PROVANSA MAJ 2008 Žiganja vas-san Remo, petek, 25. april Do dvajsetega aprila nisva bila s Tomažem prepričana, če bomo lahko izbrali daljšo različico počitnic, ali se bomo morali zadovoljiti s krajšo in izbrati smer proti hrvaški obali. Oba sva dobila dopust, zato je obveljala daljša, odpeljali smo se proti Provansi. Startali smo v petek popoldne, kamper sva tokrat pripravljala kar cel teden po malem, kar se je kasneje izkazalo za slabo varianto. Ves cas sva določene opravke odlagala na naslednje dneve in kar nekaj stvari potem tudi pozabila. Tako je bilo treba varčevati s fotografiranjem, ker je mami pozabila doma polnilec za baterijo. Po avtocesti do San Rema smo vozili hitro, celo pri Benetkah ni bilo nobenih zastojev. Tomaža je GPS navigiral z avtoceste proti San Remu po strmi, ovinkasti cesti, nekje je bilo kar težko vijugati med parkiranimi avtomobili ob cesti. Ustavili smo ob 2.45 na velikem plačljivem parkirišču (N43,80315 E7,74593; 7 ) in odspali nekaj ur.
San Remo-Ezé-Nica-Castellane, sobota, 26. april Po zajtrku smo si ogledali mesto, vendar ni nič posebnega. Pri nas je poznano predvsem zaradi poletnega festivala popevk, sicer pa ima nekaj peščenih plaž in hotelov. Precej bolj slikovito je mesto Menton, takoj za mejo med Italijo in Francijo, vendar se nam je mudilo naprej, saj je bil naš plan najprej si ogledati osrednjo Provanso in šele potem obmorske kraje. Tako smo se peljali tudi skozi Monaco. Naš prvi cilj je bil Nica, vendar smo kar nekajkrat zaokrožili po mestu, tako smo si ga dobro ogledali, pa nismo našli mirnega kotička za kosilo. Tako smo parkirali v industrijski coni pred prodajalno pohištva. Dve kordinati, ki smo jih imeli sta pomenili kamp, kar nas pa še ni zanimalo. Naslednji prvi cilj je bila vasica Ezé, razgledna vasica na hribu nad Monacom in Nico, kjer smo si najprej ogledali vas. Parkirati smo morali ob cesti, kak kilometer iz vasi, ker je bilo v vasi vse polno. (N43,72757 E7,35478) Vasica ima prikupne kamnite ulice in povzpeli smo se do gradiča in grajske restavracije, kjer so pred vhodom postavljene stojnice z zelišči in začimbami. Tudi kandirano sadje in oreščke lahko kupite. Na poti navzdol smo se ustavili tudi nad parfumerijo Fragonard in s Patricijo sva se pustili brezplačno voditi po tovarni. Ker sva bili poleg treh Novozelandk edini angleško govoreči, tri tete pa so parfume že stestirale, nama je bila vodička na razpolago uro in pol. Seveda nisva odšli iz tovarne praznih rok. Ogled je zelo zanimiv, predvsem za ženske, ki jih zanima, kako in iz katerih eteričnih olj so sestavljeni parfumi, ki jih nosijo. Na svetu je le 50 parfumerjev, kateri lahko mešajo esence. Ne smejo kaditi, piti alkohola, jesti začinjene hrane...njihova identiteta je skrita pred javnostjo. Seveda so parfumi v tovarniški trgovini za polovico cenejši, kot potem v parfumerijah. Tomaž in Brin pa sta šla po AD in na tovarniškem parkirišču potrpežljivo čakala na dami. (N43,72931 E7,36327; možno natočiti vodo)
Ob petih smo se namenili proti Grasseju in GPS nas je zavedel in peljal po AC, za katero smo plačali za dobrih 12 km 4.10. Cestnine so v Franciji precej drage. V Grasseju smo naredili nekaj posnetkov starih destilacijskih kotlov, ogleda tovarne pa se nismo udeležili, ker sva bili s Patricijo v Ezeju zadovolj(e)ni. Ob poti iz Grasseja proti Castellanu rastejo kupi timijana in raožmarina in ko smo se ustavili in sprehodili Luno, si nisem mogla kaj in sem si nabrala šop začimb in grmiček pušpana. Z lavando kasneje nisem imela toliko sreče, saj sem bila precej razočarana, ker je ob naši celotni poti nisem videla niti pol toliko, kot sem si predstavljala. V Castellano