UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO MEDNARODNI BANČNI STANDARDI BASEL II Študentka: Albina Balant Naslov: Gradišče 46, Slovenj Gradec Številka indeksa: 81566022 Redni študij Program: Visokošolski strokovni študij Študijska smer: Zunanja trgovina Mentor: Dr. Dušan Zbašnik, izr.prof. Slovenj Gradec, februar 2005
2 PREDGOVOR Ves svet se je moral, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, soočiti s problemom izbruha mednarodne dolžniške krize, največji delež krivde za nastalo situacijo so nosile banke, ki so eden glavnih temeljev vsakega razvitega finančnega sistema in posledično glavni nosilec uspeha nacionalnega gospodarstva. Do mednarodnih dolžniški kriz je prišlo predvsem zaradi povečane konkurenčnosti med bankami, ki so na račun boljšega položaja v bančnem sistemu začele prevzemati tvegane posle, postale so tudi mednarodno aktivne, prišlo je do združevanj in tehnoloških inovacij. Ker je bila velikost kapitala v tistih časih odvisna od volje lastnikov oz. poslovodstva banke, se je začelo zastavljati vprašanje ali ima banka dovolj kapitala za pokrivanje različnih vrst tveganj, ki jim je pri poslovanju izpostavljena. Praksa je namreč pokazala, da lahko propad ene banke poruši celotni finančni sistem določenega gospodarstva. V Banki za mednarodne poravnave v Baslu so se, da bi banke obvarovali pred polom, odločili poseči v odločitve o velikosti kapitala in leta 1988 izdali baselske kapitalske standarde (Basel I). Cilj le tega je bila uvedba poenotenih pravil izračuna in določitev ustrezne višine tako imenovane minimalne kapitalske zahteve, to je najmanjše količine kapitala, ki jo banke potrebuje za varno poslovanje. Baselski standardi so priporočila in niso obvezujoči za vse države, pa vendar jih je v svoje nacionalne bančne zakonodaje vključilo že več kot 100 držav po vsem svetu; pomenijo revolucijo na področju mednarodne kapitalske regulative. Ker je od sprejetja Basla I minilo že več kot 17 let in čeprav so standarde večkrat popravljali in dopolnjevali, le ti niso mogli več slediti velikim spremembam in hitremu razvoju v bančnem poslovanju. Novi baselski kapitalski sporazum, krajše Basel II, ki je glavna tema moje diplomske naloge, naj bi odpravil vse pomanjkljivosti starega sporazuma in pomagal zgraditi varen mednarodni bančni sistem. Čeprav naj bi ga banke v svoje poslovanje vključile konec leta 2006, pa je končni dokument Basla II že izdan, tako da so že znane vse spremembe, ki jih bo prinesel nov kapitalski sporazum. V diplomskem delu so analizirane vse prednosti in slabosti Basla II, ki so bile dolgo predmet razprave, zaradi česar je prišlo do precejšnje zakasnitve pri sprejemanju Basla II v bančno poslovanje. Kljub vsem spremembam, ki jih je bil deležen nov sporazum, pa z njim še vedno niso vsi popolnoma zadovoljni in vprašanje je, koliko bank jih bo implementiralo v svoje poslovanje. Razlogi za to se skrivajo tudi v visokih stroških, ki jih bo prineslo uvajanje standardov v bančno poslovanje. Za našo državo, kot polnopravno članico Evropske unije, pa bodo precej bolj kot baselski standardi zanimive evropske bančne direktive (CAD3). Evropske bančne direktive niso priporočila tako kot baselski standardi, ampak so zavezujoče za vse polnopravne članice Evropske unije. To pomeni, da jih bo morala Slovenija implementirati v svojo zakonodajo, banke in druge finančne institucije katerim so standardi namenjeni, pa jih bodo morali upoštevati v svojem poslovanju. Evropske bančne direktive in Basel II so si po vsebini sicer dokaj podobni obstajajo pa določene razlike, ki jih bom v tem diplomskem delu skušala predstaviti.
3 Banke v Sloveniji se bodo morale počasi začeti resneje pripravljati na implementacijo Basla II oz. CAD3 v bančno poslovanje. Raziskave so pokazale, da so slovenske banke povprečno seznanjene z novimi standardi. V letu 2003 je potekala Slovenska kvantitativna analiza -SiQIS, ki je zajela vse banke s sedežem v Sloveniji, dve podružnici tuje banke, obe hranilnici in Slovensko izvozno družbo. Z njo so pri Banki Slovenije skušali izvedeti, če lahko standardi v takšni obliki kot so zamišljeni dosežejo svoje cilje. V času pisanja diplomske naloge je v zvezi s kapitalskim sporazumom prihajalo do največjih sprememb. Kljub prilagajanju diplomske naloge vsakokratnim spremembam, ki sem jih zasledila v najnovejši literaturi, obstaja možnost, da vsi navedeni podatki niso točni.
4 KAZALO 1 UVOD... 6 1.1 OPREDELITEV OZ. OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKOVANJA... 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE... 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE... 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA... 7 2 KAPITAL BANKE, BANČNA TVEGANJA IN BANČNA KAPITALSKA REGULATIVA... 8 2.1 KAPITAL BANKE... 8 2.1.1 Struktura kapitala banke... 9 2.1.2 Funkcija kapitala banke... 11 2.1.3 Velikost kapitala banke... 11 2.2 BANČNO TVEGANJE... 12 2.3 BANČNA KAPITALSKA REGULATIVA... 13 2.3.1 Baselski komite za nadzor bank... 13 2.3.2 Baselski kapitalski sporazum ( Basel I)... 14 2.3.2.1 Vsebinska predstavitev... 14 2.3.2.2 Slabosti Basla I... 15 3 NOV KAPITALSKI SPORAZUM BASEL II... 16 3.1 ZAKAJ NOV KAPITALSKI SPORAZUM... 16 3.2 DOLGA POT DO BASLA II... 17 4 TRIJE STEBRI NOVE KAPITALSKE SHEME... 18 4.1 PRVI STEBER ( MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE)... 19 4.1.1 Standardizirani pristop za merjenje kreditnega tveganja... 20 4.1.2 Pristop, ki temelji na internih ocenah kreditne sposobnosti komitentov... 25 4.1.2.1 Osnovni pristop, ki temelji na ocenah kreditne sposobnosti komitentov 28 4.1.2.2 Napredni pristop, ki temelji na internih ocenah kreditne sposobnosti komitentov... 29 4.1.3 Druge novosti v prvem stebru kapitalske ureditve... 30 4.1.3.1 Tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja... 30 4.2 DRUGI STEBER ( REGULATORNI NADZOR)... 33 4.3 TRETJI STEBER (TRŽNA DISCIPLINA)... 35 5 BASELSKI SPORAZUM IN EVROPSKE BANČNE DIREKTIVE... 36 5.1 PODOBNOSTI IN RAZLIKE BANČNIH SPORAZUMOV... 36 5.2 EVROPSKA DIREKTIVA IN TRIJE STEBRI... 37 6 UVAJANJE BASLA II V BANČNO POSLOVANJE... 38 6.1 POMISLEKI V ZVEZI Z BASLOM II... 38 6.2 STROŠKI IN KORISTI UVAJANJA BASLA II... 39 6.2.1 Stroški uvedbe Baselskih standardov... 40 6.2.2 Koristi uvedbe Basla II... 41 6.3 KVANTITATIVNA ŠTUDIJA UČINKOV NOVEGA KAPITALSKEGA SPORAZUMA... 41
