(Microsoft Word - DIPLPMSKA KON\310ANO)

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino DIPLOMSKO DELO Matjaž ŠPENDL Maribor, 2013

2

3 UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za zgodovino Diplomsko delo VELIKI VOJSKOVODJE IZ OBDOBJA RIMSKE REPUBLIKE Mentor: Doc. prof. dr. Aleš Maver Kandidat: Matjaž ŠPENDL Maribor, 2013

4 Lektor: Doc. prof. Dr. Aleš Maver, prof. slovenskega jezika Prevajalka: Urška Strnad, univ. dipl. prevajalka za angleški in nemški jezik

5 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Alešu Mavru za strokovno pomoč, lektoriranje, nasvete ter trud pri nastajanju diplomske naloge. Zahvale gredo tudi mojim najbližjim: staršema, bratu in babici, ki so mi stali ob strani v času študija ter verjeli vame. Pa Poloni, ki mi je ves čas nastajanja diplomske naloge nudila podporo, ljubezen in pomoč. Še posebej se ji zahvaljujem za knjigo s posvetilom, ki je imela odločilen vpliv na izbor teme diplomske naloge.

6 FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta Maribor, Slovenija IZJAVA Podpisani Matjaž Špendl, rojen , študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Veliki vojskovodje iz obdobja Rimske republike pri mentorju Alešu Mavru, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev. Kraj, Fram Datum, (podpis študenta-ke)

7

8 POVZETEK V diplomskem delu so predstavljeni veliki vojskovodje iz obdobja rimske republike. Najprej sem na kratko predstavil razvoj rimske vojske. Vojska je bila gonilna sila in opora, na katero so se lahko zanesli vojskovodje. Predstavljeni vojskovodje v diplomskem delu so: Hanibal, Scipion Afričan, Gaj Marij, Lucij Kornelij Sula, Gnej Pompej, Gaj Julij Cezar in Mark Vipsanij Agripa. Vsak od njih je na svoj način zaznamoval svoj čas v obdobju rimske republike. Vsi so imeli zelo močne osebnosti, sposobnosti vodenja ter (občasno) vladanja. Med tistimi, ki so živeli v istem času, so se kresale iskre. Potem ko je Hanibal leta pustošil po Italiji, je bil Scipion tisti, ki ga je uspel spraviti nazaj v Kartagino. Zaradi nasprotij Marija in Sule ter Pompeja in Cezarja je prišlo do državljanskih vojn. Ključne besede: Rimska republika, Rimska vojska, Hanibal, Scipion, Marij, Sula, Pompej, Cezar, Agripa

9 ZUSAMMENFASSUNG In der Diplomarbeit werden große Feldherrn aus dem Zeitalter der Römischen Republik dargestellt. Als Einleitung habe ich zuerst die wichtigsten Entwicklungen der römischen Armee geschildert. Die Armee blieb während der gesamten behandelten Epoche eine sichere Stütze, auf der die Feldherrn bauen konnten. Bei den berücksichtigen Feldherrn handelt sich um Hannibal, Scipio Africanus, Gaius Marius, Sulla, Gnaeus Pompeius, Caesar, sowie um Marcus Vipsanius Agrippa. Jeder von ihnen prägte die Epoche während der Römischen Republik, in der er gewirkt hat, nachhaltig. Alle werden durch eine starke Persönlichkeit sowie eine ausgeprägte Führungskompetenz gekennzeichnet. Zwischen den Zeitgenossen unter ihnen prallte vielmals. Nachdem Hannibal Italien seit langen Jahren ausplündert hatte, wies Scipio Africanus ihn in Schranken. Gegensätze zwischen Marius und Sulla sowie diejenige zwischen Pompeius und Caesar führten aber zu einer Reihe der blutigen Bürgerkriege, die schließlich den Niedergang der Republik herbeiführte. Stichwörter: Römische Republik, Römische Armee, Hannibal, Scipio, Marius, Sulla, Pompeius, Caesar, Agrippa

10 KAZALO: 1 UVOD RAZVOJ RIMSKE VOJSKE HANIBAL BARKA Hanibalov vzpon na oblast Prevzem poveljstva Začetek druge punske vojne Pohod čez Alpe Prvi spopadi Bitka pri Trebiji Tresimensko jezero Fabij Cuntator Kane Še 12 let v Italiji Vrnitev v Kartagino Bitka pri Zami Življenje po koncu druge punske vojne SCIPION AFRIČAN STAREJŠI.24 5 GAJ MARIJ SULA 33 7 GNEJ POMPEJ Politični vzpon Morski razbojniki..39

11 7.3 Vladavina in triumvirat Razkol med Pompejem in Cezarjem.41 8 CEZAR Mladost Prvi triumvirat Osvojitev Galije Rim v času galskega pohoda Državljanska vojna Obdobje od konca državljanske vojne do Cezarjeve smrti Cezarjeve reforme.53 9 MARK VIPSANIJ AGRIPA SKLEP VIRI IN LITERATURA Viri Literatura.59

12 1 UVOD V svojem diplomskem delu bom predstavil velike vojskovodje iz obdobja rimske republike. V tem času so največji pečat postili Rimljani: Scipion Afričan Starejši, Gaj Marij, Kornelij Sula, Gnej Pompej, Gaj Julij Cezar in Mark Agripa. Vsem tem imenitnim Rimljanom sem dodal še Hanibala Barko, Kartažana, ki je večino svojega življenja namenil bojevanju zoper Rim. Poudarek v diplomskem delu bo na vojskovanju ter vplivu, ki so ga imeli ti veliki možje na razvoj zgodovine. Podrobneje bom predstavil državljanski vojni ter številne vojaške pohode, v katerih so bili aktivni omenjeni akterji. Diplomsko delo sem razdelil na osem poglavij. V prvem sem se posvetil razvoju rimske vojske od obdobja rimskih kraljev do cesarstva. Predstavil sem, kako se je spreminjal način vojskovanja, ter opozoril na vpliv Marijeve vojaške reforme. V drugem poglavju sem predstavil Kartažana Hanibala Barko. Osredotočil sem se na njegov znameniti pohod z vojsko in sloni čez Alpe, njegova osvajanja po italijanskih tleh ter njegovo življenje po koncu druge punske vojne. V tretjem poglavju sem predstavil Hanibalovega največjega tekmeca Scipiona Afričana Starejšega. Gre za vojskovodjo, ki je do potankosti preučil Hanibalovo strategijo vojskovanja ter ga kot edini v bitki pri Zami tudi premagal. Četrto poglavje je namenjeno Gaju Mariju. Predstavil sem njegovo uspešno vojskovanje proti rimskim nasprotnikom, njegove vojaške reforme ter boj s Sulo v državljanski vojni. Marij je politično pripadal stranki popularov. V petem poglavju sem se posvetil Marijevemu političnemu nasprotniku Luciju Korneliju Suli. Kot Marijev kvestor se je že mlad izkazal v vojni proti numidijskemu kralju Jugurti. Kot politični predstavnik optimatov se je z Marijem in populari zapletel v državljansko vojno. Pred tem se je še izkazal v številnih bitkah na Bližnjem vzhodu. Šesto poglavje predstavlja bogatega rimskega politika Gneja Pompeja. Kot mlad je v državljanski vojni stopil na stran Sule. Svojo vojaško moč je utrdil v boju s pirati ter 1

