UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO Jasmina MARTINI Janževski Vrh, oktober, 2006
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO KAPITALSKA USTREZNOST BANK V SLOVENIJI V SKLADU Z BASELSKIMI STANDARDI Kandidatka: MARTINI Jasmina Študentka rednega študija Številka indeksa: 81585881 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: dr. ZBAŠNIK Dušan 1
PREDGOVOR Vsaka banka je pri svojem poslovanju izpostavljena tveganjem, zato potrebuje zadosten kapital, saj ta predstavlja edino pravo zavarovanje pred izgubami. Po Baselskih standardih razdelimo bančni kapital v kapital 1. reda; to sta osnovni kapital in rezerve, kapital 2. reda; je dodatni kapital in kapital 3. reda, ki pa se izključno uporablja za pokrivanje tržnega tveganja. V Sloveniji mora biti kapital bank vedno najmanj enak vsoti kapitalskih zahtev in nikoli ne sme biti manjši od minimalnega zneska osnovnega kapitala. Količnik kapitalske ustreznosti pa mora znašati najmanj 8%, lahko pa centralna banka za posamezno banko določi celo višji odstotek, ki pa ne sme presegati 12 %. Zadostno količino kapitala pa mora imeti banka predvsem zaradi tveganj, ki jim je pri svojem poslovanju izpostavljena. Seveda je teh tveganj zelo veliko in le od bankirja je odvisno, kako se bo banka z njimi soočala oz. kako se jim bo izogibala.. Sama sem v svoji diplomski nalogi podrobneje predstavila kreditno tveganje, ki v banki predstavlja kar 50-60% vseh bančnih tveganj. Operativno tveganje, katerega največji problem je, da ga je zaradi pomakanja podatkov težko izmeriti ali kako drugače ovrednotiti in kateremu pomen se pripisuje šele zadnjih nekaj let. Predstavila sem tudi tržna tveganja, ki predstavljajo kar 10% vseh bančnih tveganj in valutno tveganje, ki pa je še posebej pomembno za mednarodno aktivne banke. Prav zaradi tega, ker so banke pri svojem poslovanju vedno bolj izpostavljene tveganjem je bil leta 1974 s strani guvernerjev centralnih bank članic G-10 ustanovljen Baselski odbori predstavlja standarde za nadzor poslovnobančnih institucij. Leta 1988 je tako komite izdal dokument, ki vsebuje navodila za merjenje kreditnih tveganj in pripisuje minimalno kapitalsko ustreznost 8%, to je»basel Capital Accord«ali Basel I. Ta dokument se je od leta 88 prijel kot standard ne samo v članicah, ampak v vseh državah z mednarodnimi bankami. Končni cilj Baselskih standardov je torej postavitev sheme za izračun najnižje zahtevane ravni kapitala za banke v mednarodnem poslovanju. Kljub temu, da je BASEL I pripomogel k izgraditvi varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema pa je bil kaj kmalu ocenjen za neustreznega. To pa predvsem zaradi 8% sintetičnega kazalnika, ki je arbitrarno določen in ker je vse bančno tveganje osredotočeno predvsem na kreditno tveganje. Tako je leta 99 komite izdal nov dokument Nov kapitalski sporazum ali BASEL II, ki naj bi odpravil slabosti Basla I. Čeprav se Basel II osredotoča na mednarodno aktivne banke, pa so njegova osnovna načela uporabna prav za vse banke. In medtem ko Basel I dopušča pri določanju minimalne kapitalske zahteve en sam način merjenja kreditnega tveganja, pa Basel II uvaja cel spekter od enostavnih do naprednih pristopov za merjenje ne samo kreditnega pač pa tudi operativnega tveganja. Novost Basla II je tudi, da je sestavljen iz treh medsebojno povezanih stebrov, ki naj bi pripomogli k večji varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Osrednji del tako še vedno predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev, to je t.i. prvi steber. V okviru drugega stebra, ki predstavlja regulativni nadzor gre za preverjanje nadzornikov. V okviru tretjega stebra pa je zajeta tržna disciplina. V celoti pa naj bi Nov kapitalski sporazum nadomestil obstoječega s 01.01.2007. 2
KAZALO VSEBINE PREDGOVOR 3 1 UVOD 5 1.1 Opredelitev področij in opis problema 5 1.2 Namen in cilj 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 6 1.4 Metode raziskovanja 6 2 POMEN POSLOVNIH BANK 7 2.1 Vloga in pomen bančnega poslovanja 7 2.2 Kapital banke 8 2.2.1 Struktura bančnega kapitala 8 2.2.2 Funkcije bančnega kapitala 9 2.2.3 Velikost bančnega kapitala 10 2.2.4 Opredelitev kapitalske ustreznosti 11 2.3 Bančna tveganja 12 3 NASTANEK IN RAZVOJ BASELSKIH STANDARDOV 14 3.1 Baselski odbor 14 3.2 Namen, cilj in značilnosti Baselskih standardov 14 3.3 Baselski kapitalski sporazum (BASEL I) 15 3.4 Izračun kapitalske ustreznosti po Baselskih standardih 16 3.4.1 Opredelitev bančnega kapitala 17 3.4.2 Utež tveganja 19 4 SLABOSTI BASELSKIH STANDARDOV IN NJIHOVA ZAMENJAVA 22 4.1 Spremembe na finančnih trgih 22 4.2 Slabosti obstoječega kapitalskega sporazuma 22 4.3 Slabosti sistema uteži 23 4.4 Zamenjava Baselskih standardov 23 5 NAJMANJŠI DOVOLJEN ZNESEK KAPITALA ZA POSLOVANJE BANK V SLOVENIJI 24 5.1 Kapitalske zahteve za opravljanje bančnih storitev 25 5.2 Kapitalske zahteve za opravljanje bančnih storitev 26 5.2.1 Kreditno tveganje 28 5.2.2 Valutno tveganje 30 5.2.3 Tržno tveganje 32 5.2.4 Operativno tveganje 36 6 NOVI BASELSKI KAPITALSKI SPORAZUM (BASEL II) 39 6.1 Tristebrni sistem Basla II 40 6.1.1 Minimalne kapitalske zahteve 41 6.1.2 Regulativni nadzor 42 6.1.3 Tržna disciplina 43 3
6.2 Uveljavitev Basla II v svetu 44 6.3 Primerjava med Baslom I in Baslom II 44 6.4 Kronološki pregled razvoja Baselskih standardov 44 7 SKLEP 46 8 POVZETEK 48 9 LITERATURA IN VIRI 51 PRILOGE KAZALO TABEL Tabela 1: Skupine aktivnih bilančnih postavk in njihove uteži 19 Tabela 2: Skupine zunajbilančnih aktivnih postavk in njihove uteži 20 Tabela 3: Primer hitrega merjenja valutnega tveganja 30 Tabela 4: Faktorji za izračun kapitalske zahteve za tveganje poravnave 33 Tabela 5: Primerjava osnovnih lastnosti Basla I in Basla II 43 KAZALO SLIK Shema 1: Tristebrni sistem določanja kapitalske ustreznosti po novem sporazumu 39 4
