MINISTRSTVO ZA OBRAMBO Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje in GASILSKA ZVEZA SLOVENIJE MESEC VARSTVA PRED POŽAROM - GRADIVA - Ljubljana, september 2006 Opomba: Gradivo ni lektorirano in je namenjeno organizatorjem posvetov za prebivalcev 1
STATISTIČNI PREGLED Statistični pregled števila požarov in način povzročitve je prikazan za obdobje 1999 2004. Podatki za leto 2005 niso vključeni, ker se je v letu 2005 prešlo na evidetiranje dogodkov in poročanje o nesrečah s pomočjo spletnih elektronskih obrazcev. Uvedene so bile tudi nove klasifikacije vrst objektov, zato so podatki težko primerljivi. Kljub temu nam podatki za obdobje 1999 2004 podajajo dovolj informacij za preventivno ukrepanje na področju varstva pred požarom. 1. Skupno število požarov v obdobju 1999 2004 V obdobju 1999-2004 je bilo zabeleženih skupno 27883 požarov ali povprečno 4647 požarov letno in sicer: - je bilo v naravi 10380 požarov ali povprečno 1730 letno, kar predstavlja 37% od skupnega števila požarov; - je bilo na objektih 9706 požarov ali povprečno 1618 letno, kar predstavlja 35% od skupnega števila požarov in - je bilo na prometnih sredstvih 3461 požarov ali povprečno 577 letno, kar predstavlja 12% vseh požarov. Iz diagrama je razvidno, da je skupno število požarov v stalnem naraščanju. 2. Način povzročitve požarov v obdobju 1999-2004 V obdobju 1999-2004 so bili požari povzročeni: - zaradi malomarnosti 9974 krat ali povprečno 1662 krat letno in predstavlja 36% od vseh načinov povzročitve požarov; - namenoma 3683 krat ali povprečno 614 krat letno in predstavlja 13% od vseh načinov povzročitve požarov; - zaradi naravnih pojavov 933 krat ali povprečno 156 krat letno in predstavlja 3% od vseh načinov povzročitve požarov in - neznano 13294 krat ali povprečno 2216 krat letno in predstavlja 48% od vseh načinov povzročitve požarov. 3. Število požarov na objektih v obdobju 1999-2004 V obdobju 1999-2004 je bilo na objektih zabeleženo 9706 požarov ali povprečno 1618 krat letno in sicer: - v hišah je bilo skupaj 4089 požarov ali povprečno 681 letno in predstavljajo 42% vseh požarov na objektih; - v blokih je bilo skupaj 1565 požarov ali povprečno 261 letno in predstavljajo 16% vseh požarov na objektih in - na ostalih objektih je bilo 4055 požarov ali povprečno 676 letno in predstavljajo 42% vseh požarov. Iz diagrama je razvidno, da število je požarov v objektih v stalnem naraščanju. 4. Način povzročitve požarov na objektih v obdobju 1999-2004 V obdobju 1999-2004 so bili požari povzročeni: - zaradi malomarnosti 5066 krat ali povprečno 844 letno, kar predstavlja 52% vseh načinov povzročitve požarov; 2
- namenoma 678 krat ali povprečno 113 krat na leto, kar predstavlja 7% vseh načinov povzročitve požarov; - zaradi naravnih pojavov 441 krat ali povprečno 74 krat letno, kar predstavlja 5% vseh načinov povzročitve požarov in - drugih vzrokov v 3521 krat ali povprečno 587 krat ali povprečno 587 krat letno, kar predstavlja 36% vseh načinov povzročitve požarov. 5. Število požarov v stavbah po posameznih mesecih v obdobju 1999-2004 Iz statističnih podatkov je razvidno, da je število požarov v stavbah največje v obdobju december-marec, ko smo več prisotni v bivalnem okolju. To je čas kurilne sezone, božično novoletnih praznikov (prižiganje luč na novoletnih smrekah, adventnih venčkih, okraševanje domov,...), daljših noči,... 