13 pontskim kraljem Mitridatom. Skupaj s Cezarjem in Krasom je sklenil prvi triumvirat. Kasneje se je s Cezarjem spopadel v državljanski vojni, v kateri je bil v Egiptu ubit. V sedmem poglavju sem predstavil rimskega politika, zgodovinarja in vojskovodjo Gaja Julija Cezarja, verjetno najbolj znanega Rimljana, ki se je na oblast povzpel v prvem triumviratu. Odlikoval se je v galskih vojnah, o katerih je kot zgodovinar tudi sam pisal. S Pompejem sta se spopadla v državljanski vojni, ki se je končala z njegovo zmago. Medtem je sodeloval tudi v egipčanski državljanski vojni na strani Kleopatre. Poskrbel je za številne reforme. Mnoge od njih imajo še danes pomemben vpliv na življenje. Odigral je pomembno vlogo pri preureditvi oslabljene rimske republike v rimski Imperij. Zadnje, osmo poglavje je namenjeno Marku Agripi. O njegovem življenju ni veliko znanega. Ob Cezarjevi smrti je bil spremljevalec njegovega naslednika Oktavijana. V njegovi vojski se je tudi izkazal kot poveljnik. Zgraditi je dal številne ceste ter panteon v Rimu. 2

14 2 RAZVOJ RIMSKE VOJSKE Rimska vojska verjetno še danes velja za najsposobnejšo in najbolj urejeno vojaško formacijo v zgodovini- Njena, skoraj tisoč let trajajoča zgodovina je rimsko vojsko peljala skozi veliko reform, ki pa so bile potrebne zaradi osvajalskih teženj in političnih sprememb v državi. Sam začetek rimske vojske bi lahko postavili v napol mitični čas kraljev, od takrat naprej se je krepila in v času republike dosegla svoj vrhunec, ko je osvojila vso območje Sredozemlja in se v času cesarstva le še širila po Zahodni Evropi, na drugi strani pa vse do Moldavije, do Črnega morja, Bližnjega vzhoda in Egipta ter celo zavzela vso Severno Afriko. Po legendi so Rim ustanovili leta 753 pr. Kr. Romul, omenjen kot prvi rimski kralj, je prebivalstvo razdelil po premoženju; na plemstvo ali patricije ter nižje plasti ali plebejce. Rimljane je razdelil tudi na nesposobne in sposobne za vojsko, le-te pa je usmeril v legije, ki so štele po 300 konjenikov in 3000 peščev. Takrat je taka oblika številčno ustrezala obliki rimske legije. Po zgodovinsko še vedno negotovih reformah kralja Servija Tulija so bili vojaki patriciji in plebejci. Imeli so točno določeno orožje, ki so si ga morali zagotoviti sami, le patriciji, tisti premožnejši, pa so si morali in mogli oskrbeti tudi konja. Kdo bo šel v vojsko in kdo ne, je bila stvar posameznih vojskovodij. Ti so vojakom sami določili plačilo, nagrade in odškodnino. V času rimske republike se je nabor vojakov pričel marca vsako leto. Vojaški konzuli so s pomočjo tribunov začeli sprejemati novince. Državljani, ki so bili vojni obvezniki, so so bili: iuniores- mlajši ljudje od 17. do 46. leta starosti in pa seniores, ljudje, stari med 46 in 60 let. Te so razvrščali v enote po premoženjskih razredih. Da so bile legije enako močne, so jih razvrščali tudi po moči in starosti. Ostale državljane, ki niso bili sprejeti v vojsko, so poslali domov. Konjeniki so predstavljali najbogatejši sloj. Po izdaji Zakona dvanajstih plošč leta 451 pr. Kr. naj bi rimska republika uvedla težko oborožene pešce. Ljudje, kmetje, ki so bili poklicani na dolžnost, so na vojaško službo gledali kot na čast za obrambo svoje posesti in dežele. Vojaki so se tako ponašali s 3

15 hrabrostjo, enotnostjo in pripadnostjo, ki so jo preprosto imenovali»virtus Romana«ali rimska odličnost, krepost in vrednost. 1 Rimska vojska je prešla več razvojnih faz, tako kot vsaka druga formacija z dolgim razvojem in trajanjem. V svojem več kot desetstoletnem obstoju je šla skozi dve popolnoma različni razvojni obdobji. 1. V prvem obdobju so služili le rimski državljani kot redni vojaki. Ti so se morali skozi desetletja boriti na dolgih vojnih pohodih. Bili so poraženi, izgubili mnogo legionarjev, a so vedno znova zaradi visoke borbene morale končali kot zmagovalci. 2. V drugem obdobju v vojski niso služili le zgolj domači, vse več je bilo tujih najemnikov. Ti so ostajali zvesti legionarjem v boju le za dobro plačilo ali vojni plen. Tako v vojski ni bilo več pravega domoljubnega borbenega vzdušja. Vojska rimskih državljanov je v času zgodnje republike delovala po načelu ubraniti svobodno ozemlje okoli mesta Rim ob bregovih reke Tibere, kasneje, v 5., 4. in 3. stoletju pr. Kr., pa je pričela z osvajanjem proti sosednjim plemenom. Po treh punskih vojnah, ki so se začele kot boj za osvojitev Sicilije - ta je bila takrat jabolko spora med Kartažani in Grki, Rimljani pa so to le izkoristili, kasneje prešle v boj proti Hanibalu in se končale z dokončnim porazom Kartažanov v tretji punski vojni, je bila rimska vojska že tako razvita, da je bila pripravljena iti dalje. Osvajati dežele ob Sredozemlju, v Srednji in Vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Vendar za vojake vse le ni bilo tako rožnato. Zaradi dolgoletnih bojev daleč vstran od doma, družine in slabega plačila jim je v notranjosti duše izhlapevala zavest, da častno služijo svoji domovini. Konec koncev je vojak bil le kmet, ki zaradi vojaških obveznosti ni uspel opraviti dela potrebnega doma, na polju in v hlevu. Od svoje vojne odškodnine, ki jo je prejel kot plačilo za odsotnost od doma, je moral odšteti še vse stroške hrane in vojaške opreme. Tako se je tudi zaradi vse večje oddaljenosti bojišč manjšala morala legionarjev. Vse manj je bilo delovne sile doma za obdelovanje zemljišč, veliko jih je v bitkah tudi padlo. Vsi ti našteti razlogi so bili povod za reformiranje armade. Rimska vojska je bila takrat primerna le za obrambo države, ne pa tudi za osvajanje drugih 1 Ivan Tušek, Rimska vojska v republiki in cesarstvu, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Ptuj 2012, str (dalje: Tušek, Rimska vojska). 4

16 ozemelj. Tako je nekaj stoletij za tem okrog leta 100 pr. Kr. Gaj Marij postal zadnji veliki reformator vojske v republiki. 2 Gaj Marij je z reformo podaljšal vojaško službo na šest let. To seveda ni bilo po godu legionarjem, in tudi ne ljudem, saj so se izogibali mobilizaciji. Zato je vojsko reorganiziral tako, da je vanjo lahko vstopil vsak, ki je hotel plačilo in rimsko državljanstvo. Uzakonil je plačevanje vojakov iz davščin. Po njegovem zakonu vojaku ni bilo potrebno več samemu poskrbeti za opremo, temveč mu jo je zagotovila država. Uvedel je novo vojaško enoto, kohorto. Pod njim je armada postala sila, ki se ji ni mogla zoperstaviti nobena druga vojaška sila v Sredozemlju. Stopnja vojaško-tehničnega razvoje je bila zelo visoka, dobila je stalno organizacijsko obliko. S to vojsko je Rim lahko še razširil svoje ozemlje. 3 2 Tušek, Rimska vojska, str Tušek, Rimska vojska, str