1 UVOD 1.1 Opredelitev področij in opis problema V začetku 80. let prejšnjega stoletja je izbruhnila mednarodna dolžniška kriza, ki je med drugim povzročila tudi nevarno zmanjševanje kapitalske moči ob hkratnem povečevanju tveganosti poslovanja najpomembnejših mednarodnih poslovnih bank. To je ogrozilo tako narodnogospodarsko likvidnost v posameznih državah kot tudi mednarodno finančno sodelovanje. Tako so banke začele opravljati tudi bolj tvegane posle, zato se je začelo pojavljati vprašanje, ali ima banka sploh dovolj kapitala za pokrivanje tveganj, ki jih prevzema pri svojem poslovanju. To je spodbudilo težnje po uveljavitvi mednarodno usklajenih kapitalskih standardov. Ti naj bi na prvem mestu upoštevali tveganja, ki so jim banke izpostavljene, in s tem zmanjšali število izgub in stečajev bank, na drugi strani pa odpravili konkurenčne prednosti in omejitve za mednarodne poslovne banke, ki so jih povzročili raznoliki nacionalni bančni predpisi. Z globalizacijo in deregulacijo finančnih storitev postaja poslovanje bank vedno bolj zapleteno. Posebnost informatiziranih bank se kaže v tem, da se skladno z rastjo obsega finančnih storitev, veča kompleksnost elektronsko podprtega poslovanja in sofisticiranost računalniške tehnološke podpore, s tem pa se v bankah pojavlja tudi neka»nova«drugačna oblika tveganj. S spremenjenim načinom dela, povečevanjem avtomatizacije, se namreč tveganje napak ročne obdelave prenese na tveganje sistemskih napak množice celovito povezanih sistemov, kar prinaša s seboj neka drugačna tveganja. Prav tako povečan obseg elektronskega poslovanja prinaša s seboj morebitna tveganja, možnost prevar in zlorab od zunaj. Tako banke ne propadajo več le zaradi izpostavljenosti kreditnemu tveganju, ki je povezano z opravljanjem klasičnih bančnih poslov, temveč so vzrok za propad tudi tržna tveganja. Tveganja pri bančnem poslovanju dobivajo na pomenu tako znotraj finančnih institucij kakor tudi na področju bančne regulative. Zato je Odbor za reguliranje bank in nadzorne prakse leta 1988 izdal dokument»mednarodno usklajevanje merjenja kapitala in kapitalskih standardov«ali Baselski kapitalski standardi, katerega cilj je uvedba poenotenih pravil izračuna in določitev minimalne količine kapitala, ki jo banka potrebuje za nemoteno poslovanje in obvladovanje tveganj. Zaradi hitrega razvoja in sprememb bančništva, pa obstoječi baselski standardi, kljub temu, da so bili nekajkrat popravljeni in dopolnjeni, niso mogli več slediti tem spremembam. Zato so začeli snovati nov baselski kapitalski sporazum, bolj znan pod imenom Basel II, ki naj bi do konca letošnjega leta začel veljati po vsem svetu, seveda tudi v Sloveniji. 1.2 Namen in cilj Namen mojega diplomskega dela je prikazati pomembnost novega kapitalskega sporazuma za banke v našem okolju in predstavit nove možnosti za obvladovaje tveganj, ki se v bančnem poslovanju pojavljajo. V bančni dejavnosti je namreč sestavni del poslovanja 5
vsake banke prevzemanje tveganj, zato se jim tudi ne morejo izogniti. Banke namreč v svojem poslovanju pretežno razpolagajo s tujim denarjem, ko sprejemajo depozite, po drugi strani pa kreditirajo svoje komitente, to pa s sabo prinaša različna tveganja, ki jih banka mora obvladovati. Pri tem sem si zastavila cilj proučiti novejše slovenske predpise na področju najmanjšega zneska kapitala bank v Sloveniji, vse od denarne osamosvojitve Slovenije naprej. Tako bom skušala ugotoviti skladnost navedenih predpisov z mednarodnimi bančnimi kapitalskimi predpisi, oz. dokumenti o kapitalu in kapitalski ustreznosti bank. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave V diplomski nalogi bom uporabila podatke centralne banke o uvajanju baselskih standardov v njihovo poslovanje. Večji poudarek sem namenila novemu kapitalskemu standardu Baslu II in njegovemu pomenu za poslovanje bank. Pri opisovanju tveganj pa sem se opredelila le na najpomembnejša tveganja v bančnem poslovanju. To so kreditno tveganje, valutno tveganje, tržna tveganja in operativno tveganje. Ker je pojem in pomen vsakega od naštetih tveganje zelo obširen, sem se odločila, dam bom predstavila le najpomembnejše dejavnike teh tveganj. 1.4 Metode raziskovanja Pri izdelavi naloge bom uporabila predvsem deskriptivni pristop raziskovanja. Uporabljeni bosta metoda deskripcije in komparativna metoda. Prav tako bom povzela spoznanja različnih avtorjev ter lastnih ugotovitev. Omejila se bom na uporabo teoretičnih izhodišč iz tuje in domače literature ter jih poskušala uporabiti v konkretnih primerih. Tako bom uporabljala predvsem objektivno metodo proučevanja in manj subjektivno metodo. 6
2 POMEN POSLOVNIH BANK 2.1 Vloga in pomen bančnega poslovanja Bančna panoga je danes ena najstrože reguliranih panog na svetu. Razloge zato je treba pripisati pomenu poslovnih bank (v nadaljevanju: banke) kot najpomembnejšim finančnim posrednikom, pomenu bančnega kapitala kot temelja za zdravo banko ter mednarodnim težnjam po poenotenju bančne regulative. Najbolj grobo bi lahko bančništvo 1 opredelili kot dejavnost, ki jo po uvrstitvi v standardno klasifikacijo dejavnosti štejemo med finančno posredništvo. Finančne posrednike še naprej delimo v (Dimovski, 1996, str. 4): depozitne finančne institucije (deposit taking institutions), investicijske finančne institucije (investing institutions). Banke posredujejo pri prenosu sredstev celic s finančnimi prihranki k celicam s finančnimi primanjkljaji, zato jih uvrščamo med finančne posrednike. Kljub temu, da so banke v zadnjih letih na tem področju dobile močno konkurenco, se še vedno smatrajo za najpomembnejše finančne posrednike. O tem zgovorno govori podatek, da bančna posojila predstavljajo večino od 60-70% vseh zunanjih virov financiranja nefinančnih podjetij s strani finančnih posrednikov (Mishkin, 1997, str. 196). Banke nadalje opredeljujemo kot denarne institucije, ki skupaj s centralno banko tvorijo denarni sistem v posameznem gospodarstvu. Posebej velja omeniti tudi vlogo banke kot depozitne institucije, kar ji daje pravico pobiranja prihrankov varčevalcev v obliki vlog ali depozitov (Dimovski, Gregorič, 2000, str. 8). Vloge oz. depoziti predstavljajo velik del bančnih obveznosti, kar je še ena, pomembna posebnost banke. Poseben pomen se bankam pripisuje kot generatorjem informacij. Banke namreč pri svojem poslovanju zbirajo, oblikujejo in hranijo informacije, s katerimi želijo izločiti dobre komitente od slabih in na osnovi tega postaviti ustrezno ceno svojim storitvam. S svojim ravnanjem do komitentov pa posredno pošiljajo informacije tudi ostalim udeležencem na trgu. Še eno pomembno funkcijo opravljajo banke pri svoje poslovanju, to je nadzor nad komitenti. Banka namreč komitentu izda posojilo ob določenih pogojih, ki jih mora le ta izpolnjevati in ki so predmet nadzora banke. 1 Prva bančna direktiva Evropske skupnosti (77/780/EEC) definira banke kot kreditne institucije, ki sprejemajo depozite ali druga vračljiva sredstva od javnosti in dajejo kredite za svoj račun. 7
