja le enega izmed vidikov prouãevanja gorskega sveta. Geomorfologija je veda, ki prouãuje zemeljsko povr je: oblike na povr ju, procese in vzroke njihovega nastanka ter povezanost dejavnikov, ki povr je preoblikujejo. Ta veda je del geografije, zaradi predmeta prouãevanja pa je moãno povezana tudi z geologijo. Obiãajni geomorfolo ki vpra anji sta:»zakaj je povr je tak no? Kaj ga je naredilo tak nega?«âe poznamo odgovore na podo- 40

44 LETO GORA bna vpra anja, laïje razumemo procese, ki oblikujejo povr je nekega obmoãja. S tem lahko predvidimo nadaljnji razvoj povr ja in tudi morebitna tveganja za ãloveka (plazenje, poplave, potresno ogroïenost, vulkanske izbruhe ipd.). Tako izsledki geomorfologije dobijo svojo praktiãno vrednost. Simpozij je Mednarodna geomorfolo ka zveza organizirala skupaj z Evropskim centrom za geomorfolo ka tveganja pri Svetu Evrope, Zavodom INATURA Vorarlberg Naturschau in Znanstveno fundacijo Research Foundation for Alpine and Subalpine Environments. Tema simpozija je vsekakor odraz splo nega poveãanja zanimanja razliãnih strok za prouãevanje in prepreãevanje naravnih nesreã. Razvijajo se nove metodologije in pristopi, ki obravnavajo vse veãje razseïnosti izjemnih naravnih dogodkov v povezavi s klimatskimi spremembami, potresi, socialnimi spremembami in tehnolo kim napredkom. Poveãana uporaba zemlje za potrebe urbanizacije in industrije je prisotna tudi v gorskem svetu, ki je za tovrstne spremembe lahko precej obãutljiv. Pomemben cilj raziskav na tem podroãju sta ocenitev in zmanj evanje tveganja, preden se to sploh priãne. Najuãinkovitej e orodje je primerna zakonodaja, ki predpisuje ustrezno in varno»upravljanje«z okoljem. Namen simpozija sta bili predstavitev in primerjava pogledov na prouãevanje naravnih nesreã in vpliv ãloveka ob uporabi novih metod in tehnologije. Beseda je tekla o vlogi geomorfologije pri prouãevanju naravnih nesreã in presoji vpliva na okolje, o interdisciplinarnem pristopu k prouãevanju in zmanj evanju naravnih nesreã, o tehnikah kartiranja ogroïenosti, o spremljanju ogroïenosti (monitoringu) in alarmnih sistemih ter o geomorfolo kem vrednotenju pokrajine. Enodnevni simpozij je gostil 108 udeleïencev, veãinoma iz evropskih drïav. Prisotni so bili predstavniki raziskovalnih institucij, univerz, mladi raziskovalci in ostali zainteresirani. Pripravljenih je bilo est izbranih dalj ih predavanj, predstavljena so bila tiri poroãila raziskovalnega dela v Alpah, na ogled je bilo 28 posterjev metodologije in raziskav naravne ogroïenosti v gorskem svetu. Ob koncu je bila pripravljena e kratka okrogla miza, namenjena razpravi o poveãevanju naravnih nesreã v gorskem svetu. Veãina je menila, da je glavni dejavnik ãlovek tehnolo ki napredek omogoãa irjenje bi- Padajoãe kamenje in nevarnost skalnih podorov sta stalnica na poboãjih Montafona (juïni del deïele Vorarlberg) valnega okolja in delovne infrastrukture tudi v do sedaj»neizkori ãeni«prostor. K zmanj anju negativnih vplivov ãloveka bi lahko veã prispevala tudi geomorfologija, predvsem s poveãanjem znanstvenega dela in osve ãanjem javnosti. V okviru simpozija je bila predhodno organizirana tudi poletna ola»geomorfologija in kvartarna geologija alpskega in predalpskega sveta na primeru Severnih Alp«pod pokroviteljstvom Unesca. Po izteku simpozija pa se je priãel e intenzivni teãaj»naravna ogroïenost in tveganja alpskega in predalpskega sveta na primeru Severnih Alp«pod pokroviteljstvom Sveta Evrope. Posamezna aktivnost je trajala en teden in je sprejela udele- Ïencev, veãinoma tudentov in mladih raziskovalcev, ki smo Ïeleli obogatiti svoje zaãetni ko znanje na tem podroãju. Z enim pogledom lahko zajamemo kar tri vne ene»elemente«gorske pokrajine: gondolo visokogorskega smuãarskega sredi ãa, Ïelezne grede kot za ãito pred sneïnim plazenjem in akumulacijsko jezero (v ozadju); Silvretta Montafon 41

45 ALPINIZEM Sirdarjeva smrt Zahodni greben Everesta 1979 Besedilo: Tone karja Spomladi 1979 sem vodil veliko, takrat e jugoslovansko odpravo na Zahodni greben Everesta. Îeleli smo ga preplezati v celoti po novi smeri: od baznega tabora po steni na sedlo Lho La (6050 m), nato po strmi Ledeni steni na Zahodno ramo (7300 m) ter naprej po Zahodnem grebenu na sam vrh. Zaradi dolge in tehniãno zelo zahtevne smeri je bila tudi odprava velika: na gori je plezalo 25 alpinistov in 20 erp, kot smo takrat imenovali vi inske nosaãe. Te je vodil Ang Phu, takrat najbolj znan sirdar v nepalski Himalaji. Proslavil se je leto dni prej (1978), ko je spremljal Petra Habelerja in Reinholda Messnerja pri prvem vzponu na Everest brez uporabe dodatnega kisika. Tudi v tistih dneh sem bil v baznem taboru na ledeniku Kumbu, ko smo z majhno izvidnico preplezali steno Lho La in tako ugotovili, da je na naãrt za leto 1979 uresniãljiv. Bolj kot sam vzpon obeh slavnih plezalcev sta mi ostala v spominu smrt enega od erp, ki je padel v razpoko Ledenega slapu, in pretresljiv jok njegove matere, ko je nekaj dni po nesreãi obiskala tabor avstrijske odprave. Takrat sem prviã pomislil, da erpe tvegajo bistveno veã kot alpinisti, saj morajo precej veãkrat prehoditi Ledeni slap, v tistih letih e zelo»ïivahen«. Tako umirajo tudi biolo ko najbolj- i predstavniki svojega rodu. In zelo sem si zaïelel, da se na na i odpravi kaj takega ne bi zgodilo. je potekal z nosaãi, ali pa naprej do baze, kjer so nastopali predvsem jaki. Prav tako brez posebnih teïav je tekel transport po Zahodnem grebenu, obenem pa je bila tudi sama baza sproti oskrbovana z gorivom in sveïo hrano iz doline. Takrat sem si v dnevnik (in pozneje v knjigo) zapisal, da so taki ljudje, kot je Ang Phu, velika perspektiva za ljudstvo erp, saj bo vedno veã pomembnih opravil, s tem pa tudi organizacije in denarja, pre lo v njihove roke.»nekaj denarja Ïe imam, e kakih deset tisoã dolarjev, pa bom odprl svojo agencijo,«se je po- Sirdar Ang Phu Leta 1979 se je torej na i odpravi na Zahodni greben Everesta pridruïilo 20 erp (vi inskih nosaãev) pod vodstvom slavnega sirdarja Ang Phuja. Îe na pohodu sem obãudoval njegove organizacijske sposobnosti, saj je ves transport 730 tovorov (preko kg) potekal brez zapletov, pa naj je lo za spodnji del od Lamosanguja do Namãe Bazarja, ki Sirdar Ang Phu (Foto: Tone karja) 42