17 3 HANIBAL BARKA 3.1 Hanibalov vzpon na oblast Hanibal Barka se je rodil leta 247 pr. Kr. V punskem jeziku Hanibal pomeni»baalova milost«. 4 Barka je pomenilo blisk. 5 Po besedah njegovega očeta je skupaj s svojimi tremi brati, Hazdrubalom, Hanom in Magom, predstavljal»levji zarod«. To se je kasneje izkazalo še za kako resnično. Odraščal je v Kartagini v času prve punske vojne. Pri devetih letih se je oče odpravljal v Španijo in mladi Hanibal ga je na vsak način hotel spremljati. Oče je sinovi želji ustregel. Pred pohodom je oče Hamilkar daroval bogovom in Hanibal je z roko na žrtvovani živali sveto prisegel, da ne bo nikdar pozabil, da je Rim smrtni sovražnik njegovega ljudstva. 6 Hamilkar Barka je prišel na Iberski polotok leta 237 pr. Kr. Po njegovi smrti je poveljstvo prevzel njegov zet Hazdrubal. Ta je ustanovil prestolnico kartažanske kolonialne države Novo Kartagino (Carthago Nova) ter z Rimom sklenil pogodbo, po kateri je reka Ebro (Iberus) razmejevala interesna območja obeh držav. 7 Hanibal se je po prihodu v Španijo vključil v vojaško življenje. Izkazal se je kot taktični genij ter že zelo zgodaj kazal lastnosti, ki jih mora imeti dober vojskovodja. Bil je tudi odličen jezdec. Ves čas je nosil oblačila navadnega častnika in tako ni kazal svoje poveljniške stopnje. Prenašal je lahko tako skrajno vročino kot hud mraz ter lakoto in utrujenost. Raje, kot da bi spal v svoji vojaški postelji, je noči preživel pri stražarjih ter ležal na tleh. Preziral je nevarnost in znal spretno ravnati z orožjem. Zaradi vseh teh lastnosti ni čudno, da mu je bila kasneje njegova vojska fanatično vdana. Predvsem zato, ker ni poveljeval domoljubni narodni vojski, ampak vojake iz Kartagine, Namidije, Španije, Belearskih otokov, Galije ter drugih dežel in krajev. Vojska, ki jo se vodil, se ni borila za domovino, ampak zaradi osebne vdanosti svojemu poveljniku. 8 4 Gavin de Beer, Hanibal; Vojna za prevlado v Sredozemlju, Založba Obzorja, Maribor 1995, str. 50 (dalje: Beer. Hanibal). 5 Beer, Hanibal, str Beer, Hanibal, str Rajko Bratož, Rimska zgodovina prvi del, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, študentska založba Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 78 (dalje: Bratož, Rimska zgodovina). 8 Beer, Hanibal, str

18 Leta 221 pr. Kr. so Hazdrubala Lepega umorili. 9 Po njegovem umoru je armada soglasno izvolila Hanibala za poveljnika. To dokazuje, da je vladavina v Španiji temeljila na družinski diktaturi rodovine Barka in je bila neodvisna od kartažanskega senata Prevzem poveljstva Po prevzemu vrhovnega poveljstva v Španiji je Hanibal utrdil položaj, ki sta ga Kartagini pridobila njegov oče in svak. Leta 221 pr. Kr. se je lotil uresničevanja načrtov. Zavzel je mesto Carte, ki je ležalo južno od Ebra, na Kartažanskem vplivnem območju. Naslednje leto 220 pr. Kr. je Hanibal zasedel ves Iberski polotok južno od reke Ebre, ter tako utrdil kartažansko oblast v dogovorjenem vplivnem območju. Izjema je bilo grško mesto Seguntum, ki je bilo pod Rimskim varstvom. 11 Španija je postala vojaško in preskrbovalno oporišče. Hanibal je začel uresničevati zamisli svojega pokojnega očeta. Kartažani so se pozanimali o vojaškem položaju na posameznih odsekih načrtovane poti. Zbrali so podatke o sestavi tal, o političnem stanju na poti ter o moči posameznih vojsk. Najpomembnejši pa je bil podatek, v koliki meri bodo lahko računali na pomoč lokalnega prebivalstva in kakšne bodo materialne zaloge ob poteh. Hanibal se je dobro zavedal, da bo v Italiji od svojih preskrbovalnih oporišč oddaljen več kot kilometrov ter da bo moral nahraniti številno vojsko. Eden od častnikov je celo predlagal, da bi vojsko navadili jesti človeško meso, vendar je Hanibal to možnost zavrnil. Še pred pohodom nad Rim je Hanibal moral premagati notranjepolitične težave. Čeprav je bil zelo priljubljen pri ljudstvu, je imel številne nasprotnike znotraj senata, ki so se bali rimske jeze. Da bi senat napovedal Rimu vojno, je bilo nemogoče pričakovati, zato je leta 219 pr. Kr. začel ogrožati mesto Sagunt, ki je bilo pod rimsko zaščito, ter tako skušal zanetiti spor med Rimom in Kartagino. Prebivalci mesta so za pomoč prosili Rimljane, ki so poslali svoje odposlance v Hanibalov tabor. Ta jih ni želel sprejeti in je z njimi ravnal zelo neprijazno. Upal je, da mu bodo takoj napovedali vojno. Vendar so se raje odpravili naprej v Kartagino in tam od senata zahtevali Hanibalovo izročitev Rimu, kar pa je senat zavrnil. 9 Beer, Hanibal, str Beer, Hanibal, str Beer, Hanibal, str

19 Po osmih mesecih obleganj je mesto Sagunt padlo, pobita je bilo večina prebivalcev ter velik del mesta porušen. Hanibal se je polastil velikega bogastva, ki ga je poslal v Kartagino, da je okrepil položaj svojih prijateljev v senatu. Pred tem se je še poročil z z Imiliko iz Kastula, ki je bila grškega porekla. Hanibalu je med obleganjem Sagunta rodila sina, pred pohodom čez Alpe pa ju je Hanibal poslal v Kartagino. Poročilo o padcu Sagunta je prispelo v Rim istočasno kot odposlanci z negativnimi rezultati. Zato je Rim v Kartagino poslal še eno skupino odposlancev, tokrat uglednejše može, da bi ugotovili, ali je Hanibal napadel ter zavzel Sagunt z vednostjo ter dovoljenjem kartažanskega senata. Kartažani so se sklicevali na to, da v času podpisa sporazuma Sagunt še ni imel zavezniške pogodbe z Rimljani ter da rimski senat ni nikoli ratificiral te pogodbe. Prav tako tudi sami niso v senatu nikoli potrdili Hazdrubalovega sporazuma o vplivnih sferah v Španiji. 12 Sledila je vojna napoved Rima zaradi napada Hanibala na rimsko zavezniško mesto. Vendar je potrebno poudariti, da bi do spopada najverjetneje prišlo v vsakem primeru. Kajti po koncu prve punske vojne je bila Kartagina v ponovnem hitrem vzponu, česar na drugi strani Rim ni smel dovoliti, če je hotel obdržati vodilno vlogo v Sredozemlju. Preprosto ni bilo dovolj ozemlja za dve mogočni državi. 13 Spomladi 218 pr. Kr. je Hanibal odšel v Gades ter daroval bogu Melkartu. Po vrnitvi je sklical čete ter jim povedal za svoje načrte. Pozval jih je naj mu sledijo. Za začetek pohoda je napovedal mesec maj. 14 Takrat je Hanibal skupaj z pešci in konjeniki pričel pohod proti severu, prekoračil reko Ebro ter zavzel ozemlje med Ebrom in Pireneji Začetek druge punske vojne Hanibalu je uspelo, da so bili Rimljani tisti, ki so napovedali drugo punsko vojno in so jim lahko Kartažani očitali kršitev mirovne pogodbe. Leta 218 pr. Kr., ob začetku druge punske vojne, sta bila rimska konzula Tiberij Sempronij Longa in Publij Kornelij Scipion. 12 Beer, Hanibal, str Bratož, Rimska zgodovina, str Beer, Hanibal, str Bratož, Rimska zgodovina, str

