Cerkveni dokumenti 73 DIREKTORIJ DRUŽINSKE PASTORALE za Cerkev v Italiji 1

Cerkveni dokumenti 73 DIREKTORIJ DRUŽINSKE PASTORALE za Cerkev v Italiji 1

2

Italijanska škofovska konferenca Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji Družina Ljubljana 1997 3

CERKVENI DOKUMENTI 73 Naslov izvirnika: Conferenza episcopale italiana, DIRETTORIO DI PASTORALE FAMILIARE PER LA CHIESA IN ITALIA, Roma 1993. Prevod: Iva Srebotnjak. Lektor: Lojze Pajk. Redakcija: Rafko Valenčič. Oprema: Lucijan Bratuš. Zbirko CERKVENI DOKUMENTI izdaja Družina d.o.o. Glavni in odgovorni urednik: Rafko Valenčič. Uredništvo: Trubarjeva 80, 1000 Ljubljana. Uprava: Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana, SLO. Za založbo dr. Janez Gril. Tisk: Skušek, Ljubljana, septembra 1997. Za slovensko izdajo: Družina d.o.o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 253:265.5 DIREKTORIJ družinske pastorale za Cerkev v Italiji / [pripravila] Italijanska škofovska konferenca ; [prevod Iva Srebotnjak]. - Ljubljana : Družina, 1997. - (Cerkveni dokumenti, ISSN 1318-1262 ; 73) Prevod dela: Direttorio di pastorale familiare per la Chiesa in Italia ISBN 961-222-147-2 1. Conferenza episcopale italiana. - I. Italijanska škofovska konferenca glej Conferenza episcopale italiana 69288192 Po mnenju Ministrstva za kulturo z dne 10. 9. 1997 št. 415-19/97 spada publikacija Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji med proizvode, za katere se obračunava 5% davek od prometa proizvodov. 4

UVODNA BESEDA Pastorala zakona in družine je ena izmed prvenstvenih, prioritetnih nalog Cerkve na Slovenskem. S tem vprašanjem se ukvarjajo različne medškofijske in škofijske pastoralne ustanove: pastoralni sveti, načrti pastoralne prenove, škofijski zbori, pastoralni tečaji, posvetovanja ipd. Sem prištevamo tudi osebne pobude in tiste na ravni cerkvenostnih, eklezialnih gibanj. Žal, ta prizadevanja niso vedno dovolj usklajena, vsebinsko in metodološko so nedorečena, nimajo jasnih zastavljenih ciljev in poti. Tako prihaja slovenski prevod»direktorija družinske pastorale za Cerkev v Italiji«v naš prostor v trenutku, ko je potrebno storiti nov in pomemben korak za prenovo zakonske in družinske pastorale. Doslej smo sicer imeli na voljo nekatere cerkvene dokumente, tako Apostolsko pismo o družini Familiaris consortio (1981), Smernice za vzgojo človeške ljubezni (1983), Pismo družinam (1994), Človeška spolnost resnica in pomen (1996), njihove vsebine in navodil pa niti zdaleč nismo znali študijsko in pastoralno obdelati ter prilagoti našim razmeram in potrebam. Direktorij, ki ga imamo pred seboj, je vzorčni primer, kako je mogoče to storiti. Pa tudi drugi dokumenti Italijanske škofovske konference govore o razvejeni pastoralni dejavnosti te ustanove v korist zakona in družine. Direktorij predvsem dopolnjuje Apostolsko pismo o družini (1981), ki je»magna charta«zakonske in družinske pastorale. Nekatera poglavja le povzema, npr. teološke in antropološke osnove zakona in družine, drugim vidikom pa namenja posebno pozornost ter jih dopolnjuje glede na krajevne razmere in potrebe. Predvsem to velja za čas priprave na zakon, ki je predstavljen kot poseben čas milosti in pot vere (itinerarij); za obhajanje zakramenta poroke, ki ima pommebno mesto v življenju zakoncev, njihovih družin in krščanskega občestva, za spremljanje nove družine skozi posamezna obdobja njenega življenja in duhovne rasti; za poslanstvo družine v Cerkvi in družbi, kjer ima družina nenadomestljivo vlogo, za položaj 5

družine v težavnih razmerah, ki jih rojevata čas in njegova miselnost. Nedvomno bo Direktorij sprožil pastoralna razmišljanja in primerjave ter spodbudil nove pastoralne rešitve za naše razmere. Prednost Direktorija je, da ne ostaja zgolj na deklarativni ravni, marveč spodbuja in zavezuje osebe in ustanove, ki so odgovorne za pastoralo zakona in družine. Nekatere značilnosti Direktorija, poleg že naštetih, so pomembne tudi za slovenske razmere. Omenimo le tiste, ki so vredne posebnega poudarka in je bila naša pastorala doslej nanje premalo pozorna. 1. Osnovna zakonitost pastorale zakona in družine je kontinuiteta, se pravi organski razvoj od otroških in mladostnih do zrelih let in starostnega obdobja. Priprava na zakon, ki nima predhodnih stopenj (daljnje in bližnje priprave) in ne pozna organskega nadaljevanja v skrbi za zakon in družino, ne bo rodila želenih sadov. V tem smislu je potrebno razumeti tako pripravo na zakon kot zakon in družino kot»pot vere«, kot osebno in skupno dozorevanje. 2. Pastorala zakona in družine je odvisna od njene včlenjenosti v cerkvenostno, eklezialno občestvo. To morajo poleg drugega zagotoviti tudi dejavniki, delujoči na tem področju (osebe, ustanove). Takšna usmeritev varuje pred tistimi psihološkimi in antropološkimi postopki, ki premalo upoštevajo družbene in verske, v obeh primerih pa občestvene razsežnosti zakona in družine, ki jo zagotavljajo matična družina, župnijsko občestvo in nadaljnja občestva. Kakor je vzgoja primarna naloga družine, čeprav še tako nemočne, tako je tudi vloga krajevnega verskega občestva nenadomestljiva za organsko pastoralo zakona in družine. Ponotranjenje (interiorizacija) in odpiranje v občestvo sta dva pola istega procesa, to je procesa osebne in vzajemne rasti. 3. Sodelovanje na cerkvenostni ravni (župnijski, dekanijski, škofijski, nacionalni) se mora razširiti tudi na družbeno raven, se pravi na ustanove, ki sicer delujejo z drugega, predvsem družbeno-izobraževalno-antropološkega vidika, vendar je njihovo delo namenjeno istim osebam, njihovi vsestranski koristi. Cerkev in družba morata glede tega delovati z roko v roki. 4. Pastorala zakona in družine je prvenstvena skrb samih zakoncev in družin. To načelo je bilo sprejeto že v Apostolskem 6

pismu o družini. Pristojnost in ozaveščenost laikov na tem področju je dolgoročna, toda neodložljiva naloga, ki ne more sloneti zgolj na pobudah in prizadevanjih posameznikov, ne laikov ne klerikov. 5. Čeprav ima pastorala zakona in družine skoraj tridesetletno tradicijo (pastoralni tečaj 1969 je obravanaval pastoracijo bodoče in mlade družine; v istem času so zaživela prva zakonska občestva), sta glavni hibi te pastorale pomanjkanje pastoralne refleksije o sami dejavnosti in stalno dopolnjevanje prvotnih vsebin, ciljev in metod dela. Pomanjkanje tako imenovane primerjave ali reference vodi v okostenelost. Direktorij daje možnost takšne primerjave, kje je naša pastorala zakona in družine, kaj in kako delamo, kako zadevo dopolnjevati v duhu cerkvenih navodil in glede na domače potrebe. Slovenski prevod prinaša celotno besedilo Direktorija. Izpuščeni so tisti naslovi, ki povzemajo vsebino odstavkov, ter svetopisemska in druga besedila, navedena kot pripomoček za pogovor z zaročenci oziroma zakonci. Tudi opombe so, kolikor je bilo mogoče, okrajšane. Italijanski škofovski konferenci se zahvaljujemo za dovoljenje za izdajo slovenskega prevoda Direktorija družinske pastorale za Cerkev v Italiji. Rafko Valenčič glavni urednik 7