46 ALPINIZEM hvalil. Rekel je, da je letos slab e pripravljen, kot je bil lani, da pa si vseeno Ïeli na vrh:»bil bi prvi ãlovek, ki bi priplezal na Everest po dveh razliãnih smereh. Kralj bi me odlikoval in potem bi laïje uresniãil svoje naãrte, ker bi prodrl v katmandujske poslovne kroge.«zgornji del stene sedla Lho La je bil navpiãen in previsen, zato smo ãezenj napeli roãno Ïiãnico in Ïiãne lestve, pa e tako je bil za tehniãno manj izurjene erpe prehod teïaven. Pokazala se je velika razlika med veliko fiziãno sposobnostjo in nepoznavanjem plezalne tehnike. Prav tiste dni se je v Katmanduju mudil Ale Kunaver in se z NMA (nepalsko planinsko zvezo) dogovarjal, kako bodo s pomoãjo Jugoslavije zgradili olo za vodnike, kjer bi se predvsem erpe uãili plezalne tehnike in vodni tva, da bi torej bili v gorah varnej i in pri li do bolj ega zasluïka. Na e izku nje na Everestu so se prav lepo ujele z naãrtovano olo, ki zdaj Ïe dve desetletji uspe no opravlja svoje poslanstvo. Kaj, ãe bi erpe plezali iz veselja? V dnevnik sem 21. aprila 1979 zapisal:»medtem ko so na i napenjali svojih sedemsto metrov vrvi, sta dva erpa prinesla novo zalogo hrane in opreme z enke na trojko in se takoj vrnila. Koliko ti fantje v resnici zmorejo? Kaj bi naredili, ãe bi se jim lo tako kot nam, ãe bi tudi tako znali plezati, ãe bi se jim dalo narediti naãrt in se ga drïati? Ali e bolje: kaj bi delali mi, ãe bi imeli njihove telesne sposobnosti? âemu cirku ki artisti ne gredo na gimnastiãne nastope, sem se vpra al nekoã, ko so e drugi skrbeli za moj kruh in nisem vedel, da je najprej treba poskrbeti za Ïelodec in ele potem za lovor. Morda bi erpe plezali tudi iz veselja, toda kdo jim bo podaril deset ali dvajset ton dragocene opreme, ki jo potrebuje odprava? Zastonj se ubadam s temi vpra anji. Mislim, da je zid ali razpoka med nami in na imi pomoãniki veliko veãji, kot se nam zdi. Le vãasih se sli imo, vidimo ali ãutimo. Vendar so to le trenutki, sicer pa so na a pota mimobeïna. e naprej bomo toïili, kako jim danes ne gre, kako se delajo bolne, jutri bomo pa samo strmeli, kako z lahkoto in kako hitro nesejo dvojni tovor za dve etapi daleã. Prilagajajo se nam, sku ajo priti ãim bolje»skozi«, morda slutijo ali pa vedo, da bodo pri li teïji ãasi takrat okrog vrha ko bodo morali tudi oni napeti vse sile. Ker slutim to tudi jaz, znova in znova prosim fante, naj potrpijo z njimi, pa ãeprav se vãasih kateri prehitro obrne ali pa zapusti nepospravljen ãe vzame najmilej i izraz otor za seboj.«velikokrat sem se spra eval, koliko erpe priganja le poklicna dolïnost, koliko pa imajo veselja s samim plezanjem. Dnevnik, :»Od nekdaj se Ïe trapimo celo prepirali smo se Ïe zaradi tega z vpra anjem, ali hodijo erpe z nami le zaradi denarja ali tudi iz veselja do gora. To je sicer lahko vpra ati, odgovor pa bi bil gotovo ponarejen. Sicer pa kdo ve za vse svoje vzgibe? Pa je Ang Phu odgovoril nehote, ko je bolj opisoval svoje navdu enje ob hoji in plezanju kot pa odpravo samo. Komur se oãi svetijo, ko se spominja teïkih nahrbtnikov, ki jih je dan za dnem obut v daleã prevelike ãevlje tovoril prviã pred osmimi leti po Ledenem slapu, mu ni samo za denar. Kako hitro pozabljamo svojo zgodovino! Pred sto leti so na i predniki drvarji, pastirji, fuïinarji in lovci hodili v gore za denar, ker ga paã v dolini ni bilo. Za denar, pa tudi iz veselja. âe zdaj hodimo samo iz veselja, toliko bolje. erpe si paã ne morejo privo ãiti turizma. Svoje jake in polja lahko zapuste le, ãe se jim ponudi e bolj i zasluïek. Da bi kar tako hodili v gore? Pri njihovem standardu nemogoãe, saj bi jim druïine lakota pobrala. âisto brez veselja? Takemu ni treba hoditi, skromen kruh mu da tudi dolina.«mrzla noã na 8300 metrih Kolikor bliïe vrhu smo pri li, bolj je tudi pri erpah nara ãala Ïelja, da bi li nanj. Prvo prilo- Ïnost bo imel Ang Phu, potem pa, ko bo vse narejeno, tudi drugi. Po vrsti udarcev slabega vremena je prva naveza Andrej tremfelj in Nejc Zaplotnik 13. maja 1979 dosegla vrh. Dva dni za njo je vrh dosegla trojka Stane Belak rauf, Stipe BoÏiç in Ang Phu. âeprav je Ang Phu pred odhodom okleval, ãe da ni dobro pripravljen in da mu bogovi niso naklonjeni, se je le odloãil za vzpon. PriloÏnost je bila dobra. Slabo vreme jih je dve noãi zadrïalo v taboru 5 (8120 m) in 15. maja so krenili proti vrhu. Pozno popoldne so dosegli vrh, a vreme se je hitro kvarilo. Veter je nara ãal in sneïilo je. Sestopali so po Hornbeinovem kuloarju. BoÏiç in Ang Phu sta bila precej poãasnej a od Belaka, nenehno ju je ãakal in priganjal. Nekako 8300 metrov visoko so se Ïe blizu polnoãi odloãili za bivak. V mrazu je 43

47 ALPINIZEM»Konãuje se divja zgodba noãi. Kot na novo rojeni se vraãamo v Ïivljenje. Nobene zapreke ne vidim veã na sestopu. Dol do sneïi ã je le e trd sneg in sonce tam spodaj. Vse je tako preprosto.»preïiveli smo, Ang Phu, pre- Ïiveli, in to dobro.«skupaj sva sestopala z Ang Phujem, poãasi in previdno.»pri el bo v Jugoslavijo, Ang Phu!«sem mu dejal, kot bi hotel potrditi dogovor tistega ãakalnega dne v petici.»videl bo na e gore. Bele gore na modrem nebu, Ang Phu. In modro morje.«îe sva bila polna optimizma in novih naãrtov. âlovek je ãudna Ïival. Medtem je Stipe e bingljal na vrvi in se spu ãal na sneïi ãe ozebnika.«ang Phu in Stipe BoÏiç na vrhu Mount Everesta (Foto: Stane Belak rauf) radijska postajica odpovedala, vihar jim je pospe- eno pil Ïivljenjske moãi. Dnevnik Staneta Belaka raufa, :»Tedaj se Ang Phu oglasi s povsem mirnim glasom. Z glasom neomajnega prepriãanja:» rauf sab! To noã bomo umrli.«to je bil glas, ki se je sprijaznil z dejstvom, najstra nej- im, kar jih lahko doleti ãloveka. Povedal ga je kot Ïeljo natakarju, naj mu prinese pijaãe.»to noã bomo umrli... rauf sab! To noã bomo umrli... umrli... umrli...«nekaj trenutkov sem kar zamrl v svojih mislih, ki so se ukvarjale le z enim problemom treba je preïiveti! Potem me je pre inila kljubovalnost. Ne bomo! Kar tako tudi ne bom crknil prav na koncu tele zgodbe. Navsezadnje je do jutra le e nekaj ur. Le e nekaj ur, Ang Phu! Potem bo dan. Morda bo jutro umirilo divji ples demonov na âomolungmi. Navsezadnje je med skoraj dvesto mojimi bivaki bilo Ïe tudi nekaj podobnih. Tega ne smemo dopustiti. Le e nekaj ur, pa bo nov dan. âe ga uãakamo, bo to na drugi rojstni dan.«kljub slutnji smrti so noã preïiveli, se zjutraj izvili iz najstrmej ega dela Hornbeinovega kuloarja in priãeli preãiti proti taboru 4 (7520 m). Zdrs v veãnost Nasproti jim gre trojna naveza, ki bi sicer la proti vrhu. Sreãajo Belaka in Ang Phuja, medtem ko je BoÏiç zaostal zaradi snete dereze. Ivan Kotnik, dnevnik, :»Ko prilezem do raufa, se mu naslonim na koleno in du kam, potem mi pravi, da naj mu oprostim, ker nam je odïrl vrh, in spet smo solzni. Hudo nam je, pa ãeprav ni nihãe za niã kriv, tak na sta paã Everest in na a usoda na njem. Tik nad nami sestopa Ang Phu in Borut mu Ïe ponuja ãaj, rekoã, da je vesel, ker ga vidi Ïivega. Tedaj pa se je zgodilo... Ang Phuja je naenkrat obrnilo na hrbet in Ïe je vignil mimo nas. Le ostrmeli smo, iz rok mu je odletel cepin in prviã sem videl, kako majhen je prostor od tod do veãnosti. Petsto metrov pod nami prekinjajo mogoãno sneïi ãe prve skale in od tam naprej je bil Ang Phu le e gmota mesa, ki se je ustavila nekje ob robu ledenika Rongbuk, dva tisoã metrov pod nami. Je mar to sploh mogoãe, se nemo spra ujem, ko e vedno buljim po strmini navzdol, kjer sem bil e pred nekaj trenutki prepriãan, da se bo Ang Phu ustavil.«tako so se konãali na i vzponi, odprave je bilo konec. 17. maj 1979»Navsezgodaj so pod severni kuloar Everesta od li tef, Ju in Hamo. Niãesar niso na li. Potem so iskali e trije od erp. Ang Phu je padel v globoko razpoko. âe bi ga sku ali izvleãi, bi se ubil e kdo. Nad razpoko so viseli odpoãeni seraki. V razpoko so zato spustili tudi njegove stvari, ki so bile raztresene naokrog, potem pa e nekaj snega. Pogreb je bil tako konãan... Ang Phu poãiva tam, kjer se rodi ledenik Rongbuk. Nad njegovim grobom se pne naravnost na vrh Everesta tisti ravni Severni kuloar bliïnjica na vrh in z njega. Uradno smo 44

