OKO SPOMINA ZBIRKA KRATKIH ZGODB ŠESTOŠOLCEV OŠ MIRNA

OKO SPOMINA ZBIRKA KRATKIH ZGODB ŠESTOŠOLCEV OŠ MIRNA

ŠE DOBRO, DA NI BILO KAJ HUJŠEGA Nekega poletnega jutra smo bili zelo pozni. Kot vedno po moji krivdi. Počutila sem se krivo, ker vedno zamudimo zaradi moje ljubezni do spanca. Pri naši družini je običajno tako, da ko smo pozni, gre nekaj po zlu in tudi to jutro je bilo takšno. Peljali smo se po vaški cesti do šole. Nenadoma se je zaslišal glasen pok. Srce mi je padlo v hlače. Mislila sem, da je odtrgalo pol avta. Začela sem paničariti. Očka me je miril, rekel je, naj se ohladim. Na začetku si nisem upala odpreti oči, ko pa sem se spomnila na sestrico Izo in se zbala zanjo, sem jih počasi odprla. Na srečo ni bilo z njo nič hudega, bila pa je še bolj preplašena kot jaz. Rekla sem ji, da bo vse v najlepšem redu, za povrh sem jo še objela. Nisem bila prepričana, kaj se je zgodilo, ko pa sem za nami zagledala vozilo, mi je postalo jasno. Voznika sta izstopila iz svojih vozil in se pogovorila o nesreči. Zelo sem bila nervozna, saj nisem vedela, kaj sledi. Spogledala sem se s sestrico, ki je bila zelo zmedena. Povedala sem ji, kaj se nam je pripetilo. Dogovorili sva se, da greva pogledat, če je kaj razbito. Jaz sem začela na levi, ona pa na desni. Ničesar nisem opazila, nakar je Iza zaklicala:»glej, razbito prednje ogledalo!«kamen se mi je odvalil od srca, saj ni bilo nič hujšega. Voznika sta se vračala v svoji vozili. Očka sem vprašala, kaj sta se dogovorila, on pa mi odgovoril, da se bomo umaknili s ceste na naše dvorišče. Očka je dal vozniku sosednjega vozila prednost, saj smo morali naš avtomobil še obrnili. Ko smo hoteli zaviti na naše dvorišče, smo zagledali vozilo, kako drvi po hribu navzdol. Slišali smo le cviljenje zavor. Bila sem v šoku, kako lahko taki ljudje sploh obstajajo, počutila sem se krivo, ker si nisem zapomnila ali zapisala registrske številke avtomobila v beležko. Očka me je tolažil, da nisem jaz kriva. Nato naju je odpeljal v šolo. Ko naju je prišel iskat v šolo, nama je povedal, da je nesrečo in pobeg prijavil policiji. Tam so zapisali policijski zapisnik. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila, to je bila moja prva in upajmo, da tudi zadnja prometna nesreča. Voznika, ki nam je razbil prednje ogledalo, nismo nikoli našli. Eva Dim

Bila je sobota, moji sestrični Teja in Leja sta imeli obhajilo. Z družino smo se odpravili po pecivo za obhajilo k moji teti Sonji v Šentjanž. Med vožnjo je mami spregledala ovinek in oči je zakričal:»pazi na ovinek!«mami se je ustrašila očijevega kričanja, trčila v robnik in avto se je prevrnil. V tistem trenutku mi je srce začelo hitreje biti. Voznik, ki je peljal mimo, je hitro poklical policijo. Družina iz najbližje hiše nam je pomagala priti iz avta. Oči in jaz sva bila edina poškodovana, saj se je očka s komolcem močno udaril v razbito avtomobilsko okno, mene pa je močno bolela noga. Mami, sestrica Špela in brat Gašper so bili v redu. Družina, ki nam je pomagala, nas je povabila v hišo in nam nudila prvo pomoč. Čez nekaj minut je prišla policija in zraven tudi avtovleka. Policisti so zaprli cesto, da bi jo lahko pospravili in uredili. Dobili smo nadomestno vozilo, poškodovani avto pa so odpeljali na odpad. Nato smo se družini zahvalili in z nadomestnim avtom odpeljali na urgenco. Zdravniki so očiju povili komolec, meni pa dali opornico (longeto). Ko so zdravniki opravili delo, smo poklicali strica Martina, da smo mu povedali, da ne bomo mogli priti na obhajilo, in odšli domov. Luka Vrana Zgodilo se je pred nogometnim treningom. Čakali smo trenerja. Bil sem neučakan, zato sem se šel peljat s kolesom po pumptracku. Zavil sem na stransko potko, a ko sem hotel zaviti nazaj na glavno, sem nenadoma na njej zagledal otroka. Zavil sem in, bum, padel. Na srečo so bili tam moji sosedje, ki so pripeljali soigralca Sama, in me odpeljali domov. Posledica mojega padca je bil odkrušen zob. Mami je poklicala zobozdravnico in vprašala, če lahko prideva. Rekla je, da lahko. Zobozdravnica me je pregledala in povedala, da ni nič hudega. Naročila mi je, da moram dva tedna jesti mehko hrano. Oddahnil sem si, saj sem mislil, da bom dobil umeten zob. Tega dogodka ne bom nikoli pozabil. Luka Škoda

Bila je sobota popoldne. Očka me je vprašal, če bi šel jahat. Sploh nisem razmišljal, takoj sem se obul in skočil ven. Šli smo v manežo. Očka je imel na lonži* konja z začetnikom, jaz pa sem na Dirki poskušal iti v galop. Ko je očka videl, da gre začetniku dobro, se je odločil, da bo jahal za mano. Prepričeval sem ga, da bi še mojo Dirko imel na lonži, in ga prepričal. Oči je Dirko dal na lonžo, jo udaril z bičem po zadnjici, kobila pa se je preplašila, zagalopirala, poskočila in ukrivila hrbet. Ko sva letela po zraku, nisem vedel, ali naj odskočim ali naj počakam, da padem. Ni bilo časa za razmislek, zato sem skočil z Dirke in pristal na hrbtu. Ko je oče videl, da sem cel, mi je rekel, da sem bil tri metre visoko. Začela sva se smejati. Malo me je sicer bolel hrbet, drugih posledic padca pa ni bilo. Ko smo prišli domov, smo razjahali konje, jahač začetnik je odšel domov, jaz pa sem mamici povedal, da sem skočil s konja. Mami me je vprašala, če sem cel. Jaz ne bi mogel biti bolj cel, kakor sem bil pred jahanjem, mogoče sem bil še bolj. Zvečer smo imeli božansko večerjo. Dogodek bo za vedno ostal v moji glavi. * lonžirna vrv za konja Matija Marn Poleti smo se odpravili v Ameriko. Tam smo obiskali naše ameriške prijatelje, ki živijo v mestu Mishigan, mojega vrstnika Jaka, njegovo mamo Marjano, očeta Jaya in sestro Emmo. Bil je vroč poleten dan, zato smo se odločili, da se gremo kopat v Mishigansko jezero. Po zajtrku smo se odpravili. Z Jakom sva med vožnjo ravno gledala film, ko se je pred nami zgodila prometna nesreča. Jake se je jezil, ker je mislil, da ne bomo mogli iti na plažo. A se je gneča kmalu umaknila.