6. Mrtvi v požarih v obdobju 1999-2004 V obdobju 1999-2004 je v požarih umrlo 111 ljudi ali povprečno 19 ljudi na leto. Pri požarih v naravi je bilo 7 mrtvih ali povprečno vsako leto en mrtev, kar predstavlja 6% mrtvih od skupnega števila mrtvih. Pri požari v objektih je bilo 74 mrtvih ali povprečno 19 mrtvih na leto, kar predstavlja 67% od skupnega števila mrtvih. Pri požarih v prometu je bilo 30 mrtvih ali povprečno 5 mrtvih na leto in predstavlja 27% od skupnega števila mrtvih. Iz diagrama je razvidno, da je število mrtvih v požarih v objektih v stalnem naraščanju. 3
OSNOVE GORENJA IN GAŠENJA 1. Gorenje Gorenje je eksotermna kemijska reakcija, ki se imenuje oksidacija. V naravi stalno potekajo procesi oksidacije, ki pa potekajo z različno hitrostjo: - počasna ali tiha oksidacija rjavenje, dihanje, trohnenje, - burna oksidacija gorenje, - zelo burna oksidacija eksplozija, detonacija Hitrost gorenja je odvisna od: - vrste gorljive snovi premog, les, bencin, - oblike snovi kompakten kos, zdrobljen, scefran, - od vsebnosti kisika. V ozračju, kjer primanjkuje kisika, je gorenje počasnejše (tlenje), v ozračju, kjer je kisika več kot normalno pa je gorenje burno. Z naraščanjem temperature gorljive snovi se hitrost oksidacije povečuje. S porastom temperature za 10 0 C se hitrost oksidacije podvoji. Snovi ločujemo po gorljivosti in vnetljivosti. Po gorljivosti ločimo negorljive in gorljive snovi. Kot gorljive snovi nastopajo snovi, ki zaradi svoje kemijske sestave lahko oksidirajo. To so predvsem snovi, ki jih pretežno sestavljata ogljik in vodik, vendar pa veljajo tudi izjeme. Med gorljivimi snovmi ločimo težko gorljive od lahko gorljivih. Težko gorljive ugasnejo, ko jih neha ogrevati vir vžiga, lahko gorljive pa gorijo dalje, četudi jih vir vžiga ne ogreva več. Druga karakteristična lastnost gorljivih snovi je vnetljivost. Poznamo: - lahko, - normalno, - težko vnetljive snovi. Stopnja vnetljivosti je določena s količino toplote, ki jo snov porabi, da se segreje do vnetišča. Ta količina toplote pride od zunanjega ali notranjega vira vžiga. Gorljiva snov se segreje na vžigno temperaturo, ki se imenuje vnetišče. Temperatura vira vžiga mora biti višja od vnetišča, da se snov segreje na vžigno temperaturo. Vnetišče je najnižja temperatura, pri kateri začne gorljiva snov burno reagirati s kisikom. 2. Osnovni pogoji gorenja Do gorenja lahko pride le, če so istočasno v zadostnih količinah oziroma koncentracijah prisotni gorljiva snov, kisik in vir toplote, oziroma vžiga. To so trije potrebni elementi za gorenje in tvorijo tako imenovani trikotnik gorenja. 4
KISIK TOPLOTA GORLJIVA SNOV V večini primerov dobimo kisik iz zraka, lahko pa tudi z razpadom snovi, ki jih imenujemo oksidanti. V zraku je približno 21% kisika. Če gorenje poteka pri visokih temperaturah in prebitku kisika, ki nastane pri dobrem prezračevanju, pride do popolnega gorenja. To pomeni, da se ves ogljik v gorljivi snovi spremeni v CO 2, vodik pa v vodno paro. Ostali elementi, kot npr. žveplo in dušik, pa v žveplene in dušikove okside. Kadar imamo primanjkljaj kisika, je gorenje nepopolno. Takrat poleg navedenih oksidov nastaja tudi CO. Toplota je pomembna za zagotovitev poteka reakcij oksidacije, to je gorenja in sicer za segrevanje gorljive snovi do temperature vnetišča. Pri gorenju se sproščajo: - toplota, - svetloba, - plini kot so CO 2, CO, SO 3, dušikovi oksidi., - trdne snovi, - vodna para., ki jih imenujemo produkti gorenja. Dim