UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE OSKRBA PACIENTA Z OPEKLINO (Diplomsko delo) Maribor, 2014 Sanja Šemen

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE OSKRBA PACIENTA Z OPEKLINO (Diplomsko delo) Maribor, 2014 Sanja Šemen

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentorica: predav. Barbara Donik, univ. dipl. org.

3 IZVLEČEK Teoretična izhodišča: Opeklinska rana je rana, ki lahko prinese za seboj možne posledice, kot so brazgotine, nizko samospoštovanje, spremenjeno samopodobo. V obdobju hospitalizacije pacienta z opeklinsko rano ima medicinska sestra pomembno vlogo. V diplomskem delu je opisana celostna oskrba pacienta z opeklino, predstavljene so teoretične smernice oskrbe opeklinske rane. Raziskovalna metodologija je temeljila na kvalitativni metodi dela. Zajemala je raziskavo oz. študijo primera, pri kateri smo izvedli strukturiran intervju pri pacientu z opeklino. Vprašanja so se nanašala na 14 osnovnih življenjskih aktivnosti po Virginji Henderson. Študija primera je bila izvedena v Splošni bolnišnici Murska Sobota na Oddelku za kirurgijo. Rezultati: Rezultati so pokazali, da je pacient z opeklinsko rano zadovoljen s sabo. Se spoštuje, ima ustrezno samopodobo in samospoštovanje do sebe. Povedal je, da če se mu bodo brazgotine zaradi opeklinske rane videle, se bo sprejel takšnega, kot je. Sklep: Pomembna vloga pri zdravljenju pacienta z opeklino je pacientu stati ob strani. Pacient se počuti zaradi opeklinske rane nemočnega, zato je medicinska sestra tista, ki mu mora pomagati. Medicinska sestra je tista oseba, ki s pacientom preživi največ časa, zato si mora pridobiti njegovo zaupanje, da mu lahko pomaga. Ugotoviti mora pacientove negovalne probleme in jih tudi ustrezno reševati. Pomagati mu mora pri tistih življenjskih aktivnostih, ki jih sam ne zmore ali ne zna. Ključne besede: opeklina, pacient, oskrba, bolečina, vloga medicinske sestre, samopodoba i

4 ZUSAMMENFASSUNG Der Theoretischer Hintergrund: die Branndwundeist eine Wunde, die möglichen Folgen haben kann wie Narben, geringes Selbstwertgefühl, verändertes Selbstbild. Während der Dauer des Krankenhaus auf enthaltes des Patienten mit der Branndwunde hat eine Krankenschwestereine wichtige Rolle. Die Arbeit beschreibt die umfassende versorgung des Patienten mit Verbrennungen, vorgestellt sind die teoretischen Anleitungen versorgung der Branndwunde. Die Forschungsmethodik: basiert auf einer qualitativen Methode der Arbeit. Es ging um eine Umfrageodereine Fallstudie, in der wir ein strukturiertes Interviewbei einem Patienten mit Verbrennungen durchgeführt haben. Die Fragen wur den zu 14. grundlegenden Lebens aktivitäten nach Virginia Henderson durch geführt. Die Fallstudie wurde in der General Hospital im Murska Sobota durchgeführt, an der Chirurgie des Hospitalss. Die Ergebnisse: Die Ergebnisse zeigten, dass der Patient mit der Branndwunde zufrieden mit sich selbst ist. Respektiert sich, hat das entsprechen des Selbstbild und hat gutess Selbst wertgefühl. Er sagte, dass wen die Narben von der Wunden bleiben, akzeptiert er sich so wie er ist. Die Schlussfolgerung: bedeutende Rolle in der Behandlung eines Patientenmit der Branndwunde, ist es ihm beizustehen. Der Patient fühlt sich wegen der Wunnde hilflos, so ist die Krankenschwesterdiejenige, die ihm zu helfen hat. Die Krankenschwesterist die Person, die mit dem Patienten die meiste Zeit verbringt, dess wegen muss sie sich sein Vertrauen erhalten, damit sie den Patienten helfen kann. Sie muss seine Pflege probleme identifizieren und sie richtig lösen können. Sie muss dem Patienten bei seinem Tätigkeiten helfen, bei dennen er sich nicht selbst helfen kann. Die Schlagwörter: Die Branndwunde, der Patient, die Versorgung, die Schmerzen, die Rolle der Krankenschwester, das Selbstwertgefühl ii

5 KAZALO 1 UVOD NAMEN IN CILJI DIPLOMSKE NALOGE NAMEN DIPLOMSKEGA DELA CILJI DIPLOMSKEGA DELA OPEKLINE Vrste opeklinskih poškodb Vzroki za opekline Klasifikacija opeklin OBRAVNAVA PACIENTA Z OPEKLINO NA TERENU Temeljni in nadaljnji postopki oživljanja Pristop reševalca k ogroženemu otroku z opeklinami na terenu SPREJEM OPEČENEGA IN PRVA OSKRBA OPEKLINSKE RANE Ocena globine opeklinske rane glede na način poškodovanja in prisotnost krvnega povratka Uporaba sodobnih pripomočkov za oskrbo opeklin ZDRAVSTVENA NEGA OPEČENEGA V ENOTI INTENZIVNE TERAPIJE Opečeni bolniki in zdravljenje OSKRBA OPEKLINSKIH RAN Potek celjenja rane Okužba in infekcija opeklinske rane Prevezovanje rane Moderna zaščita opeklinske rane Uporaba sodobnih pripomočkov za oskrbo opekline OCENJEVANJE BOLEČINE PRI PACIENTU Z OPEKLINO Bolečina Vrste bolečine in ocenjevanje bolečine Ocenjevalne lestvice iii

6 8.3 Bolečina in zdravstvena nega REHABILITACIJA PACIENTA Z OPEKLINO Vaje v rehabilitaciji Kompresijska oblačila kot preventiva brazgotin Samopodoba pacienta RAZISKOVALNA METODOLOGIJA Raziskovalna vprašanja Raziskovalne metode Postopki zbiranja podatkov Raziskovalni vzorec Raziskovalno okolje Etični vidik REZULTATI Medicinska anamneza in status pacienta ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTI PO VIRGINIJI HENDERSON Opis bolečine NEGOVALNE DIAGNOZE PRI PACIENTU/PACIENTKI RAZPRAVA SKLEP ZAHVALA LITERATURA PRILOGA PRILOGA iv

7 KAZALO SLIK: Slika 1 : Walleceovo pravilo devetke pri opeklinah in modifikacija za šolske in majhne otroke 6 Slika 2 : Primer opeklinske rane na roki.19 Slika 3 : Vizualna analogna skala (VAS)...27 Slika 4: Številčne lestvice za ocenjevanje bolečine 27 v

8 1 UVOD Opekline predstavljajo eno najtežjih oblik poškodb in s tem velik medicinski in psihosocialni problem. V Sloveniji zavzemajo približno 4 % vseh poškodb in so v zadnjih desetletjih in letih upadanja. Ob vse pogostejših nesrečah z modernimi in vse hitrejšimi prevoznimi sredstvi, morebitnih požarih na javnih prireditvah, terorističnih napadih in vse pogostejših naravnih nesrečah, pa smo lahko nenadoma soočeni z velikim številom opečenih poškodovancev. Preživetje huje opečenih, končni izid zdravljenja in teža neizogibnih trajnih posledic so v veliki meri odvisni od pravočasnega in pravilnega nudenja prve pomoči in nujne medicinske pomoči. Zdravljenje težjih opeklin se povsod po svetu vrši v opeklinskih centrih, z ustrezno opremo in zadostnim številom ekip, sposobnih izvajati primerno zdravljenje in rehabilitacijo opečenih. V Sloveniji sta takšna centra v Kliničnem centru Ljubljana in Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (Vrabič, 2008, str. 11). Sprejem na oddelek za opekline ni načrtovan in sledi nesreči bodisi doma bodisi pri delu, včasih po požaru v hiši ali po prometni nesreči. Včasih nesreče povzročijo ti ljudje sami, tj. kot poskus samomora. Ne glede na vzrok je do opeklin prišlo nenadno, dogodki potekajo hitro. Bolnik je v uri ali dveh po nesreči sprejet na nezgodni ali pa na urgentni oddelek bolnišnice. Tudi v primerih zelo hudih opeklin je pogosto pri zavesti in zmožen reagirati. Zaveda se, da se je zgodilo nekaj travmatičnega in skuša sprejeti vse posledice nesreče. Zdravstveno osebje v tej fazi predvsem preprečuje hipovolemični šok kot posledico izgube plazme. Ugotoviti morajo tudi vse okoliščine nesreče. Ob sprejemu je pogosto jasno le to, kako obsežne so poškodbe, kakšna operacija bo potrebna in kako huda bo dokončna deformiranost ali nezmožnost (Salter, 1992, str. 147). Pri bolniku z obsežno opeklino se njegovo zdravstveno stanje pogosto zelo hitro spreminja, s tem pa tudi pacientovi negovalni problemi in negovalne diagnoze ter načrtovanje in izvajanje zdravstvene nege pacienta. Medicinska sestra mora prepoznati aktualne negovalne diagnoze, ki zahtevajo takojšnje intervencije zdravstvene nege za reševanje teh negovalnih problemov, med potencialnimi, ki z reševanjem lahko nekoliko počakajo. Hitra presoja in ustrezno ravnanje sta odločilnega pomena za preprečevanje posledic. Medicinska sestra mora biti fleksibilna, vse faze procesa zdravstvene nege pravzaprav nenehno potekajo in se prepletajo (Štumberger, 2005, str. 95). 1

9 Kadar ima pacient več negovalnih diagnoz, moramo določiti tisto, ki ima prednost pred drugimi potrebami. Ta prednostni sistem ne podcenjuje zdravja, ampak izhaja iz spoznanja, da je najprej potrebno rešiti težave, ki ogrožajo življenje. Prednost pomeni, da med velikim številom težav ugotovimo najpomembnejšo (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 32). Medicinska sestra izvaja aktivnosti zdravstvene nege v zvezi z zadovoljevanjem osnovnih življenjskih potreb posameznika. Aktivnosti zdravstvene nege so usmerjene v pomoč, spodbudo in izvajanje zdravstvene nege (Fink & Kobilšek, 2012, str. 11). 2

10 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKE NALOGE 2.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA Namen diplomske naloge je opisati oskrbo pacienta z opeklino. 2.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA Predstaviti teoretične smernice oskrbe opeklinske rane. Opisati pomembnost ocenjevanja bolečine pri pacientu z opeklino. Ugotoviti, katere so specifične negovalne diagnoze pri pacientu z opeklino. Raziskati, ali obravnava pacienta po teoriji V. Henderson zagotavlja celostno obravnavo pacienta z opeklino. 3

11 3 OPEKLINE Opekline so raznolika skupina poškodb glede na povzročitelja, njegovo jakost in trajanje delovanja. Vsem opeklinam je skupna okvara kože in/ali sluznice, različne globine in površine. Zaradi odprtja notranjega okolja organizma navzven opečeni izgublja telesne tekočine in toploto. Posledice so infekcija, premik telesnih tekočin (hipovolemični šok) in hipermetabolizem, ki skupaj ogrožajo poškodovančevo zdravje in življenje (Fuchs, 2003, str. 293) Vrste opeklinskih poškodb Poznamo 5 vrst opeklinskih poškodb: 1. Toplotna delimo jih na suhe in mokre. Suha (ko pridemo v stik z odprtim plamenom, z eksplozijo). Mokra (ko pridemo v stik z vročo tekočino). 2. Kemična delimo jih na suhe in mokre. Suha (nastane, ko pridemo v stik s kemikalijo v obliki prahu). Mokra (nastane, ko pridemo v stik z tekočo kemikalijo). 3. Mehanska nastane, ko se koža giblje po neki grobi podlagi zaradi trenja med podlago in kožo le-ta opeče. 4. Električna nastane lahko doma, ko pridemo v stik z gospodinjsko elektriko, nastane lahko še na delovnem mestu, ko pridemo v stik z industrijsko elektriko. 5. Radiacijska nastane zaradi izpostavljenosti veliki radioaktivni energiji ali masi (Sabol, 2008, str. 30) Vzroki za opekline Vzroki za opekline so lahko različni, in sicer zajemajo: ogenj: 33 %, paro: 30 %, vročo snov ali predmet (kontaktne opekline): 15 %, kemične snovi (kemične opekline): 6 %, elektriko (električne opekline): 5 % (20 % pri otrocih), 4

12 sevanje: 1 %, mraz (omrzline): približno 10 % (Golub, 2006, str. 237). 3.2 Klasifikacija opeklin Poznamo 4 stopnje opeklin. Opekline 1. stopnje so površinske oz. epidermalne opekline. Nastanejo pri temperaturi okoli 44 C. Koža je rdeča, suha in pobledi na dotik. Opekline 2. stopnje so dermalne (srednje globoke) opekline. Nastanejo pri temperaturi okoli 60 C. Ločimo vrhnje dermalne opekline, kjer je prizadet epidermis in zgornji del dermisa, kjer je koža rdeča, boleča, na dotik pobledi, vendar se po prenehanju pritiska spet pojavi rdečina in globoke dermalne opekline, kjer gre poškodba v globlje dermalne sloje in v podkožje, kjer je barva kože rdeča ali bela ter vlažna, mehurji imajo debelo steno, rane so boleče in lahko brazgotini. Opekline 3. stopnje so globoke opekline, ki nastanejo pri temperaturi okoli 70 C. Koža in podkožje sta v celoti uničena, koža je neobčutljiva na dotik, je bela, usnjasta, siva, voskasta, pisana, trda in suha. Pri tej stopnji opeklinske poškodbe je potrebna presaditev kože. Opekline 4. stopnje pa poleg kože in podkožja zajemajo tudi mišice in kosti ter so pogosto rezultat dolgotrajnega kontakta s toploto ali zaradi električnega toka, pogosto je potrebna amputacija uda ali obsežna nekretomija poškodovanega tkiva (Golub, 2006, str. 239). Površino opekline v urgentnih pogojih določimo preprosto po pravilu dlani ali številke 9 (po Wallaceu), natančneje in počasneje pa s pomočjo tabel po Lundu in Browderju. Pravilo dlani pomeni, da površina dlani od zapestja do konca prstov ustreza 1 % telesne površine. Pri pravilu 9 pa je telo razdeljeno na dele, vsak od njih obsega 9 % ali 2 x 9 % telesne površine (9 % telesne površine ima glava z vratom in vsak od zgornjih udov, 18 % vsak od spodnjih udov, sprednja in zadnja stran trupa, preostali 1 % pa spolovilo). To pravilo velja le za opečence, starejše od 15 let, ker ne upošteva razlik v telesnih razmerjih med odraslimi in otroki (Fuchs, 2003, str. 294). 5