8

Italijanska škofovska konferenca DIREKTORIJ družinske pastorale za Cerkev v Italiji PREDSTAVITEV V posebno veselje mi je, da morem predstaviti Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji. Potem ko je bil v preteklem maju skoraj enodušno sprejet na 37. splošnem zasedanju italijanskih škofov, prihaja sedaj končno med nas po večletnem intenzivnem delu, ki ga je opravila Škofovska komisija za družino v tesni povezavi z Generalnim tajništvom in s Stalnim svetom italijanske škofovske konference. Na naslednjih straneh objavljamo besedilo, katerega pomembnost in dragocenost je obširno in verodostojno poudaril papež Janez Pavel 13. maja 1993 v svojem govoru škofom, zbranim na zasedanju. Direktorij stopa po poti, ki jo je Cerkev v Italiji prehodila od 2. vatikanskega cerkvenega zbora do danes in po kateri namerava s prenovljeno svežino hoditi naprej v prepričanju, da predstavlja družinska pastorala eno izmed prednostnih nalog nove evangelizacije. Direktorij sam predstavlja dejanje vere in hvaležnosti, ki ga naša Cerkev obnavlja kot»dar«, ki ga je Bog poklonil človeštvu z ustanovitvijo zakona kot»globoke skupnosti življenja in ljubezni med zakonci«(cs, 48) in v načrtu, da družina postane»prva in življenjska celica družbe«(l, 11). To sta ista vera in ista hvaležnost, ki ju izkazujemo hkrati gospodu Jezusu, ki je s svojim odrešenjskim dejanjem povzdignil zakon v znamenje in orodje odrešujoče milosti (prim. Ef 5, 22-32) in je ustanovil družino kot»cerkev v malem«in kot temeljni kamen Cerkve same (prim. C, 11). 9

Direktorij je tudi sredstvo globoke pastoralne povezanosti med vsemi našimi Cerkvami. Poraja se namreč iz istega poslanstva, ki nas vse povezuje, da oznanjamo in slavimo»evangelij zakona in družine«in da mu služimo. Upošteva vse, kar je bilo v zadnjih desetletjih v krajevnih Cerkvah predmet razmišljanja in pastoralne prakse, vabi in spodbuja k še enotnejši poti, ki jo je treba prehoditi skupaj, da bi vsaki družini pomagali odkriti in živeti njeno identiteto in njeno poslanstvo v Cerkvi in v svetu. Končno se nam predstavlja ta Direktorij tudi kot stvarni prispevek, za katerega Cerkev ve, da ga mora dati kot služenje družbi, predvsem v trenutkih, ko so bistvene vrednote zakona in družine napadene in ogrožene. Dobro nam je znano namreč, kako pomembna je družina tako na cerkvenostni kot tudi družbeni ravni, zato vsak prispevek za izboljšanje stanja družin in za njihovo bolj dosledno prevzemanje odgovornosti močno odseva na položaj in prihodnost našega naroda. V tej zvezi želimo, da bi mogla objavodirektorija spremljati tudi ustrezna družinska politika, ki bi jo pospeševale družine same, ustanove pa uresničevale in zajamčile. Italijanski škofje nameravajo z objavo tega besedila, ki»spremlja«in»dopolnjuje«splošno odločbo o kanoničnem zakonu (Decreto generale sul matrimonio canonico), ki je bila izdana 5. novembra 1990, realistično in pogumno ter v spoštovanju sleherne krajevne Cerkve uveljaviti in obnoviti družinsko pastoralo. Na ta način hočemo spodbuditi naše krajevne Cerkve, da bi rastle v zavesti prvenstva, ki pripada družini v pastoralni dejavnosti, da bi svoje poslanstvo v korist družine opravljale z novim poletom in zavzetostjo, pri tem pa ne bi le sledile nasvetom, napotkom in navodilom Direktorija, marveč naj bi izdelale in udejanjile lastni pastoralni načrt glede na družbene, kulturne in cerkvenostne izkušnje, prav tako tudi programe (itinerarije) in vzgojne čase glede na posebne lokalne razmere. Konkretno: želimo, da bi besedilo Direktorija moglo prebuditi v vsaki škofiji in v vsakem župnijskem občestvu bolj živo zavest o milosti in odgovornosti, ki smo ju prejeli od Gospoda za pospeševanje družinske pastorale (prim. OD, 70). Kot vemo, ima družinska pastorala v organskem in celovitem načrtu, ki ga obsega Evangelizacija in pričevanje krščan- 10

ske ljubezni (Evangelizzazione e testimonianza della carita) za naše desetletje, prav posebno mesto. Kajti»pri vzgoji cerkvenega občestva, ki je povezano v Kristusovi ljubezni in veri, je pričevanje in poslanstvo krščanske družine temeljnega pomena«; krščanska družina je namreč»prvi kraj, kjer morejo vsi na preprost in neposreden način živeti in potrjevati evangeljsko oznanilo ljubezni«,»pastorala za pripravo in vzgojo za zakon ter duhovna, nravstvena in kulturna oskrba krščanskih družin pa predstavljajo prednostno nalogo naše pastorale«(prim. št. 30). Takšno je prepričanje, s katerim Direktorij soglaša, in stvarnost, ki jo namerava pospeševati. Tako stopa na pot, po kateri hodi Cerkev v Italiji, jo konkretizira in razvija. Italijanski škofje zato zaupamo Direktorij vsemu krščanskemu občestvu, duhovnikom in vsem pastoralnim sodelavcem, redovnikom in laikom. Prav posebno ga zaupamo družinam, zlasti tistim, ki ga že živijo in si delijo pastoralno odgovornost. Sprejmite ga z odprtimi rokami. Za vas, poročeni možje in žene, ki ste z nami in z vsemi krščenimi živi udje Cerkve in nosite z nami breme in veselje evangelizacije, naj bo povabilo k poživitvi božjega daru, ki ste ga prejeli na dan poroke, naj vam bo v pomoč, da boste mogli pričevati o izkustvu zakona in družine, naj bo prispevek za rast v zavesti vašega dostojanstva, naj bo smerokaz za življenje v udeleženosti na poslanstvu Cerkve, naj bo izziv, da boste bolj pogumno prevzeli svojo družbeno in politično nalogo. Poznavanje, študij in uporaba Direktorija naj bo tudi način, na katerega boste sprejeli papeževo povabilo, da bi leto 1994 obhajali kot leto družine. To obhajanje bo moralo namreč pomagati vsem in vsakomur, da bomo bolje oznanjali in slavili»družinski evangelij«ter mu bolje služili. Rim, 25. julija 1993, na 25. obletnico okrožnice O posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae) papeža Pavla VI. Camillo kard. RUINI predsednik italijanske škofovske konference 11