48 ALPINIZEM objavili Ang Phujevo smrt. erpam je hudo, Ang Phuja so imeli radi. Ang Phuja je bilo lahko imeti rad. Phu pomeni mali, ljubljenãek, je nekoã povedal.«ostala sta spomin... in nova naloga Katmandu, (iz dnevnika):»pri Mountain Travel nas Bobi âetri tolaïi, da so to paã delovne nezgode. Res je, samo to pomlad je bilo enajst mrtvih vendar je bil Ang Phu na. Dovolj erp imajo, pa jim jih ni treba uãiti varnosti. Oni, ki imajo v Ameriki kup plezalskih ol, kjer uãijo varnost posel bi jim zaprli, ãe bi ne bilo vse res varno povsem mirno najemajo pastirje in kmeãke fante in jih po iljajo na odprave tudi v steno Lho La na primer, pa po ledu na Zahodno ramo, in ãe je priden, gre lahko kdo potem tudi na Everest. Na svoji koïi smo obãutili, kako potrebna je ola, ki jo Ale Jugoslavija gradi v Manangu.«Ob vraãanju domov smo se ustavili v Agri (TadÏ Mahal). Zapisal sem:»tako se bomo ukvarjali z Ang Phujem. Znova in znova ga bomo doïivljali, kako odhaja, znova in znova ga bomo lovili, ga posku ali zadrïati, kriãali za njim, daj, ustavi se... Morda bi se lahko ustavil, morda ga jaz ne bi smel pustiti, morda je premalo mislil na Everest in preveã na kolajno, morda je na vrhu premalo molil, morda (gotovo!) smo preveã verjeli v njegovo slavo... Vedno znova bomo sku ali kaj storiti zanj, ãeprav bo vse ãisto zaman in daleã prepozno. Morda sploh nimamo prav vendar ne moremo niã za to ko se toliko ukvarjamo z njim. OboÏujemo Ïrtev, pripravljenosti na Ïrtev pa ne. Lahko bi bil tudi kdo drug, kdorkoli. Pa to niãesar ne spremeni: Ang Phu je tisti, ki ga zasipa sneg pod severno steno Everesta. Spomin na Ang Phuja: udarec je minil, boleãina se je razlila, postaja vse plitvej a, vse manj boleãina. Vse bolj je Ang Phu lep, otoïen spomin, nekak molovski ton mogoãnega doïivetja. Bili smo skupaj, korenine se pa e niso prijele. Everest ni vreden enega izgubljenega Ïivljenja, enega zmrznjenega prsta. âigavega Ïivljenja? âigavega prsta? Ljudje imamo toliko parol... Korakamo pa ãisto drugaãe.«tako se je konãala odprava, konãalo Ïivljenje takrat gotovo najsposobnej ega sirdarja, ni se pa konãalo premi ljevanje o Ïivljenju in tveganju erp. Ravnanje z njimi, predvsem pa skrb za njihovo varnost, sta jedro na ega prizadevanja, katerega del je tudi pomoã pri njihovem izobraïevanju. Nepalski plezalci na Mount Everestu Knjiga, ki je pred kratkim iz la v Nepalu Nepalese Climbers on Mount Everest njena avtorja sta Ang Phurba Sherpa in Ramesh Raj Kunwar, prina a obilo zanimivih podatkov o ljudeh, ki veãinoma ostajajo v senci osvajalcev navi je gore sveta. V svet vselej gredo podatki o narodnosti odprave in njenih ãlanih, ki so stopili na najvi jo toãko zemeljske oble, vse to pa velikokrat spremlja le suhoparen podatek, da se je na vrh povzpel tudi kak en erpa. Brez konkretnega imena, erpa paã. A mnogokrat bi se odprave na najvi je gore sveta konãale neuspe- no, ãe ne bi bilo visokogorskih nosaãev, ki vselej garajo zato, da se nekaj tujcev povzpne na vrh gore in poïanje slavo. To seveda niso samo erpe, tudi drugi nepalski narodi so udeleïeni pri vzponih na vrh Everesta, res pa je, da so erpe daleã naj tevilãnej i na tem podroãju. Îe njihov Ïivljenjski prostor veãina jih Ïivi na podroãju Solo Kumbo pod Everestom jih povezuje z gorami. Tako se je za visokogorske nosaãe kar nekako oprijel naziv» erpa«. Avtorja sta za priãujoão knjigo zbrala precej podatkov o vzponih Nepalcev na najvi jo goro sveta, obenem pa opravila tevilne pogovore tako z nepalskimi gorniki, plezalci, kakor tudi z nekaterimi svetovno znanimi gorni kimi imeni. Tako je med njimi tudi Tone karja, ki je v knjigi prispeval zgodbo, ki jo objavljamo. Sicer pa lahko najdemo na 240 straneh podatke o deïeli, ljudeh, religiji, vplivih gorni tva na okolje in kulturo ljudi, o teïavah z onesnaïevanjem najvi jih gora, poleg tega pa podatke o vseh, ki so se povzpeli na Everest, o Ïenskih vzponih, o vzponih brez kisika, o smrtnih Ïrtvah, skratka, veliko statistiãnih podatkov, ki nam dajo jasnej o sliko o»gori vseh gora«. V knjigi so omenjeni tudi vsi slovenski vzponi, le za Pavleta Kozjeka manjka podatek, da se je povzpel na vrh brez kisika. Knjiga je opremljena tudi s fotografijami in med tevilnimi nepalskimi obrazi bodo tisti, ki so Ïe kdaj plezali v Himalaji, na li tudi kak nega znanca. Knjiga je iz la v le 1000 izvodih, je pa v angle kem jeziku, in ãe se boste potikali po Katmanduju, jo boste na li v kateri od tevilnih knjigarn. Boris Strm ek 45

49 Novice iz vertikale 5. Johanov memorial v Ospu Plezalski maraton v Mi ji peãi Mauro Bole Bubu Natalija Gros V organizaciji PD DomÏale in Silva Kara je 26. oktobra potekal Ïe tradicionalni Johanov memorial, tokrat Ïe peti po vrsti. Nekak no maratonsko plezalsko tekmovanje za najbolj e slovenske plezalke in plezalce poteka v Mi ji peãi pri Ospu, sreãanje pa je namenjeno spominu na enega nabolj ih alpinistov na svetu Janeza Jegliãa Johana, ki se je v jeseni leta 1997 ponesreãil na Nuptseju v Himalaji, potem ko sta s TomaÏem Humarjem preplezala prvenstveno smer na zahodni vrh gore. Leto- njega tekmovanja se je udeleïilo 11 fantov in 7 deklet, ki so imeli na voljo po tiri smeri in eno uro ãasa, da jih preplezajo. Tako so dekleta po vrsti plezala smeri 9a (6c), Danger zone (7a), Ptiãja perspektiva (7b) in Hugo (7c), fantje pa Minulet (7b), Bula (7b+), JSFK (7c+) in Tisoãletje (8a). Pri dekletih je bilo e posebej zanimivo, saj jih v zadnjem ãasu kar nekaj dosega izredno dobre rezultate na tekmovanjih za svetovni pokal. Kar tri so preplezale vse smeri do vrha in med njimi je odloãal ãas plezanja. Daleã najhitrej a je bila aktualna svetovna prvakinja Martina âufar, za njo se je z zanesljivim plezanjem uvrstila Maja Vidmar, mladinska svetovna prvakinja Natalija Gros pa je s sicer zelo lepim plezanjem zasedla tretje mesto. Pri fantih je bila borba bolj negotova, saj jih je za konec ãakala novej a in slabo poznana smer. Dolgo je kazalo, da bo Matej Sova tokrat najbolj i, ãeprav ni dosegel vrha smeri, a ga je nato lanski zmagovalec Franci Jensterle nekoliko presegel v ãasu. Ko so nekateri od favoritov odnehali precej niïje, je nato Luka Zazvonil vpel en komplet veã od do takrat najbolj ih in zmagal. Kljub spremenljivemu vremenu, sonce se je prikazalo le tu in tam, je bilo v»mi ki«kar precej gledalcev in navijaãev, e veã pa tistih, ki so se pretegovali v steni. Nekoliko je dogajanje»popestrila«nesreãa avstrijskega plezalca, ki je zaradi nerodnega varovanja padel z dobrih petih metrov na tla in se po kodoval, vendar na sreão brez huj ih posledic. Re evalci so bili na mestu in plezalca spravili izpod stene do ceste, kjer ga je re- ilec odpeljal v bolni nico na opazovanje. Skratka, previdnost velja! Tekmovanje v Ospu so podprli Obãina DomÏale, LB Banka DomÏale, Grasto DomÏale, VELE DomÏale, portna zveza DomÏale, Termit DomÏale, PD DomÏale in City Wall Ljubljana. Besedilo in fotografije: Boris Strm ek Luka Zazvonil 46

50 b Bubu ponovil smer Bellavista Lansko leto je Nemec Alex Huber prosto ponovil lastno smer Bellavista v severni steni Zahodne Cine v Dolomitih. Smer, ki je ob zimskem prvenstvenem solo vzponu leta 1999 dobila oceno A5, je postala najteïja prosto preplezana smer v velikih stenah. 8c izziv za najbolj e! Leto nje poletje se je smeri lotil na znanec iz Trsta Mauro Bole Bubu. Po dveh mesecih trdega dela opremljanja smeri, tudija, padcev in vraãanja v steno mu je uspelo prosto preplezati sedaj Ïe legendarno smer. Veliko teïav je imel z vlaïnimi oprimki, zato je pogosto pri el v steno zaman. Septembra je konãno z uspe nim vzponom v enem dnevu zakljuãil ta projekt, za katerega pravi, da ga je kar utrudil in da sedaj potrebuje poãitek. Letos je tako po smeri Hotel Supramonte (8b) na Sardiniji to Ïe njegova druga dolga in izredno teïka smer. Sicer pa si lahko veliko zanimivega ogledate na njegovi spletni strani, ki bo odprta v kratkem Odliãno na tekmovanjih Na e plezalke in plezalci se odliãno uvr ãajo na mednarodnih tekmovanjih, e posebej pa razveseljuje, da se pri dekletih kar tri uvr- ãajo v finale. Tako je na zadnji tekmi v Aprici prviã stala na stopniãkah kofjeloãanka Maja Vidmar, zasedla je drugo mesto, Natalija Gros je bila ãetrta, medtem ko se Martini âufar po dolgem ãasu ni uspelo uvrstiti v finale. Sicer pa je âufarjeva na evropskem prvenstvu julija v Chamonixu zasedla drugo mesto, na tekmi za svetovni pokal v Ekaterinburgu maja je zmagala, v Leccu je bila junija druga, ima pa e nekaj uvrstitev med najbolj e. Med njene najpomembnej e doseïke seveda tejeta zmagi na mastru v Bruslju aprila in v Serre Chevalieru julija, v Arcu septembra pa je bila tretja. Grosova je na vseh treh mastrih zasedla sicer nehvaleïno ãetrto mesto, kar pa je kljub vsemu izreden uspeh, e posebej pa razveseljuje njen naslov mladinske svetovne prvakinje. Sicer pa je bila na tekmah za svetovni pokal ves ãas uspe na in se je standardno uvr ãala v finale, tako je bila v Bolzanu tretja, v Imstu junija ãetrta, v Singapuru in Ekaterinburgu peta... Maja Vidmar ima ob zadnjem uspehu v Aprici e osmo mesto v Leccu, njena sestra Katja pa je bila v Bolzanu esta. Fantje sicer ne dosegajo uvrstitev v finale, kljub vsemu pa nastopajo dokaj solidno. Tako je Matej Sova dvakrat zasedel enajsto mesto v teïavnosti (Imst in Singapure), na balvanskih tekmah je bil dvakrat enajsti Urh âehovin (Fiera di Primiero in Lecco), dva dobra balvanska rezultata pa ima tudi Jure Golob trinajsto mesto v Leccu in deveto mesto na mednarodni tekmi v L Argentieru. Leto nja zadnja tekma za svetovni pokal bo od 15. do 17. novembra v Kranju, kjer bomo spet lahko navijali za na e najbolj e. Zmagovalka pri dekletih je Ïe pred koncem Muriel Sarkany, Martina âufar pa je trenutno tretja in ima e vedno moïnosti za drugo mesto. Natalija Gros je pred zadnjo tekmo na skupno estem mestu. Martina âufar na tekmi v Ospu 47

