UNIVERZA V MARIBORU

Transkripcija

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE OBRAVNAVA PACIENTA S CROHNOVO BOLEZNIJO (Diplomsko delo) Maribor, 2010 Rebeka Gornik

2 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentorica: Predav. Barbara Donik, dipl. m. s., univ. dipl. org

3 POVZETEK V diplomskem delu je predstavljena obravnava pacienta s Crohnovo boleznijo po operativnem posegu ter aktivnosti zdravstvene nege. V uvodnem delu je opisana bolezen, vzroki za nastanek, zapleti ter zdravljenje. V nadaljevanju smo predstavili vlogo medicinske sestre pri obravnavi pacienta s poudarkom na zdravstveno vzgojnem delu in zdravstveni negi pacienta po operativnem posegu. Predstavili in opisali smo enajst funkcionalnih vzorcev zdravega obnašanja Marjory Gordon. Izvedli smo študijo primera pacienta, ki je bil obravnavan po modelu Marjory Gordon, ki temelji na enajstih funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja. Na podlagi zbranih podatkov smo izpostavili najpomembnejše probleme, kot so nevarnost infekcije, odklanjanje, nevarnost za prenizek volumen tekočine, nevarnost za obstipacijo, zmanjšana moţnost za samostojno osebno higieno, nepopolna telesna mobilnost, motnje v ritmu spanja, bolečina, strah, nevarnost stresnega sindroma. Opisali smo kontinuirano zdravstveno nego. Ključne besede: Crohnova bolezen, aktivnosti zdravstvene nege, zdravstveno - vzgojno delo, pacient, Marjory Gordon, študija primera. I

4 ABSTRACT In the diploma thesis it is presented how to treat and nurse the patient with Crohn's disease after an operation. The disease, causes for the occurrence, complications and treatment is described in the introduction. In the continuation, we have presented a role of the nurse in treatment of the patient with the emphasis on the health-educational work and nursing care of the patient after the operation. We have presented and described eleven functional health patterns by Marjory Gordon. We have performed a case study of the patient, who was treated in accordance to Marjory Gordon's model, which is based on eleven functional patterns of healthy behaviour. On the base of collected data we have set out the most important problems, e.g. risk of infection, denial, the risk of low fluid volume, the risk of severe constipation, decreased ability for independent personal hygiene, incomplete body mobility, sleep disorder, pain, fear, and the risk of stress syndrome. We have performed a continuous nursing care. Keywords: Crohn's disease, nursing care activities, health-educational work, patient, Marjory Gordon, case study. II

5 KAZALO POVZETEK... I ABSTRACT... II 1 UVOD NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA Namen diplomskega dela Cilji diplomskega dela KRONIČNO VNETNA ČREVESNA BOLEZEN CROHNOVA BOLEZEN Naziv oziroma poimenovanje bolezni Vzroki etiologija konične vnetne črevesne bolezni Klinična slika Diagnoza Zapleti Resni zapleti Kronični zapleti Zdravljenje Zdravljenje z zdravili Kirurško zdravljenje Potek in prognoza ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S CROHNOVO BOLEZNIJO Definicija zdravstvene nege po ICN (2002) Opis funkcionalnih stanj in vzorcev zdravega obnašanja po teoretičnem modelu Maryory Gordon Odnos do lastnega zdravja vzorci zdravega obnašanja Prehrambeni in metabolični procesi Izločanje Fizična aktivnost Počitek spanje Kognitivni procesi Zaznavanje samega sebe Druţbena vloga in medosebni odnosi Spolni reproduktivni sistem Obvladovanje stresnih situacij III

6 Vrednostni sistem Naloge medicinske sestre pri obravnavi pacienta s Crohnovo boleznijo Pomen zdravega načina ţivljenja pri pacientu s Crohnovo boleznijo Prehrana pacienta s Crohnovo boleznijo Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri pacientu s Crohnovo boleznijo Svetovanje pacientu s Crohnovo boleznijo pri načtrovanju druţine Pomen samooskrbe pri pacientu s Crohnovo boleznijo Psihoterapevtska podpora pacientu s Crohnovo boleznijo METODOLOGIJA IN METODA DELA Raziskovalna vprašanja Raziskovalni vzorec Raziskovalno okolje Etični vidiki REZULTATI Medicinska anamneza in status pacienta Negovalna anamneza po 11 funkcionalnih vzorcih Odnos do lastnega zdravja vzorci zdravega obnašanja Prehrana in metabolični proces Izločanje in odvajanje Fizična aktivnost Spanje in počitek Kognitivni procesi Zaznavanje samega sebe Druţbena vloga in medosebni odnosi Spolni reproduktivni sistem Obvladovanje stresnih situacij Vrednostni sistem RAZPRAVA SKLEP ZAHVALA LITERATURA PRILOGA... 1 IV

7 KAZALO SLIK Slika 1: Prikaz kronično vnetne črevesne boleni- Crohnova bolezen... 8 Slika 2: Prikaz zdrave črevesne sluznice, ki je gladka, krvne ţile so jasno vidne... 8 KAZALO TABEL Tabela 1: Pogostost simptomov pri Crohnovi bolezni... 6 V

8 1 UVOD Kronično vnetna črevesna bolezen je bolezen prebavil neznane etiologije. Zanjo je značilen kroničen, običajno doţivljenjski potek z akutnimi zagoni ter vmesnimi krajšimi ali daljšimi remisijami. Najpogosteje se bolezen prvič pojavi v mladosti (med 20. in 30. letom), sicer pa zanjo obolevajo ljudje v vseh starostnih obdobjih. Pri Crohnovi bolezni lahko bolezenski proces zajema vse dele prebavne cevi, od sluznice v ustni votlini do anusa. Bolezen je redka v zgornjih prebavilih, daleč najpogosteje sta prizadeta terminalni ileum ali debelo črevo. Bolezen se začenja v globljih slojih črevesa vključno z mezenterijem in regionalnimi bezgavkami. Prizadene najpogosteje mlade ljudi, tudi adolescente in otroke. Začne se z utrujenostjo, hujšanjem, rahlo povišano telesno temperaturo, driskami s primesjo krvi in sluzi ter z bolečinami v trebuhu, ki so lahko stalne ali v obliki krčev, odvisno od intenzivnosti vnetja in lokalizacije prizadetega predela (Kocijančič, et al., 2005). Medicinska sestra mora poznati posebnosti zdravljenja in morebitne zaplete pri pacientu s Crohnovo boleznijo in na podlagi ugotovitve specifičnih potreb po zdravstveni negi pri pacientu načrtuje individualno zdravstveno nego. Za obravnavo pacienta s Crohnovo boleznijo po procesni metodi dela lahko uporabi različne teoretične pristope ali modele. Eden od teh je tudi obravnava pacienta po 11 funkcionalnih vzorcih zdravega obnašanja M. Gordon. Temeljna naloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta s Crohnovo boleznijo je tudi zdravstveno vzgojno delo, s katerim medicinska sestra pacientom svetuje pravilno prehrano, razloţi pomen telesne aktivnosti in jih pri tem motivira, pouči jih o pravilni aplikaciji zdravil, stranskih učinkih in moţnih zapletih, daje koristne nasvete in nudi psihoterapevtsko podporo. Z zdravstveno vzgojnim delom si medicinska sestra prizadeva, da bi vsak posameznik, pa tudi druţba sprejel zdravje za največje vrednoto, izoblikoval pozitivna stališča do zdravja in jih tudi uresničil v ţivljenju. Posameznik mora poznati dejavnike, ki imajo pozitivni vpliv na zdravje. Z zdravstveno vzgojo skušamo vplivati in razviti aktivne ljudi (Hoyer, 2005, str. 1). 1