vsebuje pline, trdne delce delno zgorelih snovi, ki vsebujejo ogljik in vodno paro. 3. Mehanizmi gorenja Poznamo dva osnovna mehanizma gorenja: - gorenje s plamenom, - gorenje z žarenjem/tlenjem Gorenje s plamenom poteka v plinski fazi in ga imenujemo tudi homogeno gorenje. S plamenom gorijo gorljivi plini, in hlapi vnetljivih tekočin. Pri trdnih snoveh pa gorijo s plamenom gorljivi hlapi in plinski produkti, ki nastajajo pri termičnem razkroju trdnih snovi. Gorenje z žarenjem poteka na površini gorljivih trdnih snovi, zato ga označujemo tudi kot heterogeno gorenje. Na ta način gorijo nekovine in kovine. Za gorenje z žarenjem oziroma tlenjem je značilno, da gorenje poteka brez plamenov. 5
Določene snovi gorijo tako s plamenom, kot z žarenjem. To so predvsem tiste trdne snovi, ki so sestavljene pretežno iz ogljika in vodika in pri termičnem razkroju tvorijo poleg tekočih in plinskih produktov tudi trdni produkt, ki se imenuje oglje. V to skupino snovi spadajo papir, celulozna vlakna, les, kavčuk, guma Plini gorijo difuzno, kjer je plamen v stiku z zrakom in eksplozivno, kjer so plini pomešani z zrakom. Pri plinih pride do začetka gorenja zaradi reakcije med molekulami gorljivega plina in kisika. Pri vnetljivih tekočinah pride do začetka gorenja zaradi reakcije med molekulami gorljivih hlapov in kisika, kar velja tudi za trdne snovi, ki gorijo s plamenom. Zato moramo tekočine in trdne snovi najprej segreti, da spremenimo zadostno količino tekočine, oziroma trdne snovi v gorljive hlape. Pomembna lastnost vnetljivih tekočin je plamenišče. Plamenišče je tista najnižja temperatura, pri kateri tekočina oddaja hlape v taki količini, da se nad gladino, pomešani z zrakom, eksplozivno vžgejo, če jih prižgemo z zunanjim izvorom vžiga. Gorenje po pojavu plamena ugasne. Do gorenja lahko pride tudi brez zunanjega vira vžiga. Energija vžiga nastaja kot posledica bioloških, kemičnih ali fizikalnih pojavov, v sami snovi, zaradi katerih se v njej začne kopičiti toplota. Pri nekaterih tekočih in trdnih snoveh lahko že pri normalni temperaturi skladiščenja pride do spontanega segrevanja. Ko se te snovi segrejejo do dovolj visoke temperature, pride do vžiga, ki se imenuje samovžig. Do samovžiga pride lahko zaradi oksidacije, razpada, trenja, polimerizacije in delovanja mikroorganizmov. Tipični samovžigi so samovžigi premoga, masti in rastlinskih olj. Hitro gorenje se imenuje eksplozija. Eksplozija je hitro sproščanje plina z visokim pritiskom v okolico. Do eksplozije lahko pride zaradi nastanka nadtlaka v posodi ali zgradbi, ki je posledica: - fizikalnega delovanja eksplozija parnega kotla, nastane zaradi segrevanja plina ali pare v zaprti posodi - kemijske reakcije eksplozija plinske zmesi, nastane zaradi eksplozivnega zgorevanja. Pri eksplozivnem gorenju plinov in hlapov poznamo spodnjo in zgornjo mejo eksplozivnosti. Spodnja meja eksplozivnosti je najnižja koncentracija gorljive snovi pomešane z zrakom, pod katero gorenje, torej tudi eksplozija ni mogoče. Zgornja meja eksplozivnosti pa je najvišja koncentracija, nad katero ni možno eksplozivno gorenje. Območje med obema mejama je eksplozijsko območje. V tem območju se mešanica plina z zrakom vžge že pri zelo majhni energiji vžiga. Na primer iskra statične elektrike. Glede na hitrost eksplozivnega gorenja poznamo vzpuh, eksplozijo in detonacijo. Posebna vrsta kemične eksplozije je eksplozija prahu. Tudi tukaj poznamo spodnjo in zgornjo eksplozijsko mejo, vendar ti dve meji nista definirani tako ostro kot pri plinih. Posebnost teh eksplozij je, da prvi eksploziji sledi po nekaj desetinkah sekunde druga in morda še tretja. 6