Ko smo prišli na plažo, smo zagledali, kako ogromna je. Povsod sama mivka. Razprli smo senčnik in razprostrli brisače. Namazali smo se s kremo za sončenje in odšli v vodo. Z Jakom sva nato igrala odbojko. Kmalu so se nama pridružili drugi. Veselo igramo odbojko, nakar neka ženska zakriči. Na vodi je kot mrtev ležal njen fant. Moj oči in Jay sta ga prijela in ga odnesla na obalo. Tam so ga umetno oživljali. Srce mi je padlo v hlače. Reševalci so ga čez čas odpeljali v bolnico. To je bil najstrašnejši dan v mojem življenju. Matevž Klančar Bila je majska sobota 2013, lep sončen dan. Ko sem vstala in hitro pozajtrkovala, sem odhitela ven. K sebi sem povabila sosedo in prijateljico Elo. Nekaj časa sva se igrali, ko sva zaslišali:»ela, pridi domov, kosilo!«ela je hitro odšla domov. Čez nekaj minut sem zaslišala:»tina, kosilo!«odhitela sem na kosilo.»po kosilu bo prišla Darja,«mi je rekla mami. Veselila sem se, saj bosta s teto prišla tudi Taja in Jaša. Komaj sem dočakala njihov obisk. Medtem ko so se starši pogovarjali, smo se otroci igrali na vrtu. Starši so se odločili, da gremo vsi skupaj na obisk k prababici in pradedku. Po dobri uri smo se vrnili domov. Midve s Tajo sva se igrali družabne igre, fanta, bratranec Jaša in brat Nik, sta igrala nogomet in prav hitro je napočil čas slovesa. Med poslavljanjem pa mi je med prste priletela žuželka. Niti pogledala nisem, kaj je. Mislila sem, da je muha. Zato sem prste stisnila skupaj, da bi jo ubila. Stisnila sem prste in:»auuuuu, osa me je pičila!«mami me je začela miriti, da je vse v redu. Odhitela je po obkladek. Hitro sem si ga dala na prste. Darja se je odločila, da bodo ostali, dokler ne bo z mano vse v redu. Teta je še rekla:»pojdi v hišo in se spočij.«minilo je pol ure in obraz mi je začel otekati. Bratrancu sem rekla, naj gre mami povedati, da sem otečena. Prinesla mi je kozarec vode in me vprašala, kako sem. Odgovorila sem ji:»še kar v redu.«pa nisem bila. Po uri in pol sem se šla pokazat mami. Bilo je že tako hudo, da mi je rekla:»pojesti moraš tableto, na, tukaj imaš eno.«teta in stric pa sta začela brskati po spletu, do kdaj oziroma če je še odprt

Zdravstveni dom Trebnje. Povedala sta, da je še odprt in imamo še čas. Mami je takoj poklicala v zdravstveni dom in povedala, kaj se je zgodilo. Ati se je preoblekel in hitro sva odšla v Trebnje. Ko bi morala oddati zdravstveno kartico, se je ati spomnil, da jo ima mami. Noge so se mi začele tresti od strahu. Mami se je hitro pripeljala v Trebnje, da je oddala kartico. Takoj so me povabili v ambulanto. Najprej sem dobila injekcijo v roko, nato še v zadnjico. Preden smo odšli domov je zdravnik rekel:»če ne bi pojedla tiste tablete, bi umrla.«v Ljubljani, kamor smo odšli na pregled, so ugotovili, da sem alergična na pike os. Zdaj hodim na imunoterapijo že pet let. Tina Bajc Nekega dne, ko sem bila še majhna, se mi je ta dogodek, o katerem vam ga bom pripovedovala, zgodil nepričakovano. V soboto sva se z mojim bratrancem zmenila, da se bova skrivala. Rekel je, da bo prvi štel, jaz pa sem se morala skriti. Nisem vedela, kam bi se lahko skrila, ampak nenadoma sem zagledala stričevo garažo. Hotela sem se skriti notri, ampak na žalost so bila vrata garaže zaprta. Z vso silo sem jih hotela odpreti, ampak ni šlo. Nenadoma sem zagledala luknjo in skoznjo prišla v garažo. Med plazenjem sem dvignila glavo in se urezala v zelo ostro stvar. Nisem vedela, kaj se je zgodilo, ampak ko sem se usedla na tla, sem videla, da je roka, s katero sem se prijela za bolečo glavo, vsa krvava. Tudi oblačila so bila krvava. Prestrašena sem takoj stekla k mami. Ko me je videla, se je zelo ustrašila. V trenutku sta me z očijem odpeljala v bolnišnico, kjer so mi ustavili krvavitev. Čez nekaj časa sem prišla domov. Naslednji dan sem očiju in mami obljubila, da bom drugič bolj pazila na svojo glavo. Brazgotina se vidi na njej še danes. Vesela sem, ker sem preživela, in upam, da se mi ne bo več nikoli zgodilo kaj takega. Arberita Osmanolaj

Nedeljskega jutra smo se družina in sorodniki odpravili v Gozd Martuljek. Ko smo se z avtomobilom pripeljali v Kranjsko Goro, smo se oblekli, obuli in pričeli hoditi. Vreme je bilo sončno in toplo. Med potjo smo večkrat po ozkih mostovih prečkali reko. Ker nam je bilo vroče, smo se ustavili, popili in odšli naprej. Otroci smo se med potjo igrali, zlagali kamenčke in se lovili. Celo pot pa nas je spremljala reka Sava Dolinka. Končno smo prišli na cilj. Tam je bila koča, kjer smo se ustavili, popili in okrepčali. Čez nekaj časa smo se odpravili v dolino. Ko smo se vračali po strmi stezi, smo videli stometrski slap. Otroci smo se tudi med potjo nazaj lovili in metali kamenčke v vodo. Ker nisem bila pozorna, kaj se okoli mene dogaja, mi je spodrsnilo, in, čof, oblečena in obuta sem padla v vodo. Bratranec Svit, moj brat Lan in še vsi ostali so se mi začeli smejati. Voda je bila kar malo mrzla. Ker sem bila že tako ali tako mokra, sem še malo počofotala in pošpricala bratranca Svita in brata Lana, zato sta še onadva skočila v reko in vsi trije smo se začeli igrati v vodi. Nato nas je moj oči poklical ven, da se ne prehladimo. Nismo ga poslušali, zato je še on skočil v vodo in nas odnesel na breg. Odšli smo naprej. Prišli smo do avtomobila, kjer smo se preoblekli in preobuli. Ampak jaz nisem imela rezervnih oblačil, zato mi je teta posodila hlače, oče pa majico. Ko smo se peljali proti domu, smo se odločili, da gremo še nekaj pojest. Končno smo pojedli in odšli domov. Doma sem se takoj uredila in odšla spat. Ker sem bila zelo utrujena, sem takoj zaspala. Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu. Čeprav se je zgodila»nesreča«, smo preživeli zelo lep, smešen in zabaven dan. Zara Šenica Ravno sem končal 4. razred. Začele so se brezskrbne počitnice. Bil je vroč ponedeljek. Mami je kosila travo, Denis se je ukvarjal z lesom, jaz pa sem se vozil s kolesom. Naenkrat me je Denis poklical, da bi mu pomagal razdreti»gajbico«. Šel sem v garažo po kladivo. Z njim sem udaril po deski, ki je visela od»gajbice«. V deski je bil žebelj, ki ga nisem videl. Še enkrat sem udaril po njej. Ker nisem bil previden, je žebelj priletel v nart moje noge. Ustrašil sem se in začel jokati. Z