20 Scipionu je bila kot provinca dodeljena Hispanija. Rimljani so tja poslali preiskovalno komisijo, ki je ugotovila da je rimski ugled tam zelo upadel. 16 Pred pohodom čez Alpe je Hanibal v Afriko poslal vojsko, ki je štela pračarjev, pešcev in konjenikov. Dodatnih vojakov so poslali v Kartagino, da bi ščitili mesto. V Španiji je Hanibal svojemu bratu Hazdrubalu pustil mož, 22 slonov ter manjše ladjevje. Pohod so pričeli konec maja 218 pr. Kr. v Kartageni, julija so prekoračili reko Ebro ter prišli v Katalonijo. Katalonska ljudstva so se mu uprla in šele po krvavih bojih mu je uspelo streti njihov upor. V Kataloniji je pustil pešakov in konjenikov pod vodstvom svojega brata Hana, da bi varovali gorske prelaze med Španijo in Galijo. Sam se je s svojo armado pričel vzpenjati na Pireneje. Armadi je bilo sedaj jasno, da se bodo preko Pirenejev in Alp podali v Italijo. Kakšnih mož je zavrnilo sodelovanje v pohodu, zato je Hanibal odpustil več kot mož, ki so se mu zdeli nezanesljivi. Hanibalova vojska je tako ob vzponu na Pireneje štela pešakov, konjenikov in vseh 37 slonov.17 Do prehoda čez reko Rodan niso naleteli na odpor. 18 Takrat sta imela rimska konzula Publij in Tiberij Sempronij nalogi, da napadeta Kartažane, in sicer Publij Iberijo, Tiberij pa Libijo. Publij se je po petih dneh plovbe iz Pize izkrcal pri ustju reke Rodan (reka Rona). Izvedel je, da je Hanibal že na poti čez Pireneje, vendar je bil prepričan, da je zaradi težko prehodnih pokrajin ter keltskih ljudstev, ki so tam živela, še daleč. A se je motil. Hanibal je že na čelu svoje vojske že kmalu prispel do prehoda čez Rodan. 19 Težave mu je predstavljalo ljudstvo Volskov, ki je zbralo svoje sile na vzhodni strani reke ter želelo Hanibalu preprečiti prehod čez reko. Hanibal je od Galcev na zahodnem bregu pokupil vsa uporabna plovila, prav tako pa je svoji vojski naročil, da so gradili splave ter dolbli drevake. V dveh dneh je imel dovolj plovil za prehod čez reko, čemur pa so Volski na drugem bregu še vedno nasprotovali. Zato je poslal del svoje vojske po desnem bregu reke navzgor kakšnih 200 stadijev (35 km) do otoka, ki je delil reko v dva rokava. Vojaki so na improviziranih splavih prekoračili reko, se odpravili proti jugu ter zasedli položaje za hrbtom Volskov. Peti dan po prihodu kartažanske vojske do reke Rone so dali Hanibalu z dimom znamenje, da lahko prične z prehodom čez reko, sami pa v hrbet udarili Volske, ki so čakali Hanibala na rečnem bregu. Armada je tako brez večjih težav prekoračila reko. 16 Beer, Hanibal, str Beer, Hanibal, str Bratož, Rimska zgodovina, str Polibius, Obča Zgodovina, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1964, str. 155 ( dalje: Polibius, Obča Zgodovina). 9

21 Več težav so imeli s sloni, ki so jim morali splave prekriti z zemljo, da so živali mislile, da hodijo po kopnem. Medtem je Hanibal prejel novico, da se je rimska vojska izkrcala pri ustju Rone. Da bi jo, je Hanibal poslal 500 numidijskih jezdecev v izvidnico. 20 Naročil jim je, naj poizvedo, kje so sovražniki, koliko jih je in kaj nameravajo. Svoji četi pa je predstavil kneza Magala in njegove spremljevalce, ki so prišli k njemu iz Padske nižine, da bi mu pomagali pri prečkanju Alp. Ob koncu zborovanja so se vrnili Numidijci, ki so odšli na poizvedovanje. Nedaleč od svojega tabora so naleteli na rimske konjenike, ki jih je Publij poslal na ogled. V boju je padlo okrog 140 Rimljanov, Numidijcev pa preko 200. Rimski ogledniki so takoj pohiteli v svoj tabor in poročali konzulu o dogodku. 21 Ta je sklenil, da bo Hanibala napadel, zato je svojo vojsko poslal ob reki navzgor. Do kartažanskega tabora so prišli tri dni prepozno, kajti Hanibal se je že dan po konjeniškem spopadu podal proti Alpam skupaj s odposlanci Bojev ter njihovim vodjem Magalom. 22 Po štirih dneh hoje so prišli do kraja, ki ga v vseh virih navajajo kot»otok«. Tu so naleteli na lokalno vojno. Brata sta se borila za prevlado. Obe strani sta zaprosili Hanibala, naj razsodi o sporu. Ta je poslušal zgodbi obeh strani in pripovedi starešin ter prestol prisodil Branku, starejšemu od bratov. Slednji je v zahvalo kartažansko vojsko pred prehodom čez Alpe opremil z obleko in obutvijo ter poskrbel za močno spremstvo, ki je Kartažane ščitilo pred napadi Alobrožanov Pohod čez Alpe Pohod čez Alpe je kartažanska vojska začela v pozni jeseni 218 pr. Kr. 24 Vzpeli so se na prelaz Col de Grimone. Od tod dalje so bili še brez zaščite Brankovih mož. Alobrožani so postavljali zasede na vzpetinah, čez katere je moral Hanibal. Armadi so prizadejali hude izgube, vendar so sami imeli še večje. Hanibal jim je za kazen oplenil mesto in vzel številne konje in tovorno živino ter dovolj klavne živine in žita, da je bila armada za tri dni preskrbljena s hrano. S tem je tamkajšnja plemena prestrašil in jim pokazali, kaj zmore. Po dveh dneh pohoda ter po spopadu z Alobrožani so Hanibalovi možje tretji dan namenili počitku pred nadaljevanjem pohoda. Naslednji trije dnevi pohoda so minili brez posebnih dogodkov, šele četrti dan (sedmi dan po vzponu v Alpe) jim je zapretila nevarnost. 20 Beer, Hanibal, str Polibius, Obča Zgodovina, str Beer, Hanibal, str Beer, Hanibal, str Bratož, Rimska zgodovina, str