9 Glede na to, da je Crohnova bolezen običajno doţivljenjska, morajo pacienti bolezen sprejeti in znati z njo tudi ţiveti. Pomembno je, da medicinska sestra pacienta s Crohnovo boleznijo motivira in usmerja tako, da bo sposoben skrbeti zase. Pajnkihar (1999) pravi, da je samooskrba del osnovnih človekovih dejavnosti v vsakdanjem ţivljenju, ki koristijo zdravju in dobremu počutju. Posamezniki normalno prostovoljno skrbijo zase in ne potrebujejo strokovne pomoči. Ena izmed nalog medicinskih sester je, da ugotovi, kdaj so njeni varovanci sposobni, da lahko skrbijo sami zase, pri tem jih tudi vzpodbuja za samostojnost. 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA 2.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je opisati obravnavo pacienta ter predstaviti aktivnosti zdravstvene nege pri pacientu s Crohnovo boleznijo. 2.2 Cilji diplomskega dela - predstaviti Crohnovo bolezen (vzrok, nastanek, zdravljenje), - opisati in predstaviti zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri pacientu s Crohnovo boleznijo, - ugotoviti, ali 11 funkcionalnih vzorcev po Marjory Gordon zagotavlja kakovostno in kontinuirano obravnavo pacienta, - ugotoviti aktualne in potencialne negovalne probleme ter kolaborativne negovalne probleme pri pacientu s Crohnovo boleznijo. 2

10 3 KRONIČNO VNETNA ČREVESNA BOLEZEN CROHNOVA BOLEZEN 3.1 Naziv oziroma poimenovanje bolezni O Crohnovi bolezni se je začelo pisati leta 1932, ko je newyorški zdravnik Burrill Crohn, ki je proučeval črevesna obolenja, opisal štirinajst bolnikov, ki so imeli bolečine v trebuhu in drisko. Kirurški poseg je pokazal, da je vnetje prizadelo različne predele črevesja, zato so bolezen poimenovali»področni enteritis«. Pozneje se je uveljavilo ime Crohnova bolezen (Mayberri in Rhodes, 1986, str. 2). Latinski naziv: Morbus Crohn Angleški naziv: Crohn's disease Pri Crohnovi bolezni lahko bolezenski proces zajema vse dele prebavne cevi, od sluznice v ustni votlini do anusa. Bolezen je redka v zgornjih prebavilih, daleč najpogosteje sta prizadeta terminalni ileum in / ali debelo črevo. Spremembe lahko potekajo kontinuirano, vendar so značilni tudi izmenjujoči se bolni in zdravi predeli. Vnetni proces pri Crohnovi bolezni običajno zajema vse sloje črevesne stene. Bolezen se začenja v globljih slojih črevesa vključno z mezenterijem in regionalnimi bezgavkami. Pogostost Crohnove bolezn se je v zadnjih 20 letih povečala za 2- do 3 krat. V Sloveniji je incidenca za Crohnovo bolezen 3,6 / Kronična vnetna črevesna bolezen se pojavlja pogosto pri belcih najpogosteje pri Ţidih (Kocijančič, et al., 2005, str. 520). 3.2 Vzroki etiologija konične vnetne črevesne bolezni Etiologija pri Crohnovi bolezni je neznana, najverjetneje pa na začetek in potek bolezni vplivajo genetski, vnetni, imunski ter dejavniki okolja (Kocijančič, et al., 2005, str. 520). 3

11 Genetski dejavniki Genetski dejavniki imajo verjetno najpomembnejšo vlogo pri nastanku bolezni, zlasti pri predisponiranih osebah. Crohnova bolezen se pogosto pojavlja v določenih druţinah. Kar 20 do 30% bolnikov ima pozitivno druţinsko anamnezo za kronične vnetne črevesne bolezni. Gen, ki povzroča Crohnovo bolezen, še niso odkrili. Odkrili pa so povezavo genskega mesta na kromosomu 16 (gen NOD- 2) s Crohnovo boleznijo (Koţelj in Ferkolj, 2004, str. 11). Imunski dejavniki Raziskave na ţivalih so pokazale, da je nastanek vnetja pri kronični vnetni črevesni bolezni povezan z nepravilnim imunskim odgovorom na običajno črevesno floro (bakterije, kvasovke). Pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo so ugotovili zvišan titer protiteles IgG, ki se lahko veţejo na citoplazemske antigene normalne črevesne flore. Običajno obstaja med imunskim sistemom in lastno črevesno bakterijsko floro imunska toleranca. Pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo stik z antigenom lastnih črevesnih bakterij sproţi proliferacijo limfocitov oz. imunski odgovor (ibid., 11). Vnetni dejavniki in dejavniki okolja Bakterije: neposredna povezava med okuţbo in mikroorganizmi in kronično vnetno črevesno bolezen še ni dokazana. Mycobacterium paratuberculosis povzroča Crohnovo bolezen podobno granulomsko vnetje tankega črevesa pri govedu. Prehrana: domneve, da lahko antigeni v hrani sproţijo vnetno reakcijo pri kronično vnetni črevesni bolezni, do sedaj z raziskavami niso potrdili. Kajenje: pri bolnikih s Crohnovo boleznijo kajenje povzroča tveganje za nastanek bolezni (Koţelj in Ferkolj, 2004, str. 12). 4

12 Psihološki dejavniki kronične vnetne črevesne bolezni Dolgo časa se psihološkim dejavnikom kronične vnetne črevesne bolezni ni namenjalo posebne pozornosti. Tudi sedaj so raziskave na tem področju skope in redke. Med dejavnike, ki vplivajo na nastanek in razvoj kronično vnetne črevesne bolezni, sodijo tudi psihološki dejavniki. Šele v zadnjih letih se je razvila moderna veda, psihonevroimunologija, ki raziskuje mehanizme, ki pojasnjujejo kako psihološki vidiki vplivajo na imunski sistem organizma. Zelo zanimiva so odkritja raziskav, ki so proučevale vpliv akutnega in kroničnega stresa na imunski sistem črevesne sluznice. Te raziskave so potekale na ţivalskih modelih. Akutni stres je pri poskusnih ţivalih z gensko predispozicijo za nastanek koničnega črevesnega vnetja, povzročil razvoj bolezni. V njihovi krvi in sluznici so dokazali tvorbo posebnih vnetnih snovi (citokinov), ki vplivajo na razvoj črevesnega vnetja. Raziskave vpliva stresa na imunska dogajanja in vnetje črevesne sluznice pri ljudeh, so nekoliko oteţene. Stres pri ljudeh teţje objektivno opredelimo, predvsem zato, ker ga vsak posameznik doţivlja na različne načine. Kljub temu pa so znanstveniki dokazali, da neugodne ţivljenjske okoliščine, kronični stres in depresivno razpoloţenje, povečajo verjetnost poslabšanja bolezni pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo. Strokovnjaki so ugotovili, da imajo ugodnejši potek bolezni ljudje, ki so bolezen sprejeli in se dobro prilagodili na vsakodnevni ţivljenjski stres. Ker je kronična vnetna črevesna bolezen imunsko pogojena bolezen, imajo psihološki dejavniki pomemben vpliv na njen potek. Povezavo te bolezni s psihološkimi vidiki pa nam nenazadnje potrjuje tudi dejstvo»placebo učinka«. Kar pri 30 do 40% bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo nastopi izboljšanje bolezenskega stanja po prejemanju placeba (Društvo za kronično vnetno črevesno bolezen, 2007). 3.3 Klinična slika Pribliţno ena tretjina bolnikov s Crohnovo boleznijo ima prizadet terminalni ileum, druga tretjina kolon, tretja tretjina pa oba predela. Manj pogoste so vnetne spremembe v preostalih predelih tankega črevesa ter v zgornjih prebavilih. Bolezenski simptomi so zato zelo različni in odvisni predvsem od anatomske lokalizacije vnetja, njegove intenzivnosti, zoţevanje črevesne svetline in prehajanja vnetnega procesa na sosednje organe. 5

