UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE ZDRAVSTVENA NEGA BOLNICE PO OPERACIJI ŽELODČNEGA OBVODA (diplomsko delo) Maribor, 2015 Suzana Hraš
UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE ZDRAVSTVENA NEGA BOLNICE PO OPERACIJI ŽELODČNEGA OBVODA (diplomsko delo) Maribor, 2015 Suzana Hraš
UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Mentor: Predav. Barbara Donik, univ. dipl. org.
ZAHVALA Z vsem spoštovanjem se zahvaljujem mentorici Predav. Barbari Donik, univ. dipl. org. za vso pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala gre moji družini, hčerki Lari, partnerju Viktorju, mami, očetu in sestri Bernardki, ker so mi bili v veliko pomoč in podporo med opravljanjem študijskih obveznosti. Iskreno se zahvaljujem Karmen Pislak Borovšak in Vidi Vitek, ker sta mi v času študija priredili delovni urnik in mi s tem omogočili študij. Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem, ki so mi kakorkoli pomagali v času študija. Hvala tudi Romini Dobnik in posebna zahvala bolnici M. M., ker je bila pripravljena deliti svojo zgodbo z menoj in mi s tem omogočila izdelavo diplomske naloge. Za vse spodbude se zahvaljujem sošolki in sodelavki Karmen Vuk. Hvala tudi sošolcem in sošolkam iz prve skupine izrednega študija, ker so pustili v mojem življenju nepozabno obdobje.
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Žitna ulica 15 2000 Maribor, Slovenija www.fzv.um.si Priloga 3 IZJAVA ŠTUDENTA O AVTORSKEM DELU Podpisani, rojen, v/na, (študent) študent Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru,, (študijski program) izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom, pri mentorju in somentorju (v kolikor ima somentorja) avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; besedila niso prepisana brez navedbe avtorjev. (ime in priimek študenta) (lastnoročni podpis) Maribor, (mesec in leto) fzv@um.si t +386 2 300 47 00 f +386 2 300 47 47 IBAN: SI56 0110 0609 0125 827 VAT: SI 716 74705
POVZETEK Teoretična izhodišča: V diplomskem delu je predstavljena zdravstvena nega in aktivnosti medicinske sestre pri bolniku po operaciji želodčnega obvoda. Opisana je debelost, ki postaja vedno večji javnozdravstveni problem. Ugotovljeno je, da je debelost možno zdraviti s pomočjo bariatrične kirurgije, ki postaja vedno bolj uveljavljen in dolgoročno uspešen način zdravljenja debelosti. Po operaciji je zelo pomembno zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre in drugih strokovnjakov, ki sodelujejo pri operaciji želodčnega obvoda. Metodologija raziskovanja: Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji, izvedena je bila študija primera bolnice po operaciji želodčnega obvoda pri kateri je bila uporabljena tehnika intervjuja, ki je vseboval vprašanja odprtega tipa. Rezultati: S pomočjo študije primera bolnice po operaciji želodčnega obvoda je ugotovljeno, da ima operacija želodčnega obvoda pozitivne učinke na socialno življenje in samopodobo bolnice kot tudi na ostale življenjske aktivnosti. Sklep: Število debelih ljudi se povečuje in s tem tudi število zbolelih zaradi kronično nenalezljivih bolezni. Debelost lahko preprečujemo s spremembo prehranjevalnih navad, zadostnim gibanjem in opozarjanjem ter vzgajanjem ljudi. Zdravstveno vzgojno delo je aktivnost zdravstvene nege, ki jo izvaja medicinska sestra. Pomembno vlogo ima medicinska sestra pri bolnici po operaciji želodčnega obvoda. KLJUČNE BESEDE: debelost, bolnik, zdravstvena nega, operacija, zdravstveno vzgojno delo. I
ABSTRACT Theoretical basis: In diploma thesis there is presentation of patient s nursing care after stomach bypass. The description of obesity, which is becoming a growing public health problem, is also given. It has been ascertained that obesity can be treated with the help of the bariatric surgery. The latter is becoming increasingly established and long term successful method of obesity treatment. After the surgery of the stomach bypass it is crucial that nurses and other health care workers gain suitable education about how to treat the patient. Research methodology: The research was based on qualitative methodology, the case study of the patient after the stomach bypass was performed on the basis of interview, which included open type questions. Results: Following the case study it has been ascertained that stomach bypass has positive effects on patient s social life, self-image and other life activities. Conclusion: The number of obese people is increasing; therefore the rise of noncontagious, chronic diseases occurs. Obesity can be prevented with the change of eating habits, exercise, alerting and educating people. The health education work is the activity of the health care performed by the nurse. The latter is also essential after the stomach bypass surgery. KEY WORDS: Obesity, patient, health care, surgery, health education work. II
KAZALO VSEBINE 1 UVOD... 1 2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA... 3 2.1 Namen diplomskega dela... 3 2.2 Cilji... 3 3 DEBELOST... 4 3.1 Debelost kot javnozdravstveni problem... 4 3.2 Debelost v Sloveniji... 5 3.3 Indeks telesne teže (ITM, BMI - body mass index)... 6 3.4 Morbidna debelost in bolezni morbidne debelosti... 7 3.4.1 Samopodoba debelih ljudi... 8 3.4.2 Socialno življenje debelih ljudi... 8 4 AKTIVNOSTI MEDICINSKE SESTRE PRI BOLNIKU PO OPERACIJI ŽELODČNEGA OBVODA... 10 4.1 Kirurška pomoč pri odstranitvi telesne teže in izbira operativnega posega... 12 4.2 Pomen multidisciplinarnega timskega sodelovanja... 14 4.3 Pomen pravilne prehrane po operaciji želodčnega obvoda... 15 4.4 Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri bolniku po operaciji želodčnega obvoda... 16 5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA... 18 5.1 Raziskovalna vprašanja... 18 5.2 Metodologija raziskovanja... 18 5.3 Raziskovalno okolje... 18 5.4 Raziskovalni vzorec... 18 5.5 Postopki zbiranja podatkov... 18 III
5.6 Etični vidik... 19 6 REZULTATI... 20 6.1 Predstavitev bolnice po konceptualnem modelu Virginie Henderson pred in po operaciji... 20 6.1.1 Dihanje... 23 6.1.2 Prehranjevanje in pitje... 23 6.1.3 Odvajanje in izločanje... 24 6.1.4 Gibanje in ustrezna lega... 26 6.1.5 Spanje in počitek... 26 6.1.6 Oblačenje... 26 6.1.7 Vzdrževanje normalne telesne temperature... 26 6.1.8 Čistoča in nega telesa... 27 6.1.9 Izogibanje nevarnostim v okolju... 27 6.1.10 Odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov... 28 6.1.11 Izražanje verskih čustev... 29 6.1.12 Koristno delo... 29 6.1.13 Razvedrilo, rekreacija... 30 6.1.14 Učenje, pridobivanje znanja o razvoju in zdravju... 31 7 RAZPRAVA... 33 8 SKLEP... 36 LITERATURA IN VIRI... 37 PRILOGA... 1 IV