22 Plemena tistih krajev so se skrivaj združila proti Hanibalu. Da bi prikrila svoje namene, so Hanibalu v znamenje prijateljstva prinesli oljčne vejice in vence ter se mu ponudili kot vodniki. Hanibal jim ni zaupal, vendar je sprejel njihovo ponudbo, da bi se izognil takojšnji sovražnosti. Po dveh dneh vodenja karavane so jih njihovi kolegi skriti v okolici napadli v ozki soteski. Na srečo je bila Hanibalova težka pehota na spopad zaradi Hanibalove sumničavosti pripravljena. Kljub vsem so Kartažani utrpeli velike izgube. Deveti dan pohoda čez Alpe je Hanibal prišel na vrh gorskega prelaza, najverjetneje je šlo za prelaz Col de Mary (2654m). Na prelazu so postavili tabor ter počivali dva dni. Zamudniki so imeli priložnost, da so dohiteli glavnino armade. To je bilo okrog 7. novembra 218 pr. Kr. in nekateri grebeni so že bili zasneženi. 25 Hanibal je opazil potrtost ljudi zaradi nevarnosti, ki so ji bili ves čas izpostavljeni, in je zato sklical zborovanje ter jih skušal tako pomiriti. Pri tem mu je bilo v veliko pomoč to, da jim je v daljavi lahko pokazal Italijo in jih spomnil na Padsko nižino ter prijateljsko naklonjenost tamkajšnjih Galcev. 26 Dvanajsti dan vzpona so podrli tabor in pričeli sestopati. Spopadov praktično ni bilo več, razen redkih manjših izjem. Vendar so imeli zaradi težkega terena in slabega vremena podobne velike izgube kot pri bojih med vzponom. Med spustom so prispeli do kraja, kjer konji in sloni niso mogli več naprej. Kakih 200 metrov poti je odnesel plaz. Obhod je bil zaradi poledenele spodnje plasti starega snega ter vrhnje novega praktično nemogoč. Hanibal je zato ustavil kolono ter naročil vojakom, da so odmetali sneg ter postavili tabor. Zatem so se delovne čete lotile čiščenja nove poti. Pri tem je poveljnik uporabil tehniko, ki je zaslovela po Livijevem opisu. Uporabil jo je za odstranitev velike skale. Skalo so polivali s hladnim skisanim vinom, pod njo pa prižgali grmado. Pod dvojnim učinkom kisline in vročine je skala razpokala. S konji in sloni so tako lahko nadaljevali pot. V petnajstih dneh je Hanibal s svojo armado prehodil 1200 stadijev (213 km) od Col de Grimone do piemontske ravnine, kjer je svojim vojakom dal tri dni počitka. Hanibalova armada, ki je prišla na italijanska tla, je štela afriških pešcev, Špancev in konjenikov ter vseh 37 slonov. Nesreče v gorah so terjale prav toliko žrtev, koliko jih je padlo v bojih z domačimi plemeni ali utonilo pri prehodih rek. 27 Ko je Hanibal vkorakal v Padsko nižino, je Publij z delom svoje vojske prispel v Pizo. Večji del vojske je poslal Gneiu v Iberijo, da bi se borili proti Hazdrubalu. Publij je v 25 Beer, Hanibal, str Polibius, Obča zgodovina, str Beer, Hanibal, str

23 Eturiji prevzel vojsko od pretorjev ter se z njo podal v Padsko nižino. Tam je postavil tabor in čakal na boj s Kartažani. 28 Hanibal je dal postaviti tabor tik ob vznožju Alp. Vojska je imela nekaj dni počitka, kajti vojaki so bili izmučeni od hoje čez Alpe, trpeli pa so tudi zaradi pomanjkanja hrane. Hanibal se je na vse pretege trudil, da bi vojsko spravil k telesnim in duševnim močem. 29 Kartažani so ob prihodu iz Alp prišli v deželo Tavriskov, s katerimi je skušal Hanibal skleniti sporazum. Vendar so ga zavrnili, ker so bili sovražniki Galcev, ki so bili njegovi zavezniki. Hanibal ja zato napadel njihovo glavno mesto Augusta Taurinorum (Torino). Da bi pokazal svojo moč sosednjim ljudstvom, je vse branilce pomorill. S tem je dosegel svoj namen, kajti preostala plemena v deželi so priznala njegovo oblast. Hanibal je po 8400 stadijih (1500 km) v petih mesecih dosegel nekaj, kar se je v tistem času zdelo nemogoče. Svojo armado je popeljal iz Kartagene čez Pireneje in Alpe v Italijo. Njegova armada je sedaj štela mož, kar je mož manj kot ob vzponu v Pireneje in kar manj kot ob pričetku poti v Kartageni. Je pa ob prihodu na Italijanska tla armado okrepil z Galci in vojščaki drugih plemen, ki so se mu pridružila. Rimljani so imeli takrat na voljo približno vojakov Prvi spopadi Pred prvimi spopadi z Rimljani je imel Hanibal govor pred svojimi vojaki. Dal je pripeljati nekaj ujetnikov ter jim ponudil, da se med seboj borijo do smrti. Zmagovalec bo svoboden, dobil bo konja ter orožje in se bo lahko boril v kartažanski vojski. Ujetniki so predlog sprejeli ter se borili. V poštev je prišla samo zmaga, če so hoteli preživeti. Tako je Hanibal potegnil vzporednice med ujetniki in kartažansko armado v Italiji. Okrepil pa je tudi moralo in bojevitost armade. Vojski sta se prvič srečali v bližini reke Ticinus (Ticino). V spopadih, ki so bili razporejeni po večjem območju, je sodelovala pretežno konjenica, ki je prizadejala Rimljanom velike izgube. Ranjen je bil tudi konzul Scipion, ki je smrti ušel zgolj po zaslugi sina, kasneje znanega kot Scipion Afričan. Rimljani so se uspeli umakniti na južno stran Pada. Za seboj so porušili mostove ter počakali, da se jim pridruži armada konzula 28 Polibius, Obča zgodovina, str Polibius, Obča zgodovina, str Beer, Hanibal, str

24 Sempronija. Hanibal jim je uspel slediti ter postavil svoj tabor na vzhodnem bregu Trebije. 31 Kelti, ki so bili v rimskem taborišču, so spoznali, da imajo Kartažani več možnosti za uspeh. Zato so se dogovorili, da bodo prebežali na kartažansko stran. Ponoči, ko je rimski vojaki trdno spali, so pograbili orožje, napadli najbližje Rimljane in jih mnogo ranili in pobili. V dokaz upora so številnim odrezali glave ter jih odnesli pokazat Hanibalu. Na kartažansko stran je tako stopilo okrog 2000 pešcev in dvesto konjenikov. Hanibal jih je prijazno sprejel,in jih poslal domov poročat svojim rojakom, kaj se je zgodilo, da bi še njih pridobil na svojo stran. K njemu so prišli tudi Boji in mu izročili tri može, ki so jih zajeli, ko so kot predstavniki Rima prišli, da bi odločali o razdeljevanju zemlje. Hanibal je sprejel njihovo prijateljstvo, ujetnike pa jim je vrnil in svetoval, naj jih z Rimljani zamenjajo za svoje ujetnike. Zaradi prebega Keltov iz rimskega tabora h Kartažanom ter bojazni, da bodo Galci iz bližnjih krajev prešli k Hanibalu, se je Publij odločil, da se mora zavarovati za prihodnost. Že naslednjo noč je s svojo vojsko krenil proti gričem ob reki Trebiji. 32 Ker pa je Kartažanom zmanjkovalo hrane, so se pričeli pripravljati za napad na Klastidij (Casteggio), kjer so imeli Rimljani žitno skladišče. Vendar so ga zaradi izdaje, izdajalcem so plačali samo 400 zlatnikov, dobili v roke brez boja. Medtem so požigali in ropali galske vasi, ki so ostale zveste Rimljanom Bitka pri Trebiji Decembra 218 pr.kr je Hanibal dosegel še drugo veliko zmago na italijanskih tleh. 34 Po prihodu Sempronijeve armade s Sicilije v severno Italijo je želel odprto bitko z nasprotniki. Vedel je namreč, da je Sempronij nerazsoden vročekrvnež. Da bi ga zvabil v odprt, boj je Hanibal uporabil zvijačo. V vseh manjših spopadih je njegova konjenica zbežala ter dala občutek zmedenosti ter nepripravljenosti na boj. Bližale pa so se tudi volitve novih konzulov in zmaga nad Hanibalom bi Semproniju pripomogla k ponovni izvolitvi. Hanibal je skrbno pripravil načrt boja. Svojega brata Maga je skupaj z pešci in konjeniki poslal v zasedo skrite ob reki. Numidijski konjeniki so ob zori preplavali reko in 31 Beer, Hanibal, str Polibius, Obča zgodovina, str Beer, Hanibal, str Petar Lisičar, Grci i Rimljani, Školska knjiga, Zagreb 1971, str. 319 ( dalje: Lisičar, Grci i Rimljani) 13