Italijanska škofovska konferenca Prot. št. 505/93 ODLOČBA Italijanska škofovska konferenca je na 27. rednem splošnem zasedanju v Rimu od 10. do 14. maja 1993 s predpisano večino obravnavala in potrdila»direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji«. Dokument povzema bogato dediščino cerkvenega učiteljstva, še posebno smernice in določbe Italijanske škofovske konference in jih spet ponuja v sestavni in organski obliki z namenom, da bi podprla prenovljeno prizadevanje za družinsko pastoralo. Kot predsednik Italijanske škofovske konference in po poblastilu 27. splošnega zasedanja in po členu 28/a Pravilnika s pričujočo odločbo odrejam, da se Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji objavi tako, kot sledi. Vsak škof se bo za enotnost oziroma splošni blagor držal teh smernic, razen če ga po njegovem mnenju pomembni razlogi ne zadržujejo, da bi Direktorij sprejel (Pravilnik, člen 18). Rim, 25. julija 1993, na 25. obletnico okrožnice O posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae) papeža Pavla VI. Camillo Card. RUINI predsednik 12

Italijanska škofovska konferenca DIREKTORIJ družinske pastorale za Cerkev v Italiji Oznanjati in slaviti»družinski evangelij«in mu služiti UVOD 1. Cerkev v Italiji goji, v globoki povezanosti s papežem, z evropskimi Cerkvami in s po celem svetu razsejanimi Cerkvami»veliko spoštovanje do družine kot neminljive vrednote, utemeljene v zakonu, ker jo je ustanovil Stvarnik; družina je temeljni kamen za graditev Cerkve in družbe«. 1 Že takoj po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je naša škofovska konferenca na svojem 1. splošnem zasedanju podčrtala, da»italijanski škofje niso in ne bodo opustili delovanja v apostolskem duhu in po smernicah koncila ter cerkvenega učiteljstva za oblikovanje pristne družinske duhovnosti in za pastoralo s poudarjeno pozornostjo do družine«. 2 Zvesti temu sklepu so italijanski škofje v naslednjih letih obravnavali vprašanja o zakonu in družini tako z uradnimi objavami, izjavami, opombami ali pastolarnimi dokumenti kot z opozarjanjem na ta vprašanja v drugih izjavah v zvezi s širšo pastoralno, moralno, družbeno in politično problematiko. Med drugim so bili predmet pastoralne pozornosti in pazljivega razmišljanja: teologija zakona, duhovna pot poročenih laikov, negativni vplivi odseljevanja na družino; pospeševanje enotnega prizadevanja katoličanov za obrambo družinskih pravic; obsodba razveze in splava; vloga družine v Cerkvi in v družbi; vzgojni problemi in poslanstvo družine v pogledu vere in kateheze 13

otrok; delovanje Cerkve za evangelizacijo zakramenta poroke; ustanavljanje in podpiranje primernih struktur za družinsko pastoralo; prisotnost usposobljenih delavcev za pripravo na zakon in za spremljanje parov in družin; zakon v težkih in neurejenih razmerah. Posebno je vredno spomniti na nekatera besedila, ki sestavljajo nekakšne mejnike na poti družinske pastorale naših Cerkva: dva pastoralna dokumenta celotnega škofovskega zbora»zakon in družina danes v Italiji«(Matrimonio e famiglia oggi in Italia, 1969) in»evangelizacija in zakrament zakona«(evangelizzazione e sacramento del matrimonio, 1975); izjava škofov»o razvezi v Italiji«(Il divorzio in Italia, 1969); sklepna izjava 12. splošnega zasedanja Italijanske škofovske konference»o prizadevanju za evangelizacijo zakramenta zakona«(l impegno per l evangelizzazione del sacramento del matrimonio, 1975); pastoralno navodilo stalnega sveta»o krščanskem občestvu in o sprejmeanju porajajočega se človeškega življenja«(comunità cristiana e accoglienza della vita umana nascente, 1978); pastoralna nota (opomba) Škofovske komisije za verski nauk, katehezo in kulturo in Škofovske komisije za družino»o pastorali razvezanih, ki so se ponovno poročili, in vseh, ki živijo v neurejenih in težavnih zakonskih razmerah«(la pastorale dei divorziati risposati e di quanti vivono in situazioni matrimoniali irregolari o difficili, 1981); pastoralni dokument Cerkve v Italiji»Občestvo in skupnost. Občestvo in skupnost v domači Cerkvi«(Comunione e comunità. Comunione e comunità nella Chiesa domestica, 1981); pastoralni dokument iste Škofovske konference»o evangelizaciji in spoštovanju človeškega življenja«(evangelizzazione e culutura della vita umana, 1989); in»splošni dekret o kanoničnem zakonu«(decreto generale sul matrimonio canonico, 1990). Ne gre prezreti številnih pastoralnih pisem in nekaterih pastoralnih načrtov in programov posameznih škofov za njihove krajevne Cerkve. Tem moramo prišteti tako sinode po raznih škofijah, ki so bile v celoti posvečene družini ali pa so o njej govorile bolj v globalnem kontekstu kot pripombe ali pastoralna navodila, odločbe ali direktoriji, ki so jih izdale posamezne krajevne Cerkve. Sledeč poti, ki jo je prehodila Cerkev v Italiji, moramo omeniti še pripomočke, ki jih je objavil Državni urad 14

za družinsko pastoralo: Priprava zaročencev na zakon in na družino. Pripomoček za perspektive in smernice (La preparazione dei fidanzati al matrimonio e alla famiglia, 1989) in Družinske posvetovalnice na terenu in v skupnosti (I consultori familiari sul territori e nella comunita, 1991). 2. V perspektivi»nove evangelizacije«čutimo danes potrebo, da spet prevzamemo to bogato dediščino in jo predložimo našim Cerkvam, da bi iskali potrditev prehojene poti in da bi pospešili novo prizadevanje vseh cerkvenih skupnosti v prepričanju, da»pastorala za pripravo na zakon in vzgojo zanj ter duhovna, moralna in kulturna skrb za krščanske družine predstavljata prednostno nalogo naše pastorale«. 3 Tako je nastal Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji 90-ih let, ki ga sedaj objavljamo. S tem besedilom se hočemo odzvati tudi na pobude, s katerimi se je Janez Pavel II. Apostolski spodbudi o družini (Familiaris consortio, 1981) obrnil na škofovske konference, da bi izdale ustrezen Direktorij za družinsko pastoralo; 4 prav tako naj bi»dopolnile«in»sprejemale«z bolj svojstvenega pastoralnega vidika norme, vsebovane v splošnem»direktoriju o kanoničnem zakonu«, ki po svoji strani poudarja, da mora»pastoralna dejavnost Cerkve spremljati družino v različnih stopnjah njenega oblikovanja in razvoja«. 5 Direktorij ni nov pastoralni dokument, ampak strnjen in organski povzetek drugih izjav v prizadevanju, da bi predstavili smernice vzgojnega in pastoralnega načrta, bistvenega za versko pot krščenih, poklicanih v zakon in za družinsko življenje po veri v skladu z evangelijem. Njegov cilj je torej odgovoriti na stvarno zahtevo po»dopolnitvi«. Tako bo moglo krščansko občestvo in različni delavci v njem, začenši pri zakoncih in pri družinah,-imeti na voljo pomemben pripomoček za posvetovanje, ki predstavlja družinsko pastoralo v njeni celovitosti in z njenih posebnih in svojevrstnih vidikov. Direktorij predpostavlja teološko in duhovno poglobitev in se nanjo sklicuje, tako da jo navaja strnjeno; dlje se zaustavlja pri vsebinah praktične vrste in jih predstavlja tako, da v pravilnem in potrebnem sodelovanju z različnimi pastoralnimi oddelki in področji podpira postopno, učinkovito in organsko delovanje, v katerem se družina kaže bodisi kot objekt in cilj bodisi kot odgovoren in dejaven subjekt cerkvenega poslanstva. 15