2.2 Kapital banke Nadzor nad kapitalom v bankah je postal eden najpomembnejših dejavnikov učinkovitega upravljanja bank, saj jih vedno večja konkurenca sili, da prevzemajo vedno bolj tvegane posle. Osnovni namen kapitala v bankah je predvsem absorbirati nepričakovane izgube in preprečiti stečaj. Kapital namreč predstavlja v bankah edino pravo zavarovanje pred izgubami. Čeprav je v teoriji pojem bančnega kapitala pogosto težko definirati, ga lahko razlagamo na različne načine in sicer (Glogovšek, Beloglavec, 2002, str. 79): knjižno vrednost kapitala oziroma regulatorni ali zakonsko predpisani kapital; tržno vrednost kapitala, razdelitev na lastni ali tuj kapital banke, razdelitev na človeški kapital, strukturni kapital in fizični oz. finančni kapital. 2.2.1 Struktura bančnega kapitala Bistveni sestavini kapitala bank sta osnovni kapital in rezerve. Skupaj tvorita kapital 1. reda ali temeljni kapital. V izračun kapitala banke se štejejo tudi druge sestavine, imenovane kapital 2. reda ali dodatni kapital, vendar v okviru določenih pogojev in omejitev. Temeljni kapital banke po definiciji Zakona o bančništvu sestavljajo 2 : vplačani osnovni kapital (vendar brez vplačanega osnovnega kapitala na podlagi zbirnih kumulativnih - prednostnih delnic), rezerve banke, preneseni dobiček iz prejšnjih let in rezervacije za splošna bančna tveganja, odšteva pa se: odkupljene lastne delnice, neopredmetena dolgoročna sredstva banke, prenesena izguba in izguba tekočega leta. Dodatni kapital pa sestavljajo: osnovni kapital in presežek kapitala, vplačan na podlagi prednostnih (kumulativnih) delnic, podrejeni dolžniški instrumenti 3. Po baselskih standardih je definicija kapitala banke podobna (Borak - ur., 1998, str. 20-22): 2 Podrobneje v Zakonu o bančništvu UPB2 (v nadaljevanju ZBan), Uradni list Republike Slovenije št.104, Ljubljana, 2004. 3 To so vrednostni papirji in drugi finančni instrumenti. 8
kapital 1. reda; trajni delniški lastniški kapital in razkrite rezerve (vplačani presežek kapitala, zakonske rezerve, splošne rezerve, nerazdeljeni dobiček); kapital 2. reda; dodatni kapital nerazkrite rezerve, revalorizacijske rezerve, splošne rezervacije in hibridni kapitalski instrumenti 4 ; kapital 3. reda: kratkoročni podrejeni dolg 5. Definicija kapitala ostaja v baselskemu predlogu nove kapitalske sheme nespremenjena glede na sporazum iz leta 1988 in njegove dopolnitve v letu 1996. Kapital je tako sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, katerih vsoto zmanjšujejo odbitne postavke. Temeljni kapital (»Tier 1«), sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv, je ključna sestavina kapitala banke, ki s svojimi lastnostmi daje banki najboljšo zaščito banke pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorpcijo nepričakovanih izgub, nastalih v poslovanju banke. Predstavljati pa mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja. Novi kapitalski sporazum torej ohranja nespremenjeno definicijo kapitala, kapitalski koeficient in metodologijo merjenja tržnih tveganj (Sušnik, 2001, str. 41). 2.2.2 Funkcije bančnega kapitala Osnovna vloga oz. namen kapitala posamezne banke je, da zagotavlja solventnost banke oz. da ščiti nezaščitene imetnike bančnih vlog v primeru nesolventnosti banke in s tem zagotavlja zaupanje v banko (Dimovski, 2000, str. 104). V ta namen mora banka s kapitalom obvladovati oz. zniževati tveganja, ki jim je izpostavljena pri svojem vsakodnevnem poslovanju. To pa se dogaja na tri osnovne načine. Tako so osnovne tri funkcije kapitala banke sledeče (Graddy, 1990, str. 531): zaščitna funkcija; zaščita sredstev vlagateljev, t.j. depozitov, pred morebitnimi nepredvidenimi manjšimi izgubami, saj kapital banke le-te asorbira in tako omogoča nemoteno nadaljnje poslovanje banke, regulativna funkcija; od regulatorjev zahtevani dodatni kapital, ki ga mora banka pridobiti oz. imeti, če želi povečati svoje poslovanje. Namen regulatorjev oz. nadzornih institucij je predvsem omejevanje rasti in prevzemanje tveganja posamezne banke in posledično vplivati na bančno strukturo v narodnem gospodarstvu, operativna funkcija; v tem primeru je kapital vir osnovnih sredstev (zgradbe, oprema in drugo), ki so tako kot za ostale nefinančne organizacije nujna za redno poslovanje. Nekateri pa kapitalu pripisujejo še druge funkcije (Glogovšek in Beloglavec, 2002, str. 81): 1. Ustanovitvena funkcija; gre za minimalni zahtevani znesek lastnega kapitala, ki ga regulator zahteva ob ustanovitvi banke. 4 Hibridni instrumenti se zaradi svojih specifičnih lastnosti zaščite, ki jo nudijo vlagateljem, ker imajo lastnosti tako kapitala kot tudi običajnega dolga, uvrščajo najbližje delniškemu kapitalu. 5 Podrejeni dolg pa se šteje med sestavine dodatnega kapitala zaradi svojih specifičnih lastnosti z vnaprej znanim rokom zapadlosti in sposobnosti pokrivanja izgub v primeru stečaja ali likvidacije banke. Več o obeh v 3. poglavju. 9
2. Funkcija financiranja; vplačani lastni kapital, nerazdeljeni dobiček ter dodatni kapital skupaj s tujim oziroma dolžniškim kapitalom tvorijo osnovo za poslovanje banke oziroma vire sredstev. 3. Jamstvena funkcija; v interesu imetnikov depozitov in lastnikov banke je, da lastni kapital služi kot kritje v primeru morebitnih izgub. S tem lastni kapital prevzema funkcijo varnosti naložb in funkcijo»blažilnika«posledic spremenljivega poslovnega izida. 4. Funkcija omejevanja obsega poslovanja; zaradi zakonskih zahtev po likvidnosti in kapitalski ustreznosti bank predstavlja dani obseg lastnega kapitala omejitev pri obsegu poslovanja, kar ugodno vpliva na obvladovanje tveganj in zmanjševanje nevarnosti izgub in bankrotov bank. 5. Funkcija izravnave; lastni kapital mora služiti tudi za časovno izravnavo višine dividend oziroma kot pomoč pri vodenju politike dividend med obdobji dobička in izgube. To funkcijo lahko vrši z neprikritimi rezervami in aktiviranjem prikritih oziroma tihih rezerv. 6. Funkcija merila; lastni kapital to funkcijo vrši v smislu razdeljevanja dobička. Določa delež dobička, ki je sorazmeren deležu lastništva. 7. Funkcija marketinga; v konkurenčnem boju za depozitna sredstva lahko pomeni višina lastnega kapitala pomembno konkurenčno prednost. Funkcije bančnega kapitala so torej različne, katere pa so bolj v ospredju, je odvisno od strategije banke in zakonskih okvirov, v katerih deluje. Bančni management bolj poudarja ustanovitveno funkcijo, funkcijo financiranja, funkcijo merila in marketinga, medtem ko je za regulatorja najpomembnejša jamstvena funkcija in funkcija omejevanja poslovanja. 