bratom sva klicala mami, ampak naju ni slišala, ker je ropotala kosilnica. Denis je stekel do nje in ji povedal za nesrečo. Prišla sta do mene. Mami mi je odstranila žebelj in mi povila nogo. Odšli smo v Zdravstveni dom Trebnje. Očistili so mi rano in mi povili nogo. Od takrat naprej sem bolj pazljiv pri takem delu. David Ivnik Zgodilo se mi je lansko leto, ko sem se nekega zasneženega jutra z očijem in sestro Anito odpeljala v šolo. Zelo je snežilo, bila je noč, gosta megla in komaj smo videli cesto. Sestri Aniti, ki obiskuje gimnazijo v Novem mestu, se je zelo mudilo na avtobus, očiju pa v službo. Ceste so bile zametene s snegom in nesplužene, zato smo morali voziti zelo počasi. Ko smo se vozili skozi temni, zasneženi gozd, me je zelo zaskrbelo, da je na cesti kakšno polomljeno drevo ali kaj podobnega. Oči je zavrl, čez cesto sta šla divja zajčka. Prišli smo do železniškega prehoda. Nismo videli utripajoče luči. Mirno smo prečkali zaledenelo progo, ko zagledam tri luči, ki se hitro peljejo proti nam, in zaslišim vlak. Kri mi je zaledenela v žilah, na ves glas sem zavpila:»pazi, vlak!«malo je manjkalo, pa bi prišlo do prometne nesreče z vlakom. Zelo sem bila pretresena ob mislih na to, kaj bi se nam lahko zgodilo. Srečno sem prispela do šole, sestra Anita na avtobus, oči pa v službo. Doma sem povedala še ostalim sestram, kaj se nam je zgodilo. Tega trenutka ne bomo nikoli pozabili. Nina Koprivc Bil je lep, sončen dan. Moja sestra je imela rojstni dan. Ko je prišel nečak, je predlagal, da bi šli kolesarit do gradu. Sestra, nečak, bratranec in jaz smo se usedli na kolesa in se odpeljali proti gradu. Med vožnjo me je bilo malo strah, ker je na gozdni poti veliko kamenja. Opazil

sem, da sem pozabil torbo. Obrnili smo se in odšli nazaj. Poleg torbe smo vzeli še vodo in nekaj prigrizkov. Uživali smo v vožnji. Videli smo veliko živali. Pri gradu smo se slikali, najedli in napili. Poskusili smo priti v grad in uspelo nam je. Notri je bilo veliko zanimivih stvari: knjige, stari papirji in medalja. Veliko je bilo porušenega in uničenega. Medaljo in papirje smo dali v torbo in odšli proti domu. V hrib je bilo težko voziti, ker je bilo veliko blata, saj je med našim raziskovanjem začelo deževati. Na vrhu živi moja prijateljica Maja, ki je dala naša kolesa pod streho. Ko je nehalo deževati, smo nadaljevali pot. Med vožnjo po peščeni poti se mi je krmilo obrnilo in padel sem na tla. Pomagali so mi sosedje, nečak, sestra in bratranec. Odpeljali so me v bolnišnico. Tam so mi povili glavo. Iz tega sem se naučil, da če se vozim po pesku, moram biti previden. Takrat mi je kamen priletel v oko in me je zelo bolelo. Še zdaj se mi pozna na čelu luknja od kamna. Denis Ivnik Bil je čisto miren dan, ko sem odhajal iz šole. Ko sem prišel do doma, sem ključ vtaknil v ključavnico. Odklenil sem in vstopil. Med vstopanjem sem ponesreči z roko iz ključavnice odbil ključ. Nisem pa opazil, da se je zlomil in da je delček ostal v ključavnici. Ko je domov prišla babi, ni mogla odpreti vrat. Mislila je, da jih tiščim, ampak to ni bilo res. Prišla je potrkat na kuhinjsko okno, pomislil sem, da je ključ pozabila doma. Ko mi je povedala, da vrat ne more odkleniti, sem za hip posumil, da sem mogoče kriv jaz, saj sem vendar ponesreči odbil ključ iz ključavnice. A sem to misel hitro odpustil. Ko sva se z babi odpravila proti Trebnjemu, se je spomnila, da gre še prej povedat v neko trgovino, kaj se je zgodilo. Počakal sem v avtu. In ko sem pogledal ključ, sem videl, da je zlomljen. Srce mi je razbijalo kot noro, hlače so se mi tresle, ker si nisem upal povedati babi za zlomljen ključ. Bal sem se, da bo zelo jezna. A ko sem ji povedal, se je nasmejala in rekla, da gre na hitrico povedat, kaj se je v resnici zgodilo. Ko je babi prišla iz trgovine, sva se počasi odpeljala proti Trebnjemu. Še dva dni, dokler nismo dobili nove ključavnice in ključa, smo v hišo hodili skozi garažo. Tibor Remic