Ko se na začetku sklicuje na teologijo zakona in družine, Direktorij obravnava osnovne in neizogibne vidike globalne družinske pastorale, na katero gleda kot na posebno razsežnost in opredelitev celotne cerkvene pastoralne dejavnosti: podčrtuje njene temeljne cilje in poudarja prednosti; ponuja smernice in praktične in natančne napotke; naslanja se na pastoralno odgovornost vsakega škofa za določitev posameznih vprašanj. 3. Po obravnavi glavnih vsebin»zakonskega in družinskega evangelija«, ki ga mora Cerkev oznanjati in slaviti ter mu služiti (1. poglavje), Direktorij preučuje različne stopnje na vsaki poti družinske pastorale: od vzgoje za življenje in ljubezen (2. poglavje) do skrbi za zaročence in programe priprave na zakon (3. poglavje), od obhajanja poročne liturgije (4. poglavje) do skrbi za družine v prvih letih zakona, v naslednjih obdobjih in v nekaterih posebnih razmerah (5. poglavje). Nato Direktorij poudarja poslanstvo družine v Cerkvi in v družbi, zadržujoč se ob tem (6. poglavje), spopada se z vprašanji, ki zadevajo družine v težkih in neurejenih razmerah (7. poglavje) in daje napotke glede na strukturo in na delavce v družinski pastorali (8. poglavje). S to razčlenitvijo bi Direktorij rad postal nekak»vademecum«ali priročnik, zaupan krajevnim Cerkvam, predvsem raznim pastoralnim delavcem, da bi tako podprli bolj enotno in složno hojo in bi usmerili oblikovanje samih pastoralnih delavcev, kar je prednostna naloga vse družinske pastorale. * 1 Izredna sinoda evropskih škofov, Dichiarazione finale, 10. pogl. 2 Comunicato finale della I Assemblea Generale della CEI, 23. junija 1966. 3 Evangelizzazione e testimonianza della carità, 30; prim. Apostolsko pismo o družini (OD), 65. 4 Prim. OD, 66. 5 Decreto generale sul matrimonio canonico, 2. 16

1. poglavje»zakonski IN DRUŽINSKI EVANGELIJ«Sedanje spremembe 4. Možem in ženam današnjega časa se pri»poštenem in globokem iskanju odgovora na vsakdanje resne težave njihovega zakonskega in družinskega življenja«večkrat ponujajo v širšem družbeno-kulturnem kontekstu in v različnih življenjskih, delovnih in šolskih okoljih ter v prostem času, predvsen pa po sredstvih družbenega obveščanja»naziranja in predlogi, ki so sicer vabljivi, ki pa bolj ali manj žalijo resničnost in dostojanstvo človeške osebe«1 ter identiteto zakona in družine. Ne bomo spet obravnavali, ker smo to že na široko opisali ob drugih prilikah, globokih sprememb, ki so v zadnjih desetletjih zaznamovale in še vedno zaznamujejo zakonsko in družinsko stvarnost. Gre za spremembe na strukturalni in kulturni ravni, ki zadevajo tudi religiozno in krščansko življenje velikega števila družin. 2 V vsakem primeru gre za ambivalentne, če ne že za kar dvomljive spremembe, ki zahtevajo neprestano in pozorno evangeljsko razločevanje. Svetlobe in sence, vrednote in antivrednote, pozitivni vidiki ter problematične ali negativne prvine so v sobivanju med sabo, velikokrat se prepletajo na skoraj nerešljiv način. 5. Ni malo pozitivnih vidikov, kot so na primer: bolj pozitiven in sproščen pogled na človeško spolnost; večja zavest o človeški svobodi, iz katere izhaja bolj jasna zahteva po spoštovanju vsake osebe bodisi v zakonskih bodisi v družinskih odnosih; bolj razširjeno priznanje dostojanstva žene in njene vloge v zasebnem, družinskem in javnem življenju; večji poudarek na osebnih odnosih, bolj zavestno spoštljiv odnos do pravic šibkejših v samem družinskem krogu; povečana zavest odgovornosti staršev pri rojevanju in vzgoji otrok; nova zavest glede nujnosti pogovora, odnosov, prijateljstva in medsebojne pomoči med družinami; jasnejše poudarjanje in spoznanje 17

eklezialnega poslanstva in družbene odgovornosti vsake družine; presenetljiva zavest o pomenu družine tako za njeno počlovečenje z izkustvom vzajemne ljubezni, ki je enkratna, neuničljiva in rodovitna, kot za počlovečenje otrok s spočetjem in v celotnem vzgojnem delu. To je le nekaj vrednot, pred katerimi ne moremo ostati ravnodušni, pač pa nas morajo usmeriti v teološko razmišljanje, v duhovnost, v pastoralno dejavnost in v družbeno poseganje. 3 6. Hkrati pa ostajajo ali pa postajajo celo vse težji problematični ali negativni pojavi, ki utegnejo zamajati redno zakonsko ali družinsko sožitje. Med temi so: posplošeno privatiziranje in poveličevanje spolnosti, ki je večkrat omejena na njeno genitalno razsežnost; strah pred otrokom, zaničevanje ali naravnost odklanjanje otroka zaradi nemalo težav, s katerimi se srečujejo starši; rana splava, širjenje protispočetvene miselnosti in gledanja; povečana praksa sterilizacije; ravnodušno zatekanje k različnim vrstam umetnega oplojevanja; vprašljivo proglašanje takoimenovanih»pravic«homoseksualcev; dvomljivo ali naravnost napačno teoretično in praktično pojmovanje odnosov med zakonci ter med starši in otroki; že v prvih letih zakona naraščajoče število zakonskih brodolomov, razvez in neurejenih zakonskih zvez; preuranjen odstop staršev od njihovih vzgojnih odgovornosti, ali nasprotno, z obupno posesivnostjo označena vzgoja, ki duši svobodo otrok tudi tako, da pogojuje in ovira njihovo izbiro poklica; zaničevanje ali celo odklanjanje insitucionalnih razsežnosti zakona z različnimi utemeljitvami; preziranje, pozabljanje ali hotena brezbrižnost do pristne nadnaravne krščanske in eklezialne vrednosti zakona; nezadostnost in tudi odsotnost ustrezne družbene in politične zavzetosti družin in za družine. Poleg tega pa, kot smo že pripomnili, je večkrat vprašljiv in popačen sam pojem družine: menijo, da ni nujno temelječa na zakonu; zahteva se pravno priznanje dejanskega skupnega življenja kot izenačenje z družinsko skupnostjo; ne manjka tudi poskusov, da bi zakonsko priznali kot pare tiste starše, pri katerih ne bi bila bistvena in potrebna razlika v spolu. 4 Ne smemo pozabiti, da se italijanska družina nahaja v krhkem, zasebnem in izoliranem položaju, ki pa gre vendarle vštric z nekim temeljnim vztrajanjem pri sami družinski skupnosti. Za razliko od drugih dežel, imajo v Italiji družino še vedno 18