5 7 SLOVENSKI BANČNI PROSTOR IN BASEL II... 44 7.1 PREDPISI IZRAČUNAVANJA KAPITALSKE USTREZNOSTI V SLOVENIJI... 44 7.2 PRIPRAVLJENOST SLOVENSKIH BANK NA SPREJETJE BASLA II... 45 7.2.1 Slovenska kvantitativna študija učinkov novega sporazuma ( SIQIS)... 45 7.3 TRISTEBRNI KAPITALSKI SPORAZUM V SLOVENSKI PRAKSI... 46 SKLEP...49 POVZETEK... 51 ABSTRACT... 51 8 LITERATURA... 53 9 VIRI... 55
6 1 UVOD 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja Zaradi vse večjih in pogostejših bančnih kriz v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je deset najrazvitejših držav imenovanih G-10 odločilo, da bo v Banki za mednarodne poravnave v Baslu ustanovilo Komite za nadzor bank. Namen ustanovitve Komiteja za nadzor bank je bil določiti pravila s katerimi bi se zmanjšale izgube bank zaradi vse večjih tveganj. Leta 1988 je Banka za mednarodne poravnave v Baslu izdala kapitalski sporazum imenovan Basel I, ki je določal, da morajo banke vsa posojila podpreti z vsaj osmimi odstotki lastnega kapitala. Vse do danes ga je sprejelo in vključilo v svoje nacionalne zakonodaje več kot sto držav po celem svetu. Zaradi vrste pomanjkljivosti Basla I, so se v Komiteju za nadzor bank odločili, da izdajo novi kapitalski sporazum imenovan Basel II, ki naj bi začel veljati konec leta 2006. Diplomsko delo predstavlja nov baselski kapitalski sporazum, krajše imenovan Basel II, ki naj bi pripomogel k izgradnji varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema, ter pospešil konkurenčne enakosti med bankami. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je analizirati prednosti in slabosti novega kapitalskega sporazuma, podati primerjavo z evropskimi bančnimi direktivami (CAD3), ter prikazati pripravljenost v slovenskih bank pred uveljavitvijo kapitalskih standardov. Za proučevanje te teme sem se odločila predvsem na pobudo moje mentorice v organizaciji, ki mi je predlagala temo, s katero bom skušala razjasniti in proučiti vrsto pojmov v zvezi z novim kapitalskim sporazumom, kar bo v pomoč organizaciji. Vendar to ni edini namen; za to temo sem se odločila tudi zaradi lastnega zanimanja in še dokaj nove in zahtevne teme, ki jo je le malokdo opisal v svojem diplomskem delu, ter katere znanje mi lahko pripomore pri iskanju zaposlitve. Cilji, ki jih želim doseči v diplomskem delu so naslednji: proučiti vzroke za nastanek novega kapitalskega sporazuma; ugotoviti prednosti in slabosti uvajanja novih kapitalskih standardov; ugotoviti stroške uvajanja Basla II in jih primerjati s koristmi, ki jih bo le ta prinesel; ugotoviti razlike in podobnosti med Baslom II in Evropskimi bančnimi direktivami; ugotoviti pripravljenost slovenskih bank za sprejetje Basla II. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Pri pisanju diplomskega dela sem se omejila na opisovanje Basla II, nov kapitalski sporazum sem skušala na splošno predstaviti, zato se tudi nisem spuščala v podrobnosti, saj bi to zahtevalo veliko več prostora, pa tudi diplomska naloga ne bi bila tako pregledna in jasna.
7 Diplomsko delo temelji na novejših spoznanjih domače in tuje strokovne literature. V veliko pomoč so mi bile domače finančne revije in članki. Veliko uporabnih člankov pa sem dobila tudi na internetu, predvsem na spletni strani Banke Slovenije. Znanje, ki sem ga pridobila v času študija, mi je pripomoglo, da sem bolje razumela stvari povezane z bančnim poslovanjem. Precej znanja in izkušenj pa sem si pridobila tudi z delom na banki, kjer sem se s temo diplomskega dela tudi prvič seznanila. Ker je tema diplomske naloge takšna, da se je ravno v času mojega pisanja najbolj spreminjala, obstaja možnost, da določeni podatki niso povsem točni. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga je teoretično delo, ki je nastala na osnovi študija literature. Je makroekonomska raziskava, ki se ukvarja z odvisnostjo bančnega sistema, do sprememb v predpisih. Pri raziskovanju bom uporabila deskriptivni pristop, ki daje prednost opisu, brez znanstvenega tolmačenja in pojasnjevanja, pri tem pristopu pa bom uporabila metodo kompilacije, s katero bom povzemala opazovanja in spoznanja drugih avtorjev. Nekatere podatke bom za boljšo razlago prikazala še v tabelah in slikovnih prikazih.
8 2 KAPITAL BANKE, BANČNA TVEGANJA IN BANČNA KAPITALSKA REGULATIVA 2.1 Kapital banke Pri opredelitvi kapitala banke je prihajalo v zgodovini do precejšnjih razhajanj. Tako je npr. Hilferding v začetku 20. stoletja v svojem delu»finančni kapital«opredelil kapital banke kot ves lastni in tuji kapital (Hilferding 1980, 201), torej kot celotno pasivo premoženjske bilance bank. Po drugi strani pa Ribnikar v začetku devetdesetih pod pojmom bančni kapital označuje le lastniški kapital banke (Ribnikar 1993, 46). To je torej tisti kapital, ki ga lastniki banke vložijo vanjo kot trajni vložek. Kakor koli že, danes pod pojmom kapital banke razumemo v prvi vrsti predvsem lastniški kapital, kateremu pa ob določenih omejitvah prištevamo tudi podrejeni dolg. Prav tako kot podjetje ne more pričeti poslovati brez sredstev, ki jih vložijo lastniki. Tako tudi banka oz. katera druga finančna organizacija potrebuje sredstva za začetek poslovanja. V tem je banka zelo podobna podjetju, po drugi strani pa se od njega tudi precej razlikuje. Pri podjetjih je potreben kapital precej večji kot pri bankah. Podjetja porabijo pridobljen kapital predvsem za nakup stavb, strojev, torej realne aktive, banke pa po drugi strani porabijo precej manj kapitala za realne naložbe. Bankam kapital služi predvsem za zavarovanje vlog bančnih komitentov. V primeru, ko propade podjetje do katerega je imela banka terjatve, bo banka odpisala terjatev v breme lastniškega kapitala. Če mora odpisati več kot znaša njen lastniški kapital, postane banka nesolventna in lahko propade. Zaradi tega obstajajo v večini držav standardi, ki določajo, koliko mora imeti poslovna banka lastnih sredstev. Zadnjih 17 let večina držav upošteva baselske kapitalske standarde, ki določajo, da naj bi imele banke lastniškega kapitala najmanj v višini 8% tveganih naložb, to je določeno tudi v našem Zakonu o bankah in hranilnicah ( Ribnikar 1997, 212). SLIKA 1: STRUKTURA PREMOŽENJSKE BILANCE BANKE AKTIVA Gotovina Medbančna posojila Posojila javnemu sektorju Posojila gospodinjstvom Posojila podjetjem Lastniški deleži banke v drugih podjetjih Oprema in nepremičnine PASIVA Medbančni depoziti Depoziti gospodinjstev in podjetij Podrejeni dolg Lastniški kapital Vir: Dewatripont 1994, 14.