51 ODMEVI Odmev na Briga me! V teïko priãakovani septembrski tevilki Planinskega vestnika sem v odmevu Briga me! prebrala kritiãno poroãilo o organizatorju teka na Grintovec, ãe da je s prehrupno glasbo ob razglasitvi motil ti ino gora, gozdne prebivalce in planince, Ïeljne miru. Na ãlanek me je opozoril tudi eden od tekaãev na Grintovec, pravi hribovec po du i, ki je zapisal, da je bil z organizacijo in izvedbo zelo zadovoljen in naj vendar napi em pojasnilo v zvezi s tem. Tudi nas, organizatorje teka, je namreã motil hrup, ki pa je prihajal z one strani Doma v Kamni ki Bistrici. Na slovesni podelitvi in razglasitvi rezultatov za pokal Slovenije v gorskih tekih je me ani pevski zbor sku al zapeti domoljubno Zdravljico in jo Ïal moral odpeti ob neprimernih buãnih zvokih narodnozabavne glasbe onstran doma. Buãanje in kriãanje sta motila tudi povezovalko programa, ki je v nagovoru vse zbrane nagovorila v znamenju leta gora, v spo tovanju in odnosu do teh velikanov na ega stvarstva in domovine. Zvenelo je spo tljivo, zanosno in ponosno. Glasba onstran pa je e kar donela... Avtorici ãlanka izrekamo vso moralno podporo in se pridruïujemo njenemu mnenju, vendar bi radi povedali, da povzroãitelj hrupa v obliki narodnozabavnih viï ni bil organizator teka KGT PapeÏ, ampak gosti ãe onstran Doma v Kamni ki Bistrici. Kajti tudi mi smo strastni ljubitelji gora, spo tujemo njihovo veliãino in si Ïelimo gorskega miru na samotnih poteh. Zato je tudi nastal tek na Grintovec, v znak spo tovanja gore in tekaãev, ki v potu svojega telesa ostajajo nemi kralji vi in. Pa sreãno v gore, v tiho in samotno zavetje nebesnih vi in, kjer naj bodo doma le pesem vr enja gozdov, soïitje z naravo in s samim seboj. (Mira PapeÏ) Robanov kot Zbrali in uredili Silvo Babiã, Tone Golnar in Robi Supin, Robanov kot, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2002 Najnovej i plezalni vodnik, ki je iz el pri Planinski zvezi Slovenije, nekako zakljuãuje savinjski del Kamni ko-savinjskih Alp, saj sta pred tem Ïe iz la vodnika za gore nad Logarsko dolino in Matkovim kotom, zajemala pa sta tudi Peãi. Lahko bi rekli, da je bil novi vodnik Ïe nujno potreben, saj je v zadnjem obdobju nastala vrsta novih smeri, za katere je zelo teïko najti podatke. e posebej pa je vodnik dobrodo el zaradi nekak nega bisera med stenami, ki je med alpinisti na Ïalost manj poznan in se ga lotevajo le redki. âeprav so KriÏevnik odkrili dokaj pozno, prva smer je bila preplezana ele leta 1960, pa nudi modernim plezalcem obilo moïnosti. KriÏevnik je vsaj med tajerskimi alpinisti nekak pojem, upati pa je, da bo novi plezalni vodnik privabil veã obiskovalcev tudi z drugih koncev Slovenije, s ãimer bi tamkaj nje smeri e pridobile pomen. Sicer pa so tudi druge tukaj- nje stene vredne obiska, tako so v knjigi poleg KriÏevnika in njegovega predostenja zajete e stene nad Luãko Belo Rzenik, Luãka Kopa, Sekalojca, Deska in Lastovec, potem Veliki Rogatec, Poljske device, Veliki vrh, Ojstrica in Krofiãka. Poleg kopnih smeri najdemo seveda e precej zimskih, zaledenelih slapov, obenem pa je predstavljeno kar nekaj plezali ã po dolini Savinje, ki v zadnjem ãasu rastejo kot gobe po deïju. Material za vodnik so zbrali Silvo Babiã, Tone Golnar in Robi Supin, delo pa zagotovo ni bilo lahko, saj nekateri junaki vertikale zaradi tak nih ali drugaãnih razlogov zelo teïko dajo od sebe informacije o preplezanih smereh. Avtorji v uvodu navajajo kratko zgodovino plezanja na tem podroãju, sledi kratek opis podroãij, navedene so tudi naravne in kulturne znamenitosti v Robanovem kotu in bliïnji okolici ter moïnosti prenoãevanja. Vzponi so podani klasiãno z imenom smeri, oceno teïavnosti, dolïino oziroma vi ino ter orientacijskim ãasom plezanja. Sledijo prvi plezalci in kratek opis same smeri, navedena pa sta tudi dostop do smeri in sestop iz nje. Ob tem pogre amo podatke o opremljenosti smeri oziroma o potrebni opremi za vzpon, redko pa je naveden tip oziroma kakovost smeri. Manjkajo tudi podatki o prvih, prostih in zimskih ponovitvah. Ocene smeri, ki so bile Ïe ob prvem vzponu preplezane prosto in je njihova ocena nekoliko vi ja, npr. VII+, VIII ali celo veã, bi potrebovale kak en podatek o tem, kako teïko je treba plezati, da se smer ponovi klasiãno oziroma tehniãno. Primer: VIII (VI+, A1)/V- VI, 250 m. Ob tem bi bilo treba seveda tudi v shemi smeri v oklepaju navesti tehniãno oceno. Zaradi pomanjkljivih informacij bodo nekatere lepe smeri neupraviãeno samevale. A to gre nekoliko tudi na raãun majhnega obiska in pomanjkljivih podatkov o smereh. Ob tem, da je bil novi plezalni vodnik za omenjeno podroãje Ïe nujno potreben in gre avtorjem vsa zahvala, da so ga spravili na plano, pa nas kljub vsemu zbodejo nekatere napake (npr. ocene sme- 48

52 LITERATURA ri se ponekod v opisih in shemah razlikujejo), e bolj pa fotografije v knjigi. Na prvi pogled sicer primerne, a po natanãnej em ogledu se hitro pojavijo pripombe, ki bi bile ob drugaãnem pristopu nepotrebne. Îe na naslovnici nas pozdravi alpinist brez ãelade, kar seveda ni vzgojno, ista fotografija se pojavi e v notranjosti, navedena pa sta razliãna avtorja. Pojavljajo se fotografije iz istih smeri, kar je nekoliko dolgoãasno, e posebej, ker njihova kvaliteta ni na kak ni visoki ravni. A oãitno tukaj nekoliko vpliva tudi kakovost tiska. Fotografij je nekoliko preveã, saj ne gre za fotomonografijo, temveã plezalni vodnik, kjer so fotografije le nekak- nen okrasek. Ob mnoïici razliãnih pokrajinskih motivov pogre amo predvsem dobre plezalske fotografije. Tistim, ki poznamo osebe s slik, se poraja tudi vpra anje, kako lahko plezajo in se fotografirajo obenem. Vsaj pri petih fotografijah je avtor tudi na fotografiji in se zagotovo ni slikal sam. Pa kakor koli, vodnik je med nami, od alpinistov je odvisno, ali ga bodo uporabljali, od avtorjev pa, ali bodo upo - tevali pripombe pri naslednjih izdajah in publikacijah. Boris Strm ek Pohodni ke poti na Tolminskem Stojan Kenda, Pohodni ke poti na Tolminskem, samozaloïba, Tolmin, 2002 Stojan Kenda, tolminskim planinskim krogom ne ãisto neznan, nas je, brez obe anja na veliki zvon, povsem presenetil z izdajo knjige Pohodni ke poti na Tolminskem, pogumno in samoniklo, kar v samozaloïbi. S svojim prvencem pa je presenetil tudi tevilne druge, ki ga niso poznali, pohodni ke navdu- ence in ljubitelje Tolminske, ki so ob naãrtovanju svojih tur iskali ideje v kak ni splo no slovenski, regijski in podobni ir e zasnovani domoznansko-popotni ki ali naravovarstveni literaturi. Nova knjiga je prvi poskus na podroãju lokalne vodni ke literature, saj se s podnaslovom Nad levim bregom Soãe omejuje na res ozko podroãje Tolminske; zato kar kliãe po nadaljevanju ali dopolnitvi. Na na e police je pri la v mesecu maju, v ãasu, ko nam ne di ita pretirano posedanje doma in vneto pridobivanje znanja ob prebiranju poglobljene literature. Narava nas v vsem svojem razcvetu vabi ven, zato si ob prostih uricah na hitro pridobimo skope in najnujnej- e informacije o nameravanem izletu in Ïe se, oprtani z nahrbtnikom, potimo bolj ali manj navkreber. Uporabniki tovrstne literature bodo prav zato avtorju hvale- Ïni za kratke in jedrnate opise poti. Neuãakane jih ve ãe popelje proã od vsakdanjih skrbi, v svet di- eãega, bolj ali manj cvetoãega rastlinja, z ozonom nasiãenega ozraãja, lepih razgledov, med grape in vr ace, torej v svet tistega blagra, ki ga je v Bevkovi»divji, lepi Tolminski«e na pretek. Toliko, da se nam Ïe zara ãa pred oãmi, ker se ga poveãini ne zavedamo in nas nanj pogosto opozarjajo prihajajoãi domaãi in tuji obiskovalci. Kaj neki i ãejo tod, se potem spra ujemo? Nekaj tega se skriva Ïe kmalu za prvimi plotovi okoli kih vasi, naprej se razkrije samo vztrajneïem, izbrancem. Avtor nam postreïe namreã s pisano ponudbo kot jih sam oznaãuje sprehajalnih, nezahtevnih, zahtevnih, zelo zahtevnih poti in za sladokusce celo z brezpotjem. Vse pa imajo isti cilj: streãi razrvanim sodobnim du am in polenjenemu,»urbaniziranemu«telesu na poti k vsaj navidezni blaïenosti. Avtorjeva uvodna opozorila glede varnosti niso povsem odveã. Morda jim bo sodobni pohodnik le prisluhnil in se s tem ognil kak ni nev- eãnosti! Znotraj omenjenega razpona teïavnosti je kar 30 opisov razliãnih poti, ki seïejo v bliïnjo in daljno okolico Tolmina, na vzhodu do slapa Sopota in vrha Vogla, na zahodu do reke Soãe, na severu pa do prevala Vratca v bliïini Bogatina. Na jugu zaokroïuje vodnik podroãje opisanih poti s Senico nad Modrejem. Najvi je nad gladino morja nas povede avtor z opisom vzpona na Tolminski Kuk (2085 m). Kot pravi v uvodu, je vodnik namenjen domaãinom in turistom, ki Ïelijo spoznati naravne in kulturno-zgodovinske zanimivosti v okolici Tolmina na levem bregu Soãe in ob poreãju Tolminke. Omenil sem Ïe, da so opisi kratki, brez pretiranega dolgovezenja, zato nam avtor za podrobnej e prouãevanje priporoãa dodatno literaturo. Pomembnej i viri so navedeni na zadnji strani knjige. Opise posameznih poti je avtor ponazoril in popestril z barvnimi fotografijami iz svojega bogatega arhiva; kjer ob poti naletimo na kak no kulturnozgodovinsko ali naravno znamenitost, nas tudi nanjo opozori s kraj- im zapisom in fotografijo. Skupaj je tako na 102 straneh zbranih kar 45 barvnih fotografij. Na zaãetku vsakega opisa so navedeni nepogre ljivi orientacijski ãasi hoje za posamezne etape, kar nam olaj a naãrtovanje. Na kartografski podlogi je zaradi preglednosti celote dodana tudi skica posameznih tur, seveda pa brez podrobnej ega zemljevida ne bo lo. Knjiga je krojena v pokonãnem popotni kem formatu, da jo laïje spravimo v Ïep nahrbtnika. 49