13 Slika 1: Wallaceovo pravilo devetke pri opeklinah in modifikacija za šolske in majhne otroke. Vir: Aform (2011) Golub (2006) nadalje opisuje, da poznamo blage, srednje hude in hude opekline. Blage opekline pomenijo manj kot 15 % CTP pri odraslih, manj kot 10 % CTP pri otrocih in manj kot 2 % CTP pri globokih opeklinah, če niso zajete oči, ušesa, obraz, stopala in perinej. Srednje hude opekline pomenijo % CTP pri odraslih do 40 let, % CTP pri odraslih nad 40 let, % CTP pri otrocih do 10 let in 2 10 % CTP pri globokih opeklinah, razen če niso zajeti obraz, oči, ušesa, stopala in perinej. Hude opekline pa pomenijo več kot 25 % CTP pri odraslih do 40 let, več ko 20 % CTP pri odraslih nad 40 let, več kot 20 % CTP pri otrocih do 10 let, več kot 10 % CTP globokih opeklin (vseh starosti). Vsaka opeklina povzroči v telesu značilno zaporedje fizioloških sprememb. Pri manjših opeklinah so omenjene le na mesto poškodbe, pri večjih opeklinah pa nastanejo spremembe tudi v neopečenih tkivih. Patofiziološka dogajanja pri obsežnih opeklinah delimo na Spremembe v opečenih tkivih spremembe v opečenih tkivih nastanejo zaradi motenj pretoka krvi v njih. Za vsako opeklino je značilen nastanek edema, ki je lahko omejen na mesto poškodbe ali pa zajame ves organizem. Edem nastane zaradi povečanega pretoka tekočine v intersticij, zvišanega ozmotskega tlaka v opečenem tkivu in motenj v delovanju celične membrane. Spremembe v neopečenih tkivih pri globokih opeklinah, ki zajamejo vsaj 30 % telesne površine, se zmanjša membranski potencial celic tudi v neopečenih tkivih in 6

14 to zaradi izgube znotrajžilne tekočine in posledične ishemije. To privede do edema celic in zmanjšanja prostornine zunajcelične tekočine. Lahko nastane edem v pljučih, ki ga povzroči opeklina kož, ki nastane zaradi povečanega arterijskega tlaka pljučnih arterij, zmanjšanega delnega tlaka kisika v arterijski krvi ter povečanega upora v spodnjih dihalnih poteh (po inhalacijski poškodbi) (Fuchs, 2003, str. 294). Glede na to, da pri opeklini človek ne le izgublja vodo in elektrolite, temveč tudi beljakovine in neredko zaradi hemolize ali neposredne poškodbe tudi celične elemente, bi bilo na prvi pogled smotrno nadomestiti vse izgube, vendar je pri opeklini takšno ravnanje lahko skrajno škodljivo, saj ne moremo vedeti, kakšne količine je potrebno nadomestiti za kompenzacijo izgub, po drugi strani pa bi se zaradi povečane permeabilnosti na področju mikrocirkulacije izgube še nadaljevale. Na začetku je najbolj smotrno nadomeščati le vodo in elektrolite (Šuput, 1996, str. 200). 7

15 4 OBRAVNAVA PACIENTA Z OPEKLINO NA TERENU Opekline predstavljajo eno najtežjih poškodb. Kljub temu, da njihovo število v zadnjih desetletjih in letih vztrajno upada, pa še vedno predstavljajo velik medicinski in psihosocialni problem. Čim hitrejše nudenje pravilne prve in nujne medicinske pomoči lahko močno poveča število preživelih in tudi močno vpliva na končni rezultat zdravljenja ter težo neizogibnih trajnih posledic (Vrabič, 2008, str. 14). Zelo pomembna pa je tudi pravilna nadaljnja obravnava poškodovanca z opeklinsko rano. Potrebno je vedeti, katere poškodovance lahko obravnavamo ambulantno in kakšni so pravilni postopki ambulantne obravnave. Poleg tega je potrebno prepoznati tiste poškodovance, ki potrebujejo oskrbo plastičnega kirurga in jih tja pravočasno napotiti (Ahčan, Podobnik, & Testen, 2010, str. 152). 4.1 Temeljni in nadaljnji postopki oživljanja Opečenca oskrbujemo kot vsakega drugega poškodovanca. Ko se prepričamo, da je mesto dogodka varno, začnemo s preverjanjem osnovnih življenjskih funkcij (ABC postopki). Če obstaja sum na dodatne poškodbe poleg opekline, ga oskrbimo po načelu AcBC (dihalna pot, stabilizacija vratne hrbtenice, dihanje, cirkulacija). Primarna oskrba opeklin poteka po načelih ABLS (advancedburnlifesupport), ki imajo nekaj svojih posebnosti (ABCDEF). A (Airway): zagotovitev proste dihalne poti in zaščita vratne hrbtenice. B (Breathing): ocena dihanja, optimizacija oksigenacije in predihanosti (dajanje 100- odstotnega kisika preko maske z rezervoarjem; endotrahelnaintubacija pri opeklini dihal ali že sumu nanjo ob drugih indikacijah). C (Circulation): ocena krvnega obtoka, zagotavljanje hemodinamske stabilnosti, nadomeščanje tekočine. D (Disibility): orientacijski nevrološki pregled. E (Exposure): odstranitev obleke in pregled vsega opečenca, preprečevanje podhladitve. F (Fluids): nadaljnje tekočinsko zdravljenje (Golub, 2006, str. 243). 8

16 4.2 Pristop reševalca k ogroženemu otroku z opeklinami na terenu Pristop k težko opečenemu otroku mora biti stopenjski. Dihalne poti in vratna hrbtenica: dihalne poti so lahko ogrožene zaradi vdihavanja vročega zraka ali zaradi opekline obraza, opeklina obraza je običajno vidna, medtem ko so znaki dihal lahko veliko bolj nejasni (pokazatelji so: saje okrog ust in nosu, sajast izpljunek in anamneza o izpostavljenosti dimu v zaprtem prostoru), ob vdihavanju vročega zraka pa lahko pride tudi do hitre zožitve dihalnih poti. Dihanje: ocenimo dihanje (frekvenca dihanja, nenormalni gibi prsnega koša in cianoza), aplicira se kisik. Krvni obtok: v primeru, da se razvije hipovolemični šok v prvih urah po poškodbi, je vzrok redko le v opeklini, zato se mora iskati mesto notranje krvavitve, skozi dve veliki žili se čim prej vzpostavi žilni pristop, da se lahko začne nadomeščanje tekočine (če je mogoče, bi se naj kanila namestila v predelu neopečene kože), ob nastavitvi kanile se vzame kri za hemoglobin, hematokrit, elektrolite, sečnino ter križni preizkus. Zavest: prva ocena stopnje zavesti je iztočnica za kasnejša opazovanja. Pregled celotnega telesa: opečenca se v celoti sleče in se ga pregleda (Grmec, Čretnik, & Kupnik, 2006, str. 292). Smernice za oskrbo hudo opečenega otroka pred prevozom v opeklinski center: 1. Hitra ocena stanja zavesti. 2. Zagotovitev proste dihalne poti in zaščita vratne hrbtenice. 3. Ocenitev dihanja, optimizacija oksigenacije in predihanosti. Dodamo 100-odstotni kisik po maski. Glede na indikacije otroka endotrahelano intubiramo v liniji in začnemo umetno predihavanje (pri sumu na opeklino dihal, pri opeklini vratu, obraza, pri obsežnih hudih opeklinah z razvitim šokovnim stanjem). 4. Ocena stanja krvnega obtoka, zagotavljanje hemodinamske stabilnosti (zaustavljanje krvavitev, nadomeščanje tekočin). Nastavimo IV ali IO kanal za nadomeščanje tekočin in analgezijo (pazimo na sterilne pogoje). Nadomeščamo tekočino, kolikor je to potrebno. Prilagajamo se bolniku. 5. Ustrezna analgezija in sedacija otroka. 6. Oskrba opečenih površin (hlajenje in prevezovanje opekline ter preprečevanje podhladitve). 9

17 7. V bolnišnici nastavitev urinskega katetra in spremljanje urinske diureze (1ml/kg/uro). 8. Nastavimo želodčno cevko zaradi možnosti razvoja nenadne dilatacije želodca, prepoznavanja stresnih zapletov ter čim prejšnjega začetka enteralne prehrane. Dokler otrok ni hospitaliziran, ga ni priporočljivo hraniti. Otroka moramo pripeljati v opeklinski center čim prej (v eni do dveh urah). Ves čas je potrebno spremljati njegovo življenjske funkcije (Golub, 2006, str. 241). Ekipa NMP, ki prva prispe na mesto dogodka, mora oceniti celotno situacijo in prepoznati morebitne nevarnosti, kot npr.: vrsto požara, ali obstajajo nevarne snovi, ali so znaki eksplozivnih/kemičnih/radioaktivnih snovi, žareče ali tleče razbitine ali nevarne sestavine, znake/možnosti povratnega udara ali požarnega preskoka (gasilci) (Sabol, 2008, str. 19). Sabol (2008) je ugotovil, da moramo biti pozorni tudi na krožno opeklino na okončinah. O krožni opeklini govorimo, ko je opečen celotni obseg roke ali noge. Posebnost pri krožni opeklini je, da je okončina, nižje od opekline, brez prekrvavitve, pulz ni tipljiv. Poškodovanec s krožno opeklino mora biti čim hitreje kirurško oskrbljen. Kirurg naredi razbremenilni rez, opečeno mesto se razširi in pritisk na krvotok se sprosti, okončina se zopet prekrvavi. Podobno je z opeklino prsnega koša. Opeklina 3. stopnje na prsnem košu zelo otežuje dihanje. Če se pri takem bolniku ne naredi hitro razbremenilni rez, lahko pride do dihalnega zastoja. Ohlajanje opekline: priporoča se ohlajanje opekline s tekočo vodo temperature C do 30 min, odsvetuje pa se ohlajanje z ledeno vodo. Pravilno in pravočasno ohlajanje opekline zmanjša stopnjo poškodbe tkiva pri opečencih. Držimo se pravila, da opeklino ohlajamo, opečenca pa izdatno segrevamo. Prevezovanje opekline: opečene površine položimo gaze, prepojene s snovmi, ki hladijo kožo in delujejo nanjo blago anestetično in analgetično. Nato opeklino prevežemo s povoji, bolnika pa pokrijemo z različnimi folijami ali odejami, ki prepričujejo podhladitev. Vzpostavitev intravenske poti: vzpostavitev intravenske poti pomembno za nadomeščanje tekočin in analgezijo. Nadomeščanje tekočin je potrebno, če je opečene več kot 25 % CTP, ali če bo do sprejema v opeklinski center 10

18 minila več kot ura od nastanka opekline. Tekočina mora biti ogreta, paziti pa moramo, da bolnika ne preobremenimo s tekočino (srčni bolniki, otroci, starejši). Sedacija in analgezija: že samo ohlajanje in prevez opekline deluje analgetično. Pri globokih opeklinah pa je potrebno uporabiti tudi opioidne analgetike in sedative, da zmanjšamo stresni odgovor na poškodbo. Pri tem moramo biti zelo previdni, saj opioidni analgetiki sami in v kombinaciji s sedativi povzročajo depresijo dihanja. Analgezijo in sedacijo vedno prilagajmo posameznemu bolniku, ob tem spremljamo njegovo življenjske funkcije in skrbimo za ustrezno nadomeščanje tekočin. Kolikor bolnikovo stanje to zahteva, moramo bolnika intubirati in umetno predihavati. Prevoz: po začetni oskrbi moramo zagotoviti čim hitrejši prevoz v najbližjo bolnišnico ali v center za zdravljenje opeklin. Potrebna je tudi ustrezna komunikacija z opeklinskim centrom, kjer dobimo dodatna navodila za oskrbo opečenca. (Golub, 2006, str. 244). 11

19 5 SPREJEM OPEČENEGA IN PRVA OSKRBA OPEKLINSKE RANE Opeklinske rane so zelo pogost vzrok obiska pri domačem zdravniku in v urgentni službi. Najpogostejše so kontaktne opekline in oparine, najpogostejša populacija ljudi pa so odrasli od 15 do 64 let, večinoma moški. Kar 90 % vseh opeklinskih poškodb lahko zdrvimo ambulantno, zato je poznavanje pravilne ambulantne oskrbe zelo pomembno. Kot prva pomoč je najpomembnejše takojšnje hlajenje opeklinske rane. Pri ambulantnem pregledu določimo površino in globino rane, napravimo toaleto, namestimo obkladek s fiziološko raztopino in predpišemo nesterodni antirevmatik ali paracetamol. Manjše epidermalne in povrhnje dermalne opekline v nadaljevanju lahko zdravi domači zdravnik, poškodovance z globoko dermalno in subdermalno opeklino pa takoj napotimo k specialistu plastične kirurgije, ki zdravi tudi poškodovance z večjimi opeklinami, opeklinami dihal, funkcionalnih delov telesa ali celotnega obsega uda. V nadaljnji ambulantni obravnavi opeklinske rane redno prevezujemo, pri čemer uporabljamo mazila ali sodobne obloge s srebrom (Ahčan, Podobnik, & Testen, 2010, str. 151). Po vpisu v kartoteko splošni zdravnik zbere osnovne anamnestične podatke, napravi splošni pregled bolnika ter natančen pregled opečenega predela. Čim večja je opečena površina, tem večja je nevarnost nastanka splošnih sprememb v telesu opeklinski šok. Opeklinski šok je oblika hipovolemičnega šoka, ki nastane zaradi zgube plazmi podobne tekočine iz ožilja v intersticij. Nastane zaradi povečane prepustnosti kapilar v mokrocirkulaciji, sprva v opečenem področju, kasneje pa povsod po telesu (Šolinc, 1996, str. 194) Ocena globine opeklinske rane glede na način poškodovanja in prisotnost krvnega povratka Ločimo: - povrhnje opeklinske rane pričakujemo pri oparinah z vodo, kavo, čajem in takojšnjim hlajenjem opečenca; - globoke opeklinske rane pričakujemo pri kontaktni opeklini (izpušna cev, žerjavica, razbeljena kovina) in oparinah z vročim oljem, juho. 12