smo pripeljali zvečer in plačljivi parking (N43,84618 E6,51564; 5 /24h)je bil že precej poln. Mesto leži ob vznožju skale, ki se strmo dviga nad reko Verdon in je nekakšen vhod v kanjon Verdon. Na skali je nekakšna cerkvica in Tomaž je naslednje jutro že pred zajtrkom splezal na vrh. Otroka pa sta se podila po mostu in plezala po škrbini, ki jo je v skalo vrezala voda. Castellane-kanjon Verdon-jezero St. Croix-Roussillon, nedelja, 27. april Kljub nedelji smo našli odprto pekarno in si privoščili svež kruh in francoske rogljiče. Odtočili smo odpadno vodo in natočili svežo ter krenili proti kanjonu Verdon. V prvem planu ga nismo imeli na karti, vendar bi bilo škoda, če si ga ne bi ogledali. Smaragdno zelena reka se vije pod cesto nekje tako globoko, tudi do 700m, da je ne moreš videti, če ne stopiš prav do roba. Ob cesti kanjona, ki je dolg kar 21 km, je kar nekaj razglednih točk, vendar se pravi pogled odpre šele nekaj kilometrov pred izlivom reke v jezero St. Croix.
Ob vhodu na plažo jezera stoji znak prepovedano kampiranje, vendar je bilo na plaži že čez deset AD-jev, zato se nismo pustili motiti in na ravnem delu parkirali za kosilo (N43,80038 E6,24533). Seveda sta spet najbolj uživala otroka, ker smo spet prišli do vode. Brinu je bilo po kaki uri treba zamenjati vsa obuvala, kar smo jih imeli s sabo. Voda še ni bila tako topla, da bi lahko mirno čofotal v njej. Pojedli smo kosilo in še nekaj ur uživali v lepotah narave. Ta dan smo se imeli namen premakniti še do Roussillona in si ob večernem soncu ogledati pečine okre. Pa smo bili prepozni in pred nosom so nam zaprli vrata. Ogledi so možni samo do 17.30. ure. Tako smo se po ogledu mesta, katerega hiše so vse pobarvane v toplih barvah okre, vrnili na parkirišče, spet plačljivo (N43,89622 E5,29631; 5 /24 ur), pojedli večerjo in se zabavali s frizbijem in badmintonom v družbi še treh tujih AD-jev. Ponoči nas je vrgel pokonci nenavadno topotanje po avtodomu, ki se je vrstilo v enakomernih presledkih. Slišalo se je kot neenakomeren dež. Tomaž je šel pogledat in hitro potegnil Luno, ki je spala na travi za AD-jem na suho, travo so namreč sredi noči začeli zalivati in hkrati zalivali tudi vse avtodome, ki smo bili parkirani v tej vrsti. Očitno je umeten dež zmotil tudi druge, tako da smo se drug za drugim premikali za nekaj metrov stran od zelenice.
Roussillon-Gordes-Orange-Avignon, ponedeljek, 28. april Zjutraj nam je Tomaž iz pekarne prinesel svež kruh in rogljiče, poptem pa smo se med prvimi postavili pred blagajno za ogled Pečin okre. Daljši ogled naj bi trajal 50, krajši 35 minut, kupili smo vstopnice (2,50 odrasli, otroci zastonj) za krajšega, vendar bi bili v 15 minutah okoli, če se ne bi vmes premislili. Treba je bilo videti vse, kar pa še zdavnaj ni za slabo uro. Je pa vredno ogleda, takih barv v naravi ne vidiš vsak dan. Malo spominja na istrsko zemljo, vendar se nekje dvigajo visoko nad obzorje. Lepo je tudi mesto Roussillon, v katerega si po nasvetih nekaterih z AD nismo upali, pa smo kasneje ugotovili, da bi se dalo, le parkirati je težko. Hiše so vse pobarvane z barvami iz okre in se prelivajo iz okerrumeno v oranžno in iz opečnato rdeče skoraj v sivo. Ulice so turistično bolj obiskane, srečali smo tudi nekaj Slovencev. Imajo tudi sladoled v barvah okre, tako smo si privoščili nekaj kepic. Pod mestom, blizu parkirišča, kjer pa se ne da prespati, organizirajo tudi likovne delavnice, na katerih lahko uporabljaš barve v prahu, ki jih potem lahko zmešaš z vodo, oljem ali drugimi vezivi. Prav žal mi je, da jih nisem kupila garnituro, saj sem kasneje videla nekaj krasnih cvetličnih loncev, pobarvanih s to barvo.