STRAH IMA VELIKE OČI Leta 2016 smo se po šolskem letu z družino odpravili v Legoland. Tam je bilo zelo veliko igral, zato smo se odločili, da bomo šli na manjša. To meni ni bilo všeč, zato sem očiju in mami»težila«, da hočem iti na ogromen vlakec smrti. Mami se nikakor ni hotela peljati z njim. A jaz imam vedno dobre rešitve, zato sem očija prepričevala, naj gre z mano on. Po petnajstih minutah sem ga končno prepričala. Šla sva v stavbo, kjer je začetna postaja vlakca. Morala sva čakati, ker je vlakec odpeljal tik pred nama. Končno je prišel nazaj, videla sem, kako neki moški joka, a nisem vedela, zakaj. Ko smo se začeli premikati, je očiju odleglo, saj je bila na začetku samo jama s kristali, ki je vodila do vijugastih tirnic. Ko smo prišli do vznožja strmega dela, smo začeli vsi kričati. A kar naenkrat se je začel vlakec ustavljati. Potem je zopet speljal, a ko smo se začeli spuščati, se je vlakec nenadoma začel nagibati. Pomislila sem, da bo iztiril. Z očijem nisva vedela, kaj naj narediva, ali naj bova tiho ali naj paničariva. Jaz sem se odločila za paničarjenje, oči pa me je miril, a se nisem mogla umiriti. Mami naju je gledala in začela tudi ona paničariti, tako kot jaz na vlakcu. Potem se je vlakec v zadnjem trenutku začel premikati in nadaljevala se je ta grozna vožnja. Ko smo prišli do konca, sem se umirila, oči pa ne. Potem smo šli vprašat vzdrževalca, kaj je bilo narobe. Rekel nam je, da se je nekaj pokvarilo. Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. Eva Brajer Dolgo časa nazaj je moj stric dobil psa Čarlija. Ko sem to zvedel, sem se takoj oblekel, obul in odšel k njemu. Do strica je dolga in težavna pot, od navdušenja sem stekel in klecnil. Malo me je bolelo, šel sem nazaj v hišo in si dal na gleženj obkladek. Ko me je nehalo boleti, sem bil previdnejši in šel s kolesom. Po pol ure sem le prišel k stricu Tadeju. Takoj sem ga vprašal, kje je pes. Rekel je, da je šel z njegovo punco na kratek sprehod, da se navadi.

Po desetih minutah sta le prišla domov. Takoj ko sem ju zagledal, sem šel do psa Čarlija. Bil je spuščen, tekel je proti meni, jaz pa sem se ustrašil in začel bežati proti babičini hiši. Jaz hodim hitro, on teče še hitreje. Komaj sem prišel v babičino hišo. Oddahnil sem si, premagala me je radovednost. Stopil sem ven in šel za hišo pogledat, če je privezan. Kar naenkrat je bil za mano. Hitro stečem, a on me ujame in skoči name. Odrinem ga, ampak on ne odneha. Še enkrat je poskusil in uspelo mu je. Opraskal me je po roki in skoraj sem padel. Malo sem tudi potočil solzice. V grozi sem zakričal:»tadej!«on hitro pride in me vpraša, kaj je narobe. Prime psa in ga da na povodec, da sem si lahko šel očistit rano na roki. Medtem ko je bil privezan, sem šel lahko domov. Bil je že večer, ulegel sem se pred televizor in tam tudi zaspal. Nik Krištof Stara sem bila devet let. S štiriletno sestrico sva se pred hišo igrali slepe miši. Res zelo, zelo glasno. Mami naju je skozi okno opomnila, naj bova malo bolj tišji. Nekaj časa naju je opazovala, nato pa je zagledala rumeno-rjav hrbet. Ta hrbet je bil kačin. Mami je naju je opozorila, da je zraven naju kača, in s sestrico sva takoj zbežali na drugo stran hiše. A prišli sva z dežja pod kap, sva zagledali, da se zraven drv nekaj premika. Še ena kača. Takoj sva šli noter in se tam igrali ter čakali očija, da je prišel iz službe. Čas do njegovega prihoda se je vlekel kot jara kača. Ko je končno prišel, nas je vprašal, kaj se je zgodilo. Vse sem mu povedala. In rekla sem mu, da me je strah. Potolažil me je, naj me ne bo strah. Nato je šel preverit, jaz pa za njim. Pri drveh kače ni bilo več niti na travniku na drugi strani hiše. Ko je vse natančno raziskal, je na moje olajšanje rekel, da ni nobene kače okoli hiše. To je moj dogodek, ki si ga bom za vedno zapomnila. In od takrat naprej se bojim kač. Vedno ko jo vidim, se tresem še dva dni. Valentina Lalović

Vas je bilo že kdaj strah koga? Mene je bilo. Bil je lep, sončen dan. Po pouku sem odšla domov. Čisto sem pozabila, da imam uro klavirja, ampak me je nanjo spomnil oči, tako da sem hitro odpravila proti šoli. Ko sem že skoraj prišla na cilj, sem zagledala strah vzbujajočega moškega. Oblečen je bil v črne hlače in črn pulover, obut v črne čevlje, na glavi pa je imel kapuco. Odhitela sem do šole. Celo uro klavirja sem razmišljala o njem. Na žalost sem morala iti sama peš domov. Takrat je bila že skoraj noč, ker je bil zimski čas. Preden sem stopila iz šole, sem zaslišala zvoke:»šššššššššš, uuuuuuuu.«in na koncu še: «Aua, to boli, pusti me!«. Zelo sem se prestrašila. In ko sem stopila pred šolo, sem zagledala tistega črnega moškega. Kot da bi me čakal. Kako dolga se mi je zdela je pot do doma, čeprav imam do tja slabih 15 minut. Hitro sem odšla mimo njega in na videz mirno nadaljevala pot. Pomislila sem, da bi hitreje prišla domov, če bi šla po ozki potki do blokov. In sem res šla. Bila je čista tema, še svojih rok nisem videla, saj tam ni bilo luči. Zato sem začela teči. Tekla sem in tekla in kar naenkrat sem se spotaknila in padla. Mislim, da sem ležala kakšno minuto. Malo sem se poškodovala. Rekla sem si:»ah, saj ni nič!«in šla naprej. Mislila sem, da bom zdaj lahko mirno nadaljevala pot. Ko sem prišla do trgovine Tuš, sem za sabo zaslišala čudne. Nekdo je hodil za mano in ves čas brcal kamne. Takrat sem pomislila, da mi bo srce padlo v hlače. Obrnila sem se in spet zagledala njega. Delala sem se, kot da ni nič, in hitro stekla čez cesto. Skrila sem se za Tuš. Nisem ga več hotela pogledati. Stekla sem po ulici, ki ji ne vem imena. Naprej je bila cesta in pet metrov stran gozd. Hitro sem stekla proti naši hiši. Ampak ker sem tako nerodna, sem še enkrat padla, tokrat na srečo na travo. Povrhu vsega sem se pa še umazala, ker je ravno tisti dan deževalo. Bila sem čisto pretresena. Ko sem vstala, sem pomislila, da za mano spet stoji on. Ampak je bil le maček. Začela sem se smejati. Nato sem odhitela do naše hiše. Pozvonila sem in čakala kar nekaj časa, dokler mi ni odprla mami. Povedala sem ji vse na dolgo in široko. Rekla je, da se je tisti fant najbrž samo hecal. Od takrat naprej me je zmeraj prišla iskat. Tija Povše