4. Požar Požar je nekontrolirano gorenje. Od hitrosti procesa gorenja je odvisna količina sproščene toplote. Če je količina sproščene toplote večja od količine, ki se odvaja v okolico, pride do nadaljnjega segrevanja elementov, potrebnih za gorenje. Posledica je nekontrolirano gorenje, to je požar. Glede na lokacijo poznamo požare: - v bivalnem okolju, - v industrijskem in obrtnem okolju, - v naravnem okolju (gozdni, travniški, požari na poljih ) Glede na obseg požara poznamo: - začetni škoda neznatna, - majhen škoda majhna, - srednji - škoda trajna, velika, - velik škoda ogromna, - katastrofalen škoda neocenljiva. Glede na razvoj požara poznamo krivuljo standardnega požara 7
5. Gašenje Gorenje se bo nadaljevalo dokler: - ne pogori vsa gorljiva snov ali ne odstranimo gorljive snovi, - koncentracija kisika ne pade pod koncentracijo, ki je potrebne za vzdrževanje gorenja, - ne ohladimo gorljive snovi pod vžigno temperaturo. Enostavneje povedano, gorenje se bo nadaljevalo, dokler ne odvzamemo enega od elementov, ki tvorijo trikotnik gorenja. Odvzemanje elementov trikotnika gorenja imenujemo gašenje. Najbolj pogost način gašenja je hlajenje. Za gašenje požarov s hlajenjem se najbolj pogosto uporablja voda. Voda poleg tega, da hladi tako gorečo snov, kot plamen, ustvarja tudi paro katera onemogoča dostop kisika. Eden od načinov gašenja je tudi dušenje, oziroma izpodrivanje zraka, ki vsebuje kisik, iz neposredne okolice gorljive snovi, s pomočjo CO 2, pene, dušika, ali kakega drugega plina, ki ne omogoča gorenja ali pa s pomočjo kemijskega prahu za gašenje. Poznamo tudi gašenje z odvzemanjem - odstranjevanjem gorljive snovi. Največkrat na ta način gasimo pline ali počasi napredujoče požare. 8
GASILNIKI Pri gašenju začetnih in majhnih požarov smo najuspešnejši, če razpolagamo z ustreznimi napravami za gašenje. Za gašenje začetnih požarov so prav gotovo najprimernejši gasilniki, vedrovke, gasilne odeje, zidni hidranti in različna priročna gasilna sredstva. Z gasilniki najuspešneje gasimo začetne in manjše požare. Poznamo različne vrste gasilnikov, ki se razlikujejo po vrsti in količini gasilnega sredstva. Na vsakem gasilniku imamo navodilo za aktiviranje in pravilno uporabo ter vzdrževanje. Na gasilniku so navedeni tudi razredi požarov, ki jih lahko gasimo s posameznim gasilnikom. Glede na vrsto gasilnega sredstva poznamo naslednje vrste gasilnikov: gasilnik na vodo, gasilnik na zračno peno, gasilnik na prah in gasilnik na ogljikov dioksid. Poznamo ročne in prevozne gasilnike. Med ročne gasilnike spadajo gasilniki katerih skupna masa ne presega 20 kg razen aparatov na vodo in peno, ki lahko dosežejo do 25 kg. Težji gasilniki imajo zaradi lažjega premikanja vgrajena kolesa in lahko dosežejo maso do 250 kg. Glede na vrsto gorljivega materiala poznamo naslednje razrede požarov: Razred Gorljiv material Primerno gasilno sredstvo les, papir, slama, tekstil, premog ABC prah, voda, pena požari gorljivih trdnih snovi požari gorljivih tekočih snovi požari plinov požari kovin gorljivih bencin, nafta, olja, voski, laki, alkoholi, benzen, smole metan, zemeljski plin, butan, acetilen, vodik magnezij, aluminij v prahu ABC prah, CO 2, pena, ABC prah, CO 2 samo specialni prah