9 2.1.1 Struktura kapitala banke V Baselskem kapitalskem sporazumu iz leta 1988 je določeno kakšna naj bi bila sestava kapitala, vendar pa v posameznih državah veljajo pravila, ki jih sprejeme v tej državi pristojen organ. Pri nas je ta organ Državni zbor Republike Slovenije. Kot je določeno z Zakonom o bančništvu (v nadaljevanj Zban) (Uradni list RS 7/99, 59/01 in 55/03) je kapital banke enak seštevku temeljnega kapitala, katerega bistveni sestavini sta osnovni kapital in rezerve kapitala, ter dodatnega kapitala, pod določenimi omejitvami iz sklepa, zmanjšanim za določene odbitne postavke. Temeljni kapital Temeljni kapital ali kapital prve vrste je sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv in je ključna sestavina kapitala banke. Zaradi svojih lastnosti predstavlja najboljšo zaščito banke pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorbcijo nepričakovanih izgub, nastalih pri poslovanju banke. Predstavljati mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja (Sušnik 2001a, 3). 1. Pri izračunu temeljnega kapitala banke se upoštevajo naslednje postavke (Uradni list RS 7/99, 59/01, 55/03, 36/04 in 103/04): vplačani osnovni kapital in vplačani presežek kapitala, razen na podlagi kumulativnih prednostnih delnic vplačanega osnovnega kapitala in s temi delnicami povezanih kapitalskih rezerv; rezerve iz dobička, ki jih je v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah mogoče uporabiti za izplačilo delničarjem ali drugim osebam, se upoštevajo samo ob pogoju, da statut banke to možnost izključuje; preneseni dobiček preteklih let, ki je potrjen na skupščini banke, v delu, za katerega se predvideva, da bo ostal še naprej sestavina kapitala in ne bo razdeljen; dobiček tekočega poslovnega leta, vendar največ do višine 50% tega dobička po odbitku davkov in drugih dajatev, ki bremenijo dobiček, če je višino dobička potrdil pooblaščeni revizor; rezervacije za splošna bančna tveganja iz prvega odstavka 75. člena tega zakona; druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz 1. do 3. in 5. točke tega odstavka. 2. Pri izračunu temeljnega kapitala se kot odbitne upoštevajo naslednje postavke: lastne delnice, vse lastne delnice se po novem upoštevajo po knjigovodski vrednosti in ne več na podlagi vrednotenja po enakih principih, razen lastne delnice, pridobljene v zastavo, ki se od kapitala odštevajo po neto vrednosti terjatve, za katero so zastavljene; neopredmetena dolgoročna sredstva; prenesena izguba in izguba tekočega leta; druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk tega odstavka.
10 Dodatni kapital I Dodatni kapital I ali kapital druge vrste naj ne bi bil največje vrednosti in ga ne more biti več kot polovica vsega kapitala (Ribnikar 1997, 308). 1. Pri izračunu dodatnega kapitala I se upoštevajo naslednje postavke: osnovni kapital in presežek kapitala, vplačan na podlagi prednostnih kumulativnih delnic; podrejeni dolžniški instrumenti, to so vrednostni papirji in drugi finančni instrumenti, iz katerih ima imetnik v primeru stečaja oziroma likvidacije izdajatelja pravico do poplačila šele po poplačilu drugih upnikov izdajatelja, oziroma ki so glede dospelosti in drugih lastnosti primerni za pokrivanje morebitnih izgub zaradi tveganj, ki jim je pri poslovanju izpostavljena banka; druge postavke, ki so po svojih lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk tega odstavka. Dodatni kapital II Banke, ki so zavezane k izpolnjevanju kapitalskih zahtev za tržna tveganja morajo v izračun kapitala dodati še kapital tretjega reda ali dodatni kapital II (Uradni list RS 7/99, 59/01 in 55/03). Dodatni kapital II sestavlja podrejeni dolg z najmanj dveletnim pogodbenim rokom zapadlosti. Za vključitev podrejenega dolga v dodatni kapital II mora le ta izpolnjevati naslednje pogoje (Uradni list RS 7/99, 59/01 in 55/03): upošteva se samo polno plačane zneske; pogodbeni rok zapadlosti mora biti najmanj 2 leti in en dan; niti glavnica niti obresti iz naslova teh instrumentov ne morejo biti izplačane, če bi tovrstno izplačilo povzročilo zmanjšanje kapitala banke pod višino njenih predpisanih kapitalskih zahtev. Odbitne postavke v izračunu kapitala, t.j. odbitne postavke od seštevka temeljnega in dodatnega kapitala I in II so: naložbe banke v delnice, poslovne deleže oz. podrejene dolžniške instrumente drugih bank oziroma drugih finančnih organizacij, kadar le-te presegajo 10% kapitala teh drugih bank oz. nefinančnih organizacij; znesek naložb v kapital drugih bank in drugih finančnih organizacij, ki posamično ne presegajo 10% kapitala teh drugih bank oz. finančnih organizacij, in sicer v višini tistega dela skupnega zneska teh naložb, ki presega 10% kapitala banke poročevalke (in to pred odštetjem predhodno navedene odbitne postavke); nelikvidna sredstva, kot so naložbe banke v delnice borze, klirinško depotne družbe, terjatve iz naslova vplačil v jamstveni sklad pri klirinško depotni družbi, terjatve iz naslova vplačil v druge sklade, ki so namenjeni vzajemnemu jamstvu za izpolnitev obveznosti več oseb, in druga sredstva, ki jih ni mogoče unovčiti v času, ki je potreben zaradi pravočasne izpolnitve zapadlih denarnih obveznosti.
11 2.1.2 Funkcija kapitala banke Osnovna funkcija kapitala banke je, da ščiti imetnike bančnih vlog v primeru nesolventnosti banke in s tem zagotavlja zaupanje v banko. Dimovski našteva naslednje štiri temeljne funkcije kapitala v banki (Dimovski 2000, 104): najpomembnejša funkcija kapitala je, da zagotavlja zaupanje v banko, s tem ko ščiti sredstva vlagateljev depozitov pred morebitnimi nepredvidenimi manjšimi izgubami omogoča nemoteno nadaljnje poslovanje banke; služi kot nadzorna omejitev neutemeljene rasti bančnih naložb; absorbira nepričakovane izgube in tako omogoča nemoteno poslovanje banke tudi v primeru nepredvidljivih negativnih dogodkov; je vir sredstev za nakup osnovnih sredstev banke. 2.1.3 Velikost kapitala banke Kapital vsake banke mora vedno dosegati najmanj znesek, ki je enak vsoti kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in druga tveganja ter kapitalskih zahtev za prekoračena stanja udeležbe v kapitalu nefinančnih organizacij (Uradni list RS 7/99, 59/01 in 55/03) Glede na to, kdo določa ustrezno višino bančnega kapitala, ločimo kapital banke na ekonomski in regulatorni kapital. Na banke je namreč potrebno gledati iz dveh nasprotujočih si vidikov. Prvi je vidik lastnikov, katerim je končni cilj (nikakor pa ne edini), podobno kot cilj večine podjetij, realizacija donosa in povečanje donosnosti kapitala in sredstev. Drugi, temu nasprotujoči vidik je vidik bančne kapitalske regulative, ki stremi k cilju večje varnosti banke, na račun nižje donosnosti in tveganja (Glogovšek, Beloglavec 2002, 75-76). Ekonomski kapital lahko opredelimo kot tisto količino kapitala, ki je po mnenju banke željena, dosegljiva in zadostna, ne oziraje se na regulatorne zahteve (Matten 2000, 19). Primarni namen ekonomskega kapitala je omejiti verjetnost propada banke, kot ga subjektivno zaznavajo lastniki, poleg tega pa je potreben za financiranje aktivnosti banke. Sistem interne alokacije kapitala naj bi tako zagotovil, da ima banka zadosti kapitala za pokrivanje tveganj, ki se jim izpostavlja pri svojem poslovanju. Ravnotežni nivo ekonomskega kapitala za posamezno banko je torej tista količina kapitala, ki je optimalna z vidika njenih lastnikov. Vidik regulatornega kapitala je širši kot pri ekonomskem kapitalu, saj upošteva tudi stroške, ki bi jih zaradi propada banke utrpeli drugi deli finančnega sektorja (t.i. tveganje sistemske krize) in realne ekonomije. Posledično je regulatorni kapital vedno večji kot ekonomski. Regulatorni kapital je pravni pogoj za obstoj bank, nikakor pa ne zagotavlja prave zaščite pred tveganji. Regulativni kapital namreč ne odraža dejanskih tveganj, ki jim je posamezna banka izpostavljena, zato so kapitalske zahteve ob njegovi uporabi precenjene ali podcenjene. V prvem primeru je za zaščito pred tveganji na razpolago več kapitala, kot bi bilo potrebno, hkrati pa je obseg poslovanja manjši, kot bi lahko bil. V drugem primeru pa razpoložljivi kapital ne zadošča za kritje potencialne izgube, zaradi česar lahko banka zaide v težave (Sukič 2002, 87).