Bil je lep, sončen dan in z mami sva se odpravili lunapark. Mami me je vprašala, če grem na vrtiljak. Zelo sem bila živčna, ampak sem vseeno šla. Prideva do vrtiljaka in vstopiva v gugalnico v obliki košare. Začne se premikati. Kri mi zledeni v žilah, mami rečem, naj me spustijo nazaj dol. A je že prepozno. Kar naenkrat pa začne zelo škripati in pihati. Razmišljam, kaj tako škripa. Ko se peljemo proti vrhu, vidim, da smo nad jezerom. Zgrabi me panika, bojim se, da bomo padli v jezero. Mami me začne miriti, da bo vse v redu. Kar naenkrat pa začne še bolj pihati. Gre mi na jok. Mami pa me tolaži:»saj smo že skoraj dol.«začne gugati košaro.»zdaj pa ne bomo prišli več dol!«pomislim in upam, da ne pademo v jezero. To bi bilo grozno! Končno, zdaj smo pa res na dnu. A vseeno sem čisto objokana, vse nohte sem zgrizla in še ustnice imam čisto krvave od zob. Ko sva izstopili, sem bruhala od strahu in vrtelo se mi je v glavi. Komaj sem hodila in nisem niti več vedela, kje sem. Rekla sem, da nočem nikoli več na taka igrala. Zares sem bila malo jezna na mami. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Ampak na koncu sva se z mami smejali na ta račun. Jeanete Hostnik Petrič S svojima prijateljicama Manco in Špelo sem bila na taboru Mojca. Neko popoldne so se organizatorji odločili, da bomo imeli po skupinah različne dejavnosti. Ena izmed njih je bila hiša strahov. Naša skupina se je odpravila do vrat hiše strahov. Vsi smo neučakano strmeli v organizatorja. Z Manco sva se trdno držali za roko, ker naju je bilo strah, saj sva bili še majhni. Organizator je rekel, da so na drugi strani vrata, skozi katera se pride iz hiše strahov. Odprla so se vrata. Naredili smo en korak. Naredili smo dva koraka. Naredili smo tri korake. Puf, se je zaslišalo, ko so se za nami zaprla vrata. Strašno je bilo! S sten so viseli pajki, razni papirji.

Z Manco sva odšli do druge strani, kjer naj bi bila vrata. A jih ni bilo. Slišali sva druge, ki so na ves glas kričali. Manco sem nekaj vprašala. Ni bilo odziva. Vprašala sem jo drugič. Ni bilo odziva. Ko pa sem se obrnila, nisem zagledala Mance. Ne Špele ne drugih. Ampak strašno, zlobno, črno, grozno čarovnico. Aaaaa! Zdaj so se odprla vrata. Spet je bilo svetlo. Zelo je bilo zanimivo, ker so se odprla ravno pravi trenutek. Po koncu tabora sem odšla domov. Minilo je leto, minili sta dve leti, minilo je tretje leto. A še zmeraj se prav dobro spomnim tega dogodka. Anja Krštinc Bil je lep poletni dan, še lepši, ker so bile počitnice. Starša sta morala iti v službo, zato sem ostala sama doma. Zjutraj sem malo dlje časa spala, da bi se dan čim hitreje zaključil in da bi starša prišla kmalu domov. Najprej sem odšla v kopalnico. Še nisem prišla do kopalnice, ko je nekaj začelo škripati. Tako sem se ustrašila, da sem stekla v sobo in se zaklenila. V istem trenutku pa mi je v jedilnici zvonil telefon. Nisem vedela, kaj naj naredim. Noge so se mi tresle kot šiba na vodi. Hitro sem stekla po telefon in nazaj v svojo sobo. Bila je mami. Povedala sem ji, da po hiši nekaj škripa. Ona pa me je potolažila, da naj ne skrbim. Odšla sem v dnevno sobo gledat televizijo, da bi se zamotila. Čez nekaj časa pa je začelo škripati še močneje. Slišalo se je, kot da je nekdo v hiši in prihaja po stopnicah. Vseeno sem zbrala pogum in odšla pogledat, kaj se dogaja. Ko sem prišla do stopnic, tam nisem videla nikogar. Stekla sem nazaj po stopnicah. Zdaj pa me je bilo že čisto zares tako močno strah, da nisem vedela, kaj naj sploh še naredim. Poklicala sem očija, a se mi ni oglasil. Odšla sem na teraso, da ne bi slišala škripajočega zvoka. Ulegla sem se v visečo mrežo in začela brati. Kar naenkrat pa me je pozdravil moški glas. Močno sem se ga ustrašila, da sem skoraj padla iz viseče mreže. Bil je oči. Tako sem se ga razveselila, da sem ga močno objela. Od tistega dneva naprej nisem nikoli več rada sama doma. Špela Bartolj

Ste se že kdaj bali teme? No, če bi se vam zgodilo, kar se je meni, bi vam srce odpovedalo in za tem padlo v čevlje. Zgodilo se je v soboto zvečer med zimskimi počitnicami leta 2015. Dan je potekal kot po navadi, dokler po kosilu nisem storila, kar sem na koncu dneva obžalovala. Moj mlajši bratranec Adi me je izzval, naj pogledam grozljivko z njim. Seveda nisem zavrnila, saj nisem želela izpasti strahopetna. Z Adijem sva si s tresočimi zobmi in telesom ogledala grozljivko. Do večera sva ostala v istih pozicijah, ko se nama je pridružila še babica, prižgala dišečo svečko in takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Luči so ugasnile, ampak elektronski aparati so se prižgali. Dogajalo se je dolgo, ampak to še zdaleč ni bilo vse. Naenkrat so se luči začele prižigati in ugašati, ravno tako elektronski aparati. Tako zelo sva se bala, da sva se karseda močno prijela za roke in stekla v dedkovo spalnico. Skrila sva se pod odejo, se stisnila še močneje ter se tresla, kot da bi na tla padel meteor. Tako zelo sva se bala, da niti opazila nisva, da dedka in babice ni. Ko sva končno dojela, da ju ni, sva se objela in stekla v kuhinjo, medtem sva se še stotisočkrat spotaknila in padla. Ko sva prišla v kuhinjo, se je trikrat zaslišal zvok:»brrrrrr «Dogovorila sva se, da bova tekla skozi vrata, pa če bo treba, do Marsa. In tako sva z zaprtimi očmi tekla skozi vrata, kar ni bila ravno pametna ideja, saj je bila pred vrati lestev. Tja jo je postavil mojster, ki je prišel popravit električno napeljavo. Na srečo ni bilo nikogar na njej, zato se ni nihče poškodoval (le najini glavi sta še cele počitnice imeli buške). Pred hišo sta ob mojstru stala babica in dedek in se smejala najinima prestrašenima obrazoma. Preostanek večera smo vsi uživali pri gledanju filma in sladkanju s sadjem. Z Adijem pa sva se še cel teden grdo gledala. Lana Alibegić