1 UVOD Človeško telo je sestavljeno iz 60% vode, preostanek pa predstavljajo maščobe, ogljikovi hidrati in beljakovine. Telesna teža človeka je odvisna od razmerja med vnosom in izločanjem tekočine (vode) ter vnosom in izločanjem hranilnih snovi (kalorij). Pri uravnoteženem vnosu tekočin in hrane človek vzdržuje svojo telesno težo. V daljšem obdobju je pri zdravi osebi telesna teža odvisna od vnosa kalorij in porabe le-teh. Kalorije izgubljamo z bazalnim metabolizmom in s telesno aktivnostjo. Kadar je vnos kalorij s hrano večji od porabljenih kalorij, se telesna teža povečuje, kadar pa je vnos kalorij manjši od porabe, pa se telesna teža zmanjšuje (Kamenik, 2010, str. 45). Debelost je kronična bolezen, ki je zelo škodljiva za zdravje, saj povzroča številne spremembe v telesnih funkcijah in presnovnih procesih. Posledica tega je zmanjšana kakovost življenja, obstaja pa tudi večja možnost, da zbolimo za mnogimi boleznimi, ki posledično krajšajo življenjsko dobo (Kušter, 2013). Debelost velikokrat spreminja samopodobo posameznika. Kompare, Stražišar, Dogša, Vec & Curk (2006) navajajo, da je samopodoba celota predstav, stališč in sodb o samem sebi. Avtorji menijo, da je to posameznikovo doživljanje samega sebi. Telesna samopodoba predstavlja vsa prepričanja in sodbe o svoji telesni kondiciji, slogu oblačenja in primerjave lastnega videza z drugimi ter prepričanja o tem, kako osebo vidijo drugi. Oseba, ki ima ustrezno samopodobo, realno zaznava svojo osebnost, sposobnosti in potrebe. Ljudje se razvijamo, rastemo in se spreminjamo vse življenje, kar se lahko kaže tudi s spremembo telesne teže. Kobal (2000) samopodobo označuje tudi z izrazom samospoštovanje. Pravi, da je samospoštovanje lahko pozitivno ali negativno. Pozitivno ali visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega kot je, se ceni, je zadovoljen sam s seboj in čuti, da je vreden spoštovanja. Oseba z negativnim samospoštovanjem ima negativna stališča do sebe, se ne ceni in ima negativno mnenje o sebi. Debelost lahko zdravimo tudi s pomočjo kirurškega (bariatričnega) zdravljenja. Pleskovič (2012) navaja, da je za dolgotrajni uspeh operacijskega posega in za bolnikovo varnost potrebno upoštevati indikacije za bariatrično kirurgijo ter premišljeno izbirati bolnike za posamezen operacijski poseg. Osnovno merilo za izbiro bolnika, ki je bilo sprejeto leta 1991, je čezmerna debelost z indeksom telesne mase (ITM) večjim od 35 kg/m² in s spremljajočimi boleznimi, kot so: degenerativne bolezni sklepov, zvišan krvni tlak, 1
sladkorna bolezen, apneja v spanju, astma, venski zastoj, zvečana koncentracija holesterola / trigliceridov v krvi in gastroezofagealni refluks. Dodatna merila, ki jih moramo upoštevati, so: motiviranost, razumnost bolnika, odsotnost psihiatričnih bolezni in starost bolnika. Ker poznamo več tehnik bariatrične kirurgije, je izbira najprimernejšega bariatričnega posega zelo zapleten in kompleksen postopek. Izbira najprimernejšega bariatričnega posega se začne že ob začetnih pogovorih z bolnikom. Poznamo več vrst operativnih posegov bariatrične kirurgije: prilagodljivi želodčni trak, želodčni obvod, mini želodčni obvod, prešitje želodca - plikacija in rokavasta resekcija želodca (Kušter, 2013). Priprava bolnika na bariatrični poseg je timsko delo kirurga, psihologa, endokrinologa, dietetika, kardiologa, anesteziologa in medicinske sestre na oddelku (Pintar & Pleskovič, 2009). Zaradi povečanja debelosti, se je povečalo tudi število bolezensko debelih in skrajno debelih bolnikov, ki potrebujejo kirurško zdravljenje. Operativno zdravljenje je pri teh bolnikih zaradi spremenjene farmakodinamike in farmakokinetike anestetikov ter spremljajočih bolezni lahko tvegano. Tveganje za anestezijo se poveča tudi zaradi anatomskih sprememb, ki nastanejo pri bolniku zaradi debelosti (Požar Lukanovič, 2007). Vsaka operacija predstavlja bolniku in svojcem stresno situacijo, saj se bolnik odloča za poseg, ki lahko povzroča bolečino, invalidnost, nesamostojnost, lahko pa mu ogroža celo življenje. Bolnik in svojci morajo pisno potrditi, da se strinjajo z operacijo in drugimi diagnostično / terapevtskimi posegi. Običajno je medicinska sestra tista, ki pripravlja bolnika na operacijo, zato mora poznati vrsto in naravo operacij ter anatomske in fiziološke spremembe, ki se pojavijo po operaciji, saj le - te lahko vplivajo na bolnikove potrebe po zdravstveni negi. Zdravstvena nega kirurškega bolnika je usmerjena v neprekinjeno, kontinuirano pomoč bolniku pri okrevanju in spremljanju ter zmanjševanju nevarnosti morebitnih pooperacijskih zapletov (Ivanuša & Železnik, 2008). 2
2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA 2.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti zdravstveno nego bolnika po operaciji želodčnega obvoda. 2.2 Cilji Opisati debelost in z njo povezane bolezni. Opisati samopodobo in socialno življenje debelih ljudi. Opisati zdravstveno nego bolnika po operaciji želodčnega obvoda. Predstaviti študijo primera bolnice po operaciji želodčnega obvoda. Ugotoviti katere so prioritetne aktivnosti zdravstvene nege pri bolnici po operaciji želodčnega obvoda. 3
3 DEBELOST Leta 1997 je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) debelost opredelila kot samostojno bolezen. Sentočnik (2000) opisuje, da so ljudje, ki so bili pretežki, nekoč zaman iskali pomoč in razumevanje pri zdravnikih, čeprav so ti vedeli, da je pomembno, da se debelost preprečuje in zdravi, vendar pa takrat še niso imeli izdelane doktrine za to bolezen. Avtorica navaja, da se je šele v devetdesetih letih zdravstvena služba začela zavedati, da je debelost bolezen, zaradi katere se pojavljajo nevarne spremljajoče bolezni, ki močno slabijo kvaliteto življenja in skrajšujejo življenjsko dobo, hkrati pa tudi že kaže razsežnosti epidemije, s katero se bo potrebno sistematično spoprijeti. Tako je bila junija 1999 v Milanu konferenca o debelosti, na kateri so bila sprejeta nekatera nova stališča v zvezi z diagnostiko in zdravljenjem debelosti. Prekomerna telesna teža in debelost sta definirana kot čezmerno kopičenje maščobe v telesu, kar predstavlja tveganje za zdravje. O prekomerni telesni teži govorimo, kadar je indeks telesne mase (ITM) enak ali višji od 25 kg/m². Kadar pa je ITM 30 kg/m² ali več, pa govorimo o debelosti. Tako debelost kot prekomerna telesna teža predstavljata glavni dejavnik za nastanek številnih kroničnih in rakavih bolezni (WHO, 2014). Debelost je posledica genetske nagnjenosti (predispozicije), osebnostne naravnanosti, socialnega okolja in dejavnikov okolja, ki vplivajo na razširjenost bolezni (Pintar, Pfeifer, & Pleskovič, 2013). 