12 2.2 Bančno tveganje Tveganje, ki zadeva delovanje finančnih institucij opredelimo kot grožnjo, da bo poslovni dogodek ali aktivnost dejavnika zunanjega ali notranjega okolja negativno vplival na sposobnost finančne institucije za uspešno doseganje zastavljenih ciljev in izvajanja poslovne strategije (Skubic 1999, 94). Tveganje je navzoče v vsaki gospodarski panogi, poslovanje bank pa je zaradi svoje temeljne funkcije in posebnosti izpostavljeno specifičnim vrstam tveganj. Tveganjem se banke na noben način ne morejo izogniti, lahko pa jih z ustreznim upravljanjem zmanjšajo oz. obvladujejo z zagotavljanjem primerne velikosti kapitala (Pešec 1999, 4). V strokovni literaturi avtorji navajajo veliko različnih klasifikacij tveganj, ki so si pomensko dokaj podobne. Mednarodni denarni sklad (v nadaljevanju IMF) je tveganja razdelil na kreditno, deželno, tržno, likvidnostno, pravno, operativno tveganje, tveganje spremembe obrestne mere in tveganje izgube dobrega imena (Toward a Frramework for Financial Stability 1998, 60 61). Ena od možnih klasifikacij je tudi delitev bančnih tveganj, kot jo uporablja Banka za mednarodne poravneve v Baslu (v nadaljevanju BIS) 1 (Beloglavec, Glogovšek 2002, 78): 1. Klasična tveganja bančnega poslovanja: likvidnostno tveganje, t.j. tveganje, da banka ne bo sposobna v vsakem trenutku poravnati svojih obveznosti iz tekočih prilivov (Muhič 2000, 130); kreditno tveganje, t.j. tveganje, da dolžnik ne bo mogel ali hotel plačati obresti ali vrniti posojila (Ribnikar 1994, 44). 2. Tržna tveganja bančnega poslovanja: obrestno tveganje, t.j. tveganje, da bo postala pogodbeno določena obrestna mera drugačna od tržne in bo banka utrpela izgubo iz tega naslova (Dimovski 2000, 135); valutno tveganje, t.j. tveganje, da se bo tečaj tujih valut gibal v nasprotju s pričakovanji banke in povzročil izgubo v času od nakupa do prodaje tuje valute. Pojavlja zlasti pri tistih valutah, ki še niso dosegle polne konvertibilnosti na mednarodnih trgih (Jerman 1998, 22); investicijsko tveganje; opcijsko tveganje; blagovno tveganje; tehnološko tveganje; operativno tveganje t.j. tveganje, ki v zadnjem obdobju pridobiva na pomenu, saj se z njegovo problematiko ukvarja večina institucij s področja bančne regulative in banke same. Operativna tveganja označujejo kot tveganja, ki so posledica interne in zunanje goljufije, poškodbe osnovnih sredstev, prekinitve poslovanja in sistemske napake ter postopki zaposlenih in varstvo pri delu (Krumberger 2000, 78). 1 BIS (Bank for International Sattlements) je forum za sodelovanje centralnih bank. Z rednimi srečanji guvernerjev in uradnikov njenih centralnih bank članic ima BIS vlogo foruma za izmenjavo informacij in sodelovanje med centralnimi bankami po vsem svetu.
13 Kreditno tveganje je po raziskavah BIS najpomembnejše, saj naj bi kar 50-60% vseh bančnih problemov, izhajalo iz tega naslova. Drugo najpomembnejše tveganje je operativno tveganje (30-40%), tržna tveganja pa so na tretjem mestu z 10% (ibid. 2000, 73). 2.3 Bančna kapitalska regulativa Osnovno vprašanje, na katerega bom poskušala odgovoriti v tem odseku in za katerega obstaja več odgovorov, je sledeče, in sicer, zakaj je bančništvo potrebno regulirati. V splošnem je reguliranje panog potrebno tam, kjer prosti trg neučinkovito alocira vire. Na področju bančništva sta zato dva razloga: zaščita malih deponentov in negativne eksternalije. Zaščita malih deponentov je potrebna zaradi dejstev, ker so depoziti v bankah po svoji naravi nestabilni v primeru strahu pred propadom banke, kar lahko povzroči zelo velik likvidnostni pritisk na banke in celo njihov propad. Pri negativnih eksternalijah pa gre za vpliv propada ene finančne institucije na druge in tako obstaja sistemsko tveganje za celotni finančni sistem (Jorion 1997, 42-44). Cilj bančne regulative je tako izboljšati varnost v bančništvu oz. preprečevati sprejemanja tveganj, ki lahko spravijo v nevarnost deponente in stabilnost finančnega sistema (Gradivo iz seminarja Bonitetna bančna regulativa, 2001). V ta namen bančna regulativa predpisuje določena pravila o najmanjšem znesku kapitala banke za opravljanje bančnih storitev. 2.3.1 Baselski komite za nadzor bank Komite za nadzor bank (v nadaljevanju Baselski komite), kot združenje bančnih nadzornih oblasti, so leta 1974 ustanovili guvernerji centralnih bank držav članic skupine desetih najrazvitejših držav, imenovanih G-10 2. Guvernerje centralnih bank iz skupine G-10 je začelo skrbeti za stabilnost mednarodnega finančnega sistema, saj je kapital 3 nekaterih največjih svetovnih bank, zaradi konkurenčnega boja postal nevarno nizek. Leta 1988 je Baselski komite izdal baselski kapitalski sporazum (Basel Capital Accord) imenovan tudi Basel I, kot rezultat prizadevanj za poenotenje minimalnih kapitalskih zahtev za banke. Okoliščine, ki so spodbudile ta prizadevanja, so bile povezane s hitro rastjo obsega poslovanja bank, počasno rastjo kapitala, dolžniško krizo in razvojem različnih zunajbilančnih aktivnosti. Osnovni namen kapitalskega sporazuma je bil torej okrepiti kapitalsko osnovo bank, povečati stabilnost mednarodnega finančnega sistema in izenačiti pogoje poslovanja za vse udeležence na trgu (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 11). 2 Med G-10 države spadajo Belgija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska, Švica, Velika Britanija in ZDA. 3 Kapital je za banke izredno pomemben, saj deluje kot blažilec izgub in omogoča menedžerjem, da preudarno upravljajo z bančnimi tveganji.