13 Bolezen prizadene najpogosteje mlade ljudi, tudi adolescente in otroke. Začne se z utrujenostjo, hujšanjem, rahlo povišano telesno temperaturo, driskami s primesjo krvi in sluzi ter z bolečinami v trebuhu, ki so lahko stalne ali v obliki krčev, odvisno od intenzivnosti vnetja in lokalizacije prizadetega predela. Bolezen poteka praviloma kronično, le poredkoma ima akutni začetek, tedaj lahko pri vnetnih spremembah terminalnega ileuma oponaša akutni apendicitis. Pri napredujoči zoţitvi črevesne svetline vidimo klinično sliko ileusa. Bolezen se začne včasih tudi z lokalnimi zapleti; perianalno v obliki fisur, fistul ali abscesov. Prvi znaki bolezni so lahko tudi samo zunajčrevesni, simptomi s strani prebavil pa se pojavijo še kasneje. Kadar bolezen prizadene končni del tankega črevesa (terminalni ileum), se poleg sistemskih znakov vnetja in bolečin pogosto pojavi ileocekalno tipen tumor. To je klasična oblika Crohnovega terminalnega ileitisa. Pri aktivni fazi Crohnove bolezni v kolonu (Crohnov kolitis) je iztrebljanje pogostejše. V akutnih zagonih je v blatu primešana sveţa kri in sluz, zlasti kadar je prizadet tudi rektum. Vnetne spremembe v zgornjih prebavilih so lahko asimptomatične ali pa povzročajo disfagijo in dispepsijo oz. simptome, ki so podobni sindromu duodenalnega ulkusa (Kocijančič, et al., 2005, str. 521). Tabela 1: Pogostost simptomov pri Crohnovi bolezni SIMPTOMI POGOSTOST (%) bolečine v trebuhu 77 driska 73 hujšanje 54 zvišana telesna 35 temperatura hemohezija 22 analna fistula 16 VIR: Koţelj in Ferkolj (2004, str. 20) 3.4 Diagnoza Na kronično vnetno črevesno bolezen moramo pomisliti pri vsakem bolniku, ki ima kronično drisko z ali brez primesi krvi, bolečine v trebuhu, obenem pogosto še sistemske znake vnetja (Kocijančič, et al., 2005, str. 522). 6

14 Laboratorijske preiskave Laboratorijske preiskave so neznačilne in so odsev trajanja bolezni, njene razširjenosti, intenzivnosti vnetja in krvavitev ter malabsorpcije. Pogosto ugotavljamo levkocitozo, trombocitozo, povišane vrednosti SR, CRP in orosomukoida (proteina akutne faze vnetja). Anemija je posledica krvavitev, pomanjkanja ţeleza zaradi krvavitev in kroničnega vnetja. Hipoalbuminemija je posledica kroničnega vnetja, malabsorpcije aminokislin ter obilne izgube proteinov skozi vneto sluznico. Nastopijo tudi motneje elektolitskega ravnovesja (hipokaliemija, hipomagnezemija in hipokalciemija). Koprokulture so zaradi izključitve drisk zaradi okuţb obvezne tako kot pri začetni diagnostiki kronično vnetne črevesne bolezni kot tudi pri ponovnih zagonih bolezni (ibid., 522). Laboratorijske preiskave so nam v veliko pomoč pri odkrivanju bolezni, oceni aktivnosti in posledic vnetja ter pri uspehu zdravljenja (Koţelj in Ferkolj, 2004, str. 21). Endoskopija Rektosigmoidoskopija je začetna instrumentalna preiskovalna metoda, ki pokaţe prisotnost vnetnih sprememb, njihovo intenzivnost in obseg. Prvi pregled opravimo brez predhodnega čiščenja črevesa. Če preiskava ni preveč boleča, poskušamo določiti tudi oralno mejo bolezni. Obvezno napravimo biopsijo iz vnete sluznice, pri sumi na Crohnovo bolezen pa tudi iz navidezno zdrave sluznice. Kolonoileoskopija je najobčutljivejša in najzanesljivejša preiskovalna metoda, ki omogoča pregled celotnega debelega črevesa in tudi končnega dela tankega črevesa. Med preiskavo lahko natančno ocenimo spremembe v sluznici, njihovo razširjenost in intenzivnost ter z biopsijskimi kleščami odvzamemo vzorček tkiva za histopatološki pregled. S kolonoskopom nam pogosto uspe priti tudi več 10 cm globoko v terminalni ileum, kjer pri Crohnovi bolezni tega segmenta najdemo podobne spremembe kot v kolonu (Kocijančič, et al., 2005, str. 522). 7

15 Slika 1: Prikaz kronično vnetne črevesne boleni- Crohnova bolezen VIR: Segal, 2006 Slika 2: Prikaz zdrave črevesne sluznice, ki je gladka, krvne ţile so jasno vidne VIR: EVIS EXERA II, OLYMPUS,

16 Slikovne preiskave Med slikovnimi preiskavami ima pomembno vlogo ultrazvočni (UZ) pregled trebuha in črevesja, ki lahko pokaţe prizadetost črevesja in omogoča tudi pregled drugih trebušnih organov. Med pomembnimi preiskavami v diagnostiki kronične vnetne črevesne bolezni je tudi scintigrafija črevesja z označenimi granulociti, ki lahko posredno pokaţe mesto vnetja. Med slikovnimi preiskavami sta pomembni tudi kontrastni preiskavi jejunoileografija in irigografija, ki lahko pokaţeta na zoţitev ali na sluznične spremembe, prav tako se lahko pokaţejo tudi polipi in fistule (Dolinšek in Mičetić- Turk, 2005, str. 10). Radioizotopna preiskava Radioizotopna preiskava z označenimi levkociti je dopolnilo endoskopskim in rentgenskim preiskovalnim tehnikam. Z njo lahko dobro ocenimo lokalizacijo, intenzivnost in razširjenost vnetja ter odkrivamo abscese. Preiskava lokalizira segmente vnetega črevesa z natančnostjo, ki je primerljiva z endoskopom in je bolj specifična za Crohnovo bolezen. Indicirana je v akutni fazi bolezni, kjer sta lahko kolonoileoskopija in irigografija kontraindicirani, pri stanozah, fistulah in abscesih. Uporabljamo jo tudi za oceno uspešnosti zdravljenja (Kocijančič, et al., 2005, str. 522). Histološke preiskave Histološke spremembe, ki jih opazujemo na bioptih črevesne sluznice, nam lahko v veliki meri pomagajo pri natančni opredelitvi bolezni. Na podlagi histoloških sprememb lahko Crohnovo bolezen delimo: 1. Verjetna Crohnova bolezen: ena ali več naslednjih oblik; ţariščno vnetje, podsluznično vnetje ali vnetje, ki sega globoko v črevesno steno, limfocitni agregati. 2. Zanesljiva Crohnova bolezen: ena ali vse prejšnje spremembe, skupaj z nekazeirajočim epiteloidnim granulomom ali špranjastimi ulceracijami (Dolinšek, et. al., 2005, str. 11). 9