2.2.3 Velikost bančnega kapitala Na velikost kapitala banke vplivata še dva dejavnika in sicer od lastnikov banke in pa raznih predpisov. Za lastnike je znano, da določajo strukturo celotnega kapitala, saj je njihov cilj maksimizirati tržno vrednost njihovih delnic. S predpisi pa nadzorne institucije nadzirajo banke. Tako se odgovor na vprašanje, koliko kapitala mora imeti banka, razlikuje od tega, komu bi zastavili to vprašanje, lastnikom ali nadzornikom oz. regulatorjem. Slednji, katerih primarna skrb je varnost bank in stabilnost celotnega finančnega sistema, so naklonjeni večjemu obsegu kapitala. Po drugi strani pa želijo lastniki bank poslovati s čim manjšim obsegom kapitala (Kavčič, 1999, str. 37), saj to povečuje donosnost banke oz. tržno vrednost njihovih delnic. Kapital banke z vidika določitve velikosti le-tega delimo na: ekonomski kapital banke, regulatorni kapital banke. Ekonomski kapital lahko opredelimo kot tisto količino kapitala, ki je po mnenju banke želena, dosegljiva in zadostna, ne oziraje se na regulatorne zahteve (Matten, 2000, str. 19). Primarni namen ekonomskega kapitala je omejiti verjetnost propada banke kot ga subjektivno zaznavajo lastniki, poleg tega pa je ekonomski kapital namenjen financiranju aktivnosti banke. Sistem interne alokacije kapitala naj bi tako zagotovil, da ima banka 10
zadosti kapitala za pokrivanje tveganj, ki se jim izpostavlja pri svojem poslovanju. Ravnotežni nivo ekonomskega kapitala za posamezno banko je torej tista količina kapitala, ki je optimalna z vidika njenih delničarjev. Vidik regulatornega kapitala pa je širši, in sicer zadeva tudi sistemski vidik morebitnega propada banke, kar pomeni, da upošteva tudi stroške, ki jih zaradi propada banke utrpijo tudi drugi deli finančnega sektorja in realne ekonomije (negativne eksternalije). Posledično je zato regulatorni kapital praktično vedno večji od tistega, ki bi ga banke imele, če bi upoštevale zgolj svoje interne alokacijske sisteme (Karacadag, 2000, str. 9). Regulatorni kapital pa se lahko razlikuje od ekonomskega kapitala tudi zaradi metodologije za njun izračun, ki temelji na pravilih ali na procesu (Karacadag, 2000, str. 9). Ekonomski kapital se je v bankah sprva določal na podlagi regulatornega, t.j. zahtevanega kapitala banke, vendar pa uporaba regulatornega kapitala v ta namen povzroča pomembne napake, ker dejanska tveganja niso enaka tveganjem, ki jih predvidevajo predpisi v pravilih za izračun kapitala. Zato je za določanje optimalne višine kapitala banke ključnega pomena merjenje negotovosti oz. variabilnosti izgub in verjetnosti možnih nivojev nepričakovanih izgub v portfelju naložb (Zorman, 2001, str. 141). Tako danes v sofisticiranih bankah ne določajo višine optimalnega kapitala, t.j. ekonomskega kapitala, zgolj na podlagi regulatornega kapitala, katerega predpisana veljavna metodologija za njegov izračun do danes temelji na pravilih in ne na procesu. 2.2.4 Opredelitev kapitalske ustreznosti Za banke je tako kot za ostale finančne posrednike značilen visok finančni vzvod. To pomeni, da je delež kapitala glede na obveznosti banke majhen. Ne glede na to, pa je kapital ključna sestavina, ki banki omogoča njen obstoj in poslovanje. Kapitalska ustreznost banke se je sprva izražala zgolj z obsegom kapitala v celotni bilančni aktivi, pri čemer ni bilo nobenega poudarka na kvaliteti bančne aktive. V tem primeru sta morali dve banki z enako bilančno vsoto v obsegu razpolagati z enakim obsegom kapitala, ne glede na strukturo njene aktive. To merilo kapitalske ustreznosti ni upoštevalo tveganj, ki izhajajo iz posameznih naložb banke. Zahteva, da morajo banke vzdrževati kapital, ki odraža tveganost njene aktive, sega v 80. leta. V ZDA je to zahtevo za banke postavila bančna zakonodaja leta 1986 (Kavčič, 1999, str. 34). Le dve leti kasneje, leta 1988, je bil sprejet Baselski kapitalski sporazum 6, ki je predpisal 8% minimalni količnik kapitalske ustreznosti, t.j. minimalno razmerje med kapitalom banke in njeno kreditnemu tveganju prilagojeno bilančno in zunajbilančno aktivo. Nadaljnji razvoj bančne regulative je šel v smeri vključevanja kapitalskih zahtev tudi za tržna tveganja, torej nekreditna tveganja, v izračun kapitalske ustreznosti bank, medtem ko danes regulatorji v ospredje izpostavljajo predvsem pomen upravljanja s tveganji, t.j. izboljšav in razvoja internih modelov za upravljanje s tveganji v bankah. Tako Novi baselski kapitalski sporazum iz leta 2001 poskuša s tem, ko vključuje elemente procesno 6 Več o tem v 3. poglavju. 11
orientirane regulative 7, zmanjšati vrzel med ekonomskim in regulatornim kapitalom, ki je prisotna v sedaj veljavni regulativi, t.j. regulativi, temelječi na pravilih, katere osnova je Baselski kapitalski sporazum iz leta 1988. Namen kapitalske regulative je predvsem zagotoviti trdnost finančnih institucij in finančnega sistema nasploh. Pravila, ki določajo minimalni zahtevani znesek kapitala, so banke močno vzpodbudila k izboljšanju upravljanja s tveganji. Prevzem dodatnega tveganja predstavlja namreč zanje strošek dodatnega kapitala. Ker je kapital najredkejši in zato tudi najdražji vir financiranja, zahtevajo lastniki zanj ustrezen donos. Zato naj vsaka banka prevzema ravno tolikšen obseg tveganj, da lahko zahtevano donosnost kapitala uresniči (Sukič, 2002, str. 87). Kapitalsko ustreznost lahko merimo na več načinov. Eden izmed uporabljenih kazalcev v preteklosti je razmerje med kapitalom in celotnimi sredstvi v banki oziroma razmerje med kapitalom in vlogami v banki. Omenjena kazalca se sicer enostavno izračunata, toda ne upoštevata različne strukture in tveganosti sredstev v banki. Različna tveganost bančnih naložb je upoštevana v naslednjem kazalcu, ki meri razmerje med celotnim kapitalom in tehtano aktivo: Kapital Količnik kapitalske ustreznosti = -------------------------------------------- Tveganju prilagojena aktiva Cilj regulative in bonitetnega bančnega nadzora je torej izboljšati varnost v bančništvu oz. preprečevati sprejemanja tveganj, ki lahko spravijo v nevarnost deponente in stabilnost finančnega sistema. V ta namen bančna regulativa predpisuje določena pravila o najmanjšem znesku kapitala banke za opravljanje bančnih storitev. S predpisi je običajno določeno dvoje (Pirc, 1995, str. 22): minimalna višina ustanovitvenega kapitala banke, t.j. koliko kapitala mora biti vplačanega ob ustanovitvi banke, da ta lahko opravlja bančne posle; kapitalska ustreznost banke, ko le-ta že posluje. 2.3 Bančna tveganja S tveganji razumemo vse tiste pojave in poslovne dogodke, ki nastanejo izven moči banke, da bi jih preprečila, in ki popolnoma ali pa delno onemogočajo doseganje njenih ciljev. Banka je prisiljena tvegati do določene stopnje, da doseže ustrezno donosnost, vendar tveganje ne sme biti tolikšno, da ogrozi varno poslovanje banke. Tveganja imajo v bančnem poslovanju specifičen značaj, in to zaradi predmeta, s katerim banka posluje (denar), posebej pa še zaradi specifičnih lastnosti bančnega poslovanja kot tudi zaradi specifičnega značaja sredstev, s katerimi posluje (Bobek, 1992, str. 70). 7 Procesno orientirana regulativa je regulativa, ki ne temelji na togih pravilih oz. zavezujočih standardih, postavljenih na podlagi matematičnih formul, temveč na internih sistemih alokacije kapitala ter upravljanja s kapitalom v bankah. 12
