Bojan Rebernak Človek išče srečo (3. del) O projektu Brez težav na Osnovni šoli Frana Kranjca Celje O sprejemanju Uvodni razgovor za učence V učenje, trening košarke, igranje kitare vlagaš mnogo truda, volje in časa, a želenega učinka npr. odličnih ocen, nastopa v prvi peterki, solo izvedbe na koncertu, ni. Kaj ti je storiti? Poiskati pomoč ali vdati se v usodo, da nikoli ne boš odličen učenec, novi Jure Zdovc ali popularen kot Jan Plestenjak? V tvojem poklicu ti bo uspelo izdelati vrhunski izdelek, ki ga bodo vsi hoteli kupiti. Zaslužil boš veliko denarja. Kako bo to spremenilo tvoje življenje, kako se boš spremenil ti? Nekdo je rekel: "Spremenimo, kar se spremeniti da, sprejmimo, česar ne moremo spremeniti in skušajmo ločiti med tem dvojim!" Veliko modrosti je v tem. Sprejeti samega sebe in svoje življenje takšno, kot se ponuja, pomeni že pol poti do sreče, do tistega notranjega miru, katerega vsi (mnogi podzavestno) tako iščemo. Mnogo ljudi se nikoli ne pomiri s svojim življenjem in s samim sabo. Z vso silo rinejo proti toku, na vse kriplje se upirajo temu, kar ima očitno za priti in so vedno nesrečni (nemirni). Vedno se nasmejem ob prebiranju nasvetov v revijalnem tisku, kjer strokovnjaki z različnih področij odgovarjajo na vprašanja, kako bi npr. kakšno dekle za vsako ceno rado "shujšalo v obraz", ker je njen obraz pač okrogel, ali pa odstranilo pegice z lic, češ: "Nobena prijateljica jih nima zakaj jih moram imeti ravno jaz?!" Ljudje, ki se s takimi stvarmi obremenjujejo, se ne zavedajo, da so nekomu lahko okrogel obraz ali pegice na licih prav ljubke in privlačne. Drug primer so ljudje, ki ne znajo sprejeti svojih let (starosti). Kako težko je videti ljudi v poznih letih, z otroško napetimi lici, gladko kožo in na črno pobarvanimi lasmi. Dajo si nategovati, presajati in brusiti kožo, prepustijo se maskerjem in se v družbi obnašajo kot mladostniki. Nekdo bi rekel: "Znotraj pa gnijejo!" Bo kar držalo; ob večnem begu pred neizbežno starostjo propada njihova osebnost. Če bi takšnim ljudem kakorkoli namignili o njihovi starosti, bi jih na smrt užalili in prestrašili. V njih je še vedno zakoreninjena podoba iz mladih let. Krčevito se je oklepajo, svoje resnične, letom ustrezne podobe, pa se z vso silo otepajo. Ob vsem tem hrepenenju po davno minuli mladosti pa ne opazijo,
da so prikrajšani za mnoge lepe trenutke, ki jih lahko nudi jesen življenja. Nenazadnje bi prihranili tudi mnogo živcev in prav toliko denarja. Trstenjak je postavil dobro prispodobo: "Treba je potrgati uvele rože, da lahko rastlina požene nov cvet kdor hoče na stara leta ohraniti samo rože iz preteklosti, temu pač ne preostane drugega, ko ovenelo cvetje in se sam prikrajša za lepoto sveže rože." (Trstenjak, 1992: 50). Lahko bi povzel drugače: "Kdor živi v preteklosti, je prikrajšan za sedanjost." Nekateri celo življenje tarnajo, češ, kako dobro bi jim lahko šlo, če bi le bili bogati, tako kot njihov sosed, ali pa pametni, tako kot njihov znanec. Ali, če bi imeli vsaj malo več sreče... kot tisti prijatelj, ki je zadel na lotu... Hrepenijo po življenju, kakršnega imajo drugi, samo svojega lastnega nočejo sprejeti; želijo nedosegljivo, tistega, kar se jim očitno samo ponuja, pa se na vse kriplje branijo... in so vedno