za vrednoto, še vedno se zanjo odločajo in ima pomembno vlogo. Vendar je družina sama postavljena ob rob družbe ali pa celo njej nasproti, ker zasleduje drugačne namene in cilje in jo vzdržuje druga dinamika. Ker jo še vedno doživljajo kot»privatno zadevo«, se zdi, da se družina nahaja v procesu, ki jo vodi k izgubi zavesti o lastni institucionalni identiteti. Med tem ko je družina s strani družbe predmet ponavljajočih se pritiskov, ostaja pri opravljanju svojih nalog izolirana in prepuščena sama sebi. 7. Tudi ustrezno opazovanje drž, zahtev in pričakovanj današnje mladine 5 nas privede do ambivalentnih situacij, ki smo jih omenili: naletimo namreč ob bivanjsko doživljanje, ki ga označuje večna napetost med vrednotami in antivrednotami, med iskanjem in nesprejemanjem globoke resničnosti družine in zakona. Tako doživljanje, ki ga označujeta dvoumnost in subjektivnost, skriva včasih željo po uresničenju pozitivnega družinskega vzorca, vendar ga mladi sami ne uspejo doseči. Tudi ne moremo izključiti, da to isto doživljanje, čeprav razkriva pomanjkanje upanja, ne bi vsebovalo vključene zahteve, včasih tudi protislovne, po pomoči, ki bi jo prejeli kot pričevanje in spremljanje. V okviru poviševanja neponovljivosti vsakega človeka in, posledično, subjektivitete, obsežene v vsakem posameznem delčku časa in izkušnje, smo posebej priča izginotju čuta pripadnosti, izgubljanju vrednot in smisla za resničnosti ustanov, izgubi zgodovinskega čuta in čuta za prihodnost, posploševanju vsakega zasebnega izkustva ter strahu pred stalnimi in dokončnimi obveznostmi. V sedanjem družbeno-kulturnem kontekstu se nagibanju, da bi spolnost omejili zgolj na genitalnost, pridružujejo težnje, da bi vanjo in v njeno prakticiranje vključili pogovor, nežnost, medsebojno oporo in razumevanje, ki jih mladi čutijo kot nujne in neodtujljive. Iz tega izhajajo med seboj zelo različna pričakovanja in drže, včasih so si celo nasprotujoča in nezdružljiva. Gre za hotenja, da bi se ohranili proste vsake vezi in za želje po nekaki čustveni stabilnosti; gre za nujnost po pomembnih in nepriložnostnih odnosih in nesposobnost sprejeti vrednoto in smisel zakonske ustanove; gre za odpor pred prihodnostjo določene obveznosti in za gledanja na zakonsko in družinsko izkušnjo kot na 19

osredotočenje vsake energije in na resničnost, ki ti more razodeti vsakršno srečo in varnost. Oznanjati in slaviti»zakonski in družinski evangelij«in mu služiti 8. Do sedaj opisane razmere zadevajo vso krščansko skupnost v vsej njeni razčlenjenosti in jo spodbujajo, da bi doživljala z obnovljeno zavestjo svojo pastoralno dejavnost z zakonci in z družinami v njihovo dobro. Še prej pa Cerkev ve in priznava, da ji ta pastoralna naloga pripada in da jo označuje v moči poslanstva, ki ji je bilo zaupano po njenemu Ženinu in Gospodu. Zato ob razsvetljenju, vodenju in podpori Svetega Duha, v veseli zvestobi do prejetega poslanstva čuti z zmeraj obnavljajočo se svežino nujno odgovornost, da oznanja in slavi pristni»zakonski in družinski evangelij«in mu služi. Ta izraz se nanaša na dve resničnosti, ki sta ločeni med sabo in hkrati globoko sovpadajoči. Sklicujemo se predvsem na to, kar pravi evangelij o zakonu in družini, da bi zajeli njuno identiteto, njun pomen in vrednost v božjem odrešenjskem načrtu. Obenem nam izraz, ki ga uporabljamo, daje možnost nakazati, da zakonsko in družinsko življenje, če se odvija po božjem načrtu, sestavlja samo zase»evangelij«,»veselo oznanilo«za ves svet in za vsakega človeka. Tako postaneta zakon in družina pričevanje in preroštvo, objekt in subjekt evangelizacije. 9. Kot posebno področje splošne eklezialne pastorale, s katero si deli namen evangelizacije, mora celotna družinska pastorala z vsemi svojimi predpostavkami, po vseh svojih izrazih in razčlenitvah in v vseh svojih posledicah primerno oznanjati in slaviti ta dvojni in enotni evangelij in mu služiti s ponosom in ponižno zavestjo, da predlaga tako tudi globoko preroško in počlovečujočo vizijo in izkušnjo. Zakon 10. Zakon kot»globoka skupnost življenja in ljubezni med zakonci, ustvarjena od Stvarnika in urejena z lastnimi zakoni«, 20

se porodi»s človeškim dejanjem, v katerem se zakonca drug drugemu izročita in se drug drugega sprejemata«. 6 Zakon kot zakonska pogodba in zaveza izvira iz ljubezni po svobodni izbiri moža in žene, ki vzajemno zavezujeta svoji osebi in vse svoje življenje. Tako zakon raste in se razvija v vedno bolj darovanjsko, zvesto in obnovljeno ljubezen. Po svoji notranji strukturi popolnoma človeške zakonske ljubezni, to se pravi, da vpleta vsako osebo v njeni»edinstveni celovitosti«duha in telesa, ima znamenja in zahteve po celovitosti, edinosti, zvestobi, neločljivosti in rodovitnosti kot svoje lastne prirojene in neodtuljive posebnosti. 11. Po tej svoji specifični fiziognomiji ima vsak zakon globok religiozni pomen, ki ga neprestano osvetljuje vsa zgodovina odrešenja; je podoba in znamenje zaveze, ki zedinja Boga s svojim ljudstvom. Med kristjani pa vse to prevzame nov pomen in postane izvirna in nova stvarnost. Ko je namreč v polnosti časov Božja Beseda prevzela človeško naravo in je z žrtvijo na križu darovala sama sebe v dokončni dar ljubezni svoji Cerkvi in vsemu človeštvu, je postal zakon med krščenimi»stvarno znamenje, sklenjene v Kristusovi krvi. Duh, ki ga izliva Gospod, podeljuje novo srce ter usposablja moža in ženo, da ljubita drug drugega, kakor nas je ljubil Kristus. Zakonska ljubezen dosega s tem tisto polnost, na katero je notranje usmerjena, se pravi nadnaravno ljubezen, v kateri sta poročenca na njima lasten in poseben način deležna tiste Kristusove ljubezni, ki se podarja na križu in sta poklicana, da jo živita.«7 Zakon med krščenima je bil tako po Kristusu Gospodu povzdignjen v dostojanstvo zakramenta:»od tedaj se je vse spremenilo. Dva kristjana se želita poročiti; sv. Pavel ju opozarja:»ne pripadate sebi«(1 Kor 6, 19). Kot uda Kristusovega telesa, oba»v Gospodu«, tudi njuno združitev spolnjujeta»v Gospodu«kot združitev Kristusa s Cerkvijo, zato je to»velika skrivnost«(ef 5, 32), je znamenje, ki ne le da predstavlja skrivnost združitve Kristusa s Cerkvijo, ampak še več: vsebuje in izžareva ga po milosti Svetega Duha, ki je njen oživljajoči duh.«8 12. Zakon, ki se istoveti z zakonito razglašeno zakonsko ljubeznijo med možem in ženo, ima hkrati svoje najgloblje korenine v 21