3.1 Debelost kot javnozdravstveni problem Med javnozdravstvene probleme štejemo tiste, ki imajo vse ali vsaj večino naslednjih značilnosti: so zelo razširjeni, na njihov začetek ali potek vplivajo družbeni dejavniki, predstavljajo velik delež obolevnosti in umrljivosti prebivalstva, še posebej mlajših starostnih skupin, zmanjšujejo kakovost življenja, negativno vplivajo na potomstvo, pomenijo precejšnje ekonomsko breme, nanje je pa mogoče vplivati z javnozdravstvenimi ukrepi (Gabrijelčič Blenkuš & Kuhar, 2009). Sentočnik (2013) meni, da prevalenca debelosti tako v svetu, kot tudi v Sloveniji naglo narašča. S tem pa naraščajo tudi direktni in indirektni stroški, ki so povezani z debelostjo. 4
Bratina (2010) ugotavlja, da raziskave po svetu opozarjajo na naraščajočo problematiko čezmerne prehranjenosti in debelosti v državah razvitega sveta. Meni, da je še posebej zaskrbljujoče dejstvo, ker naglo narašča odstotek čezmerno prehranjenih in debelih otrok že v predšolskem obdobju, kar predstavlja predpogoj za nastanek mnogih bolezni v kasnejšem življenju. Iz preučene literature smo ugotovili, da strokovnjaki z mnogimi raziskavami ugotavljajo podobne rezultate glede porasta debelosti in z njo povezane bolezni. Zastrašujoči so predvsem podatki, ki kažejo, da se debelost, ki je osnova za pojav mnogih bolezni, vse pogosteje pojavlja pri otrocih in najstnikih. 3.2 Debelost v Sloveniji Tudi v Sloveniji so trendi porasta debelosti popolnoma enaki kot v ostalem delu Evrope. Simčič (2013) meni, da je zastrašujoče predvsem to, da je porast telesne teže pri najstnikih, ki so pri nas trenutno prehransko najbolj raziskana populacija, v samem vrhu evropskih podatkov o debelosti. Predvsem zaradi teh podatkov Sentočnik (2013) trdi, da je nujno potrebno debelost prepoznati kot samostojno bolezen in jo tako tudi obravnavati ter upoštevati vse strokovne smernice kot tudi algoritme zdravljenja. Meni tudi, da bi le na ta način v Sloveniji zajezili epidemijo debelosti med odraslimi, mladostniki in otroci. To pomeni, da moramo doseči spremembo prehransko gibalnih navad, kar najučinkoviteje dosežemo z ustrezno prehransko edukacijo, vedenjsko kognitivno terapijo in redno telesno aktivnostjo. Vse opisano pa pri bolnikih izboljša kazalce spremljajočih bolezni (krvni tlak, krvni sladkor, bolečine v hrbtenici in perifernih sklepih, ), posledično se s tem zmanjša potreba po zdravilih in izboljša se kvaliteta življenja. Po podatkih SZO ima povečano telesno težo že vsak peti otrok v evropski regiji. Tudi otroci in mladostniki v Sloveniji pri tem niso izjema, saj tudi pri njih močno narašča telesna teža in posledično prihaja do debelosti. Ministri za zdravje 53-tih držav evropske regije, med katerimi je tudi Slovenija, so se s podpisom posebne Listine zavezali k zmanjševanju debelosti. V Sloveniji v ta namen že potekajo aktivnosti. Razširjenost debelosti se je v zadnjih dveh desetletjih povečala za trikrat. Debelost je vzrok številnih kronično nenalezljivih bolezni. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja RS sta se v času od leta 1987 do 2002 povečala deleža slabo in dobro hranjenih učencev, oba na račun 5
srednje dobro hranjenih. Tudi raziskava Pediatrične klinike v Ljubljani o razširjenosti čezmerne prehranjenosti kot tudi debelosti med otroki in mladostniki kaže na to, da je čezmerno prehranjenih 18,4 % dečkov, ki so stari pet let in 20,9 % deklic, ki so tudi stare pet let. Podatki kažejo tudi, da je 9 % dečkov te starosti predebelih, deklic pa je predebelih 7,9 %. Pri mladostnikih je 15,4 % deklet čezmerno prehranjenih, predebelih pa 3,8 %. Mladih fantov je čezmerno prehranjenih 17,1 % in 6,2 % debelih. Nezdrave prehranske navade, med katerimi izstopa visok vnos energijsko gostih in hranilno revnih živil ter nezadostna telesna dejavnost, so ključni dejavniki za razvoj debelosti (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2010). 3.3 Indeks telesne teže (ITM, BMI - body mass index)»itm je splošno sprejet kriterij za opredelitev razreda debelosti, obseg pasu pa za ugotavljanje tipa debelosti«(sentočnik, 2013). ITM izračunamo tako, da telesno težo (v kilogramih) delimo s kvadratom telesne višine (v metrih). Po Svetovni zdravstveni organizaciji (1998) je normalen ITM za odrasle moške in ženske od 19,5 kg/m² do 25 kg/m². O povečani telesni teži govorimo, kadar je ITM od 25 kg/m² do 30 kg/m² in o debelosti pri ITM nad 30 kg/m². Zdravljenje je potrebno pri vseh, ki imajo ITM nad 27 kg/m², če so oboleli za boleznimi, ki so posledica debelosti ali debelost otežuje zdravljenje osnovne bolezni (Sentočnik, 2003). Avtorica ugotavlja tudi, da je glede na obseg pasu zdravljenje potrebno pri ženskah z obsegom pasu nad 88 cm (normalni je do 80 cm) in pri vseh moških z obsegom pasu nad 102 cm (normalni je do 94 cm). Sentočnik (2000) ugotavlja, da za otroke priporočilo o normalnem ITM ni natančno določeno. Tako nam pri njih služi za določanje idealne telesne teže meritev obsegov in podkožnega maščevja. Avtorica meni še, da na ITM in obseg pasu vpliva predvsem maščoba v telesu in ni pomembno če je človek velik ali majhen in da je obolevnost najmanjša pri ITM med 20 kg/m² in 23 kg/m² ter da se poveča pri vrednostih ITM pod 19 kg/m² in nad 23 kg/m². ITM je kazalec prehranjenosti za moške in ženske v starosti od 20 do 65 let. Pri otrocih, mladostnikih (do 15 let) in starostnikih ga ne moremo uporabljati, ker je pri njih delež mišičja drugačen (Skvarča, 2014). 6