Različni bančni teoretiki navajajo različne vrste bančnih tveganj. Mednarodni denarni sklad jih v povezavi s temeljnimi načeli učinkovitega bančnega nadzora razvršča na (Krumberger, 2000, str. 73): kreditno tveganje, je tveganje neizpolnitve obveznosti s strani dolžnika, zaradi zmanjšanja njegove kreditne sposobnosti; deželno tveganje, je tveganje izgube, zaradi političnih ali ekonomskih kriz tujih držav, s katerimi posluje banka; tržno tveganje, je tveganje izgube, zaradi neugodnih sprememb tržnih cen finančnih instrumentov, s katerimi banka posluje na trgu; tveganje spremembe obrestne mere, je tveganje, ki izvira iz nepričakovanih gibanj tržnih obrestnih mer; likvidnostno tveganje, je tveganje, povezano z nepričakovanimi spremembami denarnih tokov, ki izhajajo iz premoženjske bilance banke; operativno tveganje, je tveganje neposredne ali posredne izgube, ki je posledica neustreznih ali slabih postopkov, napak ljudi in sistemov, ali pa so posledica zunanjih dejavnikov; pravno tveganje; tveganje izgube dobrega imena. Kreditno tveganje je po raziskavah Banke za mednarodne poravnave najpomembnejše, saj naj bi kar 50-60% vseh bančnih problemov, izhajalo iz tega naslova. Drugo najpomembnejše tveganje je operativno tveganje (30-40%), tržna tveganja pa so na tretjem mestu z 10% (Krumberger, 2000, str. 73). Vsem opredeljenim tveganjem pa je potrebno dodati opredelitev še ene vrste tveganja, in sicer solventnostnega tveganja ali tveganje propada banke. To je tveganje nezmožnosti pokrivanja izgub, ki so nastale kot posledica vseh možnih vrst tveganj, z obstoječim oz. razpoložljivim kapitalom banke. To tveganje je kritično za regulatorje, ki določajo stopnjo kapitalske ustreznosti, pri čemer naj bi bil obseg kapitala povezan s tveganji, ki jih banka prevzema (Kavčič, 1999, str. 34). 13
3 NASTANEK IN RAZVOJ BASELSKIH STANDARDOV 3.1 Baselski odbor Konec leta 1974 je bil, s strani guvernerjev centralnih bank držav članic G-10, skupine desetih držav sveta 8, ustanovljen Baselski odbor, ki oblikuje standarde nadzora v bančnih poslih ter neformalno priporoča uporabo standardov pristojnim ustanovam. Postavlja standarde za nadzor poslovnobančnih (ne centralno-bančnih) institucij. Komite ne predstavlja in tudi nima telesa za legalni bančni nadzor. Ukvarja se z izdajo nadzorniških standardov, navodil in priporočil dobre prakse. Baselski odbor z izdajanjem dokumentov od leta 1975 dalje skrbi za ustrezen nadzor finančnih institucij po celem svetu. Baselski odbor se sestaja štirikrat na leto in ga sestavlja trideset delovnih skupin z zadanimi nalogami, o svojem delu poroča guvernerjem centralnih bank držav članic G-10. Pri svojem delu si Baselski odbor prizadeva za celostno pokritost mednarodnega nadzora z zasledovanjem dveh principov in sicer, da so vse, tudi tuje finančne oz. bančne ustanove pod nadzorom ter, da je ta nadzor ustrezen (The Basel Committee on Banking Supervision 2004a, str. 1-2). Leta 1988 je komite izdal priporočila za meritev kapitala znana pod imenom»basel Capital Accord«. Dokument vsebuje navodila za merjenje kreditnih tveganj in predpisuje minimalno kapitalsko ustreznost 8 %. Od leta 1988 se je ta dokument kot standard prijel ne le zgolj v državah članicah, ampak v bistvu vseh državah, z mednarodnimi bankami. Junija 1999 je komite izdal nov dokument»predlog novega kapitalskega sporazuma«, ki naj bi zamenjal starega iz leta 1988. Končna oblika dokumenta je tako izšla 26. junija 2004 kot Basel II: International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards: a Revised Framework. 3.2 Namen, cilj in značilnosti Baselskih standardov Odbor si je pri snovanju Baselskih standardov prizadeval za dva cilja (Borak 1997, str. 9): standardi naj bi služili krepitvi, trdnosti in stabilnosti mednarodnega bančništva; standardi naj bi bili pošteni in bi z visoko stopnjo poenotenosti veljali za vse banke iz različnih držav, ter s tem zmanjševali izvore konkurenčne neenakopravnosti med mednarodnimi bankami. Baselski standardi so namenjeni mednarodno delujočim bankam in se uporabljajo na konsolidirani osnovi za banke in njihove odvisne družbe, ki opravljajo bančne in finančne posle. Končni cilj Baselskih standardov je postavitev sheme za izračun najnižje zahtevane ravni kapitala oz. t.i. minimalne kapitalske zahteve za banke v mednarodnem poslovanju. 8 To so: Belgija, Francija, Japonska, Kanada, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Švedska, Velika Britanija in ZDA. Kasneje pa sta se pridružili še Italija in Švica. 14
Shema, ki jo predpisujejo standardi se omejuje samo na ocenjevanje višine kapitala v povezavi s kreditnim tveganjem banke, medtem ko naj bi za ostala tveganja pri ocenjevanju celotne kapitalske ustreznosti morala poskrbeti nadzorna oblast. Ker je v dobrih desetih letih, odkar je bil sprejet Baselski kapitalski sporazum, prišlo na finančnih trgih do velikih sprememb, kazalec kapitalske ustreznosti, izračunan v skladu s staro metodologijo, ni več dober pokazatelj resnične tveganosti in posledično relativne kapitalske moči banke (Sušnik 2000, str. 21). Tako je Baselski odbor v juniju 1999 izdal predlog prenove starega kapitalskega sporazuma predvsem zaradi naslednjih razlogov (Sušnik 2001a, str.40-41): a) sedanji sistem tehtanja tvegane aktive bank pri računanju kreditnega tveganja ne omogoča zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki bank, zato je pogosto slab približek dejanskega ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke, b) 8% minimalni koeficient naj bi bil po mnenju kritikov arbitrarno določen; c) t.i. klubski pristop oz. sistem tehtanja terjatev na podlagi ločevanja med OECD in ne-oecd državami naj bi bil politično motiviran; d) premajhno upoštevanje nekreditnih tveganj, ki so v zadnjih letih pridobila na pomenu (predvsem operativno tveganje); e) osredotočenost zgolj na kvantitativno merjenje kapitalske ustreznosti ter zanemarjanje kvalitativnega vidika. 