14 Baselska priporočila oz. minimalni standardi, ki jih objavlja Baselski komite, so namenjena predvsem državam članicam G-10 in niso zavezujoča. Države se sicer same odločajo, ali jih bodo sprejele v svojo zakonodajo, vendar pa so standardi mednarodno tako uveljavljeni, da jih uporabljajo povsod po svetu. Tako so glavna načela uporabna za vse banke, ne glede na raven njihove kompleksnosti oziroma sofisticiranosti. Ker so oblikovani kot minimalni standardi, imajo države, ki jih sicer sprejmejo še vedno pravico postaviti višje zahteve (The New Basel Capital Accord: an explanatory note 2001, 2). Baselski komite je junija 2004 sprejel nov kapitalski sporazum imenovan tudi Basel II, s katerim so zamenjali sedemnajst let star prejšnji dogovor. Nova pravila naj bi začela veljati konec leta 2006. O vzrokih za zamenjavo starih standardov pa bo več napisnega v naslednjih poglavjih. 2.3.2 Baselski kapitalski sporazum ( Basel I) 2.3.2.1 Vsebinska predstavitev Baselski kapitalski sporazum (Basel I) je pripravil Baselski komite in ga leta 1988, predstavil širši javnosti. Kot je bilo zapisano že v prejšnjem poglavju, so sporazum sprejele mednarodno aktivne banke v G-10 državah, vendar so ga v praksi kmalu začele uporabljati skoraj vse razvite države sveta. Basel I naj bi omogočil trdno in stabilno mednarodno bančništvo z visoko stopnjo harmonizacije, kot tak pa naj bi spodbujal konkurenčno enakopravnost mednarodno aktivnih bank. Odbor si je pri snovanju baselskih standardov prizadeval za dva cilja (Borak 1997, 9): standardi naj bi služili krepitvi, trdnosti in stabilnosti mednarodnega bančništva; standardi naj bi bili pošteni in bi z visoko stopnjo poenotenosti veljali za vse banke iz različnih držav, s tem bi zmanjševali izvore konkurenčne neenakopravnosti med mednarodnimi bankami. Končni cilj Basla I je bil določiti najnižjo zahtevano raven kapitala za banke z mednarodnim poslovanjem oziroma oblikovanje kazalca kapitalske ustreznosti. Le-ta pove, koliko kapitala potrebuje banka za pokrivanje tveganj, ki izhajajo iz poslovanja banke, ter tako omogoča mednarodno primerjavo kapitalske ustreznosti bank. Minimalna kapitalska ustreznost, ki znaša 8%, velja še danes.
15 2.3.2.2 Slabosti Basla I V dobrih desetih letih, odkar je bil Basel I sprejet, je na finančnih trgih prišlo do velikih sprememb, zaradi katerih kazalec kapitalske ustreznosti, izračunan v skladu s staro metodologijo, ni več dober pokazatelj resnične tveganosti in posledično relativne kapitalske moči bank (Sušnik 2000, 3). Baselskim standardom se očita vrsta slabosti in pomanjkljivosti, največje med njimi po mnenju Sušnikove pa so naslednje (Sušnik 2001a, 40-41): a) sedanji sistem tehtanja tvegane aktive bank, pri računanju kreditnega tveganja, ne omogoča zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki bank, zato je pogosto slab približek dejanskega ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke; b) 8% minimalni koeficient naj bi bil po mnenju kritikov arbitrarno določen; c) t.i. klubski pristop oz. sistem tehtanja terjatev na podlagi ločevanja med OECD 4 in ne- OECD državami naj bi bil politično motiviran; d) premajhno upoštevanje nekreditnih tveganj, ki so v zadnjih letih pridobila na pomenu (predvsem operativno tveganje); e) osredotočenost zgolj na kvantitativno merjenje kapitalske ustreznosti ter zanemarjanje kvalitativnega vidika; Omenjene slabosti Basla I, so razlogi, ki so spodbudili začetek razvoja novih kapitalskih standardov, ki bodo v bližnji prihodnosti zamenjali obstoječe kapitalske standarde. 4 OECD (Organization for Economic Cooperation and Development), je bila ustanovljena leta 1961 in združuje 30 držav, pretežno iz Evrope. Slovenija je leta 1996 zaprosila za članstvo, vendar organizacija ni naklojena nadaljni širitvi.
16 3 NOV KAPITALSKI SPORAZUM BASEL II 3.1 Zakaj nov kapitalski sporazum Baselski komite je junija 1999 izdal predlog nove sheme za merjenje kapitalske ustreznosti (New Capital Adequacy Framework), ki naj bi nadomestila sporazum iz leta 1988. Nova shema naj bi ohranila poslanstvo starega sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema, hkrati pa naj bi odpravila njegove pomanjkljivosti (Sušnik 2000, 8). Glavna kritika starega sporazuma je, da premalo upošteva nekreditna tveganja, ki so v zadnjem času pridobila na pomenu. V novem kapitalskem sporazumu je zato več pozornosti posvečene operativnim tveganjem, ki do sedaj niso bila obravnavana posebej. Poleg tega novi sporazum predlaga različne pristope za merjenje kapitalske zahteve za kreditna in operativna tveganja. S tem bankam omogoča svobodo pri izbiri tistega pristopa, ki najbolje ustreza njihovi velikosti, razvitosti, ter ostalim značilnostim bančnega poslovanja in profilu tveganja (The New Basel Capital Acord: an expolanatory note 2001, 2). Novi kapitalski sporazum je sestavljen iz treh medsebojno povezanih stebrov, ki vsi skupaj pripomorejo k večji varnosti in stabilnosti finančnega poslovanja (Sušnik 2001a, 33): I. Minimalne kapitalske zahteve ( kvantitativni način merjenja minimalno zahtevanega koefcienta kapitalske ustreznosti). II. III. Regulativni nadzor Tržna disciplina Novost novega kapitalskega sporazuma sta dva kvalitativna stebra. Več o strukturi novega kapitalskega sporazuma bom opisala v naslednjem poglavju.