skrivnosti Boga, njegove zaveze, izvolitve in vnaprejšnje odločitve, ki jo je Oče v Kristusu storil do nas (Ef 1, 3-5). Pokaže se nam, kar v resnici tudi je, kot»milost«in»poklicanost«, ki natančno opredeljujeta in razvijata dar in nalogo, sprejeto pri krstu. Na začetku vsakega zakona je namreč, še pred tako nujno ljubeznijo med zakoncema, vnaprejšnja odločitev, da bosta skladna s podobo Jezusa Kristusa in da bosta to skladnost udejanjila ustrezno z darom in karizmo, ki sta značilna za zakonski par. 9 Zakonska ljubezen med možem in ženo more privreti in se utrditi, ker najde v Kristusovi ljubezni na križu svoj poslednji izvir, svojo oblikujočo moč, svojo trajno hrano. Tako moremo in moramo reči o vsakem zakonu, da je odmev Kristusovega»da«na križu. Po daru Duha se Jezus Kristus oblikuje dan za dnem v srcu in v življenju zakoncev, ki postaneta resnični zakrament njegove popolne, edinstvene, zveste in rodovitne ljubezni. 13. 3. Krščanski zakon ostaja vedno, kljub svoji veličini in dostojanstvu, relativna stvarnost. Prav v tej njegovi relativnosti je njegova veličina. Kot vsaka druga ustvarjena resničnost je tudi zakon v službi Božjega kraljestva, je sredstvo, po katerem»smo v Kristusu«in mu sledimo. Zakon je za zakonca konkreten, poseben in edinstven prostor, v katerem je potrebno hoditi za Kristusom in ga posnemati. Prav zato, ker je podrejen in je v odnosu z Jezusom in z njegovim kraljestvom, daje zakon zakoncema možnost, da potujeta k občestvu z Bogom in se nam kaže kot podoba in predokus tega združenja. Zato zakon kot tak določa pot svetosti, lastno zakoncem, kakor nas spominja tudi koncil:»zato sta krščanska zakonca s posebnim zakramentom okrepljena in tako rekoč posvečena za dolžnosti in dostojanstvo svojega stanu. Ko v moči tega zakramenta spolnjujeta svojo nalogo v zakonu in družini, prežeta s Kristusovim duhom, ki z vero, upanjem in ljubeznijo prešinja vse njuno življenje, tedaj bolj in bolj dosegata svojo popolnost in medsebojno posvečenje, s tem pa tudi skupno vedno bolj prispevata k poveličevanju Boga.«10 Družina 14. Po božjem načrtu je zakon izvor in temelj družine in doseže v njej svojo polnost. Iz te intimne in ustanovne vezi med zako- 22

nom in ljubeznijo, ki ga določa, vsaka družina sprejema svojo identiteto in svoje poslanstvo, da varuje, razodeva in posreduje ljubezen z oblikovanjem pristne skupnosti oseb, s službo življenju in udeleženostjo pri družbenem razvoju. 11 Krščanska družina kot skupnost oseb ter znamenje in podoba združenosti Očeta s Sinom in Svetim Duhom, 12 ima poleg navedenih nalog tudi nalogo udeleževati se življenja in poslanstva Cerkve. Ker jo namreč poraja in hrani zakrament zakona, ima krščanska družina že kot zakonski par, ki sestavlja njeno izvirno jedro, neko bistveno eklezialno strukturo. Družina je»občestvo ljubezni in življenja«, ki jo oblikujeta zakonski par in družinsko jedro; je tudi in to v globini»občestvo milosti«v notranji in živi povezavi s Cerkvijo. Še več, njena povezava s Cerkvijo je tako globoka in korenita, da se kaže kot sestavna prvina družinske krščanske identitete. Na svojstven način je družina»razodetje«in»uresničenje«skrivnosti Cerkve, ta skrivnost pa po svoji strani in vzajemno živi in se razodeva tudi znotraj in po konkretni in otipljivi resničnosti krščanske družine. 15. Iz teh razlogov more biti krščanska družina po veljavnem nauku 2. vatikanskega cerkvenega zbora imenovana»domača Cerkev«, 13 kajti ona je na svojstven način»živa podoba in zgodovinsko ponavzočenje skrivnosti Cerkve«. 14 V moči te svoje zaznamovanosti je deležna rodovitnosti matere Cerkve in se kaže hkrati kot skupnost, odrešena po Kristusovi ljubezni, ki ji je podarjena, in kot skupnost, ki odrešuje, ker je poklicana, da isto Kristusovo ljubezen oznanja in posreduje in ji je dano, da se temu svojemu poklicu odzove. 15 Hkrati pa je poslanstvo krščanske družine vsajeno globoko v to skrivnost tako glede Cerkve kot glede družbe in vsega sveta. Zakonca, ki sta že po krstu deležna življenja in poslanstva Cerkve, sta v moči zakramenta zakona, ki sta ga prejela, poklicana, da obnavljata in v novih vsebinah in oblikah nenehno živita svoje krstne obljube kot zakonca in v svojstveni resničnosti njunega bivanja. 16 Tako je tudi vsa družina, ki je poklicana, da se oblikuje kot občestvo, skupnost vere, v kateri se vera sprejme, živi, oznanja, pričuje in posreduje dalje po vseh njenih članih. 17»Poklicana je k sodelovanju pri graditvi božjega kraljestva v zgodovini, in sicer s svojo udeleženostjo pri življenju in poslanstvu Cer- 23

kve.«18 Družina je s svojim bivanjem, še prej kot s svojo svojstveno dejavnostjo, kot posebni stan krščanskega življenja, evangeljsko oznanilo in je tako udeležena pri evangeljskem poslanstvu vse Cerkve. 16. Hkrati s tem, da je udeležena pri edinstvenem poslanstvu cerkve, je krščanska družina kot»cerkev v malem«(ecclesiola) prav tako kakor»cerkev v velikem«poklicana, da bi bila za svet znamenje edinosti in bi tako izvrševala svojo preroško službo s pričevanjem o Kristusovem kraljestvu in miru, h kateremu je na poti vse vesoljstvo«. 19 Sicer pa to poslanstvo, ki se ga more in mora živeti v različnih oblikah in na različne načine, dobi prav gotovo v podobi»domače Cerkve«nove poudarke, razloge in vsebine. Vendar pa družina vzklije iz njej dane posebnosti kot osnovna in izvorna celica družbe. Družina je namreč»naravnma družba, kjer sta mož in žena poklicana k podarjanju sebe v ljubezni in v podarjanju življenju. Avtoriteta, stabilnost in življenje odnosov znotraj družine sestavljajo temelje svobode, varnosti, bratstva znotraj družbe. Družina je skupnost, v kateri se je od odtroštva dalje mogoče naučiti nravnih vrednot, pričeti častiti Boga in prav uporabljati svobodo. Življenje v družini je uvajanje v življenje v družbi.«20 Napotki za družinsko pastoralo 17. Pristna družinska pastorala ne bo mogla nikoli odstopiti od tega, da oznanja in obhaja»zakonski in družinski evangelij«in da mu služi v vseh njegovih vsebinah. Vsa Cerkev ga bo oznanjala s pridigo, katehezo in s pričevanjem, obhajala ga bo z bogoslužjem in z milostjo zakramentov; služila mu bo z različnimi pobudami in podpornimi in pospeševalnimi ustanovami, ki se bodo pokazale kot najbolj primerne in nujne. Kakor v vsaki drugi pastoralni dejavnosti bo morala Cerkev pri izpolnjevanju te naloge ustrezati nekaterim temeljnim merilom, izvirajočim iz samega odrešenjskega poslanstva, ki ji ga je zaupal Gospod Jezus. V moči teh meril bo moral tudi pastoralni delavec v družinski pastorali širiti pristno vero in nauk Cerkve o zakonu in družini. Pozoren bo na stvarne razmere, v katerih žive današnji možje in žene; organsko bo vključil svoje delo v stalno vzgojno dejavnost Cerkve za razvoj krstne pokli- 24