20 Prisotnost krvnega povratka pomeni, da so ohranjeni žilni pleteži v koži, bolečina in občutljivost pa kažeta na ohranjena čutilna telesca. Pri mlajših otrocih za oceno občutljivosti in bolečine opazujemo reakcije, kot so jok, odmik od poškodovanega dela telesa itd. Ocena globine opekline pri otrocih je težavna in zahtevna ter zaradi slabega sodelovanja bolj subjektivna. Zaradi možnosti poglobitve opeklinske rane je kljub ukrepom prve pomoči dokončna ocena mogoča šele po 48 urah. Vse opeklinske rane mora pregledati zdravnik. Do dokončne določitve globine opeklinske rane ne smemo mazati z mazili, ker le-ta prepojijo vrhnjo plast rane, kar daje vtis globoke opekline, zato namestimo zgolj neadherentno obvezo in obkladek fiziološke raztopine (Ahčan, Podobnik, & Testen, 2010, str. 156). 5.2 Uporaba sodobnih pripomočkov za oskrbo opeklin Med sodobne pripomočke za oskrbo opeklin sodijo: Aluderm, aluplast: najstarejša pripomočka pri oskrbi opeklin, z dolgoletno tradicijo. Komprese, ki so v zavojih, so prepojene z aluminijem ali podobnimi substancami, kar preprečuje lepljenje opečenega mesta in obveze. Polagamo jih direktno na opečeno mesto. Slaba stran teh obvez je, da onemogočajo hlajenje opečenih mest. Burnshield, Brulstop: kompresa je prepojena z gelom. Polagamo jo direktno na opečeno mesto. Komprese so tanke in se rade trgajo. Učinkujejo direktno na toploto, ne ohlajajo pa tudi okoliškega tkiva s konvekcijo. Waterjel: komprese polagamo direktno na opekline in rane. Imajo tudi antiseptični učinek, saj zavirajo razvoj 15 najpogostejših mikroorganizmov. Izničijo toploto in hladilno vplivajo tudi na okolico rane zaradi konvekcije. Alternativna sredstva: Če nimamo pri roki nobenega od omenjenih sredstev, potem si lahko pomagamo z mlačno vodo. Priporočajo se obkladki, ki jih naredimo preko sterilne gaze. Če je opeklina samo povrhnja, lahko hladimo samo pod tekočo vodo. Močenje direktno na rano se odsvetuje. Uporaba ledu je odsvetovana zaradi možnosti povzročitve hipotermije in dodatnih poškodb. Pri obsežnih opeklinah lahko zmočimo celo rjuho in poškodovanca zavijemo v rjuhe, ki so prepojene z mlačno vodo. V primeru opekline bomo uporabili sredstvo, ki ga imamo na izbiro. Pomembno je, da pričnemo z ohlajanjem opečenega mesta v najkrajšem možnem času, saj s tem preprečujemo dodatne poškodbe, ki jih povzroča temperatura (Polenčič, 2008, str. 43). 13

21 Opekline zdravimo različno glede na stopnjo opeklinske poškodbe. V primeru epidermalne in povrhnje dermalne opeklinske rane: napravimo toaleto, namestimo obkladek fiziološke raztopine (FR), predpišemo analgetik (nesterodini antirevmatik ali paracetamol) inpoškodovanca naročimo na kontrolni pregled čez 2 dni, ko dokončno ocenimo globino in se odločimo za zdravljenje ali napotitev k specialistu. V primeru globoke dermalne in subdermalne opeklinske rane: napravimo toaleto, namestimo obkladek FR, predpišemo analgetik (nesteroidni antirevmatik ali paracetamol) inpoškodovanca napotimo v ambulanto plastičnega kirurga. Poškodovanca napotimo k specialistu tudi v primeru, ko so opekline večje od 5 % STP, opekline dihal, opekline funkcionalnega dela telesa (obraz, vrat, sklepi, perinej, roka, podplati), opekline celotnega obsega uda ali trupa (prsnega koša), če rana ne zaceli v 14 dneh, pri otrocih na željo staršev (Ahčan, Podobnik, & Testen, 2010, str. 157). Ahčan, Podobnik & Testen (2010) so prav tako ugotovili, da se po zacelitvi svetuje nega kože z nevtralno mastno kremo ali Bepanthen plus mazilom ter zaščito pred soncem (z oblačili in zaščitnimi mazili). Pri epidermalnih in povrhnjih dermalnih opeklinskih ranah ne pričakujemo večjih estetskih motenj (brazgotin ali motenj pigmentacije), izjemoma se lahko pojavi sprememba barve kože na mestu poškodbe (hipo- in hiperpigmentacija). Prognoza vsake rane je odvisna od same poškodbe (njenega povzročitelja, okolja, v katerem je prišlo do poškodbe, časa, ki je minil med poškodbo in zdravniško oskrbo), natančne diagnoze, pravilne oskrbe prizadetih tkiv ter pravočasne in poškodbi ustrezne fizioterapije in rehabilitacije. Zapleti pri zdravljenju kompliciranih ran so pogostejši kot pri enostavnih ranah. Mednje uvrščamo predvsem okužbo in v manjši meri krvavitev (Arnež, 1992, str. 304). 14

22 6 ZDRAVSTVENA NEGA OPEČENEGA V ENOTI INTENZIVNE TERAPIJE V intenzivni terapiji se združuje delo visoke tehnologije in delo osebja za potrebe bolnika, ki je v življenjski nevarnosti. Sestrska centrala je prostor, opremljen s posebnimi napravami, ki omogočajo nadzor bolnikov, nameščenih po več sobah. Način opazovanja je za medicinsko sestro ugoden, saj lahko opazuje več bolnikov naenkrat. Sodobne metode zdravljenja zahtevajo pri zdravljenju življenjsko ogroženih bolnikov ustrezno opremo in pripomočke. Pri tem je treba upoštevati standarde, ki zahtevajo za vsako bolniško posteljo ustrezno opremo in pripomočke ne glede na zasedenost postelje: srčni monitor, napravo za aplikacijo kisika, aspirator, infuzijsko stojalo in črpalke za dajanje zdravil z močnimi učinki, AMBU balon. Potrebni pa so tudi drugi aparati in pripomočki, ki se rabijo občasno: defibrilator, EKG aparat, ventilator in voziček za oživljanje. Pri kritično bolnih je potrebno izvajati zdravstveno nego enako kot pri drugih bolnikih. Postopki ocenjevanja pri kritično bolnih vključujejo podatke iz raznih monitorjev in aparatov, ki skupaj s kliničnim opazovanjem, oceno bolnikovega fizičnega in psihičnega stanja ter stanjem zavesti omogočajo načrtovanje zdravstvene nege. Pomembni so osnovni podatki, odkrivanje realnih in možnih težav, določanje prioritet, postavljanje ciljev za intervencije, izvajanje načrtovanih intervencij. Obravnava teh bolnikov je zahtevna, saj se njihovo stanje neprestano spreminja zaradi številnih zapletov, kar zahteva stalno spremljanje vrstnega reda intervencij (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 319). Splošni pregled bolnika: medicinska sestra pregleda bolnika, pregled vključuje stanje bolnikovih pljuč, psihično stanje, stanje zavesti, kardiovaskularno stanje, stanje rane, higiene in stanje kože, morebitne znake razjede zaradi pritiska in drugih poškodb, stanje gibljivosti, podatke o bolečini. Pomembni so podatki o diurezi in stolici. Podatki iz monitorjev: vsaka enota intenzivne terapije naj bi imela na razpolago dovolj monitorjev za neprekinjeno nadziranje in spremljanje bolnikovih vitalnih funkcij. S pomočjo monitorjev dobivamo podatke hitreje, natančneje in so dodatna pomoč pri kliničnem opazovanju bolnika. Nadziranje srca: nadziranje delovanja srčne mišice z monitorjem je neinvazivna metoda. Elektrode, ki so prek kabla povezane z monitorjem, namestimo na prsni koš. Aktivnosti srčne mišice vidimo na ekranu monitorja v obliki EKG-krivulje in številčnega zapisa. Mesta za elektrode morajo biti čista, brez dlak in maščobe ter namazana s kontaktno pasto. Namestimo lahko 3 ali 5 elektrod. Alarmne naprave nas opozarjajo na nenadne spremembe v delovanju srčne mišice, kar nam omogoča pravočasno ukrepanje. 15

23 Nadziranje hemodinamike: izvajamo jo z invazivnimi metodami. Merjenje arterijskega ali venoznega krvnega tlaka izvajamo s pomočjo katetrov, uvedenih v arterijo ali kavalno veno. Kateter je povezan prek elektronskega transducerja (pretvornika) z monitorjem, ki na ekranu pokaže podatke tlakov v obliki krivulje ali številčnih zapisov. Opazovanje bolnikovega fizičnega in psihičnega stanja: anamnestični podatki ter podatki fizičnega in psihičnega stanja bolnika so potrebni za nadaljnjo zbiranje podatkov. Mnogi podatki se morajo zaradi neprestanega spreminjanja bolnikovega stanja vedno znova preverjati. Ocena bolnikovega stanja mora biti temeljita in hitra. Upoštevati je treba psihične in fizične reakcije življenjsko ogroženega bolnika. List ocenjevanja bolnikovega stanja vključuje glavne postavke, ki jih ocenjujemo pri vsakem organskem sistemu. Poleg tega lista še uporabljamo druge formularje za ocenjevanje bolnikovega stanja, npr. Glasgowsko lestvico za nezavestne, kjer opazujemo tri nevrološka področja: (1) reakcijo zenic in odpiranje oči, (2) najboljši motorični odziv in (3) verbalni odziv; list mehanične ventilacije in temperaturni list za vitalne funkcije, hemodinamiko, tekočinsko in elektrolitsko ravnovesje, terapijo in preiskave za 24 ur. Po analizi teh podatkov oblikujemo negovalne diagnoze, načrtujemo kratkoročne cilje in intervencije (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 323). 6.1 Opečeni bolniki in zdravljenje Zgodnje tekočinsko oživljanje je pri bolnikih z opeklino največjega pomena, ki se kaže v velikih izgubah tekočine, sproščanju številnih vnetnih mediatorjev, kar vodi v hude hemodinamske spremembe (zmanjšan minutni volumen srca, znižan krvni tlak in druge), ki so posledica prehoda plazme v mehka tkiva. Ob neustreznem zdravljenju pride do zmanjšanega pretoka skozi tkiva, okrnjene funkcije številnih organskih sistemov, kar se lahko konča z smrtjo. Prekomerno nadomeščanje tekočin ima lahko za posledico preobremenitev pljučne cirkulacije in zmanjšano pljučno funkcijo. Z invazivnimi hemodinamskimi meritvami preko pljučnega katetra (merjenje tlakov v pljučni arteriji zagozditveni tlak v pljučni arteriji, minutni volumen srca, periferni žilni ter pljučni upor) zunaj in znotraj žilne pljučne vode lahko natančno ocenimo in vodimo volumsko terapijo. Motnje dihanja so bolj posledica zaprtja majhnih dihalnih poti, neskladja med ventilacijo in pretokom, pljučnim obvodu, kot pa v pljučnem edemu. Zatorej rutinsko zdravljenje z omejevanjem tekočine in agresivno zdravljenje z diuretiki lahko prevede do hipovolemije in hipoperfuzije s posledičnim popuščanjem ostalih organskih sistemov. Sepsa je danes še 16

24 vedno eden izmed glavnih vzrokov smrti med opečenci, čeprav se je v zadnjih 20 letih pogostost zmanjšala, kar je posledica predvsem v zgodnji oskrbi rane ter nadzoru okužbe. Okužba: izguba normalne kožne integritete in prisotnost poškodovanega tkiva pospešuje mikrobno kolonizacijo opeklinske rane, razraščanje bakterij ter invazijo v rano. Okužba pri opečenem bolniku ostaja še vedno vodilni vzrok obolevnosti in smrtnosti. Bolniki z več kot 30-odstotno opeklino so bolj imunsko kompromitirani ter s tem bolj dovzetni za okužbo. Če pride do okužbe rane, je potrebno zdravljenje z antibiotiki s širokim spektrom, ki se za empirično zdravljenje povišane telesne temperature odsvetujejo, kajti opečenci imajo pogosto povišano sekundarno telesno temperaturo zaradi sistemskega vnetnega odgovora na opeklino. Preventiva okužbe opeklinske rane zajema rutinske odvzeme kultur z opečene kože, podroben pregled rane (izgled, vonj, krvavitev) pri vsakem prevezu, ki naj bi se izvajal po priporočilih v bolniški postelji. Pri poškodovancih z opeklino so tudi pogostejše okužbe preko žilnih katetrov, ki naj bi jih vstavljali preko neopečene kože, kar pa ni vedno mogoče. Krvavitev: z zgodnjo odstranitvijo odmrlega tkiva odstranimo odmrlo tkivo, kjer še ni prišlo do nastanka značilnih žilnih granulacij tkiva. Presnova: presnova je pri opečencih povečana in lahko traja še nekaj tednov po nastanku opekline in je povezana z močno povečanim katabolizmom proteinov in lipolizo, kar se kaže v atrofiji perifernega mišičja in kopičenju maščob v jetrih (Borovšak & Pogorevec, 2005, str. 72). Prehrana: Redna prehrana je pomembna za organizem. Organizem pridobiva energijo z razgradnjo lastne telesne mase. Na povečano razgradnjo (katabolizem) vplivajo operacijski posegi, hude poškodbe glave, hude okužbe, obsežna opeklina. Prehrana življenjsko ogroženega bolnika je del zdravljenja in potrebno jo je skrbno načrtovati in izvajati. Za to potrebujemo: Oceno trenutne bolnikove prehranjenosti telesna teža, debelost kožne gube, obseg zapestja in obseg triglave mišice nadlahti, koncentracijo beljakovin v serumu, dušikovo bilanco, očistek kreatinina, imunski odziv organizma; Oceno bolnikovih energijskih potreb; osnovne energijske potrebe (za moške in ženske) se izračunajo s pomočjo posebne formule, ki vključuje telesno težo, višino, starost in dnevno energijsko potrebo izraženo v kj na dan; temu je treba dodati še stresni faktor, značilen za določeno bolezensko stanje (operacija, opeklina) in faktor aktivnosti (za ležeče in pomične bolnike se razlikuje) (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 333). 17