Po ogledu mesta in pečin smo pojedli kosilo in se odpravili naprej proti Gordesu. Pot pelje po gričasti pokrajini in v Gordes prideš po cesti, ki se vzpenja proti mestu. Pogled s ceste pa je po mojem mnenju tudi najlepši del tega mesta. Ko smo si ga šli ogledat, se nam je zdelo, da kar ne najdemo nekega centra mesta, kot je v navadi za stara mesta, zato smo ga kmalu zapustili. (N43,91542 E5,19770; 5, voda, izpust, spanje ni možno). Vozili smo se po vinski turistični cesti do zaščitenega mesta Seguret, ki sem ga še na boljši karti težko našla. Je pa ena od označenih 141. lepših vasic Francije. Trgovinice ne segajo po ulicah, kot v drugih turističnih vaseh, temveč so skrite po kotičkih in so zato mogoce še bolj zanimive. Tudi gostilnic je kar nekaj, vendar jih ne vidiš, dokler ne prideš skoraj pred vrata. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču pred mestom, ki je ponujalo vodo in odtok, ki pa je bil žal zaparkiran (N44,20824 E5,02472; dalo bi se prespati). Na poti proti Avignonu smo si šli ogledat še rimski teater in Slavolok zmage v mesto Orange. Parkirali smo na velikem parkirišču (N44,13572 E 4,811731) za teatrom (ogled 26, 2 odrasli, 1 otroška). Po ogledu mesta smo šli še v muzej ob teatru, kjer visijo fotografije znanih, večinoma francoskih zvezd, igralcev, modnih oblikovalcev, pevcev... V Orange-ju nismo nameravali prespati, bilo pa je že kar pozno, zato smo se odpeljali naprej proti Avignonu. Navigirali smo se proti kampu ob reki Roni, ki pa je bi precej poln. Naredili smo nakaj krogov okoli obzidja mesta, vse je bilo precej polno tudi tam in za naš AD precej malo prostora. Ker je začelo deževati, smo se vrnili nazaj čez most in se ustavili v kampu 500 m od prvega in se zaparkirali. Odločili smo se, da si bomo naslednji dan ogledali mesto s kolesi, če bo vreme to dopuščalo. Ker je močno deževalo, smo šli kmalu spat (N43,95634 E4,80183).
Avignon-Pont du Gard-Arles-St. Remy de Provence, torek, 29. april Zbudili smo se v sončno jutro in to je napovedovalo vroč dan. Po zajtrku smo poskrbeli za Luno in se s kolesi odpeljali do mesta. Kolesa smo priklenili kar na drog od luči mestne razsvetljave in si ogledali vrt Papeške palače, ki je bila v 14. stoletju središče krščanstva. Tam sva najprej pripravljala otroka na dolg ogled palače, ki je voden preko elektronskega vodiča, vendar je z majhnimi otroki skoraj nemogoč (ogled 26, 2 odrasli, 1 otroška. Ker nama je Brin konstantno uhajal iz sobane v sobano, sva si bolj malo zapomnila, kar sva slišala, pa smo vseeno za ogled porabili kakšno uro in pol. V mogočni trdnjavski palači so se še ohranile nekatere poslikave lova in narave, ki so krasile zasebne papeževe prostore, vendar pa je žal večina dekoracije in pohištva, ki bi dajala jasnejšo podobo o razkošnem življenju voditeljev Cerkve, danes izgubljena. Raje smo s kolesi prečesali cel Avignon in začutili utrip mesta. Po mestu se sprehaja neverjetno veliko mladih in tudi promet po enosmernih ulicah je kar gost. Avignon je znan po mnogih festivalih, predvsem poleti, ko v mesto pridejo ulični igralci iz cele Francije. Obdaja ga 5 km obzidja s 7. vhodi in 39. obrambnimi stolpi. Ogledali smo si tudi polovični most čez reko Rono - Pont St-Benezet s cerkvico Sv. Nikolaja.