25 napadli stražarje v rimskem taboru, nato pa zbežali. Sempronij je nasedel ter se podal v boj, ne da bi bila vojska pripravljena. Ob napadu so jih najprej z izstrelki zasuli balearski pračarji, nato jih je napadla kartažanska težka konjenica. Rimljani so ta napad še vzdržali, vendar nato je iz zasede prišel še Mago s svojo skrito enoto ter udaril rimsko vojsko v hrbet. Rimljani so bili premagani, številni so padli pod meči Kartažanske armade ali pa se utopili v reki. Tisti ki se jim je uspelo rešiti so zbežali v Placentio in Cremono. Po tej zmagi so številni Galci stopili na Hanibalovo stran. Hanibalovi armadi naj bi se pridružilo več kot vojakov, mnogi med njimi so bili konjeniki. Numidijski konjeniki so po bitki ropali vasi, ki so bile še pod Rimljani. Med ropanjem neke trgovske naselbine je bil ranjen sam Hanibal, zato so plenitev prekinili. Vojska je prezimila v Liguriji. Med živino je izbruhnila epidemija, poginili so vsi sloni razen enega Tresimensko jezero Leta 217 pr.kr. sta konzula postala Gnej Servilij Gemin in Gaj Flaminij. 36 Spomladi so kartažanske čete zapustile taborišče v Ligurije ter se preko Apeninov odpravile v dolino reke Arna. Ta je zaradi taljenja snega in spomladanskega deževja močno narasla ter spremenila dolino v močvirje. Armada je zato štiri dni brez postanka brodila po blatu in vodi. Številni možje so utonili ali podlegli boleznim ter utrujenosti. Tudi Hanibal, ki je med pohodom jezdil na edinem preživelem slonu, je staknil infekcijo ter oslepel na eno oko. Ko je armada premagala močvirnato področje, je prišla v enega najrodovitnejših etrurskih okolišev. Bilo je dovolj žita in govedi za preskrbo. Konzul Flaminij je lahko v bližnjem Areciju (današnji Arezzo) zgolj opazoval, kako Hanibalova vojska ropa in požiga deželo. Kartažan ga je hotel izzvati, da bi storil kaj nepremišljenega. Zato tudi ni napadel njegove armade, ampak je odjezdil mimo Arecija proti jugu po dolini Chiane proti Trazimenskemu jezeru. Flaminij je v naglici ukazal svoji vojski, naj sledi Kartažanom, ter tako šel v past, ki mu jo je nastavil Hanibal. Ta je ob Trazimenskem jezeru razporedil svoje čete po okoliških gričih, kjer so skriti čakali na sovražnika. Ko so vsi rimski vojaki prišli v dolino, je Hanibal s svojo vojsko napadel z vseh strani. V treh urah so Kartažani pobili legionarjev, številni so utonili v jezeru. Sam je izgubil zgolj mož, večinoma Galcev. Naslednje 35 Beer, Hanibal, str Lisičar, Grci i Rimljani, str

26 dni je kartažanska konjenica pobila in zajela še rimskih konjenikov, ki jih je na pomoč poslal konzul Servilij. 37 Po zmagi je Hanibal svojo pot nadaljeval mimo Peruzije (Perugie) ter vdrl v Umbrijo in opustošil domove rimskih kolonistov. Od tam je odšel preko Apeninov proti Jadranski obali. V Apuliji je svoji armadi namenil počitek, da so se lahko v miru pripravili na zimo. Hanibal jih je tudi opremil z najboljšim rimskim orožjem, ki so go zaplenili v bitki pri Trazimenskem jezeru. Čeprav je zmagal v dveh velikih bitkah ter opustošil mnogo pokrajin, ni nobena od tamkajšnjih latinskih kolonij ali občin prestopila na njegovo stran. 38 V Kartagino je po morju poslal odposlance, da bi poročali o uspehih v Italiji. Medtem pa so Rimljani namesto konzulov imenovali diktatorja. Izbran je bil Kvint Fabij Maksim Fabij Cuntator Kvint Fabij Maksim ni bil naklonjen vojskovanju z Hanibalom kot konzuli prejšnjih let. 40 S svojo vojsko je samo sledil Hanibalu ter napadal manjše dele Hanibalove vojske, ki so se pri iskanju hrane preveč oddaljili od tabora. Hanibal je spomladi še ostal v Apuliji ter poskušal na svojo stran pridobiti domača plemena. Vendar pri tem ni bil uspešen, zato je s svojo vojsko krenil v Kampanjo, kjer se bilo za Rimljane pomembno mesto Kapua. Med potjo je v Telesii zaplenil veliko skladišče žita. Na bregu reke Velturn so Kartažani postavili svoj tabor ter plenili po pokrajini. Fabij jih je le opazoval, kar je v Rimu vzbujalo nezadovoljstvo. Ko je Hanibal to izvedel, je bil še posebej pozoren na to, da ni plenil po Fabijevih posestvih ter s tem vzbudil v Rimu vtis, da ima Fabij stike s Kartažani. Še dodatno se je položaj zapletel, ko sta se strani dogovorili o izpustitvi ujetnikov. Hanibal je izpustil enako število Rimljanov, kot so Rimljani Kartažanov, zato je razliko v denarju plačal sam Fabij, in sicer z denarjem, ki ga je dobil s prodajo posestev, ki so jim Kartažani prizanesli. Fabija so v Rimu razglasili za veleizdajalca, ker bi naj sodeloval s sovražnikom. Vendar to ni zmedlo diktatorja, ki je še naprej sledil Kartažanom ter sklenil, da jih bo skušal premagati, tako da jih bo spravil v past. Potem ko je Hanibal plenil po dolini, ki je bila obdana z reko Velturn ter griči, se je odločil, da bo na prelaz, preko katerega se bo moral Hanibal s svojo vojsko vrniti v tabor, postavil zasedo mož. Hanibal je vse to 37 Beer, Hanibal, str O bitki pri Trazimenskem jezeru poroča Livius, Ab urbe condita 22, 4, 1-7, Beer, Hanibal, str Livius, Ab urbe condita 22, 8, O njem prim. Plutarhov življenjepis (slovenski prevod Mateja Hriberška v knjigi Plutarh, Vzporedni življenjepisi, Ljubljana 2008). 15

27 predvidel, zato se je domislil ukane. Ponoči je proti prelazu poslal živih bakel, uplenjenemu govedu je dal namreč na rogove privezeti dračje in ga prižgati. Govedo se je pognalo proti prelazu v gozd in rimska straža je mislila, da prihajajo Kartažani po stranskih poteh, zato so zapustili položaje, da bi se spoprijeli s sovražnikom. Prelaz je bil tako prost in Hanibal je lahko odkorakal z velikim plenom. Odpravil se je proti Apuliji, kjer se je s svojo vojsko počasi pripravil na zimo. Fabij je Kartažanom sledil ter postavil svoj tabor nedaleč od kartažanskega. Zaradi državnih zadev je moral kmalu odpotovati v Rim, zato je glavno poveljstvo prepustil konjeniškemu generalu Marku Minuciju Rufu, ki je zelo težko prenašal rimsko previdno taktiko. S Kartažani se je spustil v številne manjše spopade, kar je v Rimu naredilo velik vtis in podelili so mu naziv diktatorja. Po Fabijevi vrnitvi so tako imeli Rimljani dva diktatorja s po dvema legijama. Še pred zimo je Hanibal zvabil Minicija v odprt boj in zanesljivega poraza ga je rešila zgolj Fabijeva previdnost, ko mu je drugi diktator prišel na pomoč s svojimi legijami. 41 V Rimu so se medtem naveličali Fabijeve previdne taktike ter so se odločili obračunati s Hanibalom. Za konzula so imenovali Lucija Emilija Pavla in Gaja Terencija Varona. 42 Leta 216 pr. Kr. so Rimljani sestavili kar 8 legij, ki so skupaj z zavezniki štele okrog pehote ter konjenikov. To je bila največja vojska, kar jih je do tedaj Rim poslal v eno bitko. Hanibalova vojska je štela le okrog pešcev ter konjenikov Kane 44 Armadi sta konzula izmenjaje poveljevala vsak en dan. Tak položaj je Hanibalu ustrezal, kajti konzula sta si bila zelo različna, poleg tega pa je bilo v armadi veliko neizkušenih novincev. Problem se je pojavil pri hrani, zimske zaloge so bile skoraj v celoti izčrpane. Zato je Hanibal zapustil Gerunij in zavzel mesto Kane, kjer je bilo rimsko skladišče z zalogami. Kmalu je prišlo do prvih spopadov med Kartažani in Rimljani, v katerih so bili celo uspešnejši Rimljani. A ker je vojski tisti dan poveljeval previdnejši Emilij Pavel, ni hotel slediti Kartažanom, da ga ne bi zvabili v past. Toda dan odločilne bitke se je vedno bolj bližal. Hanibal je poskušal tudi z zvijačami Rimljane izzvati v spopad. Nekega dne je 41 Beer, Hanibal, str Livius, Ab urbe condita 22, 34 s. 43 Bratož, Rimska zgodovina, str Za opisa bitke glej predvsem Polybios 3, in Livius, Ab urbe condita 22,