3.3 Baselski kapitalski sporazum (BASEL I) Julija 1988, je Odbor za reguliranje bank in nadzorne prakse, ki so ga, kot sem že omenila, ustanovili guvernerji centralnih bank držav članic G-10 izdal dokument z naslovom»mednarodno usklajevanje merjenja kapitala in kapitalskih standardov«, danes bolj poznan pod imenom Baselski kapitalski standardi (Borak 1997, str. 3). Baselski kapitalski sporazum iz leta 1988 (Capital Accord, Basel Agreement) in njegove kasnejše spremembe ter dopolnitve so nedvomno pripomogle k izgraditvi varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema ter pospešile doseganje konkurenčne enakosti med mednarodno aktivnimi bankami. Trend k naraščanju količnikov kapitalske ustreznosti zaradi uvedbe nove regulative so dodatno okrepili še pritiski trga, ki so od bank zahtevali ohranitev dosežene absolutne in relativne ravni kapitala. Ne glede na vse pozitivne premike, ki jih je sprožilo sprejetje kapitalskega sporazuma, je le-ta z leti postajal tarča vse glasnejših kritik predvsem s strani bančne industrije. Negativni vplivi na poslovanje bank kot dokaz njegove zmanjšane učinkovitosti, kot tudi večje razumevanje njegovih konceptualnih pomanjkljivosti s strani regulatorjev so vodili k oblikovanju predlogov za korenite spremembe. Opisani Baselski kapitalski sporazum je bil že konec leta 1992 ocenjen za neustreznega, in sicer so mu pripisovali dve glavni slabosti (Borak 1995, str. 35): uporablja se le en sam sintetični kazalnik, t.j. 8%, ki je arbitrarno določen; vse tveganje pri bančnem poslovanju je zreducirano na kreditno tveganje. 15
Tako je januarja 1996 Baselski odbor objavil dokument Dopolnitev kapitalskega dogovora z vključevanjem tržnih tveganj, ki med katera se uvrščajo: obrestno tveganje (splošno in posebno), tveganje sprememb pozicij v lastniških vrednostnih papirjih (splošno in posebno), valutno tveganje, blagovno tveganje in opcijsko tveganje. Po tem dodatku k Baselskemu kapitalskemu sporazumu se v kapital banke vključi še podrejeni dolg z zapadlostjo najmanj dveh let, ki predstavlja t. i. kapital 3. reda (Tier 3). Namen tega kapitala je zagotoviti del kapitalskih zahtev za tržna tveganja z naslednjimi omejitvami, in sicer: celotno kreditno tveganje mora biti pokrito s kapitalom 1. reda in 2. reda, kapital 3. reda pa ne sme presegati kapitala 1. reda, namenjenega za pokrivanje tržnih tveganj, oz. najmanj 28,5% kapitalskih zahtev za tržna tveganja mora biti pokritih s kapitalom 1. reda. Minimalna kapitalska zahteva pa je enaka seštevku kapitalskih zahtev za kreditno tveganje (izračunanih po standardiziranem pristopu) in kapitalskih zahtev za tržna tveganja (izračunanih po standardiziranem pristopu ali po pristopu, temelječem na internih modelih bank). Tako dopolnjen Baselski kapitalski sporazum je pomenil od začetka leta 1998 obvezo za izračunavanje in izpolnjevanje kapitalskih zahtev za tržna tveganja za vse mednarodno aktivne banke. Prvi predlog nove kapitalske sheme za merjenje kapitalske ustreznosti bank je Baselski komite za bančni nadzor izdal v juniju leta 1999. Po letu in pol obsežnih razprav z bančno industrijo, nadzorniki in regulatorji iz celega sveta ter drugo zainteresirano javnostjo je nastal osnutek novega kapitalskega sporazuma (New Basel Capital Accord), iz katerega je mogoče že dokaj natančno razbrati, kakšna bo prihodnost mednarodne regulative kapitalske ustreznosti bank. 3.4 Izračun kapitalske ustreznosti po Baselskih standardih KAPITAL KREDITNO TVEGANJE = BANČNO KAPITALSKO RAZMERJE (minimalno 8%) KAPITALSKA ZAHTEVA ZA KREDITNO TVEGANJE BILANČNIH POSTAVK Vir: Banka Slovenije. KAPITALSKA ZAHTEVA ZA KREDITNO TVEGANJE IZVENBILANČNIH POSTAVK + + KAPITALSKA ZAHTEVA ZA KREDITNO TVEGANJE IZVEDENIH FINANČNIH INSTRUMENTOV 16
3.4.1 Opredelitev bančnega kapitala Baselski standardi razvrščajo kapital po kakovosti na dve vrsti in sicer: kapital prvega reda, za katerega je določeno, da mora, kot kapital najvišje kakovosti obsegati vsaj polovico zahtevanega kapitala, kapital drugega reda, kapital tretjega reda 9, ki se uporablja izključno za pokrivanje tržnega tveganja. 3.4.1.1 KAPITAL PRVEGA REDA V kapital prvega reda standardi uvrščajo lastniški kapital in razkrite rezerve. Lastniški kapital sestavljajo: izdane in v celoti vplačane navadne delnice ter trajne nezbirne prednostne delnice. Za razkrite rezerve se štejejo rezerve, oblikovane in povečane iz nerazporejenih dohodkov ali zadržanih drugih presežkov, vanje pa uvrščamo tudi splošna finančna sredstva enake kakovosti, ki morajo izpolnjevati določena merila. Lastniški kapital in razkrite rezerve, sta bila izbrana kot ključni sestavini kapitala, saj ju poznajo bančne ureditve vseh držav. V celoti sta ugotovljiva v računovodskih izkazih in predstavljata osnovo za večino tržnih presoj kapitalske ustreznosti. Poleg tega odločilno vplivata na donos in konkurenčno sposobnost banke. 3.4.1.2 KAPITAL DRUGEGA REDA V kapital drugega reda se lahko uvrščajo naslednje sestavine 10 : Nerazkrite rezerve Sem se uvrščajo rezerve, ki so skrite v bilanci uspeha. Ne glede na dejstvo, da take rezerve niso objavljene v bilanci, so po značilnostih in kakovosti enake razkritim kapitalskim rezervam. Nerazkrite rezerve se lahko šteje v kapital drugega reda, le če jih odobri nadzorna oblast, hkrati pa morajo biti proste in takoj razpoložljive za kritje nepredvidenih bodočih izgub. 9 Kapital tretjega reda lahko v primerni kapital štejmo samo ob določenih omejitvah in ob izpolnjevanju naslednjih pogojev: da je nezavarovan, podrejen in v celoti plačan, da je njegova izvirna dospelost najmanj dve leti, da ni uničljiv pred pogodbenim datumom brez dovoljenja nadzorne oblasti in da zanj velja točka o pravici neizpolnitve (v primeru ogroženosti normalnega delovanja banke, je možen odlog plačila obresti in glavnice). 10 Katere sestavine bodo šle v kapitalsko osnovo, je odločitev nadzornih oblasti, v skladu z njihovimi računovodskimi in nadzornimi predpisi. 17