17 3.5 Zapleti Nekateri zapleti so ţivljenjsko nevarni, druge je mogoče obvladati z načrtovanim zdravljenjem, ki ga predpiše gastoroenterolog Resni zapleti Med potekom Crohnove bolezni se lahko pojavijo naslednji resni zapelti: - Obstrukcija (zapora): Zaporo povzroči vnetna oteklina in / ali zabrazgotinjenje črevesne stene, ki zmanjša pretok črevesne vsebine skozi črevo. Bolnik lahko ima boleče krče ali bruha, ker črevesna vsebina ne more mimo zapore. Bolnike z zaporo običajno sprejmejo v bolnišnico in jim dajejo v ţilo tekočino in soli za nadomeščanje izgubljene tekočine in elektrolitov. Pogosto je potrebna operacija. - Fistula: Pri Crohnovi bolezni včasih nastanejo nenormalne zveze v obliki kanalov skozi črevesno steno do sosednjih predelov, na primer koţe, mehurja, noţnice, črevesa in predela ob zadnjiku. Včasih jih je potrebo tudi kirurško zdraviti. - Abscesi (ognojki): Absces je omejeno področje gnojne vsebine, ki boleče pritiska na sosednja tkiva. Fistula, ki sega v trebušno votlino. Lahko povzroči okuţbo in nastanek abscesa. Abscesi lahko nastanejo tudi v medeničnih tkivih ali presredku, če fistula nima drenaţ. Abscese gastoenterolog včasih le s teţavo odkrije. Ko odkrije njihovo mesto, je potrebo gnoj odstraniti. Za to je potreben včasih kirurški poseg. Bolnikom običajno predpišejo antibiotike, ki zdravijo in zmanjšajo nevarnost širjenja okuţbe. - Krvavitev: Redko lahko razjeda poškoduje steno arterije kar lahko povzroči ţivljenjsko nevarno krvavitev, ki jo zdravijo s transfuzijo krvi. Včasih je nujen kirurški poseg. - Prosto predrtje: Zaradi predrtja črevesne stene prehaja črevesna vsebina v trebušno votlino. Znaki predrtja do nenadna in huda trebušna bolečina, močna občutljivost trebuha na dotik, lahko šokovno stanje. Okuţbo, ki jo povzroči predrtje, imenujemo peritonitis (vnetje potrebušnice). Potreben je nujni kirurški poseg, pri katerem odprtino zaprejo in trebušno votlino očistijo in s tem preprečijo širjenje okuţbe (Urlep- Ţuţej, 2007). 10

18 3.5.2 Kronični zapleti - Anemija (slabokrvnost): je obolenje, za katero je značilno pomanjkanje rdečih krvničk. Anemijo lahko poslabšajo nekatera zdravila. Gastoenterolog pri anemiji pogosto predpišejo pripravek ţeleza in priporočajo z ţelezom bogato prehrano. - Podhranjenost: O podhranjenosti govorimo, kadar telo ne prejme dovolj hranil za ustrezno rast in razvoj. Izguba beljakovin, izguba mišične mase zaradi jemanja steroidov, slaba prehrana in pri nekaterih bolnikih slabo vsrkavanje hranil povzročijo hujšanje in podhranjenost. Gasrtoenterolog pogosto predpiše prehranska dopolnila, da bi preprečili zaplete, ki so posledica pomanjkanja vitaminov, mineralov in drugih makro- in mikro hranil (Urlep- Ţuţej, 2007). 3.6 Zdravljenje Osnovni namen zdravljenja kronično vnetne črevesne bolezni je prekinitev akutnega zagona bolezni in nato vzdrţevanje remisije. Pred začetkom zdravljenja moramo poznati anatomsko lego in razširjenost bolezni ter njeno aktivnost. Bolnike z blago obliko lahko zdravimo ambulantno, zmerno aktivne in hude oblike bolezni pa obvezno v bolnišnici (Kocijančič, et al., 2005, str. 524). Pomembni cilji zdravljenja so: - doseči in vzdrţevati remisijio ( preprečiti poslabšanja), - ozdraviti sluznico, - vzdrţevati ustrezno prehranjenost, - zmanjšati negativni vpliv bolezni na kakovost ţivljenja, - optimalno časovno načrtovanje kirurškega posega pri bolnikih, ki ga potrebujejo (Urlep- Ţuţej, 2007). 11

19 3.6.1 Zdravljenje z zdravili Zdravila so pomembna za zdravljenje akutnega zagona in vzdrţevanje remisije kronične vnetne črevesne bolezni. Uporabljamo 5- aminosalicilno kislino (5- ASA), kortikosteroide, antibiotike, imunosupresive in biološka zdravila (Koţelj in Ferkolj, 2004, str.50). Protivnetna zdravila: - 5- aminosalicilno kislino uporabljajo za vzdrţevanje remisije in zdravljenje akutnega zagona bolezni. Nezaţeleni učinki zdravljenja so redki. - Sulfasalazin pri bolnikih s Crohnovim kolitisom zmanjša aktivnost bolezni, pri nekaterih bolnikih pa tudi podaljšuje remisijo. Neučinkovit je pri Crohnovi bolezni ileuma; aktivna substanca se namreč sprosti pod vplivom črevesnih bakterij šele v kolonu, zato nima zdravilnega učinka na bolezen v tankem črevesu. - Mesalazin je pri zdravljenju blagih do zmerno aktivnih oblik Crohnovega kolitisa enako učinkovit kot sulfasalazin (Kocijančič, et al., 2005, str. 525). - Kortikosteroidi so najbolj pogosto rabljena zdravila za zdravljenje aktivne Crohnove bolezni. So učinkovite protivnetne substance in vstopajo v imunsko in vnetno kaskado. Zavirajo sproščanje citokinov, ki so odgovorni za vnetno dogajanje. Imajo pa tudi resne neţeljene učinke, saj vplivajo na vse organske sisteme in večino metabolnih poti v telesu (Pernat, 2006, str. 88). Imunosupresivna zdravila: - Uporabljamo azatioprin in metotrexat. Delujeta počasi in zato nista primerna za vzpostavitev remisije ob akutnem zagonu bolezni, sta pa učinkovita za vzdrţevanje remisije (ibid., 2006). Biološka zdravila: - Biološka zdravila delujejo ciljno na vzrok vnetja v črevesju. Učinkovito zmanjšajo znake vnetja. Zaradi visoke učinkovitosti dokazano privedejo do umiritve vnetja in bolnikom pomagajo doseči in vzdrţevati stanje remisije bolezni (bolezen ni aktivna). Na trţišču je več različnih bioloških zdravil za zdravljenje Crohnove bolezni. Nekatera si lahko bolnik aplicira sam doma, druga pa se bolniku aplicirajo v bolnišnici pod strokovnim nadzorom zdravnika 12