Po počitku ob kavici in soku na trgu pred Papeško palačo smo se zapeljali nazaj do kampa, na hitro pojedli kosilo, sprehodili Luno in krenili proti akvaduktu Pont du Gard. Akvadukt zgrajen v treh nivojih, visok 49 m in 275 m dolg je služil kot vodovod mestu Nimes z nižin okrog Uzesa in je samo del 50 km dolgega akvadukta, katerega padec je le 0.4 %. V notranjost akvadukta ta čas še ni bilo dovoljeno, prezgodnji smo bili za nekaj dni :-( (Od maja do septembra je možen tudi ogled notranjosti). Zahajajoče sonce nam je omogočilo lep pogled na kamnite bloke, ki so jih na drugih odsekih akvadukta kasneje uporabili za gradnjo stavb. Na urejenem parkirišču pred vhodom do akvadukta smo si skuhali večerjo (43,953044 E4,535824; 5, ogled je zastonj, spanje ni dovoljeno). Spet smo šli na pot, skozi Tarascon (ki zares smrdi) smo se odpeljali do St. Remy de Provence. Parkirali smo kar sredi mesta na parkirišču pred Žandarmerijo (N43,786 E4,83178). Sicer je parkirišče od 9. do 20. ure plačljivo, po osmi zvečer pa ni nobenega blizu. Mesto smo se tokrat odločili ogledati ponoči. Ima nekaj lepe arhitekture, spomenikov, obokov in cerkva, vendar nas ni prevzelo. Kljub znaku za prepovedano kampiranje smo se spravljali spat, vendar ob 23. uri na cestah še vedno ni bilo miru. Tomaž je pri večernem sprehodu Lune preveril še eno koordinato, ki se je izkazala za idealno za spanje. Peščeno parkirišče za avtobuse ob vhodu v mavzolej je bilo popolnoma prazno (N43,7758 E4,82993). Tam smo mirno spali do 10. ure naslednji dan, saj na je uspaval rahel dežek, ki je škrebljal po strehi AD-ja. :-) St. Remy de Provence-Arles-Camargue-sreda, 30. april Po zajtrku sva si šla s Tomažem ogledat tablo, ki je vabila na ogled ruševin in spomenikov iz Rimskih časov, vendar je bilo vreme še vedno neprijazno, kamnov in arhitekture smo imeli za nekaj časa dovolj, pa še mesto Arles nas je čakalo. Zato sva sprehodila Luno in odpeljali smo skozi Les Baux de Provence v Arles.
Parkirišče ob reki Roni, ki je na tistem mestu že zelo široka, je bilo popolnoma nabito z avtodomi, zato smo morali parkirati čez cesto na makadamu (sanitarec N43,68181 E4,63041; zastonj; parkirišče N43,68356 E4,630147, možno spanje). Na ogled mesta smo šli brez karte in se za trenutek tudi izgubili. Mesto je precej živahno. Arles je bil ustanovljen v 6. stoletju pr.n.št. V času rimskega imperija je bilo naselje pristaniško mesto na križišču rečne trgovske poti na reki Roni in kopenske rimske Avrelijeve trgovske poti. V času Rimljanov je bilo mesto najpomembnejše mesto v Provansi. Najbolj znamenit ostanek Rimljanov danes je velik amfiteater. Današnje očarljivo staro mesto središče (Vielle Ville) je priljubjena turistična točka. Znan prebivalec Arlesa je bil slikar Vincent van Gogh. Mesto je vhod na območje Camargue, ki je najpomembnejši pridelovalec riža v Franciji. Našli smo Info točko v središču mesta in s karto prišli nazaj do parkirišča. Okrog 14. ure smo startali proti Camargu in kosilo pojedli že na parkirišču za avtodome v San Marie del Mar (N43,45425 E4,43848; 8, voda, ki pa deluje samo v času ko pobirajo parkirnino,izpust). Parkirišče je plačljivo, vendar ob 18.h ni na rampi nikogar več, zjutraj pa pridejo pobirat parkirnino