Revalorizacijske rezerve Revalorizacijske rezerve lahko nastajajo na dva načina: s formalno revalorizacijo, ki dovoljuje bankam, da občasno svoja osnovna opredmetena sredstva prilagodijo novim tržnim razmeram. Tovrstna revalorizacija se v bilanci stanja izkazuje kot revalorizacijska rezerva; z nominalnim povečanjem kapitala za ocenjeno skrito vrednost, ki se običajno pojavlja v bilanci stanja v dolgoročnih lastniških vrednostnih papirjih, ki se jih vrednoti po izvirni vrednosti. Ker s prodajo teh vrednostnih papirjev lahko krijemo izgubo, jih lahko uvrstimo v kapital drugega reda, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati spremenljive tržne razmere, ki vplivajo na njihovo tržno ceno, ter davčne pristojbine, do katerih bi prišlo v primeru prodaje. Zato se pri določanju višine revalorizacijskih rezerv, ki izhajajo iz tega naslova uporablja 55% diskont, ki se odšteje od razlike med izvirno knjižno nabavno vrednostjo in tržno vrednostjo. Splošne rezervacije / splošne rezervacije za posojilne izgube V kapital drugega reda se lahko uvršča splošne rezervacije, ki so namenjene samo za kritje možnih neznanih izgub. Pri tem se jih lahko upošteva do največ 1,25 odstotne točke, s tveganji tehtanih sredstev. Hibridni kapitalski instrumenti Sem spadajo kapitalski instrumenti, ki imajo značilnosti lastniškega kapitala in nekatere značilnosti dolga. Ker se opredelitve po državah razlikujejo, mednje uvrščamo instrumente, ki izpolnjujejo naslednje zahteve (Borak, 1997, str. 22): niso zavarovani, so podrejeni in v celoti vplačani; niso vračljivi na zahtevo prinositelja ali brez predhodnega soglasja nadzorne oblasti; so na voljo za kritje izgub, ne da bi banka morala prenehati s poslovanjem (za razliko od običajnega podrejenega dolga); vsebovati mora možnost odloga obveznosti (tudi če je obveznost v obliki plačila obresti), za primer če poslovanje banke ni dobičkonosno in ne omogoča plačila. Podrejeni dolg Podrejeni dolžniški instrumenti se upoštevajo kot kapital drugega reda le v omejenem obsegu. Razlog zato je njihova nespremenljiva dospelost in nezmožnost kritja izgub, razen v primeru likvidacije. V kapital drugega reda se tako lahko štejejo le navadni nezavarovani podrejeni dolžniški kapitalski instrumenti, z izvirno dospelostjo najmanj pet let ter prednostne delnice s časovno omejeno pravico odkupa. Zadnjih pet let pred dospelostjo se vrednosti takih instrumentov vsako leto odšteje 20%-ni kumulativni diskont (amortizacijski faktor), ki izraža znižanje vrednosti teh instrumentov, kot stalnega vira kapitalske moči. Tovrstni instrumenti, se v kapital drugega reda štejejo zaradi omenjenih pomanjkljivosti, največ v višini 50% kapitala prvega reda. 3.4.1.3 ODBITKI OD KAPITALA Pri izračunavanju kapitalskega kazalnika tehtanega s tveganji, se od kapitalske osnove odštevajo (Borak, 1997, str. 20): 18
A. Od kapitala prvega reda: Dobro ime, B. Od celotnega kapitala: Naložbe v nekonsolidirane odvisne bančne in finančne družbe. Kapitalsko ustreznost je potrebno za bančno skupino po standardih opravljati na konsolidirani osnovi. Če se konsolidacija ne opravlja, je odbitek nujen z namenom, da se prepreči večkratno štetje istih virov kapitala v različnih delih skupine. Naložbe v kapital drugih bank in finančnih družb. Posledica teh naložb je pojav navzkrižnega lastništva, ki izpodriva kapital zunanjih investitorjev, s tem pa se sistemsko ogroža bančništvo. Kljub temu standardi ne zahtevajo neke splošne politike odštevanja vseh takih naložb, ampak prepušča odločitev o tem kakšno politiko odbitkov bodo vodile, nadzornim oblastem v posameznih državah. Te lahko oblikujejo svojo splošno politiko, ali pa ravnajo od primera do primera različno. Vseeno pa se zahteva od članic (podpisnic Baselskih standardov), da morajo preprečevati navzkrižne kapitalske naložbe med bankami, ki napihujejo kapitalsko stanje vpletenih bank. V primeru, da se odbitek ne uveljavlja, se naložbam bank v kapitalske instrumente drugih bank predpiše 100% utež 11. 3.4.2 Utež tveganja Sistem uteži, ki ga določajo standardi je zelo preprost saj vsebuje le pet razredov uteži (oz. razredov tveganja), to so 0, 10, 20, 50 in 100%. Z utežmi se določi kolikšno je kreditno tveganje posameznega sredstva v lasti banke. Utež 100% na terjatev do podjetja 12 na primer pomeni, da se sredstvo tehtano z njo, v celoti upošteva v izračunu celotne minimalne kapitalske zahteve, oziroma povedano drugače, da se zanj zahteva polno kapitalsko kritje v višini 8% vrednosti sredstva. Zaradi zavarovanja pred neznanimi bodočimi izgubami banke oblikujejo splošne rezervacije. Dolgoročne rezervacije morajo banke oblikovati kot oceno finančnih stroškov, ki bodo najverjetneje nastali v prihodnosti, vendar sta njihova velikost in učinek v času oblikovanja neznana. Banke morajo oblikovati tudi posebne rezervacije 13 za posebna tveganja, ki izhajajo iz posameznih poslov oziroma skupine poslov. Tržnim tveganjem prilagojene postavke se izračunajo tako, da se vrednosti finančnih instrumentov (v posesti banke), terjatev in obveznosti banke iz poslov trgovanja z njimi, ki jih je sklenila za svoj račun, pomnožijo z ustreznimi utežmi za tehtanje posebnih in splošnih tveganj spremembe cen vrednostnih papirjev, tveganj izpolnitve nasprotne stranke in tveganj velike izpostavljenosti do posamezne osebe. 11 Več o utežeh v poglavju 3.4.2. Uteži tveganja. 12 Do privatnega sektorja se za terjatve uporablja samo ena, 100% utež. 13 Med te rezervacije po ZBan-u sodijo tudi rezervacije, ki jih banke oblikujejo glede na posebno tveganje neizterljivosti terjatev iz naslova zajamčenih vlog v primeru stečaja druge banke. 19
Valutnim tveganjem prilagojene postavke se ugotovijo s primerjavo vrednosti bilančnih in zunajbilančnih postavk v tujem denarju. Zunajbilančne postavke pa se najprej razvrstijo v skupine, zmanjšajo za oblikovane posebne dolgoročne rezervacije in pomnožijo z ustreznim konverzijskim faktorjem, ter šele nato obremenijo z utežmi predvidenimi za bilančne aktivne postavke. Aktivne bilančne in zunajbilančne postavke ter uteži za njihovo tehtanje so predstavljeni v tabeli št. 1 in 2: Tabela 1: Skupine aktivnih bilančnih postavk in njihove uteži 0% bankovci, kovanci in plemenite kovine, terjatve do Banke Slovenije in terjatve zavarovane z vrednostnimi papirji Banke Slovenije, terjatve do Republike Slovenije in terjatve zavarovane z vrednostnimi papirji ali drugimi jamstvi Republike Slovenije s preostalo dospelostjo do enega leta, terjatve pokrite z bančnimi vlogami. 10% tekoči računi v tujem denarju v tujini, čeki prvovrstnih tujih bank in domačih bank, vezane vloge v tujem denarju, kratkoročne terjatve v tujem denarju. 20% terjatve Republike Slovenije in terjatve zavarovane z vrednostnimi papirji ali drugimi jamstvi Republike Slovenije s preostalo dospelostjo preko enega leta, terjatve do mednarodnih finančnih institucij in terjatve zavarovane z vrednostnimi papirji ali drugimi jamstvi finančnih institucij, terjatve do domačih bank in terjatve zavarovane z jamstvi teh bank, terjatve do prvovrstnih tujih bank in terjatve zavarovane z jamstvi teh bank. 50% ustrezno zavarovanje terjatve z zastavo premoženja dolžnika v državi, 100% terjatve brez pokritja z bančnimi vlogami oz. brez zavarovanja z ustrezno zastavo premoženja, terjatve do javnega sektorja, naložbe v osnovna sredstva in zaloge materiala, naložbe v vrednostne papirje drugih bank in hranilnic, ki se odštevajo od jamstvenega kapitala, vsa ostala bančna aktiva. Vir: Banka Slovenije. 20