53 LITERATURA Avtor nam ob koncu svoje uvodne besede zaïeli, naj nam opisane poti sluïijo za sprostitev duha in telesa, in dodaja, da ob lepotah, ki jih ponujajo, to ne bo teïko. Vsem, ki se boste podali za njim, Ïelim sreãno pot skozi prelestno Tolminsko! Îarko Rov ãek âo Oju Viki Gro elj, âo Oju, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2002 Enajsti osemtisoãak za Vikija, drugiã âo Oju, prvi slovenski smuãarski spust z vrha, po Vikijevo nepreklicno njegov zadnji osemtisoãak. Vse to so dejstva, ki e kako odmevajo iz zadnje knjige Vikija Gro lja, ki je pod naslovom âo Oju nedavno iz la pri PZS. Bralca, navajenega Vikijevih knjig (slednja je Ïe njegova deveta samostojna), malce preseneti nekoliko bolj faktografski slog; ni tistega Ïara, ki denimo odseva iz njegove Antarktike; tiste romantike, ki kljub mrazu preïema alpinista visoko nad Tibetansko planoto, je tudi manj. Je to nasiãenost, umirjanje? Bralec, ki bo zgodbo o prvi odpravi slovenskih policistov v Himalajo v sodelovanju s PZS (potekala je lansko jesen) podrobneje bral, bo na- el odgovor. Medãlove ki odnosi na odpravi so bili tisto, kar je tokrat oãitno preseglo mejo. Tudi iz prej njih knjig o himalajskih odpravah je znano, da v razmerah, kakr- ne vladajo na strehi sveta, paã idealnih odnosov ni priãakovati. Viki pa nam zdaj brez dlake na jeziku pove, da nekaj osnovne strpnosti pa vendarle mora ostati. In ãe je ni oziroma ãe jo ãlani uspejo zgraditi ele potem, ko je dogajanja na gori konec, potem ostane nekoliko grenak priokus. Treba se je ne le vzpeti na goro, paã pa tudi nad samega sebe, pravi v uvodniku direktor policije Marko Pogorevc. Ne glede na povedano pa je bila odprava zelo uspe na, z nekaj sreãe z vremenom bi vrh osvojil e kdo, verjetno bi Davo Karniãar z njega smuãal. Toda vremena se za razliko od zdravja ne da spremeniti in pri zdravju so ãlani imeli tudi nekaj zelo resnih teïav. Zdravnik odprave Igor Tekavãiã v knjigi podaja kratko poroãilo, posebno uspe no je ustavil hudo bolezen, ki je enemu od ãlanov pretila celo s smrtjo. Pot v Tibet, e vedno deïelo s pridihom skrivnostnosti, je odpravo pripeljala mimo znanega»avtomobilskega«baznega tabora (skoraj 5000 metrov nad morjem) pod»boginjo turkizov«, kot gori reãejo Tibetanci. Gora je Slovencem Ïe dobro znana, to je bila po podatkih, zbranih v knjigi, Ïe osma odprava s slovensko udeleïbo na âo Oju. Tokrat je posebej odmeval avtorjev smuãarski spust z vrha. Navidez enostavna gora po klasiãni smeri seveda moãno pridobi teïo, ãe je treba nanjo pritovoriti smuãi, tudi teïavnost smuãanja, posebej v spodnjem delu, ko spust vodi preko velikega seraka, ni od muh. Tako je bil v slovenski zgodovini osvajanja te gore k uspehom, kakr na sta prvenstvena smer preko severne stene in preãenje gore, dodan nov, odmeven. Avtor sam pravi, da je odprava kljub temu, da na goro razen njega ni pri el nihãe, pomembna, saj tudi druge deïele pogosto organizirajo neke vrste»stanovskih«odprav policijske, voja ke ipd., v katerih tudi te sluïbe dobijo nove izku nje. Sicer pa Vikijevo pero teãe uteãeno kot vedno, pogosto med besedilo vloïi resniãno navdu ujoãe opise, take, kot se mu utrnejo v beïnih trenutkih, ko na grebenu proti vrhu zajame sapo, kolikor je paã e je tam gori. Ali pa zapi e misli, ki v ledenem veãeru, ko uga a zarja, odplavajo daleã preko obzorij, domov, kjer ga ãakajo najdraïji. Himalaja, mrzel, a neskonãno lep svet, paã dovoljuje le beïne obiske kdor se predolgo zadrïi v ledenem objemu, ga»turkizna boginja«hoãe zase. Viki je s svojimi bogatimi dolgoletnimi izku njami odpravo varno pripeljal do uspeha in sreãne vrnitve. Na koncu knjige so podana e kratka razmi ljanja udeleïencev prej njih odprav na âo Oju, pri ãemer je videti, kot da ni bilo enotnega merila, kaj in kako opisati, poleg tega pa je seveda po Vikijevem pisanju bralec malce razvajen. Ti dodatki pa vendarle lepo zaokroïajo podobo este najvi je gore na Zemlji in slovenskih sreãevanj z njo, goro pa je pred leti zelo lepo opisal tudi Iztok Tomazin v knjigi Turkizna boginja. Turkizna oãesca tibetanskih jezer, kot jih tokrat omenja Viki, pa ostajajo kot biseri v oãeh bralca, ki mu ni bilo dano tega nikoli gledati s poboãij himalajskih osemtisoãakov. Marjan Brade ko Ko nogice oddrobencljajo v breg... Irena trukelj in sodelavke, Sreãno, ciciban planinec, VVZ TrÏiã, TrÏiã, 2002 KnjiÏica, polna drobnih korakov. Zadnjih deset let so pustili sledi po naravi in gorah okrog Tr- Ïiãa, v varstvu vzgojiteljic trïi kih vrtcev. Ob desetletnici prvega planinskega tabora VVZ TrÏiã so prizadevne vzgojiteljice izdale spomine na delo z malãki, ki so tako veselo in polni navdu enja Ïe zgo- 50