1. Gasilnik za gašenje z vodo Namenjeni so gašenju požarov razreda A trdne snovi. Gasilno sredstvo v teh aparatih je voda, ki se ji lahko dodajajo tudi različna sredstva za izboljšanje lastnosti gašenja. Izdelani so lahko kot aparati pod stalnim tlakom, vendar se običajno izdelujejo kot aparati z vgrajeno jeklenko s potisnim plinom CO 2. Šoba aparata je oblikovana v obliki tuša. Aparat je zelo primeren za v stanovanje, saj je voda še vedno najprimernejše in najcenejše gasilno sredstvo za gašenje trdnih snovi. Aparat ni primeren za gašenje naprav pod napetostjo in snovi, ki reagirajo z vodo. Gasilnik na vodo 9 litrov Čas delovanja v sekundah (s) 50 Doseg curka v metri(m) 3 Količina vode v litrih (l) 9 Površina gašenja v m 2 1,76 Volumen gašenja v m 3 - Masa gasilnika v kilogramih (kg) 15 10
2. Gasilnik za gašenje z zračno peno Gasilnik za gašenje z zračno peno se običajno polni z dodatkom sintetičnega, lahko pa tudi kakega drugega penila. Prostornina aparata je 10 litrov, ki je napolnjena z 8,5 litrov vode in 0,56 l penila. Kot potisni plin se uporablja CO 2, ki je shranjen v 80 gramski jeklenki. Ko aparat aktiviramo, sprostimo CO 2 iz jeklenke in dobimo tlak, ki potiska gasilno sredstvo. Aparat spoznamo po nastavku na ročniku, kjer se mešanica vode in penila pomeša z zrakom. Ob izhodu skozi ročnik dobimo peno za gašenje. Gasilnik za gašenje s peno 9 l pene Čas delovanja v sekundah 50 Doseg curka v m 7 Količina polnila v litrih 9 Površina gašenja v m 2 2,8 Volumen gašenja v m 3 - Masa gasilnika v kg 15 11
3. Gasilnik za gašenje s prahom 3.1. Splošno V uporabi je več vrst gasilnikov na prah, ki je v uporabi kot gasilno sredstvo že nekaj desetletij. Osnovno telo aparata je napolnjeno z ustrezno količino prahu, kot pogonsko sredstvo pa se uporablja CO 2 v dodatni jeklenki ali kot posoda pod stalnim tlakom. Namenjeni so gašenju požarov razreda A, B in C, v posebni izvedbi pa tudi D. Da zagotovimo pravilno uporabo gasilnega aparata, moramo zagotoviti domet curka najmanj 3m. Aparati nad 3 kg morajo imet ustrezno cev z nastavkom (ročnikom), s katerim nanašamo prah na goreče površine. Če je aparat izdelan kot posoda pod stalnim tlakom, mora imeti ustrezen manometer, ki kaže napolnjenost ali izpraznjenost aparata. Gasilnik je konstruiran iz jeklene posode, običajno izdelane iz posebej obdelane pločevine debeline od 1,5 do 2,5 mm. Na zgornji strani ima aparat odprtino, zaprto z glavo aparata, na kateri je mehanizem za aktiviranje (ventil) in cev z ročnikom. Vsi gasilniki z volumnom, večjim od 15 dm 3 imajo vgrajen varnostni ventil. 3.2. Gasilnik za gašenje s prahom 1 do 3 kg Gasilniki od 1 do 3 kg prahu so izdelani v obliki valjaste posode, na kateri je glava za aktiviranje s šobo za gašenje. GASILNIK S PRAHOM 2 KG 12
1 kg 2 kg 3 kg Čas delovanja v s 7 8 9 Doseg curka v m 4 4 4 Količina prahu v kg 1 2 3 Površina gašenja v m 2 0,4 0,65 1,13 Volumen gašenja v m 3 1 2 3 Masa gasilnika v kg 2,7 4,5 6 3.3. Gasilnik za gašenje s prahom 6 do 12 kg PRESEK GASILNIKA NA PRAH Z JEKLENKO CO 2 13
GASILNIK NA PRAH 6 kg 9 kg 12 kg Čas delovanja v s 12 18 24 Doseg curka v m 5 5 5 Količina prahu v kg 6 9 12 Površina gašenja v m 2 1,7 2,8 4,5 Volumen gašenja v m 3 6 9 12 Masa gasilnika v kg 11,3 15,7 19 PODATKI ZA GASILNIKE S6, S9 IN S 12 14