nesrečni. Ne sprejmejo svojega življenja, češ da je preveč težav in bolečine povezane z njim. Ali po Trstenjakovo: nočejo sprejeti svoje dediščine, češ da je obremenjena z davki. Pozabljajo, da je vsaka dediščina obremenjena z davki; s takšnimi ali drugačnimi. Tudi življenje. In dobro je spoznati, da je bolj pomembno sprejeti, kakor pa razumeti ga. (Trstenjak, 1992: 49). O trpljenju Prostost, v katero pridemo skozi trpljenje, je večja od trpljenja. Rabindranath TAGORE Ljudje se že od nekdaj sprašujejo, čemu trpljenje na tem svetu. Zakaj morajo nekateri toliko trpeti, čeprav niso ničesar zagrešili? Mnogi vidijo v tem močan argument za svoj ateizem: "Če obstaja dobri, pravični in vsemogočni Bog, zakaj potem dopušča trpljenje?!" Ali ni trpljenje poosebljeno zlo? Res je, da je trpljenje tudi zlo. Vendar ne gre samo za vprašanje zla ampak tudi za vprašanje dobrega. Trpljenje ima dve plati; je hkrati zlo in hkrati dobrina. Ljudje pa navadno vidijo samo temno plat; tisto, ki boli. Nekdo bo rekel: "Kjer je trpljenje, tam ni sreče!" Pa ni res. Trpljenje in sreča se namreč ne izključujeta. Sta na dveh popolnoma različnih nivojih. Nasprotje trpljenja namreč ni sreča, ampak uživaštvo, nasprotje sreče pa je nesreča. Užitki se gibljejo v okviru količine, sreča pa v okviru kakovosti. Samo pomislimo, kako neslutenim užitkom se predajajo nekateri ljudje (rečejo jim "družbena smetana"). Počnejo stvari, o katerih lahko navaden smrtnik samo sanja. Pa vendar, goram užitkov navkljub, dostikrat pridejo tako daleč, da na koncu naredijo samomor. Nasprotno pa nekoga tudi hudo trpljenje ne more spraviti ob tisto pravo srečo (ob notranji mir), če
le gleda nanj s prave plati s plati vrednote. Nekateri trdijo, da trpljenje ruši človekovo dostojanstvo da ga ponižuje. Pa je ravno obratno. Neverjetno je, kako lahko trpljenje človeka oplemeniti. Napravi ga dobrega, pozornega in razumevajočega. Prekali ga in mu da tisto posebno mehkobo, ki se pokaže v njegovem odnosu do sočloveka. Trstenjak pravi, da je trpljenje katalizator, v katerem se žlahtni človekova narava, njegove misli in nravi (Trstenjak, 1992: 283). O dobroti Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči; tisti, ki je imel od tega korist, naj govori. Lucij Anej SENEKA Zanimivo je prebrati svetopisemski opis pekla. Zelo slikovito je prikazan. Dosti ljudi se tega "svetopisemskega" pekla boji. Je pa res, da nekaterim ni treba čakati. Svoj "privat" pekel si ustvarijo kar na tem svetu. V sebi gojijo sama grda čustva jezo, zavist, maščevalnost, sprejo se z vsem in vsakomer, svojim bližnjim pa delajo zlo. Taki ljudje zelo trpijo. Sami si naredijo življenje neznosno. Sami sebi so pekel. (Trstenjak, 1992: 74). Slika 1: Giotto: Poslednja sodba, izsek pekla. Kapela Scrovegni, Padova. (Vir: http://www.mystudios.com/gallery/giotto/preamble.html) Nasprotje zlobe je dobrota. Prav tako kot zloba v človeku ustvarja pekel, dobrota ustvarja nebesa. Tudi že kar na tem svetu. Torej človek ne more biti resnično srečen, če ni obenem tudi dober. Ljudje pa si dobroto različno predstavljajo. Dosti je takih, ki sicer pomagajo (in menijo, kako