Tabela 2: Skupine zunajbilančnih aktivnih postavk in njihove uteži 0% garancije pokrite z garancijami in drugimi jamstvi Republike Slovenije, akreditivi, garancije in druga jamstva pokrita z bančnimi vlogami, neizkoriščen, brezpogojno preklicni krediti do enega leta, preklicni akreditivi. 20% kratkoročni nepreklicni dokumentarni akreditivi, potrjeni dokumentarni akreditivi. 50% storitvene garancije, neizkoriščeni, brezpogojno preklicni okvirni krediti preko enega leta. 100% vsa ostala zunajbilančna aktiva. Vir: Banka Slovenije. 21
4 SLABOSTI BASELSKIH STANDARDOV IN NJIHOVA ZAMENJAVA 4.1 Spremembe na finančnih trgih V minulih šestnajstih letih, odkar je bil kapitalski sporazum sprejet, je prišlo na finančnih trgih do velikih sprememb. Pojavili so se številni novi produkti in storitve. Tehnološka revolucija, ki pomeni ustvarjanje vedno novih finančnih proizvodov in premišljeno oblikovanje njihovih cen, razvoj telekomunikacij in globalizacija financ, so omogočili neverjetno povečanje finančnih transakcij glede na ostalo gospodarsko aktivnost. V letu 1999 se je Baselski odbor za nadzor bank lotil načrtne spremembe svojih standardov za določitev kapitalske ustreznosti bank iz leta 1988. V to je bil tako rekoč prisiljen zaradi dinamičnega razvoja finančnih instrumentov ter pojava z njimi povezanih tržnih in kreditnih tveganj. Vzrok za to je bila kriza zaupanja v finančne institucije, povzročena z neobvladovanjem tveganj pri novih oblikah poslovanja, težave japonskega bančništva in dinamičnosti na področju prevzemov in združevanj finančnih institucij. Izjemen napredek informacijske tehnologije je na eni strani omogočil globalizacijo finančnega poslovanja, na drugi strani pa tudi izdelavo dovršenih modelov za merjenje tržnih in kreditnih tveganj (Borak 1995, str. 2). 4.2 Slabosti obstoječega kapitalskega sporazuma Ne glede na vse pozitivne premike, ki jih je sprožilo sprejetje kapitalskega sporazuma, je le-ta z leti postajal tarča vse glasnejših kritik predvsem od bančne industrije. Hitro razvijajoči se trg, zmanjšanje učinkovitosti poslovanja bank ter določene pomanjkljivosti sporazuma so zahtevali korenite spremembe kapitalske regulative za banke. Zaupanje v finančne institucije se je namreč zmanjšalo, saj so bile le-te nesposobne učinkovito obvladovati svoja tveganja pri novih oblikah poslovanja. V preteklih šestnajstih letih, odkar je bil kapitalski sporazum sprejet, so nastale na finančnih trgih velike spremembe, zaradi katerih kazalniki kapitalske ustreznosti, izračunani v skladu s staro metodologijo, niso več dober kazalnik resnične tveganosti bank in posledično njihove kapitalske moči. V času svoje uveljavitve je bil sporazum revolucionaren predvsem zaradi uvajanja pristopa tehtanja pri izračunu tveganosti poslovanja bank, v katerega je bilo zajeto tudi njihovo izvenbilančno poslovanje. Sedaj pa sistem tehtanja, uporabljen pri izračunu tehtane tvegane aktive bank, ne omogoča več zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki bank, zato je pogosto slab približek dejanskega ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke. Tudi na 8-odstotni minimalni koeficient letijo očitki, da je arbitrarno določen. Tudi obstoječi predpisi s področja kapitalske ustreznosti več ne ustrezajo sodobni praksi bančnega poslovanja, saj so se v minulih letih, na finančnih trgih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oziroma spremenjena bančna tveganja. Če je kapitalski sporazum iz leta 1988 še primeren za banke, katerih glavnino poslov predstavlja enostavno odobravanje kreditov, pa zagotovo ne ustreza več bankam z zelo kompleksnim poslovanjem. Te banke so iznašle veliko načinov za kapitalsko arbitražo to je izigravanje predpisov z namenom, da bi zmanjšale kapitalske zahteve, po drugi strani pa so razvile 22
številne tehnike, s katerimi lahko učinkovito obvladujejo svoja tveganja (Sušnik 2001, str. 31). 4.3 Slabosti sistema uteži Premajhna diferenciacija je posledica sistema uteži, ki sredstva razvršča po kategorijah, namesto po njihovem dejanskem tveganju. Zaradi premajhne diferenciacije prihaja do tega, da se v iste razrede uteži (oz. razrede tveganja) razvršča sredstva, ki se lahko med seboj močno razlikujejo po njihovem dejanskem prispevku celotnemu tveganju. Dober primer so terjatve do podjetij, za katere se uporablja samo ena, 100%-na utež, kar je nesmiselno, če pomislimo, da danes v svetu najdemo multinacionalna podjetja katerih boniteta je višja celo od bonitete nekaterih držav. Sistem uteži na ta način dejansko spodbuja, da banke z namenom, da bi izpolnjevale minimalno kapitalsko zahtevo, posojajo sredstva posojilojemalcem, ki so v resnici manj kvalitetni, vendar pa jim po sistemu uteži pripada nižja utež. Glavna posledica neustreznega sistema uteži je, da kapitalska ustreznost, kot jo predpisujejo Baselski standardi ne ustreza dejanski izpostavljenosti tveganju. 4.4 Zamenjava Baselskih standardov Hiter razvoj bančništva, kapitalske povezave, deregulacija, izginjanje specializacije, uvajanje vedno novih finančnih inovacij ter zastarelost in omenjene slabosti sedanjih Baselskih standardov, so razlogi, ki so spodbudili začetek razvoja novih kapitalskih standardov, ki bodo v bližnji prihodnosti zamenjali obstoječe. Ker je torej v minulih letih na finančnih trgih prišlo do velikih sprememb, kazalec kapitalske ustreznosti, izračunan v skladu s staro metodologijo, ni več dober pokazatelj resnične tveganosti in s tem kapitalske moči bank. Stara metodologija spodbuja kapitalsko arbitražo in ne priznava številnih finančnih inovacij, namenjenih učinkovitemu obvladovanju tveganj. V premajhni meri upošteva druga, nekreditna tveganja, ki so v zadnjih letih pridobila na pomembnosti; predvsem gre za operativno tveganje (Sušnik, 2002, str. 1). Začetek razvoja novih kapitalskih standardov predstavlja izdaja prvega posvetovalnega paketa leta 1998. Temu je leta 2001 sledil drugi posvetovalni paket, katerega najpomembnejši del je predstavljal dokument Novi baselski kapitalski (BASELII). Novi sporazum naj bi tako dokončno nadomestil veljavne Baselske standarde s 1. januarjem 2007. 23