54 NOVICE IN OBVESTILA daj zakorakali v ãudoviti svet gora in skrivnosti narave. Sodeã po odzivih tistih, ki so danes Ïe malo starej i in so prispevali nekaj besed v zbornik, so se izleti in tabori nekaterim neizbrisno zapisali v spomin. Zbornik je posveãen pokojni Ireni Puhar, ki je bila du a planinskega dogajanja v trïi kih vrtcih, seveda pa so k lepim dnem, ki so jih nadebudneïi preïiveli v soncu, vetru in prijetnem zavetju planinske koãe na Kofcah, prispevale e tevilne vzgojiteljice, med drugim avtorice zbornika Irena trukelj, Vesna Prelog, Tatjana Malovrh in Suzana Smolej. Zbornik je poln fotografij, ki pa so, tako kot osebe na njih, precej majhne, in prav niã ne bi kodilo, ãe bi vsaj kak na bila malo veãja. Sicer pa so spomini natreseni tako, kot so se porajali. Zborniku na pot je uvodne besede zapisala Erna Anderle, ravnateljica VVZ. Seveda pa so k lepemu poãutju malãkov v vseh teh letih prispevali e mnogi: gorski re evalci, markacisti, lovci, ki so otrokom, polnim radovednosti, odstrli marsikatero zanimivost, lepoto, nenavadnost. Posebej pohvalno je, da se nekdo s tako vnemo in prizadevanjem loti pravzaprav zelo teïkega dela, voditi malãke v svet, ki je lep, a vendarle zahteven. In pri tem uspeti. âestitamo. Marjan Brade ko Sodelovanje z notranjim ministrstvom 11. novembra letos so se sestali minister za notranje zadeve Rado Bohinc in predsednik PZS Franci Ekar s sodelavci. Ob iztekajoãem se mednarodnem letu gora, 110-letnici ustanovitve Slovenskega planinskega dru tva in 55-letnici ustanovitve PZS se je Franci Ekar zahvalil Ministrstvu za notranje zadeve za dobro in uspe no dolgoletno sodelovanje na vseh podroãjih dela PZS. Posebno zahvalo je izrekel za uspe no sodelovanje policije pri delu GRS in za pomoã s helikopterji pri letalskem re evanju v gorah. Ministru Bohincu je predal zlati ãastni znak PZS, s katerim se je Upravni odbor PZS zahvalil ministrstvu za uspe no sodelovanje. Srebrni ãastni znak PZS je Ekar predal vodji letalske policijske enote JoÏetu Brodarju za njegovo dolgoletno vzorno sodelovanje s PZS in GRS. Ob tej priloïnosti so se pogovarjali e o veã drugih temah, ki so predmet obojestranskega interesa v medsebojnem sodelovanju. Problem je neurejena regulativa za razne adrenalinske porte v na- ih gorah, saj pri njih prihaja do pogostih nesreã. GRS, ki posreduje pri teh nesreãah, ugotavlja, da so nesreãe predvsem posledica nereda, neustrezne opreme, neznanja, zato stanje zahteva ukrepanje. Obe strani sta se dogovorili za usklajene nadaljnje aktivnosti v zvezi s tragiãno nesreão petih gorskih re evalcev nad Okre ljem. Mnenja sta tudi, da je treba sicer amaterske gorske re evalce pri njihovem humanem, vendar nevarnem prostovoljnem delu, ki ga opravljajo na strokovno profesionalnem nivoju, temu primerno zavarovati. Izpostavljena je bila e velika finanãna stiska GRS, ki je tudi posledica hitrega razvoja gorskega popotni tva in novih portnih zvrsti v gorskem prostoru. DrÏava sofinancira le nekaj veã kot 50 % potrebnega mo tva. S tako omejenim tevilom re evalcev in sofinanciranjem stro kov dela GRS pa sluïba ob vsej prostovoljnosti in veliki pripravljenosti za delo ne zmore opraviti vsega. MNZ je obljubilo podporo GRS v teh prizadevanjih. Obe strani ugotavljata, da bo uvedba plaãevanja stro kov re evanja po kodovanih izven delovnega ãasa, torej tudi v gorah, sicer stro ek za izvajalca teh dejavnosti, bo pa po izku njah drugih alpskih drïav zagotovo doprinesla k veãji osebni zavzetosti za lastno varnost. PZS vidi svojo veliko vlogo tudi v preventivnem delu, namenjenem vsem obiskovalcem gora. Prizadeva si, da se poveãa tevilo obiskovalcev gora, ki bodo primerno usposobljeni in opremljeni, in da poveãa tevilo ãlanstva, ki ga bo lahko kvalitetno pripravila ter usposobila za varen obisk gora. Îal je sredstev za tovrstne namene veliko premalo. MNZ se zdi potrebno, da bi za humano in strokovno delo PZS pokazali veã zanimanja in posluha tiste institucije in podjetja, ki so s tem povezani ob morebitni nesreãi. V splo ni akciji osve ãanja, ki jo naãrtuje PZS, ji je MNZ obljubilo vso podporo. (Danilo kerbinek) Kratke novice in obvestila Dopisnike prosimo, da nas obve ãajo o dogodkih v planinski organizaciji, pa tudi o vseh dogodkih, vezanih na gorski svet. Kratko in jedrnato besedilo (ne veã kot 1500 znakov) naj bralcem Vestnika predstavi namen, kraj in ãas dogodka, pa tudi ostale podrobnosti, ki ustvarijo podobo o dogajanju. Tudi pri odmevih, poroãanju o jubilejih ali o tragiãnih dogodkih, ko nekdo zapusti vrste planincev, vas prosimo, da se omejite na zmerno predstavitev (najveã 2500 znakov). Uredni tvo 51

55 NOVICE IN OBVESTILA Sejem Narava zdravje Na sejmu Narava zdravje, ki je obiskovalcem med 11. in 15. oktobrom Ïe triintridesetiã ponudil na ogled proizvode, dejavnosti in ideje za zdravo Ïivljenje, je svojo dejavnost predstavila tudi Planinska zveza Slovenije s posebnim poudarkom na mednarodnem letu gora Ob otvoritveni slovesnosti sta njen prireditveni prostor obiskala veleposlanik Evropske komisije v Sloveniji Erwan Foure in Janez Kopaã, minister za okolje, prostor in energijo. Predstavljeni so bili projekti varovanja okolja in izgradnje ãistilnih naprav, pogovorili pa so se tudi o nadaljevanju sodelovanja z Evropsko unijo. (INDOK PZS) Naravovarstveniki na Gorjancih Pomanjkljivost delovanja Komisije za varstvo gorske narave pri PZS je bila premajhna povezanost z odbori za varstvo narave pri meddru tvenih odborih in z odseki za varstvo narave in gorsko straïo v planinskih dru tvih, zato smo pripravili sestanek vodij odborov za varstvo narave pri meddru tvenih odborih. Sreãali smo se 7. septembra v prenovljenem planinskem domu pri Gospodiãni na Gorjancih. Ker je bil to prvi pomemben sestanek v tej prenovljeni planinski postojanki, sta navzoãe pozdravila predsednik PD Novo mesto JoÏe Per e ter predsednik MDO Dolenjske in Bele krajine ter ãlan UO PZS in naãelnik KVIZ PZS Rudolf Skobe. UdeleÏila se ga je tudi nova naãelnica KVGN PZS Katja nuderl. Na sestanek, ki ga je vodila Rozi Skobe, so prispeli predstavniki MDO Koro ke, MDO Ljubljana, MDO Notranjske, MDO Savinjske, MDO Primorsko-Notranjske, MDO Dolenjske in Bele Krajine ter planinci, ljubitelji narave iz PD Radovljica, PD Bricnik Muta, PD Radlje ob Dravi in PD OÏbolt. UdeleÏenci so se seznanili z delom komisije v zadnjih dveh letih, posebej pa z novim programom usposabljanja s podroãja varovanja gorske narave za varuha gorske narave. Seznanili so se tudi z osnutkom novega pravilnika o organiziranosti komisije. Vodje odborov so poroãali o delu v svojih planinskih dru tvih. Ugotovili smo, da so v nekaterih meddru tvenih odborih za to podroãje Ïe dobro organizirani, tevilna dru tva in meddru tvenene odbore pa ãaka e kar precej dela. Jasno je, da bomo najveãje uspehe dosegli le ob ustreznem povezovanju in sodelovanju, kar je tudi usmeritev komisije. (Rozi Skobe) Mladi Primorci na Sori ki planini Mladinski odsek Obalnega planinskega dru tva Koper je Ïe estiã organiziral tabor mladih planincev v Litostrojski koãi na Sori ki planini, kjer se je v prvih dneh julija zbralo 25 otrok iz vrtcev Semedela in Koper ter iz petih osnovnih ol. Za prijetno, nepozabno vzdu je so kljub ne najbolj emu vremenu poskrbeli vodniki in mentorji: poleg vodje tabora Nevenke Furjan so bili v ekipi e mentorja Marija Sredojev in Ivan Furjan ter alpinistka Sonja Îivec. K dobremu poãutju je s postreïbo, pomoãjo in izredno gostoljubnostjo prispevala ekipa oskrbnika Stanka Velimiroviãa. Dobro razpoloïeni smo se brez teïav povzpeli na tevilne okoli ke vrhove, vonjali di eãe murke, obãudovali visoke ko utnike in se sladkali z borovnicami. DruÏili smo se z ovcami, obiskali kravja pastirja z Lipance, se povabili na domaãijo Trojarjevih v Sorici, se uvajali v plezalske ve ãine, obãudovali spretnosti lovca BoÏa Înidarja, prisluhnili doïivetjem pohodnika Roberta Mihelãiãa na dolgi poti od vice do Ljubljane. Tega, da smo se ogromno nauãili, veliko peli in se zabavali ter se nasploh lepo imeli, pa ni treba obe ati na veliki zvon. (Nevenka Furjan) Prijetno sreãanje naravovarstvenikov je potekalo v prenovljenih prostorih planinskega doma pri Gospodiãni na Gorjancih Mladi planinci na Pa kem Kozjaku Pokrajinski odbor mladinskih odsekov pri Savinjskem meddru - tvenem odboru je kakor vsako leto tudi leto njo zadnjo soboto v septembru organiziral sreãanje mladih planincev, Ïe sedmo po vrsti. Po sreãanjih na Donaãki gori, mohorju, Slemenu nad o tanjem, Celjski koãi, Gori Oljki in Menini planini so se tokrat podali na Pa ki Kozjak. Veãina udeleïencev vsega veã kot 260 iz mladinskih odsekov PD Gornji Grad, Kostrivnica, Polzela, Braslovãe, Slivnica, Celje Matica, Rogatec, o tanj, Îalec in Zabukovica se je v spremstvu vodnikov in drugih 52