canosti v raznih njenih posebnostih; podpiral bo in postopno spremljal zakonce in družine na poti k svetosti in jim pomagal, da bo zakon zanje postal hkrati pristan in izhodiščna točka v življenju in v poslanstvu krščanske družine. 21 18. 8. Posebno sta pridiga in kateheza v njunih različnih oblikah in v odnosu do raznih kategorij ljudi poklicani, da ne zamudita nobene prilike za oznanjanje vsebin tega»evangelija«. Teološko raziskovanje mora nenehno poglabljati in osvetljevati različne vidike božjega načrta o zakonu in družini. Na teoloških fakultetah, v semeniščih in v verskih šolah, na institutih religioznih znanosti, v raznih teoloških in pastoralnih šolah je treba razlagati ta nauk znanstveno, zvesto in dovolj obširno. Prisotnost kristjanov v sredstvih javnega obveščanja, v družbenem in političnem življenju 19. Zaželeno je tudi, da bi podoba zakona in družine, kot smo jo tu očrtali, našla ustrezen izraz v sredstvih družbenega obveščanja, v prireditvah, v literarnem in umetniškem ustvarjanju, kakor tudi vedno pa v spoštovanju upravičenega pluralizma in zdrave laičnosti v celovitem družbenem, ekonomskem in političnem življenju. V teh okvirih in ob varovanju slehernega potrebnega razločevanja zahteva služba»zakonskemu in družinskemu evangeliju«pristojno, obzirno in hkrati pogumno navzočnost kristjanov, predvsem laikov, ki so prepričani o lepoti te vizije za vsakega moža in vsako ženo. 20. Predvsem je neobhodno pomagati zakoncem in družinam živeti po tem»evangeliju«. To je naloga, ki zadeva vso Cerkev in v njej vse in vsakega posameznega vernika glede na njegov položaj in službo, ki jo opravlja. Na ta način bodo zakonci in družine dobile pomoč, da se bodo v polnosti zavedali svojega dostojanstva, daru in odgovornosti. V skladu s tem bodo postali sposobni biti dejaven in odgovoren subjekt odrešilnega poslanstva, ki je utemeljeno v krstu in v zakramentu zakona, ki ne le, da jih zadeva in vpleta, ampak se mora izpolniti v njihovo korist in v korist drugih tudi s pomočjo njihove besede, dejanj in življenja. 21. Če to tako razumemo, ima družinska pastorala za odgovorni subjekt vsako krajevno Cerkev in je zato naloga vsega krščanskega občestva, krščanskih zakonskih parov in družin v njem. 25

Torej je potrebno in nujno, da»predstavitev vere in cerkvenega nauka o zakonu in posledičnem delu za evangelizacijo, kar zadeva pripravo, obhajanje zakramenta in zakonsko življenje, ki iz zakramenta izhaja, organsko in stalno obvezuje vsako cerkveno skupnost z udeleženostjo vseh njenih dejavnikov in s služenjem vseh služb in darov, s katerimi jo je Gospod obdaril«. 22 22. Ker predstavlja družina obvezni člen za prenovo tkiva cerkvenih občestev in družbe, se nam poleg tega kaže družinska pastorala kot povezujoči del vse cerkvene pastoralne dejavnosti. Zato Cerkev, ki že vsakodnevno izpolnjuje svoje poslanstvo, izraža svojo skrb za družino, ji pomaga in jo spodbuja, naj bo to, kar je po božjem nažrtu. S stalnim, vztrajnim in sistematičnim usklajevanjem raznih območij in pastoralnih ustanov mora Cerkev opazovati v družini odseve in posledice vsake svoje pobude ali predloga in mora sprejeti in ovrednotiti delež, ki so ga zakonci in družine v moči zakramenta sposobni ponuditi. * 1 OD, 4. 2 Prim. Matrimonio e famiglia oggi in Italia, 2-6; Evangelizzazione e sacramento del matrimonio, 6-20; Comunione e comunità nella Chiesa domestica, 16-20; Evangelizzazione e cultura della vita umana, 12-12. 3 Prim. Matrimonio e famiglia oggi in Italia, 6. 4 Prim. Evangelizzazione e cultura della vita umana, 13. 5 Analiza se nahaja v besedilu Nacionalnega urada za družinsko pastoralo La preparazione dei fidanzati al matrimonio e alla famiglia (Priloga). 6 CS, 48. 7 OD, 13. 8 Pavel VI., Govor članom Equipes Notre-Dame (4. maja 1970, 8). 9 Prim. OD, 13. 10 VU, 48. 11 Prim. OD, 17. 12 Prim. Katekizem katoliške Cerkve (KKC), 2205. 13 Prim. C, 11; L, 11. 14 OD, 49. 15 Prim. Evangelizzazione e sacramento del matrimonio, 47. 16 Prav tam. 17 Prim. Comunione e comunità nella Chiesa domestica, 19. 18 OD, 49; prim. CEI, Criteri fondamentali della pastorale matrimoniale, 1. 19 OD, 48. 20 KKC, 2207. 21 Prim. CEI, Criteri fondamentali della pastorale matrimoniale, 5. 22 Prav tam, 2; Zakonik cerkvenega prava (ZCP), 1963. 26

2. poglavje POKLICANI K LJUBEZNI Življenje: poklicanost k ljubezni 23. V luči dejstva, da je življenje poklic k ljubezni, dobidružinska pastorala svojo vrednost in pomen, v vzgoji za življenje in za ljubezen pa se začne vsaka pot družinske pastorale. Kot nas spominja koncil»mora prava vzgoja oblikovati človeško osebnost tako, da more ta doseči svoj končni smoter«. 1 Gre torej za pot, ki si prizadeva za človekovo rast in za rast vsega njegovega bivanja v skladu z resnico, ki jo je Bog s stvariteljskim dejanjem vtisnil v njegovo bitje. Ker je bil človek ustvarjen po podobi Boga, ki je ljubezen (1 Jn 4, 8), je v človeško naravo moža in žene vpisana»poklicanost in s tem tudi sposobnost ter odgovornost za ljubezen in za občestvo. Ljubezen je torej temeljna in naravna poklicanost vsakega človeka«. 2 Zato se nam človek kaže kot edina ustvarjena resničnost, ki se realizira v vsej polnosti v iskrenem podarjanju samega sebe 3 in čigar življenje ima smisel samo v ljubezni.»človek ne more živeti brez ljubezni. Sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez smisla, če v njem ni ljubezni, če ne najde ljubezni, če ljubezni ne izkusi in si je ne prisvoji, skratka, če ljubezni ni deležen.«4 Zakon in devištvo 24. Prirojena in temeljna poklicanost k ljubezni, lastna vsakemu možu in vsaki ženi, se more popolnoma udejanjiti v zakonu in v devištvu.»v obojem, v vsakem na svoj način, v zakonu in devištvu, se uveljavlja najgloblja človekova resničnost človekova bogopodobnost«; 5 to sta»dva načina, kako izražati in živeti eno samo skrivnost zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom«. 6 Zakon in devištvo nista v medsebojnem nasprotju, sta prej dva različna in dopolnjujoča se darova, ki sovpadata v izražanju 27