25 Z ustrezno prehrano opečenca moramo začeti že 2 5 dan po opeklini. Namen podporne hrane je, da zagotovimo dovolj energije in beljakovin, da se bo opeklinska rana hitreje celila. Energijske potrebe so odvisne od porabe energije (Fuchs, 2003, str. 297). Inhalacijska poškodba: v veliki meri negativno vpliva na uspešno zdravljenje opeklin. Problem predstavlja že pri zgodnjem tekočinskem oživljanju. Že brez inhalacijske poškodbe pride pri prekomernem zgodnjem oživljanju do zastoja tekočine v pljučih, kar se poveča pri poškodbi alveolokapilarne membrane. Na osnovi pregleda in kliničnih znakov, opeklin obraza, opeklin vratu, zgornjega dela prsnega koša in pri površini opečene kože več kot 40 odstotkov, ocenjujemo, da gre za inhalacijsko poškodbo, ki narekuje varno umetno dihalno pot (endotrahelanitubus, traheotomija). Vsakega bolnika bronhoskopiramo ob prihodu, ocenjujemo stanje sluznice ter deloma na osnovi sprememb sluznice spremenimo tekočinski režim in dodatno nadzorujemo tekočino v pljučih zaradi razvoja edema pljuč ali ARDS-a (Borovšak & Pogorevec, 2005, str. 76). Nadomeščanje volumna plazme: glede na to, da pri opeklini človek izgublja ne le vodo in elektrolite, temveč tudi beljakovine in neredko zaradi hemolize ali neposredne poškodbe tudi celične elemente, bi bilo na prvi pogled smotrno takoj nadomestiti vse izgube, vendar je pri opeklini takšno ravnanje lahko skrajno škodljivo, saj ne moremo vedeti, kakšne količine bi bilo potrebno nadomestiti. Na začetku je zato najbolj smotrno nadomeščati le vodo in elektrolite (Šuput, 1996, str. 200). 18

26 7 OSKRBA OPEKLINSKIH RAN O ranah govorimo, kadar gre za prekinitev tkiv, ki nastane zaradi različnih vzrokov. Delimo jih na akutne in kronične. Nobena rana, ne tista, ki je posledica poškodbe, in tudi ne tista, ki je narejena v aseptičnih pogojih (operativna rana), ni sterilna. Celjenje rane je odvisno od različnih dejavnikov, zato vsako rano obravnavamo individualno (Kodila, 2008, str. 204). Slika 2: Primer opeklinske rane na roki. Vir: Zdravstvena.info (2007). 7.1 Potek celjenja rane Zaraščanje tkiv poteka v štirih časovnih obdobjih, ki se med seboj razlikujejo po različnih procesih po vrsti celic, ki prevladujejo, in po kemičnih reakcijah, ki jih zaznamo v nekem času. Najprej gre za nevrogeno ali hemostatsko obdobje: tvorba strdka in fibrinske mreže, potem preide v destruktivno obdobje: fagocitoza odmrlega tkiva in bakterij, nadaljuje se v produktivno obdobje: rast kapilar, rast granulacijskega tkiva. Epitelizacija rane se začne po treh dneh, doseže višek po sedmih do devetih dneh, potem preide v obdobje maturacije: izdelava in razgradnja kolagena, rdeče granulacijsko tkivo prehaja v bledo brazgotino (vloga brazgotine je spajanje tkiv in zapolnjenje prostora) in na koncu v primarno celjenje rane, ki je prepoznavno je po tem, da so robovi gladki, ravni in približani drug drugemu. Celjenje je brez zapletov. Cirkulacija se vzpostavi v 3 do 4 dneh in 19

27 zagotavlja ustrezno oksigenacijo tkiva. Rana, ki se primarno celi (perprimam), je najbolj dovzetna za okužbo v prvih 4 dneh (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 527). Kodila (2008) opisuje naslednje sistemske dejavnike, ki vplivajo na celjenje ran: starost, genska zasnova, imunski odgovor organizma, sistemske bolezni (sladkorna bolezen, periferne okluzije, imunosupresivno zdravljenje ), zmanjšanje preskrbe tkiv s kisikom, slaba prehranjenost, debelost, nekatera zdravila, pomanjkanje vitaminov, kajenje, alkoholizem, psihosocialni dejavniki Lokalni dejavniki pa so: velikost in globina rane, lokacija rane, lokalna okužba, motnje prekrvavitve, okvara roba in okolice rane, ponavljajoče se poškodbe, padec temperature v rani pod 28 C, izsušena rana, odmrlo tkivo, tujki, seromi in hematomi (gojišče za bakterije). 7.2 Okužba in infekcija opeklinske rane Okužba opeklinske rane je prodiranje organizmov iz opeklinske mrtvine v okoliško živo tkivo, kolonizacija opeklinske rane je razmnoževanje organizmov na površju in v opeklinski mrtvini. Vrste patogenih organizmov, ki jih najdemo na opeklinski rani, se spreminjajo s časom od poškodbe. Najprej prevladujejo grampozitivne bakterije 4 do 10 dni po poškodbi. Kasneje so večkrat na opeklinskih ranah izolirane glive predvsem zaradi pogoste uporabe širokospektralnih antibiotikov. Herpes simpleks virus je najbolj pomemben virusni povzročitelj okužbe opeklinske rane (Lužnik Bufon, 1999, str. 36). Dejavniki tveganja za okužbe ran: dejavnike, ki povečujejo tveganje za okužbo kirurške rane, delimo na dejavnike, odvisne od bolnika in na dejavnike, vezane na operativni poseg. Številne študije po svetu so pokazale, da je običajno hkrati prisotnih več dejavnikov tveganja in ti skupaj privedejo do okužbe kirurške rane. Dejavniki tveganja, povezani z bolnikom, so: 1. Starost s starostjo narašča tveganje za vse vrste bolnišničnih okužb, saj slabi imunološka odpornost. 2. Prekomerna prehranjenost (povečan BMI bodymass indeks) pri prekomerno debelih bolnikih je zmanjšan krvni pretok, večja površina rane in otežen sam kirurški poseg. 3. Teža bolnika bolniki s težjimi kroničnimi boleznimi so bolj nagnjeni k okužbam kirurških ran. 20

28 4. ASA točkovanje ocena anestezistov za operativni poseg (od 1 do 5). Ocena 3 ali več kaže na povečano tveganje za okužbo kirurške rane; 5. Kolonizacija S.aureus (vključno z MRSA) v nosu predstavlja večje tveganje za endogene stafilokokne okužbe. 6. Okužbe na drugih delih telesa povečujejo možnost za okužbo kirurške rane, predvsem zaradi hematogenega prenosa. 7. Bivanje v bolnišnici pred operativnim posegom če je bolnik dalj časa v bolnišnici, se povečuje možnost za kolonizacijo z večkratno odpornimi bakterijami, ki so del bolnišnične flore. 8. Podhranjenost in izguba teže za več kot 10 odstotkov zmerno povečuje tveganje za okužbo kirurške rane. Vrednost serumskih albuminov posredno kaže na podhranjenost. 9. Sladkorna bolezen odvisna in neodvisna od inzulina, obe povečujeta tveganje za okužbo kirurške rane. 10. Perioperativna hiperglikemija, hipotermija, hipoksija, hipotenzija in stres povečujejo tveganje za okužbo kirurške rane. 11. Maligna obolenja zaradi zmanjšanega imunskega odgovora je možnost za okužbo kirurške rane večja. 12. Kajenje tudi povečuje tveganje za okužbo kirurške rane. 13. Imunosupresivno zdravljenje lahko poveča možnost za okužbo kirurške rane. 14. Ishemija tkiva zaradi obsevanja ali žilnih bolezni tudi povečuje tveganje za okužbo kirurške rane. 15. Predoperativna in pooperativna anemija povečuje tveganje za okužbo kirurške rane. 16. Alkoholizem povečuje tveganje za okužbo kirurške rane (Kotnik-Kevorkijan, Koren, Saletinger, & Ferk, 2007, str. 17). Infekcija opeklinske rane je eden glavnih vzrokov, ki poslabša zdravstveno stanje pri vseh bolnikih z opeklinami, a usmerjene mikrobiološke preiskave morajo opozoriti na potencialne izvore infekcije. Težki bolniki, ki preživijo hipovolemični šok, so pogosto 21

29 izpostavljeni hudim septičnim zapletom, ki lahko ogrožajo njihova življenja (Gubina, Andlovic, & Križan-Hergouth, 1996, str. 203). 7.3 Prevezovanje rane Ne glede na to, kakšna je rana po nastanku, (operacijska, travmatska, opeklinska ali bolezenska), je pokrivanje rane pomemben dejavnik pri njenem celjenju. Nepravilni način prekrivanja in povijanja rane in uporaba nepravilnih materialov ter učinkovin pogosto zaplete potek celjenja in upočasnitev celjenja je še najmanjša škoda, ki pri tem nastane. Razlogi za prekrivanje rane so: hemostaza pri sveži in krvaveči rani (kompresivni zavoj), prepreka bakterijski okužbi rane, vzdrževanje vlažnosti na površini rane, vpijanje tekočin, ki jih izloča rana, zadrževanje učinkovin na površini rane, termoizolacija (Smrkolj, 2006, str. 134). Smrkolj (2006) nadalje pravi, da kakšen material bomo uporabili pri prekrivanju rane, kako pogosto bomo prekrivalo menjavali (prevezovali), kakšne učinkovine bomo dajali na površino rane, je odvisno od vrste rane, globine rane, izločanja rane, okužbe rane, površine rane in odpornosti bolnika. Postopek pri menjavanju pokrivala (prevezi) je enak pri vseh vrstah ran, rano je potrebno očistiti, kar pomeni napraviti tako imenovano toaleto rano. Za prevezovanje rane uporabljamo različne obveze. Idealne so tiste, ki so enostavne za nameščanje, se prilagajajo telesni površini in so trdne, vendar elastične, dostopne, dobro vpijajo, pri odstranjevanju pa ne poškodujejo tkiva in imajo estetski videz. Najpogosteje se uporabljajo obveze iz gaze različnih velikosti in oblik, ki so tudi najmanj škodljive in dražeče za tkiva (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 527). 7.4 Moderna zaščita opeklinske rane Pri zaščiti opeklinske rane gre za pasivno in aktivno obliko. Natančneje, povoj oziroma obveza predstavljata le zaščito rane pred okoljem, medtem ko lahko rano hkrati zaščitimo že z aktivnimi substancami, ki jih nanašamo na ranjeno polje. Uporabljena so lahko 22

30 različna sredstva, med najstarejše oblike zaščite opeklinske rane se omenja figov mleček, olivno olje, zeliščne raztopine in tudi med, ki se ponovno vrača v uporabo. Tako se ob ustrezni higieni in toaleti uporablja 1 % sulfadiazine (krema), 11 % mafenide (krema), 0,5 % srebrov nitrat (raztopina), ceriumsulfadiazine (krema), nitrofurazone (krema), chlorhexidine (krema), sulphamylon (krema) in encimsko aktivne snovi. Pomembno mesto imajo jodovi preparati, v obliki alkalne raztopine ali kreme. Bistvo učinkovitosti topičnih agensov je, da imajo baktericidno oziroma bakteriostatično aktivnost, da aktivno penterirajo v nekrozo oziroma opeklinsko escharo, da nimajo lokalnih sistemskih učinkov in da so priročni za aplikacijo. Poleg omenjene aktivne substance pa se v kirurški klinični praksi uporablja še tkani ali netkani obvezilni material (telementa), kot so naravna ali semistetična vata, staničevina, gaza, mrežice, povoji in dodatna obližna sredstva za fiksacijo. V zadnjem desetletju pa so se pojavile v klinični praksi nove, moderne oblike zaščite in zdravljenja opeklinske rane. Govorimo o specialnih aktivnih oblogah oziroma obvezah. Po zadnji opeklinski klasifikaciji jih delimo na mrežice, folije, pene, hidrokolidne, aktivne absorbtilne obloge, specialne opeklinske obloge in semistetične začasne nadomestke kožnega pokrova. Pomembno je, da je opeklinska rana zaščitena, da se ob aplikaciji specialne obloge ne poglablja in da hkrati obloga deluje kompleksno na vse cone mehkotikvine termične lezije. Praviloma mora obloga sama po sebi odstranjevati toksične produkte in odvečni sekret, hkrati pa zadrževati pozitivne učinke sekreta in lokalnih tkivnih faktorjev ter presnovkov. Z dodatnimi prevezami, toaletami, kopelmi torej še izboljšujemo lokalno stanje opeklinske rane (Stritar & Miloševič, 2010, str. 145) Uporaba sodobnih pripomočkov za oskrbo opekline Aluderm, aluplast sta najstarejša pripomočka pri oskrbi opeklin, z dolgoletno tradicijo. Komprese, ki so v zavojih so prepojene z aluminijem ali podobnimi substancami, kar preprečuje lepljenje opečenega mesta in obveze. Polaga se jih direktno na opečeno mesto. Slaba stran teh obvez je, da onemogočajo hlajenje opečenih mest. Burnshield, brulstop je kompresa, ki je prepojena z gelom. Polaga se jih direktno na opečeno mesto. Komprese so tanke in se rade trgajo. Učinkujejo direktno na toploto, ne ohlajajo pa tudi okoliškega tkiva s konvekcijo. Waterjel je zadnji med proizvodi, ki je prispel na naše tržišče. Komprese se polaga direktno na opekline in rane. Imajo tudi antiseptični učinek, saj zavirajo razvoj 15 najpogostejših mikroorganizmov. Izničijo toploto in hladilno vplivajo tudi na okolico rane zaradi konvekcije. Alternativna sredstva, k njim spada mlačna voda, priporočajo se 23