56 NOVICE IN OBVESTILA spremljevalcev odpravila na pot iz naselja Paka pri Velenju in v poldrugi uri pri la do Doma na Pa kem Kozjaku na vi ini skoraj tisoã metrov. Prostor pred domom je bil prizori ãe tekmovanj in iger z baloni, razna anja po te in pravega planinskega kviza, vse v slogu»va- Ïno je sodelovati in ne zmagati«. Posebna zahvala za gostoljubje gre Planinskemu dru tvu Velenje kot lastniku doma in oskrbnici Olgi Ram- ak. (Petra Gregorc, MO PD Celje) Mladi dreïni ki planinci na slovesnosti ob 50-letnici PD in GRS Kobarid Pol stoletja PD Kobarid V pozni jeseni leta 1952 je bilo ustanovljeno Planinsko dru tvo Kobarid, skorajda hkrati pa tudi postaja GRS v Kobaridu. Petega oktobra letos smo se kobari ki planinci in gorski re evalci spomnili svoje polstoletne prehojene poti. Zbrali smo se ob bistri Soãi, v kampu Lazar, in pripravili prisrãno prireditev. S svojo prisotnostjo nas je poãastil tudi predsednik PZS mag. Franci Ekar. NajzasluÏnej i ãlani so prejeli dru tvena priznanja in bronasti, srebrni in zlati znak PZS. V govorih je bilo omenjeno, da je kobari ko dru tvo v vseh letih obstoja najveãjo pozornost namenjalo mladini. Mladinski odsek dru tva je med najuspe nej imi v Sloveniji. Skozi razliãne izobraïevalne oblike usposabljanja je lo tisoãe mladih planincev. Organiziramo mladinske poletne in zimske tabore, planinske ole, predavanja, tevilne izlete. Planinske skupine imamo v vrtcih in centralni kobari ki ter podruïniãnih olah. V pol stoletja smo zgradili dve koãi na planini Kuhinja, dom na Vrsnem, zaveti ãe na Stolu ter bivake na ârniku pod zahodno steno Krna, na Planjah pod Vr anjo glavo in na Muzcih. Skrbimo za planinske poti v Krnskem pogorju in na Morizni, Stolu in Matajurju. Dru tvo se ni nikoli zapiralo v svoje meje. Lepo sodelujemo s sosednjimi dru tvi v Posoãju, e prav posebej pa z bene kimi planinci. Od vedno nas je vleklo na bene ko stran. Na i in bene ki programi dela so skorajda enaki, saj veãino izletov, mladinskih taborov in prireditev organiziramo skupaj. Proslava kobari kih planincev in gorskih re evalcev ob polstoletnem jubileju je pokazala, da bo planinski duh ob Soãi pod Krnom e dolgo, dolgo Ïivel. (Zdravko Likar) Leto gora v Velenju V Velenju je bil v prvi polovici oktobra pomemben dogodek ob zakljuãevanju aktivnosti mednarodnega leta gora. Osnovna ola Gustava iliha je 8. oktobra izvedla planinski dan za vse svoje uãence. Ta osnovna ola ima moãno planinsko skupino, ki jo vodi delovna in sposobna mentorica in vodnica PZS. Tri dni kasneje je bila v telovadnici osrednja in zakljuãna proslava ob mednarodnem letu gora. Izdali so liãen bilten z naslovom Pojdimo skupaj varno v gore. Posebnost te prireditve je bila v tem, da so povabili medse Anico Podlesnik, prvo mentorico na tej oli in dobitnico sveãane listine PZS, Ivãa Kotnika, alpinista, gorskega re evalca in himalajca, sedaj direktorja olskega centra Velenje, ter JoÏeta Melan- ka, predsednika PD Velenje. Prireditev so zakljuãili v domu na Pa kem Kozjaku z analizo in oceno izvedbe projekta, ki bo ostal v lepem spominu tako mladim kot mentorjem in gostom. (JoÏe Melan ek) Novosti na Golakih Vsako leto na prvo oktobrsko nedeljo ajdovski planinci organiziramo spominski pohod na Mali Golak. Tudi letos je bilo tako, le da je bilo e posebej slovesno, veselo in z obãutkom, da se je za Golake nekaj naredilo. Poleg BlaÏeve harmonike, pesmi in smeha, ki sta jo spremljala, ter prijateljev in znancev iz raznih krajev, ki so skupaj ustvarjali prazniãno vzdu je, je praznik e posebej obeleïila nova orientacijska tabla na Malem Golaku, ki bo poho- Zidava podstavka orientacijske table 53

57 NOVICE IN OBVESTILA dnikom kazala, kje so Triglav, Slavnik in SneÏnik, kje so hribi in doline okoli Golakov. Dolgo smo jo naãrtovali in ãakali, zato smo zdaj e toliko ponosnej i nanjo. Planinca Ivo Brecelj in Sreãko Vidmar sta jo postavila in zato na ramenih na vrh prinesla 100 kg peska, 35 kg cementa, 40 l vode in e marsikaj. Napravila sta stilni podstavek in nanj vgradila tablo. Tudi Iztokova koãa pod Golaki je bila tisto nedeljo vsa pravljiãna. Dihala je domaãnost, gostoljubje, dihala je planinstvo. Oplemenitila je svojo du o, dobila je veliko novost, knjiïnico, saj se je upravni odbor dru tva odloãil v koãi urediti knjiïnico in jo napolniti s planinsko literaturo. Obiskovalcem tako nikoli ne bo dolgãas. Piko na prazniãni dih so napravili ajdovski osnovno olci, ki so pod Golake poslali stenski ãasopis s svojimi doïivljaji, alami in verzi. Zatajilo je le sonce, kar pa ni pokvarilo dobrega planinskega vzdu ja pod Golaki. (Irena inkovec, Ajdov ãina) Skupno na Mrzlici V nedeljo, 15. septembra, se je pred planinskim domom na Mrzlici kljub neugodni vremenski napovedi zbralo preko 500 Zasavcev in Savinjãanov, ki se tu Ïe tradicionalno sreãajo vsako tretjo septembrsko nedeljo. Prva sreãanja so bila sicer na torovi ravni pred Poldetovo koão, kasneje pa se je dogajanje preselilo na Mrzlico. Tudi tokrat so bili organizatorji Ïupani obãin Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Prebold, Îalec in Polzela. Za leto- nji program je poskrbela obãina Prebold. Njen Ïupan, gospod Debeljak, je bil osrednji govornik in je izpostavil pomen tesnega sodelovanja obeh obmoãij, ki ju povezuje Mrzlica. Zbrane sta nagovorila e Borut Vukoviã v imenu Meddru - tvenega odbora zasavskih planinskih dru tev in Adi Vidmajer v imenu PZS. Program so popestrili mladi recitatorji in pihalna godba iz Prebolda. Za oskrbo je poskrbelo PD Trbovlje skupaj z oskrbnikom doma. Îal je deï takoj po konãanem programu onemogoãil, da bi se sreãanje v veãjem obsegu zavleklo v popoldanske ure. (Tine Lenarãiã) Sreãanje esperantistov Konec septembra (od 26. do 29. septembra) se je v Logarski dolini na vsakoletnem mednarodnem sreãanju, ki zdruïuje planinske izlete z druïenjem ob veãerih, zbralo 43 esperantistov iz devetih drïav. Sreãanje, ki nosi oznako MKR (MontKabana Renkontigo, kar v esperantu pomeni sreãanje v planinski koãi), je bilo letos Ïe trinajsto, v Sloveniji pa je bilo drugiã (prviã leta 2000 na Vr iãu). Udele- Ïenci so se povzpeli na Savinjsko sedlo, na Strelovec in na karje, ob veãerih pa so si ogledali tevilna predavanja ob diapozitivih in se spoznavali ob druïabnih igrah. Spletno stran o sreãanjih (tudi s posnetki iz Slovenije) si lahko ogledate na naslovu (Anka Vozliã) Listina o prijateljstvu Planinci dru tva Planika Maribor se Ïe vrsto let sreãujemo na raznih izletih s planinskimi prijatelji iz zagreb kega PD Ericsson Nikola Tesla in tako ni ãudno, da smo pri- li na misel, to prijateljstvo tudi uradno zabeleïiti. 7. septembra letos, na 4. pohodu na Pohorje, kamor smo povabili tudi hrva ke prijatelje, smo podpisali listino o prijateljstvu in sodelovanju med obema dru tvoma. Podpisala sta jo Franci Rajh za mariborske in Damir Kuzmaniç za zagreb ke planince. Sveãani dogodek se je zgodil na Sne- Ïnem stadionu pod Pohorjem, ob tem pa smo pripravili e glasbo, jedaão in pijaão, tako da je zabava trajala do poznih veãernih ur. Drugo podpisovanje listine bo aprila 2003 na Medvednici nad Zagrebom, ko tam organizirajo pohod po Medvednici. Takrat jim bomo vrnili obisk in se skupaj poveselili. (Franci Rajh, PD Planika Maribor) Bogato leto v biltenu Za planince iz PD Lisca Sevnica se konãuje plodno, dogodkov polno leto, ki je bilo istoãasno razgla eno za mednarodno leto gora. Prav obeleïitvi tega pomebnega celoletnega dogajanja so sevni ki planinci posvetili veãino svojih proslav in prireditev. O veãini teh prireditev, ki so vrhunec dosegle na dnevu slovenskih planincev na Lisci, smo na straneh Vestnika Ïe poroãali, tokrat bi opozorili le e na 34. tevil- Listino o prijateljstvu sta podpisala predsednika dru tev Franci Rajh in Damir Kuzmaniç 54