4. Gasilnik na prah za razred požara D V tem aparatu je prah za gašenje požarov kovin. Uporablja se predvsem za gašenje v predelavi in proizvodnji lahkih kovin. Danes imamo lahke kovine pogosto prisotne tudi izven specializiranih obratov, saj imamo vrsto izdelkov iz lahkih kovin v široki potrošnji (bloki motorjev vozil so iz lahke litine, vrsta naprav iz lahkih kovin), zato se lahko hitro s požarom lahkih kovin srečamo tudi pri vsakdanjih požarih. GASILNIK S PRAHOM ZA GAŠENJE LAHKIH KOVIN 15
5. Gasilnik za gašenje s CO2 5.1. Splošno Telo aparat je jeklenka iz brezšivne cevi. V jeklenki se shrani tekoči ogljikov dioksid pod visokim tlakom. Na zgornjem delu je vgrajen ventil z vzponsko cevjo. CO 2 3 in 5 kg Pri 3 kg aparatu je ročnik nameščen na samem ventilu. RGA Z CO 2 3 KG Pri gasilniku s 5 kg CO 2 je ročnik povezan z ventilom s posebno armirano gumo, ki je preizkušena na tlak 60 bar. Ročnik je iz plastike, v njem pa je vgrajena šoba, preko katere tekoči CO 2 ekspandira v plin. GASILNIK NA CO 2 5 KG 16
CO 2-3 CO 2-5 Čas delovanja v s 14 15 Doseg curka v m 4 4 Količina CO 2 v kg 2,7 4,5 Površina gašenja v m 2 0,4 0,65 Volumen gašenja v m 3 1,5-3 2-5 Masa gasilnika v kg 13 20 Pri gašenju požarov z gasilniki se moramo najprej prepričati o velikosti požara in presoditi našo uspešnost gašenja in morebitno ogroženost zaradi požara. V kolikor ocenimo, da z gašenjem požaru ne bomo kos se moramo takoj odločiti za klic gasilcev na telefonsko številko 112. Če presodimo, da bomo z gasilnikom požaru kos, potem se previdno približamo požaru, pri tem pa moramo biti pozorni na smer vetra. Požaru se vedno približamo v smeri vetra. Pri približevanju k požaru moramo imeti vedno v mislih tudi morebitno smer umika, nikakor se ne sme zgoditi, da bi nam požar zaprl smer umika. Zato so gasilniki nameščeni na izhodih iz prostorov in na hodnikih. Če ugotovimo, da se je požar že razširil na večje površine in je intenziteta gorenja taka, da se požaru zaradi vročine ne moremo približat na domet gasilnika se takoj odločimo za klicanje gasilcev na telefonsko številko 112. Če ugotovimo, da je požar majhen, oziroma je še v začetni fazi, potem se odločimo za gašenje. Gasilnik moramo najprej aktivirati. Ker se različni gasilniki aktivirajo na različne načine, je prav, da se natančno seznanimo z uporabo gasilnika takoj po njegovem nakupu. Pozneje pa to ponavljamo, da se nam vtisne v spomin. Da bi se gasilnik čim uspešneje uporabil je na vsakem gasilniku tudi nalepka z navodili o aktiviranju gasilnika. Ko gasilnik aktiviramo v skladu z navodili usmerimo ročnik gasilnika v smeri požara in aktiviramo gašenje. Curek gasilnega sredstva usmerimo v sprednji rob požara in ga v cik-cak smeri usmerjamo proti zadnjemu robu požara. Z gašenjem prenehamo šele, ko se prepričamo, da smo požar resnično pogasili. Ker pa se večkrat zgodi, da se požar le potuhne in čez čas ponovno izbruhne, moramo ostati na požarišču vse dokler se resnično ne prepričamo, da ni več nevarnosti za ponovitev požara. 17
18
O vrsti gasilnika in gasilnem sredstvu se odločamo ob njegovem nakupu. Tabela o razredih požarov (stran 9) nam bo pomagala, da se bomo glede na vrsto in količino gorljivih snovi lahko odločili za pravilno velikost gasilnika in primerno gasilno sredstvo. V stanovanju priporočamo gasilnik z vsaj 6 kg prahu. 19
Pri določanju števila gasilnikov pa si lahko pomagamo tudi z naslednjimi tabelami: 20
Več o izbiri in namestitvi gasilnikov si lahko preberete v Pravilniku. ki je objavljen v Ul. RS št.: 67/2005. 21