28 z vojsko zapustil tabor in se jim skril za griči. V taboru pa pustil dragocen plen, da bi bilo videti, kot da je tabor zapustil v strahu pred številno rimsko armado. Vendar Rimljani niso ugriznili v vabo, zaradi znamenja svetih kokoši v zlatih kletkah. Toda sledil je dan, ko je rimski armadi poveljeval Varon. Že zjutraj sta Hanibal in Varon razporedila ob reki svoje čete. Hanibal je dal španske in galske jezdece na svojo levo, numidijsko konjenico pa na svojo desno stran. Sredino kartažanske fronte so zasedle španske in galske pehote, na obeh straneh pa so imeli afriške pešake pod neposrednim poveljstvom Hanibala in njegovega brata Maga. Formacija kartažanske armade je bila v obliki črke V, z odprtino, usmerjeno proti Rimljanom. Bitka se je začela s spopadom kartažanskih jezdecev z desne strani in rimskih konjenikov. Tiste, ki so se pognali v beg, je lovila numidijska konjenica. Kartažanska konjenica ni bila samo številčnejša, temveč tudi občutno boljša ter izkušenejša od rimske. Medtem je rimska pehota pritisnila na kartažansko, ki je v sredi namenoma popustila ter zvabila sovražnika v obroč, kar je bil Hanibalov namen. Zato je imel na obeh krilih svoje najboljše čete. Kartažanski obroč je sedaj vedno bolj stiskal rimske legionarje, ki so se drenjali na majhnem prostoru, kjer je bilo manevriranje onemogočeno. Takrat se je bitki pridružila kartažanska konjenica, ki je medtem premagala rimsko. Rimski vojaki se sedaj več niso mogli rešiti. 45 Bitka se je končala s strahovitim porazom Rimljanov. Ubitih je bilo rimskih vojakov. Med njimi so bili konzul Emilij Pavel, 80 senatorjev, 2 kvestorja, 91 vojnih tribunov, številni bivši konzuli, pretorji in edili. Med tistimi, ki so se uspeli rešiti, je bil konzul Terencij. 46 Zbežati je uspel v Venuzijo. Med padlimi Rimljani so Kartažani pobrali za tri mernike zlatih prstanov, ki jih je Hanibal poslal v Kartagino, kamor je odpotoval tudi Mago. Kartažanski senat je prosil za podporo. Ta je Hanibalu v Italijo poslal zgolj numidijskih konjenikov in 40 slonov. Iz Kan se je Hanibal odpravil v Kampanjo. Zaradi preskrbe po morju je hotel zavzeti Neapelj, vendar si je zaradi visokega obzidja premislil ter se podal proti Kapui. Tam je sklenil z mestom sporazum. Odcepitev mesta od Rima je bil za Hanibala največji politični uspeh do tedaj. Leta 216 pr. Kr. je bil Hanibal na vrhuncu svojih vojaških ter političnih uspehov. 47 Veliki Hanibalovi uspehi, končani z bitko pri Kanah, se v zgodovini omenjajo kot glavni dogodki v drugi punski vojni. Čeprav so se vsi ti uspehi zgodili v razmiku dobrih dveh let, 45 Beer, Hanibal, str Lisičar, Grci i Rimljani, str Beer, Hanibal, str

29 je sama vojna trajala kar 16 let. Po bitki pri Kanah Hanibalovi boji v Italiji nisi imeli večjega pomena Še 12 let v Italiji Leta 215 pr. Kr. sta bila za konzula izvoljena Tiberij Sempronij Grakh in nekdanji diktator Kvint Fabij Maksim. 49 Njuna strategija je bila, da sledita kartažanski armadi, vendar se z njo,ne spuščata v odprt boj. Hanibal je tega leta sklenil sporazum o zavezništvu z makedonskim kraljem Filipom V. 50 Leta 214 pr. Kr. sta bila konzula Fabij in Mark Klavdij Marcel. 51 Rimljani so začeli s pripravami za obleganje Kapue, ki je bila še vedno kartažanski zaveznik. Tega leta so imeli Rimljani na bojiščih kar 20 legij, kar je bilo skupaj z zavezniškimi četami skoraj milijon mož. 52 Leta 213 pr. Kr. je Hanibal s pomočjo zvijače ter izdaje zavzel grško mesto Tarent. 53 Leta 212 pr. Kr. so se Rimljani posvetili predvsem obleganju Sirakuz. 54 Vendar Hanibal ni počival. Uničil je dve rimski vojski, kjer sta padla tudi dva vojskovodja. 55 Leta 211 pr. Kr. so Rimljani sklenili, da bodo zavzeli Kapuo. Ta je na pomoč poklicala Hanibala, vendar je ta kmalu spoznal, da s svojo čedalje manjšo armado ne bo mogel ubraniti mesta. Zato je krenil z vojsko proti Rimu. Pohod je bil seveda samo poskus ukane. 56 Armada je med potjo ropala ter požigala okoliška mesta. Taborišče so postavili nekaj kilometrov pred Rimom. V mestu je izbruhnila panika. Razlegal se je znameniti krik»hannibal ante portas«. Vendar je Fabij spoznal, kaj želi Hanibal doseči s svojim manevrom. Zato so po njegovem nasvetu pustili pred Kapuo mož, proti Rimu pa je poslal vojakov, da bi okrepili garnizijo, ki je štela mož. Hanibal je medtem prekoračil Alijo ter postavil tabor še bliže Rima. Naslednji da so bile rimske in kartažanske čete pripravljene na boj, vendar ga je prekinila močna toča. Podobno se je zgodilo tudi naslednji dan. Hanibal je to razumel kot svarilo bogov ter se odločil, da se ne bo spustil v 48 Lisičar, Grci i Rimljani, str O okoliščinah volitev gl. Livius, Ab urbe condita 23, in 23, Beer, Hanibal, str Livius, Ab urbe condita 24, Beer, Hanibal, str Beer, Hanibal, str Polybios 8, 3-7; Plutarchus, Marcellus Beer, Hanibal, str Prim. Livius, Ab urbe condita 26,