Tabela 1:Prehranjenost glede na ITM Prehranjenost Prenizka telesna masa ITM (kg/m²) 18,5kg/m² Normalna telesna masa od 18,5kg/m² do 24,9kg/m² Prekomerna telesna masa od 25,0 kg/m² do 29,9 kg/m² Debelost od 30,0 kg/m² do 39,9 kg/m² Izredna (morbidna) debelost 40,0 kg/m² ali več Vir: Skvarča, 2014. 3.4 Morbidna debelost in bolezni morbidne debelosti O debelosti govorimo, kadar je ITM večji od 30 kg/m². O morbidni debelosti pa govorimo, kadar se maščevje čezmerno kopiči v telesu in ko je ITM nad 40 kg/m². Morbidno debelost uvrščamo med kronične presnovne bolezni (Kušter, 2013). Pleskovič (2012) pravi, da čezmerna (morbidna) debelost predstavlja v svetu vse večji problem, katerega je v določenih primerih mogoče dolgoročno rešiti le s kirurškim posegom. Čezmerna debelost postaja večji in resen problem že v otroški dobi in predstavlja predpogoj za pojav številnih bolezni v kasnejšem življenju. Kušter (2013) navaja, da v Evropi vsako leto umre 320.000 ljudi zaradi morbidne debelosti in da se življenjska doba debelih ljudi skrajša za 7 let. Meni tudi, da sta debelost in kajenje najpogostejša vzroka umrljivosti. Morbidna debelost je velikokrat vzrok za mnoge zdravstvene težave, ki ogrožajo življenje; kot so: visok krvni pritisk, sladkorna bolezen, zvišana raven holesterola in lipidov v krvi, bronhitis, razne alergije, težave pri dihanju v spanju - apneja v spanju (sleep apnea), obremenitev posameznih sklepov, depresija in druge psihične težave, žolčni kamni, gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB), težave z zanositvijo, osteoporoza in težave s ščitnico (Kušter, 2013). Reich & Kröger (2007) opisujeta, da lahko motnje hranjenja in čezmerna telesna teža povzročajo resne hormonske motnje, raka dojke, maternice, prostate in črevesnega raka, 7
prebavne težave v smislu zaprtja, drisk ali napenjanja, pojavijo se lahko hemoroidi, želodčne težave - krči, ker nastanejo krčevite bolečine zaradi prevelikih obrokov in se zaradi tega prostornina želodca poveča. Menita tudi, da postane zaradi povečane telesne teže športna dejavnost vedno večji napor in zaradi tega oslabijo mišice. 3.4.1 Samopodoba debelih ljudi Samopodoba predstavlja del naše osebnosti, del nas samih. Predstavlja nam pojem, ki sestavlja tisto, kar si mislimo o sebi, vse misli in občutke, ki jih imamo v zvezi s seboj. Samopodoba se oblikuje na različnih področjih: akademska, čustvena, religiozna, telesna samopodoba, Telesna samopodoba vključuje prepričanja in sodbe o svojem telesnem izgledu, privlačnosti in telesni kondiciji. Velikokrat nam telesna samopodoba predstavlja primerjanje z drugimi in naše mnenje o tem kaj drugi mislijo o nas in kako nas vidijo. Razvijati se začne že zelo zgodaj, največji vpliv se kaže predvsem v dobi adolescence. Negativna telesna samopodoba in nezadovoljstvo s samim seboj lahko vodi do občutkov manjvrednosti (Babšek, 2009). Avtorica navaja, da naša zunanjost tudi delno vpliva na našo uspešnost, saj je povezana z našimi telesnimi značilnostmi, sposobnostmi, okretnostjo in spretnostjo ter da posredno uspešnost sooblikujeta naša samozavest in zaupanje vase, ki pa sta lahko v veliki meri pogojena z našim zunanjim videzom. Zunanji videz je zelo pomemben pri sodobnih ženskah, saj jih je večina zaskrbljenih glede svoje telesne teže in postave (Kuhar & Leskošek, 2008). Avtorici opisujeta, da so mlada dekleta pogosto nezadovoljna z telesnim videzom zaradi pridobljene telesne teže in s tem s spremembami na telesu, ki povečajo razkorak med videzom deklet in družbenim idealom vitkosti. Menita tudi, da številne raziskave in avtorji opozarjajo na to, da ženske trpijo zaradi depresije ter nizkega samospoštovanja, ker ne dosegajo telesnega videza, ki ga zahteva družba. 3.4.2 Socialno življenje debelih ljudi Ljudje se vedno ne vedemo tako, kot od nas pričakuje družba, ker svoje vedenje postopoma prilagajamo socialnemu okolju - temu pravimo socializacija. Socializacija je zelo pomembna za človeka, saj šele z socializacijo in ugodnim socialnim življenjem postanemo družbena bitja (Kompare, Stražišar, Dogša, Vec, & Curk, 2006). 8
Debeli ljudje v družbi velikokrat naletijo na negativne predsodke zaradi svojega videza. Babšek (2009) opisuje, da lahko zaradi negativnih predsodkov pride do negativnih socialnih posledic. Zaradi tovrstnih predsodkov pa so lahko nekatere skupine ljudi potisnjene v manjvrednostni položaj, ker se z njimi ne ravna enakovredno in so posamezniki lahko zato izpostavljeni različnim oblikam nasilja. Debeli ljudje imajo velikokrat občutek, da so stigmatizirani. Kuklec (2010) opisuje stigmatizacijo kot izraz, ki označuje poseben odziv okolja na drugačnost. To pomeni, če posamezniki ali skupine ne dosegajo norm, ki jih postavlja družba, takoj čutijo posledice stigme, saj jih okolje dojema kot manjvredne in drugačne. 9
4 AKTIVNOSTI MEDICINSKE SESTRE PRI BOLNIKU PO OPERACIJI ŽELODČNEGA OBVODA Medicinska sestra je oseba, ki pomaga vsem, tako zdravemu kot bolnemu v tistih aktivnostih, ki pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti in bi jih le - ta opravil samostojno, če bi imel za to moč, voljo in znanje. Na tem področju je medicinska sestra ekspert in ima pravico pobude in nadzora. Medicinska sestra sodeluje pri realizaciji diagnostično - terapevtskega načrta, katerega pobudnik je zdravnik in je član širšega zdravstvenega tima, v katerem sodeluje pri načrtovanju in izvajanju celotne zdravstvene oskrbe bolnika ali varovanca (Pajnkihar, 1999, str. 7, 8). Bolnik po operaciji želodčnega obvoda potrebuje celovito oskrbo. Celovito oskrbo lahko medicinske sestre izvajajo s pomočjo procesa zdravstvene nege in procesne metode dela. Proces zdravstvene nege zajema vrsto logičnih, sistematičnih in premišljenih aktivnosti, ki so si med seboj odvisni in povezani. Proces zdravstvene nege pomaga medicinski sestri pri obravnavi bolnika po operaciji želodčnega obvoda, saj ga lahko obravnava individualno in celovito. Pri bolniku lahko medicinska sestra ugotavlja in rešuje probleme za katere je pristojna in odgovorna. Negovalni problemi so lahko aktualni in potencialni (Hajdinjak & Meglič, 2006, str. 61). Miksić (2010) navaja, da celovita oskrba bolnika po operaciji želodčnega obvoda zajema medicinsko oskrbo, ki jo načrtujejo in izvajajo zdravniki ter zdravstveno nego, ki jo izvajajo medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki. Meni tudi, da je medicinska sestra nepogrešljiv člen kirurškega tima, zadolžena za spremljanje bolnikovega stanja, pomaga pri izpeljavi zapletenih diagnostičnih in terapevtskih postopkih ter izvaja ustrezno kirurško nego. Tako mora medicinska sestra poznati naravo bolezni, kirurške posege, možne predoperacijske in pooperacijske zaplete, ker le tako lahko suvereno komunicira z bolnikom, njegovimi svojci in člani kirurškega tima. Pomembno je, da znamo bolniku prisluhniti in ga potrpežljivo spremljati, saj kirurškega bolnika velikokrat spremlja strah pred kirurškim posegom in morebitnimi zapleti. Strah je pogosto hujši od bolečine, ki jo bolnik čuti zaradi osnovne bolezni. Kirurškemu bolniku moramo podati enostavne in prijazne odgovore na njegova vprašanja. Medicinska sestra mora poznati tudi laboratorijske, ultazvočne, radiološke in druge, pogosto zapletene preiskave, saj je le tako mogoče pripraviti bolnika za potrebne preglede in operacijo. Avtor opisuje tudi, da obstaja pri bolnikih z močno zvišano telesno težo večja možnost za razvoj dihalnih 10