20 in ustreznega medicinskega osebja. Zaradi načina uporabe bolnišnično aplicirano zdravilo omogoča zelo hitro olajšanje znakov bolezni, omogoča nadzor znakov vnetja in vzdrţevanje remisije bolezni ter v nekaterih primerih tudi dolgotrajno zacelitev sluznice črevesa. Antibiotiki: - Antibiotiki, kot sta metronidazol in ciprofloksacin, pomagajo pri zdravljenju abscesov in fistul. Zdravila ne morejo ozdraviti vnetne črevesne bolezni, toda zdravljenje je potrebno, ne le zaradi obvladovanja simptomov, temveč tudi zaradi preprečitve zapletov, zlasti hude anemije in predrtja črevesne stene (Urlep- Ţuţej, 2007) Kirurško zdravljenje Kirurško zdravljenje pri bolnikih s Crohnovo boleznijo operativno zdravimo le zaplete bolezni, kot so abscesi, fistule in stenoze. Uporablja se princip minimalne kirurgije, kjer se odstrani le oboleli predel, ţal pa se bolezen pri skoraj vseh bolnikih zelo hitro zopet povrne (Kocijančič, et al., 2005, str. 526). 3.7 Potek in prognoza Bolezen je kronična in le redki bolniki ozdravijo. Pri 90% bolnikov, se uspe doseči remisije, ki so različno dolge, še najdaljše so verjetno po operaciji zaradi zapletov Crohnove bolezni. Potek bolezni je sicer zelo različen in nepredvidljiv, vendar daleč od tega, da bi bil brezupen. Odvisen je od razširjenosti bolezni, pogostosti zagonov in zapletov ter od tega, v kateri starosti se je bolezen začela (Kocijančič, et al., 2005, str. 526). 13

21 4 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S CROHNOVO BOLEZNIJO Poslanstvo zdravstvene nege je obravnava človeka, zdravega ali bolnega (pacient, bolnik, varovanec, stanovalec, uporabnik, klient,...), ki je enkraten in neponovljiv v času in prostoru in je zato najvišja vrednota vrednostnega sistema medicinske sestre. Sposobnost doţivljanja in razumevanja človeka kot celote telesnega, duševnega, duhovnega in socialnega bitja usklajuje diplomirana medicinska sestra s svojimi znanji, izkušnjami in sposobnostmi ob nenehnem prilagajanju in spreminjanju svojega pozitivnega odnosa do sebe, do drugih in do okolice (Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2009). 4.1 Definicija zdravstvene nege po ICN (2002) Zdravstvena nega obsega samostojno, soodvisno in sodelujočo obravnavo in sodelovanje posameznikov vseh starosti, druţin, skupin in skupnosti, bolnih in zdravih v vseh okoljih. Zdravstvena nega vključuje promocijo zdravja, preprečevanje bolezni ter skrb za bolne, invalidne in umirajoče ljudi. Glavne naloge zdravstvene nege so tudi zagovorništvo, promoviranje varnega okolja, raziskovanje, sodelovanje pri oblikovanju zdravstvene politike ter managementa zdravstvenih sistemov in izobraţevanje ( Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2009). Pomembni dejavnik je tudi zdravstvena vzgoja, ki si prizadeva, da bi posameznik, druţina in skupnost, sprejeli zdravje za največjo vrednoto. Pri tem je pomembno, da posameznik spozna dejavnike, ki pozitivno vplivajo na njegovo zdravje (hrana, počitek, sprostitev, telesna aktivnost, ). Z zdravstveno vzgojo skušamo vplivati na ljudi, da postanejo dejavni, kajti le dejavno sodelovanje posameznikov je temeljni pogoj, da lahko prevzamejo svoj del odgovornosti za lastno zdravje ( Hoyer, 2005, str. 1). 14

22 4.2 Opis funkcionalnih stanj in vzorcev zdravega obnašanja po teoretičnem modelu Maryory Gordon Funkcionalni vzorci obnašanja posameznikov, druţin ali skupnosti izhajajo iz interakcije z okoljem. Vsak odziv izraţa biopsihosocialno integracijo. Nobenega od vzorcev obnašanja ne moremo razumeti, ne da bi poznali ostale. Na funkcionalno obnašanje vplivajo biološki, razvojni, kulturni, socialni in duhovni dejavniki. Disfunkcionalni vzorci obnašanja so lahko posledica bolezni ali pa vodijo v bolezen. Če je vzorec obnašanja funkcionalen ali disfunkcionalen, ga je moţno primerjati na osnovi: - individualnih načel, - ustaljenih norm obnašanja za določene starostne skupine, - na osnovi kulturnih, socialnih in ostalih norm. Vsak vzorec obnašanja moramo vrednotiti v odnosu do ostalih in oceniti moramo njihov deleţ v optimalnem funkcioniranju vsakega posameznika ( Gordon, 2003, str. 2). Za model ocenjevanja uporabljamo naslednje vzorce zdravega obnašanja: 1. Odnos do lastnega zdravja vzorci zdravega obnašanja, 2. vzorci prehranjevanja in metaboličnih procesov, 3. vzorec izločanja, 4. vzorec fizične aktivnosti, 5. vzorec počitek spanje, 6. kognitivni vzorec, 7. vzorec za zaznavanje samega sebe, 8. vzorec druţbene vloge in medosebnih odnosov, 9. spolno reproduktivni vzorec, 10. vzorec za obvladovanje stresnih situacij, 11. vzorec vrednot, 12. drugo (Gordon, 2003). 15

23 4.2.1 Odnos do lastnega zdravja vzorci zdravega obnašanja Opisuje sprejemanje vzorcev zdravega obnašanja, dobrega počutja in skrbi za zdravje. Vsebuje odnos posameznika do zdravja in njegov vpliv na sedanje in bodoče aktivnosti. Prav tako vsebuje obvladovanje vseh zdravju nevarnih situacij in zdravo obnašanje nasploh v zvezi z aktivnostmi, ki podpirajo duševno in fizično zdravje, spoštovanje zdravstvenih navodil in skrb za samega sebe (Gordon, 2003, str. 2). Za dosego tega vzorca je pomembno s strani medicinske sestre, da pacienta informira, uči, vzgaja in mu svetuje. Z zdravstveno vzgojo ţeli medicinska sestra doseči, da bo pacient spremenil svoje vedenje v prid zdravju in da bo sprejel vrednoto zdravje za svoje. Najpogostejše negovalne diagnoze: - Nevarnost infekcije. - Nevarnost poškodbe. - Moţna pomanjkljiva skrb za zdravje Prehrambeni in metabolični procesi Ta vzorec obnašanja opisuje uţivanje hrane in tekočin v odnosu do metaboličnih potreb in tudi kazalec o dostopnosti do hranil v določenem okolju. Predstavlja prehrambene navade posameznika, kot so: čas obrokov, vrsta prehrane, količina hrane in zauţitih tekočin, prav tako pa tudi registrira uporabo dopolnil v prehrani (vitamini). Vključuje pa tudi opis poškodb koţe ter telesno temperaturo, višino in teţo kakor tudi splošni vtis o zdravju posameznika, stanje koţe, las, nohtov, sluznice ter zob (Gordon, 2003, str. 2). Stanje prehranjenosti organizma vpliva na hitrost bolnikovega okrevanja po bolezni, poškodbi ali operaciji. Bolnik, ki ne more uţivati dovolj hrane ali pa jo uţiva premalo, je v ţivljenjski nevarnosti (Ţeleznik in Ivanuša, 2008). 16