tistim, ki so pripeljali kasneje, nekje ob 8h. Torej se teoretično da spati zastonj. Sicer pa je bilo parkirišče kar polno. Takoj po kosilu smo zajahali kolesa in se odpeljali na ogled po krasnem parku. Predvsem mi je bilo žal, da nimam kakšnega teleobjektiva za boljše posnetke plamencev, konjev in bikov, ki se mirno pasejo v varni razdalji od ljudi. Presenetila nas je tudi arhitektura, saj je videti kot mehiška. Camargue je delta reke Rhone in je največja delta v Evropi. Poleg pšenice in drugih žit pridelajo največ riža in soli. Kolesarili pa smo okrog jezerc, naravnih in umetnih, kjer domuje čez 400 različnih vrst ptic, med njimi mnoge avtohtone. Mistral je popoldne že kar močno pihal, na srečo pa ni bilo preveč hladno, tako smo še dolgo opazovali otroke, ki so spuščali zmaje v višave. Po večerji smo si zaželeli sladoleda in peš smo se odpravili v mesto ob obali. Tokrat je bilo že malo neprijetno hladno, pa še vedno bolje veter, kot da bi nas požrli komarji, ki jih na srečo nismo niti videli. Prečesali smo že celo mesto, pa nismo našli niti ene slaščičarne odprte po osmi uri. Hrana Da - sladoled NE! Na koncu smo le našli podjetnega trgovca v majhni trgovinici a smo se morali zadovoljiti z lučkami. Samo da sta bila otroka srečna. Zaspali smo ob butanju valov v skale.
Camargue-Bormes les Mimosas-četrtek, 1. maj Ponoči se je parkirišče do konca napolnilo in zjutraj je vratar pobiral parkirnino po AD-jih. Med zamudniki so bili tudi Blaž, mare1 in Gojmir. Na dnevnem redu je bilo izležavanje in peka na žaru. Premaknili smo se mimo solin na plažo, ki je bila že destinacija nekaterim forumašem (N43,34908 E4,78016). Pa ne samo njim, saj je bila plaža že posejana z avtomobili, prikolami in AD-ji daleč proti vzhodu. Še someščana Leny-ja smo srečali vmes. Našli smo si prosto mesto (ker sem tokrat vozila jaz, smo se seveda najprej vkopali v pesek in Tomaž nas je reševal iz njega kar nekaj minut), otroka sta takoj zvlekla ven vse igrače za pesek, s Tomažem pa sva si za trenutek oddahnila. Kosilo smo spekli na plinskem žaru, vendar je bil pri tako močnem vetru že pravi projekt. Otroka sta imela mivko povsod, zato smo se pred odhodom stuširali, potem pa se odpravili proti trajektu čez reko Rono in proti našemu naslednjemu cilju - mestu Bormes les Mimosas. Trajekt vozi non-stop, vendar smo morali počakati kakšne tri runde, preden smo dobili mesto. Prednost imajo potniki, ki imajo mesto na trajektu rezervirano, zato so se v sosednji koloni lepo vozili mimo nas. Sicer pa vožnja traja manj kot 10 minut. Cesta do našega cilja vodi skozi lepa obmorska mesta, od daleč smo si ogledali Martigues in se od tam po avtocesti peljali skozi večerni Hyeres. V Bormes les Mimosas smo prišli že ponoči in naredili smo nekaj krogov po ulicah, da bi našli kakšno primerno mesto za spanje. Povzpeli smo se do vasi Bormes, vendar je na vrhu težko že obračati, kaj šele parkirati in spati. Na vrhu sta dve parkirišči, vendar opremljeni z višinskimi kontrolami. Spustili smo se nazaj v center in po naključju za grmičevjem ob cesti odkrili še dva AD-ja. Šele ko smo parkirali, smo opazili zakrito tablo z znakom za parkiranje AD-jev (N43,14611 E6,34289). Tam smo prespali, noč pa ni bila najbolj mirna.