popolnoma iste poročne skrivnosti rodovitne in odrešilne Kristusove združitve s Cerkvijo. 25. Po svoji strani devištvo, ki govori v absolutnosti Jezusa Kristusa in njegovega kraljestva, kateremu se darujemo in se posvečujemo celostno in z nedeljenim srcem,»ohranja v Cerkvi zavest o skrivnosti zakona živo in jo brani pred slehernim krnjenjem in siromašenjem«. 7 Sam obstoj deviških oseb zaradi božjega kraljestva priča in stalno spominja tistega, ki je poročen v Gospodu, da njegov zakon ohranja svojo veličino in se označuje kot odrešenjski dogodek, ker in če ostaja povezan z božjim kraljestvom in s hojo za Kristusom. Po drugi strani tudi tisti, ki živi deviško zaradi božjega kraljestva, prejema v odnosu z zakonskim poklicem in od pričevanja, ki iz njega izhaja, pomoč in spodbudo, da naredi iz svojega deviškega življenja pristno darovanje, ljubezen in zvestobo. Zato moramo skleniti, da sta»čislanje devištva zaradi božjega kraljestva in krščanski smisel zakona neločljiva in se med seboj podpirata«. 8 Iz tega izhaja, da mora pristna družinska pastorala gojiti v krščanskem občestvu veliko in nenehno spoštovanje do devištva in da mora mladim, zaročencem, poročenim in družinam pomagati, da bodo iz srečanja z njimi, ki kot duhovniki, redovniki, Bogu posvečeni in misijonarji posvečajo božjemu kraljestvu vse svoje bivanje, črpali tisto dopolnjevanje življenjske sile, ki jim omogoča, da v polni radosti doživljajo svoj zakonski poklic. Spolnost 26. Prirojena in temeljna poklicanost človeka k ljubezni zajema osebo v njeni celovitosti, kot je primerno realnosti utelešenega duha. Moški in ženska sta torej poklicana živeti ljubezen v celovitosti, ki združuje duha in telo, pri čemer ima spolnost povezovalno (integrirajočo) vlogo. Spolnost je bogastvo celotne osebe, 9»poleg tega, da določa osebno identiteto vsakega posameznika, razodeva, kako sta moški in ženska v njuni različnosti in medsebojnem dopolnjevanju ustvarjena za občestvo in za darovanje. Spolnost nam namreč pove, da je človeška oseba notranje zaznamovana z odprtostjo do drugega in da samo v odnosu in v občestvu z drugim odkrije svojo lastno resničnost. Tako spolnost, ki jo ogroža egoizem in utegne biti popačena in skrčena na to, da vsak misli le nase 28

zahteva po sami svoji naravi, da jo usmerjamo, povzdigujemo, dopolnjujemo in živimo v dinamiki nesebičnega podarjanja, ki je značilno za ljubezen«. 10 S tega vidika spolnost zahteva odgovor na poklicanost k ljubezni, ki je vpisana v sleherno človeško srce, nenehno vzgojno prizadevanje. To prizadevanje ima namen pospeševati splošno zrelost osebe, ki sprejemajoč vrednoto spolnosti in dopolnjujoč jo z vsemi vrednotami lastnega bitja, vodi k vedno večjemu razvoju darovanjske zmogljivosti tako, da se v ljubezni odpre drugemu do popolne podaritve same sebe. 11 Čistost 27. V luči vztrajne in pristne vzgoje za smisel življenja in ljubezni nam jasna zavest o zgodovinski razsežnosti človeškega življenja, ob jasnem zavedanju lepote in obenem krhkosti in ambivalence lastne spolnosti in spolnosti drugega, združena z jasnim spoznanjem glede razširjenih poskusov, da bi človeško spolnost osiromašili in razvrednotili, brez dvoma kaže na nujnost, da bi spet odkrili in predložili vrednost čistosti. Krepost čistosti, ki je v zadnjem času deležna poglabljanja teološke in kristološke utemeljitve, 12 sploh ne odklanja niti ne podcenjuje človeške spolnosti. To pomeni prej»duhovno moč, ki je sposobna ščititi ljubezen pred nevarnostmi samoljubja in agresivnosti in jo privesti do njenega uresničevanja. 13 Tako moremo in moramo gledati nanjo kot na»krepost, ki v polnosti ovrednoti spolnost človeške osebe in jo brani pred vsakim obubožanjem in ponarejanjem«. 14 Vzgoja za poklic 28. Po tem, kar smo rekli, moramo potrditi, da se je za pristno družinsko pastoralo potrebno lotiti zapletene, razčlenjene in razvejane vzgojne dejavnosti, da bi vsaka osebnost rastla kot taka, to se pravi v svobodi, ki se odpira ljubezni in darovanju samega sebe. Gre za to, da pomagamo vsakomur dozoreti v tisti radikalni svobodi, ki je v tem, da odločaš sam o sebi po načrtu, ki ga Bog zapiše v človeško bitje: ta načrt ima za svoje središče in temeljno vsebino ljubeze po zgledu in meri Jezusa Kristusa, s čigar podobo nam je namenjeno uskladiti se (prim. Rim 8, 28-30). S tega vidika vsebuje vsako vzgojno dejanje neko no- 29

tranjo poklicno razsežnost: gre za pomoč, ki se ponuja vsakomur, da bi mogel spoznati svoj temeljni poklic k ljubezni in mu slediti v zakonu ali v devištvu kot je dopolnitev krstne posvetive in tako izpolnjevati svojo poslanstvo v Cerkvi in v svetu. Po teh perspektivah se mora udejaniti daljna ali splošna priprava na zakon in na družinsko življenje: 15 ta»priprava je sad krščanske vzgoje, ki se stalno obrača na vse vernike od otroštva in odraščanja do odrasle dobe«v prepričanju, da mora vzgoja za pristno ljubezen:»postati stalna vsebina in poslednji pomen vzgojnega dela«. 16 Pot kateheze 29. V vsakem načrtu redne in sistematične kateheze morajo biti vrednote in zahteve življenja, ljubezni, spolnosti, čistosti, zakona in družine kakor tudi devištva primerno osvetljene 17 bodisi tedaj, ko se s temi vsebinami srečujemo v katekizmih Italijanske škofovske konference, bodisi ob morebitnem načrtovanju primernih srečanj ali katehetskih ciklov o bolj specifičnih vidikih ene ali druge izmed teh tem. Pri tem bomo upoštevali starostna obdobja in bomo pozorni na različne položaje sobesednikov. 30. Zlasti ne smemo nikoli pozabiti, da ne moremo skrčiti kateheze na sam prenos nauka, ampak da mora biti pozorna na celostno dozorevanje osebe, na oblikovanje pristne verske miselnosti in na to, kako predlagati in podpirati pomembno življenjsko izkustvo. Pri tem je posebno potrebno: da se že med katehezo za zakramente krščanskega uvajanja otroci in odraščajoči postopoma odpirajo veliki skrivnosti ljubezni, da jim predlagamo in razložimo krščansko vrednoto ljubezni in družine in da jim pomagamo doživljati jo v njihovi vsakodnevni izkušnji; da zlasti kateheza odraščajočih zajame vprašanja, ki zadevajo pomen življenja in ljubezni, in prebudi čut poklicanosti krščanskega življenja, 18 tako da bi bil vsakdo deležen razsvetljenja in podpore v doživljanju svojega krstnega bivanja, v prepoznavanju svoje poklicanosti v zakonsko življenje ali v posvečeno devištvo in v odgovoru z velikodušno razpoložljivostjo; da kateheza mladine kot integralni del celostne in načrtne mladinske pastorale ne pozabi predstaviti»nauk Cerkve o 30