KAKO LEP DAN JE BIL V petek, 8. 7. 2016, so se moji starši odpravili na dopust, jaz pa sem odšla k svoji teti Tjaši in njenemu partnerju Andreju. Moja teta je takrat v trebuščku nosila mojega bratranca. Dan se je počasi iztekal in teta nam je pripravila okusno večerjo, nato pa smo odšli vsak v svojo posteljo. Sredi noči sem morala oditi na stranišče. Ko sem hodila proti stranišču, sem se ozrla proti tetini spalnici. Zdelo se mi je čudno, saj so bila vrata spalnice priprta. Hitro sem stekla v sobo in zaspala. Zjutraj sem se zbudila in odšla na stranišče. Ko sem že odhajala proti sobi, sem zaslišala odklepanje vrat. Hitro sem stekla v posteljo in se čez glavo pokrila z odejo, zatem pa sem slišala še škripanje stopnic. Nekdo se mi je približeval, srček mi je močno bil. Naenkrat pa me je nežna roka pobožala po rami. Bila je soseda Marjetka, za njo pa je k meni prišla še mama Milena. Skupaj sta mi povedali, kaj se je zgodilo: dobila sem bratranca. Od sreče sem zajokala in objela mamo. Ostali del vikenda sem preživela pri mami. Vse se je srečno končalo, najbolj pa sem bila zadovoljna jaz, saj sem dobila bratranca. Manca Sladič Bilo je jutro in mami me je prišla zbudit. Budila me je, ampak jaz sem se delala, da spim, ker se mi ni dalo vstati. Mami je odšla iz sobe in brskala po torbici, da bi našla telefon, ker je dobila sporočilo. Vsa vesela je prišla v mojo sobo in me ponovno začela buditi. Nehala sem se pretvarjati, da spim, ker me je zanimalo, zakaj je tako vesela. Mami mi je dala telefon v roke, rekla mi je, naj preberem sporočilo. Vzela sem telefon in začela brati sporočilo, ki ga je poslala moja sestrična Ines: Danes ob 04:15 je na svet prišla mala princeska Lili. Dolga je 49 cm in težka 2,5 kg. Upam, da naju bosta prišli obiskat. Lili in Ines

Nisem mogla verjeti, da se je rodila mala Lili, ki smo jo vsi nestrpno čakali. Moja mami in moja sestra Petra sta jo šli že isti dan, na 31. 5. 2018, obiskat. Zelo je bila podobna svojemu očiju. Zdaj je stara že pol leta in komaj čakam, da ji bom kazala fotografije, ko je bila majhna. Anja Mirtič Nekega poletnega dne smo se moj oče, mami, sestri in jaz začeli odpravljati na morje. Bil sem vesel, saj sem šel prvič. Čudil sem se, zakaj moja starša in sestri pakirajo stvari. Oče mi je rekel»staš, mar ne boš vzel s seboj nobenih igrač?«brez besed sem stekel v svojo sobo kjer sem imel tri velike zaboje, polne lego kock. Enega od zabojev sem vzel s seboj. Mami mi je spakirala obleke. Sam sem se vesel usedel v avto in čez nekaj minut smo se že peljali. Med potjo sta mi sestri govorili, kako lepo je na morju. Kmalu sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem pred sabo zagledal veliko belo hišo. Ko smo se namestili, sem takoj oblekel v kopalke in z očetom odšel v morje. Ko sem se vrnil, smo se odpeljali najprej v Izolo, nato pa v Piran, kjer smo počeli marsikaj. Zelo sem užival in odločil sem se, da bom tudi naslednje leto odšel na morje. Staš Meglič Že zelo dolgo sem si želel, da bi šel v vodni park s tobogani. Šli smo na dopust na hrvaško morje. Morje je bilo čudovito in ozračje toplo. Takoj ko smo prišli, smo se dogovorili, da bomo šli tretji dan našega dopusta, ker smo bili Eva, Filip in jaz v šoli pridni, v zabaviščni vodni park Aquacolors. Zvečer smo v potovalko spravili brisače, kremo za sončenje, sončna in vodna očala, malico in denar. Zjutraj sem bil zaradi navdušenja prvi pokonci. Šel sem zbudit mamo in skupaj sva pripravila obilen zajtrk. Po zajtrku smo se odpravili proti Novigradu. V mislih sem si predstavljal, kako se spuščam po

največjem toboganu in kričim na ves glas. Čeprav sem si predstavljal najrazličnejše stvari, mi je bilo vožnja precej dolga. To je bilo zaradi moje neučakanosti. Končno smo prišli do parkirišča. Za parkiriščem je bila stavba, še zanjo pa barviti in zelo visoki tobogani. Pri blagajni je bila že gneča, zato je mama šla sama kupit vstopnice. In zdaj je sledilo moje veliko čudenje. Ko smo vstopili, sem zagledal bazene, barvite, visoke in hitre tobogane, polno ležalnikov ter senčnikov. Ker je bilo toboganov zelo veliko, sem se odločil, da bom preizkusil vse po vrsti. A naprej me je moral oči namazati s kremo za sončenje, ker je sonce močno pripekalo. Prvi na vrsti je bil vijolični tobogan. Bil je sicer hiter, a ne prav navdušujoč. Naslednji na vrsti je bil zelo zaviti, oranžni tobogan. Postavil sem se v vrsto in kar dolgo sem čakal. Vsaj tako se mi je zdelo. Prišel sem na vrsto in se spustil po toboganu. Ta je bil dosti hitrejši od prejšnjega, a nič v primerjavi z naslednjim. Tobogan, ki je sledil, je bil najdaljši, najhitrejši tobogan v celem parku. Šel sem v zelo dolgo vrsto in končno prispel do mesta spusta. Zaprli so me v loputo, stal sem na železni deski. Preštel sem do pet, deska se je umaknila in z njo tudi jaz. Začel sem drveti po toboganu. To je bila najhitrejša vožnja v mojem življenju. Kričal sem, kolikor sem mogel, a nisem se slišal. Preveč grozljivo je bilo. Kmalu zatem se je vožnja zaključila, in ko sem prišel ven, sem se od strahu še vedno tresel. Potem so šli mami, oči, Eva in Filip na tobogan, ki je izgledal kot nekakšna skleda. Vsi skupaj so se ulegli na napihnjeno okroglo blazino in se spustili. Kričali so tako, da se jih je slišalo na drugem koncu parka. Ko so prišli dol, smo se šli se ohladit in posladkat na mavrične ledenke. Kmalu zatem se je Aquacolors začel zapirati in morali smo oditi. Vsega lepega je enkrat konec. Zelo je bilo zabavno in upam, da se mi bo to še kdaj ponovilo. Jakob Kašič Bila je sobota, 17. 11. 2018, zjutraj sem vstala kot po navadi. Vedela pa sem, da je v Supernovi Ljubljana tistega dne finalni izbor za top najstnico 2018 in da bosta tam nastopala BQL in Nika Zorjan. Zato sem mami vsakih pet minut vprašala, če me lahko pelje. Mami ni hotela, ker v Ljubljano ni še nikoli peljala, nato pa je končno privolila. Hitro sem to povedala še bratu Taju. Ni bil ravno vesel, a je kljub temu šel z nama.