17 3.2 Dolga pot do Basla II Nov kapitalski sporazum že nekaj let buri duhove svetovnega bančnega sektorja. Datum objave dokumenta s končnim besedilom novega kapitalskega sporazuma je bil napovedan za prvo polovico leta 2003, vendar Baselskemu komiteju do takrat še ni uspelo dokončati dela, tako da je termin prestavljen na drugo polovico 2004. Posledično je bil prestavljen tudi datum praktične uveljavitve novih pravil, ki naj bi začele veljati konec leta 2006. Potek dogodkov pri sprejemanju novih pravil pa je potekal po naslednjem vrstnem redu (Rubin 2002a, 1): Julij 1998 - v Baslu se odločijo spremeniti kapitalski sporazum iz leta 1988. September 1998 - predsedujoči Baselskega komiteja, W. McDonough, objavi, da v Baslu začenjajo z intenzivnim delom, ki naj bi pripeljal do prvega osnutka novega sporazuma v enem letu oz. dokončnega dokumenta v dveh letih. December 1998 - delovna skupina pod vodstvom C. Norgena, direktorja švedske finančne regulatorne institucije, začne s pripravljanjem sprememb. Junij 1999 - Baselski komite izda prvi dokument za razpravo, v katerem je predstavljena tristebrna struktura novega kapitalskega sporazuma. Januar 2001 - objavljen je drugi dokument za petmesečno razpravo (do konca maja 2001). Priprava končnega dokumenta naj bi bila zaključena do konca leta 2001, uveljavitev novih pravil je načrtovana za leto 2004. Marec/april 2001 - Baselski komite izvede prvi krog kvantitativne študije učinkov (QIS) novega kapitalskega sporazuma ob sodelovanju bank in nadzornikov iz številnih držav sveta. Poletje 2001 - študija učinkov razkrije resne probleme v zvezi s predlaganimi novostmi: bolj sofisticirane oblike merjenja tveganj vodijo v višje kapitalske zahteve in ne nižje, kot je bilo zamišljeno. Junij 2001 - Baselski komite v okviru razprave v zvezi z drugim osnutkom kapitalskega sporazuma prejme na tisoče strani kritik, predlogov, pripomb. Petega junija je javno objavljena zamuda pri izdaji končnega dokumenta, in sicer je tretji dokument za razpravo napovedan za začetek leta 2002, končni dokument pa za konec 2002. Predvidena uveljavitev novih pravil v letu 2005. November 2001 - vpliv novih, nekoliko spremenjenih pravil, je testiran v okviru drugega kroga študije učinkov (QIS2). December 2001 - ponovna sprememba terminskega načrta. Pred objavo tretjega dokumenta za razpravo je potreben še en krog študije učinkov. Marec 2002 - oblikovanje vprašalnika za zadnjo študijo učinkov v sodelovanju z bankami. Jesen 2002 - začetek zadnjega kroga študije učinkov (QIS 3). Določijo, da naj bi se nova pravila pričela uporabljati v bankah konec leta 2006. April 2003 - Baselski komite izda rezultate zadnje študije učinkov (QIS 3), rezultati so pozitivni saj se pokaže, da so spremembe v drugem posvetovalnem dokumentu obrodile sadove. Pomlad 2003 - objava tretjega baselskega posvetovalnega dokumenta. Junij 2004 - sprejetje novega kapitalskega sporazuma. Konec leta 2006 - uveljavitev novih pravil v državah G-10 in drugod po svetu.
18 4 TRIJE STEBRI NOVE KAPITALSKE SHEME Nov tristebrni sistem določanja zadostnosti kapitala bank pomeni nadgradnjo in revizijo Basla I. SLIKA 2: TRISTEBRNI SISTEM DOLOČANJA KAPITALSKE USTREZNOSTI PO BASLU II TRIJE STEBRI MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE REGULATIVNI NADZOR TRŽNA DISCIPLINA Tehtana tveganja Definicija kapitala Kreditno tveganje Operativno tveganje Tržna tveganja Standardiziran pristop Pristop na osnovi internih ratingov Vir: Predstavitev novega kapitalskega sporazuma (ang. New Capital Acord), 2002 Osrednji del še vedno predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev (prvi steber), ki naj bi bile po zaslugi spremenjene metodologije merjenja bolj občutljive na različne stopnje kreditnega tveganja v bankah in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih, ki so jih zaznamovale številne finančne inovacije (Sušnik 2001a, 2). Zaradi zavedanja pomembnosti konkurence v finančnem sektorju in poznavanja problemov, s katerimi se ubadajo banke in drugi finančni udeleženci na finančnem trgu (razlike v nacionalnih računovodskih, pravnih, davčnih pravilih), sta v novi kapitalski shemi temeljnemu stebru dodana dva nova. Drugi steber imenovan regulativni nadzor pomeni premik od nefleksibilne regulative k procesnemu pristopu spremljanja kapitalske ustreznosti v bankah, saj je glavna vloga nadzornikov po novem preverjanje, ali banka korektno ocenjuje tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju bančnih in finančnih storitev. Nadzorniki morajo imeti pooblastilo zahtevati višjo kapitalsko ustreznost, kot jo določi banka sama oz. kot jo izračuna v skladu s standardizirano metodologijo, še posebej, če je banka pomembna s sistemskega vidika (ibid., 2). Vse pomembnejšo vlogo pri vzpodbujanju stabilnega in varnega finančnega sistema igra tudi tržna disciplina (tretji steber). Za doseganje večje tržne discipline je potrebna večja transparentnost poslovanja bank, kar pomeni večji obseg javnega razkritja, ter objave podatkov in informacij povezanih z bančnim poslovanjem. Večja tržna disciplina zahteva aktivno vlogo tržnih udeležencev, ki prek svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke, katerih poslovanje je transparentno in kaznujejo "nedisciplinirane" banke (ibid., 2-3).
19 4.1 Prvi steber ( minimalne kapitalske zahteve) Osrednji del novega kapitalskega sporazuma še vedno predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev. Opredelitev kapitala ostaja glede na stari kapitalski sporazum nespremenjena, vendar pa nova kapitalska shema precej posega v način merjenja tveganj, predvsem kreditnega in operativnega tveganja (Sušnik 2001a, 3). Prvi steber določa, da mora stopnja najnižje kapitalske ustreznosti predstavljati najmanj 8% celotnega kapitala banke. Koeficient kapitalske ustreznosti pa izračunamo kot razmerje med celotnim kapitalom in tehtano tvegano aktivo. Koeficient kapitalske ustreznosti lahko zapišemo z naslednjo formulo: Bančni kapitalski koeficient (min. 8%) = celotni kapital kreditno tveganje + tržno tveganje + operativno tveganje Do sedaj je veljal pri merjenju kreditnega tveganja le en pristop, pri Baslu II pa je določeno, da bo možnih več načinov izračuna kreditnega tveganja, tako kot je veljalo do sedaj že za tržna tveganja. Prvič pa je v novi shemi predvideno tudi merjenje operativnega tveganja. V novem kapitalskem sporazumu so navedeni naslednji možni pristopi za merjenje kapitalske zahteve za kreditno tveganje: standardiziran pristop (spremenjena verzija obstoječega pristopa); osnovni pristop, temelječ na internih ratingih; razviti pristop, temelječ na internih ratingih. Možna pristopa za merjenje kapitalske zahteve za tržna tveganja ostajata nespremenjena in sta: standardiziran pristop; pristop, temelječ na internem modelu. Na novo pa so opredeljeni možni pristopi za merjenje kapitalske zahteve za operativna tveganja: enostavni pristop (Basic Indicator Approach); standardiziran pristop (Standardised Approach); napredni pristopi (Advanced Measurement Approaches) - pristop z internim merjenjem (Internal Measurement Approach); - točkovalni pristop (Scorecard Approaches); - pristop s statistično porazdelitvijo izgube (Loss Distribution Approach). Ker se v bančni praksi najpogosteje uporabljajo pristopi za merjenje kreditnega tveganja jih bom v nadaljevanju natančneje predstavila.