zapletov, globoke venske tromboze, infekcije in dehiscence operacijske rane. Pri debelih bolnikih dodatno tveganje predstavlja pogostost zvišanega krvnega pritiska, zato je natančno opazovanje, posebna nega in terapija v pooperacijskem obdobju ključnega pomena. Pooperacijsko obdobje se začne takoj po končani operaciji. Bolnika po operaciji želodčnega obvoda najprej premestimo v zbujevalnico, kjer poteka zbujanje iz narkoze. Bolnik ostane v zbujevalnici do trenutka, ko je njegovo zdravstveno stanje stabilno in je popolnoma zbujen. Nato ga lahko premestimo na oddelek (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 518). Še pred prihodom bolnika iz operacijske dvorane moramo poskrbeti za posteljno enoto, ki mora biti higiensko urejena, zato posteljo sveže presteljemo in ogrejemo, ker je bolnik po operaciji želodčnega obvoda običajno podhlajen. Značilnosti bolnika po operaciji želodčnega obvoda v pooperacijskem obdobju so zaspanost, psihomotorični nemir, motnje v dojemanju, motnje v motoričnih funkcijah, navzea in bruhanje. Zaradi tega je pomembno, da opazujemo in vzdržujemo normalno dihanje, cirkulacijo, elektrolitsko in tekočinsko ravnovesje, kontroliramo stanje zavesti, stanje rane, drenaž, zagotavljamo varnost bolnika in skrbimo za dobro počutje bolnika. Vsako odstopanje od normalnega, takoj poročamo zdravniku. Bolnikovo stanje po operaciji želodčnega obvoda med zbujanjem iz narkoze ocenjujemo s pomočjo ALDRETE lestvice, ki vključuje opazovanje nekaterih aktivnosti, kot so: dihanje, cirkulacija, zavest, gibanje in barva kože. Vrednosti se beležijo in ocenjujejo vsakih 15 minut. Bolniku pomagamo pri nameščanju v položaj, ki zagotavlja dobro počutje in omogoča učinkovito dihanje. Pomembno je, da področje operativne rane ni napeto. Bolnik po operaciji želodčnega obvoda dobiva predpisano tekočino in terapijo po venskem kanalu, zato mora medicinska sestra nadzorovati delovanje kanalov, njihovo prehodnost, hitrost pretoka tekočine ter njihovo sestavo. Vse aktivnosti, ki jih izvajamo pri operiranem bolniku, sproti zapišemo v medicinsko in negovalno dokumentacijo. Pri načrtovanju zdravstvene nege uporabimo prejšnje in trenutne bolnikove podatke, znanje o dejavnikih, ki so povezani s posebnostjo operacije, značilnimi pooperacijskimi potrebami in možnimi komplikacijami po operaciji. Posebej pozorni moramo biti na bolečino, ki je prisotna skoraj pri vseh kirurških posegih, ker bolečina lahko tudi podaljšuje čas okrevanja in ovira aktiviranje bolnika (Ivanuša & Železnik, 2000). 11
Krčevski Škvarč (2010) ugotavlja, da se v današnjem času zavedamo pomena lajšanja pooperacijske bolečine, saj operirancu z učinkovitim lajšanjem bolečine doprinesemo kakovostno oskrbo in s tem izboljšamo izid operacijskega zdravljenja, skrajšamo hospitalizacijo bolnikov ter njihovo rehabilitacijo. Kljub temu se moramo zavedati, da je osnova za optimalno lajšanje bolečine po operaciji pomembna racionalna uporaba analgetikov in drugih zdravil z vplivom na bolečino. Bolečino lahko lajšamo tudi z pravilnimi metodami negovalnih ukrepov, kot tudi z fizikalno in relaksacijsko terapijo. Avtorica meni, da je medicinsko negovalno osebje med najpomembnejšimi členi v verigi pri celotni oskrbi kirurškega bolnika, posebej pri izvajanju protibolečinskih ukrepov po operaciji. 4.1 Kirurška pomoč pri odstranitvi telesne teže in izbira operativnega posega Debelost je možno zdraviti s pomočjo bariatrične kirurgije. Kušter (2013) ugotavlja, da postaja bariatrična kirurgija najpogostejši in najuspešnejši način zdravljenja debelosti pri ljudeh, ki imajo prekomerno telesno težo. Ugotavlja tudi, da obstaja pri ITM več kot 40 kg/m² le 4% možnosti, da izgubijo telesno težo brez operativnega posega in obdržijo telesno težo 13 let. Meni, da poznamo več metod bariatrične kirurgije: Restriktivne metode: pri teh metodah zmanjšamo prostornino želodca. Malabsorptivne metode: pri teh metodah pride do zmanjšane površine želodca. Kombinacija obeh metod: pri teh metodah se vnos hrane reducira in absorpcija se zmanjša. Sem spada operacija želodčnega obvoda (gastric bypas), ki jo kirurg izvede tako, da prereže želodec in potem nastane tako imenovani mali želodec (vrečka, pouch), ki je velik 15 do 20 ccm. Del želodca, ki še vedno tvori črevesne sokove in ostane v trebušni votlini, tam kjer je bil, je v celoti zaprt in ločen od malega želodca na katerega kirurg pripne tanko črevo. Črevesne sokove, ki vsrkavajo hranila, napelje več kot meter nižje. Praznjenje iz novo oblikovane vreče poteka neposredno nižje v tanko črevo in tako se hrana, ki jo zaužijemo izogne predelu, kjer se kalorije najbolj vsrkavajo. Kot pri vsakem operativnem posegu, obstajajo možni zapleti tudi po operaciji želodčnega obvoda. Najpogosteje se lahko pojavijo naslednji zapleti: dehiscenca šivov, popusti lahko 12
tudi anastomoza, krvavitev, zapora tankega črevesa - obstrukcija, zožitev votlega organa - stenoza, pljučna embolija, hitro praznjenje želodca (dumping sindrom), bruhanje, driska ali zaprtje, pomanjkanje vitaminov in mineralov (Kušter, 2013). Ker predstavlja debelost tveganje za operacijo in tudi anestezijo, je potrebna skrbna izbira bolnikov kot tudi način bariatričnega posega. Požar Lukanovič (2007) meni, da se tveganje za anestezijo poveča zaradi debelosti predvsem pri vzpostavitvi dihalne poti, umetnega predihavanja, odmerjanja anestetikov, prebujanja iz anestezije in pogostejšega pojava pooperativne slabosti in bruhanja. S tem se poveča nevarnost aspiracije želodčne vsebine, ki lahko povzroči dodatne zaplete po operaciji, zato je potreben poostren nadzor vitalnih funkcij med operacijo in po njej. Zelo pomembno je, da je vrsta bariatričnega posega skrbno in premišljeno izbrana, saj pravilna izbira dolgoročno vpliva na potek zdravljenja po operaciji in omogoča zmanjševanje telesne teže. S pomočjo pravilne izbire posega dosežemo tudi dobro zdravstveno stanje bolnika in dobro telesno zmogljivost. Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na izbiro kirurške metode so: ITM, spol in starost bolnika, konstitucija telesa in duševne lastnosti, vedenjski vzorec - sposobnosti sodelovanja, inteligentnost bolnika in razumevanje za poseg ter rehabilitacijo, rasa, pridruženi dejavniki tveganja, povprečna izguba telesne teže pred operacijo in sposobnost bolnika za operacijo (predvideni možni zapleti). Na podlagi vseh naštetih dejavnikov izbire je potrebno napraviti izračun, s katerim razvrstimo bolnike v ustrezne operacijske kategorije. Bolnike z maloštevilnimi pridruženimi boleznimi in boljšo napovedjo izida razvrstimo v skupino z manjšim operacijskim tveganjem in maloštevilnimi dolgoročnimi zapleti. Bolniki, ki imajo številne pridružene bolezni in slabo dolgoročno napoved izida, razvrstimo v skupino radikalnejših operacijskih posegov. Pri končni odločitvi morata sodelovati tako bariatrični kirurg, kot tudi bolnik sam. Zelo pomembna je skrbna izbira bolnikov in primernega posega, saj bistveno prispeva k zmanjšanju zapletov ter omogoča doseganje najboljših rezultatov, predvsem pa izboljša kakovost življenja. Pri izbiri za operacijo želodčnega obvoda je potrebno upoštevati bolnikovo in kirurgovo mnenje. Kontraindikacije za operacijo želodčnega obvoda so nekatere bolezni želodca - želodčna razjeda, polipi ali gastritis. Tudi bolniki, ki potrebujejo dolgotrajno zdravljenje z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, niso najprimernejši kandidati za želodčni obvod, ker se pri njih lahko razvijejo obrobne razjede (Pintar, Pfeifer, & Pleskovič, 2013). Breznikar, Zajec & Kunst (2008) opisujejo, da so 13
izdelane smernice za bariatrično kirurgijo, ki priporočajo operacijo bolnikom z ITM nad 40 kg/m² brez spremljajočih bolezni in bolnikom z ITM nad 35 kg/m² s spremljajočimi boleznimi, ki se s hujšanjem dajo popraviti. Avtorji menijo tudi, da bi naj bila starost bolnikov med 18 in 65 let. Operirajo pa tudi starejše od 65 let in mlajše od 10 let, če gre za hudo družinsko obremenjenost in spremljajoče bolezni. Ugotavljajo, da je eden izmed pogojev tudi, kadar so možnosti konzervativnega zdravljenja izčrpane. Zraven vsega naštetega mora bolnik biti sposoben za anestezijo in ne sme imeti neobvladljivih psihiatričnih bolezni. Včasih se debeli ljudje vse življenje mučijo s hujšanjem in se znova in znova zredijo ter s tem izčrpavajo življenjsko energijo. Pri bolnikih, ki pa niso skrajno debeli, je indikacija za operacijo največji ITM, ki ga je bolnik kdaj imel. Po zadnjih priporočilih ameriškega bariatričnega združenja je za bolnike, ki so zboleli s sladkorno boleznijo tipa 1, potreben ITM 32 kg/m², da so kandidati za bariatrični poseg. Znano je, da se po operaciji izboljša sladkorna bolezen in uravnavanje hiperglikemije (Pintar, Pfeifer, & Pleskovič, 2013). 4.2 Pomen multidisciplinarnega timskega sodelovanja Bolnik po operaciji želodčnega obvoda potrebuje za uspeh operacije različne zdravstvene strokovnjake. Pajnkihar (1999) meni, da je tim skupina ljudi, ki jo sestavljata že dve osebi, lahko pa tudi več. Vsi člani tima poznajo način izvedbe nalog in cilje, ki jih morajo doseči. To pa lahko dosežejo le takrat, kadar imajo občutek, da pripadajo timu, kjer imajo možnost predlogov, pobud in je vzpostavljena pozitivna klima. Za rešitev zdravstvenega problema je potreben zdravstveni tim ali multidisciplinarni tim, ki je sestavljen iz različnih strokovnjakov. Priprava bolnika na operacijo želodčnega obvoda je timsko delo, saj smo ugotovili, da mora imeti bolnik pred operacijo potrebne preiskave in izvide ter mnenja različnih strokovnjakov. Tako mora bolnik obiskati bariatričnega kirurga, endokrinologa, gastroenterologa, psihologa, prehransko svetovalko, pulmologa oz. internista in rentgenologa. Obiskati mora tudi svojega osebnega zdravnika, da opravi potrebne preiskave za operacijo (EKG, laboratorijske preiskave krvi) in anesteziologa 14 dni pred načrtovanim operativnim posegom v preanesteziološki ambulanti. Bolnik mora predložiti: laboratorijske izvide krvi, EKG, izvid endokrinologa, izvid gastroskopije, izvid psihologa, 14
mnenje prehranske svetovalke, izvid spirometrije, ultrazvok trebuha, rentgen pljuč in srca, izvid anesteziologa, pisno soglasje k anesteziji in pisno soglasje k operativnemu posegu. Veliko vlogo pri pripravi bolnika na operacijo, med operacijo in tudi po operaciji želodčnega obvoda imajo medicinske sestre in zdravstveni tehniki (Breznikar & Kušter, 2005). Medicinska sestra je nosilka zdravstvene nege, ki po metodi procesa zdravstvene nege ugotavlja, načrtuje, izvaja, nadzira in vrednoti zdravstveno nego, vodi negovalni tim in pomožno osebje, ki se vključuje v področje zdravstvene oskrbe bolnika (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 27). 4.3 Pomen pravilne prehrane po operaciji želodčnega obvoda Dieta je hrana, ki je prilagojena posameznemu bolniku glede na vrsto in stopnjo obolenja. Dieto vedno predpiše zdravnik, saj je del terapije, lahko pa je tudi diagnostična (pred raznimi preiskavami). S pomočjo diete na poseben način izbiramo jedi, količino hrane in medsebojna razmerja hranilnih ter energijskih snovi, konsistenco hrane, sestavo jedilnika, način priprave hrane kot tudi število in časovne porazdelitve obrokov (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 263). Bolniki po operaciji želodčnega obvoda potrebujejo veliko nasvetov in strokovnih svetovanj o pomenu pravilnega prehranjevanja. Nove, spremenjene navade pri prehranjevanju jim pomagajo uspešno in varno izgubljati odvečne kilograme in s tem tudi omogočajo boljše počutje. Do zmanjšanja telesne teže pomagata zmanjševanje količine zaužite hrane in povečana telesna aktivnost. Veliko nalogo po operaciji želodčnega obvoda ima strokovnjak dietetičar, ki individualno pomaga in svetuje o pravilni ter primerni prehrani. Zelo pomembno je, da bolnik ves čas pije dovolj nesladkane in negazirane tekočine ter jemlje predpisana vitaminska in mineralna dopolnila k prehrani. Dieta vsebuje visokoproteinsko hrano, z nizko vsebnostjo maščob, vlaknin, kalorij in sladkorja (Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, brez datuma). Bolniki začnejo z dieto že pred operativnim posegom, nato pa po posegu nadaljujejo z dieto, ki jo predpišeta dietetičarka in kirurg. Bolniki prejmejo dietni načrt. Prve štiri tedne uživajo le tekočo hrano (juha brez zakuhe, kava, čaj, zelenjavni in sadni sokovi, jogurti, ) večkrat dnevno in le v manjših količinah. Po štirih tednih lahko bolniki že uživajo manjše 15