24 Najpogostejše negovalne diagnoze: - Spremembe v prehranjenosti manj kot telo potrebuje. - Primanjkljaj v lastni negi hranjenj. - Velika nevarnost aspiracije (Ţeleznik in Ivanuša, 2008) Izločanje Ta vzorec obnašanja opisuje funkcije izločanja (črevesja, sečnega mehurja in koţe). Vključuje tudi skrb posameznika za redno izločanje, predstavlja intervale v izločanju blata, jemanje odvajal, vse spremembe ali motnje v časovnih presledkih, kvaliteto izločenega in količino. V tem vzorcu so opisani tudi moţni pripomočki (Gordon, 2003, str. 3). Odvajanje blata ali defekacija je normalna funkcija organizma med odstranjevanjem odpadlih produktov iz organizma. Vsak človek razvije svoj način defekacije. Odvajanje blata je lahko moteno zaradi fizioloških in psiholoških dejavnikov. Kadar človek zboli, se način odvajanja spremeni in bolnik pogosto potrebuje pomoč medicinske sestre. Pomembno je, da vodimo evidenco o dnevnem odvajanju in jemanju vzorcev blata za razne preiskave (Ţeleznik in Ivanuša, 2008). Najpogostejše negovalne diagnoze: - Zaprtje (obstipacija). - Nezmoţnost zadrţevanje blata (inkontinenca blata). - Driska (diareja). - Motnje v fizični gibljivosti ((Ţeleznik in Ivanuša, 2008). Izločanje urina je ena izmed naravnih funkcij človeka, dokler se ne pojavijo bolezenske spremembe. Bolnik pri uriniranju potrebuje fizično in psihično pomoč medicinske sestre, ki mora bolniku v nekaterih primerih (retencija, merjenje urne diureze ) uvesti tudi urinski kateter. Kadar nastanejo spremembe v izločanju urina, moramo meriti in beleţiti sprejeto in izločeno tekočino (Ţeleznik in Ivanuša, 2008). 17

25 Najpogostejše negovalne diagnoze: - Motnje fizične gibljivosti. - Zastoj urina. - Primanjkljaj tekočine. - Bolečina. - Primanjkljaj v lastni negi. Uporaba stranišča (Ţeleznik in Ivanuša, 2008) Fizična aktivnost Ta vzorec opisuje aktivnosti posameznika, počitek in rekreacijo. Opisuje vse aktivnosti dnevnega ţivljenja, ki povzročajo trošenje energije, kot npr.: skrb za higieno, kuhanje, nakupovanje, uţivanje hrane, delo in gospodinjstvo. Prav tako opisuje tudi vrsto in obseg športnih dejavnosti in rekreacijskih dejavnosti, v katere se posameznik vključuje sam ali v skupini. Poudarjene so pomembnejše aktivnosti in omejitve. V tem vzorcu so opisani tudi dejavniki, ki vplivajo na ţelene ali realne aktivnosti posameznika (nevromuskularni deficiti in kompenzacije, dispneja, angina) (Gordon, 2003, str. 3). Naloga medicinske sestre je psihična in fizična podpora pacientu pri izvajanju aktivnosti, za katere nima moči ali pa jih je nesposoben izvajati. Medicinska sestra načrtuje zdravstveno nego tudi kot ustrezno pomoč pri aktivnostih, ki pripomorejo k bolnikovemu zdravju. Najpogostejše negovalne diagnoze: - Aktivnost, nezmoţnost za telesno aktivnost. - Utrujenost. - Mobilnost, nepopolna telesna mobilnost. - Samonega, zmanjšana zmoţnost za samostojno osebno higieno. - Samonega, zmanjšana zmoţnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja. - Dihalne poti, neučinkovito čiščenje. - Dihanje, neučinkoviti vzorci dihanja. - Izmenjava plinov, nepopolna. - Kirurški posegi, zakasnelo okrevanje po kirurških posegih (Gordon, 2003). 18

26 4.2.5 Počitek spanje Vzorec opisuje spanje, počitek in relaksacijo. Vključuje vzorec spanja ter počitek in relaksacijo v 24 urah. Vključuje tudi razumevanje posameznika do potrebe po primernem spanju in počitku, doţivljanje zvišane potrebe po spanju in vse motnje spanja. Opisuje vse pripomočke za spanje, kot so medikamenti ali posebne navade (Gordon, 2003, str. 3). Spanje je biološka potreba organizma in najboljša oblika počitka. Med spanjem se zmanjša in upočasni delovanje organizma. Spanje je psihofizična potreba, ki jo normalno izzove utrujenost. Na bolnikovo spanje vplivajo: - Razni medicinsko tehnični pripomočki, - Povečan hrup (pogovor osebja, hoja v coklah, glasno zapiranje vrat), - Razsvetljava, - Različne vonjave, - Dotik, ki je pogosto nepričakovan in zato boleč, - Bolečina, - Prisiljen poloţaj, - Prekinjen ciklus spanja (Ţeleznik in Ivanuša, 2008) Kognitivni procesi Ta vzorec opisuje senzorične in kognitivne procese in primernost odzivanja: vid, sluh, okus, dotik in vonj, prav tako pa tudi vse pripomočke, proteze, ki jih posameznik uporablja. Opisuje tudi dojemanje bolečine ter obvladovanje le te. Na kognitivnem področju opisuje funkcionalne sposobnosti, kot so jezik, spomin, presoja in odločanje (Gordon, 2003, str. 3). Kognitivni procesi so tiste psihološke funkcije, ki posamezniku omogočajo odnos z okoljem. Povedo nam, kako posameznik usmerja in razporeja pozornost, sprejema informacije, organizira misli, jim daje pomen in jih posreduje drugim. 19

27 Najpogostejše negovalne diagnoze: - Bolečina. - Znanje pomanjkljivo. - Miselni procesi, moteni. - Zmedenost, akutna. - Koncentracija, pomanjkljiva sposobnost koncentracije. - Okolje, nesposobnost zaznavanja okolja (Gordon, 2003) Zaznavanje samega sebe Ta vzorec obnašanja opiše predstavo o sebi samem in o razpoloţenju. Opisuje človekovo predstavo o lastni osebnosti, o lastnih sposobnostih (kognitivnih, čustvenih in fizičnih), telesno podobo, identiteto, samospoštovanje in splošno čustveno stanje. V sklop tega vzorca spadajo tudi poloţaj telesa in gibanje, očesni stiki, glas in način govorjenja. Najpogostejše negovalne diagnoze: - Strah. - Anksioznost. - Depresija, reaktivna. - Brezup. - Nemoč. - Samospoštovanje. - Telesna podoba, moteno doţivljanje telesne podobe (Gordon, 2003) Druţbena vloga in medosebni odnosi Ta vzorec opisuje povezave posameznika v druţbi in njegovo angaţiranje; predstavi razumevanje posameznika za najpomembnejšo vlogo in odgovornosti v trenutni ţivljenjski situaciji; opiše tudi zadovoljstvo ali motnje v druţinskem ţivljenju, na delovnem mestu kakor tudi vse socialne stike in s tem povezane odgovornosti (Gordon, 2003, str. 4). 20

28 Medosebni odnosi so najpomembnejši vir informacij o nas samih. Dajejo nam vedeti, kako nas naše okolje zaznava, preko česar se naučimo na podoben način zaznavati sebe. V medosebnih odnosih se naučimo prevzemati različne druţbene vloge, ki jih vključimo v svojo predstavo o sebi (Podkrajšek, 2004). Najpogostejše negovalne diagnoze: - Lastna vloga, neučinkovito obvladovanje. - Konflikt, v odnosu neodvisnost odvisnost. - Socialna izolacija. - Socialna interakcija, nepopolna. - Druţinski procesi, prekinjeni. - Komunikacija, nepopolna verbalna (Gordon, 2003) Spolni reproduktivni sistem Ta vzorec predstavi zadovoljstvo ali nezadovoljstvo s spolnim ţivljenjem in vedenjem. Prav tako opisuje zadovoljstvo ali nezadovoljstvo v zvezi z lastno seksualnostjo. Pri ţenskah opisuje stanje v reproduktivnem obdobju (premenopavza ali postmenopavza) in tozadevne probleme, povezane s tem (Gordon, 2003, str. 4). Najpogostejše negovalne diagnoze: - Seksualno vedenje, neučinkoviti vzorci seksualnega vedenja. - Seksualna disfunkcija. - Posilstvo, sindrom travme po posilstvu Obvladovanje stresnih situacij Ta vzorec opisuje splošne načine obvladovanja ter njihovo učinkovitost v odnosu do obvladovanja stresa. Opiše sposobnost posameznika, da ohrani integriteto, načine obvladovanja določenih stresnih situacij in podporo druţine ali drugih (Gordon, 2003, str. 4). 21