30 boj. Izvedel je tudi, da Rimljani niso zapustili oblegane Kapue, kar je pomenilo, da njegov načrt ni uspel. Mesto je bilo izgubljeno. Politični cilj, da razbije rimsko federacijo, je dokončno propadel. Odšel je k južni italijanski obali, da bi tam zaščitil kartažanske postojanke. 57 Leta 210 pr. Kr. sta bila za konzula izvoljena Marcel in Mark Valerij Levin. Nadaljevala sta s podobno taktiko, kot jo je Rim uporabljal zadnja leta. Osvobajali so ozemlja, ki so bila pod Hanibalovim zavezništvom, ter mu tako oteževali preskrbo vojske ter premikanje čet. 58 Rimljani so leta 209 pr. Kr. iz Hanibalov rok iztrgali mesto Tarent ter s tem pristanišče, preko katerega je Hanibal vzdrževal stike z makedonskim kraljem Filipom V. ter Kartagino. V prvih poskusih so imeli Rimljani velike izgube, na koncu pa so mesto, tako kot pred leti Hanibal, zavzeli z izdajo. 59 Leta 208 pr. Kr. sta v kartažansko zasedo padla oba takratna rimska konzula. Marcel je bil takoj mrtev, Tit Kvint Krispin pa je ranjen uspel pobegniti. Hanibal je Marcelu priredil žalno slovesnost, njegov pepel pa v srebrni žari poslal njegovemu sinu. Čez nekaj dni je umrl tudi Krispin. Kljub smrti obeh konzulov je Hanibalovo upanje na dokončno vojaško ter politično zmago ugašalo. Okrepitev iz Španije, Kartagine ali Makedonije ni bilo. Njegovo nesporno vplivno območje pa je bil samo še skrajni jug Italije. 60 Leta 207 pr. Kr. je v rimsko zasedo padel Hanibalov brat Hazdrubal, ki je čez Alpe pripeljal okrepitve Hanibalu. Ker je Hanibalu pošiljal nešifrirana sporočila, ki so jih Rimljani presegli, so ga brez večjih težav zvabili v zasedo ter ubili. Šest dni kasneje so Hanibalu v tabor vrgli Hazdrubalovo glavo. Takrat je Hanibal dokončno opustil upanje na okrepitve. 61 Leta 206 pr. Kr. je Hanibal svojo utrujeno in zdesetkano vojsko utrdil v Brutiju. Rimljani se niso spuščali v ofenzivo, zato je kartažanska vojska več ali manj počivala. 62 Leta 205 pr. Kr. je dal Hanibal v svetišču Here Lacinije pri rtu Promontorium Lacinium La(Capo Colonne) v bronasto ploščo vklesati v punščini in grščini napis, ki poroča s koliko vojske je leta 218 pr. Kr. prišel čez Alpe. S Filipom V. Makedonskim so mirovno pogodbo 57 Beer, Hanibal, str Beer, Hanibal, str O okoliščinah podrobno in olepšano Livius, Ab urbe condita 27, Beer, Hanibal, str Polybios 11, Beer, Hanibal, str

31 sklenili tudi Rimljani. 63 Istega leta je takratnemu konzulu Scipionu, junaku vojne v Španiji, uspelo prepričati senat in rimsko ljudstvo o vojnem pohodu v Afriko proti Kartagini Vrnitev v Kartagino Hanibal se naslednja leta več ni zapletal v spopade z Rimljani. Scipion je že od leta 204 pr. Kr. ustrahoval Kartagino. Leta 203 pr. Kr. je bil v spopadu v Galiji bil ranjen Mago, ki je kasneje na poti v Afriko umrl in Hanibal je izgubil še zadnjega brata. 65 Istega leta ga je Kartagina na Scipionovo zahtevo, da bi sklenili premirje odpoklicala iz Italije. 66 Iz Krotona je odplul z možmi, od katerih jih je bile le malo tistih, ki so z njim prišli čez Alpe pred 15 leti. Rimljani so si lahko končno oddahnili, kajti v teh letih so skupaj z zavezniki v bojih z Hanibalom izgubili okrog mož. 67 V domovino se je vrnil konec leta 203 pr. Kr. ali v začetku 202 pr. Kr. 68 Kartažani so ga navdušeno sprejeli ter v veri v Hanibala storili usodno napako. Preklicali so namreč mirovno pogodbo, ki so jo pred tem podpisali s Scipionom. Pričakovali so, da bo Hanibal podobno kot v Italiji tudi tukaj na lahek način obračunal s sovražniki. 69 Hanibal se je zavedal moči rimske armade, sploh potem ko je izvedel, da jo je Masinisa okrepil še z numidijskimi konjeniki. Hanibal se je iz tabora prestavil v Zamo, kjer je Scipiona prosil za pogovor. Natančen potek pogovora ni znan. V pogovoru naj bi Hanibal prosil Scipiona za mir, kar bi le-ta sprejel samo v primeru brezpogojne kapitulacije Kartagine. Zato je bilo jasno, da bo prišlo do odločilnega spopada Bitka pri Zami 71 Do odločilne bitke med Hanibalom in Scipionom Afričanom je prišlo oktobra 202 pr.kr. pri Zami. 72 Hanibalova armada je štela dobrih mož, 80 bojnih slonov in manjšo 63 Beer, Hanibal, str Lisičar, Grci i Rimljani, str Beer, Hanibal, str Bratož, Rimska zgodovina, str Beer, Hanibal, str Bratož, Rimska zgodovina, str Livius, Ab urbe condita 28, Beer, Hanibal, str O njej podrobno Polybios 15, in Livius, Ab urbe condita 30, Lisičar, Grci i Rimljani, str

32 enoto numidijske konjenice. Medtem je imel Scipion imel dve rimski in dve zavezniški legiji, ki so skupaj štele mož pehote in konjenikov. Hanibal je svojo armado razvrstil v tri bojne vrste. V prvih dveh vrstah so bili predvsem neizkušeni vojaki, medtem ko so tretjo vrsto zasedale enote, ki so prišle z njim iz Italije. Na levem krilu je bila enota numidijske konjenice, kot ščit je pred prvo bojno vrsto pa je postavil slone. Rimska armada je stala v tradicionalnem rimskem bojnem redu. Bitko so odprli sloni, ki so jih pognali proti rimskim enotam, a so bili slabo dresirani in so več škode kot sovražnikom povzročili v lastnih vrstah. Zatem je Masinisova namidijska konjenica v beg pognala svoje rojake na kartažanski strani, čemur je sledil spopad pehote. Prva in druga kartažanska vrsta sta kmalu omagali, vrnila pa se je tudi Masinisova numidijska konjenica, ki je ob bok in v hrbet udarila preostanek Hanibalove armade. Hanibalu je uspelo zbežati v Hadrumet. Scipion je nadaljeval svoj pohod na Kartagino, kjer je z mestom sklenil pogoje za premirje. 73 Čeprav je bila šele prvič v velikih bitkah rimska vojska boljša od kartažanske, je bila ta zmaga odločilna in dokončna. Kartagina je kapitulirala. Rimljani so ji postavili težke mirovne pogoje. Zapustiti je morala Španijo, Numidijskemu kralju Masinisi so morali Kartažani prepustiti sporna ozemlja. Rimljanom so morali v 50 letih izplačati talentov, jim predati skoraj vso ladjevje ter vse slone. Izpustiti so morali tudi vse rimske zapornike in vzdrževati rimsko vojsko, dokler je bila v Afriki. Po bitki pri Zami je Scipion dobil vzdevek Afričan. 74 Hanibal se lahko zgolj Scipionu zahvali, da v pogojih za premirje ni zahteval njegove izročitve. Hanibal se je tako lahko vrnil v normalno življenje, kjer je svoji politično ter vojaško uničeni domovini pomagal k vrnitvi. 75 Drugo punsko vojno je po skoraj dveh desetletjih spopadov zaključil mirovni sporazum leta 201 pr. Kr Življenje po koncu druge punske vojne Hanibal je bil izbran za sufeta, nekakšnega predsednika kartažanske vlade, ter s pomočjo ljudi v obratih ter trgovini poskrbel, da se je država spet razcvetela. Leta 199 pr. Kr. so plačali prvi reparacijski obrok. Toda v Rimu so preverili pošiljko in ugotovili, da je bila 73 Beer, Hanibal, str Lisičar, Grci i Rimljani, str Beer, Hanibal, str Bratož, Rimska zgodovina, str