Po slabi uri vožnje smo prispeli v Ljubljano. Dogodek se je začel ob desetih, zato smo se odpravili še na pijačo, saj je bila ura komaj devet. Vsa nestrpna srkam še zadnje kapljice kokakole. Gledam okrog in zagledam fanta iz dueta BQL in Niko Zorjan, ki so se peljali mimo mene. Srce mi je bilo vse hitreje in hitreje. Mami sem vprašala:»grem lahko za njimi?«rekla je, naj počakam, vendar je nisem upoštevala. Pograbila sem svoje stvari in stekla v nakupovalni center pred glavni oder, bila sem v prvi vrsti. Najprej so se predstavile štiri finalistke, nato je sledil nastop Nike Zorjan s pesmijo Za vedno/za skaus, po predstavitvi še štirih finalistk pa je sledil nastop BQL s popularno pesmijo Heart of gold. Ko so se predstavile še ostale finalistke, so Nika in fanta iz BQL skupaj zapeli poletni hit Vroče. Sledilo je še fotografiranje in podpisovanje. Fantoma iz BQL in Niki Zorjan sem izročila obeske, za katere so se zahvalili. Bila sem zelo vesela. Ta dan mi bo ostal v spominu do konca življenja, saj sem videla svoja velika idola, ki mi dajeta motivacijo. Podpise skrbno hranim v dnevniku s ključavnico. Dan je bil res enkraten. Sana Sporer Bil je sedmi januar. Skupaj z družino smo se odpravili v Trebnje, kjer sem imel nogometni turnir. Bil sem zelo živahen, in če povem po resnici, me je bilo kar malo strah. Prišli smo do dvorane. Ko sem videl vse igralce, starše in trenerje, mi je srce začelo biti kot kazalec v uri. Ko je trener stopil iz avtomobila, je imel slabo novico. Rekel nam je, da na tekmi ne bo našega vratarja, ker je zbolel. Na srečo je vskočil naš rezervni vratar Jaka. Odšli smo v dvorano, se preoblekli in se odšli ogret. Ko sem videl vse igralce, me je bilo kar malo strah. Navadil sem se in se potrudil po svojih najboljših močeh. Ko smo se ogreli, smo odšli na tribuno, kjer smo čakali na našo prvo tekmo. Kar nekaj časa smo gledali druge ekipe, kako so uživale v igri. Sodnik je zapiskal konec tekme. Pomočnik glavnega sodnika je v mikrofon povedal:»na igrišče naj stopita ekipi NK Mirna in NK Brežice.«Začeli smo igrati. Bil je poseben občutek, ko si na igrišču in te gleda na stotine ljudi. Zadeli smo prvi gol, drugega in nato še tretjega. Ko smo vodili, je bilo igrati veliko lažje. Nasprotnik je naredil prekršek. Bilo je 15 m od gola. Takoj sem vedel, da bo trener izbral tistega, ki ima najboljši strel. To sem bil seveda jaz. Starši so vpili:»dajmo, Žak, zadeni!«zavedali so se, da bo težko zadeti, vendar so še naprej navijali zame. Streljal sem, žoga je letela in letela. Nisem videl, kje je pristala žoga. Videl sem le, da so se soigralci veselili, in ugotovil sem, da sem zadel. Bil sem presrečen. Navijači so bili navdušeni. Tekma se je končala 4:0.

V skupinskem delu smo odigrali še dve tekmi. Eno smo izgubil, drugo zmagali. Odšli smo v odločilne boje. Takrat je bilo najtežje. Prvo tekmo v izločilnih bojih smo zmagali brezhibno. Nasprotnike smo premagali 3:0. Bližala in bližala se je polfinalna tekma. Bili smo poklicani in pozitivno nastrojeni odšli na igrišče. Po desetih minutah tekme smo bili izenačeni. Sledile so enajstmetrovke. Naš vratar Jaka ni bil dovolj izkušen, zato sem ga nadomestil jaz. Prvi so streljali nasprotniki. Srce mi je bilo tik tok tik tok. Igralec je streljal, jaz sem se vrgel in branil. Naslednji strel sem izvajal jaz. Seveda sem zadel. Že po treh strelih smo vodili in na koncu tudi zmagali. Čeprav smo v finalu zgubili, smo z dvignjeno glavo odšli domov. Žak Višček Bilo je lepo sobotno jutro in z družino smo se odločili, da ta lep dan izkoristimo za izlet na morje. Pozajtrkovali smo, pripravili malico in se odpravili na pot proti našemu morju. Med potjo sva s sestro Mašo šla na internet, da bi poiskala, kaj zanimivega bi si lahko ogledali. Naša prva postojanka je bil kraj Socerb. Na vrhu tega kraja stoji delno obnovljen grad, v katerem je tudi gostišče. Blizu gradu je razgledna točka, s katere se lepo vidi morje, Trst in njegova okolica. Naš naslednji cilj je bilo školjčišče v Ankaranu. Tam sva s sestro nabrala veliko lepih školjk. Ker je bilo vroče in smo postali žejni, smo se s prijatelji dogovorili, da se dobimo v Piranu na pijači. Usedli smo se na teraso lokala in uživali ob pijači in na toplem jesenskem soncu. V morju sem zagledal tudi nekaj pogumnih plavalcev. Ko smo popili, smo skupaj odšli na ogled piranskega akvarija. Imeli smo srečo, da smo prišli ravno ob hranjenju rib in ostalih morskih živali. Všeč mi je bilo, ko so se ribe borile za svojo hrano. Ker je bila že pozna ura in smo bili lačni, smo z družino odšli v Izolo na okusno večerjo in nato že malo utrujeni domov. Ta izlet mi je bil zelo zanimiv in mi bo ostal zavedno v spominu. Gal Zidar