20 4.1.1 Standardizirani pristop za merjenje kreditnega tveganja Kljub temu, da naj bi bile kapitalske zahteve, izračunane ob uporabi standardiziranega pristopa, v povprečju večje v primerjavi s tistimi, izračunanimi ob uporabi obeh pristopov temelječih na internih ratingih, se bo standardizirani pristop še naprej uporabljal v večini bank. Nedvomna prednost standardiziranega pristopa pred pristopom temelječim na internih ratingih je njegova enostavnost, posledica česar pa je manjša natančnost pri merjenju kreditnega tveganja. Ne glede na to naj bi metodološke spremembe, sodeč po opravljenih analizah tudi bankam, ki bodo uporabljale standardizirani pristop pri določanju kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, prinesle zmanjšanje teh kapitalskih zahtev v primerjavi s sedanjim sistemom (Rubin 2002b, 3). Standardizirani pristop za merjenje kreditnega tveganja je konceptualno zgrajen na enak način kot v današnjih Baselskih standardih, torej, da se minimalna kapitalska zahteva izračuna kot kvocient med primernim kapitalom banke in kreditnim tveganjem sredstev banke. Medtem ko za opredelitev primernega kapitala banke niso predvidene spremembe, pa bo večjih sprememb deležen izračun kreditnega tveganja. Cilj vseh sprememb, ki so v nadaljevanju opisane je, da bi izračunano kreditno tveganje čim bolje in realneje odsevalo izpostavljenost ekonomskemu tveganju sredstev banke. V tabeli 1 je opisana primerjava merjenja kreditnega tveganja po veljavnem (Basel I) in novem sporazumu (Basel II). TABELA 1: TEHTANJE PO STAREM IN NOVEM BASELSKEM SPORAZUMU Standardiziran pristop Baselski sporazum iz leta Novi kapitalski sporazum 1988 Število kategorij tveganja (uteži) 4 (0%, 20%, 50%, 100%) 5 (0%, 20%, 50%, 100%, 150%) Države in državna telesa Klubski pristop (OECD in ne-oecd) Zunanji ratingi (rating agencije ali nacionalne izvozne agencije) Banke in BDP Vezano na tveganost države (OECD in ne-oecd) Dve alternativi: - vezano na zunanji rating države -vezano na zunanji rating banke/bdp Podjetja 100% ne glede na tveganost Zunanji ratingi, več uteži Vir: The New Basel Capital Accord, 2001 Predlagana standardna shema kapitalske ustreznosti izhaja iz obstoječega sporazuma, vendar ga v marsičem spreminja. Sedanji standardizirani pristop za ugotavljanje tehtane aktive in kapitalskih zahtev namreč praktično ne daje prostora za diferenciacijo kreditnega tveganja med različnimi skupinami komitentov. Največjo spremembo zagotovo pomeni uporaba zunanjih ratingov (bonitetnih ocen rating agencij) 5 za določanje tveganosti posameznih držav in drugih dolžnikov. Uporaba zunanjih ratingov ne sme biti mehanična, pač pa mora biti predmet stroge presoje bank in njihovih nadzornikov glede kvalitete ocenjevalne metodologije in virov podatkov. Nova shema uvaja večjo diferenciacijo tveganja, zato je štirim utežem tveganja dodana še ena, 150% utež (Sušnik 2000, 3). 5 Najpomembnejše zunanje bonitetne agencije so: Standard & Poor s, Moody s in Fitch Ratings.
21 Najpomembnejše spremembe pri ugotavljanju kreditnega tveganja so: a) Terjatve do držav Pri ocenjevanju tveganosti držav, državnih organov in centralnih bank bodo zunanji ratingi nadomestili t.i. klubski pristop oz. razlikovanje med OECD in ne-oecd državami. Namesto zunanjih ratingov lahko nadzorniki za namen izračunavanja kapitalske ustreznosti priznajo tudi ratinge izvoznih agencij iz svojih držav, če ti izpolnjujejo predpisane kriterije. Poleg tega nova shema uvaja večjo diferenciacijo tveganja, zato je štirim stopnjam tveganja (utežem) dodana še ena utež, ki znaša 150% (Sušnik 2001a, 4). Stopnja tveganja oz. utež 0% naj bi bila omejena na države in centralne banke najvišje bonitete (od AAA do AA- po Standard & Poor's). Takšna stopnja naj bi veljala tudi za nekatere mednacionalne finančne institucije, kot so BIS, IMF, Evropska centralna banka (ECB). Terjatve do držav, rangirane med A+ in A- naj bi se tehtale z utežjo 20%, med BBB+ in BBB- z 50%, tistim z ratingom med BB+ in B- pa bi bila dodeljena utež 100%. Za visoko tvegane države (z ratingom pod B-) je predvidena utež 150%. Nova ocenjevalna lestvica za države je prikazana v tabeli 2 (ibid., 4). Nadzornik bo lahko za terjatve do domače države ali njene centralne banke, ki bodo denominirane in financirane v domači valuti 6, diskrecijsko določil nižjo utež tveganja od uteži, ki bo dejansko pripadala domači državi. To diskrecijo bo lahko nadzornik razširil tudi na terjatve do drugih držav in njihovih centralnih bank, ki bodo denominirane in financirane v domači valuti države dolžnice, vendar tem državam ne bo mogel odobriti nižje uteži tveganja, kot jo bo tej državi predpisal njen domači nadzornik ( BS 2004b, 5). TABELA 2: STOPNJE TVEGANJA OZ. UTEŽI ZA DRŽAVE IN BANKE PO NOVI KAPITALSKI SHEMI OCENA TVEGANOSTI TERJATEV ( utež) Dolžnik AAA do AA- A+ do A- BBB+ do BBB- BB+ do B- Pod B- Nerangirane terjatve Države 0% 20% 50% 100% 150% 100% Banke a) 20% 50% 100% 100% 150% 100% b1) 20% 50% 50% 100% 150% 50% b2) 20% 20% 20% 50% 150% 20% Vir: The New Basel Capital Accord, 2001 b) Terjatve do bank Ocenjevanje tveganosti bank je v sedanjem kapitalskem sporazumu povezano s tveganostjo držav, v katerih imajo te banke sedež. Za tehtanje vseh terjatev do bank s sedežem v OECD državah in kratkoročnih terjatev do bank s sedežem izven OECD držav je dovoljena uporaba 20% uteži tveganja. Dolgoročne terjatve do ne-oecd bank so tehtane s 100% (Sušnik 2001a, 5). 6 Terjatve so financirane v valuti denominacije takrat, kadar ima banka upnica v tej valuti na pasivi vsaj tolikšen znesek obveznosti, kot je celoten znesek terjatev.
22 Ugotovili so, da stari način ugotavljanja tveganosti bank ni več ustrezen, zato ga bodo v novem kapitalskem sporazumu nadomestili z dvema možnostma za uvrstitev terjatev do bank v sistem uteži tveganosti. Prva možnost za določitev tveganosti terjatve do neke banke se navezuje na rating države v kateri ima banka sedež. Pri tem načinu naj bi se terjatve do neke banke tehtale z utežjo, ki je za eno kategorijo slabša od uteži, izhajajoče iz ratinga države, v kateri ima banka sedež. Če je npr. država ocenjena z ratingom, ki mu ustreza utež 20%, se terjatev do banke iz te države tehta s stopnjo 50%. To pravilo naj ne bi veljalo za banke, ki prihajajo iz držav, tehtanih s 100% oz. 150%. Za te banke, kot tudi tiste, katerih države nimajo zunanjega ratinga, se bo uporabljala utež 100% oz. 150% (tabela 2; a) opcija) (Rubin 2002b, 5). Druga možnost (tabela 2, b1) opcija) za določanje tveganosti bank je navezava uteži na samostojni zunanji rating bank. Uteži, ki se bodo uporabile za tehtanje tveganja bank se bodo gibale od 20% za najkvalitetnejše banke z ratingom najmanj AA- do 150% za slabše rangirane banke. Tiste banke, ki ne bodo rangirane bodo deležne ugodnejšega tehtanja kot pri prvi možnosti ( 50 % utež) (ibid., 5). Terjatvam do bank, katerih rok zapadlosti je krajši kot tri mesece (tabela 2, b2) opcija), bo mogoče pripisati za eno stopnjo manjšo tveganost, kot bi veljalo po zunanjih ratingih bank, vendar le ta ne bo mogla biti manjša kot 20% oz. bolj ugodna od razvrstitve države. Enaka ureditev, kot za terjatve banke, bo mogoča tudi za terjatve do borzno posredniških družb. (Sušnik 2001a, 6). Nadzorna oblast bo morala izbrati eno izmed obeh možnosti, ki bo zavezujoča za vse banke, tako za tehtanje njihovih terjatev do domačih kot do tujih bank.v primeru, da bo nadzornik dovolil ugodnejše tehtanje za terjatve do držav, ki bodo denominirane in financirane v domači valuti države dolžnice, bo lahko tudi v okviru obeh možnosti za tehtanje terjatev do institucij diskrecijsko predpisal nižjo utež tveganja (ne nižjo od 20%) za terjatve denominirane in financirane v domači valuti institucije (BS 2004b, 7). c) Terjatve do podjetij. Med največje pomanjkljivosti Basla I lahko nedvomno uvrstimo neupoštevanje različne kvalitete podjetij, pri določanju uteži za tehtanje terjatev do njih. Podjetja se namreč uvršča v najslabši razred (100%), ne glede na njihovo dejansko boniteto. V novi kapitalski shemi je predvideno, da se tudi za tehtanje terjatev do podjetij začne uporabljati zunanje ratinge, ki nedvomno bolj realistično izražajo oceno tveganosti. Standardna utež za tehtanje terjatev do podjetij naj bi še naprej ostala 100%, podjetjem z visoko boniteto se bo dodelila utež 20% oz. 50%, slabšim podjetjem (z ratingom manjšim od BB-) pa utež 150% (tabela 3).