31 obkladki, ki se jih naredi prek sterilne gaze. Če je opeklina samo povrhnja, se lahko hladi tudi pod tekočo vodo. Zamakanje direktno na rano je odsvetovano. Pri obsežnih opeklinah se lahko zmoči cela rjuha in se poškodovanca zavije v rjuhe, ki so prepojene z mlačno vodo (Polenčič, 2008, str. 43). Stritar & Miloševič (2010) nadalje ugotavljata, da je mrežica v uporabi že od začetka nameščanja klasičnih obvezilnih materialov. Mrežica ima nalogo, da ščiti novo nastajajoči epitel pred sekundarno obvezilno oblogo. Folije: te so se sprva uporabljale v obliki celofana za zdravljenje odvzemnih mest in za zaščito opeklinskih ran pred operacijo. Folije predstavljajo zelo dobro zaščito pred bakterijami, delujejo okluzivno, kjer pod slojem vlažnega eksudata z rastnimi faktorji, levkociti in komplementom proliferirajo mlade epitelne celice. Pene: uporabljajo se občasno (Allevyn, Lyofoam, Synthaderm, Tagederm, Biatain, Tielle). Njihov namen je, da vpijajo izločke iz rane, hkrati pa še vedno vzdržujejo vlažnost. Moderne specialne obloge: moderne obloge so primerne za manjše opeklinske rane, kot npr. obliži prepojeni z medom (Medex), ki naj bi delovali epiteliziantno in protibakterijsko zaradi hiperosmolarnega efekta glukoze in baktericidnosti substanc v medu. Hidrokoloidneobolge: predstavljajo pravo revolucijo pri zdravljenju kirurške ali opeklinske rane (Granuflex, Varihesive, Coloplast, Duoderm). Lahko so v obliki prostega gelskega nanosa ali v obliki lepljive obloge. Obloga vpija eksudat iz rane in ustvarja gel, ki vzdržuje na rani vlažno okolje. Vlažno okolje pospešuje avtolitično čiščenje rane in proces celjenja. Semistetični kožni začasni nadomestki (biološki povoj): uporabljajo se za prekrivanje čistiih, dermakiranih opeklinskih ran, kjer so še ohranjeni regeneracijski elementi dermisa. Obloga je v bistvu biosintetični nadomestek kože, ki je zgrajen iz silikonske membrane, pritrjene na križne povezave tridimenzionalnih najlonskih vlaken z vgrajenimi čistimi peptidi iz svinjskega dermalnega kolagena. Aktivne opeklinske obloge s srebrom: (Silvercell, Aquacell-Ag, Acticoat) so najbolj uporabljene in najbolj uspešne pri zaščiti opeklinskih ran v zadnjem času. Aquacell-Ag je s srebrom prepojena antimikrobna vpojna obloga, ki je sestavljena iz hidrofiber in ionov srebra. Obloga vpija izcedek, srebro pa ima namen, da odstranjuje širok spekter bakterij v rani. Sčasoma se obloga spreminja v mehak kohenzivni gel, ki zagotavlja vlažno okolje in tako se vzpostavi avtolitsko čiščenje rane. Obliž se rutinsko uporablja pri ambulantnem zdravljenju otroških opeklin, saj se preveze vrstijo na 3 do 4 dni in so neboleče. 24

32 8 OCENJEVANJE BOLEČINE PRI PACIENTU Z OPEKLINO Medicinska sestra se zelo pogosto srečuje z bolečino na vseh področjih svojega delovanja. Bolečina je subjektivna izkušnja, na katero vplivajo osebnostni, biološki in kulturni dejavniki. Za pacienta je bolečina najbolj neprijetna bolnišnična izkušnja in če ni zdravljenja, povzroča trpljenje. Pri ugotavljanju potreb po zdravstvene negi mora imeti prednost ocenjevanje bolečine, ki je osnova pomoči, ki jo nudi medicinska sestra pri obravnavi pacienta z bolečino. Medicinska sestra je stalno prisotna ob pacientu in je prva, ki opazi težave. Njena ključna naloga je pravočasno prepoznavanje in ocenjevanje bolečine. Ocenjevanje bolečine je postopek, ki se začne ob sprejemu pacienta v bolnišnico, že med negovalno anamnezo. H kakovostni zdravstveni negi prispevata dobra verbalna in neverbalna komunikacija (Žižek & Sale, 2011, str. 139). Uspešno terapevtsko komuniciranje medicinske sestre s pacientom in njegovimi svojci je pogoj za vzpostavitev pozitivnega in konstruktivnega medosebnega odnosa. V takem odnosu se pacient počuti, da je sprejet kot človek, kot osebnost, zaupa medicinski sestri in se počuti spoštovanega in varnega. Uspešno komuniciranje je prav tako pomembno za sporazumevanje in prenos informacij v timu zdravstvene nege, zdravstvenem in interdisciplinarnem timu. Komuniciranje je krožni proces oddajanja in sprejemanja sporočil med osebami. Uspešnost komuniciranja je odvisna od pošiljatelja pa tudi od prejemnika sporočil (Hajdinjak & Meglič, 2006, str. 38). 8.1 Bolečina Bolečina je kompleksni pojav, ki je več kot samo občutek, povzročen s posebnimi dražljaji. Dražljaj za bolečino je lahko fizične in/ali mentalne narave. Bolečina je subjektivna in individualizirana. Zajema posameznikovo vedenje in čustven odziv na bolečinsko izkušnjo. Bolečina je utrudljiva in zahteva veliko energije. Lahko moti osebne odnose in pomembno vpliva na posameznika. Bolečina se lahko kaže z določenimi znaki in simptomi, vendar jo medicinska sestra lahko oceni toliko, kot jo opiše bolnik, in je v povezavi z njegovim vedenjem. Edino bolnik lahko pove, kje ga boli in kakšna je ta bolečina (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 73). 25

33 8.1.1 Vrste bolečine in ocenjevanje bolečine Poznamo več vrst bolečine. Med nje sodita akutna in kronična bolečina. Akutna bolečina je nenadna, glede na jakost blaga do huda in traja določen, omejen čas. Vzroki so lahko: poškodbe, pooperativna stanja, patološki proces Nezdravljena akutna bolečina lahko vodi v kronično bolečino. Kronična bolečina je pa bolečina, ki traja več kot 6 mesecev. Intenziteta sega od blage do zelo hude. Pri opazovanju bolečine opazujemo lastnosti bolečine, izražanje bolečine in jakost bolečine. Glede na lastnosti je bolečina lahko topa, ostra, stalna, zbadajoča, krčevita, pekoča, globoka, kljuvajoča, širi se lahko na druge dele telesa. Pacient izraža bolečino verbalno in neverbalno. Pri verbalnem sporočanju bolečine pacient z besedami pove, kje in kako ga boli, sliši se jokanje, stokanje, vpitje, spremenijo se tudi ton, višina in jakost glasu. Pri neverbalnem sporočanju bolečine pa jo zaznamo prek mimike obraza in drže telesa. Pacientov izraz obraza je trpeč, spremenjena je drža telesa, lahko je ovirano gibanje, lahko so izražene tudi čustvene spremembe (razdražljivost, jeza, tesnoba, depresija ). Pri opazovanju bolečine moramo biti pozorni na: pacientovo izražanje bolečine, lastnosti, mesto, intenziteto in trajanje bolečine, čas, kdaj se bolečina pojavi in kaj jo ublaži, spremembe vitalnih funkcij, kaj bolečino poslabša in kaj omili, vpliv bolečine na opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, spremljajoče težave, kot sta nespečnost in pomanjkanje apetita, pacientovo stanje zavesti in čustvene spremembe, vpliv bolečine na kakovost življenja (Fink & Kobilšek, 2012, str. 241). 8.2 Ocenjevalne lestvice Za ocenjevanje bolečine se lahko uporabljajo različne ocenjevalne lestvice, po katerih pacient oceni stopnjo prisotne bolečine. Tako poznamo enodimenzionalne lestvice (vizualna analogna lestvica, besedno-opisna lestvica in številčna lestvica za oceno bolečine) in multidemenzionalne lestvice (McGillov vprašalnik, kratek vprašalnik, 26

34 dermatomska bolečinska risba, vedenjske in fiziološke lestvice) (Žižek & Sale, 2011, str. 141). VAS (vizualna analogna skala) lestvica je ena izmed najpogostejših, s katero merimo bolečino. Predstavlja 10 enot, od številke 0 do številke 10. Na strani številke 0 pomeni, da ni bolečine, in na strani številke 10 pomeni, da je to najhujša možna bolečina. S pomočjo te lestvice pacient sam oceni, kakšna je njegova številka intenzivnosti bolečine (Med.Over.Net, 2011). Slika 3: Vizualna analogna skala (VAS). Vir: Deljo, (4. julij 2011). Številčna lestvica, ki ima razpon števil od 0 do 10 (11-točkovna lestvica) ali od 0 do 100 (101-točkovna lestvica). Številka 0 pomeni stanje brez bolečine, največja številka (10 ali 100) pa najhujšo možno bolečino (Žižek & Sale, 2011, str. 142). Slika 4: Številčna lestvica za ocenjevanje bolečine. Vir: Johnson & Johnson, (2013). Cilj zdravljenja bolečine je v najkrajšem možnem času doseči, da bi bil pacient brez bolečine oziroma ne bi imel hujših bolečin, da je prisotnih čim manj neželenih učinkov in bi z odpravo ali omilitvijo bolečine dosegli izboljšanje kakovosti njegovega življenja. Pri zdravljenju bolečine je pomembno, da pacientu verjamemo, ko govori o svoji bolečini, da 27

35 mu dajemo zdravilo ob uri, v rednih intervalih in na pravilen način (Fink & Kobilšek, 2012, str. 242). Lajšanje trpljenja je dolžnost zdravstvene nege. Ker je bolečina pogosto sestavni del trpljenja, je lajšanje bolečine ena od prednostnih nalog. Pri natančnem ocenjevanju bolečine šele začne medicinska sestra razumevati vpliv bolečine na bolnikovo življenje. Uspešna obravnava bolečine ne pomeni nujno bolečino odstraniti. Zahteve pri obravnavi bolečine so, da medicinska sestra skupaj z bolnikom odkriva spremenljivo intenziteto bolečine, ki bolniku dopušča čim boljše delovanje. Po ocenjevanju bolnikove bolečine ali neugodja je lahko odstranitev bolečinskega dražljaja hitra in učinkovita pomoč bolniku, da doseže olajšanje. Čeprav je to videti enostavno, celo pravilno, lahko spregledamo vzrok bolečine. Medicinska sestra mora spremljati bolnika tako, da odkriva morebitne dražljaje za bolečino. Odstranitev bolečinskih dražljajev, pazljivo obračanje, zaščita rane med dihanjem, kašljanjem ali gibanjem lahko bolniku zmanjša neugodje (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 76). 8.3 Bolečina in zdravstvena nega Učinkovito lajšanje bolečine je veliko bolj odvisno od aktivnosti s področja zdravstvene nege kot pa od aplikacije protibolečinske terapije. Za učinkovito obvladovanje bolečine je pomemben odnos, ki ga ima medicinska sestra do bolečine in njeno znanje o tem. Njeno delo in ravnanje usmerja kodeks etike, ki je vodilo pri oblikovanju etičnih vrednot in spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Medicinska sestra je zagovornica koristi bolnika in mu nudi fizično, psihično, socialno, duhovno ter moralno podporo. Vloga medicinske sestre: sodobna zdravstvena nega omogoča kakovostno, kontinuirano in avtonomno stroko, ki omogoča timski model organiziranja, delo po procesu zdravstvene nege, poudarja holistični pristop k bolniku, individualno obravnavo bolnika. Naloge medicinske sestre do bolnika, ki ima bolečino, so: ocenjevati stanje in ugotavljati potrebe, preprečevati pojav bolečine tako, da z intervencijami zdravstvene nege ne izzove ali poveča bolečine, spremljati stanje tudi skozi besedno in nebesedno komunikacijo, podpirati bolnikove metode za odpravo bolečine, kot sta višanje tolerance za bolečino ali zmanjševanje jakosti že prisotne bolečine, 28

36 izvajati ne farmakološke in farmakološke intervencije ter ocenjevati njihov učinek oziroma stranske učinke, je zdravstvena vzgojiteljica za pridobitev kontrole nad bolečino, moči in dostojanstva ter mu pomaga razmeti pojav bolečine, učinkovitosti analgetikov, trajanje bolečine in pomen določenih izrazov (Žižek & Sale, 2011, str. 144). Vzroki za bolečino so številni, posebno pri akutnih obolenjih. S parenteralno aplikacijo opioidov pogosto lajšamo hude bolečine, kadar veliki odmerki analgetikov skozi usta ne pomagajo ali pa so se razvili stranski učniki (zaprtje). Ena izmed oblik zdravljenja bolečine je PCA, ki omogoča bolniku, da si sam daje predpisane odmerke v žilo ali pod kožo, kadar čuti potrebo (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 81). 29