Bormes les Mimosas-La Londe-Antibes-petek, 2. maj Naslednje jutro po zajtrku smo kar z AD-jem rinili v breg, parkirali smo na parkirišču za avtobuse in kar bo pa bo. Vas je ena najlepših na našem potovanju, poleg vasice Eze, vendar je ta še živahnejša. Kot so hiše v Eze-ju kamnite in sive, je na drugi strani v Bormesu polno barv. Prav tukaj sem videla na desetine krasno poslikanih loncev za rože z barvami iz okre. Pa vrtovi so polni raznobarvnih rož. Same razvaline gradu niso nič posebnega, vendar se vasico splača ogledati in morda tudi kakšno malenkost pojesti v vaških gostilnicah. Na Infotočki smo dobili prospekt za ogleda parka z eksotičnimi pticami in v vasi La Londe, zato smo se odpeljali pogledat, kaj to je. Žal se je park odprl šele ob 14. uri, tako smo imeli dve uri časa za počitek na plaži in hitro kosilo s sarmicami(n43,12254 E6,263369; možno spanje). Ob vhodu v park je dovolj veliko parkirišče, vendar se je do našega odhoda čisto napolnilo (N43,14766 E6,25536). Vstopnina za park je 5 evrov za otroke, tudi za 3-letne in 8 za odrasle. Tomaž in Luna sta ostala v senčki na parkirišču. Na vhodu je izgledalo, da mi bo žal, da sem plačala vstopnino, vendar sem kaj kmalu spremenila mnenje. Z 86 vrstami papig in drugih eksotičnih ptic iz Južne Amerike, Afrike in Azije je park eden najlepših na svetu. Razteza se na 6 hektarih in v njem raste 27 vrst evkaliptusa. Če se Brin ne bi prehitro naveličal, bi namesto ure in pol, notri ostali celo popoldne.
Antibes-Sirmione-sobota, 3. maj Naslednji cilj pa je bil dolgo pričakovan s strani najinih dveh mladincev - park Marineland v Antibesu. Do konca nista vedela, ali si bosta zaslužila ogled velikih ork, ali ne. Vozili smo se skozi obmorska mesta in si šli ogledat tudi San Tropez. Napaka! Kaj nam je bilo treba z AD-jem riniti na polotok, tako smo samo stali v zamašku. S Tomažem sva se kratkočasila in iskala med mladimi idealnega oz. idealno. Jaz ga nisem našla, Tomaž pa le približke in še to z otroškimi vozički. :-) Pa še policijska intervencija nas je izrivala na pločnik. Je imel hude težave preriniti se mimo nas. Torej - v San Tropez samo še peš. V Antibes smo prispeli že pozno zvečer, nekaj časa nam je vzela tudi počasna vožnja skozi Cannes, ko smo občudovali ogromne in razkošne hotele ob obali. V Cannesu se je ravno odvijal festival fotografije in na ulicah je bilo ogromno mladine. V Antibesu smo iskali kakšno mirno parkirišče, ki pa ne bi bilo preveč oddaljeno od parka. Pa ga nismo našli, zato smo prespali na parkirišču ob obali in tako tudi kakšnih 30 drugih AD-jev (N43,61279 E7,12758). Spoznali smo forumaša Rommarja z družino, ki pa so v parku že bili. Žal sta med parkom in parkiriščem železnica in cesta, tako smo to noč bolj slabo spali. Zjutraj smo takoj po zajtrku peš odšli do Marinelanda in si za visoko ceno (35 odrasli, 26 otroci od 3 leta naprej) privoščili predstave v bazenih z orkami, morskimi levi in delfini, ogledali smo si predstavo s pticami in akvarije z različnimi ribami in pingvini. V parku smo ostali ves dan, celo Brin se je veselil vsakega ogleda posebej. Za Patricijo pa je bil tako eden najlepših dni v življenju, saj že nekaj let orke naravnost obožuje. Okrog štirih popoldne smo pojedli kosilo, potem pa se je začel naš daljši kos poti proti domu. Na črpalki v Italiji smo ujeli še Hribije, ki so po Provansi vozili kašna dva dneva za nami po skoraj enaki turi. Spati smo nameravali v Sirmioneju pri Gardskem jezeru. Z iskanjem parkirišča najprej nismo imeli prav veliko sreče, plačati samo za spanje pa tudi nismo hoteli 16 evrov. Tako smo v družbi še štirih AD-jev prespali na majhni bencinski črpalki v Peschieri del Garda (N45,44022 E10,68581). Sirmione-Žiganja vas-nedelja, 3. maj Naslednje jutro smo preiskusili še italijasnki svež kruh in se po zajtrku po AC odpeljali proti domu. Statistika: - potovali smo 9 dni in prevozili 2.728 km - porabili smo 295 l nafte - ostali stroški (cestnina 115, nafta 410, parkiranje+spanje 64, vstopnine 172