obroke kašaste hrane, nato se dieta nadaljuje z dopolnjevanjem običajne hrane. Velik pomen pri prehrani bolniku predstavljata samodisciplina in samokontrola, saj lahko vsak prekršek povzroči pooperacijske komplikacije in telo se ne more zaceliti. Vse to lahko povzroči razširitev želodca in posledično puščanje šivne linije kot tudi puščanje šivov pri anastomozi (Kušter, 2013). Avtorica navaja tudi, da morajo bolniki po operaciji upoštevati šest pravil: jesti v malih količinah, požirati morajo le tisto hrano, ki so jo dobro prežvečili, nikoli ne smejo jesti in piti istočasno, ne smejo počivati ali ležati po obroku, jesti morajo petkrat dnevno, vmesni prigrizki niso zaželeni in morajo se ogniti bogato kaloričnim pijačam. 4.4 Zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre pri bolniku po operaciji želodčnega obvoda Hoyer (2005) navaja definicijo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 1982, ki pravi, da je zdravstvena vzgoja kombinacija vzgojnih in izobraževalnih dejavnosti, s katerimi dosežemo željo ljudi, da bi bili zdravi. Cilj zdravstvene vzgoje je dosežen, kadar so se ljudje pripravljeni naučiti vseh ukrepov za vzdrževanje zdravja in da znajo takrat, ko že pride do bolezni, poiskati pravo pomoč. Zdravstvena vzgoja pomeni tudi učenje ljudi o spremembah v obnašanju, pomaga doseči zastavljene cilje, obenem pa predstavlja ljudem pomoč pri razumevanju podanih informacij, ki jih začnejo spoštovati in tako v ospredje postavijo svoje zdravje, ki jim predstavlja največjo in najpomembnejšo vrednoto. Po operaciji želodčnega obvoda ima medicinska sestra pomembno vlogo, saj pomaga pospeševati zdravje. Aktivnosti za zdravstveno vzgojo mora medicinska sestra vključevati v načrtovanje, izvajanje in vrednotenje zdravstvene nege med pripravo na operacijo, med samo operacijo, po operaciji in pri načrtovanju bolnikovega odpusta. Zdravstvena nega vključuje tiste oblike svetovanja, učenja, vzpodbujanja posameznika, njegove družine in celotne skupnosti k navadam, ki so povezane z načinom zdravega prehranjevanja, gibalnih navad, potrebnega počitka in nujno potrebne sprostitve. Medicinska sestra mora po operaciji želodčnega obvoda bolnikom natančno poudarjati vzroke za nastanek debelosti, pomenu pravilne prehrane in redne telesne aktivnosti ter možne pooperacijske zaplete, saj s tem varuje bolnike pred morebitnimi nevarnostmi za nastanek kasnejših posledic. S pospeševanjem zdravega načina življenja zmanjšujemo dejavnike tveganja. Aktivnosti za zdravstveno vzgojno delo pri bolniku po operaciji želodčnega obvoda so zelo učinkovite 16
takrat, kadar vključimo tudi bolnikovo družino. Vse to pa dosežemo le takrat, ko nam bolnik zaupa in potem tudi lažje sodeluje (Ivanuša & Železnik, 2000). Bolnika in svojce pred odpustom v domače okolje poučimo, kako prepoznajo znake in simptome okužbe dihal, ožilja, prebavil ter rane, in kaj morajo storiti, če pride do zapletov. Vedeti morajo tudi koga lahko pokličejo, če se pojavijo zapleti. Bolnik mora biti seznanjen z omejitvami po operaciji, saj tudi tako lahko preprečimo možne pooperacijske zaplete (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 519). Dan odpusta bolnika iz bolnišnice določi sobni zdravnik. Takrat bolnik prejme odpustno pismo ali začasno odpustnico, s katero se mora oglasiti pri osebnem zdravniku. Bolnik prejme, ob odpustu iz bolnišnice, ustrezne recepte za zdravila, ki so mu bila v času zdravljenja dodatno predpisana in analgetike za lajšanje pooperacijske bolečine. Bolnika moramo poučiti pomen lajšanja bolečine, način jemanja predpisanih analgetikov, oskrbe pooperacijske rane, rednih prevezov pri osebnem zdravniku in odvzemu šivov. Pred odhodom bolnika v domače okolje naučimo aplikacije nizko molekularnih heparinov (preprečevanje trombembolij), v kolikor je to potrebno (Univerzitetni klinični center Maribor, 2013). Zdravstvena vzgoja mora na ljudi vplivati tako, da prevzamejo tisti del odgovornosti, ki vpliva na njihovo zdravje. To pa dosežemo takrat, ko so ljudje ustrezno motivirani, osveščeni in obveščeni. Zdravstveno vzgojno delo lahko obravnavamo kot ukrep brez zdravil za preprečevanje nastanka dejavnikov, ki predstavljajo tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. Torej gre za vzgojo zdravega načina življenja. Cilj zdravstvene vzgoje bolnika po operaciji želodčnega obvoda je, da se bolnik nauči ohranjati zdravje, si ga po operaciji ponovno pridobi in živi skladno s svojimi potrebami in možnostmi (Hoyer, 2005). 17
5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA 5.1 Raziskovalna vprašanja Raziskovalna vprašanja diplomskega dela so: 1. Kakšen vpliv je imela operacija želodčnega obvoda na socialno življenje bolnice? 2. Kako bolnica sprejema svojo telesno podobo po operaciji želodčnega obvoda? 5.2 Metodologija raziskovanja V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela za izdelavo teoretičnega dela. V diplomskem delu smo uporabili slovensko literaturo, tujo literaturo in elektronske vire, ki zajemajo temo debelosti, bariatrične kirurgije in zdravstveno nego kirurškega bolnika. Podatke za raziskovalni del diplomskega dela smo zbrali s pomočjo kvalitativne metodologije. Izvedli smo študijo primera in uporabili tehniko intervjuja, ki je vseboval vprašanja odprtega tipa. Podatke smo analizirali, sistematično uredili in na podlagi zbranih podatkov pripravili načrt zdravstvene nege. Podatki so prikazani v strukturni obliki. 5.3 Raziskovalno okolje Študijo primera pri bolnici po operaciji želodčnega obvoda smo izvedli v domačem okolju bolnice. 5.4 Raziskovalni vzorec V raziskovalni vzorec je bila vključena bolnica po operaciji želodčnega obvoda. 5.5 Postopki zbiranja podatkov Podatke, ki smo jih potrebovali za raziskovalni del, smo zbrali s pomočjo intervjuja, ki je sestavljen po konceptualnem modelu Virginije Henderson po 14 - ih osnovnih življenjskih aktivnostih. Intervju z bolnico smo izvedli v posebnem mirnem in tihem prostoru, kjer ni bilo motenj iz strani drugih oseb in telefonov. 18
5.6 Etični vidik Pred začetkom intervjuja smo bolnico seznanili z namenom in metodo raziskovanja. Bolnici je bila predstavljena možnost zavrnitve sodelovanja. Bolnici smo predstavili način objave njenih podatkov (za ime in priimek so uporabljene začetnice, tako da je zagotovljena zaupnost podatkov). Upoštevali smo Kodeks medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 19