37 9 REHABILITACIJA PACIENTA Z OPEKLINO Cilj rehabilitacije opečenega bolnika je doseči optimalno stopnjo funkcioniranja. V zgodnji fazi so rehabilitacijski cilji usmerjeni v pospeševanje celjenja ran, preprečevanje zapletov, vzdrževanje gibljivosti sklepov, moči, vzdržljivosti in funkcionalne sposobnosti. Cilji so posamezniku prilagojeni glede na lokacijo, globino in razporeditev opekline v primerjavi s predpoškodbeno funkcionalno sposobnostjo bolnika. Pravilno nameščanje predstavlja uvod v rehabilitacijo bolnika z opeklinami, saj preprečuje nastajanje kontraktur, nadzira oteklino in vzdržuje kite ter mišice v elongiranem položaju. Bolečine namreč bolnika z opeklinami silijo v položaj fleksije in addukcije in s tem se razvoj kontraktur še pospeši, zato moramo ude nameščati v ekstendiran in abduciran položaj. Naslednji korak je že zgodnje nameščanje opornic, saj se kontrakutre razvijejo zelo zgodaj v fazi celjenja ran. Specifična uporaba opornic je namenjena posebnim anatomskim predelom, kjer je bila zaradi opeklin izgubljena pomembna anatomska značilnost, na primer preprečevanja brazgotin v predeli spodnje strani vratu. Uporaba artoz v rehabilitaciji bolnikov z opeklinami ima svoje prednosti in slabosti. Ortoza zahteva individualno obravnavo in bistveno podraži rehabilitacijo, po drugi strani pa je strošek opravičen, če zmanjša potrebo po ponovni operaciji ali prepreči izgubo funkcije. Zastavljene rehabilitacijske cilje izvaja skupina strokovnjakov iz različnih področij. Uspeh zagotavlja le dobro organizirano in neprekinjeno skupinsko delo. Interdisciplinarno rehabilitacijsko skupino sestavljajo: fiziater, specialist plastične in rekonstrukcijske kirurgije, fizioterapevt, delovni terapevt, medicinska sestra, psiholog, socialni delavec, inžinir ortopedske tehnike (Jesenšek Papež, Turk, Sužnik, & Javornik, 2005, str. 98). Če želijo medicinske sestre pomagati bolnikom, da se bodo lažje spoprijeli s težavami, morajo imeti tudi take osebnostne lastnosti, s katerimi bodo pripomogle, da bo bolnik bolje sprejemal spremenjene telesne podobe in vzpostavljal življenjsko ravnovesje. Medicinske 30

38 sestre morajo najprej premisliti, kaj čutijo v zvezi s svojo telesno podobo. Same sebe morajo sprejemati, preden lahko postanejo del procesa, v katerem pomagajo bolniku, ki ima težave s sprejemanjem lasne telesne podobe (Salter, 1992, str. 29). 9.1 Vaje v rehabilitaciji Vaje predstavljajo osnovo za dober funkcionalni izid rehabilitacije bolnikov z opeklinami. Poznamo kineziterapijo, ki lahko predstavlja resno tveganje v procesu celjenja rane, zato je potrebna redna kontrola posebej globokih opeklin, ki se nahajajo nad sklepi. Začetni program je usmerjen k vzdrževanju obsega gibljivosti in moči. Pri fizioterapiji v zgodnji fazi je namen vaj odprava otekline, vzdrževanje gibljivosti sklepov, preprečevanje zapletov pri dihanju. Pri fizioterapiji v srednji fazi terapevtske vaje zajemajo raztezanje (stretching) prizadetih kožnih površin, vzdrževanje polne mobilnosti sklepov, ohranjanje koordinacije gibov, pospeševanje neodvisnosti, vzdrževanje moči in vzdržljivosti za preprečitev mišične atrofije. Poznamo pa tudi fizioterapijo v poznem obdobju: to je težko in dolgo obdobje hipertrofije brazgotin in krčenje ran. V rehabilitacijo bolnika spada tudi delovna terapija, katere namen pravilnega položaja je zmanjšati oteklino in vzdrževati ude v proti kontraktnemu položaju. Pravilni položaji se zagotavljajo z uporabo različnih blazin, serijskih pripomočkov in za bolnika izdelanih opornic. Preprečevanje hipertrofičnih brazgotin se zagotavlja z masažo brazgotin, kompresijskimi oblačili, silikonskimi oblogami in različnimi konformerji. Brazgotine se začnejo razvijati takoj, ko se transplantati vrastejo in rane zacelijo. Kompresijska oblačila so za vsakega bolnika posebej izdelana oblačila za posamezne dele telesa. Narejena so iz elastične tkanine. Rehabilitacija bolnika po opeklini je težka in dolgotrajna, vendar vredna truda. Zahteva usklajen, večdisciplinarni pristop od sprejema bolnika v bolnišnico do ponovne integracije v okolje, iz katerega izhaja (Jesenšek Papež, Turk, Sužnik, & Javornik, 2005, str. 102). 9.2 Kompresijska oblačila kot preventiva brazgotin Kompresijska oblačila ter drugi pripomočki, ki pomagajo preprečevati nastanek brazgotin, se po svetu že leta uspešno uporabljajo. Kompresijska oblačila se izdelujejo po svetu industrijsko, vendar morajo ustrezati ter biti prilagojena posameznemu bolniku. V Slovenijo prihajajo industrijsko narejena oblačila iz tujine, v večjih bolnišnicah pa dobijo 31

39 bolniki individualno izdelano kompresijsko oblačilo, ki ustreza samo njemu. Kompresijska oblačila imajo pomembno vlogo v zmanjševanju brazgotine, zmanjševanju edema in posledično na izboljšanje giba v sklepih. Najprej zdravnik napoti bolnika z brazgotino na delovno terapijo. Delovni terapevt pa bolniku izdela individualno prilagojeno kompresijsko oblačilo in ga oskrbi še z dodatnimi pripomočki, ki zmanjšujejo brazgotine (opornice, podložne ploščice, silikonske ploščice ). Lahko se uporabljajo tudi elastični povoji, ki se lažje prilagajajo spremembi obsega uda (Kobal Petrišič, 2005, str. 31). 9.3 Samopodoba pacienta Vsi posamezniki, ki trpijo zaradi brazgotin, ki so posledica opeklin, se morajo prilagoditi novi telesni podobi ne glede na to, ali so brazgotine drugim vidne ali ne. Posameznik z vidno deformacijo se mora naučiti ponovno vključiti v družbo kot človek z nenavadnim videzom. Medicinska sestra mora v bolnišnici pričakovati različne reakcije bolnikov z opeklinami, reakcije, do katerih je najbolj izraženo zanikanje. Bolniki z najhujšimi opeklinami se mogoče ne bodo spraševali o svojem videzu, delovali bodo veselo, kot se ne bi zavedali, kaj se jim je pripetilo. Pogosto je mogoče opaziti jezo kot naravno reakcijo na poškodbo. Ko se bolnik bori s svojimi čustvi, jo lahko uperi zoper zdravstveno osebje ali pa jezo usmeri zoper starše. Opaziti je mogoče še hudo depresivnost z apatičnostjo in zaspanostjo, zdolgočasenost in izgubo apetita. Tudi to so naravne reakcije, ki jih mora medicinska sestra razumeti in pričakovati. V takšnih primerih se poišče pomoč kliničnega psihologa ali psihiatra (Salter, 1992, str. 146). Osebe po opeklinski poškodbi so s kakovostjo življenja zadovoljne, vendar imajo nižjo samopodobo v odnosu do sebe in zunanjega videza. V odnosu do življenja ter v odnosu do drugih izkazujejo pozitivno samopodobo. Večinoma so po opeklinski poškodbi zadovoljne v krogu svojih družin in prijateljev (Straunik, 2001, str. 115). 32

40 10 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA 10.1 Raziskovalna vprašanja Raziskovalno vprašanje 1: Ali spremenjena samopodoba pacienta z opeklino vpliva na potek pacientovega zdravljenja? Raziskovalno vprašanje 2: Ali obravnava po teoriji V. Henderson zagotavlja celostno zdravstveno nego pacienta z opeklino? 10.2 Raziskovalne metode Pri teoretičnem delu diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, kjer nam je bila v pomoč domača in tuja literatura v obliki knjig in člankov, s katero smo predstavili teoretična izhodišča. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela, izvedli smo študijo primera pacienta z opeklino Postopki zbiranja podatkov Podatke smo zbirali s pomočjo študije primera. Študija primera je bila sestavljena iz vprašanj, ki so se nanašala na 14 osnovnih življenjskih aktivnosti po Virginiji Henderson Raziskovalni vzorec Raziskovalni vzorec je zajemal pacienta z opeklinsko rano Raziskovalno okolje Študija primera je bila izvedena v Splošni bolnišnici Murska Sobota na Oddelku za kirurgijo. Za študijo primera smo pridobili soglasje vodstva ustanove Etični vidik Pacientu je bila ponujena možnost zavrnitve sodelovanja v raziskavi, bil je seznanjen z anonimnostjo podatkov, povedano mu je bilo, da bomo podatke uporabili zgolj za izdelavo 33

41 diplomskega dela. Upoštevali smo etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 34

42 11 REZULTATI 11.1 Medicinska anamneza in status pacienta Pacient S. T., star 48 let, je bil sprejet zaradi opeklin po trupu in levi zgornji okončini. Opekel se je z gorilnim gelom. Status pacienta: Koža je rožnata, na opečenem mestu rdeča, pordela. Pacient ima epidermalne in povrhnje dermalne opekline. Prisotnost kapilarnega povratka prisoten. Bulozne spremembe in pordela koža tudi na celotni levi zgornji okončini, kjer je tudi prisoten občutek za bolečino. Bolečina po VAS lestvici 4. Alergij nima. Jemlje Monopril 1. tbl zjutraj zaradi povišanega krvnega pritiska. Diagnoza: - povrhnja dermalna opeklinska rana na trupu, - povrhnja dermalna opeklinska rana na rami in zgornjem udu, rana na zapestju in roki. Krvni tlak: 150/70 mmhg Pulz: 75 utripov/minuto Dihanje: 18 vdihov/minuto Telesna temperatura: 36,8 C (afebrilna) Osebni podatki pacienta: Pacient S. T. Spol: moški Poklic: ni naveden Pogovorni jezik: slovenski 35

43 Medikamentozna terapija v bolnišnici: - Fiziološka raztopina 2000 ml - Td pur 0,5 ml (tetanusni toksoid) - Clexane i.e. na 24 ur s.c. - ANALGIN 2,5 g i.v. na 12 ur - MONOPRIL 20 mg 1tbl. zjutraj per os - DIPIDOLOR 5 7,5 mg i.v. pred prevezo rane ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTI PO VIRGINIJI HENDERSON Temeljne življenjske aktivnosti so osnovne potrebe posameznika, ki so razdeljene na fiziološke, psihološke, duhovne in socialne potrebe (Fink & Kobilšek, 2012, str. 14) 1. DIHANJE Anamneza: pacient je povedal, da težav z dihanjem doma ni imel. Ugotovitve: dihanje v bolnišnici je normalno. Ritem enakomeren, globina primerna, način je prsni, frekvenca 18/min. 2. PREHRANJEVANJE IN PITJE Anamneza: pacient se je doma prehranjeval normalno, ni imel nobene diete, število obrokov na dan 4 5 x (zajtrk, kosilo, malica, večerja). Apetit dober. Ugotovitve: vrsta hrane v bolnišnici je bila visoko kalorična. Število obrokov na dan je imel 3 4 x na dan. Apetit je imel dober, popil je približno 1,5 l tekočine. Potrebuje pomoč pri rezanju hrane, saj zaradi opeklinske rane sam ne zmore. 3. IZLOČANJE IN ODVAJANJE Anamneza: Doma: normalno. 5 6 x na dan. Odvajanje vsak dan, brez težav. Ugotovitve: urin je normalen, rumenkaste barve. Odvaja vsak dan. Zadnje odvajanje: Težav z diarejo in obstipacijo nima. 4. GIBANJE IN USTREZNA LEGA 36

44 Anamneza: doma se je pacient gibal (sprehodi). Ugotovitve: pripomočke v bolnišnici pri gibanju pacient ni rabil. Pacient vstaja iz bolniške postelje. Ne potrebuje pomoči pri obračanju v bolniški postelji. 5. SPANJE IN POČITEK Anamneza: Doma: spal 6 7 ur na dan. Ugotovitve: v bolnišnici ne potrebuje terapije proti motečemu spanju. Predpisan je imel Analgin 2,5 g i.v. na 12 ur proti bolečini. Zbujal se je zaradi bolečine. 6. OBLAČENJE IN UREJANJE Anamneza: doma se je oblačil sam, letnemu času primerno. Ugotovitve: potrebuje delno pomoč pri oblačenju in slačenju, zaradi opeklinskih ran na zgornjem delu telesa. 7. ČISTOČA IN NEGA TELESA Anamneza: vsak dan pred spanjem se je umil, skrbel za osebno higieno. Ugotovitve: koža je rožnata. Na opečenem mestu rdeča, pordela. Znamenja na koži pacient nima. Opeklinska rana po trupu in levi zgornji okončini. Potrebuje pomoč pri umivanju. 8. IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU Anamneza: vedel se je izogibati nevarnostim v okolju, vendar se mu je zgodila nesreča z gorilnim ognjem. Ugotovitve: pacient ne uživa alkohola in ne kadi cigaret. Sposoben se je izogibati nevarnostim v okolju v bolnišnici. Prisotnost i.v. kanala (roza barve) na desni roki. 9. VZDRŽEVANJE TELESNE TEMPERATURE Anamneza: telesna temperatura: ni imel povišane. Ugotovitve: tudi v bolnišnici je TT normalna (36,8 C ). 10. ODNOSI Z LJUDMI, IZRAŽANJE ČUSTEV, OBČUTKOV, POTREB Anamneza: pacient doma ni imel težav s sporazumevanjem. 37