VSE NAJBOLJŠE Zgodilo se je decembra 2017, bil je moj 10. rojstni dan. S svojimi prijatelji sem bil na bovlingu v Galaksiji v Trebnjem. Ko smo nekaj časa igrali, je bila na vrsti malica, in to je bila kaj drugega seveda pica. Po bovlingu pa je bila na vrsti torta. Zabavali smo se, jedli in pili sok. Ko smo pojedli, so po prijatelje prišli starši. Z nami sta ostala še dva, ki smo ju domov na Mirno odpeljali mi. Ko sem prišel domov, sem pred vrati zagledal sorodnike. Vsi so mi čestitali in dali darilo. Ko smo prišli v hišo, me je bratranček vprašal, če greva na prenosniku igrat igrice. Odšla sva v mojo sobo. Ko sem videl, da gre sestra za menoj, se mi je zdelo zelo čudno. Prišel sem v sobo in zagledal novo pisalno mizo in na njej nov računalnik. Prižgal sem ga in prosil sestro, naj mi naloži eno zelo dobro igrico. Noge so se mi tako tresle, da nisem mogel stati. Usedel sem se na posteljo in jokal od sreče. Ko je moja sestra naložila igrico, sva jo šla z bratrančkom igrat. Stemnilo se je in bratranček je moral iti domov. To je bil moj naj ljubši dan, zato ga ne bom nikoli pozabil. Martin Prijatelj Bil je moj rojstni dan. Sestra Nika in mami sta vstopili v mojo sobo in mi zapeli:»vse najboljše za te «Čudila sem se, zakaj v rokah nimata daril, samo rekli sta mi, naj se hitro oblečem in pridem v avto. Ko smo se odpeljali, sem vprašala:»kam pa gremo?» Oči mi je povedal, da se peljemo v Celje, v zavetišče Mačja hiša. Takoj sem vedela, da se mi bo izpolnila dolgoletna želja dobila bom mucka.

Pripeljali smo se do Mačje hiše, stopili smo iz avta in pozvonili. Čakamo, čakamo, pa nič. Še enkrat smo pozvonili in tudi zdaj ni nihče odprl. Usedla sem se avto in od žalosti začela jokati, saj sem se bala, da mucka ne bom dobila. Oči mi je rekel, naj ne bom žalostna. Pogledal je na internet, če kdo odda kakšnega mucka. Poklicali smo prvega ponudnika. Ta je rekel, da so mucka oddali pred petimi minutami. Poklicali smo še enega ponudnika, ta je rekel, da so mucka oddali pred enim tednom. Pred očmi se mi je stemnilo, skoraj sem obupala. V tretje pa nam je uspelo, kot pravi slovenski pregovor:»v tretje gre rado.«po mucka smo se odpravili v Zagorje. Tam nas je sprejela prijazna gospa in nam v solzah dala mucka. Bil je majhen, oranžen in konec repa je imel zavit v bunkico. Od sreče sem skakala do stropa. Po poti domov smo se ustavili na pici. Muco smo vzeli s sabo v restavracijo, pojedla nam je vso salamo s pice. Nadaljevali smo z vožnjo in prišli domov. Muca se je nas in hiše hitro privadila. Ob tem dogodku sem se naučila, da nikoli ne smem obupati, ampak moram vedno vztrajati do konca. Hana Kadunc Septembra sem svoje prijatelje povabil na praznovanje svojega rojstnega dne. Prišla sta samo dva, Nik in Matija. Po pouku nas je moja mami prišla iskat pred šolo. Odpeljali smo se v Ljubljano. Ko smo prispeli v kino, smo kupili vstopnice za film Megalodon. Preden smo odšli v dvorano, kjer se je predvajal film, smo odšli na WC. Ko smo vstopili, je Matija zakričal, ker se je ustrašil čistilke. Čistilka je zaklela, mi pa smo odhiteli v dvorano. V dvorani ni bilo nobenega razen nas. Ker se film še ni začel, smo se pred ogromnim platnom igrali, delali stoje in lovili. Kar naenkrat pa se je začel film. Stekli smo na sedeže, ki smo si jih izbrali. V grozljivem delu filma sem se skril pod stol in Nika zgrabil za nogo. Nik se je tako ustrašil, da se je prevrnil s sedeža. Med filmom smo seveda jedli bonbone. Po koncu filma smo odšli v Mcdonalds. Ko smo se najedli, smo se odločili, da gremo na avtomobilčke, in uživali v zaletavanju. Na poti domov sva z Nikom sedela v prtljažniku in igrala grozljivo igrico Grenny. Najprej smo domov odpeljali Matijo, nato pa še Nika. Ko sem zvečer legel v posteljo, sem pod sabo začutil nekaj trdega. Pogledal sem k nogam, in zagledal avto na daljinsko vodenje. Zelo sem bil srečen, in nisem še doživel bolj razburljivega rojstnega dne. Gal Gazvoda

V sredo, 5. 12. 2018, sem z velikim navdušenjem čakala, da nastopi nov dan. To pa zato, ker sem sumila, da se mi bo zgodilo nekaj zelo lepega. Isti dan, v sredo zvečer, so se mami, mama in Jure odpravili v Novo mesto po darilo za Miklavža. Napisala sem mu, da si zelo želim hrčka. Preden pa so odšli, so rekli, da ko pridejo, se moram zapreti v sobo. Ko sem ostala sama doma, sem se učila. Med učenjem se mi je zdelo, da slišim korake. Zaradi velikega strahu sem se zaprla v sobo. Razmišljala sem, kdo bi lahko bil. Odprla sem vrata, a ni bilo nikogar. Zopet sem se šla učit. Čez pol ure sem mami napisala sporočilo, kje je, kdaj pride. Ni bilo odgovora. Napišem ji:»h-a-l-o.«nato pa dobim sporočilo:»v trgovini, kmalu pridem.«spet slišim, kot da nekdo hodi po stanovanju. Stečem do vrat, jih zaprem in se skrijem pod posteljo. Čez nekaj časa strah izgine. Naprej se učim. Nato pa pogledam na uro. Minili sta že ura in pol, odkar jih ni. Mami napišem sporočilo:»kje si?«ni bilo odgovora. Pa se ustrašim, da je kaj narobe. Zazvoni mi telefon. Tako se ustrašim, da kar skočim pod odejo. Pogledam, gledam in vidim, da me kliče mami. Zelo počasi se javim. Mami mi reče:»nehaj»težiti«, kmalu pridemo«. In res so. Zaprla sem se v sobo. Čez pet minut sem vprašala:»grem lahko ven?«nato pa mi mami reče:»pridem jaz k tebi, nikar ne hodi ven!«malo sva se pogovarjali, nato pa mi mami dovoli, da lahko pridem ven. Zapre mi oči in me vpraša, kaj slutim, da bom dobila. Rekla sem:»mislim, da hrčka, ker sem si ga tudi zaželela.«ko odmakne roko z mojih oči, poskočim od veselja. Pred mano je stal hrček. Od veselja sem skoraj zajokala. Vsem sem se tisočkrat zahvalila. Zelo so me presenetili, čeprav sem jim povedala, da si ga želim. Mislila sem tudi, da darilo dobim šele naslednji dan. Zelo sem srečna in bolj ubogam mami ter imam lepše ocene. Nina Pia Frelih Počil je lonec in naših zgodb je konec.