neskončno so dobri), hkrati pa vedno pričakujejo povračilo ali vsaj prisrčno zahvalo. Če tega ni, so užaljeni in razočarani. Večkrat slišimo, kako taki ljudje potarnajo: "Dobrota je sirota..." Kakšna neumnost! Dobrota ni nikoli sirota! To lahko trdi le tisti, ki ni nikoli občutil resnične dobrote in tega, kako ozdravljajoča je lahko. Trstenjak takim ljudem pomenljivo pove: "Vsak naj gleda na svoje dolžnosti." (Trstenjak, 1992: 90). Tisti, ki je dobrote deležen, je sicer dolžan biti hvaležen, vendar pa ta, ki dobroto izkazuje, nikakor ne sme računati na to. Dobrota je sama sebi dovolj. Ne potrebuje zahvale in priznanja. Še več! Celo sami moramo biti hvaležni, da smo lahko izkazali dobroto; da nam je bila ta možnost podarjena. Le kdor je kdaj izkazal dobroto ve, kako čudežno blagodejno vpliva na človeško dušo. Prinaša srečo in mir v srce. Pekel spreminja v nebesa; ne samo tistemu, ki dobroto izkazuje, marveč tudi tistemu, ki je je deležen. Kako res je, kar pravi Trstenjak: "Le kdor je dober, je lahko srečen in le tak lahko že na tem svetu vzklika: Dobro je biti človek!" (Trstenjak, 1992: 77, 87, 109). Kaj smo storili mi? Na temo dobrote smo izvedli kulturni dan z naslovom Naj pride pomlad v naša srca. Z njim smo se priključili mednarodnemu projektu Spring Day Pomladni dan, ki je bil letos posvečen povezovanju in solidarnosti mladih v Evropi. V reviji Gea in na spletni strani http://momo.awakeheart.net/ smo zasledili članke o Tibetu in potopisne vtise, Matjaža Trontlja, poleg tega pa so naredila na nas močan vtis njegova prizadevanja za izgradnjo in opremo dobrodelne šole za sirote v Tibetu Šečen. Odločili smo se, da se tudi mi pridružimo njegovim humanitarnim namenom. Dopoldan je potekal v ustvarjalnem vzdušju: učenci so likovno in literarno ustvarjali, razmišljali in razpravljali o solidarnosti, pomoči, drugačnosti, pravicah otrok do šolanja, znanja Sledila je kulturna prireditev, katere ustvarjalci so bili vsi učenci naše šole. Vsak razred je prispeval eno točko za nastop, osmošolci so pripravili in vodili program, devetošolci so izvedli srečelov, s katerim so zbrali 515. Denar smo namenili za pomoč pri izgradnji tibetanske šole in njeno opremo. Na naše presenečenje nas je obiskal pobudnik akcije Matjaž Trontelj ter s svojimi besedami sklenil našo prireditev. Popoldne smo prireditev ponovili še za starše, ki so tudi prispevali za dober namen in skupaj zbrali 155. Doživeli smo čudovit dan: poln optimizma, upanja, vere in pozitivne energije ter spustili pomlad v naša srca.
Namesto zaključka nekaj "orodij" za iskalce sreče: vsak dan nekomu veselje narediti, delati dobro in nič pričakovati v zameno, v sebi gojiti samo pozitivna čustva, navaditi se na srečo (čeprav je mnogo odvisno tudi od tega, na katera čustva je človek "uglašen" kakšen je njegov značaj), čeprav se to mnogim upira (kar je tudi razumljivo), je v "obračun" sreče treba vračunati tudi trpljenje, spremeniti, kar se spremeniti da, sicer pa sprejeti samega sebe, okolico in svoje življenje takšno, kakršno je in ga obogatiti z optimizmom. (Konec) Literatura - Gogala, A. (2006): Modre misli. Mladinska knjiga, Ljubljana. - Kroflič, M., Rokavec, M. (2007): Poročilo s kulturnega dne»naj pride pomlad v naša srca«(online), citirano 1. 7. 2007. Dostopno na: http://www2.arnes.si/~oscefk1s/0607/tibet/index.html - Trstenjak, A. (1992): Po sledeh človeka. Mladinska knjiga, Ljubljana.