45 Ugotovitve: pacient je komunikativen, prav tako izraža čustva in potrebe z neverbalno komunikacijo. Pacient izraža svoja čustva. Pacient je povedal, da je zaskrbljen, kako bo izgledala brazgotina, ko se opeklinska rana zaceli, ampak ker opeklinska rana ni tako velika, je povedal, da se brazgotin mogoče sploh ne bo videlo. Pacient je povedal, da se bo ob morebitni prisotnosti brazgotin videl in počutil enakovrednega kot je bil, da bo brazgotine olajšal z mazili in da ga je bolj strah, kako bo na njegovo spremenjeno samopodobo gledala njegova žena. Pacient je povedal, da ga telesni izgled ne moti in, da je zadovoljen sam s sabo, strah ga je edino brazgotin. Pacient se je pred nesrečo rad gibal, skrbel za svoje zdravo življenje, tako da je skrbel za svojo samopodobo. Nič ga ni motilo na njem, kakšne napake, kot vsaki ljudje, ko jih kaj moti, je rekel, da so ga že motile, vendar se s tem nikoli ni obremenjeval. Po nesreči je rekel, da se bo sprejel, takšnega kot je, kot je bil, in da se bo sprijaznil s tem, da bo mogoče imel spremenjen videz po trupu in po roki zaradi brazgotin. Sprejema zdravstvene nasvete. 11. IZRAŽANJE VERSKIH ČUSTEV Anamneza: / Ugotovitve: o veri pacient ni želel govoriti. 12. KORISTNO DELO Anamneza: rad gledal poročila in televizijo, rad se je gibal Ugotovitve: pacient rad gleda televizijo, prebira revije 13. RAZVEDRILO, REKREACIJA Anamneza: sprehodi v naravo. Ugotovitve: v bolnišnici povedal, da ne potrebuje dodatnega razvedrila, rekreacije. 14. UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA O ZDRAVJU Anamneza: pacient je povedal, da ni vpisan v nobeno zdravstveno-vzgojno izobraževanje. 38

46 Ugotovitve: pacient sprejema nasvete o njegovem zdravljenju in čim hitrejši ozdravitvi Opis bolečine Pacient je povedal, da je njegova bolečina pred analgetično terapijo od 2 4. Po analgetični terapiji (Analgin 2,5 g i.v. na 12 ur) je njegova bolečina po VAS lestvici 1. Pacient dobiva Analgin 2,5 g i.v. na 12 ur in Dipidolor 5 7,5 mg pred prevezo opeklinske rane. Druge zdravstvene težave oz. bolezni: Ima povišan krvni pritisk, zato jemlje Monopril 1 tbl. zjutraj NEGOVALNE DIAGNOZE PRI PACIENTU/PACIENTKI Nevarnost infekcije (i.v. kanila, opeklinska rana). Bolečina, nesposobnost obvladovanja (akutna, kronična). Samonega, zmanjšana zmožnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja (II. stopnja). Samospoštovanje, nevarnost nizkega samospoštovanja zaradi določene situacije. Koža, poškodovana (opeklinska rana). Spanje, motnje spanja (bolečina opeklinske rane). Nevarnost infekcije (i.v. kanila, opeklinska rana) Definicija: Prisotnost zvišane možnosti za vdor patogenih mikroorganizmov (i.v. kanila, opeklinska rana) (Gordon M., 2003, str. 71). Dejavniki tveganja: okvara kože, pomanjkljivo znanje o možnostih infekcije, i.v. kanila, opeklinska rana. Cilji: - Pri pacientu ne bo prišlo do infekcije i.v. kanala in opeklinske rane. - Pacient bo zadovoljen, pomirjen. - Pacient bo vesel, da se bo opeklinska rana dobro celila. Negovalne intervencije zdravstvene nege: - Pacienta namestiti v udoben položaj. 39

47 - Zmanjšati prisotnost bolečine, neugodja. - Aplicirati ustrezno protibolečinsko terapijo (Analigin 2,5 g i.v. na12 ur, Dipidolor 5 7,5 mg pred prevezo rane). - Opazovati opeklinsko rano (opazovati celitev rane, mesto rane, izloček rane), opazovati i.v. kanal (mesto i.v. kanala, okolico i.v. kanala, rdečino, mogočnost otekline) - Prevezovati opeklinsko rano na dva dni. - Opazovati mesto i.v. kanala. V primeru sprememb (rdečina, bolečina, oteklina) odstraniti i.v. kanal in namestiti novega. - Poučevati pacienta o pravilnem opazovanju rane in morebitnih spremembah. - Pacientu vzeti potrebne krvne preiskave: Laboratorijske: hematološke (K-levkociti, K-eritrociti, K-hemoglobin, K-hematokrit,K-MCH, K-MCV, K-MCHC, K-KDW, K-trombociti, K-MPV. Biokemijske preiskave: (S-sečnina, S-kreatinin, OGF, S- sečna kislina, S-kalij, S-natrij, S-kloridi). Plazma (P-etanol). Bolečina, nesposobnost obvladovanja (akutna, kronična) Definicija: pomanjkljivo ali nepopolno obvladovanje tehnik za zmanjševanje bolečine (npr: prošnja za analgetike, časovna porazdelitev aplikacije zdravil, pravilen položaj, odvrnitev misli na bolečino) (Gordon M., 2003, str. 196) Diagnostični kazalci: Prošnja za analgetike (Analgin 2,5 g i.v. na 12 ur, Dipidolor 5 mg 7,5 mg pred prevezo), izraz bolečine na obrazu (trpeč pogled ), pomanjkljivo opisovanje bolečine. Cilji: - Bolečina bo zmanjšana. - Pacient bo zadovoljen in miren. - Pacient se bo bolje počutil, ko bolečina ne bo taka močna. - Pacient bo vedel povedati kakšna je stopnja bolečine. Negovalne intervencije zdravstvene nege: - Aplicirati protibolečinsko terapijo po naročilu zdravnika (Analgin 2,5 g i.v. na 12 ur, Dipidolor 5 7,5mg/ml pred prevezo). 40

48 - Oceniti pacientovo bolečino: pogostost, intenzivnost, lokacija, čas trajanja, izražanje bolečine, pacientovo mimiko obraza. Predstaviti pacientu VAS lestvico in s pomočjo pacienta oceniti bolečino po VAS lestvici. - Pacienta vzpodbujati k aktivnostim, ki zmanjšajo bolečino (dihalne vaje, ustrezen položaj). - S pacientom se pogovarjati o stanju neugodja, ki mu ju povzroča bolečina. Samonega, zmanjšana zmožnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja (II. stopnja) Definicija: Nepopolna sposobnost oblačenja in osebnega urejanja (Gordon M., 2003, str. 152). Diagnostični kazalci: nesposobnost oblačenja in slačenja zgornjih delov obleke, težko samostojno zapiranje obleke ali drugih zadrg, nesposobnost samostojnega umivanja in osebne higiene. Cilji: - Pacient bo zadovoljen in miren, ker mu bomo pomagali pri oblačenju in slačenju zgornjih delov oblek. - Pacient bo zadovoljen, ker mu bomo pomagali pri osebni higieni (umivanje, česanje ). - Pacient nam bo zaupal. Negovalne intervencije zdravstvene nege: - Pacientu pomagati pri slačenju in oblačenju obleke. - Pacientu pomagati pri izbiri obleke. - Poskrbeti za čist in urejen videz pacienta. - Pacientu pomagati zapenjati gumbe in zadrge na obleki. - Pacientu pomagati pri umivanju delov telesa, ki jih sam ne zmore umiti. - Pacientu pomagati pri osebni higieni, kot je česanje, pranje las, pomaganje pri ustni negi. 41

49 Samospoštovanje, nevarnost nizkega samospoštovanja zaradi določene situacije (opeklinska rana) Definicija: prisotnost dejavnikov tveganja za negativno sprejemanje samega sebe v odnosu do določene situacije (opeklinska rana) (Gordon M., 2003, str. 232). Dejavniki tveganja: napačna oz. motena predstava o lastni telesni podobi. Cilji: - Pacient bo pomirjen, zadovoljen. - Pacient se bo ob morebitni notranji utesnitvi pogovoril z zdravnikom, medicinsko sestro, psihologom - Pacient bo znal spoštovati sam sebe. - Pacienta ne bo strah ob morebitnih brazgotinah. Negovalne intervencije zdravstvene nege: - Pacientu ponuditi pomoč. - Opazovati pacienta. - Vzpostaviti dobro medsebojno komunikacijo med pacientom in medicinsko sestro. - Povedati psihologu, če pacient dovoli za pogovor z njim. - Predstaviti pacientu pomen samopodobe. - Vključiti svojce v pogovor. Koža, poškodovana (opeklinska rana) Definicija: Prekinitev kože (opeklinska rana) (Gordon M., 2003, str. 102). Dejavniki tveganja: opeklinska rana. Cilji: - Pacientova koža se bo hitreje celila. - Pacientova opeklinska rana ne bo pustila večjih brazgotin. - Pacient bo zadovoljen, pomirjen, vesel. Negovalne intervencije zdravstvene nege: 42

50 - Narediti prevez rane na 2 do 3 dni po aseptični metodi dela. Toaleta opeklinske rane: opeklinsko rano očistiti s fiziološko raztopino, odstraniti odmrlo tkivo, osušitev s sterilnimi zloženci ali vatiranci in namestitev absorptivnega povoja, katerega sestavlja najprej vazelinska gaza mrežica, sloj navlaženih zložencev, ki so namočeni v sterilno fiziološko raztopino, potem sledi plast zložencev in na koncu vatiranci, ki so pomembni za dobro absorpcijo eksudata iz rane. Na koncu vse skupaj dobro poviti s povojem, pri čemer pazimo, da ga ne povijemo pretesno. - Opazovati pacientovo opeklinsko rano (izcedek, okolica rane, izgled rane ). - Povedati pacientu, da v primeru kakršne koli spremembe rane poroča to zdravniku in medicinski sestri. - Pacienta pomiriti ob morebitnem strahu pred brazgotinami rane. - Vključevanje fizioterapevta za razgibavanje okončine. Spanje, motnje spanja (bolečina opeklinske rane) Definicija: Prekinjeno trajanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje v dnevnih aktivnostih (Gordon M., 2003, str. 186). Dejavniki tveganja: bolečina opeklinske rane. Cilji: - Pacientova bolečina bo po aplicirani analgetični terapiji po VAS lestvici Pacient se boljše počutil. - Pacient bo zadovoljen. - Pacient bo boljše spal. Negovalne intervencije zdravstvene nege: - Pacienta naučiti izvajati dihalne vaje in ga vzpodbujati k le-tem. Najprej poskrbeti za ustrezen (ležeč ali sedeč) in udoben položaj v postelji, sledi vdih skozi nos, pri tem za nekaj časa zadržati vdih in potem počasen izdih skozi usta, to ponoviti 3 5 krat. - Pogovor s pacientom in ugotoviti njegove navade v zvezi z spanjem. - Odpraviti neprijetne dejavnike, ki povzročajo motnje spanja (hrup drugih pacientov, bolečina, neprijetni položaj pacienta ). 43

51 12 RAZPRAVA Opekline so eden izmed pogostih dejavnikov nesreč. Opekline, bodisi manjše ali večje, predstavljajo za človeka (pacienta) neprijeten dogodek. Vsaka opeklinska poškodba vpliva na pacienta neprijetno. Zaradi opeklin lahko pacient utrpi tudi hujše telesne poškodbe. Posledica opeklin so lahko brazgotine, zaradi katerih se lahko človek počuti manjvrednega in nemočnega. Opeklinska poškodba lahko bistveno spremeni človekovo življenje, če gre za težjo opeklinsko poškodbo, je tudi potek zdravljenja dolgotrajen. Človekovo življenje se popolnoma spremeni, saj ga pripelje do obdobja, kjer mora iti skozi potek zdravljenja do končne obravnave, rehabilitacije. Rehabilitacija lahko vpliva na človeka pozitivno, kar pomeni, da ga motivira za nadaljnjo življenje, lahko pa vpliva negativno, kar pomeni, da človek oz. pacient noče sodelovati pri procesu rehabilitacije in rehabilitacijo odvrača. Skozi obdobje zdravljenja in skozi obdobje rehabilitacije je zelo pomembna družina, ki pacientu stoji ob strani ter mu pomaga, ga vzpodbuja Pri zdravljenju pacienta z opeklinsko poškodbo je zelo pomembna empatija medicinske sestre. Medicinska sestra mora vzpostaviti s pacientom odnos, ki temelji na zaupanju. Medicinska sestra je oseba, ki s pacientom preživi največ časa, zato je pomembno, da ima sposobnosti opazovanja, poslušanja, da ve, kaj se s pacientom dogaja, predvsem pa, da ve, kako mu pomagati. Pacient z opeklinsko poškodbo, predvsem, če je opeklina hujša, ima pogosto spremenjeno samopodobo. Vsaka samopodoba zelo vpliva na človeka. Človek se zaveda, da mogoče več ne bo tak, kot je bil, da bo imel brazgotine, in misel, da bo mogoče imel brazgotine, ni prijetna. Spremeni se mu življenje, življenjski slog Zato je pomembno, da medicinska sestra zna ukrepati v takih situacijah, da pacienta bodri, mu pomaga. Znati mora prepoznati spremembe in o tem obvestiti zdravnika. Pri študiji primera smo izpostavili naslednje negovalne diagnoze: nevarnost infekcije (i.v. kanila, opeklinska rana), bolečina, nesposobnost obvladovanja (akutna, kronična), zmanjšana zmožnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja (II. stopnja), samospoštovanje, nevarnost nizkega samospoštovanja zaradi določene situacije, koža, poškodovana (opeklinska rana), spanje, motnje spanja (bolečina opeklinske rane). 44