29 Vsi pacienti so podvrţeni stresnim situacijam. Pomembno je, da pacient pozna sam sebe in svoje reakcije na stres. Na ta način se bo bolj razumel in laţje ohranil svoje samospoštovanje. Kako bo prenesel stresne situacije je odvisno od osebnosti same. Najpogostejše negovalne diagnoze: - Obvladovanje, neučinkovito. - Obvladovanje, izogibanje obvladovanja. - Zanikanje, neučinkovito. - Prilagajanje, nepopolno. - Posttravmatski sindrom. - Poškodovanje samega sebe (Gordon, 2003) Vrednostni sistem Ta vzorec opisuje vrednote, cilje ali ideologijo (tudi duhovnost), vse, kar vpliva na izbire ali odločitve posameznika. Opiše vse, kar je posamezniku pomembno, kar vpliva na kvaliteto ţivljenja, pa tudi vse konflikte v odnosu do vrednot in ideologije kakor tudi pričakovanja v zvezi z zdravjem (Gordon, 2003, str. 4). Najpogostejše negovalne diagnoze: - Duhovno doţivljanje, motnje. - Duhovno dobro počutje, pripravljenost za izboljšano duhovno dobro počutje. - Duhovno doţivljanje, nevarnost za motnje v duhovnem doţivljanju. 4.3 Naloge medicinske sestre pri obravnavi pacienta s Crohnovo boleznijo Medicinska sestra ima samostojno funkcijo v zdravstveni negi zdravih in bolnih posameznikov, druţin, skupin in skupnosti. V dogovorjenem obsegu deluje in sodeluje v diagnostično- terapevtskem procesu v sodelovanju z zdravnikom (Pajnkihar, 1999, str. 20). 22

30 Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do pacienta. Naloga medicinske sestre je, da pomaga pacientu doseči čim višjo raven dobrega počutja, neglede v kakšnem stanju je (Prhat, 1992, str. 46). Naloge medicinske sestre pri pacientu s Crohnovo boleznijo bi lahko razdelili na: Svetovalne: - o pravilni prehrani, - o pomenu vsakodnevnega gibanja, - o pomenu rednega dajanja terapije, - vključitev v društvo (razloţi pomen društva), - o redni kontroli pri osebnem zdravniku, - v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja obisk pri zdravniku. Poučevalne: - o pravilni tehniki dajanja terapije, - pacienta zdravstveno- vzgojno poučuje Pomen zdravega načina ţivljenja pri pacientu s Crohnovo boleznijo Z zdravim načinom ţivljenja in uravnoteţeno prehrano lahko zmanjšamo verjetnost nastanka kronično vnetne črevesne bolezni. Pri Crohnovi bolezni ima velik pomen ustrezna dietna prehrana, z uravnoteţeno količino maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov. Pacient se mora zavedati, da z zdravim načinom ţivljenja in pravilno prehrano pomembno vpliva na svoje zdravje in na potek bolezni. Pomembno je, da se pacient izogiba stvarem, ki slabo vplivajo na njegovo zdravje (alkohol, kajenje, droga). 23

31 4.3.2 Prehrana pacienta s Crohnovo boleznijo Cilj dietnega zdravljenja je predvsem obvladovanje, zmanjšanje simptomov in nadomeščanje izgubljenih tekočin in hranil. Bolniki uţivajo polnovredno mešano hrano. Izogibati pa se morajo sveţemu sadju in zelenjavi, da ne pride do poškodbe vnetne sluznice. Prehrana brez mlečnih izdelkov lahko tudi ublaţi simptome. Prehrana z definiranimi formulami (tekoča hrana, ki jo kupimo v lekarni) lahko vsaj za kratek čas izboljša stanje črevesnih zapor ali fistul pri Crohnovi bolezni. Včasih pa bolnik potrebuje tudi popolno parenteralno prehrano, ki kompenzira slabo absorbcijo hranil, ki je posebno značilna za Crohnovo bolezen. Bolnik naj pije veliko tekočin, vključno z zeliščnimi čaji in sveţimi sokovi. Med napadi driske naj bolnik uţiva otroško hrano in kuhano zelenjavo. Izogiba naj se ocvrti in mastni hrani, močnim začimbam, kavi, alkoholu, cigaretam, mastnim mlečnim izdelkom, čokoladi, gaziranim pijačam, mesu (Pokorn, 2005, str. 205). Primer jedilnika: Zajtrk - čaj, mehko kuhano jajce, rezina pustega sira, ţemlja. Malica - bel kruh, rezina salame iz piščančjih prsi, borovničev sok. Kosilo - posneta goveja juha z vlivanci, dušeni telečji medaljon, dušen riţ, korenje v solati, čokoladni puding. Malica - pršut, ţemlja, korenčkov sok. 24

32 Večerja - dušen ribji file, slan krompir, bučke v solati (Prlec Lainščak in Šeruga, 1999, str. 50). Bolniku se svetuje: - čez dan naj zauţije 5 6 obrokov v malih količinah, - izključi naj sveţe sadje in zelenjavo, - hrana naj bo kuhana ali dušena, - zaradi načina priprave hrane lahko pride do pomanjkanja vitaminov in mineralov, zato jih naj nadomesti v obliki preparatov, - svetuje se, da zauţije dva dni star kruh, - čez dan naj pije veliko tekočine (nesladkan čaj) - hrana se naj pripravlja na kvalitetnem olju (olivno), - odsvetuje se mu sladkor, alkohol, gazirane pijače, začinjene jedi, mastno in prekajeno meso. Prehranjevanje bolnikov s Crohnovo boleznijo se v veliki meri ne razlikuje od zdrave, pravilne prehrane, ki naj bi jo zauţil zdrav človek. Vedeti moramo, da bolniki nimajo enakega odziva na določeno vrsto hrane. Nekaterim določena vrsta hrane odgovarja, drugim pa jim ta hrana povzroča veliko teţav. Tako naj bolnik opazuje in sam ugotovi katera vrsta hrane oziroma način priprave mu odgovarjata. Pomembno vlogo pri tem ima zdravstveno- vzgojno delo medicinske sestre. Pacientu razloţi namen dietne prehrane, pouči ga o primerni izbiri ţivil ter o količini zauţite hrane in tekočine Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri pacientu s Crohnovo boleznijo Najbolj je razširjena definicija, ki pravi, da je zdravstvena vzgoja aktivni proces učenja ob lastnih izkušnjah in ne le širjenje informacij. Torej je zdravstvena vzgoja proces, s pomočjo katerega se posamezniki in skupine učijo ravnati tako, da krepijo, ohranjajo in uveljavljajo zdravje. Zdravstvena vzgoja je kombinacija informacij in vzgojnih aktivnosti, ki osveščajo ljudi o potrebi, da (p)ostanejo zdravi, da vedo kako doseči zdravje in kako poiskati pomoč kadar je potrebno. 25