23 TABELA 3: STOPNJE TVEGANJA OZ. UTEŽI ZA PODJETJA PO NOVI KAPITALSKI SHEMI Dolžnik OCENA TVEGANOSTI TERJATEV (utež) AAA do AA- A+ do A- BBB+ do BB- Pod BB- Nerangirano Podjetja 20% 50% 100% 150% 100% Vir: The New Basel Capital Accord, 2001. Tudi za podjetja bo, podobno kot za banke, veljalo, da nobeno podjetje ne more dobiti bolj ugodne uteži kot država, v kateri ima to podjetje sedež. Posebne obravnave v Baslu II pa bodo deležna majhna in srednja podjetja (retail) 7, ki jim pripisujejo velik pomen, predvsem zaradi izboljšanja gospodarske rasti, ter povečanja delovnih mest. Za te bo lahko nacionalni nadzornik diskrecijsko dovolil uporabo 75% uteži tveganja. (Sušnik 2001a, 6). TABELA 4: PRIMER NOVIH KAPITALSKIH ZAHTEV* Podjetje VW Podjetje HEAD Rating S&P (bonitetna ocena) A+ BB- EDF 0,04% 1,57% Izpostavljenost v 1 Mio 1 Mio Basel I 80 000 80 000 Basel II 18 000 94 000 *predvidevanja Vir: Basel kick-off, 2002. Tabela 4 prikazuje dve podjetji, Volkswagen in Head. Ocenjevalna agencija S&P rangira Volkswagen bolje kot Head. Po starem baselskem sporazumu bi za obe podjetji banka potrebovala enak znesek kapitala v višini 80.000, medtem ko po Baslu II potrebuje za slabše rangirano podjetje Head znatno več kapitala (94.000 ) kot pa za podjetje VW (18.000 ), in sicer kar 5 krat več. d) Terjatve zavarovane z zastavo premoženja in višje kategorije tveganja. V skladu z novimi kapitalskimi pravili, se bodo lahko terjatve zavarovane z zastavo premoženja (hipoteke) praviloma tehtale s 100% utežjo tveganja, diskrecijsko pa bo lahko nacionalni nadzornik za celotno vrednost terjatve, ki je v celoti zavarovana s hipoteko na stanovanjsko nepremičnino dovolil uporabo 35% uteži tveganja, medtem ko bo lahko za terjatve, zavarovane s hipoteko na poslovno nepremičnino, diskrecijsko predpisal nižjo, 50% utež tveganja, le za določen del zavarovane terjatev. 7 Terjatve do malih dolžnikov so definirane kot terjatve, ki po obsegu ne presegajo EUR 1 mio oz. 0,2 % celotne izpostavljenosti banke iz portfelja majhnih dolžnikov.
24 Za uporabo bolj ugodnega tehtanja hipotek na poslovno nepremičnino bosta morala biti izpolnjena vsaj naslednja pogoja: izgube iz naslova kreditov na osnovi poslovnih hipotek, deležnih bolj ugodnega tehtanja, v določenem letu ne smejo preseči 0,3% vrednosti vseh odobrenih posojil, ter celotne izgube iz naslova kreditov na osnovi poslovnih hipotek v določenem letu ne smejo preseči 0,5% vrednosti vseh odobrenih posojil. Najmanj kvalitetne naložbe bank naj bi bile po novem tehtane s 150 % utežjo, predvsem zaradi želje, narediti metodologijo za določanje kapitalskih zahtev bolj občutljivo na dejanske ravni kreditnega tveganja v bankah (Rubin 2002b, 6). e) Zunajbilančne postavke Pri obravnavanju zunajbilančnih postavk nov kapitalski sporazum ne predvideva večjih sprememb glede na obstoječ način določanja kapitalskih zahtev. V skladu z novimi kapitalskimi pravili bodo morale banke še naprej vsako klasično zunajbilančno postavko s pomočjo kreditnih konverzijskih faktorjev najprej pretvoriti v ekvivalent bilančnim (t.i. kreditno nadomestitveno vrednost), šele nato pa bodo tako dobljeno konvertibilno vrednost pomnožile z utežjo tveganja, ki bo ustrezala bonitetni oceni nasprotne stranke. Odstotek pri kreditnem konverzijskem faktorju bo odvisen od vrste klasične zunajbilančne postavke (BS 2004b, 11-12): 0% konverzijski faktor se bo uporabil za zunajbilančne postavke z zelo nizkim tveganjem: - brezpogojno preklicne neizkoriščene kreditne obveznosti; - preklicni akreditivi (odprti ali potrjeni); - garancije, pokrite z jamstvi Republike Slovenije na prvi poziv; - garancije in jamstva, pokrita z denarnimi vlogami; 20% konverzijski faktor se bo uporabil za zunajbilančne postavke z nizkim tveganjem: - neizkoriščene kreditne obveznosti z zapadlostjo do 1 leta; - odprti ali potrjeni nepreklicni dokumentarni akreditivi z zapadlostjo do 1 leta, pri katerih obstaja možnost samoporavnave z blagom (brez standby akreditivov); 50% konverzijski faktor se bo uporabil za zunajbilančne postavke s srednjim tveganjem: - neizkoriščene kreditne obveznosti z zapadlostjo nad enim letom; - odprti ali potrjeni nepreklicni dokumentarni akreditivi z zapadlostjo do 1 leta, pri katerih ne obstaja možnost samoporavnave z blagom (brez standby akreditivov); - odprti ali potrjeni nepreklicni dokumentarni akreditivi z zapadlostjo nad 1 letom; - odprti ali potrjeni nepreklicni standby akreditivi, ki niso v funkciji kreditnega substituta; - izdane ali potrjene storitvene garancije ali garancije za plačilo carinskega dolga; 100% konverzijski faktor se bo uporabil za zunajbilančne postavke s visokim tveganjem: - izdane ali potrjene finančne garancije, poroštva in ostala jamstva; - odprti ali potrjeni nepreklicni standby akreditivi, ki so v funkciji kreditnega substituta.