52 Zastavili smo si različne cilje, eden od njih je čim hitrejše pacientovo celjenje opeklinske rane. Ob odpustu se je pacientu svetovalo, naj počiva, naj razgibava z zgornjo okončino, naj hodi na prevez vsak drugi do tretji dan. V diplomskem delu smo si zastavili dve raziskovalni vprašanji: Raziskovalno vprašanje 1: Ali spremenjena samopodoba pacienta z opeklino vpliva na potek pacientovega zdravljenja? Od pacienta do pacienta je odvisno, kako sprejema samega sebe, ko se zgodi kaj takšnega, kot je poškodba z opeklino, še posebej, če ta opeklinska poškodba pusti na telesu spremenjeno samopodobo (brazgotine ). Lahko se pacienti na takšno spremenjeno samopodobo odzovejo agresivno, so jezni, zakaj se je to zgodilo ravno njim, eni se sprijaznijo hitreje, enim pa je vseeno. Vsakemu pacientu se ob takem dogodku, sploh če je opeklina hujša, porajajo različna vprašanja. Ali bom videti drugačen? Kakšne brazgotine bom utrpel? Ali bodo ljudje na mene gledali drugače? Se jim bom smilil? Pacient v študiji primera navaja, da se mu je zgodila nesreča z gorilnim ognjem, s katerim se je opekel po trupu in levi zgornji okončini, opeklinska rana je povrhnja dermalna na trupu in povrhnja dermalna na rami in zgornjem udu, zapestju in roki. Obstaja možnost, da se bodo pri pacientu videle brazgotine. Ob vprašanju na temo spremenjena samopodoba pacient odgovori, da se pacient vidi takšnega, kot je. Pred njegovo nesrečo se je videl zadovoljnega samega s seboj, motile so ga kakšne majhne napakice, kot motijo vsakega človeka. Po nesreči, ko vidi ob prevezah svoje rane, se počuti nemočnega, saj pravi, da ne dogodka ne more spremeniti. Pacient pove, da se sprejema takšnega, kot je. Pove, da mu ni vseeno, če se mu bodo brazgotine videle, vendar da bo kljub brazgotinam poskušal biti samozavesten še naprej. Pacient ob spremljanju njegovega stanja, o možnosti spremenjenega videza ni agresiven in ni jezen. Tudi Satler (1992) navaja, da spremenjena telesna podoba, do nedavnega zanemarjeno področje, je dandanes vedno pomembnejši del zdravstvene nege. Pri številnih bolnikih je treba gledati na spremenjeno telesno podobo kot na osnovni del načrta zdravstvene nege. 45

53 Raziskovalno vprašanje 2: Ali obravnava po teoriji V. Henderson zagotavlja celostno zdravstveno nego pacienta z opeklino? Pri študiji primera pacienta z opeklino smo pacienta obravnavali po teoriji V. Henderson. S 14. življenjskimi aktivnostmi smo skušali zajeti vse aktivnosti, s katerimi smo skušali pridobiti informacije o pacientu. Negovalne diagnoze, ki smo jih izpostavili pri pacientu z opeklinsko rano, so bile: nevarnost infekcije (i.v. kanila, opeklinska rana), bolečina, nesposobnost obvladovanja (akutna, kronična), samonega, zmanjšana zmožnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja (II. stopnja), samospoštovanje, nevarnost nizkega samospoštovanja zaradi določene situacije, koža, poškodovana (opeklinska rana), spanje, motnje spanja (bolečina opeklinske rane). Odstopanja so bila pri življenjski aktivnosti oblačenje in urejanje (pomagati smo morali pacientu pri oblačenju in slačenju, pri osebni higieni, kot je umivanje, česanje las, ustna nega ), prehranjevanje in pitje (pacientu smo morali pomagati pri prehrani rezanje mesa ), čistoča in nega telesa (pomagati smo morali pacientu pri umivanju), spanje in počitek (pacient je težje spal zaradi bolečine, ob predpisani protibolečinski terapiji Analgin 2,5 g i.v. na 12 ur je bolečina popustila). Življenjske aktivnosti so razdeljene na fiziološke (telesne), psihološke (duševne), duhovne in socialne. Pacienta v zdravstveni negi obravnavamo kot individualno in celovito osebnost (Fink & Kobilšek, 2012, str. 9). Teorija V. Henderson je najbolj poznano teoretično delo zdravstvene nege v svetu. V. Henderson svoje delo sama označuje kot definicije konceptov in ne kot teorijo, ker v obdobju, ko je svoje teoretično delo razvila, pojem teorija v zdravstveni negi še ni bil uveljavljen. Do spoznanja, da je potrebno zajeti posameznika celovito, da je človek enkratna osebnost z različnimi potrebami, je prišla na podlagi svojih bogatih izkušenj iz prakse, ob poučevanju zdravstvene nege in spoznavanju drugih znanosti, kot so psihologija, sociologija in medicina. V. Henderson je prva, ki nakazuje na posebno, enkratno, specifično vlogo medicinske sestre, kar opisuje v svoji definiciji zdravstvene nege (Hajdinjak & Meglič, 2006, str. 206). Ugotavljamo, da teoretični koncept V. Henderson zagotavlja celovito in individualno obravnavo pacienta z opeklino, saj smo lahko na podlagi 14 življenjskih aktivnosti poiskali 46

54 odstopanja pri pacientu in na podlagi odstopanj izdelali individualni načrt zdravstvene nege. 47

55 13 SKLEP Opeklinska poškodba je poškodba, ki prizadene tako pacienta kot njegove svojce. Lahko je hujša, pri kateri je proces zdravljenja dolgotrajen, lahko je manjša in ne zajema veliko telesne površine, v tem primeru pri pacientu ne predstavlja dolgotrajnega zdravljenja in rehabilitacije. Takšna manjša opeklinska poškodba običajno ne predstavlja večjih težav pri pacientu. Opeklinska poškodba lahko nastane zelo hitro, lahko gre samo za trenutek nepazljivosti in nepozornosti ali nesreče, ki lahko človeku popolnoma spremeni življenje. Človeka lahko omeji pri življenjskem slogu samo v procesu zdravljenja ali pa skozi daljše obdobje. Pri samem zdravljenju in rehabilitaciji je pomembno, da je pacient motiviran za čim hitrejšo povrnitev zdravja in čim hitrejšo povrnitev samooskrbe. Opeklinska poškodba je poškodba, kjer mora za dober potek zdravljenja sodelovati celotni zdravstveni tim. Izredno pomembno vlogo ima zdravnik kirurg, katerega ključna vloga je iztek procesa zdravljenja. Pomembno vlogo ima tudi medicinska sestra, ki naloge opravlja samostojno po naročilu zdravnika. Poskrbeti mora za kontinuirano, celostno in kakovostno zdravstveno nego pacienta na vseh področjih zdravstvene nege. 48

56 ZAHVALA Zahvalila bi se mentorici predav. Barbari Donik, univ. dipl. org., za pomoč in podporo pri pisanju diplomskega dela. Iskrena zahvala gre tudi moji družini, predvsem staršem, ki so mi omogočili študij, za vso njihovo podporo in zaupanje, ter mojemu fantu, ki mi je stal ob strani tudi v težkih trenutkih. Zahvala gre tudi Splošni bolnišnici Murska Sobota, ki mi je omogočila izdelavo študije primera. Zahvala ga. Aleksandri Grah, ki mi je lektorirala diplomsko nalogo. Iskrena hvala vsem, ki so me na kakršni koli način bodrili, vzpodbujali in mi pomagali pri študiju. Vsakemu iskrena hvala. 49

57 LITERATURA Ahčan, U., Podobnik, A., & Testen, C. (2010). Ambulantno zdravljenje opeklinskih ran. V M. Tonin, A. Tomažič, & A. Kristan (Ured.), Zbornik predavanj XLV. podpiplomskega tečaja kirurgije marec 2010 (str. 151, 152, 156, 157, 158). Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, Združenje kirurgov Slovenije. Arnež, Z. (1992). Zapleti in posledice oskrbe ran. V P. Kornhauser (Ured.), Zbornik predavanj XXVI. Podiplomskega tečaja kirurgije (str. 304). Ljubljana: Kirurška služba Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in LEK, tovarna farmacevckih in kemičnih izdelkov d.d. Borovšak, Z., & Pogorevec, M. B. (2005). Intenzivno zdravljenje opeklin, ki presegajo več kot 20 odstotkov telesne površine, v obdobju od leta V E. Vrabič (Ured.), Zbornik referatov 50 let oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo (str ). Maribor: Splošna Bolnišnica. Fink, A., & Kobilšek, P. V. (2012). Zdravstvena nega pacienta pri življenjskih aktivnostih (str. 9, 11, 14, 241, 242). Ljubljana: GRAFENAUER založba, d. o. o. Fuchs, E. (2003). Opekline. V K. Miksić, & V. Flis, Izbrana poglavja iz kirurgije (str. 293, 294, 295, 297). Maribor: Obzorja, d. o. o. Golub, M. (2006). Opekline. V Š. Grmec, A. Čretnik, & D. Kupnik, (Ured.), Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju (str. 237, 239, 240, 241, ). Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Gordon, M. (2003). Negovalne diagnoze priročnik (str. 71, 102, 152, 186, 196, 232). Maribor: vb Rogina, d. o. o. Grmec, Š., Čretnik, A., & Kupnik, D. (2006). V Š. Grmec, A. Čretnik, & D. Kupnik (Ured.), Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju ( ).Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Gubina, M., Andlovic, A., Križan-Hergouth, V., & Premru - Müller, M. (1996). Bakteriologija pri opeklinah. V V. Smrkolj (Ured.), Zbornik predavanj XXXII. Podiplomskega tečaja kirurgije (str. 203). Ljubljana: Kirurške klinike, 50

58 Univerzitetni klinični center Ljubljana, Katedra za kirurgijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Hajdinjak, G., & Meglič, R. (2006). Sodobna zdravstvena nega (str. 38, 81, 206). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo. Ivanuša, A., & Železnik, D. (2000). Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika (str. 32, 319, , 333).Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. Ivanuša, A., & Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege (str. 73, 76, 81, 527). Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede. Jesenšek Papež, B., Turk, Z., Sužnik, Z., & Javornik, R. (2005). Rehabilitacija bolnikov z opeklinami. V E. Vrabič (Ured.), Zbornik referatov 50 let oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo (str , ). Maribor: Splošna bolnišnica. Kobal Petrišič, M. (2005). Kompresijska oblačila kot preventiva brazgotin. V Z. Sužnik (Ured.), Interdisciplinarno strokovno srečanje in učna delavnica Obravnava brazgotin na roki zbornik predavanj. (str. 31, 34). Maribor: Splošna bolnišnica: Univerzitetna knjižnica Maribor. Kodila, V. (2008). Osnovni vodnik po kirurški enoti intenzivnega zdravljenja (str. 204). Ljubljana: Univerzitetni klinični center Ljubljana, Kirurška klinika, Klinični oddelek za anestiziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok. Kotnik-Kevorkijan, B., Koren, Z., Saletinger, R., & Ferk, J. (2007). Dejavniki tveganja za nastanek okužb v kirurgiji. V J. Reberšek Gorišek (Ured.), 6. Bedjaničev simpozij z mednarodno udeležbo, OKUŽBE V KIRURGIJI - zbornik predavanj in praktikum ( str ). Maribor: Splošna bolnišnica. Lužnik Bufon, T. (1999). Bolnišnična higiena in nadzor okužb v enotah za intenzivno terapijo (str. 36). Ljubljana: Sekcija za klinično mikrobiologijo in hospitalne infekcije Slovenskega zdravniškega društva. Polenčič, B. (2008). Uporaba sodobnih pripomočkov za oskrbo opeklin. V A. Posavec, (Ured.), Opekline, amputacije, blast in crush poškdodbe v predbolnišničnem okolju (str ). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije Zveza 51

59 društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu. Sabol, R. (2008). Pristop reševalca k ogroženemu poškodovancu z opeklinami na terenu. V A. Posavec, Opekline, amputacije, blast in crush poškodbe v predbolnišničnem okolju (str. 19, 30, 31, 34, 35). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu. Salter, M. (1992). Spremenjena telesna podoba vloga medicinske sestre (str. 29, 146, 147, 149). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Smrkolj, V. (2006). Praktikum ambulantne operacijske kirurgije (str. 134). Ljubljana: Littera picta. Straunik, M. (2001). Kakovost življenja otroka po opeklinski poškodbi. V V. Smrkolj (Ured.), Zbornik predavanj XXXVII. podiplomskega tečaja kirurgije. (str. 115). Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Stritar, A., & Miloševič, M. (2010). Novosti na področju opeklinske kirurgije. V M. Tonin, A. Tomažič, & A. Kristian (Ured.), Zbornik predavanj XLV. podiplomskega tečaja kirurgije (str. 145, 146). Ljubljana: Združenje kirurgov Slovenije, Slovensko zdravniško društvo. Šolinc, M. (1996). Prva pomoč in ambulantno zdravljenje pri opeklinah in oparinah. V V. Smrkolj (Ured.), Zbornik predavanj XXXII. Podiplomskega tečaja kirurgije (str. 194). Ljubljana: Kirurške klinike, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Katedra za kirurgijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Štumberger, I. (2005). Zdravstvena nega bolnika z obsežno opeklino negovalna diagnoza - boljša kakovost v procesu zdravstvene nege. V E. Vrabič (Ured.),Zbornik referatov50 let oddelka za plastično in rekonstruktivno kirurgijo (str. 95, 96). Maribor: Splošna bolnišnica. Šuput, D. (1996). Patofiziološke osnove cirkulatornih zapletov pri opeklini. V V. Smrkolj (Ured.), Zbornik predavanj XXXII. Podiplomskega tečaja kirurgije (str. 200). Ljubljana: Kirurške klinike, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Katedra za kirurgijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 52

60 Vrabič, E. (2008). Življenjsko ogrožen pacient zaradi opeklin. V A. Posavec (Ured.), Opekline, amputacije, blast in crush poškodbe v predbolnišničnem okolju - zbornik predavanj (str. 11, 14). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu. Žižek, A., & Sale, M. (2011). Naloge medicinske sestre pri nadzoru bolečine. V M. Lahe & A. Lovrenčič (Ured.), Razvijanje medpoklicnega sodelovanja v času študija na področju zdravstvenih ved, 3. Študentska konferenca s področja zdravstvenih ved - zbornik predavanj z recenzijo Maribor, (str. 139, ). Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, Univerza v Mariboru. INTERNETNI VIRI Aform, d. o. o., (2011). Oskrba opeklin. Prevzeto 4. November iz Zdravstvena.info (2007). Okrba rane in uporaba oblog. Prevzeto 4. november 2013 iz Johnson & Johnson, d. o. o., (2013). Kako se postavi diagnoza za bolečino?. Prevzeto 4. November 2013 iz Deljo, D. (4. julij 2011). Metode ispitivanjaanalgezije. Prevzeto 4. november 2013 iz Med.Over.Net (10. maj 2011). Merjenje bolečine s pomočjo VAS lestvice. Prevzeto 16. december 2013 iz 53

61 PRILOGA 1 54