6 REZULTATI 6.1 Predstavitev bolnice po konceptualnem modelu Virginie Henderson pred in po operaciji Predstavitev bolnice pred operacijo želodčnega obvoda Bolnica M. M. z zdravniško diagnozo Obesitas morbida, stara 38 let je pred operacijo želodčnega obvoda tehtala 113 kg, njena telesna višina je 170 cm, kar pomeni, da je bil ITM 39.1 kg/m²; njena največja telesna teža je bila 119 kg in ITM 41.21 kg/m². Rodila je enkrat pred devetimi leti in se zelo boji, da bi imela hčerka podobne težave z debelostjo. Pred operacijo želodčnega obvoda ji je bil napravljen želodčni prilagodljivi trak, ki pa ni kazal velikega učinka pri zmanjševanju telesne teže. Vedno je imela velik apetit in povišano telesno težo že od otroštva, čeprav so jo doma omejevali. Pogosto je bila stigmatizirana od vrstnikov. Partnerske in družinske odnose ima urejene. Partner jo vzpodbuja h gibanju. Psihično se počuti zdravo in do sedaj ni jemala psihofarmakoterapije. Alkohola ne uživa in kadi tudi ne. Bolnica se je pred operacijo ob večjem naporu hitreje zadihala. Zdravniki so ugotovili, da bolnica pri pripravi in izboru hrane ni zmogla upoštevati reda in pravil. Zjutraj ni imela pravega časa zase, da bi v miru pozajtrkovala, tudi malico v službi je pojedla na hitro. Do poznega kosila doma se je priložnostno hranila s sladkimi prigrizki, ki se jim ni mogla upreti. Za večerjo je spet iskala kaj primernega, čeprav ni bila lačna. Pogosto je razmišljala o hrani in hranjenju. Bolnica je zelo rada jedla in morala se je dobro in do sitega najesti, čeprav je kasneje občutila jezo, žalost in potrtost. Zelo rada je pila gazirane pijače, največ coca - colo in tudi veliko sladkih sokov. Pred operacijo ni imela težav s slabostjo ali bruhanjem. Pred operacijo je odvajala dva do trikrat na teden in imela je težave z uhajanjem urina. Uhajal ji je pri skakanju, teku in kihanju. Specialist ginekolog je ugotovil, da gre za stresno urinsko inkontinenco in je mnenja, da bi se težave zmanjšale, če bi bolnica izgubila nekaj kilogramov. 20
Bolnica pred operacijo ni potrebovala pripomočkov za gibanje. Ugotavljala pa je, da je hodila težko in sključeno zaradi bolečin v skeletu. Bila je bolj okorna, težave so ji predstavljala tudi hišna opravila in ni imela veselja do gibanja, saj se je hitreje zadihala. Spala je dokaj dobro, če je imela bolj dvignjeno vzglavje. Ponoči je pogosto smrčala in se zaradi tega tudi občasno prebujala. Zelo neprijetno ji je bilo kadar je šla v nakup oblačil in ugotovila, da ji ni nič, kar je lepo in modno, prav. Velike težave je imela tudi pri nakupu spodnjega perila. Najbolje se je počutila doma, ko je oblekla raztegljiva športna oblačila. Pred operacijo ji je bilo pogosto vroče, zato se je veliko potila in se je morala tuširati tudi do tri krat dnevno. Bolnica se zaveda nevarnosti v okolju, pripomočkov ne uporablja. Pred operacijo je imela bolečine v hrbtenici, gležnjih, petah in nogah. Bolečine si je lajšala z vodnimi kopelmi, občasno je vzela tudi Nalgesin forte 550 mg tableto. Velike težave so se začele pojavljati tudi pri gibanju in delu v službi, saj mora včasih delati tudi 12 ur skupaj predvsem stoječe delo. Bolnica meni, da se je pred operacijo velikokrat počutila manj vredno, zasmehovano in nesproščeno v družbi manj debelih ljudi. Zato se velikokrat ni udeleževala dogodkov, kjer je bilo veliko ljudi in je raje ostajala doma. Zaradi svoje debelosti se je neprijetno počutila v službi, med prijatelji in pogosto tudi pred partnerjem. Ko je bolnica sodelavcem in prijateljem povedala, da se pripravlja na operacijo želodčnega obvoda, je ugotovila, da so jo nekateri spodbujali k temu, drugi pa so ji to zavidali in se ji posmehovali. S športom se ni nikoli ukvarjala, tudi telovadila ni, čeprav se zaveda pomena zadostnega gibanja. Ker je ugotovila, da z večkratnimi prizadevanji in uporabo komercialnih pripomočkov za doseganje in vzdrževanje primerne telesne teže ni bila uspešna, se je skupaj s kirurgom odločila za operacijo želodčnega obvoda. 21
Predstavitev bolnice po operaciji želodčnega obvoda - v času hospitalizacije Bariatrična ekipa je ugotovila, da se je bolnica sposobna učiti in prilagajati programu bariatričnega zdravljenja. Zaveda se, da bolezenski pritisk in motivacijska energija v njej naraščata. Že med samo hospitalizacijo je potrebno bolnico po operaciji želodčnega obvoda in tudi svojce pripravljati na nego, ki jo bodo sami morali izvajati v domačem okolju. Zato bolnico ves čas hospitalizacije navajamo na lastno oskrbo in samostojnost pri vsakdanjih življenjskih aktivnostih (Ivanuša & Železnik, 2000, str. 168). Avtorici menita, da uspešno načrtovan odpust bolnice iz bolnišnice predstavlja multidisciplinarni proces, ki zagotavlja zdravstveno nego tudi potem, ko bolnica zapusti zdravstveno ustanovo. Bolnica je bila tretji dan po operaciji želodčnega obvoda odpuščena v domače okolje. Pri bolnici po operaciji želodčnega obvoda ni bilo posebnosti, rane so bile mirne, zašite intrakutano z resorbcijskim materialom in zlepljene s kožnim lepilom ter ojačane s Steri stripom, ki je na rani ostal še deset dni. Bolnica je dobila navodila o prehrani, ki govorijo o tem, da mora štiri dni po operaciji piti v glavnem vodo, mesec dni uživati tekočo oziroma kašasto nizkokalorično dieto, nato pa postopoma prehajati na navadno prehrano. Skrbeti je morala tudi za zadosten vnos vitaminov in mineralov. Bolnica je prejela tudi navodila o jemanju antikoagulantne terapije Clexane 0.4 ml s.c/24h, ki si jo je sama aplicirala še mesec dni. En mesec je morala jemati tudi Emozul 20 mg 1 kapsulo/24h in analgetično terapijo Nalgesin forte 550 mg tablete po potrebi, ki je zaradi nebolečnosti po operaciji ni prejemala. Dobila je navodila za jemanje polivitaminskega preparata, železa, folacina, kalcija v obliki citrata, D vitamina in 2x letno mora prejeti pri svojem osebnem zdravniku vitamin B 12 1 ampulo i. m.. Posebej pazljiva je morala biti na uporabo kompresijskih nogavic ali elastičnega povoja, ko je bila več pokonci. Vsaj tri tedne po operaciji se je morala izogibati dvigovanju bremen nad pet kilogramov. Priporočeno ji je bilo postopno gibanje na prostem brez večjega naprezanja. Bolnica je vse nasvete upoštevala in razumela njihov pomen. 22