33 Najpomembnejši cilji zdravstvene vzgoje so: - doseči tako miselnost, da bosta posameznik in druţba imela zdravje za največje vrednoto, - pomoč posameznikom, da se usposobijo za samostojno skrb in odgovornost za lastno zdravje, - pojasnjevanje nujnosti in potrebe, da se zdravstvo razvija in smotrno uporablja. Dobro zdravstveno stanje je osnovni pogoj za ekonomski in osebni razvoj ter najpomembnejši dejavnik kakovosti ţivljenja (Hoyer, 2005, str. 4). Ko ugotovimo bolezen je nujno, da bolnika poučimo o tem kaj ga čaka. Ne smemo ga preveč prestrašiti, še manj pa mu dajati upanja, da bo ozdravel. Pomembno je, da bolniku vsi povemo enako zdravnik, medicinska sestra, fizioterapevt, patronaţna medicinska sestra, skratka vsi, ki bolnika obravnavamo. Ker bolezen pri posameznikih poteka različno, je najidealnejša individualna zdravstvena vzgoja. Poudariti moremo, da s pravilnim zdravljenjem, fizioterapijo in zdravstveno nego omilimo posledice in preprečimo deformacije. Bolnike spodbujamo, da ostanejo kljub bolezni telesno aktivni, saj je tudi od njihove aktivnosti odvisen potek bolezni, da se ne vdajo v usodo (Čarni- Dobovišek, 1996, str. 138) Svetovanje pacientu s Crohnovo boleznijo pri načtrovanju druţine Plodnost ţensk s kronično vnetno črevesno boleznijo Vprašanje ţenske plodnosti ni tako zelo jasno pri Crohnovi bolezni. V obdobju remisije (mirovanja bolezni) so ţenske normalno plodne. Ko preide bolezen v akutno fazo in tudi v času obseţnejših operativnih posegov, pa pride do začasnega zmanjšanja plodnosti. To se kaţe v izpuščeni menstrualni periodi (amenoreja, odsotnost menstruacije). Gre za bolezenski znak, ki se pogosto izrazi pri znatni izgubi telesne teţe, kar je posledica akutne faze bolezni. Zmanjšana plodnost v obdobjih povečane vnetne aktivnosti v črevesju ima prav gotovo svoj biološki namen: nosečnost je preloţena na boljše pogoje in ima tako tudi boljše moţnosti za uspešen izid. S tem se bolnik izogne tudi dodatnim stresom. 26

34 Plodnost pri moških s kronično vnetno črevesno boleznijo Kronična vnetna črevesna bolezen ne vpliva na plodnost moških s kronično vnetno črevesno boleznijo. Abscesi in fistule v medeničnem in zadnjičnem predelu lahko sicer vplivajo na motnje erekcije in ejakulacije. Podobne motnje se lahko pojavijo tudi pri bolnikih, ki morajo opraviti obseţne operativne posege, še posebej pri namestitvi ileo-analne vrečke. Vendar so te motnje zelo redke (Društvo za kronično vnetno črevesno bolezen, 2007). Pomembno je, da se bolnik s Crohnovo boleznijo skupaj s svojim partnerjem posvetuje s strokovnjaki o načrtovanju druţine. S posvetovanjem pri strokovnjaku se bo njihov strah zmanjšal in seznanjeni bodo o morebitnih zapletih in nevarnostih Pomen samooskrbe pri pacientu s Crohnovo boleznijo Samooskrba temelji na posameznikovi zmoţnosti, sposobnosti, odgovornosti izvajana samooskrbe. Vsebuje aktivnosti, ki jih izvaja posameznik, da bi ohranil zdravje in blagostanje. Zdrav človek ima za ohranjanje ravnoteţja zdravja zadovoljive sposobnosti, ki morejo biti v ravnoteţju s potrebami. Če se ravnoteţje poruši zaradi povečanih potreb (bolezni, poškodbe), mora človek uporabiti rezervne sposobnosti, ki jih imamo vsi in ravnoteţje se ponovno vzpostavi, če pa človek nima dovolj sposobnosti skrbeti zase, mora intervenirati medicinska sestra, ki pomaga vzpostaviti ravnovesje (Pajnkihar, 1999, str. 119). Medicinska sestra mora najprej ugotoviti ali je pacient s Crohnovo boleznijo sposoben zadovoljiti svoje potrebe, kje je primanjkljaj v samooskrbi in kaj je vzrok tega primanjkljaja (pomanjkanje sposobnosti, pomanjkanje znanja, pomanjkanje motivacije) Psihoterapevtska podpora pacientu s Crohnovo boleznijo Psihoterapija posega v vse širše področje človekovih duševnih teţav in motenj. Razširja specifične tehnike, ki iščejo pravi pristop za vse teţave v katerih se pacient nahaja. Zdraviliško zdravljenje je čas in kraj intenzivne rehabilitacije, kjer pacienti pričnejo 27

35 intenzivno delati na sebi, niso več v bolnišnici, pa vendar je vse usmerjeno k njim. Nekatere ta moment vzpodbudi, da še bolj intenzivneje začnejo delati na sebi, druge ta zavre in se zaprejo v svojo lupino. Ţe ta različnost in psihosocialne okoliščine v katerih prihaja posameznik govori o tem, da je potrebno dobro kombinirati različne prihoterapevtske trenutke. Cilji psihoterapije so: - razreševanje kriznih situacij, - zniţevanje splošne anksioznosti, - sprejemanje bolezni, trajnih sprememb v telesnem funkcioniranju, - spodbujanje čustvenega izraţanja, - pomoč pri učenju novih oblik spopadanja z boleznijo, - pomoč pri teţavah v odnosih (bolnik- partner, bolnik- druţina) (Gošnjak, 2000, str. 127). Kognitivna - behavioralna psihoterapija temelji na Beckovi podmeni, da so posamezne duševne stiske posledica pacientovih negativnih misli o sebi, o svojih izkušnjah in o svoji prihodnosti. Take negativne misli ga pripeljejo do slabega razpoloţenja in patologije. Cilj te terapevtske tehnike je, da pacient prepozna svoje negativne misli in kognitivna izkrivljenja. Pacienta terapevt spodbuja, da razmišlja pozitivno in krepi njegovo samospoštovanje s pozitivnimi razlagami, iskanju novih poti v ţivljenju. Reševanje problemov je posebna svetovalna tehnika, ki je usmerjena v dejavno reševanje problemov. Uporabljamo jo takrat, kadar so pacienti osebnostno še dovolj stabilni, da zmorejo vpogled v lastno funkcioniranje. Temelji na suportivni psihoterapiji, kjer terapevt pokaţe izrazito naklonjenost pacientu ter njegovim teţavam. Skupaj naredita seznam teţav, ki so za pacienta najpomembnejši, nato iščeta moţnost reševanja problemov in potem pacient skuša sam rešiti enega izmed problemov. Na koncu skupaj razpravljata o rezultatih reševanja. Kratka dinamska psihoterapija se ukvarja s povezavo med preteklimi izkušnjami in sedanjimi čustvenimi teţavami. Pri tem ugotavljamo, zakaj je pacient občutljiv in odziven na dogodek, ki pri drugih ne povzročajo motenj razpoloţenja. Razmišljajo o drugačnih motnjah odzivanja na vsakdanje ţivljenje. Individualna psihoterapija pride v poštev pri pacientu, ki so v hujših krizah in v skupini ne bi funkcionirali. Z individualnim razgovorom se doseţe več in hitreje. Skupinska terapija 28