58 NOVICE IN OBVESTILA ko biltena Mladi planinec, s katerim zaokroïujejo bogato bero tega leta. Na njegovih straneh je predstavljen celotni program dru tvenih jubilejev in proslavljanj mednarodnega leta gora, podrobneje pa tudi pomembnej i dogodki. Zaãeli so se Ïe sredi januarja, ko je predsednik JoÏe Prah na priloïnostnem sreãanju predstavil pomen mednarodnega leta gora. Nadaljevali so se slab mesec kasneje na obãnem zboru. Aprila so se v dogajanje vkljuãili planinci veterani MDO Zasavja, ki so se zbrali v Tonãkovem domu na Lisci. Le dan kasneje je bila tam proslava ob stoletnici Jurkove koãe z bogatim kulturnim programom in predstavitvijo ponatisa dela Moje dogodiv- ãine BlaÏa Jurka. Konec avgusta so se zbrali mentorji in vodniki mladinskih planinskih taborov vse od leta 1973 naprej, ko je bil organiziran prvi dru tveni tabor v Trenti. Pestro septembrsko dogajanje se je zaãelo v Sevnici s planinskim veãerom in predstavitvijo novega vodnika Izleti v okolici Sevnice izpod peresa Vinka e ka. Nadaljevalo se je na sevni kem gradu z otvoritvijo razstave starih fotografij planinskih objektov na Lisci, zakljuãilo pa 14. septembra z najlep im moïnim dogodkom, dnevom slovenskih planincev na Lisci. Ta dan so odprli obnovljeno pot z Brega na Lisco in jo poimenovali po BlaÏu Jurku. Vsi ti dogodki so s poroãili in objavljenimi govori na li mesto v biltenu. (Igor Maher) Zahvala Pavle egula obve ãa vse tiste, ki bi njegovo knjigo KriÏemkraÏem po gorah morda e Ïeleli kupiti, da so po le in od leto njega poletja niso veã na voljo. Prosi, da jih ne naroãate, ker ponatisa do nadaljnjega ne bo. Uredni tvo PV Po medalje v Loãe 15. septembra so bile Loãe v znamenju planinstva. Domaãe planinsko dru tvo je namreã organiziralo Ïe 3. pohod po Lo ko-zbelovski planinski poti. OpaÏamo, da se pohoda iz leta v leto udeleïuje veã ljudi. Tokrat jih je pri lo okrog dvesto z razliãnih koncev Slovenije. V hladnem septembrskem jutru so se podali na pot, ki pa jih je kmalu ogrela. K temu je pripomoglo tudi to, da ob njej Ïivijo prijazni ljudje, ki pohodnikom ponudijo piti in jesti. Za pogostitev pa smo ob pomoãi sponzorjev poskrbeli tudi lo ki planinci. Po petih do estih urah, kolikor je trajal pohod, smo se na koncu zbrali na kmetiji Lopan, kjer sta nas ãakala golaï in kisla juha, za dobro voljo in plesno razpoloïenje pa je poskrbel harmonikar Pavli. Vsi, ki so se udeleïili vseh treh pohodov, so prejeli lepe bronaste kolajne. Po konãanem pohodu smo se domaãi planinci zasluïeno usedli in ob kozarãku zaãeli razmi ljati o naslednjem pohodu, na katerem priãakujemo e veã ljudi, ki imajo radi hojo in dobro druïbo. (JoÏe Gumzej, PD Loãe) Po Lo ko zbelovski planinski poti 80 let Stanka Maka Septembra letos je visok jubilej, 80-letnico, praznoval najstarej- i in ãastni ãlan Planinskega dru - tva Grmada iz Celja Stanko Mak. Dejstvo, da je najstarej i, pa e ne pomeni, da se hribov in planinskih doïivetij le spominja. e vedno dela druïbo mlaj im na mnogih pohodih po bliïnjih in daljnih hribih ter ob tem skrbi, da se vsi okoli njega dobro zabavamo. Rad pripoveduje ale, predvsem pa rad zapoje. Tisti, ki veãkrat obi ãete Celjsko koão, veste, da gre tja vsaj enkrat tedensko. Ima pa veliko Ïeljo: obiskati Triglav. Saj ne bo prviã, pravi, le gor bi e rad el. âe bo le vreme dopu ãalo, mu bomo pri uresniãitvi njegove Ïelje vsi iz dru tva radi pomagali in se mu pridruïili. S svojo vedrostjo in dobro voljo ter Ïivljenjskim optimizmom si nam vsem vzornik. Vsi iz dru tva ti ob res ãastitljivem jubileju iskreno ãestitamo in ti Ïelimo obilo zdravja, predvsem pa trden in varen korak. (Davorka Lamut, PD Grmada Celje) 92 let Anice Berger 5. julija je svoj 92. rojstni dan praznovala Anica Berger, rojena inkovec. Z njenim imenom sta moãno povezana tudi trboveljsko planinstvo in e posebej PD Trbovlje. Poroãila se je z znanim planincem in lovcem JoÏetom Bergerjem, njuna gostilna na sedanji Ulici 1. julija 10 pa je bila dolga leta shajali ãe predvojnih in povojnih planinskih delavcev. Anica je bila vedno na voljo pri raznih prostovoljnih delih, posebno, 55

59 NOVICE IN OBVESTILA kadar je lo za veãje prireditve, sprva v organizaciji trboveljske podruïnice SPD, po vojni pa PD Trbovlje. e posebej zavzeto se je zavzela za dru tvo po prezgodnji moïevi smrti. V njeni hi i je dru tvo pridobilo dva prostora in skladi ãe v kleti. Stalno je sodelovala na izletih in akcijah, posebej pa se je odlikovala pri gospodarjenju in oskrbovanju doma na Mrzlici. Skrbela je za dru tvene prostore in okolico, pobirala ãlanarino in bila stalen vir informacij in nasvetov. Îivela je z dru tvom v dobrih in slabih obdobjih, v vzponih in padcih ter se veselila vsakega dru tvenega uspeha. TeÏa let je pritisnila tudi na njeno zdravje in jo primorala, da je zavetje na la v domu oskrbovancev, kjer pa z vedrino, naravno inteligenco in uglajenim nastopom vzpodbuja okolico, neredko tudi preko valov Radia Trbovlje. Ob visokem jubileju ji Ïelimo, da bi se e kdaj sreãevali na planinskih poteh, predvsem pa ji Ïelimo, da ohrani dobro voljo, svojo vedrino, nasmeh in neomajno predanost planinstvu. Naj jo e naprej spremlja planinski sreãno! (Tine Lenarãiã) Cvet planike na grob Bine Benkoviã: Poslavljamo se od staroste kamni kih alpinistov in ãastnega ãlana postaje Gorske re evalne sluïbe v Kamniku. Po dolgih letih naj vsaj zdaj povem nekaj besed v njegov spomin in zado ãenje. Pred sedemdesetimi leti se je kamni ka mladina vedno bolj navdu- evala za port in se jih je vse veã odloãalo tudi za planinstvo, pozimi pa za smuãanje. Precej jih je zaãelo obiskovati gore nad Kamnikom v vseh letnih ãasih. Posebno korajïni in smeli pa so se odloãili za plezanje in alpinizem. Prvi med njimi je bil Pavle Kemperle. Skupini, navdu eni za alpinizem, se je leta 1935 pridru- Ïil tudi mladi Bine Benkoviã. Kmalu se je izkazal kot odliãen plezalec pri vzponu s Kemperlom v Stebru Planjave. Potem sta opravila e nekaj prvenstvenih vzponov in ponovitev, ves ãas pa sta skupaj z drugimi pomagala tudi pri re evanju v gorah. Pomembno dejanje zgodovine se je odvijalo v prepadni in kru ljivi steni Rzenika, kjer so kamni ki plezalci zasenãili do tedaj vodilno vlogo ljubljanskih plezalcev. Oktobra 1937 so v severozahodnem delu Kemperle, Presl in Benkoviã preplezali prvo smer. Zanje je bil to takrat res lep uspeh. Îal pa so ljubljanski plezalci dejanje omalovaïevali. Nastal je spor, ki se je stopnjeval in vplival na kasnej e dogodke. Maja 1939 sta Bine Benkoviã in Pavle Kemperle v dramatiãnem dvodnevnem vzponu preplezala izredno teïavno smer v osrednjem delu severozahodne stene Rzenika. Ta podvig je bil njun najbolj i odgovor na omenjeni nesporazum. Benkoviã in Kemperle bi bila takrat brez dvoma sposobna preplezati tudi druge najteïje stene, ãe se ne bi zaãela vojna vihra. Po vojni se je slovenska planinska organizacija poãasi postavljala na noge. Gorska re evalna sluïba se je reorganizirala. Ena njenih petih baz je bila ustanovljena tudi v Kamniku. Vodil jo je najbolj i predvojni alpinist Bine Benkoviã. Septembra 1946 pa je nastopilo Ïalostno dejanje kamni kega alpinizma in re evanja. Kamniãani so pripravili plezalni teãaj na Kamni- kem sedlu. Vodjo teãaja Bineta Benkoviãa in njegovega tovari a pa so tik pred zaãetkom poklicali, naj pomagata poiskati ponesreãenega planinca pod vrhom Grintovca. Iskali so ga vso noã, vendar ga niso na li. Vodja re evalne akcije je Benkoviãa in tovari a nato poslal na teãaj na Kamni kem sedlu. Takoj sta od la tjakaj in s teãajniki na turo, zveãer pa so utrujenega Benkoviãa spet poklicali nazaj na iskanje ponesreãenca. Ne brez grenkobe je Benkoviã kasneje pripovedoval:»dva dni sem Ïe hodil in e ponoãi brez spanja, zato sem bil res preveã utrujen in se nisem ãutil sposobnega, da bi takoj ponoãi od- el na ponovno re evalno akcijo.«sledil je disciplinski postopek, kjer niso upo tevali izjemnih obremenitev in oãitne utrujenosti. Obveljala je ocena, da je storil hud prekr ek in odklonil pomoã pri re evanju. Za dve leti sta mu bila prepovedana javno nastopanje in delovanje v planinstvu in re evanju. Re evalno bazo so preselili v Ljubljano. Vsi, ki so poznali okoli ãine in ozadje, so se zavedali, da mu je bila storjena velika krivica. Kamni ki alpinisti in re- evalci se niso mogli znebiti grenkega vtisa, da je lo za povraãilo za staro predvojno plezalsko zamero. Najbolj i predvojni alpinist potem ni veã sodeloval pri delu alpinistiãnega odseka in re evalne postaje, e vedno pa je v nekaterih nujnih primerih pomagal re evati. Vsa naslednja leta je bila srãna Ïelja kamni kih alpinistov in gorskih re evalcev, da bi dokazali njegovo nedolïnost in pojasnili ta nesreãni nesporazum. Grenak spomin nanj se je vlekel dolga leta in ni bil pozabljen. Nova knjiga Zgodovina re evanja v gorah nad Kamnikom daje na emu prizadetemu ãastnemu ãlanu in njegovi druïini vsaj nekaj zado ãenja. Poãivaj v miru, na dragi prijatelj in vzornik Bine Benkoviã. Tvoje ime bo za vedno zapisano v steni Rzenika in spomin nate in na tvoja hrabra dejanja ne bo zbledel. France Male iã 56

60 T d.o.o., Ljubljana Foto in design: M. Trobec Schoeller Strechlite: tkanina z visokimi zahtevami po trpeænosti in elastiënosti materiala, udobnosti in svobodi gibanja hlaëe CLIMBING Kevlarske ojaëitve: omogoëajo visoko zaπëito na izpostavljenih delih Informacije: IGLU PORT d.o.o., Ljubljana Zatezni trak: boljπa zaπëita nog proti vetru, mrazu, insektom Namembnost: GORNI TVO ALPINIZEM PLEZANJE